Spoštovani bralci in bralke Prijatelja!

Zakorakali smo v leto Svete- ga pisma in upam,da bo pol- no pozitivnih presenečenj za slehernega izmed nas. Pustimo se pre- senetiti s spoznanji, ki prihajajo vedno znova iz knjige vseh knjig, in prosimo Gospoda moči, da bi zmogli ravnati po njih zdravih naukih.
Ponovno smo vabljeni, da se povežemo ob svetovnem dnevu bolnikov, 11. feb- ruarja. Papeževo pismo nas nagovarja, da mislimo drug na drugega in si po svo jih močeh pomagamo. Sam Bog ve, ko- liko trpljenja, prizadevanj, potrpljenja in življenjskih vprašanj se dogaja nepre- stano zaradi različnih bolezni. In vemo, da nič ni skrito očem Njega,ki mu je vse razkrito in jasno.Dar zaupanja v Njego- vo previdnost nam je potreben vedno znova.Spodbudimo za to drug drugega.
Kakšne spremembe se nam obetajo pri reviji letos? Imamo novega avtorja du- hovnih razmišljanj za rubriko Le za Je- zusom hodimo. To je Viljem Lovše,pater jezuit, ki je doktoriral iz duhovne teolo- gije v Madridu,v Španiji. Njegova duho- vna razmišljanja v reviji Vzgoja so zelo bogata in upamo, da bodo dragocena tudi za bralce in bralke pri naši reviji.
Letošnji ustvarjalni kotiček ne bo pred- stavljal ustvarjalnosti v kakšni ročni spretnosti,ampak ustvarjalnost za bolj- še medsebojne odnose.Tudi v ta namen smo potrebni novih nasvetov za lepše življenje.
Vselej so nova srečanja,razstave, prire ditve, dogodki. Teh, mislim,da bo polno tudi v letošnjem letu. Poročanje o teh naj bo kot pohvala za dobroto mnogih in spodbuda za nadaljevanje pozitivnih korakov.
Novi pa je tudi sestavljavec križank, g. Andrej Praznik, ki jih pripravlja tudi pri tedniku Družina.To bo za Prijatelja sto- ril kot dar bolnim, invalidom in njihovim prijateljem. Želim mu uspešne ustvar- jalnosti.
Je pa takih dobrotnikov naše revije kar veliko in se vsem, ne da bi jih poimen- sko omenjal,iskreno zahvaljujem za njih prispevke.
Naj bo Prijatelj vsakemu to, kar dejan- sko beseda pomeni: pravi prijatelj, ki si želi v svoj krog vključiti vse ljudi.
Mir in dobro!

Toni Burja CM

spredaj: faksimile Dalmatinovega pre- voda Svetega pisma iz leta 1584, foto: Andrej Gombač
napis ob sliki: Slovenci smo 1584 z Dal- matinovim prevodom Biblije,kot šestnaj sti narod na svetu, dobili Božjo besedo v materinem jeziku.

Molimo, da bi zemeljske dobrine, ki jih je Bog podaril vsem ljudem, uporabljali modro in po merilih pravičnosti ter soli- darnosti. Molimo, da bi v boju proti boleznim in hudim epidemijam v tretjem svetu v duhu solidarnosti vedno bolj velikodušno sodelovale vlade vseh držav. Molimo, da bi nam Bog dal novinarjev in kulturnikov, ki bi svoje delo uravnavali po evangeljskih vrednotah.

Molimo,da bi Božji besedi bolj in bolj pri sluhnili, jo premišljevali in po njej živeli. Molimo, da bi bila vzgoja katehistov, animatorjev in laikov,ki se bodo posve- tili oznanjevanju evangelija, stalna skrb odgovornih v mladih Cerkvah. Molimo, da bi se zavedali, da se brez molitve in posta ne moremo uspešno spopadati z zlom v nas in krog nas.

Gospod, hvala ti zame

"Ljubi Gospoda,svojega Boga iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišlje- njem, in svojega bližnjega kakor samega sebe" (Lk 10,27).
Ljubiti samega sebe,ker sem ljubljen od Boga, je največja modrost in počelo vsakega dobrega dejanja. Kako se morem sovražiti, če me Bog ljubi? In kako lahko ljubim drugega, če sebe so- vražim?
Zato te povabim, da spremeniš mnenje o sebi. Postani svoj oče in mati ter se brezpogojno sprejemaj, kajti Gospod je takšen do tebe. Nenehno te potrjuje. Vzljubi se, ker te Bog brezpogojno ljubi! Bog je ljubezen in ti si njegov.
Tvoj odnos do sebe naj ima enake zna- čilnosti kot ljubeč in potrjujoč odnos med staršem in otrokom. V vseh mislih, besedah in dejanjih. Nenehno si izkazuj ljubezen, sprejemanje in potrditev. Bog je takšen do tebe.V Njegovi moči lahko s pozitivnimi dejanji nadomestiš zavra- čanje sebe,pogojevanje, obrambno mi- šljenje, izogibanje izzivom, agresivnost ali pasivnost ter zanemarjanje telesne- ga ugodja–torej vse negativne izkušnje iz preteklosti.
Spremenil se boš, če boš z vsemi deja- nji kazal, da se ceniš in da skrbiš zase, da je vsako dejanje tvoj prvi Božji dar –pa naj bo počitek,skrb za čistočo, de- lo, prehrano, prosti čas, razgibavanje, življenjski slog... Spreminjanje odnosa do sebe je proces brez konca. Povabim te,da se vztrajno in nenehno uriš s po- močjo navedenih točk.
Prosi, da bi napisane besede navdihnil s čustvi.V nasprotnem primeru te ne bo- do spremenile. Iskreno povej Bogu,da si navdušen nad seboj. Odloči se, da boš imel od danes naprej trajen in ljubeč odnos do sebe.

Vaja za molitev

Hvala ti, Gospod, da sem enkraten in neponovljiv. Tega se veselim in me ve- dno znova preseneča. Rad imam, cenim in priznavam vse v zvezi z mano.Vse mi podarjaš Ti.

Hvala ti za moje telo. Rad ga imam in skrbim zanj. Negoval in razgibaval bom svoje telo, omogočal mu bom počitek ter ga sprejemal takega, kot je. Z niko- mer se ne primerjam.

Gospod, hvala ti za neomejeno sposob- nost mojega uma. Z njim odkrivam, kdo sem jaz, kdo si ti, zakaj smo tukaj in h komu gremo. Rad imam ta tvoj dar, ce- nim ga in se mu čudim.Z umom odkrivam tvojo ljubezen in dojemam tvojo Besedo v vseh stvareh. Hvala ti za moj um.

Gospod, sprejemam svoje napake in ne uspehe ter se zavedam, da nikakor ne zmanjšujejo mojih čudežnih sposobnosti za ljubezen, ki si jih ti položil vame. Če verujem in se vedno znova obračam k Tebi,so neuspehi le priložnost za nada- ljnje učenje zaupanja in rast v ljubezni.

Gospod, vesel sem svojih uspehov in dosežkov, vendar vem, da ničesar ne povedo o moji pravi vrednosti. Moja vre dnost, Gospod, ni odvisna od nobenega mojega dejanja, ampak od tega,da sem Tvoj. Razlikujem med tem,kar sem–Tvoj –in med svojim vedenjem.Jaz nisem svo je vedenje,niti nisem tak,kakršen odnos imajo drugi do mene. Jaz sem Tvoj, dra gocen, spoštovan, čislan v tvojih očeh in me ljubiš. Na obe dlani si me zapisal.

Kakor si ti, Gospod, brezpogojno naklo- njen meni,tako si tudi jaz želim in se od ločam, da bom brezpogojno naklonjen sebi in drugim.Nobeno moje dejanje (do sebe in do drugega) ali dejanje koga drugega (do mene ali drugih) ne zmanj- šuje moje vrednosti in edinstvenosti v tvojih dlaneh.

Prevzemam odgovornost za vse svoje misli, besede in dejanja, naj bodo pozi- tivni ali negativni, in sicer do sebe in drugih. Za posledice bom odgovarjal, a zaradi tega ne želim prekiniti odnosa z nikomer,ker ga ti z menoj nikdar ne pre kineš. Ti me ljubiš tudi v trenutkih, ko sem tvoj in svoj sovražnik.

Gospod,iskreno bom prisluhnil,kadar mi bo kdo povedal, kako sem ga s svojim vedenjem prizadel. Prevzel bom odgo- vornost za vsakršno zapostavljanje ali bolečino, ki sem jo morda povzročil in bom po možnostih popravil posledice.

Veliko stvari,ki sem jih storil, obžalujem in veliko, ki jih bom še storil, bom obža- loval, toda odločen sem,da bom ob teh izkušnjah rasel ter se vsak dan učil glo- blje ljubiti Tebe,sebe in druge. Ne bom pozabljal nase, ker sem Tvoj prvi dar meni.

Pošteno in iskreno bom izrazil svoje mne nje o vedenju, ki je do mene neprijazno vendar bom to storil tako, da drugega ne bom ponižal ali prizadel. Gospod,po- magaj mi pri tem.

Ti, Gospod, si mi dal neizmerno sposob- nost, da rastem in se razvijam. Lahko se dotikam, vidim, čutim, slišim, mislim, si predstavljam, govorim, delam in s Teboj poustvarjam in soustvarjam. Z drugimi sem si lahko zelo blizu. Lahko sem ustvarjalen. Pomen in smisel lahko odkrijem tudi v tistem, čemur marsikdo pravi krut in hladen svet.

Ti, Gospod, niti za hip ne nehaš skrbeti zame. Ne glede na to,kaj se zgodi, tudi jaz nikoli ne bom nehal skrbeti zase in za druge. Vsak dan znova želim sodelo- vati pri Tvoji skrbi zame in za vse, ki mi jih podarjaš na poti.

p. Viljem Lovše DJ

Kjer je volja, tam je tudi pot

V sončnem zimskem dnevu smo se odpravili na pot proti Primorski.Pozvonili smo na zvo nec Nives Fabčič (I. tank. brigade 6, 6210 Sežana). Ko smo našo tokratno gostjo na straneh Prijatelja povprašali, kakšen je njen moto življenja, je brez pomisleka dejala: »Kjer je volja, tam je tudi pot!« Ob pogovoru z njo smo ugotovili,kakšno voljo in veselje do življenja ima,zato se ji vedno znova odpirajo tudi nove poti. Ena izmed pomembnih prelomnic v življe nju je bil njen intervju v reviji Ognjišče. Takrat je prvič »naglas« spregovorila o sebi. Tokrat bo s svojimi besedami na- govorila bralce Prijatelja.

Veseli smo, da smo prišli tokrat na obisk k tebi. Mlado leto,mlada gost- ja na straneh Prijatelja. Se nam za začetek lahko predstaviš in poveš nekaj besed o sebi?

Sem še zmeraj Nives.O letih ne bi izgub ljala besed,ker videz vara. Če se ozrem nazaj v otroštvo, je bilo tako, da se že v materinem telesu ni vedelo, ali bom preživela ali ne. Mami je bila opozorjena na to,naj pričakuje živo bitje,ki bo dru- gačno,ali pa mrtvo zaradi prezgodnjega rojstva, ki se je napovedovalo. Danes vem, da je sam Bog hotel, da preživim. Rodila sem se z nizko porodno težo in velikostjo, tako da smo lahko veseli, da je zmagalo življenje. Približno po enem letu se je pokazala diagnoza kot ena od oblik cerebralne paralize. Na srečo, jaz pravim po Božji previdnosti, nisem za- znamovana z najtežjo obliko.

Kako si preživela otroštvo?

Ko je obdobje po bolnišnicah šlo mimo, sem bila vključena v osnovno šolo. Ve- deli smo, da v redni program v osnovno šolo v domačem kraju ne bom mogla iti. Zato sem šla v Kamnik v Zavod za us- posabljanje invalidne mladine. Tam je bilo ogromno otrok in mladih s podobni- mi težavami. Mnogi izmed njih so kmalu postali moji novi prijatelji in prijateljice. V Kamniku sem začela z malo šolo in za ključila pri skrajšanem programu admini- strativne šole.

Kako se spominjaš časa v Kamniku?

