DRAGI PRIJATELJI!

Jezusovo zadnje obhajanje pashalne večerje s svojimi apostoli je bilo izraz največje in neskončne ljubezni Boga do človeka. Še med pashalno večerjo, ›medtem, ko so jedli‹,je Jezus ustanovil največji zakrament – sveto evharistijo. Enajsterim je podaril samega sebe v duhovno hrano in pijačo. Simbola kruha in vina sta postala Jezusovo telo in kri, ki sta znamenji nove in večne zaveze.
Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin,« (Lk 22,19) je zapoved, ki nas, kristjane,obvezuje,da kot zbrano obče- stvo,pod vodstvom duhovnika ali škofa, obhajamo spomin Kristusove smrti in vstajenja ter Bogu Očetu darujemo ev- haristični kruh in vino. Z uživanjem Je- zusovega ›zakramentalnega telesa‹ pri obhajilu pa postanemo eno telo in spre menjeni smo v ›Kristusovo skrivnostno telo‹.
Zato »Gospodovi učenci, ki so s Kristu- som povezani preko evharistije, živijo v skupnosti, v kateri so med seboj pove- zani kot udje enega telesa. To pomeni, da je drugi del mene; njegovo življenje in zveličanje se dotikata mojega življe- nja in zveličanja. Tu smo zadeli ob zelo globok vidik skupnosti: naše bivanje je v odnosu z bivanjem drugih v dobrem ali v slabem. Naši grehi in naša dela ljubezni imajo družbeno razsežnost. Ta vzajemnost je prisotna v Cerkvi, Kristu- sovem mističnem telesu: skupnost ne- nehno dela pokoro in prosi za odpušča- nje grehov svojih članov,a se prav tako neomajno veseli ob primerih kreposti in dobrodelnosti, prisotnih v njeni sredi,« je zapisal papež Benedikt XVI.v letošnji poslanici za postni čas.
Naj nas evharistija – daritvena zahvala povezuje v živo skupnost, kjer bomo vsi deležni odrešenjske milosti, ki nam jo je Jezus zaslužil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, CM, urednik

Prispevke za št.3 pošljite do 1.maja 2012

april

Molimo, da bi mnogo mladih ljudi zasli- šalo Kristusov klic in mu sledilo po poti duhovniškega in redovniškega življenja. Molimo, da bi bil vstali Kristus znamenje zanesljivega upanja za može in žene afriške celine. Molimo, da bi po zgledu Jezusovih apo- stolov in prvih kristjanov znali prepri- čevalno živeti ter oznanjati resnico o Jezusovem vstajenju.

maj

Molimo, da bi družba sprejemala in pod- pirala pobude, ki branijo in krepijo vlogo družine. Molimo, da bi Marija, Kraljica sveta in Zvezda evangelizacije, spremljala misi- jonarje pri oznanjevanje njenega Sina Jezusa. Molimo, da bi,ko častimo Marijo kot pri- prošnjico, besednico, srednico in podob no, imeli pred očmi,da je njen Sin Jezus Kristus naš edini srednik in Odrešenik.

VESELJE VÉLIKE NOČI
NAM VEDNO BODI, JEZUS, TI, NAJ  PREROJENI  Z  MILOSTJO S TEBOJ SE V SLAVI ZDRUŽIMO

GOSPOD JE RES VSTAL, KAKOR JE REKEL. ALELUJA!

Naj bo,dragi bralci in bralke Prijatelja sodelavci, dopisniki in dobrotniki ter tisti, ki nas podpirate z molitvijo in nasveti, sporočilo Njegove večne ljubezni v velikonočnem jutru milo- stni blagoslov v vašem življenju!

