Prijatelj • verski list ljudi s posebnimi potrebami in njihovih prijateljev • št. 2 • april/maj 2003 • letnik XXXV • 400 SIT
KAZALO:  <  O   V   Λ 
Urednikova misel Nameni apostolata molitve Velikonočno voščilo Le za Jezusom hodimo... Govorijo nam prijatelji: Pepca Mihelj Zdravstveni delavci Vi nam - mi vam Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Papeževa poslanica-svetov.dan bolnikov Dogodki Črtica - "Kamen z gore (14)" Želim si prijatelja Ljudje s posebnimi potrebami Tako odhajajo Naše služenje bratom in sestram Spoznajmo - "Vstani in sedi!" Razvedrilo, križanka Pokal Prijatelja Ustavljeni trenutki Ovitek zadaj
UREDNIKOVA MISEL
Dragi prijatelji!

"Nihče nas ni pripravljal na ta kšne življenjske preizkušnje," je grenko ugotavljal znanec, sicer zdravnik, ki je imel pri- ložnost od blizu, čeprav vseeno ne na svoji koži, doživeti brezobzirnost ljudi (novinarjev). Dalo mu je misliti.
"Ne govori mi o trpljenju, saj bo takrat, ko bo prišlo,dovolj hudó..." Tako pa od- klanja pripravo na življenjske preizkušnje večina ljudi, posebej mladi. Razumljivo. Saj tudi ni nič kaj prijetno poslušati 'stokanja', kje koga kaj boli. Ljudje se tega hitro naveličajo.Raje poslušajo kaj veselega in poskočnega.
Potem udari strela v obliki nenadne bo- lezni, hujše poškodbe ali velike krivice, kar še tako trdnega človeka zamaje in vrže ob tla. Telesno in duševno.Takrat nima smisla razglabljati o tem, ali se je (bilo) pametno pripravljati na takšne hude preizkušnje ali raje uživati življe- nje, dokler (si) ga pač lahko. Pretežko in prehudo je.
Kaj pa revija Prijatelj? Tisti, ki ga redno prebirate,veste,da skuša storiti to obo- je in še več - pripravljati na življenjske preizkušnje, obenem pokazati na vse lépo v življenju, pogled pa dvigati proti nebu. Nasmeh človeka na invalidskem vozičku ali bolnika na bolniški postelji... Ste že kdaj kaj takega videli v Prijate- lju? Ste, seveda ste. Pa tudi zelo trpke življenjske zgodbe lahko berete.
Tudi tale številka Prijatelja, ki prihaja pred Veliko nočjo, je takšna. Najprej naj vas opozorim na letošnjo poslanico papeža Janeza Pavla II., ki je prišla tik pred svetovnim dnevom bolnikov v feb- ruarju,zato jo objavljamo šele tokrat. Z duhovno mislijo nas prvič nagovarja g. Janez Oberstar. Lépo misel je zapisal tudi o bolnikih. Pa intervju, tokrat s Pri- morske. Kakšna spodbuda! Zapisi s sre- čanj, posebej z duhovnih vaj vodstva Bratstva, ali z župnijskih srečanj bodo tudi lepa spodbuda.Naj tokrat opozorim še na spominske zapise v rubriki Tako odhajajo.
Vse vas bo nagovarjalo - v smer proti smislu, kot je svoj prispevek naslovila zdravnica dr. Ahčinova. Veselo Alelujo želim.
Vlado Bizant, urednik
 
Fotografiji na ovitku:
naslovnica: kozolec s križem, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: blagoslov velikonočnih jedil, foto Tone Planinšek
Δ na kazalo domov na vrh Δ
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
April

  • Splošni:
  • Za vse, ki opravljajo odgovorne službe v Cerkvi,da bi bili svetel zgled življenja, ki se vedno da voditi Božjemu duhu.
  • Misijonski:
  • Za duhovnike in laike, redovnike in redo vnice,ki delujejo v misijonskih deželah, da bi s svojim življenjem pogumno pri- čevali, da smo vsi poklicani k svetosti.
  • Slovenski:
  • V Sloveniji je na prvi pogled še kar do- sti vere,se pravi verskega izročila. Manj pa je prave vere,predvsem v resničnost vstajenja. Molimo zanjo.

    Maj

  • Splošni:
  • Za otroke, ki so v težavah, in za vse, ki se posvečajo skrbi zanje, da bi našli v Mariji, materi življenja, stalno oporo in pomoč.
  • Misijonski:
  • Za krajevne cerkve v Aziji, da bi Sveti Duh v njih obudil vnemo za evangeliza- cijo vse celine.
  • Slovenski:
  • Slovenska značilnost so tudi šmarnice. Molimo,naj postajajo vedno bolj pristno marijanske, se pravi vedno bolj Kristu- sova bližina - po Mariji.

    Svetli del rožnega venca:
    2. Ki je v Kani naredil prvi čudež
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    VELIKONOČNO VOŠČILO
    Z Njegovo pomočjo
    Brez trpljenja ni sreče, kakor ni velike noči brez velikega petka. Jezus nam je na križu zaslužil moč, da v trpljenju ne omagamo in obupamo,pač pa ga prema gamo. Spomniti se moramo, kako nekaj velikega je to, da smo odrešeni.
    Še kako se nam je treba boriti zoper sile teme. Stalno smo na preizkušnji. Sovražnik nas napada premeteno. Pri- stopa kakor da nam hoče dobro, to pa zato, da ga ne bi prepoznali. Uporabi naše čute in čustva. Toda Kristus je satana premagal in z njegovo pomočjo ga zmoremo tudi mi.
    Kati Ribič
    Vesele in globoko doživete veliko- nočne praznike ter okrepljeno vero vsem bralkam in bralcem revije Prijatelj želijo uredništvo, uprava in dopisniki.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LE ZA JEZUSOM HODIMO...
    ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
    Krščanski Bog je troosebni Bog

    Najprej iskren pozdrav vsem bralcem revije Prijatelj.Ko me je urednik prosil, da bi prev- zel rubriko "Le za Jezusom hodimo" in v njej poskušal z vami razmišljati o tretji verski resnici, ki pravi, da so v Bogu tri Božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh, sem naj- prej pomislil, kako bi to nalogo preložil na koga drugega.
    Med pogovorom sem se spomnil vseh tistih čudovitih trenutkov, ki sem jih posebej kot mlad duhovnik preživel v družbi bolnih in invalidnih oseb, preko katerih mi je Bog naklonil mnoge milosti. Začutil sem moralno dolžnost, da nekaj svojega časa podelim z vami ob razmiš- ljanju omenjene teme. Za začetek bom skušal dati osnovo za naša prihodnja razmišljanja,zato bo tokrat nekoliko več "teorije".
    Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je skrivnost presvete Trojice središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja. To je skrivnost Boga v njem samem. Ta skrivnost je torej izvir vseh drugih skrivnosti vere; je luč, ki jih os- vetljuje, je najbolj temeljni in bistveni nauk "hierarhije verskih resnic". Poznati to skrivnost je predvsem odločilno za naše vsakdanje krščansko življenje. Ko preverjamo življenje kristjanov v dru- žini, župnijski skupnosti, družbi, kulturi, politiki in v vseh medčloveških odnosih, se z vso pravico vprašamo, ali je Bog kristjanov res krščanski Bog? Morda se nam zdi to vprašanje nesmiselno, a pri- haja iz izkustva mnogih vernikov s svo- jim Bogom. Vsakič, ko imam kateheze za odrasle, prej v Sloveniji, zadnja leta na Hrvaškem, doživljam isto.Na teh ka- tehezah vedno vprašam navzoče: "Kdo je zate Bog?" in "Kdo je zate Jezus Kristus?" Ljudi povabim, naj ne dajejo katekizemskih odgovorov, temveč naj povedo, kdo je Bog v njihovem življenju Zadrega je vedno enaka. Ljudje govori- jo o Bogu kot o neki nedoločeni Božji "osebi", ki je bolj ali manj istovetna z Jezusom iz evangelijev, ali pa z nekim nebeškim,nič kaj določenim bitjem. Mir- no lahko rečem, da so mnogi kristjani, čeprav natančno izpovedujejo sveto Trojico, v svoji verski praksi predvsem "monoteisti".Mnogi mislijo,da je teološki nauk o sveti Trojici le predmet razprav, s katerim se ukvarjajo teološki stroko- vnjaki in nima nič opraviti z dejanskim življenjem.V naslednjih razmišljanjih bom skušal podati prav dejstvo, da nauk o sveti Trojici ni preprosto razumsko raz- glabljanje o Božjih globinah, ampak je hkrati "razlaga" veličine človeka.
    Kako sploh moremo govoriti o Bogu, o katerem pravi evangelist Janez, da ga nikoli nihče ni videl? O skrivnosti Boga v njem samem ne bi mogli govoriti, če nam ne bi sam "odprl" teh globin, ki so globine ljubezni, in nas ne bi vanje po- vabil. Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skri- vnost (prim. 1 Kor 2,7-16; Ef 3, 9-12). Bog sam je večno izmenjavanje ljube- zni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izme- njavanju. Najpomembnejše sporočilo, ki ga je Jezus prinesel na zemljo, je, da je Bog njegov Oče. Evangelist Janez pravi da je večno življenje v tem, da ljudje spoznamo edinega in resničnega Boga in njega,ki ga je Bog poslal,Jezusa Kris- tusa. Kristus se predstavlja kot poslani pa ne kot kdorkoli od poslanih,na primer eden od mnogih prerokov, temveč kot edinorojeni Sin, ki je prejel od Očeta enkratno poslanstvo. To poslanstvo je, da bi vsi spoznali Očeta, da bi ljudem razodel njegovo ime in osebnost in da bi vsi, ki bodo verovali njegovi besedi, postali Božji sinovi, kot je Jezus sam.
    Vrnitev k troosebnemu Bogu v mišljenju in praksi predpostavlja vrnitev k zgodo- vini odrešenjskega razodetja. Če hoče- mo vsaj približno kaj spoznati o sveti Trojici, kakršna je sama v sebi, moramo gledati na to, kako se odkriva v zgodo- vini odrešenja.Naš Bog je takšen, kakr- šnega se kaže; Bog se ne kaže takšne- ga, kakršen ni. Na tem povedku temelji krščansko razmerje do Boga;ta povedek je osnova za nauk o Sveti Trojici, še več, ta povedek je ta nauk.
    Od pravega pojmovanja Boga je odvisen naš odnos do Boga, ki se najprej kaže v vseh vrstah bogoslužja, predvsem pa v načinu našega življenja. Vsak človek je v svojem bistvu religiozen, usmerjen k Bogu. To nam dokazuje celotna člo- veška zgodovina. Človek je vedno iskal odnos z Bogom, posebej v trenutkih, ko se je srečeval s težavami in nevarnost- mi,ki so ga presegale. Mnoge so nevar- nosti, ki pretijo človeku: bolezen, ma- terialna negotovost, naravne nesreče, vojne, itd. Nevarnost,ki človeka najbolj presega in ogroža, je gotovo smrt. Re- ligija pomeni odnos, ki ga človek išče z bitjem, sposobnim rešiti težave, ki jih človek sam ne more. Gre za človekovo iskanje stika z Bogom, da bi on rešil njegove težave. Motiv tega iskanja je vedno človekov strah.Takšen odnos do Boga lahko imenujemo naravna religioz- nost. Človek nagonsko išče Boga takrat ko ga zaradi težav potrebuje, ko pa potreba mine, nanj pozabi. Takšno reli- gioznost vsi nosimo v sebi.
    Naš krščanski Bog ni Bog naravne reli- gioznosti. Naš Bog je popolnoma dru- gačen, zato je tudi krščanstvo nekaj popolnoma drugega od vseh drugih re- ligij. Naš Bog pozna človekovo stisko, ki se je pojavila že v raju takoj po prvem grehu. Že Adam in Eva sta se skrila iz strahu, ker sta spoznala, da sta naga - nemočna pred trpljenjem in smrtjo. Sveti Pavel pravi, da smo zaradi strahu pred smrtjo celo življenje sužnji hudiča. Razlika med krščanstvom in naravno religioznostjo je v tem, da je Bog začel iskati človeka in že v raju oznanil vese- lo novico,da bo on sam poskrbel za re- šitev nastalih težav. Ko je prišel Kristus na svet,je s svojo smrtjo in vstajenjem dokončno premagal človekovo stisko in strah pred smrtjo.Naš Bog se je razodel kot ljubeči Bog, ki se je v svojem sinu Jezusu Kristusu sklonil k ubogemu člo- veku, ki mora živeti v solzni dolini, če- prav je bil ustvarjen za življenje v raju. Naša vera je odnos s troosebnim Bogom ki ne temelji na strahu, temveč na lju- bezni. Kdor verjame veselemu oznanilu -"kerygmi",da je Jezus Kristus 'Gospod', tisti, ki ima vso moč nad našim grehom in smrtjo in da se v tej njegovi moči nahaja Božja ljubezen,tudi sam odgovori nanjo z ljubeznijo. Bog je nas,kristjane, posinovil, ko smo zastonj in popolnoma brez zaslug prejeli sveti krst. S krstom smo zraščeni s Kristusom in živimo sino vski odnos z našim Bogom Očetom, saj v Svetem Duhu lahko kličemo našega Boga kot "Abba", Oče.
    Papež Janez Pavel II. pravi v svoji prvi okrožnici, da je z učlovečenjem Bog dal človeškemu življenju tisti smisel, ki ga je človeku namenil že od začetka; dal mu ga je dokončno in sicer tako, kakor v svoji večni in usmiljeni ljubezni ter svoji popolni Božji svobodi le on more in zna; dal ga je tudi s tisto darežljivostjo zaradi katere moramo, če mislimo na izvirni greh in na vso zgodovino grehov človeškega rodu ter na zablode razu- ma, volje in srca, začudeni ponavljati besede svetega bogoslužja: "O srečna krivda,ki nam je zaslužila takega in tako velikega Odrešenika." Po Kristusu nam je dokončno omogočen dostop k Očetu Katekizem pravi, da je vse krščansko življenje občestvo z vsako od Božjih oseb, ne da bi jih kakorkoli ločevalo. Tisti, ki slavi Očeta, dela to po Sinu v Svetem Duhu; tisti,ki hodi za Kristusom dela to zaradi tega,ker ga Oče pritegu- je in ga Sveti Duh nagiblje. Končni cilj vsega uresničevanja odrešenja je vstop ustvarjenih bitij (torej nas) v popolno enoto blažene Trojice."Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil.Prišla bova k njemu in prebivala pri njem" (Jn 14, 23).
    Janez Oberstar
    Cvetoča sled

    Svoj nežni plašč
    kot pajčolan razpenja med gole veje dreves,
    ogrinja travnike,
    gre čez polja,
    ob potoku do hiš
    in pušča svojo cvetočo sled po bregeh
    Prihaja.
    Gotovo je to pričakovanje,
    ki nosi s seboj zvrhano mero upanja
    v nov začetek,
    v življenje.
    Življenje, ki se rojeva,
    ki se iz teme vzpenja proti nebu;
    ne ostaja sámo in skrito,
    v zmagovitosti se daje spoznati pravičnim
    in stopiti v jutro,
    kateremu sonce ne bo zašlo.
    Tina Rot
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    GOVORIJO NAM PRIJATELJI
    Iščem pota do ljudi

