JANUAR

• Da bi ekumenski pogovor odprl pot k polni resnici in polnemu občestvu v Kristusu, edinem odrešeniku.
• Da bi pogovor med kristjani in musli- mani vodil k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju.
• Da bi v naši domovini bolj cenili vsako prizadevanje za edinost kristjanov.

FEBRUAR

• Da bi vsi, ki iščejo smisel življenja, le- tega našli v Kristusu.
• Da bi cerkve latinske Amerike ob pet- stoletnici evangelizacije okrepile svojo pripadnost Kristusu in njegovemu spo- ročilu.
• Da bi v našem narodu bolj gojili kulturo srca, besede in medsebojnih odnosov na vseh ravneh družbenega življenja.

MAREC

• Da bi mladina in odrasli v bratskem občestvu skupnih namenov in del sode- lovali v poslanstvu cerkve.
• Da bi mladi iz Amerike in Indije odkri- vali semena misijonskega poklica.
• Da bi se mladi zavzeto vključevali v mladinske veroučne skupine in življenje ter delo župnije.

Dragi prijatelji!

Kot vidite, bo zunanja podoba Prijatelja ostala enaka. V notranjosti bo nekaj sprememb. Naj omenimo le novo rubriko Živeli so za bližnjega. Pri večini člankov bodo večje črke, obseg povečan na štirideset strani. Kljub temu vas lahko razveselimo z novico, da bomo ostali pri napovedani ceni. Posamezen izvod Prijatelja stane 15 din, letna naročnina 90 din (podporna 180), za inozemstvo 180 din oz.kot je v kolofonu (na 3.strani ovitka). Zaupamo, da boste naročnino kmalu poravnali in se vam že vnaprej zahvaljujemo.
Ob vsaki številki doživljamo povezanost z vami,zlasti se je ta pokazala ob božič nih praznikih. Zato smo nekaj odlomkov najbolj zanimivih pisem odbrali za objavo V njih se razodeva želja in pripravlje- nost, da pomagate list oblikovati in mu dajete vsebino. Iskrena hvala vsem, ki ste nam pisali, kakor tudi tistim, ki ste bili z nami v mislih in molitvi, saj vemo, da mnogi sami ne morete prijeti za pero Prepričani pa smo, da na neviden način - vendar dragocen pri Bogu - podpirate naše delo, dobrotnike in vse sodelavce.
Ko pišem te vrstice, smo že sredi janu- arja,ki je mesec verskega tiska. Vodilna misel je strnjena v geslu:LJUDEM DOBRO BESEDO IN ZDRAVO OKOLJE. Zavedamo se, da ima Prijatelj tu prav posebno nalogo. Z dobro, plemenito besedo, ki prihaja iz bogatih življenjskih izkušenj in se navdihuje ob Božji besedi hoče na- govarjati vse prizadete in njihove prija- telje (glej Vi nam,mi vam),da bi se vsak izmed nas po svojih močeh trudil za čim boljše sožitje.
Prosimo Gospoda,naj nas pri tem blago- slavlja!

uredništvo in uprava

Z vami, dragi prijatelji, bi se rad spomnil škofa dr. Stanislava Leniča,ki ga je Gospodar življenja pokli- cal k sebi na prvi petek v januarju, pred praznikom Gospodovega razglašenja
Rodil se je 6. novembra v župniji Cerklje ob Krki. 4. julija 1937 je bil v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Po treh letih vzgojitelja v Marijanišču je leta 1940 postal tajnik na ljubljanski škofiji. To službo je opravljal sedem let. 1947 so ga zaprli in obsodili na dvanajstletno ječo.Ko je leta 1955 prišel iz zapora, je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Sodražici. Po devetih letih župnikova- nja ga je nadškof Pogačnik imenoval za generalnega vikarja. Papež Pavel VI. pa ga je imenoval za stolnega prošta in prelata. 14. januarja 1968 je bil posve- čen v škofa.Po padcu v januarju lani je obležal.Vsak dan je na vozičku maševal zadnjič prav na sveti večer.
Rad bi omenil tri stvari, čeprav bodo iz- zvenele morda preveč osebno.
1. Od moje odločitve za malo semenišče prek bogoslovja in v letih duhovništva sva bila zelo povezana. Najbrž sem tudi na njegovo priporočilo prišel za kaplana v Sodražico,ki je bila tudi njegova "prva ljubezen". Vesel je bil vsake novice, ki sem jo kot mlad, neizkušen kaplan pri- nesel iz njegove nekdanje župnije. Do- bro je še poznal ljudi, vedel za razmere v družinah, soseski in vsej župniji. Rad se je spominjal družin, v katerih so bili invalidi, kot France Perovšek, Ivanka in Lojze Cvar in drugi. S tem je tudi meni odpiral oči,kakšen odnos naj imam do trpečih in preizkušanih v župniji in drugod
2. Na binkošti lani smo imeli srečanje za bolne in starejše v njegovi rojstni žup- niji Cerklje ob Krki. Ker sem vedel, da bi rad pozdravil svoje rojake, sem ga dan pred tem obiskal.Izročil mi je veliko po- zdravov in dobrih želja. Spominjam se, da je bil pred binkoštnim praznikom bolj slabega zdravja. Tako iz srca pa so pri- hajale njegove besede: Trpljenje, samo trpljenje je nekaj velikega...

Sedaj že rajnemu duhovniku Francu Jakšetu je v Žalni pri Grosupljem ob slo- vesnosti zlate maše pridigal in spomnil na besede svetega očeta Janeza Pavla II., ki jih je namenil bolnim v Avstriji: "Na sredi našega življenja je postavljen križ.Mnogi pred tem križem bežijo.Mi pa vemo,da je v križu naša moč. Vi,bolniki, ste naši veliki dobrotniki. Najprej s tem, da svoje trpljenje združujete s trplje- njem Kristusa in ga darujete za nas. Potem pa ste naši dobrotniki, ker nam dajete priložnost, da si tudi mi ob vaši bolezni pridobimo zasluženje, ko vam strežemo. Vsak človek mora v življenju vsaj košček poti nositi križ s Simonom iz Cirene..."
O trpljenju škof Lenič ni samo pridigal, z njim se je tudi vse življenje sam sre- čeval in bil posebno zadnje leto eden izmed vas.
3. Z njim sem se zadnjič srečal pred svetim večerom.V sobi je imel že jaslice Čutiti je bilo tako spokojno,mirno, praz- nično. Nisem mislil, da mu zadnjikrat izražam voščila v imenu bolnikov v bol- nišnicah, osebja, svojih sodelavcev in prijateljev. Kako se je še razveselil, ko sem mu omenil, da ga kmalu obišče Mi- lena Žargar. Več stvari ga je zanimalo, tudi to, kdo bo vodil polnočnico pri sv. Petru, saj je zadnja leta rad prihajal v to ljubljansko župnijo in navdušeno oz- nanjal veselje svetonočnega dogodka. Z menoj se je veselil tudi novice, da bodo v teh dneh po več bolnišnicah v Sloveniji svete maše, in da bo to kmalu tudi v ljubljanskih bolnišnicah. Pred blagoslovom je vodil še molitev Angel Gospodov. Želel je, da njegov in božji blagoslov pride na vse, ki jih bom sre- čeval na naši slovenski zemlji, ki so v podobnem trpljenju kot sam.

Dragi naš škof Lenič! Hvala vam za vaše služenje Cerkvi doma in med izseljenci, vašo skrb za duhovne poklice, molitve in tudi vaše trpljenje. Ko težko molimo, se bomo spominjali vaših besed, da je v bolezni težko, težko moliti. Tudi nam bo lažje, ko ne bomo mogli zbrati misli za pogovor z Bogom. Bolj velikodušni bomo v trpljenju, saj tudi vam ni bilo prizane- seno in ste tudi kdaj "pojamrali", tako kot mi velikokrat.Tako naš ste bili, tako rad ste nas imeli. Bodite v nebesih naš priprošnjik, da se bomo spet srečali v Bogu!

Miro Šlibar, bolniški župnik

VSI SMO PRIZADETI

Zelo rada prebiram rubriko p. dr.Marijana Šefa Bog-ozdravlja in odrešuje, v kateri nas seznanja z duhovnimi zdravili ... Potrebna pa so tudi zdravila za telo.
Že dolgo trpim zaradi zvišanega krvne- ga tlaka. Prijateljica psihologinja, ki se zdravi zaradi iste težave v Šmarjeških Toplicah, mi piše, da je bila tudi v bliž- njih Pleterjih in govorila s patrom, ki se ukvarja s čaji. Za visok tlak ji je pred- lagal PLETERSKI DOMAČI ČAJ PROTI POVIŠANEMU KRVNEMU PRITISKU in še dodal,da se je pri tem obolenju potrebno najprej POMIRITI.
Začudena sem nad to veliko modrostjo: da, pomiriti se, pomiriti se z Bogom, z ljudmi okoli sebe in s samim seboj...
Ali bi bilo mogoče, da bi nam ti modri meniški zdravniki spregovorili o svoji mo- drosti tudi v Prijatelju? V raznih revijah so reklame za stiške in pleterske čaje, p.Ašič iz Stične nam je napisal celo več knjižic. Veseli pa bi bili, ko bi nam on in tudi kdo iz Pleterij, ki se ukvarja s čaji, napisal kaj več z duhovnega in teles- nega vidika o zdravljenju raznih najbolj pogostih obolenj.
Vabljiva bi bila tudi kakšna ekskurzija Bratstva bolnikov in invalidov v Stično ali Pleterje in pogovor s patri, ki se uk- varjajo s čaji. Morda bi se razdelili na skupine: s povišanim krvnim tlakom, z različnimi obolenji srca, z ledvičnimi o- bolenji itd. Seveda je to samo skromna zamisel, potrebna še razmišljanja. Ver- jetno pa bi bili vsi bralci Prijatelja hva- ležni za pisni pogovor s patri-zdravniki. Morda bi lahko obogatili našo revijo z vprašanji in odgovori.
O Prijatelju pa v zvezi z mojim obolenjem tole:
Mislim, da podnaslov "List prizadetih in njihovih prijateljev" izraža pravo bistvo Prijateljevega poslanstva, saj smo pri- zadeti zaradi kakšnega obolenja ali pa tudi samo zaradi starosti, ki pa sama po sebi gotovo ni bolezen - je pa živ- ljenjsko obdobje, ko pešajo vse telesne funkcije,in to prinaša s seboj kup težav
Slovar slovenskega knjižnega jezika ra- zlaga besedo PRIZADETOST kot stanje prizadetega- lahko je to telesna ali du- ševna prizadetost. Ne smemo pa ob tej besedi pomisliti samo na duševno pri- zadetost, čeprav je tudi to samo vrsta invalidnosti. (Z besedo invalid pa nava- dno označujemo bolj telesno prizade- tost.) Beseda INVALID izvira iz latinske invalidus iz in-, validus močan - kdor je zaradi prizadetosti nemočen ali nezmo- žen za delo - telesno ali duševno. Po- meni tudi NEVELJAVEN, kar ni povsem primerna oznaka.Rekli bi lahko tudi PRE- KLICANI. Zanj veljajo druga življenjska pravila kot pa za zdrave ljudi.Ta pravila so zanj preklicana in nadomeščena z novimi, zanj primernimi. Ta razlaga ni prijetna kot ni prijetna nobene vrste prizadetost, ampak kaj hočemo, Bog nam jo je namenil - On že ve, zakaj...
Povsem napačno je torej,da se nekateri telesno prizadeti ali telesno bolni izogi- bajo tej oznaki, češ da imajo zdravo pamet in da niso prizadeti,pač pa samo bolni ali pa stari. Pri tem pa pozabljamo da je tudi nezdrava pamet samo posle- dica bolnih ali poškodovanih možganov, ki so del našega telesa. Vsi smo torej samo telesno prizadeti, pri nekaterih pa se to kaže v njihovi duševnosti. Zato oznaka duševna prizadetost. Povsem odveč je, če se nekateri telesni invalidi čutijo vzvišene nad tako imenovanimi duševno prizadetimi, ki so v bistvu prav tako telesno prizadeti, le da na tako pomembnem delu telesa,kot so možgani Vemo pa vsi, kako hitro zboli tudi naša duševnost, še posebej pa propada v starejših letih.
VSI SMO TOREJ PRIZADETI,pa kakorkoli že
Moti me,da v zadnjem času gledamo na naslovnici Prijatelja predvsem ljudi na invalidskih vozičkih. Pa smo tudi drugi prizadeti, bolni, čeprav še stojimo na svojih nogah in ne kažemo nobene "bo- lezni". Vemo, da npr. visok krvni tlak nenehno kvari življenjsko važne organe v telesu. Značilno je, da leta in leta ne povzroča nobenih težav. Nemoteno opravlja svoje uničujoče delo. Ker nase sploh ne opozori, ga začnemo zdraviti zelo pozno.Neozdravljen ali slabo zdrav- ljen visok krvni tlak povzroči pri mnogih ljudeh invalidnost in je vzrok prezgod- nje upokojitve. Mnogim bolnikom močno skrajša življenje. V posmeh bolezni pa se marsikateri bolnik z visokim krvnim tlakom dolga leta počuti zelo dobro in "ga je samo zdravje". Tako piše dr.Boris Cilic v svoji brošuri ZNIŽAJMO VISOK KRVNI TLAK. Znižanje krvnega tlaka zahteva predvsem zdrav način življenja ki ga pa tisti, ki živimo s prizadetimi, seveda nimamo, ker povsem pozabimo nase - na svoje zdravje, kar pa seveda ni prav. Poleg tega, ker se v skrbi za prizadetega družinskega člana premalo gibljemo na svežem zraku -ne moremo si privoščiti sprehodov, izletov, kaj šele potovanj, porabimo premalo tistega,kar pojemo, in se moramo navaditi odreka- nja pri jedi-kar ni popolnoma preprosto, saj se mnogi izmed nas, ki se morajo v prid svojega prizadetega odreči tolikim stvarem, zatekajo k dobri, preveč kalo- rični in tudi odvečni hrani.
In kje naj bo nadomestilo za vse te - pravzaprav povsem človeške potrebe? Se je res potrebno prav VSEM odpove- dati? Nadomestilo je v PRIJATELJSTVU prijateljev z enakimi težavami, pomoč pri prizadetem članu družine,da se pred vsem matere, ki smo najbolj obtežene, lahko vsaj kdaj oddahnemo in se spro- stimo, gremo brez skrbi po opravkih. Gibanje, da, tako priporočajo zdravniki, ne pa samo hiteti in hiteti, da se bomo pravočasno vrnili domov, da ne bomo prepozni, da ne bomo česa zamudili... Pomembna je pri tem tudi nekaka POSTNA vzgoja in ne zatekanje k sladkarijam, črni kavi ... Raje denar,ki bi ga zapravili za to, kar nam bi škodilo, darujmo za dobre namene, pa bomo sebi koristili in storili zraven še kaj dobrega. Draga prijateljica Eva! Kar kopico vpra- šanj in predlogov ste nanizali. Ob njih že sami razmišljate in tudi odgovarjate. Tako zaslužite dvojno zahvalo. Najprej za zastavljena vprašanja, potem pa, ker tako pokažete svojo pripravljenost za sodelovanje, saj živite s Prijateljem. Vaši predlogi so res vredni premisleka, še več, nagovarjajo kar k delovanju.
Povprašali smo cistercijane v Stični in kartuzijane v Pleterjih.Oboji so priprav- ljeni pomagati z nasveti. Zato vabimo vas in še druge prijatelje,da se oglasite z vprašanji. Odgovarjali bodo - kot je pri drugih sodelavcih - brezplačno, čaji pa imajo seveda svojo ceno. Najprej,da jih boste dobili (v lekarni ali po pošti), potem pa še trud,da jih boste po navo- dilih pili, sicer ne bodo mogli koristiti.
Posebej smo hvaležni za misli o podna- slovu List prizadetih in njihovih prijate- ljev,ki dopolnjujejo in potrjujejo vse,kar je bilo v zadnjih letih o tej temi napisa- nega. Radi bi povedali le še to, da smo takšen razširjen pomen in poslanstvo našega lista poudarjali že prva leta, ko je bil še podnaslov List za bolnike.
In kaj naj rečemo o naslovnicah Prija- telja? Če pogledamo lanske,bi res lahko koga motile, vendar ni nujno. Poleg invalidov so njihovi domači ali prijatelji. Tudi za letos bo podobno. V prejšnjih letih smo skušali predstavljati tiste, ki jim je bilo leto posvečeno (otroci,priza- deti,stari), vse vrste prizadetosti žal še niso prišle na vrsto,sicer pa najpogoste- je kar naravo ali nekatere znamenitosti (križi,kapele, kraji srečanj). V prihodnje se bomo spet vrnili k naravi, saj nam njena lepota govori o Stvarniku; če bo moč, tudi k naši stari ljudski umetnosti. Vsekakor je prav, da ste nas opozorili, saj bi radi, da bi bil Prijatelj že na zunaj privlačen in sprejemljiv. Upajmo, da bo vaše pismo spodbudilo še koga, da se bo oglasil.

