Dragi prijatelji!

"Nič hudega,če vas na pritisk od zunaj še boli. To bo minilo Če je bolečina od znotraj, pa je nekaj čisto drugega. Tisto je nevarno. Kar mirni bodite." Tako me je zdravnica potolažila po preboleni pljučnici pozimi.Lepo.Tolažbe in mnenja ljudi ob bolezni drugih so zelo zanimive. Nekateri ljudje hitijo pripovedovati svo- je (malenkostne) izkušnje, drugi pojejo hvalnice bolnikom, koliko prenesejo in kako občudovanja vredni so, včasih pa je tolažba že na meji črnega humorja. Tako me je nekdo, ki me dobro pozna, potolažil: "Oh, kaj je to, če vas malo pod rebri ščiplje. Poznal sem človeka, ki mu je rak razjedel vsa rebra. Njega je bolelo, njega." Kljub bolečinam si nisem mogel kaj,da bi se ne nasmejal. To ti je tolažba... Potem sem se zamislil: "Kaj bi se jezil, saj tudi v Prijatelju približno tako 'tolažimo' ljudi. S članki, intervjuji in podobnim pokažemo na tiste, ki še bolj trpijo kot 'običajni' bolniki ali inva- lidi. Samo malo olepšane so besede, vsebina pa je kar enaka tej 'tolažbi.'"
Ko takole razmišljam, mi pride tudi kak- šen dvom o vsebini Prijatelja. Potihem seveda upam, da Prijatelja doživljate lepše in ne kot poceni tolažbo,kajti vem da mnoge članke napišejo ljudje, ki predobro poznajo bolečino in nemoč. In tako je pred vami, tik pred velikonoč- nimi prazniki, nova številka. Intervju je tokrat gotovo drugačen kot običajno, a ga boste veseli. Mladosten je, kot je pomlad,a hkrati dovolj resen in temeljit, da boste spoznali Polono, katere članki se sedaj redno pojavljajo v Prijatelju. Prisluhniti, spoštovati, pomagati, prija- teljevati ... in sreča pride za nameček, pravi. Ker je tokrat velika noč bolj poz- na in je še kar nekaj posta,vam Prijatelj prinaša križev pot Marjetke Smrekar in slike T.Kralja z Mirenskega gradu. Moli- tev križevega pota nam je gotovo blizu nam odpira srca za stisko bližnjega in nas opogumlja, da kot Jezus vstajamo in vztrajamo na svojem križevem potu.
Prazniki odrešenja bodo lepši ter duho- vno bogatejši, če si boste natančneje ogledali tokratni ustvarjalni kotiček, duhovno misel, rubriko Vi nam- mi vam in vse druge članke.
Na koncu moramo dati prav zdravnici: Vse zunanje bolečine minejo, nevarne pa so notranje bolečine - zaradi notra- njih ran in nevidnih bolezni. Vemo, kdo nam zdravi najbolj notranje rane in bo- lezni. Močno in lepo doživetje praznikov vam želim.

Vlado Bizant, urednik

spredaj: Nova Štifta pri Gornjem gradu, foto Klemen Čepič
zadaj: Polona Malovrh pred znamenjem, foto Tone Planinšek

April

Begunci naj izkusijo Božjo dobroto.

Da bi kristjani velikodušno sprejemali begunce in priseljence, tako da bi ti mogli izkusiti dobroto Boga, Očeta vseh ljudi. Da bi afriška ljudstva, ki jih ločujejo nesoglasja in bratomorne vojne, našla v evangeliju moč, ki premaguje željo po maščevanju in nasilju ter odpira srce za odpuščanje in spravo. Da bi praznovanje velike noči in obha- janje dneva upora spodbudilo cerkvene in državne voditelje k narodni spravi.

Maj

Marija, zgled pri hoji za Kristusom.

Da bi nam bila Marija, mati našega Go- spoda, zgled zvestobe in velikodušnosti pri hoji za Kristusom. Da bi svetoletno obhajanje spomina novih mučencev v Cerkvi oživilo misi- jonsko delo. Da bi bile naše družine odprte za življe- nje,za duhovne vrednote in za duhovne poklice.

Jezusova oporoka

Dobro nam svetuje tisti, ki pravi, naj pravočasno zapišemo svoje poslednje želje, ki jim navadno pravimo oporoka. Koliko sitnosti, prepirov, celo sovraštva povzroči tisti,ki si ne vzame nekaj časa in list papirja za zapis svoje poslednje volje. Pod napisano mora priti njegov podpis. Razume se, da v spremenjenih okoliščinah tudi oporoko lahko spreme- nimo. Tudi mlad človek, ki že nekaj po- seduje, naj bi imel to zadevo urejeno.
Če se obrnemo h Kristusu, mislim, da smemo reči, da je njegova nezapisana oporoka njegovo življenje, evangeliji so pa oporoka, ki so jo zapisali tisti, ki so Jezusovo življenje dobro poznali. Kje je kdo, ki bi nam v svoji oporoki mogel dati, podariti več kot Kristus? Pomislimo na njegovo obljubo, da bo z nami vse dni... Rekel je, da bomo na svetu imeli stiske,a je on svet premagal.To pomeni da bo tudi nam pomagal,ko bi pozabljali da nismo od tega sveta. Poglejmo, če bi smeli tudi Kristusove besede na križu imeti za oporoko.
Kar dolgo je že, ko je F.S. Finžgar zani- mivo pisal o Jezusovih poslednjih bese- dah na križu. V Južni Ameriki je bila še do pred kratkim navada,da so nadarjeni pridigarji na veliki petek govorili kar štiri ure, navadno večerne, o Jezusovem poslednjem sporočilu. Drugačni kraji, drugačne navade!
Jezus je na križu govoril in njegove be- sede so zapisane na straneh evangelijev Govoril je s svojim nebeškim Očetom, z zemeljsko Materjo, s svojim najljubšim učencem Janezom, z enim izmed z njim križanih.Rekel je tudi:"Žejen sem."Na te besede se je odzval eden od vojakov, ki so ga stražili.
Od Jezusovega križanja je preteklo dva tisoč let in vendar je na milijone in mi- lijone vernih, ki se dan za dnem vračajo na Kalvarijo. Večina od njih ne more potovati v Jeruzalem, nihče jim pa ne more preprečiti, da ne bi hodili tja v mislih, v molitvi. Res smo prepričani, da oporoke, ki je bila s krvjo napisana na Kalvariji, ne smemo pozabiti.
Kot pravi človek je Jezus na križu čutil zapuščenost. Ne le, da ga je eden od apostolov prodal sovražnikom,kar se še razume; ne more se pa razumeti, da bi svojega Sina zapustil nebeški Oče. Ali tudi tukaj velja, da oče tepe svojega sina zato, ker ga ljubi? Jezusova tožba nam je preveč znana: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Jezus,ki tako govori, ima oporoko za tiste čedalje številnejše, tako starejše, a tudi tiste sredi najlepših let, ki jim ne manjka ne kruha ne obleke ne stanovanja, manjka jim pa nekdo,ki bi jih poslušal,vsaj malo rad imel. Ker govorimo o Jezusovi opo- roki, ne smemo začeti z zapisovanjem vzrokov današnje osamljenosti. Med bralci se bo prav gotovo našel kdo,ki je prepričan, da je to njegov največji križ. "Sem zaslužil, da se ljudje, med njimi tisti, ki sem jim dal življenje, tako malo brigajo zame?" In Bog?Na vsak način je za marsikoga želja,da bi mu bil v osam- ljenosti vsaj Bog blizu, vedno močnejša Jezus je svoj pogovor z Očetom nada- ljeval: "Oče,v tvoje roke izročam svojo dušo..." Tudi to spada k Jezusovi opo- roki: Ko nam ljudje ne ponudijo roke v pozdrav, v pomoč, so še roke, ki nas čakajo, božje roke. V svoji oporoki na križu nam je Jezus,kot apostolu Janezu, dal Mater,svojo lastno Mater: "Sin,glej, tvoja Mati." Dar moramo porabiti:"Mati, glej, tvoj sin." Kaj vse smo kristjani ob tem Jezusovem sporočilu mislili,si želeli, obljubljali, se zahvaljevali! Samo tako si razlagamo, da je še vedno v različnih slovenskih cerkvah en sam tabernakelj in trije Marijini kipi in dve njeni sliki. V mislih imam cerkev, zraven katere tole pišem.
In sporočilo razbojniku, ki je bil z Je- zusom križan in je "po pravici trpel"? Samo Bog more storiti to, kar je Jezus storil: "Še danes boš z menoj v raju." Predstavljajmo si: Jezus umira, ker se je nekaj ljudi balo zase. Kar dosti ljudi se je obrnilo k Jezusu,nanje pa pozabilo Jezus tega ne zameri, ampak še zadnji trenutek svojega zemeljskega življenja porabi, da nekoga osreči.
In še Jezusove besede: "Dopolnjeno je" Polna je njegova čaša življenja in trp- ljenja. Umrl je.Njegova oporoka je prišla do nas.Preberimo jo,ko se zjutraj,zvečer in morda še med dnevom prekrižamo. Z znamenjem križa začenjamo in konču- jemo sveto daritev. Odkrivamo se pred križi, ki so jih verni ljudje postavili v naseljih živih in v naselju mrtvih. Naša znana pesem nam lepo pove: "Le križ nam sveti govori,da vid'mo se nad zve- zdami."

