Dragi prijatelji!

"Srce nikoli ne miruje." Ne vem zakaj, ampak ta stavek ki ga je v knjigi Teotim zapi- sal sv. Frančišek Saleški, mi ogromno pove. Še takrat, ko vse telo počiva, srce, sicer lepo umirjeno, bije in poganja kri ter oskrbuje vse telo z življenjsko pomembnimi snovmi. Mislim, da je to podoba za vsakega vernega človeka, ki naj bi nikoli ne obmiroval in nikoli vse izpregel, češ ne morem več ali nimam nobene dolžnosti več. To po- dobo srca dobro razumete vsi,ki v urah bolečin in osamljenosti ter navidezne brezkoristnosti z molitvijo spremljate in podpirate svoje domače, prijatelje, vso Cerkev, pa tudi vse, ki so se od Boga oddaljili. Vaša molitev je kot bitje srca.
Ob velikonočnih praznikih bomo pomislili na nekaj presenetljivega. Božje srce, Jezusovo srce, je, prebodeno s sulico, obstalo; za tri dni. In Materino Srce, prebodeno z mečem bolečin, je za hip obstalo.Duhovna misel te številke Prija- telja nas uvaja v te najbolj boleče tre- nutke. Tudi praktičen napotek v rubriki Različni so darovi, je ubran na to temo. Poglejte!
Po vsem, kar je storil, živel in učil, si je Jezus "prislužil" križ. Se zavedamo, kaj to pomeni? Kako to,da vera,ki uči nekaj najlepšega, do današnjega dne zbuja tolikšen odpor, nasprotovanje, zasme- hovanje, celo sovraštvo? Odgovor po- nujajo Jezusove besede pred smrtno obsodbo: "Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet,da spričam resnico". (Jn 18,37).Resnica je nad vse! Naspro- tuje ji poosebljeno zlo.
Nasprotovanje,napadalno ali posmehlji- vo,je včasih prav nadležno.Nikdar si ne delajmo utvar,da je takrat vse v redu, ko se z vsemi ljudmi lepo razumemo in nikogar ne vznemirjamo! Nasprotno, kot ljudje in kristjani moramo dozoreti tako, da znamo živeti z nasprotovanjem in smo pripravljeni še naprej in še bolj stopati po poti križa; vedno pripravljeni na pogovor, a čvrsto braniti resnico.
Slike iz Svete dežele in besede prejšnje ga urednika ob romanju po Jezusovih stopinjah bodo gotovo pomagale h glo- bljemu doživetju velikonočnih skrivnosti in vam prišepnile, da srce g. Zupančiča še vedno bije za vse vas, drage bralke in bralci. Še drug kratek potopis boste lahko našli v Prijatelju in sicer iz misijo- nske poti prof. Stresa po Kongu.
Posebej seveda povabim, da zopet pozorno preberete pogovor z enim od najbolj vztrajnih sodelavcev Prijatelja - Otonom,ki rad pove: "Če mi je dolgčas, vzamem škarje in dolgčas prerežem na dvoje, pa imam dva kratka časa." Res je zanimivo, kaj vse ga zanima in kako vse svoje znanje in izkušnje deli med mnoge ljudi.
Deliti materialne dobrine, življenjske iz- kušnje, izkustvo vere - to nas uči naj- večji krščanski praznik. Jezus je svoje življenje razdelil do izničenja, zato je njegovo srce obstalo. In ker je vse razdelil, je njegovo srce zopet oživelo. ALELUJA!

Vlado Bizant

April

Da bi verniki v drugem letu priprave na Veliki jubilej s posebno vnemo gojili duha edinosti in občestva znotraj Cerkve. Da bi mednarodna skupnost pospeše- vala in varovala verske, ekološke in socialne pravice ljudstva Oceanije. Da bi nas v jubilejnem letu Božji Duh mi ru in sprave globoko prenovil in povezal

Maj

Da bi bila Marijina zvestoba glasu Sve- tega Duha za vse kristjane zgled in spodbuda za velikodušno izpolnjevanje Božje volje. Da bi bili mladi pripravljeni za vse življe- nje sprejeti misijonski poklic. Da bi nas spomin na papežev obisk potr jeval v veri in zaupanju v Marijo Pomagaj

IN POLOŽILI SO JI GA V NAROČJE

Še približno dva tedna nas ločita od spomina na Kristu- sovo odrešilno trpljenje in smrt ter od našega največ- jega praznika, velike noči, praznika Kristusovega zmago slavnega vstajenja.
Z Jezusom je bila tesno povezana nje- gova mati Marija. Zavedala se je, da ima njen Sin posebno poslanstvo. Angel ji je oznanil,da bo Sin Najvišjega, da bo Božji Sin. Zaharija, oče Janeza Krstnika je napovedal, da bo Jezus rešil svoje ljudstvo njegovih grehov. Podobno so oznanjali tudi angeli pastirjem na Betle- hemskih poljanah, da se bo rodil "Odre- šenik, ki je Mesija, GOSPOD" (Lk 2,12). Starček Simeon je prerokoval, da bo Jezus luč v razodetje poganom, in luč v slavo Izraela,svojega ljudstva (Lk 2,32) hkrati pa tudi, da bo Marijino dušo pre- sunil meč. Pa tudi dvanajstletni Jezus sam je Mariji in Jožefu ob najdenju v templju skoraj očitajoče rekel: "Mar ni- sta vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?"
Zato je Marija, čeprav s težkim srcem, Jezusa pustila, da je odšel od nje iz Nazareta in pričel javno delovati. V tem času se mu je občasno pridružila, ven- dar je ostala bolj v ozadju.Ko pa so na- stopili zadnji trenutki Jezusovega živ- ljenja, njegovo mučeniško trpljenje in smrt, je spet stopila v ospredje in stala tesno ob svojem sinu. Z veliko bolečino ga je spremljala na križevem potu in s še hujšo bolečino je stala pod križem ob njegovem umiranju. In ko je umrl, so ji ga položili mrtvega v naročje. Meč bolečin je zdaj do kraja prebodel njeno rahločutno materinsko srce. Še zadnjič mrtvega ga ljubkuje in poljublja. Potem pusti,da ga položijo v grob. V tej grozni bolečini pa jo tolaži zavest, da bo po treh dneh vstal od mrtvih,kot je to po- prej napovedal.
In tako trinajsta in štirinajsta postaja križevega pota v Marijinem srcu že od- sevata v petnajsti postaji - v zmago- slavnem vstajenju, ko bo njen sin za vselej vstal, kot Zveličar poveličan v Božji slavi.
Tudi mi večkrat doživljamo križev pot svojega življenja,ko trpimo,v vsakdanjih stiskah in preizkušnjah. Tolaži in opo- gumlja pa nas zavest, da sta najhujše trpljenje sprejela tudi najsvetejši osebi- Jezus in Marija,ter nam v našem trplje- nju stojita ob strani in nam pomagata nositi naš življenski križ ter ga spremi- njata v zarjo vstajenja.
Posebno hudo nam je, ko umre ljubljena oseba. Takrat se spomnimo na Marijo, kako je ona, sicer s hudo bolečino in s polnim zaupanjem v Boga, v Boga Lju- bezni in dobrote,sprejela smrt in izgubo svojega najdražjega, Sina Jezusa. In v takih trenutkih jo prosimo, naj nam materinsko stoji ob strani. Naj nam pri svojem Sinu izprosi, da bomo kot ona dostojanstveno in vdano v Božjo voljo sprejeli zemsko izgubo dragocenega nam bitja, ljubljene osebe. Prosimo tudi naj nas ožarja z vstajensko milostjo v zavesti, da se je naša ljubljena oseba preselila v večno domovino, kjer bo Bog obrisal vse solze in kjer smrti ne bo več ampak ena sama neizmerna sreča, ki ji nikoli ne bo konca.
Zavedamo se,da smo le romarji na sve- tu,da ta zemlja ni naša prava domovina ampak le začasni kraj bivanja. Naša pra va domovina je onkraj groba v večnosti V tem nas potrjuje apostol Pavel v pis- mu Filipljanom,ko pravi:"Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričaku- jemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kris- tusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse,preobrazil naše telo, in ga naredil podobnega svojemu veličastvu. (Flp,20-21). Na ta svet smo postavljeni kot v kraj preizkušnje,da si bomo s pra- vilnim krščanskim življenjem, z dobrimi deli in z Bogu vdanim trpljenjem v tem kratkem času življenja zaslužili to, "kar človeško oko ni videlo, ni slišalo in kar v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo", kakor pravi apostol Pavel, ki mu je bilo za kratek trenutek dano gledati v nebesa.
Marija z mrtvim Sinom v naročju, soču- tna (Pietà),ki jo je v kipu najlepše upo- dobil veliki italjanski kipar Michelangelo, pa nam je najzanesljivejše poroštvo nezlomljivega upanja, da sicer moramo iti skozi trpljenje, a to trpljenje ni naše uničenje in ne izničenje, ampak je naša odrešitev, že naše poveličanje.
Marija, Božja in naša nebeška Mati, je najgloblje čutila in se najmočneje zave- dala,da nas le pot prek trpljenja in smrti vodi v popolno srečo, za katero smo pravzaprav ustvarjeni in zaradi katere nas je Bog postavil na zemljo.
Mariji še zvenijo v ušesih Jezusove be- sede apostolu Janezu, ki je takrat ob Jezusovem umiranju na križu zastopal nas vse: "Glej,tvoj sin! Glej,tvoja Mati!" in kot najboljša mati nam bo v najtežjih trenutkih našega življenja, pa tudi ob umiranju učinkovito in materinsko ljube- če stala ob strani in nas pripeljala v ve čno srečo k svojemu poveličanemu sinu ki ga je nekoč mrtvega držala v naročju
Naj končam to razmišljanje z znano pesmijo, posvečeno Marijini bolečini ob umiranju njenega sina:

Mati žalostna je stala,
zraven križa se jokala,
ko na njem je visel Sin.

V grenko žalost zatopljena
je nje duša prebodena
z mečem silnih bolečin.

O kaj žalosti prestati
morala je sveta Mati
k'tere sin je rešil svet.

V žalosti vzdihuje bleda
ko v trepetu Sina gleda
kaj trpi, na les razpet.

Komu potok solz ne lije,
ko bridkosti zre Marije
grenke nad morja bridkost.

Kdo prisrčno ne žaluje,
ko to mater premišljuje
njenih boli velikost.

Vidi Jezusa trpeti
grehe ljudstva nase vzeti
šibam vdajati se voljno.

V sina le pogled upira
ko ves zapuščen umira,
k smrti nagne še glavo.

Mene križ naj obtežuje,
mene s tugo napolnjuje
sveta kri njegovih ran.

Ti pa varuj mati ljuba,
da moj del ne bo poguba,
da skušnjave zmagal bom.

Ko pa smrt telo mi vzame,
dušo mojo naj objame
večne slave rajski dom. Amen.

p. Adolf Mežan, DJ

OTONOVIH PETDESET LET NA PETNAJST PODLAGE

Kako le pozna toliko stvari, se včasih sprašujem,ko pre- letim zbrani material za novo številko Prijatelja. Takšna križanka, drugačna križanka, ta tema, ona tema; vedno kaj drugega in zanimivega. Vmes pa so še tolikokrat skrbno in natančno pripravljeni zapisi s srečanj in različnih prireditev. Tokrat je pred nami nekoliko drugače: Oton Kurent, Ježa 93, 1231 Ljubljana-Črnuče, pripravljen odgovar- jati na vprašanja:

Oton,se spomniš,če si kdaj kot otrok ali mlad fant razmišljal, koliko let boš dočakal in kakšna bo tvoja živ- ljenjska pot?
Koliko let bom dočakal ali kakšna bo moja življenjska pot, gotovo nisem raz- mišljal. Saj ne moreš vedeti,kako bo šla tvoja pot. Vem pa, da sem že v zgodnji mladosti izračunal, koliko bom star, ko se bo pisalo leto dva tisoč. Še sedaj se spomnim, da sem takrat naračunal se- deminšestdeset let. Letos pa že praznu jem petdeset let (na petnajst podlage)

Kje si preživljal otroštvo in mladost
A kje sem v sami srajčki okoli tekal? Čisto tu blizu, v Nadgorici, ki je zame najlepši kraj na svetu.Potem sem hlače trgal v šolskih klopeh na Črnučah. Glej, da boš napisal NA Črnučah in ne V Črnučah, kot govorijo priseljenci in se to sedaj pojavlja že v medijih.
V družini smo bili štirje otroci. Očka so nas za vedno zapustili leta 1939 v ne- sreči na železnici,mami pa v osemdese- tem letu življenja pred osmimi leti. Eden od bratov je že pred šestintridesetimi leti umrl v Avstraliji. Tako smo ostali starejša sestra, mlajši brat in jaz. Naj povem, da smo pri nas starše vikali.

Kako pa je potem šlo tvoje življenje?
Do male mature sem obiskoval gimnazijo v Ljubljani,nato pa železniško prometno šolo in sicer v Ljubljani, Pulju in na ko- ncu v Zemunu pri Beogradu. Šolo sem končal s končnim izpitom leta 1954. Moje prvo službeno mesto je bilo na železniški postaji v Medvodah kot vla- kovni odpravnik.Tam sem bil dobro leto. Po vojaščini sem služboval na enakem delovnem mestu v Istri, potem pa prib- ližno tri leta na glavnem kolodvoru v Ljubljani. Med tem časom sem se leta 1959 tudi poročil, si začel graditi hišo in se pri gradnji leta 1961 ponesrečil. Zlo- mil sem si hrbtenico.

Bi hotel povedati kaj o rehabilitaciji po poškodbi? Kako si se spet vživel v domače okolje? Po nesreči so me sedem mesecev zdravili na nevrološkem oddelku tedanje Splošne bolnišnice v Ljubljani. Potem sem bil še leto in pol v Zavodu za rehabilitacijo, tako da sem v bolnišnicah preživel dve leti in dva meseca.Doma je bilo od začetka težko, ker nisem mogel sam ven. Vedno sem moral koga dobiti za pomoč. Potem smo okrog hiše naredili klančino. Kar zadeva sprejetje,naj najprej omenim mojo ženo Jožico. Sprejela me je z vso ljubeznijo in pozornostjo ter mi vseskozi stoji ob strani. Okolica me je sprejela sprva z veliko radovednostjo: "Kako to; kako ono; ali res nič ne moreš hoditi?" Od- govarjal sem jim, da za sedaj ne; kaj pa se bo zgodilo, še ne vem. Sam sem že takoj vedel, da hodil nikoli več ne bom. Že v zavodu za rehabilitacijo pa sem si zadal nalogo, da bom takoj, ko pridem domov,odšel med ljudi in to sem tudi storil. Tako pa sem "shodil."
Lahko rečem, da tudi sedaj nimam po- sebnih težav, ne v trgovini, ne drugod. Res pa kakšna mamica pride v zadrego, ko jo otrok vpraša: "Mami, zakaj je pa tale gospod na vozičku?" Preden se mamica znajde,kar sam odgovorim:"Veš sinko, nog'ce me bolijo, pa ne morem hoditi. Zato sem na vozičku."

Kako pa sedaj skrbiš za svoje zdra- vje? Daš kaj na zdravilna zelišča, čaje itd. Vem, da redno hodiš na rekreacijo. Kaj je to? Za zdravilna ze- lišča, najbolj za čaje, skrbi moja žena. Je pravi ekspert. O tem imava tudi več knjig,na primer od patra Ašiča.Če je kar koli narobe, najprej uporabiva zdravilna zelišča,potem šele se obrneva na zdrav nika, ki predpiše antibiotike. Zdravilna zelišča nimajo skoraj nobenih neugodnih stranskih učinkov, dočim jih vse tablete in preparati,ki jih izdeluje industrija,imajo
Vsak ponedeljek me pridejo s kombijem paraplegikov iskat in se udeležim naše rekreacije na Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Ta krepi dušo in telo. Že to, da grem malo med ljudi, da "zamenjam obraze", je pomembno. Imamo vaje za razgibavanje, dihalne vaje, pa vaje z žogo,igre kot je kegljanje, pikado, vož- njo z vozički po telovadnici in podobno. To vodijo študentje, bodoči profesorji telovadbe.
Glede mojega zdravja je tako: Težave so predvsem z dihanjem in govorjenjem ker so prizadeta tudi pljuča. Šlo je za visoko poškodbo, po domače za zlom tilnika. Drugače pa je najhujša preizku- šnja mojega zdravja po nesreči bila, ko sem imel pljučnico in sem imel že dve tretjini pljuč zalitih z vodo. En mesec so me zdravili na Golniku. Bilo je že zelo kritično in le malo je manjkalo, pa bi sedaj že "od spodaj gor gledal, kako regrat raste." Druge bolezni so me do sedaj, hvala Bogu, več ali manj pustile pri miru. Moramo se pa mi, na vozičkih, zelo paziti, da se ne prehladimo.

Te v življenju sedaj še kaj preseneti in vrže iz tira? Niti ne. Priznam pa, da zlasti spomladi, ko bi bilo treba kaj po- storiti na vrtu, pomislim: "Ko bi sedajle lahko vstal z vozička,bi to naredil v pol ure." Tako pa lahko le opazujem, kako se drugi trudijo. Takšne misli še pridejo.

Ti je težko prositi za pomoč?Stavek: "Ko pa je tako težko prositi..." nam- reč izrekamo celo duhovniki ali ses- tre redovnice.Kako gre to tebi iz ust? Čutiš zadrego, odpor, ponižanje?
Nobene od teh stvari. Beseda ni konj in če jezik "šparaš",kruha stradaš. Za od- govor lahko dobim le: JA ali NE. Če mi kdo reče ne, je to pač ne. Seveda je drugače prositi neznane ljudi, drugače pa znane. Za te kar dobro vem, kdo mi bo rad pomagal in tiste prosim. Lahko rečem, da sem malokrat naletel na ne- gativen odgovor. V trgovini na primer, ko je kakšna stvar zelo visoko na polici, prosim mimoidoče. Vedno mi ustrežejo. Glede prevoza imava avto in redko pro- sim druge ljudi. Rada greva na kakšen sejem, zlasti v zvezi z ortopedskimi pripomočki, hortikulturo ali agrikulturo.