Vaš prijatelj

V letošnjem Prijatelju bomo priobčili nekaj življenjepisov ljudi, za katere bi lahko re- kli:"Izpolnjevali so Jezusov nauk,ljubili so bolne, ponižane in razžaljene, zapuščene in zavržene."

Ludovica de Marillac,

ustanoviteljica "usmiljenih sester"

Ludovika Marillac (beri Mariják) je bila hči francoskega plemi- ča,rojena 1591 v Parizu. Oče se je drugič poročil in Ludovika ni bila mačehi preveč pri srcu zato je morala zgodaj od do- ma. Šolala se je v zavodu za plemiške hčere in dobila odlično vzgojo.Po očeto- vi želji se je poročila s tajnikom kraljice Marije Medičejske. Dobila sta sina in se z možem dobro razumela.
Toda sreče je bilo kmalu konec, ko je mož nenadoma umrl. Že prej je izkazo- vala dobra dela v revni pariški četrti, zdaj pa se je hotela še bolj posvetiti ubogim.Pri tem je dobivala veliko spod- bud od Vincencija Pavelskega, moža, ki se je ves posvečal ubogim. Pod njego- vim duhovnim vodstvom je dozorevala. Ko se je prepričal, da je dovolj trdna za tako naporno delo, ji je dovolil, da se je vsa posvetila delu za bližnjega.
Mesece in mesece se je ta, nekdaj raz- vajena plemkinja, vozila na zanikrnem vozu po deželi,prenočevala po skednjih in šupah,prenašala napore in zasmeho- vanja.Vendar je zmogla vse to iz ljube- zni do Boga.Začela je snovati zavetišča in njen zgled je pritegnil idealna dekleta da so se ji pridružila. Vzgojila jih je, da so se naučila streči bolnikom in oskrbo- vati zapuščene ter zavržene. Kmečko obleko iz Bretanje je vzela za vzorec poznejših oblek redovnic. Te so živele sredi sveta in njihov vzornik, Vincencij Pavelski, jih je učil: "Vaš samostan je bolniška soba,vaša celica najeta sobica vaš kor cesta ali bolnišnica, klavzura pokorščina, vaš živež strah Božji, paj- čolan odmaknjenost svetu."
Napisala je pravila reda in dosegla, da je Rim potrdil "družbo Hčera krščanske ljubezni". Te so delovale v bolnišnicah, v domovih za sirote brez staršev, za onemogle in bolne ter tudi po otroških vrtcih. Ludovika je umrla l. 1660, stara devetinšestdeset let, nekaj mesecev pred Vincencijem Pavelskim. Zdaj po- čiva v materini hiši v Parizu. Njen god obhajamo 15. marca.
Usmiljene sestre sv.Vincencija Pavelskega - ali kratko: usmiljenke - delujejo danes po vsem svetu in jih je nad 32.000, v Jugoslaviji okoli 400. Naši starejši ljudje ki so bili kdaj v bolnišnici, se jih še go- tovo s hvaležnostjo spominjajo; nosile so bela pokrivala. L. 1948 so morale v Sloveniji zapustiti bolnišnice in vse dru- ge dejavnosti, v južnih krajih naše dr- žave pa so jih sprejeli z odprtimi rokami Nekatere redovnice so ostale v Sloveniji oblečene v civilu, in nadaljevale svoje plemenito poslanstvo. Okrog l. 1960 so se začele vračati in obnavljati skupnosti

»Ne zadostuje, če mi ljubimo Boga.
Skrbeti moramo, da ga bodo ljubili tudi drugi.« (sv. Vincencij Pavelski)

A. P.

LUDOVIKA O SLUŽBI UBOGIM

Duše,ki iščejo Boga,ga najdejo povsod, zlasti pa pri ubogih.
Bodimo prav prijazne in krotke z našimi ubožci; ti so naši gospodarji. Moramo jih srčno ljubiti in močno spoštovati.
Če se količkaj oddaljimo od misli, da so naši dragi gospodarji, t. j. ubogi, udje Jezusa Kristusa,se nam bo čisto gotovo zmanjšala krotkost in ljubezen, ki jo moramo za vsako ceno ohraniti do njih.
Ne zmenite se nič bolj za hvalo ubožcev kakor za njih grajo in zaničevanje,razen da vse prav uporabite: hvalo v svojem srcu odklanjajte,krivice pa sprejemajte, da počastite zaničevanje, ki ga je trpel božji Sin.
Dajmo ubožcem najboljše, kar imamo; kajti njihovo je.
Ker imamo zdravje od Boga, ga moramo z veseljem darovati iz ljubezni do Boga v službi ubogih.
Prava hči krščanske ljubezni je božja last za službo ubogim, zato mora biti rajši z revnimi, kakor z bogatimi. Spolnjevati mora pravila, a zato ne sme izgubljati časa. Kadar pa ji ni treba obiskovati bolnikov,naj bo rada v družbi svojih so- sester.
Kadar nam je zelo težko,ker ne moremo storiti vsega,kar bi rade za naše uboge jih izročimo skrbi Očeta ubogih, našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
Stvari, ki jih Bog hoče, se izvrše ob svojem času.
Ne vznemirjajmo se, če ne pride takoj popolna tolažba in mir. Vse dobro se izvršuje le postopoma.
Naše bolne sestre prosim, naj od časa do časa povzdignejo svojega duha k Bogu, da mu darujejo svoje trpljenje v čast bridkostim križanega Jezusa, za javne nadloge ljudstva.

(Iz: Spisi sv. Ludovike de Marillac, Radeče pri Zidanem mostu 1938, str.: 394-396 in 365).

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

12. Zdravilna moč Božje besede

Maša,ki je Jezusova daritev za odrešenje vseh ljudi in vsakega človeka,je najmoč nejše zdravilo za vse razsežnosti našega življenja: telesne, duševne in duhovne.
Začetnemu mašnemu obredu pokore, ki vsebuje željo in prošnjo za spreobrnje- nje in ozdravljenje, sledi branje Božje besede. S tem se proces zdravljenja nadaljuje. Odkar je Beseda postala telo - meso, t. j. človek, se je Božje odrešenje približalo človeku v največji možni meri. Velika pestrost in bogastvo Božje besede v Svetem pismu nam zelo nazorno in otipljivo odkriva skrivnostne korenine zla, ki povzroča različne oblike bolezenskega stanja v našem življenju. Istočasno pa nam odkriva potrebo in pot do odrešenja in ozdravljenja.
Za zdravilni učinek Božje besede je zelo pomemben način njenega oznanje- vanja. Če bralec prebere Božjo besedo kot vremensko poročilo, brez osebnega odnosa do nje, za poslušalca gotovo to ne bo veselo, ampak mučno oznanilo. Če si torej bralec ne vzame časa, da bi se na branje pripravil, če se ne poglobi v Božjo besedo, če ga božja beseda ne prežme in ne prizadene, ni mogoče pri- čakovati, da bi branje in oznanjevanje delovalo na vernika zdravilno in posve- čujoče.
Pridiga, ki sledi branju Božje besede,je zato silno pomemben del maše, ker u- vaja vernike v skrivnostno moč njenega odrešujočega in s tem ozdravljujočega delovanja.
Kadar bere Božjo besedo,zlasti evangelij diakon, prosi duhovnika za blagoslov. Sledi blagoslov: "Gospod bodi v tvojem srcu in na tvojih ustnicah,da boš dobro oznanil sveti evangelij, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". Kadar bere evangelij duhovnik sam, prosi: "Vsemo- gočni Bog, očisti mi srce in ustnice, da bom dobro oznanil sveti evangelij."
Bogoslužno pravilo pravi, naj se te mo- litve opravijo polglasno. To je škoda za vernike,saj vsebina omenjenih molitev izrecno opozarja na zdravilno moč Božje besede. Verniki so s tem prikrajšani za opozorilo, da je treba Božjo besedo oz- naniti dostojno zato, ker vsebuje sama v sebi moč osvobajanja od posledic greha in zato tudi moč zdravljenja.
Molitev v latinščini uporablja besede (Per evangelica dicta, deleantur nostra delicta = Evangeljske besede naj izbri- šejo naše grehe),ki še bolj jasno pove- do,da Božja beseda "uničuje" človekove grehe.
Kadar je Božja beseda oznanjena in sprejeta v opisanem razpoloženju, pride ne samo do notranjega, ampak včasih tudi do telesnega ozdravljenja. Michael Marsch opisuje primer človeka,ki je imel zelo trdovraten kožni izpuščaj. Po pri- čevanju tega človeka se je zdravljenje tega izpuščaja začelo že med oznanje- vanjem Božje besede.Na koncu maše je bil človek popolnoma zdrav.Božja bese- da se je človeka tako močno dotaknila, da ni spremenila samo njegovega notra njega življenja,ampak tudi njegovo telo

MISIJONSKA MAŠA PRI NAS

Med misijonom v Mekinjah pri Kamniku smo imeli mašo tudi pri nas v Domu upo kojencev. Voditelj,jezuit p.Lojze Markelj nas je spodbudno nagovoril, da bo to morda najlepše doživetje,ker nismo prišli praznih rok. Bridkosti, trpljenja in osa- mljenosti smo bogati. Ko bomo darovali kruh in vino, naj to darujemo skupaj z Jezusom.
Ustavili smo se v molku in premislili, kaj ni bilo prav. Iskali smo sebe,bili sebični, slabotni med seboj, opustili molitev, la- hko bi naredili drug drugemu dobro, pa nismo. Tega smo se pokesali.
Po berilu in evangeliju je govornik nada- ljeval,naj bo prva misel Bogu v zahvalo, da bo prišel v naša srca.Lahko smo hva ležni, da imamo vero in Boga, kar nima vsak,pa svet išče te vrednote.Moči nas zapuščajo,ne vidimo,ne slišimo več tako kot prej,Bog in vera sta naša opora. Če gledamo skozi življenje, ali ni bilo lepo z vero v Boga? Nikoli ne mislimo, da smo komu odveč,v breme. Naše srce naj bo široko, molimo zase, za domače,za vse, ki nam strežejo, perejo, mislimo na tis- te, ki nam lajšajo ta leta, podarjena od Boga.Dajmo jim priznanje,vsaj z nasme- hom. Pomagajmo si med seboj. Saj smo srečni, ko delamo drugemu dobro. Npr., da komu kaj preberemo, Družino ali po- dobno.Jezusovi smo,smo torej v blago- slov. Največje orožje je molitev.Nobena zdravamarija pred Bogom ni zastonj. Za mlade, tudi moderne, naj molimo. Koliko je zakonov in družin, ki niso urejene in trpijo ali imajo bolne, prizadete otroke. Z molitvijo zanje širimo srčno kulturo.
Na vprašanje, zakaj ravno jaz trpim, ni odgovora. Pač pa se vprašajmo, kako bom to obrnil v dobro? Primer: duhovnik je prihajal k ženi, ki je bila dolgo let v postelji.Nekoč je bila soba pospravljena in okrašena; bolnica je slavila 25-leten jubilej, odkar leži v postelji. Prva leta je molila,da bi mogla vstati,pozneje ne več Ugotovila je, da ima tudi tako življenje smisel. Moli za druge, združuje trpljenje z Jezusovim trpljenjem.
Tako je bil govor zaključen.
Potem smo izrekli prošnje,nato pa zapeli in sledili sveti maši. Po spremenjenju smo odmolili najlepšo molitev Očenaš, s posebnim namenom za sv. misijon, tudi drug za drugega, za soseda na levi in desni. Stisk roke je bilo znamenje, da se imamo radi, da znamo potrpeti.
Še gori ljubezen, je zvenela pesem, ko so obhajali po dvorani.V trenutku molka smo nato rekli Gospodu hvala, da smo mogli opraviti njegovo daritev in ga sprejeti v svoje srce.
Misijonar p. Markelj se je ob koncu za- hvalil vsem.
Zaželel nam je lep sveti adventni čas kot pripravo za božični praznik, za žive jaslice v srcih in v naših sobah.Nato se je poslovil obenem z župnikom Antonom Gosarjem, ki je tudi sodeloval pri tem misijonskem doživetju.

Marija Lavrič

Poklicani, da prinašajo Kristusovo sočutje

Med službene naloge duhovnikov sodi tudi obiskovanje bolnikov. Obisk mora bolnika potolažiti in moralno ohrabriti, z izkušnjami pa duhovnik pomaga in spod buja bolnika,da bolezen sprejme, pred- vsem v duhovnem smislu besede. S pogledom v zadnjo sinodo želimo kratko razmisliti o svoji duhovniški rasti. Odlo- čitev in predanost zanj moramo čimbolj popolno poglobiti.

V evangeliju neprestano srečujemo po- sebna opozorila Kristusa, ki veljajo za bolne. "In Jezus je hodil po vseh mestih in vaseh,učil je v njih shodnicah, ozna- njal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in slabosti" (Mt 9,35). "...in velike množice so se shajale, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravljal od nji- hovih bolezni" (Lk 5,15). S sočutjem do bolnikov in slabotnih Jezus odkriva čudo vito ljubezen,ki se spušča z neskončnim usmiljenjem na vso človeško revščino. Hkrati pa pokaže dejansko sočutje,ki ni le osebno,temveč poskuša tudi zdraviti Mnogi čudeži, ki jih je naredil v svoji naklonjenosti bolnikom, odsevajo Božjo vsemogočnost,ki služi ljudem. Duhovnik je poklican, da v tem posnema Kristusa in prinaša njegovo gledanje na pozemelj sko. Ni vse namreč v telesnem ozdrav- ljenju, pač pa ozdravljenje človekovega duha in nravnosti pomaga ozdravljati tudi telo. Tudi z zaupno molitvijo duho- vnik pomaga pri ozdravljenju.
Njegova služba v pastorali vodi v prakso ljubezni,bori se posebej proti večji bedi (revščini), kar mu evangelij še posebej priporoča.Vsakokrat,ko duhovnik obišče bolnika, se srečuje in odkriva skrivnost- no Kristusovo navzočnost: "Bolan sem bil in ste me obiskali" (Mt 25, 36). V tr- pljenju bolnikov, ki jih spoštuje in ljubi, prepoznava skrivnost Kristusovega križa ki se nadaljuje v življenju človeštva. V takšnem gledanju na odrešenje je du- hovnik poklican, da obiskuje vse bolne. Jezusova čudežna ozdravljenja so ve- likokrat znamenja za ozdravljenje vsega človeštva. Telesna ozdravitev ni samo golo dejanje,temveč je v tem tudi želja ozdraviti vse ljudi njihovih slabosti.Zato je na prvem mestu odpuščanje grehov, ker ti zavirajo zdravljenje. Čudeži pa predstavljajo tudi resničnost odpuščanja Duhovnik ima vedno pred očmi objekt svojega poslanstva, ki je celostno od- rešenje človeka. Na prvem mestu pa je urejenost duha. Duhovnik skuša bolnika s pomočjo milosti ohrabriti. Izkoristi mi- lost, ki izvira od Kristusa, in ob tem od- kriva njegovo skrivnostno pričujočnost. S tem bolniku pomaga, da velikodušno sprejema svoje težave,vdan v Očetovo voljo.
Prosimo Devico Marijo, mater vseh du- hovnikov, naj jih sprejme v svoje srce, da bodo svoje poslanstvo in zaupane jim duše vzeli kot nekaj pomembnega.

