Praznik zmagoslavja. Praznik moči. Pra- znik upanja.
Mi smo vstajenski ljudje. Zato je naša vera vera upanja.
Kristus je vstal. Vstali bomo tudi mi.
Brez vstajenja bi bila cvetna nedelja bleščeča predstava.
Brez vstajenja bi bila zadnja večerja sentimentalna pojedina pred odhodom.
Brez vstajenja bi bil véliki petek najve- čja polomija. Ob tej misli so zapadli v obup tudi apostoli. Mi pa smo mislili...
Toda Kristus je vstal. Sveti Pavel je silovito drzen. »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera. Potem smo najbolj nesrečni ljudje na svetu.« Da moreš preživeti svoj véliki petek, mora kot žarka luč tvoje življenje osvetljevati velikonočno jutro.
Ko bi bil Juda Iškarijot samo zaslutil, kaj se bo zgodilo tisto jutro, bi ne bil iskal vrvi,ampak pot na Kalvarijo. Pod križem bi bilo vse odpuščeno. Ko bi bili apostoli razumeli, kar jim je Kristus napovedal: da bo tretji dan vstal, bi ne bilo toliko omahovanja.
Morda je bila bolj živa slutnja ženskega srca. Magdalena ga je prvega odkrila in Jezus je najprej njej naročil: »Pojdi in povej mojim bratom,da sem vstal.« Kako čudna so človeška pota! Vsak človek je skrivnost zase. Ne le drugim. Tudi sam sebi. Pravi kristjan ne sme obupati.
Če sem slab, Bog za to ve. Če padem, mi ponuja roko. Če bi imel moč preroka Elija in bi vendarle moral nekega dne leči pod grm ter z zadnjimi močmi vzdi- hniti: »Ne morem več,« bi me morala prebuditi zarja velike noči. Vsakdo od nas nosi v sebi kos pekla in vsakdo kos nebes. V tem je vsa dramatična nape- tost našega življenja.
In z vso svojo vprašljivostjo smo neka- ko vdelani v zgodovino odrešenja.Skozi vso gmoto greha se moram dokopati do vstajenja.
Noben oblak ni tako temen,da ne bi bilo nad njim jasno nebo. Nobena nevihta tako huda, da ne bi za njo spet posijalo sonce. Nihče ni tako zavržen, da ne bi mogel postati svetnik. Vsa zgodovina krščanstva to dokazuje.
Velikonočna milost je pripravljena za vsakega. Nimam nobene pravice, da bi koga obsodil na pogubljenje. Vso sodbo si je pridržal tisti, ki je na velikonočno jutro tudi s telesom prestopil iz smrti v življenje.Zato je velika noč vélika hval- nica življenju, en sam véliki »exultet«. Tudi meni je dana velikonočna milost. Kako usodno, če ne bi vedel z njo kaj početi.
Svet je treba prepričati o Kristusu: kri- žanem in vstalem. Besede izzvene v prazno.Vsa dokazovanja nikogar ne pri- silijo k veri. Treba je dokaza življenja, dokaza krvi.
Biti vstajenjski človek pomeni:biti scela kristjan. Le-ta pridiga je modernemu človeku razumljiva. Ko bi bil svet poln Mater Terezij in očetov Maksimiljanov!

F. S.

Dragi prijatelji!

Letos smo prvič, na željo enih in v za- čudenje drugih, prejšnji številki priložili položnice. Izkazalo se je, da je bila ta poteza dobra. Mnogi ste naročnino že poravnali,za kar se vam iskreno zahva- limo, posebej še vsem, ki ste kaj več darovali. Tako bo laže poslovati. Kdor pa se je oglasil, da naročnine ne more poravnati, bo Prijatelja dobival brezpla- čno. Naj vas spomnimo, da naročnine kasneje ne bomo povišali tistim, ki jo bodo nakazali do 31. marca.
Ponovno vas prosimo, da vselej čitljivo napišete tudi svoj točen naslov. Enako velja za prispevke, ki jih brez podpisov ne moremo priobčiti, čeprav so dobri (naslov seveda lahko ostane samo na uredništvu).
Le en dopis smo dobili na povabilo, da kritično ocenite Prijatelja in poveste, česa si (ne) želite. »Mislim, da Prijatelj mora ostati odprt za vse ljudi dobre vo- lje, mora pa biti predvsem tisti prostor, kjer bomo prizadeti sami tolmačili, pri- kazovali, odkrivali svoja prizadevanja, hotenja, doživetja, doživljanja, razmi- šljanja...« Še vedno pričakujemo ..., da bomo laže načrtovali in delali ...

Velika noč,ki je pred nami, je znamenje, da je trpljenje minljivo in smrt nekaj pre- hodnega. Zadnjo besedo ima Kristus, ki je premagal smrt in nam dal poroštvo novega življenja.Oklenimo se njega,ki je Življenje, da bo po veri in upanju ostal med nami. Naj bo praznik Kristusovega vstajenja vir veselja za vse!

Uredništvo in prijatelji

Bi mogli najti človeka,ki je prišel do dna besedam, kot so življenje, ljubezen, trpljenje...?
Kaj je trpljenje, lažje razume tisti, ki je trpel.Kaj naj bi vedeli povedati o kakšni bolečini tisti, ki je niso skusili?
Eno je življenje v resnici,drugo je tisto, ki se prikazuje na odru. Koliko se vanj vživita igralec in gledalec? Trpinov v življenju ne manjka in gledalcev tudi ne So gledalci radovedneži ali pa trpijo, ko gledajo človeka,ki trpi? Ko vidimo mater trpečega otroka,si pravimo:Saj več trpi kot otrok. Da je Ivan Cankar,ki je toliko lepega napisal o svoji materi trpinki, tudi sam trpel zaradi nje, ne moremo dvomiti.
Trpim. Zakaj ravno jaz? Zakaj zdaj in to- liko? Zakaj več kot drugi, zakaj za moje trpljenje ni zdravila? Na taka vprašanja dostikrat ni odgovora.In neodgovorjeno vprašanje prinaša novo bolečino. »O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolečina kakor moja bolečina« (Žal 1,12)
Dober del človeštva pozna evangelije, ki pripovedujejo o Kristusovem življenju Iskal je bolne, trpeče; okrog je hodil in dobrote je delil. Ustavljali so ga: slepi iz Jerihe, gobavci, feničanska mati. Bil je dobri pastir,ki išče, usmiljeni Samari- jan, ki poskrbi za ranjence. Postregel je s kruhom in ribami in vinom.Bil je učitelj in strežnik. Bil je vsem vse. Nihče ne more bolj ljubiti, kot je on ljubil.
Je zdravnik, ki ne bi ničesar pričakoval od bolnika. Res je: zdravnik je zaradi bolnika. Kaj je pričakoval od telesnih in duševnih bolnikov Kristus? Vero! Zakaj ravno vero? Zato, da bi bolnim mogel dati ne le zdravila, ampak tudi sebe. Ozdravljenje slepih, gluhih, hromih naj bi bilo znamenje, da so sprejeli vero, ki je neprimerno večji Jezusov dar. Zaradi vere bo ozdravljeni spremenil svojo pot; njegova pot bo Jezus. Ker je Jezus luč, ki je prišla na ta svet, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja.
Trpljenja si ni izmislil Bog. Služi mu pa takó trpljenje njegovega Sina kot naše trpljenje, da nas kliče. Ob »lepem vre- menu« Bog toliko ljudi zastonj kliče. Mislijo, da je lepo vreme le zanje. Ko se nebo življenja stemni, pa vera pravi, da za kristjana ni zadosti križ na steni;vsaj včasih mora s Križanim trpeti.
Na poslovilni večerji se je Jezus izročil učencem vseh časov v telesu, ki se bo zanje darovalo, v krvi, ki se bo za vse prelivala.Že skoro dva tisoč let se verni vsedemo h Kristusovi mizi, da bi se s Kristusom pogovorili in se z njim nahra- nili. Da bi bila zemlja, v katero bo vsejal svoje seme, bolj rodovitna, jo od časa do časa preorje bolj na globoko, s trp- ljenjem.Kristus je sprejel trpljenje iz lju- bezni do nas. Ponuja nam prilike, da ga tudi mi sprejemamo iz ljubezni do njega Ponuja nam tudi svojo pomoč, še pose- bej v evharistiji. Za pšenico in človeka velja: Če naj zrno obrodi, mora najprej umreti.

S.B.

Spoštovani gospod! V prijetno dolžnost si štejem, da se vam zahvalim za vse, kar ste mi dobrega storili.
Morda se še spominjate, da ste poleti hodili na Onkološki inštitut (stavba A, soba 2). Na nogi sem imela tumor, ki so mi ga operirali.Rana se mi je,hvala Bogu lepo zacelila,tudi sicer se dobro počutim in spet normalno živim ter delam. Seveda hodim vsaka dva meseca na preglede. Med boleznijo sem prejela veliko milosti, prišla do bogatih spoznanj,skratka,tako sem doživela Boga,kot ga nikoli še.Tudi vam sem dolžna zahvalo za to. Šele po tej bolezni sem spoznala,kakšen dar je, če živim v zavesti, da izpolnjujem božji načrt, čeprav je življenje pred svetom majhno in nepomembno.
Veliko in plemenito delo opravljate. Naj vam Bog dá moči, da bi lahko nosili Luč bolnim in trpečim.
Lep pozdrav in iskreno zahvalo tudi go- spodu Šlibarju,ki nas je v tem času tudi nekajkrat obiskal.
Priporočam se vam v molitev in vas po- zdravljam!
Draga Francka! Vsi trije duhovniki, ki hodimo v bolnišnice v župniji sv.Petra v Ljubljani, smo veseli, da vam naši obiski veliko pomenijo. Prepričani smo, da tudi drugi bolniki radi sprejemate duhovnike in druge pastoralne delavce,ki prihajajo v bolnišnice in domove.
Ponovno vas vabimo, da preberete čla- nek v božični Družini Prijatelj ob bolniški postelji! Gotovo vas bo zanimala novica da imamo v Ljubljanski nadškofiji Bolni- ško župnijo. Kaj naj vam to pomaga? Če ste v bolnišnici, lahko osebno, prek domačih, tudi prek svojega župnika ali redno prek sestre na oddelku pokličete bolniškega župnika,saj stanuje prav zato blizu bolnišnice (Miro Šlibar, Trubarjeva 80, Ljubljana, telefon 061/320-449). Prosimo vas, ne bojte se izraziti svoje želje, da bi vas obiskal duhovnik! Tako bo še veliko takih srečnih, kot ste vi, Francka,ko smo vas obiskovali v bolniš- nici in ste se tako v bolezni srečevali z Jezusom, prijateljem bolnikov in tolaž- nikom.
V vsakem človeku živi globoka želja, da bi bil zdrav in srečen, da bi imel popol- noma na voljo vse telesne in duševne moči in bi izpolnil svoje mesto v tem ži- vljenju. Tako ugotavlja duhovnik Anton Gots v knjigi Sprejemam križ. V nada- ljevanju pravi,da se človek upira stopiti na pot, ki je zaznamovana z boleznijo, trpljenjem, pomanjkanjem vseh vrst,ta- ko kot se je Simon branil iti s Kristusom v Jeruzalem,kjer sta ga čakala trpljenje in smrt in se je začel križev pot tudi za vsakega prihodnjega kristjana,tudi zate ki prebiraš te vrstice.
Duhovnik, ki te obišče v bolnišnici, naj bi te spomnil tega in ti pomagal v teh posebnih okoliščinah. V njegovem pog- ledu prepoznaj Jezusa, ki te gleda! Nje- gove ustnice prinašajo Jezusove besede tolažbe. V stisku roke prepoznaj Jezusa ki se sklanja k tebi in te ljubi.
Iz bolniške postelje lahko čisto drugače gledaš na življenje. V dolgih dnevih in nočeh lahko več razmišljaš,moliš. Vpra- šanja, ki se ti zastavljajo, boš lahko povedal duhovniku, ki je pripravljen priti k tebi ne samo,da ti prinese zakramen- te za bolnike. Nekateri imate poseben strah, češ: »Zdaj še nisem tako slab, da bom umrl.« Duhovnik ni prinašalec smrti, ampak življenja, in sprejemanja trpljenja.
Mnogi si tudi kot bolniki želite seznaniti z dogodki Cerkve doma in v svetu. Du- hovnik vam prinese tudi verski časopis Družino, Ognjišče, Prijatelja. Hvaležni smo uredništvom teh časopisov,da vam jih dajejo zastonj.
Ob koncu vas, Francka, vse bolnike v bolnišnici in tudi vse preizkušene brate in sestre ter vaše prijatelje skupaj z vsemi, ki delajo v bolnišnicah, pozdrav- ljam, in želim: Skrij zase bolest in kot jaz se zasmej!

