APRIL

Dobri Oče,napolni naša srca z ljubez- nijo,da bi begunce,ki so morali zapustiti svojo domovino, lepo sprejemali in jih vključevali v družbeno življenje.

Gospod Jezus,daj da bi leto strpnosti ki so ga razglasili Združeni narodi, spod budilo spoštovanje verskega in osebne- ga prepričanja med verskimi skupnostmi in družbo.

Sveti Duh,prebudi v nas gorečo željo da bi nas obnovitev krstnih obljub vodila k medsebojni spravi in k spravi z Bogom

MAJ

Bog,naš Oče,podari staršem milost,da bodo radi sodelovali pri evangelizaciji in vzgajali otroke v šoli tvojega Sina.

Kraljica misijonarjev, izprosi mladim milost, da bi bili po tvojem zgledu pri- pravljeni odgovoriti na misijonski poklic.

Duh življenja, prebujaj v nas zavest, da smo s krstom poklicani k duhovnemu prerajanju svojega okolja.

spredaj: štorklja v Prekmurju; foto F. Stele
zadaj: mlin na Muri; foto F. Stele

Vstajenju naproti

Dragi prijatelji! Pomlad je čas setve. Zemljo razrahljamo in pognojimo. Potem posejemo ali posadimo, okopavamo, nekatere rastline tudi obrežemo. In to vsako leto znova. Človek torej stori,kar je v njegovi moči, Bog pa daje rast.
Podobno smemo reči za vsako številko Prijatelja. Dopisniki napišete in pošljete prispevke, s sodelavci v uredništvu jih pregledamo, uredimo in pripravimo za tisk. Tako tudi to 150. številko, ki je povsem običajna.
V uredništvu se zavedamo, da bi marsi- kaj moglo biti boljše.Kakovost pa ni od- visna samo od napisanega ali od pripra- ve, pač pa tudi od odmevov. Ti namreč pokažejo, kakšno seme je bilo vsejano, koliko je bila 'zemlja' pripravljena ter kakšna so pričakovanja,želje in potrebe Vse to reviji daje življenjski utrip in jo usmerja.
Prepričan sem še v nekaj. Nad vsemi sodelujočimi je Božji blagoslov, ki ga izprosijo tiste tihe duše, ki se niti ne oglašajo. Poleg vidnega dela je tudi ne- vidna podpora, za katero se želim še posebej zahvaliti. S tem seveda prvih ne izključujem.Brez vašega sodelovanja dragi sodelavci,dobrotniki in poverjeniki se takole niti ne bi mogli 'pogovarjati'.
Včasih je slišati ugovor,da je poročil že preveč. Res smo zasuti z njimi iz tiska, radia in televizije;iz pogovorov z znanci in prijatelji. Ena vest prehiteva drugo, današnja zasenči včerajšnjo. Vsega je toliko, da smo že presiti in ravnodušni. Ne damo se več ne nagovoriti ne pre- pričati.
Prijatelj prinaša manj znano plat življe- nja, vendar prav tako resnično, kot so druge.Kdor ga sprejema z odprtim srcem bo laže ločeval pleve od zrnja,dobro od slabega ali povprečnega.
Postni čas nas je tudi letos vabil k spre obračanju,da bi šli vase,da bi s spošto- vanjem in z ljubeznijo stopili do bližnjih, da bi se srečali s Kristusom.Véliki teden z vsemi skrivnostmi, ki jih obhajamo, nam podarja še eno priložnost.
Zmaga Križanega. To je Jezusova res- nica. Resnica vseh mučencev Cerkve in vseh, ki so se na svetu borili za evan- geljske vrednote. Zaradi Jezusovega zgleda moramo verjeti, da v vsakem človeku tli iskra človečnosti, iskrenosti, pravičnosti...
Zmaga križanega Kristusa v nas.Čeprav smo kdaj malodušni in omahljivi, tudi v nas še tli iskra pravičnosti, človečnosti, iskrenosti, ki se po Kristusovem križu lahko razplamti.
Kristusova zmaga nad smrtjo, njegovo vstajenje,je temelj naše vere in našega upanja. V njem, našem Gospodu in Bratu, gremo naproti našemu lastnemu vstajenju.

Jože Zupančič

ZA JEZUSOM V VELIKEM TEDNU IN VELIKONOČNEM ČASU

Dragi bralci Prijatelja!
V prejšnji številki ste bili po- vabljeni k hoji za Jezusom skozi pustni in postni čas.Vam je uspelo? Nekaterim bolj, drugim manj. Če je komu v celoti, se vsi z njim veselimo. Hvala Bogu!
Pred nami je teden, ki ga kristjani ime- nujemo véliki.To ime smo mu dali zaradi velike ljubezni, ki nam jo je Jezus v teh dneh izkazal. Pojdimo za njim in sku- šajmo te velike dneve doživljati z njim. Nato se bomo odpravili za njim še vseh sedem tednov velikonočnega časa in ga spremljali tja do binkošti.
Na veliki ponedeljek se Jezus mudi v Betaniji,kjer mu Lazarjeva sestra Marija mazili noge. Jezus pravi, da je to storila za njegov pogreb, velike duhovnike pa slišimo, kako načrtujejo Jezusovo smrt.
V evangeliju velikega torka govori Jezus učencem,da gre tja,kamor oni ne morejo iti takoj, a bodo prišli pozneje. To velja tudi za nas.
Evangelij velike srede je boleč. Poslu- šati moramo, kako nekdo, ki je tri leta hodil z Jezusom,pripravlja izdajstvo. Da se nihče od nas ne bi kdaj za takega odločil!
Veliki četrtek je dan dveh tako velikih Jezusovih darov, da jih nikoli ne bomo mogli doumeti: duhovništva in svete Evharistije.Po teh dveh darovih nas Je- zus vse,ki za njim hodimo, najtesneje in osebno s seboj povezuje.
Veliki petek: Jezus za nas umrje na križu. Popolnoma bi bil zapuščen, če ne bi bilo zraven njegove Matere, apostola Janeza in nekaj najbolj zvestih.Kako naj se jim mi pridružimo? Tako,da iz ljubezni jemljemo nase vsakdanje križe in jih z mislijo na Jezusa nosimo.
Velika sobota: Jezus leži v grobu.Tudi mi bomo nekoč v grobu. Za sedaj pa v duhu položimo pred njegov grob vse, kar mora v našem srcu umreti, da more v njem živeti Jezus.
Velika noč: Kristus je vstal,Kristus živi, Aleluja! Če smo z njim umrli,bomo z njim tudi vstali.Naša žalost se bo spremenila v veselje in tega veselja nam nihče ne bo vzel.
Bela nedelja. Hvala ti, apostol Tomaž! Iz Jezusa si izvabil besede, ki so za nas tako tolažilne: Blagor tistim, ki so ve- rovali, čeprav niso videli. Jezusa nismo videli, a za njim hodimo. V veri.
3. velikonočna nedelja.Apostoli gredo složno lovit ribe. To je pritegnilo Jezusa Pripravil jim je zajtrk in naročil, naj k njegovim ribam položijo še svoje.Potem so skupaj jedli. Pridružimo se jim.
4. velikonočna nedelja. Jezus, dobri Pastir, zagotavlja ovcam, ki gredo za njim in poslušajo njegov glas,da jih nih- če ne bo iztrgal iz njegove roke.Obljuba ki velja tudi nam!
5. velikonočna. Kakor sem jaz ljubil vas, tako se tudi vi ljubite, in svet bo spoznal, da ste moji učenci. Bralci Pri- jatelja se ljubimo.
6. velikonočna. Tistega,ki Jezusa ljubi in njegove besede spolnjuje, ljubi Jezu- sov Oče. Skupaj bosta prišla k njemu. Ne prihajamo torej samo mi k Jezusu, tudi On skupaj z Očetom prihaja k nam.
Vnebohod. Blagoslovil je svoje učence in se dvignil v nebesa. Oni pa so se ve- seli vrnili v Jeruzalem. Čutili so Njegovo navzočnost, čeprav je šel od njih. Tudi mi čutimo, da je med nami.
7. velikonočna. Jezusovi učenci naj bodo eno med seboj. Tako bodo eno z Njim in z Očetom. Kadar hodimo z Jezu- som, je z nami njegov Oče.
Binkošti. Jezus nam je poslal obljublje- nega Duha Tolažnika. Kazal nam bo, po kateri poti naj hodimo za Jezusom,dajal nam bo moči, da bomo na njej vztrajali ter nas tolažil, ko nas bo zajemala ma- lodušnost.
Marija, ki je najbolj zvesto hodila za Jezusom, nas bo ves mesec maj z ma- terinsko roko spremljala na naši poti.

p. Franc Cerar

Skozi skrivnostno tišino pomladnega jutra -
zapojo vsako leto-velikonočni zvonovi..

Naj še v naših dušah zadonijo -
v sreči vstajenja: akordi novi!

Odrešenjsko skrivnost božje ljubezni
nam vstali Kristus daruje:
"Le v Bogu je sreča in večno življenje!"
To vero nam božji Sin potrjuje.

Kristus, Ti si edino upanje naše -
in luč najglobjih radosti!
Prenovi naše duhovno življenje
v spoznanju velikonočnih Skrivnosti!

VSTALI KRISTUS, NAŠE UPANJE, NAJ BO LUČ NA POTI ŽIVLJENJA!
VSEM BRALCEM, POVERJENIKOM IN DOBROTNIKOM Z VELIKO HVALEŽ- NOSTJO VOŠČIMO

UREDNIŠTVO IN PRIJATELJI

PREDAJA

To je lahko moja ali pa tvoja zgodba. Vsakdo se namreč kdaj v življenju sooči z zanj nerešljivo stisko, iz katere ne zmore več sam naprej.Takrat se njego- vo srce v najbridkejši bolečini in samoti obrne navzgor z večno starim vpraša- njem, kot je staro človeštvo: Zakaj, Gospod?!
Ana je bila skromnega porekla.V stano- vanju,kjer je živela, ni imela tople vode in sem pa tja si je privarčevala kakšen tolar za majhen priboljšek.
Nato je srečala svojega bodočega mo- ža. Bil je pravi junak iz njenih sanj. Svojim ušesom ni mogla verjeti, ko ji je predlagal, da bi se poročila. Med drugim je imel tudi nekaj premoženja, tako da sta se preselila v predmestje, kjer sta imela toplo vodo, velika okna in zeleno trato. Poleti so cvetele rože. Kmalu so ju razveselili tudi otroci. To je bilo vse, kar si je Ana kdaj želela.
Potem je začutila, da je zbolela. Šla je k zdravniku in poslal jo je v bolnišnico na preiskave. Sploh ni bila pripravljena na kaj takega,ko jo je zdravnik žalostno pogledal in dejal: "Vaša jetra so nehala delovati." Skoraj zakričala je nanj: "Ho- čete reči, da umiram?" Z očmi, uprtimi v tla, je dostojanstveno dejal: "Storili smo vse, kar smo mogli!" Nato se je o- brnil in tiho odšel iz njene bolniške sobe
Začutila je, da se je v njeni notranjosti vžgal plamen jeze. V svojem besu je hotela ošteti Boga. Tako se je v svoji bolniški srajci in halji mukoma prebijala po hodnikih,namenjena v kapelo.To naj bi bilo srečanje iz oči v oči! Počutila se je tako slabotno, da se je po poti mo- rala oprijemati sten.
Ko je stopila v kapelo, je bila v njej te- ma. Nikogar drugega ni bilo tam. Tako se je pomikala naprej po osrednji ladji proti oltarju.Med potjo iz svoje sobe do kapele,ki se ji je zdela kot popotovanje brez konca, je pripravljala svoj govor: "O Bog,ti si goljufija, prava prevara. Že dva tisoč let se razglašaš za ljubezen, toda vedno,ko človek najde malo sreče mu potegneš preprogo izpod nog.Tako! Hočem, da veš, da sem te prepoznala, spregledala sem te!!!"
V osrednji ladji blizu prezbiterija je pad- la. Tako slaba je bila,da je komaj videla S težavo je razločila besede, vtkane v preprogo na stopnicah k oltarju. Pre- brala in ponovila je naslednje besede: "Gospod, bodi milostljiv meni, grešnici!"
Nenadoma so izginile vse jezne besede in želja, da bi Boga oštela. Vse, kar je ostalo, so bile besede: "Gospod, bodi milostljiv meni, grešniku!"
Potem je položila svojo utrujeno glavo na prekrižani roki in poslušala. Globoko v sebi je zaslišala: "Vse to je preprosto povabilo in prošnja,da preusmeriš svoje življenje k meni. Saj veš, tega nisi nikoli storila. Zdravniki tukaj delajo po svojih najboljših močeh, ko te zdravijo, toda le jaz te lahko ozdravim!"
V temi in tišini tiste noči je Ana svoje življenje obrnila k Bogu. Podpisala je bianco menico in jo predala Njemu, da bi vpisal vse zneske. Bila je to ura za Boga. To je bil trenutek njene predaje.
Potem ko se je vrnila v svojo bolniško posteljo, je globoko zaspala.Naslednje- ga dne po laboratorijski analizi krvi in urina ji je zdravnik sporočil spodbudno novico:"Kaže,da vaša jetra spet delajo!"
Kot Joba v Stari zavezi jo je Bog prive- del do roba,a le zato,da bi izvabil njeno predajo: "Zgodi se Tvoja volja!"

Priredila: Vladimira Sladič

John Powel: Sreča izvira iz notranjosti

KARITAS -  TEMELJNO POSLANSTVO CERKVE

V zadnjih štirih letih, odkar tudi formalno obstaja na Slovenskem orga- nizirana Karitas, se je zvrstilo že kar precej predavanj in seminarjev, ki so z raznih strani osvetljevali bistvo Karitas. Letos se je vrsti teh prireditev pridru- žila tudi teološka fakulteta in skupno s Škofijsko Karitas Ljubljana v dneh od 17.do 20.oktobra 1994 priredila seminar o Karitas kot eni od temeljnih sestavin trojnega poslanstva Cerkve. Predavala sta dr. Wilhelm Zauner, profesor pasto- ralnege teologije, in asistent dr. Markus Lehner s Teološke fakultete v Linzu (Avstrija).Vsa predavanja je sproti zelo strokovno prevajala dr. Metka Klevišar.
Več kot štiridesetim poslušalcem - štu- dentom, sodelavcem Karitas in drugim - sta predavatelja izvirno iz lastnih in zgo dovinskih izkušenj predstavila Karitas kot nepogrešljivo dejavnost Cerkve.
Posebnost teh predavanj je bila polju- dna, vsem razumljiva in jasna razlaga teološke utemeljitve Karitas.Tako je na primer teologijo Karitas mogoče strniti v dve besedi: Oče naš. Ker je Bog naš Oče, smo vsi ljudje člani velike božje družine in kot bratje in sestre zato dol- žni "drug drugega bremena nositi."
Kristusovo naročilo: "To delajte v moj spomin!" zajema poleg evharistije tudi "umivanje nog", torej tudi služenje bra- tom in sestram. Odločilna je povezava treh temeljnih funkcij,oznanjevanja be- sede, praznovanja evharistije in izvrše- vanja bratske ljubezni v skupnem Duhu. Vsaka funkcija sama za sebe je nepo- polna.
Kljub velikim socialnim spremembam so tudi v razvitih državah Zahodne Evrope prisotne številne oblike revščine. Spre- menila se je le njena oblika. Nekoč so bili ubogi celi sloji, danes je revščina v glavnem usoda posameznika,ki se iz ta- kega ali drugačnega razloga znajde na robu družbe.Revščina je relativni pojem Računa se, da je v državah Evropske skupnosti okrog 50 milijonov ljudi, kate- rih družbeni položaj lahko ocenimo kot kritičen.Z novim družbenim razvojem se vedno bolj uveljavlja odprti trg social- nih storitev.
Postavlja se vprašanje, kje je v tem primeru mesto Karitas.Odgovor je lahko večstranski;po eni strani naj se Karitas posveti tistim ljudem in dejavnostim, za katere se ne zavzema nihče, po drugi pa naj Karitas pokaže, da je krščansko zavzemanje za uboge temeljna sesta- vina naše vere, ki na poseben način povezuje oboje, tiste, ki pomagajo, in tiste, ki pomoč prejemajo.
Ko so okrog leta 1960 v Dortmundu v Nemčiji trije frančiškani prišli v novo so sesko, kjer se je na novo naselilo okrog 19.000 ljudi in sploh ni bilo cerkve,da bi ustanovili novo župnijo, so najprej ljudi povprašali, kaj pričakujejo od Cerkve. Odgovori so bili nenavadni. Ljudje so pričakovali pohištvo, prometno ureditev soseske, telefon, prostor za sestajanje in šele na koncu je bila duhovna oskrba Prisluhnili so ljudem, iskali pohištvo, dali na razpolago svoj telefon, in ko je po desetih letih profesor dr.Zauner obiskal to župnijo, je dobil odgovor, da je med- tem postala čisto "normalna" župnija.
Župnija se je torej začela s Karitas.Po- moč in ljubezen je naredila ljudi medse- bojno za bližnje. Vendar bližnji ni Bog in se ga ne sme narediti za Boga. Bistvo Karitas je zanimanje za drugega, je al- ternativa sodobni odtujenosti in sebič- nosti, je odsev božje ljubezni, "zakaj Bog je ljubezen." (1 Jan 4,8).

Jože Kočar

STOPIMO SKOZI OZKA VRATA

Pogumno sprejmite pepel! Vsa postava se dopolnjuje v eni besedi: Ljubiti!

Polnoč, post mi govori, brez ugovora in pritiska, ki hodi za menoj!
Spremljam Jezusa v puščavo,strašno in samotno puščavo. Gospod,sam odhajaš ker tako hoče Oče.
Svoj osebni postni načrt pa sem zao- krožila v prvo misel! Ljubiti!
To sta dva mladostnika, sestra in brat, nimate mame. Že nekaj let rada prideta k meni, lačna, žejna, zebe ju, in še kaj.
Rada ju imam, odkrita sta.
Ko pa sem pred kratkim poslušala radio Vatikan, kako je ob srečanju z mladimi govoril sv.oče Janez Pavel II., sem str- mela, s kakšno ljubeznijo jih sprejema brez kakih očitkov, vsakega bi pobožal, vse razume, samo dvigal je njih ideale, blagoslavljal, tako je navdušeno rekel: "Letite visoko, visoko, ne bojte se biti sveti!"
V darovanju trpečim bo posvečen post, ki je ljubezen, zahteva, da daš več kot imaš, daš samega sebe. Molitev in trp- ljenje pa vsem,ki živijo Bogu posvečeno življenje, posebno duhovnikom za ose- bno srečo in zvestobo Cerkvi.

Fanči T.

CVETKA PRAVI: "HVALA VAM!"

Kje so tista leta, ko je lahko vesela šla od doma in se vračala iz službe, kjer se je med izbranimi sodelavkami prijetno počutila kljub trdnemu dnevnemu ali nočnemu delu.Življenje pa jo je privedlo do onemoglosti. Že leta in leta prenaša kruto bolezen. Toda Bog ji daje moči. Ko se v molitvi spomni njegovega trp- ljenja, laže prenaša svojo usojeno pot v večnost.
Kot že neštetokrat, je tudi tistega dne Cvetka rekla: "Kako je bilo lepo!" Zopet so se sestale sodelavke, sosedje, prija- telji in družina - kot vsako leto približno ob njenem rojstnem dnevu, prazniku ali kar tako.
Tudi tokrat smo najprej s sveto mašo,ki jo je daroval župnik, z molitvijo in ubra- nim petjem počastili Boga in se spomnili na vse tiste, ki kakorkoli trpijo ali težko prenašajo to popotniško življenje. Mo- goče se sliši nenavadno, toda takšna srečanja nas vse notranje osrečijo. Po maši se zadržimo še nekaj časa, si kak- šno povemo in zapojemo.
Sama pravi: "Moje nekdanje sodelavke so res nekaj vredne, niso me pozabile - nasprotno,pa tudi jaz jih imam dostikrat v mislih in si želim čimprejšnega ponov- nega snidenja."
Ko se tako zberemo odpritih src, imamo občutek,da vendarle nekaj pripomoremo zato je naše srečanje toliko bolj Boga vredno in nam vsem v zadovoljstvo, še posebno pa Cvetki. Hvala!