Zanimivo je bilo. Ko sem šla s sedmimi leti in pol v Kamnik, je bilo hudo, ker se je bilo treba posloviti od najdražjih. Spo mnim se,ko sem se poslavljala od mame da sem jo z izredno močjo zgrabila za majico in ji v tisti silni žalosti ter joku celo raztrgala rokav. Približno eno leto in pol je trajalo,da sem to sprejela. Vse kakor pa vem,da sama ne bi zmogla,če ne bi imela ob sebi celega tima strokov njakov, ki so mi pomagali naprej. Učila sem se od začetka: kje je leva in kje desna stran,kje je gor in kje dol.Pa ka- ko se obleče pulover in druga oblačila. Bila je tudi potreba po fizioterapiji. Med tem sem bila štirikrat operirana, da so odpravili deformacije, zlasti na nogah. Šolski program je bil tak, kot ga je imel moj brat. Samo s to razliko, da smo je- mali predmete, zlasti v nižjih razredih, malo bolj počasi. Pa tudi malo nas je bilo v razredu. Ko so mi strokovnjaki pokazali kako izpolniti prosti čas, mi ni bilo nič več dolgčas. Vzljubila sem tudi knjige. Še danes jih imam neskončno rada. S tem se je tudi govor popravil, razmišljanje. Knjižnica je bila tako rekoč vsak teden moja, pa tudi čitalnica. To mi je zdaj zlezlo pod kožo.

In ko si zaključila šolo? Kako si se spoprijela z novimi izzivi?

S šestnajstimi leti in pol sem šla nazaj domov.Takrat se je spet začelo novo ob dobje, ki je bilo zame zelo težko iz ene- ga samega razloga: v domačem okolju nisem poznala nikogar razen domačih. Ravno zaradi tega, ker sem bila toliko let odsotna od doma, oziroma sem se vračala domov samo za praznike in ve- like počitnice. A sem se znašla, hvala Bogu. Bilo je novo,težko obdobje. Kam, kako, h komu? Ker nisem poznala ljudi, je tukaj vmes stopila socialna služba, ki me je prepričala, da sem štiri leta in pol zahajala v Varstveno delovni center, ki se nahaja tu v bližini.Nekako sem vzdr- žala, čeprav zelo težko.

Zakaj ti je bilo težko?

Ker nisem imela sebi primernih vrstnikov V teh centrih gre večino za odrasle du- ševno prizadete osebe. Težko sem se vživela v njihov način razmišljanja. Do- mov sem pogostokrat prišla živčna in psihično utrujena. Zato sem tudi odšla od tam,čeprav marsikomu ni bilo po vo- lji. Živela sem doma in se začela ukvar- jati z risanjem. Pri tem mi je pomagal eden od slikarjev tukaj s Primorske, ki mi je pokazal, kako se riše z usti. On mi je tudi povedal,da obstaja mednarodno združenje invalidov slikarjev.Na njegovo pobudo sem poizkušala dati čopič v us- ta. Počasi sem napredovala in čez šest let postala članica mednarodnega zdru- ženja invalidov slikarjev, ki rišejo z usti. Ta doba je bila zelo zanimiva in napor- na. A prišlo je do tega, da zaradi težav s hrbtenico in samim položajem nisem mogla izpolniti vseh zahtev, ki jih ima društvo. Za svoje sposobnosti sem kar nekaj dosegla. Spoznala sem še par u- metnikov,kot je recimo Angelca Medved Vojko Gašperut, pa morda še kdo, ki se ga sedaj ne spomnim.

Večkrat si v našem pogovoru že ome nila Boga. Kako si se srečala z vero in kaj ti pomeni?

Izhajam iz tradicionalno verne družine. A zame je vera več kot le tradicija.Ime- la sem srečo,ker so me na župniji opazili kaplani. Svoje bisere znanja, sodelova- nja, sprejemanja in darovanja so vame posejali g.Tomaž Kodrič,g.Janez Kavčič in g.Marijan Križaj. Vsem sem res iskre- no hvaležna. Tomaž Kodrič me je po intervjuju v Ognjišču leta 1995 povabil, naj pridem v župnišče. Pogovarjala sva se in s svojim nevsiljivim ter prijateljskim pristopom me je vključil v mladinsko sku pino. V njej sem imela možnost, da sem globlje spoznavala vero. Ker sem bila pač drugačna od drugih mladih, so imeli oni možnost spoznavati to drugačnost, jaz pa obratno. Z vsako skupino,z vsa- kim razredom smo se boljše razumeli.
Na pobudo gospoda Tomaža smo šli tudi skupaj na izlete in razne prireditve. Mla dinska srečanja so bila zame tisti nov zagon, spoznavanje vere globlje. Za- nimivo je bilo tudi to, kako je gospod Tomaž začutil, da v bistvu potrebujem neko pravo spodbudo,pravo usmerjanje zato da se ne ustrašim tega, kar bodo rekli drugi. Ravno v tistem obdobju sem dobila nov električni voziček. Približno eno leto sem potrebovala, da sem se pogumno odpeljala sama v cerkev, ne glede na vse omejitve, ovire in strah staršev. To je bilo ravno za veliko noč. Spomnim se,ko se je mašna daritev kon čala, sem počakala do zadnjega,da sva si z gospodom Tomažem segla v roke. Jaz sem mu voščila praznike, on pa je meni voščil zato, ker sem prvič sama prišla z vozičkom v cerkev. Šele nato mi je voščil za praznike. Tako je bila ta velika noč na nek način velika noč moje zmage. Od takrat naprej me ni skoraj ničesar več strah. Tisti, ki me poznajo, pravijo,da sem postala ta hujši pohajač

Rada torej pohajaš. Sicer pa praviš o sebi, da te zanima še tisoč drugih stvari. S čim vse se še ukvarjaš?

Zanima me predvsem področje narave. Vse, kar se v njej dogaja in prebuja. Zelo težko sprejemam, da naravo tako onesnažujejo in uničujejo. Zanima me tudi mladinska problematika. Predvsem se v zadnjem času ubadam z vpraša- njem: kako mlade v naši župniji spodbu diti k aktivnemu udejstvovanju. Pa žal nimam odgovora. Po svojih močeh in po molitvi sodelujem tudi z g. župnikom in našo Karitas.Zdaj se bolj intenzivno uk- varjam s tem, da bi vam prišla bliže. Se pravi v Ljubljano. Da bi se v daljni pri- hodnosti, ki upam,da ni več tako daleč, preselila tja. To je tudi zelo težka za- deva, najti enosobno stanovanje, ki bo primerno zame v pritličju ali z dvigalom. To zahteva ogromno iskanja, spraševa- nja,predvsem klicev po telefonu,ker gre drugače bolj težko. Zato iskreno prosim vsakogar, ki se na to spozna, za kori- stne nasvete, predloge, pomoč. Že v naprej Bog povrni! Raziskujem stvari po računalniku,ker ga še ne obvladam po- vsem.Rada pa uporabljam računalniško pošto; če kdo želi, mi lahko piše. Moj naslov je: nivesfabcic@volja.net Tudi animatorstvo otrok mi je zelo blizu.

Si animatorka?

Sem. Na treh oratorijih sem bila že kot pomočnik animatorjev. Počitniški orato- riji, to so ti poletni živžavi za otroke od male šole do osmega razreda. Pred tem mi je uspelo s sobrati in sestrami, ki so zdravi, narediti prvo stopnjo šole za ani matorje na Sveti gori pod vodstvom s. Mateje. Poletje imam najrajši tudi zato, ker vem,da bo na naši podružnici pote- kal zanimiv teden z otroki.Ti oratoriji mi dajo res tisto, kar mi čez leto manjka.

Je res, da si šla enkrat tudi na no- voletno srečanje v Francijo? Res si korajžna!

Saj to je tisto, kar me drži pokonci, poleg vere. Nisem še povedala, da sem dve leti živela tudi v Ljubljani v Sončku Zato sem imela možnost, da sem se vključila v različne mladinske skupine. S pomočjo prijateljev sem prišla tudi do tega, da sem se pridružila novoletnemu taizejskemu srečanju v Parizu. Skupaj z Urbanom, ki je tudi na invalidskem vozi- čku, sva izrabila to priložnost. Spomnim se,da dva dni prej nisva mogla spati od samega veselja.Pa tudi potem še kakš- en dan ne,ker je bila vožnja zelo napor na. Osemnajst ur smo se vozili z avto- busom. A v moči molitve, druženja in petja to ni bilo težko. Ko smo prišli na to svetovno srečanje mladih, sva bila oba z Urbanom zelo navdušena, ker je bilo okrog naju toliko ljudi, kot še nikoli v življenju. Najin strah, kako bo to šlo, je bil odveč. Celo nekaj angleškega je- zika sva uspela uporabljati. Taizejske molitve so zelo navdušujoče,vsaj zame. Predvsem zato, ker se moli v različnih jezikih, molili smo vsi skupaj. In si lahko samo predstavljate,kaj to pomeni. Cer- kev oziroma prostor, ki je temu name- njen, dobesedno bobni med molitvijo.

Kje pa ste stanovali med srečanjem?

Sprejela nas je ena družina. Čeprav so bila vrata v njihovo stanovanje preozka za moj voziček, smo to oviro rešili. Pri njih sem se počutila res dobro. Bili so pripravljeni, da so me sprejeli, se pogo- varjali z menoj in peli. V vsej družini je le gospodar znal angleško, tudi jaz sem govorila bolj polomljeno angleščino, a sva se razumela. Najbolj mi je ostalo v spominu to, da sva se iz dneva v dan s tem preprostim gospodom vedno bolj ujela.V družini smo bili gostje en teden. Ob slovesu mi je dejal: kar tukaj ostani ker vsak dan bolj obvladaš angleški je- zik. Pred novim letom smo se vsi zbrali v cerkvi,vsi narodi in jeziki,da smo imeli skupni veseli program in molitev. Do te cerkve smo lahko prišli le s podzemno železnico. Morali smo premagati tudi tekoče stopnice. Urban se je ojunačil in s svojimi spremljevalci prvi postal atra- kcija. Ko je bil na vrhu, mi je zaklical: pridi še ti. In sem šla. Seveda s pomo- čjo prijateljic. Po tem doživetju sva bila z Urbanom zelo razigrana. In taka sva »priletela« v cerkev. V veliki zagnanosti in v veselju sva se udeležila svetovne molitve.

Si bila poleg tega srečanja v Parizu še na kakšnem podobnem srečanju?

Pariz je bil najdlje,z letalom in s prijate- lji sem pred skoraj letom in pol za teden dni poletela v toplo Grčijo, večkrat sem bila v Italiji. Največkrat sem bila tam na morju z Marijinimi sestrami, ki invalide vedno spremljajo in nas pogosto kam povabijo,če imajo to možnost.Pred tre- mi leti sem bila tudi v Međugorju. Kar nekaj stvari sem že videla,pa upam, da bom še marsikaj doživela.

Si tudi članica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.Kdaj si se sre- čala z Bratstvom in kaj ti pomeni?

Kot sem že omenila, se je vse začelo z intervjujem v Ognjišču.Takrat so začele deževati domov kartice,pisma, povabila Med temi se spomnim zelo dobro, da je bilo tudi povabilo s.Cirile Koršič na duho vne vaje na Mirenskem gradu.Tisto leto sem se prvič v življenju sploh udeležila duhovnih vaj. Spomnim se, da sem po- trebovala pet minut,če ne še celo več, da sem sploh spregovorila, ko se je bilo treba predstaviti. Potem je bilo iz ure v uro lepše, lažje. Na koncu vem, da sem jokala, ko sem šla domov. In sem rekla, da komaj čakam, kdaj bom šla spet na kakšno srečanje, na kakšne duhovne vaje.Z veseljem se vedno odzovem po- vabilu. Spomnim se,da so me nagovorili oziroma spodbudili, da sem enkrat tudi sama imela srečanje v domu za ostare- le tukaj in se nas je zbralo skoraj šest- deset.

Večkrat v Prijatelja zapišeš tudi kak šen svoj članek.In praviš,da je Prija telj vedno nekje ob tebi. Povej nam kaj ti pomeni Prijatelj kot revija?

Zame osebno je ta revija ena tistih, v kateri se nekako najdem. Tudi če pišem članke,nisem ovirana,kaj smem napisati in kaj ne.Drugače pa od revij,ki jih ima- mo na razpolago,se mi zdi brez pretirane hvale to, da so nevsiljivo blizu človeku. Drugačen človek s posebnimi potrebami pride nekako bolj do veljave, oziroma v ospredje v primerjavi z drugimi revijami. Marsikje smo še vedno nekje v ozadju. Prijatelj je tisti,ki ga lahko bereš sproš- čeno.Je tisti,ki mi približa tudi vse tiste prijatelje in prijateljice, s katerimi sem povezana prek dneva, leta ali molitve. Jaz ga vedno preberem od prve do zad nje strani. Vedno ga imam blizu sebe, oziroma nasproti računalnika. Kadar kaj potrebujem ali če imam slab dan,ga po- gledam in kaj preberem. Že same slike veliko povedo. Zame osebno je eden najboljših časopisov. Hvala Bogu, da ga imamo, da uspemo narediti vsi skupaj kaj takega.