Tvoj Prijatelj

Pustni torek. Odjuga in umazan sneg. Vsepovsod pustne šeme, največ otroci, tako,da je moja pogosta pot v Dom sta- rejših občanov kar kratkočasna. Tudi Dom je ves pusten. Že ob vhodu vidim pisane trakove, lampijončke, konfete. Na svojih stalnih sedežih sedijo v veži starčki in starke s pisanimi pokrivali na glavah.Učinkuje kot groteska;a vendar, saj je pust - morda jim je pa to v za- bavo, si prigovarjam. Pa vendar jim ne more biti v veliko zabavo, saj so njihovi zgrbančeni obrazi pod temi papirnimi klobuki še bolj žalostni,njihovi skremženi obrazi še bolj pretresljivi...
Iz največjega prostora odmeva razpo- sajena muzika. Ko stopim do vrat, vidim oskrbovance in oskrbovanke, pomešane z uslužbenci in uslužbenkami Dóma,vmes so pa še šolarji iz bližnje šole s svojimi tovarišicami. Vse je razigrano, povorka se vrti in sklepa v krog. Neka starka se spotakne in pade, skoraj jo pohodijo, nastane živ klopčič, pa je že spet vse dobro. Tisti, ki vodi povorko, pajac v rdečem in modrem, popelje vse po sto- pnicah navzgor. Malo prehitro je, stari ljudje se spotikajo, roke se sklepajo, nekaj jih ostane tu, nekaj tam.
Tudi jaz stopam po stopnicah v prvo nadstropje.Tam je vse prazno,le odmev trušča od spodaj. Le kje je moja teta Pavla? Spodaj je nisem videla. Verjetno je ostala kot vedno v sobi. Ne mara hru- pa. Grem mimo odprtih sob, kjer ležijo tisti, ki sploh ne morejo vstati. Tihi so in mirni. Nekdo zajoka. Iščem sestro, a dežurna soba je prazna.
Končno pridem do tetine sobe. Temna je, okno pa odprto. Ko se mi oči nava- dijo teme, zagledam teto vso sključeno na postelji. »Zebe me,« pravi, »pozabili so zapreti okno, sama pa ga ne znam.« Zaprem okno in ji ogrnem jopico, pokri- jem ji noge z odejo.
»Kako, da si tu sama?«
»Vsega sem že sita; to ni zame,kar po- čno spodaj. To ni za starega človeka, rada imam mir.Dolgčas mi je,a tega no- renja ne maram.« Zdi se mi skoraj uža- ljena, ko še pove: »S silo so me hoteli spraviti dol, ampak saj jaz nisem nikdar plesala,pa naj plešem zdaj,ko sem stara"
Na mizo ji postavim zavitek s krofi:»Boš poskusila?« »Samo malo. - Dobro je, a ne maram veliko.Ne bo zate nič ostalo«
O ti, ljuba teta, vedno si mislila samo na druge, vse si razdala, kar si imela, in še zdaj si odrekaš!
»Rada pa bi malo čaja. Če moreš, mi ga prinesi!« Grem v malo kuhinjo po čaj.Ko ga nalivam v skodelico, zaslišim tetin krik.Stečem po hodniku.Na vratih tetine sobe zagledam maškaro. V strahu za teto jo odrinem: »Stran, kaj jo plašite! Ali ne vidite, da se vas boji?« Teta je res prestrašena,vsa se trese. Objamem jo in mirim: »Nič hudega ni,le šalijo se.« Maškari je hudo nerodno.Sname si krin- ko in kosmato pokrivalo:»Pavla,nikar se me ne bojte,samo jaz sem, upravnica!« »Pojdite,ne maram vas!« je teta odloč- na. Potem se upravnica opraviči še meni: »Nič hudega nisem mislila. Menila sem, da bi našo Pavlo presenetila in ra- zveselila, ko že noče priti med nas; pa vidim, da ji ni za šalo. Ima pač zopet svoj slab dan« Tetin krik je priklical tudi medicinsko sestro. »Ni bilo prav,kar ste storili« pravi skesani upravnici tudi ona, teti pa prinese pomirjevalno tableto. Potem ostaneva s teto sami. Hrup spo- daj se umirja. Prižgem nočno lučko, da razsvetli zgodnji mrak v sobi.
»Veš kaj« mi reče teta, »moliva! Vedno sem na pusta zvečer molila. Drugi dan, na pepelnično sredo,se začne post. Vsa- ko leto sem šla k pepeljenju...« Potem izvleče iz žepa rožni venec, da moliva.
Ko končava in se prekrižava, sva dolgo tiho. V naju odmeva blagoslov molitve. Teta pa kot da nekaj premišljuje. Nato vpraša:»Ali veš,kdaj bo spet prvi petek?« Vem, da tedaj prihaja v Dom duhovnik. »Lepo le, kadar pride,« se veseli teta. »Ne vem pa, kako da ni tu nikdar maše. Vse vrste ljudi prihaja v Dom:muzikanti, šolski otroci,pevci,celo kakšen čarovnik zaide med nas. Imamo proslave, plese, kinopredstave, televizijo, igre, le maše, litanij ali kakšnih drugih obredov in pro- cesij ni nikoli. Pa bi bilo tako lepo, če bi jutri imeli pepeljenje... Prav tega ni, kar sem imela vse življenje najraje in česar si najbolj želim...«
Molčala sem,teta pa je govorila kar na- prej. »Saj vem, da ne morem biti doma, ne bi zmogla dela z menoj, ko sem tako zanič, toda...« »Kaj bi rada, teta?« ji skušam pomagati,ko vidim,da ne spravi kaj več iz sebe.
»Ali res n kakšnega takšnega doma,kjer bi imeli kapelo s tabernakljem,v katerem bi bila sveta Evharistija in rdeča večna lučka bi gorela pred njim? Mašo bi lahko imeli vsak dan in skupaj bi molili.Nič več se ne bi čutili same in zapuščene.«
Ničesar ji nisem odgovorila, saj nisem vedela,kaj reči. Morda se bo kdaj izpol- nilo,kar si želi; verjetno pa teta s svoji- mi devetimi križi tega ne bo dočakala.
»Tako čudno se mi zdi,« je spet povze- la,»da bi šla lahko na maškarado,kamor me sploh ne vleče,ne morem pa k maši, kamor si tako želim...Zakaj nimam tistega kar mi je bilo najljubše v življenju?«
Z nočjo sem se vračala domov. V veži so pometali. Pisani trakovi so raztrgani in umazani ležali po tleh. Maškare so odhajale, Dom se je pogrezal v tihoto. Zunaj je spet zmrzovalo. Noč je bila čista in lepa. Na nebu pa so bedele zvezde...

Albina

»Kar je duša v telesu, to naj bodo kri- stjani v svetu.« S temi besedami odgo- varja dogmatična konstitucija o Cerkvi na vprašanje II. vatikanskega cerkve- nega zbora o vlogi kristjanov v svetu.
Med zelo otipljivimi oblikami vloge krist- janov v svetu je gotovo tudi DIAKONIJA Kaj je diakonija?
Jezus se svojim učencem ni predstavil kot »gospod«, ki bi mu morali streči, ampak kot služabnik, ki je vsem stregel (Mr 10,45). Apostoli in prvi kristjani so spoznali, da mora biti za njihovo hojo za Jezusom značilna predvsem dejavna ljubezen.Zato so bili prvi kristjani »sta- novitni v nauku apostolov, v bratskem občestvu in v lomljenju kruha, imeli so vse skupno, prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval: nihče med njimi ni trpel pomanjkanja« (Apd 2,42-47). Posebno ljubezen so apostoli začutili do zapos- tavljenih vdov. K tem bi lahko prišteli še otroke in bolnike, ki so bili v takratni družbi brez posebnih pravic. Ustanovili so službo diakonije s postavitvijo prvih sedem diakonov. Spoznali so, da bi nji- hovo oznanjevanje trpelo in ostalo v zraku,če ne bi spremenili načina življe- nja, če ne bi krščanstvo postalo vera ljubezni.
Diakonska služba se je v poznejšem ča- su spremenila tako, da so po eni strani tudi diakoni postali oznanjevalci (npr. Štefan in Filip, Apd 6;7;8), po drugi pa so bili predvsem pomočniki škofov in du- hovnikov pri liturgiji. - Zato je potrebno da razlikujemo diakonijo od diakonata ki je služba posebej posvečenih mož, diakonov.
Diakonija (iz grške besede: diakoneo) pomeni: biti na uslugo, biti komu v po- moč v čem, streči bližnjemu, skrbeti za drugega,ga oskrbovati...Diakonija skuša zmanjšati razlike med ljudmi v imetju, znanju, zdravju, sposobnosti itd.
Diakonat je prva stopnja cerkvene slu- žbe v katoliški Cerkvi, ki jo sprejemajo tudi pripravniki za duhovniško službo. Po zadnjem vatikanskem cerkvenem zboru in sklepu jugoslovanske škofov- ske konference morejo postati diakoni tudi poročeni možje, za katere pa ne velja postava celibata.Naloge diakonov so: diakon sme slovesno podeljevati krst, hraniti in deliti evharistijo, v imenu Cerkve biti navzoč pri sklepanju zakona in ga blagoslavljati, prinašati popotnico umirajočim, brati vernikom Sv.pismo, jih poučevati in spodbujati,voditi bogočastje in molitev vernikov, deliti zakramentale, voditi pogrebni obred in pokop (C 29); kot katehisti oznanjajo božjo besedo, v imenu župnika ali škofa vodijo oddalje- na občestva ali s socialno in dobrodel- no dejavnostjo skazujejo ljubezen (M 16,6). V duhu II. vatikanskega cerkve- nega zbora bi lahko bili diakoni glavni nosilci diakonije v župniji ali škofiji.Mor- da bo šel razvoj občestvenega življenja v župnijah v tej smeri.Toda v Cerkvi na Slovenskem je še zelo malo diakonov,ki bi svojo službo opravljali do smrti. Zato je potrebno, da se diakonijske naloge začnemo zavedati vsi verniki.
O pomenu diakonije v življenju kristjanov je nadškof dr. A. Šuštar napisal nasled- nje:»V pastorali,ki teži k celostni službi človeku,je diakonija kot služenje potre- bnemu človeku po Kristusovem zgledu, njen bistveni sestavni del. Cerkev kot božje ljudstvo je občestvo vere, božje- ga češčenja in ljubezni.Če se občestvo vere in božjega češčenja ne izkaže v dejavni ljubezni,če oznanjevanje in litur- gija ne najdeta svojega dopolnila v dia- koniji,in ne obrodita v njej svojih sadov ne moremo govoriti o pristni Kristusovi Cerkvi. Mnogi pojmujejo diakonijo vse preveč priložnostno in osamljeno izpol- nitev neke dolžnosti in premalo kot bist veni sestavni del krščanskega življenja Med merila ,dobrega kristjana' sta zelo redko vključena pripravljenost za nese- bično služenje in pomoč trpečim in ubo- gim. Zdi se, da smo Kristusovo zapoved ljubezni do bližnjega postavili med manj pomembne zapovedi. Cerkev se vedno bolj zaveda, da mora ljubezen do bliž- njega postati glavni kriterij krščanskega življenja... Zaradi notranje enotnosti oznanjevanja, liturgije in diakonije in nujnega sodelovanja vseh treh služb in njihovih nositeljev v Cerkvi,so te tri na- loge v pastorali druga za drugo preizku- sni kamen in merilo za njihovo pristnost.
Kraj,kjer naj se uresničuje notranja enot- nost in medsebojno vključevanje ozna- njevanja, liturgije in diakonije, je cerk- veno občestvo, predvsem župnija« (dr. A. Šuštar, Pomen diakonije v pastorali, BV, Ljubljana, št. 4).

M. Š.

MORALA SEM VELIKO GOVORITI...

Včasih lahko postane potovanje z vla- kom zelo zanimivo, če se npr. zapleteš v pogovor s sopotnikom. Tako se mi je zgodilo lani v zadnjih dneh decembra, ko sem se z daljše poti vračala v Ljub- ljano.
Prisedla je gospa, ki je bila namenjena na smučanje na Pokljuko. Pozneje sem iz pogovora izvedela,da je stara dvain- sedemdeset let,videti pa je bila mlajša. Z vsem svojim vedenjem in z vsem, kar je pripovedovala, je naredila vtis zelo urejenega človeka.Pri tem ne mislim sa- mo na zunanjo urejenost, ampak pred- vsem na tisto notranjo urejenost, ki jo lahko začutimo pri nekaterih ljudeh. Pri- povedovala mi je o svoji družini, o tež- kih letih med vojno in takoj po njej, o svojih treh hčerkah in osmih vnukih. Veliko je govorila tudi o svojem možu, ki je umrl pred šestimi leti. Živela sta v lepem zakonu in sta se imela zelo rada.
Postala sem posebno pozorna ob njeni pripovedi o tem, kako je doživljala mo- ževo smrt. V prvem trenutku se ji je zdelo,da se je vse njeno življenje zruši- lo,da ne bo mogla nikdar več normalno živeti. Sploh ni vedela,kaj naj bi počela Čutila je izredno močno potrebo po tem da bi veliko govorila. Poleg sebe pa ni mogla ves čas imeti koga za pogovor. Zato si je kupila kasetofon in je govo- rila na kaseto, samo da je govorila. V tistem času je tudi precej pisala pisma znancem in prijateljem, ki se jim sicer že dolgo ni oglašala.Morala je enostav- no govoriti o sebi in o svoji bolečini. Tri leta je trajalo, da je »ozdravela«, da je lahko spet normalno živela. Tri leta je trajalo njeni »predelovanje žalosti«.
Ko sem jo tako poslušala in gledala,sem jo občudovala. Toliko težkega je pre- stala v svojem življenju, vendar nisem v njej začutila nobene zagrenjenosti, ampak samo veselje nad življenjem in upanje v dobro. Morda zato,ker ni mol- čala? Ker je znala vse grenko spraviti iz sebe? Ko sva se v Ljubljani poslovili,sva bili »stari« znanki. Morda (verjetno) se v življenju ne bova nikoli več srečali.Pa vendar sva si bili v tem srečanju zelo blizu in sva odhajali bogatejši.
Pozneje sem še velikokrat premišljevala o tej ženi, o njeni veliki potrebi po go- vorjenju, pripovedovanju, o tem, kako je premagovala notranjo stisko. Mi vsi se pogosto znajdemo v okoliščinah, ko bi bilo lažje, če bi znali spregovoriti, če ne bi vsega tiščali v sebi in požirali. Ko se človek znajde bolan, je to še pose- bno pomembno in je skoraj življenjsko važno tudi za potek bolezni. Težava je v tem, da se na splošno ne znamo prav dobro pogovarjati, da ne znamo spre- govoriti o sebi, o bolezni, o svojih pro- blemih, ki s tem v zvezi nastajajo, pa tudi o umiranju in smrti. Taki pogovori so vedno težki, ne ravno prijetni, zato vse prepogosto pogovor raje obrnemo drugam,k bolj vsakdanjim,čisto nevtral- nim stvarem. In tako se bolnik počuti zelo osamljenega, ostaja sam s svojo bolečino in svojimi problemi.
Prav je, da damo bolniku čimveč prilož- nosti,da govori o sebi. To velja za vse, ki so v stiku z bolnikom, za medicinsko osebje, predvsem pa za svojce in prija- telje. Tudi to je pomemben del terapije.