Nekajkrat si me zares presenetil. Rekel si in to vpričo svoje žene: "Moje bivše dekle." Pa drugič: "Moja prva žena mi je dejala..." Pomislil sem, kako le more ona tako mirno prenašati, da govoriš o svoji bivši... Potem sem ugotovil, da govoriš o njej, sedanji ženi,ki je res tvoje biv- še dekle in tvoja prva in tudi edina žena. Hočem reči, da si mene in najbrž še marsikoga že velikokrat presenetil z domislicami in humor- jem. Po eni strani deluješ resno, po drugi pa tolikokrat presenetiš s hu- morjem. Kakšen je pomen humorja v tvojem življenju? Morda je res, da tako zgledam.Vendar je prav humor ena od stvari,ki me "držijo pokonci".Marsikdo me vpraša: "Kako se ti,ki si na vozičku, lahko smejiš?" Takšno vprašanje se mi zdi zelo čudno. Velikokrat se mi tudi zgodi, da mi pomočniki,ki so prvikrat na srečanju, rečejo: "Jaz sem pa mislil, da ste vi invalidi bolj zagrenjeni in 'zakom- pleksani'. Zdaj pa vidim, da smo zdravi dostikrat bolj 'zakompleksani' kot vi."
Res mi ni vse z rožicami postlano.Svoje notranjosti običajno tudi ne razkazujem navzven. Toda s humorjem vedno dvi- gam najprej sebe, vidim pa, da tudi druge. Mislim, da me ljudje poznajo kot veselega in optimističnega človeka,kajti nimam navade tožiti, da me to ali ono boli. O bolezni, težavah in bolečinah skoraj nikoli ne govorim.
Če kdo reče: "Ne vem, kako bi pristopil k invalidu,"rečem: "Tako kot k vsakemu drugemu človeku!"

S čim vse se pa sicer ukvarjaš?
Imam več konjičkov ali hobijev, kakor se tudi reče. Že v mladih letih sem rad reševal križanke in to je bila tudi moja prva dejavnost po poškodbi. Kasneje sem se poskušal tudi v sestavljanju križank in ostalih ugank. V času rehabi- litacije sem se v delovni terapiji naučil tudi nekaj ročnih spretnosti. Tako sem se naučil vozlanja, to je izdelovanja makramejev. Sedaj zaradi nazadovanja telesnih zmožnosti tega več ne zmorem Tudi kuhanje mi ni neznano, seveda če imam vse pri rokah. Tudi tole za vaju sem sam spekel.

Večkrat sem te videl fotografirati. Od kdaj imaš to veselje?
Tudi to je eden od mojih konjičkov. Še v prometni šoli sem šel na tečaj za to lepo in včasih tudi koristno dejavnost. To je bil moj mladostni sen in že pri gradnji hiše sem predvidel, kje bom imel temnico, a mi je nesreča prekrižala na- črte. Fotografirati pa nisem nehal in sem tudi sam razvijal slike.
Moj zadnji konjiček je računalnik. Sedaj šele osvajam abecedo računalništva.Pri mojih letih je to že nekoliko težje, ker spomin ni več tako prožen. Toda upam, da bom tako kot druge stvari v življe- nju, le z malo večjim naporom, tudi to zmogel.
Da pa se z vsem tem lahko ukvarjam, moram pohvaliti ženo, ki ima razumeva- nje za vse te moje konjičke in mi po- sodi kakšno roko, kadar jo potrebujem.

Mislim, da lahko vse tvoje življenje povzamem v besede ZANIMANJE. Zanima te tudi tehnika,posebej tak- šna,ki povezuje ljudi. Mnogi paraple giki te poznajo kot radioamaterja in celo kot voditelja radioamaterskih tečajev. Danes pa je mnogo telefo- nov, tudi mobilnih. Je radioamater- stvo še aktualno? Morsejeve abecede sem se naučil že v strokovni šoli na že- leznici.Pri vojakih sem bil radiotelegrafist Kakšnih deset let po poškodbi sem opra vil tečaj radiotelegrafije,vendar si doma s tem nisem mogel kaj pomagati, ker nisem imel postaje. Kasneje sem opravil še tečaj za UKV zveze ter dobil na dom eno od postaj društva paraplegikov.
Razlika med telefoniranjem in radioama- terstvom je v glavnem v tem, da je pri telefonu mogoče kadarkoli govoriti v obe smeri, celo sogovorniku seči v be- sedo, kar sicer ni lepo, pri radio zvezah pa gre pogovor naenkrat le v eno smer. Najprej spregovoriš, nato poslušaš in to se menjava. Razlika je še v tem, da te slišijo tudi drugi, ki so na isti frekvenci; ponavadi gre pri tem pogovarjanju za neke vrste konferenco, pri kateri vsak udeleženec pride na vrsto, vsi drugi pa poslušajo.Nekoliko je omejena tudi vse- bina pogovarjanja.Naj ne bi bilo ničesar v zvezi s politiko,vero ali spolnostjo, pa tudi kakšnega preklinjanja ne sme biti. Pogovori so sicer zastonj, aparature pa so kar drage. Drugače je radioamater- stvo zelo lepo in zanimivo spoznavanje ljudi. Z mnogimi sem se spoznal najprej prav prek teh pogovorov po radiu, šele kasneje smo se osebno spoznali na ka- kšnih srečanjih.

Pisatelj Cankar je zapisal tri besede v katerih je povzel svoje zanimanje in vrednote: Mati, domovina, Bog. Kolikor te poznam, je to troje tudi središče tvojega življenja.Drži? Lju- bezen matere,sedaj pa žene, slovenska domovina in vera v Boga,to je res zame najpomembnejše v življenju.Okrog tega se vrti vse moje življenje.Na mamo imam zelo lep spomin. Pri nas sicer nismo ni- koli praznovali materinskega dne. Naša mami so rekli: "Kdor se koga spomni samo enkrat na leto,ni kaj dosti vreden Tistega, s katerim živiš, se spomni vsak dan, ne le enkrat na leto." Nismo imeli navade, da bi nosili rožice. Zahvaljeva- nje in pozornost sta bila vključena v vsakdanje življenje. To je ostalo tudi med nama z ženo.Pozornost je najlepša takrat, ko je nihče ne pričakuje.
Za ženo lahko rečem, da je prevzela nase veliko breme, saj sem skoraj po- polnoma nepokreten in potrebujem celotno oskrbo od oblačenja zjutraj do pomoči pri leganju k počitku zvečer, pa še mnoge stvari čez dan. Vse opravlja z velikim razumevanjem in v tem, mislim se najlepše pokaže njena ljubezen; bolj kot z besedami. Nama ni bilo dano,da bi imela svoje otroke, sva pa pazila nekaj drugih otrok, s katerimi sva ostala v lepih odnosih in stikih.Tako sva do neke mere nadomestila tisto, kar doživljajo drugi zakonci. Z otroki sva se vedno dobro razumela. Zlasti sosedovi so bili kot najini, skoraj več pri nas kot doma.

Sedaj pa domovina. Vem, da zelo dobro poznaš slovensko književnost zlasti poezijo.Lahko kaj več poveš o svojem zanimanju za pesmi in pes- nike? Koliko pesmi znaš na pamet? Si tudi sam kdaj napisal kakšno pe- sem? Že mami so mi vcepili zanimanje in ljubezen do literature. Zelo radi so brali,med vojno pa so nam Nemci pobrali skoraj vse knjige.Najbrž je prav to spod budilo mami, da so nam vcepili táko lju- bezen do slovenske besede. Zanimivo, da nisem ne vem kako rad bral, sem pa se zelo rad učil pesmi, najraje Gregorči- čeve.Lahko rečem,da polovico njegovih pesmi znam na pamet. Po vojni, ko smo spet šli v slovensko šolo, sem spoznal še druge pesnike, zlasti Prešerna, ki ga tudi precej znam na pamet. Vsaj nekaj pesmi znam od Vodnika,Levstika, Ašker ca, Ketteja, Murna, Župančiča, Kajuha, Menarta, Koviča, pa še od koga. Naj- bližji od vseh pa mi je goriški slavček, ki sem ga najprej spoznal. Njegove pesmi so najbolj milozvočne.
Pesmi pa sam ne pišem. Nisem pesnik. Zelo rad imam tudi pregovore. Skoraj v vsako pismo, ki ga napišem, kakšnega vstavim.

Očitno zelo dobro obvladaš tudi slovnico. Ali lahko sklanjaš besedo OTROCI,da bo v poduk vsem bralkam in bralcem? Nek profesor nas je znal čudovito uvesti v slovnico.Zapomnil sem si njegovo razlago sklonov. Prvi sklon JE, drugega NI,tretjemu DAM, četrtega VIDIM, PRI petem SEM, S šestim GREM. To izgovarjam v mislih, tisto, kar skla- njam, pa pravilno povem.
Z otroki je pa takole: Otroci so dobri, slabih otrok ni, otrokom dam, otroke vidim, pri otrocih sem, z otroki grem.

Tretja beseda je Bog. Kje si nabiral znanje in moč za duhovno rast? Kako sedaj živiš svojo vero? Moreš redno iti k maši? Versko življenje sem dobil po naravni poti-v družini. Bili smo verna družina. Že od svojega tretjega leta znam neko pesem in jo lahko povem: Spomnim se majhne knjižice z naslovom "Ali znaš?" Tam so bile glavne molitve in vse drugo najpomembnejše o veri. To sem se kmalu naučil ob svoji sestri in vse življenje znam.
Če ima človek toliko podlage,kot sem jo imel jaz, za duhovno rast ni težav. To je kot pri zidarjih. Če je že postavljen temelj za hišo, ni težko graditi naprej. Glede vere res nimam nobenih težav. Dokler sem lahko hodil, zame ni bilo ne- delje,če nisem šel k maši.Zaradi nevar- nosti prehlada pa sedaj, odkar sem na vozičku, v zimskem času ne morem k maši oziroma le izjemoma. Redno pa prisostvujem maši po radiu ali televiziji.
Svojo vero seveda živim tudi v Krščan- skem bratstvu bolnikov in invalidov.

Nekoč si omenil,da si bil na romanju v Lurdu.Kdaj si bil na romanju in ka- ko si ga doživljal? Čisto nepričakovano nama je ženin stric predlagal romanje v Lurd. Poskrbel je za kritje stroškov poti To je bilo leta 1975.Vem,da je bila huda julijska vročina,a človek potrpi.Romanje v Lurd je neko posebno doživetje,saj si tiste dni kot v transu; kar plavaš. Vse v Lurdu diha s tistim dogodkom pred sto štiridesetimi leti, ko se je Marija prikazala revni pastirici Bernardki. Sedaj se skoraj vsako leto udeležim srečanja lurških romarjev v februarju na Ježici v Ljubljani. Pogosto me prosijo za sodelo- vanje, da napravim kakšen uvod. Dva- krat, mislim, sva bila tudi v slovenskem Lurdu -Brestanici. Redno se udeležujem tudi romanj na Brezje. Prvič sem bil na četrtem romanju, ko sva z ženo dobila svoj avto. Ta fičko nama zvesto služi že dvaindvajset let.

Na steni imaš lepo sliko s sprejema svetega očeta ob obisku pri nas. Bil si eden od predstavnikov Bratstva. Kako pa je bilo tedaj? Čudovito. Vem, da sem neprestano premišljal, kaj bom rekel, ko mi bo papež segel v roko in da sem od vznemirjenja vse sproti pozabil. Bilo je podobno kot na romanju v Lurdu Nekaj je bilo "v zraku". V spomin smo prejeli rožni venec. Seveda se človek spomni tudi kakšnih malenkosti, kako je veter odnesel papežu kapico, meni pa je skuštral lase, kar se vidi tudi na sliki.

Ali lahko poveš, kaj ti pomeni moli- tev in kako moliš? Molim, kar pomnim. To je zame samo po sebi razumljiv in nujen del življenja. Molitev je pogovor z Bogom,zahvala in prošnja. Sedaj moliva predvsem skupaj z ženo. Nikoli ne pre- slišiva povabila zvonov, vedno moliva tudi pred kosilom in po njem. Žena pa poje na koru in tako dvakrat moli.

Koliko se zanimaš za sveto pismo? Ga imaš in vzameš v roke?*
Imam; tudi novi prevod. Priznam pa, da se glede Svetega pisma ne morem poh- valiti. Vzrok je najbrž v pregovoru: Kar se Janezek nauči, to Janez zna; kar se pa ne nauči, tega ne zna. Brati Sveto pismo nas kot otroke niso naučili. Sploh Sveto pismo ni vedno lahko razumeti. K branju me spodbujajo tudi naše duhov- ne vaje, pa tudi Prijatelj s kakšnim za- motanim vprašanjem.

Sedaj pa Prijatelj. Kakšno je bilo tvoje prvo srečanje z njim?
Ne morem se natančno spomniti. Mislim da sem ga spoznal ob prvem srečanju Bratstva, ki sem se ga udeležil. To je bilo v Šentjakobu leta 1976.Takrat sem napisal tudi prvi prispevek.Ne vem kako so me našli, da sem moral ravno jaz napisati poročilo o srečanju. Mislim, da potem skoraj ni minilo leto, da ne bi kaj napisal v Prijatelja,sedaj pa že približno deset let pripravljam tisto stran na kon cu Prijatelja,ki je za razvedrilo;križanko v takšni ali drugačni obliki.

To bo še posebej zanimalo bralce. Ali je zelo težko pripraviti križanko?
Pomemben je besedni zaklad. Ko ses- tavljaš križanko, je treba vedeti veliko stvari. Spočetka sem pripravljal v glav- nem slikovne križanke na kakšno temo. Potem se mi je zdelo preveč enolično in sem začel pripravljati še drugačne uga- nke. Včasih mi kdo poočita, da je pre- težko. Za tistega, ki vsaj malo rešuje križanke, ni pretežko. Včasih pa name- noma dam zelo lahko stvar, da jo lahko vsakdo reši. Naj imajo ljudje veselje! Gotovo pa je res težje sestaviti križan- ko, kot jo rešiti. Lahko bi v Prijatelju dodali vsaj še eno stran za razvedrilo. Različnih vrst ugank ali križank je še kar precej. Lahko bi Prijatelj objavljal tudi šale, samo ne takšne "z brado".

Sedaj pa tvoje doživljanje gibanja bolnikov - Bratstva. O prvih stikih si že povedal. Kje si še bil na srečanjih in kaj ti Bratstvo pomeni.*
To je zopet del mojega življenja, ki mi popestri in spremeni enolični vsakdan. Tudi tukaj spoznavam veliko novih ljudi, s katerimi sčasoma postanemo znanci, z nekaterimi pa tudi prijatelji. Poleg že omenjenega Šentjakoba ob Savi sem bil večkrat v Želimljem, enkrat pa tudi v Šmarjeti, Nazarjah,na Mirenskem Gradu potem pa seveda na različnih krajih, kjer smo imeli sestanke ali manjša sre- čanja. Najlepše se mi zdi,ko romamo na Dobrovo k Mariji v Leščevje. Tudi o teh romanjih sem že pisal v Prijatelja.
Ima pa sodelovanje v Bratstvu tudi ve- lik duhovni pomen.Uresničevanje gesla: Vstani in hodi! me dviga,ker je to stalno osebno vabilo k čimbolj krščanskemu življenju. Te besede me vabijo,da dam od sebe vse, kar morem, tudi na naših srečanjih. Obenem moram reči, da sem z vsakega srečanja tudi marsikaj dob- rega odnesel s seboj.

Sprejel si odgovornost za povezova nje bolnikov in invalidov iz Bratstva v enem delu Ljubljane. Že prej pa si nekajkrat pripravil srečanje literar- nega značaja za širši krog ali pa vo- dil srečanje drugod. Kakšne načrte imaš? Prve stvari, ki sem jih pripravil v Bratstvu, so bile uvodi pri maši ali vo- denje pogovora v skupini na večjih sre- čanjih. Potem sem prav v smislu gesla Vstani in hodi! začel predstavljati naše pesnike in pisatelje. Vem, da jih mnogi bolniki in invalidi slabo poznajo,vsaj sla- bše kot jaz, in sem si mislil: "Zakaj jim ne bi približal njihove besede in pesmi?" Na nekem srečanju v Želimljem sem tako predstavil Franca Saleškega Finžgarja, ki je prav tam pisal roman Pod svobod- nim soncem. Potem sem na lastno po- budo na posebnih srečanjih predstavil Simona Gregorčiča in Franceta Prešerna To sta bila neke vrste literarna večera. S pripravo takega srečanja je precej dela. Najprej moraš dobro poznati pes- nika ali pisatelja, potem napraviti dober in privlačen izbor iz njegovih del.Bilo pa mi je v veliko veselje. Vedno si mislim, da morda kdo v življenju ni imel možno- sti priti v stik z bogastvom slovenske besede. Rad bi mu to posredoval.

Mnogi ljudje,tudi bolniki in invalidi,v življenju niso imeli priložnosti priti v stik z vero.Gotovo poznaš tudi ljudi, ki so se ravno tako ponesrečili,pa ni so imeli take osnove kot ti.Kaj lahko Bratstvo stori, da jim približa vero in Boga? Tudi o tem premišljujem. Mi- slim, da naj bi na naših srečanjih počasi predelovali tudi katekizem; vsakič po malo.Katekizem je poleg Svetega pisma osnova.Sam se iz otroštva rad spomnim na katekizem v slikah. Tako zanimivo je bilo to prebirati.Mislim,da bi se tudi da- nes morali lotiti katekizma, da bi dobro poznali nauk Cerkve.Tudi sam sem mar- sikaj pozabil. To se pravi, da bi bilo za vsakogar od nas koristno obnavljati po- znavanje katekizma.Drugače je s tistimi ki vere sploh ne poznajo. Tu je potre- ben drugačen pristop, ki ga najbrž mi sedaj še ne bi zmogli. Potrebno je več znanja in pravilnega pedagoškega pris- topa, da bi dopovedali,kaj je vera, Bog, zakramenti.
Drugače pa bomo sproti videli, računam pa seveda tudi na Božjo pomoč.

"Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud naj vam nebo blagoslovi!" To so malo prirejene besede Simona Gregorčiča, ki ga Oton tako občuduje. Naj zaključijo tale pogovor in obisk pri Otonu in Jožici.

Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Navodila slovenskih škofov za deli- tev zakramentov v bolnišnicah in drugih podobnih ustanovah

1. Slovenski škofje želimo podati teme- ljna izhodišča za sprejemanje in podelje vanje zakramentov v bolnišnicah,drugih zdravstvenih zavodih in domovih za os- tarele.Z njimi želimo poenotiti pastoralno in liturgično prakso za tako pomembno delo in skrb, ki ga ima vsaka krajevna Cerkev za to področje.
2. V državi Sloveniji ima vsak bolnik pravico,da ga v bolnišnici ali podobnem zavodu obišče duhovnik. Temeljno delo bolnišničnih duhovnikov so du- hovni pogovori z bolniki, ki to želijo. Izrednega pomena pa je tudi pode- ljevanje zakramentov bolnikom, kajti z njimi Cerkev poseduje nadnaravni zaklad Božje milosti. Tudi do zakramen- tov ima bolnik neodtujljivo pravico.
3. Po možnosti naj bolniki,ki prihajajo na zdravljenje v bolnišnicah, že do- ma opravijo spoved, prejmejo sv. obhajilo in če je bolezen resna, tudi bolniško maziljenje.Tako ostanejo tu di v času zdravljenja na poseben način povezani z domačo župnijo in domačim duhovnikom. Obenem pa se lahko tudi duhovno pripravijo na življenje v bolni- šnici, ki ni vedno lahko.
4. Vsak bolnik v bolnišnici, ki želi prejeti zakramente,lahko popolnoma svobodno izrazi željo, da ga obišče bolnišnični duhovnik. Bolnikom, ki sami ne morejo prositi za ta obisk,naj pri tem pomagajo svojci ali njihovi najbližji. Za pomoč pri tem pa se bolniki in svojci lahko obrne- jo tudi na zdravstvene delavce, pred- vsem oddelčne medicinske sestre.
5. Bolnikom, ki so nevarno bolni ali zaradi starosti oslabeli, zelo pripo- ročamo zakrament bolniškega mazi ljenja. Ti bolniki so potrebni posebne Božje milosti,da bi jih stiska duševno ne strla in ne bi morda celo opešali v veri. Od vsakega kristjana se danes namreč pričakuje,da bo sam prosil za zakrament da ga bo v veri in pobožnosti prejel,ka- dar je njegova bolezen ali stanje resno.
Nezavestnim bolnikom in bolnikom v posebno težkem bolezenskem stanju naj ta zakrament oskrbijo svojci in znanci, ki bolnika poznajo in vedo, da je živel kot kristjan in bi ga tudi sam, če bi bil zmožen, želel prejeti.
Če je bolnik, h kateremu je duhovnik po klican, že mrtev, tedaj prosi zanj Boga, da bi mu odpustil grehe in ga usmiljeno sprejel v svoje kraljestvo. Mrtvim ne delimo bolniškega maziljenja.
Ker je med našimi verniki še veliko neja snosti in nepravilnega mišljenja iz neda vne preteklosti,bi radi posebej poudarili da je bolniško maziljenje namenjeno bolnikom ali ostarelim, ki so resno bolni ali obnemogli, in je zato strah, da je ta zakrament tako rekoč nujno povezan s smrtjo, popolnoma odveč. Bolnik ali starejši lahko zakrament sv. maziljenja prejme vsakokrat,ko se mu bolezen ali stanje poslabšata. Tako je na podlagi starodavnega izročila ta zakrament ovrednotil in v prakso pos- tavil drugi vatikanski koncil.
Vsi skupaj,duhovniki in verniki,se moramo truditi,da bi ob katehezi,v oznanjevanju in tudi ob razpoložljivem verskem tisku vedno bolje spoznavali bistvo tega za- kramenta in bi obenem tudi v nas samih rasla zavest in vera v upanju na večno življenje.
6. Z velikim veseljem ugotavljamo, da ima nekaj bolnišnic in domov za ostarele že urejene bogoslužne prostore.Bolniki naj radi obiskujejo bolniške kapele, se udeležujejo skupnega bogoslužja posebej sv.maše, če to seveda zmo- rejo glede na svojo bolezen in zdravlje- nje, ki jim je predpisano. Bolniki nimajo dolžnosti obiska sv. maše na nedeljo ali zapovedan praznik. Prav tako jih ne veže evharistični post, če pa imajo mo- žnost je prav, da se ga držijo.
Bolniške kapele so odprte za vse ljudi dobre volje in so ti v njih vedno dobro- došli, tudi pri daritvi sv. maše. Zlasti duhovnikom naročamo, naj ljudi o- pozarjajo,da morejo obhajilo prejeti samo tisti,ki so bili o tem zakramen- tu poučeni in so na prejem dobro pripravljeni. Pri obhajilu na roko je treba paziti, da prejemnik hostijo takoj zaužije.
7. Bolnikom in starejšim, posebej v do- movih za ostarele in kronično bolne, priporočamo, da vsaj nekajkrat v letu opravijo spoved.
8. Bolnikom, zlasti pa duhovnikom in izrednim delivcem obhajila, naročamo, naj se vedno ohranja svetost, ki je zakramentalnemu dejanju lastna. Še posebej naj bo ob tem ohranjena primernost časa in prostora kot tudi u- rejenost bolnika in njegove neposredne okolice.
Posebej v bolnišnicah je obvezno, da strogo upoštevamo higienske raz- mere in osnovna pravila čistoče.
9. Bolniki, ki želijo, imajo še posebej v bolnišnicah,kjer je stalni bolnišnični du- hovnik, vedno tudi možnost za verski in duhovni pogovor.
10. Bolnikom,ki v bolnišnicah ali drugem podobnem zavodu sprejmejo obhajilo kot sveto popotnico ali maziljenje (če- prav niso več pri zavesti), bo duhovnik dal podobico, na kateri bo zapisano bolnikovo ime, datum in katere zakramente je prejel. Ponekod je to že vpeljano. Ta podobica je potrdilo za sorodnike in za župnika ob prijavi po- greba, če bolnik umrje.

Slovenski škofje

Iz: Sporočila slovenskih škofij

BOLNIŠKA KAPELA - KATEDRALA UPANJA

To,da v puščavi bolezni nekje vidim vo- dnjak, naredi bolezen znosno. Tak vod- njak je kapela v kleti Kliničnega centra. Je brez zvonika in brez oken, skrita med predavalnicami in ambulantami. V njej so blagoglasne orgle, ob katerih tudi od bolezni utrujena grla zapojo in razveseljujejo srce. Za oltarno mizo se razprostira križ s trpečim Kristusom. Kristus čuti z vsakim, ki trpi. Nagovarja ga: "Kakor mati tolaži svoje dete, vas bom jaz tolažil. V naročju vas bodo no- sili in na kolenih ljubkovali." (prim.Iz 66, 12-13) Duša, še posebno bolnikova, je ustvarjena za dotik božje ljubezni. Zato je prav, da je kapela v vsaki bolnišnici, v vsakem domu za ostarele. Dobro bi bilo,če bi bila tudi v vsakem zdravilišču. V knjigi vtisov bolniške kapele je bolnik zapisal: "Jezus, hvala ti,ker lahko kakor apostol Janez naslonim glavo na tvoje srce in poslušam, kako bije. S teboj je vse laže." Druga bolnica je zapisala: "Kapela je srce Kliničnega centra. Hvala ker je odprta ves dan in vso noč."
V kapeli ne zbujaš pozornosti, če prideš v spalni srajci, z infuzijsko steklenico, obvezan ali na invalidskem vozičku. Popolnoma običajno je, da med sveto mašo pozivniki opozarjajo zdravnika ali medicinsko sestro,da jih kdo potrebuje. Kako lepo je, ko smo skupaj ob oltarni mizi združeni bolniki in zdravstveno ose bje. Srce kapele in bolniške župnije je bolniški župnik. Nikoli ne bom pozabila njegove pridige: "Oslepelega Bacha so na očeh operirali najslavnejši zdravniki. Operacija ni uspela.Še vedno je bil slep Ljudje so se čudili,kako to,da še vedno ne vidi. Bach jim je odgovoril, da se moramo za vse stvari v življenju znati zahvaljevati."
Vsak torek je med sveto mašo možno prejeti zakrament bolniškega maziljenja. Ob četrtkih je od 17. ure do 19.30 iz- postavljeno Najsvetejše. Zdravnika v oltarnem zakramentu prosimo za zdrav- je in se mu zahvaljujemo. Sveto mašo velikokrat popestrijo gostujoči pevci. Navadno so to ozdravljeni bolniki, ki se še vedno radi vračajo v kapelo, kjer so v času bolezni prejeli tolažbo in upanje. Tudi po sveti maši še kakšno zapojejo. Bolniki še vedno radi praznujejo. Raz- veselijo se recitala, literarnega večera, tombole, miklavževanja, silvestrovanja in godovanja. Še posebej slovesno je ob svetovnem dnevu bolnikov.
Ob šestem svetovnem dnevu bolnikov je nadškof dr.Alojzij Šuštar rekel: "Vsak dan molim za bolnike in jim pošiljam svoj blagoslov." Bolniški župnik tudi rad fotografira. Koliko veselja naredi bolniku fotografija, ki ga spominja na bivanje v bolnišnici!
Bolniška kapela je obramba pred sušo duha. Je oaza miru sredi vrveža preis- kav in terapij,je kakor osvežujoča kopel v puščavi. V njej lahko zaslišim Njegov glas, ki pravi: "Varoval te bom vsega hudega, varoval bom tvoje življenje, va roval bom tvoje odhajanje in prihajanje, sedaj in v večnosti."

Janja Ahčin

KAJ POMENI POZNATI SEBE?

V postu smo. To je čas pokore,odreka- nja, premagovanja,pa tudi čas spozna- vanja samega sebe.Postni čas mi veliko pomeni, vabi me k poglobljeni molitvi, v tišino in zbranost.Pa sem se že večkrat v enem takih trenutkov vprašala - za dobro moje vesti in duhovne rasti: "Kaj pomeni ponovno spoznavanje samega sebe?" Morda vprašanje ni za ta 'raz- metani' čas; pa vendar ga postavljam, sebi v premislek in drugim v spodbudo. Hvala za odgovor! Hvala ti za zastavljeno vprašanje, ki me je spodbudilo, da sem se tokrat tudi sama na post pripravila nekoliko druga- če. Najprej so me presenetile besede v pastirskem pismu naših škofov za postni čas, ko so tistim presunljivim besedam, ki jih slišimo vsako leto na pepelnično sredo: "Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš", dali nov pomen: »POMNI ČLOVEK, DA SI NEBESA IN DA SE V NEBESA POVRNEŠ«. Kako zelo Slovenci potrebujemo takšnih spodbud! Takšno gledanje na skrivnost človeko- vega življenja pa seveda niti malo ne zmanjša resnosti njegovega položaja. S tem, ko mu odpre nova obzorja, nove možnosti,kliče tudi k novi odgovornosti.
Da smo ljudje nebesa? Nebesa so ven- dar tam, kjer je Bog in On je navzoč v naših dušah. Sv.Janez od križa govori o treh načinih Božje navzočnosti v duši. Najprej je Bog navzoč po svojem bistvu kot stvarnik. Tako ni pričujoč samo v dobrih in svetih ljudeh, ampak tudi v hudodelcih in grešnikih.Pričujoč je sploh v vseh stvareh. S svojo pričujočnostjo jim namreč daje življenje in bivanje. Drugič je Bog navzoč po milosti; zaradi nje prebiva v dušah z zadovoljstvom. Te pričujočnosti nimajo vse duše, kajti tiste,ki padejo v smrtni greh, jo izgube. Tretja je pričujočnost iz duhovne lju- bezni. Številnim pobožnim dušam daje Bog čutiti na mnogotere načine takšno duhovno navzočnost; z njo jih poživlja, radosti in razveseljuje (prim. Duhovni spev 11,3). Pogoji zemeljskega življenja ne dopuščajo, da bi mogli zase ali za druge z gotovostjo ugotoviti, kako je Bog v nas navzoč.

Na naša čustva in dela se ne moremo zanašati. Ostane nam vera in drža zauplji- vega notranjega uboštva, v čemer nam je prelep zgled naša nova cerkvena učiteljica sv. Terezija Deteta Jezusa. V svoji bolezni piše: »Mislim, da sem letos opravila več dejanj vere kot vse prejšnje življenje. Ob vsakem novem boju, kadar me sovražnik izziva, se držim pogumno. Nasprotniku po- kažem hrbet, stečem k svojemu Jezusu in mu povem, da sem ZA VERO V NEBESA pripravljena do zadnje kapljice preliti svojo kri.Povem mu,da sem srečna,ko ne uživam teh lepih nebes na zemlji, zato da bi jih za večno odprli nevernim... Da, čutim, tudi če bi imela na vesti vse grehe,ki jih je mogoče zagrešiti, bi se s srcem, strtim od kesanja, vrgla Jezusu v naročje, ker vem, kako ljubi izgubljenega sina, ki se vrne k njemu.«
Evangelij prve postne nedelje pravi, da je duh odvedel Jezusa v puščavo, kjer ga je hudič skušal. Postni čas vsakogar od nas vabi v "puščavo" - v najskrivnejšo kamrico svoje duše,kjer je čisto sam s svojim Bogom »To smo, kar smo pred Bogom, nič več in nič manj,« pravi sveti arški župnik. Torej nas spoznavanje samega sebe v vsej svoji revščini,nemoči in omejenosti brez spozna nja o Božjem usmiljenju more voditi v obup Doživljanje uspehov in človekove veličine pa vodi v napuh. Nasprotno tema dvema skrajnostima ponižen človek vse svoje za- upanje stavi v Boga in njemu v vsej prepro stosti prepušča tudi končno sodbo o sa- mem sebi in vsem drugem. Srce je stična točka med človekom in Bogom. To je kraj, kjer se odvija skrivnostni boj med dobrim in zlim. To je kraj, kjer se trenutki in obdo- bja skušnjav, očiščevanja in preizkušenj končujejo v doživetju Božje ljubezni. S po- gostnim kramljanjem s tem Božjim Gostom v svoji duši bomo morda ob koncu postne- ga časa mogli ponavljati skupaj z bl. Eliza- beto Presvete Trojice: "Zdi se mi, da sem našla svoja NEBESA NA ZEMLJI;ti moj Bog, si moja nebesa, in si v moji duši. Navzoč si v meni, v skritem svetišču moje duše... Tukaj v globini te rada iščem. Nočem te nikoli pustiti samega. Moje življenje naj bo neprestana molitev."

s. M. Petra, Sora

VEZ Z ŽIVLJENJEM

Verujmo v dobro, delajmo dobro
in verjamem, da ne bomo zgrešili poti,
tudi tiste ne, ki je tlakovana s kulturo
do invalidov, bolnikov... do bližnjega.

Običajno se ne počutimo najbolje, ko nas na cesti ustavi policist. Če že ob tem kaj dobimo, je to navadno listek ali položnica za plačilo za storjeni prekršek.Časi in ljudje (ki čase spreminjajo) pa se tudi tukaj za- vedajo, da to ni v redu.
Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je lani izpeljal akcijo: "Varnostni pas - vez z življenjem." Policisti so vsem,ki so bili v avtomobilu pripeti z varnostnim pasom,podelili nagradni kupon. Tako so raz delili več kot dvesto tisoč kuponov.Oktobra pa so izžrebali nagrado, avtomobil Honda Civic.Ker se nagrajenec ni oglasil,so avto- mobil 11. februarja podarili otroški kliniki v Ljubljani.
Upajmo, da je zdaj tudi ta avtomobil svoje vrstna vez z življenjem, ki ga vodi nevidna Božja roka.

R.

POSLANSKI KRIŽ

Osem poslancev različnih strank je v drža- vnem zboru sprožilo zahtevo, da bi država za zbiranje krvi in organov primaknila sto deset milijonov tolarjev. To vsoto je vlada lani obljubila, v letošnji račun pa zapisala 71,4 milijona tolarjev,kar je po mnenju od- govornih za krvodajalstvo občutno prema- lo. Poslanci so se pod predlog podpisali v obliki dvojnega križa, ali kot je pisalo v ljubljanskem Dnevniku: "...v neobičajni, a domiselni obliki, toda še bolj bi pomagalo, če bi se jih podpisalo več, vsaj vsi tisti, ki so v poslanske klopi prišli iz zdravniških ordinacij."

R.R.

PLAZ DOBROTE

V začetku leta so po mamografu za odkri- vanje raka na prsih na otroškem oddelku izolske bolnišnice,dobili še ultrazvok.Z njim bodo lahko opravljali preglede pri otrocih. Obe napravi so kupili s pomočjo in solidar- nostjo darovalcev. V obeh humanitarnih akcijah je sodelovalo 4800 donatorjev,146 podjetij in 2231 posameznikov, ki so zbrali 50 milijonov tolarjev. Dr. Ravnikar je pove- dal, da sta bili akciji, kot "plaz, ki sproži plaz". Ob zbiranju sredstev in pri nabavi aparatur pa nastajajo nove povezave in poglabljajo smisel za sodelovanje, ki tudi omogoča širitev znanja v izolski bolnišnici.