Danes imaš priložnost, da bralce in bralke Prijatelja spodbudiš s kakšno svojo mislijo, s kakšno spodbudno besedo iz svojega življenja. Morda poveš kaj takega, da bi tudi druge, ki bodo listali to revijo, navdušilo, razveselilo, spodbudilo.

Moj moto je vedno ta: Kjer je volja,tam je gotovo tudi pot.Skozi vse to,kar sem šla, lahko rečem, da se konec koncev splača iti skozi vsako preizkušnjo; skozi vsak dan posebej, ki nam ga podarja Bog. Predvsem velja to posredovati še drugim.Med ljudmi se da počasi in vztra jno marsikaj narediti. Zato cenim vsak trud za vsako srečanje,za vsako pova- bilo. Po tem vidimo, da nismo pozabljeni in da se nas nekje še da vključiti. Po- memben je tudi občutek, da lahko upo- rabimo svoje sposobnosti.Samo do tega priti je pa težko: najprej je treba pre- magati strah, kako priti do same cerkve ali kamorkoli drugam.Je pa res,da nismo vsi enaki.Ponavadi srečamo na poti pra ve ljudi, ki nam pomagajo in nas pože- nejo naprej. Biti v danem trenutku na pravem mestu,je tudi Božja previdnost. Ne velja obupati.

Omenila si Božjo previdnost. Ali si se kdaj z Bogom kregala, zakaj ti je naložil tak križ?

Gotovo sva se kregala.Samo ne predol- go pa ne preostro. Verjamem, da samo On uredi stvari tako,kot je prav.Da sem prišla do tega spoznanja in zaupanja,je trajalo dolgo. Hvala Bogu, bolje,da sem prišla do tega pozno, kot nikoli. Upam, da bom tudi naprej lahko nadaljevala to pot, kljub dodatnim obolenjem ter kak- šni krizi, ki so sestavni del življenja, pa da bom s čim koristnim navdušila tudi druge, ki so okoli mene.

Nives nas je s svojim pripovedovanjem, veseljem in iskrenostjo navdušila. Ver- jamemo, da bo še koga. Z njo smo se pogovarjali še o marsičem. Res je bila zgovorna in zanimiva sogovornica. Po- kazala nam je nekaj svojih slik, ki jih je narisala s čopičem v ustih. Koliko truda in vztrajnosti je vloženo v vsako izmed njih! Večkrat je tako ali drugače doka- zala,koliko volje ima.In zato se ji vedno znova odpirajo tudi poti, ki ji dajejo no- ve priložnosti.Da bi bilo tako vedno,smo ji zaželeli in se počasi poslovili. Ko smo se odpravljali proti domu,nas je primor- ska burja sicer malce ohladila, a sonce, ki je sijalo ter bogat in prijeten obisk pri Nives sta nas ogrela s toplimi žarki.

Na obisku smo bili in z Nives klepetali: Polona Malovrh,Toni Burja,Vesna Grbec Nikolaj Dobra in Tone Planinšek

Čudežna ozdravitev

Imela je raka na dojki in metastaze v hrbtenici. Bila je operirana, prestala je kemoterapijo in obsevanje. Zdravniki ji niso dajali veliko upanja. Z neomajno vero se je obrnila na prvega zdravnika med zdravniki - na Boga. Rekla mu je: "V tvoje roke izročam svojo bolezen. Ti veš,da si zelo želim ozdraveti,vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi." To se je zgodilo pred dvajsetimi leti.Rak je izginil iz njenega telesa.Kako in zakaj ne ve nihče. Še vedno hodi na redne kontrole k onkologu.Postala je tudi pros tovoljka.S svojim življenjem med bolniki z rakom pričuje, da je pri zdravljenju pomembno upanje, da lahko ozdraviš.
Zdraviti v bibličnem smislu pomeni odkri tje osebe, božje podobe v sebi in dru- gem. Terapevt je tisti, ki zmore služiti, negovati in prebujati ljubezen ter spoš- tovanje. Jezus je vedno najprej zdravil bolnika,ne bolezni.Tudi danes potrebuje bolnik najprej ob sebi človeka in šele nato zdravilo, zato so prostovoljci ob bolniku zelo dragoceni.
Nepojasnjene ozdravitve od nekdaj vzne mirjajo znanstvenike. Ne morejo jih za- nikati niti pojasniti. Japonski zdravnik Hiroši Oda je izvedel obsežno raziskavo o nepojasnjenih ozdravitvah pri bolnikih z rakom.Iskal je predvsem skupne last- nosti,nekaj,kar te bolnike loči od drugih Izbral je šest moških in šest žensk, ka- terih ozdravitve ni bilo mogoče pojasni- ti. Nekaj mesecev jih je preiskoval in se z njimi izčrpno pogovarjal.Vsi so priznali da so bili zanje najbolj pomembni oseb- ni odnosi. S tem so mislili predvsem na zanesljivost,pogum in še zlasti zaupanje v ozdravitev. Bolnike je zdravnik Oda razvrstil v tri skupine.

V prvi skupini so borci.Najbolj znan pri- mer borca je kolesar Lance Armstrong. Imel je raka na modih in metastaze v pljučih ter možganih. Bolezen je pre- magal, še več, stal je na zmagovalnih stopnicah. Borci so ljudje, ki nikoli ne odnehajo.

Druga skupina so verujoči.Ti črpajo moč iz vere v Boga. Francoz Pierre Bela je imel deset let multiplo sklerozo. Na in- validskem vozičku so ga leta 1987 pri- peljali v Lurd in med sveto mašo se je zgodilo: "Preden sem začutil moč v no- gah,sem v srcu vedel,da sem ozdravel"

Tretja skupina so spreobrnjenci. To so ljudje, ki jim je izbruh bolezni znamenje za premislek o lastnem življenju. Zdrav- nik Oda je odkril še dve pomembni last- nosti, ki pripomoreta k ozdravitvi: nikoli ni nihče dvomil v ozdravitev in prav vsi so našli uteho v veri. Eni so verovali v Boga, drugi so verjeli zdravniku. Iz te raziskave bi lahko sklepali, da vsak bol- nik nosi v sebi tudi možnost ozdravitve. Vendar med nami živijo bolniki,ki so borci in imajo močno vero, a vendar njihova bolezen neustavljivo napreduje. Krivico bi jim naredili, če bi mislili,da si ne želijo ozdraveti. Neozdravljivo bolna mati s tremi majhnimi otroki je en mesec pred smrtjo rekla: "Ni največji čudež ozdrav- ljenje telesa, mnogo večja sprememba se je zgodila v mojem srcu. Čutim,da mi je življenje podarjeno in sedaj je čas, da živim košček nebes med nami. Vem, da zadnji cilj človeka ni, da bi ozdravel, ampak da bi se obrnil k Bogu."

Do ozdravitve, naj bo čudežna ali ne, nikoli ni bližnjic. Kristus nam je s svojim življenjem pokazal, da so jasli in je križ, da se lahko zgodi odrešenje. Vsaka bo- lezen se z združitvijo s Kristusom lahko spremeni v orodje milosti. Prav je, da hočemo ozdraveti in dobro je, če zmo- remo bolezen sprejeti. Tako bo izgubila svoje želo.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

Mednarodni zbor leta 1980 v Ciney v Belgiji je bil za očeta Henrika zadnji. Pred pred- stavniki triindvajsetih narodov,ki so prišli iz Evrope,Afrike in Latinske Amerike,je pove- dal, da nima moči, da bi bil še naprej med- narodni duhovni pomočnik KBBI. "Ni mi mo- goče,da bi pogosto hodil iz kraja v kraj, še posebej ne morem prenašati dolgih potovanj ali odgovarjati na povabila Sveta laikov v Rimu." Pri volitvah je dobil največ glasov dotedanji španski narodni duhovni voditelj KBBI oče Janez Emanuel.Oče Henrik je bil z izvolitvijo zelo zadovoljen.Ko so ga vprašali kaj bo v prihodnje on delal, je odgovoril: "Še vedno bom ostal ustanovitelj 'Bratstva' in še vedno ga bom ljubil z vsem srcem.Še bom živel zanj in molil, da ostane zvesto pravilom, ki si jih je zadalo. Ostal bom član mednarodnega vodstva. Vendarle bosta za vse odgovorna gospa Marija Terezija Gros kot predsednica in oče Janez Emanuel kot vrhovni duhovni pomočnik."
Porabil je priliko,da se je zahvalil očetu Pa- toisu,ki je bil dolga leta njegov mednarodni asistent. "Kadar sem ga prosil, naj me na- domešča na sejah mednarodnega odbora ali gre na pot po Evropi in Južni Ameriki, je delo brez obotavljanja sprejel."
Ali je oče,ki se je odločil,da se odpove svo ji odgovornosti, kaj slutil? Nekaj dni po vr- nitvi iz Belgije je imel hude težave s srcem tako imenovan srčni infarkt. Pohiteli so s prevozom v bolnico. V prvem pismu, ki ga je napisal po tej krizi, pravi: "Ker so ljudje zvedeli za mojo bolezen, telefonski klici kar dežujejo od vseh strani. Tolika pozornost me je zelo ganila. Naj mi Bog vrne nekaj zdravja,ali me pokliče k sebi, smem reči,da se v moji ljubezni do vseh, ki so združeni v KBBI,ne bo nič spremenilo."
Moči so se mu počasi vračale.Začelo se je veliko mirnejše življenje. Nanj je zelo pazila Marija Ana, ki mu je že dolga leta gospodi- njila. Vsak dan ga je z avtomobilom peljala v prostore Bratstva. Do bolezni se je vozil sam.
Ni ostal brez dela. Še vedno je bil škofijski duhovni pomočnik. Škof, ki mu je dal po- močnika, je vendarle hotel, da dolgoletne izkušnje očeta Henrika še koristijo škofiji. Res je tudi,da si je želel dela "pri tleh", kar je pomenilo posamezne skupnosti.
Dolgoletna poznanstva, ki si jih je kot us- tanovitelj in mednarodni duhovni pomočnik pridobil, so ostala živa in na njegov naslov so prihajala zelo številna pisma. V njih so bila tudi poročila različnih KBBI o delu, na- črtih, pričakovanjih. Prosili so ga, naj jim svetuje...
Obiski so se vrstili.Mnogi so mu hoteli ose- bno poročati in se z jim posvetovati. Taki, ki so se navduševali nad KBBI, so k očetu Henriku prihajali v Verdun iz vsega sveta.
Nadaljeval je tudi s pismi za božične in veli konočne praznike,ki so jih objavljali škofijski listi tistih škofij,v katerih je živelo Bratstvo Narodnim odborom KBBI, kot tudi medna- rodnemu odboru je stalno pošiljal globoka razmišljanja o temah,ki so jih izbrali za pro grame teh srečanj. Srce je bilo prizadeto, nogam je pomagal s palico, razum pa je bil še poln luči.Veliko je bral,še posebej revije in življenjepise. V enem izmed pisem ome- nja, da je končal z branjem življenjepisa Abbe Pierra. Ves presenečen je bil nad ži- vljenjem tega kapucina, ki je bil poslanec v francoskem parlamentu, za tem pa se je posvetil ustanovi Emavs. »Kako lepo je to življenje!«
Naj se je počutil še tako utrujenega, se ni nikoli odpovedal duhovnim vajam v Benoîte- Vaux.Razume se,da so ga na duhovne va- je znova in znova vabili. Bolnike, ki so pri- hajali na duhovne vaje, je osebno poznal. To je bilo zanj, kot je rad rekel, srečanje s koreninami KBBI.
Dne 14. julija 1982 je v Benoîte-Vaux slavil biserno mašo, 60 let duhovništva. Zanj so ob posvečenju, leta 1922 rekli, da bo živel le nekaj mesecev.
Koliko ljudi se je zbralo k praznovanju! Naj več iz Meuse. Pridružili so se jim mnogi iz vse Francije, pa Španci, Švicarji, Nemci.
Z množico duhovnikov sta bila dva škofa: domači iz Verduna in škof iz Meauxa, Mgr. Kuehn, ki je bil v francoski škofovski kon- ferenci odgovoren za bolnike in socialna vprašanja. Z očetom Henrikom sta postala prijatelja,ko je bil še škof v Saint Dié-ju. V imenu vse francoske Cerkve naj bi se mu zahvalil za delo pri bolnikih in prizadetih.
Vsem navzočim se je zahvalil tudi oče.Kon čal je na njemu lasten način:"Ali so ti ljudje ki so tako daleč prišli zaradi mene, nori?"
Zahvaljeval se je tudi med mašno pridigo. Spomnil se je svoje družine,župnij v Ligny- ju, Fainsu, Sv.Viktorja Victor in KBBI."Zah- valiti se moram tudi mojim profesorjem bo- goslovja, ki so se držali naukov sv.Tomaža Akvinskega. Hvaležen sem mu. Priznam,da mi je vcepil ljubezen do resnice."
»Pri svetem Pavlu sem se pa naučil, kako je treba Božjo besedo razlagati: nikoli se ne smeš nikomur zvijačno prilizovati zato, da bi mu bil všeč.Si morete misliti apostola ki bi hotel ljudi pridobivati zase? Morda jih je res pridobil, a plačali so mu s svojo svo- bodo.
Kar mi je v Pavlovem pismu, ki smo ga da- nes prebrali, posebej všeč, je zadnji del. Njegovo govorjenje ni bilo oblastno, ampak nežno. Ravnal je 'kot mama s svojim dojen čkom'. Kakšen zgled za nas! Vabi nas, naj bi bilo v našem apostolskem delu veliko lju bezni."