MAGISTERO DEL PAPA -all Angelus 12.8.1990
prevod: Jože Štupnikar

PRAGA -romanje zaupanja in sprave

Novoletno srečanje mladih Evrope je od 28.dec.1990 do 2.jan.1991 organizirala taizejska skupnost, katere prior je brat Roger Schutz.
V hladnem decembrskem večeru sem za vrati frančiškanske cerkve v Ljubljani. Med množico mladih ljudi, ki jim z obra- zov odseva hrepenenje in pričakovanje, razmišljam, kakšen smisel ima moja pot v Prago. Radovednost, pustolovščina, iskanje nečesa novega, želja po preno- vitvi samega sebe,pripravljenost začeti znova...?
Kakor oče in mati pokrižata otroka ob odhodu z doma,tako nas je s spodbud- no, prijazno in dobronamerno besedo pospremil na pot miru in prijateljstva g. nadškof Alojzij Šuštar.
Kakor modri z vzhoda smo se v zvezdni noči odpravili na pot,da bi v sočloveku, prijatelju, vrstniku odkrili Novorojenega. Vstalo je novo jutro in pred nami se je prikazala Praga.
Sprejem v slovenskem centru, čakanje, da prideš na vrsto,vaja v potrpežljivosti in ponižnosti,iskanje novega doma,malce neprijetno srečanje z arhitektonskimi ovirami, ki jih v Pragi nikoli ne zmanjka. Končno smo se znašli v hiši češke dru- žine, ki nam je teden dni prijazno nudila svoj dom.
...Toda tvoj pogled zazna tudi množice mladih, ki si prizadevajo odkriti smisel svojega življenja.Drznejo si reči:"Pojdi! Začni znova! Pusti malodušje! Pusti brezup! Naj tvoja duša živi!"... (pismo iz Prage, brat Roger).
Kot ptički iz gnezda smo v sivih, oblač- nih jutrih hiteli v župnijsko cerkev sv. Gabrijela k skupni molitvi, sv. daritvi in pogovoru.Čeprav smo bili zbrani iz vseh vetrov, različnih jezikov,kultur in navad smo bili v molitvi, pesmi, smehu in dob- roti eno v Bogu. Naše veselje, notranja moč,upanje in ljubezen se je prelivalo v pesem, nasmeh in dobro voljo, povsod, na ulici, v avtobusu, v mrazu in dežju.
"Jezus, Luč mojega srca, ne pusti, da bi me nagovarjala moja tema."
Opoldne in zvečer smo se zbrali k skupni molitvi v improvizirani cerkvi - šotoru, kjer smo ob pogledu na več tisočglavo množico mladih, ki so kakor ena družina vztrajali in zaupali molitvi, doživljali lepoto, vzvišenost, bogastvo in polnost krščanske skupnosti, ki jo Jezusova Luč ohranja v edinosti.
Našo pozornost je poleg molitev, razmi- šljanj, pritegnila bogata praška arhitek- tura in umetnost, katere čaru in lepoti se nismo mogli povsem odpovedati,tako da smo zaradi sprehodov po mestu marsikdaj "prešpricali" kakšno duhovno srečanje. Ampak saj je tudi občudova- nje, spoštovanje in razumevanje umet- nosti lahko molitev,če se v vsem zaveš veličine Božjega daru in človeka, ki je ta Božji dar spremenil v dejanje, kip, sliko.
Teden je minil, znova smo na poti - do- mov,vsak s svojimi doživetji, spoznanji, vtisi in neizpetimi pričakovanji. V mislih se sprašujem: "Kaj pa sedaj? Gospod, kaj pričakuješ od mene?" Najlepši spo- mini, doživetja bodo ostala za vedno zapisana v globini srca in te moram v svojem življenju nesebično posredovati svojemu bližnjemu.
Ozrem se po svojih štirih spremljevalcih ki so me spremljali v Pragi. Utrujeni so, upam,da ne tudi razočarani.Enkratni so Gospod,hvala Ti zanje! Če samo pomis- lim koliko stopnic, pločnikov, tlakovanih cest in tramvajskih tračnic smo z inva- lidskim vozičkom premagali. Res, to je bila prava šola krščanstva in Bogu hvala da smo jo v prijateljstvu in medseboj- nem razumevanju prestali.
Še misel brata Rogerja: "Dobro veš,da je velik del sveta glede vere kakor suha puščavska zemlja. Ali boš med tistimi,ki utirajo pota edinosti, popu ščanju napetosti in spravi? Zaupaj, vsak prejme darove za to. In darovi Svetega Duha se nikoli ne izčrpajo."

Alenka O.

MIKLAVŽ PRINAŠA VESELJE

V župnišču sv. Petra v Ljubljani je tudi nas v Prijateljstvu bolnikov in invalidov, 2. decembra 1990, obiskal sv. Miklavž. Z nami so prišli tudi prijatelji in domači, zlasti otroci. Dvorana je bila skoraj pre- majhna, saj se nas je zbralo okrog sto. Najprej je šentpetrska mladinska vero- učna skupina z igrico 'povabila' Miklavža Namen njegovega obiska je bil v tem, da smo drug drugemu naredili veselje. Zato je vsak prinesel s seboj skromno darilo, ki pa je bilo dragoceno zaradi ljubezni, ki je bila vanj položena. Ob veselem srečanju z njim in s prijatelji nam je popoldne hitro minilo.Naj dobrota ostane razpoznavno znamenje vsakega kristjana.
"Vse, kar bolnim otrokom olepša dneve bolezni,je dobrodošlo" Te besede pred- stojnika otroške bolnišnice na Vrazovem trgu v Ljubljani so odprle vrata Miklavžu da je prav na svoj god razveselil okrog 150 bolnih otrok. V spremstvu zdravst- venih delavcev in nekaterih staršev se jih je večina zbrala v predavalnici. Naj- prej je šentpetrska veroučna skupina nastopila z igrico. Poleg "angela" sta Miklavža spremljala še dva "parkeljna", ki pa nista zbujala strahu. Miklavž je bil tako preprost in očetovski, otroke je jemal v naročje, z njimi zapel nekaj pesmic, vmes pa delil skromna darila. Potem je obiskal še otroke po bolniških sobah,pozdravil tudi sestre,in oddelkom podaril skupna darila.
Darila, ki jih je pustil za otroke v drugih bolnišnicah, je razdelil bolniški župnik Miro Šlibar. Tudi vse bolne v Zavodu za rehabilitacijo invalidov v Ljubljani je Miklavž obiskal.
Sv.maše v domovih upokojencev, mese čne ali vsaj za praznike, so postale del redne duhovne oskrbe. Posebno doži- vetje je,kadar pride višji pastir. V Domu upokojencev na Taboru v Ljubljani se je k božični maši, ki jo je na praznik sv. Štefana, ob somaševanju lazaristov Andreja Urbancla in Jožeta Zupančiča, daroval nadškof dr.Alojzij Šuštar, zbralo nad stodeset ljudi. Domačemu zdravst- venemu osebju so prišle na pomoč še sestre usmiljenke, ki so s petjem poskr- bele, da je bilo bolj praznično, sicer pa prinašajo sv. obhajilo tudi ob nedeljah. Nadškof se je zahvalil vsem, ki našim starejšim in bolnim bratom in sestram strežejo s požrtvovalno ljubeznijo ter poudaril pomen medsebojne pomoči, povezanosti in dobrega sodelovanja. Vsem je razdelil spominske podobice. Predsednica domske skupnosti pa se je v imenu vseh navzočih nadškofu zahva lila, da jim je podaril globoko doživetje božičnih praznikov.

RAZDALJA IN BLIŽINA

Pravilno razmerje med razdaljo in bližino je bistven pogoj za vsako učinkovito pomoč. Tako prizadevanje za razdaljo,za zmanjša- nje osebne prizadetosti,kot tudi za bližino, za dopustitev solidarne soudeležbe, lahko v nekem spremljanju ob pravem času po- staneta določujoča. Začutiti vedno tisto, kar je v tem trenutku najbolj pomembno, se odločiti za primerno mero, izbrati pravi- len trenutek in seči po najbolj prepričljivi izrazni obliki-tega se ne da preprosto učiti in naučiti samo s tehniko vzorcev vedenja V veliki meri je način odnosa odvisen od senzibilnosti, pristnosti in sposobnosti za spontanost. Kdor je mnogo skupaj z ljudmi ki iščejo pomoč, doživlja, kako je pogosto prevelika razdalja za trpečega človeka potrditev njegove domneve, da ga nihče ne more in noče razumeti, da je na milost in nemilost izpostavljen, zapuščen in ne- koristen. Razdalja, ki ni v stalni izmenjavi z bližino, postane za mnoge ljudi neznosna in povzroča bolečino, ponižanje in pelje v nesmisel.
Seveda ne smemo vsakega "umika v raz- daljo" označiti s krivdo. Lahko je povsem upravičeno, da si morajo svojci, znanci, zdravniki, sestre, duhovnik... v določenih obdobjih spremljanja celo reči:"Sedaj tega ne zmorem (več), da bi me popolnoma prevzela intimnost prizadetega." In lahko postane celo dolžnost, da za nekaj časa ustvarimo razdaljo, če postane oklepanje preveč grozeče, če je trpeči samo še pasiven ali če tisti, ki pomaga, vidi, da mu pohajajo zadnje rezerve moči. Pri izobra- ževanju in spremljanju ljudi, ki pomagajo, bi bilo zato treba vedno si prizadevati za to, da spoznavajo tisto mejo, od katere je razdalja potrebna.
Posebno ljudje, ki so idealisti in zelo anga- žirani, radi spregledajo to mejo,ker hočejo pozabiti samo nase. Pogosto postanejo s svojim idealom skoraj vsiljivi in tudi v breme drugim, ker sami sebi in s tem tudi drugim ne pustijo več nobenega življenjskega prostora. Namesto v popolnosti, za katero si prizadevajo,se znajdejo potem te "žrtvu joče se duše" pogosto same v agresivnosti v zapuščenosti,in,globoko ranjene,na robu obupa. Kdor hoče delovati zdravilno (in odrešilno),mora skrbeti,da bo dovolj gledal tudi nase, da njegove zdravilne moči ne usahnejo ali se ne spremenijo v nasprotje!
Tako kot "držati razdaljo" mora biti tudi "biti blizu" kreativno oblikovano. Priti čisto blizu kakšnemu človeku pomeni,da postane intimnost obeh odprta drug za drugega ne da bi se kdaj pokrivala. Tudi najgloblja povezanost z drugim človekom mora temu še dopustiti njegovo drugačnost.
Da prideš blizu človeku, ki išče pomoč, je posebno potrebna velika previdnost, skrb- nost in nežnost, ker je njegova ranljivost nadpovprečno velika. Dajati in sprejemati bližino - to lahko povzroči, če pri tem upo- števamo vsega človeka, pravi čudež. Celo pri bolnikih, ki so na smrt bolni, se lahko ob tem prebudijo še neslutene življenjske moči.
Iskanje bližine do trpečega človeka v praksi zelo ogrožata predvsem dve pomanjkljivosti Prvič lahko poteka približevanje preveč nasilno. Ne dopusti niti časa niti potrpežlji- vosti za rast, niti ni ustvarjeno ozračje, ki bi dovolilo predelati napetost približevanja. Kot drugo pa približno lahko preveč obli- kujeta beseda in racionalnost, namesto da bi bilo dovolj prostora tudi za čustva in za oblike telesnega izražanja. Tu je pri delu z bolniki veliko teže moškim kot ženskam, zdravnikom in duhovnikom teže kot medi- cinskim sestram.Zadnjim pride gotovo prav to, da imajo za dotike na razpolago vrsto "mostov", npr. menjanje povoja, pomoč pri hranjenju, merjenje pritiska, odvzemanje krvi, postiljanje postelje itd. V vseh teh opravilih je velika možnost za nežnost, če odnos do bolnika ni samo korekten, ampak tudi prisrčen. Če potem obe strani obliku- jeta odnos in pri tem občutita nežnost, je seveda odvisno od tega ali sta oba odprta za dajanje in sprejemanje in sposobna za izražanje.
Prisrčnega odnosa se ne da niti ukazati, niti izsiliti. Bližina uspe in tudi učinkuje zdravilno takrat,ko vrsta faktorjev postane skladna. Oseben odnos, razumevanje in doživljanje vlog,stopnja verbalne in never- balne sposobnosti in pripravljenosti za ko- munikacijo, stopnja zrelosti (zaradi službe ali pri bolniku zaradi trpljenja), skladnost čustev, ki se pojavijo, pa tudi zunanji fak- torji (npr. zadah iz ust ali po potu, način oblačenja...) - vse to je za zagotovitev in dopustitev bližine izredno pomembno.Veliko se da pri tem zavestno oblikovati in narediti veliko pa ostane prepuščeno spontanosti.
Zelo bistveno področje v prizadevanju za uspelo bližino in razdaljo do trpečega člo- veka, ki pa žal ni skoraj nikoli izgovorjeno, je erotična dimenzija. Če hočemo ustvar- jalno (in s tem tudi zdravilno) moč erosa v odnosu, srečanju in spremljanju pri ljudeh, ki pomagajo, zamolčati, zatreti, izriniti ali izključiti iz kakršnihkoli razlogov že,prebudi to v bistvu samo moči, ki delajo človeka bolnega. Zakaj ne bi moški bolnik napeto doživljal dotika sestre ali pogleda v njene oči in se tega veselil? Zakaj si bolnica ne bi priznala, da jo negovalec, zdravnik ali duhovnik kot moški privlačuje in da ji srečanje dobro dene? Zakaj ne bi videli v tem, da so nagovorjena čustva, bistveno pomoč pri zdravljenju? Moten odnos do telesnosti,nesrečna ločitev duše od telesa in prevelik strah pred čustvi oropajo pre- več ljudi fascinirajočih moči erosa. Služba s poskusom izključitve erotične resničnosti ostane v bistvu zakrnela služba. Kdor zna ceniti eros, se je naučil spoštovati intim- nost, jo v odgovornosti in dostojanstvu oblikovati in odmejiti - to pa mu pomaga pri izmenjavanju bližine in razdalje, ki je glede na situacijo in osebe skladna,iskrena in zdravilna.
Razdalja in bližina! Pri zdravljenju je potre- bno oboje!

ENO SAMO ŽIVLJENJE

Pred enim letom je bil na seji ured niškega odbora sprejet predlog, naj spet predstavimo enega od zdravnikov. Dr. Metka Klevišar (Neubergerjeva 4, 61000 Ljubljana) je bila rojena 1944 v Ljubljani.Ima še sestro,vse- lej pa takoj pristavi, da tudi dva nečaka in nečakinjo,ki so ji v veliko veselje. Študirala je v Ljubljani, kjer je tudi dokončala medi- cino. Potem je pet let delala v bolnišnici na Dunaju. Po vrnitvi domov je končala specializacijo iz radioterapije in onkologije.
Za binkošti 1970. leta smo priobčili njen prvi članek v Prijatelju in od takrat je zve- sta sodelavka. Bolj sva se spoznala istega leta na romanju v Lurd in postala prijatelja Zato sem ji lahko sproščeno zastavil nekaj vprašanj.

V zadnjem letu,odkar je uradno ustano vljena Slovenska Karitas, se tvoje ime velikokrat pojavlja.Imela si predavanje na seminarju, veliko pišeš v Družino. Vemo pa, da si pred tem sodelovala pri Kroniki dobrega. Prosim te, da kaj o tem poveš.   Pravzaprav moram seči še nazaj, na sodelovanje pri škofijski komisiji za diakonijo v zadnjih petnajstih letih. Ker organizirana karitativna dejavnost Cerkve do sedaj pri nas ni bila dovoljena,smo prek škofijskih in župnijskih komisij za diakonijo skušali ljudi spodbujati k medsebojni po- moči oz. jih opozarjati,da spada konkretna skrb za bližnjega prav bistveno h krščan- skemu življenju.
Pred dobrimi tremi leti smo najprej v Družini začeli objavljati rubriko Kronika dobrega kot protiutež črnim kronikam v časopisih. Ljudje so se na to Kroniko dobrega odzivali nekateri so ponujali svojo pomoč, drugi pa so za pomoč prosili. Tako se nas je zbralo pet prostovoljk, ki smo začele dežurati enkrat tedensko in skušale usklajevati po- nudbe in povpraševanja. In ves čas nas je spremljalo upanje,da bo prišel trenutek, ko bo Kronika dobrega postala del Karitas in bo lahko postala pomoč ljudem bolj organi- zirana.