Izo V.

SOCIALNO VARSTVO STAREJŠIH LJUDI

V začetku leta je ministrstvo za delo, druži no in socialne zadeve predstavilo program socialnega varstva starejših ljudi do leta 2005. Iz tega dokumenta je razvidno, da smo v minulih letih v Sloveniji podpirali predvsem domsko varstvo in hkrati žal vse preveč zanemarjali možnosti ohranjanja samostojnega življenja starih ljudi v doma- čem kraju.
Slovenci se zaradi nizke rodnosti kot narod vse bolj staramo.Leta 2005 bo skoraj šes- tina Slovencev starejših od 65 let.Na mini- strstvu za delo,družino in socialno varstvo se v predstavljenem programu zavzemajo za razvijanje centrov za pomoč na domu, ki bi delovali v okviru mreže javnih služb na področju socialnega in zdravstvenega varstva. Trenutno živi v slovenskih domo- vih in zavodih za starejše ljudi enajst tisoč oseb, potrebovali pa bi še najmanj štiri tisoč postelj, da bi sprejeli še vse tiste, ki so najbolj potrebni oskrbe.

V.R.

NA ISTI VIŠINI

Sredi februarja so se na Pohorju v državnem prvenstvu pomerili smučarji invalidi. Na veleslalomski progi se je v različnih katego rijah pomerilo 120 tekmovalcev iz Slovenije in Avstrije. Tekmovanje je odprl mariborski župan dr. Križman tako, da se je prvi spu- stil po progi. Pohvalno je, kako so o tem poročali naši časniki. V obeh dnevnikih, ki sta izšla tisti dan, je bilo zaslediti objavo vseh imen in priimkov zmagovalcev s kraj- šimi izjavami. Vsak človek ima tudi svoje ime, ne le Košir, Tomba...
Ob omembi Alberta Tombe pa še droben, a zgovoren utrinek. V minuli zimi je na eni od tekem za svetovni pokal bil kot gledalec navzoč tudi nekdanji tekmovalec in tek- mec Alberta Tombe, Thomas Foogde, ki je zaradi poškodbe pri smučanju danes na vozičku. Kot so pokazale kamere se je v prihodu v cilj pri svojem nekdanjem tekme- cu ustavil tudi Alberto. Nič zvezdniškega ni bilo tisti hip na njem. Preprosto počepnil je ob Thomasu, da sta si bila z obrazom na isti višini in mu šele nato podal roko.
Vsekakor presenetljiva gesta, ki jo človek, kljub tridesetim letom življenja na vozičku, z začudenjem dojame. Mar to ni ena od podob evangelijske ponižnosti, ki jo tako zelo pogrešamo? In včasih je prav tam, kjer bi jo najmanj pričakovali.

Jože Raduha

KDO PIŠE IN RIŠE NAŠO PODOBO

V času mojega bivanja in šolanja v kamni- škem zavodu smo imeli tudi obvezne učne ure. Kot najstniku, ki mu učenje ni delalo večjih težav, se mi je zdelo obvezno "če- menje" ob učnih urah dostikrat odvečno in sploh kratenje časa...
Pa v tem času beri kakšno knjigo ali časo- pis, da boš vedel,kaj se dogaja okoli tebe, če si predčasno predelal snov, so mehčali mojo upornost. Tako mi je nekako prišlo v navado, da si še danes vzamem dnevno kakšno uro časa za branje in spremljanje, kaj se dogaja.
Danes skoraj ne mine dan, ko človek ne sliši po medijih ali prebere tudi kaj o inva- lidih in bolnikih, ter o podobnih "socialnih" temah. Pogosto se ob tem vprašam, kdo pa so ljudje, ki pišejo, poročajo in tako ustvarjajo javno mnenje o tej tematiki in o teh ljudeh? V glavnem so to ženske. Nič ni narobe v tem, saj vemo,da so ob apostolu Janezu bile prav ženske tiste, ki so z Je- zusom ostale pod križem. Počasi dobivam odgovor tudi na mojo radovednost. Razen nekaj izjem so praviloma za pokrivanje tega področja zadolžene mladenke v prhu- tajočih krilcih, ki jim jih je predpisala velika diktatorica našega časa moda. Obleka res ne naredi človeka,marsikaj pa lahko o njem pove. Srž tega, kar želim povedati,sicer ni v oblačenju, ampak v prhutanju, ko takšno mlado dekletce postane nekritičen suženj mode tudi v načinu razmišljanja, izražanja in v nekritičnem sprejemanju vsega, kar je moderno, ter v nekritičnem zavračanju vsega,kar je staro. Ob kakšni temi ali pris- pevku se mi včasih zdi, da sem se znašel v nekem novodobnem babilonskem stolpu.
Človek lahko razume ustvarjalni nemir, tudi neučakanost, ki ga prinašajo novi časi in pomladansko brstenje, a vsemu ni mogoče nadeti klobuka z napisom novi časi in po- mlad. Ta trenutek je žal tako, da več kot je raznih združenj invalidov in bolnikov ter več kot je prhutanja z novimi idejami, teo- rijami,vrednotenji, prevrednotenji in razvre dnotenji... manj je pri vladajočih posluha za invalide in bolnike.
Mar to ni nekaj, kar je vredno vsaj razmis- leka? Naj končam s prijateljevo dobrohot- no mislijo, ki se sprašuje, ali je novinar na začetku poklicne kariere dovolj socialno zrel,da zmore dojeti vso širino,občutljivost in raznolikost tega področja, da zmore od- govorno pisati ter seznanjati javnost? Je ta mladost,ki jo tako pogosto uredniki na- menjajo socialnim temam,poklon nam inva- lidom in bolnikom, ali jim služimo, kot učna ura...? Oba s prijateljem pa tu pogrešava tisti odnos do teh tem, ki jih je pred leti gojil urednik dnevnika Slovenec g. Mlakar.

Jože Raduha

NOVINAR  IN  ZDRAVNIK  V  SLUŽBI JAVNOSTI

V okviru projekta Phare je sindikat novi- narjev Slovenije sredi februarja pripravil okroglo mizo na temo novinar in zdravnik v službi javnosti. S pogovorom so želeli do- seči vzajemno spoznavanje dela in odgo- vornosti novinarjev in zdravnikov.
Za zdravnika je zaupanje nujno potrebno orodje za uspešno zdravljenje, novinar pa je ob tem pred težko nalogo,kako poročati o njihovem delu,tudi o napakah,da ji tega zaupanja ne bi vzel. Odgovornost obojih je velika.
Za zaupanje pa se je potrebno nenehno truditi z delom in z odkrito besedo, ki je je še vedno premalo in jo nekako pogrešajo oboji.

U.R.

STOLETNA ZDRAVNICA

Po podatkih Ameriške medicinske zveze je otroška zdravnica dr.Leila Denmark najsta- rejša zdravnica v ZDA, ki še opravlja svoje delo. Ves čas svoje zdravniške prakse - sedemdeset let - daje materam enak nas- vet: "Ne jemljite otrok v naročje vsakič,ko jočejo,ne hranite jih vsakič,ko to zahteva- jo in ne povzdigujte glasu nad otrokom." Meni tudi, da je za veliko obolelosti krivo to, da se ženske veliko preveč posvečajo poklicnemu življenju, varstvo otrok pa pre- pustijo komu drugemu. Nekateri zdravniki menijo, da so njena prepričanja staromod- na.Vsi pa cenijo njeno predanost bolnikom.

U.R.

DUŠA IN ZDRAVJE

Zdravje prihaja iz duše.Po podatkih Sveto- vne zdravstvene organizacije (WHO) dob- ra četrtina ljudi na tem svetu trpi zaradi psihičnih motenj in obolenj. Brezvoljnost, otožnost, preganjavica, strahovi, duševna izčrpanost, zasvojenost z drogami, alko- holom, hrano v prevelikih količinah in tudi občutek osamljenosti, nemoči... pestijo ljudi našega časa na pragu tretjega tisoč- letja. Vse te težave botrujejo nastanku mnogih telesnih bolezni. Le slaba polovica teh bolnikov je kasneje deležna ustrezne terapije v zdravstveni ali socialni ustanovi, ugotavljajo pri WHO.
In kako se ob tem spoznavanju,da zdravje prihaja iz duše, znajdemo kristjani? Ko da- jemo različne tablete, se vedno spomnimo tudi na bogatstvo vitaminov, ki nam jih da molitev, sveto pismo, zakrament sprave.
Tako kot v prvem Velikem tednu tudi da- nes velikonočna zarja prihaja tiho, skrito in morda drugače, kot si želimo. Poskušajmo odkrivati in odkriti zarjo, to luč, ki je pre- magala vse temine, da bo naša pot bolj gotova in bo naš pogled v prihodnost poln upanja in veselega pričakovanja,ki našemu življenju odstira nova obzorja in razsežno- sti bivanja.

zbral in uredil Jože Raduha

SOLIDARNOST USIHA

Pred časom je vlada pripravila tako imeno- vano Belo knjigo o pokojninskem in invalid- skem zavarovanju. Ta dokument napove- duje velike spremembe.Najbolj radikalna pa je zamisel o izločitvi invalidskega zavaro- vanja iz enotnega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Naše pokoj- ninsko in invalidsko zavarovanje je že kot celota majhno, zato je toliko bolj tvegano spraviti zavarovanja v ločen šibkejši polo- žaj. Bistvo vladnih predlogov je, da bi iz enotnega pokojninskega sistema izločili kmečke pokojnine, invalidnine, dodatke za pomoč in postrežbo, varstveni dodatek ter vse to prenesli v breme sociale.
To bi v veliki meri izničilo solidarnost med upokojenci in po mnenju poznavalcev zelo poslabšalo položaj invalidov,ki delajo skra- jšan delovni čas. Najbolj pa bi prizadelo invalide, ki smo to postali po bolezni ali poškodbi.
Obstojajo verodostojni dokumenti, ki potr- jujejo, da je prve pokojnine uvedel nemški kancler Bismarck. Namenjene so bile pred- vsem invalidom.Dosti kasneje jih je dopolnil s starostno pokojnino in zdravstvenim zavarovanjem. Pa še to - največ posluha za solidarnost in socialno upravičenost je opaziti pri nas, pri krščansko čutečem delu vladne koalicije, medtem ko se drugi vladni stranki v zavetju pojma - Čisti računi... - trudita, da bi se čimveč pravic odrinilo v socialo in bi tako upokojencev bilo čim manj. Razlika pa je v tem, da je pokojnina pravica,socialna podpora in dodatki pa diši jo po miloščini,ki jo je pač lažje spreminjati

J. Raduha

POMLAD JE, A JAZ...

Na vprašanje: "Kaj pa je tebe treba bilo?" si odgovarjamo:"Nekateri smo na svetu,da nehote, zaradi izjemno posebnega načina življenja,izzivamo in preizkušamo človeč- nost ter pokažemo poleg človekove veličine tudi njegovo majhnost in nemoč. S pogle- dom na nas se lahko marsikdo vpraša: "V čem je moja zasluga, da imam, in njegova krivda, da nima..."
Ne, s tem nočem zanikati vašega prizade- vanja pri graditvi lepe osebnosti, hočem vam še bolj odpreti oči za lepoto tega sve ta in za bolečino stvari, ki žive na njem; želel bi, da bi se še pogosteje zamislili in si rekli: "Joj? Saj se sploh ne zavedam, koliko razlogov imam za prijetno osrečujoče ob- čutje!" Berač je imel napis: "Majnik je, a jaz sem slep!"
S tem pisanjem si hočem dopovedati,da je umetnost življenja predvsem v tem, kako sprejemati,kako preživeti neizogibne pora- ze in razočaranja.Večkrat sem premišljeval in se mučil, češ če bi bil manj tankočuten in občutljiv pa bolj pameten in odločen, bi se lahko izognil napačnemu zdravljenju srca.Dolgo sem mislil,da je mogoče s svojo modrostjo ali s pomočjo enako mislečih pre prečiti vse napake, pri sebi in drugih,ter se tako izogniti njihovim posledicam.Danes pa vem, da brez potrpljenja, katerega bistvo je nenehno tveganje, ni ustvarjalnosti, ne življenja. A smisel življenja je kljubovanje zlu v najširšem pomenu besede.Z dobljeno dediščino v danih okoliščinah res nisem mo gel več storiti. Svoje dosedanje življenje sem upravičil, lahko si dam odvezo. Delo zdravstvenega delavca je visoko vredno- teno, a je vendarle lažje kot ustvarjalnost bolnika. "Da doseže nov polet, se mora človek na novo ustvarjati in tega ne more brez truda in trpljenja, kajti pri tem je on sam hkrati kipar in marmor; da pa bo odkril svoje pravo obličje,mora svojo lastno pod- stat razbijati z mogočnimi udarci kladiva". (Carell). Človek je svoboden in srečen le, če se zaveda svojih zmožnosti in odgovor- nosti do drugega ter v tem smislu skuša čimbolj uresničiti svojo enkratnost.
V odsevu svoje nerodnosti in neumnosti sem imel priložnost videti ljudi, kakršnih je sredi sveta še vedno ogromno,ljudi,na ka- terih sloni harmonija sveta in zdravje člo- veške družbe.Končno sreča ni nič drugega kot srečanje s srečnim in duhovno bogatim človekom, ki nam pomaga do srečanja s samim seboj.
Hvala vsem,ki se trudite in z lepim zgledom pomagate, da kljubujemo! Hvala in srečno!

Franc Dolinar

»Vedno bolj čudovito se mi zdi,
da morem verovati v vstajenje, v živega
in vstalega Jezusa, v večno življenje.
Kaj bi bilo življenje brez velike noči?«

Veselje velike noči-veselo Alelujo vsem bralkam in bralcem želimo

SVETA DEŽELA - JEZUSOVA DOMOVINA

Vabljiva je bila ponudba: s srebrnomašniki v Sveto deželo. Lahko smo izbirali: Daljši program je vključe- val tudi Egipt in Sinaj,kraj ši od 14. do 22. februarja 1998 pa samo Sveto deželo. Z mešanimi občutki sem se odločil za to osemdnevno romanje. Se ne bodo ob srečanju s temi zgodovinskimi in svetimi kraji,kjer se sedaj 'mešajo' tri vere: judovska, krščanska in muslimanska, 'po- kvarile' moje predstave? Niso se! Doživljal sem ne le korenine svoje vere,ampak svoje korenine kot človek.
Komisariat za Sveto deželo je pod vodst- vom frančiškana p. Petra Lavriha pripravil bogato ponudbo. Ker so frančiškani že od leta 1217 varuhi Svete dežele, je razumlji- vo, da smo tako imeli nekaj prednosti. Če dodam, da smo na vseh pomembnih krajih poslušali odlomke iz Svetega pisma, ki sta jih razlagala g. Bogomir Trošt in dr. Jurij Bizjak, postane razumljivo,da smo skrivno- sti našega odrešenja res doživeto obhajali. Središče dneva - ne glede na uro - je bila sveta maša,oblikovana na temo skrivnosti: Jezusovo rojstvo,trpljenje, evharistija,veli- ka noč,Mati Božja,Gospodovo oznanjenje..
Lahko bi rekel,da to ni bilo študijsko roma- nje, pač pa resne duhovne vaje v Jezusovi domovini. Na tej poti nas je Jezus vabil k Očetu. Prav vsi romarji (99) smo se trudili, da bi slišali njegov glas, ne le duhovniki, ki smo bili v manjšini. Program je vseh sedem dni trajal od jutra do večera. Iz bogatih do živetij sem skušal izluščiti nekaj utrinkov, kot sem jih uspel ujeti v objektiv, nekaj posnetkov mi je dal g. Franc Letonja, sicer pa sem si pomagal tudi z arhivom frančiš- kanske kustodije.
S Francem sva vsako jutro zmolila hvalnice in Angelovo češčenje ter po stari krščanski navadi dodala še očenaš in zdravamarijo za srečen dan in srečno zadnjo uro. To je pomagalo ohranjati povezanost z domačimi in vsemi prijatelji, saj Božji Duh ne pozna meja. Tretji dan smo že ob šestih zjutraj molili križev pot po ozkih ulicah Jeruzalema saj je čez dan preveč vrveža. Križ, ki smo ga izmenično nosili, pesem, molitev in pre- mišljevanje so nam pomagali, da smo to pot prehodili skupaj z Jezusom. Dejansko pa sem globlje doživljal Kristusovo trpljenje naslednji dan, ko smo na Kalvariji počastili njegovo smrt na križu. V cerkvi Božjega groba smo ga sklenili s slovesno mašo Go- spodovega vstajenja. Ob tem smo seveda iz srca zapeli velikonočno alelujo.
Stanovali smo v romarskih hišah, ki so po hotelsko urejene (Casa nova),v Jeruzalemu Betlehemu in Nazaretu. Na predstavitve- nem večeru skupine velja pohvaliti lepa, globoka in pomenljiva pričevanja o pomenu tega romanja."Kar naprej doživljam:primem se Jezusa za roko, pa spet spustim; upam, da se ga bom trdneje držala." Če že ni bilo sklepa, je bila v večini od nas močna želja, ko smo v duhu pritrdili naslednji izpovedi: "Stopical sem za Jezusom s plašnim kora- kom.Upam,da bom sedaj hodil pogumneje."
Takšen spomin na Sveto deželo bom ohra- nil in obnavljal tudi sam. Že od otroštva spoznavam Sveto pismo, sedaj sem ga še bolj vzljubil in mi je postalo kar domače, saj "je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo". (prim. 2 Tim 3,14-17)
Zgodovina izraelskega ljudstva je hkrati zgodovina človeštva, svetovna zgodovina in svetopisemska zgodovina. Ob njej in v njej se zrcalijo čudovita Božja dela: "Jaz, Gospod,ki vse to delam" (Iz 45,7). Enkrat- nost tega dejanja je v tem, da je Božja oddaljenost postala Božja bližina, Emanuel, Bog z nami. Sprašujemo se: Zakaj ravno tu? Na ozkem ozemlju med Afriko in Azijo, blizu Evrope. Zakaj ne v metropolah ta- kratnega sveta: Memfis, Ninive, Babilon,... ampak v nepomembnem mestu na robu judejske puščave. Ravno tu je izgovorjena beseda: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad tabo imam veselje" (Lk 3,22). Soočenje z zgo- dovino izvoljenega ljudstva in hkrati z na- šo odrešenjsko zgodovino je zelo nevarno. Nevarnost je v tem,da se kristjan navadno boji zapustiti svoje izoblikovane predstave in stopati kot romar od kamna do kamna, po poteh, zaprašenih s puščavskim pes- kom, in prepoznavati sledi Božjih stopinj. Toda, pogumni gre na pot, ker ve, da ne bo hodil v temi...