    »Sem invalidka in ne hodim, toda rada pomagam,kar zmo rem in znam,predvsem slepim in slabovidnim, saj so ti naj- bolj prizadeti. Preberem Prijatelja, dne- vne novice, skuham kavo itd. Človek, ki je že v mladosti znal živeti skromno, se nikoli ne pritožuje, zna potrpeti in želi osrečiti svoje bližnje.Veliko nam pomeni lepa beseda,prijazen stisk roke in razu- mevanje med seboj. Želela bi, da kdaj obiščete naš dom skupaj s Tonijem Pla- ninškom, ki me tudi pozna.«
    Tako je kot odmev na članek o bivanju v domovih starejših lani zapisala Pepca Mihelj,Kidričeva 15,6250 Ilirska Bistrica To pismo ni bilo objavljeno, ker se je takrat v hipu porodila misel na intervju. V februarju smo se po primorski avto- cesti zapeljali do Pepce.Njene sostano- valke sicer ni bilo doma, družbo pa nam je delala Pepčina najboljša prijateljica Zofija.
    Gospa Pepca,kako je v domu? Se da zdržati, je hudo?
    Ni hudo. Jaz sem zelo vesela. Najprej bom povedala, da sem bila po moževi smrti skoraj deset let sama. S sklerozo multiplex se bojujem že od leta 1961. Deset let sem na invalidskem vozičku. Od julija 2001 sem oskrbovanka v domu starejših občanov.Potrebujem pomoč in nego, saj sama doma nisem mogla več vsega urediti. Zato sem se odločila, da je za nadaljevanje življenja to najboljša rešitev. Imam sicer svojce, vendar jih nisem želela obremenjevati. Sedaj smo vsi skupaj srečni, saj se v domu poču- tim zelo dobro. Tudi jaz sem se težko odločila oditi iz lastnega stanovanja, a mi ni žal.
    Kaj pa je tisto, kar vam je v domu najbolj všeč?
    Družba. Doma sem bila sama v hiši. Ni- sem imela več nobene volje do dela in do življenja. Nazadnje sem si rekla, da tako ne gre več naprej in da moram iti v družbo. Že prvi dan sem dobila naj- boljšo družbo,ko sva se srečali z gospo Zofijo, s katero sva še sedaj najboljši prijateljici.
    (Vprašanje ge. Zofiji)
    Od kod ste pa vi doma?
    Iz Staroda, z Brkinov. Smo nekako na sredini med Trstom in Reko. Zdaj imamo v našem kraju mejni prehod in carino.
    Gospa Pepca se takole spominja prvega dneva v bistriškem domu:
    Ko sta me sinova pripeljala sem, so bili ljudje ravno pri kosilu. Socialna delavka mi je predstavila Zofijo, gospo, ki rada poje. Bila sem zelo vesela, ker jaz tudi rada pojem. Ona me je objela,kot bi me mati. Že takoj naslednji dan sem bila vsa druga, vesela, zopet sem začutila življenje. In tako gre sedaj naprej, že leto in pol.Vedno sem zadovoljna in niti ene pripombe nimam proti domu, proti osebju ali hrani, čistoči, družbi, ki jo imam v sobi ... Komaj čakam, da komu lahko pomagam, kolikor morem. Moja prijateljica Zofija je slabovidna in se me vedno drži za voziček, tako greva pov- sod skupaj. Moja prva soseda je tudi slabovidna in ji včasih kaj preberem. Večkrat se zberemo in pojemo. "To je najbolj družabna soba,"boste zvedeli od sester. Če bi bili vsi tako, kot smo me tri, bi bilo življenje v domu zares lepo. Vedno smo skupaj, pri mizi, pri telovad- bi, kamorkoli gremo, ena brez druge ne gre nikamor. V domu sem najprej pris- luhnila ljudem, kdo je z Notranjske. Tu sem odkrila tudi svojo sestrično,s kate- ro nisva imeli stikov več kot štirideset let.
    Tudi Zofija se spominja tistega dne, ko je prišla Pepca:
    Ko so jo pripeljali, sem jo objela, jo gle- dala in ji rekla: "Gospa,boste videli,kako boste z menoj zadovoljni." Spominjam se, da je imela čisto bele oči in da so ji padale solze.Pobožala sem jo in kasne- je mi je rekla, da sem ji ozdravila srce. Od tistega prvega dneva se ne ločiva. Zdaj sem tu že tretje leto,pa se mi zdi, kot da sem šele včeraj prišla. Lepo mi je in sem zadovoljna.
    Gospa Pepca, bomo še kasneje kaj rekli o življenju tukaj v domu.Povej- te še kaj o svojem življenju, o otro- štvu in mladosti. Kje ste bili rojeni? V Knežaku?
    Rojena sem bila leta 1930 na Babni Po- lici na Notranjskem. To je v Loški dolini. Bila sem deseti otrok v družini, 'ta zad- nja'. Imela sem tri brate. Bili smo zelo krščansko poučeni, brez molitve rožne- ga venca zvečer nismo mogli iti spat. V kraju smo imeli šolo,a je bilo le štirinajst učencev v vseh osmih razredih. Trajala je le pet mesecev, ker je učitelj učil še v drugem kraju. Zato smo se morali ve- liko učiti doma. V šolo sem rada hodila. Že v prvem razredu sem brala knjige, in to mi je ostalo do danes.
    Med vojno je bila leta 1942 naša vas popolnoma požgana, nas pa so odpeljali v internacijo na Rab, kasneje pa v Go- nars.Na Rabu mi je umrl oče,star komaj sedeminpetdeset let. Po devetih mese- cih internacije smo prišli domov, na po- žgani dom, brez vsakih sredstev, brez obleke, brez vsega. Nekaj časa smo stanovali pri sestri v sosednji vasi. Dve sestri sta bili že poročeni, en brat je bil zdoma, drugi smo bili pa vsi internirani. Med vojno sta umrla tudi dva brata. Imam pa tudi lepe spomine na tiste ča- se. Ker smo bili brez vsega, so nam za birmo na pobudo kaplana dobri ljudje podarili novo obleko.
    Kako pa ste potem prišli v Knežak?
    Preko Dravograda na Koroškem. Leta 1948 sem šla v službo. Eno leto sem delala na krajevnem odboru. Spominjam se, kako smo delili živilske karte. Potem sem v Dravogradu dobila mesto za pi- sarniško administratorko, čeprav nisem imela šol.Tam sem potem naredila še tri gimnazije in tečaj za pisarniškega refe- renta. Tam sem se tudi poročila. Moža sem spoznala v službi. Kasneje, leta 1954, sva se preselila na možev dom v Knežak.
    Zanimiva kombinacija: Notranjska, Koroška, Primorska ... Kakšne spo- mine imate na Koroško?
    O, lepe. Dosti smo planinarili. Po Dravo- gradu smo bili še štiri leta v Slovenj Gradcu. Tam je bil rojen starejši sin. Še danes grem rada na Koroško.Vsako leto grem v Topolšico v zdravilišče, name- njeno bolnikom s sklerozo multipleks. Ampak obiska Slovenj Gradca ne izpus- tim.Še vedno imam nekaj prijateljic tam
    V Knežaku ste pa menda imeli pe- karno ...
    Znaki so bili, da se bo malo izboljšalo in smo v Knežaku začeli z zasebno pekar- no. Nočna služba! Najprej sva delala sama z možem, pomagali pa so moževi starši. Kasneje smo imeli tudi vajence in pomočnike. Ko sta sinova zrasla, sta seveda pomagala. Ampak nobeden ni ostal pri tem delu. Študirala sta in se zaposlila. Peč pa je še v naši hiši. V Knežaku je bil rojen drugi sin. Sedaj pa imam že pet vnukinj in pravnukinjo.
    Kam ste pa kruh prodajali? Napisali ste tudi knjigo o kruhu.
    S kruhom smo oskrbovali pet vasi nao- koli. Sami smo ga razvažali,s konji. Ka- sneje smo ga lahko dajali tudi v menzo. S knjigo pa je bilo tako: Vnukinje, ki me poznajo le takšno - z berglami in na vozičku, so me spraševale, zakaj nam pravijo Pekove, čeprav smo Miheljnove. Odgovorila sem jim:"Dokler bo naša hiša stala sredi vasi, bomo vedno Pekovi. Pri nas smo pekli kruh. To ime se nas drži." Moževi starši so imeli pekarno že pred vojno.Imela sem nekaj slik od leta 1932 naprej, pripisala sem tekst. Če daš slike samo v album, nihče ne ve, za kaj gre. V začetku niti nisem mislila na knjigo. Opisala sem,kako se je pekarna začela, kako smo razvažali kruh. Mislila sem si: Tudi če nobene knjižice ne dam nikamor naj ostane za moje potomce. Potem pa sem dobila celo nekaj sponzorjev in je kar uspelo. Leta 1996 je knjižica 'Za ljubi kruhek' izšla.
    Za Prijatelja nas zanima še o vaši bolezni. Kako se je pojavila? Ste imeli že prej kakšne težave?
    Ne. Tudi po internaciji,ko sem sicer bila zelo šibka,suha in izčrpana,sem bila kar zdrava. Bolezen je prišla kar naenkrat leta 1961. Zvečer sem še normalno pri- pravila večerjo za družino in delavce ter šla spat. Zjutraj sem vstajala naj- kasneje ob štirih. Ko me ob petih še ni bilo, je mož prišel pogledat,če sem zas- pala.Jaz pa nisem mogla premakniti nog Na hrbtu me je prinesel dol, a nisem mo gla več hoditi. Kot bi odsekal. Kar čez noč. Potem smo klicali zdravnika, nekaj časa sem dobivala injekcije, a ni šlo nič na boljše. Potem so me dali na nevro- loško kliniko in ugotovili, da gre za skle- rozo multipleks. Najbolj me je presunilo, ko je zdravnik rekel,da gre za neozdra- vljivo bolezen. Mlajši sin je takrat imel šele pet let, starejši pa osem. Kam, kako? Takrat sem bila prvič na vozičku. Potem se mi je stanje za nekaj let pop- ravilo in sem hodila z berglami. V zdra- vilišče takrat nisem šla,ker je bilo doma preveč dela. Bila pa sem v Valdoltri,kjer so mi spet malo pomagali. Po petih letih se mi je zdravje zopet poslabšalo. Kar padati sem začela in nikakor ni več šlo z berglami. Kasneje sem začela redno hoditi na zdravljenje v Topolšico, Laško ali Strunjan.
    Ko si je tašča zlomila kolk in bila na vo- zičku, sem ji pomagala. Držala sem se za njen voziček, pa je šlo.
    Ste takrat,ko vam je zdravnik pove- dal diagnozo, vedeli, za kakšno bo- lezen gre?
    Ne, nisem vedela. Potem sem seveda veliko zvedela od drugih bolnikov in pa iz knjig,predvsem pa v društvu skleroze multipleks.
    Spominjam se, da ste za Prijatelja napisali lep spominski članek za Katarino Bevk iz Davče.Verjetno ste v društvu spoznali kar precej ljudi.
    Katarino sem spoznala leta 1975 v zdra vilišču, kamor je tudi ona prišla vsako leto. Postali sva prijateljici tako kot se- daj z Zofijo. Kjerkoli smo se srečali, sva bili prvi skupaj. Dopisovali sva si.Nekoč, l. 1996, sem ji ravno napisala pismo in čakala pismonošo, da bi ga odnesel, pa slišim osmrtnico po radiu. Zelo me je prizadelo.Namesto pisma sem odposlala sožalje.
    Sedaj smo že leta 2003. Od leta 1961 to pomeni dvainštirideset let bolezni,več kot pol življenja. Kdaj je bilo najhuje?
    Dostikrat sem ležala že čisto onemogla in se nisem mogla več dvigniti. Tudi tukaj v domu so me hoteli dvigovati na voziček z dvigalom. To je bilo oktobra meseca. "Ne dovolim," sem rekla. Tudi hrano so mi prinesli v sobo."Kar odnesi- te," sem rekla, "jaz hočem jesti v jedil- nici." No, čez dober teden sem se spet postavila na noge. Če bi bilo po njihovo bi bile noge mrtve in bi obležala.
    Na posteljo mi res morajo pomagati,a se sama slečem, preoblečem in presedem z vozička. Le noge mi dvignejo. Tudi zjutraj me ni treba dvigati.Lahko rečem da sem še kar zadovoljna kljub tej bo- lezni. Ne sprašujem se,zakaj sem ravno jaz tista nesrečnica. Potrpim, saj jih je dosti še na slabšem. Treba je sprejeti bolezen ... Včasih sem mislila, da se na vozičku ne da preživeti, ampak se da. Marsikaj se lahko naredi. Vsak dan od pol ure do štirideset minut stojim.Hrbte nica se vzravna in še 'korajžo gor drži'.
    Vem, da ste bili tudi na romanju v Lurdu. Kakšne spomine imate in kako je do tega prišlo?
    Da, leta 1996,z dvema avtobusoma čez Avstrijo, Švico in po Franciji, za nazaj pa čez Italijo. Dve sva bili na vozičku, jaz in pa ga. Ivanka Radežič iz dóma v Krškem.Tudi ona ima sklerozo multipleks Obe sva imeli spremljevalki. Meni je po- magala tašča mojega sina. Zelo lepo je bilo. Tri dni smo bili v Lurdu.
    Ko ste bili tam, ali ste pomislili: "Kaj pa, če se ravno pri meni zgodi ču- dež?"
    Že na poti tja sem dejala: "Z vozičkom grem tja in vem,da bom z vozičkom pri- šla tudi nazaj." Čudež je pa vseeno bil. Obe sva dobro prenašali dolgo vožnjo. Duhovnik - sedanji ljubljanski stolni žu- pnik g. Peter Zakrajšek, ki je bil z nami, se je pošalil: "Čudež je že to,da ob taki bolezni vseh sedem dni niste nič 'jamrali'
    Ste bili še na kakšnih drugih roma- njih?
    Na Brezje grem,če se le da, vsako leto. Bila sem tudi na Sveti gori, na Trsatu. Dokler sem bila bolj zdrava, sem rada romala, sedaj z vozičkom pa bolj težko.
    Kako je tu v domu poskrbljeno za duhovno pomoč. Imate kapelo in mašo?
    Imamo. Vsak dan ob štirih imamo moli- tev rožnega venca. Prav v našem nad- stropju je kapela in vsak petek ob petih maša.Prvi ponedeljek v mesecu je spo- ved.
    Kaj pa v domu še delate? Se zbirate v kakšni skupini, imate zbor.
    Ob ponedeljkih imamo skupino.Zbere se nas okrog petnajst. Vedno imamo dru- gačno témo: prijateljstvo, stari običaji itd. Pravega zbora nimamo, rade pa pojemo. Tudi na srečanju vseh domov starejših občanov v Kamniku smo pele. Vedno sem rada pela.
    Pred seboj imam pesem,ki ste jo po slali na uredništvo Prijatelja. Naslov ima: Nismo še za v grob. Ali večkrat napišete kakšno pesem?
    Za kakšno posebno priložnost, obletni- co. Tisto pesem znam na pamet:
    Stari smo, a se ne damo
    pokopati kar tako,
    kajti še živeti znamo
    in še ljúbimo zemljó.

    Tukaj naša so nebesa
    in pekel seveda kdaj,
    čas razjeda nam telesa,
    duh pa živ je kot nekdáj.

    Radi torej še živimo,
    radi gledamo ta svet,
    le atomov se bojimo,
    ki grozijo spet in spet.

    Pa zakaj bi se le bali
    in mislili samo slabó,
    bolje, da si zapojémo
    in rečemo: Kar bo, pa bo.
    Hvala lepa za deklamacijo! V pesmi omenjate nebesa, pa tudi pekel. Kaj to pomeni?
    Da nam je včasih lepo, včasih pa tudi hudo. Gre za kakšne besede nerazume- vanja, ker se premalo zavedamo, da gremo vsi proti onemoglosti. Ko prideš v dom, si nov. Najbolje je,da v začetku samo opazuješ in šele nato kaj rečeš. Počasi spoznavaš ljudi: pri kosilu, pri skupini. Nekateri se že malo izgubljajo, nekateri ne vidijo, nekateri ne slišijo. Če bi vsakdo pomislil, da to čaka tudi njega, ne bi bilo nobene nestrpnosti in hude besede. Drug o drugem moramo misliti dobro.
    V sobi vidim dve postelji. Bi bili rajši čisto sami?*
    V nekaterih bolniških sobah so tudi po štiri. So tudi sobe samo za enega člo- veka,a jaz sem raje v dvoposteljni sobi Sami mi je dolgčas. To čutim od petka do torka, ko moja sostanovalka odide domov. Čeprav je že 'na postelji' in se izgublja,saj me vsakič,ko se vrne, spra- šuje, kdo sem, jo pogrešam.
    Se spomnite, kdaj ste napisali prvo pesem? Imate pesmi zbrane?
    Zelo rada sem risala, kdaj sem napisala prvo pesmico,pa ne vem... Po šestnaj- stem letu,mislim,'se mi je odprlo'. Pesmi pa, žal, nimam zbranih. Nekaj imam pri- pravljenega, ker mislim spisati nekaj kot kroniko -vse svoje dopise med boleznijo Pa o rojstnem kraju imam dosti stvari. Pisala sem v Nedeljskega in drugam.
    V pismu Prijatelju ste l. 1995 (št. 2) zapisali: "Z veseljem prejemam naš in vaš list že več kot deset let. Ve- sela sem, da v njem vedno najdem katerega od znanih." Kako vam je Prijatelj prišel v roke?
    V cerkvi sem ga videla in bila najprej naročena prek g. župnika. Včasih se je zgodilo, da sem ostala brez njega, ker ljudje pač poberejo. Potem sem ga kar naročila na domači naslov. Najprej po- gledam 'Govorijo nam prijatelji.' Tudi v Ognjišču preberem najprej o invalidih. Pa o srečanjih.Nekoga poznaš in potem ti je to zanimivo.
    Lansko leto smo imeli pogovor s Frančko Šalamun iz Stare nove vasi ki ima tudi to bolezen. Sedaj je v domu v Ljutomeru. Jo poznate?*
    Seveda, skupaj sva sedeli v avtobusu, ko smo šli na izlet. Pa z Zvonetom Mo- drejem je bil pogovor.Se tudi dobro po- znava. V zadnji številki ste pa pisali o srečanju v Parizu. Moje vnukinje so bile tam in sem z zanimanjem prebrala.
    Pogledali smo še slike, te iz doma in tiste od prej. Izleti, slike z obletnice doma. Pove:
    "Tu sem prvič nastopala za našo oblet- nico... Tu je izlet na vrh Slivnice... Tu je sprehod po mestu... tu so pa sreča- nja, ko otroci iz šol pridejo in nastopa- jo... tu smo pa šle v maškare lansko leto, bili sva ciganski par. Še nagrado sva dobili... tule smo v cerkvi... tu je obisk na kmečkem turizmu. Skoraj vsak mesec nas kam peljejo."
    Na koncu sta prijateljici Pepca in Zofija zapeli še nekaj pesmi, ki bodo prav pri- šle za oddajo Vstani in hodi! na radiu Ognjišče. Eno vprašanje pa smo le še zastavili.
    Imam občutek, da radi nastopate in nimate treme? Saj veste, kaj je to trema?
    To že vem,ampak jaz treme nimam,zelo neprijetno pa mi je govoriti o sebi.

    Da, to je trema - tiste druge vrste. Ali bodo ljudje razumeli, da jim hoče pove- dati, kako je treba iskati pota do ljudi, kako se je treba odpreti, spregovoriti tudi o sebi, se nekoliko izpostaviti, po- tem pa je življenje zanimivo in lepo kljub bolezni in življenju v domu starejših? Izkušnje s knjigo in pisanjem v časopise so v glavnem dobre in lepe, a tudi kak- šna grenka kapljica (pripomba) je bila vmes, češ, da se sili v ospredje. Pa ne gre za to. Pepca še vedno išče pota do ljudi in je vesela, če tudi drugi iščejo pota do nje. Sama je do sebe zgradila ne le pot, ampak avtocesto,takšno kot iz Ljubljane pelje na Primorsko. Hvala, gospa Pepca, in hvala tudi ge. Zofiji.