DUŠEVNO  PRIZADETE OSEBE SO V SREDIŠČU

Od 17. do 19. novembra smo se zbrali na Mirenskem Gradu starši,prijatelji in du- hovni voditelj gibanja Vera in luč v Sloveniji p. Jože Mihelčič. Tu smo se srečali z Mariangelo Bertolini iz Rima, predstavnico gibanja za naše področje.
Na kratko smo o tem srečanju poročali že v prvi številki Prijatelja,v tem sestav- ku pa vam podajamo nekaj njenih misli:
»Zelo sem zadovoljna, da sem z vami. Prosim pa vas, da ne gledate v meni učiteljice gibanja Vera in luč, saj sem samo ena izmed vas. Bila sem mati du- ševno prizadetega otroka,sedaj,po nje- govi smrti, pa sem prijateljica duševno prizadetih in njihovih staršev. To je za- me velik dar, ker sem nekako na sredi poti od matere do prijateljice.Dar je tu- di to, da moja dva zdrava otroka nada- ljujeta gibanje Vera in luč. Zato morem zagotavljati bratom in sestram, ki jih srečujem na tej svoji poti,da je gibanje Vera in luč tudi za njih nekaj pomemb- nega...«
Potem,ko se je predstavila,nam je spre- govorila o življenju gibanja,o organizaciji skupnosti, o čudežih, »ki so se zgodili pred mojimi očmi.Ker pa so majhni in se godijo v nas samih,jih verjetno nikoli ni- hče ne bo opisal,čeprav so pomembni...«
Pripovedovala je o delu, organizaciji, sestavi skupin: »Pomembno je delo ani- matorja in vseh okoli njega. Ko snujemo skupino, ki jo ponekod imenujejo brat- stvo, jo moramo izoblikovati v treh raz- sežnostih:v središču so duševno priza- dete osebe, okrog njih so njihovi starši, sestre, bratje, nato prijatelji, ne glede na starost od enega do devetdesetega leta,vseh ras in stanov. To je prva lepa stvar gibanja. Čudež je to, ko univerzi- tetni profesor sedi poleg najbolj prepro- stega očeta,se igra,se šali in je povsem preprost, kakor Bog želi, da smo si vsi blizu...«
Da ta skupnost živi, obstaja »majhna skupina za usmerjanje ali življenje,ki ne- kako prevzema vlogo mame in očeta v družini. Ta skupina petih ali šestih oseb se z animatorjem redno zbira. V moji skupnosti se sestajajo vsak teden zve- čer za uro in pol. Vsakič molijo za vse člane skupnosti, ocenjujejo minulo sre- čanje in pripravljajo novo...« Delo te skupine je zelo pomembno. »Živeti v skupnosti,kadar se zbere toliko različnih ljudi, ki hočejo doživeti nekaj lepega, nekaj,kar jih bo opogumilo za vse tisto, kar jih čaka doma. Na srečanju naj naj- dejo vedrino.Neka mama,ki je v gibanju našla voljo do življenja,mi je pripovedo- vala, da prepoje vse pesmi s srečanja, ko se vrača domov. In njen sin na vo- zičku poje z njo vse te pesmi ves čas do naslednjega srečanja. Ko sem jo spo- znala, je hotela skočiti z okna...«
Nato je nadaljevala o življenju skupin, skupnosti: »Srečanja so sestavljena iz treh časov.Ti trije časi,ki jih želimo do- živeti na vsakem srečanju gibanja, so: čas izmenjave -da se spoznavamo med seboj,čas molitve in čas praznovanja... Domnevam,da ima ta čas izmenjave moč podobno psihoanalizi. Doživela sem, da je bila v neki skupnosti mama s tremi otroki, njihov oče pa dolgo ni prihajal z njimi. Imel je iznakažen obraz, nikdar se ni nasmehnil,zanemarjal je ženo in otro- ke. Ko so končno začeli prihajati skupaj in smo se v trenutku izmenjave razdelili starši in prijatelji v dve skupini, sem videla, kako smo vsi nesproščeni zaradi navzočnosti tega očeta. Zdelo se mi je da nam bo pokvaril vse srečanje. Nisem našla besed za začetek. Vsi obrazi so bili žalostni. Končno pa je po nekem vprašanju ta oče povzel besedo. Rekel je: »Poglejte mojo ženo! Svetnica je!« Žena je začela jokati, on pa je nadalje- val s svojo izpovedjo: »Podiram svojo družino...« Nismo več počeli dosti dru- gega. On pa je začel redno prihajati...«
Mariangela se je spomnila tudi njihove- ga župnika, na sodelovanje z njim od takrat,ko so se prvič srečali,in kasneje: »Naš župnik nam je sploh zelo pomagal, da so v naši župniji te stvari stekle. Ko sem prvič prišla do njega,mi je rekel, da ve samo za mojega prizadetega otroka, čeprav je v župniji 27.000 ljudi.Že takoj okrog župnišča smo našli še deset pri- zadetih otrok. Sedaj, ko naša skupnost živi že dvanajst let, se je povsem spre- menil. Z nami sede za mizo... Naši pri- zadeti otroci so njegova najljubša žup- nijska skupina. Mislim, da ga je osvojila mirnost naših otrok.V začetku so kričali ko so prihajali. Ko so čutili, da so zaže- leni,so se umirili. Prizadeti otroci čutijo, če jih sprejmemo... Naša skupnost pri- haja v cerkev opoldne, ko je glavna maša. Vsi prejmejo obhajilo, nekateri iz keliha, kakorkoli - vse je normalno...«
Dopoldansko srečanje se je končalo.Za- pletli smo se v pogovor. Mariangela je morala odgovarjati še na nekatera naša vprašanja. Oglasila se je tudi pesem in slišal smeh. Počasi smo se odpravili na srečanje Bratovsko se ljubimo, ki je bilo namenjeno staršem,prizadetim in bolnim v Novo Gorico...
Srečali smo se z znanimi, pa tudi ne- znanimi obrazi. Pozdravili smo se; če ne drugače,smo se neznancu nasmehnili in že nas je zajelo srečanje. Mariangela je zopet spregovorila:
»Upam, da razumete,da sem vedno ne- koliko vznemirjena, kadar moram spre- govoriti o teh stvareh. Obenem pa sem zadovoljna, da govorim namesto njih, ki ne znajo govoriti.Posredujem vam izku- šnje svoje družine in drugih.Moje življe- nje je izpolnjeno s kriki oseb od vsepov- sod,osamljenih oseb,ki iščejo pomoči..«
Nadaljevala je z govorom o prizadetosti, o prizadetih, o našem odnosu do njih: »Če je prizadet razum, imamo občutek, da je človek manj človeški in zid raste med nami in med njim,ki se nam zdi manj človek. Človeštvo kot da bi se delilo v dve vrsti: v razumne in nerazumne, ki so nekje pod nami. Tudi v Cerkvi se to dogaja. Pod razumnostjo je celo dobro- ta. Koliko krivic je zadelo osebe, ki niso prizadete po lastni krivdi! Vsi smo s po- dobnim odnosom prihajali k njim. Nihče ni mislil drugače. Tudi norčevali smo se iz njih in se povzdigovali nad nje. Tako so duševno prizadeti spoznavali, da jih ne maramo. Celo Jezus-sama ljubezen, ne bi smel priti v njihova srca, ker pač niso dovolj razumni. Duhovniki in škofje so razumeli, da tudi Cerkev potrebuje uboge v duhu...«
Nato je govorila o osebni izkušnji ob svoji prizadeti hčerki, ki je med tem že umrla. »Osebno sem v tej smeri preho- dila zelo težko pot. Da sem vzljubila svojo hčerko, sem se morala v začetku zelo potruditi. Spoznala sem vse tisto, kar sem morala spoznati: tesnobo, za- vračanje... Trudila sem se, da sem jo vzljubila, čeprav se mi je zdelo, da ni pravo človeško bitje. Zavedam se res- nosti in bridkosti teh dejstev. Vem, da sem grešila zoper njo.Le počasi sem ra- zumela,da postaja vsa moja preizkušnja dar za druge...«
Govorila je tudi o trenutkih teme,obupa, o najtežjem:»Kdor globoko veruje,očita Bogu, da ga je ljubil, iskal, mu služil, iz- polnil vse, kar je Bog od njega pričako- val,Bog pa mu sedaj vse to tako vrača. Vsi,ki smo to doživeli, smo odhajali. Ho- teli smo raztrgati vse vezi z Bogom. In če smo to res storili, potem je šlo vse slabo: vzgoja je bila brez volje, pešala je tudi ljubezen do drugih otrok,do mo- ža...Mati postane nosilka vse grenkobe v družini. Ne vidi več,da na skrivaj joka tudi mož in da trpijo tudi ostali otroci. Pred vsemi zapostavlja svojega prizade- tega otroka,ker tudi ona trpi predvsem zaradi njega...«
Spominjala se je, kako je s svojim mo- žem nadlegovala duhovnike: »Ne vem, kaj me je spodbujalo,da sem prav obu- pno iskala pot,kako bi tudi moja hčerka mogla prejeti prvo sveto obhajilo... Vprašali so naju, kakšno korist bo imela hčerka od tega.Mož je odgovoril:»Kakor moram mnogokrat na silo hraniti njeno telo, da jo obdržim pri življenju, tako vem, da moram hraniti tudi njeno dušo za večno življenje.Pravzaprav pa nisem jaz tisti, ki je rekel: Vzemite in jejte od tega kruha vsi! In potem so prizadevni duhovniki iskali po svojih knjigah in se prepirali med seboj. Končno je bilo vse, kot je treba.Odprla so se vrata za mno- ge, mnoge družine.Cerkev je začela ra- zumevati,da potrebuje tudi najbolj ubo- ge brate in sestre,ker prav ti lahko po- menijo neko posebno moč za župnijo..«
»Ko gledajo drugi ljudje naše praznova- nje,se čudijo:kako se morete šaliti,igra- ti, peti s tolikim trpljenjem pred seboj. Skrivnost je v tem, da pojemo, ko bi morali jokati. To je Kristusova veličina. Zelo lahko je jokati. Lepše pa je, če se smejemo, ker naši otroci potrebujejo ljudi,ki se smejejo... Učijo nas, kako naj se znebimo sebičnosti,učijo nas smejati se med solzami, verovati v Vstajenje - in vse to ni malo...«
Njena izkušnja je bogata.Ni ji bilo težko govoriti,ker je spoznala,da je njena pot dar za mnoge.Zato smo ji radi prisluhnili in se poslavljali od nje z večjim mirom, veseljem,predvsem pa z večjo spodbu- do za vsakdanje življenje.Morda ne po- jemo pesmi kot mati iz njene pripovedi, pač pa si mnogokrat v sebi in med se- boj ponavljamo njene besede... Hvala, Mariangela!

Jože Potrpin

Podpis k sliki:
Že sivolasa Mariangela Bertolini v živahnem pogovoru.

O VERI, KI OZDRAVLJA

V prejšnji številki smo spoznali namen knjige teologa in moralista B. Häringa O veri, ki ozdravlja. Ustavili smo se pri pr- vem vprašanju Kaj človek danes najbolj potrebuje?
Današnji sestavek opozarja na ozadje krize današnje medicine.

Človek z zadržanim dihom spremlja raz- voj znanstveno tehnične medicine. Prišla je na sled mnogim povzročiteljem nale- zljivih in drugih težjih bolezni. Ustvarja vedno nova zdravila in zdravstvene pri- pomočke.Kirurgija se loteva neverjetnih operacij s presajevanjem ledvic, srca, jeter, pljuč. Na oddelkih za intenzivno nego rešujejo že popolnoma "odpisane" bolnike.Ljudem,ki jim je npr. popolnoma odpovedalo srce, poklanjajo še več let življenja.Neplodnim zakoncem pomagajo priti do otrok.

Občudovanja vreden razvoj medicine pa se srečuje z različnimi mejami. Najprej denar- nimi. Izdatki za tehnično opremo modernih bolnišnic se približujejo izdatkom vojaškega oboroževanja.Dosežkov moderne medicine pa so,žal,deležni le redki posamezniki. Ve- čina bolnikov se mora še vedno zadovoljiti s »splošno terapijo«. Po nekaterih ocenah doseže moderna tehnična medicina v raz- vitih deželah 10%-20% celotnega prebi- valstva. Pri tem je nesorazmerno velik del sredstev in osebja namenjen bolnikom, za- pisanim smrti. Vendar ne za to, da bi bili deležni človeško tople nege in oskrbe, am- pak,da bi tehnično čim bolj uspešno podalj ševali njihovo (umirajoče) življenje.Opisani napori in izdatki so nesorazmerno veliki, če jih primerjamo z izdatki in napori za varova- nje in zaščito nerojenih, dedno ali socialno ogroženih otrok. Največja slabost moderne medicine je v tem, da zanemarja področje preventivne medicine in zdravstvene vzgoje
Za vsem tem pa se skrivajo še globlja vpra- šanja. Mnogi ljudje gledajo na tehnično bo- gato in drago medicino kot na »boga«, če uporabljamo svetopisemsko govorico,ki naj bi človeštvu zagotavljal zdravje z izganja- njem bolezenskih »demonov«. Ljudje veru- jejo v tehniko in njene »duhovnike«. Mo- derni človek zaradi takšne "vere" vedno bolj zanemarja odgovorno skrb za svoje zdravje Prav tako zanemarja medčloveške odnose v družbenih strukturah, ki postajajo vedno bolj nečloveški.In končno zanemarja dana- šnji človek tudi odgovorno skrb za zdravo okolje. Vse to na različne načine uničuje njegovo zdravje.
Rešili smo se biča epidemij nalezljivih bole- zni. Človek pa s svojimi neobrzdanimi na- vadami povzroča nove oblike nalezljivih obolenj, ki povzročajo nepopravljivo škodo v vseh razsežnostih človekovega življenja. »Na zahodu so prvotno pomanjkanje sta- novanjskih prostorov 'nadomestili' z nezdra- vimi življenjskimi navadami,kot so: industrij- sko onesnaženo okolje,popustljiv odnos do kajenja, pitje alkoholnih pijač in neizmerno uživanje hrane. Pod vplivom reklam posta- jajo ljudje vedno večji potrošniki in uživalci izdelkov, ki ogrožajo njihovo zdravje« (1).
Človek, ki misli, da si bo zdravje priskrbel kot vse druge »izdelke« s pomočjo medi- cinsko tehničnih božanstev, neodgovorno zanemarja svoje zdravje. - »Raziskave so pokazale, da prihaja skoraj polovica bolni- kov v bolnišnico zaradi obolenj, katerim bi se lahko sami izognili« (2).- Gotovo zdrav- stvena služba takšnim bolnikom ne more odkloniti pomoči. Mnogo več pa bi lahko storila, da bi se ljudje naučili varovati se škodljivih vplivov okolja in si pridobili bolj zdrave življenjske navade.
Zelo nevarno je,da bodo v vseh industrijs- kih deželah nastale podobne posledice,kot jih poznajo v ZDA. V 60% umirajo ljudje zaradi obolenj srca in krvotoka, raka, mo- žganskih okvar, ciroze jeter, samomorov. Poleg nezdravih življenjskih navad povzro- čajo bolezni različni duševni dejavniki. In- dustrijsko tehnični razvoj ni onesnažil sa- mo okolja, ampak tudi človekovo mišljenje. Ljudje so se odločili in razvili takšne življe- njske navade,ki nujno povzročajo obolenja
V splošno veljavnem medicinskem tehnič- nem vzorcu današnje medicine so v ospre- dju predvsem človekova telesna obolenja. Usodno pa so zanemarjene druge razsež- nosti človekovega zdravja, kot so npr. ču- stvene, duševne, socialne in duhovne.
Psihoanaliza in globinska psihologija sicer opozarjata na duševne dejavnike pri nas- tanku nekaterih bolezni. Tudi psihosomat- ska medicina si prizadeva, da bi medicina začela bolj celostno obravnavati člove- kova obolenja. Toda v klinični psihologiji se žal močno uveljavlja ideja o terapevtskem vzorcu, ki naj bo »prost vseh vrednostnih lestvic«. A. E. Bergin je raziskal 30 temelj- nih psihiatričnih učbenikov in ugotovil, da v njih besedi »Bog« in »duhovna moč« ni- sta niti enkrat omenjeni. Zato meni: »Vseh vrednostnih lestvic prosta,nevtralna tera- pija ne izključuje samo verske dejavnike, ampak je očitno sovražno usmerjena proti verskim vrednotam« (3).
Z druge strani so znane praktične raziska- ve, ki brez dvomov dokazujejo, da versko utemeljen način življenja zelo ugodno vpli- va na človekovo zdravje.Pri ameriških mor- monih v Utahu je npr. 30% manj rakastih obolenj kot pri drugih prebivalcih.Pri rednih obiskovalcih cerkva v ameriški državi Was- hington/Maryland je 40% manjša nevarnost da bodo zboleli zaradi arteriosklerotičnih srčnih sprememb.
Zdravniki sami so vedno bolj kritični do splošno veljavnega medicinsko tehničnega modela zdravljenja.Kakšno podobo človeka ima pred očmi moderna medicina? Koliko je medicina še vedno pod vplivom Descarte- sove delitve človeka na dušo in telo stroj? Ali niso uslužbenci tehnično medicinskega modela medicine podobni uslužbencem specializirane popravljalnice? Komu koristi opisani vzorec medicine? V čem je njegova korist, kje so njegove meje in nevarnosti? Kaj temu vzorcu manjka?
Na zastavljena vprašanja gotovo ni mogo- če odgovoriti brez treznega in poštenega premisleka o tem,kaj je smisel človekovega življenja, kakšne so osnovne razsežnosti človekovega zdravja in kaj je zadnji namen prizadevanja za človekovo celotno zdravje Za takšen premislek pa medicina ne bo spo- sobna,če se ne bo odprla dialogu z drugimi znanostmi, ki se tudi posvečajo skrivnosti človeka in končno enako verskemu pojmo- vanju človekovega življenja in zdravja.