(p. Peter Lavrih, ofm, CTS,
v Prilogi romarskemu programu)

Podpisi k slikam iz Svete dežele:

Ain Karem, Marija obišče Elizabeto in zapoje hvalnico "Moja duša poveličuje Go- spoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku..." (Lk 1, 39-56)

Beeršeba: Ob Abrahamovem vodnjaku (1 Mz 21, 22-34) smo se spomnili, kako ga je Bog poklical davnega leta 1750 pr. Kr. (1 Mz 12,1). Od tu je šel na kraj, kjer naj bi dečka daroval (1 Mz 22,1-19). Tudi Izak je živel v Beeršebi.

Pogled na Betlehem, spredaj je cerkev Jezusovega rojstva in samostan.

Zvezda kaže mesto, kjer je bil Jezus rojen v votlini.

Pogled na Oljsko goro,kjer je Juda s po- ljubom izdal Jezusa; v sredini cerkev Getse mani,kjer je potil krvavi pot (Mt 26,35-56)

Čatitljiva oljka v vrtu Getsemani.

Zid žalovanja, moški in ženske molijo ločeno - samo ta zid jim je ostal od tem- peljske ploščadi in veličastnega templja, ki ga je zgradil Salomon.

Na pobočju Oljske gore je cerkev Domi- nus flebit - Jezus se je razjokal nad Jeru- zalemom (Lk 19,41-44).

Na tempeljski ploščadi sta dve mošeji. El Aksa in mogočna Omerjeva mošeja.

Kopališče Betesda, kot ga odkrivajo iz- kopanine pri cerkvi sv. Ane. Tu je Jezus ozdravil hromega (Jn 5,1-18).

Golgota.

Cerkev Božjega groba: najprej smo zmo lili križev pot. Kalvarijo imajo pravoslavni, Božji grob katoličani; tu smo obhajali Jezusovo vstajenje. Angel pa je nagovoril ženi: "Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!" (Mt 28, 1-10)

Ecce homo - kip na dvorišču samostana sionskih sester.

Zgoraj na Sionu je cerkev Marijinega zaspanja.

V Stari zavezi je bila Jeriha palmovo me- sto. Jozue pripelje izraelsko ljudstvo pred to mesto (1250 p. Kr). Zavzamejo ga ob donenju tromb (ta prizor je simbolično pri- kazan na spomeniku v Jafi).Do takrat jih je Bog hranil z mano.V Jerihi je Jezus ozdravil dva slepa.

Tel Jeriho-grič Jeriho: izkopanine kažejo na več tisočletno zgodovino mesta (do 8.000 let pr.Kr.) Odkrili so 17 plasti.S tega starega dela mesta smo videli goro, kjer je bil Jezus skušan (zgoraj je puščava,v steni samostana).

Nazaret: hišna kapela v Casa nova.

Nazaret je Marijino mesto, pravzaprav mesto Svete Družine, saj so se Jožef, Ma- rija in Jezus iz Egipta vrnili v Nazaret,da se je spolnilo Pismo, da bo Jezus Nazarejec. V sredi je vidna cerkev Gospodovega oz- nanjenja Mariji.

Začeli smo se spuščati proti Galilejskemu jezeru (morju);ima več imen:Genezareško, Tiberijsko, Kinneret. V ozadju Golanska planota.

Reka Jordan iz Genezareškega jezera teče dalje in se izliva v Mrtvo morje - tu nekje je bil krščen Jezus Kristus (prim. Mt 3,13-17).

Na gori blagrov smo imeli sveto mašo.Bili smo soglasni: To je bila najboljša pridiga (prebrali smo Mt 5-7).

Prav na obali Genezareškega jezera stoji cerkev Petrovega primata. Ko se je Jezus po vstajenju tretjič prikazal apostolom, vpraša apostola Petra: "Simon, ali me lju- biš?" (3 x)..."Gospod, ti vse veš, ... Jezus Petru: Pasi moje ovce... ti si Peter, skala, in na to skalo bom sezidal svojo cerkev... (prim. Jn 21,1-19). Pred cerkvijo smo iskali primerne kamenčke za spomin; prof. Bizjak pa je poudaril: Jezus po vstajenju aposto- lom govori, kot da je sedaj nekaj novega. Po trpljenju, smrti in vstajenju srečuje apostole prepričan, da bo njegova stvar uspela.

V Cezareji smo se poslavljali od sonca, dokler 'ni utonilo' v morju.

Shodnica (sinagoga iz 4. stol.). Tu je Jezus v znamenitem govoru zatrdil, da je on kruh življenja (prim. Jn 6, 1-59).

Zraven omenjene sinagoge je na temeljih (ruševinah) Petrove hiše zgrajena cerkev kot spomin na izpoved apostola Petra (prim. Jn 6,60-71). Na sliki: p. Peter Lavrih in prof. Bogomir Trošt.

Blažena Mati Božja

Živim na deželi in prav je tako. V mestu bi svojo starost bolj žalostno preživljala. Čez sedemdeset let se je nabralo. Stanujem v veliki stanovanjski hiši. Naokrog so same lepe kmetije. Ostala sem sama, otroci so odšli, mož mi je umrl.A ni mi dolgčas. Opa- zujem življenje.
Le nekaj korakov od naše hiše stoji velika kapela Matere Božje. Je že zgodovinsko stara.Lastniki so jo že imeli namen porušiti ter zgraditi novo. V kapeli je pred kakimi dvajsetimi leti bila lepa in velika Marija,a jo je nekdo ukradel. Do danes se ne ve, kdo bi to storil. Mati na kmetiji, ki ji kapelica pripada,se je tistikrat bridko zjokala.Potem ji je nekdo rekel: "Ne jočite, mati! Marija je še vedno tukaj, samo poglejte to veliko prečudežno sliko, ki še vedno visi." Da, to je stara a zelo lepa slika Marija z Jezusom, s kronama na glavah. Vsak dan jo grem pozdravit. Včasih se ji kar skozi moje okno priporočam, enako ji priporočam vse ljudi, ki tukaj živijo. Jaz Mariji rečem: Blažena Mati Božja. Marsikdaj ob kapelici doživim kaj takega, kar me razveseli, mi daje moči in je vredno zapisati.
Nedelja popoldan. Zalivam rože in vidim, kako iz gornje vasi dol počasi prihaja zelo star moški, nekoč družinski oče mnogih ot- rok. Šteje že blizu devetdeset let. Vidi še kar dobro, le gluh je popolnoma. Ko prileze do kapelice, najprej obstane in dolgo opa- zuje. Potem počasi sname klobuk z glave ter ga Mariji v pozdrav visoko dvigne. Po- tem še nekaj časa postoji pri kapeli, nato se obrne in počasi vrača nazaj domov. To je njegovo romanje, tisti dvig klobuka pa zame najlepši pozdrav Mariji.To je bila nje- gova molitev in izraz zaupanja.

Ana Uršej

PRAZNOVANJE SVETOVNEGA DNEVA BOLNIKOV

Papež Janez Pavel II. je pred šestimi leti razglasil god Lurške Matere Božje za sve- tovni dan bolnikov. Bolnikom napiše tudi posebno poslanico.Osrednja svetovna slo- vesnost je bila letos v italijanskem Mariji- nem svetišču Loreto.
Tudi pri nas smo se dneva bolnikov spom- nili na različne načine. V Kliničnem centru v Ljubljani je bila slovesno maša. K njej je bilo poleg bolnikov iz bolnišnic povabljeno tudi zdravniško osebje, svojci in prijatelji bolnikov ter drugi gostje. Povabljeni smo bili tudi člani Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov. Prišla sta tudi minister in sekretar za zdravstvo. Pri maši je pel kvin- tet deklet iz Šentruperta. Po maši je bilo še prijateljsko srečanje.
Ob somaševanju še drugih duhovnikov je sv. mašo daroval g. Janez Vidic, župnik iz Šentruperta, ki je tudi sam na vozičku. V pridigi je poudaril, da je šele potem, ko je sam zbolel,bolje razumel trpeče ljudi.Dal je vedeti, da je lastna izkušnja trpljenja zelo pomembna za pravo razumevanje trpečih ljudi,ki jim je zdaj veliko bliže. Ob svoji bo- lezni je doživel tudi moč molitve. Po maši pa je bilo še prijateljsko srečanje.
"Pomoč bolnim,ki je udejanjena v duhu lju- bečega samopodarjanja in podprta z vero, molitvijo in prejemanjem zakramentov, se lahko spremeni v nenadomestljivo terapevt sko sredstvo,za vse pa postane priložnost odkrivanja dragocenih človeških vrednot", je med drugim zapisal v poslanici bolnikom papež Janez Pavel II.

Tone Planinšek

POLHKOV KOTIČEK

V Polhovem gradcu so ugotovili, da bi se več dalo storiti za njihove najmlajše. Zato so se odločili, da začnejo s srečanji za nji- hove predšolske otroke, ki so ga imenovali Polhkov kotiček. Čutili so, da jim je treba nuditi kaj več kot samo materialne dobrine To je bila zamisel Pograjskih slavčkov,ki so povabili k sodelovanju tudi Društvo prija- teljev mladine.
Zamisel so uresničili.Srečujejo se že tretje leto enkrat mesečno v Pograjskem gradu. Otrokom želijo dati več duhovnega pristno domačega in jih tako vzgajati v dobre, poštene, dejavne, zavedne in pokončne Slovence. V Polhovem kotičku se odvijajo vesele urice petja(s poudarkom na narodni pesmi), plesa, poslušanju pravljic in zgodb, spoznavanju narodne domače obrti, ter praznikov. Pa tudi lastnega ustvarjanja ne manjka. Povabili so že nekaj gostov, ki so jih s svojim pričevanjem obogatili.Med njimi je bila laična misijonarka Jožica Rihar, pa ljubitelj gora in potovanj Janez Koprivec, slikarka Anita Kavčič. Na zadnjem srečanju sva bila gosta invalida.
Zaradi nepoznavanja drugačnosti imajo že "zdravi" odrasli večkrat čuden,če ne rečem čudaški odnos do invalidov in teh, ki se jim

drugačnost vidi.Otroci to pokažejo na svoj stven način,s strahom,jokom,nezaupanjem malo starejši pa že tudi z besedami,včasih celo z zaničevanjem. "Mami, glej opica!" in pa: "Kaj pa ta maškara dela tukaj?", sta moja najbolj zanimiva otroška primera. Da obstajamo tudi drugačni ljudje zaradi bole- zni ali nesreče, sva jim s Sašo poskušala pokazati prek igre. V začetku zadržan in boječ odnos se je prav kmalu spremenil v prijateljskega. Eno sva bila z njimi v igri in klepetu. Kmalu so naju upali spraševati in se s Sašo že popeljati na invalidskem vozi- čku. Zanimal jih je tudi moj malo drugačen fotoaparat. Na koncu sem spoznal, da za njih nisva bila več drugačna. Z navduše- njem so sprejeli najino navzočnost tudi starši, ki so bili z otroki. Tudi z njimi sva izmenjala nekaj misli.
Ko sem bil že skoraj novinarsko zvedav, kaj je glavni namen Polhkovega kotička, mi je glavna animatorka Danica Rihar dejala: "Ponuditi otrokom lepoto duhovnih vrednot prebuditi zavest pripadnosti rojstnemu kraju in narodu, pa tudi doživeti veselje, ki ga prinaša medsebojna povezanost."
Vse to in še več sem tudi sam doživel tisto popoldne v prisrčnem Polhkovem kotičku v Polhovem Gradcu.

Tone Planinšek

NA OBISKU PRI MALIH POLHKIH

Tisto četrtkovo popoldne je bilo zares ne- kaj posebnega. Z Jožico in Andrejem sem se peljala v Polhov Gradec. Obiskali smo otroke v Polhovem kotičku.Tako oni pravijo skupnim srečanjem, ki jih imajo enkrat na mesec. S Tonetom sva bila njihova gosta. Otroci so naju z veseljem sprejeli medse. Bilo je zelo zabavno. Pripovedovala sva jim o najinem življenju in delu.Tone jih je z za- bavnim pripovedovanjem spravljal v smeh. Postavljali so nama iskrena vprašanja in vzdušje je tako kmalu postalo domače. Ob spremljavi kitare nas je združevalo petje in razne igrice.V zadnjem delu srečanja so se otroci še posebej razživeli. Z navdušenjem so plezali v moje naročje in uživali v vožnji z vozičkom. Takrat mi je pri srcu postalo izredno toplo, kajti čutila sem,da tudi dru- gačni lahko normalno živimo.

Saša Rolih

VŽGI V NAS LJUBEZEN SVOJEGA DUHA

Bil je petek 6. februarja in dan se je preve šal v večer.Iz vseh koncev Slovenije so se združile poti odgovornih bolnikov in invalidov (voditeljev skupin KBBI) ter sodelavcev v Celju, pri sv. Jožefu. Stisnili smo si roke v pozdrav, bili smo veseli drug drugega ter veseli, da bomo smeli skupaj prisluhniti Gospodu, odpreti srca njegovi ljubezni. Po večerji smo se kar v obednici zbrali okrog "oltarja" pri sveti maši. Darovala sta jo naš duhovni pomočnik in njegov brat jezuit p. Milan Bizant. Prosili smo Jezusa,da je vžgal v nas ljubezen svojega Duha, da ne bi to ostala le tema duhovne obnove, temveč bi se v nas resnično vnel ogenj ljubezni.
In potem je prišlo sobotno jutro. Nov dan in nove možnosti.Bili smo polni pričakovanj, hrepenenj. Združeni v molitvi smo postali ena družina. Naša želja je bila predvsem ta, da bi prisluhnili našemu Očetu. Bog pa človeku najlaže spregovori v tišini. Zato smo se po nekaj spodbudnih mislih vodite- lja p. Milana odpravili vsak na svoj kraj - v svetišče svojega srca. Ob odlomkih božje besede je Bog vsakemu na svoj način spre govoril.Bog se vsakemu človeku približa na drugačen način, vsakogar želi srečati tam, kjer je. Ko smo v skupinah drug drugemu podelili delček tega našega bogastva, smo lahko v pestrosti naših odgovorov zaslutili veličino Njega, ki prav vsakogar nagovarja na svoj način. Z Bogom se lahko srečamo v duhu, tam kjer smo, taki kakršni smo. In taki se lahko srečamo tudi drug z drugim, v pogovorih, v nalezljivem smehu, povsod. Vsa naša doživetja, želje in hrepenenja, naše prošnje in molitve, smo zvečer izročili Gospodu na oltar in ob daritvi svete maše spet zahrepeneli po tem, da bi v nas res- nično zagorel ogenj ljubezni. Toda kako? Morda je koga tudi ta misel spremljala, ko smo se odpravljali k počitku, da naberemo moči za nov dan.
Zvon nas je zbudil v nedeljsko jutro. Iz svojih sob smo se eni prej, drugi kasneje, zbrali v skupno družino. Kot v soboto smo se tudi to jutro povezali z molitvijo hvalnic z vso cerkvijo. Potem smo se združili ob razmišljanju o tem,kako spoznati božjo vo- ljo, kako razlikovati duhove. Samo takrat, kadar je svetlo, lahko vidimo. V temi se prav hitro izgubimo. Tako je tudi v našem duhovnem življenju.V nas mora goreti ogenj - ljubezen Svetega Duha. Naša temeljna usmerjenost mora biti usmerjena k Bogu in ne k človeku, k sebi. Na misel mi prihaja psalm: "Če gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. Če Gospod ne varuje mesta, zaman čuje stražnik." Če se bomo trudili sami, bomo omagali, če pa se bomo združili skupaj in bo v naši sredi zagorel ogenj ljubezni,ogenj Svetega Duha, potem bomo deležni blagoslova. Tega smo tudi prosili pri sveti maši, s katero smo zaključili duhovno obnovo.
Vsak konec pa pomeni nov začetek. Ni do- volj,da ogenj zagori. Vedno znova je treba nanj nalagati.Naj bodo sadovi Duha: ljube- zen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoob- vladanje... tista polena, s katerimi bomo v Bratstvu in v svetu ohranjali ogenj ljubezni In naj nam teh polen nikoli ne zmanjka!