O organizaciji je bilo že veliko napisa- nega, vendar ne bo odveč, če poveš, kako naj bi Karitas zaživela, katere dejavnosti naj bi imele prednost?
Najprej bi želela reči, da organizacija sama sebi ni nikoli namen, pomembna je samo, če pomaga,če omogoča,da je medsebojna pomoč bolj učinkovita.Pri tem pa še zdaleč ne gre samo za materialno pomoč, ampak zares za celostno pomoč človeku, ki je v stiski.Tu mislim na stiske zaradi osamljeno- sti,izrinjenosti iz družbe,zaradi nezmožnosti navezovanja pristnih človeških odnosov, zaradi bolezni, zaradi izgube ljubljenega človeka (ob smrti, pa tudi ob ločitvi itd.)... Resnične pomoči nikoli ne more nuditi organizacija, ampak vedno samo človek človeku, tudi če se srečata v okviru neke organizacije. Okrog nas je toliko ljudi, ki kakorkoli trpijo - v bistvu vsak od nas v nekem smislu doživlja stisko in potrebuje pomoč drugega človeka - da je ena naj- nujnejših stvari, da se mi vsi vzgajamo za karitativno delo, za medsebojno pomoč, v okolju, kjer živimo.
Tako si predstavljam, da bi Slovenska Karitas oz. Škofijske Karitas pomagale pri vzgoji za karitativno delo, brez katerega ne moremo govoriti o krščanskem življenju Glavni poudarek pa naj bi bil na delu Žup- nijskih Karitas. Vsaka župnija naj bi imela svojo Karitas, skupino ljudi, ki bi skrbela za bolj organizirano, koordinirano pomoč lju- dem v stiski. V župniji se ljudje lahko bolje poznajo, laže odkrijejo med seboj tiste, ki so v stiski. Pri konkretni pomoči pa naj bi sodelovali vsi, saj vsakdo na nek način lahko pomaga drugim.

Ob naravni nesreči ob poplavah je SK postala znana po vsej Sloveniji. Kako ocenjuješ odzive? Zelo pozitivno.Ko smo takoj po nesreči poslali vsem sredstvom javnega obveščanja poziv za pomoč po- plavljenim in se tako prvič po vojni kot Karitas enakovredno vključili tudi javno v akcijo pomoči, nismo nikoli pričakovali, da bo odziv tako velik. Ko se sedaj oziramo nazaj na zadnja dva meseca in pol, skoraj ne moremo verjeti, da nas je peščica prostovoljcev lahko spravila v tek takšno ogromno akcijo. Tudi brez predhodnih iz- kušenj, vendar z zelo veliko mero idealizma Če bi vse to vnaprej vedeli, bi se morda marsičesa zbali. Tako pa smo enostavno skočili v vodo in smo morali plavati. Res je tudi,da bi znali biti sedaj,po teh izkušnjah, na marsikaj pozorni in bi marsikaj naredili hitreje in bolje. Toda mislim, da smo zače- tek dobro prestali in da so ga prestali tudi ljudje po vsej Sloveniji. Ljudje so začutili, da moramo biti solidarni, da si moramo pomagati - in da bomo preživeli samo, če si bomo pomagali, če bomo delili.

Ali lahko našteješ nekatere oblike med sebojne pomoči, ki so med nami že dejavne in sedaj spadajo v Karitas?
Brez dvoma moram na prvem mestu omeniti Predal dobrote pri Ognjišču,ki je najstarejši in je v mednarodni Karitas že bil priznan kot Karitas na Slovenskem. Potem je tu Bratstvo oz. Prijateljstvo bolnikov in invali- dov,delo s slepimi,delo s slušno in govorno prizadetimi, Vera in luč, Servis dobrote mladih in morda še kaj podobnega.Potrebno je le, da bi ljudje ob teh dejavnostih čim bolj dozorevali kot kristjani in naredili čim več dobrega.

Že pred dvajsetimi leti si prvič predsta vila BBI.. Koliko naj bo bolnik v bolezni, invalidnosti dejaven zase in za druge? Kaj naj naredi človek, ki ve, da ga bo invalidnost spremljala, da bo mogel srečno živeti? Mislim, da mora biti človek vedno razpet med dvema resničnostma. Po eni strani ne sme postati pasiven in naj si nalaga toliko aktivnosti, kolikor zmore brez težav,kolikor mu je v veselje.Po drugi strani pa mora paziti, da ne pretirava z aktivnostjo, da si ne prizadeva za vsako ceno dokazati, da toliko in toliko zmore,da mu ni treba biti odvisen od drugih. Nikomur naj ne bi bilo težko sprejemati od drugih, hkrati pa naj se vsak zaveda,da vsak lahko nekaj tudi da. Pomembno je predvsem, da komuniciramo med seboj, kar nam daje občutek, da živimo srečno ali ne.

Dobrih dvajset let že sodeluješ pri Prijatelju s svojimi članki, ki jih večina ljudi rada bere. Pred dnevi pa je izšla tvoja knjiga Kako udomačiti bolezen. Kaj bi povedala o njej? Knjiga ni nastala v enem zamahu, ampak je v njej zbranih petdeset prispevkov, ki sem jih pred tem v zadnjih petnajstih letih že kje objavila. V vseh teh prispevkih sem izhajala iz mojega vsakodnevnega srečevanja z bolniki.
Marsikomu se zdi naslov malo nenavaden. Kako lahko udomačiš bolezen? Kdor pozna Malega princa, bo to besedo razumel. Gre preprosto za to: vseh bolezni se ne da pozdraviti, treba je z boleznijo živeti in ni vseeno, kako živiš z njo.
Izhajala pa sem tudi iz čisto svojih oseb- nih izkušenj. Ko sem bila v prvem letniku medicine, so se pri meni prvikrat pojavile dvojne slike in vrtoglavica. Pozneje so se pojavile še druge težave.Delali so mi preis- kave in nazadnje postavili diagnozo multipla skleroza. Ob vsem tem sem se marsičesa učila: kako lahko živiš z negotovostjo,kako lahko kljub nekaterim omejitvam normalno živiš, kako pomembno je, da upaš... - in vedno znova sem spoznavala, kako zelo pomemben je moj odnos do bolezni.

Delaš na Onkološkem inštitutu in sre- čuješ ljudi, ki so zares v težki situaciji. Kako doživljaš druge, kakšen odnos imajo do bolezni? Vsak človek na svoj način doživlja bolezen. Vsak dan znova ob čudujem bolnike, kako znajo biti kos težki situaciji,kako se znajo boriti in upati.Svojci pogosto bolnikom ne pripisujejo toliko živ- ljenjske energije in prihajajo zato vedno znova s prošnjo,naj z bolnikom ne govorim o bolezni. V resnici pa je bolnik, v večini primerov, veliko bolj realen kot svojci.

Bolezen rak je še vedno marsikje tabu tema, ki je povezana takoj z mislijo na smrt. Predsodki in tabuji naredijo marsikje več gorja kot bolezen sama. Najhuje je, ko bolnika odpišejo, takoj, ko izvejo diagnozo rak, čeprav je bolnik še poln življenja. To lahko zelo boli in lahko pripelje tudi do poslabšanja bolezni. Vedno znova skušam ljudem pojasnjevati, da je rak bolezen kot druge. Res je to zelo resna bolezen, toda ljudje ne vedo,da je v skoraj 50% ozdrav- ljiva, pri ostalih 50% pa bolnik tudi kar ne umre, ampak mora z boleznijo živeti nekaj časa, včasih tudi več let, in ni vseeno, kako živi.To pa je v veliki meri odvisno tudi od ljudi, ki so okrog njega.

Kako pa je s svojci?
Svojci so pogosto ob bolezni prizadeti še bolj kot bolnik sam in jim je treba tudi po- magati. Vedno sem vesela, kadar mi uspe, da se svojci nekoliko otresejo strahu in se začnejo bolj odkrito pogovarjati z bolnikom Potem jim je tudi laže, njim in bolniku.

Kaj pomeni tebi upati s težkim bolnikom in umirajočim? Upati pomeni videti mož- nost. Človek dela v začetku velike načrte za celo življenje. Vendar pa življenje vsako gar od nas s svojimi izzivi uči,da bi obupal, če bi hotel videti vse korake, ki jih imaš še pred seboj. Dovolj je videti možnost za naslednji korak, nič več. V začetku pomeni ta naslednji korak morda eno leto, potem mesec dni, teden dni, en dan...
Konkretno to zame pomeni, da z vsakim bolnikom upam, da bo bolezen potekala čim bolj ugodno, da bo lahko čim dlje čim bolj normalno živel, da bo ob svoji bolezni tudi kot človek dozoreval, tudi v svojih odnosih do ljudi, ki so okrog njega, ki jih ima rad in ki so zanj pomembni, upam tudi, da se mu bo dalo lajšati težave, če bodo nastopile, da ob umiranju ne bo sam, da je njegovo življenje, takšno, kot je bilo, imelo smisel. In z vsakim bolnikom in umirajočim upam, da se bo sredi stiske in trpljenja sre čal s spremljajočim Bogom, ki ga sprejema v svoje naročje. Pomembno je, da se to zgodi v njegovem srcu, tudi če na zunaj tega ni opaziti.

Kaj se ti zdi zelo pomembno v odnosu do hudo bolnih in umirajočih?
Vedno bolj sem prepričana, da je odnos bistveni del terapije. Tega se seveda ne da naučiti iz knjig. Dobro bi bilo, da bi o tem več govorili že pri vzgoji zdravstvenih delavcev,s tem nadaljevali tudi pozneje in se tako medsebojno spodbujali,da bi svoje odnose do bolnikov bolj zavestno živeli. Bolniki so naši učitelji. Od njih se učimo ži- veti, ob njih kot ljudje dozorevamo. Samo, kdor se tega zaveda, lahko razvije part- nerski odnos do bolnikov, v katerem oba dajeta in oba sprejemata.

Kako ti uspe uresničevati to, kar napi- šeš, pri srečevanju z bolniki? Vsak dan se učim in vsak dan skušam razmišljati o svojih odnosih.Skušam biti do sebe odkrita in si priznati,da marsičesa ne zmorem, če- prav bi rada.Predvsem pa mi pomaga zavest da vsi dajemo in vsi sprejemamo, da smo vsi v nekem oziru ubogi in vendar vsi tudi tako bogati, da lahko nekaj damo drugim.

Vsak človek nekaj doživlja ob srečanjih z ljudmi in marsikaj nas žuli. Kako tebi uspeva to preliti na papir? Težko bi rekla kako sem začela s takšnim pisanjem. Moje načelo je,da sprejemam vse,kar mi prihaja na pot in mi tako vsako povabilo, naj kaj napišem ali pa povabilo za predavanje pomeni nov izziv, da o marsičem še bolj razmislim.Ko narediš prvi korak,se odpraviš na pot, za katero ne veš, kako dolga je in kam te bo pripeljala. Sedaj, ko vem, da bom v tem letu še pisala za Družino, pa si vsakokrat, kadar kaj doživim, koga srečam ali slišim kakšno dobro misel, napišem na listek. In ko stvar v meni dozori,jo napišem

Ali lahko poveš kaj lepega, kar si doži- vela ob bolnikih v zvezi s pisanjem?
Marsikateri bolnik, pa tudi kdo od svojcev, mi reče, da mu je bilo v pomoč, kar je prebral v Družini. Pred kratkim sem srečala mlado ženo, ki ji je mož umrl pred tremi meseci po hudi bolezni. Bila sta poročena osem let in sta se morala ves čas boriti z njegovo boleznijo. Prvič sva se srečali in mi je rekla: "Z možem sva vedno prebirala vaše prispevke in so nama bili v pomoč. In mož je večkrat rekel: kako more napisati točno tako, kot v resnici je." Priznam, da sem bila vesela tega odmeva.

Kaj te pri tvojem delu najbolj zaboli, žalosti? Vedno mi je težko, kadar se sre- čujem s trpljenjem ljudi, ki se ga ne da od- straniti.Še bolj kot bolezen sama,za katero ni nihče kriv,me boli,če vidim,da ljudje trpijo zaradi neurejenih medsebojnih odnosov. Boli me, kadar imam občutek, da bolniki postajajo objekti. Boleče doživljam vedno tudi svoje meje: želela bi še marsikoga obiskati,se z marsikom pogovarjati,pa sem omejena - ne samo časovno. Gre tudi za psihično obremenitev. Včasih tudi če imam čas, nisem sposobna za pogovor o stiskah In mislim, da je prav, če si tudi to priznam.

Večkrat se ljudje pritožujejo,da zdrav- niki ne poveste resnice. Kako je res?
Ne vem, kako je drugod. Morda zares drži, da se nekateri zdravniki izogibajo pogovora o dejanskem stanju. Vendar pa za okolje, v katerem delam, vem, da smo vedno pri- pravljeni odkrito pogovarjati se z bolnikom. Seveda, če on želi. Vedno imam pred očmi dve načeli: bolniku se nikoli ne zlažem (lahko pa povem resnico v milejši obliki, če lahko izbiram) in povem toliko,kolikor bolnik vpraša. Vso pravico ima, da ne vpraša, če ne želi. Pa še to: vedno se zavedam, da mu jaz lahko povem samo nekaj izvidov, resnica o njegovem stanju pa je veliko ve- čja, resnica je on sam in on sam jo veliko bolj čuti, kot mu jaz lahko to povem.

Kaj ti pomeni vera...
Vera v Jezusa Kristusa, ki nam je prišel ra- zodet, kakšen je naš Bog in ki tu in sedaj živi z nami, je temelj, iz katerega izhajam. Svojega življenja ne morem deliti na religi- ozni del, kamor spada obisk maše, zakra- menti, molitev, branje Svetega pisma itd. in na drugi del, kamor spada vsakdanje življenje z vsemi skrbmi in radostmi. Gre za eno samo življenje v Bogu, kjerkoli sem in ni nujno, da se moj religiozni odnos do živ- ljenja izraža s pobožnimi besedami. Kaže se v celotni življenjski drži do vsega.

Ali si imela zaradi vere kdaj kakšne težave med kolegi v bolnišnici ali drugod?
Ne, nikoli. Povsod sem lahko bila to, kar sem. Res pa je tudi,da nikoli nisem nikomur ničesar vsiljevala.

Kaj bi lahko rekla o odnosih med zdrav stvenimi delavci samimi?
Tudi ti odnosi med nami so del terapije. Če se med seboj dobro razumemo, ustvarjamo s tem ozračje, v katerem se bolnik dobro počuti, se počuti varnega.

Bolnik umre, svojci ostajajo. Kako z njimi? Odnos do bolnika se zame nadaljuje v odnosu do žalujočih.Morda je najbolj va- žno to,da smo z njimi,da se ne umaknemo, da jim damo čutiti, da jih v žalosti razu- memo. Včasih se zgodi, da se oglasijo tudi pozneje po nekaj mesecih in se spet radi pogovarjajo o pokojniku, o poteku njegove bolezni in o njegovem umiranju.Vedno sem vesela, če se ti naši odnosi nadaljujejo.
Septembra 1989 sem z dr.Janezom Krašov- cem, psihiatrom, začela s skupino za ljudi, ki trpijo zaradi izgube ljubljenega človeka, bodisi zaradi smrti, zaradi ločitve ali kako drugače. To je skupina za samopomoč. Srečujemo se dvakrat mesečno. Tu se ljudje znajdejo med drugimi, ki doživljajo podobne stiske in zato laže spregovorijo o sebi in tudi laže najdejo skupno govorico. V teh pogovorih se vsi naučimo veliko več kot bi se lahko iz knjig.

Zelo si zavzeta z raznimi dejavnostmi. Katero pa je tvoje najljubše delo?
Prav gotovo moje vsakdanje delo z bolniki. Veliko rutinskega dela imam, nobene po- sebne znanosti ne uganjam. Mislim pa, da sem lahko tudi v tem rutinskem delu vedno znova ustvarjalna,ker je vsak odnos z bol- nikom, ki ga začenjam, nov in neponovljiv.
Čeprav imam zelo rada to delo, pa ven- darle upam, da se ga ne bom oklepala kot nečesa, brez česar ne morem živeti, ko bo treba iti v pokoj.Že sedaj razmišljam o tem da bom morala tudi to izpustiti, čeprav mi bo gotovo težko.

Od kod ti toliko življenjske vedrine?
Na takšno vprašanje je težko odgovoriti. Verjetno gre za cel splet srečnih okoliščin. Z moje strani je pomembno samo to, da sprejemam vse, kar mi življenje prinaša. Pri tem me vedno znova spremlja podoba Boga v katerega verujem. Lahko bi to podobo izrazila z besedami iz Knjige modrosti: "Življenje ljubeči Gospod" (Modr. 11, 26). In če verujem v Boga, ki ljubi življenje, tudi jaz ne morem drugače, kot da ljubim to svoje življenje v vsem,tudi v drobnih vsak- danjostih.