S. B.

Sreča za nameček

Že nekaj časa se v Prijatelju na strani,ki je namenjena so delavcem Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov pojavlja ime Polona. Gotovo bralce, ki skrbno preberejo tudi to stran, zanima, kdo to je. Zato, pa tudi zaradi njenega poklica in dejavnosti v domači župniji, KBBI in še kje, smo se že pred meseci dogovorili za intervju. Polona Malovrh Polhov Gradec 1b, 1355 Polhov Gradec povezuje sodelavce v Bratstvu in je nji hova predstavnica v Narodnem odboru. Že to je gotovo zadosten razlog za predstavitev v Prijatelju, ki sicer redno prinaša intervjuje z bolniki in invalidi. Nekaj časa je sicer izražala pomisleke, potem pa je le privolila. Srečali smo se kar v pisarni Bratstva v Ljubljani.
Polona, konec februarja smo bili na duhovnih vajah za voditelje skupin in različnih dejavnosti v Bratstvu. Vedno je potrebno vsaj nekaj pomo čnikov in ti si tako kot prejšnja leta bila med njimi. Ali lahko najprej po- veš, kaj ti pomenijo duhovne vaje in kdaj si se prvič udeležila katerih- koli duhovnih vaj?
Duhovne vaje so zame dnevi,ko si vza- mem čas zase in za Boga.Velikokrat je tempo življenja prehiter in zato vedno znova čutim željo, da se ustavim, pre- mislim svoje življenje in se tudi odločim za določen korak naprej. Prvič sem bila na duhovnih vajah po prvem letniku srednje šole in sicer pri Svetem Joštu nad Kranjem. Teh duhovnih vaj ne bom nikoli pozabila.
Na duhovnih vajah ali različnih sre- čanjih se je včasih primerno pred- staviti. Kako to storiš? Kaj poveš?
Ponavadi najprej zaradi zadrege malo zardim,potem pa povem,da sem Polona, doma iz Polhovega Gradca in da štu- diram delovno terapijo. Veselim se živ- ljenja in se ukvarjam z zelo različnimi stvarmi - seveda tistimi, ki me veselijo. Živim doma s starši in bratom, imam pa tudi veliko prijateljev in prijateljic,s ka- terimi smo si skoraj kot bratje in sestre
Tvoj življenjski poklic bo delovna te- rapija - zdravljenje z delom,bi lahko rekli po domače. Kako si se odločila za tak poklic?Ali lahko nekoliko pred staviš poklic delovne terapevtke?
Po srednji ekonomski šoli sem se odlo- čila, da nadaljujem svoj študij na Visoki šoli za zdravstvo na smeri delovna te- rapija. Čeprav delovne terapije nisem natančno poznala,sem se nanjo vpisala in sedaj lahko rečem, da sem zelo ve- sela te svoje odločitve in poklica. Delo delovnega terapevta je zelo pestro in različno,srečamo pa ga na različnih po- dročjih: v rehabilitaciji, po bolnišnicah, v domovih, v patronaži...
Delovna terapija ljudem pomaga, da preko aktivnosti dosežejo njihovo najvi- šjo stopnjo delovanja in samostojnosti v vsakodnevnem življenju. Predvsem pomaga človeku, da dobro izkoristi čas in svoje zmožnosti ter tako stori vse, kar sam zmore. To izpolnjuje njegovo življenje. Delovna terapija poleg drugih medicinskih strok pomaga človeku po poškodbi, da ga usposobi za čim bolj samostojno življenje.Sicer pa poklic de- lovnega terapevta zahteva in dopušča veliko ustvarjalnosti. Če imaš ob tem tudi veselje do poklica, je zelo zanimiv.
Si absolventka in končuješ študij. Kako dolg je ta študij? Kaj vse vklju čuje?
Študij traja tri leta in se konča z diplo- mo. Predmetnik je zelo pester. Vsebuje medicinske predmete, pa psihologijo, sociologijo, etiko, filozofijo, celo nekaj matematike pri predmetu biofizika z er- gonomijo. Kasneje pride na vrsto tisto, kar je bolj značilno za to področje: organizacija in potek delovne terapije, različne kreativne tehnike in seveda veliko prakse. Prakso smo imeli na zelo različnih področjih: v Kliničnem centru, v različnih zavodih in ustanovah, po domovih,v patronaži...
Se že zanimaš za službo? Kje vse lahko dela delovni terapevt?Te skrbi kako bo z zaposlitvijo?
Sedaj si še ne delam prevelikih skrbi,ker moram najprej končati študij. Delovni terapevti so zaposleni na zelo različnih področjih. Vsako od njih je po svoje zanimivo. Ko razmišljam, kje bi najraje delala, morda najprej pomislim na kak- šen katoliški dom za ostarele ali pa na zaposlitev kot patronažna delovna te- rapevtka.Sicer pa me v mojem življenju Bog vedno znova preseneča in mojih poti ne vodi ravno po mojih načrtih, ampak po svoji previdnosti in zaupam mu, da ima zame najboljši načrt že pri- pravljen.
Veliko pomagaš tudi v domači žup- niji? Je tako že dolgo in kaj sedaj delaš?
Ja,tudi v domači župniji dam z veseljem na razpolago tiste talente, ki so mi po- darjeni.Učim verouk, pomagam v pisarni pojem pri pevskem zboru, z otroci ima- mo liturgično skupino, pa misijonsko - karitativni krožek. Vedno se kaj dogaja in prav lepo je, ko se lahko skupaj ve- selimo.Župnija je pravzaprav ena velika družina in če hočemo, da nam je v dru- žini lepo, moramo tudi sami za to kaj storiti.
Nekoč smo te videli na televiziji, ko ste v slovenski skupščini izvedli tri- kraljevsko akcijo...
Že kar nekaj let v naši župniji priprav- ljamo trikraljevsko akcijo,ki jo organizira Misijonsko središče.To je akcija,v kateri koledniki - sveti trije kralji - hodijo od hiše do hiše in prinašajo veselo oznanilo o Jezusovem rojstvu in božji blagoslov. Otroci so tako misijonarji in obenem pomagajo potrebnim v misijonskih deže- lah, saj zbirajo darove. Vsako leto pa je ena od koledniških skupin povabljena tudi v parlament.
Na srečanjih Bratstva si velikokrat tudi voditeljica petja in kitaristka. Rada poješ?Ti glasba veliko pomeni?
Pojem zelo rada, ker se mi zdi, da s pesmijo lahko veliko povem. Pesem je znak veselega srca in dobrega človeka in zato sem vedno vesela, kadar lahko s prijatelji skupaj zapojemo. Najlepše pa je, kadar pesem postane molitev. Tudi kitaro rada vzamem v roke in kaj zaigram.
Kako pa si "zašla" v Bratstvo? Koga med člani Bratstva ali sodelavci si najprej spoznala?
Tega je že kar dolgo, kar sem se prvič srečala z invalidi; mislim da je bilo ob začetku srednje šole. Prijateljica me je povabila na romanje bolnikov in inva- lidov na Dobrovo. Zbrala sem pogum in odkar sem bila na prvem srečanju z bol niki in invalidi, vedno znova rada spet grem. Med nami so se spletle prijatelj- ske vezi.
Se spominjaš prvih vtisov, morda tudi težav?
Prvi vtisi so bili zelo lepi. Še danes se spominjam, kako dobro sem se počutila po prvem srečanju, a še sama nisem vedela zakaj. Zelo dobro se spominjam tudi prijaznega sprejema ob romanju na Dobrovo. Neka invalidka na vozičku se je pripeljala k meni, me pozdravila in preprosto dejala: "Ti si pa najbrž prvič med nami. Dobrodošla..." Začeli sva se pogovarjati in začetna negotovost je splahnela.
KBBI je gibanje bolnikov in invalidov vendar imajo v njem svoje mesto tudi sodelavci in dobrotniki. Pred dvema letoma si v dokaj težavnih razmerah sprejela vlogo predstavni ce sodelavcev v Narodnem odboru Bratstva in povezovalno vlogo so- delavcev.Kaj zahteva takšna vloga?
Vloga predstavnika sodelavcev je v povezovanju sodelavcev in v pomoči odgovornim (voditeljem skupin Bratstva in organizatorji različnih prireditev). Po- maga jim najti sodelavce za srečanje. Sodelavce tudi predstavlja na sestan- kih Narodnega odbora Bratstva; odtod tudi ime predstavnik.
Po svojih močeh se trudim in navdušu- jem sodelavce, da bi pravilno in radi pomagali bolnikom in invalidom, čeprav ob študiju ter različnih dejavnostih, v katere sem vključena, ne zmorem sto- riti vsega, kar si želim.
Rekla si "pravilno pomagati". Lahko še kaj poveš o tem?
Ni vsaka pomoč dobra.Kadar pomagamo moramo imeti pred očmi človeka, ki mu pomagamo. Imeti ga moramo radi.To pa ne pomeni, da zanj naredimo vse, kar lahko. Pomagamo mu samo tam, kjer sam ne zmore. Včasih je potrebno malo potrpežljivosti. Bolniki in invalidi imajo mnogo darov in talentov. Veliko stvari zmorejo narediti.Včasih potrebujejo več časa,včasih se stvari lotijo drugače,kot si to predstavljamo mi zdravi. Moramo jim prisluhniti in jim pomagati le takrat, kadar to pomoč resnično potrebujejo in tudi želijo. Vsak človek ima pravico in dolžnost,da sam naredi tisto,kar zmore; drug drugega pa imamo zato, da si po- magamo, kadar česa ne zmoremo.
Sodelavec v Bratstvu ima na videz podrejeno vlogo.Ali tudi ti kdaj svo- jo vlogo tako doživljaš?*
Ne, ne gre za podrejenost, ampak je to neke vrste evangeljsko služenje. S tem pokažemo potrebno spoštovanje. Vloga sodelavcev Bratstva je pač pomoč pri stvareh, ki jih bolniki in invalidi sami ne zmorejo. Pomagamo v trenutkih in oko- liščinah, kadar je to potrebno. Pri do- ločenih boleznih in poškodbah je pomen sodelavcev seveda precejšen. Kdor je bolj pri zdravju in moči,sodelavce seve- da doživlja drugače. Gotovo se s po- močjo sodelavcev da storiti veliko več, Bratstvo pa sodelavcem nudi veliko ži- vljenjsko šolo ter veliko lepih doživetij. Seveda pa se mora vsak sodelavec vedno zavedati, v kakšnem gibanju je in kaj je njegova vloga. Mislim, da gre vsak sodelavec skozi nekaj stopenj od začetnega navdušenja prek prvih razo- čaranj, do skušnjave, da bi prehiteval in sam storil še več, potem pa počasi spozna svojo vlogo sodelavca, lahko rečem tudi sopotnika in prijatelja ali kar brata oz. sestre bolniku ali invalidu. Če imaš pa koga rad, če mu postajaš brat ali sestra,zmoreš iti preko težav in ovir.
Kako pa ti kot sodelavka razumeš geslo Bratstva: Vstani in hodi! Kaj ti pomeni?
Vstani in hodi - to geslo velja za vsa- kega človeka. Vsak dan znova moramo vstati iz življenjskih okoliščin, v katerih smo, in poskusiti narediti nekaj več. Mati Terezija bi rekla - naredimo nekaj lepega za Boga. Najmanj truda je pot- rebnega za to, da ne storimo ničesar. Toda to nam tudi ničesar ne prinese. Vsak nov dan nas vabi, da naredimo iz njega nekaj lepega, da vstanemo iz svojih stisk, težav in zagrenjenosti ter napravimo nov korak proti upanju in veselju.To geslo res zajema vse,čeprav ga gotovo najbolje razumejo in imajo za svojega bolniki in invalidi,saj je tudi Je- zus prav bolniku dejal te besede.
Poleg tistega dela v Bratstvu, ki je bolj opazno (sodelovanje na sreča- njih in različnih prireditvah ter ses- tankih) lahko opazimo tudi prijate- ljevanje, obiske ter osebno pomoč posameznim članom oz. članicam Bratstva. Na Zaplani ste že dve leti preživeli počitniški teden. Lahko poveš kaj o tem?
Ja, lepo nam je bilo. Kot se pač gre na počitnice, smo bili mi na Zaplani, le s to razliko, da smo nekoliko pomagali drug drugemu.Drugače pa se vsakemu sode- lavcu ali sodelavki zgodi, da se z neka- terimi bolniki ali invalidi še bolje razume, poveže in postane prijatelj.
Čeprav si še zelo mlada,se ti gotovo tudi zaradi sodelovanja v Krščans- kem bratstvu bolnikov in invalidov življenjske izkušnje kar hitro nabi- rajo. Katera spoznanja oziroma iz- kušnje se ti zdijo najpomembnejše?
Zelo mlada... (smeh) To se sliši, kot da bi imela petnajst ali šestnajst let. Vem, da imam še mnogo pred sabo in tega se veselim.Eno glavnih spoznanj do se- daj, za katera se moram zahvaliti mno- gim prijateljem bolnikom in invalidom, pa je to, da znam biti hvaležna za vse tisto,kar imam. Običajno človek namreč bolj misli na tisto, česar nima in si želi. Spominjam se prijateljice, ki je dejala: "Kako sem vesela, da lahko pišem, kajti obiskati ne morem nikogar." Zelo sem si zapomnila njene besede in njeno vese- lje. Biti hvaležen za to, kar imam! Ja, če bi znali biti resnično hvaležni za to, kar imamo,bi zmogli storiti veliko dobre- ga. Biti sodelavec v Bratstvu je gotovo velika izkušnja za življenje.
Sodelavci KBBI imajo kratka pravila V njih je zapisana tudi misel: Ravnaj tako,kot da boš ti sam jutri na inva- lidskem vozičku ali na bolniški po- stelji. Ti pride kdaj misel na takšno možnost?
Ne, kakšnega posebnega strahu nimam, čeprav se zavedam, da se nesreča ali bolezen lahko zgodi komurkoli;tudi meni Zdi se mi, da me nikoli ni bilo pretirano strah bolezni. Je pa res, da velikokrat občudujem potrpežljivost in sprejemanje križa bolezni in invalidnosti. Sprašujem se, če bi tudi jaz zmogla v taki situaciji toliko dobre volje in bi imela toliko upa- nja, kot mnogi bolniki in invalidi, ki jih poznam. Mislim, da je to božji dar in da le pod križem lahko človek dobi moč za sprejemanje svojega križa. Zgled življe- njske vztrajnosti prijateljev in prijateljic na vozičkih ali na bolniški postelji je zelo močan.
Ali misliš, da je morda ta strah tudi eden od vzrokov, da ima Bratstvo malo sodelavcev?*
Ne vem. Mogoče.
Kakšne so še 'dolžnosti' sodelavcev ali drugih podpornih članov Bratstva?
Glavna dolžnost je po svojih močeh nu- diti pomoč. Najprej je to povezanost v molitvi, torej molitvena pomoč, nekateri dajo dar, kajti srečanja in prireditve stanejo, drugi - tem rečemo sodelavci, pa pomagamo pri osebni negi, prehrani, prevozih, pri vožnji ljudi na vozičkih prek ovir (stopnice), pri petju, pač kar je potrebno. Glavna dolžnost je najbrž prisluhniti bolniku ali invalidu,ker on sam najbolje ve, kaj potrebuje in kaj je zanj dobro.
Beseda odgovornost ima v Bratstvu poseben pomen. Ime voditeljev sku pin ali različnih dejavnosti je namreč tudi ODGOVORNI (iz fr.: Le respon- sable). Sodelavci iz spoštovanja do bolnikov in invalidov, članov Brat- stva, ne uporabljate te besede in tudi ti si predstavnica sodelavcev. Vseeno pa zahteva sodelovanje v Bratstvu kar veliko odgovornost. Kaj praviš?*
Gotovo. Če se prijaviš na srečanja mla- dih in morda ne moreš iti, ni to nič hu- dega. Na srečanju bolnikov in invalidov pa je vsak,ki je obljubil pomoč,potreben Nanj se računa in če ne pride, se lahko zgodi, da kdo na vozičku ostane brez nujno potrebne pomoči. Potrebno je,da izpolnimo svoje obljube in sprejemamo odgovornosti, ki so nam zaupane z ve- seljem, ne pa kot breme.
Imaš občutek, da imajo današnji mladi kaj dosti smisla za konkretno pomoč bližnjemu?
Ne vem. V časopisih beremo, da ne in da se bolj zanimajo za lepa doživetja v naravi,v glasbi...Veliko mladih išče pred vsem svoje užitke, a pozablja, da se sreča skriva v nas samih in v srečanju z bližnjimi.Spomnim se neke misli,ki pravi Kdor pozabi na svojo srečo, ko išče srečo bližnjega, bo našel svojo za nameček. Zase lahko rečem, da ob vsem, kar delam, doživim veliko lepega in veliko veselja.
Prepričana sem,da je mnogo mladih zelo odprtih za dobro in pripravljenih za po- moč. Včasih se mi zdi, da karitativnega dela ne prikazujemo vedno pravilno. Če ga namreč prikazujemo le kot dolžnost, to za mlade ni najbolj privlačno. Prema- lo poznajo lepoto tega dela in možnosti za življenjske izkušnje.
In kaj je zate tisto najlepše, kar do- življaš v Bratstvu?
Tega je veliko. Srečanja,obiski, prijate- ljstva, medsebojna povezanost... Drug drugega oblikujemo in si pomagamo, da postajamo boljši ljudje.Najlepše je naše druženje in to,da si postajamo prijatelji
Ali lahko še kaj rečeš o čisto življenj skih stikih med sodelavci in bolniki ter invalidi? Človeku na vozičku je najbrž sitno vedno znova dopove- dovati novim sodelavcem, kako naj kaj storijo, ampak drugače ne gre. Koliko znanja, morda celo medicin- skega, je potrebno sodelavcu?
Medicinsko znanje gotovo vedno pride prav, a pomembnejši sta dobra volja in veselje do pomoči. V začetku nisem imela praktično nobenega medicinskega znanja,pa je šlo. Saj ljudje sproti pove- do, kaj naj sodelavec naredi. Najpotre- bnejša lastnost sodelavca je, da zna in je pripravljen poslušati. Tudi če kdo ne more govoriti, se najde stik in se da sporazumeti. Namig, pogled, nasmeh, vse to pripomore k sporazumevanju, če je dobra volja. Verjamem,da je neprije- tno vedno znova dopovedovati druge- mu, kako naj ti pomaga. Nekateri znajo te napotke podati zelo zanimivo in s humorjem, drugi pač malo pogodrnjajo in izrečejo kakšno besedo,ki tudi zaboli. Vendar takšno je življenje.
Deluješ na videz zelo mirno. Kako rešuješ konfliktne razmere?*
Ne vem, od kod tak vtis (smeh). So stvari, ki me zelo hitro prizadenejo ali razjezijo.Trudim se,da bi mirno poveda- la, kar mi ni všeč. Sicer pa vem, da se konfliktne razmere razpletejo le s pogo vorom. Mislim, da je premalo pogovora vedno razlog za zaplete.
Imaš kakšno življenjsko vodilo? Vo- ditelj zadnjih duhovnih vaj Bratstva je vsakemu zapisal eno misel. Kaj je tebe 'doletelo?'
Na mojem lističu je bila zapisana misel: "Odstraniti moramo vse ovire,ki prepre- čujejo milosti možnost delovanja!"
Morda je eno od mojih življenjskih vodil tudi prepričanje,da imam v vsakem tre- nutku nešteto razlogov,zaradi katerih bi lahko jokala in obupovala nad življenjem prav tako pa imam v vsakem trenutku veliko razlogov, da se veselim življenja in vriskam od veselja. Od mene je odvi- sno,kaj bom izbrala: obup ali veselje do življenja. Vedno znova skušam izbirati življenje.
Imaš še kakšno sporočilo za mlade. Morda kakšen prijatelj - znanec ali sorodnik, brat, sestra, sin ali hčerka ali že vnuk in vnukinja bralcev Prija- telja tole preberejo...
Ljudje imamo drug drugega zato, da si pomagamo. Ni pomembno,ali smo zdravi ali bolni, mladi ali stari - vedno imamo kaj, kar lahko damo, vedno lahko tudi sprejemamo. Le oči in srce moramo od- preti za svoje bližnje in našli bomo svo- jo srečo.