S. Stiplovšek

KOT MAJHNI OTROCI

Prav tako kot majhni otroci,ki jih obda- ruje sv.Miklavž, smo se počutili oskrbo- vanci Doma upokojencev na Taboru v Ljubljani,ko smo za Miklavža dobili darilo Pri naši polnočnici smo bili zopet obda- rovani, tokrat s srčkanimi jaslicami - Jezuščkom, ki se je ves svetil v temini zimskih noči. Lepo darilo za nas je tudi sv. maša vsak prvi petek. Hvaležni smo našim duhovnikom, sestram in njihovim kandidatkam, da pridejo in zapojejo z nami. Najlepše darilo pa je Jezus v sv. obhajilu,ki ga prinese duhovnik ali sestra
Moje zdravje očitno peša. Premišljam, komu vse sem lahko hvaležna: doma- čim, obiskovalcem iz Karitas in društva invalidov, zdravniku, fizioterapevtki in fizioterapevtom, sestram in strežnicam tu v Domu. Hvaležna sem tudi vsem, ki pripravljate Prijatelja, da nas obišče. Zadnje čase sem najbolj hvaležna tis- tim,ki pripravljajo oddaje radia Ognjišče So dnevi,ko se človek počuti tako osa- mljenega in žalostnega.Pa samo zavrtiš gumb, oglasi se prijatelj z Ognjišča in nisi več sam. Kako lepo je prisluhniti mislim o svetniku dneva in cerkvenim pesmim!

Matilda Šrot

TOMBOLA PO MAŠI

V dneh od 23.II. do 1.III.1995 sem bila kot pacientka na urološkem oddelku v Kliničnem sentru v Ljubljani. Ko mi je zdravstveno stanje to omogočilo, sem se udeleževala večernih maš v novi kapeli tega centra.
Bila sem izredno prijetno presenečena ob tolikšni pozornosti do bolnikov;naj o- menim bolniškega župnika gospoda Mira Šlibarja in njegove sodelavce.
V soboto -bila je pustna sobota-so prip ravili celo tombolo;in sicer z bolj ali manj simboličnimi darili, katere smo prejeli vsi udeleženci maše oziroma tombole.
Z zanimanjem sem opazovala bolnike, kako so z veseljem spremljali prisrčen program in pri tem gotovo vsaj za kra- tek čas pozabili na svoje bolečine in strah pred boleznijo.
Gospod župnik je obljubil, da bodo tom- bolo še kdaj priredili.To pa je povezano tudi s stroški, zato prosim vse dobre ljudi, ki sočustvujejo z bolniki, da pris- pevajo kakšen skromen dar v ta namen (to so lahko kakšni flomastri, barvice, risalni listi, rožni venčki, večji dar pa je že manjši tranzistor ali kakšna dobra knjiga).
Za vso pozornost, ki sem jo bila skupaj z drugimi bolniki deležna v teh dneh pri večernih mašah, se gospodu župniku in njegovim sodelovcem v imenu vseh udeležencev in v svojem imenu prisrčno zahvaljujem.
Želim vam obilo božjega blagoslova pri tako plemenitem delu z bolniki.

M. Perne

»KDOR MENE NAJDE ...«

Res so mnogi ljudje pretirano prepričani da je najpomembnejša stvar na svetu denar, a se kljub temu tudi v javnosti vse pogosteje prebija na površje spo- znanje, da obstajajo tudi vrednote, ki bolj odločilno in usodno kot denar vpli- vajo in uravnavajo življenje človeka in človeštva.
To spoznanje nam je v času okrog 11. februarja - Svetovnega dneva bolnikov ob radiu Ognjišče z nekaj občuteno pripravljenimi oddajami posredovala tudi slovenska TV. Ne le v Obzorjih duha, ampak tudi z reportažo o duševno pri- zadetem dečku, ki je ena sama zgodba o darovanju in ljubezni njegovih bližnjih, ampak tudi film o našem planincu in alpinistu brez nog, Miru Lebarju, ki je v navezi priplezal na najvišjo goro Evrope Mont Blanc in še kaj so v tem času o problematiki prizadetih pripravili na slo- venski RTV.
Mojega "mulčka" sta reportaža o duše- vno prizadetem fantu in film o planincu in alpinistu na invalidskem vozičku tako močno prevzeli, da je o tem naslednji dan pripovedoval v vrtcu in se je potem v njegovi skupini spontano razvil pogo- vor o bolnih in prizadetih.Tudi popularni Hugo je tisti konec tedna povabil v studio tekmovalce iz dveh šol, kjer se šolajo invalidni otroci. Oboji so se izka- zali prav "profesorsko", kot se je izrazil voditelj te popularne TV igrice.

Država je odgovorna

Vsi smo bili močno presenečeni, ko smo izvedeli za pojav ošpic v naši državi.Bili smo prepričani,da so že del preteklosti. Žal so se pojavile tako množično in v tolikšnem obsegu,da je minister za zdra vstvo, dr. Božidar Voljč, 10. februarja 1995, ošpice razglasil za epidemijo. Ja- vnost se je spraševala, kaj se skriva za ošpicami. Morda bomo del odgovora na to vprašanje mogli izluščiti tudi iz po- govora novinarke Večera,31.jan.1995 z državno svetnico Majdo Šlajmer-Japelj, iz katerega povzemamo nekaj najbolj zgovornih misli in ugotovitev.
"Z organizacijo primarnega zdravstva smo pri nas zagotovo prednjačili. Vse bolj očitno namreč postaja, da izginja zdravstveno varstvo pri delu, saj ni- mamo več takšne dispanzerske službe medicine dela ali zdravstvenega varst- va pri delu, kot smo ga imeli leta prej," pravi Japljeva...
Še zlasti majhne delovne organizacije varčujejo tako, da prekinjajo pogodbe z medicino dela. Prepričana je, da se vse bolj vračamo v tisto slabo klasično ob- dobje medicine, ko se je človek srečal z zdravstveno službo šele takrat, ko je bil že bolan, namesto takrat, ko bi za njegovo zdravje lahko še marsikaj sto- rila.
Med kazalci zdravja,ki veljajo za razvite dežele, je tudi ta,da se zdravje meri po zdravju zob. In kako je pri nas?
Lahko bi rekla, da je preventivna zobo- zdravstvena služba pri nas res edin- stvena v Evropi. Razvili so jo timi, ki se ukvarjajo s predšolskimi otroki, in se je torej začela pravočasno ukvarjati z zobovjem in zdravjem otrok. Vzgojila je mnoge generacije, da pravočasno skr- bijo za svoje zobe. To pomeni, da imajo mnogo manj težav.
Toda problem je v tem,ker zobozdravs- tvo postaja danes manj dostopno glede na ceno participacije...
Bojim pa se, da bo vedno več ljudi, ki ne bodo imeli denarja, in zdi se mi, da nad nami visi grožnja, da bomo prišli v sistem, ki je v zdravstvenem varstvu asocialen in nehuman, nevaren pa tudi za državo in ne samo za posameznika. Toda, poudarja Japljeva, prav sistem je tisti,ki mora jamčiti dostopnost zdravs- tvene službe (tako fizično kot socialno)
Študija, ki so jo pred leti opravili v Slo- venskih goricah, namenjena pa je bila odgovorom na vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi ljudje ostali na deželi, je tako kot drugod v Evropi dala najpogostejši odgovor: dostopnost do zdravstvenega varstva.
Gotovo ni namen tega pisanja vznemir- jati ljudi ali sejati malodušje, ampak le odkrito opozarjati in spodbujati odgo- vorne k bolj premišljenemu in odgovor- nemu izgrajevanju takšnega sistema zdravstvenega varstva,ki mu bodo ljud- je zaupali."Zmernost je še vedno krona vseh čednosti," pogosto ponavlja aka- demik in profesor dr.Anton Trstenjak, ki je pred kratkim stopil v 90.leto svojega ustvarjalnega življenja.

Obisk UNESCA

Na enodnevnem obisku v Idriji se je mudila delegacija predstavnikov evrop- skih držav,ki sodelujejo v okviru projek- ta "Umetnost v bolnišnicah".
Člane evropske delegacije je v lani pre- novljenem "S" objektu Psihiatrične bol- nišnice sprejela direktorica Viktorija Gorjup in ji uvodoma predstavila Idrijo ter njene zgodovinske znamenitosti, ki so si jih gostje v popoldanskem delu tudi ogledali. Dejavnost bolnišnice, njen razvoj in prizadevanja za ugodno poču- tje bolnikov v idrijski psihiatrični usta- novi, kjer z velikim posluhom razvijajo zlasti kulturno umetniško dejavnost pa je evropskim kolegom predstavil primarij dr. Jože Felc.
Idrijsko ustanovo, kjer zdravijo vse ob- like psihičnih obolenj in odvisnosti,letno obišče okrog tisoč petsto pacientov, hkrati pa se lahko v bolnišnici zdravi 250 bolnikov. V bolnišnici je okrog dve- sto zaposlenih, poleg usposobljenega medicinskega osebja pa za terapevtsko delo z bolniki posebej skrbi šestnajst aktivacijskih terapevtov.
Velik del osebja se po besedah njihove- ga vodje, sicer uveljavljenega slikarja Nandeta Rupnika, tudi v prostem času ukvarja z umetnostjo in kulturno dejav- nostjo. To kažejo tudi njihovi dosežki. Med najdejavnejšimi je primarij dr. Felc, ki sodi med plodovite slovenske pisatelje
Zelo dejavni so tudi bolniki, ki izdajajo svoj časopis, izdali so tudi že štiri sa- mostojne pesniške zbirke, pripravljajo literarne prireditve, glasbene in pevske nastope,v okviru Psihiatrične bolnišnice pa stalno deluje tudi likovna skupina. Rezultat tega sodelovanje je tudi naj- novejša zbirka donacij likovnih del slo- venskih slikarjev, ki bo ob slovenskem kulturnem prazniku razstavljena v idrij- ski mestni galeriji, kasneje pa bo kot stalna zbirka krasila zidove novozgraje- nega "S" objekta.
Generalna sekretarka urada slovenske nacionalne komisije za Unesco, Zofka Klemen Krek, je poudarila, da projekt, v katerem si bodo evropski kolegi poleg idrijske ustanove ogledali tudi ljubljan- ski UKC, psihiatrično bolnišnico v Polju in Zdravilišče v Rogaški Slatini, kjer se bodo s svojimi terapevtskimi programi predstavile tudi Terme Čatež in Raden- ci, niso vključene le bolnišnice, pač pa vse tiste zdravstvene ustanove, ki raz- vijajo kakršnokoli kulturno in umetniško dejavnost.
Predstavnik nemške nacionalne zveze in vodja evropske delegacije Unesca pa je ob ogledu Idrije izrazil občudovanje nad visoko ravnijo ustvarjanosti ter nad bogatim kulturnim življenjem bolnikov in osebja, kar po njegovih besedah pred- stavlja izjemen prispevek k splošni kult- uri kakšnega naroda in preko izmenjave izkušenj tudi k dejavnosti Unesca, kjer je Slovenija že od leta 1992 zastopana kot enakopravna članica.

Roman Bric, Republika, 28.1.95

Pomoč na domu

V postojnskem Centru za socialno delo bodo tudi letos nadaljevali delo na po- dročju socialnega servisa - to je z nu- denjem pomoči potrebnim na njihovem domu.
Vse več je invalidov, ostarelih in bolnih, ki ne morejo več opravljati vsakodnev- nih domačih opravil. Na drugi strani so brezposelni, ki bi radi delali, vmes pa Center za socialno delo,ki lahko poveže niti in reši dve težavi hkrati.Pomoči po- trebnim zagotovi pomoč ter reši proble- matiko teže zaposljivih ljudi (starejši, matere z majhnimi otroci ipd).
Doslej so denar za to dejavnost dobivali iz občinskega proračuna, če pa bi se dejavnost povečala, potem bi jo lahko financirali iz različnih virov: občinskih, državnih, razne denarne pomoči, ki bi jih lahko dajali v funkcionalni obliki.
Postojnski center je s takim projektom prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Če bo odobren, bi jim ta ustanova dala plačo za enega zaposlenega, ki bi pro- jekt speljal v celoti: postavil bi pravne osnove, organiziral mrežo ljudi in izvajal nadzor nad opravljenim delom.
V postojnskem centru bodo letos okre- pili delo na področju problematičnega pitja alkoholnih pijač. Nameravajo orga- nizirati pomoč ljudem,ki pokažejo pravo voljo in potrebo po spremembi življenja in kot pripravo za zdravljenje alkoholiz- ma. V skupino bodo poskusno vključili tudi ljudi, ki so zaradi alkoholizma krenili na kriva pota in so sedaj v zaporu. Z vodstvom zaporov so se dogovorili, da bodo ti ljudje samostojno prihajali v Postojno na srečanja skupine.

Primorske novice, 27.1.95.

Iz pogovora z državno sekretarko Anko Osterman

V Sloveniji živi več kot 233.000 ljudi, ki so starejši od 65 let, kar je 11,7 od- stotka vsega prebivalstva. To pomeni, da smo po mednarodnih kriterijih demo- grafske statistike staro prebivalstvo.

V Sloveniji imamo 46 domov za ostarele in 6 posebnih socialnovarstvenih zavo- dov. V njih je skupaj 12.745 postelj. Imamo program mreže domov in zadnji dom iz tega programa bomo začeli gra- diti letos.S tem bo domskih zmogljivosti dovolj,problem je le Ljubljana. Bivanje v domu plača vsak sam, če ima dohodke. Pri tem mora oskrbovancu ostati 15% njegovih dohodkov. Morebitno razliko med oskrbovančevimi dohodki in oskrb- nino doplačajo svojci ali gre iz njegove- ga premoženja ali pa primakne država. V tem primeru, da je oskrbovanec brez prejemkov, mu bivanje plača država. Tudi zdravstveno varstvo je zagotov- ljeno. To je dobra stran naše rešitve, ki je vse razvite države v takšnem smislu ne poznajo.

Ne.Imamo pa patronažno službo,ki nam jo zavida marsikdo v Evropi.Patronažne sestre nudijo ljudem zdravstvene stori- tve po zdravnikovi napotnici, Centrom za socialno delo sporočajo težave teh ljudi in navezujejo stik s svojci. V pro- jektu javnih del pa poteka gospodinjska pomoč na domu. Brezposelne ženske skrbijo za stare ljudi -jim kuhajo,perejo, likajo,spremljajo k zdravniku,na pošto... Ljudje dobijo občutek varnosti, same delavke pa imajo občutek, da so po iz- gubi zaposlitve spet nekomu potrebne. Stari ljudje plačujejo te storitve v ok- viru svojih zmožnosti, socialno ogroženi pa so jih deležni brezplačno.

Povzeto po članku 'Več ostarelih -
večja skrb države', Slovenec, dne 4.1.1995.

V bolnišnici Valdoltra operirajo z laserjem

22. januarja letos je dr. Pišot ob asi- stenci dr. Marčana in dr. Miklavčiča v ortopedski bolnišnici Valdoltra prvi v Sloveniji opravil operacijo na hrbtenici s pomočjo laserskega noža. Šlo je za ope racijo poškodovane in obrabljene med- vretenčne ploščice v hrbtenici. S to novo metodo se bo bistveno zmanjšalo število klasičnih operacij, ki zahtevajo dolgotrajno bivanje in rehabilitacijo v bolnici. Bolnik pri tem (igelnem) posegu v hrbtenico prejme le lokalno anestezijo
Prva pacientka, Mira G., je novinarjem povedala,da je še isti dan vstala, takoj pa so prenehale neznosne bolečine, ki jih je čutila pred operacijo. Med pose- gom se je pogovarjala z operaterji in jim sporočala svoje počutje. Zdravniki so se za operacijo z laserjem usposabljali v Nemčiji in Švici. Letno bodo po tej metodi mogli pomagati do 150 ortoped- skim bolnikom iz vse Slovenije.

DJR

Računalništvo za slepe

Akustičen računalniški zaslon, ki ga je razvil Kai-Peter Crispien s tehnične uni- verze v Berlinu, omogoča, da tudi slepi dobivajo informacije o tem,kaj se doga- ja na monitorju. Šumi,podobni korakom, izdajajo, kje se "sprehaja" kurzor, ki ga premikamo z miško, glas v slušalkah pa pripoveduje, kaj je na zaslonu. Poslu- šalec ima občutek, kot bi se glas med branjem dejansko premikal prek besedi- la od leve proti desni, kot se premikajo oči.
Zaradi prostorskega učinka se slepi laž- je znajdejo v dolgih besedilih in zaple- tenih tabelah. Informacije so akustično predstavljene tam, kjer so tudi na za- slonu. Glas v slušalkah tako ustvarja prostorske slike, pri tem pa izkoristi sposobnost človeka, da z držo telesa in obeh ušes ugotovi, od kod prihaja zvok Program so izdelali v okviru evropskega raziskovalnega projekta Grafične korist- ne površine za slepe.

Delo, 18.1.95

"Kdor mene najde ..."

Posvetnost človekovega ravnanja ni rešilna za njegovo dušo, za njegovo re- snico.Tako mora človek vedno na novo v boj s protislovji, zakaj nemočni, bolni, nebogljeni,neuki, nedejavni ljudje enako pomagajo reševati in usmerjati človeš- ko civilizacijo kot dejavni.
Za zrelo osebo vemo, da ne dela razlik med šibkimi in močnimi, med velikimi in majhnimi: zrelost osebe je njena objek- tivna človeška kvaliteta, da je vdana v usodo in ima vero v Smisel...

Krištof Zupet, Slovenec, 25.2.1995

BI BILO "RAZDELJENO PRIJATELJSTVO" ŠE PRIJATELJSTVO?

Rada bi povedala nekaj svojih misli na razgovor s prijateljem Tonetom Planin- škom, ki je bil objavljen v prvi letošnji številki.
Drugo vse lepo in prav,toda ne strinjam se s predlogom, da bi se srečanja Prija- teljstva bolnikov in invalidov razdelila v starostne skupine. Zakaj?
Najprej, kje bi postavili starostne meje? Za osemnajstletnika so že njegovi star- ši pri štiridesetih "stari". Drugače pa...
Zadnjo nedeljo, ko sem se vračala od maše z družbo starejših žensk, je ne- kako nanesla beseda, da leta vsakemu prinašajo svoje. Ženska, le deset let starejša od mene, pa me je hitro zavr- nila: "Kaj se boš ti primerjala nam, ko si še mlada." Torej, kam spadam s svojimi šestdesetimi leti? Nikamor? Sem povsod izobčena???
Komu in zakaj so namenjena naša sre- čanja Prijateljstva? Obiskal me je prija- telj, ki je povedal,da piše dnevnik in da ga ima s seboj. Prosila sem, naj mi pre- bere,kako je bilo na srečanju,s katerega je prihajal. Bral je dolg popis o začetku zbiranja, o večernih skečih, o gostiji, niti to ni pozabil napisati, da smo jedli "juho z rezanci". Niti besede pa ni bilo o kakšni duhovni misli. Vprašala sem ga, zakaj ni zapisal misli iz dela po skupini in kaj iz pridige. Pa je odgovoril: "Kje si pa kaj takega zapomnim!" Sprašujem se kam plove naše Prijateljstvo,se mar od- daljuje prvotnemu cilju, saj je bilo ven- dar ustanovljeno v duhovno pomoč...
Da se še povrnem k Tonetovi misli, namreč da so veseli večeri za starejše nekako žaljivi.
Redkokdaj sem med vami. Vendar se mi je nekoč "ponesrečilo", da sem bila pri večerni zabavi. Tedaj je bil predvajan skeč, ko se pogovarjajo štiri stare, po- zabljive ženice. Nikoli ne bom pozabila bolečine, ki mi je ob tem skeču stiskala srce. Zakaj? Pred leti sem imela bolnika ki je bil eno leto sklerotičen. Pol leta sem bila noč in dan ob njem in vem, kaj sem ob njegovi pozabljivosti pretrpela, kaj je občutil on, seveda ne vem.
Pa še nekaj. Tudi sama sem v začetku bolezni večkrat imela napad bolezni, izgubo spomina. Samo delno, a vendar je bilo to nekaj strašnega. Tedaj nisem znala svojega ročnega dela, nisem se znala podpisati, nisem vedela, da je treba skuhati... Nikoli v življenju nisem Boga tako obupno prosila,naj mi poma- ga, naj mi vrne spomin, kot sem zase molila tedaj...
Potem pa videti, doživeti, kako se ta, največja človeška bolečina, ki more ko- ga zadeti, uporablja v zabavo. Kdor je zložil tak skeč,je bil brez srca,brez čuta do človeške bolečine. Verna mladina bi ga nikoli ne smela izvajati. In mislim, da bi verna mladina tudi sicer, če je sama, nikoli ne smela prirejati kaj takega, kar je za starejše žaljivo,saj celo v Svetem pismu piše, da ne zaničuj očeta, če mu spomin peša. Prav to,ko spomin opeša, je bolečina, ki jo more razumeti samo tisti, ki je to doživel!
Prijateljstvo je zaživelo, bilo ustanov- ljeno z lepim namenom lajšati trpljenje vsem. "Deljena bolečina - polovična bolečina"je bil moto v prvem pismu bol- nikom. Od tega svojega gesla se odda- ljuje in bi se po tem predlogu, da služi le za zabavo mladim, oddaljil še bolj. Mirnega,lepega veselja je morda še bolj potreben starejši,ki mu je zadnji, nepo- znani korak še bliže.Pa tudi,koliko mladih odhaja iz naših vrst.Ali tem ni potrebna duhovna poglobitev za zadnji korak, saj nihče ne ve, kako blizu je komu.
Prijateljstvo naj bi bolj služilo duhovni poglobitvi, s tem ne bi nazadovalo, z duhovnostjo bi se razvijalo in služilo svojemu namenu.
Vem, moje besede bodo samo glas vpi- jočega v puščavi. Nihče jih ne bo upo- števal. Mladi in odgovorni boste peljali Prijateljstvo po svoji volji. Toda,prosim, pri vsakem srečanju se daruje tudi sve- ta maša. Tedaj se - z Jezusom v srcu - vprašajte, ali delate prav, ali res po- dvojite veselje ali pa mnogim podvojite trpljenje!