    Na obisku smo bili:Marija Vraničar,Vlado Bizant in Tone Planinšek

    Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    Ničelna točka - smer proti smislu

    Sedim v bolniški kapeli in poslušam pri- digo bolniškega duhovnika: "Največje ozdravljenje je takrat, ko najdeš smisel življenja. Smisla življenja ne moremo nikomur dati, ne moremo ga narediti ali ustvariti,lahko ga samo najdemo.Smisel življenja je vedno skrit v smislu trpljenja Ko najdemo smisel trpljenja, najdemo smisel življenja. V življenju imamo samo dve možnosti: ali svoj križ nosimo sami ali pa ga nosimo skupaj s Kristusom, tretje možnosti ni." Po maši mi bolniški duhovnik reče: "Čim dalj časa sem bol- niški duhovnik, tem teže pridigam o bolezni." Res je, tudi zase lahko rečem enako:Čim dalj časa sem zdravnica,bolj postajam pri zdravljenju previdna."
    Kako najti smisel življenja? Bolnica mi je pripovedovala: "Za menoj je enajst me- secev bolnišničnega zdravljenja in boja za življenje, med drugim tudi trije dnevi globoke nezavesti in hoje pred vrati smrti. Kasneje so mi povedali, da sem bila že klinično mrtva. Sama sem v tem stanju padala v temo in se spet vrača- la in poslušala, kaj se godi. Slišala sem zdravnika, ki sem ga prepoznala po glasu, ko je rekel: 'To nima nobenega smisla več, nehajmo z zdravljenjem.' Slišala sem glas duhovnika, ki je molil nad menoj. Vedela sem, da umiram. Ni- koli v življenju mi ni bil podarjen takšen mir. V najhujšem času sem živela za prihodnost. Čeprav sem bila na ničelni
    Usmiljenje

    Nikogar ne bova izgubila.
    Obzirno, nežno
    bova vstopila k ljudem
    skozi špranje ljubezni,
    skozi dobroto, čakanja
    in dejanja veselja.

    Nobene kaplje dragocene Krvi
    ne bova razlila po podu pogubljenja,
    le z odrešenja koraki
    poiščeva slepe, bolne,
    vpete v verige.

    Ko prideva k njim,
    iz odpuščanja spleteva
    kite življenja.
    Potlej spet najdejo pot
    do slavljenja in vere.
    Nataša Ahčin
    točki, se je od takrat dalje moje življe- nje spremenilo. Vsaka sekunda moje agonije je postavila pred mene novo življenjsko nalogo. Če so se prej skoraj vsi moji pogovori z Bogom končali z vprašanjem: 'Moj Bog, kako si si drznil ustvariti takšen svet?' je sedaj moje poglavitno vprašanje: 'Ali lahko naredim karkoli, da bližnjemu obrišem vsaj eno solzo z obraza?' Spoznala sem, da je naša prva naloga ta, da drug drugemu olajšamo bivanje. Na poti domov naj bo naša edina prtljaga sočutje. Zdaj vem, da je vsak pogled blagoslov in da je vsaka bližina čudež."
    Bolniški duhovnik Anton Gots v knjigi Sprejemam križ piše: "Če kak človek stopi iz bolezni in trpljenja spremenjen, potem je začel svojo novo pot vedno pri neki ničelni točki, na kateri je sebe doživel v popolni nemoči.Vedno se zgo- di, da to nemoč vgradi v nadaljnji živ- ljenjski tok."
    Tudi Kristus je postal slaboten, da bi se približal slabotnim. Tudi On je zaklical: "Moj Bog,moj Bog,zakaj si me zapustil?" To je največje protislovje križa, kjer iz umiranja klije življenje, iz nemoči moč, iz smrti vstajenje. Tudi človekov 'ne mo rem več' postaja ključen, da se obrne iz sebe k bližnjemu in k Bogu. Ko si naj- bolj nemočen,odkrivaš,kaj je v življenju bistveno in smiselno. Takrat odrineš na globoko in spoznaš, da vse premoreš v Njem, ki ti daje moč. Anton Gots pravi: "Zavest, da je Bog navzoč, niti najmanj ne zmanjša teže bolečine, a neznosno spremeni v znosno in najbolj nesmisel- nemu daje jasnost."
    Filozof Martin Buber se sprašuje: "Kaj pričakujemo, če smo obupani in vendar gremo k drugemu človeku? Njegovo na- vzočnost, s katero nam pove,da smisel obstaja." Ne gre samo za to, da smo umiti in nahranjeni. Bolj pomembno je, da je nekdo tu zame, da me posluša, ne samo z ušesi, ampak z vsemi svojimi čuti.Kako človek rad sliši: "Zame si dra- gocen tudi takrat, ko si na tleh,ker Bog nikoli ne ustvarja 'škarta.'" Danes se vse bolj opušča izraz prizadetost.Lahko bi rekli, da je prizadet tisti, ki ne zna odpustiti.
    Gollwitzer pravi: "Dokazano je, da bo nekdo zopet našel smisel življenja le,če bo čutil, da ga nekdo drugi potrebuje, ali da je od nekoga drugega ljubljen. Ob tem drugem bo spoznal smisel in ga dodal svojemu življenju." Toda ta drugi te lahko razočara ali umre. Sv. Terezija Avilska nam odgovarja: "Vse mine,samo Bog zadostuje!" Blagor človeku, ki gori iz ljubezni pred Ljubeznijo, v jaslih in na križu. V Božjih rokah smo vsak trenutek svojega življenja. Jezus je s svojim živ- ljenjem in trpljenjem dal smisel vsem našim dnem. Ne vemo,koliko postaj kri- ževega pota naš še čaka do vrat smrti.
    Kristus mi s križa govori: "Vsako solzo sem izjokal tudi zate,dovoli mi,da ti po- magam nositi tvoj križ." Ali verjameš,da je Jezus tvoj najbolj zvesti zdravnik? Pravi zdravnik človeka pozna. Bog ni hotel samo vedeti, kaj vse se skriva v človekovem srcu, ampak je to tudi sam izkusil. Najbolj na križu, da bi nam bil blizu v vsem, kar doživljamo.
    Janja Ahčin
    Križ

    Gledam te na križu, Gospod.
    Ničesar ne rečeš, visiš,
    in tvoje razpete roke nosijo
    moje razpeto življenje.
    Od spočetja dalje me nosiš,
    že dolgo me ljubiš na križu.

    O, kam si povzdignjen,
    moj Kralj in moj Bog!
    Ti je tako zelo drago to drevo odrešenja
    ta dva prekrižana trama trpljenja,
    da nočeš kraljevati v zlatu in slavi?

    Je ljubezen stesala to trdo posteljo zate?
    Da bi se jaz ne izgubila,
    da bi jaz ne utonila,
    si ti povzdignjen v krvi in ranah
    na kalvarijski križ
    in na križ vseh oltarjev!

    Premalo si ljubljen!
    Nataša Ahčin
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    VI NAM - MI VAM
    Moji otroci ne hodijo v cerkev

    Veliko nas je staršev,ki tožimo:Moji ot- roci ne hodijo več v cerkev.To je velika bolečina.Kaj naj storim?Kako naj svoje- ga odraslega otroka spodbujam k maši?
    mama

    Vprašanje, draga mama, je kratko, od- govor pa ni tako preprost. Ta težava je vedno znova navzoča v naši Cerkvi.
    Zanimivo je, kako rad se človek upira. Že Adam in Eva v raju sta se upirala Bogu in raje iskala svojo pot, čeprav jima je Bog podaril in pokazal najlepšo možnost za življenje.Stari Izraelci so se vedno znova upirali Bogu in prerokom. Tudi Jezusovi učenci so bili zelo nesta- novitni; enkrat navdušeni, drugič so Jezusa zapustili in se celo obrnili proti njemu. Prav skrivnostno je to, kako je naša človeška volja obrnjena k slabemu
    Zvezda v duši

    Še zmeraj z milino pogleda rešuje
    nasmeh ljudem.
    Kakšna je ta bolečina?
    Komu pripada to življenje iz sla
    v največji smrtni stiski?
    V negibnost postelje ujeta
    ponižno ždi. Ne sliši več, ne razume!
    Kam potuje z najsvetlejšo zvezdo v duši?
    Skozi razpoke mirovanja? Trenutka?
    Omamljena? Ugrabljena?
    Mogoče jo je osvetlil angel,
    jo z dobrotnimi zamahi umiril,
    da je potonila vase ...
    Mogoče med tisočerimi in eno išče eno:
    vzvišeno, najdragocenejšo, najtišjo besedo ...
    Darinka Slanovec
    in kako vedno znova potrebujemo do- kaze ljubezni, da sprejmemo Boga za svojega Gospoda. Tako čutimo odrasli ljudje, še bolj pa so vpeti v to upiranje in preizkušanje otroci in mladi ljudje.
    Δ na kazalo nadaljevanje zgoraj Δ
    VI NAM - MI VAM
    (nadaljevanje)začetek
    Jezus pozna človeka in njegovo naravo,saj je sam nase prevzel vse,kar je človeškega. Zato je apostolom naročil, naj z vsem po- trpljenjem in ob vsaki priložnosti oznanjajo Evangelij odrešenja.Jezus pozna človekovo upornost in nevero, vendar želi, da bi vsak človek sprejel Božjo ljubezen, odrešenje in pomoč.Jasno nam je povedal,da brez njega ne moremo priti v nebesa in da brez njega ne bomo srečni ne tukaj na zemlji,ne v ve- čnosti. Zato je pošiljal apostole in učence v svet in vsak, ki je krščen, je dolžan tudi oznanjati veselo novico še drugim ljudem. V priliki o sejalcu, ki seje seme Božje bese- de zelo na široko, tako, da pada celo na trdo pohojeno pot, med trnje in plevel ali na zelo kamnita tla,seje pa tudi na rodovi- tno zemljo, Jezus govori o Božji velikoduš- nosti in potrpežljivosti. Bog sam ne obupa nad trdoto človeka in vedno daje možnosti Zaradi Jezusovega priporočila in njegovega zgleda tudi starši lahko tako delate. Sejte seme Božje besede zelo pogosto v duše svojih otrok,čeprav se zapirajo ali so brez- brižni ali pa se celo jezijo na vas, zakaj jih opominjate. Pri tem sejanju ne obupajte. Vedno znova svarite, opominjajte in jih povabite s seboj v cerkev ali pa skupaj z njimi molite. Nekaj se bo prijelo. Ko bo pa otrok prišel v stisko in v krizo,se bo spom- nil naukov in besed, ki ste mu jih povedali. V odraščanju mladega človeka so različna obdobja; nekatera so bolj krizna in uporni- ška,ko je treba veliko potrpeti in prenašati stisko, drugo obdobje je pa lahko čas za pogovor in resno povabilo k duhovnemu življenju.
    Seveda takšna kriza in upor mladega člo- veka postavi starše v preizkus lastne vere To je lahko čas prečiščevanja vere staršev ki so bili prej morda samo površno verni in so se ustavili pri mnogih zunanjostih, vera pa ni prešla v meso in kri človekovega ce- lotnega življenja.Mladi ljudje so zelo kritični in če starejši ne stojijo s svojim zgledom in z vsem bitjem za tem, kar govorijo, mladi ne bodo sprejeli vere.Veliko bolj kot mnoge besede je pomemben pristen zgled.Ob tak- šni krizi naj torej tudi starši premislijo svo- jo vero in si jo pomagajo poglobiti. V tem trenutku je zelo pomembna molitev in tudi pogovor z duhovnikom. Tako bodo otroci opazili, da je vera zares velika vrednota, saj pomaga njihovim staršem ohranjati mir in upanje, da prav zaradi vere zmorejo ži- veti v ljubezni do svojih otrok.Takšna vera in življenje iz te vere bo marsikaj premak- nila v otrokovem življenju.
    Poleg tega so še druge možnosti, ki se od- pirajo vsak dan ali vsako nedeljo, ko starši lahko prosite svoje otroke,da vas peljejo v cerkev. Potrebno se je odločiti, si to želeti in tudi moliti v ta namen. Morda bo kdo od mladih prvič slabe volje in ne bo želel takoj ustreči.Takrat morate biti starši potrpežljivi in ponižni ter otroke zopet prositi, čeprav to ni prijetno. Ponižna in vztrajna prošnja mame in očeta do svojih otrok bo tudi ve- liko pomenila. Izkušnje mnogih staršev pri- čajo, kako molitev premika gore in obrača srca otrok k Bogu. Zato ne smete nikoli obupavati in prenehati z molitvijo za svoje otroke.
    Franc Šuštar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    Oče Henrik in Bratstvo

    I. poglavje: Otrok iz Lignyja

    Družinske korenine o.Françoisa so v pokra- jini Meuse.Njegov prastari oče se je rodil v Esnesu v družini, kjer so kmetovali in imeli kovačijo. Ko se je oženil z dekletom, ki je bilo doma v Moulain ville, se je preselil tja. Kronika pravi o njem: "Bil je trmast človek, vdovec, brez otrok. Pri petdesetih se je znova poročil in imel sina Jožefa. Po dese- tih letih drugega zakona se je odpočil v krsti, zadovoljen kot očak Jakob s svojimi dvanajstimi otroki."
    Vdova se je naselila v kraju Fresnes en Woëvre.Jožef se je po srednji šoli odločil,da se bo vpisal na "Šolo za vode in gozdove" v Nancyju. Kot poklicni gozdar je prehodil francoske gozdove. V Vosges se je poročil z Marijo Barthelemy, s katero sta imela pet otrok.
    Starejši sin je izbral poklic gozdarja, mlajši, René,ki bo oče duhovnika Henrika Franço- isa je prav tako mislil na isti poklic. Fantov oče je pa takole odločil: "Ker smo v vojni izgubili Alzacijo in Loreno, boš ti vojak!"
    Tako se je vpisal na Saint-Cyr (op.: naj- višja francoska vojaška šola), kot poročnik končal šolanje in se poročil z Marjeto Morel Poslali so ga v Baccarat, v šestindvajseti bataljon lovcev pešcev.Še vedno je sanjal o gozdovih in bil prepričan, da ni ustvarjen za to, da bi ukazoval vojakom. Po prvih težavah s predstojniki je dal odpoved na svojo službo. Ker je ravno v tistem času francoska vlada sprejela odločitev, da bo Cerkev ločena od države, se mu je zdelo, da je z odpovedjo vojski pomiril tudi svojo vest.
    Družina se je preselila v Ligny, mesto s kakšnimi pet tisoč prebivalci, ki se skriva v dolini Ornain. "Trije ali štirje griči varujejo dolino v obliki zvezde. Skoraj vse hiše so stisnjene na dnu doline,kot da bi zdrsnile s posameznih gričev.Ligny je prekrasno maj- hno mestece s prijazno rečico in dvema stolpoma v ruševinah." Tako je v letu 1839 Ligny videl in opisal pisatelj Viktor Hugo.
    Družina je uživala mirno življenje tako ime- novanih rentnikov,ki so v glavnem živeli od obresti denarja v bankah. Oče je vrtnaril, pregledoval gozdove, a ni prav noben dan pozabil pogledati,kako je z delnicami Lyon- ske kreditne banke. Neka manjša stvar je le zmotila njegovo življenje. Obsojen je bil na štirinajst dni zapora, ker naj bi bil v ne- kega orožnika vrgel kamen v času,ko so se katoličani uprli, da bi orožniki nadzirali do- gajanje v cerkvah. Prav gotovo je policija zelo pazila na bivšega oficirja in s kazno- vanjem njega hotela ljudi prestrašiti.
    V tem zakonu se je rodilo dvanajst otrok, od katerih jih je sedem umrlo v otroških letih. Najstarejši od tistih, ki so ostali živi, pa je Henrik, o katerem govorimo. Rodil se je 8. maja 1887 in 12.maja pri krstu v žup- nijski cerkvi v Lignyju dobil imena Henrik, Leon, Jožef, Marija. Med brati in sestrami je treba omeniti Magdaleno, ki je postala Frančiškanka Marijina misijonarka in bila z vso samostansko skupnostjo ubita med italijanskim bombardiranjem Alžira l.1943.Z bratoma Jurijem in Janezom ter sestro Eli- zabeto je bil vse življenje v prisrčnih stikih.
    S svojimi domačimi je ostal povezan vse življenje.Ni manjkal na nobeni večji družinski slovesnosti: pri krstih, porokah ali pogrebih Njegovo otroštvo je zaznamovalo pravo družinsko okolje.
    Srednjo šolo je obiskoval v velikem katoli- škem zavodu Malgrange v Nancyju. Končal jo je ob izbruhu prve svetovne vojne l.1914 V zavodu se je prebudil njegov duhovniški poklic. Ker je bilo semenišče v Nancyju zaradi vojne zaprto, je začel s pripravo na duhovništvo pri sulpicijancih.
    O življenju v semenišču sam pripoveduje: "Za božične praznike l.1916 sem v Issy les Moulineaux resno zbolel. Po dveh letih živ- ljenja v postelji ali v naslanjaču nadaljujem s študijem v semenišču škofije Verdun, ki je v okrožju Bar le Duc. Moj dnevni red je nekaj prav posebnega: eno uro predavanj dopoldne in eno popoldne,ostali čas v pos- telji ali v naslonjaču.V letu 1921 končujem zadnji letnik v Benoite - Vaux, kamor se je preselilo škofijsko semenišče."
    Čas semenišča je dobro uporabil, tudi dol- ge ure, ki jih je zaradi bolezni moral prebiti v postelji. To je bil čas molitve ter teološ- kega in svetopisemskega poglabljanja.Kdor ga je kasneje poslušal ali bral njegove po- slanice ali se samo pogovarjal z njim,je ta- koj videl,kako je po svoje razmišljal o vsem kar so njegovi učitelji obravnavali preveč dobesedno, sholastično in juridično. Če ga je kdo na te stvari opozoril, je odgovarjal: "Tako mi pravi zdrava pamet". Reči mora- mo, da pri tem Božjem človeku ni šlo le za zdravo pamet.To je bil sad svetopisemske- ga in teološkega študija,ki ga je zaradi bo- lezni spremljalo dolgotrajno premišljevanje, pri katerem se je pustil voditi Svetemu Duhu.
    V njegovih osebnih zapiskih za božič l.1916 stoji: "Darujem trpljenje." In za praznik Go- spodovega razglašenja l. 1918: "Posvetim se usmiljeni Ljubezni."
    Peter Boillon,
    upokojeni škof v Verdunu (se nadaljuje)
    Barve življenja

    Zelena je barva križa.
    V njem živi upanje,
    darovano življenje,
    ljubezen,
    ki se je izlila
    na vse rodove.