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

Prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Simon Gregorčič - ob 100-letnici smrti

V nedeljo, 26. novembra 2006, je KBBI v podutiški župnijski dvorani proslavilo 100- letnico smrti Simona Gregorčiča. V progra- mu, ki ga je vsebinsko in izvedbeno skrbno pripravila Darinka Slanovec, so recitirale izbrane Gregorčičeve pesmi tri invalidke - Vesna,Saša in Teja,medtem,ko je še druge njegove pesmi pel oktet Deseti brat.Na za četku je podutiški župnik, g. Brane Zadnik, pozdravil poslušalce v nabito polni dvorani. Pesmi sta potem Darinka in Tina povezovali s predstavitvijo Gregorčičevega življenja od otroških let do smrti (natančno na isti dan pred sto leti)in pogreba. Razpoloženje pesnikovega prelepega sveta ob Soči je dihalo ne samo iz poezije,ampak tudi s ču- dovitih diapozitivov gora in vode kot tihe- ga, vendar zgovornega ozadja recitala. Na koncu se je voditeljica KBBI,gospa Ljubica Zakovšek zahvalila vsem za odlično izvedbo Njene besede je potrdil tudi topel aplavz.
"Goriški slavček",čigar pesmi so se v devet najstem stoletju dotaknile človeških src in dvignile narodno samozavest, je še danes priljubljen med Slovenci. Ker je sam poznal telesno in čustveno trpljenje, je bilo pose- bej pomenljivo,da so nam prav članice no- ve kulturno-umetniške skupine KBBI prebra le njegove stvaritve. Srce govori srcem. Ni presenetljivo,da je duhovnik Gregorčič tudi prevedel Jobovo poetično svetopisemsko knjigo - izpoved očaka,ki je v pretresljivem telesnem in duševnem trpljenju iskal oseb- ni, sogovorniški stik z Bogom,kajti samo to lahko poteši najgloblje človekovo hrepene- nje.
Program v Podutiku mi je obudil osebne spo mine, ker že dolgo občudujem edinstveno Sočo in gorski svet okrog Kobarida. Ob sli- kah na platnu sem romala po pašnikih pod Krnom, obiskala Gregorčičevo rojstno hišo na Vrsnem, bližnji Gregorčičev slap in cer- kev sv. Lovrenca, kjer je pesnik pokopan. Prav tako sem videla dostojanstveni kip v Kobaridu in mnoge ostanke prve svetovne vojne, ki jo je Gregorčič celo predvidel v pesmi Soči.
Za mnoge bolnike in invalide je veliko doži- vetje,da lahko obiskujejo takšne prireditve Tudi ob obilni pogostitvi je bilo čutiti, da je imel prijazen klepet še globljo razsežnost.
Čestitam vsem, ki so se aktivno udeležili obletnice. Naj bi nova kulturno- umetniška skupina KBBI še naprej organizirala take pri reditve! Darinki se tudi zahvaljujem za va- bilo; več kot 30 let sva dobri prijateljici. V dolgi dobi, ko sem študente poučevala an- gleški jezik v Ljubljani, kakor tudi v zadnjih letih kot upokojenka s hvaležnostjo uživam naravne lepote in bogato kulturo Slovenije

Margaret Davis

Razstava jaslic v Grobljah ...

... in praznovanje v Jaršah

»Moja duša poveličuje Gospoda.« Tako z Devico Marijo vzklikamo Bogu,našemu Stva rniku, na veke. In še »moj duh se raduje v Bogu, mojemu Zveličarju.«
V božični osmini,na god sv.Štefana,prvega mučenca, 26.decembra 2006,smo se zbrali na srečanju v Jaršah.
Najprej smo se udeležili otvoritve letošnje razstave jaslic v Kulturnem domu v Grob- ljah, v organizaciji Kulturnega društva iz Grobelj.Na razstavo nas je prisrčno povabil gospod Tone Košenina, predsednik krajev- ne skupnosti Jarše. V imenu vseh se mu iskreno zahvaljujem. V kratkem kulturnem programu so nam zapeli nekaj božičnih pe- smi otroci iz otroškega cerkvenega zbora župnije Jarše, in to ob spremljavi citer, na katere je igral Tomaž Plahutnik. Nastopila je tudi deklica z deklamacijo. Spregovoril nam je tudi eden izmed jasličarjev,ki je re- zbar. Zaupal nam je,da ga rezbarjenje pe- sniško navdihuje. Med njim se mu utrnejo lepe misli o skrivnosti življenja.Ko mu v ro- kah nastajajo figurice, čuti v srcu luč, ve- selje in toplino svete družine v kateri se je rodil naš Odrešenik. Prisrčno nas je povabil naj tudi mi sprejmemo v svoja srca luč do- brote in ljubezni ter jo ponesemo v svet med vse ljudi.
Razstavljene jaslice, ki so res čudovite, je blagoslovil upokojeni beograjski nadškof dr.Franc Perko.Izrazil je veselje,da rojstvo našega Boga Jezusa Kristusa daje navdih rezbarjem, slikarjem,celo steklarjem in dru- gim umetnikom.
Zelo inovativne so klekljane jaslice iz Žirov pa tudi kvačkane. Šivane na papir je nare- dila Katja Miklič. Iz gline jih razstavlja tudi naš Tone Planinšek.Zanimive so raznovrst- ne jaslice: iz ličkanja, iz čebeljega voska, iz porcelana in iz lecta (pobarvanega peci- va). Prava tehnična mojstrovina so meha- nične jaslice Karla Cerarja iz Jarš. Na vsa- kih jaslicah je moč zaslutiti del umetnikove duše.
Hvaležni smo vsem razstavljavcem, ki so nas obogatili s svojimi mojstrovinami. Po ogledu razstave smo se odpeljali v župni- šče v Jarše k sveti maši, ki jo je daroval naš duhovni pomočnik, g.Toni Burja. V pri- digi nam je razložil, zakaj takoj po rojstvu našega Odrešenika praznujemo mučeniško smrt sv.Štefana. Kot je Bog poslal učlove- čeno besedo med nas, da bi jo sprejeli v svoje življenje na zemlji,tako se je sv.Šte- fan v mučeniški smrti rodil za nebesa, za večno življenje.Njegove zadnje besede mu čiteljem so bile molitev: »Bog, ne prištevaj jim tega greha!« O, sveti Štefan, pomagaj nam, da bomo ljubili Jezusa v vseh ljudeh, tudi v naših sovražnikih in zanje molili.
Na koncu našega srečanja smo se malo poveselili, ob živahni glasbi harmonike, na katero je igral naš Zlatko. Katja nam je pri pravila duhovito tombolo, pri kateri smo reševali uganke, vsaka uganka pa nam je prinesla darilce.
Sladke dobrote in čaj na lično pogrnjenih mizah so nas vabili k zahvaljevanju Bogu za našo zemeljsko hrano.
Naše druženje smo zaključili z molitvijo in blagoslovom domačega župnika Janeza Kvaternika,si prisrčno voščili srečo v novem letu in se veseli razšli na svoje domove.

Doroteja Lampič

Skupaj smo stopili v novo leto

So dnevi, ko smo radi med prijatelji. In je tudi en večer in ena noč,katero radi preži- vimo s tistimi, ki so nam blizu. Silvestrska noč je to. Nekateri v Bratstvu smo novo leto tudi letos pričakali v župnišču v Podu- tiku.Kot velika družina smo se najprej zbrali ob jaslicah in skupaj zmolili rožni venec. Vsak je v molitvi tiho dodajal svoje prošnje in zahvale Bogu. V soju sveč smo ob jasli- cah lahko zares začutili, da smo bratje in sestre med seboj,saj imamo skupnega bra- ta Jezusa.
Po skupni molitvi smo se zbrali pri večerji. Pri obloženi mizi smo se z dobrotami okrep čali. Naš pogovor, pesem, glas harmonike in kitare, ... vse to nas je razveseljevalo. Ob projekciji slik iz življenja Bratstva v za- dnjih dveh letih smo se spomnili mnogih le- pih dogodkov in se nasmejali ob spominih. Spomnili smo se tudi na slovesa nekaterih naših članov... Tudi to je del življenja.
V hvaležnosti za bogato leto, za vse pre- jeto in zazrti v leto, ki je pred nami, smo pristopili k sveti maši. Nekje »daleč« zunaj se je slišalo pokanje petard, a mi smo bili srečni, ker smo v novo leto lahko stopili z molitvijo in daritvijo svete maše. Star slo- venski pregovor pravi: "Z Bogom začni vsa ko delo,da bo dober tek imelo!" In ker smo z Bogom začeli novo leto, lahko upamo, da bo tudi blagoslovljeno.
Iskrena hvala župniku Branetu Zadniku, ki nas je gostoljubno sprejel pod streho žup- nijskega doma, hvala Toniju Burji,da je da- roval sveto mašo, Zlatku in Kolji za pesem harmonike in glas kitare, vsem za mnogo dobre volje... Tako je najdaljša noč ostala v lepem spominu vsem zbranim.

Polona

Dom na Zaplani

Kot bi trenil je za nami še eno leto! Zdi se nam,da je bilo kratko in da za seboj pušča komaj opazno sled. Če pa se ozremo nazaj in pregledamo vse svoje korake, spoznamo veliko najrazličnejših trenutkov,ki so zazna movali leto 2006. Kakršnikoli so že bili, vsi so pustili pečat v pesku minljivosti in so nam lahko v opomin, da bodimo dobrohotni v naših odnosih do bližnjih.
Dragi prijatelji bolnikov in invalidov ter bral ci revije Prijatelj.Večina nalog in skrbi se ni končala s Silvestrovim. Ena od njih je tudi naš Dom na Zaplani. Po zaslugi dobrotni- kov prizidek s prepotrebnimi sanitarijami in dvigalom že pokriva nova streha. Dvorana in gornji prostori v teh zimskih dneh čakajo na inštalacijska in mizarska dela.Vsi skupaj pa si še naprej prizadevamo zbrati manj- kajočo prepotrebno 'opeko' za nujno nada- ljevanje del. Zato vas spet nagovarjam k pomoči. Vem, dobro vem,da vse to,kar ste nam že podarili,niso vaši odvečni prihranki, temveč dajete od tistega, kar sami nujno potrebujete. Vem,da so to sadovi vaših od rekanj. Prav zato so nam tako dragoceni. Bolniki in invalidi v Bratstvu smo vam zelo hvaležni za vsak vaš dar.
Vsak čas, še posebno postni,ki je že blizu, nas vabi k dobrodelnosti. Naj ponovim! Za vsakih 20 podarjenih eurov se mreža, ki jo imate pred seboj, poveča za en pobarvan pravokotnik. Prav je, da dobrotniki veste, koliko svojih darov oz. opek ste že vgradili v prizidek Doma na Zaplani. Do današnjega dne točno 266 opek, kar je lepo razvidno tudi na naši mreži čez fasado Doma. Še en krat, iskrena hvala in Boglonaj!
Nam bo uspelo do velike noči pobarvati vsaj polovico mreže? Prosim! Torej,vaš dar, "opeko",ki je vredna 20 eurov, lahko naka- žete s položnico, na katero kot prejemnika zapišete:

KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVA LIDOV,Tabor 12,1000 Ljubljana, št.računa: 02014-0256229150 s pripisom:ZA ZAPLANO

Če pa se težko znajdete v številkah banč- nega računa,potem preprosto pokličite vo- ditelja Doma na Zaplani, tel. 041/425-281, pa vam pošljem položnico, na katero sami napišete le višino svojega daru.
Naj končam. Še enkrat hvala vsem, ki ste nam že pomagali! Obenem pa prosimo in iščemo nove dobrotnike,da prispevate svoj dar v korist Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov.