Pogovarjala sta se:
Tone Planinšek in Vlado Bizant

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

V polnosti odrešeni

Danes je svet z ljudmi v njem zelo na- pet. Časi so vse prej kot lahki. O tem večkrat pade beseda tudi v kakšnem skupnem pogovoru. Tako me je zadnjič nekdo, da tako rečem, potolažil, rekoč: "Težko je zato, ker še nismo odrešeni." Vprašujem: Kako je pravzaprav z odre- šenjem? Tu na zemlji ni nič popolno, vendar po moje moramo in smemo kot kristjani v veri upati in živeti za odre- šenje.Zase vem,da mi prav vera v času preizkušnje in težjih trenutkov z Božjo milostjo krepi zaupanje v odrešenje.

Sara

Kako je z odrešenjem? Ali res še nismo odrešeni? K osnovnim resnicam naše vere spada tudi ta,da nas je Božji Sin s svojo smrtjo na križu in s svojim vstaje- njem od mrtvih odrešil. Morda to težko verjamemo, ker vidimo toliko različnega trpljenja,bolezni, smrti,vsakdanjih hudih nesreč,zlasti pa zlobnost marsikaterega človeka. Tudi sami nismo brez greha. Vsega naštetega trpljenja in nevšeč- nosti kljub Kristusovemu odrešenju še vedno nismo rešeni. Še vedno "objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo".
Kristus nas je odrešil tako, da nas priv- zema za svoje sodelavce, če hočemo postati deležni njegovega odrešenja. S tem nam je veliko zaupal. Bog, ki nas je ustvaril brez nas,nas ne bo odrešil brez nas. Čeprav je Jezus s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem vsem lju- dem vseh časov zaslužil odrešenje, se mora vsak odrasel človek osebno potru diti, da pride do teh sadov odrešenja. Povezati se mora s Kristusom Odreše- nikom. Ni dovolj, da je krščen in birman ter vpisan v krstno in birmansko knjigo. Iz svetega krsta in svete birme mora tudi živeti.
Kdor hoče biti dober in v polnosti odre- šen kristjan,bo z Jezusovo pomočjo in s pomočjo Svetega Duha živel v nesebič- ni ljubezni.Prizadeval si bo za združenje z Bogom,ki je ljubezen. Niti trpljenje niti smrt mu ne bosta več pretežka. V Božji ljubezni bosta dobila poseben pomen. Greh pa bo tak človek z ljubeznijo sproti premagoval. Popolnoma se ga bo rešil, ko bo prestopil prag večnosti. Čim več si nas bo za to prizadevalo,tem lepši bo svet, tem bolj bo odrešen.
Kako priti do sadov Jezusovega odreše- nja? Tako, da poslušamo in beremo Je- zusov evangelij in po njem živimo.Tako, da hodimo k spovedi, k mašni daritvi in prejemamo Jezusa v svetem obhajilu. Tako, da redno vsak dan molimo in si prizadevamo živeti po Božjih zapovedih, zlasti po zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. Če bomo mi velikodušni do Jezusa, bo Jezus do nas še mnogo bolj velikodušen,kajti On se v velikodušnosti ne da prekositi.
V polnosti bomo odrešeni, ko bomo pri Bogu v nebesih. Čim bolj smo v ljubezni povezani z Jezusom in z njegovo Materjo Marijo, tem bolj smo že zdaj v nebesih,

to se pravi v sreči. Popolne sreče pa ni na zemlji, kajti v nebesih smo doma, tu pa smo le romarji.
Rad bi opozoril,da ne smemo biti preveč črnogledi. Res je, na svetu je marsikaj hudega. Je pa tudi veliko lepega, raz- veseljivega in osrečujočega. Veliko ljudi si vsak dan znova prizadeva, da bi bili dobri. Koliko skušnjav premagajo, koliko dobrih del napravijo! Tudi v nas samih je veliko dobrega. Od vsakega izmed nas je odvisno, kako, s kakšnimi očali gleda na sebe, na svet in na dogajanje v njem ter na vsakega človeka, katere- ga sreča v življenju. Bodimo z Jezusovo ljubeznijo pozorni na vse lepo in dobro, pa bomo tudi sami boljši in srečnejši, bolj odrešeni.
Lukasova pripoveduje o dveh slepih možeh. Prvi je oslepel s sedemnajstimi leti, drugi pa z dvajsetimi. Prvi je živel sam zase, pogreznjen v zagrenjenost, drugi je bil veliko v družbi in se je celo šalil. Prvi je s stisnjenim glasom razlagal kako težko mu je, ker ni bil slep že od rojstva, ampak je nekoč še normalno videl. Zato ne bo nikdar pozabil, kaj mu je bilo odvzeto.Drugi je smehljaje rekel: "Veste, moja velika sreča je, da sem dolga leta imel luč oči,četudi je vid po- stajal vse slabši in slabši. Zato imam notranjo predstavo o oblikah in barvah in si lahko vse, kar se mi optično odte- guje, zamišljam slikovito."
Naj ponovim: Jezus nas je odrešil pred skoraj dva tisoč leti. Tega odrešenja smo zdaj deležni, če se zanj potrudimo in živimo s Cerkvijo. V polnosti bomo odrešeni, ko bomo tam, "kjer bivajo vsi blaženi." Prav je, da se, polni upanja, tega že zdaj veselimo.

p. Anton Nadrah

Jesen življenja

Anton Trstenjak je v svojem zadnjem predavanju primerjal človeško življenje z letnimi časi in starost z jesenjo življe- nja.Vsak letni čas je po svoje lep.Jesen rodi bogate sadove in nas razvaja s svojimi barvami. Človek je toliko star, kot se počuti starega.Zaradi bolezni se lahko počutimo starejši, kot smo v re- snici. Zmotno je mnenje, da se starega človeka ne da zdraviti. Vedno je možno izboljšati kakovost življenja. Koliko po- menijo staremu človeku dobra očala, ustrezen slušni aparat in palica, ki mu pomaga pri hoji.
Starejša žena mi je rekla: "Stara sem se počutila takrat, ko sem morala dati zaradi vrtoglavice kolo spat. Srečna sem, da lahko še vedno pridem sama v ambulanto. V začetku me je bilo palice sram in sem si pomagala z dežnikom. Sedaj pa nikamor ne grem brez nje, saj mi omogoča varno hojo."
Starostnik je odprt za duhovne vredno- te, moder je,ne samo zase, ampak tudi za druge.Življenje je kakor pot na goro, višje smo, širše je obzorje in več je modrosti v nas. Zato so starejši dobri svetovalci in kritiki. Na stvari gledajo celostno.Po naravi so mladi tekmovalni, starejši pa solidarni in tolerantni. Naj- več prostovoljcev za dobrodelnost je iz njihovih vrst.
Jože Ramovš je zapisal: "Stari ljudje imajo,če seveda zares živijo svojo sta- rost smiselno in kakovostno,dovolj časa dovolj čustev in dovolj zrele človeške izkušnje za otroke in mladino. Otroci to čutijo in so radi v družbi kvalitetnih sta- rih ljudi." Nikoli ne bom pozabila stare tete,ki je pazila name. Skupaj sva pekli piškote, grabili seno, občudovali ptice, molili in prižigali sveče na pokopališču. Nikoli ni rekla:"Nimam časa zate." Živela je preprosto, nikamor se ji ni mudilo. Vsak moj zakaj je vzela resno. Blagor otroku, ki živi v navezi s starimi starši. Dobi neprecenljivo doto.
Mnogi starejši tožijo zaradi osamljenosti Osamljen je vsak, ki pravi, da se tako počuti.Čeprav živiš med ljudmi,se lahko počutiš osamljenega. Občutek osamlje- nosti je odvisen tudi od tega, kaj kdo

misli,da je prav. Starejši mož mi je rekel "Tako rad bi videl, da bi me moji otroci obiskali vsaj enkrat dnevno, tako kot obišče hči mojega soseda. Kadar gredo na počitnice, vedno zbolim." Osamljeni ljudje lahko bežijo v bolezen in pri zdra- vniku iščejo tolažbo. Pogosto je edino zdravilo zanje človeška bližina. Tudi ob vnukih ni priložnosti za osamljenost.
Kaj lahko storimo za bolj kakovostno starost? Vedno lahko začenjamo nekaj novega,npr.se učimo jezika, instrumen- ta, računalništva.. Ohranjajmo interese in nadaljujmo s hobiji, ki smo jih vzljubili že v mladosti. Na starost se pripravljaj- mo že v mladih in zrelih letih. Skrbimo za svoje zdravje in opustimo škodljive razvade.Misel na smrt ni samo dota sta ranja,navzoča naj bi bila v vseh obdob- jih življenja. Bodimo obrnjeni k življenju do konca in živimo do zadnjega dne. Umirajoči bolnik si je teden dni pred smrtjo zaželel sprehod v park. Živel je v tretjem nadstropju hiše brez dvigala. Sosede so zvedele za njegovo željo. Združile so moči in ga na kuhinjskem stolu prinesle do pritličja.V domu za os- tarele so si izposodile invalidski voziček in ga peljale v park. Vse do zadnjega dne je obujal spomine na zadnji spre- hod. Moderna psihologija je potrdila, da je človek duševno zdrav, ko se ne vrti le okoli svojih omejenosti, napak in pro- blemov. Vsakemu je potrebna zavest, da se čuti potrebnega, pomembnega in da lahko druge osrečuje.
DeGaraude je rekel:"Dajanje je ljubezen prejemanje je učenje ljubezni." Prav v starosti se je bolj kot dajanja potrebno učiti sprejemanja pomoči drugih.
Vse, kar je storjeno iz ljubezni, ostane. Vsak človek si želi, da bi v svetu za vedno ostale tudi sledi njegove ljubezni Želi si, da ne bi bil nikoli pozabljen v sr- cih naslednikov. Stari ljudje so v družini kot kvas,sol in luč. Brez njih bi bilo živ- ljenje brez okusa. Brez njih bi bilo manj molitve za vse nas. Starost spoznaš, ne ko jo gledaš,ampak ko jo moraš sam nositi. Odpre ti okno tja,kamor do sedaj še nisi videl.Čez desetletja bom gotovo kaj drugače zapisala.
Trapisti si vsak dan rečejo: "Memento mori!" (Spomni se smrti!),edino za veliko noč si voščijo "Memento vivere!" (Spo- mni se življenja!). V večnosti leta niso pomembna, pomembna so dela ljubezni.

Janja Ahčin

Duhovne vaje vodstva KBBI v Celju

Med pomembnejše dogodke v življenju Bra- tstva sodijo letne duhovne vaje vseh, ki Bratstvo vodijo. Letošnje so - tako kot že nekaj zadnjih let - potekale zadnji vikend februarja pri Sv.Jožefu v Celju.Odgovornim Bratstva smo se pridružili tudi nekateri so- delavci. Približno trideset nas je bilo vseh.
Duhovni voditelj je bil tokrat g. Tone Kom- pare, župnik v Logatcu, sicer pa tudi eden od duhovnih pomočnikov Bratstva. Čeprav je po gripi komaj vstal iz bolniške postelje in se je to še čutilo v njegovem glasu, je svoje delo po moji oceni opravil vrhunsko. Približal se je vsakemu posebej in ga posku šal razumeti. V skupino je vnesel prijetno, a delovno razpoloženje in z vsako uro bolj se je uresničevalo geslo duhovnih vaj: Jezus, moj prijatelj. Spregovoril nam je o človeškem prijateljstvu nasploh, o Jezusu, ki je naš najboljši prijatelj, in o našem de- ležu pri graditvi prijateljstva z Jezusom. Jezus nas prvi ljubi, nam prvi odpusti. Daje nam tisoč poti,kako ga ljubiti v bratih.In to je bil končni namen duhovnih vaj - okrepiti prijateljstvo z Jezusom ter ga prelivati v prepoznavanje Jezusovega obraza v bratih in sestrah,v prijateljstvo z brati in sestra- mi. Če se bomo zares zavedali, da je Jezus moj najboljši prijatelj in se ravnali po nje- govih načelih,v življenju ne bomo razoča- rani, osamljeni in zapuščeni, saj je vedno z nami.
"Dvigni glavo in nikogar se ne boj, saj sem jaz s teboj," nam je dejal Jezus po glasu ene od udeleženk. Po duhovnih vajah se tega še bolj zavedamo.Okrepljeni in opogu- mljeni smo, da bomo lahko med letom laže sami kaj organizirali ali vztrajno in z vese- ljem pomagali odgovornim Bratstva.

Stanka Starešinič

Jezus - moj prijatelj

V petek, 25. februarja 2000, smo se odgo- vorni KBBI in nekaj naših pomočnikov zbrali pri sv. Jožefu nad Celjem. V veži doma je bilo zelo živahno, saj so bile poleg nas še tri skupine (LMPK- laiški misijonski poklicni krožek), skupina salezijancev, ki so konča- vali svoje duhovne vaje, pa še skupina študentov teologije s svojim profesorjem). To dokazuje,da se je dejavnost doma raz- širila; da se mnogi radi vračamo, prihajajo pa vedno novi.
Z veseljem smo pozdravili letošnjega du- hovnega voditelja, Toneta Kompareta. Pri predstavitvi prvi večer je povedal, da so- deluje v Bratstvu že od samega začetka. Vmes pridejo obdobja, ko ga redno delo na župniji in druge obveznosti povsem zavza- mejo,toda čuti z nami.Zato se je zavestno odločil, da bo vsaj z duhovno pomočjo na kakšnem srečanju ali duhovnih vajah pod- piral Bratstvo.
Duhovne vaje smo pričeli z mašo. Po njej nam je g.Tone razložil njihov namen in po- men. Zelo se me je dotaknila molitev rožne ga venca. V polmraku ob prižgani svečki je vsak udeleženec naprej molil eno Zdrava- marijo z namenom, ki si ga je sam izbral. S kako različnimi glasovi in hitrostjo smo mo- lili, a v vsakem glasu se je čutila želja do- živeti nekaj lepega in storiti nekaj dobrega Ravno pri molitvi se nam rado zatakne. Na teh duhovnih vajah smo med drugim odkri- vali lepoto preproste molitve, pri kateri je vsakdo sodeloval.
G. Tone nam je podal svoja premišljevanja in jih nekajkrat pospremil s primernimi dia- pozitivi. Zapisovali smo si njegove misli, na koncu pa tudi vprašanja za osebno ali skupno premišljevanje. Nanizal nam je več vidikov prijateljstva z Jezusom. V delu po skupinah smo skušali odgovoriti na vpra- šanje: Kaj bi bilo potrebno storiti, da bodo bolniki in invalidi zares prijatelji - podoba Jezusa Kristusa trpečega? Odgovori so bili duhovno bogati in zanimivi,žal pa ni mogo- če vsega preliti na papir.Zapisali smo si jih v svoja srca. Skušali jih bomo posredovati na naših srečanjih in obiskih.
Spreobrnjenec v začetku čuti veliko nav- dušenje in polet,potem pa pride streznitev in razočaranje. Tragični dogodki,ne posre- čeno ravnanje duhovnika, sprta skupnost, škandali med kristjani ... Spreobrnjenec meni: Cerkev mora biti popolna! Pozablja pa, da je tudi on Cerkev. Pri ljudeh je nav- zoča človeška slabost.Do razočaranja zato pride tudi pri bogoslužju; to se nam zdi vse preveč enolično in rutinsko. Novost in svežina se kmalu razgubita,ker se premalo potrudimo. Velikokrat ne sodelujemo in samo prejemamo in če ničesar ne dajemo, se izpraznimo.
Delo po skupinah se je lotilo naslednjih vprašanj: Kako prepoznavate v svojem življenju Božjo voljo? Kdaj se odločite za Božjo in kdaj za človeško voljo? Kakšne so posledice ene ali druge odločitve? Tu so bili odgovori že nekoliko lažji, ker smo se bolje poznali in smo laže sodelovali. Vsak je lahko prišel do besede in povedal, kaj se ga je najbolj dotaknilo in kaj mu je bilo povedano v Božji besedi. Odgovore lahko strnemo nekako takole: Božjo voljo je tež- ko sprejeti, zlasti takrat, kadar pridejo preizkušnje. Z Božjo voljo je treba dejavno sodelovati in si izprositi pomoč ter razsve- tljenje pri pomembnih odločitvah. Ko se za nekaj odločimo, je potrebno biti vztrajen na začrtani poti. Velikokrat pa se uresniči pregovor, ki pravi: "Človek obrača, Bog pa obrne". Zgodi se, da se v življenju mnogo- krat obrne čisto drugače, kot smo načrto- vali. Ko je "najhujše" za nami, spoznamo Božjo voljo. Ne smemo pa zaradi tega po- stati pasivni in svoje odločitve ter odgo- vornost prelagati na koga drugega. To je zelo nevarno in tudi ni v skladu z Božjo voljo.
To je povzetek le nekaterih vsebinskih po- udarkov, ki sem si jih zapomnil. Višek vsa- kega dneva je bila sveta maša, pri kateri smo sodelovali tudi s petjem,branjem beril, prošnjami in zahvalami. Pri njej smo se v duhu in molitvi povezali z vsemi v Bratstvu Imeli smo dovolj časa tudi za zahvalo (po obhajilu). Voditelj duhovnih vaj nas je po- sebej opozoril na običajno pomanjkljivo zahvalo. Ta del svete maše,ki ga ponavadi pri maši kar preskočimo, ima namreč svojo veliko vrednost in pomen.
Ob koncu smo se zahvalili vsem, ki so te duhovne vaje pripravljali, zlasti pa osebju doma sv.Jožefa. Vsako leto je kaj novega. Letos smo lahko prvič uporabili kletne pro- store: čudovito kapelo, dvorano in klubski prostor. Upamo,da bodo v domu kmalu us- peli nabaviti tudi dvigalo, saj mi na berglah in na vozičkih (verjetno pa tudi delavci doma, ko prenašajo stvari), najbolj občuti- mo breme stopnic. Seveda je vsak od nas izrekel zahvalo svojemu pomočniku za ose- bno pomoč, lepo sodelovanje, dobro voljo, nekateri tudi za vožnjo.
V nedeljo po kosilu smo se še malo zadržali pregledali pretekla dva dneva in ugotovili, da so nam duhovne vaje nujno potrebne. Zato se jih bomo radi udeleževali, če bo le zdravje. Zmenili smo se še nekaj stvari ter se razšli v upanju, da bomo kmalu spet kaj skupaj.

Lojze Čokl

Svetovni dan bolnikov v Veržeju

V lepem sončnem dnevu smo se 11. feb- ruarja zbrali Pomurci v Veržeju, da dejavno praznujemo svetovni dan bolnikov. V srcih je bila zavest, da smo na praznik Lurške Matere Božje povezani z mnogimi srečnimi bolniki in invalidi, zbranimi na romanju v Rimu ob svetem očetu Janezu Pavlu II. Naše misli in želje smo z molitvijo rožnega venca naravnali na duhovne stopinje ne- beške Matere in našega brata Jezusa.
Razmišljali smo ob letošnji poslanici svete- ga očeta za svetovni dan bolnikov; najprej o človeku - bolniku. Človekova osebnost vsebuje telo, dušo in duha. Zdravnik nam pozdravi telo. Duhovnik po Božjem usmi- ljenju zdravi dušo. Oba nam krepita duha. Vedno in povsod je potrebno ohranjati in zahtevati spoštovanje celotne človekove osebnosti. Dolžni smo se zavzeti zase tudi zato, da ljudje spoznajo življenje bolnika, invalida, ker tako olajšamo pot tem, ki jih Božja previdnost pošilja v naše vrste.
Potem smo razmišljali, kaj Cerkev in vsa družba v Sloveniji naredi za bolnike in in- valide. Obstajajo razne ustanove in dobre pobude: nekatere redovne družbe, ki se posvečajo bolnikom, Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Vera in luč, skupnost Barka; kar nekaj dejavnosti Karitas je tudi v dobro bolnikov in invalidov. Potem so tu župnijska srečanja, maše in obiski bolnikov s podeljevanjem zakramentov v bolnišnicah Poleg tega ne smemo pozabiti na pomoč in samopomoč vernikov. V celotni družbi gre za bolnišnice, zavode, socialno službo,dru- štva, Rdeči križ, pomoč civilnih vojakov in še marsikaj. Državna pomoč je v glavnem načrtovana, preračunana, plačana. Cerkev daje več poudarka celostni pomoči. Skrbi za celotno osebnost človeka,poseben po- udarek daje duhovni pomoči. Vsaka pomoč in vsaka pozornost, ne glede na izvor, ima veliko vrednost in je neprecenljiva.
G.Kavaš, župnik v Veržeju, je v pridigi med mašo poudaril, kako ima vsak od nas svojo življenjsko nalogo; kot kristjan tudi odre- šenjsko nalogo. Bolnik ima posebno nalogo Pričuje in je dejavnik večne Božje ljubezni v siju Jezusa Kristusa. Človeku je lastno tudi trpljenje. Tega ne moreš sprejeti, osvojiti in premagati enkrat za vselej. Potrebno ga je sprejemati in se boriti vsak trenutek.
Življenje obogatimo - ovrednotimo s spoš- tovanjem, s sprejemanjem kot Božji dar, z ustvarjalnostjo, odgovornostjo, ljubeznijo v delu zase in za soljudi, z molitvijo v moči vere. Zremo v odprto Jezusovo srce, za- upamo v priprošnjo Marijinega srca.
Bolezen in trpljenje imata toliko obrazov, kolikor je ljudi.Ni razloga za sramovanje,pa naj ima bolezen takšno ali drugačno ime. Človeštvo je v zgodovini jemalo trpljenje zelo različno.Pred Jezusom so ga v glavnem jemali kot greh in kazen zanj. V Jezusovem času so ga gledali pomilovalno, a tudi us- miljeno in občudujoče. V drugem tisočletju se je izmenjaval ponižujoč, a tudi samari- jansko in skrbno ljubeči odnos. Danes smo lahko srečni, ker medicina uspe premagati mnoge bolezni in tako pomaga človeku. Še vedno pa ostaja marsikaj grenkega, kar je treba sprejeti. Zato ostaja tudi Jezusova beseda: Tvoja vera te je ozdravila! Veselo oznanilo - evangelij nam je v upanje, moč in tolažbo.Evangelij in celotno Sveto pismo morata biti za nas kot črpalka energije.
Geslo Bratstva: Vstani in hodi! nas stalno spodbuja: Vstani iz sebe, prestopi sebe, prestopi svojo težo življenja in pojdi k bliž- njemu, ki trpi.

Marta J.

Danes izberi!

V četrtek, 9. marca, smo se člani KBBI iz Kamnika in okolice zbrali na popoldanskem srečanju v jarškem župnišču. Tam nam je prostor za ta čas odstopil tamkajšnji gosto ljubni župnik Janez Kvaternik. Organizacijo srečanja je kot vedno vešče izpeljala Katja Miklič. Zamisel in vsebinski del srečanja je oblikovala Rezka Vrhunc iz Ljubljane, že iz- kušena katehistinja,ki je znala vse navzoče pritegniti k sodelovanju. Sledila je namreč skupinska kontemplacija Božje besede za ta dan.V berilu (5 Mz 30,15-20)in evange- liju (Lk 9,22-25) so našo pozornost zbudili pomensko nasprotni pari besed (življenje - smrt, blagoslov - prekletstvo, zvestoba - nezvestoba, pridobiti svet-zavreči sebe...) zanimivih tudi zato,ker kažejo na to,da gre za dialog. Ne gre le za neke obljube,pove- zane z negotovostjo, temveč za odnos, v katerem gre vedno tudi za tveganje.V po- govoru smo iz zapisanih izvlečkov razbrali sporočilo kot vodilo za postni čas: Izbrati življenje pomeni hoditi s človekom za Jezusom.
To je bila uglasitev na mašo,ki jo je daroval domači župnik skupaj z duhovnim pomoč- nikom KBBI. Pridružili smo se jarškim žup- ljanom v njihovi kapeli z željo, da bi v luči Kristusovih besed "Vstani in hodi!" skupaj usmerjali svoje korake za Jezusom,k Bogu, ki živi in se potrjuje v naših vsakdanjih iz- kušnjah.
Moje zapažanje ob tem mi govori o naši odgovornosti za naše podobe o Bogu. Ko mi Bog naroča,kaj naj delam,so mi Njegove zapovedi,zakoni in naredbe razumljivi zato, ker mi jih ni zgolj naložil na hrbet, ampak o tem z menoj govori z besedami, ki izražajo dostojanstvo človeka v njegovih očeh. Ko torej iščem Njegovo podobo, ki ustreza tudi mojemu človeškemu dostojanstvu, se odločam za tako podobo, ki v meni prebudi najbolj globoke težnje: ljubezen, svobodo, odgovornost...