    Rdeča je barva Duha
    Prežarja duše,
    jih vodi po poti križa,
    upanja in veselja;
    po poti Petra in Tomaža
    skozi vse rodove.

    Bela je barva veselja,
    barva ljudi,
    umitih s krvjo,
    prečiščenih v ognju milosti,
    neskončna cesta blaženih
    iz vseh rodov.

    V ognju svetlobe
    sem te spoznala,
    skozi Božje oko
    sem stopila v zelenilo križa
    in vekomaj bom pela:
    Aleluja.
    Anica Horvat
    Začni pri sebi!

    Duhovne vaje vodstva KBBI,
    Celje, 7. - 9. marec 2002

    Kot vsako leto v marcu smo se odgovorni Bratstva in nekaj drugih članov ter sode- lavcev v začetku zbrali na letnih duhovnih vajah v domu sv.Jožefa v Celju. Letos smo za vodenje naprosili g. Janeza Puhana, la- zarista in dolgoletnega misijonarja na Ma- dagaskarju,sedaj pa duhovnega pomočnika v nadžupniji Šmartno pri Slovenj Gradcu, obenem pa duhovnika, ki je povezan z za- četkom revije Prijatelj.
    Že v petek zvečer se nas je zbralo skoraj trideset, v soboto in nedeljo pa so se nam pridružili še nekateri udeleženci,tako da se nas je tokrat pri sv.Jožefu zvrstilo čez šti- rideset. Posebnost letošnjih duhovnih vaj je bila, da so bili prvič vsi prostori doma brez večjih težav in klicanja na pomoč do- stopni tudi članom Bratstva, ki so na vozi- čku; to pa zaradi dvigala in to kakšnega - štirje ljudje na vozičkih se lahko hkrati pe- ljejo v njem. Tako smo se lahko nasmejali ugotovitvi sodelavke,da ne ve,kje je njena 'šefica'. Nekje v domu pač... Lahko bi rekli: "Sedaj smo pa na konju" (to se pravi v dvigalu). Ker nas je bilo kar precej, smo bili tiste dni v domu edina bivajoča skupina. Opazili smo le precej mladih fantov in dek- let, ki so tisti vikend prihajali na tečaj pri- prave na zakon.Bog jim daj svoj blagoslov!
    Nekaj slik vam bo približalo dogajanje in razpoloženje na duhovnih vajah, največ pa bo gotovo vreden povzetek nagovorov. Že prvi večer smo bili navdušeni nad prepros- to, jasno in prepričljivo govorico g.Janeza. Čutili smo, da govori iz srca in preprosto, kot je še pred dobrim letom nagovarjal svoje Malgaše, ter da nam noče predavati, ampak posredovati svoje izkustvo vere. Rad bi vam vsaj v grobem prikazal vsebino njegovih nagovorov:
    Papež nas vedno znova vabi k novi evan- gelizaciji, ki pomeni ponovno oznanjevanje evangelija in življenje po njem. Nova evan- gelizacija ni nekaj prav posebnega in veli- kanskega. Kar je pri njej najbolj bistveno, lahko povzamemo z besedami: "Začni pri sebi!" Sebe evangeliziraj in nova evangeli- zacija se bo pričela... Val evangelizacije se bo širil, kot se širi val na morju. Evangeli- zacija pomeni sprejeti Kristusa v svoje živ- ljenje oziroma obleči Kristusa.
    Na Madagaskarju ljudje pod lonec, v kate- rem kuhajo hrano -elektrike in plina pač še nimajo - podstavijo tri kamne. Če eden iz- med teh treh kamnov manjka, potem lonec ne more stati. Pod lonec, v katerem bomo 'kuhali naše krščanstvo', bomo tudi mi podstavili tri kamne. Katere? Pomislimo na Jezusove besede: "Jaz sem POT, RESNICA in ŽIVLJENJE." Spoznati in sprejeti moramo pot, resnico in Božjo pomoč, da bomo v polnosti zaživeli kot ljudje in kristjani. Če hočemo spoznati pot,moramo BRATI EVAN GELIJ. To je prvi kamen pod našim loncem. Če hočemo spoznati pravo in čisto resnico o sebi, se to lahko zgodi le pri spravnem dejanju, ko do konca iskreno spoznamo in priznamo svoje stanje. To pomeni spravo z Bogom,po domače pa SPOVED. To je drugi kamen. Polnost življenja imamo, če sprej- memo Jezusa v evharistiji.Tretji kamen pod našim loncem krščanstva je OBHAJILO.
    Voditelj duhovnih vaj nas je torej najprej povabil k prebiranju in premišljevanju evan gelijev. Naš poklic je, da postajamo dobri, čedalje boljši ljudje in vedno boljši kristjani To je poklic k svetosti. Božje življenje, ki nam je bilo dano pri krstu, je potrebno vse življenje množiti. To pomeni množiti v sebi Božjo ljubezen. Vprašajmo se,če smo se že kdaj osebno srečali s Kristusom in ga za- vestno izbrali. Biti kristjan pomeni srečati se s Kristusom, ga povabiti v svoje življe- nje in z njim graditi svojo pot. Če do tega ne pride, smo lahko osemdeset let površni kristjani,a nikdar nimamo osebnega odnosa z Bogom.
    Malgaši si želijo tri osnovne stvari: živeti, dobre medsebojne odnose in srečo. Njihov pregovor pravi: "Življenje je sladko." Želijo si živeti tukaj na zemlji, kasneje pa v več- nosti skupaj s svojimi predniki.Kristus je za nas tisti,ki nam ponuja življenje v polnosti. Malgaši si želijo dobre medsebojne odnose zato,ker so v nasprotnem primeru zavrženi in izobčeni iz svoje skupnosti;celo po smrti jih ne položijo v skupno grobnico. Tega se najbolj bojijo. Bistvo krščanstva pa je prav ljubezen do Boga in bližnjega. Medsebojni odnosi so tisto, kar bo ostalo za večnost. Malgaši si želijo biti srečni sedaj in tudi v večnosti. Jezus pa je tisti, ki nam ponuja večno srečo. Na Madagaskarju torej ne gre za popolno spreobračanje, pač pa za dopolnjevanje in nadgrajevanje vere.
    Pri prebiranju evangelija ni dovolj samo po- znavanje. Potrebno je evangelij sprejeti, s tem pa sprejeti Jezusa za gospodarja svo- jega življenja.Z Jezusom vstopam v osebni in prijateljski odnos. Zato radi uporabljajmo čudovito kratko molitev, v bistvu vzdihljaj: "Moj Gospod in moj Bog!" (vzklik apostola Tomaža). Ko mi sprejmemo Jezusa, je on tisti, ki nas popelje k Očetu, k sreči. Jezus pravi: kdor vidi mene, vidi Očeta. Čim bolj Jezusa Kristusa poznamo,tem bolj ga bomo ljubili in tudi laže se bomo med seboj o Bo- gu pogovarjali. Kar pomislimo, kolikokrat se med seboj pogovarjamo o Bogu.Krščanstvo ni le lepa ideja, ampak je oseba Jezus Kris- tus. Če vprašamo sodobne ljudi, ali potre- bujejo Odrešenika, bodo odgovorili, da ne, saj imajo vsega dovolj. Biti kristjan pomeni biti istih misli kot Jezus, ljubiti in živeti kot On. Nismo sami, Jezus je z nami. To nam mora priti do srca, kajti ni dovolj, da to spoznamo samo z razumom. Ljubezen do bližnjega pojmujemo kot umiranje lastni sebičnosti.
    Drugi kamen pod naš lonec je resnica. Na novo moramo ovrednotiti zakrament odpu- ščanja ali zakrament Božjega usmiljenja.Ta nam pomaga pri duhovni rasti. Jezus nam pove vso resnico,kdo je Bog.Pove nam tudi kakšen načrt ima Bog z nami.Božji načrt je da postanemo Njemu podobni,da postane- mo tako dobri,kot je dober on sam.Svetost pomeni, da smo Bogu podobni. To je naša osnovna poklicanost. Bog nas želi sprejeti v svojo družino - Sveto Trojico. Želi, da bi živeli v Njegovi ljubezni. Nadalje nam Jezus pove tudi vso resnico o tem,kdo je človek. Greh je pomanjkanje ljubezni. Ker grešimo, še nismo v popolni ljubezni.
    Ljudje ne smemo biti leni za odkrivanje Boga. Mnogi današnji ljudje se samo zato tako ženejo za delom, da bi se jim ne bilo treba soočiti z Bogom.Jezus nam pove vso resnico o Božjem usmiljenju. Sam je to lju- bezen živel in pokazal. Najlepšo definicijo o njem in Božji ljubezni so dali farizeji. Rekli so: "Ta se druži s cestninarji in grešniki in jé z njimi." Jezus ni tisti, ki grešnike zago- varja in jim daje potuho, ampak tisti,ki jim grehe odpušča.Ko nam Bog grehe odpušča nas na novo ustvarja.Odpuščanje zahteva od Boga večji napor kot stvarjenje.Zaupati moramo v Božje usmiljenje. To je njegov najčudovitejši dar. Ko gremo k spovedi,nas mora najprej navdajati čustvo hvaležnosti Bogu za njegovo usmiljenje.Nadalje je spo- ved priložnost za spravo z Bogom. Iz spo- vednice moram priti kot nov človek.
    Spoved je sredstvo za osebno rast.Spove- danec naj si vedno vzame dovolj časa za spoved oziroma za duhovni pogovor z du- hovnikom. Če spoved opravimo samo kot dolžnost,potem nima nihče nič od tega; ne spovedanec, ne duhovnik, ne Bog. Ko raz- mišljamo o Božjem usmiljenju, se moramo zavedati, da smo tudi mi dolžni odpuščati svojim dolžnikom, kakor Bog nam odpušča.
    Tretji kamen pod naš lonec je življenje. Jezus je naše življenje. Rekel je: prišel sem da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.Je- zusu so se ljudje smilili in se mu še smilijo, če životarijo in ne živijo v polnosti. Jezus želi, da bi imeli polnost življenja in zato je ustanovil evharistijo. Kakor se z avtomobi- lom ne moremo voziti v nedogled, ne da bi dolivali gorivo, tako kristjani ne moremo živeti brez evharistije. Zato moramo hoditi vsaj enkrat tedensko k evharistiji, k obha- jilu, da dobimo potrebno moč za življenje.
    Česar nimaš,tega tudi drugim ne moreš dati Kaj moramo razdajati? Ljubezen in medse- bojno pomoč v življenju. Vse na tem svetu se iztroši. Če se ne obnavljamo in krepimo, nimamo kaj drugim dajati. Evharistija nam daje moč za to razdajanje in za večno življenje. Biti moramo evharistični kristjani. Razen po čudežu je nemogoče živeti krš- čansko brez evharistije. V obhajilu preje- mamo Božjo ljubezen. Prejemamo Jezusovo poveličano, poduhovljeno telo. Ljubezen je dajanje in sprejemanje.Jezus se nam vsem daje kot duhovna hrana.
    Ko pridemo kristjani k maši, moramo tudi nekaj prinesti s seboj, nekaj darovati. Na oltar prinašamo svoje veselje in trpljenje. Vse,kar imamo, je Božji dar. Bog sprejema, kar smo mu prinesli, in to pobožanstvi - naredi večno.
    Morda se te misli in tale povzetek bralcu ne zdijo nič posebnega. Nam,ki smo poslu- šali 'v živo',so se zdele misli g. Janeza kot novo odkritje. Lahko verjamete, da se je vsaj v času našega skupnega bivanja v Ce lju vse povedano uresničevalo.Dvodnevno skupno bivanje, molitve, pesmi, nagovori in pogovori,predvsem pa maša,so nas gotovo utrdili in navdušili za življenje v Bratstvu za vse leto 2003.Za vsakogar,tudi za bral- ke in bralce pa velja: Ne čakaj na druge, ampak - začni pri sebi!
    dogajanje/nagovore povzel Zlatko Novak

    Iščite in boste našli

    Spominjam se enega od treh napisov, ki je v času pred obnovo spodbujal z oboka nad prezbiterijem v župnijski cerkvi Marije Snež ne v Slovenskih Goricah -IŠČITE IN BOSTE NAŠLI.
    V soboto, 8.marca,sem se skupaj z družino podal na pot k Svetemu Jožefu v Celje, z namenom, da se po letu spet pobliže sre- čamo s sestrami in brati iz Krščanskega bratstva bolnikov in z Jezusom, ki je pot, resnica in življenje.
    ZAČETI PRI SEBI in se vprašati - kdo je za mene Bog,ni vedno lahko. V skupnosti, kot smo jo tisti konec živeli mi, pa je tudi na takšno vprašanje laže najti odgovor.
    Poslušajte in bo živela vaša duša, je spod- bujal prerok. Bog, ki je mnogokrat in na mnoge načine govoril po prerokih, se nam je po Jezusu razodel kot Bog, ki je vedno z nami. V Jezusu se nam Bog kaže kot nekdo ki je usmiljen in sam trpi z ljudmi. S trplje- njem in smrtjo osvobaja človeka za novo življenje.V zasramovanem, zapuščenem in križanem Jezusu postaja vidno,da Božja lju bezen človeka v trpljenju ne pusti samega. On, križani in vstali Jezus Kristus, pravi potem ženam pri grobu po veliki noči: "Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Pred vami pojde v Galilejo; tam ga boste videli."
    In tako, kakor je bil takrat z njimi v Galileji, je z nami tudi danes v naši "Galileji", tam, kjer živimo in trpimo, ter oznanja sporočilo odrešenja. Spet ga vidimo v vseh tistih, s katerimi se je solidariziral: z zatiranimi,bol- nimi in kakorkoli trpečimi. Vsem nam se je približal brez strahu. Z nami lomi kruh, nas objema, sedi in ustvarja z nami, bedi ob naših bolniških posteljah,biva med nami ter gre z nami in za nas na križ.
    Domov v svoje okolje sem se vrnil s poglo- bljenim spoznanjem, da naš čas potrebuje ljudi, ki v prijateljstvu z Jezusom živijo svojo vero ter v dobrem in hudem zaupajo v Božjo zvestobo in znajo drug drugemu podariti UPANJE.
    Jože Raduha, Maribor
     
    Vstani in hodi in srečaj se z mano!

    Na god sv.Matija, 24.februarja, je imel klan vrhniške skavtske skupine Mavrični izviri tako kot vsak ponedeljek srečanje.Voditelji so nas prosili, naj se srečanja udeležimo v čim večjem številu, saj nas bosta obiskala gosta.Nevedni in radovedni, kdo bosta go- sta, smo se začeli zbirati v prostorih vrhni- škega župnišča.Tu sta nas že čakala člana Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov Rafko in Vesna.
    Srečanje smo začeli z molitvijo, nato pa se je začelo pričevanje.Svojo življenjsko zgod bo je z nami najprej delila Vesna,študentka ekonomije. Govorila je o šolanju in o različ- nih dejavnostih, ki so organizirane za inva- lide. Zaupala nam je veliko lepih dogodkov, ki jih je doživela s prijatelji - o potovanjih (pred nekaj leti je bila na Irskem), o smu- čanju ... Presenečeni smo bili nad tem, da se njeno življenje v bistvu v ničemer ne razlikuje od našega. Besed pa ji ni zmanj- kalo pri nevšečnostih, ki jih srečuje pred- vsem glede nedostopnosti na javnih krajih. Poučila nas je o odnosu,ki naj ga imamo do invalidov. Pravi,da že kakšna majhna,čisto vsakdanja pozornost lahko naredi veliko. Glede pomoči je dejala, da mora invalid to, kar lahko naredi, opraviti sam, in nam na- ročila, naj ne bomo užaljeni, če kdaj zavr- nejo pomoč. Naj nas to ne odvrne, ko jo bomo skušali ponuditi naslednjič.
    Nato je spregovoril še naš sožupljan Rafko. Tako kot Vesna je tudi on začel s svojo ži- vljenjsko zgodbo.Zaupal nam je,kako težko je sprejeti invalidnost, če te doleti v zrelih letih. Brez družine, vere in misli, da more in mora sam "hoditi" za Jezusom, nam je zau- pal, bi to res težko sprejemal. Dejal je, da se - ko človek misli, da je invalidnost že sprejel - lahko vse,za kar se je dolgo časa trudil,v trenutku poruši. Zato invalidnost ni nekaj, kar lahko sprejmeš enkrat za vselej, temveč vsak dan znova. Govoril nam je še o Bratstvu in o tem, kako preživlja dneve. Pravi, da mu zdaj, ko je doma, nikoli ne zmanjka dela. Vedno lahko napiše kakšno pismo ali koga pokliče. Raje kot gledanje televizije ima pogovor in srečanje s prija- teljem.
    In ravno to se je zgodilo 24. februarja - srečanje s prijateljema.Na njem ni manjkalo smeha in dobre volje,vendar je najpomem- bneje to, da smo dobili - napotke glede odnosov do invalidov.In to sporočamo tudi vam: vsi smo ljudje in ne smemo se loče- vati na invalide in "normalne", na bolne in zdrave; vsi trpimo, vsi potrebujemo pomoč in vsi potrebujemo drug drugega - ker smo vsi ljudje. Zato vstanimo iz duhovnega in- validskega vozička,ki nas ovira,da pristopi- mo drug k drugemu. Vstanimo in hodimo in srečajmo se drug z drugim,saj se v SREČA- nju z očmi človeka skriva SREČA!
    Na koncu gre zahvala Bogu in pa še enkrat Rafku in Vesni za pogovor,saj smo odhajali domov polni novih vtisov in spoznanj.