Rafko Jurjevčič

* * *

Dom na Zaplani je bil v lanskem letu dele- žen korenitih sprememb.Dobil je svojo novo podobo in kar nekaj nujnega prostora, ki nam bo služil za naše različne dejavnosti. Za te spremembe smo se odločili iz potrebe da Dom pridobi manjkajoče prostore in za- živi v korist in veselje članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ter naših pri- jateljev.
Vse to pa se je lahko zgodilo zaradi veliko- dušnosti mnogih, ki ste prispevali svoj dar, svojo »opeko«.
V vrsto dobrotnikov sta se postavila tudi dva moža,ki sta bistveno pripomogla pri gra dnji. To sta g. Janez Drnovšek, predsednik Republike Slovenije, ki zadnje čase stanuje na Zaplani in g. Ivan Zidar, predsednik up- rave SCT (Slovensko cestno podjetje).
Oba visoka gosta z njunim spremstvom sva z Rafkom Jurjevčičem, voditeljem Doma, v četrtek, 30. novembra 2006, sprejela na gradbišču.
Po strokovnem ogledu in predstavitvi opra vljenih del,ki sta jih z zadovoljstvom sprem ljala, smo se zadržali v prostorih Doma. V imenu Bratstva sva se obema zahvalila za njuno veliko pomoč.
Del gradnje je opravljen. Potrebno bo še precej dela in tudi sredstev, da bomo za- stavljeno pripeljali do konca. Naloga vseh nas pa je, da naredimo vse, kar moremo. Tako bo Dom zaživel in s svojo pripravlje- nostjo in prisotnostjo mu bomo obudili du- ha in življenje.

Ljubica Zakovšek

POSLANICA SVETEGA OČETA BENEDIKTA XVI.

Dne 11. februarja 2007, ko Cerkev obhaja liturgični spomin na Lurško Mater Božjo, bo v Seulu v Koreji potekal svetovni dan bol- nikov. Zvrstila se bodo številna srečanja, konference, pastoralna zborovanja ter li- turgične slovesnosti,ki se jih bodo udeležili predstavniki Cerkve v Koreji, zdravstveno osebje, bolniki in njihove družine.Cerkev se tokrat ozira na trpeče in naklanja pozornost neozdravljivo bolnim ter umirajočim. Tovrst na obolenja najdemo na vseh kontinentih, njihov delež pa je največji v predelih, kjer revščina in težke razmere za preživetje po vzročajo skrajno bedo in stisko. Zavedajoč se mnogovrstnega trpljenja, bom na sve- tovnem dnevu bolnikov duhovno prisoten in povezan z vsemi srečanji,ki se bodo po- svečala širokemu vprašanju neozdravljivo bolnih širom po svetu, hkrati pa želim pod- preti prizadevanja krščanskih skupnosti v njihovem pričevanju o Božji ljubezni in us- miljenju.
Vsaka bolezen neizbežno vodi do krize in treznega soočanja z njo.Napredek v medi- cinski stroki pogosto ponuja potrebno me- dicinsko zdravljenje za spopad z boleznimi, vsaj kar zadeva človeško telo. Toda naše življenje je omejeno in se prej ali slej konča s smrtjo. To je temeljna izkušnja sleherne- ga človeka,na katero mora biti pripravljen. Kljub novim znanstvenim dognanjem neka- tere bolezni ostajajo neozdravljive,zato se v bolnišnicah,hospicih in v domovih vsepo- vsod po svetu srečujemo s trpljenjem šte- vilnih bratov in sester, saj njihovih bolezni ni mogoče pozdraviti in se končajo s smrt- jo. Poleg tega še danes milijoni zemljanov živijo v neustreznih higienskih razmerah ter pogosto nimajo dostopa niti do najosnov- nejših,nujno potrebnih medicinskih sredstev ali pripomočkov. Posledica tega je,da šte- vilo neozdravljivo bolnih silovito narašča.
Cerkev želi neozdravljivo bolne in umirajo- če podpreti tudi tako, da se zavzema za pravično socialno politiko, ki lahko pomaga pri odpravljanju vzrokov mnogih obolenj ter ponuja ustrezno medicinsko pomoč umira- jočim in vsem tistim,ki jim to ni omogočeno Potrebno je ustvarjati takšno politiko, ki ljudem z neozdravljivimi boleznimi zagotav- lja pogoje za prenašanje trpljenja in dosto janstvenega umiranja. Nujno je treba po- novno poudariti veliko potrebo po večjem številu centrov paliativne oskrbe, ki bolni- kom nudijo celostno oskrbo. Poleg humane medicinske pomoči jim je ponujeno tudi po trebno duhovno spremljanje. Oboje sodi med temeljne pravice vsakega človeka, ki jih moramo vedno braniti in zagovarjati.
Na tem mestu bi rad spodbudil vse, ki si dan za dnem prizadevajo,da bi bili neozdra vljivo bolni, skupaj z njihovimi družinami, deležni ustrezne in ljubeče nege.Cerkev,ki sledi svetopisemskemu zgledu usmiljenega Samarijana,se je vedno zavzemala za ubo- ge in nemočne. Tako prek posameznikov kot njenih institucij stoji ob strani trpečim in jih spremlja ob njihovem umiranju tako, da do konca varuje njihovo dostojanstvo. Mnogi posamezniki, zdravstveno osebje, pastoralni asistenti, prostovoljci in institu- cije po svetu neutrudno služijo bolnikom v bolnišnicah, centrih paliativne oskrbe, po domovih, v zavetiščih ter po župnijah.
Zdaj pa se obračam tudi na vas,dragi bra- tje in sestre, ki trpite za neozdravljivimi boleznimi. Vabim vas, da se ozrete na trp- ljenje križanega Kristusa, in se, povezani z Njim,obračate k Očetu v popolnem zaupa- nju,da ima On vsako življenje,prav posebej pa vaše,v svojih rokah.Zaupajte,da bo vaše trpljenje,združeno s Kristusovim, rodovitno za potrebe Cerkve in celotnega sveta. Go- spoda prosim, naj okrepi vašo vero v Nje- govo ljubezen predvsem tedaj, ko boste v preizkušnjah. Srčno upam, da boste vedno našli duhovno tolažbo in moč,ki ju potrebu jete za krepitev svoje vere in boste tako vedno bliže Očetu življenja. Prek duhovni- kov in pastoralnih delavcev vas želi Cerkev podpirati in vam stati ob strani.V času pre izkušenj vam želi pomagati ter tako izka- zovati Kristusovo ljubečo skrb in usmiljenje vsem, ki trpijo.
Na koncu vabim vse cerkvene skupnosti sveta,prav posebej pa tiste,ki se posvečajo služenju ubogim, naj z Marijino pomočjo, ki je Zdravje bolnikov, tudi v prihodnje živo pričujejo o ljubeči skrbi Boga Očeta. Naj Devica Marija in naša Mati tolaži vse bolne in izprosi moči za vse, ki so po zgledu usmi ljenega Samarijana svoje življenje posvetili zdravljenju in lajšanju telesnih ter duhov- nih ran vseh trpečih. V globoki meditativni in molitveni povezanosti z vsakim izmed vas iz vsega srca podeljujem svoj apostolski blagoslov,poroštvo moči in miru v Gospodu.

V Vatikanu, 8. decembra 2006

papež Benedikt XVI.

Prevedla: Barbara Baloh, recenzija: dr. Jože Štupnikar

Republika Koreja

Republika Koreja (Južna Koreja) je obmor- ska država v Vzhodni Aziji, ki pokriva južni del Korejskega polotoka.Na severu meji na Severno Korejo, s katero je do leta 1948 tvorila enotno državo Korejo.
Največje in glavno mesto Seul leži na SZ Južne Koreje ob reki Han in je okrog 50 km oddaljen od demilitarizirane cone na meji s Severno Korejo.Z več kot 10 milijoni prebi- valcev spada med najbolj gosto naseljena mesta na svetu. V širše okrožje Seula spada več satelitskih mest, kjer živi kar 23 milijonov prebivalcev.Mesto je politični,kul- turni, socialni in ekonomski center države.
Poleg Filipinov, je v tej državi najhitrejše naraščanje števila katoličanov. Do leta 2002 je število naraslo na 4.347.600 pre- bivalcev, kar pomeni 9 % vseh prebivalcev in še narašča.

Obiskal nas je sv. Miklavž

Deveti dan v mesecu decembru smo se bol niki in invalidi s prijatelji zbrali pri Marijinih sestrah v Štepanji vasi. Tedaj smo na ad- ventnem venčku prižgali že drugo svečko. Verjamem, da mi je bilo pri srcu toplo tudi zaradi prižgane svečke,saj je adventni čas obdobje tihega pričakovanja... Tako smo tudi mi tistega popoldneva v prijetnem klepetu ob toplem čaju pričakovali, da nas obišče Miklavž. Najprej pa smo se seveda zbrali ob oltarju in obhajali sveto daritev, ki jo je daroval gospod Miro Šlibar.Res,lepo nas je nagovoril, saj še vedno čutim moč Božje besede.
V našo sredo so prišli mladi iz Prečne. Za- igrali so nam igrico o zamenjavi paketov. Vsak si je želel lažjega, a vsak je dobil le tisto, kar je potreboval ...
Nenadoma smo pri vratih zagledali moža dobrote - svetega Miklavža z angeli in sle- dila sta jim tudi parklja. Miklavž nas je raz- veselil z lepimi darili in nam obljubil, da nas drugo leto zopet obišče.Polni veselja in ra dosti smo zapuščali drug drugega v upanju da se kmalu spet snidemo.

Saša Rolih

Sveti Miklavž v krogu Prijateljstva

Sveti mož se v vsej decembrski naglici ni pozabil ustaviti pri Svetem Duhu v Celju, kjer smo se 10.decembra 2006 zbrali, da bi gradili in utrjevali naše prijateljstvo. Sre- čanje smo pričeli v Gospodovem imenu pri sveti maši,ki jo je daroval g.Toni Burja. Ker je adventni čas priložnost za pripravljanje poti Gospodu, je imel,hvala Bogu, naš Toni nemalo dela pred mašo v spovednici. Pri pozdravu miru smo stisnili roke najbližjim, s katerimi se že nekaj časa nismo videli. Pri- ložnost za sproščen klepet in pozdrave pa

se je po maši ponudila v župnijski dvorani. Kaj kmalu so se prikazali angeli, ki so peli same nebeške pesmi. Pridružili so se jim še mladi Dolenjci z igrico.Nato pa je s počasni mi koraki med nas prispel sam sveti Miklavž Najprej je nagovoril vse zbrane in nas po- vabil k dobremu tudi v novem letu. Potem pa še vsakemu posebej popridigal,tako kot zna le on. V prijetnem predprazničnem raz položenju smo se v mraku odpravili proti domu, hvaležni za to, da smo ljubljeni Božji otroci.

Janja

Slovo, začetek novega

Proti koncu meseca decembra me večkrat kdo vpraša,kje bom na Silvestrovo.Odgovo rim jim, da v hotelu najvišje kategorije, pa blizu postelje, po pregovoru: "Ljubo doma, kdor ga ima!" V resnici je bilo zadnje silve- strovanje še boljše. Zadnji hip se nas je ducat "samcev" odločilo, da skupaj priča- kamo novo leto pri prijateljici Tilki Tomažin Večer smo pričeli z blagoslovom doma in molitvijo. Potem pa smo nadaljevali v prijet nem druženju. Nekaj korajžnih se je "razgi- balo v vožnji" in poskrbelo za obilo smeha.
Za duhovno okrepitev smo povabili gospo- da župnika iz Sevnice, Vinkota Štruclja, ki je daroval sveto mašo, pri kateri smo se zahvalili za vse prejeto v iztekajočem se letu in prosili Božjega varstva ter blagoslo- va tudi v novem letu.
V sproščenem pogovoru,takih in drugačnih smešnih zgodbah in petju smo,kot bi trenil, "prispeli" do zdravice ob polnoči.
Potem pa smo nadaljevali z voščili in kram- ljanjem. In ko je proti jutru zunaj "kanon- nada" utihnila,smo se poslovili in odšli vsak na svoj dom. Upam in želim,da bi skozi vse leto, ne le v spominih, ampak v resnici do- življali lepe trenutke s silvestrovanja in dru ženja s prijatelji.