Draga Metka, ob tej priliki se ti iz srca zahvalim, ne le za bogate misli, ampak še posebej za dolgoletno nesebično sodelova- nje. Zavedam se, da je tu zajetih le nekaj utrinkov iz tvojega razgibanega življenja. Hvala ti!

MEDICINSKI PROBLEMI STAREJŠIH

Arterioskleroza se vse pogosteje pojavlja v starostni dobi življenja. Velikega pomena je preprečevanje le-te, kar zahteva vzdr- ževanje primerne fizične aktivnosti.
Ob zvišanju življenjske meje starosti sta opazni dve stvari: bolezni srca in ožilja in novotvorbe. Obe sta v močnem porastu.
Prizadetost možganov se kaže v dveh ob- likah:
• arterioskleroza možgan, ki zaradi močne okvare žilja povzroča veliko trpljenja in v končni fazi vodi v možgansko kap.
• okvare možgan,neodvisne od arterioskle- roze.Te moderna medicina in farmakologija raziskujeta in danes že dobro zdravita.
Bolezen arteriosklerozo očitno spremljajo, kljub pravilni preventivi, številni rizični de- javniki (nevarnosti): dednostna nagnjenost, povečana količina maščob v krvi,debelost, kajenje, sedeče delo, psihofizični stresi (pretresi). Ko zasledimo v krvi povečano količino maščob,triglicerinov in holesterola, je to znamenje, da se je v žilah začela degeneracija (okvara), kar pa pomeni tudi začetek arterioskleroze. Ta znak ni zane- marljiv, pač pa je potrebno takojšnje zdra- vljenje. Svetovni kongres v Vieni je pred- stavil nekatera nova zdravila, ki uspešno znižujejo in normalizirajo nivo maščob (holesterola) v krvi.
Drug zanimiv rizični faktor v starosti je po- večan krvni pritisk (hipertonija), ki je veli- kokrat slabo zdravljen, ali kar je najhujše, sploh neodkrit. Številka, ki je pomembna in se navadno navaja, je 50. To pomeni, da imajo starejši od 50 let v 50% povečan krvni pritisk. Od teh se jih le 50% zdravi in od teh se jih le 50% dobro (pravilno) zdravi
Veliko odkritje je tudi tu preprečevanje, to obstaja v pravilno odmerjeni psihofizični aktivnosti,ki naj se v starosti čim dlje vzdr žuje.Fizični stimuli so v nenehnem kontaktu z zunanjim svetom. Ti dobro ohranjajo prekrvavljenost možgan, pa tudi drugih organov kot so srce, ledvice, okončine. Ta tudi v teh organih preprečuje sklerozo.
Velike prednosti tega načina preprečevanja so bile močno naglašene na kongresu an- giologov v Corfu in 10.kongresu patologije žilja v Trstu.Posebej je bila tudi poudarjena tema bolezni žilja in šport.
Lahko rečemo, številni dejavniki, ki pov- zročajo arteriosklerozo, so poznani. Dobro preprečevanje pa jih mora upoštevati. Zato je potrebno omiliti ali odpraviti pove- čan krvni pritisk, urediti sladkorno bolezen odpraviti debelost, kajenje, preprečiti psi- hofizične strese. Vzdrževanje psihofizične aktivnosti je temelj omenjene preventive!
Nenazadnje ta dejstva ne veljajo samo za starostno dobo, temveč so medicinska načela zdravljenja celotne populacije ljudi.

Alessandro Ciaminaichella

prevod: Jože Štupnikar

NOVICE Z OBALE SLONOVE KOSTI

Na Slonokoščeni obali deluje skupina sloven- skih sester Frančiškank Brezmadežnega spočetja. V prvi številki Prijatelja 1990 smo objavili intervju s sestro Hermino NEMŠAK. Ob koncu leta pa so se vse sestre s skupnim pismom oglasile svojim prijateljem, dobrotni- kom, molilcem:

Božič se bliža s hitrimi koraki.Ob tej prilož- nosti bi vam radi napisali nekaj naših novic predvsem pa vam zaželeli,naj rojstvo Gos- podovo prinese mir in veselje v vaša srca; Kristusova luč pa naj bo vaša vodnica v novem letu 1991.
Letošnje leto nas je v marsičem presene- tilo. Kot povsod po svetu se tudi tukaj mladi prebujajo in zahtevajo več svobode v izražanju in več pravičnosti. Sredi marca je bil pouk zaradi študentskih manifestacij ukinjen v vseh šolah. Septembra so znova začeli s poukom in tako konec oktobra kon čali šolsko leto 1989/90. Me smo z nego- tovostjo in strahom spremljale razburjeno mladino.
Z vašimi darovi smo preuredili in obnovili dijaški dom, ki sprejme 240 dijakov.
Druga dobra novica: že več let nam oblju- bljajo obalno cesto, ki bi povezovala Gano in Liberijo in bi bila speljana skozi Fresco. S pomočjo Svetovne banke so začeli delo. Cestno podjetje, ki je prevzelo delo, ima začasno sedež v Frescu. Delo počasi na- preduje, ker cesta pelje skozi predele, kjer so sloni in jih ameriški ekoložisti želijo za- ščititi.
Za prebivalce Fresca še ena razveseljiva novica.Dobili smo nov rešilni avto Peugeot 505. Darovala ga je Ambasada malteških vitezov. Konec muk in skrbi,kako prepeljati bolnika v 120 km oddaljeno bolnišnico s kirurgijo,kadar je to nujno potrebno. V bol- nici v Frescu lahko nudimo le prvo pomoč za nujne primere z zdravili, ki jih dobimo iz Evrope.S cepljenjem po vaseh nadaljujemo in tako skušamo obvarovati pred boleznijo kar največ otrok.
V Gbagbamu dekleta nadaljujejo šolo. Učil- nice smo povečali in prebelili.
V oktobru nas je obiskala naša generalna predstojnica s. Julija. Spremljala jo je s. Marie-Claude. Tako sta od blizu videli naše življenje in delo ter pri njem tudi sodelovali Vesele smo bile njune prisotnosti in njunih spodbudnih besed.
Povezane smo z vami po molitvi in vam pošiljamo prisrčne pozdrave.

s. Hermina

MUTENDE MWANE!

Laiški misijonar Klement PALJK, doma iz Ajdovščine, je po poklicu mizar. Od januarja 1989 deluje v Zambiji na misijonu sv. Jožefa, kjer imajo minoriti formacijsko hišo za fante, ki bi radi postali redovniki.Klement jim poma- ga pri delu, jih uči mizarstva,njegov zgled pa jih tudi spodbuja pri razmišljanju o življenjski odločitvi. Oglasil se je z božičnim pismom:

Tudi letos božični prazniki zame ne bodo zimsko obarvani. Sonce je že kar nekaj te- dnov na naši strani ekvatorja in nas prav pošteno greje. Snega gotovo ne bo. Se je pa že začela deževna doba. Vse rastlinje je ozelenelo in zacvetelo. Tako nam bo pa ta narava popestrila božično razpoloženje.
Moral bi se bil že prej spraviti k pisanju in vsakemu privoščiti nekaj besed. Toda v tem letnem času je največ dela na misijo- nu. V delavnici mora biti kar precej stvari dokončanih pred božičem. Zdaj je tudi čas da sadimo drevje.Okrog nove šole moramo urediti park in tako bo treba posaditi okrog tisoč drevesc. Pri tem delu mi precej poma gajo srednješolci,ker imajo sedaj počitnice in si radi zaslužijo nekaj denarja za šolske potrebščine in uniformo. Novembra in de- cembra je tudi čas,da pobiramo med divjih čebel.Zambija je v svetu zelo znana po naj boljši kakovosti te sladke tekočine. Ljudje nam te dni večkrat prinesejo satovje, iz njega potem ob večerih cedim med.Sladko je to delo.
Zaradi vse večje gospodarske krize se vse več ljudi odloča za kmetovanje. Večina jih začne s poljedelstvom. Zemlje je tukaj precej in jo lahko vsak dobi, kolikor jo pač potrebuje. Je na začetku kar precej dela s čiščenjem, saj je večina posestev preraš- čena z grmovjem. Ko pa je polje očiščeno, vsi lahko orjejo s traktorjem. Naš traktor sedaj orje od jutra do večera, šest dni na teden. Zemlja je tukaj zelo rodovitna in z malo gnojila se da veliko pridelati. Ljudje večinoma sadijo koruzo. Koruzna polenta je tukaj osnovna prehrana. Sadijo pa tudi sončnice, sojo, fižol, sirk in arašide. Ko si s poljedelstvom dovolj opomorejo, začnejo rediti kokoši, koze in prašiče. Je pa tudi že kar nekaj ljudi tu okrog, ki so se začeli ukvarjati z ribogojstvom.Ribe so prava po- slastica za Zambijce in tudi precej drage na tržnici.
Tako je to življenje, večkrat precej trdo,a ljudje imajo upanje na izboljšanje. Z vese- ljem pričakujejo praznovanje božiča. Naj bo tudi vaše praznovanje veselo in polno Božjega blagoslova!
Lep pozdrav iz sončne Zambije!

Klement

LEPO JE BITI MISIJONARKA

Sredi četrtkovega dopoldneva sedim na kamnu pred zobozdravstveno ordinacijo v Vangaindranu. Danes ne delamo, pa bom izkoristila dan, da mi zobozdravnik malo spravi zobe v red.Med čakanjem se s toplo mislijo rada ustavim pri vas.
Včeraj sem prejela Prijatelja. Prav težko sem ga že čakala. Z velikim zanimanjem sem brala o razstavi ročnih del invalidov in bolnikov. Pa ni bilo le poročilo, napisana so doživetja. Ko sem jih prebirala, sem se v mislih mudila v avli Teološke fakultete, ob- čudovala in se spominjala lepih doživetij pred dvema letoma. Koliko truda ste vložili v izdelke in pripravo, da je razstava lepo uspela. Bogu in vam vsem hvala zanjo!
Kaj je novega pri nas?V Tangainoniju je že pritisnila vročina. Z njo pa narašča število bolnikov, ki iščejo pri nas pomoči. Moramo kar pošteno delati,da uspemo vse sprejeti. Zadnje čase smo odkrili precej novih TBC bolnikov:en dan v mesecu imamo gobavce vsak teden ordinacijo otrok. Tako je delo kar pestro pa tudi dovolj ga je in ni časa za domotožje. Trenutno delamo - poleg s. Marjete Mrhar- še štirje laiki v dispanzerju. Pred tremi meseci sta prišla iz Argentine dr. Lenka Grošelj in njen mož Riccardo. Tu bosta ostala še kak mesec, potem pa se preselita v Manambondro, kjer ju čaka nov dispanzer,ki ga je zgradil naš misijonar Tone Kerin. Tu pa bova ostala Helena Škrabec in jaz. S Heleno posvečava veliko pozor- nosti podhranjenim otrokom in njihovim mamam; tem največkrat manjkata znanje in potrpežljivost. Vsak dan doživimo kaj lepega, kljub trpljenju, ki se nagrmadi pred dispanzer. In vsak večer morem znova v hvaležnosti skleniti roke in se zahvaliti za preživeti dan. Res, lepo je biti misijonarka.
Konec septembra smo imeli velik praznik. Gospod škof je blagoslovil novo cerkev v Manasai,delo in velik trud naših dveh misi- jonarjev Radota Sušnika in Jožeta Adamiča Slovesnost je trajala štiri ure, prepletena s petjem in plesi, bilo je zares čudovito. Vsa cerkev je pela zahvalo...
Zdaj pa je že advent pred nami, čas po- sebne milosti. Toplo vam voščim blagoslo- vljene praznike Kristusovega rojstva - naj se znova rodi v srcu vsakega izmed nas. Naj bo z vami vsak dan prihajajočega leta!
Prisrčno vas pozdravlja

vaša Jožica Rihar

Leto 1990 že tone v večnost. Kljub burnim dogodkom je potekalo v Prijateljstvu bolni- kov in invalidov mirno in polno. Prav je, da se posebej ozremo na dvajseto obletnico za PBI pomembnega doživetja. Prvo slovensko romanje bolnikov v Lurd l. 1970 je bil dogodek, iz katerega je marsikdo živel vsa poz- nejša leta.Vseh slovenskih romarjev je bilo okrog 1800, iz domovine in tujine. Svoj posebni vlak je imelo 600 Slo- vencev iz Trsta in Gorice. Duhovno vod- stvo je prevzel tedanji ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik.
Številčne podatke in nekatera imena po- sredujem iz obširnega poročila v Družini z dne 2. avgusta 1970. Lurške dogodke pa bom poskusila vsaj delno obnoviti iz našega bolniškega in svojega zornega kota.
Lurška doživetja so se pravzaprav pričela že v Ljubljani ob odhodu v nedeljo popoldne 5. julija. Dva bolniška vagona iz Francije sta bila pripravljena za 55 težjih bolnikov, petnajst vagonov, ki so jih posodile italijan ske železnice, pa je bilo za 160 lažjih bol- nikov in za druge, zdrave romarje. Skupno okrog 700 potnikov.
Prvič v življenju sem odložila vsakršno skrb glede potovanja in se povsem sproščeno prepustila organizatorjem. Za nas bolnike je skrbel glavni organizator in pobudnik našega romanja zdravnik p. dr.Marijan Šef. Pod njegovim vodstvom je bila zdravstvena ekipa: 9 zdravnikov in okrog 100 medicin- skih sester in strežnic. Krepko pomoč je nudila mladina, precej bogoslovcev in duhovnikov. Tehnična izvedba romanja pa je bila poverjena turističnemu podjetju Putnik.
V izredno čistem bolniškem vagonu so nas sprejela snežno bela in udobna ležišča ob oknih. Vsako ležišče je imelo tudi svoj pre- mični zastor, ki ni nepomembna reč. Niko- gar nisem poznala,a takoj sem začutila, da sem med svojimi. Med vožnjo se je vedno kaj dogajalo. Vagoni so bili ozvočeni, tako da smo bili o vsem na tekočem. Prepletali sta se molitev in petje, p. Franc Cerar pa je z nalezljivo dobro voljo pridno brenkal na kitaro. Dobivali smo celo tople obroke hrane, ki so jih kuharice pripravljale v te- žavnih pogojih zasilne kuhinje.
Po 26 urah vožnje smo prispeli na lurško železniško postajo. Francoski pomočniki so nas po utečenem in bliskovitem postopku odpeljali z ležalniki v bolniške avtobuse in takoj naprej v Lurd. Moja sestra, ki me je spremljala, je lahko z mojim vozičkom le nemočno gledala za menoj. Končno me je že v mraku našla v hotelu. Ko mi je še povedala, da imajo naši bolniki mašo na dvorišču bolnice, sem bila obupana. Bila je grozna noč pokore, ulivalo je z neba in iz oči, grmelo je in treskalo in mi bučalo v glavi. Naj bom torej ločena od naših vse dni romanja in izločena iz skupnosti,katere del sem se že čutila?
Zjutraj 7. julija sem nestrpno pričakovala odhod k votlini prikazovanj. Naši so bili že zdavnaj tam. Ko pa sva končno le prišli k votlini, so se tudi mene dotaknila nebesa.
Nisem mogla doumeti, da sem resnično na tem svetem kraju. Čustva pa ne čakajo, srca so jim dala prosto pot. Začela se je sv. maša, ki jo je daroval g. nadškof z 42 slovenskimi duhovniki. Kljub veličini dogod- ka je bilo občutje ob pogledu na kip Lurške Gospe družinsko domače.
Zdi se mi,da je ta dan po maši sledilo sku- pno slikanje vseh romarjev pred baziliko sv.rožnega venca. Kilometrska fotografija. Z razumevanjem se je tudi uredilo, da sva bili sprejeti v bolnico, azil za bolnike.
Zaradi deževnega vremena je bila popol- danska procesija s sv. Rešnjim telesom v Pijevi podzemski baziliki. V sivini betona ogromna in hladna zaživi s toplino šele, ko sprejme vase romarske skupine najrazlič- nejših narodov. Še enkrat, v četrtek, smo bili v tej baziliki, ko je med sv. mašo nad- škof birmal dva Slovenca iz Francije.
Sicer pa so bile popoldanske procesije na prostem.Bolnike so nameščali pod drevesa na trgu pred baziliko sv. rožnega venca.
Vsak večer, ko smo prišli nazaj v bolnico, pa smo imeli svojo procesijo z Marijinim lurškim kipom na čelu sprevoda, ki je šel skozi bolniške sobe s petjem lurške himne. Pred spanjem pa smo še zmolili rožni venec V ničemer nisem bila več prikrajšana.
Najlepši dan v Lurdu pa je bil 8. julij - slovenski dan. Čast, da organizirajo obe procesiji - popoldansko in večerno - je pri- padla Slovencem. S ponosom in upanjem hkrati smo bili deležni blagoslova z Najsve- tejšim. Na čelu procesije so bile naše na- rodne noše s tremi zastavami treh skupin Slovencev - iz Francije, Trsta in Gorice in domovine.Molitve za naše bolnike pa je med procesijo po mikrofonu posredoval g.Ignacij Čretnik, vodja slovenske skupine iz Pariza. "Gospod, če hočeš, me moreš ozdraviti!"
V preddverje nebes pa nas je vodila večer- na procesija z lučkami. Procesija je krenila izpred votline, kjer smo dobili svečke. Z vozički so nas peljali po strmih vzpetinah obeh mostov, ki vodita k zgornji baziliki. Kakšen nepozaben pogled! Ognjeno morje okrog dvajset tisoč lučk! Iz grl se je dvi- gala proti nebu lurška himna in se stapljala v en sam mogočen in vdan pozdrav: Ave, ave, ave Marija! Po procesiji so se romarji ustavili pred baziliko sv. rožnega venca. Bolniki smo bili v prvih vrstah. Na ploščad bazilike je prišel pevski zbor pod vodstvom Dušana Jakomina in zapel, da kaj takšnega še ni slišal Lurd. Največ priznanja sta bili deležni pesmi Vladaj, Kristus kralj in Marija skoz življenje, katero smo na koncu s sol- zami v očeh zapeli vsi.
Vznemirljivo je bilo 9.julija kopanje v vodi iz lurškega studenca. Kopališče je nizka stavba s kabinami - kopalnicami, desno od votline. Voda je precej hladna, da mi je jemalo sapo, a mi je pozneje razžarilo telo in duha s prijetno toploto in zadovoljstvom
10. julij, dan, zaznamovan s križevim potom in slovesom. Zdravi in lažji bolniki so doživljali križev pot na znani Kalvariji, mi, vozičkarji, pa na ravnem terenu blizu votline.Bilo je zelo lepo doživetje.Še danes imam pred očmi drobnega, dobrega p. J. Jauha. Nikamor se nam ni mudilo, mirno in zbrano smo prisluhnili njegovim razmišlja- njem ob vsaki postaji. Naj v nebesih prosi za nas!
Prišel je trenutek slovesa od svetega kraja prikazovanj. Nadškof dr. Pogačnik je imel zahvalno sv. mašo za vse prejete milosti. Toda teman oblak je lebdel vse dni nad nami. S potrtostjo smo prejeli nadškofovo obvestilo, da duhovnik Miro Perme umira v bolnici v Perpignanu. Bil je eden od orga- nizatorjev romanja in vodja skupine, ki je potovala z avtobusom v Lurd. Ko je stopil iz avtobusa, ga je podrl avto.
Po maši je bil mimohod okrog oltarne mize. Kdor je mogel, je poljubil ali se dotaknil skale, na kateri je stala Marija, ko je spre- govorila svetu po Bernardki. Jokali smo in hlipali kot otroci.Če ne bi doživeli Marijine- ga dotika, ne bi občutili tolikšne bolečine slovesa.
Zjutraj 11. julija smo imeli sv. mašo v bolnišnični kapeli in takoj zatem odhod na železniško postajo. Ganjeni smo prisluhnili lurškim zvonovom,ki so zapeli nam,Sloven- cem, v slovo.
Mesto Lurd je ostajalo za nami, vsakemu pa je sveti kraj vtisnil svoj pečat v srce in dušo.Gospod nadškof nam je še zadnjič na vlaku daroval sv. mašo in sam prišel obha- jat bolnike. Za spomin smo od njega dobili kipec Brezmadežne, ki še vedno ponoči vidno sveti.
V Lurd smo prišli kot romarji, odhajali smo kot lurški prijatelji. Zgodil se je čudež, čudež darovanja ljubezni, božje in člo- veške. Ta čudež je osrečil vse, zato naj se po dvajsetih letih v imenu vseh živih in pokojnih romarjev zahvalim številnim dobro tnikom, ki so pripravljali in omogočili lurška romanja. Spregovori naj jim Beseda, ki je življenje in luč ljudem!