Darinka Slanovec

Gost na srečanju skupine

Ko sem bil v začetku marca v Ljubljani, sem zvedel, da ima naslednji dan kamniška skupina Bratstva svoje srečanje v Jaršah. Ker se tudi sam na svojem koncu trudim, da bi pripravil kakšno srečanje, sem se še zadržal v Ljubljani,ter se z velikim veseljem in zanimanjem pridružil.Imel sem kaj videti. Srečanja so se udeležili vsi člani skupine, razen ene,ki je ni bilo doma. Zato pa se je pridružila še Danijela z one strani Kamniških planin, a je vseeno prva soseda. Posebej zanimivo se mi je zdelo, kako nazorno je Rezka predstavila svojo temo. Na mizo je prišel prtiček, nanj Sveto pismo, ob njem semena. Potem je prišel na vrsto velik pla- kat,na katerega smo pisali besedne dvojice iz berila in evangelija, ki so se nas najbolj dotaknile.Vse je popestrila lepa meditativ- na glasba s kasetofona, kasneje po pogo- voru pa smo tudi zapeli. Vse skupaj se je izteklo s sveto mašo. Pri njej so se nam iz bližnjih Domžal pridružile še voditeljica Bratstva Ljubica, njena spremljevalka Tina in Marija. Tudi to je bilo lepo.
Jarško župnišče ima lepo kapelo in nobenih stopnic.Že to je dobrodošlica.Ko sem slišal da bo imela ta skupina poslej tu redna sre čanja, sem si seveda zaželel, da bi tudi na celjskem koncu mogli kmalu priti do česa takega.

Lojze Čokl

Domačnost Zaplane

Po lepi, rahlo vijugasti in vzpenjajoči se cesti se pripeljemo do cerkve, ki je posve- čena svetima Martinu in Urhu. Nekaj me- trov od tu stoji staro župnišče, ki smo ga člani KBBI dobili v najem.
Hiša in prostor okoli nje imata sedaj že pre cej drugačno podobo.Počasi se približujem našemu domu. Tišina in sončni žarki me prevzemajo. Odpiram vhodna vrata in na- daljujem pot v kuhinjo. V meni se prebudi veselje - prišla sem domov. Prostori me veselo pozdravljajo. Prasketanje ognja v štedilniku me opomni, da nisem sama. V kamri se mi skrivajo prijateljice. Ob sreča- nju z njimi nastane velik živ-žav. Klepet, delo, prijetno kosilo in še marsikaj so domu vdihnili življenje vsaj za nekaj ur. Žal naš dom tako ne zaživi velikokrat. Ne znamo, ne upamo ali nočemo uživati v domačnosti ki nam jo hiša ponuja. Zato te, brat in se- stra, vabim, da prideš v naš dom - domov. S seboj pripelji še koga,da bo bivanje lažje in prijetnejše.
Meni je na Zaplani lepo. Uživam v naravi, tišini, molitvi in družbi, tu si nabiram moči za vsakdan. Poskusi še ti, ne bo ti žal.

Ljubica

Bodimo si blizu

Mama je poslala hčerko v trgovino in ji strogo zabičala, naj se takoj vrne domov, ko bo nakupila stvari. Hčerke pa več kot dve uri ni bilo. "Kje si bila toliko časa?" se je jezila nanjo zaskrbljena mati.
"Oprosti, mama. Vem, da sem prišla prepo- zno, toda Jani se je polomila punčka, zato sem se ustavila pri njej, da sem ji poma- gala."
"Rada bi vedela,kako si ji ti lahko pomaga- la?" je še malo jezno,a vedno bolj začude- no vprašala mama.
Hčerkica je v otroški nedolžnosti odgovo- rila: "Res ji nisem popravila polomljene punčke, a sedla sem k njej in ji pomagala jokati!"

Kolikokrat začutimo svojo nemoč, ko ne znamo pomagati. Kolikokrat se zdimo sami sebi nepotrebni, ker ne zmoremo narediti ničesar velikega. Kolikokrat bi radi delali čudeže in storili, da bi bili vsi srečni, ko vidimo bolečino in trpljenje na obrazu ljudi. Toda ne zmoremo! Ne zmoremo obuditi mrtvega in ozdraviti neozdravljivo bolnega ne zmoremo pregnati bolečine ob izgubi dragega človeka; ne zmoremo priklicati sonca, kadar divjajo nevihte; ne zmoremo ustaviti vseh krivic,ki se dogajajo ljudem... Naše človeške moči so omejene. Toda če bi večkrat storili tisto,kar zmoremo, potem bi delali čudeže, potem bi bilo življenje lepše.
V neki šoli je eden od otrok vedno nosil s seboj dva robčka.Učiteljica je to opazila in nanj postala pozorna.Nekega dne je dečka poklicala k sebi in ga vprašala, zakaj ima v žepu vedno dva robčka. Deček pa ji je odgovoril: "Enega imam zato, da si obrišem nos, z drugim pa brišem oči tistim, ki joka- jo!" Solz ne moremo ustaviti, lahko pa jih pomagamo brisati. Bolečine in trpljenja ne moremo odvzeti, lahko pa križ pomagamo nositi.
Mnogokrat se bojimo napraviti korak k člo- veku,ki trpi. Ne vemo,kaj bi delali.Ne vemo kaj bi mu rekli. Premalo se zavedamo tega, da bomo vse storili že s tem, da bomo stopili k njemu in mu bili blizu. Ljudje smo v tem svetu, kjer vlada boj za premoč in ob- last, pozabili, da lahko tudi v svoji nemoči pomagamo drug drugemu. Tako bolni kot zdravi,stari in mladi, uspešni in manj uspe- šni, smo že pozabili, da lahko največ drug za drugega napravimo s tem, da smo si blizu. Ko gradimo nove cestne povezave, izumljamo hitre železnice in še boljša letala z namenom, da bi ves svet postal ena sa- ma velika vas, pozabljamo na medčloveške odnose. Srečujemo se le še pri hitrosti sto dvajset kilometrov na uro in pogovarjamo se le še po mobitelu. Soseda komaj še po- znamo, sorodnikov ne utegnemo več obis- kati. Pozabljamo,da bomo drug za drugega naredili največ s tem, da si bomo blizu.
Največja človeška bolečina ni lakota, tudi ne neozdravljiva bolezen ali revščina. Naj- hujša in najbolj strašna bolečina je člove- ška osamljenost. Teža križa, ki ga delimo s sočlovekom, se razpolovi. Ne zato, ker ne bi več trpeli ali nas ne bi več bolelo. Ne. Pač pa zato,ker začutimo ob sebi človeka, ki nam je blizu. To osrečuje. Zato, človek, stopi k človeku in mu bodi prijatelj.

Polona

O pridite stvari, • kaj glejte se godi • edini božji Sin • strašno za nas trpi.

Hvala ti, Gospod, da v tem trenutku lahko položim pred Te svoj križev pot. Čutim, da Ti ga moram ponovno dati. Ti mi pomagaj, da ga bodo sprejeli moji bratje in sestre!

O, Jezus, hvali naj • ves svet te vekomaj! Po svojem križu nam • podeli sveti raj!

Tako bogato se počutim... Tako toplo je v moji duši... Z molitvijo Križevega pota sem si okrepil spoznanje, kako neskončna in neizčrpna je Kristusova ljubezen. Amen!

tekst molitve: Marjetka Smrekar

Invalidi in staranje

Že v prejšnji številki Prijatelja smo omenili, da je bilo ob Svetovnem dnevu invalidov v Ljubljani na Inštitutu za rehabilitacijo inva- lidov posvetovanje na temo Invalidi in sta- ranje.Mnogo tehtnih misli in spoznanj mno- gih ljudi je bilo povedanih in mnogo pobud za bolj polno in prijazno življenje starajočih invalidov je bilo izrečenih. Nekoliko več bi se ustavil ob prispevku zdravnika speciali- sta prof. dr. Antona Zupana. On je gotovo svojevrstna osebnost v tem našem okolju, saj je s svojim delom ovrgel mnoga gleda- nja na vlogo invalida v življenju. Začel je tam, kjer mnogi odnehajo.
Prispevek je stkal iz življenjskih zgodb in- validov z napredujočimi mišičnimi obolenji in poskušal opozoriti na probleme, ki jih s seboj prinaša staranje. Mišične bolezni se praviloma pričnejo v otroštvu in se kažejo z oslabelostjo mišic. Ob takšnem napredu- jočem slabljenju mišic tak človek vse teže hodi, postane vezan na invalidski voziček in je vse bolj odvisen od tuje pomoči. Po- navadi je tudi življenjska doba precej kraj- ša. Tovrstni invalidi, veliko prej kot zdravi vrstniki, pridejo v stanje, ki je značilno za starost. Odvisni so od tuje pomoči. Odgo- vore, kako naj bo življenje teh ljudi v sta- rosti čimbolj kvalitetno,polno in prijaznejše pa poskusimo najti v življenjskih zgodbah teh ljudi.
V prvi zgodbi je vdovec pri petinšestdese- tih letih, brez otrok in na vozičku, sprego- voril o tem, koliko mu je pomenila služba in to, da ga niso silili v pokoj, ko so mu moči začele pešati. Povedal je še,kako se je sre čal s svojo boleznijo in ljubeznijo žene, ki je stopila v njegovo življenje prav v času, ko je postal odvisen od vozička. A njegovo oziroma njuno srečo je prehitro prekinila ženina smrt. V dom ne želi,zato je odvisen od raznih služb in tujih ljudi. Vse mora pla- čati. Najbolj ga boli to, da mora plačevati za nekaj, čemur ni kriv - odvisnost od tuje pomoči.
Medtem ko sta v prvi zgodbi ljubezen in žena stopila v življenje prizadetega v tre- nutku,ko je postal odvisen od invalidskega vozička, pa v drugi zgodbi ljubezen in žena z otrokom odideta že v trenutku, ko se je mož samo začel bližati vozičku. To ga je prizadelo in prepustil se je razvadam.Kma- lu so ga upokojili, "prijatelji" so ga pozabili in postal je jetnik v lastnem, za invalida prirejenem stanovanju,saj kljub elektromo- tornemu vozičku zaradi arhitekturnih ovir ne more dlje kot na dvorišče.Za sedaj zanj skrbi in ga ponoči obrača ostarela mama. "A kaj bo,ko mame ne bo več?"se vprašuje ta oseba, ki si tudi ne želi v dom. Otroštvo in zgodnjo mladost je preživel srečno,edini bodeč spomin iz tega obdobja pa je, ko so njegove (z boleznijo pogojene) nerodnosti pri telovadbi v šoli imeli za lenobo.
Tretja zgodba: Neporočena mlajša ženska na invalidskem vozičku je imela največ te- žav,ko je še živela skupaj z ostarelo mamo in sta jo brat in sestra obravnavala enako zaščitniško kot mamo - kot dve starki, ki se jima je življenje zunaj stanovanja za vselej končalo. Tak odnos je trajal vse do trenutka, ko je po mamini smrti odšla na svoje. Nego in pomoč si plačuje sama, saj si s službo nege na domu v sedanji obliki organiziranosti te službe ne more pomagati Iz izpovedi pa veje tudi trdno prepričanje, da je življenje kljub drugačnosti lahko pol- no in bogato, če se za to prizadevaš.
Četrta zgodba: Z vprašanjem tuje pomoči in fizične odvisnosti sem se srečal že v otroštvu. Dokler sem še hodil in obiskoval