(1),(2) - James McGilvray,Die verlorene Gesund- heit. Das verheissene Heil, Stuttgart 1982, 15, v B.Häring, Vom Glauben, der gesund macht, s. 15
(3) A.E. Bergin, Psychotherapy and Religious Va- lues,v: Journal of Consulting and Clinical Psycho- logy 48 (1980) 95-105,v B.Häring, nav.delo, s.16

Na steni ob peči visi lepa ura. Ohišje je iz temnega, hrasto- vega lesa; stolpički in razne rezbarske figure so zaprašeni in dokazujejo častitljiva leta. Kazalca sta vsaksebi za deset minut. Nihalo miruje. Oči mi počivajo na zlato obrobljenih številkah.
Tako kot se je pred mnogimi leti ustavilo pozlačeno nihalo,se je danes umirilo nihalo življenja stare matere, h kateri so me prej poklicali.
Samo štirinajst dni je ležala bolna. Vse do- tlej je od jutra do večera brkljala po hiši. Otroci so ji prigovarjali,naj počije, a mati si ni in ni dala miru.»Dokler bom vsaj še malo delala, mi ne bo sile, ko pa ne bom mogla več delati,me bo gotovo od žalosti konec« je navadno godrnjaje utišala otroke.
Vedela je,da jo imajo radi,saj jim je v vsem svojem življenju dajala vse,kar je premogla Ne udobja, temveč iskreno ljubezen, ved- rino ter zaupanje. Ko so ji otroci skušali to vsaj delno povrniti z občasnimi pozornost- mi, jim ni dovolila. Imela je svoj prav. Re- doljubnost in notranji mir sta izžarevala iz vsake njene kretnje. Mnogo težkih trenut- kov je morala preživeti,mnogo noči ni spa- la, da je vsaj za silo oblekla svoje malčke. Moža ji je vzela vojna, zato je morala še veliko bolj delati. Trudila se je vse dotlej, ko so si otroci ustvarili svoje družine.
A dela ji tudi potem ni zmanjkalo. Sprva so ji sicer malce v zadregi zaupali otroci svo- je malčke, a ker jih je znala vedno prižeti s svojo ljubeznivostjo,so vnučki drug za dru- gim prihajali in v skrbnem varstvu dočakali prvošolske dni.
V zahvalo za vse, kar je zanje naredila ba- bica, ni pričakovala ničesar, a se je vedno razveselila, če je kdo opazil, kako skrbno je zlikala robce ali ji je za god postavil na nočno omarico šopek cvetja.Zvenečih be- sed in pohval se je v svoji skromnosti bala
Tudi potožila je kdaj. A nikoli nad slabimi časi. Bolelo jo je le to, da so mladi tako prevzetni,da grdo govore in ne upoštevajo staršev.
Ko je zbolela, se je čutila nemočno. Zdelo se ji je skoraj kot kazen, ker se ne more več sklanjati nad posteljami drugih, ampak morajo drugi prihajati k njej in ji streči.
Prve dneve, ko je obležala, je zagotavljala vsem, da je slabo počutje le kratkotrajno, naj nikar ne kličejo zdravnika ali duhovnika A dnevi so se ji počasi dozdevali vse daljši noči so se vlekle, slišala je vsake pol ure bitje v zvoniku. In v nočni tišini je nehote prisluhnila tudi neenakomernemu bitju svo- jega srca. »Moj Bog,le kaj je z menoj?« se je spraševala. Počasi se ji je začelo jasniti da neenakomerno bitje srca ni tako pre- prosta zadeva. Morda ima tudi zvišan krvni tlak?
»Jutri bom rekla,naj pride kdo iz zdravstve- ne postaje. Čeprav kar sestra,da mi izmeri pritisk,« se je odločila.
Nekaj ur po tej njeni odločitvi sem sedela ob njeni postelji in pestovala v dlaneh nje- no belo,izmučeno roko. Zadnji trenutki živ- ljenja so se iztekli pred mojimi očmi, ne da bi ji mogla karkoli pomagati.
Tako, kot se je nekoč ustavilo nihalo lepe starinske ure...

ar

Z DOBRO VOLJO SE STAROST DOČAKA

Dolenjska. Griči in doline. Narava mirno počiva pod snegom. Avto tiho pelje v mrzlo zimsko jutro. Molitev za srečno pot in okrogla številka na kilometrskem števcu.Krmežljavo sonce na nebu in mraz, ki vedno bolj priti- ska. Uganete,kdo je zmagal? Mraz,seveda. Kot že tolikokrat to zimo. Pooblači se in na lepem spet sneži. Sprva čisto malo, potem pa vse bolj.Veter vrtinči snežinke in jih nosi v vse špranje. Novo mesto. Stopiče. Prva postaja v župnišču. Gostoljubni župnik Edvard Eberl in njegova gospodinja naju takoj spravita na toplo. Tu izveva, da sva prišla v župnijo z devetimi podružnicami in ki ima 2140 župljanov; le nekaj prebivalcev ni krščenih. Kakšni ljudje živijo tod? To so kmetje in njihovi otroci, ki danes povečini hodijo v službo, popoldne pa obdelujejo kmetijo.
Toda midva nisva namenjena v Stopiče, pač pa v vas Dolž. Župnik zmajuje z glavo in odsvetuje.Cesta je ledena in zasnežena veter dela zamete,čeprav je nehalo snežiti Vztrajava in ga povabiva s seboj. Prav hi- tro smo vsi trije nared in avto si poslušno utira pot. Bomo speljali ta klanec,in nasle- dnjega? Bo šlo.
Dolž. Kot da zvonik podružnične cerkve sv. Kozma in Damijana tiho bdi nas vasjo. Veter in mraz sta po svoje oblikovala le- dene sveče. Postrani visijo izpod strehe in zvonika.
Hiša nasproti cerkve in šole štirirazrednice je tako blizu, da kar sama navaja na misel, da v njej stanuje cerkovnik. Prispeli smo. Tukaj stanuje Janez Juršič (Dolž 19,68000 Novo mesto). Prijaznost in toplina doma hitro odpravita zadrego. Janez že ve,zakaj smo prišli in pogovor steče. S preudarkom odgovarja na zastavljena vprašanja.

Letos bo petinštirideset let, odkar sem iz- gubil obe nogi.Takrat sem imel štiriindvajset let. To se je zgodilo v Münchnu 12. maja 1941. Delal sem pri železnici, pri elektriki, kot preddelavec.Takrat smo nekaj poprav- ljali. Stopil sem blizu tračnice, da bi poma- gal,prav takrat pa je pripeljala lokomotiva, me povozila, trikrat obrnila in mi odrezala obe nogi nad kolenom. Monter,ki je bil zra- ven,mi je hitro pomagal. Zelo sem krvavel, zato mi je krne podvezal kar z žico. K sreči je bila v bližini pripravljena ekipa Rdečega križa za ranjence s fronte. Brž so me od- peljali v bolnišnico. Moje življenje je viselo na nitki.Sestre sem prosil,naj pokličejo du- hovnika. Prišel je, me spovedal in previdel.
Imel sem hude bolečine, potrebno je bilo operirati obe nogi. Ena se je hitro zdravila, na drugi pa je nastalo vnetje in spet bi kmalu umrl.Vendar je bila božja volja druga- čna. V Nemčiji so mi dali proteze in naučil sem se hoditi s pomočjo palic. V bolnišnici sem bil do 2.februarja 1942.Potem bi lahko ostal v Nemčiji kot tolmač, a sem se raje vrnil domov, v Dolž, v svojo rojstno hišo. Vojna pa mi,kljub temu,da sem bil brez nog ni prizanašala. Odpeljali so me v taborišče na Rab in tam sem ostal štirinajst mesecev.

Obljubil sem, da se bom zanimal za obnovo cerkve, če pridem živ iz taborišča. Ker je bila hrana slaba in smo bili velikokrat lačni, sem sklenil tudi, da ne bom nikoli izbirčen. O tem pa lahko kaj pove mama. Včasih me sprašuje, kaj naj skuha za kosilo, pa ji od- vrnem: »Kar koprive popari...«

Ko sem se vrnil iz taborišča,sem bil devet- najst mesecev sam doma, pa sem obdelo- val njive in vinograd. Poročil sem se 15. junija 1949. Žena je tukaj doma in ni bilo treba daleč ,v vas hoditi'.

Veliko jih je bilo proti, se vključi v pogovor žena, jaz pa nisem pomišljala, ker sem ga imela rada. In nikoli se nisem kesala.
Bil sem skrben in lotil sem se vsakršnega dela, punce so me imele rade, pravi Janez in hudomušno doda, pa sem se te usmilil. Prava krščanska žena je. Včasih sicer kaj bolj glasno pove, pa ni slaba, dobra je.

Kaj bi se prepirala,mlada se nisva in se tudi sedaj ne bova. Samo potoživa se včasih drug drugemu, pojasni žena.

Imajo me radi. Dokler sem mogel,sem delal Obrezal sem vinograd, klal živino po vasi, pisal prošnje in oporoke, volili so me v ra- zne odbore, pri Rdečem križu sem bil kar trinajst let.
Nekoč sem šel po Novem mestu peš.Ljudje so me spraševali, če imam revmo, ker ho- dim s palicami. Pojasnil sem jim, da imam protezo.Niso verjeli,pa sem dvignil hlačnice in jim pokazal.
Sodeloval sem pri obnovi šole in cerkve,pri ureditvi dveh studencev,mežnaril.Prej sem hodil zvonit sam. Če je bilo treba zvoniti mrliču,sem imel pod zvonikom klop, na njej sem sedel in zvonil z dvema zvonovoma.

To moram pa še zdaj gledati,da druge spo- mnim, naj gredo zvonit. Moči so mi pošle, prihaja čas, ko bo treba s tega kraja...

Verujem v srečno večnost. Nekoč se bomo srečali vsi skupaj in nam bo lepše kot na zemlji. Smrti se nič ne bojim. Samo, da bi bil pripravljen. Brez greha. V miru z Bogom.

Bog mi pomeni vse. Če ne bi bil veren, se ne bi splačalo živeti. Molim sam in skupaj z ženo. Zjutraj, opoldne, zvečer, pred jedjo in po jedi, rožni venec vsak dan. Zjutraj v mislih obiščem najprej Marijo tukaj v naši cerkvi, potem tisto v Stopičah,pa na Brez- jah in na Rakovniku. Tudi ko so bili otroci doma, smo skupaj molili. Dokler sem mogel, sem hodil k maši,včasih tudi peš,da sem bil ožuljen, zdaj pa me duhovnik obišče vsak prvi petek.
Ne prenesem, če kdo preklinja, posebej tu doma. Takoj ga opozorim, da se v naši hiši ne preklinja. Sam nisem nikoli klel.

To je bilo leta 1946. Nekateri ljudje so se strinjali,drugi so nasprotovali. Sosed je šel k takratnemu župniku Klunu in mu povedal, da bomo obnavljali cerkev.On je odgovoril: »Lepo, poslušajte Juršiča.« Začel sem s pripravami. Vložili smo prošnjo, pobirali pri- spevke,vse,kar je kdo mogel dati. Nekateri so se upirali, pa sem naredil govor in jih opomnil:»Tu imate pokopane starše ali so- rodnike; če bo cerkev propadla,bo to vaša sramota!« Delo je lepo steklo.

Takrat, ko me je povozila lokomotiva, mi je Bog omogočil,da sem preživel zato,da bom lahko popravljal in izdeloval njegove podo- be. Tako si razlagam. Pred približno enain- dvajsetimi leti pozimi nisem imel posebnega dela, pa sem vzel v roke košček lipovega lesa in izrezljal ovčico. Potem sem izdelal cele domače jaslice.Sledil je "Bogec" (kor- pus za križ),ki sem ga podaril novomašniku (v zahvalo je pri meni maševal), pa razne druge stvari. Sinu sem izdelal kip sv. Flori- jana, vnuku sv. Roka...

Rezljam z žepnim nožičkom, izdelek pa po- tem pobrusim s smirkovim papirjem in vča- sih tudi polakiram. Svojih izdelkov nisem preštel, a jih bo popravljenih in izdelanih skupaj gotovo čez tristo. Ko rezljam,mislim na Boga in kako bom naredil.