Uredništvo in uprava revije Prijatelj

Pastoralno leto socialne
(družbene)  pravičnosti

Opredelitev pojma in vsebine  Družbenega nauka Cerkve II

RESTAVRATORSKA UTOPIJA IN PREOBRAT

Giovanni Filoramo v svoji knjigi,La Chiesa e le sfide della modernità, glede na ob- dobje pred drugim vatikanskim koncilom ugotavlja, da se je družbeni nauk Cer- kve vse do petdesetih let dvajsetega stoletja razumel kot sredstvo za krščan sko ponovno osvojitev (riconquista) družbe. Šlo je za restavratorsko utopijo ki se je zgledovala po idealni krščanski srednjeveški družbi.Ta ideja se je razu- mela v besedni zvezi novo krščanstvo, utemeljeno na teoriji o naravnem zakonu in Božjem razodetju kot ga oznanja Cer kev. Za krščanske laike je to pomenilo, da se morajo angažirati na družbenem in političnem polju, da bi pokristjanili strukture in institucije družbe, s tem pa olajšali in omogočili poslanstvo Cerkve, ki je v prinašanju Božjega odrešenja ljudem. Pri tem je šlo za model, ki je iz naravnega zakona in razodetja hotel izpeljati 'krščansko družbo' kot 'tretjo pot', ki je predstavljala alternativo dru- gim obstoječim ideološkim modelom.
Drugi model se je razvil po okrožnici Mati in učiteljica (Mater et magistra 1961) Janeza XXIII. Ta okrožnica predlaga tri pomembne korake DNC: videti,presojati in delovati. To metodo je potrdil Pavel VI. v okrožnici Ob osemdesetletnici (Octogesima adveniens 1971), v kateri pričakuje, da bodo krščanske skupnosti v različnih delih sveta analizirale lastno družbeno stanje v luči evangelija, upo- rabile ustrezne principe za razmislek, ustvarile merila za presojo s pomočjo DNC ter končno izoblikovale izbire in prizadevanja za družbeno preobrazbo s pomočjo Svetega Duha, v občestvu s škofi in v dialogu z drugimi krščanskimi brati in sestrami ter ljudmi dobre volje (Filoramo, 12-13).
Zadnja dva papeža sta temu vprašanju namenila kar pomembno pozornost. Ja- nez Pavel II. v okrožnici O skrbi za so- cialno vprašanje (Sollicitudo rei socialis 1987) pravi, da »Socialni nauk Cerkve ni neka 'tretja pot' med tako imenovanim liberalnim kapitalizmom in marksističnim kolektivizmom in tudi ne alternativa dru gim, manj radikalnim rešitvam: je izvirni nauk z lastnim značajem.Tudi ni ideolo- gija,temveč pozorna formulacija dosež- kov, pridobljenih na osnovi razmišljanja o zapletenih stvarnostih človekovega bivanja v družbi in v mednarodnem ok- virju, razmišljanja v luči vere in cerkve- nega izročila. Njegov glavni namen je razložiti in pojasniti te stvarnosti, ko ugotavlja, ali so v skladu ali pa v nas- protju s smernicami evangeljskega nau- ka o človeku in njegovem zemeljskem in onostranskem poklicu. Zato tega nauka ne gre prištevati k ideologiji, temveč k teologiji,in sicer k moralni teologiji« (SRS, 41; prevedel I.J.Š.). Osrednji poudarek Janeza Pavla II. je tako v obrambi ver- ske razsežnosti človekove osebe.
Benedikt XVI. v svoji okrožnici Bog je ljubezen (Deus Caritas est, 2005) DNC opredeli tako: »Družbeni nauk Cerkve noče Cerkvi zagotoviti oblasti nad dr- žavo, tudi noče vsiljevati pogledov in načinov razmišljanja, ki spadajo k veri, tistim,ki nimajo iste vere.Družbeni nauk Cerkve želi preprosto prispevati k očiš- čenju razuma in pomagati, da moremo to, kar je pravilno, tu in sedaj spoznati in nato tudi uresničiti« (BL, 28,a).
Družbeni nauk Cerkve izhaja s stališča razuma in naravnega prava, to je iz te- ga, kar je v skladu s splošno človeško naravo.Obenem se zaveda,da ni naloga Cerkve,naj ta nauk sama politično uve- ljavi; želi pa služiti oblikovanju vesti na področju politike in prispevati k temu, da raste spoznanje za prave zahteve pravičnosti in hkrati tudi pripravljenost delovati v skladu z njimi, tudi če to na- sprotuje obstoječim osebnim interesom. To pa pomeni: »graditev pravične druž bene in državne ureditve,po kateri vsa- kemu pripada svoje, je osnovna naloga, ki si jo mora zastaviti vsaka generacija znova« (BL, 28).
V obeh opredelitvah vidimo najprej, da gre za opredelitev v nikalnem smislu,kaj vse DNC ni: ni tretja pot, ni ideologija, ni alternativa kateremukoli družbenemu sistemu in tudi ni poizkus,kako prevzeti oblast v državi ali vsiliti svoje družbene koncepte drugače mislečim ljudem. Kaj torej je Družbeni nauk Cerkve? Ra- zumni razmislek družbene situacije v luči vere in cerkvenega izročila, ki naj motivira kristjane za prizadevanje na polju pravičnosti in miru.
To pa je mogoče s strani Cerkve tako, da z vzgojo in izobraževanjem oblikuje vest in kulturo posameznikov, ki naj po lastni presoji vstopajo v prizadevanje za večjo družbeno pravičnost. Ali kakor pravi Doktrinalno navodilo o nekaterih vprašanjih,ki zadevajo udejstvovanje in vedenje katoličanov v političnem življe- nju Kongregacije za verski nauk iz leta 2002, ki se pri tem sklicuje na Apostol- sko spodbudo o krščanskih laikih iz leta 1989: Posledica nauka drugega vatikan skega koncila je, da se »krščanski laiki dejansko ne morejo odreči udeležbi v politiki, torej mnogovrstnim oblikam go- spodarskega, družbenega, pravnega, administrativnega in kulturnega delova- nja, namenjenega organskemu in insti- tucionaliziranemu doseganju skupnega dobrega, kar vključuje uveljavljanje in obrambo dobrin, kot so javni red in mir, svoboda in enakost,spoštovanje člove- kovega življenja in okolja, pravičnost, solidarnost itd.
Politična svoboda ni in ne more biti ute meljena na relativistični ideji, da so vsa pojmovanja o človekovem dobrem ena- ko resnična in enako vredna, ampak je utemeljena na dejstvu, da politične de- javnosti od primera do primera merijo v zelo konkretno uresničitev resničnega človeškega in družbenega dobrega v dobro opredeljenem zgodovinskem, ze- mljepisnem, ekonomskem, tehnološkem in kulturnem zgodovinskem okolju... ter da so moralno sprejemljiva«(Doktrinalno navodilo, 3).
DNC je torej etični in moralni vidik odre- šenjske zgodovine,ki služi za motivacijo pri presojanju (gledanju) družbenih raz- mer,pri iskanju rešitev in pri družbenem delovanju ali akciji (Kompendij, 72-86).