Jožica

Klic dobrote 2006: Ali me imaš rad?

Kdo postavlja to vprašanje? Tako običajno sprašujejo drug drugega zaljubljenci.Najbrž takrat, kadar od drugega ne dobijo kakšne jasne potrditve.Gotovo še kdo.V evangeli- ju je to vprašanje postavil Kristus apostolu Petru.Ker je bil Petrov odgovor najbrž pre- malo prepričljiv, je bil kar trikrat vprašan isto:"Ali me imaš rad?" Toda Kristus posta- vlja to vprašanje vedno znova in ob različ- nem času;po lačnem otroku,po zasvojencu brezdomcu, bolniku, invalidu ali obupanem človeku... Tisoče načinov je, kako Kristus danes sprašuje nas,kristjane: "Ali me imaš rad?" In mi na ta klic odgovorimo-ali pa ne Če že, potem ne toliko v besedah, ampak z dejanjem. Eden takih odgovorov je tudi vsakoletni dobrodelni koncert Karitas, Klic dobrote,v Celju,ki je bil 29.novembra 2006
Na ta koncert smo bili povabljeni tudi inva lidi iz Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov. Svojevrstno pričevanje in odgovor na zgornje vprašanje je bila navzočnost invalidov na prireditvi,še posebno pa deja- vno sodelovanje nekaterih invalidov. Zelo smo občudovali Evo Pirnat, mongoloidno plesalko, ki je najbolj navdušila občinstvo, duhovnika Francija Juvana, ki ga spremlja trajna bolezen, pevca Francija Pušnika, ki je premagal raka v grlu in mešani pevski zbor Društva invalidov Vrhnika. Poleg teh, ki jih omenjam, je bilo blizu 200 nastopajo- čih, ki so v večini znani z zabavne scene. Vsak po svoje je želel odgovoriti na vpra- šanje, ki je bilo geslo tedna Karitas: Ali me imaš rad?
Tudi organizatorji dobrodelnega koncerta Klic dobrote so z dejanji odgovorili na to vprašanje. Med goste so v prve vrste po- vabili invalide, za gluhoneme pa so govorni del prireditve znakovno tolmačili. Takšna prireditev bi bila lahko vzor za druge priredi tve, kjer se najde mesto in pozornost tudi za invalide in trajno bolne.

Tone Planinšek

Z roko v roki

Z roko v roki z Mojco Kastelic in z njenimi prijatelji Rdečega križa Žalna je nastala tu di dobrodelna prireditev na prvo adventno nedeljo, 3.decembra 2006,v Kulturnem do- mu v Žalni.Bolj kot zbrati nekaj prispevkov za božično obdarovanje ob obisku najsta- rejših, bolnikov in invalidov, so se želeli na pripravah in sodelovanju pri prireditvi duho vno poglobiti v adventni čas pričakovanja.
Na začetku prireditve so zelo prisrčno in doživeto odigrali svetopisemsko igro Priča- kovanje,ki govori o Jožefu, Mariji,njuni po- roki, angelovem oznanjenju in obisku tete Elizabete... Besedilo za igro in scenarij je sestavila in napisala Mojca sama.Za osno- vo je vzela videnja Anne Katarine Emmerich ki se ujemajo s Svetim pismom in pa dobe- sedno vzete odlomke iz Svetega pisma.
Poleg prijaznega srečanja z Božjo besedo so se želeli na prireditvi srečati tudi drug z drugim in dati možnost predstavitve pred- vsem tistim posebnim otrokom in odraslim, ki jih svet pogosto odriva. V njih kljub po- sebnosti domuje prijazna otroškost, podo- bna nebogljenemu Jezusu v jaslicah... Ta- ko je bila ena izmed povezovalk programa mlada invalidka. Predstavili so gibanje Vera in luč. Mamica z duševno prizadeto hčerko Saro, ki se je rodila s poškodbo možganov, nam je zaupala svoje presunljivo doživetje Poleg drugih nastopajočih so zaplesali kolo tudi varovanci iz društva Sožitje. Čutiti je bilo,da so prav ponosni,da lahko nastopajo Po tej prireditvi pa so prav zanje pripravili še prijateljsko pogostitev, na kateri so ob glasu harmonike nekateri tudi zaplesali. Ob tej priliki sem se pogovarjal tudi z njihovim župnikom Andrejem Šinkom in sva si izme- njala nekaj mnenj o skrbi za uboge. Spoz- nal sem, da posveča zelo veliko skrb prav tem, ki jih družba težje sprejema.
Žalna je sicer majhen kraj na podeželju med Višnjo goro in Grosupljem, premore pa kar nekaj velikih ljudi s še večjim srcem, ki se darujejo in žrtvujejo za invalide in traj- no bolne ter z njimi živijo z roko v roki.

Tone Planinšek

Pričevanje Sarine mamice

O svoji družini nimam kaj dosti povedati. Živimo običajno, povprečno življenje z eno razliko:hči Sara je drugačna od drugih zdra vih otrok.
Verjamem,da so vsa naša prizadevanja us merjena v en cilj: biti srečen. Seveda, vsi si želimo biti srečni. Tudi midva z možem sva si to želela, ko sva se poročila. Na za- četku sva svoje trenutke sreče iskala pre- ko zaslužka,poklicnih dosežkov, kupovanja lepih stvari... Ampak taki trenutki sreče niso trajali dolgo.
Prišla je Sara. Sprva so bile vidne le teles- ne zdravstvene težave. Ko sva bila sezna- njena,da se je rodila tudi s poškodbo mož- ganov, je bilo najino razočaranje popolno. lzginila je vsa najina sreča,ki sva jo doživ- ljala ob prvem otroku. Spraševala sva se, čigava krivda je to in kaj sva narobe sto- rila, da sva tako kaznovana. Postala sva jezna na Boga. Povedali so nama,da najbrž nikoli ne bo hodila,da ne bo sposobna spo- razumevati se z nama,da bo kot rastlinica. Težko opišem občutke v tistih trenutkih.
Vendar se nisva predala. Začela sva iskati pomoč. Mnogi so se zelo potrudili, da bi pomagali Sari. Iskala sva pomoč pri raznih zdravnikih specialistih in tudi pri vseh mo- gočih oblikah alternativnega zdravljenja. Vse to pa ni obrodilo želenih sadov. Kljub vsemu pa določenih besed teh ljudi ne po- zabiš nikoli. Neka ženska nama je dala naj- boljši nasvet. Rekla je,da je največ,kar la- hko storiva za Saro,to, da jo imava rada z vsem srcem. Če jo bova imela rada,bo vse v redu. In res jo imava rada vse od prvega trenutka njenega življenja.
Dogajali so se čudeži. Danes je Sara ne le sposobna pogovarjati se z nama,hoditi,te- kati naokrog, temveč je pravi sončni žarek najinega življenja. Spoznala sva, da nama je bila dana kot dar, kot učitelj,ki naju uči: kaj je brezpogojna ljubezen, kako živeti in kaj je bistveno v naših življenjih. Prinesla nama je tisto srečo, po kateri sva hrepe- nela; katero sva prvotno iskala na povsem napačnih krajih.
Seveda so bile tudi težave:
Težave so bile pri številnih hospitalizacijah ker naš zdravstveni sistem meni,da taki ot roci v bolnici ne potrebujejo spremljevalca.
Težave so bile z vključevanjem v vrtec,ker Sare niso sprejeli v nobenega v naši okolici
Težave so v izobraževalnem sistemu tudi zato, ker ne veva,kam bova lahko vključila Saro po 18. letu, ker ni dovolj varstveno delovnih centrov.
Na tej naši poti pa sva pred nekaj leti sre- čala gibanje Vera in luč. Glavno sporočilo, da Bog Ijubi tudi najbolj uboge in da imajo ti posebno mesto v njegovih očeh,pomirja. Ubogi niso več zadnji. Postanejo prvi.Giba- nje vera in luč nama je odprlo popolnoma nov zorni kot. Večina najinih strahov je izginilo. In ko izgine strah, laže najdeš pot do sreče. Ponovno je v nama oživelo tudi upanje, da bi naju Bog osrečil še z drugim otrokom.
Pri Veri in luči smo srečali mnogo dragoce- nih ljudi,številne prijatelje po vsej Sloveniji celo v tujini. V bistvu je Sara tista, ki naju povezuje z dobrimi ljudmi ter tako posred- no skrbi tudi za naju.
Poudarila pa bi le eno stvar: Ne bojte se drugačnih otrok,naših lučk,kot jim tudi pra vimo.Le ljubezni si želijo,stiska rok,objema.

Marjeta

Razstava umetnikov, ki slikajo z usti ali nogami

Mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami in Založba UNSU sta v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma, od 17. do 24.novembra 2006 pripravila IV.med narodno razstavo slikarjev,ki svoja dela us tvarjajo malo drugače od običajnih slikarjev Slavnostna otvoritev je bila 20. novembra ob 18.uri,razstavo pa je odprl direktor Dire ktoriata za invalide pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve,mag.Cveto Uršič ki je v nagovoru posebej poudaril vlogo in enakopravnost invalidov v naši družbeni ureditvi. Na razstavi, ki je bila hkrati s pri- reditvijo v okviru 50-letnice delovanja zdru ženja po vsem svetu, je bilo na ogled po- stavljenih 160 likovnih del 81 slikarjev iz vsega sveta,od tega kar 11 razstavljavcev iz Slovenije. Razstava je bila pred tem na voljo za ogled občinstvu v Zagrebu in se v manjšem obsegu seli v Dubrovnik.
Kot uvod v otvoritev razstave je bila 20. novembra 2006 od 10. do 13. ure organi- zirana likovna delavnica in demonstracija (prikazanje) slikanja z usti ali nogami, kjer so vsi slovenski slikarji demonstrirali (prika zali) svoj način ustvarjanja. Pridružili so se jim tudi nekateri gostje iz tujine - Madžar- ske, Poljske in Hrvaške,med njimi tudi pred sednik združenja, gospod Eros Bonamini iz Italije.
Mednarodno združenje slikarjev invalidov (VDMFK-Vereinigung der Mund und Fussma lenden Künstler), ki rišejo z usti ali nogami, je združenje, ki je znano po vsem svetu in ponuja poleg voščilnic tudi druge artikle, ki so narejeni izključno s poslikavami njihovih članov.Člani tega združenja so lahko le in- validi,ki se izkažejo s svojim prizadevanjem in jih povezujejo v medsebojni odnos iska- nje mejnega območja ustvarjanja,prijatelj- stvo in volja do ustvarjalnosti. Ključen po- goj je,da slikajo z usti ali nogami.Združenje nudi svojim članom izboljšanje njihovega življenjskega standarda s tem, da jim daje štipendijo, jih predstavlja v likovnih gale- rijah doma in po svetu in jim nudi dodatno likovno izobraževanje. Mednarodno organi- zacijo upravlja šestčlanski odbor,ki je ses- tavljen iz predstavnikov invalidnih slikarjev
Mnogi slikarji, ki rišejo z usti in z nogami, zaradi fizične prizadetosti sami ne morejo uspešno tržiti svojih del. To nalogo preda združenje ustreznim strokovnjakom v izbra nih ali novoustanovljenih založbah. Tako poslujejo prek svojih založb v 45. državah po svetu in izbirajo le najboljše in izključno tiste,ki delujejo v interesu invalidnih slikar- jev. V Sloveniji njihove interese zastopa Založba UNSU. Poleg založniške dejavnosti vzdržujejo založbe tudi stike z umetniki v svoji državi in prirejajo slikarske razstave ter delavnice.Seveda pa vedno iščejo tudi nove talente. V Sloveniji so sedaj njihovi člani: Angela Medved, Dragica Sušanj, Ne- ja Žiger, Jože Vodušek, Jani Bevc, Roman Gruntar,Silvo Mehle,Vojko Gašperut, Željko Vertelj in Benjamin Žnidaršič. Med njimi pa sta bila tudi že umrla Stanka Glavan, slikar ka z nogo in slikar z usti Stojan Zafred.
Slikarska dela umetnikov,ki slikajo z usti ali nogami, imajo dom tam nekje znotraj njih in so varno spravljena v školjki ter čakajo na priložnost, da se uresničijo. Takšna so kot biseri in vpletajo zaznave iz zunanjega sveta, delčke njihovih želja, hotenj, sanj in idealov ter jim dajejo prijeten občutek zmožnosti. Bistvo 50-letnega dela Medna- rodnega združenja slikarjev, ki rišejo z usti ali nogami, je, da daje svojim članom mož- nost za umetniški razcvet, obenem pa jim zagotavlja materialno neodvisnost in svo- bodo.Kajti invalidni umetniki ne potrebujejo pomilovanja, temveč spoštovanje njihove- ga dela in življenja.