M. K.

K slikam iz leta 1970: Naše bolnike peljejo k votlini (str. 25); Bazilika rožnega venca (25); Križev pot na prostem (26); Narodne noše in zdravniki se zbirajo za spominski posnetek (27).

V začetku decembra 1990 nas je zapustil naš dolgoletni prijatelj Jože Eržen, 61296 Šentvid pri Stični 29. Njegova žena, ki mu je stregla z vso ljubeznijo četrt stoletja, mi je napisala takole: "Prisrčna hvala za sožalno brzojavko in pismo ob smrti moje- ga Jožkota, ko naju s hčerko Jožico lepo tolažite. Res je bil dolgo bolan, toda kako je še zadnji dan želel živeti, čeprav v trp- ljenju. Kako me je milo gledal, ko mu nisem mogla ne jaz ne zdravnik nič več pomagati Kako je hudo, ko čisto brez moči stojiš ob človeku, ki ga imaš rad, pa mu ne moreš pomagati.Zelo hudo je trpel zadnjo noč. Bil je do konca pri zavesti in še vedno vidim, kako me je dvakrat pogledal, minuto za tem pa umrl. Bil je zelo lep na mrtvaškem odru,lepši kot v resnici.Zelo nama je hudo. V upanju, da bo pri Mariji v nebesih prosil za naju, se tolažim, čeprav ne vem, kako bova to preboleli. Vse je prazno, nič več ne kliče, ne podnevi ne ponoči, a vseeno se zbudim ob uri, ko me je klical... Bila sva preveč navezana drug na drugega in vseh petindvajset let se mi zdi, kot da je bilo le nekaj let, ki so hitro, prehitro minila. Kako zelo je bil vesel vsakega obiska! Zadnjič, ko ste prišli po srečanju v Stični, se je cel teden pogovarjal o vašem obisku, kot bi bil slutil, da vas ne bo več videl..."
Župnik v Šentvidu pri Stični, Jože Koželj, je takole spregovoril ob pogrebu dragega prijatelja: "Nekateri odlomki Svetega pisma nam ostanejo močno v spominu. Eden iz- med takih je tisti, ki govori o bolniku, ki je bil osemintrideset let hrom ... Ko ga je Je- zus videl, se mu je v srce zasmilil in ga je ozdravil. Pokojni Jože je bil na invalidskem vozičku skoraj trideset let in kar četrt sto- letja je bil njegov edini gib, ki ga je lahko naredil, z glavo levo in desno in pokimal je. K njemu je prišel Jezus, videl je sicer, da bi mu mnogi radi pomagali, toda vsi so bili brez moči,zato ga je On vzel v svoje roke, ne le ozdravil, ampak k sebi ga je vzel. Rešil ga je!

Pa ne le, da je šele sedaj prišel k njemu. Pomagal mu je že prej. Jože je imel trdno vero in prav zato vedno nasmejan obraz. Ljubil je Boga,Marijo in ljudi.Bog mu je dajal poguma.
Večkrat je romal v Lurd. Ko se je vrnil, je rekel,da tisto leto,ko je bil tam,veliko lažje prenaša bolečine. Marija mu je pomagala, zato bomo med mašo ne le pevci, ampak vsi povabljeni, zapeli lurško pesem.
Imel je rad ljudi. Ko sem včeraj pri verouku povedal šolarjem,kdo je umrl,je eden izmed učencev rekel: "A, to je tisti stric, ki nas je zmeraj pozdravljal, ko smo mimo hodili." Ali človek ob tem stavku ni presenečen. Šolarju niti na misel ni prišlo, da bi morali oni pozdraviti starejšega in še invalidnega povrhu. Medtem, ko se mi drugi jezimo na mladino, ki ne spoštuje odraslih in jih ne pozdravlja, je Jože delal drugače. Kateri način vzgoje je bolj učinkovit, kateri bo ostal bolj v spominu?!
Jože je kljub bolezni rad živel.Rad je pa udi umrl. Sedaj, proti koncu, ko je bilo breme pretežko,je tudi to povedal. Takrat človek ne more drugače. Do zadnjega trenutka je bil z njim trpeči Kristus. Samo nekaj ur pred smrtjo je še prejel sv. popotnico in pri zavesti poslušal molitve za umirajoče.
Človeško gledano bi še lahko živel. Saj je imel šele dvainpetdeset let. Saj ni umrl,živi še lepše življenje. S trpljenjem se je očiš- čeval,pomagal pri odrešenju tudi nam,zato mu bodimo hvaležni."

s. Mihelangela

Za božič 1990 sem prejela kartico,na kateri je pisalo: "Vam in vsem prijateljem, bolnim in invalidnim, širom po Sloveniji,še posebno g. Zupančiču in s. Edith, želim,da duhovno prijetno proslavljate ta božični praznik, naj vam ta Odrešenik naših duš nakloni tudi obilo moči za premagovanje vsakodnevnih težav v novem letu, da bo kljub vsemu znosno! Božični pozdrav, Slava Bogu! Vaš Ivan Zadnik. Datum: Perovo 8. XII. 1990." Pod vsem tem je bilo na kartici pripisano: IVAN JE UMRL 11.XII.1990.Prav takrat smo dobili tudi njegov prispevek Vsakdanja mo- litev, ki ga v tej številki priobčujemo.
Tako,vidite, nam je naš dragi Ivan Zadnik Perovo 2, 61315 Velike Lašče, tri dni pred smrtjo voščil za božič, katerega je on ob- hajal v nebesih med izvoljenimi.Resnično je on mislil in vedno spremljal z vso ljubeznijo naše Prijateljstvo bolnikov in invalidov, saj se je tako rad udeleževal srečanj in vedno je skrbel za dopisovanje. Zato je tudi ta njegova kartica dokaz, da je želel izraziti voščila vsem vam,ki boste brali te vrstice.
Ivan je bil dolga leta invalid na vozičku, skoraj popolnoma slep, a njegova duša je bila polna svetlobe, saj je bil velika duša molitve. Vedno in povsod je zelo rad molil rožni venec in še druge navduševal za molitev. Vedno me je iznenadil, ko me ni videl in tudi ne velikokrat srečeval,pa vse- eno, ko sem ga pozdravila, me je na prvi glas spoznal in pozdravil: "O, sestra..." Hvala, Ivan, za tvojo ljubezen in misel na božjo pričujočnost, katero si nam vsem posredoval s svojim vdanim veseljem, kljub trpljenju, ki si ga junaško prenašal, ko smo se srečevali!
Župnik Ludovik Šivic mu je v slovo med drugim rekel:"Zares nepričakovano je prišla novica o smrti Ivana Zadnika, ki ga danes spremljamo na njegovi poslednji poti. Še zadnjo nedeljo je prejel sv. obhajilo, a ni vedel, da bo to že popotnica v večnost.
Pokojni Ivan je bil globoko veren, saj mu je vera pomenila vse. Njegova, več kot štiri- desetletna invalidnost,ga ni zlomila. Vedno si ga našel vedrega obraza, pripravljenega na živahen pogovor. Najraje se je menil o verskih zadevah.Bil pa je tudi mož molitve. Koliko jagod rožnega venca je zdrselo skozi njegove prste! Res, veliki molivec na vozičku.
Rad se je tudi udeleževal cerkvenih slove- snosti;z rožnim vencem v roki ste ga dobili bodisi pri Novi Štifti, na Mali Slevici, pa še kje drugje. Tudi na domačo župnijsko cer- kev in na svojo župnijo ni pozabil. Farno življenje ga je vedno živo zanimalo.
Ivan pa je bil tudi popotnik romar. Bil je na romanju v Lurdu,pa v Rimu.Ob takih prilikah si je nabral tudi mnogo prijateljev, s kate- rimi si je zlasti za praznike veliko dopisoval Mnogo svojih lepih misli je vrgel na papir in se zlasti v reviji Prijatelj večkrat oglašal, in če si to bral, si spoznal njegovo lepo, po- božno dušo, ki je vsakemu hotela le dobro.
Ob skrbni negi in strežbi svojega brata je imel pokojni Ivan svoj dnevni red; v ta red je bilo nujno vključeno tudi poslušanje ra- dia Vatikan, kjer je zvedel marsikaj novega iz verskega življenja.
O verskih in cerkvenih zadevah je bil dobro poučen; skratka, živel je svoje posebno življenje.
V noči od ponedeljka na torek pa je bil ne- nadoma odpoklican. Zares ne vemo ne ure ne dneva, kot kaplja na veji smo, ki včasih kar nenadoma zdrkne in pade na tla. Go- spodar življenja pa ima preštete vse naše dneve.
Ivan je pohitel v skrivnostno večnost in - tako upamo- da danes že gleda tisto,v kar je tako trdno veroval. Tudi njemu veljajo besede: "Pridi, zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil." Zdaj v vsej polnosti ve, kaj pomeni "da oko ni videlo, uho ni slišalo in v človeško srce ni prišlo,kar je Bog pripravil tistim,ki ga ljubijo"
Lepe božične praznike bo praznoval v več- nosti in tam z angeli prepeval slavo Bogu..
Dragi Ivan! V tej brezmejni sreči, ki jo uživaš v Bogu, ne pozabi tudi na nas, ki v vsakdanjem vrvežu življenja tako radi po- zabljamo na onstranstvo, pozabljamo, da so nebesa naš končni cilj, da je večnost tisto,kamor nezadržno hitimo. Res je: vsak dobro ve, da bo umrl, ne ve pa kdaj, kako in kje. Kandidati smrti smo tudi mi. Glejmo samo, da nas smrt ne bo našla nepriprav- ljene. Knjiga vseh knjig - Sveto pismo - pa pravi: "Kar boš tukaj sejal, boš v večnosti žel." Življenje je nadvse resna zadeva."

s. Mihelangela

Po stiskah in težavah dolgoletne bolezni,ki jo je prizadela po živčnem zlomu ob smrti staršev, je umrla naša dobra in plemenita Natalija Lavrič, pravna referentka v po- koju iz Ljubljane. Izčrpanost organizma jo je priklenila na bolniško posteljo v zadnjih letih, preživelih v Domu upokojencev v Ka- mniku. Veliko je bilo njeno trpljenje.Trajalo je mnogo let, bila je skrita mučenica. Po značaju in duši je bila mila, priljubljena v družini doma in v službi. S svojo dobrot- ljivostjo je ustvarjala prijetno razpoloženje Bila je vedra in tudi globoko verna. Svojo vernost je gojila od otroških let, saj se je duhovno spopolnjevala v Marijini kongre- gaciji,srečanjih in krožkih,na seminarjih,bila je dejavna v tem in dobrosrčna. Dobra do vseh in vsakega,do svojih sester, prizade- vno je pomagala staršem v njihovi bolezni, nesebična do drugih. Bolezen ji je vzela kasneje mnogo moči, a ostala je še vedno mila in ljubezniva. Hvala ji za vso dobroto! Zdaj pa se je iztekla njena življenjska pot na svetu, odšla je od nas v boljše in lepše življenje onstranstva. Tam imamo priproš- njico, zatekajmo se k nji!

Marija Lavrič

V SPOMIN SREČKU ROTU

Sporočili so mi žalostno vest. Smrt je pre- trgala še eno življenje...vedno se zdrznem ob takih vesteh; toliko bolj, če gre za člo- veka, ki je samega sebe daroval drugim, ki se je z izrednim posluhom za invalide po- svečal nam - ne le iz dolžnosti,ampak pred vsem v očetovskem hotenju, da bi nam pomagal.
Srečko Rot je bil človek srca.Najprej je kot učitelj spoznaval svet invalidov,pozneje pa je kot direktor Zavoda za invalidno mladino v Kamniku spodbujal, svetoval, pomagal, kolikor je mogel.
Spominjam se, kako je hrabril mene; tisto leto, v šestem razredu osnovne šole, se je moje zdravstveno stanje zelo izboljšalo. Lahko sem hodila samostojno - z aparati in opornicami. Kako velika je bila tedaj moja sreča! Začela sem upati z močjo vztrajno- sti, zaupanja. Srečko Rot je spremljal mojo pot, me poslušal, bil vesel z menoj... Kako polna je moja duša ob takih spominih, a ne samo moja! Toliko drugih je imelo razume- vanje in zavetje v tem človeku - zato, da so laže iskali, se vživljali v svoj položaj... Brez njegove razumevajoče pomoči in spod bude marsikdo izmed gojencev še danes ne bi znal ne brati ne pisati. Mnogi invalidi so po njegovi zaslugi tudi med počitnicami lahko dobili zavetje v Zavodu ali na domu katerega vzgojiteljev,če niso imeli svojega pravega doma. Trudil se je, da bi invalidi dobili primerno zaposlitev.
Grenkobo izgube lajšajo lepa spoznanja o dobroti, ki jo človek izkazuje zato,da bi bili ljudje bolj srečni. Vsi,ki smo poznali Srečka Rota in bili deležni njegove pomoči, zdaj v spomin nanj tkemo hvaležnost - ne v be- sedah - naša hvaležnost je tiha, spokojna, topla...