Angelca Škufca

SPOZNALA STA GA PO LOMLJENJU KRUHA

V teh dneh mi spomin rad poroma v čas ko so pri nas doma pripravljali veliko- nočno peko. (Vsaj tako smo po domače govorili.) Otroci smo od daleč opazovali mamino spretnost, kako se vrti od mize do štedilnika in od tam naprej do krušne peči... Resnično se mi tudi danes toži po teh trenutkih. Zame ni bilo velike noči, če nisem vsaj od daleč opazoval ta mamin obred, ki je predprazničnemu razpoloženju dajal enkratno pripravo. Dobrote,ki smo jih bili ob praznikih de- ležni,so imele vsaj zame mnogo let po- zneje, ker jih nisem od daleč opazoval, kako so nastajale pod spretnimi in pos- večenimi maminimi rokami,veliko manjšo vrednost...
Ta mamin posvečeni dah je spremljal ves dom in domače. To so dogodki, ki so neponovljivi, za vsak dom enkratni in samo zanj pristni.
To mi je prišlo v spomin v teh predpra- zničnih dnevih, ko sem občudoval zani- mivi dar, akvarel innsbruškega škofa dr. Reinhalda Stecherja-Zajtrk pod platano Slovesno pripravljena miza nekoga pri- čakuje. Kdo ve, kdo bo to? - Končno ni niti toliko pomembno, kdo bo k tej mizi prisedel. Zame je bolj pomembno, kaj si bo tisti, ki bo deležen dobrot te mize, mislil! Bo začutil skrb, ki jo je vanjo ne- kdo položil? Ne samo ob pogrinjku, pač pa tudi ob prtu, stolicah in končno tudi na kraj sam,ki je enkraten - pod mogo- čno platano. To je delček skrivnosti, ki ji kar tako ne ubežimo. Skrivnost pris- luhniti trudu drugega, skrivnost opaziti skrb tistega, ki ga bo s svojo iznajdlji- vostjo počastil, in nenazadnje posluh za vse lepo in plemenito, ki nas oplaja in nas vsak dan dela bolj človeške...
Tista dva učenca sta Učenika spoznala po lomljenju kruha... Kako pa mi danes spoznavamo,ne samo okušamo,praznik, kot je velika noč? (Naj nihče ne misli,da hočem kritizirati -tako radi najprej vidi- mo slabo in šele potem kaj drugega...)
Nobenega praznovanja ni, ne samo velikonočnega, če nismo nanj pozorni. Ne samo na strežbo, ampak predvsem s posluhom srca do vseh tistih, ki so se nam posvetili, da mi sploh lahko praz- nujemo...
Družba ni sestavljena samo iz nas, po- sameznikov, iz ozemlja, ki ga imamo, iz stvari, ki jih uporabljamo, iz kretenj, ki jih izvajamo, temveč predvsem iz idej, ki jih imamo... Vse tisto,kar nam je sa- moumevno, je tisto, ki pojasnjuje naše ravnanje...
Ob praznovanju velike noči nam je mar- sikaj samoumevno. Marsikaj tudi samo po sebi naravno.Zanimivo bi bilo tudi za nas same, pa tudi za tiste, ki jih bomo te dni srečali, če bi imeli ob letošnji ve- liki noči kanček Jezusove iznajdljivosti, ko je učencem pustil, da sta ga odkrila: "Si ti edini tujec v Jeruzalemu?"
Odkrivajmo ob sebi ljudi in njihove ideje s pozornostjo, zlasti še pri vseh tistih, ki nam bodo pomagali odkrivati lepoto velikonočnega praznovanja z njihovim trudom in našim zadovoljstvom... Tako bo letošnja velika noč enkratna, resni- čna in tudi doživeta.

Ambrož Kodelja

DUHOVNOST S PRAVO MERO

Ves svet naravnost hlasta po duhovni hrani, za katero čuti, da mu je v teh čudnih časih nujno potrebna. Izbira je velika: knjige vseh svetovnih religij, mi- stika, ezoterika,duhovnost na kasetah, na TV ekranu,na radijskih valovih, petje na cestah,tečaji in seminarji in še in še
Duhovno lačen človek se natrpa in os- krbi z vsem, kar mu duhovno razgledani ljudje svetujejo.Nazadnje se zgodi tako kot da bi se na hitro najedel gore krom pirja in bi po obroku ne bil sit, ampak bi mu bilo slabo.
Le notranje duhovno oko in srce nam lahko pravilno odmerita, katere in koliko duhovne hrane človek potrebuje in ka- ko jo je treba zaužiti.
Res je,da so v mnogih deželah-podobno kot pri nas - končno dvignili zapornice za našo duhovno hrano. Vendar mora- mo biti pri njeni izbiri elo previdni in se nanjo počasi privajati. Prav po majhnih drobtinicah se začuti največja poteši- tev lakote, z majhnimi požirki se človek dodobra odžeja.Tako je tudi z duhovno hrano.
Pri nas doma še vedno pečemo in ku- hamo jedi po receptih naše prababice in njene babice. Ponosni smo na to. Pri duhovni hrani se ne gre izneveriti tra- diciji pradedov in njih dedov, domu in zemlji in delu sveta, kjer prebivamo. Kristjani žive tod in so živeli od nekdaj. Naša duhovna hrana je Sveto pismo. Ob njem ne bomo čutili ne lakote ne žeje po - našemu človeku - tuji duhov- nosti. Lepo je, da poznamo tuje religije, gotovo tudi potrebno, a za naše srce in našo dušo je ena Beseda - Božja, ki združuje ljudi, rodove, vso ljubezen in duhovnost na veke: "ljubi svojega Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem miš- ljenjem in z vso močjo; in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe."
Kdor to razume in dela, ne bo nikoli več duhovno nepotešen,ampak bo vsak dan bliže Božjemu kraljestvu. Da bi bili vsi nekoč skupaj, vam želi

Jelka Sernec

BOŽJI BLAGOSLOV V TEMELJIH

Mnogokrat sem razmišljala,kako zmore- mo v našem domu potrpežljivo uravna- vati in dopolnjevati življenje treh gene- racij. Prva razlaga se mi je ponudila ob spominu na moževe starše, ki so nam dom ne le sezidali,ampak tudi blagoslo- vili z očetovimi žulji in materinimi molit- vami. Kako bi ju mogli razžalostiti, če njune ljubezni ne bi spoštovali.
Ko še nisva imela otrok, sem rada poslu šala moževo pripoved o gradnji našega doma. Prav majhen fantič je bil, ko so zidali hišo. Spominja se, kako so kopali temelje in je mama prinesla blagoslov- ljeno vodo, poškropila temelje, nato pa so stekleničko s preostankom vode vzidali vanje. Ta blagoslov nas spremlja v skupnem življenju še danes.
Več kot tri desetletja živimo v hiši zdaj že tri generacije. Marsikdo se čudi,kako nam uspeva. Jaz se ne čudim.Svetujem vsem, ki gradite svoj domek: vgradite v temelje Božji blagoslov! Če nimate pri roki blagoslovljene vode, molite zanj. V vašem domu se bodo vedno po Božji volji in milosti razrešile vse težave.
Ne samo verjeti,da Bog blagoslavlja na- še domove, zaupati mu v varstvo svoj dom in družino, to prinaša medsebojno ljubezen, potrpežljivost, zadovoljstvo in mir, ki ga vsem obilo želim.

Jelka Sernec

MENIH, MLADENIČ IN VREČA

Stopam po ulici, kjer se vrstijo nove, velike moderne hiše. Koliko lepote in bogastva se skriva za temi modernimi zidovi. Toda ulica je tiha. Ni čutiti živ- ljenja v teh hišah. Seveda, saj je to naselje mladih družin in zdaj je ura, ko so starši v službah, otroci v vrtcih. Ob vsem bogastvu tu nekaj manjka. Kaj? Manjkajo babice, ki so nekoč varovale otroke in so znale tako lepo pripovedo- vati. Pripovedovati ne le pravljice za lahko noč, ampak tudi poučne zgodbe za življenje. Zgodbe, ki so v prijetni obliki vsebovale nauk, ki naj bi otroka spremljal v življenje.

Nekoč je živel menih, ki je že v življenju veljal pri ljudeh za svetnika. O njem so pripovedovali: kdor se je priporočil nje- mu v molitev, je bil vsak deležen tega, kar je menih prosil zanj.
Blizu tega samostana pa je živel tudi mlad fant, ki ni živel pošteno. Preklinjal je, kradel, se prepiral s starši ...
Nekoč je tudi ta mladenič prišel k pobo žnemu menihu in se mu priporočil v mo- litev, češ da bi tudi on rad postal dober in pošten človek. Menih mu je obljubil svojo molitev in mladenič je dobre volje odšel od redovnika.Živel pa je še naprej svoje grešno in razuzdano življenje.
Po nekaj tednih se je ta fant spet og- lasil pri menihu in ga vprašal,ali kaj moli zanj, da bi se spreobrnil. Menih mu je zatrdil, da je veliko molil zanj. "Ha,tvoja molitev nima nobene moči, nobenega uspeha, saj jaz ne čutim nobenega po- boljšanja," se je nasmehnil mladi fant. Menih na to ni odgovoril,pač pa je fanta poprosil, naj mu pomaga nesti veliko, težko vrečo daleč v gospodarsko po- slopje. Prijela sta vrečo vsak na enem koncu, toda že po nekaj korakih je me- nih spustil vrečo na tla. Mladenič sam pa je seveda ni mogel niti premakniti. Znova sta poprijela, toda menih je vre- čo takoj spustil iz rok. Zdaj se je mla- denič razjezil. "Ja kaj pa misliš, vreča je vendar tvoja, misliš, da bom jaz sam nosil vso težo?"
Zdaj pa se je menih nasmehnil: "Vidiš prijatelj,vreča grehov je tudi tvoja.Jaz sam je ne morem odnesti v spovednico. Le z združenimi močmi bova zmogla - moja molitev in tvoja volja." Mladenič je razumel nauk.

Angelca Škufca

SPOŠTOVANJE DO SEBE IN DO BLIŽNJEGA

Postavljam vprašanje, za marsikoga ver- jetno nenavadno. Dopuščam to in obenem upam, da bo koga nagovorilo.
Pri maši je duhovnik v pridigi poudaril, naj bi druge ljudi spoštovali bolj kot sami sebe Tega ne razumem.Mar ne gre pri spoštova nju za vzajemnost? Ali se pri tem ne potr- jujemo in med seboj "brusimo" v spoštova- nju? Če nimam prav, me prosim popravite. Morda gre tukaj tudi za vajo v ponižnosti - da bi mislili manj nase in več na druge ljudi?
Hvala za pojasnilo in spodbudo!
Če bi želel prav presojati duhovnikovo mi- sel, ki jo je izrekel v pridigi, da je treba druge bolj spoštovati kot sebe, bi moral slišati vso njegovo pridigo. Misel je seveda povezana z vsemi drugimi mislimi, ki so bile takrat izrečene. Če izvzamemo eno samo misel, brez drugih, ki jo spremljajo in jo postavljajo v pravilen okvir, bi lahko komu storili krivico.
Vendar je misel o spoštovanju sebe in spo- štovanju drugih zelo zanimiva sama zase. Zato ne želim komentirati pridige, pač pa o sami misli tudi sam razmišljati.
V tvojem razmišljanju ti dam popolnoma prav.Spoštovanje sebe in drugega človeka je vzajemna stvar in tudi stvar dogajanja, ko vedno bolj postajamo ljubeznivi in spo- štljivi do drugih. Kolikor bolj se otresamo zagledanosti vase in samoljubja, bolj spo- štujemo tudi druge ljudi.
Ko pogledamo v Sveto pismo, bomo dobili zelo veliko odgovorov na to temo.
Spoštovanje do samega sebe izvira iz ust- varjenosti človeka. V začetku Svetega pisma piše, in to tudi verujemo, da je "Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril" (1 Mz 1, 27). Če je ustvarjen prvi človek po božji podobi in za njim tudi vsak človek, ti in jaz, potem sva deležna že od Boga velikega spoštovanja,ker sva upodo- bljena po njegovi podobi.To je vsega spo- štovanja vredno.Bog to tako zelo spoštuje da pri vseh odločitvah človekovega življe- nja upošteva človekovo voljo. Nima nas za lutke, pač pa smo v njegovih očeh vredni vsega spoštovanja, svobode in ljubezni. Bog spoštuje našo svobodo in naše odlo- čitve - tudi takrat, kadar so slabe, kadar so narejene iz sovraštva do njega samega ali do ljudi.
Ko smo mi sami sprejeti in obdani z vsem dostojanstvom in spoštovanjem božjih ot- rok, nam Bog pomaga tudi v naših medse- bojnih odnosih. Besedo in misel o spošto- vanju srečamo v desetih božjih zapovedih. Najprej je spoštovanje Boga - prve tri za- povedi govorijo o tem. Vse druge pa go- vorijo o spoštovanju svojega bližnjega in samega sebe (prim. 2 Mz 20, 1-17).
Najbližji, ki so vredni našega spoštovanja - in celo z zapovedjo smo pozvani k temu, so naši starši -oče in mati. Bog to posebej naroča in danes vemo, kako je ta zapoved pomembna. Če ni spoštovanja in ljubezni do drugega človeka, potem se vsi odnosi poderejo. Katastrofe so potem zelo velike in trpljenje je preveliko. Ko ni bilo spošto- vanja drugega in drugačnosti, je nastala zavist in jeza in brat je ubil brata: Kajn in Abel. Vemo, kam te stvari peljejo.
Jezus je v evangeliju povzel to zapoved in jo predstavil še bolj preprosto. "Spoštova- nje" in "ljubezen" sta tesno povezana. Na vprašanje, katera zapoved je najbolj pome mbna, Jezus odgovori: "Izrael, Gospod naš Bog je edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo. Druga pa je: Ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved" (Mr 12, 29-31).
Vidimo, da Jezus izenačuje ljubezen oziro- ma spoštovanje do sebe s spoštovanjem do drugih.Seveda je temelj za spoštovanje drugih ljudi to, da prav spoštujem sebe in se sprejemam z vsem dostojanstvom in ponosom. To dostojanstvo in zdrav ponos izvirata iz dostojanstva božjega otroka - ker me ljubi in spoštuje Vsemogočni Bog.
Kako naj pa razumem to, da bi moral dru- gega bolj spoštovati kot sebe? Mislim, da je o tem možno govoriti in razumevati sa- mo znotraj velike in prave ljubezni. V tem okolju ljubezni ne gre za primerjanje "več" ali "manj", ali za merjenje, pač pa gre za polnost ljubezni. Človek, ki zares ljubi, ne išče svojega (prim. 1 Kor 13), in da vse; ne šteje in ne računa.
Spomnimo se na Jezusovo besedo pri zad- nji večerji, ko apostolom govori svoj tes- tament. Razodene jim najglobljo skrivnost svojega življenja. Jezus pravi: "je moja za- poved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15, 12-14). In Jezus je dal življenje za nas.
Ali je tega zmožen samo Bog? Tega je zmo žen tudi človek, ko prejema moč od Boga. Včasih se tega človek niti ne zaveda. Tudi tisti ljudje, ki delajo dobro, pa sami niso verni, to prejemajo po božjem daru; saj jih je prav tako ustvaril nebeški Oče.Ko pomi- slimo na nesebično delo in darovanje tolikih očetov in mater za svoje otroke,vidimo,da je to možno. Ti dobri starši bolj privoščijo dobrote svojim otrokom kot pa sebi.
Mnogi ljudje sprejmejo nevarnosti in velike odpovedi samo zato,da bi pomagali drugim Maksimilijan Kolbe je v taborišču sprejel smrtno obsodbo namesto družinskega očeta. Takih primerov je zelo veliko.
Kar poglejmo okrog sebe: v lastni hiši, v domovih za ostarele in bolne,v bolnišnicah, v vasi, v mestu,po župnijah... Tega je ve- liko; veliko več kot si mislimo, saj drugače ljudje ne bi mogli živeti.
Res pa ta ljubezen ni "obešena na veliki zvon", ampak je podarjena in darovana v preprostosti in večkrat na skrivnem. Vsak od nas na svoj način lahko to stori in po- snema božjo ljubezen.

Franc Šuštar

DA LE NE GREŠ MIMO

Zimsko dopoldne v Domu dr.Janka Bene- dika v Radovljici. Starost danes tukaj ni sama! Polno je še veselja, pesmi, podarja- nja,sprejemanja, naklonjenosti, mladosti... Tu smo se ustavili, da bi potem še mnogim lahko povedali, kako malo je pravzaprav potrebno za pristop k starim: da le ne greš mimo! Preprosto... A kljub temu človeške moči starih in njihove izkušnje še vedno odrivamo na rob družbe in gremo mimo... Tako se neprecenljivo bogastvo izgublja v nič,kar je v škodo starim in generacijam za njimi.
Čeprav imajo danes stari-naj živijo v Domu ali v domačem okolju - boljšo materialno, socialno in zdravstveno oskrbo kot nekoč, pa so mnogi osamljeni, počutijo se nekori- stne, odveč in pogrešajo stikov z mlajšimi generacijami...Kako torej starim s človeško toplino spet napolniti življenje?

Odgovor na gornje vprašanje smo dobili v radovljiškem Domu na predstavitvi projek- ta skupin starih za samopomoč in skupin mladih za pomoč starim.
Že kulturni program, ki so ga pripravili člani skupin, je bil posebno doživetje. "Dedki in babice" so peli, recitirali, osnovnošolka Mojca je dodala nežen pozdrav s kitaro...

Uvodni nagovor je bil prežet z mislijo, da Dom za stare niso le urejeni prostori in o- kolje, ampak je pomembna vsebina dela in življenja v njem. Direktorica, gospa Minka Robič, je med drugim dejala:
"Od vsega začetka spremljam Dom, saj je velik prispevek za varno starost.Tu so ob- čani na toplem, siti so, imajo zdravstveno in socialno oskrbo... Vendar bi bil marsikdo rajši doma, v mrzli kamri in le ob kavi, kot tu v vsem udobju. Zato vedno poudarjam, kako je pomembno, da sorodniki prihajajo na obisk.
Spremembe, ki so prišle s skupinami za sa- mopomoč so prinesle v Dom novo življenje in nove dejavnosti. To je velik dogodek, malo me je pa ob tem vendarle obremenje vala misel, da ne bo ta novost le za skupi- ne. Delavci Doma si prizadevamo,da doga- janja v ustanovi zajemajo vse stanovalce, ne le izbrane...Sedaj smo z voditelji skupin dosegli dobro sodelovanje in iščemo mož- nosti za nove dejavnosti. Tako se v Domu marsikaj dogaja, da je starost vsaj včasih spet lepa..."