Dolgčas mi ni nikoli. Molim, premišljujem, berem Družino, Ognjišče, Dolenjski list, Pri- jatelja, knjige z versko vsebino... Romanov ne maram.

Lep je,v redu. Takšni,kot sem jaz, ga zelo potrebujemo.

Da, spremembe pri maši so dobre. To, da duhovnik mašuje v slovenščini, omogoča večjo zbranost. Tudi odnos Cerkve do bol- nih in invalidov se je spremenil. Naš župnik ima veliko razumevanje za ljudi. V fari ni- mam večjega prijatelja. Ko pride on, malo poklepetava, pogovoriva se pa tudi o duhovnih stvareh in to je kot zdravilo ali okrepčilo.
Spremljam tudi potovanja papeža in ško- fov. Nadškof Šuštar je med birmo obiskal tudi mene. Podaril sem mu kip sv. Florijana ker se po domače pravi pri nas »Pri Florja- novih«. Poznam tudi škofa Kvasa. Pri nas je bil nekaj časa župnik. Še vedno sva pri- jatelja in si dopisujeva.

Zadnji misijon pri nas je vodil lazarist Boljka Imeli smo stanovske govore in spoved. Na misijon smo se pripravljali z molitvijo.

Ne, sem preslab. Nazadnje me je župnik peljal na Brezje na romanje bolnikov in in- validov. Zdaj pa že nekaj let ne morem ni- kamor. Ne prenesem vožnje. Pa bi rad šel. Posebno v Stopiče v farno cerkev.

Ljudje so danes vse preveč brezverni, lah- komiselni, preveč pijančujejo, preobjedli so se... Namesto v cerkev,nekateri zavijejo v gostilno ali postavajo pred cerkvijo.Takšne so v stari Jugoslaviji preganjali žandarji. In če je kdo zaklel Boga, in so ga ovadili, je moral plačati kazen.
Nekateri mladi so pokvarjeni. V vsaki pše- nici je nekaj ljuljke. Nekateri starši tarnajo, ker imajo premalo vere in zaupanja v Boga Včasih komu povem, da se z dobro voljo starost dočaka. Jaz nisem še nikoli tarnal, ker sem brez nog. Bog potrebuje na svetu različne ljudi.

Odhod. Mraz in sneg. Zimska idila je tokrat pokazala zobe. Avto pod klancem obstane in se ne premakne niti za ped. Kakšna sre- ča, da je tu župnik, ki pozna vaščane. Od- hiti v vas in že se vrne z dvema. Zamet je hitro odmetan in vsi se složno postavimo zadaj in pomagamo jeklenemu konjičku v breg. Na »dolenjki« zmoliva še rožni venec V zahvalo in priprošnjo za blagoslov.
Doma, že lepo na toplem, premišljujem, od koliko ljudi je bil tale pogovor pravzaprav odvisen. Hvala vsem!

M. S. in J. Z.

Podpis k sliki:
Jezusov krst, ki ga je v lesorezu upodobil Janez.

Dne 10. februarja so v Domžalah položili k večnemu počitku Matijo Tomca,skladatelja, profesorja in župnika v pokoju. V cerkvi so se od njega poslovili nadškof dr.Alojzij Šu- štar in drugi, na pokopališču v imenu slo- venskih skladateljev Janez Bitenc, v imenu kulturne skupnosti in družbenih organizacij občine Domžale pa Stane Habe.
Rodil se je 25. decembra 1899 v Kapljišču v Beli krajini, postal duhovnik, na Dunaju študiral glasbo,in sicer kompozicijo ter orgle V šentviški gimnaziji smo se z njim prvič srečali jeseni 1930, ko je kot živahen in vitek gospod prevzel pevski zbor. Kmalu so začeli pripovedovati: »Čeprav je še mlad, je že znan skladatelj. Na orglah pa ne igra nihče tako kot on.« Po cerkvah so začeli peti njegove pesmi, maše, na prireditvah njegove posvetne pesmi in priredbe ljudskih Maroltov Akademski pevski zbor - ta je bil nekaj enkratnega na Slovenskem - je imel redno na sporedu njegove priredbe ljudskih pesmi. Ob belokranjskih je vse ostrmelo: »To je nekaj novega.« Takrat so v nekate- rih cerkvah dobili nove orgle. Vabili so ga, naj pokaže, kaj zmoreta novi instrument in on. Nekoč ga je gledal star mož, kako so mu plesali prsti po tipkah in noge po peda- lih.Po cerkvi se je vzdignilo kakor vihar. Ta se je kmalu pomiril in prešel v rahlo sapico, potem se je oglasilo rezko, zarjovelo, nato polno zmagoslavje, pa spet tožeče,sladko, milo. Vse se je prelivalo, da je zastajal dih. Ko je mojster končal,ga je stari mož s sol- zami v očeh prijel za roke in rekel: »Blaže- ne roke, kako jih je škoda, da bodo enkrat segnile.«
V Šentvidu je ostal samo enajst let, Nemci so končali delo te odlične gimnazije. Ta je nadaljevala delo v Ljubljani do 1945. Čez nekaj let po vojni je postal župnik v Dom- žalah in vodil faro petindvajset let. Tu si je s prijaznostjo, modrostjo in samozatajo pridobil spoštovanje in prijateljstvo ne sa- mo med verniki, temveč tudi med tistimi, ki so bili drugačnega prepričanja. Pot k Bogu je oznanjal neposredno z besedami in le- pim zgledom, posredno pa s pesmijo. Ko se mu je začelo stekati življenje, je vse tego- be in bolečine vdano prenašal,kot pripravo na Veliko pot.
Vse na svetu je počasi zapisano pozabi in vedno manj bo tistih,ki so poznali tega žla- htnega človeka. Ko bodo ljudje v cerkvah ali prireditvah peli ali poslušali njegove pe- smi, mnogi ne bodo vedeli, čigave so. Se- gale pa jim bodo do srca, zato bodo živele iz roda v rod. Matija Tomc je zapustil Slo- vencem bogato dediščino trajne vrednosti.

Avguštin,
nekdanji dijak Zavoda sv. Stanislava

OZNANJAJTE EVANGELIJ

Prikazal sem vam vso različnost bratskih odnosov pri oznanjevanju evangelija. Zdaj pa bi rad poudaril še kakovosti, ki jih mora imeti vsak, kdor oznanja evangelij. Papež Pavel VI. je v svoji prvi okrožnici Svojo Cer- kev posebej poudaril tele lastnosti: blagost, zaupnost in modrost.
Blagost: Jezus nam pravi: »Učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen!« Tudi oznanjevalčeva beseda evangelija ni ohola in zbadljiva;niti ni nasilna niti žaljiva. Njena moč prihaja iz resnice,ki jo izraža; iz dobrote, ki jo razširja; iz zgleda,ki ga daje. Ne napreduje silovito, pač pa mirno, potr- pežljivo in plemenito.
Zaupnost: Biti mora zaupljiv tako v daja- nju kot v sprejemanju sobesednika, v last- nih besedah in v zmožnosti sprejemanja. Zaupanje izzove zaupljivost in prijateljstvo Med sobesednika prikliče duha obojestran- ske pripadnosti dobremu,ki izključuje vsako sebičnost.
Modrost: Skrbno pretehtava psihološke, moralne in druge sogovornikove lastnosti. Hoče poznati občutljive točke drugega, se jim prilagoditi in vse delati tako, da ne bo niti neprijetno niti nerazumljivo.
V pogovoru, ki poteka v blagem, zaupnem in modrem duhu, se uresničuje povezanost razuma in ljubezni.Tako svetuje Pavel VI. in ta nasvet velja tudi za oznanjevanje evan- gelija svetu bolnih...Po odgovornih bolnikih bodo vsi bolniki izšli in zaživeli v božji luči.
Skušal sem izraziti,kot sem najbolje mogel, kako si predstavljam oznanjevanje evange- lija svetu bolnikov prek odgovornih bolnikov samih. Zdaj bi pa rad te odgovorne (t.j. vsakega,ki se čuti odgovoren za druge) po- svaril pred napuhom in pred obupavanjem; ne sme dopustiti, da se ga lotita.
Napuh, največja izmed vseh napak... Bog nas hoče pritegniti k odreševanju sveta, da bi svet prav zaživel naravno in nadna- ravno. Uporablja nas,a spoštuje našo svo- bodo.Nikoli iz nas ne napravi robotov. Nje- gov Duh je luč: pokaže nam dobro, ki naj ga napravimo v svojih bratih. Je dih: na- značuje nam, kaj nam je napraviti. Gotovo nam bo pomagal v težkih trenutkih,toda le ponižnim dušam... Napuh pa ovira njegovo akcijo. Ošabni ljudje res napravijo marsikaj kar je navzven videti veliko, a to nima no- bene duhovne veljave...
Neke vrste napuh je tudi to, da si mislimo: »Kako je ozdravljeni bolnik spet zaživel zgolj po naši zaslugi.« Dobro dejanje namreč lahko poteka različno, npr. med ležanjem v bolnišnici, zaradi delovanja okolice, možna je spreobrnitev ob branju ali celo gledanju televizije. In to zaradi neposrednega po- sega Svetega Duha. Spet je tu resnica v ponižnem vedenju.
Druga napaka je manj nevarna, a vseeno hromi.To je obupovanje,če ni pričakovanih uspehov. Odgovorni je npr. šel iz vsega svojega srca naproti bratu invalidu. Ta je tudi lepo sprejel njegovo prijateljstvo.Toda meseci tečejo in očitno se v življenju tega bolnika ni nič posebnega spremenilo. Zato pride skušnjava,da bi odgovorni rekel:»Vse kar sem storil, je bilo nekoristno; to je le izgubljanje časa...« In tako se stiki pretr- gajo. Prav to pa se ne sme zgoditi, najprej zato ne, ker so bratski stiki nekaj dobrega že sami po sebi. Treba jih je ohranjati, ker so »resnično dobro«. Pa tudi, kako naj vemo, kaj se dogaja v globini duše? Lahko so nekateri bolniki le zaprte narave zaradi svoje boječnosti ali nasprotno zaradi svoje grobosti.
Ob tem se spomnimo našega Gospoda, ka- ko nam pravi, da smo sejalci. Ne obljublja nam pa, da bomo videli zrasti seme in da bomo doživeli žetev. Zato nikoli ne pretr- gajmo bratskih stikov,nikoli ne obupujmo...
Toda naj bo dovolj govorjenja o neprijet- nostih. Naj sedaj pokažemo,kakšno resnič- no dobrino prejme tisti,ki oznanja evangelij Najprej bo imel veselje in mir, ki ga ima vsak, kdor služi Bogu. Bogu dokazuje svojo dobroto s tem, da prinaša Veselo oznanilo bolnikom.To prinašanje je sicer nepopolno, toda resnično. Nadalje bo imel veselje, ker se bo spoznaval z brati, ki ga skoraj vedno dobro sprejmejo. Končno odkriva v drugih njihovo globino in mnoge lepe in dobre last nosti. Kako lep je pogum v trpljenju ali lju- bezen do svoje družine. Občudovanja vre- dno je delo, ki ga kdo opravlja kljub toliki prizadetosti... Res lahko marsikaj občuduje in se vprašuje,če tudi sam naredi toliko do- brega. Nekateri bolniki čudovito žive svojo vero. Verujejo v božjo ljubezen, izžarevajo svojo ljubezen v okolico, in to s svojo res- nostjo in blagostjo hkrati. Reči moramo. da se tudi odgovorni lahko marsičesa nauči ob svojih stikih z drugimi. Kar nekako prisi- ljen je, da bolje živi po veri. Koliko bolnikov mi je reklo, da so ob stiku z drugimi veliko več prejeli kot pa dali. Tudi njim je bil zno- va oznanjen evangelij.
Če pomislimo na številne stike vsepovsod po Bratstvu,lahko rečemo:Bolniki in invalidi žive in sodelujejo z vsemi dobro mislečimi v prinašanju Veselega oznanila svetu. Vsa družba postaja takó bolj bratska in napre- duje v Kristusu...
To razmišljanje o oznanjevanju evangelija bi rad končal z odlomkom iz Lukovega evan- gelija, ki govori o nekoristnem služabniku. Jezus svojim učencem pravi: »Kdo izmed vas bo svojemu hlapcu, ki orje ali pase, rekel, ko pride s polja: ,Pridi brž in sedi za mizo!'? Mar mu ne bo rekel: ,Pripravi mi kaj za večerjo. Prepaši se in mi strezi, dokler se ne najem in napijem,nato boš ti jedel in pil.' Se mar zahvaljuje hlapcu,ker je naredil kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi, ko naredite vse,kar vam je bilo ukazano, re- cite: ,Nekoristni hlapci smo, naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.'« (Lk 17, 7-10)
Nekdaj so mi te besede dobesedno zaprle sapo... Da nisi nepogrešljiv, da nisi več potreben, to še razumem, toda nekoristen hlapec... To je pretrdo! Hlapec je dobro napravil, kar je moral, a gospodar mu je v zahvalo dejal: »Nekoristen hlapec si!« Kaj lahko si predstavljamo tega hlapca, kako osuplo stoji in gleda s široko odprtimi očmi in si misli:»Očitno je gospodar danes slabe volje.«
Potem sem razmišljal. Nemogoče je, da je Jezusova beseda napačna. Še manj je la- hko zlobna... Da, res bi bila zlobna, če bi se nanašala na služenje zgolj v človeškem smislu. Tisti, ki dobro dela vse, kar mu je ukazano, je namreč koristen. Potem je za- me prišlo razsvetljenje. Tudi vam bi rad po svojih najboljših močeh razložil to besedilo, ker mislim, da bo nam vsem to pomagalo h kar najboljši drži pred Bogom in k veliki bo- žji milosti.
Jezusove besede moramo razumeti v nad- naravni luči.»Najeti smo,da pomagamo Kri- stusu za pomembno delo, kajti od tega so odvisni napredek božjega kraljestva, reše- nje duš, nebesa ali pekel. Po smrti ni več srednje poti...
Koga Gospod želi najeti? Kakšno izobrazbo in kakšne lastnosti zahteva? Glejte člove- ka, ki se mu ponuja: »Vzemi mene, jaz ti bom koristen... Imam to, kar je potrebno za uspeh in dobil boš neštevilne duše...« A Gospod takega zavrne. Noče tega... To, kar hoče, to so ljudje, ki pravijo: »Želim ti služiti, Gospod; sem pa le ubog, manj kot ničla,ker sem te žalil. Napake imam,vendar ti želim služiti! Ampak tak, kakršen sem, kako bi ti mogel biti koristen?« Kaj mu ne bo Gospod dejal: »Prav zato, ker se imaš za nekoristnega, te takoj vzamem v svojo službo.« Gospod bo pridružil tega človeka svojim delavcem na polju odreševanja člo- veštva in mu dal svojega Duha.
Potem je še potrebno, da ostane vedno v takem razpoloženju, v kakršnem je bil ob začetku, da se nikoli ne prevzame ob svo- jem delu in še manj ob svojih uspehih. To mora biti resnično in globoko v njem.
Poslušajmo,kaj nam pravi tak delavec: »Pre- den sem bil najet,sem si rekel: ,Nekoristen služabnik sem.' Sedaj, ko delam več let, ne zavidam nikomur in tudi ne spreminjam svojih načel. Najprej zato ne, ker sem še tako daleč od tega, da bi storil vse, kar bi mogel in moral storiti. Koliko opustitev, ko- liko nepopolnih dejanj, koliko napak ostaja v meni... Kako je Bog pravzaprav dober,da me ohranja za svojega služabnika. In po- tem - vse, kar naredim dobro in svobodno, naredim razsvetljen, usmerjen po Svetem Duhu, ki je v meni... Naj mi Gospod vedno nakloni to milost,da ostanem tak. Od časa do časa bom spet bral to priliko o nekorist- nem hlapcu,da bi bolje prodrl v to resnico«
Nekdo je vendar bil, ki je napravil vse, kar je mogel narediti: Marija, Jezusova mati. Zamislimo si, da ji pride neki Jezusov uče- nec pravit to priliko o nekoristnem služab- niku. Kaj bi storila? Ali bi morda rekla: »To pa zame ne velja! Jaz sem prav gotovo ko- ristna, saj sem vendar dala svojo človeško naravo božjemu Sinu, ki odrešuje.« Toda ne! Kar vidim jo,kako bi dejala iz vse svoje duše: »Sem le nekoristna služabnica!« Kaj je bila Marija pred učlovečenjem Boga? Le zemlja,dana na razpolago. Kaj je storil vrt- nar? Vse... Okopal je zemljo, pognojil, za- sadil je na njej, dal vzcveteti in ta zemlja je postala rodoviten vrt. Zakaj Marija in ne kdo drug? To je bila svobodna božja izbira. .. Na večer tega dne, je ponovila večkrat: »Jaz sem le nekoristna služabnica« in mirno zaspala...