Benjamin Žnidaršič

Kulturno-umetniški večer

Občina Postojna je sredi januarja v Galeriji Na vogalu odprla dvanajsto samostojno razstavo slikarja domačina Benjamina Žni- daršiča, hkrati pa tudi predstavitev njego- ve knjige »Govorica življenja« in pesniške zbirke »Zlate perutnice«.
Izredno uspešno in strmo kulturno-umetni- ško pot našega najbolj plodnega ustvarjalca je predstavila umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Polona Škodič, ki je pri- pomnila, da tako polnega življenja, kot ga živi Benjamin, še ni srečala. Predstavila je pot, ki jo dosežejo le redki umetniški ust- varjalci.
Najprej se je v njem prebudila pesniška ži- lica.To je bilo med bivanjem v domu starej ših občanov in takrat je izšla lepa pesniška zbirka Zlate perutnice. Na njegovo pobudo je nato izšla še zanimiva pesniška zbirka štirih pesnikov Zveze paraplegikov »Most na drugi breg«.Ta zbirka je prevedena tudi v nemški jezik.
Toda nemirni umetniški duh je v Benjaminu prebudil še drugo umetniško stran. Prilož- nost je nanesla, da se je lahko preizkusil v slikanju z usti.S tem je v sebi odkril nov ta lent in nov izziv.No,za nameček pa je Beno napisal še zelo zanimivo in poučno knjigo »Govorica življenja«.
Benjamin Žnidaršič pa ni samo slikar,pesnik in pisatelj. Je veliko več, saj ob kulturnem ustvarjanju opravlja še vrsto pomembnih zadolžitev tako pri Zvezi paraplegikov Slo- venije kot v matičnem društvu Istre in Kra sa. Poleg tega pa veliko časa preživi še ob računalniku pri oblikovanju spletnih strani. Zato se ob vsem tem postavlja vprašanje, kako vse to usklajuje in kot tetraplegik po- stori? Seveda brez pomoči njegove Dragice ne bi dosegel teh velikih uspehov... Za njegov izjemno hiter slikarski razvoj pa sta zaslužna tudi mentorja naših slikarjev Rasso Causevig in Jože Potokar.
Na umetniškemu večeru 'Govorica življenja' kot so ga poimenovali, je nekaj pesmi iz Benjaminovih pesniških zbirk prebrala dijaki nja dramsko-gledališke gimnazije Anamarija Kočevar, popestrila in obogatila pa sta ga Tanja Pirc z mandolino in Dejan Pogorelec s kitaro. Razstavo,ki bo na ogled do 1.feb- ruarja,je za tem po svojem nagovoru odprl župan občine Postojna Jernej Verbič.

Jože Globokar

»Človek sam zida svoje življenje!«

Ta življenjski pregovor je resničnost za vsakogar od nas. Toliko bolj dobesedno se je tega zavedal pečarski mojster Lovro Žakelj.V trdo preizkušani družini iz Smrečja pri Podlipi se je rodil kot enajsti otrok. Nje- govo življenje je bilo predvsem garanje in neprestano odrekanje samemu sebi,saj sta skupaj z ženo le tako zmogla skrbeti za osem člansko družino in ob tem še graditi nov dom.
Vendar kljub vsem težavam je imel Lovro odprto srce tudi za težave bližnjega. Mar- sikatero njegovo pečarsko delo je ostalo nepoplačano,ker "si moram kaj prišparat za tam zgoraj", kot je imel navado reči.
Prav tega varčevanja za tam zgoraj smo bili v polni meri deležni tudi v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov.Mojster Lovro je v našem Domu na Zaplani naredil veliko del. Postavil nam je zidan štedilnik, sezidal nam je popolnoma novo kmečko peč, vsa položena keramika v Domu je šla skozi nje- govi roki... Vse za boglonaj!
Ob njegovem vestnem delu je bila seveda tudi prilika za klepet. Tisti, ki smo bili ob njem, smo bili prijetno presenečeni,ko smo zaznali,kaj vse se je skrivalo za to prepro- sto Lovrovo zunanjostjo, kakršne smo bili navajeni.Iskal je pravi smisel življenja in po glabljal svojo notranjost. Kje je smisel mo- jega življenja? Zakaj trpljenje? Ali je s smrt jo res vsega konec? Se sploh splača živeti in biti dober? Je ljubezen res močnejša od zla? Ta kruta vprašanja so ga s svojimi bo dečimi in strupenimi ostmi zabadala v srce. Morda je bilo prav zaradi njih njegovo živ- ljenje mojstrovina ljubezni, služenja in da- rovanja bližnjim.
Bolezen, ki ga je postopoma oropala vsega je vdano sprejemal. V začetku adventa, to je 4. decembra 2006, je mojster Lovro s smrtjo prestopil prag večnosti. Iz njegove- ga življenja tu na zemlji je pomembno pred vsem tisto,kar ima predznak večnosti. Nje govo slovo je bilo zgovorno.Poslavljali smo se ob odprtem grobu moža, očeta in prija- telja. Starejši in mladi so se zgrinjali ob nje govem grobu, kot da bi še zadnjič hoteli reči »hvala« za njegovo srce, ki je bílo za vsakogar.
V Gospodu je 2. januarja 2007 zaspala Marija Perčič, iz župnije Šmarje - Sap. Včlanjena je bila v Bratstvo in se po svojih močeh trudila za vse dobro.Njen brat Tone Perčič je župnik župnije Ljubljana - Kašelj/ Zalog.Pri njem smo člani Bratstva že od ne kdaj sprejeti z odprtim srcem in navduše- njem. Naj Bog pokojni podeli mir in dobro v družbi angelov in svetnikov.
V 78. letu življenja je svojo pot sklenila Rožmanova mama Mari iz Pšate. Gospod jo je poklical k sebi na prvi petek v decem bru, da bi skupaj z Materjo Marijo prišla v družbo izvoljenih.O tem je govorila podoba Jezusa na Oljski gori in kip Božje Matere Marije ob njeni krsti. Saj je vse svoje moli- tve -pogosto tudi ponoči- po rokah Device Marije izročala Usmiljenemu Jezusu.
Pred 30. leti so se vrata njihovega doma odprla tudi za srečanja s prijatelji bolniki in invalidi. Zares, tako domače in toplo smo se počutili pri njih. In za mnogo tega smo lahko prav mami hvaležni.
Ker je verovala Jezusovi besedi:"Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bra- tov, ste meni storili," je po njej tudi živela.
Bila je zares mama,polna topline in ljubezni do domačih in vseh bližnjih. Bila je žena vere in molitve, ki jo je prenašala v življe- nje; živa mladika v utripu življenja župnije - tako kot sodelavka Karitasa ali molitvene skupine.Pa še marsikaj,kar nam je neznano
Bogu hvala za vse darove, s katerimi jo je obdaril, za vse, kar je dobrega storila za nas in naj nam oprosti, ker smo bili za vse premalo hvaležni.
Poslavljali pa smo se z upanjem, da je že slišala besede večnega Sodnika: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta ...«
Ko je utihnila še zadnja pesem ob grobu,se je še vedno slišala molitev skupine iz cerk- ve. Naj ostane še naprej močan glas v žu- pniji in prikliče novih molivcev in apostolov dobrih del.
Na praznik svetih Treh kraljev smo se s sve to mašo v pokopališki cerkvi v Brestanici poslovili od pokojne Micike Berlan. Njeno bogato,z boleznijo in trpljenjem prepleteno življenje, je vsem, ki smo jo poznali, velik vzgled.
Micikin naslov je prijateljica Jožica odkrila v Prijatelju.Živo se spominjam gostoljubno sti,ki sva je bili deležni,ko sva v Presladolu prvič obiskali Miciko in njenega brata Slav- ka.Njuna preprostost in srčna dobrota na- ju je osvojila, da sva se počutili kot doma. Da je bil vsak človek dobrodošel in toplo sprejet v njunem domu, je v nagovoru po- udaril tudi brestaniški župnik g. Jože Špes. Spominja se,kako je Micika vsak prvi petek z vero in zaupanjem prejela Kruh življenja, ki ji je dajal moči za potrpežljivo in pogum- no prenašanje vsakdanjih križev.Za Miciki- no življenje zares veljajo besede sv.Pavla: "Živim v veri v Božjega Sina,ki me je vzlju- bil in daroval zame sam sebe." (Gal 2, 20)
Draga Micika! Vaše življenje je bilo skrito in preprosto, a polno dobrih del in žrtev. Po- sebno zadnje mesece, ko je vaša bolniška postelja postala daritveni oltar za Gospoda Hvala vam za zgled tihega darovanja in ljubezni do soljudi in Boga. Hvala, da je vaš dom za mnoge postal kakor Betanija. Micika, bogatih rok prihajate pred svojega Stvarnika in Gospoda. Naj vas lurška Mati Božja,ki ste se ji goreče priporočali, izprosi večno veselje v nebesih! Prosim,prosite tu di za nas,da bomo z ljubeznjo izpolnili svo- je poslanstvo in smeli nekoč gledati Boga iz obličja v obličje.

s. Ana

Majhne pozornosti

Kadar za koga rečemo, da je ustvarjalen, pogosto mislimo na njegove ročne spret- nosti, s katerimi ustvarja čudovite izdelke. Med bolniki in invalidi poznamo tudi mnoge take,ki ustvarjajo z usti ali nogami. Izdelki, ki nastajajo,so sad talenta, truda in vztraj nosti. O ustvarjalnosti pa ne govorimo le takrat,ko gre za izdelavo slik, prtičkov, ki- pov,voščilnic,... Ustvarjalni smo lahko tudi v odnosih. Tudi od mere ustvarjalnosti je odvisno, kako drug z drugim živimo, koliko- krat se drug drugemu nasmejimo, kako po- gosto si iskreno odpustimo. Ni najpomemb- nejše,s kom živimo,pač pa,kako živimo, da smo srečni. Morda lahko to misel potrdijo tudi dejstva,o katerih govorijo znanstveniki na podlagi raziskav.Odnos med možem in ženo po petih letih zakona se v kakovosti bistveno ne razlikuje v kulturah,kjer fant in dekle drug drugega izbereta in se za skup- no pot sama odločita, ter med tistimi pari, kjer o poroki odločajo starši ali kdo drug in se morda na dan poroke prvič srečajo. V obeh primerih gre po petih ali desetih letih zakona za odnos, ki mora biti ustvarjalen, da raste in osrečuje. Potreben je talent, trud in vztrajnost,da lahko vidimo tudi sad Brez tega postane odnos rutina in ne osre čuje.
Če smo iskreni,smo v odnosih drug do dru- gega pogosto brezbrižni.Morda se sliši pre- ostro, morda bo kdo rekel, da temu sploh ni tako. A zdi se,da vedno bolj živimo drug mimo drugega.In kaj bi bilo lahko nasprotje temu? Morda pozornost.Majhne pozornosti Drobna presenečenja, ki osrečujejo. Osre- čujejo seveda tiste, ki še živijo z odnosi. Tistim, ki jim je glavno in najpomembnejše le materialna blaginja, je pot do notranje sreče,ki jo lahko prinašajo odnosi,že zdav- naj zaprta.Tisti pa,ki v medsebojnih odno- sih še čutimo,se še veselimo, praznujemo, ... lahko za to, da bomo veseli vsakega novega dne, izberemo pot majhnih pozor- nosti.Do sebe in do drugih.Že "dobro jutro" izrečeno z iskreno željo, da bi bilo jutro le- po, lahko pripelje nasmeh na obraz. Kratke besede »hvala« in »prosim« včasih delajo čudeže. Vprašanje »Kako si?« je lahko po- stavljeno tudi tako, da ne pričakuje le od- govora »Dobro, pa ti?« In če se še malo bolj potrudimo, lahko za dobro jutro svojim bližnjim ponudimo kavo ali čaj. Če damo poleg še majhen čokoladni bonbon, potem lahko rečemo,da smo že ustvarjalni. Seve- da pa smo lahko tudi mi tisti, ki nam nekdo zaželi »dobro jutro« in prinese kavo z bon- bonom. Svojo pozornost lahko pokažemo tako, da to opazimo in se iskreno zahvali- mo. Če poleg tega še povemo, da nam je to polepšalo jutro, da je kava odličnega okusa in da bomo bonbon nekomu podarili, potem smo že pravi ustvarjalci- ustvarjalci majhnih pozornosti.
Spomnim se pripovedi o možu, ki je nekega nedeljskega jutra z velikim klobukom prišel v cerkev v neki podeželski župniji. Precej ljudi se je z radovednostjo oziralo proti nje mu. Nekateri so ga pozdravili, drugi so se mu posmehljivo muzali,našel se je celo ne- kdo, ki mu je povedal, da ni spodobno, da ima v cerkvi na glavi klobuk. Po sveti maši ga je prišel pozdravit celo mežnar in pred cerkvijo sta se srečala tudi z župnikom. Ta mu je izrekel dobrodošlico in izrazil veselje, da je prišel k sveti maši v njihovo župnijo. Mož se je nasmehnil in povedal, da hodi k nedeljskim mašam v to župnijo že tri me- sece, pa ga še nihče ni opazil. Končno je, žal, le zaradi klobuka, bil deležen pozdra- vov, nekaj pozornosti in celo dobrodošlice od župnika. Dogodek je mogoče razumeti na več načinov. Lahko je to kritika ljudem, ki potrebujejo velik klobuk, da opazijo no- vega človeka. Lahko je opomin možem, naj si v cerkvi z glave snamejo pokrivalo. Daje pa tudi možnost, da lahko takrat,ko obču- timo pomanjkanje pozornosti, tudi sami kaj storimo za to, da nas ljudje opazijo.
Velik klobuk je vzbudil veliko pozornost. To je izjema in ne pravilo za pridobivanje po- zornosti. Majhne pozornosti,ki jih delimo ali prejemamo, pa so del našega vsakdanjega življenja. Če bi naštevala, kako smo lahko ustvarjalni v majhnih pozornostih skozi ves dan,ob različnih priložnostih, praznovanjih, rojstnih dnevih, obletnicah, ... bi lahko po- pisala mnogo strani. A verjamem in vem,da je vsakemu izmed nas podarjen talent za ustvarjanje majhnih pozornosti. Poleg ta- lenta sta potrebna še trud in vztrajnost, ki ju moramo dodati sami.Biti moramo prepro- sto ustvarjalni in imeti odprte oči, da tudi sami vidimo veliko majhnih pozornosti,ki so nam namenjene. Marsikdo nima te sreče, da bi svoje življenje lahko delil z ljudmi, ki bi mu bili blizu. A majhnih pozornosti se la- hko razveselimo tudi od našega Stvarnika: prebujajoče se jutro, dežne kaplje, pesem ptice, veter, ki se poigrava z listjem,... In Božja Beseda. Vsak dan znova nas lahko preseneča in bogati – tudi to je beseda Ne koga, ki nas ima rad. Imeti moramo le od- prte oči in se veseliti drobnih pozornosti. V hvaležnosti za nešteto pozornosti, s kate- rimi nas Bog vsak dan znova obdarja, je prav, da se tudi sami še bolj potrudimo, da postanemo ustvarjalci drobnih pozornosti.