Polona

NIKOLI NISMO BREZ KORISTI

Predstavitev Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov v Ponikvah

Lep in topel dan je bila sobota,24.januarja 1998 - ne samo zaradi vremena, ampak tudi v srcih vseh, ki smo se ta dan srečali. Prijeten občutek je bil, ko so prijatelji pri- hajali v naš dom. Kam bodo šli vsi ti ljudje, so se spraševali nekateri.
V prijetnem ozračju smo se zbrali najprej ob oltarju na hodniku v domu starejših občanov. Maša v takšni "cerkvi" je bila za naše goste gotovo nekaj novega, a so se hitro znašli. Pri nas imamo namreč mašo kar v dolgem in ozkem hodniku v prvem nadstropju doma starejših. Na vsako stran hodnika so sobe, ki se ob maši še bolj na- polnijo. Tako so lahko pri maši tudi tisti, ki so že zelo oslabeli.
Urednik Prijatelja Vlado Bizant in ribniški dekan Maks Ipavec sta darovala sveto mašo. Pri pridigi smo slišali, da ima Jezus vse ljudi rad in jih ljubi, posebno pa najbolj uboge med ubogimi.Vsi si želimo,da bi nam šlo vedno gladko, vendar vidimo, da temu ni tako. Predvsem pa to drži za invalida in bolnika. Da pa bomo laže sprejemali svoje življenje in premagovali težave, moramo imeti zaupanje in trdno vero.Kamorkoli smo postavljeni, tudi v domu, naj bi se počutili kot apostoli, ki jim Gospod daje naloge. Nikoli na svetu nismo odveč in brez koristi.
Sveto daritev smo vsi navzoči globoko doživeli. Za petje je lepo poskrbel g. Franc Škulj, naš domači župnik, ki je izreden pe- vec.Vsi mu radi prisluhnemo in pritegnemo. Tudi ta maša je bila dokaz, kako malo je potrebno, da osrečiš preprostega starej- šega človeka. Najbolj pa ga osreči Jezus. Njemu smo odprli svoja srca vsi navzoči pri sveti daritvi in tudi tisti bolniki, ki so ostali v posteljah v svojih sobah. Pred koncem daritve je spregovoril tudi dekan Maks Ipa- vec in obujal spomine, ko je še kot kaplan služboval v župniji Dobrepolje.
Po blagoslovu ob koncu maše smo se pre- selili v dvorano, kjer nam je voditeljica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Slovenije Ljubica Zakovšek predstavila vsebino in namen druženja v tem gibanju. Namen je, da si drug drugemu pomagamo pri duhovni rasti in v vsakodnevnem živ- ljenju. O geslu gibanja "Vstani in hodi!" sta spregovorila še Rafko Jurjevčič in duhovni pomočnik gibanja. Predstavila se je še Ma- rjetka Smrekar in povedala, da svoje doži- vljanje bolečine, da na oltar Jezusu in iz tega nastajajo njene pesmi. Potem nam je Oton recitiral Marjetkine pesmi, pa tudi Gregorčičeve, Prešernove in druge. Poz- dravila nas je tudi s. Edith, ki je skupaj s pokojno s.Mihelangelo že pred mnogimi leti hodila na obiske v naš zavod. Ob koncu je nekaj vodilnih ljudi iz našega doma na kra- tko predstavilo življenje v domu in obljubilo da se člani KBBI iz Ponikev lahko zbiramo v naši dvorani, prav tako pa bo mogoče iti na kakšno srečanje Bratstva s kombijem našega zavoda. Posebej so naše goste povabili, da se še kdaj srečamo.
Vse skupaj se je prepletalo s petjem ob igranju na kitaro. Med gosti je bil tudi dijak želimeljske gimnazije Peter,ki zna lepo igrati na kitaro in tako ustvari prijetno razpolo- ženje.
Hvaležni smo vsem in vsakemu, ki ste nas obiskali in obdarovali. Zahvaljujemo se tudi našim:Mojci Centrih,Cvetki Tavželj,s.Rezini in vsem drugim sestram ter negovalkam, prav tako pa našima duhovnikoma, da sta bila ob tem dogodku precej časa z nami.
S spoštovanjem mir in vse dobro!

Lojze Vetrih, Puc Jože

CVETOVI LEPIH MISLI

Srečanje KBBI v Veržeju

Ob svetovnem dnevu bolnikov,godu Lurške Matere Božje, smo se zbrali v Veržeju. Dan smo preživeli povezani v molitvi ter ga uži- vali ob srčnosti župnika g. Maršiča in pa g. Maroše, ki nam je razgrnil cvetove lepih misli. Naj tudi jaz razgrnem vsaj nekaj nje- govih misli.
Sreča je v srečanju. Čutim se kot otrok sredi morja; nebogljeno. Toda na morju so svetilniki. To so zame Marija,pa tudi sotr- peči bratje in sestre in ljudje,ki mi strežejo
Apostol Janez si je silno želel,da bi ga Go- spod čimprej vzel k sebi. Jezus pa je želel, naj dolgo živi in zapiše Veselo oznanilo ter knjigo videnj - Razodetje. Čeprav je moral veliko pretrpeti, je dočakal visoko starost.
Jezus je na križevem potu padel, a vstal in nesel dalje svoj križ.Kljub tolikemu trpljenju je užival sočutje svoje matere, Veronike, Simona iz Cirene ter jeruzalemskih žena ob poti. Na koncu, že na križu, se je srečal še z desnim razbojnikom Dizmo. To srečanje je nam vsem v veliko tolažbo.
Zamislili smo se tudi ob predstavitvi življe- nja Cerkve na Ognjeni zemlji v Južni Ameriki kako oni podoživljajo nekatere najpomem- bnejše dogodke iz Jezusovega življenja. Tam na primer pretresen deček prebode platno - Jezusovo sliko in to je podoba za vojaka, ki prebode Jezusa na križu.
Trpljenje je kot ocean. Trpeči Jezus živi naprej posebej v današnjih trpečih ljudeh.
Kristjani smo ustvarjeni in od Boga izvoljeni Marija nas ljubi.Zato bodimo veseli kristjani
V mislih smo se ustavili tudi ob nazareški hišici v Loretu.
Nato smo naredili še sprehod po življenju, od dobe dojenčkov, preko mladosti in zrele dobe do starosti, ko spet postanemo ne- bogljeni in pomoči potrebni.
Vsaka doba življenja ima nekaj skupnega - Božjo pomoč, Marijino varstvo, naše priza- devanje.
Naj zaveje pomladni veter Božje milosti do vseh prijateljev in prijateljic!

Marta Janežič

BLAGODEJNI OBISK

Po praznikih sta nas obiskali Ljubica in Tina. Dan se je nagibal k večeru, ko sta potrkali na vrata moje sobice tu v našem domu. Prihajali sta od drugih, ki so v domu in so člani KBBI. Posebej so bili obiska ve- seli tisti, ki ne morejo več na srečanja kot nekoč in so z Bratstvom povezani le še s pošto in z obiski ter seveda z molitvijo. Prijetna je zavest, da nisi pozabljen. Topel nasmeh nam je vsem to povedal. Z obiski si delimo naše notranje bogastvo in se te- sneje povežemo med seboj. Hvala obema za te trenutke.

Kati Ribič, Mengeš

KO ODSTREŠ DEL SEBE

Na razpis I. literarnega natečaja za kratko prozo in poezijo,ki sta ga razpisala Mohor- jeva družba Celje in radio Ognjišče, je pri- šlo skupaj sto šestinpetdeset prispevkov. Med avtorji je bilo tudi nekaj članov KBBI.
Med petnajstimi nagrajenimi sta tudi Darinka Slanovec in Ana Češnovar-Levičar

Darinko Slanovec bralci Prijatelja poznajo predvsem po prevodu Bos mansovih in Gutlovih meditativno poetičnih besedil.
Tokrat pa je Darinka v poeziji spregovorila o sebi, o svetu zrelosti, smislu in bivanju. Želela je odstreti del sebe,ko je med pisan jem ponovno doživljala občutek sprejetosti občutek samospoštovanja. V poeziji takoj za Svetim pismom išče tolažbo,solidarnost, spodbudo, lepoto...

K njeni poeziji je komisija zapisala: "Pesmi Darinke Slanovec bi težko opredelili kot ci- kel.Vsaka zase pa je zelo zgovorna,sega v globino.Oblikovno je nekaj skoraj vrhunskih stihov. Njena govorica je povsod vabljiva, razpeta med svet zrelosti, resnico bivanja in smisel igre v gledališču življenja."

Ana Češnovar je na natečaj po- slala dve pripovedi. Vsaka zase prepričljivo spregovorita. Prva je spomin na mladostno doživetje ob studencu, ko starejši neobzirno izsiljujejo prednost na račun otroške šibkosti. Druga je pripoved o sočutju z neznano bolnico, ki bi sicer ostala brez človeško ljubeznive in tople pomoči.
Komisiji je ugajalo oboje:sporočilo in jasna, preprosta beseda.

za Prijatelja zapisala Alenka Veber

Dragi nagrajenki!

Veselimo se vajinega uspeha! Želimo, da bi bogate misli s pomočjo svinčnika še dolgo zapisovali. Naj lepa slovenska beseda bo- gati vse,ki bomo segali po branju, vama pa daje zadovoljstva in notranjega miru.

Za KBBI Ljubica Zakovšek

"Prijatelja spoznaš v nesreči", pravi prego- vor. Da je to res, so ugotovili tudi mladi invalidi Kamniškega centra za usposablja- nje invalidne mladine. Dobili so vabilo in se udeležili jubilejnega koncerta New swing kvarteta in Moped show-a. Povabil jih je Tone Fornezzi,koncert pa je bil pod pokro- viteljstvom Servisa Debevc iz Mengša in Sitar pneumatic centra iz Kamnika.Tako so lahko dve uri uživali v odličnem petju ter se od srca nasmejali.
Kogar zanima tak koncert v vašem kraju, se lahko obrne na:Agencija O.M., tel. 133- 73-76. Z obiskom ne bo težav.

Iz uredništva Novega sveta, glasila Mariji- nega dela, so nam poleg svojega glasila poslali obvestilo o ponatisu knjige Chiare Lubich: Evharistija. "Evharistija med vsemi skrivnostmi naše vere najbolj posega v na še vsakdanje življenje in najbolj razodeva božjo ljubezen do nas." Cena knjige (80 strani) je 900 SIT, naročite jo lahko na: NOVI SVET, Prvomajska 14, 1110 Ljubljana (telefon: 061/123-16-28)

• Meni je prav lepo, čeprav sem naj- manjši in čisto na tleh (otrok leži na tleh)

• "Ne slikaj me, nisem lep!" - Toda on lepoto skriva v svoji duši. Pri petinde- vetdesetih letih gre še vedno vsako nedeljo k sv. maši (star možakar s palico)

• Pred prazniki je potrebno počistiti notranjost (sobe in sebe)

• Blagoslovljene velikonočne praznike vam želim, bralke in bralci Prijatelja!

Tone Planinšek

Martina Langreiter:

VREDNO JE NAREDITI PRVI KORAK!

Rojena sem bila 21.11.1966 v Mühldorf-Innu Doma sem v Geratskirchnu, mali vasi med Eggenfeldnom in Altöttingom, kjer imajo moji starši pekarno. Imam še štiri brate in eno sestro,tako da se pri nas vedno nekaj dogaja.
V letih 1973 do 1977 sem obiskovala osno vno šolo, nadaljevala v klasični gimnaziji Burghausen in nato v škofijskem zavodu St. Altmann. Leta 1986 sem ob zaključku desetega razreda dosegla višjo zrelostno stopnjo. Nisem pa ostala pri gimnazijskem študiju, temveč sem potem šla na stroko- vno višjo šolo Altötting, kjer sem položila izpit iz izobraževalne smeri socialnih ved. Strokovno prakso sem opravljala v delav- nicah za prizadete v Altöttingu in v Konrad Parzhamski šoli za duševno prizadete,vsako krat kot soskrbnica malih skupin prizadetih
Po strokovnem zaključnem izpitu 1988 sem sklenila, da bom v Münchnu opravila viso- košolski študijski tečaj "Katoliška verska pedagogika s cerkvenim izobraževalnim delom. Na mojo pisno prošnjo sem najprej dobila odgovor,v katerem so mi odsvetovali ta študij zaradi moje prizadetosti pri hoji. Potem sem le začela študirati v Münchnu, kjer sem bila dobro sprejeta. Zahvaliti se moram vsem,ki so mi bili pripravljeni poma- gati: sosedam v sobi, študijskim kolegom in kolegicam.

Kako so mi pomagali starši in zdravniki

Od svojega rojstva sem na eno stran sko- raj popolnoma hroma (razcepitev hrbtnega mozga).Vzrok temu je bila odprtina na hrb- tni kosti pri rojstvu.Na srečo se je hromost omejila na območje noge pod kolenom, na mehur in danko. K temu je prišel še izpah levega kolka in pohabljen sprednji del sto- pala desno.Za oporo svojih šibkih nog sem uporabljala opornice do kolen, ortopedske čevlje in podpazdušne bergle za hojo. Da se lahko res dobro sama pomikam naprej, se moram zahvaliti prizadevanju žal že umrlega otroškega zdravnika dr. Leichsa iz Mühldorfa in požrtvovalni ljubezni staršev. Oni so me namreč od vsega začetka vklju- čili v družino in me povsod jemali s seboj, celo na kampiranje. S to spodbudo - kdor več vidi, si želi tudi več doživeti - sem se mogla dokazati v vsem,kar je bilo mogoče.
Ko je s petnajstim letom pri kopanju na stopalu nastala majhna poškodba,iz katere je nastalo vnetje, je bila moja potrpežlji- vost močno preizkušena. Vnetje ni izginilo in morala sem se zopet stalno zdraviti.Ve- ndar ni šlo na bolje. Zdravniki so ugotovili kronično vnetje in s preiskavami ugotovili, da je vnetje načelo kosti. Ko se po nasle- dnji operaciji rana ni pozdravila, so moji starši poiskali druge zdravnike. Najprej nam je bilo rečeno, da se ne da nič storiti, toda ko smo po nasvetu znanke poiskali dr. Kronasta, se je zopet pojavilo upanje. Čutila sem, da mi pomaga, česar žal ne bi mogla reči za druge zdravnike.V poldrugem letu mu je uspelo uničiti žarišče vnetja, kar je bilo zaradi poškodbe tkiva v zadnjih petih letih zelo težavno.A sedaj se je rana zacelila. Ob prvem koncu moje bolezenske zgodbe bi se rada zahvalila vsem sestram in zdravnikom, ki so se trudili z menoj in predvsem svojim staršem, brez katerih ne bi postala, to kar sem.

Bog ni zame nobena požarna obramba

Odpoved obupovanju ali življenje iz novih perspektiv: S svojimi dvaindvajsetimi leti sem skoraj povsem običajno dekle. Če ni prevelike gneče, celo plešem. Zahvaljujoč svojemu vozičku na ročni pogon, ki je zelo gibljiv, delam tudi sicer vse, kar mi je le mogoče. Igram tudi v gledališču.Sem torej čvrst dokaz, da lahko ustvarjam tam, kjer se zdi, da je nemogoče. Pogoj pa je, da nikdar ne odneham in vsak dan znova zač- nem, da bi življenje dalo svoje najboljše.
Moč za to črpam iz mnogih majhnih,a lepih stvari, ki jih doživljam.A te stvari tudi meni niso vedno vidne. Toda ravno v teh fazah "ne več vidnega" mi je moja krščanska ve- ra vedno spet nekaj dala, kar mi je veliko pomagalo. Po svojih starših nisem poznala nobenega Boga,ki bi bil tu samo v primeru, ko ga potrebujemo, ker nekomu ne gre dobro, temveč Boga, ki je tudi tedaj tukaj, če se lahko veselim.
Bog torej zame ni nobena požarna varnost ki jo kličemo šele, ko že gori. On je vedno in povsod neopazen in vendar čutimo nje- govo prisotnost, če mu le pustimo, da de- luje. Posebno ga doživljamo (ne rečem do- umemo, kajti doumljen Bog ne more biti) je za mene v pojavi Jezusa Kristusa. Kristus proti vsej človeški logiki postavlja druga merila. Njegov besednjak ne govori o delo- vanju, o obsodbi in o pravilih. Govori jezik, v katerem zavzemata ljubezen in odpušča nje osrednjo vlogo. Takšno vlogo imajo pri njem vsi tisti, ki so vedno bili potisnjeni na rob družbe, namreč ubogi, bolni, prizadeti, nemočni in prezirani.
Nje ima Jezus v mislih, ko reče: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek" (Mt. 11,28). Tudi on je vzel svojo bridko usodo nase, ker je ve- del,da s trpljenjem in smrtjo ni vse konča- no, temveč vodi k novemu začetku.
S tem bi rada nagovorila vse tiste,ki se po kakšni nesreči ali bolezni soočijo s prizade- tostjo. To trpljenje, ki vas mori, ni nobena končna točka v vašem življenju, kajti vaše življenje bo šlo naprej.Na vas je,da naredi- te iz svojega življenja nekaj, kar je vredno imena življenje.

Sočlovek Jezus

Zakaj pravzaprav vidimo pri vsem tem naj- prej slabo stran? Dobro, prizadetost je, če površno opazujemo, silna škoda, na katero vse preradi odgovarjamo z obtožbo in s solzavim samopomilovanjem: "Zakaj ravno jaz?" Temu mišljenju se moramo odreči. Moramo uvideti, da žalost in bridkost spa- data k zemeljskemu svetu. Če pa ravno tedaj, ko nas same doleti, tega nočemo uvideti,to ne zadeva Boga, kateremu sicer tako radi pripisujemo krivdo. Krivda se pri- krade zaradi naše neuvidevnosti. Kar mno- gim od nas manjka,je zaupanje v Boga. Ne mislim na zaupanje "...saj bo Bog uredil...", temveč na zaupanje, ki se ga oprimemo v prepričanju,da je On pri meni in se bo zav- zemal zame.
Tudi jaz takega zaupanja nimam vedno, toda vem,da more to biti življenska podla- ga, ker je bil nekdo pred mano,ki je zaupal in ta ni mrtev. Vstal je in živi zate, zame, za nas vse. Vedno znova nas osrečuje, v naših soljudeh, v ubogih, obupanih, ljudeh, ki me sprejmejo, kakršna sem, ki me ljubijo zaradi mene. Ta Božja navzočnost mi je dala več življenjske moči,kot bi mi jo mogla dati najboljša medicinska oskrba. Tablete morda zdravijo bolno telo, toda ne zmorejo iz nekega strtega ali obupanega človeka narediti veselega in polnega upanja.
Ta sočlovek Jezus pa nas more srečati samo, če mu damo možnost, če mu pride- mo naproti. Pred enim letom bi pač komaj mogla pisati to, kar sem ravno napisala. Dolgo sem bila človek, ki je skoraj izgubil sebe in vero vase.Vendar sem potem imela neko srečanje, ki mi je pokazalo, da more biti življenje smiselno in lepo. Rada bi vam povedala o moji izkušnji,saj mislim,da lahko s tem komu pomagam.