Marjetka Smrekar

PISMO

Nada je potegnila iz nabiralnika cel kup pošte: razglednico s pozdravi, račun za elektriko, dopisnico z vabilom na roditeljski sestanek in podolgovato pismo tete Mince z lepo ležečo pisavo. Pismo jo je iskreno razveselilo.Moževa teta Minca je imela pet in osemdeset let, večkrat in rada jima je pisala dolga pisma. Ostala je sama, mož ji je umrl, otroci so se ji razkropili po svetu. Delati ni mogla več in imela je časa na pretek,ki pa ga je, po njenem mnenju,zelo dobro izkoriščala. Nada je začela brati nje- no pismo, vendar se ji je po začetnih poz- dravnih vrsticah nad veselimi očmi zarisala ostra guba. Dlje ko je brala, bolj se ji je mrščilo čelo.
Pismo je zadevalo njeno svakinjo, moževo sestro Roziko, ki je živela sicer doma, a prav tako kot za svoj dom in košček zem- lje skrbela tudi za tetino gospodinjstvo in ohišnico.
"Ljuba Nada in Marko," je pisala teta, "mo- ram se vama potožiti glede Rozike. Mnogo premalo hodi v cerkev in njena mama bi se obračala v grobu, če bi to vedela. Rekla sem ji, naj hodi z mano k jutranji maši, pa se izgovarja, da je pretrudna in da jo bole noge.Jaz hodim v cerkev vsak dan. Hočem si pridobiti zasluženje pri našem Gospodu Jezusu Kristusu. Rozika pa se bo s svojo brezbožnostjo čisto ugonobila. Zgražam se nad njo, vendar ne pomaga nobena lepa beseda. Prosim vaju, pišita ji še vidva, naj gre vendar v cerkev in naj ne živi tako v tri dni; če bi mama to vedela, bi se zjokala in bi ji od žalosti..."
Nada je besno vrgla pismo po mizi. Vse bi še nekako razumela in sprejela,le pisanje o pokojni Rozikini mami jo je neskončno raz- dražilo. Šest let je ležala, ker jo je zadela kap. Vsi so vedeli, kako skrbno je Rozika skrbela zanjo. Celo patronažna sestra, ki je redno prihajala naokoli, se je čudila, da od tako dolgega ležanja bolnica nima niti najmanjše preležanine. Rozika je negovala mater, delala na polju, hodila na dnino k sosedom,saj sta s skromno kmečko pokoj- nino le težko živeli. Nada in Marko sta jima marsikdaj poslala kakšen manjši znesek, da sta se laže prebili. Zraven je Rozika redila kokoši, zajce, prašička. Kosila je travo,po- pravljala razdrapan kokošnjak, hodila pro- dajat zelenjavo v mesto na trg; skratka, delala je kot mravlja. In ko je mama umrla, je prevzela skrb za teto. Kuhala ji je,prala, čistila; pri teti se še niso tla nikdar tako bleščala kot takrat, ko jih je čistila Rozika. In zdaj gre in jo toži... Vrh vsega ni niti slutila,kako sta Rozika in mama včasih molili rožni venec. V njem je bilo več pobožnosti kot si jo je teta lastila sebi. Kaj pa je ve- dela, kaj pomeni Roziki križ, ki ji ga je mati naredila na čelo s svojo uvelo,drobno roko? Ali prisrčen, topel vzdih, kadar je Rozika z dela stopila k materini postelji? Ali blago- slov, ko se je zjutraj odpravljala od doma na delo?
In obrega se ob to,da se Rozika izgovarja, da jo boli noga. Nada je vedela, da se je pred leti ob žetvi urezala s srpom. Nič ni šla k zdravniku in rana se dolgo ni zacelila. Od tedaj dalje je noga ostala otekla,rdeča in občutljiva na spremembo vremena.
Nada je odločno vzela pisalo in papir ter sedla k mizi. Brez premišljanja je napisala pismo. Besede so ji prihajale na papir na- ravnost iz srca, nobene ni pretehtala, vse so bile Roziki v bran in nekatere so bile ostre bolj, kot je bilo potrebno.
"Mislim,da sodite Roziko preostro" je pisala Nada. "Jaz ji verjamem, da je utrujena, saj dela od jutra do večera in se ji torej res ne ljubi rano zjutraj z vami. Verjamem ji tudi, da jo boli noga in da težko hodi. Pa to je postranskega pomena. Narobe je, če mislite, da Bog gleda na to, kolikokrat gre kdo v cerkev.Bog sodi in bo sodil le po tem kakšen je človek in kaj je naredil v svojem življenju. S svojimi dejanji si bomo zaslužili milost pri njem in ne s tem, da bomo se- števali svoje obiske v cerkvi, še manj pa s tem, da bomo drugim očitali,da ne hodijo v cerkev ..." In tako naprej v takšnem tonu.
Zalepila je pismo in ga je nesla na pošto, ne da bi bila počakala Marka. Zvečer je o tem govorila z Markom.
"Zdaj si ga pošteno polomila" se je zaskrb- ljeno prijel Marko za glavo. "Na vso moč ti bo zamerila. Saj je vse, kar si ji napisala, resnica,toda ali se zavedaš,koliko je stara? Kako neki si jo mogla poučevati,ji soliti pa- met in se nasploh tako nespoštljivo vesti do nje? Star človek je in svoj prav ima. Hudo, hudo bo zamerila in kdo ve,če nama bo sploh še kdaj pisala... Pa tako rad sem vedno prebiral njena pisma! Sedi, napiši ji še eno pismo in se ji lepo opraviči!"
In ko je teta tretji dan brala opravičujoče pismo, je tudi Nada vsa presenečena odpi- rala njeno pismo:
"...Po tvojih prvih vrsticah sem bila na vso moč užaljena,kako tudi ne bi bila. Prav hu- da sem bila nate in tudi na Marka,da dovoli svoji stari teti pisariti taka pisma. Toda ko sem brala, bolj sem se zavedala,kako prav imaš. O tem skoraj nikoli nisem razmišljala, vendar pa obljubim,da bom.Poleg tega sem naprosila Brlekovo Johanco in Štampiharjevo Micko, da bosta malo pomagali Roziki, saj ima res dela čez glavo. Govorila sem o tem z Roziko in domenili sva se, da greva v nedeljo k drugi, pozni maši.
Zanima pa me, če vidva z Markom hodita redno k maši. Če bi Markova mama..."
"Nepoboljšljiva je," se je nasmehnila Nada in dala pismo Marku, da ga je bral dalje.

Ivanka Korošec

VSI SKUPAJ - DRUG Z DRUGIM

Sameiro, razvojna stopnja ...
in sedaj?

Sameiro 1989 bo v zgodovini Bratstva bol- nikov in invalidov pomembna etapa iz več razlogov.
• Medkontinentalni komite se je prvič sestal po smrti ustanovitelja Bratstva, o. Françoisa
• Udeležba štirih kontinentov: Afrika, La- tinska Amerika,Evropa in Azija z delegacijo iz Taiwana. Prisotnih je bilo triindvajset narodov. Niso prišli iz Kameruna, Nemčije, Jugoslavije, Kostarike in Hondurasa.
• Bilo je potrebno premisliti in utrditi položaj gibanja,ki se razširja in uvršča v spremembe sveta in Cerkve z geslom VSI SKUPAJ - DRUG Z DRUGIM. Jasno je, da ne gre več za to, da bi se Bratstvo gradilo po nekem evropskem vzorcu. Ne, graditi se morajo Bratstva,ki bodo afriška, latinsko ameriška, azijska in evropska.
• Naša medkontinentalna struktura nas obvezuje, da prisluhnemo vprašanjem eku- menizma. Ko skušamo na ta vprašanja od- govoriti, moramo imeti pred očmi, da naše gibanje izhaja in pripada katoliški Cerkvi. Moramo ostati zvesti zasnovi ustanovitelja in ne smemo dopustiti, da bi se gibanje razvijalo v najrazličnejše smeri.

V Sameiru smo bili zbrani z različnimi miš- ljenji, kulturami,z različnimi družbenimi ure- ditvami,s svojimi posebnimi načini življenja vere itd., toda edini in enotni, da bomo Bratstvo ohranjali in razširjali.
Z gotovostjo smo spet spoznali naš osnovni cilj:
• skrbeti za to, da ne bodo naši bolniki in prizadeti več osamljeni,
• da bodo spoznali tudi druge prizadete brate in sestre,
• da se jim prizna polno človeško dostojan stvo in s tem pravica do izobrazbe,pomoči in nege,
• da spoznajo Jezusovo veselo oznanilo.
Sameiro 1989 je nova priložnost za razcvet in novo dinamiko Bratstva.
Ja, o. François, lahko ste ponosni na to, kar ste leta 1945 zasejali. Zahvalimo se Bogu za vsa doživeta čudovita dela.

(Iz pisma Claude Trontin-Dreux, odgovorne za medkontinentalno povezavo BBI)

Pripravila M. K.

SREČANJE MLADIH PO LETIH IN SRCU

Nazarje, 22. - 25. nov. 1990

Jesensko duhovno srečanje večje skupine prijateljev je potekalo v veselem razpolo- ženju in ob resnem delu. Pogovarjali smo se o našem velikem možu Antonu Martinu Slomšku.Vodila nas je njegova misel:Sveta vera bodi ti luč, materin jezik bodi ti ključ.
Resni del srečanja - delo po skupinah - je obsegal pogovore o obstoju in vrednotah za človekoljubno življenje. Duhovno misel o življenju iz vere so nam predstavili v ži- vem Evangeliju,z odlomkom Jezus v templju O Slomškovem življenju in delu nam je spre govoril duhovni vodja Jože Berginc. Delo je potekalo v treh skupinah, da smo se lahko pogovarjali. Vsak je prišel do besede. Raz- mišljali smo o naslednjem: Mnogi, ki ne ve- rujejo,živijo pogosto brez upanja.Vero sem spoznala prek prijateljev.Brez vere ne mo- rem živeti, ker mi vera daje smisel. Vera mi pomeni splošno naravnanost, da poskušam čimbolj dobro živeti. Vera je Božja milost, za katero si moraš prizadevati tudi sam!
Vsem je bila mati prva učiteljica in vzor vere. Vlogo matere so nadomestovale še botre, tete in babice.
Škof Slomšek je Slovencem za zgled in pouk prižigal luč vere. Zanjo se moramo truditi vsi z dobro voljo, s pesmijo, z vzgojo, s prijateljstvom. Ta luč izvira iz dobrote po- sameznika in skupnosti, kajti ta se meri po tebi,v spravi med narodi,spoštovanju tistih ki niso verni in z ljubeznijo.Bolje verujte,da ne bo tako hudo na svetu. Ohranjajte svoj jezik in pesmi.
Iskali smo možnosti za posredovanje žive, prepričljive vere za res krščansko življenje: Osnovni je zgled staršev in ne samo znanje o veri; za duhovne poklice je treba moliti, predvsem darovati svoje trpljenje; drugim pomagati do spoznanja velike vrednote duhovnega življenja (poklica) -tudi z našim spoštovanjem in sodelovanjem kot laikov v župnijah.In odvisno je tudi od močne volje samega duhovnika,ki se odloča za to službo!
Posameznikova vera se ne da izmeriti, ker je to skrivnost v globini človeka, pomem- bno pa je, da se zanimaš za osebno vero. Odvisno je tudi od tega, koliko imaš talen- tov, da lahko vero sprejemaš.
Duhovnih poklicev je manj morda zato, ker je Slovencev manj in tudi čas, v katerem živimo, slabo vpliva, pa volje manjka.
Mladino je treba imeti rad, ji zaupati, jo spremljati v težavah.Samo s hvalo ali grajo nič ne dosežemo. Če sem med mladimi, se počutim mlajšo.V mladini je naša prihodnost Veliko je dobre mladine.Njeno prizadevanje podpirajmo vsi.
Naše življenje je potovanje in tokrat smo misel o varni vožnji uporabili za novost v spoznavnem večeru: ob prometnih znakih smo se predstavili malo neobičajno, a zelo bogato.
V sobotnem programu veselega večera smo si morali zaslužiti tudi tombolo z odgovori na vprašanja.

Milka Sešelj

MIRENSKO NOVO LETO

Jekleni konjiček pridno ovinkari po primor- skih cestah, kazalci pa rišejo poslednje kroge na urinem obodu.Povsod vlada gosta megla in rosijo dežne kapljice. Ob poti svetle barvne lučke in zvezda repatica - opomin za vsa minula leta.
Po dveh urah smo na cilju. Topla soba pol- na pričakujočih obrazov. Okrog petdeset nas je. Mehkoba luči drugega sv. večera se razliva kot reka, ki vztrajno veča svojo delto, oči zasijejo v upanju, pa spet poto- nejo kot droben zvezdni utrinek.
Ko takole gledam po navzočih, imam obču- tek, da v vsakem srcu gori svečka, da žari in daje toploto duši. Blagoslov ob koncu starega leta nas spomni na minljivost vsega Na to, da moramo biti hvaležni za vsak drobec sekunde,za vse trpljenje,za solze - solze smeha in žalosti...Potem se zberemo k večerji in stresamo šale.
Molitev rožnega venca je balzam za vsako dušo. Spremlja jo pesem,ki se kakor novo- letni trak vije čez vso noč in kakor zrak zapolni vse prazne kotičke. Z očmi drsim prek obrazov. Ustnice izgovarjajo hvalnico Bogu. Nekatere ne postanejo niti za hip, ampak zdaj tiho, zdaj glasno izkazujejo svojo vdanost. Pomislim na vse tiste,ki jim v samotnih nočeh brez spanja dela družbo le rožni venec - in upanje, da bo nekoč vendarle lepše in lažje.
Nato si ogledamo diapozitive z dogodki mi- nulega leta.Izvirnih posnetkov in smeha ne manjka. Svetlo ozračje nas spremlja vse do pol dvanajste, ko utihnemo v zbranosti sv. daritve. Skrivaj gledam na uro. Točno ob nastopu novega leta mi Magda stisne roko, kot da mi hoče vliti moči. O Gospod, naj je bo dovolj za vse leto,da bom v vsa- kem trenutku lahko rekla: "Zgodi se tvoja volja!" Vendar sv. maša še traja. Oglasi se zahvalna pesem, vre na plano kot bister studenec, ki odžeja sreče oropano srce. Ob koncu se šele zavem, da je nov dan resničen,da je resnično tudi novo leto.Brez hrupa, v oceanu miru dlan poišče dlan in beseda najde pot do sočloveka. Poleg iz- rečenih želja vsak v sebi še potihem izreče želje, ki bi ne našle odmeva pri poslušalcu. Veselje traja do zore.
Jutro počastimo s petimi litanijami Matere božje in zahvalno molitvijo.
Vsak s svojimi mislimi se vračamo domov. Spet smo na poti. Megle ni več-ostajajo le še dežne kapljice in v zraku obviselo vpra- šanje: "Novo leto, kaj nam boš prineslo?"

P.S. Še posebna zahvala prijatelju uredniku in predstojniku Pogorelcu na Mirenskem Gradu za lepo mašo in Tomažu ter sestram ki so vse tako skrbno pripravili.