*   *   *

Podpis k sliki:
Romanje k virom in liturgično slavje z o. Fran- çoisom ob priliki novoizvoljenih mednarodnih od- govornih: Claude TRONTIN in o. Claude LEBREC.

MISIJONARKA
JEZUSA KRISTUSA

Dragi prijatelji! Iz osrčja Afrike prav vsem in vsa- kemu posebej topel »ekvatorski« pozdrav!
Naj se najprej predstavim:ime mi je MOJCA KARNIČNIK.Tako ime kot priimek izdajata, da sem Korošica.Doma sem iz (slovenskega dela) Koroške. Zibelka mi je tekla v majhni hribovski vasici Ojstrica, med Dravogradom in Košenjakom, ki je prav ob slovensko - avstrijski meji.
V njej so mi potekala srečna otroška leta,ob starših, treh bratih in dveh sestrah. Imela sem nadvse rada domače, ljubila sem svoj rojstni kraj,ki se mi je zdel najlepši na sve- tu, tudi danes še tako mislim, pa čeprav sem obredla že precej sveta in mislila ter govorila sem, da ne pojdem nikoli drugam.
Kaj me je torej "pičilo",da vam sedaj pišem pod ekvatorskim nebom, sredi džungle, ob mogočni reki Lukeniji, na obrežju katere se sončijo krokodili? O, to je dolga zgodba!
Po očetu sem podedovala veliko ljubezen do knjig. Skoraj vse proste trenutke sem preživela ob njih.Največ sem jih pa prebra- la na paši. Ker sem bila najmlajša v družini, sem lepo vrsto let pastirovala. Knjige so bile »krive«, da so mi ovce in koze prene- katerikrat ušle v domač ali pa v sosedov zelnik.

Med šolskim letom sem si sposojala knjige v šolski knjižnici. Med počitnicami pa sem pobrskala na domačem podstrešju, kjer je naš ati imel skladovnico knjig in raznih revij kot so: Glasnik Srca Jezusovega, Odmev iz Afrike, Zamorček in podobno. Danes sem prepričana, da je prav takrat in tam padlo prvo seme mojega misijonskega poklica.
V teh revijah so mi bila najbolj všeč pisma misijonarjev. Zlasti so me navduševala pi- sma patrov Gabriča in Stanka Podržaja, ki sta se (leta 1974), prav takrat, ko sem se sama prvič odpravljala v Afriko, srečala v Ljubljani. Povedala sem mu, da je vsaj de- loma tudi on »kriv«,da odhajam.Potem sva si dopisovala vse do njegove smrti.
A ko sem jaz prebirala tiste revije in v njih pisma misijonarjev, se mi še sanjalo ni, da bom kdaj tudi sama pristala na misijonskih poljanah. Bilo je v letih 1953-1960, ko je bilo v Sloveniji še prav malo verskega čti- va. Bila sem prepričana, da so misijoni že postali »preteklost«; prav tako tudi nisem vedela, da pri nas v Jugoslaviji - tudi v Sloveniji - redovnice še obstajajo. Bog pa je trkal na moje srce, trkal vse močneje in postajal vedno bolj neizprosen. To me je seveda čudilo,a bila sem pripravljena slediti njegovemu klicu. Ker nisem vedela, kako naj usmerim svoje življenje, sem sklenila, da bom pač v svetu živela nekako Bogu in ljudem posvečeno življenje.
Šele dosti pozneje,ko sem bila že nekaj ča- sa uslužbenka pošte, sem na svoje nemalo presenečenje izvedela, da redovnice še obstajajo,celo pri nas v Sloveniji in da ne- katere še vedno odhajajo v misijone. Raz- mišljala sem, kam naj se obrnem. Pa sem izvedela, da je bil v Španiji dobrih dvajset let prej ustanovljen čisto misijonski inštitut ki pošilja prav vse svoje članice v misijone Od tistega trenutka dalje mi je bilo jasno: v ta inštitut vstopim, pa bom lahko zago- tovo šla v misijone.Tri mlade Slovenke smo spomladi leta 1967 odpotovale v Španijo in zaprosile za sprejem pri Misijonarkah Jezu- sa Kristusa. Ko smo se privadile španščini, sva dve pričeli noviciat.
Pot do misijonov pa je bila še dolga.Po ko- nčanem noviciatu sem se za tri leta vrnila v Slovenijo na nadaljni študij.Ko sem diplo- mirala na višji šoli za socialne delavce,sem šla na enoletni študij francoščine v Belgijo. Takrat je bilo namreč že določeno, da odi- dem v Zaire (bivša belgijska kolonija), kjer je uradni jezik francoščina. Sicer sem si zelo želela v Indijo; in ko so nas novinke med noviciatom vprašali,kam si želimo,sem to svojo željo tudi izrazila. Nisem bila nam- reč pozabila Bengalskih misijonov.Pa so me predstojnice vseeno določile za Afriko.
Po sedemletni pripravi se mi je velika želja uresničila: leta 1974 sem prišla v Zaire; ta je od takrat moja nova domovina.
Najprej so me poslali v Popakabako, v pro- vinci Kwango,blizu angolske meje.Štiri leta sem opravljala vzgojiteljsko delo v Centru za vzgojo ženske mladine.Leta 1979 pa so me poslali v provinco Kasai, v škofijo Kole, in sicer za pastoralno delo. Ta škofija meri 70.000 km², prebivalcev pa je komaj okrog 150.000. Seveda pa se natančno ne ve, koliko jih je, kajti mnogi živijo čisto odre- zano od sveta, v majhnih vaseh globoko v džungli. Tudi Pigmejcev je precej, a nihče ne ve njihovega števila, ker živijo njihovi otroci sami zase,daleč od vsake civilizacije Tudi ne hodijo v šolo.
Ob mojem prihodu je bila v vsej škofiji sa- mo skupinica petih mojih sosester, duhov- nikov (predvsem misijonarjev) je bilo sedem Seveda, Cerkev je tukaj še mlada, saj smo pred tremi leti praznovali petdeset let, od- kar so prišli prvi misijonarji.
Od takrat se je stanje precej spremenilo na bolje,vsaj kar se tiče pastoralnih delavcev Imamo namreč zelo sposobnega in podjet- nega domačega škofa. Vedno več fantov stopa v bogoslovje, pa tudi redovnic je že nekaj. Pred dobrim letom je škof ustanovil domačo,se pravi: škofijsko žensko redovno kongregacijo. Trenutno so štiri novinke in šest postulantk.
Svoje delo vam prav toplo priporočam v molitev. Misijonarji se dobro zavedamo, da smo odvisni od vas,ki nas iz domovine pod pirate,mogoče duhovno bolj kot materialno Tudi jaz se vas bom rada spomnila v molitvi.
Vsem pošiljam mnogo toplih misijonskih pozdravov!

Mojca Karničnik
Soeurs M.X.J. KOLE
B.P.70-KANANGA (ZAIRE)

Podpisi k fotografijama:
• Nadškof iz Kanange in pronuncij iz Kinshase, ki sta prišla k nam ob priliki imenovanja novega škofa (prejšnji je bil Belgijec in je zaradi starosti in zdravstvenih razlogov odstopil), obhajata ver- nike v naši cerkvi.
• Naši otroci so čudoviti! Ko s kolesom odhajam v sosednjo vas, »divjajo« na cesto, brž ko me zagledajo in se me poskušajo dotakniti. Kako jim žare oči, kadar se z njimi malo ustavim!

Ali veste, kaj je »cotika«? To je košček starega, obnošene- ga blaga, kolikor toliko čista, prijetnega otipa, vseeno ali je lepo pisana ali ene barve,mo- goče je to še delček plenice, majčke, ode- valca - skratka: cotika.
Ko sem postala prvič babica, so bili še te- žki povojni časi. Toda hčerka Benjamina se je na vso moč trudila, da je pripravila za svojega prvorojenca čim lepšo in popolnej- šo »balo«.Marsikaj si je pritrgala iz ljubezni zanj, ki je prihajal. Mož je bil na odsluženju vojaškega roka,tako je bila vsa skrb za no- vorojenčka njena. Bilo je dobro,da je imela vsaj lepo, prijazno sobico z lončeno pečjo, ki je noč in dan izžarevala svojo toploto.
Bilo je pozimi, ko so iz porodnišnice toplo zavitega prinesli malega Primožka in ga po- ložili v skrbno pripravljeno košarico. Otro- ček se niti ni prebudil. Zasukal je glavico v drugo stran in mirno spal dalje. Potovanje po svežem zraku mu je dobro delo. Položila sem mu pod bradico lep robček, ga ljubeče pokrižala,želeč mu vso srečo za življenje in ga pustila, da se naspi. Vsi smo bili srečni, a ne popolno.Manjkal nam je očka. Vojaški predpisi so bili strogi in tako se je zgodilo, da je videl svojega sinčka šele, ko je bil ta star šest mesecev.Ganljivo je bilo svidenje Dopust je hitro minil. Kako boleče je bilo slovo!...
Nekaj let za tem se je rodil Primožkov brat- ranček Peter v zelo težkih okoliščinah.Oče je živel v zdomstvu, mamica Majda pa je na porodu skoraj izkrvavela. Morali so jo z novorojenčkom prepeljati v bolnišnico, kjer so ji komaj rešili življenje. Sedem dobrih ljudi ji je darovalo kri,tudi babica,ki ji je pri porodu pomagala, je bila med njimi. Tako se tudi tokrat uresničuje: samo dober člo- vek lahko postane dober zdravnik.
Preteklo je mesec dni,ko se je Majda s Pe- trčkom vrnila domov v isto sobico, kjer je prve mesece svojega življenja preživel Pri- mož. Tudi Petrčka smo negovali z enako ljubeznijo. Posledice vojne so se že neko- liko omilile in tako se je tudi za dojenčka dalo kupiti marsikaj, česar po vojni ni bilo. Tovarna "Penaten" je delala veliko reklamo za svoje, otrokom namenjene proizvode. V torbici s higienskimi pripomočki za nego do- jenčkov je bil priložen tudi seznam, kaj vse naj mlada mamica pripravi za svojega mi- ljenca. Bil je dolg seznam, v zadnji vrsti pa je bilo zapisano: k vsemu temu pa nekaj, kar bo otrok lahko imel rad.
To mi prihaja zdaj na misel,ko hočem napi- sati črtico »cotika«. Tako smo tudi Petrčku, vselej,ko smo ga položili spančkat,stisnili k ličecu mehak robček,narejen iz gaze. Tako se je navadil na prijeten otip te tkanine, da je takoj opazil, če smo mu namesto nje dali običajni robček in se ni pomiril, dokler ni dobil gazice. Ko je znal že brbrati in če smo ga dajali spat,je vedno zahteval "nino" Tako je imenoval to svojo ljubljenko in s tem imenom smo označevali podobne ljube stvari tudi pri vseh naslednjih vnukih.
Ko se je narodila dvajseta vnučka mala Breda, je bilo veselje še prav posebno ve- liko.Pred njo so bili že trije bratci,ki bi sicer rajši imeli še enega »moškega«, a starša sta si srčno želela deklice. In res je z malo Bredico prišlo v hišo pravo sonce. Vedno zdrava,vedno vesela.Ko je ležala v košarici je bila pokrita z mehkim, kvačkanim pregri- njalcem, ki se je dotikalo tudi njenih ličk. Z rokico se je rada igrala z robom tega ode- valca in se tako navadila nanj,da je moralo biti vedno v njeni bližini.Ko je začela hoditi si je nosila s seboj to svojo »ljubezen«, ki se je dostikrat vlekla za njo in se seveda umazala. Treba jo je bilo oprati in bil je joj, dokler se ni posušila. Pa je mamica našla rešitev.Razparala je odevalce čez pol,tako je bil en kos vedno v rezervi. Ko je Bredica začela govoriti, je tej ljubljenki dala ime »cotika«.Večkrat je cotiko tudi kje izgubila in ko se je spomnila, da je nima, je na vse grlo klicala »cotiko«,kje je »cotika«.Včasih se je kje postavila, v ustih je držala palček leve roke,z desno pa je tiščala k sebi coti- ko. Takrat smo vedeli, da bi rada šla poči- vat. Toda brez cotike ne. Zdaj je stara tri leta, uboga cotika se je spremenila že v štiri dele, a še vedno je en del Bredin zve- sti spremljevalec vsaj takrat, ko gre spat, pa tudi takrat, če jo kdo razžali ali če se pobije, si zaželi cotiko in ko jo dobi, si jo ljubeče stisne k ličecem, po katerih ji drse solze, oči pa ji zažare v nepopisni sreči. Joj, kako malo je pravzaprav potrebno, da je nedolžno bitje lahko srečno!