Kako sem našla občutek lastne vrednosti

Prek sodelovanja pri deželni mladini sem spoznala mlado gospo, ki je navidez imela vse. Bila je stara devetnajst let, pametna, lepa in uspešna,pri vseh priljubljena in pre- dvsem se mi je zdelo,da ji uspe vse, česar se loti. Ta mlada gospa se mi je zdela na- ravnost primer vnebovpijoče Božje nepra- vičnosti in tako mi je bila povod za pritože vanje nad svojim tako nesrečnim življenjem Toda pri tem ni ostalo, hvala Bogu. Kmalu sem namreč imela priložnost spoznati jo natančneje. Proti pričakovanju je sama od sebe poiskala stik z mano. Da se je taka gospa pogovarjala z mano - tega ji res ni treba, mi ni šlo v glavo.
Kot rečeno,pobliže sva se spoznali in moja podoba o njej se je zelo spremenila. Ni bila srečen otrok brez napake, ampak je imela tudi slabe strani. Toda to je ni delalo ne- simpatične ampak nasprotno; obravnavati sem jo začela kot sebi enako in več kot neko "nadgospo". Ravno tako se je spreme nil tudi njen odnos do mene. Obravnavala me je kot sočloveka in ne kot prizadeto osebo. Tako sem zopet dosegla občutek lastne vrednosti. Predvsem sem ta "...jaz sem nekaj vredna..." močno izkusila prek njenega poznanstva, ki se je ob mojem enakem vrednotenju moglo poglobiti šele v prijateljstvu. V tem prijateljstvu sem nato doživela tudi pravi pomen pomoči. Tako se je zgodilo, da sva nekega dne zašli v situ- acijo, v kateri je potrebovala mojo pomoč. Spoznala sem, da so bile sposobnost po- slušanja ter razumevanja, kot tudi priprav- ljenost ponuditi nekomu oporo, najpomem- bnejši in da se za pomoč ne potrebuje zdravih nog, temveč le budno oko, odprto uho in čut za človeka. Takrat je prišel za- me trenutek,v katerem sem se zavedla, da sem mogla pomagati. Če to, kar sem tedaj naredila, sicer ni bilo posebno junaško deja nje, pa je bilo vendar nekaj,kar mi je reklo: tudi ti imaš svoj smisel, tudi ti si lahko po- membna za druge.
Ne vem, komu sem takrat bolj pomagala, njej ali sebi. Nenazadnje mi je to doživetje v veliki meri povrnilo samozavest.Ravno ta občutek se mi zdi še posebej pomemben za prizadete. Želim, da bi tudi mnogi na podoben način našli ta občutek.

On stoji za nami

Še enkrat bi se rada vrnila k prvi podobi svoje prijateljice, k "srečnemu otroku". Ko sem jo zares dobro spoznala,sem se zave- dla, kaj jo dela tako močno. Moč je črpala iz velikega zaupanja v Boga, kot sem žal pri sebi redko našla. Doživela sem jo v situacijah, kjer bi se tudi jaz že vdala. Ona pa je namesto tega zagrabila Božjo pomoč ter kot po nekem čudežu stvar uredila. In ravno v takih trenutkih sem imela občutek, da stoji Nekdo za njo.
Danes vem, da On ni stal za njo samo ta- krat, ampak stoji tudi danes in vsak dan. Stoji tudi za menoj, in za vami vsemi nami. Nam se včasih dozdeva, da Ga ni,v resnici pa nismo dovolj pozorni. Ujame nas, če pademo. Tudi pri našem zadnjem padcu naredi tako, da se dobro izide. S svojimi rokami,ki so ljubezen in dobrota,nas nosi v nek svet,ki ni več človeški svet. To je vse obsegajoči Božji svet, svet Božje ljubezni. Na nas je,da mu že sedaj zaupamo.Zaupa- ti njemu pomeni odpreti se ter iti naproti srečanju z Bogom. To pa zmoremo tudi, če sedimo v vozičku ali ležimo v postelji.

prevod iz knjige:
Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih)

Glejte, tako prihajam

"Glej, prihajam,da izpolnim tvojo voljo Gos- pod!" Besede psalmista so namenjene vsa- komur od nas. Vendar na drugo nedeljo v marcu smo jih pri sveti maši v cerkvi na Ver du pri Vrhniki slišali kot odgovor Franceta Moškona na Gospodov klic:"Pridite k meni vsi vi ...!". To popoldne smo se poslovili od pokojnika in mu zaželeli polnost veselja pri Bogu.
Kristjani sprejemamo smrt vedno v luči Je- zusove velikonočne skrivnosti.Odrešenjsko sporočilo o vstajenju je najbolj človeško od vsega,kar je krščanstvo kadarkoli spre- govorilo človeštvu. Življenje je dogajanje bivanja,ki prehaja iz minljivega v neminljivo veselje večnega življenja.
Tega se je pokojni France vedno zavedal in to vrednoto tudi živel. Ustvaril si je dru- žino in dom. Različne oblike trpljenja so ga spremljale vse življenje. Nastopila je tudi invalidnost in z njo vse večja odvisnost od drugih. Vendar ga ni strlo, ostal je trden in zvest vrednotam vere. Bil je tudi velik lju- bitelj slovenske besede, njegova knjižna zbirka je zelo obsežna.
Kot dolgoletni član Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov se je vedno znova ve- selil naših srečanj in romanj.Če je le mogel je prihajal med nas,seveda z ženino pomo- čjo.Spremljal je celostno življenje Bratstva Na srečanju v drugi polovici februarja se je še veselil praznovanja godu naše članice. Videlo se je, kako z ljubeznijo in iskreno se veseli, da se povezujemo med seboj.
Gospod ga je poklical nenadoma. Vendar France je bil tako kot vedno pripravljen. Naj nam bo za zgled. Tisti, ki smo ga po- znali, se zato zahvaljujemo njegovi ženi za vso nesebičmo potrpljenje, in pomoč, ki jo je ob vsaki uri dneva nudila svojemu možu. Hvala pa tudi vsem tistim, ki so mu v za- dnjem času pomagali in mu z prevozom omogočili, da je do konca svojih dni lahko prihajal v cerkev in na naša srečanja.
V januarju se je od tega sveta poslovila in k Bogu v večnost odšla Jožica Javornik. Živela je v Domu starejših na Bokalcih v Ljubljani. Ni imela ožjih sorodnikov, bila je na invalidskem vozičku in popolnoma odvi- sna od pomoči drugih.Tudi govorila je tež- ko. Svoje trpljenje je zelo vdano prenašala Rada je bila dobre volje in se odzvala vabilu na duhovna srečanja bolnikov in invalidov. Naj se sedaj veseli v nebesih.

Katja Miklič

Hvaležna za vse milosti

Čakamo na veliki dan, ko bo Anton Martin Slomšek razglašen za blaženega. Že več- krat sem dala za sveto mašo, da bi se to kmalu zgodilo. Priporočam se mu v molitvi, prav tako pa tudi škofu Baragi. Zelo sem hvaležna za vse milosti, ki sem jih prejela ob obisku Fatimske Marije pri nas.Hvaležna sem tudi za vsako lepo besedo,ki nam pri- pomore k dobremu,da smo bolj božji otroci Vsak dan molim vse tri dele rožnega venca grem k maši in obhajilu ter to darujem za vse ljudi.
Draga Angela, lepo ste opisali svoje živ- ljenje po veri. Želim vam, da bi do konca življenja mogli tako vztrajati in posnemati svetopisemsko ženo - prerokinjo Ano, za katero je rečeno, da je bila že zelo v letih, vendar je "noč in dan s posti in molitvami služila Bogu". Vsi vztrajajmo tudi v molitvi za čimprejšnjo razglasitev naših božjih slu- žabnikov Slomška, Barage, pa tudi Gnidov- ca, Vošnjaka in še drugih za blažene.

Zmaga

Naročam Prijatelja svoji prijateljici v Avstriji Naročnino bom plačala jaz.
Res se mi je nasmejalo,da dobim pokal Pri- jatelja za leto 1997. Tekme sem se udele- žila, da preizkusim sama sebe. Bila sem res prepričana,da nas bo več zmagalo in da bo na koncu žrebanje.Sicer pa sem bila včasih v dvomu,če bom 'prirajžala' do konca. Na- daljevala bom in prilagam prvi odgovor za leto 1998.
Sicer nisem prizadeta, le stara sem dvain- osemdeset let in letom primerno se javljajo razne tegobe. S spoštovanjem!
Draga gospa Zora, prav v času,ko so pode ljevali zadnje olimpijske medalje v Naganu na Japonskem in smo lahko videli veselje zmagovalcev ter žalost poražencev,je pri- šlo vaše pismo. Zmaga je gotovo res pri- jetna in vsakogar razveseli. Seveda pa se tudi vi gotovo zavedate,da je vsako tekmo vanje, celo takšno v poznavanju svetnikov in Svetega pisma, potrebno gledati v luči evangelija. Bog nam je dal različne darove in vsaka zmaga je le delno naša,največ pa Božja. Edina človeka res vredna tekma je tekma s samim seboj. Kdor tekmovanja ta- ko gleda, je na pravi poti in bo nekoč 'pri- rajžal' tja,kjer so že naši vzorniki - svetniki K zanimanju za tisto, kar je vredno naše pozornosti (svetniške osebnosti, Sveto pi- smo, življenje Cerkve) pa,upam, pripomore tudi Pokal Prijatelja in sploh ves Prijatelj. Vesel sem vašega sodelovanja in vam tudi v letošnjem pokalu želim vso srečo. Vaš zapis in iskreno priznanje, da ste tudi vi ugibali ter pri tem imeli nekaj sreče, bo gotovo potolažil vaše tekmice in tekmece, da ne bodo obupali, češ da nima smisla tekmovati z vami, ker vse znate.

Izprosi mi zdravje

Ljubi Bog naj mi še nekaj časa izprosi zdra vja na tem Božjem svetu, saj je tako lepo živeti med prijatelji ... Vsem prijateljem prav iz srca voščim vesele in milosti polne velikonočne praznike.
"No," sem rekel,ko sem prebral vaše pismo, "ena tistih, ki rada živi." Zgodi se pač vse prevečkrat, da srečam ljudi, ki mi potožijo: "Raje bi danes umrl-a kot jutri."Potem sem postal pozoren na besedice "med prijatelji" To je tisto! Vam in vsem želim, da bi se vedno zavedali, da vsaj enega prijatelja imamo vedno - Jezusa. Trudimo se za pri- jateljstvo! Tudi vsak dopis,ko nekoliko od- prete svojo notranjost, gotovo pripomore k prijateljstvu med nami.
Ko pa sem še enkrat prebral pismo, sem se moral nasmehniti ob vašem zapisu. Spomi- nja me namreč na priljubljeno prijateljsko vprašanje: "Kako se prav reče: Sveta Tro- jica prosi za nas! ali-ker so tri Božje osebe - Sveta Trojica, prosite za nas!?" Pravilno je namreč: Sveta Trojica, usmili se nas. Nad Bogom ni več nikogar in v pismu bi moralo pisati: "Ljubi Bog, daj mi še nekaj časa zdravje." Svetnike in Mater Marijo pa prosimo, naj pri Bogu izprosijo zdravja.

Mavrični angel

Pošiljam ti "Mavričnega angela". To je zgo- dba o bolečini, ki je našel bližino - Jezusa Kristusa. Knjižica-zgodba ni preprosta, kot ni preprosta bolečina! Vesel in hvaležen bom, če bi knjižico predstavil v Prijatelju.
Spoštovani brat Karel, vem, da spremljaš Prijatelja, vse, ki ga pripravljamo in vse, ki ga berejo. Tvoja drobna knjiga, porojena v bolečini, bo gotovo pri nas vseh toplo spre jeta in bo marsikomu dajala moč, posebej ob misli, da je nekje prijatelj,ki tako globo- ko doživlja človeško stisko in Božjo bližino. Hvala ti!

Sreča

Minila sta šele dva meseca v letu 1998, pa sem že dobila šest pisem o sreči.Zato sem se odločila, da vam pošljem zadnje pismo in vas prosim za mnenje.Hvala za odgovor!
Verjetno ima marsikdo med bralkami in bralci Prijatelja podobno izkušnjo kot vi. Pisma navadno radi prejemamo, takšna pa nas začudijo, koga celo prestrašijo ali vsaj vznemirijo. Obljubljajo bajne dobitke na loteriji in srečo, če bomo pismo toliko in tolikokrat razmnožili ter poslali naprej, in nasprotno grozijo s hudimi posledicami, če ga ne bomo. Ker ste se odzvali in v ured- ništvo poslali to pismo, sklepam, da je tudi vas nekoliko vznemirilo.Morda se je prikra- dla misel, kaj pa, če me le doleti sreča ali - Bog ne daj - nesreča?
Nerodno bi bilo, če bi pismo razpošiljali iz strahu, da bi vas kaj hudega ne doletelo. Sicer to ni nič nenavadnega, saj najbrž marsikdo celo veruje samo zato,ker se boji da mu Bog ne bi poslal kakšno nesrečo. Da bi tak človek čutil Božjo ljubezen in se za- vedal svojega poslanstva v svet vnašati to ljubezen,mu zaradi strahu sploh ni mogoče Apostol Janez svetuje: Ljubezen strah premaga.
Glede možnosti, da vas doleti sreča, pa odgovarjam z besedami sv. Janeza Boska, ki je dejal: "Moje srečne številke so 5, 10 in 14." Pojasnil je: "Pet cerkvenih zapovedi deset božjih zapovedi in dvakrat po sedem del usmiljenja (telesna in duhovna)." Razu- mete?

Bližnjica

Že nekaj časa je v meni iskrena želja,da bi še bolj ljubila Boga. Ali ne pomeni to srčno prenašanje križa in ne izogibati se težavam? Ali ni to odgovor na vračanje ljubezni Bogu ki je iz ljubezni do nas trpel? Rajši trpeti zaničevanje oziroma "kruljav" priti v večno življenje, kakor pa zdrav priti v večno trp- ljenje! Zato Bogu hvala za milost trpljenja in lučko upanja,da je trpljenje bližnjica do nebes. Prisrčen pozdrav.
So trenutki v našem življenju, ko z vsem srcem in celo navdušenjem sklenemo, da bomo ljubili Boga. Večina kristjanov to po- zna. Kaj bi to bilo ljubiti Boga, pa že ni več tako jasno. Mislim, da ste napisali nekaj najbolj bistvenih lastnosti kristjana,ki hoče ljubiti Boga.Ne izogibati se težavam! Zares sem vam hvaležen za te besede.Kolikokrat naša ljubezen do Boga (in bližnjega, ki naj bi bila prvi enaka) zbledi in izgine že ob prvih težavah: nalogi,ki je ne znamo rešiti, neuresničenih željah, nepozornosti bližnjih, njihovih omalovažujočih besedah.. Posebej ob velikonočnih praznikih vam želim, da bi v vas ta vaša želja postala in ostala vsako dneven trden sklep. Hvala tudi za to vašo lučko upanja!

Lahko spreminjaš

Dragi urednik! Pošiljam ti obljubljeni prispe- vek za Prijatelja. Lahko spreminjaš, kolikor želiš. Želim ti veliko Božjega blagoslova in te lepo pozdravljam.
Bralce povabim, da ugibate, kdo od avtor- jev oziroma avtoric različnih prispevkov v tej številki Prijatelja je pripisal-a te besede Prav tako vas povabim, da ugibate, zakaj jih je napisal-a.

Zgradil si boš svoj paradiž

Ne veste, kako ste me razveselili z lepo voščilnico za božič in novo leto. Prisrčna hvala! Veselim se že,da bo morda le obja- vljen moj kratek dopis pod naslovom: "Po- zdrav Mariji." Oprostite mi, da si še danes upam poslati kratko pesmico. Ni moderna; je pač napisana v slogu stare generacije. Mogoče bo komu v uk ali v tolažbo.

Če komu kaj dobrega storiš,
kak' sladko, lepo, lahko ti zaspiš.
Srce tvoje srečno bo,
ničesar ti ne bode manjkalo.

Tudi če trpljenje pride,
sonce ne zaide...
Če voljno boš sprejel svoj križ,
zgradil si boš svoj paradiž.

Samo kaj hudega ne stori,
takoj sovraštvo ugonobi,
objemi brata, sestro,
ter junaško primi veslo.

Ana

Draga Ana, raje kar takoj objavim tole pri- kupno in pomenljivo pesmico, ker se rado zgodi,da se stare stvari kar nekam izgubijo tudi v računalniku. So še, ampak kar mirno počivajo kot knjiga,ki bi jo rad prebral,zato jo odložiš nekam blizu,daš čez kaj drugega ona pa čaka in ne dočaka več tvojega časa in pozornosti. Strinjam se v glavnem z vsem, kar ste v pesmici napisali, kot du- hovnik pa pripominjam,da ste pesniško naj brž lepo izrazili tudi to,kako si gradimo svoj paradiž, teološko pa to ni čisto pravilno. Paradiž (raj) je zgradil Bog. Vaše besede bi mogel kdo tudi napačno razumeti, kajti res si v življenju ljudje poskušajo zgraditi paradiž kar tu na zemlji. Tisti paradiž, na katerega gotovo vi mislite, pa ima zgrajen Bog sam, pot vanj pa je strma in ozka. Ampak če bomo (še naprej in še bolj dos- ledno) delali tako, kot vi predlagate, si ga bomo zaslužili. Prijatelj bi rad tudi z vašimi verzi k temu pripomogel. Zato prav lepa hvala za vaše pismo in pesmico.