okrog tri kilometre oddaljeno osnovno šolo, v začetku nisem imel večjih težav s hojo in nošenjem torbe. V prvem razredu sem pot prehodil v petinštiridesetih minutah, v osmem razredu sem za to isto pot porabil že devetdeset minut in več. Najbolj nepri- jetni so bili padci zaradi klecanja kolen in vstajanje. Praviloma mi je pri vstajanju vedno kdo bil pripravljen pomagati ali mi je pomoč kar "vsilil".Problem je bil v tem,kako me prijeti, da bi obdržal ravnotežje in ob- stal na nogah. Z vprašanjem kako pravilno pomagati, se pogosto srečujem še danes, tudi pri zdravstvenih delavcih. Denimo,sre- dnja medicinska sestra je naučena nekaj prijemov, ki jih potem uporablja pri delu kot poštevanko. Osebi odprtih oči in ušes ni težko razložiti svojih posebnih potreb, pri osebi,ki pa ni pripravljena narediti korak naprej od naučenega, pa lahko še najbolj dobronameren namig sproži užaljenost in spor, govorijo izkušnje.
Pogosto slišimo, kako zelo pomembno je sodelovanje pacienta z zdravnikom in dru- gim zdravstvenim osebjem. Gotovo to drži in bi se tega morali zavedati. Menim pa,da je enako pomemben sodelujoč odnos in od prtost zdravstvenega osebja do "pacienta" oziroma do osebe, ki mu nudi pomoč. Iz- kušnja mi govori, da tisti trenutek,ko dobiš od zdravstvenega delavca kakšno pomoč, postaneš pacient. In potem se pogosto začne: "Se bova umila,se bova oblekla, se bova slekla, bova jedla..." Iz ust kakšne sestre se to lahko sliši naravnost pregre- šno vabljivo. V dvojini se seveda le govori, dogaja pa se, razumljivo, vse le v ednini. Takšno govorjenje po mojem ni ravno po- srečen poskus sodelovanja in solidarnosti.
Bolj ko se približujem petdesetim, več tuje pomoči potrebujem. Sedaj visi vsa skrb za to na ženi in nekaj malega tudi na odrašča jočih otrocih. Mislim,da se tukaj uresničuje tista že skoraj biblična razsežnost ljubezni, ki pravi, da je ljubezen potrpežljiva, se ne ponaša, ne išče svojega... Pri meni žena preprosto ne sme biti bolna in mora poza- biti na razbolelo hrbtenico, če hočem-o živeti normalno. Pomoč potrebujem štiriin- dvajset ur na dan, ponoči in podnevi.
Zgodilo pa se je, da so tudi ženo obšle zdravstvene težave in sem bil skoraj pol leta deležen pomoči službe nege na domu. Res me je sestra zjutraj v postelji uredila in oblekla,težava pa je nastala že pri pres- tavljanju na voziček in na WC. Pri dviganju sta mi izmenoma pomagala dva študenta, ki sta tudi prespala v našem stanovanju. Imel sem to srečo, da sta se zadovoljila s honorarjem v višini zneska, ki ga dobivam iz naslova dodatka za tujo nego in pomoč. Študentje pač imajo pri študentskem ser- visu svojo tarifo,ki je bistveno višja od raz mišljanja dimenzij tistih,ki odmerjajo višino dodatka za nego in pomoč.
Pomoči službe nege na domu sem bil dele- žen enkrat dnevno po pol ure in šest dni v tednu.Ob nedeljah in praznikih ter popoldne je delovala le neke vrste dežurna pomoč, ki obsega le dajanje injekcij. Tako organi- zirana pomoč pa je nezadostna za ljudi, ki potrebujejo toliko pomoči kot jaz in bo po- trebno razmišljati naprej in bolj življenjsko. Imel sem to srečo, da sem uspel izprositi, da je sestra začela z delom pri meni, sicer bi se mi lahko zgodilo, da bi v najslabšem primeru prišel na vrsto šele okrog enih ali še kasneje. Brez pomoči študentov pa po- stelje ne bi mogel zapustiti in bi se začela zgodba s plenicami in z vsem, kar se temu rado pridruži. Danes kakšno nujno potrebo po pomoči rešujem tudi s klicem ženi v službo, ki z dovoljenjem delodajalca v sili prihiti na pomoč.
In tu smo spet na začetku in pri dejstvu, da vse visi na ženinih plečih. In ko bo ona omagala? Mar res ni mogoče nič narediti - denimo s skrajšanim delavnikom razbreme- niti zakonca ali pa z bolj prilagodljivimi ob- likami pomoči? Mar ni domsko varstvo naj- dražja oblika pomoči? Bi v tem primeru moj zakon in moja družina preživela kot družina če bi moral v dom? Tako razmišlja četrti invalid.
Dr. Zupan meni, da se invalidi ne staramo hitreje kot ostali ljudje, le prej se moramo sprijazniti z določenimi težavami,ki so zna- čilne za starost. Že samo s pravilnim od- nosom se lahko veliko stori, da se invalidi ne bomo prezgodaj počutili stare in bo živ- ljenje tudi v poznejših letih polno,dostoja- nstveno in lepše.Odnos do starajočih mora biti takšen, da zaradi fizične odvisnosti ne zbuja občutka podrejenosti, psihične in duhovne manjvrednosti. Več se mora sto- riti pri usposabljanju in zaposlovanju inva- lidov ter pri odpravljanju arhitekturnih ovir, da stanovanje ne bo nikomur ječa. Službo pomoči in nege na domu bo potrebno bolj prilagoditi potrebam uporabnikov pomoči.
To analitično govorico, naše pogostokrat trde vsakdanjosti, našega velikega petka, naj dopolni poezija Darinke Slanovec, ki s svojo kleno, žlahtno besedo tudi končuje zbornik Invalidi in staranje:

Zmeraj pride iz neznane smeri,
brez razloga.
Kot gosta megla sredi poletja.
Nebo naredi sivo, težko.
Pomeša kraje, poti.
Ne razločiš, kje si.
Ne veš, kje je najvišji vrh;
ovila ga je težka samota.
Ne veš -
čutiš, kako izginjaš
kakor privid...

Morda se oprimeš sivih las stark in starcev
ko romajo v svetišče,
polni prošenj in rotenja,
da ne bi vsega pozabili
in se jim duša ne zgubi.
Čemu ne tavati za potrpežljivimi smehljaji?
Morda zdržijo srepi pogled sveta,
obup osamljene zvezde.
Megleno brezpotje
v brezčasju.
Morda se zgodi,
da blisne žarek od kod.
Skozi spomin...

pripravil Jože Raduha

Na sejmu Teleinfos sem postavil vprašanje ali je že mogoče v Sloveniji program, ki bi omogočil, da bi s pomočjo računalnika sli- šali to, kar smo napisali na ekran.
Predstavnik Instituta Jožef Stefan je pove- dal,da tak program razvijajo,ni pa še gotov V tujini se nekaj teh pripomočkov že dobi, vendar je potem izgovorjena beseda pre- več angleško popačena. G. Borisa Kopriv- nikarja moram pohvaliti za njegov kratek, jedrnat, vsebinsko zgoščen nastop.Se vidi da dela z mladino in pazi na svoj nastop ter izgovorjeno besedo.***
Zaradi pozne ure in zapiranja Cankarjeve- ga doma sem si sejem ogledal naslednje dopoldne. Prvi trenutek sem se neprijetno počutil med množico togih poslovnežev v črnih oblekah. Potem pa sem med njimi našel tudi take,ki so bili bolj preprosto ob- lečeni in so se bili pripravljeni pogovarjati tudi z nekom, ki je bil drugačen od večine. Srečal sem namreč samo enega na vozič- ku, drugi pa so na zunaj bili »vsi zdravi«.
Mrgolelo je GSM telefonov... Videl sem satelitski telefon za težke tovornjake, ki omogoča povezavo med sedežem podjetja in tovornjakom na terenu. Bilo je še marsi- kaj, pa se ne spomnim,ali pa se mi ni zdelo pomembno. Zelo sem bil hvaležen za koza- rec soka, ki mi ga je ponudila gospodična v modrem.

Lojze Čokl

Op.: v reviji je bilo objavljeno le do oznake***

Brez koledarjev in urnikov

Uredniki si ne želijo dolgoveznega pisanja. Kdor hoče kaj povedati bralcem, naj pove kratko in jasno.Že naslov člankov naj bi bil tak,da se bodo ob njem ustavili in vprašali: "Bi tole prebral?" Kaj naj bi povedal tisti, ki je na čelo pisanja postavil "Brez koledarjev in urnikov"?
Na tiskovni konferenci kardinala Rogerja Etchegaraya, ki je predsednik odbora za pripravo svetega leta 2000, je kardinal po- udaril,da je za jubilej ena najpomembnejših stvari "dobra volja".Prvi razpored svetolet- nih prireditev v Rimu je bil objavljen že v letu 1998. Drugi koledar prireditev, dosti številčnejših kot v prvem,so dali v javnost v novembru leta 1999. Kar težko se je znajti med tolikimi slovesnostmi. Na prvem mestu so liturgične.Navedeni so datumi za krščevanje otrok,a tudi odraslih; posveče- nje škofov in duhovnikov; spovedovanje in maziljenje ostarelih in bolnih. Vsakemu za- kramentu posebej so namenjene ne le do- ločene cerkve in čas, ampak tudi posebne slovesnosti.Objavljena so že tudi posamez na srečanja,med katerimi je zelo pomemb- no ekumensko. Marijini prazniki naj bi služili da bi Mati Božja dobila svoje primerno me- sto v jubilejnem letu.Ker je po vsem svetu dosti vernih,ki so jim "drage" ljudske pobo- žnosti, bodo tudi te prišle na vrsto. Našteli smo le nekaj stvari, ki so v svetoletnem jubilejnem koledarju že zakoličene. Res je treba pritrditi, da so organizatorji mislili skoraj na vse.
Kar kardinal Etchegaray posebej poudarja, bi si mislili, da ena najpomembnejših stvari ni bila zadosti upoštevana. Nekaj, kar se težko prešteva,ker je za različne ljudi raz- lična. Kardinal pravi, da ne smemo pozabiti na papeževo prošnjo, naj bi v svetem letu šli na pot dobrote, to je k vsem, ki so po- moči potrebni. Reveži so ne le povsod,am- pak jih je celo vedno več. In papež pravi, da ni človeka, ki ne bi mogel sočloveku biti v pomoč. Pomaga prijaznost,dobra beseda prenašanje bližnjega in potrpljenje s samim seboj. Vedno več je tudi takih, ki pričaku- jejo, da bi jim bližnji pokazali več srca, za kar ni potreben ne denar ne kruh ne oble- ka. Je pa res, da papež skoraj vsak teden najde priliko, ko prosi bogate narode, naj najbolj revnim odpustijo dolgove, ali vsaj obresti zanje.
Ali papež in njegovi sodelavci samo prosijo ali tudi sami kaj storijo?Šestindvajset tisoč postelj je v Rimu pripravljenih za tiste ro- marje,ki bi res težko sami pokrili vse stroš- ke romanja.Prenočišče bodo dobili zastonj ali pa po zelo nizki ceni. Poleg sedanjih kuhinj, v katerih brezplačno delijo hrano, pri štirih velikih rimskih bazilikah ponudijo še po petsto novih obrokov hrane dnevno.
Ljubezen, ki pomaga, ni vezana na kakšne koledarje in urnike. In sveto leto 2000 bi največ koristilo, če bi se dali na razpolago Bogu, ko nam ponuja možnosti, da bi kaj storili za bližnjega. Mnogi iz različnih vzro- kov ne bodo mogli obiskati cerkva, ki so v Sloveniji določene za svetoletni odpustek. Ovire za dobra dela pa si navadno postav- ljamo sami. Ali si znam odgovoriti na vpra- šanje, zakaj nisem dober, boljši z bližnjim? Koledar je moje srce,ki si želi razumevanja, dobrote, pozablja pa, da se ljubezen "kupi" le z ljubeznijo.

S. B.

Romanje na svetovni dan bolnikov v Rim

Že lani smo prejeli prijazno vabilo na roma- nje v večno mesto Rim na svetovni dan bolnikov. Marsikdo tam še ni bil in smo ga poznali le po šolskih knjigah ali enciklopedi jah. Rim je kraj svetih apostolov in bogate kulturne ter umetniške dediščine, ki jo ob- čudujemo še danes.Romanje je organizirala agencija Zora iz Idrije, nabralo pa se nas je za en avtobus.
Avtobus nas je pobiral vse do Vrtojbe, po- tem pa smo poslušali zanimivo zgodovino posameznih mest,mimo katerih pelje avto- cesta v večno mesto. Z zanimanjem sem poslušal,čeprav sem že doma prebiral Kro- niko človeštva.
Duhovni voditelj romanja je bil g.Jože Rački V Rimu nam je približal duhovno podobo Rima od časov apostolskih prvakov in mu- čencev vse do današnjih dni. Mnoge stvari poznam iz knjige Leto svetnikov in knjige F. Lukmana: Oznanjevalci in pričevalci.
Bivali smo v počitniškem naselju Fraterna domus, vendar smo bili ves dan "zdoma". Obiskali smo vse velike rimske bazilike.Zelo mi je ostala v spominu papeževa sveta maša na trgu pred cerkvijo sv.Petra v Va- tikanu.V popoldanskem času smo si cerkev ogledali tudi od znotraj. Kdor je mogel, je odšel tudi v kupolo, da bi si od tam ogledal Vatikan in Rim.V Rimu ti ob vsem,kar vidiš, vzame sapo. Toliko zgodovine in lepega je na kupu, da človek kar težko vse dojame.
Čeprav je bil februar, smo imeli zelo lepe sončne dneve, vse, kar smo doživeli, pa nam bo za vedno ostalo v spominu. Lep romarski pozdrav!

Branko Merše

Bila sem na lepem romanju bolnikov v Rimu Bilo je zelo lepo doživetje. Pri sveti maši, ki jo je imel papež in je trajala dve uri, je bilo neverjetno veliko vozičkarjev. Iz Slo- venije smo bili z enim avtobusom. Tri smo bile na vozičku. Naše spremljevalke so bile tri sestre. Zvečer je bila procesija z lučka- mi. Nosili so Marijin kip. Po tem romanju se počutim močnejšo in bo spet laže šlo na- prej. Želim vam zdravja, imejte se lepo in srečno z Marijo Pomočnico.