    Zaupljivi krt (Gregor Petkovšek)
     
    Razstava izdelkov zavoda Ponikve

    Kot vsako sredo sem tudi v sredini febru- arja imela dežurstvo v pisarni Bratstva na Taboru v Ljubljani. Med pošto je bilo tudi pismo z vabilom na odprtje razstave izdel- kov stanovalcev zavoda Ponikve.Pred očmi se mi je zavrtel čas mojega življenja v tem zavodu od l. 1970 do 1979. Lepi in neprije- tni doživljaji oziroma spomini, podobe ljudi, s katerimi sem preživljala tista leta, delo v delavnicah in tudi slovo od zavoda... Od- prtje je bilo že mimo,a takoj sem pomislila: "To si mora ogledati tudi nekaj članov Bra- tstva." Zanimalo me je, s čim se ukvarjajo in kaj delajo sedaj tam ter kako preživljajo dneve.
    Pričela se je 'telefonijada'. Poklicala sem na Visoko šolo za socialno delo, kjer je bila razstava, kdaj lahko pridemo,pa voditeljico Bratstva in začela 'polniti kombi.' Za takš- no doživetje so naši bratje in sestre vedno pripravljeni. Tako smo se v petek, 28. feb- ruarja, proti večeru zbrali v avli šole. Po dvigalu smo hitro presodili, da imajo tukaj možnost šolanja tudi invalidni študentje in študentke. Nam pa je tudi prav prišlo.
    V razstavnem prostoru smo v kotu uzrli prikupne, lepo oblikovane lesene izdelke: natančno izdelan miniaturni Eifflov stolp, živobarvne otroške igrače, lepo poslikane svilene rute. Pogrešali smo sicer še druge njihove izdelke, ki jih poznamo z razstave na Teološki fakulteti; lepo narejene prte, gobeline, semenke.
    Prijeten je bil klepet s fantom -predstavni- kom zavoda. Študentka nam je predstavila sodelovanje študentov z zavodom in pred- vsem sodelovanje med stanovalci zavoda. Lepo je, da študentje prihajajo v zavod in se vključujejo v njihovo življenje ter tako spoznavajo drugačnost. Vsem iz Ponikev pa: Hvala za ta prikaz dela in še mnogo lepega sodelovanja med vami!
    Katja Miklič
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    PAPEŽEVA POSLANICA - SVETOVNI DAN BOLNIKOV  2003
    XI. SVETOVNI DAN BOLNIKOV
    (Washington D.C.,ZDA, 11.februarja 2003)
    POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI PAPEŽA JANEZA PAVLA II.
    1. "In mi smo ga gledali in pričujemo, da je Oče poslal Sina za odrešenika sveta. ... Mi smo spoznali ljubezen,ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo" (1 Jn 4,14.16).
    Te besede apostola Janeza dobro povze- majo tudi cilje pastorale zdravja; z njeno pomočjo si Cerkev, ki spoznava Gospodovo navzočnost v trpečih bratih, prizadeva, da bi jim prinesla veselo oznanilo evangelija in slehernemu ponudila verodostojna zname- nja ljubezni.
    Enajsti svetovni dan bolnikov bo 11.febru- arja 2003 v Washingtonu D.C. v Združenih državah (Amerike) v baziliki Brezmadežnega spočetja, narodnem svetišču. Izbrani kraj in datum vabita vernike, naj svoj pogled usmerijo na Gospodovo mater.Ko se ji Cer- kev izroča, se čuti spodbujeno k novemu pričevanju o ljubezni,da bi bila živa podoba Kristusa, dobrega Samarijana, v vsakršnem telesnem in moralnem trpljenju v današ- njem svetu.
    Nujna vprašanja o trpljenju in smrti, ki so dramatično navzoča v srcu vsakega člo- veka kljub stalnim poskusom sekularizirane miselnosti,da bi se jim izognila ali jih ignori- rala, pričakujejo veljavne odgovore. Zlasti ob žalostnih človeških izkušnjah je kristjan poklican k pričevanju o tolažljivi resnici vstalega Kristusa, ki vzame nase ranjenost in zlo človeštva vključno s smrtjo ter jih spreminja v priložnost za milost in življenje To oznanilo in pričevanje je potrebno spo- ročiti vsem, na vseh koncih sveta.

    2. Ob praznovanju bližnjega svetovnega dneva bolnikov naj bi evangelij življenja in ljubezni močno odmeval zlasti v Ameriki, kjer živi več kot polovica katoličanov. Na ameriški celini kot na drugih koncih sveta "se zdi, da se vzpostavlja družbeni vzorec kjer gospodujejo močni in izključujejo ter celo odstranjujejo slabotne: pri tem mislim na nerojene otroke, žrtve brez obrambe pred splavom, na ostarele osebe in neoz- dravljivo bolne, ki so včasih predmet evta- nazije, in na toliko drugih človeških bitij, ki jih uporabništvo in materializem odrivata na rob. Tudi ne morem pozabiti na nepo- trebno smrtno kazen (...) Takšen družbeni vzorec nosi pečat kulture smrti in torej nasprotuje evangeljskemu sporočilu". (Po- sinodalna apostolska spodbuda, Cerkev v Ameriki,63).Kako se ob tem zaskrbljujočem stanju ne bi zavzeli -med drugimi pastoral- nimi nujnostmi - za obrambo kulture življe- nja? Katoličani, ki delujejo na medicinskem in zdravstvenem področju, imajo nujno na- logo, da za obrambo življenja,ko je v resni nevarnosti, storijo, kar morejo, in se rav- najo po pravilno oblikovani vesti, v skladu s cerkvenim naukom.
    Številni zdravstveni centri, s pomočjo ka- terih katoliška Cerkev avtentično pričuje za vero, upanje in ljubezen, spodbudno sodelujejo pri uresničevanju tega plemeni- tega cilja. Doslej so lahko računali na po- membno število redovnikov in redovnic, ki so zagotavljali kakovostno poklicno in pas- toralno delo. Želim,da bi redovne ustanove ob novem razcvetu poklicev lahko nadalje- vale s svojim zaslužnim delovanjem in ga celo okrepile s prispevkom mnogih laiških prostovoljcev v korist trpečega človeštva na ameriški celini.

    3. To posebno področje apostolata zade- va vse krajevne Cerkve. Vsaka škofovska konferenca se mora torej zlasti s pomočjo zadevnih organizacij zavzemati za to, da spodbuja,usmerja in usklajuje zdravstveno pastoralo ter pri celotnem božjem ljudstvu zbudi pozornost in razpoložljivost za tako raznolik svet trpljenja.
    Da bi bilo to pričevanje ljubezni vedno bolj verodostojno, morajo zaposleni v pastorali zdravja delovati v polni povezanosti med seboj in s svojimi pastirji.To je zlasti nujno v katoliških bolnišnicah, ki so poklicane, da v svoji organizaciji vedno bolj odsevajo e- vangeljske vrednote in ustrezajo sodobnim potrebam, kot na to nujno opozarjajo so- cialne in moralne smernice Učiteljstva. To zahteva, da katoliške bolnišnice delujejo enotno, kar mora zadevati vsa področja, vključno z ekonomskim in upravnim.
    Katoliške bolnišnice naj bi bile središča živ- ljenja in upanja, kjer naj bo obenem s po- večanjem bolnišničnih duhovnih središč in etičnih odborov poskrbljeno za vzgojo laiš- kega zdravstvenega osebja,za počlovečeno skrb do bolnikov, za pozornost do njihovih družin,zlasti pa za posebno občutljivost do ubogih in obrobnih. Poklicno delo naj bi se uresničevalo s pravim pričevanjem ljubezni ob upoštevanju dejstva,da je življenje Božji dar,človek pa le njegov upravitelj in porok.

    4. Na to resnico se je potrebno stalno spo minjati ob napredku znanosti in medicinskih tehnik, ki so namenjene skrbi in boljši ka- kovosti človeškega življenja. Temeljna za- hteva dejansko ostaja to, da je potrebno varovati in braniti življenje od njegovega spočetja do naravnega konca.
    Kot sem zapisal v apostolskem pismu Ob začetku novega tisočletja, "nas ta služba človeku sili,naj zakričimo, prilično ali nepri- lično, da tisti, ki se koristolovsko spuščajo v nove možnosti, ki jih omogoča znanost, posebej na področju biotehnologije, ne smejo nikoli mimo temeljnih zahtev etike, sklicujoč se na vprašljivo solidarnost, ki se konča z diskriminacijo nad enim ali drugim življenjem,v zaničevanju dostojanstva,ki je lastno slehernemu človeškemu bitju" (t.51)
    Cerkev je odprta pravemu znanstvenemu in tehnološkemu napredku ter ceni napor in žrtev tistih,ki zavzeto in strokovno prispe- vajo k temu,da se izboljša kakovost službe bolnikom, ob spoštovanju njihovega neod- tujljivega dostojanstva. Vsako terapevtsko dejanje, vsako poskušanje, vsaka presadi- tev mora upoštevati to temeljno resnico. Nikdar ni torej dovoljeno ubiti eno človeško bitje,da bi se rešilo drugo. In če je ob kon- cu življenja mogoče spodbujati olajševalna sredstva in se izogibati terapevtski trmo- glavosti, nikdar ne bo dovoljeno nobeno dejanje ali nobena opustitev, ki bi po svoji naravi ali po namenih avtorja bila usmerje- na k temu, da povzroči smrt.

    5. Zelo želim,da bi XI. svetovni dan bolnikov zbudil v škofijah in župnijskih skupnostih obnovljeno zavzetost za pastoralo zdravja Posebno pozornost velja posvetiti bolnikom ki ostanejo doma, glede na to,da je vedno večja težnja,da bi bivanje v bolnišnici skraj šali in so bolniki pogosto zaupani svojim družinam.V deželah,kjer ni dovolj primernih središč za nego, tudi neozdravljive bolnike pustijo na njihovih domovih. Župniki in vsi pastoralni delavci naj poskrbijo,da bolnikom ne bi nikoli manjkala tolažljiva Gospodova navzočnost po božji besedi in zakramentih.
    V vzgojnem načrtu za duhovnike, redov- nike in redovnice naj bo določen primeren prostor zdravstveni pastorali, kajti bolj kot drugje je ljubezen verodostojna v skrbi za bolnike in daje pričevanje za upanje v vsta jenje.

    6. Dragi bolnišnični duhovniki, redovniki in redovnice,zdravniki,bolničarji in bolničarke, farmacevti, tehnično in upravno osebje, socialni in prostovoljni asistenti, svetovni dan bolnikov vam nudi primerno priložnost, da se zavzamete za to, da postanete ve- dno bolj velikodušni učenci Kristusa, usmi- ljenega Samarijana. Ko se zavedate, kdo ste, odkrivajte v trpečih razboleni in pove- ličani Gospodov obraz! Bodite pripravljeni, da nudite pomoč in vračate upanje zlasti tistim, ki so jih zadele nove bolezni, kakor je aids,ali pa bolezni,ki še vedno razsajajo, kakor jetika, malarija, gobavost.
    Vam pa, dragi bratje in sestre, ki trpite na telesu ali v duši, od srca želim, da bi znali prepoznati in sprejeti Gospoda,ki vas kliče, da boste pričevali za evangelij trpljenja, zaupno in ljubeče zrli v obraz križanega Kri stusa (prim. Ob začetku novega tisočletja, 16) in svoje bolečine pridruževali njegovim.
    Vse vas izročam Brezmadežni Devici, Naši Guadalupski Gospe, zavetnici Amerike in Zdravju bolnikov. Naj posluša prošnjo, ki se dviga iz sveta trpljenja, naj osuši solze trpečih, naj bo blizu tistim, ki so v bolezni osamljeni.S svojo materinsko priprošnjo naj pomaga vernim, ki delujejo na zdravstve- nem področju, da bodo verodostojni priče- valci Kristusove ljubezni!
    Vsakemu moj prisrčen blagoslov!

    V Vatikanu, 2.februarja 2003
    Janez Pavel II.
    prevod: Jurij Devetak CM
    Bolnikova molitev

    O Gospod,
    bolezen je potrkala
    na vrata mojega življenja,
    me odtrgala od mojega dela
    in me posadila v drugi svet,
    v svet bolnikov.

    Kruta izkušnja, Gospod,
    težko sprejemljiva resničnost.
    In vendar, Gospod, se ti zahvaljujem
    prav za to bolezen, ki mi je
    omogočila dotakniti se z roko
    krhkosti in minljivosti tega življenja.
    Osvobodila me je iluzij.

    Sedaj vse gledam z drugačnimi očmi:
    kar imam in kar sem,
    mi ne pripada, je le Tvoj dar.
    Spoznal sem, kaj pomeni biti odvisen,
    potrebovati vse in od vseh,
    da ne morem nič storiti sam.

    Spoznal sem samoto,
    tesnobo in obup,
    pa tudi čustva, ljubezen,
    prijateljstvo mnogih ljudi.
    Gospod, četudi mi je hudo,
    ti rečem: "Zgodi se tvoja volja"!
    Darujem ti svoje trpljenje
    in ga združujem s Kristusovim.

    Prosim te:
    Blagoslovi vse osebe, ki mi pomagajo,
    in vse tiste, ki trpijo z menoj.
    In če hočeš, podari ozdravitev
    meni in drugim!
    N.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    DOGODKI
    Dan bolnikov v Kliničnem centru

    Tudi letos je bilo v Kliničnem centru v Lju- bljani ob svetovnem dnevu bolnikov več slovesnosti. Na sam dan - 11.februarja, na god Lurške Matere Božje - je slovesno so- maševanje s številnimi duhovniki, ki so še posebej povezani z bolniki, vodil upokojeni ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas.
    Veselje
    V srce
    se zaseje
    grm cvetočih rož.
    Ne moti slavec
    sredi svetle noči.
    Iz studencev
    v gorah
    veje pesem.
    Na zlatem pladnju
    pomlad prinaša
    roje čebel.
    Brenčijo misli
    v čašah smeha.
    Dolgčas
    zazeha,
    zaspi, zanj
    prostora,
    časa ni.
    Zora Saksida
    "Marija naj osuši solze trpečih" je zapisal pa- pež v letošnji poslanici Ta misel je bila zapisana tudi nad oltarjem. Bolni ški župnik Miro Šlibar je na začetku maše poz- dravil navzoče bolnike, njihove prijatelje in svojce ter predstavnke Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Škof Kvas pa je v pri- digi govoril o spreje- manju bolezni z vero in poudaril nekaj misli iz letošnje papeževe po- slanice bolnikom.Mašno slavje pa so s pesmijo polepšali cerkveni pevci iz Ihana.
    Bolniki v sobah Kliničnega centra so lahko spremljali slavje preko video sistema na televizorjih.
    Župljani iz Dolskega so po maši poskrbeli za pogostitev,tako da je prijateljsko druženje trajalo še naprej.Bolniško župnijo v Ljubljani in župnijo Sv. Helene - Dolsko je posebej povezal zdravnik in misijonar na Kitajskem Janez Janež.
    Tone Planinšek
     
    Sled angelov
    Moč, silovitost življenja ki jo je čutiti iz verzov, je izživeta v duši - kdo ve,ali bi bila tako silna, če bi se izživela v res- ničnosti ... Bi beseda izpovedi postala meso? To premišljam ... Pesmi Darinke Slanovec, če- tudi na videz osebne, preigravajo vse možno- sti življenja. V rokah človeka, čigar fantazija in volja sta močnejši od telesa, je življenje de- jansko kalejdoskop, ki na vsak mig, vsako slut njo odslikava drugačno jasno izrisano podobo.
    Neža Maurer
    Bolečina

    Imava hišo,
    ki je ni,
    ker je gora
    in je morje.

    Imava drevo,
    ki ga ni,
    ker je okno
    in je cesta.

    Imava dete,
    ki ga ni,
    ker je domotožje
    in je bolečina.

    Darinka Slanovec
    V kamniškem domu kulture je bila 6. marca 2003 predstavitev prve samostojne pesni- ške zbirke Darinke Slanovec z naslovom 'Sled angelov'. O njej so poleg avtorice spregovorili še sodelavke pri nastajanju knjige in predstavnica založbe (Mohorjeve družbe) Alenka Veber. Program je povezo- val Tone Ftičar, večer pa so z recitacijami popestrili člani KUD Priden možic iz Kamnika Nastopil je tudi Komorni moški zbor LEK iz Ljubljane. Zbor je med drugimi zapel tudi Darinkino pesem Bolečina, ki jo je uglasbil vodja zbora prof. Milivoj Šurbek.
    Na predstavitvi so se zbrali številni Darinki- ni prijatelji in znanci. Janja Blatnik je - tudi v imenu Bratstva - o zbirki in dogodku za- pisala:
    Darinka je bila na odru v svojem invalidskem vozičku tako krhka in na pogled nemočna. Če je ne bi poznala, bi mislila, da bo kar izginila od nemoči. Toda njena volja, njen optimizem, predvsem pa znanje in besede, ki jih izgovarja in piše, kažejo, kako velika in močna oseba je.
    Darinka, ime,ki si ga dala svoji zbirki - 'Sled angelov', je čudovito. Ljudje smo pepel, v pepel se spremenimo.Tvoje dete pa bo ve- čno živo. Pustilo bo sled, kakor sled poti, po katerih hodijo angeli. Angeli ne umirajo in hodijo med ljudmi nevidni, puščali pa bo- do sledi in tihi šum tvojih pesmi.
    Mogoče jih bodo slišali tudi ljudje,ki se bo- jijo sonca in so v večni senci.Mogoče bodo ravno ti ljudje slišali tiho pesem, ko bodo prečkali pot, z imenom 'Preizkušnja':

    Sonce sije
    na okrasno grmičje.
    Živa meja zariše senco
    na pot.
    Ne moreš mimo.
    Stopiš vanjo.
    Stopiš preplašeno
    v bolečino.
    V njej se preizkuša luč.