Mirjana

KO ZDRAVI OBISKUJETE BOLNIKE

Že v teh predbožičnih dnevih občutim srečo Jezusovega rojstva, ko sva dobile z Metko toliko voščil od dobrih prijateljev. Solze hvaležnosti so mi privrele iz oči,ko sem pre brala vse voščilnice. Kako lepo je, če imaš toliko zvestih prijateljev. Kakšna sreča nas šele čaka v nebesih, ko bomo vsi združeni z Jezusom in Marijo! Splača se potruditi,da pridemo tja. Vsem, ki tako zvesto pišete hčerki Metki,čeprav sama ne more odpisati se prisrčno zahvaljujem. Vsem želiva obilo božjega blagoslova.
Ko zdravi obiskujete bolnike,bi bilo lepo, če vzamete s seboj tudi kakšnega invalida; veselje bo večje. Bog vas živi!
S prijateljem ob sebi ni nobena pot pre- težka! To doživljata sami in Bog daj, da bi vama dajalo tudi v bodoče novih moči.
Pred dvajsetimi leti je bilo v božični številki Prijatelja prvič omenjeno Prijateljstvo (PBI): "Naloga Bratstva je,da zbudi v bolnikih smi sel za apostolat, tako da vplivajo na druge bolnike, jim pomagajo prenašati trpljenje in ga razumeti kot veliko nalogo pri graditvi božjega kraljestva. Tolažeča, spodbudna, pomagajoča beseda bolnega odmeva pri drugem bolniku vsekakor drugače, kot pa, če mu govori zdravi." Glavni sestavni del življenja Bratstva so obiski prizadetih na njihovih domovih. Namen obiskov je ta, da se srečajo predvsem prizadeti. Res je,dra- ga Metka in mama, da to zamisel Bratstva pri nas premalo uresničujemo. Morda nas bo vajina želja bolj spodbudila k temu.

ISKRENA ZAHVALA

Spoštovani moji najdražji, sorodniki, sova- ščani ter sodelavke in sodelavci!
Zahvaljujem se vam,da ste me v tako veli- kem številu obiskovali v moji nesreči,da sem jo laže prenašala z božjo, zdravniško in vašo pomočjo. Naj vas čuva Bog na vaših poteh! Vsi pa nosimo križ velikega petka. Najlepša hvala vsem, ki ne pozabljate bol- nikov!
Draga Ana! Tudi vašega kratkega, jedrna- tega sporočila, s katerim se zahvaljujete svojim bližnjim, smo veseli in ga rade volje objavljamo. Še bolj pa bi bili veseli, če bi nam zaupali, kakšno nesrečo ste doživeli, kako ste jo preživeli in kaj ste se od nje naučili. Pregovor pravi, da je vsaka stvar za nekaj dobra - tudi tista, ki je navidez povsem nepotrebna in odveč.Prav nesreče so čas božjega obiskanja,ko človek spozna ničevost vsega minljivega, posvetnega in zato obrne svoj pogled bolj v Boga, ki je Dobrina sama, ki je Življenje in nam daje življenje. Lep pozdrav!

RAD MALO POTOŽIM

Prijatelj mi je zelo všeč,ker so v njem razni članki o starejših, onemoglih. Vse rad pre- berem, samo to zame ni zanimivo,kar napi- šejo mladi glede ljubezni, spolnosti in tako dalje. Tudi verskih knjig imam več na polici in jih čitam po uro ali še dlje, ko ponoči ne morem spati.Pred petimi leti sem imel težjo operacijo. V celjski bolnici so mi odvzeli želodec, ker sem na njem imel bule. Toliko, da sem ostal pri življenju. Hvala Bogu, da sem toliko okreval, da skoraj vse jem, tudi malo vinčka popijem in kar precej delam. Mogoče boste rekli, kaj vam o tem pišem, saj nas ne zanima, ali rad malo potožim o svojem življenju. Kar veliko bi še lahko na- pisal o svojem življenju, pa to ne spada v to rubriko.
Iskreno vas pozdravljam
Dragi prijatelj Albin! Trudimo se, da bi vsak ki prebira list Prijatelj, v njem našel kaj pri- mernega zase. Zato je v naši reviji vsaj od časa do časa nekaj za mlade, tudi o ljube- zni in spolnosti. Ljubezen in spolnost sta velik dar božji, le s pametjo ju moramo uravnavati v božje namene in v dobro člo- veštvu. Res je v Prijatelju več za zrelejše in starejše preizkušane brate in sestre,če- prav želimo duhovno pomagati tudi mlajšim
Veseli smo, da nam pišete o svojem življe- nju, vsekakor nas zanima, saj je to naše poslanstvo. Včasih res zelo pomaga, če komu potožimo o svojih težavah, saj nam s tem, ko poskuša razumeti naše težave, pomaga nositi naš križ. Še kaj se oglasite.

BOG JE NAŠA NAJVEČJA DOBROTA

Pišem vam za božične praznike.Ovčice, iz- ročene duhovnikom, naj z angeli prepevajo Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji. Mir naj občutijo v svojem srcu po dobrih duhovnikih,kajti če ne bi bilo duhov- nikov, ne bi bilo Najsvetejšega v Evharistiji hvaljenega. Bog je naša največja dobrota, ki zmore vse - ki grešnika odveže vsega hudega. Kadar smo utrujeni v duši, nas Bog poživi s svojo sveto dramo. Zato so pa duhovniki naš največji zaklad. V novem letu jim vsem želim mnogo uspeha pri neu- trudnem delu z bolniki.Vas pozdravlja vaša sestra v Kristusu.
Vaše lepo pismo, draga Elizabeta, je dokaz da se je tudi vas dotaknila NAŠA MOLITEV in da se je tudi vam novorojeni božji Otrok na poseben način razodel ter napolnil vaše srce z božičnim veseljem. Spoznali ste vre dnost dobrih duhovnikov, pa tudi to, da jih moramo vsi, ki smo jim zaupani, podpirati z molitvijo in žrtvijo. Še posebej bolni, priza- deti, ostareli - darujmo svoje vsakodnevne težave za naše duhovnike, da bodo zmogli zvesto prehoditi svojo težko pot. Medse- bojno si pomagajmo!

TUDI V NAŠI ŽUPNIJI SMO USTANOVILI KARITAS

Leto je okoli. Kako hitro čas beži...
Ob tej priliki bi rada tudi poravnala svojo obvezo, sicer skromno podporno naročnino za Prijatelja. Rada bi prispevala več, toda sem le navadna delavka. Rada bi se vam zahvalila tudi za tako obširno poročilo semi narja o Karitasu. Tudi v naši župniji smo v novembru ustanovili župnijski odbor Karitas Na našem drugem srečanju smo z zanima- njem brali vaš članek, ki nam je dal novih idej in nam obogatil znanje. Že prej smo se domenili, da je naš prvi namen zbrati denar za uboge poplavljence, kasneje pa bi se ozrli okoli sebe - po naši prelepi fari, če le ni kje kdo, ki bi bil potreben pomoči. Srčno želim biti koristen član te humane družine Karitas.
Ob koncu želim vsem,ki kakorkoli sodelujete pri oblikovanju Prijatelja, vesele božične praznike ter blagoslovljeno, srečno,zdravo, predvsem pa mirno novo leto.
Draga Sonja! Hvala za lepo in tudi lepó napisano pismo! Zelo pohvalno je, da ste tudi v vaši župniji ustanovili Karitas. Vaš prvi namen mora biti LJUBEZEN - ne denar. Seveda pa ljubezen rodi dejanja - gotovo bodo prebivalci poplavljenega območja ze- lo veseli vaše gmotne pomoči, saj jo zelo potrebujejo.Ne mislite pa samo na denarno pomoč,ozrite se res po svoji prelepi fari,kot pišete, če potrebuje kdo še kaj drugega - morda samo nekaj dobrih besed,razumeva- nja, morda pa tudi osebne pomoči on ali njegova družina. Velika pomoč je na primer že to,če za nekaj ur poskrbimo za bolnega ali ostarelega člana družine, da gre lahko ostala družina skupaj za tisti čas na spre- hod, k maši, na obisk k sorodnikom. To so male stvari, ki pa veliko pomenijo, ni jih pa mogoče plačati z denarjem.
Bodimo še naprej povezani v Bogu!

NAJVEČJI DAR

Najprej se moram zahvaliti za pismo, bila sem zelo presenečena in vesela, ker inva- lidi nismo pozabljeni. Moramo pa tudi sami sodelovati, saj drugače ne veste za nas.
Božič je mimo. Upam, da smo ga letos vsi, kdor je to pač hotel, lepo doživeli. Ob pol- noči nisem mogla v cerkev, sem pa sprem- ljala polnočnico po televiziji. Na sam božič pa mi je ljubi Bog dal to milost, da sem mogla tudi v cerkev k sveti maši in zakra- mentom. Največji dar, ki ga more človek doživeti, je, ko sliši od spovednika besede: Bog ti je grehe odpustil. Pojdi v miru! Ko bi to vedeli vsi tisti, ki tega še nočejo ali ne morejo doživeti! Zato pa moramo mi, ki to čutimo, moliti zanje. Lepo pozdravljeni
Blagor vam, draga Francka, ki tako lepo v notranjem miru doživljate cerkvene praz- nike. Gotovo je to Gospodov dar, ki svojim obljublja mir. Da bi s svojo molitvijo in trp- ljenjem še mnogim izprosili notranji mir in poguma v življenju! Lahko vidite, da ste še mnogim potrebni. Iskreno vam želimo, da bi prav tako lepo doživljali postni čas in se pripravljali na praznik Kristusovega vstajenja

BOŽIČ 1990

Vsem prijateljem želim blagoslovljene milo- sti polne božične praznike,v novem letu pa veliko miru, ki ga svet ne more dati. Poča- stimo nebeškega Očeta, da nam je poslal svojega edinorojenega Sina, ki nas bo rešil vseh vezi. Odprimo na stežaj svoja srca z vsemi ranami, da nam jih On pozdravi. Ne pozabimo na tiste, ki so daleč od Boga, darujmo zanje trpljenje in naše molitve, da bodo tudi oni deležni božjih milosti. Nekoč se bomo pa vsi skupaj srečali v nebeški domovini in bomo srečni, ko bomo videli tudi tiste, ki so po naših molitvah in žrtvah prispeli tja.
Še enkrat hvala za vse! Prisrčen pozdrav
Hvala vam za lepe spomine na letošnji božič in za prisrčno božično pesmico, ki jo bomo lahko objavili za prihodnji božič. Zdaj izza jaslic že vstaja senca križa, Jožef beži z Marijo in njenim Otrokom pred Herodom v Egipt, po Judeji se razlega jok nedolžnih otrok in njihovih nesrečnih mater. Tudi mi zapuščamo votlino Kristusovega rojstva in v cerkvenem letu bomo vsak čas stopili v postni čas. Betlehemsko veselje nam daje moč, da ne omagamo pod križem, ampak spremljamo Kristusa na Golgoto. Naj tudi vas v najtežjih dneh krepi misel na lepo doživet božič 1990!

IZ SRCA HVALA

Sem šestdesetleten invalid brez obeh nog, popolnoma priklenjen na invalidski voziček. Čeprav se mi je rodilo troje otrok, sva na jesen svojega življenja ostala z ženo sama Živiva drug za drugega, oba za Boga. Pre- življava se z mojo invalidsko pokojnino. Da nama čas hitreje mine in da vedno ne mi- sliva na trpljenje, ki nama ga je dopustil nebeški Oče, redno moliva, gledava TV in prebirava tisk, med katerim je tudi vaš Pri- jatelj, ki me še med vsemi časopisi najbolj zanima,saj z njimi srečujem enake,podobne ali še težje usode mojih bratov oziroma sotrpinov. Med prebiranjem vaše literature sem zasledil oglas za invalidski voziček na motorni pogon, katerega imam sedaj že doma. Sedaj ga še ne uporabljam, ker je potreben popravila. Iz srca se vam zanj najlepše zahvaljujem. V zahvalo zanj bi bil pripravljen darovati v vaše uredništvo dar potrebnim. Oprostite mi, ker tega še nisem storil. Moja pokojnina je zelo nizka,obenem pa mi je del,ki sem ga namenil vam, pobral hčerkin avto, ki je bil precej poškodovan v prometni nesreči ravno na poti k vam po moj voziček. Upam,da bom lahko v prihod- njih dneh spet zbral dinarčke, da se vsaj z majhnim darom zahvalim Bogu, vam in ljudem, ki so mi bili voziček pripravljeni od- stopiti.
Oglasite se kaj pri meni,da skupaj poklepe- čemo o vsem lepem in hudem.
Dragi prijatelj Jože! Hvala vam za vaše pi- smo,ki nam toliko pove. Veseli smo,da radi prebirate verski tisk, še posebej Prijatelja. Prek njega se res lahko srečujete z drugimi bolniki,invalidi... Veseli smo tudi,da vam bo z invalidskim vozičkom laže. Res neprijetno da se je vaši hčerki dogodila prometna nesreča prav na poti po vaš voziček. Da se le njej ni nič zgodilo! Avto je pa gotovo že popravljen. Seveda so to nepredvideni stroški. Za povračilo za invalidski voziček ne skrbite, zadošča zahvala in molitev za tiste, ki so vam ga darovali. Kadar bo mo- goče, se bomo radi oglasili pri vas. Lepo pozdravljeni!

Pri vseh mašah se vas hvaležno spominjam Bog naj vas še naprej blagoslavlja pri tako plemenitem delu.
Zahvaljujem se vam za tako tople in prisr- čne besede,ki mi vlivajo nove volje in moči Tudi jaz se vas v molitvi vedno spominjam.
Vaša topla beseda, dragi prijatelji, nam je zasvetila kot topla lučka ob jaslicah in nam vsem povedala, da nismo sami, da so še nekje dobri,iskreni ljudje,ki mislijo na nas... Z vso hvaležnostjo
Sprejmite iskreno zahvalo za vse dobro,kar storite za nas prizadete in ostarele. Sam se nimam kaj pritoževati, kar pa ni prav,se pa potrpi. Zahrbtna bolezen mi polagoma izpodjeda moje slabe moči, končno bo vse mimo,dokler se ne spočijem v Bogu.Iskrene pozdrave vsem
Hvala lepa in Bog plačaj,ko mi posredujete Prijatelja. Posebno zadnja številka je bila bogata in polna lepih člankov. Sedaj sem se tako navadil, da vsak večer preberem samo en članek, tega dobro premislim in tako imam kaj od njega. Ne vse naenkrat. Še enkrat Bog plačaj!
Če bi bili ljudje Bogu bolj hvaležni za odre- šenje in bi se spreobrnili, bi bil bolj vesel. Moje zdravje je bolj slabo. A vdana sem Bogu, v katerega globoko verujem. On naj odloča o mojem življenju. Spomnite se na mene pri sv. maši in molitvi, jaz se bom pa na vas.
Hvala vam, prijatelji, za božična voščila. Gospod naj nas varno vodi,da ne omagamo Izkazujmo si bratsko ljubezen in se ljubimo kakor nas je On ljubil, ki je za nas umrl in vstal.
Daleč smo drug od drugega, a v mislih, pisani besedi,v molitvi,smo si blizu. Iskrena zahvala za Prijatelja, njegovo zunanjo lepo to in notranjo duhovno vrednoto.Predvsem za lep opis razstave ročnih del naših bra- tov in sester. Tako je doživeto napisano, da se mi zdi, kot bi bila poleg.

Angelina

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. februarja 1991 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. NAGRADE:

1. poslikane šatulje,
2. knjiga Iskalci in pričevalci (S. Čuk),
3. kvačkana prtiča,
4. ščipalke in obešalnika.

Rešitev križanke 6/90 vodoravno:
TIARA, KK, LUKSEMBURG, INSINUATOR, S, RAL, ATE, JP, TG, EZ, AH, JEZUSOVO ROJ- STVO, DIS, TOPUSKO, EROS, ODISEJADA, BAZALT, POPADEK, AMD, GA, MIK, NA, RAA, AN.

NAGRAJENCI 6/90:

1. vezen prtiček prejme: Tomaž LOTRIČ, Na Kresu 7, 64228 Železniki
2. knjigo Klic večne ljubezni (I.Malavašič): Marija ERŽEN, Vojkova 21, 65280 Idrija
3. vezen prtič: Bojana DIMEC, Mariborska 37, 62370 Dravograd
4. podobo Marije Pomagaj: Marija Gosar, Šutna 7, 64209 Žabnica.

Vsem darovalcem nagrad naj Bog obilno povrne!

Prispevke za št. 2 pošljite do 20. februarja 1991

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.

Besedilo pod sliko na zadnji strani:
Sv. Agata (Valentin Metzinger,1699-1759) župnijska cerkev Sv. Trojice (uršulinke) v Ljubljani.