V osrednjem predavanju z naslovom: Stari ljudje v Sloveniji danes in jutri nam je dr. Jože Ramovš na široko odprl vrata v problematiko starostnikov in na področje ustanavljanja skupin starih za samopomoč, ki tudi v poznih letih pomagajo osmisliti vsak trenutek življenja:
"Zaradi okostenelega prepričanja,da spada k starosti tudi umikanje iz družbenega do- gajanja, so stari potisnjeni vse bolj na rob, v osamo, nekoristnost in vse manjšo aktiv nost. Odtod slabo duševno počutje, vda- nost v usodo in bivanjska praznina ljudi, ki svojo starost doživljajo zgolj kot stanje, ki se konča s smrtjo.
Vendar imajo stari še veliko energije in moči, zlasti pa bogatih izkušenj in so lahko tudi v tej dobi prepričani, da je vsak tre- nutek življenja smiseln. Če bi srečanje z boleznijo, trpljenjem in starostjo imeli za nesmiselno, bi to vzelo smisel tudi vsemu prejšnjemu poletu in ustvarjanju. Tudi star človek mora živeti za nekoga in za nekaj, da ostaja duhovno svež in aktiven, da se ne odreče pričakovanjem...Torej je starost lahko tudi čas izvirnih osebnih možnosti in priložnosti za razna dogajanja in dejav- nosti...
Zato so na stara leta velikega pomena temeljni medčloveški odnosi. Če se stari srečujejo med seboj,bolj smiselno uporabi- jo čas. Povezava z mlajšo generacijo pa je odločilna zaradi medsebojnega bogatenja in predajanja izkustev...
V naslednjih desetletjih bo pri nas vedno več starih ljudi. Na to se moramo pripraviti že sedaj,v srednji generaciji,za katero ve- lja,da "bo tako ležala,kakor si bo postlala".
Uvajanje skupin starih za samopomoč je torej za današnjo generacijo tudi dobra priprava na bolj humano lastno starost. Temelji na spoznanju, da so take skupine zelo primerno zdravilo za problematiko sta- rih, za medčloveške odnose, da so nado- mestilo za družino, prijatelje in sosede...
Že sedaj deluje po Sloveniji 150 skupin starih za samopomoč, in sicer v Domovih za stare in v Krajevnih skupnostih. Glede na starostno strukturo bi potrebovali 2500 takih skupin, da bi približno na sto starih ljudi prišla ena skupina. V skupine so vklju- čene vse tri generacije. Za vodenje se prijavlja vedno več prostovoljcev in za njihovo strokovno usposabljanje je dobro poskrbljeno".
Pobudnik zamisli in kasneje projekta za skupine starih je dr. Jože Ramovš. Dolgo je nosil idejo v srcu in ob skupnem tkanju s sodelavci je postala resničnost. Delo pri projektu se je začelo v izolskem Domu, osrednjo vlogo pri tem sta imela socialna delavca Branka Knific in Tone Kladnik. Na predstavitvi sta nam spregovorila o svojih občutkih in izkustvih pri delu s starimi. Oba sta poudarila pomembnost neposrednega stika med generacijami, pomembnost med- sebojnega podarjanja in sprejemanja, pri- jateljstva, dobrega počutja in sproščenih pogovorov...
Po nekajletnem sodelovanju z dr. Ramovš- em so pripravili tudi priročnik z naslovom: Skupine starih za samopomoč. Priročnik je namenjen predvsem tistim, ki žele voditi skupine, strokovnjakom, ki imajo opraviti s starimi ljudmi, in vsem, ki jih delo s starimi zanima in vabi,da bi pomagali premagovati puščobo življenja starostnikov.
V priročniku je prikazan model za oblikova- nje in uvajanje skupin: namen in cilji, raz- voj, ustanovitev, vodenje, dejavnosti, pogovorne teme, petje, usposabljanje za delo s skupinami...

V Radovljici je s skupinami že pred štirimi leti začela socialna delavka CSD gospa Metoda Bole.Nekaj skupin imajo na terenu v Domu pa delujejo v pisan šopek poveza- ne skupine: Nageljni, Marjetice in Narcise. Da bo pomlad še lepša, je prejšnji mesec "zacvetela" že četrta skupina.
"Prvo srečanje," je dejala gospa Metoda, "je bilo zame prijetno in nepozabno doži- vetje. Koliko življenjske moči in topline je bilo v teh starih... Potem smo se srečali vsak drugi četrtek. Pogovarjali smo se o življenju in delu nekoč, obujali spomine na šege in navade, praznovali smo martinovo, Miklavža in božič...
Ob teh srečanjih sem spoznala, da moram stare ljudi povezati z mladino. V Dom sem pripeljala skupino šolarjev iz Lesc, 6.r., o- biskali so nas tudi otroci iz vrtca in z nami peli. Spoznali smo,da nam je tako še lepše Kasneje smo v skupino povezali še otroke iz radovljiške OŠ. Vsak otrok je bil priprav- ljen prevzeti odgovornost za enega sta- rega v Domu ali v Krajevni skupnosti. Ob pomoči prostovoljk-voditeljic take skupine mladih, ki pomagajo starim, sedaj delujejo v Lescah,na Bledu,v Radovljici. Na bolniški oddelek pa enkrat mesečno prihaja tudi skupina študentov in srednješolcev iz na- štetih krajev.
Vsakih štirinajst dni se mladi z voditeljico skupine pogovarjajo o pomoči, ki jo nudijo starim. Učimo jih opazovati sebe in druge, da bi znali spreminjati odnose do bližnjega in se vprašati,kaj lahko storimo,da nam bo lepše... Otroke druženje s starimi in pomoč ki jim jo nudijo, bogati!
V teh letih smo imeli veliko prireditev ... Nastopajoči niso bili nagrajeni z denarjem, ampak z navdušenim ploskanjem tresočih se dlani... S skupinami smo bili na krajših izletih po okolici. Na skupnem izletu vseh skupin so bili naši gostitelji otroci iz Mošenj in redovnice iz Radovljice. Lani poleti je vse stanovalce Doma "ohladilo" z domačim sladoledom gostišče Lectar, njihov ansam- bel pa nam je medtem poskočno igral.

Veselje starih ljudi in doživljaje mladih ob njih se težko opiše. Vse naše skupine sta- rih in mladih so temelj za lepše življenje in težnja za povezavo vseh treh generacij. So tudi preizkus in razvoj našega strokov- nega dela, možnost za sodelovanje vseh institucij, so sreča za nas, voditelje, da lahko dajemo in obenem prejemamo in so drobci v temelju naše družbe,ki želi huma- no in skladno delovati..."
V zaključni razpravi je bil najbolj spodbuden pozdrav državnega sekretarja za dom,dru- žino in socialne zadeve g.Draga Čeparja: "Delo na področju duha je dragoceno... Svoj koren ima v srcu, ne v žepu. Odlično delo opravljate..."
Tudi dr. Grmova je podprla potrebo po skupinah: "Ko stari pridejo v Dom, se za- prejo kot školjke. Podere se občutek smi- selnosti, ni več interesa za angažiranje. Skupine za samopomoč pa rešujejo velik del njihovih stisk in zmanjšujejo tudi obo- levnosti..."
Ob koncu so se predstavile še voditeljice skupin in prostovoljke. Njihovo navdušenje in prizadevanje je izzvenelo v klic - še nas je premalo, povejte vsem, da jih pričaku- jemo...

Udeleženci predstavitve smo dobili tudi zbornik Naš šopek; v njem so povezana doživetja voditeljic in članov skupin:

Želim, da tudi vi,ki boste morda po naklju- čju vzeli v roke te vrstice, veste, da nas družita LJUBEZEN IN SKRB ZA DRUGEGA. Zrno najprej umrje, da rodi sad. Nam pa je dano, da ustvarjamo, ko še živimo... Kadar srečate na cesti staro gospo ali go- spoda, jim prijazno pomagajte in poklonite nekaj toplih besed... Vsebina pogovorov je bila sprva neosebna: ljudske šege, običaji in praznovanja... Po- zneje smo prešli na bolj osebne pogovore: moj dom, spomini, moja družina itd. Med seboj se tako zbližujemo in spoznavamo... Zato imam povabilo za delo v skupini za pomoč starim za božji mimohod.
Izgubljene vrednote naših dedov in babic si bomo morali privzgojiti in jih posredovati svojim potomcem, če bomo hoteli ohraniti izvirnost Slovencev. V skupini "Ančka" sva preživeli mnogo lepih trenutkov in se veliko naučili. Veseli sva, ker lahko pomagava starim in osrečuje na- ju, ko vidiva, da so tudi oni srečni.
Udeležili sva se tudi prvega medgeneracij- skega tabora, kjer smo povezovali dve ge- neraciji-mlade in stare-babice in vnučke... Bili sva navdušeni in bi se takega tabora še udeležili. Udeležujem se srečanja samopomoči v Domu upokojencev na Bledu.S tem sreča- njem postajam drugim enak človek. Imam občutek, da je med nami ljubezen in da se imamo radi. Lepo je,ker smo skupaj. Rada pojem. Tam, kjer je pesem, je sonce... Večkrat sem obiskala gospo Živko, ki jo je bolezen privezala na posteljo. Še poleti je bila vsa živahna, prava duša naše skupine "Nagelj". Ko sem sedaj hotela z njo nave- zati pogovor, je vse ostalo le pri tožbah in izražanju želje po smrti. Zato sem ji začela brati. Kmalu se je pokazalo, da zelo dobro sledi mojemu branju... Komaj čakam, da je četrtek. Prav vesel sem, da sem lahko z vami in v skupini. Rad zapojem... Skupina mi pomeni veliko. V njej sem od začetka. To je moja družina in zanjo živim. Dobrota je zbliževanje človeka s človekom; če bi vsi tako ravnali, v svetu ne bi bilo hudo... Skupina "Marjetice" je moja druga družina. S pozornostjo spremljam njihov razcvet. Nič več se ne skrivamo v popkih. Začutile smo dovolj topline, da smo se odprle in z lepoto naših življenj bogatimo druga drugo
So pa tudi trenutki, ko me je strah in sem negotova v razmišljanjih: ali bo šlo? Toda skrbi, kaj bo ali kaj je bilo, minejo. Pomem- bnejša je sedanjost.
Delo s starimi ni delo z nekom,ki je na kon- cu življenjske poti,nasprotno, neizčrpen vir je, samo poti do njega je treba poiskati... Mislim,da je veliko lepega v tem, da človek človeku pomaga,kot je v naših skupinah...
Torej, srednja generacija, kako si bomo postlali? In mladi? Vedite, da ob starih ne boste srečali le starosti,ampak tudi pogum veselje, srčnost, dobroto, iskrenost, zau- panje, hvaležnost in znanje...

Tekst: Kati Urh
Slike: Jože Zupančič

V PREIZKUŠNJAH SE ČLOVEK KALI

Pošiljam vam »intervju«, ki je nastal kar preko pisem, na daljavo. Rosie Kihlblom je namreč moja prijateljica, s katero si dopi- sujeva že nekaj let, srečali pa se še nikdar nisva.

Rosie Kihlblom je bila rojena 22. decembra 1945 v Stockholmu na Švedskem, kjer tudi živi in dela. Po poklicu je socialna delavka in je zaposlena v begunskem cen- tru. Rodila se je sedem tednov prezgodaj; porod je bil težak, prišlo je do komplikacij in do poškodbe možganov,tako da ima Rosie prizadete noge in občutek za ravnotežje. Hodi s težavo, vendar ji pripo- moček na kolescih omogoča samostojno gibanje. Poročila se je, ko je bila še zelo mlada. Njen mož je bil Grk. Zakon ni uspel in leta 1976 sta se razšla. To jo je precej potrlo,a zlomilo je ni.To jemlje kot dodatno življenjsko preizkušnjo.
Rosie ima brata, ki je poročen in živi prav tako v Stockholmu. Starša sta lani praz- novala zlato poroko. Rosie in njen brat sta jima kot darilo poklonila potovanje z ladjo v Helsinke, o katerem je že dolgo sanjal njun oče. Mama pa je izjavila, da je to pač cena, ki jo plača žena, ki je poročena s starim mornarjem... V resnici je Rosin oče, ki ima zdaj 73 let, po poroki ženi obljubil, da bo opustil plovbo in ne bo več odhajal na morje. Obljubo je tudi držal, bil je hišnik v veliki stanovanjski hiši. No,mama je vož- njo z ladjo v Helsinke prestala, vendar ji je Rosin oče moral znova obljubiti, da se na- slednjih 50 let, ne sam in niti z njo vred ne bo več vozil po morju.
Rosino življenje je polno aktivnosti, njen urnik je natrpan kot polna vreča. Obiskuje tečaj arabskega jezika,hodi na ure jahanja udeležuje se plavalnih taborov in sankaš- kih tečajev. Sodeluje tudi pri Združenju invalidov.

Rosie,preden se podrobneje predstaviš bralcem Prijatelja, te prosim,da poveš kaj več o organiziranosti invalidov na Švedskem.
Prva organizacija prizadetih oseb, ki je bila ustanovljena na Švedskem, je bila Zveza gluhih in gluhonemih v Stockholmu leta 1868. Organizacija slepih je bila ustanov- ljena v letu 1889,istega leta kot Socialno- demokratska - delavska stranka, ki je vla- dala na Švedskem tudi še v 20. stoletju in je gibanje invalidnih in prizadetih oseb na- pravila za popularno.Naj naštejem še nekaj drugih pomembnih organizacij:

1923 je bila ustanovljena Narodna zveza prizadetih,

1945 Švedska organizacija revmatoidno - artritično prizadetih,

1947 Narodna zveza žrtev paralize in žrtev prometnih nesreč,

1955 Narodna zveza prizadetih otrok in mladine.

Nekaj od teh organizacij je ustanovilo me- dicinsko osebje, nekaj starši,nekaj pa sami prizadeti ljudje.
Organizacije se ukvarjajo z rehabilitacijo invalidov in njihovo rekreacijo v vseh letnih časih. Glavna njihova naloga pa je boj za človeške pravice in sprejetje prizadetih v družbi. Vzgoja, izobraževanje in pomoč pri zaposlovanju so najpomembnejše funkcije teh organizacij.
V začetku prizadeti otroci niso imeli mož- nosti obiskovati vseh šol, pač pa so bili omejeni na specialne šole in institucije. Od leta 1968 dalje imajo prizadeti legalno pra- vico do izobrazbe, ki je primerna njihovim zmožnostim, sposobnostim in potrebam. V šestdesetih letih tega stoletja je naša dru žba zelo napredovala in dosegla pomem- bne uspehe in napredek. Tako je bilo npr. določeno,da morajo vse javne zgradbe biti dostopne invalidom, povečala in razširila se je pomoč, transportne usluge itd.
Najpomembneje pa je, da se je spremenil negativen odnos do prizadetih ljudi.Za pre- seganje življenjske tragike pri invalidu sta odločilnega pomena psihološka in duhovna rehabilitacija,ki pa sta,žal, mnogokje prepu ščena samim invalidom in njihovim domačim
Na tem področju je švedska družba dose- gla pomemben premik, v precejšnji meri je uspel tudi boj proti pomilovanju in usmilje- nju. Švedi so zavestno sprejeli dejstvo, da je prizadetost ljudi razmerje med posame- znikom in družbo. Torej morajo biti rešitve kolektivne, prizadetim pa se morajo zago- tavljati vse državljanske pravice. Med leti 1980 in 1990 smo malce nazadovali. Zdaj šele vidimo, da so nam bile marsikatere u- godnosti odvzete in zdaj se moramo boriti, včasih trdo, da zadržimo naše pravice, ki smo jih enkrat že dosegli.Največja reforma v preteklih letih je bila v tem,da so organi- zacije zagotavljale prizadetim ljudem pra- vico do osebne pomoči,ki jo plačuje vlada. Razvoj po uspešnem začetku nazaduje,saj je ta reforma za vlado "predraga". Invalidi imamo "ombudsmana", torej varuha pravic invalidnih in prizadetih oseb. Toda močno dvomimo, če bo kaj koristi od njega, saj so druge avtoritete in drugi interesi močnejši.
Švedska sodeluje tudi v Nordijski Interna- cionalni zvezi in je tudi članica DPI (Dis- abled People International), katerega novi predsednik je Finec, g.Kalle Konkkola, ki je tudi sam na invalidskem vozičku in je član finskega parlamenta. Sodelujemo tudi z drugimi najrazličnejšimi mednarodnimi or- ganizacijami prizadetih ljudi.
Sedaj pa nam povej kaj o sebi, Rosie!
Delam kot socialna delavka in te imajo po mojem trdnem prepričanju vedno toliko de- narja, kot ga imajo njihovi klienti! To zame čisto drži! Ukvarjam se z begunci arabskih držav, iz Turčije in tudi iz nesrečne Bosne. Pred kratkim se je iz Bosne vrnila neka zdra vnica in pripoveduje nam srhljive zgodbe o grozodejstvih na Balkanu. Občudujem pa ljudi,ki imajo toliko poguma,da tvegajo svo je življenje in pomagajo nemočnim žrtvam v tej kruti vojni. Redkokdaj me kaj potre in če me kaj, potem so to gotovo begunci, ki prihajajo iz različnih koncev sveta. Še bolj pa me boli spoznanje,da nekateri ljudje, ki jim v Centru skušamo pomagati po svojih najboljših močeh,delajo težave in probleme
Kako - kakšne probleme ustvarjajo?
To so ljudje, ki celo tu,v begunstvu, nosijo s seboj mržnjo in hudobijo. Družine - ali posamezniki -ki prihajajo iz različnih etnič- nih področij, prenašajo svoje sovraštvo s seboj kot prtljago.Namesto da bi si v stiski in težavah pomagali, si škodujejo, in to s strastjo,ki nas,severnjake, kar osupne. Ne morem si misliti,da so celo v stiski in tedaj ko so na tleh, ljudje lahko tako hudobni. Taki primeri ubijajo človeku voljo do dela.
S kakšnimi begunci se še ukvarjaš?
Prav zdaj se ukvarjam s skupino žensk iz Somalije. Gledam jih, poslušam jih. Učim se njihovega jezika. Vživljam se v njih, podo- življam njihove stiske. Tako drugačni so ti ljudje od nas, imajo popolnoma drugačen način življenja.Težko življenje je pred njimi tu na severu Evrope. Vedno bodo "outsi- derji". Kako se bodo vživeli v življenje in delo,če niso še nikoli delali? To so nomadi, nekateri med njimi imajo po 10,celo 15 ot- rok! Vsi, brez izjeme, so brez dokumentov, nepismeni,nimajo nikakršnih delovnih navad in sploh ne vedo, kaj je to stalno bivališče Vidite,s takimi stvarmi se ukvarjam in vča- sih mi njihovi problemi kar preveč zlezejo pod kožo. Delam 75% delovnega časa, vendar se s službenimi problemi ukvarjam včasih tudi zunaj rednega delovnega časa.

bi ti imela veliko povedati,
in še več, rada bi,
da bi me razumel brez nepotrebnih besed.

Ali verjameš,
da je včasih moj obup večji, kot bi mogla povedati
in da bi bile besede samo drobec tistega, kar občutim?

Bi Ti mogel moj klic
"Pomagaj mi,prosim!" ali preprosto "Hvala!"
več pomeniti kot gostobesedne hvalnice,
ki so naučene in neživljenjske?

Bi Ti mogla biti
moja poštenost važnejša od najzgovornejših besed?

Potreben bi bil le pogum,
da stopim predte taka, kot v resnici sem:
omahljiva, polna dvomov, dostikrat v jezi,
a tudi srečna, navdušena
in polna hrepenenja po Tebi.

Vse ima lahko svoje mesto,
ni pa mesta za ravnodušnost.