Drug dom

V kratkem bom verjetno odšla v drug dom. Skrbi me, ali bomo še ostali povezani. Ta- koj vam bom sporočila svoj novi naslov, ker želim biti še naprej povezana z vami v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov. Kar zdaj vam povoščim za velikonočne pra znike. Želim vam vesele in blagoslovljene praznike, vsem v KBBI in pri Prijatelju. Vse lepo pozdravljam.
Draga Olga,ganljivo je prebrati vaše pismo. Ob verjetni selitvi vam želim, da bi se čim prej dobro vživeli v novo okolje in živeli duha Bratstva:Vstani in hodi! Ozrite se o- krog sebe,komu bi lahko kaj dobrega storili Dom, v katerem boste, pa nam bo tudi zaradi vas bližji in domač. Gotovo bodo še možnosti za povezanost, najprej v molitvi, pa s pošto, morda tudi z obiskom in sreča- nji. Pogumno naprej!

NA EKVATORJU

Lani jeseni je bil na daljšem obisku pri so- bratih lazaristih v Kongu g.prof.Anton Stres Čeprav so misijonarji, jim včasih tudi zmanj kuje moči ali pa jim začnejo po glavi hoditi majhne neumnosti, zato so potrebni duho- vnih vaj. Že dalj časa so vabili g. Stresa, da bi jih enkrat imel on, pa še kaj naj bi jim povedal o katoliškem družbenem nauku in rad jim je ustregel. Ob tej priliki je želel obiskati tudi kraje, kjer sta včasih delovala slovenska misijonarja brata Kerševan,in pa misijonsko postojanko Mooto, kjer deluje g.Jože Šömen, duhovnik mariborske škofije Tedaj mu je še pomagal tudi g.Ivo Čerček, laiški misijonar.
Ker z g. Stresom živiva v isti hiši, sem mu, preden je odšel na pot,predlagal,naj naredi dobro delo. V roke sem mu potisnil majhen fotoaparat in dva filma z naročilom naj kaj poslika, po povratku to pokaže nam,ki smo ostali doma,jaz pa bi to uporabil za majhno fotoreportažo za Prijatelja. G. profesor je rad ustregel,nalogo pa je izpolnil le na pol, ker so mu en film zaplenili,ko je nekaj slikal v pristanišču. V Kongu so namreč silno za- pletene razmere in izkazalo se je, da bi la- hko svojo pripravljenost storiti dobro delo dokaj drago plačal. Kmalu za tistim dogod- kom so namreč tik pred odhodom domov po večletnem misijonarjenju zaprli laiškega misijonarja Iva Čerčka. Komaj se je rešil.
G.Stres je nekaj slik iz Konga uspel prinesti domov in nam približal misijonarje ter ljudi v Kongu. Nekatere med njimi sem izbral za Prijatelja.
Invalidov ni bilo videti, verjetno jih skrivajo doma. Posebne skrbi najbrž nimajo. Če se komu kaj zgodi, ga pripeljejo v dispanzer, ki ga vodi neke vrste bolničar. Ta zna dati injekcijo, zdravila je treba vsa plačati, če jih sploh ima.V glavnem se borijo proti ma- lariji in pomagajo pri težjih porodih. Poma- gajo tudi z nasveti, ki pa so včasih prav nenavadni.

pripravil V. B.

Podpisi k slikam:

velika črna skala v Bandaki, provinca Ekvator, najbolj revna med kongoškimi provincami. Stoji točno na ekvatorju.

glavna pot iz Bandake proti Bikoru (120 km). Prometni zastoj, ker se je avtu pred njim vdrlo, ko se je ob srečevanju umikal.

sprejem na misijonski postaji Mooto;ples v središču vasi pod svetim drevesom, ki se ga ne smeš dotakniti.

skupinska fotografija s plesalci in drugimi domačini.

pogled na hiše v vasi.

številne družine; polno je otrok.

hiše Pigmejcev, ki so Bantujcem skoraj kot sužnji.

cerkev na misijonski postaji Mooto.

med nedeljsko mašo v jeziku lingala. Ker je bil misijonar na dopustu, ljudje že več mesecev niso bili pri maši. Ta traja dve uri in pol. Veliko se poje in pleše.

značilna slika z misijona:Večji otrok nosi manjšega, oba z velikim trebuščkom, ker jedo malokalorično hrano. Otrokom dosti- krat okrog pasu navežejo pas iz trave, da manj čutijo lakoto.

laiški misijonar Ivo Čerček ob kavčukovcu

pokrajina ob reki Kongo na misijonu Bikoro

PRIJATELJA IN BRATA GUY IN KAREL!

Rad bi vam predstavil dve knjigi, ki sta ne- dolgo tega izšli v Sloveniji. Avtorja obeh knjig sta drugačna - posebneža in pred- stavljam vam jo, ker imam to srečo, da ju osebno poznam.Rad bi vam razkril nekatera ozadja, ki vam bodo približala avtorja kot osebnosti.
O knjigi Guya Gilberta "Alba in kavbojski škornji" je bilo že veliko napisanega. Vesel sem, da se sprejema tudi tako drugačne ljudi, ki živijo svojo vero v nam povsem neznani obliki. A želim vam posredovati še nekaj novega v zvezi s to knjigo in to lah- ko človek dobi, ko ima možnost s takšnim človekom preživeti nekaj skupnega časa.
Knjiga Karla Gržana "Mavrični angel" še ni poznana v slovenskem prostoru,je pa njen najkrajši povzetek misel: "Sporočiti, da je upanje; tudi v največji temi in bolečini ob- staja upanje."
Guy Gilbert je triinšestdesetletni franco- ski duhovnik, ki ima nenavadno življensko pot. "Večina ljudi se v življenju vzpenja po uhojenih, zavarovanih poteh. Nekateri pa zapustijo varne steze in se zaženejo v na- videz neprehodno strmino.Za to se odločijo iz neučakanosti ali lahkomiselnosti ali zato, ker jim je dano videti dlje" (iz njegove knji- ge).Svoje življenje posveča ljudem z druž- benega obrobja. To so mladi pariških ulic,ki zapadejo v kriminal in nasilje. Guy jim pos- kuša biti prijatelj v njihovem vsakdanjem okolju, ki je svet nasilja. Oblečen je kakor eden izmed njih.Kako težka pot je to,pove proteza v njegovih ustih, ker so mu zobe izbili v različnih nepredvidljivih uličnih do- godkih. Da, ljubezen mora skozi "kalvarijo" in kdor ljubi,ta se ne umakne.Guy te mlade ljubi, v njih odkriva nekaj drugega kot to dela policija, sodstvo,... Za vsakim zverin- skim pogledom in početjem se skriva tudi otrok, nebogljen in ranjen. Kdor to zares

verjame, se lahko približa tudi tako nevar- nim ljudem.To je človek,ki ga življenje ukri- vi. In kot pravi Guy: "Če boste s človekom ravnali kot s psom, vas bo ugriznil, če mu boste izkazali ljubezen, vas bo vzljubil." Dokler se ljudje bojimo drug drugega, se obnašamo podobno kot divje živali - boj za obstanek in preživetje. Ko se udomačimo drug z drugim, se počutimo varne in ukro- čene. "Ti mladi sovražijo ljudi, ljubijo pa živali. Človek izda in prevara, žival pa tega nikoli ne naredi. Sovražijo, ker so se sov- ražiti naučili" (Guy). Povzel bom še nekaj misli iz knjige: "Tako lahko je... Tako lahko je zbirati moko, sladkor in drobiž za države tretjega sveta in po večerji poln krožnik izprazniti v smetnjak. Tako lahko si je med mašo izmisliti prošnje za tisoč in eno pot- rebo in se nato ob prihodu domov odpočiti ob gledanju nasilnega filma. Tako lahko je obsojati splav, pridigati o svetosti življenja in naši krščanski morali, ter hkrati pozabiti na sredstva, s katerimi bo to moralo lahko živela tudi tista, ki noseča in zapuščena nima drugega izhoda,kot da življenje umori A nič se ne bojte, zame je to ravno tako težko kot za vas." Guy je človek,ki živi to, kar govori, ker mladi na ulici ne prenesejo laži; ulica te razkrinka. Ta knjiga pomaga razumeti te ljudi, o katerih govori, in ni namenjena občudovanju avtorja. Če obču- dujemo Guya, moramo spremeniti tudi svoj odnos do ljudi, o katerih govori. " Vsi smo otroci božji in Oče ljubi vse enako.
Karel Gržan je slovenski duhovnik, ki je napisal knjigo o človeški bolečini. Kdo ima pravico govoriti o trpljenju? Le tisti, ki ga zna razumeti. Razume pa ga lahko le tisti, ki najprej zna spoštovati sebe in drugega in je tudi sam trpel. To da trpi,pa ima vsa- kdo pravico. Ko govorimo o trpljenju, je še miza, ki je med nami ovira. O trpljenju se govori stoje.
"Koliki so, ki razlagajo solze! Z nožem zve- davosti zarežejo globoko v srce in potem

govorijo neumne besede. Le molk lahko raz loži globino solz.In koliki so,ki zbirajo solze! Slišati žele,da so dobrotniki,a le kradejo dra gocene bisere v svoj pekel praznine. Solz ne smeš odvzeti, ko so ti podarjene, jim lahko pridružiš le svoje" (iz njegove knjige)
Guyevo knjigo dobite pri Mohorjevi družbi, Mavričnega angela brata Karla Gržana pa v župnijskem uradu Razbor(Razbor 11,1434 Loka pri Zidanem Mostu).

Jože Kralj

KLIC PREROJENJA

Skozi tiho postno upanje in razkošje prve- ga pomladanskega cvetja že slutimo klic prerojenja... Kristjani se v tem predveliko- nočnem času pogosteje ustavljamo pod križem.Pojavlja se vprašanje o smislu bole- čine,trpljenja... Še tako lepe besede tu ne pomenijo veliko in niso dovolj za odgovor. Trpljenje mora prerasti v ljubezen... Le tako vedno lahko nekaj damo drugim in vprašanja niso več potrebna.

Križ iz vžigalic

Križ označuje božjo resničnost in vsakemu po svoje odpira srce za skrivnosti človeškega bivanja in tudi za vstajenjsko svetlobo. Morda vas bo zanimalo,da bi do praznikov naredili križ iz vžigalic,ki je nadvse preprost,pa vendar nekaj posebnega. Namenite ga lahko za lepo velikonočno darilo.
Potrebujete približno tristo vžigalic.Dvajset jih shranite, ostale pa prižgite in čimhitreje ugasnite.
Na karirast list narišite osnovne črte, ki vam bodo pomagale držati lego in smer vžigalic. (sl.1) Velikost križa bo odvisna od tega, kakšne so vžigalice. Zato vzemite eno in na osnovni črti v vse smeri označi- te dolžino vžigalice. Nato narišite obliko križa, v sredini (sl. 2). Prečke križa zgoraj, spodaj in ob straneh so nekoliko ožje (za dve do tri vžigalice) kot v sredini. (sl. 3).
Risbo izrežite in jo zalepite na trši karton. Obrežite še karton in že lahko sežete po lepilu. Če boste delali s tekočim iz tube,ga nanašajte na tanko. Zadovoljni boste tudi z gostim lepilom UHU-stic. Nanesite ga na podlago in na vsako vžigalico sproti.
Z lepljenjem začnite v sredini. Dve vžigalici naj ležita vodoravno, dve navpično in štiri poševno (sl. 4). Glavice teh osmih vžigalic naj bodo cele in neprižgane. Samo malce in nalahno jih ostrgajte, da boste laže ob- likovali sredino križa.
Potem nalepite vse poševno ležeče vžiga- lice. Sredina se je razcvetela v zvezdo, in skoraj polovica dela je že za vami.
Nadaljujte z lepljenjem v navpični in vodo- ravni smeri. Povsod najprej nalepite sred- njo vžigalico, ki je lahko neprižgana (sl. 5).
Ko se lepilo dobro posuši, križ še povlecite z brezbarvnim lakom in na hrbtni strani pri- trdite zanko za obešanje.
Pri delu bodite natančni in vztrajni. Lep iz- delek bo govoril o bogastvu vaše sredine..
Pred prazniki se spodobi, da vam tudi voš- čim. Ste kdaj pomislili, da je voščilo skoraj kot darilo. Veliko vrednost ima... Kupiti ga sploh ni mogoče. Samo poklanjamo ga lahko in samo v dar ga lahko dobimo, kot rdečo pisanico, prijazen nasmeh ali molitev v dolgi noči.
Zato vam,pa ne le za praznike, ampak ve- dno znova želim, da darujete ali naredite tisto in toliko, kolikor zmorete... Tudi naj- manjše bo veliko, tudi nemoč in odpoved bo moč!
Naj bo to vstajenje dan novega življenja.

Kati Urh

Svetnik na sliki je eden najzgodnejših in dobro poznanih krščanskih svetnikov. Ni pa tole njegova najbolj značilna slika, saj je naslikan zelo mlad, svetlolas in v obleki iz časa, ko je živel slikar. Prepoznavna znamenja so upodobljena nekoliko drugače kot smo navajeni (na primer rdeča barva mučeništva). Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Lovrenc
b) sv. Pavel
c) sv. Jurij
2. Kaj je bil po poklicu?
a) rimski vojak
b) izdelovalec šotorov, sicer pa pridigar
c)spremljevalec papeža in strežnik(diakon)
3. Čas,v katerem so nosili takšne obleke:
a) konec rimskega cesarstva
b) visoki srednji vek
c) renesansa

Pravilni odgovor PP 1/98: B C B

Na moje prikrito veselje ste nekateri na hitro prebrali tretje vprašanje in zgrešili pravilen odgovor.Štirinajst tekmovalcev pa je bilo dovolj pozornih ali pa ste imeli srečo in uganili, kdo je svetnik,ki ga lahko vidimo na enem stiških oltarjev. Pred leti mi ga je pomagal prepoznati sam pater Ašič,ki se ni spoznal samo na zdravilna zelišča, ampak tudi na svetnike. Je že vedel, zakaj se je dobro zanimati zanje.
Vodilni tekmovalci pokala Prijatelja 1998 po prvem kolu so: Marija Boršič (Rogaška Slatina), s. Almira Černe, Ana Košir, Oton Kurent, Marjetka Smrekar in Jožica Vevoda (Ljubljana),Matevž Kerin (Šentjernej),Jože Kornik (Sl.Bistrica), Katja Miklič (Radomlje) Boris Rejc, Tina Rot in Ljubica Zakovšek (Domžale),Marija Sedovšek (Mozirje), Tilka Tomažin (Raka); vsi po 6 točk. Čestitke, posebej zato, ker ste tokrat premagali tudi lansko zmagovalko pokala. To pomeni, da imate letos vse možnosti za zmago.Povab- ljeni ste tudi drugi, saj poznate geslo tek- movanja: Povej, če veš, sicer pa ugani!

Odgovore pošljite do 25. aprila na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

OSMEROOSMERKA
»Cvetje v hiši in okoli nje.«

Osmeroosmerka je lahka uganka. Vse te- matske besede, po abecednem redu, na- vedene v spodnjem spisku, so že vpisane v lik, le odkriti jih še morate. Skrivajo se v osmih smereh: vodoravno in navpično, in to po obeh smereh, naprej in nazaj. Vsaka beseda je povezana z ostalimi, najmanj z eno črko. Nekatere črke so porabljene večkrat, ker se besede obenem medseboj križajo in prepletajo.Ko v liku odkrijete po- samezno besedo, jo prečrtajte v liku in v spisku.Črke,ki v liku ostanejo neprečrtane, berite od zgoraj navzdol in dobili boste končno rešitev osmeroosmerke.

V lik je uvrščenih 25 cvetic.

AKACIJA AMARILIS AVRIKELJ BROGOVITA ENCIJAN EŠEVERIJA GEORGINA GERBERA GLOG GRINT GROBELJNIK JASMIN JETIČNIK JUKA KALA KANA LOKVANJ LUČNIK MARJE- TICA NAGELJ NARCISA OLEANDER OMELA SVIŠČ

Končna rešitev osmeroosmerke je lončnica ki ji drugače pravimo tudi Usambarska Vi- jolica.Veliko užitkov pri reševanju in mnogo sreče pri žrebu. Rešitev napišite na dopis- nico, in jo s priloženim kuponom pošljite na že znani naslov: PRIJATELJ - Tabor 12, 1000 Ljubljana. Vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo. Rešitev rešeta iz št. 1/98: Tavžentroža, plešec.

Nagrade 2/1998:
1. miniaturni kitajski spominki
2. knjiga A. Škufca: Šopek cvetja in trnja
3. glasb.kaseta-F.Juvan:Ne pozabi na srce
4. knjiga: Mavrični angel (K. Gržan)
5. vezen namizni prtič
6. komplet podobic z motivi iz narave,avtor Klemen Čepič.

Nagrajenci 1/1998:
1. Mohorjeva zbirka:Andrej Kirn,Mugherjeva 1, 1113 Ljubljana
2. knjiga Angelce Škufca-Šopek cvetja in trnja: Marija Štebih, Hum 47, 2270 Ormož
3. glasbena kaseta: Glejte Sejavec: Marija Hladin, Kuharjeva 3, 3320 Velenje
4. namizna kuhinjska tehtnica:Tanja Šterk Dolenja vas 3, 8274 Raka
5. plaketa Lurška Mati Božja: Erika Kumer, Zg. Besnica 135, 4201 Zg. Besnica
6. poslikani ženski robčki: Terezija Terplan Murska ulica 106,Krog,9000 Murska Sobota

Prebujenje

Francka Tronkar

iz zbirke Košček zelenega