Prijatelji me pogosto sprašujejo ali jim pripa- dajo kot invalidom pri nakupu oziroma pro- daji nepremičnin ali premičnin kakšne davčne olajšave. To pot bom vsem, ki jih zanima ta problematika, odgovoril na vprašanje:
Prometni davek se ne plačuje v primeru,če gre za prodajo stanovanjske hiše ali stano- vanja občanu,ki je zaradi svoje invalidnosti trajno vezan na uporabo invalidskega vozi- čka ali je slep,ali je tak invalid drug njegov družinski član in je konstrukcija novega stanovanja glede na stanje invalidnosti u- godnejša. Prometni davek se ne plača tudi od kupnine (ali njenega dela), prejete za prodajo oziroma zamenjavo nepremičnin, ki jo prodajalec uporabi za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja,v katere- ga se bo preselil sam ali njegov ožji sorod- nik. To oprostitev je moč uveljaviti v roku dveh let po izvršeni prodaji. Če prodajalec dokaže, da bo kupnino vložil v gradnjo ozi- roma nakup stanovanjske hiše, stanovanja ali garaže (ki jo gradi ali kupuje skupaj s stanovanjem), se mu izda odločba o zača- sni oprostitvi plačila davka. V primeru, da zavezanec, ki je bil na tak način oproščen plačila davka, stanovanjsko hišo oziroma stanovanje proda pred pretekom petih let ali se iz njega izseli, se mu davek naknad- no odmeri. Vendar pa se davek naknadno ne odmeri v primeru nastopa invalidnosti zavezanca oziroma njegovega družinskega člana in še v nekaterih drugih primerih.

C. U.

Zaupanje v koga je brezpogojno povezano z verovanjem in upanjem. Če ti kdo zaupa, moraš njegovo zaupanje gojiti in negovati z velikim razumevanjem, kot negujemo in gojimo najbolj nežne in dragocene rastline. Če je zaupanje ranjeno, ga pač zelo težko spet zacelimo.
Zaupanje je globoka srčna zadeva in ga ni mogoče pridobiti ne z denarjem ne z zlatom
Poznamo več vrst zaupanja;od teh bi pou- darila tri: zaupanje v Boga,otroško zaupa- nje in slepo zaupanje. Za primer slednjega lahko navedemo reklamo, ki izrablja slepo zaupanje ljudi. Mnogo premalo resno pa odrasli jemljejo otroško zaupanje.Ljudje se često posmehujejo stvarem,ki imajo za ot- roka globok in resen pomen. Otrok zasluti, da ga ne jemljejo resno, in takó se lahko zgodi,da se njegov otroški svet podre, ker ne more več zaupati ljudem, v katere je doslej tako trdno veroval.Zato bi se morali zavedati, kako pomembno je, koliko zaupa otrok, ki še ni bil razočaran.
Za vse pa je najtežja stvar zaupanje v Bo- ga. Dokler gre ljudem dobro, pač verujejo v Boga in On obstaja zanje nekje v daljavi. Če pa nastopi nehoten preobrat ali se pojavi v družinskem krogu kakšna huda bolezen, postane takim ljudem življenje neznosno: začno obtoževati Boga, ki je zanje doslej stal popolnoma v ozadju. Z vso močjo se oklepajo zdravnikov in posvetnih ustanov, in če tam ne najdejo nobene pomoči,jim je vedno teže obrniti se spet k Bogu - vedno bolj se oddaljujejo od božjega zaupanja. V njihovi notranjosti često nastane brezupna in neznosna praznina. Mislijo,da jih bo strla njihova usoda. Na drugi strani pa marsikdo neštetokrat prav prek trpljenja najde Boga
Vsak,ki se Bogu čisto odpre in najde spra- vo z njim,čuti Njegovo navzočnost.Če mir- no pustimo, da Bog deluje v nas, potem je naše breme lahko,saj čutimo,da nismo več sami s svojo vsakokratno bolečino - naš dobrohotni in ljubeči Oče je z nami. Tudi mati našega Gospoda nas ne zapusti v no- benem primeru, če se obračamo k njej s polnim zaupanjem,da bi bila priprošnjica za nas pri svojem Sinu.
Lahko smo prepričani,da Gospod ve, kaj se godi z nami. Čisto natančno je odmeril naš križ,ki ni pretežak niti za en sam gram.Ver- jamemo, da imajo velike težave ne samo tisti, ki vidno trpe, temveč tudi ljudje, ki jim često zavidamo za njihovo zdravje, a v svoji notranjosti nosijo hudo bolečino, za katero večinoma nihče ne ve. Od vsakega posebej je odvisno, kako prenaša svoje težave - gotovo pa je, da bomo nekoč vsi klicani na odgovor.
Kristusu se lahko popolnoma izročimo in stavimo Nanj vse svoje zaupanje, gotovo nas ne bo zapustil -vsak pa bo sam najbo- lje vedel,kako bo iskal in našel Boga. Toda mi smo božje zaupanje našli, in če hočemo živeti v varnem zavetju, moramo svoje za- upanje še dalje gojiti.
Božjo bližino moremo doseči le z molitvijo, z nesebično pomočjo drugim,s požrtvoval- nostjo, z vzornim odnosom do sočloveka. Brezpogojno je pomembno,da imamo razu- mevanje do svoje okolice,kajti vsak človek je naš bližnji.
Tako srečujemo Boga tudi v sočloveku. Z neomajnim zaupanjem v Gospoda nadalju- jemo Kristusovo odrešenjsko delo.

E. S.

V katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na Koroškem v Avstriji je bila 25. februarja duhovna obnova za zdravstvene delavce bolnišnic na Koroškem. Obnovo je vodil bolniški župnik dr.Georg Stoff iz Graza Duhovne obnove, na katero je prišlo skoraj 30 oseb, so se udeležili tudi trije duhovniki iz Ljubljane in en bogoslovec.Obnova je ime- la geslo: Vzeti si čas zase,za druge,za Boga

Pred natačno dvema letoma sprejeti zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih ljudi (ki z lastnim delom nikoli ne morejo zagotoviti sredstev za samostojno življenje) je prav gotovo v veliki meri zbolj- šal njihov položaj. Žal pa se dogaja, da iz- krivlja včasih njegov namen in da ponekod o pravicah odločajo na birokratski način, so ugotavljali starši in strokovni delavci na današnji letni skupščini Zveze društev za pomoč duševno prizadetim v Sloveniji. V delovnem načrtu za prihodnje leto so zato zapisali, da bodo skrbno bedeli nad uresni- čevanjem zakona in si prizadevali, da bi tudi za tovrstne prejemke, ki jih dobivajo najtežje prizadeti, zagotovili bolj tekoče usklajevanje. Na Zvezi bodo v prihodnjem letu izpopolnili evidenco vseh duševno pri- zadetih ljudi v Sloveniji (tega zdaj nihče nima) in organizirali različne seminarje za starše ter še naprej izdajali Naš zbornik in specializirane publikacije, ki lahko staršem nekoliko olajšajo vsakdanje življenje.

(D. B.)
Delo, 19.12.1985, str. 2

Med več stotisoč potniki, ki se vsak dan prevažajo z avtobusi mestnega prometa, je tudi precej invalidov. Na svojih poteh naletijo na vrsto težav. Tako je pred dnevi stopila na mestni avtobus invalidka skupaj s svojo spremljevalko.Namesto da bi izsto- pila na postaji,kamor je bila namenjena, se je morala peljati dve postaji dlje - zaradi gneče v avtobusu in zaradi voznika, ki njej in spremljevalki ni dovolil izstopiti pri spre- dnjih vratih.
»Za vse veljajo ista pravila,« ponavadi za- brusijo vozniki, če ima kak potnik posebne želje. Na disciplinski komisiji v Mestnem prometu so ugotovili,da se je voznik tudi v omenjenem primeru ravnal po pravilih, žal pa to ni bilo humano.
Da bi bilo takšnih podobnih zapletov v me- stnem prometu čim manj, podpiramo inva- lide, ki se zavzemajo, da bi uvedli posebne invalidske mesečne vozovnice. Lastniki ta- kih vozovnic bi lahko brez prepirov z voz- niki vstopali in izstopali pri sprednjih vratih ter brez prerekanj s potniki prišli do sede- ža, ki je v avtobusu rezerviran za invalide.

D. V.
Delo, 19. febr. 1986, str. 9

Prvega februarja se je poslovila od nas Mirica Sobočan, Vevška c. 37, Ljubljana. Mirica se je zelo zanimala za bolnike. Z branjem Prijatelja se je povezovala z njimi. Ker je težko pisala, ji je toliko več pomenil telefon. Odtod tudi njena povezanost s Prijateljstvom bolnikov. Želela si je biti na srečanjih, pa se ji je ta želja samo enkrat izpolnila. Zato je bila toliko bolj vesela, ko je prvi dan letošnjega leta mogla dočakati v krogu prijateljev.
Trudila se je trpljenje sprejemati kot vred- noto ter ga pogumno in vdano nositi ter varovati za druge. To je največ, kar lahko storimo, je rekla. Zavedati se moramo ob vsem mogočem trpljenju, da nas vedno in povsod spremlja On,ki je žarek Upanja,On, ki je Luč v temi.
Le malokdaj je imela priložnost udeležiti se sv.maše. Sv.obhajilo ji je pomenilo združe- nje z Njim, ki je največja ljubezen. Vredno je bilo živeti zanj, ki ji je pomenil smisel ži- vljenja.
Njeno telo je bilo slabotno, duh pa je bil močan. S svojim trpljenjem je storila več, kot bi mogla z vsemi besedami.
Za najlepši rojstni dan pa so dozoreli in tako dosegli svoj Cilj tudi:
Tone Cvetrežnik, Kal nad Kanalom 165, Kanal
Antonija Šturman, Škofije pri Kopru
Judita Jeglič, Celovška 163, Ljubljana
Martin Kos, Studenec 17, Žalec
Slava Horvatič, Križevci 26
Matija Škafar, Odranci 328, Črenšovci.

• Tudi sama sem bolnica. Krepi me vera in zaupanje v Boga.Vem,da še veliko ljudi bolj trpi kot jaz. Človek,ki ima vero in zaupanje ne bo obupal. • Molimo drug za drugega, da bomo laže prenašali svoje tegobe. Saj se čisto nič ne pritožujem. Še daleč ne bomo toliko trpeli kot Kristus, ki so ga strašno mučili in ga nazadnje še pribili na križ. In On je bil Božji Sin. Zato pravim,potrpimo in bodimo pove- zani drug z drugim, pa nam bo dosti laže. • Hvaležna sem Bogu in vsem, ki so pripra- vili, da smo bolni in ostareli po radiu Trst lahko spremljali evharistično daritev.Sveta maša je zame največji dar. Skupaj s Kris- tusovim darovanjem darujemo nebeškemu Očetu svoje življenje,z veselimi in žalostni- mi trenutki,z napori in omahovanji,z dvomi in upanjem. Lep pozdrav vsem prijateljem. • Prebrala sem o novi ceni Prijatelja. Ne morem ga plačati,ker nimam denarja. Ven- dar bi ga še naprej rada prejemala, ker ga rada berem. • Ko osrečujete ljudi, bodite srečni tudi vi. Bogastva tega sveta ne morejo osrečiti človeka. Zato z veselim upanjem po trnjevi, zemeljski poti, večni zarji naproti. • Želim, da bi se božja beseda,ki jo širite z vašim listom, razširila do vseh invalidov in ostarelih. • Prosimo Gospoda, ki je šel po poti trplje- nja in križa, naj nam pomaga, da ga bomo mogli posnemati, da bomo tudi mi deležni slave vstajenja.

Najprej prisrčna hvala za vsebinsko tako bogato pošto. Krona vaših prizadevanj so nekatere spremenjene rubrike. Veseli me članek o diakoniji,ki je povezana z liturgijo, ta pa me je zanimala vse življenje: zato sem prebrala precej knjig.
Tudi članki o Evharistiji bodo marsikomu mi- šljenje zbistrili, saj je ta skrivnost nam ze- mljanom v naši raztresenosti vse premalo znana. Vse premalo cenimo ta dar, ki nam ga je zaslužil Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu. Poleg drugih člankov nam, osta- relim, največ pomenijo zapisi naših misijo- narjev; zanje imamo največ časa prav mi, v svojih skromnih molitvah,žrtvah in nočnih urah.
Dela Stanke Glavan pa lahko samo obču- dujemo in čestitamo njenim sposobnostim, čeprav jo osebno ne poznamo.
Kadar boste imeli prostor,bi prav prišla tudi beseda o molitvi,posebno zasebni, saj nam ta dela precej težav v naši raztresenosti.
Vse druge rubrike pa so z božjo pomočjo in vašimi napori hvalevredne. Enako trdijo tri naročnice,ki si ne upajo spraviti besede na papir, so pa z vašim trudom zelo zado- voljne.
S spoštovanjem vas vse pozdravljam! Bog vas živi!
Pristno prijateljstvo potrebuje znamenja, potrebuje besede. Molitev je doživeto pri- jateljstvo z Bogom. Molitev je pogovor z Bogom. Ni vseeno, kako se pogovarjamo z njim. Velikokrat tožimo nad tem, da smo raztreseni, da ne najdemo lepih besed... Tudi najbolj okorna in nerodna beseda iz iskrenega srca je boljša od najbogatejše in najlepše, ki pa ni pristna. Prav tako,kot so tudi ljudje, ki le z večjo težavo izrazijo svojo notranjost, a odtehta pred Bogom njihovo mišljenje več kot vse govorjenje. Pomanj- kljiva, predvsem blebetava,pretirano čust- vena,skvarjena beseda razodeva neurejeno notranjost. Še veliko bi se dalo o tem po- vedati. Čim bolj bomo Bogu ponižno in pre- prosto povedali to, kar nosimo v svojem srcu, čimbolj ga bomo spoznavali, ljubili in razodevali v svojem življenju,tem bolj pra- va in pristna bo naša molitev.