Ivanka Radežič

Dan bolnikov v KC

Enajstega februarja je bil sve- tovni dan bolnikov.Ta dan,ki ga je uvedel papež Janez Pavel II., je bila v Kliničnem centru v Ljubljani slovesna sveta maša. Somaševanje je s številnimi duhovniki vodil škof Alojzij Uran. Pri tej sv. maši ste mogli biti navzoči tudi z radiom Ognjišče, ker so jo neposredno prenašali.
Že dan prej je bil v kapeli Kliničnega centra poseben dogodek. Sv. mašo sta darovala bolniška duhovnika Miro Šlibar in p. Dolfe Mežan. Po maši sta Nataša in dr. Janja Ahčin prebirali molitve in pesmi Marjetke Smrekar iz knjige Tako mi govori življenje. Vmes je igral na kitaro Peter Svetina. Za- pel in zaigral je tudi eno izmed Marjetkinih pesmi.
"Gospod je rekel:Vstani in hodi! in Marjetka je vstala in se povzpela na vrhove poezije k Svetlobi" je o Marjetki dejala v Kliničnem centru dr. Janja Ahčin.

zapisal Tone Planinšek

Februarja se je od nas poslovila gospa Tončka Kavka iz Domžal. Zadnji del svo- jega življenja je preživljala v Domu počitka v Mengšu. Srečevali sva se na hodniku pr- vega nadstropja,ko je z berglami 'trenirala' noge. To je bil njen vsakdanji sprehod.
Videvali sva se tudi pri skupni molitvi rož- nega venca. Tu sem lahko videla plemeni- tost njenega srca in svežino duha. Hitro je pomagala, če se je molivki kaj zataknilo. Bila je velika in zvesta v majhnih stvareh. Dolgo je sodelovala v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov, prihajala na srečanja in sodelovala na razstavah ročnih del.Njeni gobelini so bili vedno najlepši, do zadnje podrobnosti natančno izvezeni.
Ko proti koncu življenja ni več mogla nika- mor,se je še živo zanimala za Bratstvo ta- ko, da je sledila Prijatelju, ki ji ga je brala najbližja prijateljica oskrbovanka. Mesec in pol pred smrtjo je padla in potem ostajala v postelji tudi čez dan. Srce je počasi od- povedovalo a je vse pogumno prenašala. Dan pred svetovnim dnevom bolnikov je dotrpela.
Vsem svojcem in drugim, ki ste jo imeli radi iskreno sožalje.

Kati Ribič

Še so gorske trate

Še so lepe trate s pogačicami in turškimi nageljčki, z encijanom in anemonami. Morda ležijo nekoliko skrite; če jih nočeš pohoditi, moraš hribovski čevelj varno postavljati.

Še so gorske trate in jih še bo, če bomo ostali budni, in če bo tudi v prihodnje vedno manj ljudi, ki bodo lomili cvetje,ter vedno več takih, ki bodo rajši lepoto narave spravili v spomin srca ali na film kakor napol uvelo v škatli nosili domov.

Na gorski trati je vsakdo popolnoma cvet, vsakdo popolnoma trava, a le vsi skupaj popolna trava.

In tako počitek na gorski trati sredi dišav, brenčanja in božajočega vetra prinaša raz vedrilo, poleg počitka po hoji tudi iz globin prihajajoči Da življenju...

izbor misli iz knjige Reinholda

Stecherja Sporočilo gora: Alenka Veber

Nekaj posebnega

Dragi prijatelji!
Smo v milostnem času posta,ki je priprava na praznovanje velike noči. Dobro vemo, da se moramo na praznovanje pripraviti,če hočemo, da bo lepo in globoko doživeto. Zato storimo vse,kar je v naših močeh, da nam čas ne uide in z njim tudi praznovanje Začnimo pri sebi, pri drobnih in vsakdanjih stvareh.
Pomlad nam že prihaja naproti in njeni zna nilci nas razveseljujejo. Najbrž je tudi vas ogrelo sonce, saj se vas je nekaj najbolj pogumnih odzvalo mojemu povabilu.To sta Marija in Jerko Kos ter družina Moder iz Domžal.
Z veseljem vam predstavljam recept za zelo dober in lep kruh, ki bo v prazničnih dneh bogatil in krasil vaše mize. Dela se lahko lotite tudi tisti, ki niste vešči kuhe in peke. Vaš delež, ki ga boste prispevali s svojim trudom,bo v resnično veselje vsem, še prav posebej pa vam samim.
Pri barvanju pirhov se radi preizkusimo v svojih spretnostih. Eno izmed mnogih,ki so jo posredovali naši bralci, vam predlagam na tej strani. Če se jo boste lotili zares,bo uspeh viden in vaši pirhi bodo letos nekaj posebnega.
Seveda pa ne bi bilo dobro, če bi pozabili omeniti najlepši mesec v letu. Mesec maj je že sam po sebi nekaj posebnega, zato naj bo tudi naše ustvarjanje nekoliko dru- gačno.
Povzdignimo oči nad svoje izdelke, stopimo ven iz mračne sobe in odložimo delovno obleko. Užijmo vso to novorojeno lepoto, svežino barv in vonj cvetlic. Prisluhnimo ščebetu ptic in se naužijmo pomladi. Sto- pimo do soseda ali prijatelja in namenimo mu lepo besedo ali spodbudno misel.
Želim vam blagoslovljen konec postnega časa in radostno doživetje velikonočnega jutra.

Tina

Blagoslov kapelice Dvorec v domu Impoljca

Rad bi tudi jaz kaj napisal v to meni tako drago dvomesečno revijo Prijatelj. Ali ste tudi vi slišali,da v naši mali državici obsta- jajo tako imenovani posebni socialni zavodi (domovi s posebnim statusom)?Na prošnjo prijatelja Jožeta bi vam rad kaj napisal o takšnem domu. Bog nam je namenil različ- ne bolezni. Kdor se tu še lahko zaveda in razmišlja, ve tudi, da je le Bog tisti, ki nas lahko razume.
V naši ustanovi nas je približno dvesto- šestdeset oskrbovancev.Vsakdo ima svojo bolezen od nevroznih,depresivnih, histerič- nih, paranoičnih,anksioznih, hipohondričnih do shizofreničnih in ljudi s halucinacijami. Še bi lahko našteval. Sam spadam v sku- pino politoksimanije (zasvojencev). Sem zdravljeni alkoholik in tabletoman. Res je, da se mi je zdravje osemdesetodstotno iz- boljšalo. Vsaj za sedaj ne segam po alko- holu.
Kako sem zašel na to pot in se komaj rešil dokončnega propada? Omenim naj, da sem bil v mladosti sedem let in pol ministrant, dobro sem se razumel z duhovniki v doma- čem kraju. Mislim, da sem bil kot najstnik vključen v sedem različnih športnih ali kul- turnih ustanov. Svoj čas sem bil odličen košarkar, celo najboljši strelec slovenske košarkarske lige.Igral sem za različne klube Postal sem tudi košarkarski sodnik. Treniral sem tudi kar nekaj ekip, moških in ženskih. Sem velik ljubitelj enigmatike in sem že ve- likokrat imel srečo pri nagradah.Naučil sem se tudi dveh tujih jezikov in sem bil nekaj časa tudi turistični vodič. Imel sem tudi družino in tri otroke,a se mi je družina raz- bila.Skratka,življenje sem zajemal z veliko- preveliko žlico. Pozneje se mi je to še kako maščevalo. Jemal sem močna pomirila in jih kombiniral z alkoholnimi pijačami. Menda je bil to obrambni mehanizem.
Rad bi vam napisal o pomembnem dogodku za naš dom. Po dolgotrajnem ugibanju, ali bo v letu 1999 kapelica v našem domu usposobljena in blagoslovljena, smo 13.de- cembra doživeli dan blagoslovitve. Mašo smo sicer imeli že doslej vsak prvi petek v mesecu kar v telovadnici. Že lepa jutranja zarja je napovedovala poseben dan. V zraku je bilo nekaj posebnega; napetost in sreča.Pevci smo se pripravljali že štirinajst dni prej. Na slovesnosti je sicer pel tudi mešani pevski zbor iz Cerkelj ob Krki. Po- poldne ob 15 h se je pričela slovesnost. V spremstvu duhovnikov je med nas prišel škof Kvas. Kapela sprejme do 25 ljudi,zato je bila takrat nabito polna, prav tako pa predprostor in hodnik pred njo. Po blagos- lovitvi je sledila sveta maša. Ne verjamem, da je na tem kraju že kdaj somaševalo dvajset duhovnikov in škof. Po maši smo dobili podobice, mi pa smo gostom podarili nekaj svojih izdelkov, ki jih izdelujemo v terapijah.
Veseli smo, da imamo sedaj kapelico in s tem prostor,kamor se lahko človek umakne v tihoto. Saj molitev ni samo tista glasna, ampak tudi v preprostem pogovoru z Go- spodom. Tam lahko mirno meditiraš, prosiš odpuščanja ali pa iskreno prosiš za izbolj- šanje zdravja,za uresničitev skrivnih želja, za vse, kar lahko samo Njemu zaupaš. Oskrbovanci doma smo veseli kapele in to veselje želimo deliti tudi z bralci Prijatelja.

Franko Pellaschier

Jernej je dobil dvigalo!

Sobota, 4. marec 2000, bo pri družini Cvetek v Bohinjski Bistrici ostala nepozabna. Jernej,ki je od rojstva invalid je dobil dvigalo! Kako velika pridobitev je to, vedo vsi Cvetkovi, od Jerneja do njegovih, ki so ga morali nositi po stopnicah v prvo nadstropje. Sedaj se lahko sam zapelje na dvorišče,od tu pa po vasi med prijatelje ali z atkom na njivo.
Na ta veliki dan smo se mnogi prijatelji ve- selili z njim,ko je njegov stric (župnik Janez Šilar) blagoslovil dvigalo. Ob pričetku bla- goslovitve nam je g.Janez dejal: "Nismo se zbrali, da bi se hvalili, ampak zato, da bi se zahvalili Gospodu in vsem ljudem dobre volje ter odprtega srca, ki so znali prisluh- niti veliki Jernejevi potrebi in želji."
Mnogi so prisluhnili na dveh dobrodelnih koncertih, ki ju je organiziralo Društvo mi- sijonarja Janeza Janeža iz Dolskega, pris- luhnila sta občini Dol in Bohinjska Bistrica, prisluhnila je Karitas, prisluhnile so mnoge delovne organizacije in posamezniki.
Vsem iskrena hvala in Gospod naj vam bo obilen plačnik!

Ljubica

Na povabilo k delu za razstavo ročnih del, ki bo jeseni, je na Krščansko Bratstvo bol- nikov in invalidov prišlo kar nekaj pošte. Ker so pisma lepa in spodbudna, jih nekaj- nekoliko skrajšanih- objavljamo tudi v Pri- jatelju,ki je v nekaterih pismih tudi posebej omenjen.

Bolečin na srečo nimam

Prejela sem obvestilo glede razstave. Z veseljem se bom pridružila,če mi bo zdravje dopuščalo, sicer pa pridem sama na ogled, da se srečamo. Zimski dnevi in večeri so zares dolgi, posebno če jih preživljaš sam. Premišljuješ,kakšen bo jutrišnji dan.Prijatelj mi je že velikokrat dal spodbudo. Srečna sem,da lahko vsaj berem, saj je veliko bol- nikov, ki dneve in noči preležijo v bolniških posteljah z bolečinami. Teh jaz na srečo nimam, kljub temu da sem nemočna. Z leti opešajo moči, pa še bolezen je tu. Moja - skleroza multipleks - traja že štirideset let. Če bo vse prav, bom letos praznovala se- demdesetletnico. Naj se zgodi Božja volja! Prijateljski pozdrav.
Draga Pepca, na kratko a slikovito ste za- pisali svoje zdravstveno stanje, počutje in vsak dan. Štirideset let bolezni ... Tri be- sede, a kaj se skriva v njih! Iz srca želimo, da bi mogli lepo praznovati svojo življenjs- ko obletnico in vedno izreči besede s kon- ca pisma:Naj se zgodi Božja volja! Potrudili se bomo, da bo Prijatelj še naprej prinašal spodbudo. Prav gotovo bodo tudi te vaše vrstice v spodbudo marsikomu. Zato-hvala vam.

Ustrašim se

Hvaležno sem te dni prejela pismo Bratstva Rada bi kaj naredila za razstavo, če mi bo uspelo. Žal me ščiplje pri denarju in še sa- ma ne morem nikamor. Oh,kako je hudo,če na domu ni prevoza. Še vedno me sprem- ljajo razne težave in še z živci so težave. Po moji nesreči se strašno ustrašim vsake stvari, če le malo zaropoče. Rada bi šla na kakšno srečanje, saj zdaj vidim, da tam lahko spoznam druge invalide, kako živijo. Tudi tu pri meni je poleti zelo lepo. Morda se kdaj dogovorimo za srečanje kar pri nas Iskren pozdrav.
Draga Helena, kako zanimivo pravite, da vas ščiplje pri denarju. Žal je to precej bridka in huda omejitev. Upamo, da stroški izdelkov za razstavo le ne bodo prevelika ovira, pa tudi marsikakšen obiskovalec potem na razstavi kaj odkupi in so stroški povrnjeni. Verjamemo, da je strah huda stvar in dodatna težava - križ,ki ga mora- mo sprejeti. Morda bo s časom le nekoliko popustil. Hvala za gostoljubno povabilo.

Vse, kar morem

Prav lepa hvala, ker se me večkrat spomi- njate. Že sedemnajst let bivam v Domu in preživljam žalostne in vesele čase. Trudim se, da sem vedno kaj zaposlena. Z rokami ne morem dosti, tudi pisma mi pišejo drugi, se pa vseeno potrudim,da naredim vse,kar le morem.Imam multiplo sklerozo in sem že trideset let na vozičku. Če bo le počutje dopuščalo, bom poskusila sodelovati na vaši razstavi.
Draga Andreina, blagor vsakemu, ki lahko reče: Naredim vse, kar le morem. Hvala za vašo obljubo o sodelovanju na razstavi. Ta bo pripomogla, da bo vaša zaposlenost imela še večji smisel in pomembno poslan- stvo - pričati o moči volje in ljubezni vsem ki bodo na razstavo prišli. Saj človek se že nekako zaposli in mine čas. Toda, če veš, da bo tvoj izdelek gledalo na stotine ljudi, da bo marsikdo ganjen in mu bo to poma- galo prestati različne krize v življenju, je vendarle drugače. Ali ne?

Ker bi rada še živela

Vesela sem bila pisma Bratstva. Če bo mo- goče, bom kaj naredila za razstavo.Veste, sem zelo bolehna. Mučijo me živci, težave imam z dihanjem. Nekaj si moram vbrizgati pod jezik. Strašijo me tudi s kapjo. Veste, jaz se pa zelo bojim umreti, ker bi rada še živela. Zato prosim, da se me spomnite v molitvi, da se še kdaj vidimo. Zelo rada bi dočakala razstavo. Oprostite pisavi, ker se mi malo tresejo roke.Ne morem dosti delati Malo grem ven. Včasih me nečak pelje k sveti maši. Vsak prvi petek pride g. župnik in sem mu zelo hvaležna. Dostikrat se spomnim, kako je bilo včasih lepo, ko sem lahko šla kamorkoli. Sedaj pa, kot bi bila odrezana. Prejmite iskren pozdrav - vsi od kraja do konca.
Draga Milena, lahko ponovimo začetni sta- vek: Veseli smo bili vašega pisma. Tako preprosto,iskreno in zanimivo je. Menda bo smrt še nekaj časa počakala,je pa pomen- ljivo, da si kljub tolikim težavam zelo želite še živeti. Bog naj usliši to prošnjo. Vsaj od Boga nismo nikoli odrezani, čeprav je res, da ima vsakdo rad tudi človeško bližino in toplino. Tudi spomini pomagajo podoživljati človeško bližino in, hvala Bogu, je med njimi kar nekaj prijetnih - tudi na srečanja. Kako je bilo včasih lepo... Razstava hoče pripomoči, da bo tudi sedaj vsaj malo lepo.

Vsaj v dnevno sobo...

Na kratko bi vam rada potožila, kako me je prizadelo, ker nisem ob božičnih praznikih in še potem mogla iti v cerkev. Pri padcu sem že prej pokvarjeno nogo še bolj po- škodovala. Nekaj tednov nisem mogla nič stopiti nanjo. Sedaj se mi je toliko izbolj- šalo, da pridem vsaj iz spalnice v dnevno sobo. K temu se pridružujejo še druge te- žave. Da pa ne bom samo tarnala, naj po- vem, da imam včasih tudi kakšno veselo uro, ko bolečine ponehajo. Poslušam radio, kaj preberem,če mi le oči dopuščajo.V naj- večje veselje sta mi sin in hčerka. Živimo v zelo lepem razmerju.Za vse to sem Bogu hvaležna, in to vsak dan,ki mi je še podar- jen. Spominjam se vas v molitvi, moji dragi prijatelji v KBBI. Včasih se mi le orosi oko, ko prebiram Prijatelja in spoznavam, koliko sreče in veselja imajo bolniki in invalidi na raznih srečanjih,za kar sem jaz prikrajšana Prav lepo pozdravljam uredništvo in vse člane Bratstva.
Draga Angela, najbrž nihče ne zna tako ceniti srečanj kot tisti,ki nanje več ne mo- rete. To je podobno kot z zdravjem, ki ga začnemo ceniti takrat, ko ga ni več. Ob vašem pismu se sprašujem o učinku poročil s srečanj. Namen teh zapisov je,da bi tudi tisti,ki niso bili na srečanju,bili deležni vsaj nekaj tistega,kar je tam bilo. Nekateri za- pisi so bogati, drugi bolj skopi. Poleg tega ostane lep spomin tistim, ki so na srečanju bili in se tako podaljšuje in pomnoži raz- položenje s srečanja. Zapisi, po svoje pa tudi vaše pismo, so gotovo tudi spodbuda drugim bolnikom in invalidom kakor tudi so- delavcem, duhovnikom in raznim dobrotni- kom, da bi skupaj pripravili še kakšno sre- čanje. Hvala za vaše pismo in upamo, da je v tem času in na pomlad zdravja in moči vsaj malo več. Lep pozdrav!

Vsako leto težje

Prisrčna hvala za vso pošto iz Bratstva. Vsega se zelo razveselim, le nerodna sem postala za pisanje.Vsako leto težje se pri- pravim na to. Pred prazniki pišem voščila s tem pa se tudi vse konča.Nisem samo ma- lo pokretna, tudi sedim bolj težko, ker sem brez kosti v kolku, pa še boli me. Pa naj se ne pritožujem. Hvala Bogu, da ni še hujše, saj je polno še težjih invalidov. Vsak dan malo pletem, pa mi ni dolgčas. Drugače pa tukaj ni takih, da bi se srečevala z njimi. Lani sem bila na dveh srečanjih Bratstva.
Draga Jožica,zgleda,da se tudi glede pisa- nja ljudem dogaja tako kot glede telesne moči. Z leti gremo nazaj proti otroštvu. Vseeno vaše pismo (ki je precej daljše kot tale odlomek) dokazuje, da vam beseda še vedno kar lepo teče. Gotovo bi marsikaj, kar doživljate med zdravljenjem, lahko pri- šlo na papir in bi bilo zanimivo za bralce Prijatelja. Pa hvala tudi za te vrstice in upajmo,da se vidimo letos vsaj na razstavi

Boljše počutje

Hvala lepa za pismo in vse spodbudne besede ter lepe misli. Zdaj, ko že večkrat posije sonce, je takoj tudi boljše počutje, čeprav se tudi to pogosto menja. Z Božjo pomočjo in dobro voljo pa gremo naprej. V molitvi se spominjava vseh bolnikov in vseh, ki jim pomagajo. Lep pozdrav vsem v vodstvu KBBI.
Draga Ivan in Jožica, pomladno sonce je tako prijetno in pripomore k dobremu po- čutju. Upam,da je še kakšno sonce ali vsaj sončece, ki kdaj posije: obiski sorodnikov, prijaznost sosedov ... morda tudi kakšna misel iz Prijatelja? S svojimi vrsticami in slikami želi pripomoči k boljšemu počutju in novemu upanju. In hvala za vašo molitev!

Več bolna kot zdrava

Zelo težki so zame zimski dnevi. Več sem bolna kot zdrava. Noči in dnevi so dolgi. Moči pojemajo,samota me spremlja iz dne- va v dan. Komaj pričakujem pomlad, da bo moj domek toplejši in prijaznejši za moje zdravje. Z veseljem sem sprejela pismo Bratstva.Vsako pismo mi je v spodbudo,da laže prenašam svoje trpljenje. Ure samote mi krajša molitev. Omenjate razstavo. Če bom mogla,bom kaj naredila. Ko bo topleje bom dobila tudi moč. Lepo pozdravljam.
Draga Marija,sedaj pa je že pomlad in ver- jetno se je večina tega, kar omenjate v pismu, uresničilo. Topli in prijaznejši dnevi, več stikov z drugimi ljudmi... Naj se vse to stopnjuje v poletje, v jeseni pa bomo po- brali sadove ustvarjalnosti - tudi na naši razstavi. Vse tisto najlepše, zlasti molitev, pa naj ostane tudi v toplih dnevih.

Samo še rezervist

Jaz sem s tem činom - onemogel bolnik - čisto zadovoljna.Sedaj sem samo še rezer- vist. Bog dobro ve, da sem samo zato še sposobna. Nisem več mlada, a Božja volja je, da še živim.
Za razstavo ne bom mogla ničesar narediti Poskusila bom pomagati z molitvijo in da- rovanjem svojih težav.
Draga Marija,tudi za vaše pismo velika hva- la! Čeprav večkrat govorimo in priporoča- mo molitveno pomoč, sta vendarle kartica domačega kraja in pa izrecno zagotovilo molitvene podpore blagodejna in vlivata novih moči vsem, ki pripravljamo razstavo. O tem, kdo je pri Bogu rezervist in kdo v prvi bojni liniji, bi se pa dalo razpravljati. Po moje nikakor niste med rezervisti.

Pomotoma

Moja dobra soseda, ki mi je do sedaj po- sojala Prijatelja, mi ga tokrat ni mogla po- soditi.Doma so ga založili in pomotoma za- žgali. Zato bi vas prosila,če bi lahko dobila zadnjo številko; če jo imate še v rezervi. Odslej bi prosila, če bi ga tudi meni pošiljali na moj naslov. Že zato bi ga rada naročila ker včasih kaj napišem in mi objavite.
Hvaležna
Draga Ana! Z veseljem vam začenjamo po- šiljati Prijatelja, pa tudi omenjeno številko ste gotovo že dobili. Takšna pisma so nam v dokaz, da kakšnega Prijatelja, ki ga sicer večkrat vidimo obležati na policah za ver- ski tisk, vendarle prebere celo kdo, ki ni naročnik. Najlepše pa je, če ga tak bralec ali bralka sam(a) naroči.Danes je res toliko različnih časopisov in revij, poleg radia in TV, da ni nič čudnega, če ljudje mečejo stran vse po vrsti.Se pa najde še marsikdo ki verski tisk,tudi Prijatelja, skrbno spravlja in še velikokrat kasneje prebira, saj so v njem mnoge stvari, ki ne zastarajo. Hvala za vaše zaupanje.

Dviga razpoloženje

Iskrena hvala za pošto, ki sem je vedno vesela, saj mi dviga duševno razpoloženje. Na razstavi v jeseni bom sodelovala, saj sodelujem že vrsto let. Ostanimo povezani v molitvi in še kaj pišite.
Lepo je prebrati misel, da pismo dviga du- ševno razpoloženje, še lepše pa potrditev o sodelovanju na razstavi. Kako preprosto se to sliši - saj sodelujem že vrsto let. Upajmo na čimveč zdravja in moči ter na lepe izdelke in razstavo.

Nagradna križanka:

Rešitev nagradne križanke so 4 besede, ki jih boste dobili na obarvanih poljih. Enako obarvana polja pomenijo eno besedo. Črke berite od zgoraj navzdol,barve pa si sledijo takole: rdeča, modra, oranžna in zelena. Vaš odgovor pričakujemo do 25. aprila na naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Ljubljana s pripisom: KRIŽANKA. V pomoč - pri vpi- sovanju besed na poljih s puščico -teh ni treba pošiljati, upoštevajte nakazani vrstni red (rimske številke). Kdor redno bere Prija telja in ima veselje do križank, bo verjetno hitro našel rešitev. Nagrade 2/2000:

1. daljnogled
2. avdio kaseta Kanček upanja (Z. Modrej)
3. knjiga Metke Klevišar: Kako udomačiti bolezen
4. kvačkan prtiček
5. knjiga Nevenke Širca: Cigo (Zgodba o prijateljstvu)
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)

Rešitev nagradne križanke št. 1/2000:
KRIŽ JE TEŽEK

Nagrajenci 1/2000:

1. redna zbirka Mohor.družbe za leto 1999 Angela Majcen, Podvinci 138, 2250 Ptuj
2. avdio kaseta Kanček upanja (Z.Modrej) Ema Žuber, Potoki 11, 5222 Kobarid
3. knjiga C. Priol; Darovana: Miro Peterlin, Prešernova 36, 6250 Ilirska Bistrica
4. prtiček: Gorazd Badiura, Kajuhova 11, 3000 Celje
5. pleteni volneni copati: Vlasta Tacer,Vas 16/a, 2363 Podvelka
6. podobice z motivi iz narave: Marta Janežič Franja Kozarja 20, 9241 Veržej.

Napletanje

V mislih tako radi predvidevamo dogodke, kjer nas ni zraven. Domišljija,strah in sedmi čut nam tako radi ponujajo en sam možen potek dogodka,v katerega čedalje bolj ver jamemo. Ta se tako pogosto zgodi povsem drugače, saj je življenje tako domiselno in nepredvidljivo. Vedno si izmislimo več mo- žnih potekov, da ne bomo enemu preveč verjeli; da se ne bi celo obnašali tako, kot da se je v resnici zgodil.

Zvone Modrej

Vsako skupnost mora kdo voditi. Cerkveno skupnost na določenem območju vodi pos- večena oseba z nazivom škof, območje pa se imenuje škofija. Znamenji škofovstva sta mitra in škofovska palica. Beseda škof je grškega izvora. Povejte:

1. Kaj pomeni beseda škof?
a) višji duhovnik
b) cerkveni dostojanstvenik
c) nadzornik

2. Približno število vseh škofov Katoli- ške Cerkve (po vsem svetu):
a) 4.000
b) 8.000
c) 16.000

3. V Sloveniji se zadnja leta govori o novih škofijah.Obstajajo pa tudi mesta kjer je v zgodovini že bil škofovski sedež, pa sedaj ni več. Koliko mest je v Sloveniji, ki so sedanji ali nekdanji škofovski sedeži?
a) 4
b) 5
c) 6

Pravilni odgovor PP 1/2000: A A A

Čeprav se zgodovinarji še naprej menijo o letnicah smrti Jezusa Kristusa in apostola Petra,še vedno veljata kot najbolj verjetni leti 30 in 67, kar pomeni, da so po prvem kolu PP za leto 2000 s 6 točkami povedli: Francka Košnik in Ivanka Zmrzlikar iz Kranja Tomaž Bric iz Dornberka ter Ana Kerin iz Šentjerneja.Sledi 20 tekmovalcev in tekmo valk s po dvema točkama, ki lahko upajo, da se bodo prvi štirje spotaknili ob čem drugem.

Odgovore pošljite do 25. aprila na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• O sveti križ, nebeški ključ...

• Pomlad prinaša več lepote, več življenja, tudi več ljubezni.

• Tudi jaz bom peljala butaro v cerkev

• Vstali Zveličar naj vas blagoslavlja, ta,ki časovne trenutke ustavlja,pa vas pozdravlja. (oltar s kipom Vstalega)

Tone Planinšek

iz postne pesmi: Gledam te, Zveličar mili.