    Če bodo ljudje našli luč, bodo lahko sledili angelom in v njihovih srcih ne bo več bole- čine.
    Ob tem velikem dogodku ti iskreno čestita- mo.
    tvoji bratje in sestre iz Bratstva
     
    Preizkus vozičkov

    V petek, 21. marca, sta v Podlehniku pod- jetji Reha iz Ptuja in Ortopedia iz Kiela v Nemčiji pripravili predstavitev in strokovno posvetovanje o uporabi invalidskih pripo- močkov.Tako smo se prvič na enem mestu - za isto mizo - srečali uporabniki, proiz- vajalci in "predpisovalci" teh pripomočkov. Predstavniki Ortopedie so nam zelo zanimi- vo predstavili delovanje svojih ortopedskih pripomočkov in opozorili na vse, kar je potrebno vedeti pri izbiri npr. invalidskega vozička.
    Najprej je potrebno vedeti, kdo je oseba,ki bo voziček uporabljala. Pri tem je potrebno upoštevati naslednje:
  • telesna omejitev (kaj lahko človek stori in česa ne more)
  • psihično stanje človeka
  • telesna teža,ki se bo verjetno povečala
  • osebne želje in potrebe
  • kje se bo invalidski voziček uporabljal - podatki o okolju (doma v stanovanju,v slu- žbi, na ravnem ali bolj hribovitem terenu, se bo več vozil po trdnih tleh ali po mehkih terenih).
  • V odmoru smo bili povabljeni, da preizku- simo invalidske vozičke. Nekaj dosedanjih uporabnikov jih je 'korajžno' preizkusilo, "zdravi" pa so z eno izjemo le opazovali do gajanje. Škoda.Morda bilo zdravo in dobro, če bi se tudi "predpisovalci" kdaj vsaj za hip postavili v kožo uporabnika.

    Naj še omenim, da je bil na srečanju tudi zelo dobrodošel gost - upokojeni ortoped prof. dr.Pečak, ki se je kljub častitljivim le- tom med rokovanjem po imenu spomnil vsa kega izmed nas, s katerim se je kdaj srečal v svoji ambulanti. Iskreno in zavzeto se je pozanimal za naše zdravje.
    J. Raduha
     
    Zlata poroka v celjski bolnišnici

    V soboto, 8.februarja, sta v bolnišnični ka- peli Marije -Zdravja bolnikov v Celju obha- jala zlato poroko Amalija in Mihael Hrastnik iz Brstnika 8, župnija Laško.
    Kapela v kleti celjske bolnišnice noč in dan vabi vsakogar, ki stopi v to hišo trpljenja, naj v njeni tišini in navzočnosti Boga v tabernaklju znova najde sam sebe in svojo pot, so napolnili njuni sorodniki: hčerki in sinovi z družinami, prijatelji in znanci.
    Pri zlati poroki so somaševali bolniški kurat, lazarist Andrej Urbancl, dekan Jože Horvat in kaplan Dušan Kubot iz Laškega. Bolniški kurat je zlatoporočencema - Mihaelu (89 let), ki se je od začetka januarja zdravil na nevrološkem oddelku in je bil na bolniški postelji, ter Amaliji (72 let),ki hodi s pomo- čjo bergel in so jo pripeljali otroci, podelil tudi bolniško maziljenje.
    Njun zakon ob trdem delu na velikem po- sestvu, šestih otrocih, boleznih in težavah ni poznal prepira. Ko sta po operacijah v celjski bolnišnici pred dvanajstimi leti po- klonila svoj dar za uspešno zdravljenje za izgradnjo bolnišnične kapele, niti slutila ni- sta‚da bo ravno ta prostor kot edini možen služil tudi za njuno zlato poroko. Venec dvanajstih vnukinj in vnukov je olepšala vnukinja Katja, ki je zlatoporočenim starim staršem med mašo prebrala berilo.
    Amalija, rojena v župniji Tržišče na Dolenj- skem, in Mihael, ki je že v domači oskrbi v Brstniku, se zahvaljujeta duhovnikom za zlatoporočni obred, celjskima zdravnikoma nevrologoma dr.Jožetu Škorji in dr. Boštja- nu Zupanu za skrb in zdravljenje, medi- cinskim sestram pa za nego in pomoč ob zlatem jubileju.

    mag. Karolina Godina, dr. med.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ČRTICA
    Kamen z gore
    Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.
    (14)
    Nič novega
    Naslednji dan v šoli ni bilo nič posebnega. Kar pa velja za celoto, ni rečeno, da velja za vsakega posameznika. Droben dogodek lahko usodno zaznamuje posameznikovo življenje.Ne gre sicer za smrt vojaka - gla- vnega junaka, medtem ko na fronti po be- sedah generalov in novinarjev ni nič nove- ga, kot v znamenitem romanu 'Na zahodu nič novega' opisuje pisatelj Remarque, a vseeno.
    Ena od učenk se je sredi prve ure spomnila da je v plašču v garderobi pozabila kuver- to z denarjem, ki so ji ga dali starši, da bi plačala nek račun. Prosila je profesorico, če sme skočiti na hodnik, češ da je nekaj pozabila v plašču. Toda, o groza, kuverte z denarjem ni bilo nikjer. Takoj je vsa obu- pana odhitela v zbornico k razredničarki. Ta jo je seveda povprašala, če ni morda kuverte pozabila doma ali jo izgubila med potjo. Ne, dobro se je spomnila, kako je doma, ko je že bila napravljena in je dala kuverto v žep, preverila, če je ta dobro zaprt. Nemogoče je,da bi padla ven, saj je imela žep z zadrgo. Nekdo je moral denar ukrasti ...
    Razredničarka se je zamislila, potem pa ji je rekla: "Verjamem ti.Si pa tudi sama ma- lo kriva. Saj veš, da tudi po šolah kradejo. Si že komu povedala, da pogrešaš denar?"
    "Ne,najprej sem prišla k vam," je dekle za- čelo jokati.
    "Pomiri se, morda denar še ni daleč. Koliko natančno je bilo?"
    Razredničarka je naredila načrt:"Takoj bo- mo pregledali vse plašče in bunde. Če je denar ukradel kdo izmed učencev, ga je morda skril v svoj plašč, da ga ne bi imel pri sebi. Ti čimbolj mirno pojdi v razred, da ne bo nihče nič posumil. Če ne bomo našli nič, bomo naslednjo uro preverili vse torbe po vseh razredih, potem pa klicali policijo. Bomo videli."
    Nekoliko pomirjeno se je dekle vrnilo v ra- zred. Razredničarka in še ena prosta uči- teljica sta takoj natančno pregledali vse plašče. Čeprav sami nista verjeli, da bosta kaj našli, sta v nekem plašču našli iskano kuverto.Veseli nad najdbo in obenem jezni ter razočarani zaradi nepoštenosti učen- cev sta ga odnesli v zbornico. Razredni- čarka je kar takoj pohitela po učenko,ki so ji kuverto ukradli, da bi jo pomirila. Peljala jo je v zbornico ter ji pokazala kuverto in plašč.
    "Je to tvoja kuverta? Preštej denar, da ne bo kakšne pomote."
    Učenka je odprla kuverto, preštela denar in potrdila: "Seveda, moja kuverta je. Na- tančno toliko denarja mi je dala mama."
    "Dobro, tole te bo izučilo, da ne boš nikoli več tako pozabljiva. Sedaj pa naprej. Tale plašč je kar iz garderobe vašega razreda. Morda veš, čigav je?"
    Dekle, ki prej plašča sploh pogledala ni, se je sedaj zagledalo vanj. "Saj to je od ... to je od Blanke. Samo ona ima tak plašč. Drugi imajo v glavnem bunde."
    "Nemogoče.Blanka.Ona?" kar ni mogla ver- jeti razredničarka. "Si prepričana? No,sicer bomo to še najlaže ugotovili. Kuverto bom vrnila v plašč, ki bo ostal tu. Ti se vrni v razred. Ko bo odmor,takoj pridi v zbornico. Jaz bom nekoga poslala po Blanko. Najprej bodi tiho, da preverimo, če je plašč res- nično njen. Potem boš pred vsemi učitelji povedala o kraji. Zmenjeno."
    Blanka je bila nekoliko presenečena, ko je v odmoru prišla k njej ena od učiteljic in ji rekla, da mora takoj priti v zbornico. Pomi- slila je, da se ni kaj hudega zgodilo očetu, mami ali bratu. Nekoč se je že zgodilo, da so prišli po neko sošolko in ji v zbornici po vedali,da se je njen oče ponesrečil. Potem je odgnala to misel,češ da jo najbrž kličejo zaradi kakšnih aktivnosti. Ko pa je stopila v zbornico,je ostrmela. Vsi učitelji so stali, na mizi pa je bil njen plašč. Razredničarka jo je z ledenim glasom vprašala: "Blanka, je to tvoj plašč?"
    Blanka je zmedeno odgovorila. "Moj je, ja. Zakaj ...?" Razredničarka ji je energično vrgla plašč: "Dobro veš zakaj."
    Obrnila se je k njeni sošolki in ukazala: "Povej!"
    Blanka je, ne da bi se sploh zavedala, kaj se dogaja, strmela v svojo sošolko, ki je prizadeto povedala,kako je pozabila kuve- rto z denarjem v svojem plašču,kako se je med uro spomnila nanjo in šla ponjo, a je ni bilo več.Sovražno je pogledala Blanko in dodala: "In spomnim se,da je Blanka skoraj zadnja prišla v razred."
    Ta ni mogla verjeti svojim očem in ušesom To pomeni, da njo sumijo,da je sošolki uk- radla denar. "Ampak kako?" se je skušala braniti.
    "Ne sprenevedaj se! Kuverta z denarjem je bila v tvojem plašču. Sama sem jo našla, kolegica je priča. Tako je bila v žepu tvo- jega plašča, kot je sedaj. Priznaj,da si ho- tela ukrasti denar. Da te ni sram! In da ni še kaj drugega v ozadju? Kakšna mamila... V sedmem razredu ..."
    Blanka je planila v jok."To ni res.Ne vem... Jaz nisem ... jaz sem ..." Sploh vedela ni več, kaj govori. Kakor v morastih sanjah je odsotno gledala, kako je razredničarka štela denar iz kuverte.
    "Kdaj pa je še kakšen tat priznal, da je kra del?" je posmehljivo pripomnil profesor,ki je ves ta razred imel 'na piki.' "Učitelje zmer- jajo, drug drugemu kradejo ... Daleč smo prišli," je pomenljivo pogledal ravnatelja. "Saj ni čudno, če jim samo popuščamo in če ravnatelj brani učence, namesto da bi učitelji držali skupaj." Hotel mu je vrniti ponižanje prejšnjega dne.
    Ravnatelj je na hitro odločil: "Vsak čas bo pouk. Denar se je našel in policije ne bomo klicali." Blanki in sošolki je ukazal: "Vrnita se sedaj v razred in o tem ne govorita!" Potem je še dejal razredničarki: "Pogovori- te se z dekletom! Mislim,da je v veliki sti- ski in zelo potrebno pogovora."
    Blanka ni šla v razred, ampak na stranišče Tam je nekaj časa tiho ihtela. Če ne bi imela svojih šolskih stvari še v razredu, bi takoj odšla.Do konca ure se je vendar ne- koliko umirila in si večkrat umila obraz, da bi zakrila sledove joka. Šok pa je bil straho ten, kot bi jo kdo surovo pretepel. Ko se je začel odmor, je še nekoliko počakala v stranišču,potem pa neopazno šla v razred, pobrala svoje stvari, vzela plašč in odšla. Ni šla domov,ampak na samoto,kjer je po- novno in neutolažljivo zajokala. Preprosto ni mogla doumeti tega, kar se je zgodilo. Premišljevala je, kako je sploh mogoče, da so jo obtožili česa takega. Potem se je spomnila, kako so si s sošolci v nižjih raz- redih večkrat nagajali in drug drugemu za- menjavali kakšne stvari iz torb, pa tudi iz plaščev.Morda kdo to še sedaj počne? Saj je še sama letos tako ponagajala Sandri, ampak takrat ni šlo za denar. Počasi se ji je jasnilo v glavi, pa spet zmračilo. "Kaj pa, če sem to storila tudi danes, pa se še sama ne spomnim." "Nisem," je zakričala v naravo, "nisem. Zakaj, zakaj?"
    Doma je mama takoj, ko je prišla iz službe, videla, da s hčerko nekaj ni v redu. Blanka ni mogla skriti pordelih oči in šoka.Ponovno je planila v jok in neutolažljivo jokala. Na- slednji dan ni šla v šolo, tam pa se je že razvedelo o 'kraji'. Sošolke in sošolci so bili pretreseni. Govorilo se je celo, da Blanke zato ni v šolo, ker so jo odpeljali na zasli- šanje na policijo.
    Ko je po dveh dneh le prišla v šolo, je že na vratih začutila hlad in sovražno razpo- loženje. Skoraj vsi so se je izogibali. Tudi Menči, s katero sta sicer bili prijateljici, jo je s strahom pogledovala in ni vedela,kako bi začela pogovor.
    Razredničarka je med svojo uro večkrat po gledovala Blanko. Tudi sama je doma pre- mišljevala ves dogodek in njegov potek. Čeprav ni imela nobene pametne razlage, kako bi denar zašel v Blankin plašč, je bila čedalje manj prepričana o njeni krivdi. Če bi dekle res hotelo krasti,najbrž denarja ne bi tako naivno dalo v svoj plašč, razen, če je hotelo takoj v prvem odmoru skočiti iz šole in ga zunaj komu dati. Med odmorom jo je poklicala, a se je Blanka zaprla vase. Prehudo ji je bilo. Tokrat ni več jokala, a nikomur več ni zaupala,še najmanj pa raz- redničarki, ker jo je pred vsemi profesorji obtožila,da je kradla.Rekla je samo: "Nisem kradla in ne vem, kako je kuverta prišla v moj plašč."
    Tudi ta dan je odšla pred koncem pouka. Naslednji dan je v šolo prišel njen oče. Ra- zmišljal je podobno kot razredničarka. Ni bilo logike v tem,da bi Blanka kradla,potem pa ukradeni denar pustila v svojem plašču. Z ravnateljem in razredničarko so se dolgo pogovarjali. Ravnatelj se je jezil, ker se je stvar razvedela. Tudi on ni bil prepričan o kraji. Vse skupaj je veliko bolj dišalo po mladostni potegavščini. Zavedal se je, da so posledice tako hude javne obtožbe za mlado dekle, skoraj še deklico, lahko zelo hude. Tudi če jo takoj 'rehabilitirajo', bo dvom oziroma sum ostal. Sam je skupaj z razredničarko stopil v razred in otrokom pojasnil, da se tudi kaj takega lahko zgodi. Dodal je še: "Prav rad bi poznal tistega 'junaka',ki je predejal kuverto v drug plašč pa ni toliko pogumen,da bi to povedal, če- prav je videl, kaj se je zgodilo." Ni ga bilo.
    V odmoru so sošolci in sošolke takoj ob- krožili Blanko in se ji opravičevali. Ona pa je zopet zajokala: "Vsi ste verjeli, da sem kradla. Nihče me ni branil. Zdaj vem, da nimam nobenega prijatelja." Vsem je bilo mučno, a pomagati se ni dalo.
    V. S. (se nadaljuje)
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽELIM SI PRIJATELJA
    Valentinovo

    Najlepše veselje doživi človek vselej takrat
    kadar to najmanj pričakuje.
    (A. de Saint-Exupery)
    Najprej vas prisrčno pozdravljam. Oglašam se z nekaj vrsticami, ker bi rada malo opi- sala letošnje valentinovo. Mislim, da o tem prazniku še nikoli niso toliko govorili. Zame bi bil to le običajen dan, če za preseneče- nje ne bi poskrbeli vi. Naenkrat se pri vra- tih pojavi poštar s paketom zame.Na njem zagledam naslov revije Prijatelj. Zelo ve- sela sem bila, ko sem odpirala ta paket in videla, koliko lepega in zanimivega branja me čaka (op. Mohorjeva zbirka). Pa tudi marsikatera dobrota iz kuharske knjige se bo znašla na naši mizi. Za vse poslano se vam najlepše zahvaljujem z željo, da bi še naprej lahko tako razveseljevali bralce Pri- jatelja. Lepo je, če se kdo spomni nate... Bog vam poplačaj!
    Katja Medved, Vuhred

    Za presenečenje je, draga Katja,poskrbela Mohorjeva družba, ki je - tako kot vsako leto - podarila izvod svoje letne zbirke. Je pa bila resnično lepa nagrada in nas veseli da vam bo v takšno veselje in korist.Da je prišlo darilo prav na valentinovo, je zgolj naključje. Enkrat po izidu številke je pač treba poslati izžrebane nagrade... Drugače pa želi prav vsaka številka in vsak izvod revije Prijatelj doseči tak učinek, kot naj bi ga doseglo znamenje pozornosti in naklo- njenosti za valentinovo. Hoče povedati vsaki bralki in vsakemu bralcu, da nas ima Nekdo rad,nam je naklonjen,nas pričakuje, nas spodbuja in nas roti, naj hodimo po Njegovi poti, poti križa sicer, do konca, do njegovega naročja.Hvala,da ste se oglasili!
     