Polona Malovrh

V drugih bolnišnicah so svete maše občasno.

Slomškova Založba je izdala knjigo "Duhovnost od spodaj" (cena: 7,51 €). Avtorja sta Anselm Grün in Meinrad Dufner "Duhovnost od spodaj" pomeni povzpetje k Bogu preko sestopa v resničnost lastnih slabosti,ran in meja. Prav tam, kjer smo na koncu svojih zmožnosti, postanemo odprti za Boga.
V knjigi opisana »duhovnost od spodaj« se ukvarja s vprašanji, kaj naj storimo, če gre vse napak, kako naj shajamo z razbitinami svojega življenja in kako lahko iz tega ust- varimo nekaj novega.
Anselm Grün,rojen leta 1946, je menih be- nediktinske opatije v Nemčiji.Poznan je kot avtor številnih duhovnih knjig (200), kot duhovni spremljevalec in voditelj tečajev. Njegove knjige so izšle v skupni nakladi čez 14 milijonov izvodov in so prevedene v 28 jezikov.
Anselm Grün pa je tudi avtor knjige "Du- hovne vaje za vsak dan" (cena: 6,67 €) Z dvanajstimi meditacijami se lahko umak- nete v tišino in dvanajst dni dovolite sveto pisemskim besedilom in njihovim razlagam, da vas spodbujajo k osebni molitvi. Lahko pa s tem dobrim spisom duhovne vaje obli- kujete v vsakdanjem življenju.

V prenovljeni in popravljeni izdaji je pri Mohorjevi izšel priročnik z recepti Domača lekarna patra Simona Ašiča (število strani: 520, cena: 18,80 €). "Pred vami je knjiga, ki želi pomagati v telesnih stiskah vsakemu ki zaupa v moč zdravilnih rastlin in drugih domačih zdravilnih pripomočkov. Pa Bogu se priporočite!" pater Simon Ašič (1906 - 1992), cistercijan iz Stične.
Prvi del Domače lekarne patra Simona Ašiča v katerem so zbrani vsi njegovi recepti in navodila za uporabo zdravilnih zelišč.

Pri Mohorjevi Založbi je izšla knjiga "Odločitev za ljubezen", katere avtor je brat Roger iz Taizeja (cena: 15,00 €).
Brat Roger je 16. avgusta 2005 vstopil v življenje večnosti.Taizéjska skupnost je že lela z objavo teh strani izraziti svojo brez- mejno hvaležnost za darovano življenje svojega ustanovitelja. Knjiga predstavlja glavne slutnje brata Rogerja in načine, ka- ko jih je uresničeval skozi zgodovino skup- nosti. V njej so besedila iz njegovih knjig in pisem,pa tudi odlomki dolgega pogovora ki je bil posnet leta 1992,a nikoli objavljen. Vsakemu besedilu so kot odmev dodana pričevanja,izbrana iz tisočev sožalnih brzo javk,ki so ob njegovi smrti prispele v Taizé Naslov "Odločitev za ljubezen" je brat Ro- ger namenil nedokončani knjigi, ki jo je pri- pravljal v zadnjih tednih svojega življenja. Nekaj besedil, ki jih je zanjo že zbral, je objavljenih tudi v pričujoči knjigi.

Slomškova Založba je izdala knjigo z na- slovom"Kako odpustiti? Odpustiti, da bi ozdravel, ozdraveti, da bi odpustil". (cena: 9,97 €). Avtor knjige je katoliški duhovnik in redovnik Jean Monbourquette O.M.I., iz Kanade in je sad dolgotrajnega raziskovanja in refleksije, izobraževanja, strokovnih izkušenj in tudi avtorjeve lastne izkušnje.
Odpuščanje je med največjimi problemi sve ta. Je zelo zahteven in večkrat težek pro- ces, ki ga v polni meri ni mogoče zaključiti brez odnosa do Boga, oz. brez osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. V prvem delu knjige lahko spoznamo globinske vzroke za mer,zagrenjenosti in odpora do odpuščanja V drugem delu knjige na vprašanje "Kako odpustiti?" avtor odgovori z razlago dvanaj stih stopenj, ki morejo človeku pomagati iz zamotanega klobčiča neodpuščanja,ter ga končno pripeljati do odrešujočega odpuš- čanja.S tem pa tudi do novega razumeva- nja svoje preteklosti.

PRIJATELJ 2007

Za tujino 20 USD,25CAD ali 20 EUR. Letal- sko pošiljanje 30 USD ali 40 CAD. Plačajte s čekom na upravo Prijatelja ali na naš transakcijski račun.

VSTANI IN HODI!

20. FEBRUAR     20. MAREC

Na večer življenja bomo sojeni po ljubezni.

Nagradna križanka:

V koledarju Cerkve na Slovenskem je zadnja nedelja v januarju označena kot nedelja Svetega pisma.Toda če hočemo,da bo Bo- žja beseda temelj našega življenja, jo mo- ramo premišljevati, iz nje živeti vsak dan. Zato je Svet krščanskih Cerkva v Republiki Sloveniji celo letošnje leto razglasil za leto Svetega pisma.
Leto Svetega pisma je lepa priložnost, da spoznamo tudi starozavezna besedila,ki jih morda pri maši poslušamo površneje kot evangelije. Eden izmed najpomembnejših starozaveznih prerokov je Jeremija, pri ka- terem smo si sposodili misel za tokratno križanko. Rešitev (geslo v označenih vrsti- cah in stolpcih, ki gredo iz slike) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.marca 2007 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12,1000 Ljubljana;s pri- pisom: KRIŽANKA.

Nagrade 1/2007:
1. Knjiga Ivana Štanta 'Proti domu'
2. glasb.kaseta 'Kanček upanja' Z.Modreja
3. kvačkan prtiček
4. knjiga o sv.Vincenciju:Življenje za druge
5. kvačkan prtiček
6. spominek iz Avstralije (koali)
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 6/2006:
DVA NOVČIČA

Nagrajenci 6/2006:
1. redna zbirka Mohorjeve družbe za leto 2006: Makarija Meglič,Zavrti 45,1234 Mengeš
2. prtiček z idrijsko čipko: Marjan Pišljar, Ravne 3, 4226 Žiri
3. glasbena kaseta F.Juvana:Mati ljubezni: Ana Mali, Letence 14, 4204 Golnik
4. knjiga: 'Domača nega': Angelca Majes, Kropa 104, 4245 Kropa
5. komplet vizitk: Vida Soklič, Begunje 161 4275 Begunje
6. spominek iz Avstralije (koali): Janez Tomlje, Na zelenici 15, 3000 Celje
7. komplet (obesek za ključe, ogledalce in odpirač): Marija Pečjak, Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje.
Čestitke srečnim nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad! Križanka

V letu 2006 je v Pokalu Prijatelja sodelovalo 29 tekmovalk in tekmovalcev.Zmago z vse mi pravilnimi odgovori (36 točk) si delita:
Minka Mihovec, Žlebe 13d, 1250 Medvode in Milena Manfreda, Postaja 27, 5216 Most na Soči. Čestitke za znanje ali tudi srečo!
Sledijo:
3.-7.mesto: Ljubica Zakovšek, Tina Rot in Frančiška Pavovec (Ljubljana),Jelka Rupnik Mengeš in Katja Miklič, Radomlje, 32 točk
8.-10.mesto: Ignac Hegler, Videm-Dobre- polje,Peter Žagar,Portorož in Marija Pečjak Hinje; 28 točk
11. mesto: Zalka Strah, Mirna, 26 točk
12. mesto: Marija Globočnik,Šenčur, 26 t.
13. mesto: Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki, 21 točk
Drugi sodelujoči ste zbrali 10 točk in manj, v glavnem zato,ker ste sodelovali le včasih

Pokal Prijatelja 1997 - 2006

Pokal Prijatelja se je začel leta 1997 -pred desetimi leti.V teh letih se je v poznavanju svetnikov -včasih pa tudi drugih tem iz ži- vljenja Cerkve - pomerilo 211 tekmovalk in tekmovalcev.Največ točk je v vseh teh le- tih zbrala Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, kar 279, vmes sta bili tudi dve zmagi. Je tudi edina,ki je sodelovala prav vsako leto.
Kot je bilo v začetku leta 2006 napoveda- no, po desetih letih sledi glavna nagrada, zbirka LETO SVETNIKOV. V žrebanje zanjo so se lahko uvrstili vsi, ki so kdaj zmagali v Pokalu Prijatelja, pod pogojem, da so so- delovali tudi v zadnjem letu. Vsaka zmaga pomeni 1 listek za žreb. Vas zanima, kdo je zbral največ listkov?
štiri zmage: Milena Manfreda,Most na Soči
tri zmage: Frančiška Pavovec, Tina Rot in Ljuba Zakovšek (Ljubljana);dve zmagi: Min ka Mihovec,Medvode, Katja Miklič, Radom- lje in Zvezdana Zadnik, Škofja Loka; ena zmaga: Marija Globočnik, Šenčur, Francka Košnik, Kranj, Marija Pečjak, Hinje in Boris Rejc, Domžale.

Zbirko LETO SVETNIKOV dobi: LJUBICA ZAKOVŠEK, Blažičeva 13, 1126 Ljubljana

Naše čestitke in hvala vsem za sodelova- nje! Upam, da je bila ta stran v Prijatelju marsikomu v spodbudo, da se je bolj zani- mal za najlepše zglede uresničevanja živ- ljenja po veri v Jezusa Kristusa.

• Lojze Štefan in Rafko Jurjevčič

• Vesna Grbec

• Polona Malovrh

• Robi Friškovec in Anton Stres

Od znanega in lepega fotografa,lep pozdrav!

Tone Planinšek

Božja beseda je kakor...         ... zaklad

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet zakopal. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo!«