Kako švedska družba sprejema begun- ce? Po pravici povedano: z nestrpnostjo. Mnogo je demonstracij proti emigrantom. Naša ustava sicer ne dovoljuje rasizma, a demonstrantom daje tih pristanek.Največ- krat so na takih demonstracijah mladi,brez poselni ljudje, ki natančno sploh ne vedo, proti čemu in proti komu se upirajo. Veliko je tudi zasvojencev z mamili in alkoholom, ki povzročajo izgrede. Žalostno je, kakšen uspeh ima nacistična propaganda med mladimi na Švedskem. Mnogo ljudi, ki so preživeli strahote koncentracijskih taborišč in II.svetovne vojne, se sprašuje, zakaj se mora zgodovina vedno ponavljati...
Kaj pa tvoj prosti čas?
Tega je vedno premalo, verjetno zato, ker hočem počenjati sto stvari.Lotim se vsega Treba je pač poskusiti. Če vidim, da mi ne gre, delo pač opustim. Celo majice sem tiskala in jih prodajala na trgu!
Že nekaj let hodim na ure jahanja. To je seveda precej drag šport, ki bi si ga ne mo gla privoščiti, če mi del stroškov ne bi kril Rehabilitacijski center. Na začetku sem imela potrpežljivo kobilo Cindy.Potrebovala je budilko,da se je sploh premaknila.Potem sem nekaj časa imela drugega konja, ve- liko bolj iskrega; z njim sem imela nemalo težav. Pred kratkim pa sem zamenjala šolo jahanja za manjšo in cenejšo. Upravlja jo mlad par, zelo prijazen, zelo ustvarjalen. Imata 12 konjev. Konj, ki ga imam zdaj, je velik, potrpežljiv in krepak.
Rada tudi berem, a s tem imam večkrat težave zaradi oči. Že več let nosim konta- ktne leče, včasih pa moram zaradi hudega vnetja oči uporabljati očala. Za vnetje so seveda krivi predolgo gledanje v ekran ra- čunalnika, plavanje pod vodo in intenzivno branje.
V največji užitek mi je,kadar grem z bratom ali s prijateljicami v gledališče. Rada obis- kujem tudi koncerte. Zdaj imam vstopnice za koncert irske glasbe in se ga veselim že v naprej.
Udeležujem se tudi najrazličnejših tečajev in seminarjev. Nedavno sem bila na semi- narju "Pravice invalidnih žensk". Birokratski predavatelji, ki niso imeli pojma ne o žen- skah, kaj šele o invalidih, so mi šli tako na živce, da sem javno protestirala in jim po- vedala,da bi bili lahko bolj življenjski. Drugi del tega projekta je bil uspešnejši. Pouče- vali so nas o šivanju oblek za postave, ki niso ravno najpopolnejše, dobile smo tudi nasvete proti najrazličnejšim alergijam in kožnim problemom.
Kaj pa tečaj kreativnega pisanja?
O,da! Tudi tega sem se udeležila! Nordijski rehabilitacijski Fond mi je nudil finančno pomoč pri tem. Ne moreš si misliti,kako za- nimivo je bilo. Potekalo je pod geslom Poe- zija in barve. Predavatelj nam je predstavil teorijo, kako se uporabljajo barve v litera- turi in različne načine terapij, kako izraziti svoje razpoloženje in čustva z njimi.
Nekaj besed o tvojih prijateljih.
Krog mojih prijateljev in znancev je zelo širok in zajema najrazličnejše ljudi, tako zdrave kot prizadete. Veliko se družim s pritlikavko, ki je včlanjena v klubu "Kratke postave".Rojena je bila v Egiptu,kot otroka so jo skrivali,saj se jo je družina sramovala Njen brat, univerzitetni profesor,jo je pred šestimi leti proti volji staršev odpeljal od doma in jo privedel s seboj v Stockholm. Danes je stara 42 let in trudi se,tudi z na- šo pomočjo,zgraditi vsaj malo samozavesti Delger je zelo občutljiva, nežna, a strašno sramežljiva, nesamostojna in neizkušena. Kadar se primerjam s tako nesamozavest- nimi ljudmi, sem še bolj hvaležna svojim staršem, ker sem kljub svoji telesni prizade tosti ob njih imela srečno otroštvo. Nikoli me niso pokrivali s steklenim zvonom in me konzervirali kot s salicilom, izpostavljali so me vsem življenjskim naključjem. Vesela sem, da jim to lahko večkrat povem, zdaj, ko sta oba starša še živa. Dobila sem lju- bezen in samozaupanje namesto denarja in drugih materialnih stvari. Doma me niso nikoli ščitili pred odgovornostjo in obvez- nostmi.
Moja prijateljica je tudi 29-letna Ingela, ki je ostala po kapi popolnoma paralizirana. Premika se s pomočjo električnega vozička in govori s pomočjo računalnika, ki ga vodi z napravo, pritrjeno na glavo. Občudujem jo,ker je tako pogumna in pozitivna oseba.
Veliko prijateljev pa imam v Združenju in- validov. Nekaj posebnega so seveda tudi "dopisni" prijatelji,ki jih imam po vsem sve- tu. Pri meni je kar naprej kakšen gost iz Finske, Norveške, Danske. Lansko jesen je bila pri meni Kaija iz Finske, prav tako na- vdušena nad konji kot sem sama, večino časa sva preživeli na hipodromu.
Povej še kaj o poletnih taborih invali- dov,o katerih mi s tolikim navdušenjem mnogokrat pišeš!
Oj,z veseljem! Združenje invalidov omogo- ča svojim članom 3-tedensko brezplačno letovanje v Sommarsol rehabilitacijskem centru v Vejbystrandu na južni obali Šve- dske. To je kraj, kjer se rojevajo mnoga nova poznanstva in kasnejša prijateljstva. Zelo rada zahajam tja, navadno si plačam en teden še sama,tako da ostajam tam po ves mesec. Scena je popolnoma drugačna kot v Stockholmu in njegovi okolici. Precej spominja na mediteransko obalo in otoke. Bivše ribiške vasice zdaj žive v glavnem od turizma. Na mnogih otokih je prepovedan promet za vsa motorna vozila, tako da je res pravi zemeljski raj. V lanskem poletju sem sobo delila z Nancy, Američanko iz Michigena, a že 23 let živi na Švedskem. Dela kot klinična psihologinja s kriminalci. Zares zanimive stvari mi je pripovedovala. Žal ima ta prijazna gospa multiplo sklerozo Čudno se mi je zdelo, saj sploh ni videti bolna ali prizadeta, toda ko sem bila nekaj dni z njo, sem šele videla njeno trpljenje. Takoj se je utrudila in čutila je hude bole- čine v hrbtenici in nogah. Moja bolezen na vso srečo ne napreduje, stanje je tako, kot je, in z razgibavanjem si lahko precej pomagam. Po poletnem taboru sem vedno kot prerojena.
Kaj pa tvoje stanovanje?
Moje stanovanje je veliko 39 m². Rada bi si poiskala večjega, z dvema sobama in po možnosti z balkonom, da bi lahko poleti zaj trkovala zunaj.Prostora je premalo.Da bi le videli mojo delovno mizo. Imam računalnik Macintosh,na katerem čaram in ustvarjam, a je včasih popolnoma zasut s papirji! Če bi imela še eno sobo, bi laže sprejemala svoje prijatelje in bi jim nudila več udobja, medtem ko se mudijo pri meni.
Kakšni so tvoji načrti?
Če si mi stanje ne bo poslabšalo - kajti včasih mi občutek za ravnotežje odpove, padem in se polomim - bom spomladi so- delovala v Nynashamnu, 24 km južneje od Stockholma. Zaprosili so me za pomoč pri organizaciji tečaja samopomoči. Udeležilo se ga bo 16 žensk z najrazličnejšimi bolez- nimi in stopnjami prizadetosti. Pletle bomo, se učile slikati na steklo in keramiko, se poskušale v kuhanju, meditaciji in prvi po- moči. Poleti pa, vsaj tako upam, bom spet videla Sommarsol. Pa seveda ... že drugi teden si grem ogledat eskimsko etnološko razstavo ... in drugi mesec ... pa kaj,to so samo kratkoročni načrti, ki gotovo nikogar ne zanimajo!
Ob koncu še tiho, zelo intimno vpraša- nje: si verna, Rosie?
Se šališ, ali pa res ne veš? Kako bi mogla živeti brez vere? Kako bi mogla premago- vati vse težave, ki jih, lahko mi verjameš, nimam malo? Kako bi mogla mimo ponižanj, ki jim je invalid izpostavljen, pa četudi živi v še tako osveščeni okolici? ... ne vem, kaj še vse? Ti ni dovolj?
Dovolj je, Rosie. Srečno in hvala za odgovore!

VEČ KOT DEVET LET NA MADAGASKARJU

Spoštovani gospod Letonja! Že več let je minilo, odkar sta me obiskala z laično misijonarko,prim. dr. Sonjo Masle, v Celju. Prinesla sta mnogo svežine, mnogo spodbud v be- sedah in na diapozitivih z daljne dežele Madagaskarja, ker na različnih področjih uresničujeta Kristusovo poslanstvo - "po vsem svetu in učite vse narode..." Vesela sem, da sem vas ponovno srečala na va- šem drugem kratkem oddihu v domovini.

Kaj bi povedali o sebi in svojem domu?
Rojen sem 25. aprila 1953 na samotni kmetiji v Žetalah v zahodnih Halozah. Do nedavnega ta del Slovenije ni bil predmet posebnega zanimanja,ampak je bil prepuš- čen zaostalosti in nerazvitosti. V naši dru- žini je bilo sedem otrok. Jaz sem najmlajši. Vsi razen enega brata smo se razkropili po svetu. Dva sva na Madagaskarju, eden v Kanadi, ena sestra živi v Nemčiji, trije pa so ostali v Sloveniji.
Ko sem začel obiskovati leta 1959 osnov- no šolo, smo bili še vsi doma. Ob koncu osemletke pa sem bil že sam s starši. Nato smo se zamenjali, ker sem stopil v malo semenišče v Zagrebu.
In vaši spomini na študijska leta?
V Zagrebu sem končal gimnazijo in po ma- turi stopil v družbo lazaristov ter nadaljeval študij teologije v Ljubljani. Zakaj gimnazija in semenišče v Zagrebu?
Našim sobratom lazaristom je bilo po drugi svetovni vojni vse odvzeto,nacionalizirano Veliko sobratov je bilo zaprtih, ker so bili obtoženi raznih "zlih dejanj" zoper takratno ljudsko oblast.Zato so se naši sobratje od- ločili, da se bodo vzgajali bodoči duhovniki v Zagrebu, kjer so dobili župnijo in s tem prostore za malo semenišče. Teološka fa- kulteta v Ljubljani je bila takrat kadrovsko že pomlajena. Duh drugega vatikanskega koncila je bil v polnem zamahu, saj sem bil tam komaj deset let po njem. V začetku študija se me je lotevala bojazen,ob koncu pa sem bil ponosen, da sem lahko študiral na tej visokošolski cerkveni ustanovi.
Kje so bile postaje vašega delovanja v Sloveniji? Kot kaplan sem bil najprej na- meščen v Šentjakob ob Savi pri Ljubljani, kjer sem ostal štiri leta. Na to župnijo me vežejo lepi spomini. Posebej lepo je pote- kalo delo z mladimi.Bili so vedno pripravlje- ni sodelovati in mi tako pomagali pri prvih korakih mojega duhovniškega dela. Še sedaj se rad srečam z njimi. Nato sem bil premeščen k sv. Jožefu v Celje, kjer sem bil tri leta župnik. To je stara postojanka, vse od leta 1852 v rokah lazaristov,prva v Avstro-Ogrski. Župnija je bila ustanovljena leta 1950; ker ni velika, ni bilo dosti dela.
Oktobra leta 1985 ste zapustili svojo župnijo na hribu sv. Jožefa v Celju. Župljani in drugi obiskovalci prijazne cerkve sv. Jožefa, ki je zaradi notran- josti in okolja še posebej primerna za meditacijo, smo težko sprejeli vaše slovo iz Celja. Kje ste dobili moč in kaj vas je vodilo pri tej odločitvi?
Čutil sem, da sem drugje bolj potreben kot v Sloveniji, kjer sem deloval kot duhovnik že sedem let. Pri odhodu na Madagaskar me je vodilo Jezusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij!« Moč mi daje moje mladostniško spoznanje in geslo: "Jaz sem pot, resnica in življenje". (Jan 14,6). To bom ohranil kot geslo zau- panja v Jezusa Kristusa vse življenje.
Kaj bi povedali bralcem Prijatelja o malgaškem Afričanu in Madagaskarju?
Madagaskar je velik otok v Indijskem oce- anu ob jugovzhodu Afrike. Do leta 1960 je bil francoska kolonija, od takrat pa neod- visna republika, predvsem ekonomsko bolj ali manj odvisna od tuje pomoči.
Prvi misijonarji so prišli na Madagaskar že sredi 17.stoletja. Močneje organizirano mi- sijonarjenje pa se je začelo sredi prejšnje- ga stoletja. Danes imamo že organizirano cerkveno upravo z 18 škofijami na ozemlju velikem kot Francija in Benelux skupaj, s približno 12 milijoni prebivalcev.Krščenih jih je približno 20 odstotkov. Malgaška cerkev se postavlja na lastne noge, vedno več je duhovnikov, redovnikov in redovnic - do- mačinov.Vseh slovenskih misijonarjev (du- hovniki, redovnice, laiki) je nekaj več kot dvajset. Večinoma smo v škofiji Farafan- gana na jugovzhodni obali Madagaskarja ravno na južnem povratniku.
Oznanjevanje evangelija ali delo za rast Božjega kraljestva je v skrbi za vsesplošni napredek. Tako smo misijonarji tudi tisti, ki spodbujamo napredek v kmetijstvu,skrbimo za šolstvo, popravljamo ceste in mostove, pomagamo pri zdravstvu...Domačini to tudi vidijo.Te pomoči so deležni tudi nekristjani Glede na sadove dela vsi spoznavajo, da smo tu v njihovo splošno korist in nas v tem smislu vsi sprejemajo.
V tem času je prišlo tudi do sprememb v domovini. Kako ste jih sprejeli?
Več kot devet let je minilo, odkar sem na Madagaskarju, in v teh letih je prišlo do velikih sprememb v Sloveniji in v Evropi.Te spremembe so tudi izziv za Cerkev, da za- čne delovati na vseh področjih. Posebej je to izziv za krščanske laike, da se vključijo v delovanje Cerkve. Sredstva družbenega obveščanja, karitativna dejavnost, pouče- vanje... so področja, ki čakajo na še večje število krščanskih laikov. Ko pridem na kratek oddih v domovino, me napredek in spremembe razveseljujejo. Povsod, kamor pridem, predstavljam delo misijonarjev in vabim vse, da bi se vključili v delo za rast Božjega kraljestva, vsak na svojem podro- čju delovanja.Z veseljem pridem v domovi- no, z veseljem se vračam na Madagaskar. Vesel sem, da sem Slovenec in misijonar na Madagaskarju. Pozorno spremljam do- gajanja v Sloveniji v časopisih, ki jih redno prejemam.
Kaj bi položili na dušo Slovenkam in Slovencem pred svojim odhodom na Madagaskar? Kristus je pot, resnica in življenje. Z veseljem sem to, kar sem, ker čutim,da sem poklican ne samo enkrat, am pak me Bog vsak dan kliče po evangeliju. Evangelij živim v vsakdanjem življenju kot duhovnik, kot misijonar, kot človek. Čutim, da me drugi sprejemajo, da sem jim potre- ben, kakor Malgaši,tako tudi moji sonarod- njaki, misijonarji in znanci ter prijatelji v domovini. In kot tak vedno znova spozna- vam, da je življenje lepo in zato rad živim.
To polnost življenja želim tudi vsem vam v domovini. Bodite prepojeni s Kristusovim evangelijem in delajte za rast Cerkve v Sloveniji. Ob tem oddihu sem doživel živo Cerkev, ko sem bil gost v raznih župnijah.
Vidim,da se duhovniki trudijo z vsem žarom za to, da bi bila Cerkev steber in znamenje upanja za Slovence. Gotovo niso uspehi povsod takoj vidni. Zgodi se tudi,da kateri od duhovnikov s svojim zgledom ni priče- valec za Kristusa, kar nas ne sme potisniti v malodušje. S skupno zavzetostjo vseh, laikov,duhovnikov in redovnikov,boste pre- magali težave in pokazali,da je v slovenski Cerkvi življenje, in to polno življenje po evangeliju.

Spoštovani gospod Letonja, hvala vam, da ste s svojim pričevanjem širili misijonsko obzorje tudi med našimi preizkušanimi se- strami in brati na Slovenskem. S svojo izpovedjo potrjujete besede, zapisane ob misijonskem študijskem dnevu leta 1994 v Ljubljani: "V darovanju je bogastvo,v žrtvo vanju novo življenje, v odpovedi uresniče- nje sebe in Cerkve." Zato je slovo od nas ob vračanju v daljno deželo za nas lažje.

Pogovarjala se je
mag. Karolina Godina, dr. med.

SOBOTA JE ČAS ZA OBISKE

Naša prijazna znanka ga. Ivanka nam je neko soboto pripravila presenečenje.
Organizirala nam je izlet na Sveto goro. Po kosilu je pred zavod prišel kombi in dva avtomobila. Prostora je bilo ravno za 12 oseb. Odpeljali smo se proti Šempetru, a ne v bolnico,ampak v hišo našega Urbana. Tu so nas prijazno sprejeli.
Ob podobi svetogorske Marije smo molili in peli skupaj s sestrami iz Mirenskega gradu in drugimi našimi prijatelji. Najlepše je bilo, ko je v roke prijela kitaro Cirila in smo sku- paj zapeli naše najlepše pesmi.
Nato nam je Ivanka postregla s toplim ča- jem in pecivom.Tako okrepčani smo se od- peljali našemu cilju naproti. Na Sveti gori smo se slikali in pogledali jaslice. Bile so ču dovite. Zelo velike.Ob strani je tekla voda. Figurice so bile, kot bi bile žive. V ozadju jaslic pa je bil zasnežen Triglav. Ker je bilo v cerkvi mračno, so se nam lučke na vejah zdele kot zvezdice na nebu. Zapeli smo še nekaj božičnih pesmi in odšli. Skupaj smo preživeli res lepo sobotno popoldne. Z ve- seljem v srcu smo se vrnili. Takih in podo- bnih srečanj si še želimo. Molili bomo še za tako dobrosrčne šoferje in vse prijatelje.
Najlepše bi se radi še enkrat zahvalili ga. Ivanki, ki nas je povabila in tako obogatila.

Gojenci skupine usposabljanja z delom
Center J. Premrla - Vojka, Vipava

DRUGAČEN DAN

Skozi okno bolnišnice opazujem dežne kaplje, ki tiho padajo na utrujeno zemljo. Pri tem pa napol prebujena premišljujem o dnevu, ki je pred menoj. Ta dan je druga- čen od drugih. Zakaj?
Dneve preživljam na otroškem oddelku šempetrske bolnišnice in si želim čimprej- šnjega okrevanja. Težave imam z vnetim ušesom in moram ostati tukaj še nekaj dni, da mi bodo uho pozdravili.
Že danes bi se rada vrnila med svoje prija- telje v Vipavo, vendar zdaj to še ni mogo- če. Vsak dan mislim nanje in jim želim vse dobro.
Torej mladi prijatelji, ki dneve preživljate v bolnišnici: nikar ne obupajte nad svojim zdravjem in ne bodite preveč žalostni. Vsi skupaj moramo upati, da bo kmalu prišel "naš" dan,poln sonca in radosti,ko se bomo zahvalili za pomoč in prijaznost sestram ter zdravnikom, zapustili bolnišnico in se srečni vrnili med prijatelje in domače.

Saša Rolih

NOVOSTI IZ ZALOŽBE OTROŠKA KNJIGA

Založba Otroška knjiga,Ljubljana, bo pred- vidoma konec marca predstavila nov izde- lek, namenjen otrokom, in sicer Otroško enciklopedijo s pojočim svinčnikom ter komplet malih knjižic s pojočim svinčnikom z naslovi Kaj vem o naravi, Kaj vem o živalih, Kaj vem o vremenu in letnih časih,Kaj vem o pomembnih zgodovin- skih datumih,Kaj vem o velikih odkritjih Kaj vem o velikih iznajdbah. Pot odre- šenja pa je izšla že pred dvema letoma.
Iz strokovne ocene Zavoda za šolstvo in Pedagoške fakultete je razvidno, da so to- vrstne knjižice pri nas primerne za otroke v pripravi na šolo in nižjih razredih osnov- ne šole, kjer služijo kot učni pripomoček in pomenijo primerno popestritev učnega dela Priporočajo pa jih tudi otrokom z različnimi motnjami v razvoju (slušno prizadetim, z lažjimi telesnimi in duševnimi motnjami...).
Knjižice so prevedene iz francoskega jezi- ka; vsebina je taka, da otroci lahko sami, v dvojicah ali v skupinah igrivo in zanimivo spoznavajo različne teme iz spoznavanja narave in družbe. Učenca navajajo na lo- gično mišljenje, natančno branje besedila in natančno opazovanje, na ugotavljanje vzročnih posledic odnosov ter zaporedja dogodkov.