    Vseeno prosim

    Že dolgo se nisem oglasila,ko pa je Prijatelj tako poln lepih in čudovitih stvari. Najbrž ne boste imeli prostora za mojo pesem, a vseeno prosim,da jo objavite. Vesela bom.
    Ana Uršej

    Draga Ana, kaj če bi namesto objave kar dolge pesmi malo poklepetala?Dobrih stvari ni nikoli preveč, ne pesmi, ne črtic, ne bolj 'strokovnih' člankov. Vsaka gospodinja se počuti bolj varno, če ima kaj v shrambi in hladilni skrinji, prav tako tudi uredniki revij. Včasih kakšna pesem ali kratko razmišlja- nje,ki sicer tiči na varnem v računalniku in
    Bog pravi, da je pričujoč v soncu, luni in zvezdah: pričujoč v cvetlicah pa nas ljubi.
    Licht, 93/6,14
    v fasciklu nad urednikovo mizo, pride še posebno prav za praznike ali za dopolnitev strani k drugim člankom. Temu rečemo 'zlata rezerva.' In vaša pesem je seveda v tej zlati rezervi, ki pa lahko služi še čemu drugemu, na primer na župnijskih srečanjih bolnikov, invalidov in ostarelih. En verz iz vaše pesmi pa za vsak primer pripišem kar tukaj: Še eno veselje kljub starosti imam. Naj bralke in bralci za sedaj ugibajo, kaj bi to bilo.
     
    Skriti boji

    Ob svetovnem dnevu bolnikov sem razmiš- ljala. Bog bedi nad vsakim izmed nas. Bla- goslavlja naša prizadevanja in trud, da bi kljub bolezni živeli polno. Vidi tudi tiste skri te boje in nam želi srečo in svobodo Božjih odrešenih otrok. Plemenita srca vnema v ljubezni, da premagujejo napore služenja, lajšajo bedo, trpljenje in stiske... Naj bo Bog vsem Cirenejcem in Samarijanom bo- gat plačnik, nam pa pomaga opaziti vsako potezo dobrote, jo ceniti in v molitvi izro- čati Bogu. Bog naj naše trpljenje napravi rodovitno.
    Kati

    Draga Kati, hvala za ponoven dokaz vaše pozornosti-najprej do sodobnih Cirenejcev ki danes pomagajo nositi križ življenja, po- tem pa tudi do revije Prijatelj,njenih sode- lavcev, bralcev in bralk. Zamislil sem se ob besedah 'skriti boji'. Vsakdo od nas pozna trenutke, ko srce trepeče v notranji stiski. Ob velikonočnih praznikih bomo posebej pozorni na Jezusove notranje boje - na Oljski gori in na križu.Jezus je ta boj sklenil z molitvijo k nebeškemu Očetu: "Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi." Naj bo to tudi naš sklep.
     
    ... in bi še rada živela

    Prvič se vam oglašam. Sem vaša zvesta bralka in naročnica. Sem invalidska upoko- jenka sedemdesetih let. Čeprav hodim z berglami, se veselim vsakega dneva in bi še rada živela.Rada molim in pojem. Dneve si krajšam s pisanjem raznih pesmi. Tudi vam jo pošiljam in sicer od našega Lurda (pri Šentjerneju). V zadnjem Prijatelju je pisalo o njem. Tudi danes je tam maša, a jaz v tem zimskem času ne morem nikamor Želim zdravja in obilo sreče, saj za dobre želje ni nikoli prepozno.
    Lurška dolina, ti lepi si kraj,
    naše Dolenjske prelepi si raj.

    Pod tabo studenček tiho šumi,
    romar rad tukaj si žejo gasi.

    Marija nas kliče k sebi lepo:
    Romar, le pridi v dolinico to.

    Romar zahaja v lepi ta kraj,
    v lepi ta kraj, ko mesec je maj.

    Šmarnica lepa tákrat cveti,
    jo romar nabira, Marijo krasi.

    Čudež se tudi tukaj zgodi,
    ko čudežno tukaj se ozdravi.
    Nežka Jordan

    Za mesec maj bo tale pesmica in hvalnica 'dolenjskemu Lurdu' prav primerna. Zato vam velja zahvala in pohvala. Verjamem, da vam tudi ljubezen do Marije pomaga k tako presenetljivo pogumni in veseli življe- njski drži - kljub letom in berglam.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI V SVOJEM OKOLJU
    Med belimi rjuhami

    Zima popušča svoj ledeni objem.Na prisoj- nih legah gozda in po domačih vrtovih se prebujajo prvi znanilci pomladi.
    Moje misli hitijo nazaj v puste,mrzle in sne žene dni meseca januarja.Snežinke plešejo svoj hitri ples in snežna odeja se debeli. V trudno glavo se mi prikrade misel: "Še do- bro, da mi ni treba v službo!" Toplota pos- telje me zaziblje v prijeten sen.
    Iz jutranjega ugodja me predrami telefon. Kakšna nadloga je to! Kdo me kliče tako zgodaj? Oglasim se. Pozdravi me dobro znani glas, ki zveni zaskrbljeno. Poslušam kratko sporočilo: "Prihajam domov, ker te na Onkološkem inštitutu, v stavbi A, čaka postelja." Gledam skozi okno, sledim sne- žinkam,ki ne vedo za mojo bolečino. Zakaj se jih ne veselim?
    Pot dobro poznam, saj ne grem tja prvič. Ko ljudje slišijo 'Onkološki inštitut - stavba A', jih spreleti srh. Ko vstopiš tja drugič, tretjič,je vse drugače.Navkljub življenjskim travmam,ki se tu dogajajo vsak dan znova je lepo. Ure, polne telesnih bolečin, nam lajšajo medicinske sestre in bratje, ki ved- rega obraza, vkljub težkemu delu vsak dan prinašajo sončne žarke in tople,spodbudne besede med nas. Ne smem pozabiti na zdravnike,ki noč in dan velikodušno razda- jajo svoje težko pridobljeno znanje, ko se borijo za naše zdravje.
    Zlomljena, obupana ... nekje v daljavi mi sveti žarek upanja, da me Gospod v tej preizkušnji ne bo zapustil. Nemočna ležim med belimi rjuhami in opazujem tekanje medicinskega osebja.Zaradi izjemnih razmer na Onkološkem institutu so vse operacije v Kliničnem centru. Čakam na prevoz tja in na operacijo. Ura se približuje poldnevu, ko zaslišim svoj priimek. Vstopita dva mla- da reševalca. Dogodki, ki si rutinsko hitro sledijo, mi misli odženejo proč od strahu. Toplo odeto me objame mrzel zrak, po licu me nežno božajo snežinke in že sem v av- tu, ki me odpelje. Izlet je končan v nekaj minutah.
    V operacijski dvorani je že vse pripravljeno Pred globokim spanjem se s pogledom,pol- nim zaupanja in goreče prošnje, da bova z Božjo pomočjo zmogla, srečam z operator- jem.
    "Gospa, zbudite se, operacija je končana." Ti klici so namenjeni meni. Kako težko od- piram oči. Hvala Bogu -končano je! Čakam na prevoz v stavbo A. Časa je dovolj še za nesrečo. Ob prelaganju s postelje na nosila niso vsi poprijeli za pravo rjuho. Joj, noge so prosto padle. Nekje iz globine se mi odtrga glas strahu. Imam hudo osteo- porozo! Vsi mi hitijo zatrjevati,da se ni nič zlomilo. Res je bilo tako.
    Končno ležim v svoji postelji. Z mano je On, ki je vera, upanje in ljubezen. Obišče me v sv. obhajilu, z bolnicami, ki že lahko vstanejo iz postelje in mi priskočijo na po- moč, s prijatelji, ki me obiskujejo...
    Počasi okrevam. Dnevi postajajo lepši in z vsakim jutrom se rodi novo upanje.
    Ljubica
     
    Biti bolan, biti invalid ...

    ... se pravi biti stalno na očeh, biti stalno tarča pogledov, ki so že predsodek, saj odklanjajo, ker nočejo nič razumeti - in to skozi vse življenje.
    Biti potreben nege se pravi odreči se ne samo potovanjem, veselim proslavam in vsemu drugemu, česar so deležni nepriza- deti,temveč tudi odreči se mnogim vsako- dnevnim sprostitvam in priljubljenim nava- dam.
    Biti stalno bolan pomeni ne čakati samo na jed in pijačo, na obiske ali na izboljšanje zdravja,temveč tudi na pripravljenost dru- gih,da pomagajo. Sem spadajo še številne drobnarije,ki bolniku delajo življenje znosno
    Biti stalno bolan in potreben nege ne po- meni samo trpeti bolečine,ne pomeni samo prečutih noči in drugih težav z boleznijo, temveč pomeni prenašati tudi ceneno so- čutje, varuštvo ali celo ponižanje. Biti po- treben nege se pravi biti odvisen, upati na razumevanje, dobrohotnost, na pomoč in na ljubezen soljudi.
    Biti bolan, invalid - pomeni imeti bogastvo notranje tišine.
    Hort Sernow,
    prevod: Mara Kresnik
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    TAKO ODHAJAJO
    "Tako rada bi še kaj dobrega storila ..." je večkrat, potem,ko ji je umrla sestra invali- dka in ko ji je že začel zelo pešati vid, po- tožila Mara Kresnik iz Ljubljane,dolgole- tna sodelavka revije Prijatelj in članica ter dobrotnica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Pretresljiva želja. In storila je še mnogo dobrega. Čeprav s tako slabot- nim vidom je, besedo za besedo, stavek za stavkom,močno povečanem na fotoko- pirnem stroju, prevedla knjigo Kraft in den Schwachen (Moč v slabotnih) - pričevanja nemško govorečih bolnikov in invalidov o njihovem življenju in poti do vere,pa toliko drugih člankov,čudovitih razmišljanj in mo- litev iz glasila nemškega Bratstva in drugih revij.V svoji skromnosti ni hotela biti ime- novana. Njeni prevodi so še vedno 'zlata rezerva' tako za revijo Prijatelj kot za raz- lična srečanja bolnikov in invalidov. Ti pre- vodi, s katerimi je nadaljevala delo svoje pokojne sestre Marjete, pa so bili le 'pika na i' v njenem dolgem življenju (več kot oseminosemdeset let), ki je bilo eno samo žrtvovanje. Zaradi bolezni v družini se ni poročila, pač pa je z vso ljubeznijo, skrb- nostjo, blagostjo in obzirnostjo desetletja stregla svoji bolni sestri,vmes pa tudi svoji mami, ko je ta zaradi starosti onemogla. Mara je bila po poklicu predmetna učitelji- ca stenografije (na trgovski šoli), ker pa je rada študirala, je že v srednjih letih tudi diplomirala na ekonomski fakulteti.
    Dom Marjete in Mare Kresnik pod Rožnikom v Ljubljani je bil za člane Bratstva in sode- lavce, še posebej za urednika Prijatelja,pa tudi za frančiškane - spadala je v frančiš- kansko župnijo, za sorodnike, prijatelje in znance resnično kot dom Marte in Marije v Betaniji,ki je sprejemal Jezusa in apostole. Ob vsakem obisku smo se počutili kot do- ma. Tako Marjeti kot Mari je Bratstvo po- menilo zelo veliko, zato sta ob denaciona- lizaciji darovali velik dar za dom KBBI na Zaplani. Njuna vera in dobrota sta bili res- nično veliki.Pokazali sta se v zvestem pre- jemanju zakramentov, molitvi, gostoljub- nosti, vztrajnem delu in darežljivosti.Deset let za svojo sestro se je v začetku marca 2003 poslovila še Mara. Pokopali smo jo v petek, 7.marca 2003, na ljubljanskih Žalah Želela je oditi tako, kot je živela - tiho in neopazno,a v srcih vseh,ki smo jo poznali, kot popotnica ostajata velika sled ter sve tla luč njene življenjske daritve in blágosti.
    Hvala, vam, Mara!

    "Seveda se spominjam tiste gospe. Bila je na vozičku,a tako prijazna in bistra do za- dnjega dne;umrla je pred meseci,že lansko leto," je o Cvetki Muzlovič iz Škofij de- jala gospa, ki daje informacije v koprskem domu upokojencev. Tudi g.župnik iz župni- je sv.Marka v Kopru, ki jo je v med njenim bivanjem v domu obiskoval z Jezusom, je rekel podobno, pri tem pa je še posebej poudaril, kako verna je bila. Gospa Cvetka je doživela triinosemdeset let. Njeno živ- ljenje sta zaznamovala bolezen in življenje na invalidskem vozičku. Ko je še bila neko- liko bolj pri močeh, je zelo rada prihajala na srečanja na Mirenskem Gradu. Prijatelj je objavil pogovor z njo leta 1983 (št. 5). Rada je tudi kaj napisala za našo revijo ter v pismu izrazila svojo vero in dobroto, pa tudi zanimanje za svet okrog sebe. Med teksti, ki čakajo na objavo, je tudi njena pesem o cerkvi sv. Marka in kraju, kjer je čakala na srečanje z Gospodom, v kate- rega je verovala in upala ter vse življenje nosila njegovo znamenje - znamenje križa v obliki bolezni in invalidnosti. Cvetki v hva ležen spomin in zemeljsko slovo pesem pred praznikom sv.Marka objavljamo sedaj
    Cerkev svetega Marka

    Pozdravljena, cerkev svetega Marka!
    Na hribu njegovem ponosno stojiš.
    Že davno ta nosi svetnika ime,
    zdaj cerkev prelepa tod zre na morjé.

    Tu vinska je nekdaj trtica rasla,
    zorela je njiva pšenice zlaté.
    Tu stiskali grozdje za Rešnjo so kri,
    kruh beli so pekli, ki nas pomladi.

    Zdaj v tebi se, cerkev svetega Marka,
    daritev presveta vsak dan nam obnavlja.
    V besedi življenja in hostiji beli,
    sam Jezus se ljudstvu podarja.

    V jutru nedeljskem ljubeče
    v cerkvi pozvanja zvon milo vabeče:
    "Iz hiš in iz blokov, pridite k meni,
    iz doma počitka, vsi obteženi."

    Mati nebeška, zvezda morja,
    reši v življenju nas vsega gorja.
    Daj, da spoznali bi čas obiskanja,
    slišali zvon, ki milo pozvanja.
    Cvetka Muzlovič, 1999
    "Prvi, ki v nedeljskem jutru se do cerkve pripeljá; prvi, ki pozdrav mi vrne, ki pogle- da mi v oči, to si ti, to si ti, cehmošter..." Jezus gotovo ne bo zameril tejle priredbi znane obhajilne pesmi (Prvi, ki natrosi v jutro; SG 449), da zapišem nekaj misli v slovo in zahvalo Jožetu Priteržniku, dol- goletnemu cerkvenemu ključarju in cerk- venemu pevcu v nadžupniji Šmartno pri Slovenj Gradcu. V življenju je bil sicer kar zdrav, zadnja leta pa je zaradi bolezni in onemoglosti precej trpel. Navzlic sneženju ga je v nedeljo, --.februarja, množica nje- govih sorodnikov, sožupljanov, prijateljev in znancev pospremila na zadnjo pot v le- po obnovljeno župnijsko cerkev sv.Martina potem pa na pokopališče, kjer je med sne- ženjem posijalo sonce. Kot bi se nam Jože še enkrat nasmehnil ... Jože Priteržnik je bil v svojem kraju in širše poznana in pri- ljubljena osebnost. Že l. 1952 je kot mlad mož v časih, ki Cerkvi niso bili naklonjeni, sprejel odgovornost za domačo župnijsko cerkev in jo potem opravljal pri vseh šmar ških nadžupnikih petdeset let. Ob pogrebu so predstavniki gasilcev, kraja, cerkvenih pevcev ter župnije z lepimi in občudujočimi besedami obnovili njegovo življenje. G. Jože je bil vesel človek, kot elektromonter je ničkolikokrat obredel vso Koroško, so- deloval pri mnogih zadevah in prireditvah v kraju,z govorom ob grobu pospremil nešte to sožupljanov na Božjo njivo,duhovnikom, tudi uredniku Prijatelja -nekdanjemu šmar- škemu kaplanu - pa bil trdna opora in pri- jatelj. Šmarški ključarji tudi mežnárijo in g. Jože je bil tisti, ki se je tudi v najhujšem mrazu prvi pripeljal do cerkve, vse pripravil za nedeljsko mašo in prvi vrnil pozdrav duhovniku. Zelo je cenil razumevanje med duhovniki. Zanj je bila to,tako je po moško krepko poudaril, najboljša pridiga.A tudi on je pridigal:s svojim veseljem,z vztrajnostjo in s pesmijo. Hvala, g. Jože, za vse to, in Bogu hvala za vse 'cehmoštre',ki skrbijo za Božjo hišo in so tudi osebno kot prijatelji v oporo duhovnikom.
    Vlado Bizant
     