Že več kot dvajset let sem invalid II.kate- gorije. Prijatelja prebiram osemnajsto leto. Vse besede so mi pri srcu. Sem tudi član društva invalidov. Kot poverjenik sem zelo rad obiskoval nepokretne invalide. Moje srce čuti s takimi,ki so med štirimi stenami Naletel sem tudi na zapuščene ali zapostav- ljene invalide.Ti zapadejo v duševne stiske ki jih potiskajo v brezupje in jim upada vo- lja. Nekateri zaradi nerazumevanja ali neo- zdravljivosti čutijo stisko,čeprav niso hudo bolni. Primer: Ostareli upokojenec je imel prometno nesrečo. Desna noga nad kole- nom je bila zlomljena. Dali so mu nogo v mavec in ga obdržali nekaj več kakor dva meseca v bolnišnici. Ko so mu mavec od- vzeli, so ga peljali na dom,v njegovo sobo. Bolnik je bil osamljen.Hrano so mu prinašali zraven pa je dobil kakšne ostre besede. Prišla je tista usodna noč. Mimogredoči je sredi noči slišal klic bolnika:»Joj,pomagajte mi!« V družini, kjer je vladal alkohol, se nihče ni oglasil. Drugo jutro je v Gospodu zaspal. Ko so ga oblekli, so njegovo zadnjo stran našli brez kože. Kako velike bolečine je moral bolnik prenašati!
Lep pozdrav vsem invalidom in trpečim. Vsak dan se vas spominjam v molitvi.
Okoli nas je veliko skritega trpljenja,za ka- terega včasih ne vedo niti najbližji. Upajmo, zvesti prijatelj Job,da so takšni primeri redki Opominjajo pa nas, da nam ne zadostuje vrhunska tehnika in nagla obveščenost,kaj se dogaja na drugem koncu sveta. Potre- ben nam je čut odgovornosti za bližnjega in dejavna ljubezen, ki zna biti iznajdljiva.

Dragi prijatelji in urednik! Že dve leti berem list Prijatelj. Prinesel mi ga je g. katehet, ki poučuje na naši šoli verouk. List mi zelo ugaja,zato se vam še sama oglašam. Ime- nujem se Mirtha Barbetti.Sem daljna soro- dnica pesnika Goriških Brd Alojza Gradnika. Pesnikov brat Jože je oče mojega starega očeta Mira Gradnika, ki stanuje z nami na Plešivem. Naša vas Plešivo je zaselek, ki je do 1947. leta pripadal Medani. Od tedaj dalje spadamo pod Italijo,medtem ko je del naše vasi ostal v Jugoslaviji.Obiskujem peti razred osnovne šole s slovenskim učnim jezikom na Plešivem.Stara sem deset let in sem od rojstva na vozičku. Pri nas v Italiji otroci, taki kot sem jaz, obiskujemo pouk skupaj z drugimi šolarji v redni šoli.Zelo sem srečna, da so mi oskrbeli invalidski voziček na baterije. Kadar je lepo vreme, pridem sama z vozičkom v šolo.Navadno me spre- mlja mlajša sestrica Melita. Včasih imam tudi častno spremstvo s psičkoma: z Lilo, ki je bernardinec, in malim Snoopyjem. V našem razredu je sedem učencev. Štirje obiskujejo četrti in trije peti razred.Ob po- nedeljkih je zelo prijetno, ko pride na šolo katehet, ki ga kličemo kar Pater, ker ima za nas dolgo in težko ime. Drugače pa se imenuje Ambrož Kodelja.Za danes je dovolj Pa drugič še kaj. Lep pozdrav
Draga Mirtha! Tvojega pisma smo bili zelo veseli. Bratske vezi sežejo tudi čez mejo. Morda bodo tvoje vrstice spodbudile še ko- ga iz zamejstva, da se nam oglasi in nam posreduje drobec iz svojega življenja in kraja.Ti pa ostani še naprej tako pogumna in dobre volje. V krog bralcev Prijatelja pa pritegni še koga iz vaših krajev. Ob pone- deljkih pa ti želimo prijetne ure z vašim »Patrom«, ko odkrivate in se poglabljate v podobo Jezusa Kristusa, po katerem naj bi oblikovali tudi mi svoje življenje in drugim oznanjali njegovo veselo oznanilo.Oglasi se še kaj!

Zahvaljujem se vam, ker ste me tako po- častili z objavo mojega pisma, ki pa ni bil namenjen za objavo. No, škode ni nobene. V Prijatelju ni kaj kritizirati, je kar v redu. V Bratstvu pa bi bilo treba še kaj storiti. Ni dovolj, da si samo dopisujemo in tolažimo drug drugega. Ko bi mogla, bi v naši vasi in okolici skušala v Bratstvo pridobiti tudi zdrave, da bi kaj pomagali. Vsaj pospraviti stanovanje, poklicati duhovnika. Zdravnika že še kdo pokliče,na duhovnika se pa malo kdo spomni. Velikokrat duhovnik pomiri in potolaži bolnika. Bratski pozdrav
Spet bomo objavili nekaj vaših vrstic, dra- ga Micika.Vaše misli so nam v razmišljanje, vsem pa spodbuda za večjo medsebojno pomoč. V Bratstvu želite večjo zavzetost bolnikov drug za drugega in pa pomoč so- delavcev-zdravih tam,kjer bi bilo potrebno Osnova vseh dejavnosti Bratstva so obiski Nujno je,da se bolniki obiskujejo med seboj Ne zadostujejo samo obiski zdravih bolnim. Vsak lahko nekaj stori, po zmožnostih,ki so mu dane.Obiski dajejo možnost za neštete vrste služenja: branje knjig,časopisov, po- sojanje knjig,pisanje,prevoz v farno cerkev za nedeljsko mašo... lahko naštevamo v nedogled.

Pozdravljen urednik in vsi trpeči! Na moje pismo v decembrski številki Prijatelja sem dobila res veliko pošte. Vsem, ki so mi po- slali naslov,sem odpisala,drugim pa,poseb- no Angelini in neki mamici iz Doba pri Dom- žalah, se tu zahvaljujem za iskrene in v srce segajoče besede. Res, koliko lepih želja, misli in molitev pride iz src trpečih, ki jih je Bog prikrajšal za zemeljsko veselje, za zdravje, da v trpljenju in žrtvah, kakor meni, pokaže smisel življenja in vrednost prave molitve za vse potrebe človeštva, ki jih zdravi ne doumejo.
S prijateljskim pozdravom vam želi dosti sreče in uspehov
Iz vašega pisma lahko vidimo, koliko lahko pomeni posredovanje notranjega bogastva ki smo si ga nabrali v raznih preizkušnjah. Ta govorica je mnogo močnejša kot zgolj teoretično razglabljanje, prav zato, ker je bila doživeta. Tudi v takem posredovanju, izmenjavanju misli in medsebojnem spod- bujanju ter molitvi se izraža naša bratska ljubezen.

Pri polnočnici in doma ob jaslicah smo bili v mislih in molitvi združeni med seboj in z Bo- gom; z vsemi, ki nas z govorjeno in pisano besedo dvigate k Bogu, spodbujate, da ne omagamo, da nismo zaverovani sami vase, da bi se odprli svojim bližnjim in Bogu. Mo- limo za bolne,invalide in vse trpeče po širni zemlji,da bi vsak po svoje v trpljenju,bole- činah in osamljenosti svoj križ vdano nosili za odrešenje vsega sveta in za uspeh lju- bljanskega misijona. Križ, le kdo ga nima? Zato prosimo drug za drugega,da ne oma- gamo, saj smo vsi ustvarjeni in poklicani v življenje, za Življenje. Jezusovo prebodeno srce so tista odprta vrata, skozi katera vsi želimo stopiti v srečno radost in veselje k Bogu. Prosimo ga, da bomo v vsakdanjih preizkušnjah deležni daru žive vere in go- reče ljubezni.
S prijateljskim pozdravom
Ob vašem pismu,draga Lojzka,priznamo,da smo naredili napako,ker nismo nič opozorili na misijon v Ljubljani. Ker pa mnogi zago- tavljate molitveno povezanost,smo prepri- čani, da tudi v tej molitvi za misijonarje in vernike niste bili osamljeni. Zato se zahva- limo vam in vsem, ki v svoje molitvene na- mene vključujete vse potrebe naše domo- vine in po svetu.

Najlepša hvala in Bog plačaj za redno poši- ljanje Prijatelja.Vsi ga radi beremo,posebno bolniki in invalidi, ko pišete o romanjih in srečanjih, pa o zboljševanju odnosov med prizadetimi in zdravimi ter tudi kako skrbeti za umirajoče.
Lani sem lahko večkrat romala, ker mi je dobra družina pomagala z denarjem. Sama nimam pokojnine kot nekateri, pa vseeno Bog dobro skrbi zame,bolj kot sem vredna. Za vse sem Bogu hvaležna. Čeprav nisem zdrava, še kaj malega delam: pospravim si sobo, operem si in se uredim, več molim v razne namene. Imam naročenih več listov, pa jih posodim še drugim v domu. Nikoli mi ni dolgčas,saj je dela še preveč. Trikrat na dan nahranim tri do štiri bolnike. Večkrat jim dajem piti, za povrh pa še kakšen slad- korček.
Vse to je malenkost, kar naredim, vendar so mi zelo hvaležni.
Vsem na uredništvu lep pozdrav iz doma.
Draga Jožefa! Opazili smo že velikokrat, da ljudje, ki so pripravljeni drugim pomagati, sami dobe pomoč, ko so je potrebni. To velja tudi za vas. Z drobnimi pozornostmi, ki niso odvisne od denarja,ampak od dobre volje, osrečujete ljudi okoli sebe. Zato ni čudno, da vam drugi omogočijo stvari, ka- terih vi brez njihove pomoči ne bi zmogli. Zdravi in srečni bodite in oglasite se še kaj!

Prejeli smo 19 pravilnih in 4 nepravilne re- šitve prejšnje križanke. Pravilna rešitev je: P, L, VREME, ETOS, FP, LETO, PREŠEREN, AKT, KLI, ANTIKA, T, CIH, EN.
1. nagrado (celoletno naročnino na list Pri- jatelj) prejme: Nežka TRDAN, Dolenja vas 30, 61331 Dolenja vas;
2. nagrado (knjigo »Kdo si,Gospod?«) prej- me: Drago TOPLER, Partizanska 42, 62370 Radlje ob Dravi;
3. nagrado (knjigo »Sprejemam križ«) prej- me: Antonija ŠTUCIN, Praprotnikova 7, 61000 Ljubljana;
4. nagrado (tolažilna - ponovno žrebanje naslednjič) pa prejme: Albin URH, Jelovška 10, 64264 Bohinjska Bistrica.
1. klekljan prtiček (dar Marije Simnovčič);
2. knjiga: »Kdo si, Gospod?«;
3. knjiga: »Sprejemam križ«;
4. usnjen mošnjiček (dar Toneta Planinška);
5. tolažilna nagrada - ponovno žrebanje naslednjič.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste že prispevali svoje izdelke za nagrade in se še priporo- čamo, da nam katerega odstopite. Pošljite ga na uredništvo.

Žena nikakor ni bila zadovoljna s svojo težo »Gotovo je tehtnica pokvarjena,« je ugo- tovila in prosila moža, naj ji kupi novo.
»Ti si mi prinesel pokvarjeno tehtnico, saj kaže prav toliko, kot je KAZALA STARA,« je bila razočarana žena.

Učitelj: »Kako se imenuje sedem dni v tednu?«
Učenec: »Ponedeljek,torek, sreda,četrtek, petek, sobota...«
Učitelj: »To jih je šele šest,eden manjka... No?«
Deček ostane nem.
Učitelj: »Kateri dan gre vendar mama v cerkev?«
Učenec: »Kadar ji ata kupi nov klobuk.«

»Včeraj sem padel z deset metrov dolge lestve.« - »Presneto... si pa imel srečo,da se nisi polomil.« - »Oh,padel sem s prvega klina.«

Pomladni veter topi zadnje snežne krpe in zima se poslavlja. Kmečki ljudje že obrezu- jejo vinsko trto,orjejo in tako polja priprav ljajo za setev.Vse hiti na delo v tihem upa- nju, da bo narava bogato poplačala njihov trud. Rada bi se njim pridružila.
Prebujajo se že prve cvetke. Zvončki za- spanci dvigajo glavice proti soncu in tro- bentice se zlate na tratah.Po livadi se ra- zlega veseli otroški smeh,ko njihove ročice trgajo cvetke za mamico. Pomlad je tudi zame najlepši čas, saj opazujem, kako se vse prebuja. Pomladni čudež, ko iz drobnih zrn zrastejo velike rastline,se ponavlja leto za letom in daje novih spoznanj, da je vse živo potrebno počitka in novega prebuje- nja. Po drevju se oglašajo ptički in njihov napev zveni kot hvalnica Stvarniku za vse kar jim podarja. Ko gledam na vrtu prve cvetlice, metulje, čebele, ptice ter poslu- šam njihov koncert,me božajo sončni žarki ki so vsak dan toplejši. Tudi drevje se bo skoraj že odelo v zelenje.
Prebujajoča se narava nas opominja na na- še prebujanje. Postni dnevi nas opominjajo da moramo v tem času še bolj delati dobra dela. Kakšna odpoved ali žrtev za koga, ki potrebuje kakršno koli pomoč, je že korak na poti dobrote. Post ni le zdržek pri hrani, temveč prizadevanje za dobra dela. Če bi imel vsak vsaj malo take dobrote kakor mati Terezija,bi bilo gotovo po svetu veliko manj lačnih.Groza me je,ko gledam,kako umirajo lačni otroci.Ali bi ne bilo plemenito,če bi se odrekli ne samo v postu, temveč vse leto in tako pomagali lačnemu otroku. Morda se bo prav ta človek usposobil za strokovnja- ka in učil rojake delati ter jih voditi k na- predku.
Gotovo ni prehuda žrtev če se človek odpove skodelici kave ali škatli cigaret na teden,morda kdaj kaki dragi vstopnici za zabavo? Tako malo je to za nas, vendar veliko v božjih očeh,če je storjeno iz ljubezni do Boga in bližnjega.
Bodimo veseli in radostni,ko slavimo veliko- nočne praznike,kajti tudi nam bo za vélikim petkom zemeljskega življenja zasijala zarja vstajenja, kjer življenje ne bo več poznalo solzá.

Stanka

Prispevke za št. 3 pošljite do 19. aprila 1986

Na naslovni strani: Pod taborsko cerkvijo na Gorenjskem (foto J. Marolt)

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 100 din, naročnina za leto 1986 600 din (podporna 1200 din), za inozemstvo 1200 din (letalsko pošiljanje 2000 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka