Dragi prijatelji!

"Jutro je pametnejše od ve- čera."Misel Zvoneta Modreja pokojnega sodelavca naše revije,zapisana v njegovi prvi knjigi 'Sreča je metulj', me je kot toliko drugih njegovih misli zelo nagovorila. Za jutro običajno rečemo,da je (bilo) lepo, sončno,ali pa megleno, turobno... Zvo- ne Modrej pravi, da je jutro pametno, in to vsako jutro. Zanimivo! Najbrž se zelo strinjamo, da postanejo stvari po prespani noči čisto drugačne. Čustva se poležejo in misli uredijo.
Je morda kakšno jutro še prav posebej pametno? Kot kristjani ne ugibajmo pre- več in recimo: velikonočno jutro.Potem ko se je za tri dni v najtemačnejšo noč smrti pogreznil sam Božji Sin Jezus Kri- stus, je nastopilo jutro vseh juter, naj- pametnejše jutro - velikonočno jutro vstajenja. Vse, kar doživljamo,še pose- bej trpljenje, bolezen, invalidnost, sta- rostna oslabelost pa tudi krivice, pos- tanejo v luči velikonočnega jutra čisto drugačne. Čeprav so še napol v temi, na njih že odseva zarja vstajenja.
Doživljanje, razmišljanje in življenjska spoznanja Zvoneta Modreja so bila za člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov iz Ljubljane in okolice vodilo le- tošnjemu praznovanju svetovnega dne- va bolnikov. S pomočjo gosta - igralca Janeza Albrehta - smo hkrati proslavili še slovenski kulturni praznik. Preberite si zapis o tem! Zvone je med drugim zapisal, kako je poskušal zgrda in zlepa odgnati svojo spremljevalko (multiplo sklerozo), vendar je bila ta močnejša. Tudi Marinka Mohorič iz Smlednika, s katero Prijatelj objavlja pogovor, še pre dobro pozna to vsiljivo spremljevalko. Njen mož Jože in drugi dobri ljudje ji pomagajo, da je "življenje v troje" zno- sno. Povabljeni k branju!
Vsem, ki vztrajate in vam Prijatelj lepša dneve, utrjuje vero, prinaša upanje ter doliva olja na plamen krščanske ljubez- ni, pa tudi vašim domačim iz srca želim veselo Alelujo!

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: križ, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: Crngrob, stranski oltar (Jezus v ječi), foto Vlado Bizant

April

Da bi zavzeto spodbujali dobro pripravo kandidatov za svete redove in stalno izobraževanje posvečenih služabnikov. Da bi v krščanski skupnosti misijoni va- bili k razmišljanju ter spodbujali stalno zavzeto delo v okviru redne pastorale. Da bi imeli radi svojo domovino in spoš- tovali njene voditelje.

Maj

Da bi priznali družino, ki temelji na za- konski zvezi med moškim in žensko, za osnovno celico človeške družbe. Da bi po priprošnji Božje Matere Marije bila evharistija za katoličane srce in duša misijonske dejavnosti. Da bi cenili duhovne vrednote, ki jih je Evropi dalo (in še vedno daje) krščanstvo

Skrivnost učlovečenja Boga

V prejšnji številki smo začeli z razmišljanji o četrti verski resnici, ki govori o učloveče- nju Boga in odrešenju člove- ka. Rekli smo,da je nicejsko-carigrajska veroizpoved pojasnila odrešenjski pomen učlovečenja Boga s formulacijo: "Zaradi nas in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes."
To je trditev, katero še globlje razloži formulacija iste veroizpovedi, ki pravi: »Bil je tudi križan za nas«. Učlovečenje ima že samo v sebi smisel na(do)mest- ništva, zamenjave.Bog je postal človek zaradi našega odrešenja. Učlovečeni Bog,Jezus Kristus,nas je s svojim življe- njem in trpljenjem rešil naših grehov in nam odprl dostop k večnemu življenju in večni blaženosti.
Danes se bomo skušali nekoliko ustaviti prav pri skrivnosti učlovečenja. Kaj se je zgodilo z učlovečenjem in kakšne posledice ima to za naše življenje? Ka- tekizem pravi,da je vera v resnično uč- lovečenje Božjega Sina razločilno zna- menje krščanske vere. V svetem pismu je zapisano:"Božjega duha spoznate po tem: vsak duh,ki prizna,da je Jezus Kri- stus prišel v telesu,je od Boga" (1 Jn 4, 2). V istem pismu sv. Janez pravi: "Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jezus Mesija? Antikrist je tisti, ki zanika Očeta in Sina." V času postmoderne, new age-a, neopoganstva in silnega iskanja neopredeljene in nedefinirane duhovnosti je to vprašanje temeljnega pomena. Vsakemu kristjanu mora biti to kristalno jasno. Vsi človekovi poizkusi rešitve iz sužnosti lastnega jaza so ja- lovi,če ne sprejmemo omenjene resnice in se je ne oklenemo.
Sv.Tomaž Akvinski v tretjem delu svoje Teološke sume, kjer govori o Kristusu kot Odrešeniku in Gospodu, takoj v za- četku pokaže središčno perspektivo, s katero se loteva vprašanja učlovečenja Ko zavrne spekulacije glede tega, ali bi se Bog učlovečil, če človek ne bi grešil, ostaja pri trditvi Svetega pisma:"Kristus je prišel na svet,da bi rešil grešnike" (1 Tim 1, 15; Mt 1, 21; Lk 19, 10). Brez dvoma bi Bog, ki je vsemogočen, našo naravo lahko obnovil po povsem drugi poti kot po tej.Sv.Tomaž v luči biblične trditve odkriva tako zastonjskost kot tudi notranjo primernost učlovečenja. Bog se je hotel v neskončni veličini svoje dobrote po milosti združiti z našo naravo,da bi jo rešil. Njegovo poslanst- vo na zemlji se tiče tega, kar ljudi pre- raja v Božje otroke. Pri sv.krstu smo bili vcepljeni v Kristusa in tako posinovljeni V dar smo dobili v polnosti delež pri Božji naravi. Kristus podeljuje človeški naravi svojo najvišjo stopnjo popolnosti ter sestavlja našo blaženost in končni cilj našega bivanja (prim. 2 Pt 1,4). Da bi nam omogočil dostop k Očetu, nas mora osvoboditi naših grehov (prim.Rim 5, 2) in odstraniti našo pokvarjenost. Učlovečenje se je tako pokazalo kot predpostavka 'čudovite izmenjave' med izbrisanim grehom in podarjeno milostjo.
Cerkveni očetje so tesno povezovali učlovečenje in odrešenje,o tem smo ra- zmišljali že v prejšnji številki. Tertulijan naglaša: "Kristus,ki je bil poslan v smrt, se je moral tudi roditi, da bi mogel um- reti." Leon Veliki, ko razlaga to misel, pravi: "Kristus je stopil v našo človeško naravo,da bi sprejel nase stanje grešne narave,ne le bistvo; edini vzrok rojstva Božjega Sina je bil, da bi mogel biti pri- bit na križ." Narava, ki si jo je privzel Božji Sin,ne samo da je popolna s tele- som ter čutno in razumno dušo,temveč pripada Adamovemu rodu prav tako ka- kor naša. Ker je človeška narava, ki je bila potrebna očiščenja, pokvarjena narava v Adamu "je bilo potrebno,da je Kristus sprejel meso,katerega substan- ca je prihajala od Adama, da bi s tem, ko jo je privzel, isto človeško naravo ozdravil,"pravi sv.Tomaž. To,kar bi slu- žilo za zadoščenje vse narave, je Bog hotel v bistvu potegniti iz narave, ki je bila zaradi greha pokvarjena. Na neki način je morala biti upoštevana pravič- nost, ki zahteva, da ta,ki je grešil, tudi zadoščuje.Tako je bil tudi Kristus,kakor mi,podvržen kaznim te zemlje: telesnim slabostim,ki jih ljudje prejemajo iz izvir- nega greha, duševnim mukam (ne v to- likšni meri, da bi le-te gospodovale nad razumom) ter predvsem nujnosti smrti - vsem vzrokom neprostovoljnih muk, ki so del naše narave, okužene zaradi iz- hajanja iz Adama. Kristus se je hotel prostovoljno podrediti vsem preizkuš- njam in je jasno napovedoval svoj križ. Ko je prišel na ta svet,da bi nase nalo- žil kazen, ki pripada človeškemu grehu, je želel "prevzeti nase meso, podvrženo človeškim slabostim, da bi v njih mogel trpeti in biti skušan ter bi nam po tem sredstvu prinesel pomoč. V kaznih,ki jih človek trpi v svojem mesu zaradi greha najde Kristus materijo za zadostitev v korist vseh. Slabosti, lastne "mesu gre- ha" (Rim 8,3), ki jih je prevzel nase, so kakor stvarno predvidevanje odrešenj- skega trpljenja in smrti. Ker je Kristus dejansko ves iz našega rodu, sam pa brez greha, je zato sposoben zadostiti za krivde vseh.Sv.Tomaž zaključuje:"Ko je prevzel nase Adamov rod, je Beseda po svoji človeškosti postala hostija, ki more pravično zadostiti za grešnega človeka: za Adama in ves človeški rod."
V Sinu, ki se je učlovečil zaradi našega odrešenja,nam je bilo dano razumeti,da je "Bog ljubezen" (1 Jn 4,8) in da prav iz tega izhaja njegova potreba ljubiti svet. Človekov greh ni presenetil Boga kot nepričakovan dogodek, zaradi ka- terega bi moral nenadoma uvesti nova merila. Stvariteljski dej z vso dramo, ki se z njim začenja, je trdno zasidran v notranje trinitarični ljubezni. Uvod v to dramo se od vekomaj začenja v Jezusu Kristusu, ki je njena središčna oseba. V njem je, pravi H.U. von Balthasar, učlo- večeni Bog "preobložen" s "preizkušnja- mi, tesnobo in z bolečinami,ki jih je po- trpežljivo prenašal od trenutka rojstva do skrivnosti trpljenja."To je trinitarična ljubezen, ki se hkrati skriva in očitno kaže očem vere."Vse je nastalo po njej in brez nje ni nič nastalo, kar je nasta- lega" (Jn 1,3).V prvotni odrešenjski na- črt je vnaprej vključeno "Jagnje božje", "vnaprej določeno jagnje že pred ute- meljitvijo sveta", da bi bilo "dragocena kri" (1 Pt 1,19 s.), iz ljubezni darovano življenje. "Ljubljeni, s katerega krvjo smo bili osvobojeni" in naprej določeni, da bi bili za Boga Očeta "posinovljeni otroci" (Ef 1,4-7).
Vse izhaja iz Očetove odrešenjske odlo čitve,ki želi v Kristusu po Svetem Duhu vse pritegniti k sebi. Kadar človek za- sliši evangelij,veselo novico,ki razodeva vse zgoraj povedano, in to oznanilo sprejme z odprtim in preprostim srcem, izgubi strah pred Bogom.Kot grešnik la- hko mirno pride pred Boga in po usmiljeni Božji ljubezni stopi v proces očiščeva- nja.Ko opere svoja oblačila v Jagnjetovi krvi,se lahko pridruži množici,ki je zbra- na okrog prestola in Jagnjeta.

Janez Oberstar

Op.: zadnji odstavek v reviji ni bil objavljen

Vesele in globoko doživete velikono- čne praznike ter okrepljeno vero v smisel trpljenja in v vstajenje vsem bralkam in bralcem revije Prijatelj želijo uredništvo,uprava in dopisniki

Luč je in življenje je!

"Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu" (Jn 12, 24). V dnevih ko se prebuja narava in vsepovsod klije novo življenje, ko v zemljo polagamo različna semena, iz katerih bodo zrasli plodovi, obhajamo velikonočne praznike ki nam skupaj z dogajanjem v naravi go vore, da je Življenje močnejše od smrti, da mora seme umreti, da vzklije novo življenje, da je ljubezen močnejša od vsega slabega.
Vsak po svoje smo povabljeni,da odgo- vorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: "Koga iščeš?" (Jn20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze,ki te bo v polnosti sprejemal ljubil in varoval.Prisluhniti temu vpraša- nju danes pomeni srečati se z vso res- ničnostjo svojega bivanja, sprejeti tudi svojo ranjenost, nemoč, krhkost, kajti samo tako nas more Gospod ozdraviti, sprejeti v celoti takšne, kot smo, dati našemu življenju smisel. Marija prepo- zna vstalega Kristusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu,ko v njej ponovno od- krije njeno notranje bitje, dostojanstvo in svobodo bivanja,ko v njej odkrije bo- gastvo življenja in darov,po katerih Bog vsakogar kliče v življenje in mu daje enkratno poslanstvo. Tudi sodobnemu človeku - iskalcu je Gospod blizu, kliče ga po imenu, da mu odkrije novo boga- stvo življenja in spregovori o upanju, ki človeškemu življenju odpira čisto nove razsežnosti, neskončna obzorja bivanja
Tako kot v prvem velikem tednu tudi danes velikonočna zarja prihaja skrito, neopazno, brez hrupa, prihaja drugače, kot bi si to po človeško predstavljali ali želeli. Odkrijmo to svetlobo,to Luč,ki je premagala vse temine, da bo naša pot bolj gotova,naš pogled v prihodnost pa poln upanja in veselega pričakovanja!

dr. Tone Jamnik

Na kolesu

»Neverjetno, koliko mi je od- leglo,ko sem napisal svojega 'Biciklista', pa 'Mimoidoči ne vedo',ali Modrokrvni sindrom! Koliko stvari sem razčistil pri samem sebi in si dokončno prišel na jasno...«. (Zvone Modrej, Sreča je metulj). Vas zanima, kaj to je Modrokrvni sindrom?
Kot otroci smo ob branju pravljic o kra- ljih in kraljičnah v otroški utrujenosti gotovo kdaj sanjarili, kako bi bilo, če bi tudi mi bili kraljeviči ali kraljične,ki jim ni potrebno nič delati.Vse se vrti okoli njih in jim streže.Takšni ljudje naj bi imeli drugačno - modro kri. Čisto tako kot v otroških sanjah, pa vendar čisto druga- če, se resnično marsikomu zgodi,da mu ni treba nič več delati. Vse namesto njega naredijo drugi, ker ima pač 'MS - modrokrvni sindrom'  (beri multiplo skle- rozo). Kako doživlja svoj MS MARINKA MOHORIČ,Hraše 56,1216 Smlednik? Ko ji je pred kratkim Prijateljev sodelavec Lojze Čokl na njenem domu pokazal, kako naj na računalniku uporablja in- validske pripomočke, smo se kar hitro domenili še za en obisk V zasneženem februarskem popoldnevu,ko se je iz slu- žbe vrnil mož Jože,smo se lepo na top- lem pogovarjali o življenju ljudi z modro krvnim sindromom. Nekaj vprašanj za pogovor je že prej pripravila Marinkina prijateljica in tudi dopisnica Prijatelja Alenka Oblakovič,ki pa ji zdravje in vre- me tisto popoldne nista pustila iti na pot.

Marinka, ali poznaš knjige Zvoneta Modreja in njegov Modrokrvni sin- drom? Kaj praviš na to,da ti ni treba nič več delati?
Mislim, da je res veliko stvari tako, kot je Zvone zapisal in da se v bolezni res vse vrti okoli tebe.Ni pa lahko koga pro siti za pomoč, ker ne veš, če bo tisti človek razumel.Domači to nekako razu- mejo in so navajeni. Zvonetovo knjigo 'Sreča je metulj' sem dobila med prvimi - prek našega društva. Osebno sem ga dvakrat srečala. Nekoč nam je na leto- vanju v Pineti govoril, kako je s tem,če invalid želi biti še v službi oziroma kako je z benificirano delovno dobo. Kasneje mi je to zelo prav prišlo. Meni se je zdel zelo dostopen in izobražen. Tudi s tele- vizije se ga še spomnim. Kar naenkrat ga ni bilo več videti. Mislila sem, da je šel samo v drugo službo, potem se pa srečamo kot bolniki.Tudi z Marijo Lesjak ki je dolgo vodila otroške oddaje na ra- diu, sva se po naključju srečali na Soči. Tudi ona je imela multiplo sklerozo in je že pokojna.Skupaj sva hodili 'na cigare- to',čeprav je nobena ni mogla več držati
Zvone je zapisal,da se je vse skupaj začelo z občasnimi motnjami v vidu utrujenimi koraki in težkimi nogami in to pri dvaindvajsetih letih, ko je delal s polno paro ter hkrati študiral Kako in kdaj pa se je tale modro- krvni sindrom začel kazati pri tebi?
Tega se zelo dobro spominjam.Vse leto 1982 sem že zelo utrujena prihajala iz službe,pa še malo zanašalo me je.Zato me je bilo sram iti peš z avtobusne po- staje in sem hodila s kolesom do Smle- dnika in domov. Če sem šla peš, so vsi mislili,da sem se ga malo nacukala. No- beden ni razumel ali pomislil na bolezen. Ko sem šla najprej k domači zdravnici, mi ni vedela povedati ničesar. Takrat sem delala na občinski upravi v Kranju. Zgodilo se mi je, recimo, da sem v roki držala kartonček kakšnega občana in mi je kar zletel na tla. Se pač zgodi, a mislim, da so to že bili znaki moje bole- zni. Pa vid mi je začel pešati. Tudi roke so postajale mravljinčaste, najprej dva prsta na desni roki, potem počasi cela roka. Po dveh letih pešanja, leta 1984, sem končno rekla zdravnici, da ne mo- rem več hoditi na delo. Posmehnila se mi je, češ da se na občini 'še nihče ni pretegnil od dela' in da si samo izmišlju- jem svoje težave ali pa da so psihične narave. In res me je poslala na pregled k psihiatru. Z njim sva se lepo pogovo- rila in je hitro ugotovil, da nimam nobe- nih psihičnih težav. Predlagal je pregled pri nevrologu. V avgustu 1984 sem bila v Ljubljani sprejeta v bolnišnico,prav za Mali šmaren pa sem šla domov s potr- jeno diagnozo. Spominjam se, kako sem šla peš čez tržnico proti avtobusni po- staji.Tam sem si naročila kavo in odprla izvide. Pisalo je: skleroza multipleks. Zdravnica je še potem težko verjela, češ da se to bolezen ne da ugotoviti v enem mesecu.
Pa si vedela, kaj to je?
Samo po intervjujih v reviji Ognjišče in pa iz enega članka v reviji Jana. Pisalo je o opotekanju. V bolnišnici mi niso nič povedali.Saj tudi spraševala nisem. Mi- slila sem si: "Mi bodo že povedali..." Pa mi niso ... Samo domov so me spustili. Toliko sem pa iz tistih intervjujev vede- la, da sem domačim takoj rekla: "Nikdar več ne bom mogla teči, pozimi pa ne smučati ..." To je bilo namreč prej moje veliko veselje.Kasneje sem na srečanjih bolnikov s to boleznijo - posebej na le- tovanju v Pineti - videla, kaj me čaka. Spomnim se tudi, kako sem nekoč na televiziji videla oddajo o Zvonetu Mod- reju, kako je počasi korakal. Dobro je, če vidiš, kaj te čaka. Oba z Jožetom sva se učila. V začetku mi na letovanju ni 'pripadal' spremljevalec oz. spremlje- valka, a je Jože vseeno šel zraven. Po- magal je nekemu bolniku s to boleznijo in se učil,da bi kasneje mogel pomagati meni. V Pineti smo se spoznali tudi s Tonetom Planinškom.
Jože je dopolnil: Spremljevalce so imeli samo hujši bolniki. Jaz sem šel zraven, vendar sem si vse sam plačal. Sem pa rad pomagal.Nekoč me je vodja skupine spraševal, kje so drugi spremljevalci. "Kaj pa jaz vem," sem mu odvrnil, "saj jaz nisem spremljevalec. Sam sem si plačal bivanje. "Kako, saj samo tebe vidim, da z vozički letaš, pa še plačal si bivanje?" Takoj je zahteval,da mi denar za tisto bivanje povrnejo, drugo leto pa me je prosil, če bi šel za spremljevalca. Marinka je takrat še lahko hodila z ber- glami. Vsako leto sem pomagal kakemu bolniku na vozičku. Celo dežuren sem bil ponoči in sem tudi katetre menjaval, čeprav nisem bil nič usposobljen. Kar navadil sem se. Pa tako je: Človek ki streže invalidu, mora tudi 'dušo imeti'. To je prvi pogoj. Tone ve, kako sem jih 'rihtal'. Marinkino zdravje se je počasi slabšalo, jaz sem pa glede pomoči že tako prišel 'v prakso', da se sedaj kar znajdem. Tudi jaz sem sprejel: "Kakor Bog hoče, pa naj bo."
Torej menite,da je za domače dobro če se seznanijo z boleznijo in nje- nim potekom ter si ne zatiskajo oči?
Oči zatiskati sploh ne! Če sumiš na bo- lezen, jo moraš čim prej spoznati. Reši- tve ni. Podaj se v tisto, kar mora priti.
Sta bila večkrat na letovanju?
Od leta 1986 sva bila tam vsako leto do tistih velikih političnih sprememb.Pineta je namreč na Hrvaškem. Nato sem bila nekaj let kar doma, potem pa sem šla najprej sama v Topolšico. Takrat je še nekako šlo z berglami. Naslednje leto sva šla oba. Večkrat sva bila tam,ko pa se je Jože malo poškodoval,jaz pa tako težko grem v avto, sva nehala hoditi okrog.
Ali sta oba tukaj domačina,iz te vasi?
Jože: Jaz sem doma iz Repenj, samo čez hrib je to.
Marinka: Jaz sem pa doma na kmetiji tu blizu. Tule smo imeli včasih hišo za hlapce in dekle, midva sva pa naredila novo hišo.
Prej ste omenili, da ste delali na ob- čini. Kaj ste po poklicu?
Kako naj rečem, sem ena tistih, ki že imamo devetletko in to zato, ker sem pač sedmi razred ponavljala.Najprej sem se zaposlila v Iskri. Bilo nas je okrog tristo žensk. Odnosi niso bili najboljši in sem si želela drugam. Dobila sem tako delo,da sem delala samo dopoldne, po- poldne pa hodila na administrativno šo- lo. Tako imam spričevalo te šole.Takrat sem tudi rodila hčerko Majo. Porodniška je trajala le dva meseca. Življenje je bilo kar naporno: služba, šola, gradnja hiše, rojstvo hčerke. Kar prehuda ...
Pa misliš, da je ta preobremenitev kaj pripomogla k bolezni?
Mislim, da ne. Saj večina mladih žensk živi tako. Mogoče je kaj vplivalo to, da sem drugega otroka rodila tri mesece prezgodaj in nama je umrl, jaz pa sem se potem celo leto zaradi tega 'žrla'.
Kako nasploh sprejemaš pešanje moči ter bolečino?
Pred tremi leti sem imela zelo hude bo- lečine v desni rami. Tudi minute nisem mogla zaspati. Zvečer je prišel zdravnik ter mi dal injekcijo proti bolečinam in krčem, a je že po nekaj urah popustila. Drugače proti krčem vedno jemljem zdravila. Med bolniki s sklerozo multi- pleks jih ima menda okrog sedemdeset odstotkov bolečine, trideset odstotkov pa je brez njih.Spadam med tiste z bo- lečinami. Bolijo me noge, ki se začnejo tresti. Ponoči me grabijo krči. Jože mi noge podklada z blazinami.
Koliko časa si pa že na vozičku?
Šest let je tega.Februarja 1997 sem šla ponovno na invalidsko komisijo v Kranj, če mi bodo kaj zvišali invalidnost in s tem dodatek k pokojnini. Rekli so mi, da sem šele po toliko letih bolna tako, kot so oni predvideli že za deset let poprej. Kar 'za malo' se mi je zdelo, kot da se norca delajo iz mene. Na vrat na nos sem morala iti Ljubljano, v Sočo. Aprila sem še sama šla tja dol, junija sem se pa vrnila - na vozičku. Nikoli več nisem prišla nazaj na bergle. Prve bergle sem dobila junija 1986. Počutila sem se, kot mi bi 'avto šenkali'. Čeprav se čudno sliši, se v življenju zlepa nisem kakšne stvari tako razveselila. Zopet sem šla lahko sama v trgovino in nisem potre- bovala nikogar,da bi me podpiral. Pred- vsem pa zaradi bergel niso več mislili in govorili,da sem pijana. Zopet sem lahko šla na avtobus in v Kranj. Vzela sem eno berglo in kolo ter šla na pot. Veliko sem se še prevozila s kolesom.
Naslednja stopnja bolezni pa je bilo že pešanje rok ...
Ko pride bolezen, je treba na marsikaj paziti.Ko sva žagala drva,je bila nevar- nost,da bi mi noga klecnila in bi se zgo- dila nesreča. Sedaj so mi pa roke čisto omrtvele. Nekaj časa sem še lahko pri- tisnila na gumb pri telefonu, zdaj pa niti to ne gre več. Le če me prime krč, se roke premaknejo, drugače pa ne. Kak- šno leto je tega. Pet let po vozičku.
Kako pa sprejemaš pomoč? Ljudje nasploh težko prosimo za pomoč. Kako pa je s tem, če si bolan?
Saj moraš prositi.Zelo sva si prizadeva- la, da bi tu v 'staro hišo' na stanovanje dobila koga, ki bi nama pomagal, pa je zelo,zelo težko koga dobiti. Drugače pa je moja izkušnja,da ljudje še kar poma- gajo. Samo povedati moraš, kako naj ti pomagajo. So pa zanimive izkušnje. V bolnišnici sem prosila, naj mi stegnejo roke, ki so čisto trde. Vsi se bojijo, da se bo kaj polomilo, posebej ko 'notri kaj zaškriplje'.Nekoč so me spraševali: "Ka- ko vas pa doma v posteljo spravijo?" Rekla sem jim, da me kar vržejo na po- steljo, pa je. Zdravstveno osebje je pa zelo različno. Včasih v bolnišnici ležiš ves v vodi od potu in muke.
Si bila večkrat v bolnišnici?*
Niti ne.Nekajkrat zaradi infuzij,ki jih da- jejo bolnikom s sklerozo multipleks,dva- krat pa zaradi oči. Z njimi imam težave. Prihaja do vnetij. Če vidim križ v kotu, je v redu,če ga pa ne razločim, bo spet hudo.
Kdo pa ti še kaj pomaga? Sorodniki, sosedje, patronažna sestra? Kaj pa duhovnik?*
Saj veste, kako pravi pregovor: 'Žlahta -strgana plahta...' Bolnik potrebuje več kot mislijo sorodniki, da potrebuje. Za sosede moram reči, da imam dobre. Če jih pokličem,mi pridejo pomagat. Patro- nažna sestra tudi pride,za sedaj na klic seveda pa jo moram dovolj zgodaj po- klicati. Redno še ne hodi. Župnik tudi pride vsak prvi petek. Tudi pred boži- čem je prišel, kot sva se dogovorila.
Koliko ti pri tem, da bolezen spreje- maš, pomaga vera? In kako bolezen vpliva na človekovo vero? Smem vprašati, če si pred boleznijo redno hodila v cerkev?
V cerkev sem redno hodila do takrat,ko je šla hčerka Maja k prvemu obhajilu. Ko se je pripravljala na birmo, sem bila že bolna. Prej sem kar redno hodila v cerkev. Naša župnija je Smlednik, tukaj pa ljudje bolj hodijo v Zapoge, ker je bliže. Mislim, da človek brez vere hitro obupa. Spomnim se, kako se je nekdo pošalil in potegnil iz denarnice bankovec ter rekel: "Glej, to je zame bog." Čez štirinajst dni se je pa obesil. Neko vero moraš imeti.
Večkrat smo se srečali pri Galjotovih v Lahovčah.Slišal sem tudi,da si bila na srečanjih na Trsteniku. Mogoče še kje drugje? Kako si zvedela za srečanja?
Jožetova pokojna teta je bila Marijina sestra in je živela v Štepanji vasi. Ko sem ji pisala o svoji bolezni,sta na obisk prišli Alenka Oblakovič in s. Edith. Spo- mnim se, da sem ravno svaljke delala in kako mi je bilo nerodno, ker je bilo vse- povsod polno moke in drugega. Potem so me vzeli s seboj na srečanje na Trs- tenik. Zelo mi je bilo všeč. V tamkajšnji cerkvi sem celo srečala dve nekdanji sodelavki z občine.
Lahko rečeš,da si vseeno želiš žive- ti in še kaj doživeti, čeprav prihaja čedalje večja nemoč?
Ko sem nekoč zdravnika nevrologa vpra šala, ali je zagotovo, da imam sklerozo multipleks, mi je dejal: 'Ali vam ta dia- gnoza ni všeč? Saj lahko zapišem tudi kakšno drugo, ampak ne bo nič bolje..." Če bi mogla izbirati bolezen, bi rekla, da imam pa že raje sklerozo multipleks, kot na primer raka.
Zakaj?*
Ker zagotovo veš, da boš še precej let živel in vsaj nekaj lahko daš od sebe. Če že ne moreš uporabljati rok ali nog, pa vsaj sediš lahko na vozičku in greš ven. Če imaš pa raka, pa nič ne veš, kako bo.
Zadnjič si omenila, da si se po dvaj- setih letih vrnila k računalniku. Kako pa je do tega prišlo?
Treba je biti s čem zaposlen.Ko sem še lahko delala, smo imeli več domačih ži- vali in so mi delale družbo. Z računalni- kom se lahko precej zaposliš. Ko berem kakšen intervju,me to spodbudi.Pa knji- ge Zvoneta Modreja. Škoda, da je umrl tako kmalu. Tudi kakšen film na televi- ziji mi je v spodbudo. Rada bi tudi kaj napisala.
Si torej prepričana, da so intervjuji koristni. Ni te bilo treba zelo prositi in si kar hitro pristala na intervju za Prijatelja.
Mislim, da so koristni. Najslabše je, če se bolan človek zapre sam vase in se noče pogovarjati ne z domačimi ne z drugimi ljudmi.Tudi takšni bolniki in inva lidi so in ne gredo na nobeno srečanje. (Jože doda: Marinka se udeležuje vseh srečanj. Bila je tudi na Zaplani.)
Prve tri mesece v bolniški sem mislila, da se mi bo svet podrl. Zato sem šla vsak teden vsaj enkrat v Kranj.Eden od sodelavcev mi je rekel: "Marinka, saj si sedaj več na občini,kot takrat, ko si še delala." Dejala sem: "Če mi je pa dolg- čas."Čudili so se mi tudi,kako dolgo sem se lahko še vozila s kolesom. Peš nisem mogla več nikamor, jaz pa berglo,pa na kolo. Ko me je kdo na avtobusu videl z dvema berglama, se je čudil: "V nedeljo si se pa v Kranj s kolesom peljala." Kar dolgo sem se še vozila s kolesom, po- tem pa sem dvakrat tu na dvorišču pa- dla in sem si omislila tricikel.
V veži imate doma narejeno napra- vo za razgibavanje. Česa takšnega še nisem videl nikjer.
Takšno napravo je svoj čas kupila go- renjska regija v našem društvu.Za svo- je bolnike ga je dala v Topolšico,tam se jim je pa polomil. Zato smo ga Gorenjci dobili nazaj, ga dali popraviti, potem pa je bil posojen zdaj enemu,zdaj drugemu članu.Vsak naj bi ga imel doma dva te- dna. Midva sva med prvimi prišla na vr- sto. Izračunal sem,da bova zopet prišla na vrsto šele čez več let.Natančno sem si napravo ogledal in čeprav je šlo za zelo drago uvoženo stvar,se mi sploh ni zdela tako zahtevna.Naredil sem podo- bno ohišje, od starega pralnega stroja vzel motor in jermenico, potem pa je bilo treba le še narediti pravi prenos za 24 obratov na minuto ter možnost obr- niti smer vrtenja,da gre naprej in nazaj Pa narediti taka pedala, da lahko nanje pričvrstiš noge. Poglejte tako napravo v časopisu (pokaže fotokopijo).Ima iste funkcije kot moja, stane pa čez šesto tisoč tolarjev. Posamezniki si tega ne morejo privoščiti. Mene je pa tale nap- rava stala desetkrat manj.
Neverjetni ste, g. Jože. Lahko samo čestitam. Najprej za 'izobraževanje' glede pomoči takšnim bolnikom,po- tem pomoč ženi in še takole iznaj- dljivi ste. Res, čestitam!
V Pineti je bilo prav zanimivo. Prvo leto sploh niso vedeli, da sva midva mož in žena.Ona se je rada pogovarjala z dru- gimi bolnicami, jaz pa sem pomagal bol- nim možakarjem.Ker sva se enako pisala so naju spraševali,če sva kaj v sorodu, pa sem povedal: "Ah, ona se je hotela poročiti,pa sem šel jaz za moža." To so se smejali ... Za uporabo računalnika sem ji na športno kapo pritrdil cevko - kabel z gumico na koncu. Ne dobiš in ne dobiš takih pripomočkov,pa si moraš kar sam pomagati. Nekaj težav je bilo, ker Marinka ne more hkrati pritisniti dveh tipk, pa naju je zadnjič Lojze Čokl naučil uporabljati invalidske pripomočke na računalniku. Počasi bo šlo. Da bi le vid čim dlje zdržal ...
Marinka, kaj bi še rekla bralcem in bralkam Prijatelja?
Da se ne splača 'jamrati.' Kdo te bo pa poslušal ..., pa tudi nič boljše ne bo. Pa včasih mora človek tudi kaj 'za hec' vzeti.Za obup je še vedno čas... Nada- ljevati je treba življenje. Najraje vidim, če me zjutraj čim prej 's postelje pote- gnejo'. Najprej grem na stranišče in v kopalnico, potem popijem celo džezvico kave,da mi 'pride do živega'.Nato poka- dim dve cigareti. Potem grem pa 'v pi- sarno',k računalniku, kjer me ne motijo.
Lahko poveš še kaj o pisanju.O čem pišeš?
Zapisujem si kakšne izreke, ki si jih je vredno zapomniti. Pa kakšno zgodbico iz življenja. Pomislila sem tudi že na ka- kšno pesmico. Bomo videli.

Marinka nama je nato še pokazala,kako se razgibava na domači napravi, pa tu- di,kako uporablja računalnik. Za spomin sva dobila nekaj njenih zapisov, vnuček Martin, ki je vseskozi po svoje spremljal dogajanje, pa naju je razveselil s svojo pustno opravo, saj smo se pogovarjali prav na pustni torek. So bili zaradi pus- ta nekateri odgovori malce hudomušni? Ne verjamem. Marinka in Jože sta pač takšna. Prijetno je v njuni družbi.

na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Skupaj na poti življenja

Pred menoj stoji kip iz belega marmorja. Zrem v klečeče, golo telo. Obličje ima zakrito z rokami. Mišice so napete od bolečine.Ta kip me spominja na človeka v stiski.Simbolizira številne ljudi,s kate- rimi sem se srečala v ambulanti in zunaj nje. Tudi mene. Vsako srečanje s člo- vekom pomeni prestopiti lastno obzorje in stopiti tja, kjer še nisi bil, v bližino rojstva, bolezni, smrti in žalovanja. Po- meni zapluti na odprto brez zemljevida.
Človeka lahko spoznamo le, če se nam sam razodene in razkrije svoje obličje. Psiholog dr. Anton Trstenjak je zapisal: "Človek je prepad, globlje pogledaš,bolj si omotičen. Kakšne globine se skrivajo v njem, to ve le tisti, ki ga je ustvaril. Mi ga zlepa ne spoznamo prav." Stiska, ki jo ta trenutek človek doživlja, je zanj najhujša.Svet vidi skozi daljnogled svo- je stiske. Vidi tisto, kar nosi v sebi. Ne da se ga potolažiti z besedami,ne mara naših nasvetov, ne moremo mu posoditi svojega smisla.Bližina in sočutje sta ti- sta,ki tolažita. Mlada vdova mi je rekla: »Ko je bilo najbolj nujno, sem najteže prosila za pomoč. Takrat, ko si na tleh, je dobro, če ti bližnji pomoč ponudi.«
Pesnik Janko Glazer je zapisal: "Čim bolj je čaša brušena tenko, tembolj dotik in vsak tresljaj občuti,morda bolestno za- ječi kedaj..." Najbolj so obrusili mojo ča- šo ljudje, ki trpijo, posebno še umirajoči bolniki. Naučili so me, da človek vedno umira ubog. Odpovedati se mora temu, kar je in kar ima. Ob umirajočih bolnikih sem spoznala, da je četrt ure življenja včasih bolj dragoceno kot vse sreče vesolja. Bolj ko se bolezen oglaša z za- dnjim udarcem, bolj človek hrepeni po nesmrtnosti. Čeprav ve, da bo umrl, to težko verjame. Ob soočenju z umirajo- čimi sem se zavedela vrednot svojega življenja, da lahko tečem, diham, jem in mislim. Umirajoča bolnica me je naučila: "Največ v življenju mi je pomenilo, da

smo se v družini vedno razumeli med se- boj. Želim si,da bi to medsebojno razu- mevanje v družini bilo navzoče tudi po moji smrti." Zdravnik vidi hude stvari, dotika se neprijetnega, tuje trpljenje mu zastavlja vprašanje "Zakaj ne jaz?" Hkrati ga spremljanje bolnikov obogati s spoznanji, do katerih sam nikoli ne bi prišel. Bolniki so me naučili, kaj je v ži- vljenju vredno in bistveno. Vodijo me v objem Božjega.
Na hodniku pred ambulanto sem v mno- žici opazila shujšano dekle. Njen obraz je bil upadel, oči so bile brez svetlobe. Povabila sem jo v ambulanto. Vstopila je. Na listek je napisala, naj je ne spra- šujem in naj ji pomagam,ker bo drugače umrla. Jokala je in skoraj nič govorila. Njena stiska se me je dotaknila. Spod- budila me je k bližini in spremljanju. Za- pustiš devetindevetdeset ovac in greš za izgubljeno. Na koncu spoznaš, da poleg dekleta rešuješ tudi sebe. Zaradi srečanja s tem dekletom me droga ne bo dobila v svoj objem. Spremljanje je vedno vzajemno, vedno prejemata oba, spremljevalec in spremljani.
Pesnik Tone Kuntner je zapisal:"Je vsa- ko srečanje rojstvo lučke,ki tajno sveti, rojstvo niti, ki tajno zveže." Ko uzreš človeka v stiski, ga spremljaj. Ko si sam v stiski,dovoli,da te spremljajo. Sprem- ljanje me vedno vodi v objem večnega Spremljevalca,ki je malo govoril,še manj pisal in veliko molil. Brez medsebojnega spremljanja bi ga zelo težko spoznala in občutila. Po človeku se bližam Bogu in po človeku se Bog bliža meni.

Janja Ahčin

Oče Henrik in Bratstvo

V. poglavje: Ravnatelj pastoralnega dela v škofiji Verdun(2.del)

Ker je bil oče François odgovoren za pas- toralno delo škofije, je pri tem odlično upo rabil tudi izkušnje, ki jih je imel s pastoralo bolnih v časih,ko je bil župnik pri Sv.Viktor- ju. Naj on sam pripoveduje:
"Kot duhovni voditelj pri Katoliški akciji sem se moral neprestano premikati iz kraja v kraj. To sem delal z velikim veseljem, ker sem tako imel priložnost, da sem obiskoval skupine bolnih,ki so bile vedno številnejše. Bilo je nekaj podobnega kot z ognjem na krajih,kjer raste grmičje; ogenj se širi,širi... Tudi z gibanjem bolnih je bilo nekaj podo- bnega in jaz sem pri tem imel le majhno vlogo.
Leta 1946 je prišlo do manjših težav.Nekaj odgovornih za gibanje bolnih,ki je pod ime- nom Zveza katoliških bolnikov (UCM -Union Catholique des Malades) skušalo pomagati bolnikom,je zvedelo za delo bolnih z bolnimi ki se je rodilo v Verdunu.Najvišji odgovorni U.C.M. je prišel na duhovne vaje za bolnike in invalide,ki so bile že drugo leto v Benoîte - Vauxu. Nekaj tednov po duhovnih vajah me je prosil, da bi prišel k njemu v Reims. Tam me je skupaj z duhovnim voditeljem U.C.M. prosil,naj gibanja bolnikov za bolnike ali Bratstva bolnikov ne imenujemo U.C.M. Kako presenečen sem bil jaz, saj sem upal, da bom za naše delo v Verdunu pohvaljen. Kar takoj po vrnitvi sem sklical vodilne pri našem delu in jih prosil, da se dogovorimo glede imena, ki bi ga dali našim prizadeva- njem. Ker so nam člani druge katoliške or- ganizacije, ta je imela neko podobno delo, prepovedali, da bi delali pod njihovim ime- nom,je treba izbrati nekaj novega.Dogovo- rili smo se, da bomo mi "Katoliško bratstvo bolnih".
Nevede in nehote so torej odgovorni pri U.C.M. pomagali, da je oče François postal ustanovitelj nove organizacije bolnikov in invalidov.
Oče François nadaljuje:"To je trajalo nekaj let, ko so invalidi začeli protestirati,da niso bolniki. Ker se je še malo pozneje beseda "infirmé" nekaterim zdela premalo 'olikana', smo jo zamenjali z besedo 'handicapé' (pri- zadeti) in tako dobili zadnjo različico na- šega Bratstva F.C.M.H (Katoliško Bratstvo Bolnikov in invalidov - op. prev.: Kasneje se je razširilo in preimenovalo v Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov).
Škof Mgr. Petit natančno ve, kaj in kako delamo.Med duhovnimi vajami nas je prišel obiskat v Benoîte -Vaux in nas blagoslovil. Po nekem nagovoru je prišel k meni, me prijel za roke in rekel: "Oče François, tale zadeva diši po pravem evangeliju."
"Ekipa v Verdunu je srce gibanja.Leta 1946 se dve hudo prizadeti osebi odločita, da bosta zapustili svoji družini in pomagali v organizacijskem centru v Verdunu. V tem času se pojavi misel, da bi Bratstvo moralo imeti "sprejemno središče", kjer bi bili vsi bolniki in invalidi dobrodošli. Bolniki iz Ver- duna bi mogli iti tja,kot bi šli "domov", tisti zunaj Verduna pa bi se mogli pri tem 'ognji- šču' ustaviti za dan ali dva in se odpočiti pred odhodom domov. Prišla je misel, delali smo načrte,a brez hiše in denarja. Šel sem na pogovor k škofu. Povedal mi je, da je v mestu velika hiša,last škofije,ki je bila med vojno zaplenjena,sedaj pa je prazna.Ponu- dbo smo sprejeli in čeprav v hiši ni bilo no- benega pohištva, pohiteli z vselitvijo. Škof je bil nemiren.Pomiril se je,ko je videl,da je Previdnost poskrbela tudi za pohištvo..." Oče François je imel veliko srečo, da sta se srečala z dominikancem Pavlom Thiery d' Argenlieujem. Ta je bil hudo prizadet in se je takoj navdušil za delo, o katerem mu je govoril.Oče Thiery je bil med najbolj zna nimi francoskimi teologi tistega časa. Po- magal je očetu Françoisu, da je svoje delo med bolniki in invalidi tudi teološko poglobil kar je dokazal v neštetih poslanicah, ki jih bo v naslednjih štiridesetih letih let pošiljal članom Bratstva po vsem svetu. Posebej mu je bil v oporo, ko se je Bratstvo začelo širiti zunaj škofije Verdun. Verdunski škof Petit je očeta D'Argelieuja prosil,naj bi za- misel očeta Françoisa obdelal v knjigi. Do- končno obliko z okrog tristo stranmi je do- bila šele l.1966.Pisatelj je že poprej v dveh brošurah navedel,kaj je bistveno za Brats- tvo.Že sam naslov knjige "In glejte,živimo" veliko pove.
Dosti poprej, l. 1948, je oče François dal natisniti dokument o Bratstvu, v katerem je povedal,kaj je za novo gibanje bistveno Smemo reči, da je ta razmeroma majhna knjižica temelj za vse drugo pisanje, ki se je pojavilo do ustanoviteljeve smrti l.1986, torej tudi do izdaje naše knjige.Navedli bo- mo le nekaj poglavitnih misli. Ko je na kra- tko opisal, v kakšnem položaju se nahaja dober del bolnikov in invalidov:osamljenost žalost,občutek manjvrednosti... nadaljuje: "Mnogi nimajo potrebnega za življenje, kar je materialna stiska. V duhovnem pogledu so tudi tisti, ki so pobožni, svet zase in v nevarnosti,da se jih polasti sebičnost. Ve- liko jih je, ki skoraj ne molijo; preizkušnja bolezni jih je vrgla na tla. Karitativne orga- nizacije na večji del bolnih ne mislijo.In tu- di tam, kjer zdravi ponudijo pomoč, storijo

to nerodno, skoraj žaljivo. S tem ne mislim reči, da jim manjka dober namen. Bolniki pa se imajo za ljudi, ki jim mora vedno kdo pomagati.
Bratstvo se trudi, da bi prišlo prav do vseh bolnikov in invalidov.Bolni se zavzamejo za svoje bolne brate in sestre zato, da bi bili zanje znamenje, dokaz posebne Kristusove ljubezni do ubogih. Pomoč je materialna in duhovna. Ko govorimo o materialni pomoči, ne mislimo le na hrano, obleko in podobne stvari,ampak tudi na urejanje dokumentov, iskanje primernega dela za tiste, ki so dela še zmožni. Kjer je to mogoče in potrebno, nudimo denarno pomoč."
Oče François je izgubil kar precej časa, da je ljudem razlagal, da Bratstvo ni karitativ- na organizacija ali neke vrste socialno gi- banje. Odgovarjal je tudi tistim,ki so pisali, da gre očetu le za duhovnost:"Preden go- vorite o Bogu človeku,ki mu vsega manjka, mu je treba najprej pomagati z materialnimi dobrinami."Tako modrovanje je očeta Fran- çoisa kar malo razjezilo.Zapisal je:"Gibanje misli in skrbi za celega človeka. Trudi se, da bi bolni človek razvil vse svoje naravne in nadnaravne sposobnosti. Pomaga mu v družinskem življenju in stori vse,kar le mo- re,da se bolnik vključi v krajevno skupnost kot tudi v župnijsko družino vernih. Jemlje ga takega,kot je: Božji otrok,ki mora živeti njemu lastno zemeljsko življenje. Vendarle materialno ne sme biti zanj edina in zadnja dobrina. Revežu, ki živi v strgani koči, a ga tudi žeja po Bogu, bom pomagal, da se reši svoje materialne revščine, pa tudi o Bogu mu bom govoril.
Bratstvo se torej zavzema za celega člo- veka. Med bolnimi ustvarja prijateljstvo, ki ne ostane pri besedah,ampak je stalno po- navljanje dejanj ljubezni. Naše pravilo je, da med bolniki in invalidi ne delamo prav nobenih razlik: k bolnemu, ki ga odkrijemo, gremo na prijateljski obisk. Mnogo je takih, ki so bili prizadeti že z rojstvom,bolezen so prinesli na svet. Druge okolje,ki jih obdaja, mislim na okolje zdravih, duši. Bratstvo se ne ozira na starost,spol ali bolezen.Res je, dosti je takih bolnikov, ki se kar ne morejo vključiti v akcijo, ki bi jo imenoval: bolnik za bolnika.Začeti je treba s tem,da se bol- nik "prebudi", se odpre za ljudi okrog sebe, se zanima, začne iskati tiste, ki so v po- dobnem ali še dosti slabšem položaju, kot je on. Nekateri se dajo prepričati. Prepriča jih bolnik, ki jih je obiskal in bolnim pokazal da je za druge bolne pripravljen tudi kaj storiti. Tako se ustvarijo prijateljstva, ne vedno in zlasti ne takoj,ki so dosti močna, da se veriga prijateljskih obiskov podaljšu- je. Nekdo, ki je sam prejel več obiskov, bo začel razmišljati, če bi tudi on mogel storiti kaj podobnega. Nekaj se jih za to odloči in tako nastanejo skupine podobno mislečih. Ker jih je več, jim raste pogum. Delo se je začelo z obiskom, pogovorom dveh ali treh Kako čudovito se počutijo, ko ugotovijo, da se njihovo število veča. Družina bolnih se čuti kot družina, v kateri vsakdo nekaj da, še več pa prejme.
Vendar KBBI nima namena, da bi bolnika "privezala" nase. Od njega ne zahteva ne včlanjenja in še manj članarine. Želi in se trudi le za to,da bi bolnik odločil,da bo čim bolje uporabljal vse tisto, kar je v njem zdravega in s tem uresničil načrt, ki ga je Bog napravil zanj. Gibanje noče 'tekmovati' z nobenim podobnim gibanjem, vendar se trudi, da bi za njegove dejavnosti ljudje zvedeli. Pri tem mislimo zlasti na bolnike, ki se radi zaprejo v svoje stanovanje in le malo vedo,kaj se dogaja zunaj njihove hiše Bratstvo jih hoče najprej opozoriti,da ima- jo veliko več možnosti, kot si mislijo.
Glede organizacij, ki pomagajo bolnikom in invalidom, si Bratstvo ne dela nobenih te- žav;prav nič ga ne motijo. Ravno nasprot- no: tiste, ki so se mu pridružili, spodbuja, naj postanejo člani tudi teh laičnih organi- zacij. Kdo bi mogel dvomiti, da želijo in de- lajo, da bi se položaj bolnikov in invalidov izboljšal.

Z zdravimi vzdržuje prijateljske odnose.Po- gosto jih potrebuje za prevoze ali urejanje civilnih zadev. Prav mu pridejo tudi njihovi materialni darovi.Vendar velja pravilo:svo- je gibanje vedno vodijo bolniki. Zdravi ne smejo nanje gledati kot na nedorasle otroke in varujejo naj se, da ne bodo hodili okrog njih kot njihovi pokrovitelji ali dobrotniki."
Oče François prepušča organizacijo gibanja bolnikom. Da jim pa nasvet, naj ga 'ne or- ganizirajo preveč'. Organizacija je le opora in ne dolga vrsta zapovedi ali prepovedi. "Kjer je preveč organiziranja, je nevarnost, da se člani ne čutijo v družini."
In oče François se ni naveličal poudarjati, da so bolniki bratje, sodelavci, ki si drug drugemu pomagajo, da bi bilo življenje te osebne družine bolnih čim lepše. Bolnik gre z doma na obisk k drugemu bolniku. Tako se vsa stvar začne in ta poteza je za vse gibanje najpomembnejša. Kdor presoja gi- banja, mora s tem začeti."

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

Čudež ljubezni

Nekoč sem v pogovoru ujela ra- zlago, zakaj je večina sobot v letu lepih in sončnih. To je zato ker je Marija ob sobotah sušila Jezusove plenice. Lepa in sončna je bila tudi sobota 14. februarja 2004.
Februarski sončni žarki so kar vabili spre- hajalce iz stanovanj, da se naužijejo lepot narave in jih pobožajo sončni žarki.Ko sem se tisto sobotno popoldne peljala proti Lju bljani,me je sonce prijetno grelo skozi ste- kla avtomobila.Še topleje pa me je grelo pri srcu, saj sem se veselila srečanja z mojimi prijatelji iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. To sobotno popoldne je imelo poseben namen. Hoteli smo praznovati 12. svetovni dan bolnikov in obenem slovenski kulturni dan, in sicer tako, da bi hkrati po- častili spomin na člana našega Bratstva, pisatelja Zvoneta Modreja, ki se je po dol- gotrajni in hudi bolezni v decembru 2003 poslovil od zemeljskega življenja in presto- pil prag večnosti.
Zbrali smo se v dvorani pri lazaristih na Ta- boru v Ljubljani.Med nami so bili tudi neka- teri Zvonetovi najbližji sorodniki. Poseben gost srečanja je bil dramski igralec,g.Janez Albreht. Po pozdravu voditeljice Bratstva nam je na kratko o Zvonetu in njegovem življenju spregovoril naš duhovni pomočnik potem pa se je začel recital -skrbno izbra- ni odlomki iz vseh štirih Zvonetovih knjig. Spremljale so ga slike iz Zvonetovega živ- ljenja in takšne, ki so ponazarjale njegova razmišljanja. Med posameznimi recitacijami smo v zbranosti ob spremljavi tihih in než- nih zvokov strun kitare, zazrti v slike, pre- mišljali o Zvonetu, njegovem življenju in sporočilu.Tiho,kot da smo se zlili z vsebino odlomkov, smo prisluhnili igralcu Janezu Albrehtu in Zlatku Novaku, ki sta nam jih zelo občuteno prebirala. Ne bom se veliko zmotila, če rečem,da nam je vsem vsebina prebranega segla v dno duše in marsikomu -tako kot meni- izvabila solze v oči. Nisem sicer osebno poznala g.Zvoneta Modreja in do tega dne tudi ne njegovih knjižnih del, ki so, kot sem izvedela ta dan, doživele veliko ponatisov. Pa saj ni čudno. Njegove knjige so kot molitveniki,ki jih lahko dan za dnem vzamemo v roke in se vedno znova iz njih učimo za življenje: kako ljubiti vse, kar nas obdaja, kako sprejeti vse, kar nam življenje prinese,kako sprejemati partnerja, svoje bližnje, človeka v stiski in bolezni, drugačnost sočloveka, naravo, samega sebe in predvsem trpljenje v obliki bolezni. V svojih štirih knjigah nam Zvone podarja izkustvo lastnega življenja. Priznava, kako težko se je sprijazniti in končno tudi spre- jeti hudo bolezen, ki te posede v invalidski voziček. Preproste, lepe in življenjske so njegove besede. So kot neustavljiva reka, ki se izliva v naše misli in nas sili v razmiš- ljanje o sebi - kako živim, kako naj bi živel, kaj bi moral pri sebi spremeniti, kako spre- jeti nekaj, kar te doleti, pa tega nisi priča- koval, ker nisi bil pripravljen. Skratka, kako živeti, da bi bilo lepše naše življenje, ki je kratka radost na pragu večnosti.
Po odmoru in nekaj zapetih pesmi smo še enkrat prisluhnili g. Janezu Albrehtu. Pove- dal nam je nekaj spominov na svoja igrals- ka leta, na odločitev za poklic igralca in na znane slovenske igralce ter igralke,s kate- rimi je skupaj nastopal. Zelo spoštljive so bile njegove besede o človeški preprostosti takšnih velikanov slovenskega igralstva, kot sta bila na primer Stane Sever ali Duša Počkajeva. Ganilo nas je, kako ceni tudi misli Zvoneta Modreja. Za konec nam je recitiral še znano Prešernovo pesem 'Slovo od mladosti'.
Na koncu prireditve nas je nagovorila še gospa Silvija Modrej,Zvonetova žena.Čep- rav je bilo zanjo kakor tudi za njegovo ma- mo, ki je bila prav tako navzoča, le dober mesec po smrti moža oziroma sina gotovo boleče oživljati spomine na leta njegove bolezni, jima je bil tudi ta recital v preprič- ljiv dokaz, kaj je Zvone dosegel s svojim pisanjem. Njene besede:"Vem,da je Zvone med nami in da se veseli z nami," so bile prepričljive in pomenljive. Vse nas je pre- senetila tudi s tem,da je vsakemu od nav- zočih podarila eno od Zvonetovih knjig.
Hvala vsem, ki ste to pripravili in izvedli! Taka doživetja so kot biseri za dušo. So nepozabna. So hrana za življenje.

Sodelavka KBBI Marija Viduč

V morju podarjenega

Tina Rot

Praznik Lurške Matere Božje v Kliničnem centru

Praznik Lurške Matere Božje 11. februarja 2004 se je v Kliničnem centru v Ljubljani pričel že ob peti uri popoldne, ko so se pred Najsvetejšim vrstili mnogi "hišni" in tuji obiskovalci. Do maše se je v veliki avli pred kapelo zbralo nad dvesto ljudi. Prišli so zdravniki, medicinsko osebje, invalidi na vozičkih in bolniki, tedaj prav stanovalci, v bolniških haljah.Ni manjkalo redovnic,pa tu di na videz zdravih obiskovalcev. Zdravih? Morda,sicer pa,saj je vsak Zemljan obložen s svojim križem. Srečanje ob praznovanju Marijinega praznika ter srečanje z ljudmi, obloženimi s težjimi križi bolezni, pogled na vdanost drugih, dajejo moči za vdanost pod lastnim križem.
Kot vedno je bila višek praznovanja sv. maša, ki jo je letos ob somaševanju osmih duhovnikov daroval mariborski pomožni škof dr.Anton Stres. Ob njem so bili bolniški du- hovniki, župniki in redovnika. Praznovanje je lepo dopolnil mešani pevski zbor iz Šem- petra v Savinjski dolini.Naj nekaj odlomkov iz škofovega govora, bogatega in preprič- ljivega, nagovori tudi bralke in bralce Prija- telja:
Sleherna bolezen je še posebej razodetje človeške šibkosti. Kaj ljudje v resnici smo, se ne pokaže na športnem igrišču,tam,kjer ljudje kažejo svoje mišice in telesno zdra- vje, temveč na bolniški postelji. To je res- nica o človeku. Zdravje je res velik Božji dar, toda ravno bolezen nam še posebej razodene,kako je to dar,ki si ga ne moremo nikoli polastiti in ni v naši oblasti. Dokler je človek zdrav, si svoje zdravje kar nekako prisvoji. Misli si: saj je normalno, da sem zdrav. Ko pa ga začenja izgubljati ali ko ga vsaj za hipec izgubi - ko zboli, se zaveda, da to ni njegova last,da ga nima v oblasti. Kakor tudi nimamo svojega življenja v ob- lasti; kakor nimamo sami sebe v oblasti; vse, kar smo in imamo, je dar, dar, ki nam razodeva tistega, ki nam ga je dal, in dar, ki nas zavezuje,da zdravje, življenje, svoje in tuje, spoštujemo, varujemo in branimo.
Zdravje lahko izgubim;ne morem pa izgubiti plemenitosti, poštenja, dobrote, svetosti. To je tisto res najbolj naše, tisto, kar je v življenju najpomembnejše in česar ne mo- rem zgubiti-izgubiti namreč proti svoji volji
Mogoče poznate zgodbo: Na nekem kralje- vskem dvoru so imeli zelo dragocen biser, ki so ga radi kazali vsakemu obiskovalcu. Potem pa se je nekoč zgodila nesreča. Dra goceni kamen je dobil grdo prasko in seve- da tistega ponosa ni bilo več. Pa se na dvoru pojavi umetnik in pravi: "Jaz bom to popravil!" - "Kako?" Šel je in je namesto tiste praske naredil še nekaj novih prask, takih,da je iz vsega skupaj nastala podoba lepe vrtnice.In v tem trenutku tiste praske niso bile več praske,ampak umetniško delo in kamen je bil še več vreden in še lepši kot poprej. To je podoba tistega,kar vsak- do izmed nas lahko naredi iz različnih živ- ljenjskih preizkušenj,med njimi bolezen prav gotovo ni na zadnjem mestu.
Bolezen je torej resnica o človeku in nam odkriva tisto,kar radi zakrivamo: našo ran- ljivost, našo šibkost, našo slabotnost. Bo- lezen pa je tudi resnica o družbi, o okolju, kajti kakovost,duhovna kakovost kakšnega okolja, kakšne družine, soseske ali sorod- stva pa tudi celega naroda se kaže ravno v tem, kakšen odnos ima do najšibkejših članov svoje skupnosti. Ali gledamo v tem samo neko breme in s tem potem tudi te- mu primerno ravnamo, ali pa so naši bratje in sestre, ki so preskušani z boleznijo, po- doba nas samih in izzivajo predvsem našo solidarnost, našo povezanost, našo zavest da smo vsi skupaj šibki in slabotni in da moramo temu primerno drug drugega tudi obravnavati.
Zato je današnji praznik še posebej tudi priložnost, da se celotna družba zdravih ljudi na poseben način zahvali tistim, ki se skrbi in solidarnosti do preskušanih bratov in sester najbolj posvečajo.
Na križu,ko nam je dal svojo Mater za našo mater, nam je Jezus pokazal, da nas tudi v najhujšem lastnem trpljenju ne pozablja, ampak misli na nas. To je tisto sporočilo, ki ga to, kar se dogaja v Lurdu, še na po- seben način ponazarja in nas vedno znova spominja.Zato je praznik Lurške Matere Bo- žje praznik bolnikov, ker je praznik Božjega sočutja in Božje bližine do vsake človeške preizkušnje, do vsake človeške bolezni in težave.
V svoj nagovor je škof Stres seveda vple- tel tudi misli iz letošnje papeževe poslanice za svetovni dan bolnikov.
Za konec so, po Jezusovem naročilu, da množica ne omaga,obilno poskrbele skrbne gospodinje iz župnije Sv. Helena - Dolsko s pecivom in pijačo.

pripravila Angelca Škufca

Nadškof Rode - prefekt kongregacije

V sredo, 11. februarja, na svetovni dan bolnikov, je bila na nadškofiji v Ljubljani tiskovna konferenca, na kateri je nadškof dr. Franc Rode povedal, da ga je sveti oče Janez Pavel II. imenoval na novo dolžnost in sicer za prefekta kongregacije za usta- nove posvečenega življenja in družbe apo- stolskega življenja. Odslej bo v Rimu med papeževimi najožjimi sodelavci,njegova od- govornost pa bo še večja kot doslej.Ko se mu zahvaljujemo za njegovo dosedanjo po- zornost do revije Prijatelj in Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov,kakor tudi do vseh bolnikov,invalidov in ostarelih,vabimo vse bralce in bralke Prijatelja, da ga v novi službi vztrajno podpiramo s svojo gorečo molitvijo in darovanjem svojega trpljenja za nove duhovne poklice, posebej redovne Vemo namreč, da je teh poklicev čedalje manj,posebej še tistih,ki so v službi bolnikov

Skupaj za Evropo

Dragi bralci revije Prijatelj! V nekaj vrstah bi vam želel predstaviti pomembnost do- godka, ki se pripravlja po vsej Evropi in se bo zgodil 8.maja. Tega dne, na večer pred praznikom Evrope, se bo v Stuttgartu v Nemčiji odvijalo veliko mednarodno sreča- nje s pomenljivim naslovom: »Skupaj za Evropo.« Namen srečanja je, da bi dali tej Evropi duha, to je, da bi odkrili in poudarili vrednote,ki jih že vsebuje; da bi ji dali no- vo podobo, takšno, za kakršno si tako zelo prizadeva tudi sedanji sveti oče.To bo vse kakor prvo evropsko srečanje krščanskih gibanj in skupnosti z namenom,da bi se od- prla pot,ki vodi k zacelitvi razdeljenosti,ka- kršno je povzročila zgodovina. Na srečanju se bo zbralo okrog deset tisoč ljudi,ki bodo prišli iz vseh evropskih držav,v katerih de- lujejo različna krščanska gibanja. Navzoči bodo katoličani, pravoslavni, evangeličani, anglikanci in drugi. Sodelovalo bo prek sto gibanj in skupnosti,tudi iz Slovenije. O tem srečanju so obveščeni tudi predsedniki držav in vlad ter voditelji različnih Cerkva. Ta dogodek bo predvsem želel postaviti v ospredje korenine krščanstva, iz katerih Evropa nedvomno izhaja. Govorilo se bo o Evropi včeraj, o Evropi danes, predvsem pa bodo mladi povedali, kakšno Evropo si želijo v prihodnje.
Ustanoviteljica Marijinega dela, Chiara Lu- bich,pomembnost tega srečanja komentira takole: "Od svojega nastanka je bila Evro- pa vedno prizorišče na stotine bojev,vojn, invazij in mnogih negativnih vplivov. Njena zgodovina pa je vseskozi posejana tudi s svetniki, najprej s tistimi, ki jih imamo za utemeljitelje Evrope, kot so sv. Benedikt, sveta brata Ciril in Metod, potem pa so se skozi stoletja zvrstili sv.Frančišek, sv. Ka- tarina, Brigita Švedska, itd. Tudi politiki, ki so sredi petdesetih let prejšnjega stoletja osnovali idejo o združeni Evropi, predvsem Robert Schuman, De Gasperi, Adenauer in drugi, so bili zelo pokončni. Za prva dva je v teku postopek za prištetje k blaženim. Torej,če si zamišljamo Evropo ne samo po- kopano v tisoč težavah in vojnah, ampak tudi, da so jo iz teme potegnili svetniki, je dobro podpreti to duhovno bogastvo in ji vrniti krščanskega duha. Tako se bo tudi politična enotnost Evrope pospešila in ok- repila. To pomeni, naj bi se poleg »Evrope ekonomije in eura«, razvila tudi »Evropa duha«.
Seveda so v Evropi razširjena mnoga krš- čanska gibanja. Različna so po obsegu -od krajevnih do svetovnih - in po delovanju; od družine do različnih oblik odrinjenosti na rob,od zdravstvene in socialne problemati- ke do šolstva,medijev, ekonomije itd. Vsa- ko od njih prehaja meje ene države in se širi ne glede na geografske možnosti. Zato je njihovim članom duhovna stvarnost krš- čanske Evrope močnejša in pomembnejša, kot to, da so npr. Nemci, Francozi, Španci ali Slovenci. V zadnjem desetletju so se močno okrepile tudi vezi povezovanja med različnimi gibanji, predvsem zaradi zavesti, da prispevek, ki ga kakšno gibanje daje, služi tudi vsem ostalim.Z evropskim sreča- njem v Stuttgartu želijo predvsem posta- viti v ospredje besede iz Evangelija: "Naj vidijo vaša dobra dela in slavijo Očeta,ki je v nebesih." Želijo, različni vendar enotni, predstaviti svetu duhovni izraz Cerkve pri- hodnosti. Zaradi vsega povedanega bo tik pred srečanjem (6.in 7.maja) potekal kon- gres, kjer se bodo gibanja med seboj spo- znavala na tridesetih različnih forumih.
Dogajanje v Stuttgartu bomo lahko sprem- ljali v mnogih evropskih državah. Hkrati bo prek satelita in interneta povezanih 130 evropskih mest,kjer bomo lahko neposred- no spremljali program in se vanj vključevali Tako bo tudi pri nas v Sloveniji, v Ljubljani na Teološki fakulteti, v Mariboru v Slom- škovi dvorani ... Vabim tudi vas, da se s spremljanjem programa z večjo mero strp- nosti in z molitvijo pridružite prizadevanju mnogih za Evropo dialoga in medsebojnega spoštovanja.

Pripravil: Rafko Jurjevčič

Povsod naj sije sonce

nova knjiga Janje Blatnik

Prvi petek v februarju je bil, nekaj dni pred dnevom bolnikov (11. februar) in še bližje kulturnemu prazniku (8. februar). Ta dan je sijalo sonce, saj je imela naša znanka in prijateljica Janja Blatnik,ki je tudi invalidka v osnovni šoli v Leskovcu pri Krškem pred- stavitev svoje četrte knjige.
Povsod naj sije sonce je dala naslov knji- gi črtic in za naslovnico narisala sončnico. Ja, sončnica se vedno obrača proti soncu in tudi ljudje naj bi se obračali proti Soncu Janja je na predstavitev svoje knjige po- vabila tudi škofa Alojzija Urana.V leskovški cerkvi je najprej daroval mašo z domačima duhovnikoma. V pridigi je med drugim po- vedal tudi namen svojega obiska v njihovi župniji. Navedel in razložil pa je tudi misli iz Janjine knjige. Po maši je v osnovni šoli ob Janji Blatnik spremljal predstavitev njene knjige. Prireditev je povezovala in brala njene črtice Veronika Vizjak. Na čudoviti

kulturni prireditvi, s katero je Janja hotela s predstavitvijo svoje knjige obeležiti dan kulture in dan bolnikov hkrati,so igrali Har- monikarji iz Podbočja pod Gorjanci, prepe- vale pa Ljudske pevke izpod Gorjancev, njeni sorodniki in tudi pevka legendarnih Avsenikov Jožica Kališnik ob spremljavi citer Mihe Dovžana. Kot zanimivost naj povem, da Jožica in Janja večkrat tvorno sodelu- jeta. Tudi Jožica Kališnik je izdala knjigo. Zbrala in uredila je kulturno zapuščino kamniške pastirice, planšarke, pesnice in ljudske umetnice Kati Turkove.
Ob koncu prireditve sem vprašal škofa Ura- na še za vtise tistega večera. "Potrebuje- mo znamenje upanja, kar invalidka Janja,ki je hudo bolna in na vozičku, gotovo je, saj pove, da je življenje lepo in da se veseli življenja.To je znamenje upanja", je še po- udaril.
V začetku marca je bila lepa predstavitev knjige tudi v župniji Ljubljana Šiška. Janja načrtuje še nekaj predstavitev knjige v različnih slovenskih krajih. Knjigo, ki je iz- šla v samozaložbi, lahko dobite na njenem naslovu: Janja Blatnik, Drenovec 12, 8273 Leskovec pri Krškem, tel.: 07/491-32-68.

Tone Planinšek

Obisk Toneta Planinška v župniji Dolenja vas

Prvi petek v mesecu marcu je bil v naši župniji letos prav poseben. Kot nam je naš župnik, g.Branko Potočnik, napovedal, nas je obiskal g. Tone Planinšek, ki nam je že med mašo spregovoril nekaj besed.
Po bogoslužju smo se zbrali v veroučni učil nici, kjer nam je gost, ki zaradi invalidnosti živi nekoliko drugačno življenje, spregovoril o svojem življenju in delu. Rodil se je v Šmartnem pri Litiji kot prvorojenec v druži- ni s sedmimi otroki. Kot vsi ostali je bil ži- vahen in zdrav otrok. Ko pa je bil star eno leto, se mu je zaradi rahitisa začela kriviti hrbtenica. Predšolska leta je zato preživel v bolnišnici (Stara gora pri Gorici). Po os- novni šoli,ki jo je obiskoval v domačem kra- ju, se je v Zavodu za usposabljanje inva- lidne mladine v Kamniku izučil za krojača. Nato se je zaposlil v usnjarski tovarni v domačem kraju in delal kot vsi ostali zapo- sleni, čeprav se je moral precej bolj truditi Po upokojitvi sodeluje kot novinar pri reviji Prijatelj, pripravlja in vodi mesečno oddajo 'Vstani in hodi!' na radiu Ognjišče, dejavno sodeluje v Krščanskem Bratstvu bolnikov in invalidov, uveljavlja se tudi kot fotograf itd. Je poln optimizma in volje do življenja. V življenju je spoznaval,kako mu je Bog dal nekoliko drugačne zmožnosti. Ena izmed njih je tudi ta, da drugim ljudem pokaže, kako je lahko takšno življenje - zaradi da- rovanja za druge -lepo.Ob marsikateri nje- govi prigodi smo se nasmejali, pa tudi poš- teno zamislili.Zaradi nepoznavanja invalidov imajo namreč nekateri ljudje prav čuden odnos do njih. G.Tone je kljub vsem preiz- kušnjam ohranil trdno vero v Boga, pripra- vljenost pomagati drugim ljudem, pa tudi dobro voljo. V tem nam je lahko vzor.Vsak se lahko daruje za drugega, če si to res želi, ne glede na zdravje, starost, spol in imetje.
Med svojo pripovedjo je g. Tone večkrat navedel Jezusove besede: "Vstani in hodi" ki veljajo za vsakogar izmed nas. Njegov obisk je bil zato lepa spodbuda k uresniče- vanju gesla: NI POMEMBNO, KOLIKOKRAT PADEŠ. POMEMBNO JE, DA SE PO VSAKEM PADCU SPET POSTAVIŠ NA NOGE, kot nam govori tudi postna pobožnost križevega pota. Hvala, g. Tone!

Simona Podgorelec

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(19)

"Dobro, da nisem zbolela za gripo ... Super ura je bila," je bila v odmoru vsa navduše- na Sandra. "Mislila sem že ostati doma, saj ne bi nihče vedel,da nisem bolna," je čisto prostodušno priznala.
"Kako? Kar doma bi ostala?" se ji je čudila Menči, ki na kaj takega niti pomislila ne bi. "To ne bi bilo pošteno," jo je opomnila.
"Zboliš, pa je ... Kdo pa ve, če te kaj boli ali ne," se je smejala Sandra.
Menči se ni strinjala, potrdila pa je, da je bila ura zelo zanimiva. Sandra se je nato začela pogovarjati s sošolkami iz drugega razreda. Nikoli ni imela težav z navezova- njem stikov. Menči je bila glede tega čisto drugačna. Še najraje je videla, če so jo drugi ogovorili, ampak ne kdorkoli. Recimo njej enaki. Znala pa je opaziti tudi koga, ki je bil sam. Premišljala je,kako bi začela po- govor,a ji ni prišlo nič pametnega na misel. Tako se je še v odmoru po kratkem spreho- du po hodniku najraje usedla nazaj v klop in prelistavala kakšno knjigo.
Začela se je nova ura in na veliko veselje se je vrnila kar razredničarka. Sandra je takoj predlagala novo igrico,a jo je razred- ničarka zavrnila: "Saj nismo v vrtcu. Utr- jevali bomo znanje. To vam bo zelo prav prišlo."
Sandri se ni ljubilo ponavljati snovi, zato je še enkrat poskusila: "Pa ste rekli, da se bomo šli še eno igro, ki jo vi poznate. Vsaj to povejte,za kakšno igro gre. Dajte,no..."
Tudi Katjuša je presodila, da je ta dan en- kratna priložnost za malo drugačno šolo kot sicer in je odločno podprla sošolko: "To ne velja, da človeku najprej pokažeš čokolado, potem jo pa skriješ. Povejte, za kakšno igro gre!"
Razredničarka se je nasmejala: "Seveda se bomo enkrat šli tisto igro, ampak takrat,ko bodo vsi navzoči. Za danes je bilo dovolj. Sedaj bomo naredili poskusno spraševanje"
"Prav,ampak vsaj povejte,za kaj gre.Sploh pa ne verjamem, da bo kdaj dovolj časa, pa še vsi naši idioti iz razreda bodo zraven in ne bo iz vsega skupaj nič," je vztrajala Katjuša.
"Kako pa govoriš o svojih sošolcih," jo je opozorila razredničarka.
"Kaj pa naj drugega rečem? Saj se ne mo- reš nič resnega pogovarjati z njimi. Samo 'zafrkavajo se'. Povejte vendar za kakšno igro gre!"
"Dobro, vsaj nekaj snovi ponovimo, potem vam povem," se je vdala razredničarka, ki je očitno nekaj podobnega imela sama v načrtu. Veselje jih je bilo pogledati, kako so sodelovali. Ja, če je nagrada dovolj pri- vlačna, potem pač gre ...
Po nekaj opravljenih vajah je razredničarka le povedala, za kaj gre. "Naredili bomo po- dobno kot pri vaši igrici,kako se ji že reče?"
"Ženitna posredovalnica," ji je takoj pojas- nila Sandra,ponosna na svojo igro in vlogo
"Prav, ženitna posredovalnica. Zelo zani- mivo je bilo. Tole sedaj bo pa predženitna posredovalnica. Nekaj bolj splošnega, pa vendar podobnega. Prej si si ti,Sandra,do- volila reči, da ne bi za soseda imela tega in tega. Kaj, če bi se vprašala, koga ..." Malo je počakala, da so postali še bolj ra- dovedni, potem pa presenetila: "... koga oziroma kakšnega fanta bi imela za moža in koga ne."
"Strelca," je izstrelila Sandra. "Biti mora strelec! Strelci in tehtnice gredo dobro skupaj."
"Jaz bom vzel pa devico," se je zaslišalo iz ozadja, takoj zatem pa gromek smeh.
"Bomo mi kar ponavljali snov," je nekoliko užaljeno reagirala razredničarka. "Saj se tudi vi ne znate drugega kot 'zafrkavati'."
"Tepci, idioti, kreteni ..." je nad neresnimi sošolci tega dneva eksplodirala Katjuša.
"Kaj sem pa takega rekel" se je opravičeval fant iz ozadja. "Devica je ravno tako zna- menje horoskopa kot strelec ali tehtnica."
Katja si ga je hitro privoščila: "Seveda je, ti si pa gotovo bik. Samo bik je lahko tako nevzgojen, kot si ti."
"Nisem bik, oven sem," je protestiral fant.
"Toliko slabše ... koštrun..."
"Vidva pa najbrž res ne bi bila za skupaj, Katjuša," se je nenadoma začela smejati razredničarka. "Ste pa res zanimivi.Katjuša te smem vprašati, kaj si pa ti po horosko- pu?"
"Levínja," je ponosno odgovorila Katjuša, "levínja sem."
"Pa misliš,da je to kaj pomembno, kaj si po horoskopu?" je nadaljevala razredničarka.
"Kaj vi ne verjamete v horoskop?" se je čudila Sandra. "Kaj ste po horoskopu? Kdaj ste rojeni?"
"To se pa ne sprašuje, Sandrica. Žensk se to ne sprašuje. To bi že morala vedeti."
"Saj ne mislim katerega leta,ampak kaj ste po horoskopu. Povejte, kdaj ste rojeni," je moledovala naprej.
"Čisto vseeno je, kdaj sem rojena. Vas nič več ne zanima igra?"
"Seveda nas zanima, ampak povejte prej, kdaj ste rojeni."
"Za vaše življenje ni prav nič pomembno, kdaj sem jaz rojena, tale vprašanja, ki jih imam,in vaši odgovori nanje pa so pomem- bni. Jih lahko razložim?" je prekinila debato o horoskopu.
"Dajte, razložite," so bili radovedni.
"Vprašanja so preprosta, nanašajo pa se na skupno življenje. Poznate svoje starše, strice,tete, sosede, morda ima kdo starej- šega brata ali sestro,ki je že poročen.Vem da so nekateri vaši starši, žal, ločeni. Za- nje je prepozno ugotavljati, ali so bili za skupaj ali ne. Morda so bili, pa so kasneje naredili napako. Vsi ljudje pač niso za sku- paj. Najbolje je, če se najdejo pravi ljudje. Samo kako to ugotoviti?"
"Zaljubiš se, pa je," je takoj povedala od- govor Sandra.
"Pa misliš,da je še kaj drugega pomembne- ga kot to, da ti je kdo na videz všeč. Prej si trdila,da je pomembno,kaj je kdo po ho- roskopu. Kaj pa izobrazba,pa zdravje, vera in narodnost ... Bi vzela na primer črnca?"
"Bi, če bi imel dovolj denarja in če ne bi bil preveč črn?" je prostodušno odgovorila Sandra. Vsi so se nasmejali.
"Glejte, to so resne stvari. Včasih so kar starši določali, kdo se bo s kom poročil. Na primer fantje iz velikih kmetij z dekleti iz velikih kmetij,ali pa kraljeviči s kraljičnami.. Danes je, na srečo, čisto drugače. Veste, tudi če se uradno ne poročiš, z nekom ve- čina ljudi živi ..."
"Na koruzi," so takoj komentirali.
"Kakorkoli že rečemo skupnemu življenju, dejstvo je, da ni vseeno, s kom živiš in da je tragedija, če gresta partnerja narazen, pa če sta uradno poročena ali če nista. Ne moreš kar tako živeti skupaj. Treba se je spoznati."
"Saj zato pa živijo skupaj, da se spoznajo. Kako pa češ spoznati, kakšen je tvoj fant. Mačka v žaklju pa že ne bom kupovala," je vzkliknila Sandra. Vsi so se zasmejali.
"Saj ravno za to gre, da je treba poznati značaje ljudi pa še marsikaj drugega. To pomeni, da ne kupuješ mačka v žaklju," je vzkliknila razredničarka. "Samo kaj, ko si mladi ljudje ne pustite nič dopovedati ... Kaj res misliš,Sandra,da je najpomembnej- še pri fantu,kaj je po horoskopu? Bik,oven, kozorog, lev ali pa maček?"
"Mačka pa že ni v horoskopu" je takoj pro- testirala Sandra, fantje v ozadju pa so jo v zboru začeli dražiti z muco in mijavkati.
"Kaj se bomo sedaj šli,mačji koncert ali šo- lo?" se je navidezno razhudila razredničarka

V. S. (se nadaljuje)

Črviček bojazni

Hvala Bogu, počutim se dobro in upam, da bo trajno. "Črviček" bojazni pa je le vedno na preži. Mogoče je tudi prav, da ne po- zabim na zahvalo Bogu in seveda tudi pro- šnjo.
Spoštovana dopisnica! Kako blizu so tile vaši stavki mnogim bralkam in bralcem, ki so že 'skoz dali' to ali ono bolezen, niso pa prepričani, da je res odšla. Gre za hvalež- nost Bogu, da je sedaj vsaj tako, kot je, in želja, da bi tako tudi ostalo. Nekje v notranjosti pa vrta tisti črviček - strah. In vendar je prav zaradi njega, zaradi strahu, da je morda pred nami še čisto malo časa, naše življenje bolj prijazno, bolj potrpežlji- vo, bolj napolnjeno z molitvijo in dobrimi deli, preprosto bolj krščansko. Bog že ve, kaj dela ...

Dvomim v objavo

Sem naročnica Prijatelja, za katerega se vam v veliki meri iz srca zahvaljujem. Poši- ljam vam pesem, vendar dvomim,da jo bo- ste objavili, saj imate stalne avtorje. Želim si, da to ne bi vplivalo na nadaljnje sode- lovanje in da bi lahko še kaj poslala. Lep februarski pozdrav in veliko uspeha!
Draga Štefka, vem,da je Prijatelj vsaj dro- ben delček tistega, kar ste doslej poslali, objavil in to na zelo pomembnem mestu (koledar za leto 2003). Tokrat ste poslali lepo molitev, v kateri se izmenjujejo izra- žanje svoje krivde, življenjska utrujenost in zaupanje ter prošnja za Božjo pomoč. Vsekakor je vredna objave in je v Prijate- ljevi čakalnici. Zapisali ste izzivalno misel o stalnosti avtorjev. Kako bi res bilo,če bi se dosledno držali načela stalno novih avtor- jev?

Dar za prvi petek

Nekdo mi je namignil, naj to pošljem k vam Če bo za kaj, naj bo, drugače vrzite v koš. V veliko pomoč mi je Prijatelj, da ga lahko podarjam našim bolnim,ko jih na prvi petek obiščem. Bog z vami in lep pozdrav!
Spoštovani g. župnik, prav je, da je v tej rubriki kdaj tudi vrstica kakšnega župnika. Nekateri imate o Prijatelju, hvala Bogu, kar dobro mnenje -da vam je v pomoč.To tudi želi biti. Vaše razmišljanje pa je že v raču- nalniku in s tem v Prijateljevi čakalnici. Hvala zanj!

lahko delate reklamo za Prijatelja, in to či- sto preprosto. Ljudem, ki jih poznate, po- vejte kaj o tistem, kar ste prebrali in vam je bilo všeč.Saj ga ni treba hvaliti,pomem- bno je, da ljudje sploh vedo, da Prijatelj izhaja. Življenje kaže, da bi za marsikoga bilo zelo dobro,ko bi ga (pravočasno) bral. To si upam zapisati, čeprav pregovor pravi da "vsak berač svojo malho hvali." In lep pozdrav tudi iz uredništva.

Na mizi

Povedati moram, da se vsakič razveselim Prijatelja. Imam ga dolgo časa na mizi, da vse še enkrat preberem. Hvala vsem, ki se trudite ob tem delu! ...
Draga ga.Cvetka, naj vaše vrstice najdejo odmev v srcih vseh,ki pomagajo ustvarjati Prijatelja! Naj začutijo, da delajo nekaj le- pega in koristnega!

Najraje prebiramo ...

Pošiljam vam za dve naročnini. Vidi se, da imate zelo dobre sodelavce.Branje nas bo- gati in nam odpira nove poglede na življe- nje. S prijateljicami najraje prebiramo ses- tavke dr. Janje Ahčin in poezijo Nataše Ahčin. Pa tudi pogovori s prijatelji so zelo zanimivi in poučni. Kar tako naprej! Želimo vam veliko Božjega blagoslova v novem letu!
Razmišljam, kakšna je že razlika med bra- njem in prebiranjem. Ali je prebiranje več- kratno branje ali pa izbiranje samo dolo- čenih besedil? Iz vaših vrstic se sicer da razumeti, da rade berete vse v Prijatelju, še posebej pa sestavke dr. Janje in njene sestre Nataše, ki že kar precej let sodelu- jeta. Vaše vrstice bodo gotovo lepa spod- buda zanju, da še ne bosta odnehali. Le redko mi namreč uspe nagovoriti še koga med zdravstvenimi delavci, da kaj napiše, zato smo lahko obema še bolj hvaležni.

Drobne pozornosti

"... Zdaj moram še Tinin članek pohvaliti in ji povedati, da me je močno sunila točno v srce. Prav mi je. Posiljujem ljudi s svojimi previjalniki,kakor da je to kaj posebnega... Niti ni vsakemu po okusu, niti ni tako moč- no koristno, kakor natolcujem. Moje darilo ni "uglašeno na struno" tistega, kateremu ga podarjam. Točno to je tista napaka, ki ji dajem poseben poudarek. "Nikoli si ne boš podjarmil prijatelja z darili,ki mu nič ne pomenijo ..."
Za začetek želim z vami podeliti odmev bralca na pisanje o darilih v prejšnji števil- ki. Vesela sem vaših razmišljanj in idej, ki se vam rodijo ob prebiranju.
Tudi tokrat bomo poskušali pogledati malo naprej -v čas,ki prihaja in kaj nosi s seboj. Nanj smo se začeli pripravljati s postom. Približuje se torej največji krščanski praznik in časa, da postorimo vse potrebno, je še nekaj. Poleg odločitev za dobra dela in lastno spreobrnjenje moramo v svoje misli vpletati tudi razmišljanja,kako bomo v pra- zničnih dneh obdarili domače, prijatelje in znance. Velika noč je tako velik in pomem- ben praznik,da nam že njegova sporočilnost naroča, naj se odločamo za drobne pozor- nosti,ki so simbolične in nam pričujejo o ve- likem znamenju naše vere,vstalem Kristusu S takim darilom lahko ponazorimo svoje prepričanje, vero in pripravo na praznova- nje. Če bo darilo vse to vsebovalo, bo za- gotovo v pravem duhu nagovorilo obdaro- vanega.
Pri obdarovanju je pomembnejše, kako da- rilo podarimo, kakor pa to, kaj in koliko da- mo. Ni se potrebno dokazovati. Materialna dobrina je predvsem simbol,ki spregovori o namenu praznovanja in ljudi tesneje pove- že med seboj. Butarice, oljčne veje, šopek svežih narcis ... Ponavadi jih kupimo, na- redimo ali naberemo zase. Letos se lahko z njimi spomnimo svojih staršev, starih star- šev, invalidov, oskrbovancev v domovih... Veselje bo večje,kot si lahko predstavljamo

Pirhi so nepogrešljivi pri obdarovanju.Lahko jih naredimo sami. Pobarvamo ali obogati- mo jih lahko na različne načine. Tudi otroci nam lahko pri tem pomagajo.Ko so priprav- ljeni,jih zavijemo v celofan, nežno obarva- no bombažno krpico ali pa kar v preprost potiskan papirnat prtiček, ki ga na vrhu povežemo z darilnim trakom. Zadostuje en lep pirh za posameznika, lahko pa jih pri- merno število naložimo v pleteno košarico, v katero na dno položimo drobno seno ali obarvano vato.
Dobrote, ki se pripravljajo za "velikonočni žegen", so zgovorne našemu osebnemu praznovanju, lahko pa postanejo lepo in pozorno darilo.
Nikar ne segajmo po živobarvnih čokolad- nih pirhih, zajčkih in piščančkih, ki nam jih ponujajo v trgovinah. Otroci že tako poje- do preveč čokolade, starejšim pa ponavadi škoduje.
Iz navadnega kruhovega testa z malo spretnosti in navdiha, ki ga lahko najdemo v kuharicah ali pri dobri sosedi, lahko spe- čemo prisrčne podobe, ki bodo bolj razve- seljevale.Pri tem ne skoparimo s svojo do- mišljijo.
Želim vam, da bi si znali vzeti čas za pri- pravo na praznike in za darila. Kolikor lju- bezni bomo položili vanje, toliko jo bomo lahko tudi darovali.

Tina Rot

Ni me pozabil

Si lahko zamislimo, kako bi se počutili, če bi nam prišel nasproti in nas pozdravil kdo, ki smo ga pred dvema ali tremi dnevi mrt- vega položili v grob in grob zasuli? Lahko si zamislimo, kako veliko je bilo prvi hip začu- denje in strah tistih ljudi,ki so srečali vsta- lega Kristusa ter kako pomirjujoče in poži- vljajoče so v teh ljudeh zazvenele njegove besede, ko jih je nagovoril: "Ne bojte se."
Modrovanje o tem, kako je 'strah takšen ptič, ki nima perja nič, znotraj je votel in ga okoli ni nič', se lahko kaj hitro sesuje v kupček praznih besed,če se znajdemo pred težavami, ki nas begajo in jih ne znamo rešiti. Strah in pogum sta naša življenjska sopotnika in po mojih izkušnjah povezana s tem, koliko vere in zdravega razuma je v nas. Več kot je v nas vere v dobro, ki jo poosebljajo Bog Oče,trpeči in vstali Kristus ter Duh,ki nas navdihuje in spodbuja k do- bremu,manj bo v nas strahu ter več pogu- ma in upanja ter obratno.
V zadnjem času, ko sem se nekajkrat og- lasil v različne časopise, sem se pogosto srečal z vprašanji znancev in prijateljev,če me nič ni strah."Česa?" sem se vprašujoče čudil.
"Zamere in posledic," so me svarili. "Kje in pri kom?" sem vpraševal. "Pri ljudeh, ki so se upravičeno ali neupravičeno prepoznali v tvojem pisanju ... pri tistih, ki ne prene- sejo ljudi, ki mislijo s svojo glavo in nočejo biti le del črede, ki nič ne misli ... pri tistih, ki jim preprosto ni všeč, da se sploh ogla- šaš ..."
"Sploh pa - ali sem res razmišljal le s svojo glavo - ali sem zapisal le to,kar mi je pola- gal v misli nekdo, ki ga kristjani imenujemo Duh?"
Mnogo takšnih in podobnih vprašanj me je dohitelo in - priznam - mi tudi dalo misliti posebej še potem, ko je program, ki varuje

moj računalnik pred nepovabljenimi rado- vedneži, kadar sem na internetu, zabeležil močno povečano število poskusov vdora v moje zapiske v računalniku. Za vrhunec te nič kaj lepe zgodbe sem dobil kar nekaj elektronskih pošt s prilogo iz znanega nas- lova, ob katerih pa se je izpisalo opozorilo, da pošta vsebuje nevarno prilogo.
Pravočasna uporaba tipke delete (izbriši) me je vedno rešila te nadloge in grožnje. Skoraj vedno, bi moral reči. Končno je ne- komu le uspelo in v naslednjem trenutku... le še tema na monitorju.Prva pomoč v ob- liki varnega zagona je bila zaman.Računal- niški serviser je lahko le še ugotovil, da so poslani ukazi dodobra premešali osnovne nastavitve in se je pošiljatelj res potrudil.. Pa se to ni zgodilo v obdobju, ko je na in- ternetu izbruhnila prava epidemija računal- niških virusov in črvov, ampak je zgodba nekaj starejša.
Pravijo,da poznamo dve vrsti strahov-stva rne in izmišljene.Oboje je težko prepoznati in še težje pregnati. Da bi jih odmislili in pregnali ter živeli polno, ne pomaga le bla- goslovljena voda brez dejanj, ne razpored pohištva po nasvetu kakšnega samozva- nega bioenergetika in ne kopičenje novih doživetij.Življenju se je preprosto potrebno odpreti. Pustiti je treba,da nas preseneti in vzeti nase preizkušnje -tudi,če so trde- kot nekaj, iz česar se lahko porodi tudi kaj dobrega. Sprejeti upanje in pogum, skupaj s strahovi vred in potem nam noben tiran ne bo mogel preobrniti voza našega življe- nja,pa naj gre za podobne tirane,ki so pod okriljem teme poskušali ustrahovati pokoj- nega nadškofa Vovka in še mnoge poštene ljudi ali za takšne novodobne tirane,ki tudi s pomočjo najnovejše tehnologije posku- šajo iz teme anonimnosti to početi danes.
Ob tem se spomnim besed pokojne babice, trdne kmečke gospodinje, ki ji življenje ni prizanašalo in ji nastavljalo premnoge pasti ter zanke. Običajno jih je izrekla,ko se ji je zgodila kakšna nerodnost: "Dan brez prob- lemov je za mene,kot da me je Bog pozabil in me ne mara."
Z zgledom me je mnogokrat prepričala, da je bila vse do smrti dobra učenka in hkrati tudi učiteljica,saj nas je pripravljala na ko- rak, ki ga moramo storiti sami. Da nas pot pripelje do tiste energije, ki biva v prav vsakem od nas, in nas kot neotipljiva sila vodi naprej.

Jože Raduha

Pismo

Tra-ra, tra-ra trobentica trobi, cin-cin pa zvonček cinglja ... Vse te lepe pomladne melodije mi odzvanjajo v glavi,ko se mi po- gled napaja v belini snežne odeje. Verjeli smo, da se je zima poslovila od nas in da je na široko odprla duri pomladi. Kako smo se zmotili!
Narava se je spet odela z belimi snežinkami Ceste so zasnežene in pismonoša se teže pripelje do nas. Dobro, da imamo elektron- sko pošto, ki lahko pride ne oziraje se na vreme ali druge nevšečnosti.
Radovednost me posede k računalniku. Pritisnem nekaj tipk in, glej, pred menoj se prikaže pismo prijatelja,ki si želi klepeta na daljavo. Kako toplo mi je pri srcu, ko prič- nem z branjem.

Ljubica, pozdravljena!
Danes se mi je ponudila priložnost, da ti napišem nekoliko daljše pismo. Minilo je že kar veliko časa,odkar sva se zadnjič pogo- varjala... Med tem sem bil deklica za vse. Postal sem tudi "višji dvorni" zdravnik. Za popolno dokazovanje, da se že razumem tudi na moderne gripe in druge dvorne bo- lezni,ki so značilne samo za "visoko družbo" sem se dobro izkazal. Zdravljenje je bilo uspešno.
Ko se razgledujem naokrog, me nagovarja misel, kaj vse bi človek postoril pri hiši, pa se kar bojim začeti, ker mi nikoli ne uspe tako popolno, da bi se izkazal, koliko še zmorem. Tudi če je skoraj brezhibno,če se hoče napaka ali pomanjkljivost vsiliti, se vsili. Potem pa sledi dolgotrajno obžalova- nje. Zato se dela težko lotim.
Dotakniva se tokrat rajši meni ljubše teme.
Zadnjič sem v nekem članku našel ravno tako slovensko frazo, kakor jo uporabljaš tudi ti. Pisec pravi,da se mora človek ute-

čene prakse držati, čeravno ni najboljša. Vendar sem pripravljen svojim prijateljem in prijateljicam svetovati marsikaj, kar on najbrž res ne more.
To je takole. V tvojem primeru je: "Vsak dan znova me pozdravlja obložena miza s pošto". Ravno tako: "Sedli smo za bogato obloženo mizo samih domačih dobrot." Po- mensko je zelo neokusno. Bolj popolno bi bilo: "Sedli smo za bogato naloženo mizo samih domačih dobrot". Miza je bila torej obložena z lačnimi želodci ne z domačimi dobrotami ali pošto.
Ne jemlji tole za kritiko tvojemu odličnemu članku. Le zavedaj se, da sem eden tistih, ki vsako besedo poizkušam iz ljubiteljskega nagnjenja pretehtati in jo postaviti čim bolj natančno na najboljše mesto v povedani ali napisani misli.
Tudi besedo "dobrodošli" bi bilo pametno zamenjati s slovensko, kot na primer: "Pri- čakovali smo vas," ali: "Vsi smo vas veseli pričakovali."
Toda tega ne bo mogoče vpeljati, ker je že od nekdaj tako in kolikor smo hrvatizma že izgubili, ga je spet vpeljal naš neutrudni jezikoslovec, ker mu je bolj za veliko knjig kakor za njihovo kakovost.
Zato moram končati, da ne bom tudi jaz preveč o tem napisal, ker nisem strokov- njak na tem področju.Sem le goreč ljubitelj slovenščine, zato se tudi samo jezim na približneže.
Tole pisanje sem ti natresel zato, ker sem tako navadno začel z vsako gospodično - najprej o jeziku. Ko se je zavedela, o čem govorim, je že ni bilo več.

V svoji mladosti sem mislil, da bom pisal,da bom znal strojepisje, da bom pisal nareke, prepisoval hitre zapiske s potovanj. Vedno sem mislil,da bom pisatelj in vedno ter po- vsod sem bral, da je pisateljevati zelo lah- ko, če te pri tem kdo iz srca podpira. Ni mi uspelo.Ravno popolno nasprotje sem dose- gel,to pa zares. Pravo nasprotje. Popolno. Najpopolnejše. Usoda je popolno nasprotje hotenja.
Zunaj je še vedno hladno, čeravno sije sonce.
Misli mi uhajajo na jutrišnji dan. Praviš, da se to najmanj izplača. Prav. Nič. Jutri bo šele jutri. Živimo danes, kolikor je mogoče v miru in kolikor je mogoče pošteno.
Veselje je deliti s prijateljem lepo,dobro pa je tudi, če znamo sprejeti opomine, ki so dani iz ljubezni in v spodbudo. Naj koristijo vsem nam.
V upanju, da se že plete nova zgodba, te lepo pozdravljam.

Ljubica

Op.: v reviji objavljeno nekoliko skrajšano

V Štepanji vasi (Ljubljana) smo se v janu- arju poslovili od duhovniške matere Marije Oberstar. Dva sinova duhovnika delujeta kot ravnatelja mednarodnih neokatehumen- skih semenišč, g. Janez, ki prav sedaj piše duhovno misel za Prijatelja, v Puli, g. Lojze pa v Varšavi. Pogreb pokojne mame je bil za domače in tudi za vse številne navzoče praznično slavljenje Gospoda,ki svojim zve stim daje svoj delež.Med drugimi je na po- grebu spregovoril tudi njen župnik, g.Milan Knep (Ljubljana-Moste) Objavljamo njegov nagovor.
»Napočil je trenutek mojega odhoda.« S temi besedami se sv.Pavel poslavlja od pri- jatelja Timoteja.Najbrž je nekaj podobnega hotela povedati svojim najdražjim pokojna mama Marija, ko je v nedeljo popoldne pri molitvi večernic, ob najlepših Marijinih be- sedah - Moja duša poveličuje Gospoda- še enkrat z vso materinsko nežnostjo in ljube- znijo pogledala svoje otroke, vnuke in pra- vnuke. Potem je zaspala v Gospodu. Res je, Oberstarjeva mama Marija je zaspala v Gospodu. V uri svojega odhoda je kot sv. Pavel čutila in vedela: "Izbojevala sem do- ber boj, tek dokončala, vero ohranila."
Marijina življenjska zgodba,ki jo dejansko še najnatančneje povzema Pavlova beseda "boj", je vredna, da si jo prikličemo v spo- min. Če se danes sprehodimo skozi glavne postaje njenega življenja, ji s tem izrazimo tudi svojo ljubezen in spoštovanje.
Rojena je bila 2. julija 1915 v majhni vasici Dane pri Ribnici. Stara je bila komaj leto in pol,ko sta s sestro ostali brez očeta. Ko je bilo videti,da se bo družina ob štirih polse- strah utrdila in polno zaživela, je njen kru- šni oče kot krošnjar odšel v svet in se ni nikoli več vrnil.Pri komaj štirinajstih letih je v vsej resničnosti doživela boj za prežive- tje.Prišla je v Ljubljano in v središču mesta dobila delo v mlekarni. Lastniki mlekarne so ji dali osnovno zavetje in streho nad glavo Imela je to milost, da se je v tem času v Lichtenturnu srečala s sestrami usmiljen- kami. Tam se je vključila v Marijino družbo, njena velika prijateljica in vzornica pa je postala usmiljenka s.Darinka Konc.To oko- lje je utrdilo njeno vero, oblikovalo njeno mlado osebnost in iz nje priklicalo darove, ki jih je imela. Zelo rada je imela gledališki oder. Njene mladostne želje,da bi si prido- bila še več izobrazbe in še naprej razvijala svoj igralski talent, se tako kot mnogim njenim vrstnicam zaradi skromnih material- nih možnosti niso uresničile.
Uresničile pa so se ji druge sanje.V mleka- rno, kjer je bila zaposlena, je zahajal mladi prometni policist Franc. Sredi vojne - leta 1943 -ju je v Alojzijevišču,na Poljanski ce- sti,v neposredni bližini njene službe,poročil cistercijanski pater Kolumban,brat njenega moža Franca. Lastnica mlekarne je mlade- mu paru pomagala. Francu in Mariji je dala na voljo svoje kletno stanovanje na Kode- ljevem, kjer je družina ostala vse do leta 1958. Prva velika preizkušnja zanju je bila smrt njunega prvorojenca Francija. Še te- žja je bila zanju napoved zdravnikov, da ne bosta več mogla imeti otrok. Toda tam, kjer se človek odpre Bogu, ki je življenje samo, se prebudi tudi življenje. Franc in Marija sta z vsem zaupanjem iz Božjih rok sprejela poslanstvo materinstva in očeto- vstva.Bog se tudi v njunem življenju ni dal prekositi v velikodušnosti, tako sta lahko podarila življenje še šestim otrokom. Vsaka nosečnost je bila za pokojno Marijo drama zase. Še najtežja je bila zadnja, saj so ji potiskali v roke napotnico za nasilno preki- nitev nosečnosti. Njen mož Franc, stano- viten in neomajen v veri, se ni dal zbegati. Vedel je, kako njegova žena razume mate- rinstvo.Zato je bil tako kot vedno odločen: "Če te nosečnosti ne boš preživela, bom jaz poskrbel za vse otroke. Bog bo poma- gal." In tako se je tudi zgodilo.
Pokojna Marija je ljubila Cerkev in pevski kor. Zato se je pridružila zboru v Štepanji vasi že v letih,ko tam še ni bilo župnije.Po preselitvi v Moste je pela na koru cerkve Svete Družine. Tu je v letih 1973 in 1975 doživela novi maši svojih sinov Janeza in Lojzeta.
O njeni veri in njeni trdni osebnosti govori- jo njena dela. Delala je namreč tisto, kar ji je Bog zaupal. In zaupal ji je najveličast- nejše poslanstvo - posredovanje življenja. Svojim otrokom je dala telesno življenje in jim z možem pomagala,da so se v življenju dobro znašli. Rodila pa jih je tudi za Boga. Ko sta otroke z možem nosila h krstu, sta razumela,da bo odslej Božje življenje v teh otrocih raslo tudi zaradi njune vzgoje in zgleda njunega zakonskega življenja.
Oberstarjeva Marija je živela v Gospodu, zato je tudi umrla v Gospodu. Pri polni za- vesti je v zadnjih mesecih svojega življe- nja naredila radosten prehod v večnost. Njene besede so postajale vse bolj polne onstranske miline, razbremenjene strahu pred jutrišnjim dnem. Umrla je ob skrbni negi Marijinih sester Čudodelne svetinje, obkrožena z bližino svojíh najdražjih. Iz njihovih ust so ob uri njene smrti prihajali angelski napevi in ponesli njeno dušo pred obličje Najvišjega.
Ko Marija, Oberstarjeva mama, odhaja od nas,nam je hudo.Tolaži pa nas obljuba ne- smrtnosti. Njeno življenje se je samo spre- menilo. V to pokojna Marija ob koncu ni le verovala, ampak je to resničnost tudi ob- čutila. Gospodarju življenja se zato zahva- ljujemo za njen zgled. Skupaj s svojim mo- žem Francem nam je nazorno pokazala,kaj pomeni živeti v Gospodu in kaj pomeni um- reti v Gospodu.

"Najlepša beseda je molk,največja sreča je Božja bližina, najgloblje spoznanje je ljube- zen,najplemenitejše dejanje je odpuščanje najlepše življenje je darovanje." Te bese- de najbolje povzamejo življenje Francke Lavrinec iz Puštala pri Škofji Loki, mame naše dolgoletne sodelavke Martine. V če- trtek, 22.januarja 2004,smo se poslovili od pokojne mame in se zahvalili Bogu za nje- no zgledno pričevanje v našem skupnem življenju. Francka je bila zvesta priča Gos- podove navzočnosti med nami. Njena drža je bila Marijina drža: "Glej, dekla sem Gos- podova, zgodi se mi po Tvoji besedi!" Ma- ma Francka je bila ob koncu življenja dele- žna tudi te sreče, da jo je v hudi bolezni ljubeče in nežno negovala hčerka Martina ter z njo v molitvi vztrajala do konca.Mirno je zaspala v Gospodu le nekaj trenutkov zatem, ko je Martina še zadnjič pristopila k njej in jo pobožala. Čakala je nanjo, ni od- šla brez slovesa,želela je Martinino navzo- čnost in blagoslov.Tako kot starši pospre- mijo otroka na pot od doma, kot svojci ali duhovnik pospremijo bolnika na operacijo, tako je Martina spremila svojo mamo v no- vo življenje, s križem na čelu.
Spominjam se naših srečanj z mamo Fran- cko. Kadarkoli smo stopili v hišo, nas je sprejela z nasmehom in dobro voljo. Nikoli ni rekla, da je preutrujena ali da nima časa za nas. Pri njej smo se vedno počutili kot doma. Ne bom pozabila njenih besed, ko sem poklicala po telefonu in se je oglasila. Na mojo željo,da bi rada govorila z Martino mi je največkrat odgovorila: "Saj je ni do- ma! Nič ne vem,kdaj pride.Kar pokličejo jo, pa gre. Kar meni povej,ji bom že naročila!" Nikoli ni bilo slišati negodovanja ali naspro- tovanja zaradi hčerkinih odsotnosti,čeprav sta živeli sami. Na vprašanje, če ji je kaj dolgčas in če jo je kaj strah glede na to, da je srčna bolnica, je brž odgovorila: "Kaj me bo strah,saj nisem nikoli sama.Saj ima- mo Boga in pa Marijo!" Svetel zgled nam je bila njena trdna vera v Božje usmiljenje in neomajno zaupanje v Marijino varstvo. Mamina ljubezen in blagoslov sta Martino spremljala povsod,zato se je laže razdaja- la drugim in se potem polna novih doživetij vračala domov.
Poraja se mi podoba nebeške matere Ma- rije. Tako kot Marija Jezusa, tudi Francka Martine ni zahtevala zase in je ni ljubosu- mno varovala, temveč jo je nesebično in tiho darovala Najvišjemu, da je on, ki je Ljubezen, lahko delal tako čudovite stvari po Martini. Martina, hvala ti!
Včasih se nam je mama pridružila na kak- šnem srečanju. Zelo rada je bila z nami, bolniki in invalidi. Bila je skrbna in pozorna spremljevalka, če je kdo med nami potre- boval njeno pomoč.
Martina, mama je bila zelo ponosna nate, oči so se ji svetile, ko smo ji pripovedovali, kako dragocena si za nas in koliko nam pomeni tvoja dobrota. Nisi ostala sama! S teboj smo starševska ljubezen, Franci in vsi, ki te imamo radi. Naša si!
Francka, mi pa ostajamo povezani v Njem, ki nam daje moč, da zaupamo v ljubezen, ki ne mine. Bog vam povrni in Bogu hvala!
V mislih obujam spomine na tisto davno le- to 1973 in naše prvo poznanstvo z družino Vovnik. Res dolgo je že naše prijateljstvo. Prvi se je od njih poslovil oče, pol leta za njim Mirko. Ob osmi obletnici njegove smrti je 18. januarja letos za večnost dozorela Majda Vovnik, DSO,Ob Ročevnici 58,Tržič Čeprav smo vedeli za njeno hudo bolezen, nas je vest o odhodu vseeno presenetila. Rada je bila med nami, vedno vesela vsa- kega srečanja in obiska. Žal so bili ti z leti vedno bolj redki in nekatere je zaman pri- čakovala. Rada se je pogovarjala in s tem tudi drugim podarjala bogastvo,ki ga je no- sila v srcu. Nekoč je dejala, da sprejema bolezen kot poklic, ki ga opravlja z Božjo pomočjo, ker je prvi za nas trpel Kristus in nam obljubil odrešenje. Zaradi takega spre jemanja je lahko izžarevala notranje vese- lje. Tudi ko je bila vsa onemogla,vezana le na bolniško posteljo in nismo več razumeli njenih besed, nam je še vedno govoril njen nasmeh. Bilo je, kot bi stopil v svetišče. Postelja - daritveni oltar, Majda na njem - živ tabernakelj. Hvala ti, Majda, za zgled žive vere in predanosti Božji volji, za moli- tve in darovano trpljenje, s katerim si bo- gatila naše prijateljstvo.
Z globoko občutenim nagovorom je Majdi ob slovesu spregovoril tržiški župan g.Pavel Rupar, ki je med drugim dejal:
»Draga Majda, za tvoje življenje in tvoje nauke smo ti zelo hvaležni ... Hvaležni, ker vemo, da te pot vodi k Bogu,da ga popro- siš za zdravje sestre in tvoje neizmerno ljubeče mamice ... Da se mu zahvališ za obe, za njuna dela in ljubezen. Da mu spo- ročiš, da smo srečni, ker smo te poznali in da se veselimo snidenja ...«

"Če me iščete,
me iščite v svojih srcih,
če imam tam bivališče,
bom vedno pri vas."

Devetega januarja smo se poslovili od Albina Lenaršiča, očeta naše nekdanje sodelavke Magde iz Brezovice.Že naslednji dan je zatisnila svoje oči Bukovškova mama, mama naše prijateljice Marije iz Zagorja. Prijetno se je bilo srečevati z ma- mo. Rada je poklepetala ter povprašala to in ono. Vedno nas je pospremila do praga - tudi,ko je že težko hodila - in nam zaže- lela srečno pot.
Naj uživajo večno srečo pri Bogu in prosijo za nas!
V cvetu mladosti smo dne 25.oktobra 2003 v prometni nesreči izgubili dragega sina, bratca, vnuka, bratranca, nečaka in prija- telja mnogih Denisa Čuferja iz Dobravelj Imel je komaj šestnajst let. Bil je učenec drugega letnika računalništva. Meseci od njegovega slovesa minevajo,vsi njegovi pa ga še vedno neizmerno pogrešamo.

Zinka Čufer

Maškare obiskale male bolnike

Na pustni torek, 24.februarja,smo Mladi za zedinjeni svet obiskali otroke v Pediatrični kliniki. Našemljeni smo bili v različne vesele maske. S kitaro,pesmijo in igrivim razpolo- ženjem smo želeli razveseliti otroke. Bili so nas zelo veseli.Otroci in medicinske sestre so z nami zapeli ob spremljavi na kitaro. S tem obiskom smo jim popestrili enega iz- med dni, ki jih preživljajo v bolnišnici.

Jani Strah

Doživeto sobotno popoldne v Slivju

Kar naenkrat je leto naokoli. Starejši iz župnij Slivje in Brezovica (Brkini) pa tega komaj čakajo, kajti zopet je tu srečanje starejših in bolnih župljanov. Tokrat se je zgodilo zadnji dan v januarju. Po veselem snidenju je bil na vrsti ogled jaslic, potem pa je sledila sveta maša,ki jo je daroval p. Avguštin Novak iz Stične, skupaj z doma- čim župnikom.
Ker smo bili pred praznikom Gospodovega darovanja - svečnico, ki je praznik Bogu posvečenega življenja, nam je pater spre- govoril na to temo. Poklicanost in življenje v samostanu nista le stvar redovnikov,am- pak vsakega kristjana. Vsi smo bili namreč pri krstu poklicani po imenu. Uresničevanje tega poklica se mora pokazati v vsakda- njem življenju.
Prav gotovo imamo vsi radi to našo sloven sko zemljo. »Raj pod Triglavom,« ji pravi Ivan Cankar.Vendar jo je le malokdo mogel prekrižariti, si jo ogledati in jo občudovati. To sobotno popoldne se nam je ponudila prilika. Gospod Ciril Velkavrh iz Ljubljane, zagnan planinec, je prikazal svoje diapozi- tive: Sveta znamenja na slovenski planin- ski transverzali. Tako smo občudovali lepe kapelice,križe in cerkve na vrhovih, križpo- tjih in kozolcih od Pohorja pa tja do morja.
Medtem ko so pripravljali prigrizek, je do- mačinka Slavka Cetin popestrila srečanje s svojimi recitacijami. Bile so vesele in hudo- mušne, nekatere pa -kar je največ vredno - povedane po domače. Preberite si eno izmed njih:

Človek nima starosti,
če v srcu čuti mladost,
v upanju se boriš živeti,
da srce ne sme umreti.

Ko gledaš starejše ljudi,
v sebi ne čutiš, da leta imaš tudi ti,
temu se upiraš, ker ni več moči,
da delala in uživala mladostno bi.

Korajžno se počutiš,
da proti naravi se boriš,
naprej, naprej si želiš,
ker dostikrat svoj'ga zdravja se bojiš.

Dobro je, da doma se ne uleniš,
med veselimi ljudmi lepše živiš,
to ti da moči, da na starost ne misliš,
starost pa rajši drugim prepustiš.

Vsako leto rojstni dan te užalosti,
ker koliko let imaš, si jih zapišeš ti,
še koliko let ti manjka do osemdeset,
to rajši pozabiš in ne šteješ jih več.

Kar prehitro je minilo popoldne.Vsako slovo je sicer težko, vendar tokrat se je končalo s pozdravom: "Čimprej pripravite novo sre- čanje!" Slovenski pregovor se glasi: "Le iz noči se dan rodi,le iz trpljenja pogum!" To- rej pogumno naprej do novih srečanj!

Marica Kljun

Zavod Novi svet nam je zopet poslal svoje nove knjige. Gre za zanimivo zbirko kratkih misli za vsak dan v letu, tokrat za 365 mi- sli o prijateljstvu (W. Müchs, Z iskrenim srcem, 960 SIT). Dobite jo lahko pri izda- jatelju: Zavod Novi svet, Prečna 3, 1000 Ljubljana, tel.: 01/433-70-05. Drobne pri- gode ustanoviteljice Marijinega dela Chiare Lubich in članov gibanja Fokolarov,v kate- rih prepoznavajo Božje delovanje, pa lahko spoznate iz nove knjige Doriane Zamboni: Ko vmes poseže Bog (2000 SIT).

Obvestilo o svojih novih knjigah nam redno pošlje tudi Mohorjeva družba iz Celja. Če utegnemo iti na predstavitve, dobimo tudi knjige. Osmega marca so predstavili 5 knjig:
• Jože Munda: Bibliografsko kazalo re- vije Dom in svet (496 str., 17.200 SIT) nekdanje znane družinske, kasneje pa tudi kulturne revije.
• Boris Pahor, Ljubka Šorli: "Meni pojejo fantje, meni pojejo!" (72 str., 950 SIT). Gre za pretresljivo pričevanje o življenjski poti cerkvenega zborovodja in skladatelja Hinka Bratuža, ki so ga l. 1937 umorili fa- šisti. Pripoved pisatelja Pahorja prekinjajo lirske meditacije njegove vdove Ljubke Šorli Čudovita knjiga, ki res zasluži podnaslov: Primorski križev pot!
• Marija Stanonik: Slovenske povedke iz 20. stoletja (368 str., 6.000 SIT). Na pobudo avtorice, etnografinje,so odrasli in otroci po vsej Sloveniji in zamejstvu zbrali kratke pripovedi,ki krožijo med ljudmi (baj- ke, legende,razlagalne in strašljive poved- ke).Ime povedka pride od povedati (kratko zgodbico), medtem ko so pripovedke dalj- še in se pripovedujejo. Kot zanimivost naj zapišemo, da je avtorica tudi redna bralka Prijatelja in pravi, da marsikdaj kaj iz Prija- telja lahko uporabi tudi pri svojem poklic- nem delu.
• Milica Sturm: Via crucis (32 str., 950 SIT).Gre za zelo kratka poetična razmišlja- nja ob postajah križevega pota in črnobele ilustracije. Uporabno pri naših molitvah.
• Ingrid Merc: Rapsodija v belem (pes- niška zbirka, 152 str., 2.475 SIT). Mlada mariborska pesnica, študentka dentalne medicine, meni,da bi si morali ljudje - tako, kot si z zobno pasto umivajo zobe - s ka- kšno pesmijo vsak dan očistiti svoj pogled na svet, kajti pesniki pomagajo spoznavati resnico o svetu. Zato piše pesmi.

Teden dni kasneje je Mohorjeva predstavila novo serijo knjig, med drugimi tudi Rimski triptih - pesniška zbirka papeža Janeza Pavla II.,po pisanju dnevnega časopisja že svetovna uspešnica. Kar hitro smo dobili tudi slovenski prevod.
Za postni čas je primerna pesniška zbirka Zdenke Sušec 'Sklonil se je k meni'. Av- torica je dvakratna prvonagrajenka literar- nega natečaja Mohorjeve družbe in radia Ognjišče (Moj čopič je beseda), kar je se- veda veliko priporočilo.
Knjige Mohorjeve družbe lahko dobite v njihovih prodajalnah v Ljubljani in Celju, pa tudi v drugih knjigarnah.

Nagradna križanka:

So vam SVP (svetopisemska) gesla v Pri- jateljevi križanki v pomoč? Če vam niso, je najbrž nekaj narobe z vašim odnosom do Svetega pisma. Če ga še nimate,si čimprej preskrbite novi prevod Svetega pisma,sta- rega pa tudi obdržite. Poizkušajte v evan- geliju najti tisto mesto, ki govori o čudežu na sliki. Potem bo pol laže. Končno rešitev zopet najdete na barvnih poljih, če črke istobarvnega polja berete od zgoraj navz- dol v zaporedju: vijolična, rumena, zelena. Geslo prepišite na dopisnico ali karton v velikosti dopisnice in ga do 1. maja 2004 pošljite na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom: KRIŽANKA.

Nagrade 2/2004:
1. knjiga Janje Blatnik:Povsod naj sije sonce
2. CD Franca Juvana: Mati ljubezni
3. kaseta Zvoneta Modreja:Kanček upanja
4. kalkulator
5. knjiga Antona Pusta:Narod naš spomine hrani
6. dva vezena prtička
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2004:
NIKOMUR NE POVEJ

Nagrajenci 1/2004:
1. glasb.kaseta 'Mati ljubezni':Ivanka Koler Henrika Freyerja 2, 5280 Idrija
2. vezen velikonočni prt: Francka Košnik, Jezerska 60 b, 4000 Kranj
3. knjiga Z.Modreja 'Čudež ljubezni': Marija Štamol, Rimska c. 85, 3311 Šempeter v Sav. dolini
4. knjiga 'Tema in luč trpljenja': s. Marjeta Pust, Miklošičeva 2, 1000 Ljubljana
5. CD z duhovno mislijo:Zdenka Partl,Škra- bčev trg 15, 1310 Ribnica na Dol.
6. kvačkan prtič: Drejc Podobnik,Bedrih 44 4226 Žiri
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Maruša Jelenec, Partizanska 31, 4260 Bled.

Čestitke nagrajencem in Bog povrni darovalcem nagrad!

Le kakšno orodje drži v rokah tale svetnik? Podobno je glasbilu z eno samo struno,ven dar gre za suknjarski kol. Tudi svetniki so se preživljali z ročnim delom,ne samo s pri- diganjem. Spomnimo se na primer apostola narodov. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Filip
b) sv. Jakob mlajši
c) sv. Pavel

2. Zakaj ima takšen kol?
a) Izročilo pravi, da ga je neki suknar pobil s kolom.
b) Preživljal se je z izdelovanjem takega orodja in je zavetnik suknarjev.
c) Rad je pridigal Jezusove misli iz govora na gori: "Kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč." Upo- dobitev je po starem prevodu Sv. pisma (Mt 5,40).

3. Svetnik je bil škof prve krščanske skupnosti v mestu, kjer je deloval sv. Peter. To je:
a) Jeruzalem
b) Antiohija
c) Rim

Pravilni odgovor PP 1/2004: B B A

Vse (prav) ali nič, vmes pa nič. Tako se je začel letošnji pokal Prijatelja.Šestnajst te- kmovalk in tekmovalcev je izbralo vse prav (vse tri pravilne odgovore), ostale je nekaj zavedlo. Kot kaže bo glede udeležbe nekaj podobnega kot prejšnja leta.Vsekakor spo dbudno za začetek.Povabljeni,da sodeluje- te v tekmovanju vsaj tako, da si zapišete svoj odgovor in ga potem, ko pride nova številka, primerjate z objavljenim.

Odgovore pošljite do 1. maja 2004 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Objem s križa

• Objem z vozička (Mari Galjot in otroka)

• Objem generacij (dekle objema starko)

Tone Planinšek

Johann Michael Sailer

Iz zbirke: Z iskrenim srcem
(W. Müchs, Novi svet, 2004)