    Ko se je na Primorskem narava že prebu- jala v pomlad, smo se 6. februarja v Brdih poslavljali od našega prijatelja Davorina Drnovška.Letos bi praznoval petdesetlet- nico življenja. Odšel je potem,ko je v svoji bolezni dozorel za življenje brez konca. Od malega ga je spremljala teža bolezni, a se ni pritoževal. Skoraj polovico življenja je preživel v domu za ostarele, a je ohranil mladostno veselost ter bil z njo pravi son- čni žarek.Rad je poslušal narodno zabavno glasbo, znal je ustvarjati lepo razpoloženje in odganjati slabo voljo. Bil je prijatelj, ki si ga 'moral' imeti rad.Naj se sedaj s prijatelji veseli pri Očetu.
    Drugega marca je prenehalo biti srce Julke Eržen iz Šentvida pri Stični. Po smrti moža Jožeta, ki je bil vezan na invalidski voziček, je ostala povezana z nami.Zadnja štiri leta je bila tudi sama preizkušena z boleznijo. V decembru, ko jo je drugič za- dela kap, se ji je stanje zelo poslabšalo. V letih bolezni ji je hči Jožica skrbno stregla, kot je prej videla mamo z vso ljubeznijo skrbeti za očeta.Za vse dobro naj Bog Jul- ki podeli bogato plačilo v nebesih.
    s. Edith Metelko
    Gospod, daj tem in vsem rajnim večni mir in pokoj - in večna luč naj jim sveti!
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    NAŠE SLUŽENJE BRATOM IN SESTRAM
    Najstarejša župljanka v Dokležovju

    Na pobudo domačega župnika smo obiskali gospo Veroniko Slavic,najstarejšo župljan- ko iz župnije Dokležovje, gospo, ki že de- setletja v molitvi in žrtvi izgoreva za druge Pošiljam prispevek s praznovanja njenega 98. rojstnega dne, ki ga je ob slovesnem praznovanju sv. maše pričakala v krogu sosed in prijateljic.
    Tadeja Tratnjek
     
    Zimsko srečanje v Šentjoštu

    Na precej mrzlo,a sončno nedeljo, 12.janu arja, smo imeli župnijsko srečanje v Šent- joštu nad Horjulom. Kljub mrazu in snegu sem se odločila,da se ga udeležim. Zimska pokrajina, obsijana s soncem, je bila zelo lepa. Drevesa,od najmanjšega do največ- jega, so bila ovita v bela oblačila s kristali.
    Ob deseti uri smo imeli sveto mašo. Daro- vala sta jo domači župnik in p.Marko Novak Med mašo je bilo tudi maziljenje. Lepo sta povedala, da je maziljenje pomembno in potrebno za življenje in ne za smrt. Bilo je zelo lepo.
    Po maši so nas povabili in nam postregli s toplim čajem, piškoti, pijačo in drugimi do- brotami. Hvala lepa vsem gospodinjam, ki so karkoli pripomogle, da nam je bilo lepo. Bogu hvala za vse dobre ljudi,tudi mojemu šoferju, ki me je prišel iskat in me odpeljal zopet domov. Vseh dobrotnikov se s hva- ležnostjo spominjam,vse najlepše pozdrav ljam in jim želim zdravja in miru. Bog povrni vsem!
    Anica Jankovič, Vrhnika
     
    Srečanje starejših v župniji Slivje

    Starejši in bolni smo, a kljub temu radi se srečujemo in zabavamo. Zakaj pa ne? Saj smo bili tudi mi enkrat mladi,zdravi in veseli
    Leto je hitro naokrog. Prejšnje leto smo ob ljubili,da se ponovno srečamo ob jaslicah v župniji Slivje, in tako je tudi bilo.
    Konec januarja (25.1.2003) je bilo v Slivju srečanje starejših. Pripravili smo ga sode- lavci Karitas Slivje - Brezovica s pomočjo tamkajšnjega župnika ter s sodelavci Kari- tas Hrpelje - Kozina. Zbralo se je približno trideset starejših ljudi, med drugim tudi iz doma starejših v Sežani.
    Ko smo čakali goste iz doma,je bila v žup- nijski cerkvi prilika za spoved in ogled jaslic Podoživljanje božičnih praznikov iz mladih let v domači cerkvi in srečevanje s prijate lji je bilo enkratno.Gost in voditelj srečanja je bil upokojeni vremski župnik, g. Milan Prelc. Ko smo bili zbrani iz več župnij, nas je domači župnik Zdenko Štrukelj povabil v toplo župnijsko dvorano, kjer smo obhajali mašno daritev. Daroval jo je g. Milan. Ker je sam tudi bolan in invalidsko upokojen, je delil svoje izkušnje starejšim in bolnim udeležencem, dajal 'korajžo' in nakazal,kje in kako naj iščejo moči za premagovanje svojih težav, upirajoč se na vero in Božjo pomoč. Sledilo je kosilo in družabni del, v katerem je nastopil mladi šolski ansambel Navihani lisjaki z narodnozabavnimi vižami pod vodstvom učitelja Sebastjana Mavriča Viže so marsikoga popeljale v mladostna leta. Spomini so se vračali, srce je vriskalo ostala pa je želja: čimprej zopet na sreča- nje!
    Kmalu,v mesecu maju, bo prva taka prilika v Vremah v cerkvi Vnebovzete Matere Božje. Do takrat pa vse lepo in dobro ter nasvidenje v Vremah!
    Marica Kljun
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SPOZNAJMO
    Vstani in sedi!

    Redni bralci in bralke Prijatelja veste, da so v vsakem Prijatelju omenjene Jezusove besede bolniku: "Vstani in hodi!" Tak je tudi naslov oddaje na radiu Ognjišče, na- menjene posebej bolnikom in njihovim pri- jateljem. Vendar tokrat ne gre za napako v naslovu, pač pa za prispevek revije Pri- jatelj k uveljavitvi novih pravil glede sode- lovanja pri sveti maši, h kateremu spada tudi vstajanje in posedanje, ki naj bi bilo poslej po vsej Sloveniji, po vseh njenih župnijah, poenoteno. V februarju smo na to témo namreč po cerkvah prisluhnili po- sebnemu pastirskemu pismu naših škofov. Nekateri verniki ste se razveselili, nekateri pogodrnjali, češ, kaj že spet nekaj spre- minjajo in koliko bo sedaj treba stati. Med ljudmi pa že kroži nekaj anekdotic o tem: 'Vstani in sedi!' Neki župnik je novost z veseljem sprejel in pripravljal ljudi. In res, prvo nedeljo po uvedbi so vsi vstajali in sedali, kot to velevajo nova pravila, ker jih je župnik sproti spominjal in spodbujal. Pri naslednji maši pa - vsi so vstali, kot je treba, potem pa je v prvi klopi neki deček, ki se je naveličal stati, sedel in vsa cerkev ga je posnemala. Saj veste, to je tako kot pri semaforju, ko gre predrzen mladenič ali mladenka še pri rdeči luči čez cesto in te kar potegne, da greš še ti za njim, čeprav zna biti to življenjsko nevarno. Mladine ni varno posnemati.
    Da bi si laže zapomnili,kako bo 'po novem', tudi Prijatelj prinaša pregled tega sodelo- vanja (sedenje-vstajanje).Ob tem naj pri- pomnimo,da so to splošna pravila,napisana predvsem za zdrave ljudi. Tisti, ki ste na invalidskih vozičkih ali z berglami,si ob tem seveda mislite svoje,prav pa je,da ta pra- vila oziroma napotke poznamo vsaj zato, da bomo mogli druge poučiti,če že sami ne moremo več z vstajanjem Bogu čast dajati
    Glede vstajanja in posedanja imamo du- hovniki zanimive izkušnje. Nekoč sem šel v neki dom starejših občanov nadomeščat župnika. Že na začetku maše sem opazil, kako veliko spoštovanje imajo do maše in duhovnika. Kdor je mogel, je vstal. To je sicer načeloma lepo in prav, vendar nas Cerkev uči tudi obzirnosti. Zato sem nav- zočim lepo razložil: "Če je za menoj kdo, ki ne more vstati, bo Jezusu bolj prav,da kar obsedi, pa čeprav beremo evangelij. 'Ljubi svojega bližnjega!' kot nas uči Jezus, tam, kjer polovica ljudi ne more vstati, ne po- meni nič drugega kot to, da obsedimo. Da bi me razumeli in vzeli zares,sem 'duhovito' dodal:"Če brezobzirno kar vstanete in člo- veku za vami, ki je na vozičku, preprečite, da bi videl na oltar, bi morali pri prvi spo- vedi povedali še tale greh:'Pri maši sem bil brezobziren.'" Nekoliko čudno so me ljudje gledali, ampak so razumeli in kar sprejeli. Še večkrat sem kaj takega povedal.
    Po nekaj letih te moje silne uvidevnosti do starejših, posebej do ljudi na vozičkih, pa doživim tole. Ognjevito pripovedujem po- znani invalidki o teh svojih napotkih, ona pa: "To pa nimaš prav. Ravno zadnjič mi je neka gospa rekla, da tako težko sedi, pa jim župnik, tako kot ti, ne pusti vstati. Tako maha z rokami, z dlanmi, obrnjenimi navzdol, naj kar sedijo, da si nihče ne upa vstati.Gospa ima težave s kolki in ne more dolgo sedeti pri miru, laže pa stoji, a ne sme. Boš že videl, kako je to,ko boš star." Ko me kdo takole preseneti, se običajno popraskam po glavi ali po bradi in tudi ta- krat sem se. "To pa nimaš prav," mi je še enkrat poočitala.
    Od takrat naprej pri mašah v domovih sta- rejših občanov ali na župnijskih srečanjih bolnikov, invalidov in ostarelih navzočim priporočam, naj bodo obzirni in naj tudi spoštujejo navodila škofov, sicer pa velja: "Vstani, če težko sediš, in sédi, če težko stojiš!"
    Zame in za vse duhovnike pa velja: Očitno nič ne pomaga biti obziren,če prej ne pris- luhneš samim ljudem oziroma se taki 'obzi- rnosti',ki izhaja iz sebe,reče-brezobzirnost Ja, vse življenje se učimo.
    "Vstani in sedi!" gre pa po novem takole:
    1. Od znamenja zakristijskega zvonca do konca glavne mašne prošnje: stojimo.
    2. Med berili in psalmom: sedimo.
    3. Med alelujo, vrstico in evangelijem: stojimo. Stojimo tudi, če je samo vrstica, na primer v postu.
    4. Med homilijo (pridigo): sedimo.
    5. Med izpovedjo vere in prošnjami verni- kov za vse potrebe: stojimo.Pri besedah: "in se je utelesil...": se globoko priklonimo.
    6. Med pripravljanjem darov: sedimo.
    7. Od vključno povabila "Molite, bratje in sestre" do konca "svet,svet,svet": stojimo
    8. Med evharistično molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika "skrivnost vere".Klečijo tisti, ki so v klopeh. Po "skrivnost vere" do "očenaša" tisti, ki so v klopeh, klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.
    9. Tisti, ki med evharistično molitvijo sto- jijo,se pri mašnikovem pokleku pri spreme- njenju globoko priklonijo.
    10. Od povabila k očenašu do vključno: "Gospod, nisem vreden": stojimo.
    11. Po obhajilu klečimo ali sedimo (po- dobno kot pri točki 8).
    12. Med prošnjo po obhajilu: stojimo.
    13. Med oznanili: sedimo.
    14. Med blagoslovom: stojimo.
    15. Med sklepno pesmijo: stojimo.

    Vir: Sporočila slovenskih škofij 2003/2
    pripravil: Vlado Bizant
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZVEDRILO
    Nagradna križanka:

    Tokratni prerok velja za zadnjega pred Ja- nezom Krstnikom.Je rečeno preveč? Ga že veste? Če ne, začnite reševati križanko... Kratica SVP v križanki pomeni svetopisem- ski (npr. SVP KRAJ). V Sv. pismu poiščite pravo knjigo, poglavje in vrstico,pa bo šlo.
    Glavno geslo križanke je vabilo, ki ga je v Božjem imenu izrekel omenjeni prerok. Zelo primerno je za postni čas. Dobite ga na barvnih poljih, če črke istobarvnega polja berete od zgoraj navzdol v zaporedju: vijolična, rumena, zelena, modra. Te štiri besede prepišite na dopisnico in jo do 1. maja pošljite na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: KRIŽANKA.

    Nagrade 2/2003:
    1. knjiga 'Sreča je metulj' (avtor Zvone Modrej)
    2. CD - ljudski pevci Roženkravt Krško
    3. kalkulator
    4. knjiga 'Mavrični angel'(avtor Karel Gržan)
    5. nakupovalna vrečka s simbolom miru
    6. vezen prt
    7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

    Rešitev nagradne križanke št. 1/2003:
    OBRNITE SE K MENI

    Nagrajenci 1/2003:
    1. Spominek iz Lurda: Darinka Žerjav, So- jerjeva 2, 1117 Ljubljana
    2. mavrični šal: Jožefa Zupančič,Gorica 25 3263 Gorica pri Slivnici
    3. CD z duhovno mislijo: Marija Štamol, Rimska c. 85, 3311 Šempeter v Sav. dolini
    4. kvačkan prtiček:Zvezdana Zadnik,Stara Loka 31, 4220 Škofja Loka
    5. knjiga 'Kako udomačiti bolezen': Štefan Hozjan, Pot sv. Antona 49, 5280 Idrija
    6. glasbena kaseta KDLP Roženkravt: Mira Matko, Studenec 64, 8293 Studenec
    7. komplet - obesek za ključe,ogledalce in odpirač: Anica Horvat,Pečarovci 113,9202 Mačkovci.
    Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!
     
    Kar sédite

    Na večjo cerkvene slovesnosti povabijo tudi politike.Nekateri sicer hodijo v cerkev in jim je potek maše znan, drugim pač ne. Eden od teh slednjih, zamudi, kot se za 'pomembneže' spodobi. Skozi zakristijska vrata ga usmerijo na sedeže v prvi vrsti. Vstopi ravno takrat, ko pred evangelijem začnejo peti alelujo. Gospod politik, prese- nečen in ganjen nad tako lepim sprejemom saj so ob njegovem prihodu vsi navzoči vstali in navdušeno zapeli, se obrne proti ljudem, jim z rokami daje znak in glasno pravi: "Hvala lepa, hvala lepa, kar sédite, kar sédite!" In se usede ...
    VSTANI IN HODI!
    radio Ognjišče
    Vsak tretji torek v mesecu ob 2030
    15. april      20. maj
    ponovitev v ponedeljek (po oddaji) ob 22h

    Tinjan 91,2 Mhz • Planina-Ajdovščina 91,2 Mhz • Radlje 96,5 Mhz • Kalvarija Maribor 97,5 Mhz • Križna gora 96,8 Mhz •Krvavec 104,5 Mhz • Tolsti vrh 104,6 Mhz • Kum 105,9 Mhz • Boč 107,3 Mhz • Sveta gora 107,5 Mhz
    Križanka
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    POKAL PRIJATELJA
    Svetnik z levom je upodobljen v mnogih cerkvah, po njem pa se imenuje tudi nekaj krajev v Sloveniji.O njem poje tudi naš naj večji pesnik.Gre za enega od evangelistov Povejte:

    1. Ime svetnika:
    a) sv. Marko
    b) sv. Matej
    c) sv. Luka
    2. Katera knjiga Sv. pisma je vir za simbole evangelistov?
    a) evangeliji
    b) prerok Ezekijel
    c) Psalmi (Ps 57)
    3. Zakaj ima prav on leva?
    a) Tega sploh ne vemo (naključno)
    b) Edino on omenja leva v svojem evangeliju
    c) Omenja, da je Jezus med 40-dnevnim postom v puščavi bival med zvermi - torej tudi med levi.

    Pravilni odgovor PP 1/2003: B B C

    Spodbuden začetek, ne sicer za sestav- ljavca, pač pa za sodelujoče v 7. pokalu Prijatelja... Skoraj vsi ste odgovorili pravil- no. Zdi se, da sv. Valburga nikakor ni pov- sem neznana svetnica. Prebivalci Valburge vasice pri Smledniku na Gorenjskem, bi se ob tej pripombi lahko čutili kar malo uža- ljene.Resnično pa veliko ljudi v Sloveniji ne ve,da se njihovi kraji imenujejo po kakšnem svetniku. Ali to pomeni, da bodo letos na vrsti svetniki, po katerih se imenuje kak kraj? Morda pa je tole ugibanje zapisano le zato, da vas spelje v napačno smer. Bomo videli ... Tisti, ki ste pravilno odgovorili in poslali rešitev, pa vedite, da imate še 17 enakovrednih konkurentov.

    Odgovore pošljite do 1. maja na naslov: PRIJATELJ,za PP, Tabor 12,1000 Ljubljana
    Pravilni odgovor za PP 2/2003:
    1) a b c  (pravilno obkroži)
    2) a b c
    3) a b c
    Priimek in ime: ......................
    Naslov ................................
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTAVLJENI TRENUTKI
    Fotografije s podnapisi:

    • Molimo te, Kristus, in te hvalimo - ker si s svojim križem svet odrešil
    (križ, ob njem dve sliki Marije z detetom)

    • Sveta maša - obnavljanje Jezusove daritve (somaševalca - invalidi pri maši)

    • Življenje je darovanje
    (invalidka na prireditvi govori v mikrofon)

    • Drug drugemu se darujemo
    (dekle pomaga starki pri hoji)

    Darujem vam ustavljene trenutke in želim veselo Alelujo
    Tone Planinšek
     
    Kolofon
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OVITEK ZADAJ
    O, skloni se k meni in mi tiho povej:
    ali bo moje življenje odslej,
    ali bo ... ali bo -
    sladka pesem velikonočnih zvonov?
    V najtišjih globinah malodušnih src
    bi tipala z mehko, sočutno roko;
    najslajše sanje
    bi sipala vanje,
    budila v njih vero bi Vate in v sé.

    Velika noč - Veliki dan!
    Glej zadnji akord je slovesno ubran,
    poslednja misel - struna zlata
    na harfi duše - zveni, zveni
    in v Tvoje zarje, Gospod, koprni ...
    Mirko Kunčič
    (iz Velikonočne molitve, 1927)
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    oblikovanje in izdelava: primož cvetko  •  copyright © 2003 prijatelj - tabor 12 - 1000 ljubljana slovenija  •  elektronski naslov: revija.prijatelj@rkc.si