Po mnenju pedagogov in defektologov se je ideja pojočega svinčnika, kjer otrok dobiva takojšnjo zvočno in svetlobno povratno informacijo glede pravilnosti ali nepravilno- sti odgovora, izkazala za primerno. Vidni in slušni signal otroci sprejemajo kot nagrado ali pohvalo. Motorično manj spretnim otro- kom pa omogoča, da razvijajo tudi vidno - motorno koordinacijo.Založnica Irma Toman k temu dodaja, da ni njihov namen vsi- ljevati pojoči svinčnik, ki seveda ne more nadomestiti žive besede in stika otroka s staršem, vzgojiteljem ali učiteljem.
Knjiga Pot odrešenja v dveh delih vsebuje izbor svetopisemskih besedil Stare in Nove zaveze, ki odkrivajo pomembnejše postaje odrešenjske zgodovine človeštva-od stva- rjenja do Jezusovega rojstva in naročila o misijonski dejavnosti učencev. Pri vsakem sestavku je navedeno,kje v Svetem pismu ga bralec lahko najde in prebere kaj več. Tudi tu si otrok lahko pomaga s pojočim svinčnikom poiskati na zastavljeno vpra- šanje pravilen odgovor izmed dveh ali več možnih. Pravilni odgovori največkrat niso očitni že na prvi pogled, ampak zahtevajo razmislek, zato bosta knjigi v pomoč ne le pri spoznavanju, temveč tudi razumevanju Svetega pisma.
Ta knjiga ni prevod, je povsem slovensko delo, primerno tudi za starejše otroke. Pri njenem nastajanju so sodelovali člani Med- škofijskega katehetskega sveta, pri izboru besedil dr. s. Snežna Večko, dr. Marijan Peklaj, dr. Stane Gerjolj. Ilustracije je pri- speval Peter Škerl.
In ker se vzporedno z reformacijo šolstva spet vse bolj poudarja podajanje vsebin oz. način podajanja (didaktika), se mi spo- ntano pojavlja sklepna misel o potrebnosti zgleda. Danes dejansko kričimo po zgledu, čeprav drži, da je tudi neznanja veliko. Vendar zgled seže do srca,znanje zelo po- redko,še posebno ne,če je samo naučeno.

Darinka Slanovec

Op.: besedilo je bilo v reviji skrajšano

GLAS SRCA

Vse v naravi se prebuja in skozi postni čas se nas vedno bolj dotika misel na veliko noč.Zato vas po dolgi zimi želim spodbuditi da napravite kak zanimiv izdelek, ki bo za praznike krasil vaš dom. Lahko pa ga tudi podarite, saj prav taka, mala darila ohra- njajo prijateljstvo, ker z njimi darujete del sebe. Tudi mojo rubriko sprejmite kot glas srca, ki vošči: Da bi srečno doživeli Kristu- sovo vstajenje!
Mnogo lepega lahko srečamo v človeški iznajdljivosti, zato vam svetujem, da se ne trudite z izpihavanjem jajc, ampak te "za- vese" izdelate kar iz lepenke - barvnega šeleshamerja. Izrežite primerne oblike in pirhe poslikajte s flumastri. Da se na oknu ne bodo obračali, jih ob straneh zlepite s selotejpom.
Take pirhe lahko obesite tudi na cvetoče vejice v pomladnem šopku ali na vrata.Naj se povsod vidi,da je praznik.To bo najlepša dobrodošlica vsem velikonočnim voščilcem.
Kako boste pa voščili vi? Z originalno voš- čilnico, ki bo kakor živa, boste - ne le pre- senetili svoje znance in prijatelje, ampak res tudi od srca govorili o vstajenju.
Rumenega piščančka (kolaž papir) nale- pite na zeleno podlago (sl. 2). Iz belega šeleshamerja urežite jajčno lupino. Polovici se morata prekrivati, zato pazite na širino (sl.3). Lupino spodaj prekrižajte in jo skozi luknjico pripnite na zeleno podlago (sl. 1). Za spenjanje uporabite razcepko (sl. 4), ki jo kupite v papirnici - knjigarni. Lahko si pomagate tudi z drobno bleščico ali gumb- kom in sukancem, ki ga na zadnji strani zalepite s selotejpom. Izdelek nato lahko nalepite še na preganjen karton za vizitko.
Če boste tulipan izrezali iz barvnega šele- shamerja, bo že sama cvetica, ko jo boste zlepili, lepa voščilnica ali prijazen okrasek k darilu. Svoje želje lahko zapišete kar v cvetno čašo. Ob uporabi kolaž papirja pa tulipan nalepite na preganjen karton.Izde- lava cveta: kvadrat diagonalno preganite, dobljeni trikotnik pa še z obeh strani proti sredini. Cvet na karton prilepite samo s spodnjo stranjo, da ostane živahno razprt.
Tudi rože so znamenje vstajenja... Uresni- čite to misel s prisrčno,pomladansko nežno voščilnico v obliki cveta. Napišite jo,potem pa cvetne liste zapognite navznoter.
Z malo več geometrijskega znanja iz karto na poljubne barve izrežite lik v obliki cveta Šestkotnik odrežite še v rumeni barvi, pri- lepite ga na sredino in nanj napišite vošči- lo. Ob robovih šestkotnika zapognite proti sredini vse trikotnike (črtkano). Polkrožne cvetne liste pa obrnite navzven in jih sti- snite po sredini z zunanje strani. Stisnjene liste drugega za drugim nagnite v desno in cvet se bo zaprl.
Odprt cvet pa lahko uporabite tudi kot ko- šarico za sladke ali čokoladne pirhe, samo ročaj še prilepite.
Čas pirhov je tudi čas veselih igric. Ker ja- jčna lupina, naj bo še tako lepo poslikana, hitro poči, bodite s pirhi bolj previdni kot... Aha, najprej dokončajte risbico, pa boste zvedeli kdo!
Če boste na velikonočni ponedeljek, ko se delijo pirhi,tudi vi koga razveselili,napravite za pirh prijazen ovitek.
Zajčka izrežite iz rjavega kartona in ga živahno prelepite (trebušček, ušesa, oči) z belim ali pisanim papirjem.
Piščanček pa naj bo rumen, z oranžnimi dodatki (perutke, greben, kljunček).
Pri obeh ovitkih podaljšajte stranske tra- kove (odvisno od debeline pirhov) in na konceh napravite zareze, da boste ovitek lahko spojili.
Želim vam vesele praznike, ki naj vam pri- neso novih moči in poguma za nadaljnjo pot pod Njegovim križem!
Lep pozdrav!

Kati Urh

POTOVANJE V SVETO DEŽELO

Prava spomladanska nedelja je bila,čeprav je na koledarju pisalo komaj peti februar, ko smo se peljali proti Ljubljani.Vsa narava je bila obsijana s soncem in lep je bil po- gled na okoliške hribe.
Prispeli smo v župnišče sv.Petra v Ljubljani Tu pa se je začelo "naše pravo potovanje po Sveti deželi". Med nas je prišel g.prelat Franc Vrhunc. Ob diapozitivih nas je po- peljal naravnost v Jeruzalem, ki je sveto mesto treh religij (judovske, krščanske in muslimanske).Potovali smo od kraja do kra- ja, podobno kot pred dva tisoč leti Jezus. Spoznavali smo različne pokrajine in nase- lja,ki so nam že znana iz Svetega Pisma. V vseh krajih,kjer je Jezus deloval ali govoril, so danes čudovita simbolna svetišča, ki nam sporočajo Jezusov dogodek. Njegov največji dogodek je gotovo odrešenje člo- veštva. O tej skrivnosti priča cerkev na Oljski gori, ki jo imenujejo tudi gora teme. Tu se je začel Jezusov pasijon, ko je molil in prosil Očeta za izpolnitev Njegove volje in prestal strašne duševne muke.
Eden biserov Svete dežele je Genezareško jezero,ki je polno rib,tudi tistih,ki so imeno vane po apostolu Petru. Značilnost te ribe je,da ima mnogo kosti in so precej drobne.
Tesno z Jezusom je povezana njegova mati Marija,ki je Jezusa spremljala vse živ- ljenje.Nazadnje jo srečamo pod križem,kjer je postala tu Mati Cerkve in naša Mati.
Videli smo tudi pokopališča Judov in krist- janov ter muslimanov, ki so si med seboj različna in vsako ima svoje značilnosti.
S pomočjo g.Vrhunca smo kljub invalidnos- ti tudi mi poromali v Sveto deželo. Bili smo zelo veseli. Začutili smo, da nam je Jezus še posebej blizu. G. prelatu se za vse naj- lepše zahvaljujemo in želimo, da bi še kdaj prišel med nas.

Dragica Gašparič in Kati Ribič

PRAZNOVANJE IN PRILOŽNOST

Slovenski kulturni praznik na 146.obletnico Prešernove smrti, 8.februarja,smo počastili tudi v krogu PBI s kulturnim popoldnevom, ki ga je v veroučni učilnici pri sv. Petru v Ljubljani tudi letos pripravil Oton Kurent. Kulturni program je obsegal predavanje o F. S. Finžgarju. In še prej za uvod kratko razmišljanje o razumevanju svetopisemskih besed o darovih, ki naj služijo ljudstvu, in Zdravljico.
Zakaj je bila osrednja beseda o Finžgarju, je Oton pojasnil: ker je 9. februarja oblet- nica njegovega rojstva (roj. 1871) in ker F. S. Finžgar kot človekoljub in katoliški duhovnik s svojimi deli ni bil samo čuvar Prešernovega slovesa, temveč tudi njegov zvest učenec.Ker je-četudi mu slovstvena zgodovina ni odkazala mesta med največ- jimi - z razgibanim,nadvse mikavnim pripo- vedovanjem o slovanskem naseljevanju na Balkanu v romanu Pod svobodnim soncem napisal tako leposlovno delo, ki nas spod- buja in spominja, da ga lahko primerjamo s Prešernovim Krstom pri Savici. In ker je člo veški spomin bolj kratek, so jubileji prilož- nost,da obudimo,kar ne bi smeli zanemariti
Otonovo predavanje je dopolnjeval Beno z branjem odlomkov iz Finžgarjevih del: Pod svobodnim soncem, Dekla Ančka, Veriga, Strici...Za glasbene premore sta poskrbela Joži in Lenart s citrami in kitaro.
Neuradno, neobvezno,nerazkošno,ne brez- hibno in morda ravno zato sproščeno in prijetno praznovanje ter še ena priložnost za srečanje in pogovor.

Darinka Slanovec

ISKRICA ZA DUŠO

Dragi prijatelji! Na dan Lurške Matere Božje sem bila v molitvi po radiu Ognjišče zdru- žena z vami.Bila sem zelo srečna.V bolezni mi je Prijatelj zvest tovariš,saj ga pogosto prebiram. Vselej izluščim iz njega novo is- krico za svojo dušo.Še več mi seveda daje Križani, ki me v življenju podpira in krepi.
Darujmo v postu svoje trpljenje za Cerkev, ki je tako napadana, in za tiste,ki jo napa- dajo,da bi spoznali svojo zmoto. Med nami je prav tisti Jezus, ki je spreobrnil svojega preganjalca Savla. Molimo, da bi razsvetlil naše voditelje,in spoznali bodo,da je mir le v ljubezni. Ljubezen pa je Bog. Molimo za sv.očeta, da bi mu Bog dal moči in zdravja in pripravil varno pot v našo domovino.
Pri nas je vsako nedeljo ob 15. uri križev pot k novi cerkvi po hribu:za spravo ljudi v naši župniji in narodu. Žal se ga ne morem udeležiti drugače kot v duhu. Prosim, mo- lite v ta namen vsi bolni in onemogli in vsi sodelavci Prijatelja: za spravo v župniji in narodu.
Ko sem vsak večer v molitvi združena z vami, se čutim kot v veliki družini ljubečih otrok.
Ob koncu kličem vsem mir in vse dobro. Hvaležna

Ivana Hribar

POZDRAV IZ NOVE GORICE!

Gospodova milost naj bo vedno z vami, dragi trpeči bratje in sestre. Jezusovo po- vabilo VSTANI IN HODI, ki smo ga začutili na našem srečanju PBI v Novi Gorici 18. februarja, je namenjeno tudi vam.
V Domu upokojencev so nas res toplo spre jeli. Zato se jim prisrčno zahvaljujemo za gostoljubje.
V imenu trpečih bratov in sester doma nas je pozdravila Marija Merljak, ki nas je spre- mljala iz svoje bolniške postelje. Med nami so bili tudi novi prijatelji,ki so nam prinašali nova goriva za naš skupen ogenj ljubezni. Med njimi tudi glavna medicinska sestra, ki nam je s svojo izkušenostjo in ljubeznijo do človeka večkrat priskočila na pomoč.
Sveto mašo je daroval pater Matej Papež s Sv.Gore. K nam je prišel Jezus,ki je spre- jel vse naše prošnje in zahvale. S srčnimi vezmi nas je povezal z vami, ki se nam niste mogli osebno pridružiti. Okrepčal nas je z nebeško hrano, da bomo kot otroci našega Boga pogumno sprejemali in nosili svoje bolesti in nikdar ne pozabili na stiske prijatelja. Zahvaljujemo se p. Mateju za njegove besede.
Po sv.maši se je naše "praznovanje svetov nega dneva bolnikov" nadaljevalo z vese- lim programom. Veselje se je kot glasba duše spajalo z našimi pesmimi, pogovori in smehom. Jezusova ljubezen, ki nas je pri vsem tem spremljala pa vabi tudi vas, da se nam prihodnjič pridružite in postanete bogatejši za novega prijatelja. "Ne bojte se," pravi Jezus, "pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,in jaz vas bom poživil."

Gabrijela K.

GLAS LAIKOV V DRUŽBI

Že leto dni je minilo od ustanovitve Sveta katoliških laikov Slovenije(SKLS). Ustanov- ljen je bil v potrebi in z namenom,da zdru- žuje različne družbene in cerkvene laične organizacije, gibanja in društva, ki delujejo na osnovi krščanske etike. Taka so npr.: Karitas, Betanija, Slov.kulturni izobraženci, Marijino Delo,Gibanje za življenje,Amos itd. Ker je tudi Bratstvo bolnikov in invalidov član tega Sveta, smo se v soboto, 25. 02. 1995 udeležili redne letne skupščine SKLS na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Skupščine se je udeležilo približno 15 njenih članic. Častna gosta sta bila g. Georg KOPECKI z Dunaja in naš g.nadškof. Ta je tudi prvi nagovoril zbrane in nam zaželel uspešno delo.
V duhovni misli smo se ob pomoči g.Konci- lije vprašali,kdo smo katoliški laiki.Sv.Pavel nam odgovarja: "Vi ste izvoljeno ljudstvo, svet narod." Ob tem smo se tudi zamislili, kakšne sadove obrodijo naše družine, sku- pnosti, gibanja, različni sveti... Če imamo ob tem slabo vest, naj nam ta ne bo v spotiko, temveč spodbuda, da bomo začeli na novo in drugače.
V nadaljevanju skupščine je bil podan pre- gled dosedanjega dela. Med drugim je bilo v različnih odločilnih trenutkih za našo dru žbo (volitve, sprejemanje določenih zako- nov)napisanih nekaj IZJAV,ki predstavljajo stališča katoliških laikov.
V pogovoru o nadaljnjem delu SKLS smo začutili pestrost potreb in pogledov posa- meznih članic Sveta.Pokazala se je potre- ba po pravni službi, težave v organiziranju posameznih skupin, premajhno poznavanje delovanja posameznih gibanj. Nekateri so med razpravo opozorili tudi na šibko duho- vno komponento!Paziti moramo na osnovni cilj našega dela. V njem moramo začutiti drug drugega in zaživeti Kristusa.
Naj tu omenim še naš prispevek. Predlagali smo, da bi na naša (letna) srečanja PBI prišli tudi predstavniki drugih gibanj. Pove- čati moramo prizadevanja, da bi tudi bolni in invalidi lahko še uspešneje opravljali svo je poslanstvo. Opozorili pa smo tudi na ra- zlične težave invalidnih šoloobveznih otrok Arhitekturne ovire in "humanost" družbe vse prepogosto s pričetkom šolanja odtr- gata otroka od družine in domačega okolja in tako označita njegovo drugačnost.
Iz vsega predlaganega se je pokazala po- treba in naloga SKLS, naj bo SKLS središ- čno mesto različnih poslanstev. Nujno je skupno nastopanje v pomembnih projektih. Potrebno je organizirati pravno službo. Pri- praviti je treba tudi skupne izobraževalne aktivnosti.
Po kratkem odmoru nam je g.Kopecki, ki je predsednik Sveta katoliških laikov Avstrije, povedal nekaj o delu njihovega Sveta. Za- nimiva je bila njegova pozitivna miselnost o politiki.Zavzemanje za pozitivne vredno- te so osnova pozitivnega dogovarjanja, to je začetek pozitivne politike.
G. Kopecki je obenem tudi vodilni član pro- jekta RENOVABIS. Ta je nastal na pobudo nemških škofov. Namenjen je pomoči vz- hodni Evropi. Cilj projekta je graditi nove odnose - izobraževanje ljudi, kako naj bi kristjani pričevali v svojem okolju. Druga naloga tega projekta pa je širitev krščan- skega socialnega nauka. Ta je v svojem bistvu hoja za Kristusom.Poglobljena duho- vnost namreč pripelje ljudi do tega, da se dajo na razpolago in v pomoč tudi drugim. Vendar to ne sme nikoli biti le aktivizem.
Vsi prisotni smo pogrešali razpravo o spre- menjeni šolski zakonodaji in o predlaganem podaljšanju porodniškega dopusta. Vendar delovne obveznosti obeh strokovnjakov s teh področij so to onemogočile.
Pogovarjali smo se tudi o pripravah na pa- pežev obisk. Ob različnih mnenjih, ki so bila prisotna, se mi zdi potrebno poudariti mnenje predstavnika Marijinega dela.Obisk sv. očeta ni politični spektakel. Je upanje Slovencev. Čas do njegovega prihoda naj bo priprava, da bomo duhovno na višjem nivoju. Nedolgo tega je bila v Rimu sinoda o vlogi laikov v Cerkvi in svetu. Kako mi odgovarjamo nanjo?
V popoldanskih urah je skupščina končala svoje delo. Vtisi z nje so zelo različni. Po- kazala se je potreba po večjem skupnem nastopanju. Le tako bo SKLS avtoritativen glas laikov nasproti družbi.To pa je njegov osnovni namen.

Rafko Jurjevčič

NOVOSTI PRI NASTAJANJU PRAVIL PBI

Vsakdo v Prijateljstvu bolnikov in invalidov ve, da je bolje imeti opornice, vzeti bergle ali voziček,če je to še mogoče,kot pa brez voljno in zagrenjeno obtičati doma. Pribli- žno tako v PBI pojmujemo tudi pravila, ki nastajajo.Res so pravila kot neka opornica ki te tudi utesnjuje, morda res kot bergle ali voziček, toda tudi to je v pomoč.
Da ne bo nesporazuma - tudi doslej nismo bili brez pravil.Vsaj v glavnem smo se rav- nali po načelih in pravilih, ki jih imajo Brat- stva bolnikov in invalidov v drugih državah Naše gibanje je bilo gibanje bolnikov in in- validov, v njem pa so vedno imeli zelo po- membno mesto tudi sodelavci. Odnos med nami ni bil natančno določen in zato je pri- hajalo do trenj. Najbolj pomembno pa je vendarle vse tisto, kar je bilo storjeno. In tega ni malo. Delček tega prinaša Prijatelj, še več ostaja v naših srcih in našem spo- minu.
Kakorkoli, sedaj nastajajo podrobnejša in čisto naša pravila. Nastajajo počasi, ker želimo, da bi bila sad skupnega iskanja in dogovarjanja ter naj nas vse bolj povežejo med seboj in pritegnejo nove bolnike, in- valide in različne sodelavce, da bi Prijatelj- stvo še bolje živelo svoje poslanstvo.
Kje smo sedaj s pravili? Lahko bi rekli,da že kar daleč, čeprav še ni čisto nič odločeno. Vse je odvisno od našega medsebojnega spoštovanja, dogovarjanja, predvsem pa od navdušenja za povezovanje in skupno pot.
Predlog pravil za sedaj sicer nastaja le v ozkem krogu nekaterih odgovornih in tistih ki smo sprejeli zadolžitev,da pravila pripra- vimo (statutarna in tudi volilna komisija). Pripravljen pa je tako, da boste o vsem lahko odločali vsi dosedanji člani gibanja: bolniki,invalidi in sodelavci,in to ne samo o pravilih skupaj,pač pa tudi o podrobnostih. Tisti, ki stvari pripravljamo, smo se odločili le za nekaj "tehničnih" rešitev,npr.da bomo imeli Statut in podrobnejša pravila.
Statut bo vseboval samo tiste stvari, ki jih zahteva državni zakon o društvih. To se nam zdi pametno že zato, ker je v primeru državne registracije pod precejšno kaznijo potrebno prijavljati vsako spremembo sta- tuta. Statut seveda vsebuje tudi načela in zato je nekaj takega kot ustava v državi. Ustava pa se ne spreminja vsako leto in tudi statut naj bi se ne.
Vsa ostala pravila pa samo podrobneje opredelijo tisto, kar določa ali omogoča statut. Ta podrobnejša pravila se lahko na občnem zboru vsako leto dopolnijo. Drugi razlog za takšno odločitev je preglednost in uporabnost pravil.
Potem, ko smo si nekoliko osvežili pozna- vanje pravil Bratstva bolnikov in invalidov, in se razgledali po pravilih drugih gibanj v Cerkvi pa tudi različnih civilnih društev, ter si razbistrili pojme, smo pripravili najprej Izhodišča za naš Statut. O tem ste lahko prebrali že v prejšnjem Prijatelju. Izhodišča niso nič drugega kot deset najpomembnej- ših odločitev oziroma deset vprašanj. Med njimi so vprašanja o delovanju in graditvi Prijateljstva po načelih Bratstva, o imenu gibanja, o odnosu med bolniki, invalidi in sodelavci, pa o tem, kdo je lahko član gi- banja, vprašanje o dopisni navzočnosti, plačevanju članarine itd.
Poleg tega smo pripravili še vsa ostala vprašanja,ki zadevajo vsebino statuta. Za podrobnejša pravila jih še pripravljamo.Pri- pravili smo tudi že osnutek statuta in po- drobnejših pravil. Po domače rečeno: če bi na vsa vprašanja večina odgovorila z DA, vsa potrebna pravila že imamo.Vkolikor bo- do odgovori drugačni in verjetno tudi bodo bomo seveda predlog statuta in podrobnej ših pravil prilagodili. Vedeti tudi moramo,da so le neke meje, da sploh še lahko govo- rimo o gibanju bolnikov in invalidov in ne o nekem dobrodelnem društvu,ki si prizadeva za pomoč bolnikom in invalidom.
Objavljamo tudi dvanajst temeljnih načel Mednarodnega Bratstva z željo, da bi raz- mišljali o njih, zlasti o tistem, ki pravi, da je življenje skupin bistveno za gibanje.

V Prijateljstvu bolnikov in invalidov smo navajeni v glavnem na večja srečanja, ki jih nekdo (praviloma eden od bolnikov in invalidov s pomočjo sodelavcev) pripravi. Upajmo, da bodo vsa ta srečanja ostala in da jih bo še več. Zelo pomembno pa je, da se med seboj povežemo tudi v manjše sku pine,ki se redno zbirajo in se med seboj po vezujejo v odbore. Tem manjšim skupinam rečemo tudi temeljne skupine ali občestva. Pri njih je odločilnega pomena velikost. Merilo in ideal ostaja apostolski zbor dva- najstih ljudi.V taki skupini se je lahko pogo varjati in tudi sprejeti odgovornost zanjo je laže, kot sprejeti odgovornost za sreče- vanja petdesetih, stotih in več ljudi. Laže je dobiti prostor, bolj sproščeni smo ipd.
Vedeti pa moramo tudi tole:Prijateljstvo se je - enako kot Bratstva drugod - pričelo kot majhna skupina in se potem razraslo. Z rastjo so prišle tudi težave. Drugod so se držali pravila, da se skupina mora deliti, ko število naraste do določene meje. Zato je zelo pomembno,da je določeno,kako ve- lika sme skupina biti. Če je članov skupine več, se mora deliti v dve. Pri tem morajo biti neki kriteriji za delitev, ne pa simpatije (navezanosti) in antipatije.Verjetno je mar sikomu v gibanju jasno,da je ravno tu tista kritična točka, ob kateri se Prijateljstvo nenehno spotika in ne napreduje tako, kot bi lahko in kot napredujejo nekatera druga gibanja.
Tisti, ki pripravljamo pravila, menimo, da bi naj bilo pri nas najmanjše število članov skupine za sedaj sedem, največje pa tri- krat toliko (enaindvajset). To število lahko sami izberemo in kasneje tudi spremenimo. Druga Bratstva imajo celo manjša števila (v Franciji npr. šest do osem).
Seveda bo potrebno neko prehodno obdo- bje, da bodo skupine zaživele. Pomembno pa je,da prenehamo govoriti o delitvi Prija- teljstva na območja in še manjša območja ter razmišljamo o temeljnih skupinah in predvsem, da jih skušamo ustvarjati. Če bi bilo sedanjih osemsto bolnikov in invalidov, ki prejemajo pošto in vabila za srečanja,po vezanih najprej v skupine npr. po dvanajst članov, bi to pomenilo več kot šestdeset temeljnih skupin.
Postavlja se vprašanje, ali je med osemsto bolniki in invalidi šestdeset takih, ki bi bili pripravljeni voditi temeljno skupino. Marsi- kdo pravi,da jih ni. In če jih sedaj ni, ali jih nikoli ne bo? Morda pa se bo še kdo opogu mil? Pomembno je, da tudi v Prijateljstvu ponovno določimo smer, se odpravimo v tisto smer in se zavedamo, da bodo ovire in težave na poti.
Zanimivo je,da je PBI uspelo izpeljati večje podvige, tistih manjših in osnovnih pa ne. Pri tem pa ne gre za nič drugega kot za uresničenje želje, ki je velikokrat izražena - imeti prijatelje, biti v skupini. Birmanci so v skupini,mladina je v skupini, študentje so v skupini, zakonci so v skupini (občestvu), bolniki in invalidi pa...?
Bratstvo živi v skupinah. Kar je več od te- ga, je še bolje. Različna večja srečanja so potem naloga različnih odborov: škofijske- ga, narodnega itd. Izkušenj pa ima PBI vendarle mnogo in to daje veliko upanja.

V.B.

RAČUNALNIŠKO RAZISKOVALNI TABOR

O računalniških taborih, ki jih za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami organi- ziramo na Institutu "Jožef Stefan", smo že pisali. Vabimo vas, da preživite nepozaben teden med prvomajskimi počitnicami.
Ni pomembno, če z računalnikom že poč- nete takšne ali drugačne umetnije, ali pa še niste nikoli poplesovali po računalniški tipkovnici. Tabor je lahko vaša priložnost, da se izkažete ali pa se z računalnikom spoprijateljite. Seveda bo to priložnost, da spoznate tudi resnične prijatelje, se nauži- jete svežega gorskega zraka, če pa imate podjetniško žilico, boste tudi prišli na svoj račun.
Mlajši udeleženci bodo s pomočjo računal- nika pisali in risali ter poskrbeli za obliko- vanje taborskega glasila. Umetniki pa bodo lahko oblikovali izdelke iz gline.Malo starej- ši se bodo poleg uporabe računalnika v grafičnem okolju Windows ter oblikovanja besedil v WinWordu, preizkusili tudi v ra- čunalniško podprtem poslovnem odločanju (vrednostni papirji, certifikati, simulacije borze) in si ogledali poslovne filme Video Arts.
Čas izvajanja: 26. aprila do 1. maja 1995
Kraj izvajanja: dom v Srednjem vrhu pri Kranjski gori
Cena: 250 DEM (možnost obročnega plačila)
Rezultat dela: Taborsko glasilo in semi- narska naloga
Informacije: Bojan Rovtar, tel. 061/177- 333-22 ali Vanja Kiswarday, tel. 061/177- 333-70 Institut "Jožef Stefan", Jamova 39 61000 Ljubljana.

V LURD Z AVTOBUSOM

Prva skupina bo romala od 02. do 07. julija (6 dni), druga od 27. julija do 01. avgusta (6 dni).
Romanje je pripravljeno za invalide in bolni- ke,ki po svojem počutju in po mnenju zdra vnika lahko potujejo z avtobusom. Nočnih voženj ni,med potovanjem so kratki odmori prenočevanja so v udobnih hotelih.
Duhovno, zdravstveno in tehnično sprem- stvo je za udeležence romanja zagotovljeno
Invalidom in bolnikom priporočamo, da po- tujejo v družbi svojcev, prijateljev, znan- cev ali drugih romarjev, ki bi jim želeli biti v pomoč. Slednje še posebej lepo vabimo, da se pridružijo invalidom in bolnikom kot spremljevalci ali pa da jih gmotno podprejo in jim omogočijo romanje v Lurd. Tudi mi se bomo potrudili, da bi pritegnili čimveč dobrotnikov - darovalcev (sponzorjev).
Cena potovanja: 620,00 DEM (za skupino najmanj 45 oseb). Plačljivo v SIT.
Prijave in vplačila: Prijave sprejemamo najpozneje do 05. maja za 1. skupino (do 31.maja za 2.skupino) oziroma do zasedbe razpoložljivih mest.
Pokličite nas ali nam pišite in radi vam bo- mo postregli s podrobnimi informacijami, po pošti pa vam pošljemo spored romanja in prijavnico.
POTOVALNA AGENCIJA ZORA
MOKRAŠKA VAS 1, 65281 SPODNJA IDRIJA Tel. 065/74-147 (Marinka Mežnarič)

Opravičilo!

Alenka O. piše: "V prvi številki letošnjega Prijatelja se je na str.41,v drugem odstav- ku članka Čudež življenja, pojavila napa- ka,ki pa je ni zakrivil tiskarski škrat,pač pa avtoričina površnost in urednikova vnema pri dopolnjevanju pomanjkljivih zapisov. Pravilen zapis se glasi: 'Ob oltarni mizi smo skupaj z domačim kaplanom,Marinkom Bilandžičem, pozdravili Jezusa, ki nam je v teh dneh prinesel mir, veselje, upanje.'
Za storjeno napako se g. Marinku iskreno opravičujem in se mu še enkrat zahvalim za njegovo pripravljenost in dobro voljo."
Na str. 59 se v naslovu namesto Milka Šeselj pravilno glasi: Milka Sešelj.
Pri slikah na str. 33 in 63 manjka podpis: Fotografija: Janez Trepel.
Avtorjem se opravičujemo, in hvala za ra- zumevanje.

Uredništvo

PISMO IZ DALJNEGA TORONTA

Spoštovano uredništvo Prijatelja! Revija Prijatelj nam,starejšim,prinaša res občutno branje. Koliko različnih doživetij, trpljenja, osebnih odpovedi, močne in žive vere v božjo pričujočnost med nami!
V trpljenju se vsi očiščujemo in postajamo skromnejši in modrejši. Vera v nesmrtnost človeške duše blaži vsakdanje trpljenje in osamljenost ter prinaša notranji mir in ve- selje, če vdano sprejemamo življenjske pre izkušnje.
Leta starosti so lahko najlepši čas življenja Umirjeni smo in Bogu hvaležni za toliko dobrot, ki smo jih v življenju prejeli. Živeti do pozne starosti pa je velika milost. Čas imamo za razne molitve in prošnje za svoje bližnje,za državne in cerkvene voditelje,po sebno pa za združenje kristjanov po dolgih letih ločitve. Kristusova prošnja je bila, da bi bili vsi združeni v eni veri v Boga Očeta.
Tukaj prilagam ček (40 CAD) za naročnino. Cena je tako nizka,da sem po vesti morala še malo dodati. Vsem v uredništvu, ki se trudite,da prizadete in starejše Prijatelj raz veseljuje, prisrčna hvala in vesel pozdrav!
Pismo z druge strani oceana. Draga Lucy, hvala vam za vaše življenjske modrosti! Čeprav raztreseni po vseh deželah, smo tesno povezani. Veseli smo, da je Prijatelj znan tudi rojakom na ameriški celini.Upamo da vam vsaka nova številka prinese tudi košček domovine na sončni strani Alp.
Iskrena hvala tudi za poslano naročnino. Vseh dobrotnikov se s hvaležnostjo spomi- njamo v molitvi. Lepo pozdravljeni!

UPAM, DA BO RENATA PREBRALA

Za krajšanje noči z možem pogosto prebi- rava našega Prijatelja,katerega prejemava že več let. Čeprav smo prijatelji že dalj časa, imamo skupne želje in misli ter smo si že dopisovali, se pa še vseeno nismo srečali. Ko prebirava članke,mnogokrat za- sledim iste želje, kot jih imam jaz.
Naj vam svojo zgodbo na kratko opišem.
Zaradi stalnih ortopedskih težav sem se lani zdravila na Ortopedski kliniki v Ankara- nu. Tam sem med drugimi srečala invalidko Renato. Vem le to, da je stara okoli 50 let, da živi sama z ostarelo bolno materjo, da je priklenjena na invalidski voziček in da je iz Maribora.
Bili sva dobri prijateljici s skupnimi željami in eno samo prošnjo, da nama zdravniki z božjo pomočjo pomagajo, če ne ozdraveti, vsaj lajšati hude bolečine. Povem vam lah- ko le to, da je lepo, če najdeš v daljnem kraju dobrega prijatelja in se obenem z lepimi občutki vračaš domov iz bolnišnice z upanjem, da si s svojo pomočjo pomagal in spodbujal človeka, ki je pomoči potreben.
Zdaj,po nekaj mesecih,bi se rada ponovno srečala z Renato, saj sva si obljubili, da se še snideva oziroma slišiva. Žal sem v tre- nutku pozabila njeno telefonsko številko in naslov.
Zato vas vljudno prosim, da objavite to pismo v Prijatelju. Upam, da ga bo Renata prebrala in se mi oglasila. Hkrati pa poz- dravljam tudi vse svoje sopacientke iz an- karanške klinike julija 94.
Že vnaprej hvala za vašo pomoč. Vse skupaj pa vas prijateljsko pozdravljava in želiva, da vas Bog še mnogo let ohrani pri zdravju.
Skupaj z vami, draga Katica, upamo, da se vam bo Renata oglasila. Tako boste lahko obnovili in utrdili prijateljstvo.
Vaše pismo zelo jasno kaže namen tega kotička. Prav zato smo vam zanj še pose- bej hvaležni. Moramo pa pritrditi še enemu spoznanju,ki je tudi za nas boleče:številne dopisnike poznamo že po pisavi, čeprav se žal osebno še nismo srečali. Če nam Bog nakloni še kaj življenja, se bo kdaj izpolnila tudi ta želja.

ROŽNI VENEC MI VELIKO POMENI

Po maši smo si na silvestrovanju izmenjali darila, ki smo jih prinesli s seboj. Ko sem doma odprla zavitek, sem bila zelo prese- nečena. V njem je bil velik lep rožni venec, ki mi bo drag spomin na vas, prijatelje.
Veliko mi pomeni rožni venec, ki ga pri nas vsak večer skupno molimo; pozimi vse tri dele, poleti pa samo desetko.
Sedaj, ko se bliža postni čas, bomo še več molili in prosili našega Gospoda, da nam pomaga v naših težavah.
Naj Gospod tudi vas podpira s svojo milo- stjo in izprosi novih moči!
Lepo,da se je eden vaših prijateljev spom- nil na rožni venec, ko je pripravljal darilo za medsebojno obdarovanje. Gotovo mu je v veliko zadoščenje,ko je izvedel,kako vas je razveselil. Hvala vam, draga Milena, da tudi nas in naše delo pri Prijatelju vpletate v svoje prošnje. Še se vam priporočamo v molitev!

TEŽKO PREBIRAM PRIJATELJA

Čeprav ne vem, če bom Prijatelja še lahko brala, obnavljam naročnino... Moram ga pohvaliti, ker izhaja v tako lepi obliki in je vsebina tako zanimiva. Hvala vsem, ki skr- bite za to.
Draga Micika! Morda bo kdo od domačih ali prijateljev le utegnil, da vam bo glasno prebiral Prijatelja.
Zgled Cvetke, ki si je izprosila 'tajnika' za pisanje, je vreden posnemanja. Tudi to je eden od možnih načinov za vzgojo mladih v pravi krščanski ljubezni.

PRIJATELJ JE TUDI ZA MLADE

Prijatelj je lep, vreden branja, in veliko je invalidov, ki ga berejo. Zato želim,da bi ga brali tudi mladi ljudje.
Zelo rada prebiram duhovno branje. Če pa oči pešajo, molitev rožnega venca polepša naše enolično življenje.
Draga Marija! Prav pišete: Prijatelj ni le list za starejše,bolne in invalide, ampak je, kot piše v vsaki številki,namenjen tudi njihovim prijateljem. Za prijatelje pa ni pomembno, ali so stari ali mladi,bolni ali zdravi. Prijatelj je človek, ki pride takrat,ko ga potrebuješ, in ostane s tabo, dokler ga potrebuješ.
Tudi za molitev rožnega venca bi lahko re- kli,da je naš prijatelj,saj nam prinaša toliko miru, notranjega zadovoljstva in uslišanih prošenj.

PRINAŠAJMO JEZUSA S SVOJIM TRPLJENJEM

Zdi se,kot da sem pozabila na Prijateljstvo bolnikov in invalidov. O ne,nisem.Prav vsak dan sem v duhu z vami vsemi že pri jutranji molitvi. Lepo mi je v vaši družbi že zaradi duhovne povezanosti. Veliko mi pomenijo vaši pismeni obiski. Posebno sem hvaležna za spodbudne misli in za prisrčne želje...
Posnemajmo zgled naše Matere Marije, ki je božjo besedo ohranila v svojem srcu in živela po njej.Kot je ona prinesla svetu Je- zusa, ga prinašajmo tudi mi z vsemi svojimi močmi in zmožnostmi - zlasti s svojim živ- ljenjem. Tako bomo srečo,ki si jo drug dru- gemu voščimo, tudi doživeli, kajne?
Želim vam vsem v PBI, posebno pa Ljubi in Tini,duhovno bogato Gospodovo leto 1995 Enako želita tudi moja sestra Zora in Bran- ko, moj pomočnik pri pisanju teh vrstic. Prisrčen prijateljski pozdrav!
Za vaše misli in dobre želje, draga Cvetka, hvala! Sedaj smo stopili že v postni čas, ki nas še bolj spodbuja k življenju po Gospo- dovi besedi in izpolnjevanju njegove volje.
Posebna zahvala tudi vašemu 'tajniku' Branku. Da bi tudi drugi posnemali njegov zgled služenja bližnjemu!

PRIJATELJ JE KOT ZDRAVILO

Komaj čakam novo številko Prijatelja. Pri- nese mi ga duhovnik za prvi petek. Hvala vam za trud pri urejanju, enako tudi vsem vztrajnim dopisovalcem... Bog naj vam bo dober plačnik!
Naše želje so lepe in velike, toda največ- krat mora raznovrstne težave in trpljenje prekriti zadovoljnost... Potrebna sem vaše besede,ki mi pomaga več,kot vsa zdravila, ki jih je kar za cel obrok... Prejmite lep po- zdrav!
Čeprav smo skrajšali vaše pismo, draga Marija, smo ohranili dobre misli. Najraje bi napisali kar recept: 3 x dnevno 1-2 strani Prijatelja.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvalimo tudi vsem duhovnikom in poverjenikom za dolgo letno zvestobo in pomoč, da more Prijatelj obiskati čimveč ljudi.

ZADNJE PISMO PRIJATELJICI

Draga Natalija! Rad bi ti napisal nekaj misli v slovo in zahvalo.
Težko sem sprejel novico,da se je končalo tvoje zemeljsko popotovanje v petek 17. februarja v enaindvajsetem letu življenja. Odšla si tako nepričakovano.
So skrivnosti,ki jih ne moremo razumeti, je bolečina, ki jo more le Bog doumeti!
Živela si v Mariboru na Pobrežju. Spoznal sem te pred skoraj petimi leti, ko si šla za spremljevalko najtežjim invalidom na morje v Novigrad. Kljub tvoji mladosti sem pri tebi občudoval duhovno globino, iskrenost, čistost srca in vero iz evangelija. Najino znanstvo je preraslo v prijateljstvo.Se spo minjaš, kako sva takrat skrivoma "ušla" k maši v mesto, ker nam niso dovolili izhoda?
Med invalidi si našla prijatelje. Rada si nas imela. Duhovno si nas bogatila tudi preko pisem. Nepopisno je bilo veselje,kadar smo se srečali. Vsakemu, ki si ga srečala, si znala prisluhniti, ga razumeti, mu hotela pomagati.Bila si prava prijateljica.V albumu hranim sliko iz najinega začetnega poznan stva,ko si hranila težko prizadeto invalidko Ni te odbijala naša drugačnost, ni ti bil tuj invalidski voziček. Vzljubila si nas. Bila si zgled in vzor vrstnikom in tudi starejšim. Marsikdo se je od tebe veliko naučil. Ni vstajenja brez trpljenja. Kako resnična je ta misel. Zbolela si tudi sama za težko in neozdravljivo boleznijo in posebno v zad- njem času si prestajala hudo notranjo sti- sko. S teboj so najbolj trpeli tvoji domači, tudi tvoji prijatelji in znanci.
Za slovo so ti v novi cerkvi na Pobrežju med sveto mašo zapeli vrstniki iz mladin- ske skupine, kamor si rada zahajala. Zapeli so ti pesem, ki si jo z njimi tudi sama rada večkrat zapela.
Natalija Jurkovič, pogrešali te bomo! Tvoje življenje je izžarevalo tisto preprostost in dobroto,ki jo današnji svet tako potrebuje. V naših srcih še živiš!

Tvoj prijatelj Tone Planinšek

Urška Lužar, C. 1. maja 16, Senovo je dogorela kot sveča in se 19. januarja 1995 preselila v lepše življenje. Vse svoje življe- nje je mnogo trpela. Zase skromna,je rada pomagala potrebnim, zlasti duhovnikom, bogoslovcem in redovnicam. Veliko je mo- lila in vdano trpela. Bila pa je tudi zvesta v dopisovanju s prijatelji, in tako poleg pri- čevanja v trpljenju opravljala pomemben apostolat.
Urška je slutila, da jo napada težka, ne- ozdravljiva bolezen. Ko so to zdravniki v bolnici Novo mesto potrdili,se je novembra 1994 vrnila domov, vdana v božjo voljo. Sprejela je težak križ, moč in tolažbo pa je črpala iz sv. obhajila, ki ji ga je pogosto prinašal domači g.župnik, dokler ni prispela do zadnje postaje svojega križevega pota. Njen pogreb je bil kot velikonočno vstaje- nje ob spremljavi treh duhovnikov.

C. K.

Ko bi človek vsaj včasih lahko ustavil čas, bi ga prav gotovo rad takrat, kadar umira še mlad človek,da bi mu podaljšal življenje Vendar vemo, da nam je Bog podaril svobo dno voljo, ostal pa je gospodar nad našim življenjem in časom smrti. Tako je določil uro odhoda tudi našemu mlademu prijatelju Jožetu Radeju, Blanca 109, ko ga je 17. januarja 1995 po kratki,a hudi bolezni, po- klical v večna bivališča.
Zelo dobro se spominjam dneva, ko sem ga srečala z ženo Anico v njunem domu v Sevnici, preden sta si sezidala lastno hišo. Bil je vedno dobre volje, nasmejan, pripra- vljen tudi za šalo. Kot mlad invalid se je izučil za urarja. Bil je pa je tudi odličen ša- hist in izvrsten športnik. Njegov pogum sta podpirala volja in vztrajnost.
Jože je bil dolga leta v vodstvu Društva pa raplegikov,kjer je bil zelo priljubljen. Svojim tovarišem je rad pomagal pri premagovanju težav in odpravljanju ovir za čimboljše vključevanje invalidov v vsakdanje življe- nje. Tudi med ljudmi v domačem kraju je njegova umirjena beseda vedno padla na plodna tla.Svojo srečo je znal deliti drugim Množica ljudi na pogrebu je bila znamenje, kako zelo je bil spoštovan in cenjen.
Jože je z ženo Anico in hčerko Alenko za kakšno urico redno obiskoval naša sreča- nja PBI, še posebno na Dolenjskem. Tudi pisma so včasih prišla in vselej sem jih bila vesela.
Z družino pa je zvesto romal vsako leto k Mariji Pomagaj na Brezje ob romanju bol- nikov in invalidov Slovenije. Tam smo se vedno pozdravili. Sedaj si, dragi Jože, go- tovo priromal k Njej, ki te je sprejela z vso materinsko ljubeznijo. Upamo, da se že ra- duješ in prosiš za nas vse, posebno pa za ženo Anico in hčerko Alenko, ki te najbolj pogrešata. Vsi jima izrekamo naše sožalje in smo jima ob strani z molitvijo, da bi ob tej hudi preizkušnji ohranili upanje in vero, saj vsi romamo za teboj.

En sončen dan iz tal izvabi svet krasan ...
En temen dan in strt je cvet za vekomaj...

Ta misel se vsiljuje ob mnogo prerani smrti (20. januarja 1995) Davida Hrastnika (Ljubno 40), ki smo ga kot nasmejanega pomočnika že več let videvali na Brezjah ob romanjih. David je živel kratko, vendar bogato življenje. Čeprav marsikaj vidimo, ne razumemo in ne pomislimo na delovanje Božje milosti in usmiljenja. Skupaj s starši in domačimi tudi mi skušamo strniti svojo vero in reči: Gospod, tudi sedaj vemo, da ni druge opore, razen tebe, kajti "h komu naj gremo,besede večnega življenja imaš". (Jn 6,68)

Naše vrste je zapustila tudi Dragica Urtelj Žlabor 6, Nazarje. Bila je najstarejša med devetimi otroki. Življenje ji ni prizanašalo, saj jo je od zgodnje mladosti spremljala bolezen. Neporočena je živela doma pri naj mlajšem bratu, ki si je ustanovil družino. Izredno skromna je bila in vesela vsake pozornosti. Rada se je udeleževala naših srečanj, sodelovala na razstavah ročnih del bolnikov in invalidov, in tudi s karticami se je pogosto oglašala.
Napora ob zadnji operaciji njeno srce ni preneslo. Umrla je 26. januarja 1995, v triinsedemdesetem letu, in bila pokopana v domači župniji. Dragica je vse svoje življe- nje živela v večjo Božjo slavo in za blagor bližnjega, saj je bila duša žrtve, ki se tiho, brez reklame, daruje Gospodu. Dragica, sedaj se veseliš v večni slavi, tako smemo upati. Tam se spominjaj tudi nas,da bi po- gumno hodili po tvojih zgledih!

Iz Pomurja mi je Marta Janežič sporočila, da so za vedno odšli domov: Jože Črnko (Čepinci 151, Petrovci), Jože Kuzma (Ša- linci 31, Ljutomer), Lizika Vršič (Cven 35, Ljutomer) in oče Lainšček (Ižakovci 83, Beltinci), oče sodelavca Janka. Tako hitijo domov k Očetu velike duše, ki pa so na zemlji bile večkrat skrite in prezrte. V teh je duhovno bogastvo, ki rešuje svet.

Vsem naj bo Gospod bogat plačnik! Rajni prijatelji pa naj nam bodo kažipot in opo- min, da se življenje naglo izteka. Zato se ne navezujmo na svetne dobrine, ampak skrbimo za večne, posebno v tem postnem času, da bo lepše in bogatejše vstajenje v nebeški domovini, ki jo naši prijatelji že uživajo.

s. Mihelangela

KO BINE ZINE

Tudi danes se vam oglašam s toplimi poz- dravi. Kako tudi ne bi bili topli in lepi,ko me pa skozi okno boža že kar pravo pomladno sonce, in to v februarju.
Kaj bo šele avgusta, kaj?
Moja "soprogica" me je potolažila, da se raztopil ne bom, ne spomladi in ne poleti, ker še zamrznil nisem. Do tega pa ni prišlo zato, ker me še vedno ogreva zvestoba oboževalke Neže. Hvala,Neža, ker še misliš name! Držal se bom nasvetov tvojega stri- ca in jih priporočal vsem, ki zgubljajo vero v demokracijo.Pa še to ti moram povedati, da to pišem na sam Prešernov dan,njegovo "sličico" pa sem dobil od božička. Tudi jaz sem je bil vesel in takoj sem jo vložil v svojo "razmajano" anteno, ki sedaj malo bolje lovi raznorazne vesti iz raznih sfer.Še vedno pa ne morem ujeti kakega takega vprašanja,na katerega bi lahko "pametno", v svojem stilu odgovoril,da bi bilo zanimivo za širši krog bralcev. Do danes sem dobil le dve vprašanji, na kateri bom skušal od- govoriti. Že vnaprej pa se opravičujem, če moji odgovori ne bodo tako "strokovno po- daljšani", kot so tisti, ki jih dobijo bralci na svoja pisma.
Najprej me sprašuje prijatelj Miha, kolikšen je moj honorar za takole pisanje.
Dragi Miha, za svoje "klepetanje" z vami dobim res zelo velik in lep honorar, a ne v takih "podobicah", ki jim pravimo "tolarčki". Ne! Veliko večji je, kot jih dobijo poslanci in meni tudi več pomeni, kot njim pomenijo "milijončki". To so vaše pohvale in kritike.Z njimi si nasitim dušo in srce, za želodec pa tako poskrbi moja "generalna", ki kar pred vrati počaka poštarja vsakega prvega v mesecu. Glavni urednik pa se rad pohvali, da prav vsi sodelavci - dopisniki, delajo za takšne honorarje kot jaz. Za sedaj tudi nima nobenih skrbi,da bi kdo zahteval kako "povišico". Če pa se že najde kaka taka potreba, se z njo obrne vsak na podjetje "SOČA".
Znanka Jera pa me sprašuje, kaj mi je v Prijatelju najbolj všeč in kaj najmanj.
Tebi, Jera, bom rekel takole. Jaz pač ne bi bil jaz, če ne bi priznal, da mi je najbolj všeč tista stran,kjer kramljata Neža in Bine Ali je to greh?
Nadvse sem vesel tudi barvnih strani, ker so slike bolj zgovorne v barvah. Pa! Pa! Pa! Pa kar vsa vsebina mi je všeč, ker je veliko pridobila. Mislim, da je sedaj Prijatelj res prijatelj za vse vrste okusov. Čisto nič pa mi ne ugaja tisto "okence" na zadnji strani spodaj,kjer so zabeležene neke "šte vilke" in jaz to branje kar preskočim. Moja "direktorica" pa vse prebere in potem tudi poskrbi za zadeve,ki so tam omenjene. To so zadeve okoli naročnine in kak tolar več.
Ali tudi vi delate tako kot moja "grlica"? Lepo bi bilo, ko bi si jo vzeli za zgled, ko tako lepo "gruli". Še g. urednik pravi, da ima izreden posluh. A ne za petje, pač pa za Prijatelja in če jo boste posnemali, ne bo problemov z natisom.
Za konec pa naj še jaz nekaj povprašam vas, ki ste bolj resne narave. Ali mogoče veste katero številko Prijatelja po vrsti ta hip držite v roki? Ne? Vam bom pa jaz po- vedal, čeprav vedno mislite, kako zvesti bralci ste vi,jaz pa le za zgago..To je 150. številka in jo res lahko s spoštovanjem preberete.
Vsi skupaj pa čestitajmo g. uredniku in njegovim sodelavcem za to čudovito " ? "! Pa še lep pozdrav od vašega Veseli me, da kar vztrajaš, saj si edini, ki v Prijatelju skrbi za smeh;ta pa je pol zdravja Že večkrat sem mislil, da bi še jaz kaj na- pisal, kar sem smešnega doživel, pa nimam prave besede in korajže.Ko sem pa zadnjič v Prijatelju prebral, da bomo v Prijateljstvu bolnikov in invalidov dobili statut in kako so se tega lotili, sem od smeha skoraj 'dol padel'. Prej nič, sedaj pa izhodišča, smer- nice, statut, pravilniki...
Mene to nekoliko spominja na mačka, ki hodi okrog vrele kaše. Kaj praviš ti? Saj ja ni taka umetnost napisati pravila. Jaz sem mimogrede nametal na papir petdeset čle- nov pravil, kot se spodobi za petdesetlet- nico Mednarodnega Bratstva. Za Prijatelj- stvo, ki ima brhkih 22 let, jih pa še toliko ni treba. Usedeš se, napišeš, pa je. Potem samo še zbobnaš ljudi skupaj, prebereš pravila, roke gor, pa je stvar končana. Že vidim, da se ravnajo po načelu: Zakaj bi ravnali enostavno,če lahko zakompliciramo in se delamo učene?
Daj, Bine, uporabi svoje zveze na uredni- štvu, da objavijo vsaj začetek statuta. Naprej bodo tisti iz raznih komisij menda že znali. Takole gre:

Na osnovi ugotovitve, da tako ne gre več naprej in na osnovi zavisti,ker imajo statut že kar vsi -še tisti,ki so nastali šele lansko leto - ter na osnovi Zakona o društvih (Ur.l. R Slovenije ta in ta), je občni zbor Prijateljstva bolnikov in invalidov Slovenije v . . . . . . dne . . . . sprejel naslednji


I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
"PRIJATELJSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV SLOVENIJE" je gibanje bolnikov,invalidov in tistih,ki se imajo za zdrave,ter jim rečemo sodelavci. Ime naj nikogar ne moti. Vsakdo in tudi vsako gibanje pač mora imeti neko ime. Nam se zdi naše ime lepo.
2. člen
Gibanje se uradno in neuradno imenuje PRIJATELJSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV SLOVENIJE (v nadaljnjem besedilu PBI).Ta kratica se nikoli, niti v šali niti iz hudobije, ne sme razlagati kot Prepirljivi Bolniki in Invalidi, da o ostalih niti ne govorimo.
3. člen
V PBI se ravnamo po sledečih načelih:
1. načelo: PRAVICA MOČNEJŠEGA in GLA- SNEJŠEGA (beri zdravega).
2. načelo: SITNARI IN TEČNARI, pa se te bodo naveličali in ti ustregli. Sicer pa je to evangeljsko načelo,saj se spomnite nadle- žne vdove in sodnika, ki se je je naveličal in ji ustregel.
3. načelo: "KAKOR BO, PAČ BO..."

Včasih upoštevamo tudi načela Mednarod- nega Bratstva bolnikov in invalidov, ki jih razumemo takole:
a) BOLNIKI in INVALIDI:
1. Vsaj v Prijateljstvu moramo imeti glavno besedo,če nas že vsepovsod odrivajo.Vsaj tu smo "ta glavni!"
2. Sodelavci naj se držijo svojega imena! Sodelujejo naj z nami, delajo naj, ubogajo naj, ne pa nas komandirajo!
3. Vse smo sposobni sami narediti. Pa tudi če ni nič narejeno, v Prijateljstvu ne bodo imeli glavne besede nobeni sodelavci, no- bene sestre in nobeni duhovniki. Še redo- vne obleke oz. kolarja se jim ne da zmeraj obleči, komandirali pa bi...
4. Samo mi, bolniki in invalidi, imamo pra- vico jamrati. Kaj bodo jamrali zdravi, ki jim nič ni...
b) SODELAVCI pa jih razumemo takole:
1. Ko rabim bolnika in invalida za ikebano, ga porinem v cerkvi čisto spredaj. Tam je na častnem mestu.
2. Ker imam pred mikrofonom in pred mno- žico tremo,naj nastopajo bolniki ali invalidi, saj so oni odgovorni!
3. Bolnikom in invalidom priznam vso odgo- vornost takrat, ko sam ne znam naprej ali se mi ne ljubi.
4. Bolnik ima pravico vse povedati in se peteliniti, da on odloča, ampak saj se ve...

4. člen
Namen Prijateljstva je, da bi bolnike in in- valide naučili biti potrpežljivi in zadovoljni, da bodo nekoč v nebesa prišli.
Sodelavci pa naj bi se lepo imeli in kaj le- pega doživeli ter si tudi nebesa zaslužili s tem, da organizirajo srečanja, obiskujejo bolnike, iščejo sponzorje za Miklavža itd. in imajo nasploh dobro srce, po možnosti pa tudi avto in telefon.
Dragi Bine, upam, da tvoja beseda kaj za- leže in bodo to objavili.Naprej bodo menda že sami znali. Samo to jih opozori, da ne pozabijo na glavno geslo:
24. člen
V PBI vedno pravimo: SAMO VOLJA je po- trebna! SAMOVOLJA je potrebna!! Mi smo vedno imeli voljo, vedno smo bili samo za voljo in samo zavoljo tega smo v Prijatelj- stvu,ker ljubimo samovoljo.Vedno smo tudi ravnali samovoljno.Samovolja je potrebna!!! SAMO VOLJA je potrebna!

Hvala Bine, za tvoje posredovanje! Ti bom že kako povrnil, če ne drugače, ti prišep- nem kakšno novičko. Lepo te pozdravljam!

Samo Voljnik

ŠAHOVSKI KONJIČEK 2/95

Reševati začni na označenem polju in dalje odbiraj črke,kakor skače šahovski konjiček (dve polji naprej in eno v stran - v obliki črke L)! Ko boš končal odbiranje, ti ne sme ostati nobena črka neporabljena. S pravil- nim odbiranjem ti dajo zaporedne črke za- nimiv pregovor. Prve štiri zaporedne črke so za lažje reševanje že označene. (Za lažje sledenje črkam si v kvadratke vpisuj številke.)
Rešeni pregovor napiši na dopisnico in pošlji na naš naslov do 20. malega travna (aprila): PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana (s pripisom KONJIČEK). Odreži in prilepi KUPON! Nagrade 2/95:
1. knjigi: Pot odrešenja
2. radio z uro
3. pet namiznih prtičkov
4. radio-tranzistor
5. knjiga Luigi Mezzadri: Življenje za druge
6. kvačkan prtiček z dodatki.

Rešitev 1/95(odbiranje zlogov): Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ni zamerljiva, vse odpušča, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne misli hu- dega.

Nagrajenci 1/95:
1. Redna zbirka 1994 Mohorjeve družbe: Stanka ŠLIBAR, Kamna Gorica 19, 64246 Kamna Gorica
2. radio z uro: Jože KORNIK,Črešnjevec 91 62310 Slovenska Bistrica
3. klekljani prtički: Matilda ŠROT, Dom upokojencev, Tabor 10, 61000 Ljubljana
4. radio - tranzistor: Anica GRAHAR, Trg Celjskih knezov 7, 63000 Celje
5. volnene nogavice: Miro PETERLIN, Pre- šernova 36, 66250 Ilirska Bistrica
6. volnen šal: Urška BEVCER, Mala vas 1, 61113 Ljubljana

HUMOR

Neki ameriški trgovec ni vedel,kateri poklic naj bi izbral za svojega sina,zato ga je za- prl v sobo,kjer je bilo le troje stvari: Sveto pismo,jabolko in bančni ček.Mislil si je: "Če bo bral Sveto pismo,ga bom dal za duhov- nika; če bo opazoval jabolko, bo kmetova- lec; če bo gledal ček, pa bo finančnik." Čez nekaj časa je pogledal v sobo. Sin je s čekom v žepu sedel na Svetem pismu in jedel jabolko. Tedaj je oče sklenil, da bo sin politik.

Italijanski slikar Francesco Costa je bil na sprejemu, kjer so se nekateri pretirano po- našali s svojim rodom in hvalili svoje slav- ne in nadvse plemenite prednike.
"Kaj pa vi?" je eden izmed njih vprašal Costo. "Nam ne boste ničesar povedali o svojih dedih?"
"Edino, kar vam lahko povem, je to, da je moj ded pljuval po tleh samo ob nedeljah in praznikih."
"Zakaj pa to?"
"Ob delavnikih je vedno pljuval v roke, da je lahko močneje zgrabil za kramp in lopato"

"Kdo je po tvojem najbogatejši človek v Grčiji," so vprašali Demokrita.
"Tisti, ki se zna zadovoljiti s tistim malim, kar ima," je odgovoril filozof.

TECI, MURA

Teci, Mura, teci
v daljne dalečine
in s seboj odnesi
naše bolečine!

Božidar Flegerič (rokopis)