dr. Ivan Janez Štuhec

V drugi polovici februarja sem prejel pismo g. Ivana Malavašiča iz Podlipe 59, 1360 Vrhnika.Namen njegovega pisanja je bila želja,da podari nekaj svojih slik in knjig za nagradno križanko Prijatelja. Z veseljem sem ga poklical.Dogovorila sva se za obisk na njegovem domu. Hkrati pa sem ga vprašal, če je pripravljen spregovoriti za bralce Prijatelja. Čeprav je v svoji knjigi Spomini že opisal svojo pot in ste jo nekateri morda že prebrali, je g. Ivan z veseljem sprejel intervju.

Spoštovani g. Ivan, prosim vas, da se nam najprej predstavite.
Rodil sem se leta 1927 v Rovtah. To je redko naseljeno področje blizu Logatca. Bilo nas je pet otrok:imel sem tri sestre in enega brata, jaz sem bil najstarejši. Z nami sta živela še stari oče in stara mati po očetovi strani.
Ko sem zaključil osnovno šolo in je pri- šel čas za nadaljevanje šolanja,je prišla vojna. Takrat je bil vsak lahko vesel,da je le ostal živ. Tisto so bili težki časi. Vseh smo se bali: Italijanov,da ne bodo požgali vsega. Oče je najprej šel k vaš- kim stražam,potem pa k domobrancem. Še iz stare Jugoslavije je imel vojaški čin, saj je bil pri mornarici. Po vojni so ga ubili.Potem je mama sama skrbela za nas. Res je dobro skrbela,še sedaj se z občudovanjem spominjam tistih dni. Bil sem najstarejši otrok in ko sem prišel od vojakov ter se zaposlil v Industriji usnja Vrhnika, sem šele lahko zares po- magal mami.

Ali 'hranite' kakšen lep spomin iz otroških in šolskih let?
Od nekdaj sem ljubil zimo in sneg. Spo- minjam se,kako nestrpno sem ga priča- koval. Bilo je veliko zimskega veselja,pa čeprav nismo imeli smučarske opreme, kot jo imajo današnji otroci. Prvi koraki na smučeh so mi res prinesli tudi malce razočaranja, toda vaja dela mojstra-ali vsaj napol mojstra.
Posebno tople spomine pa imam na pre lepe božične večere. Imeli smo navado, da mo šli 'okoli ogla' in molili vse tri dele rožnega venca. Sledila je večerja, ki je po navadi bila slovesna.Če nam je kateri od sosedov prinesel koline, smo imeli za večerjo krvavice.
Ne spominjam se, da bi se šole kaj po- sebno bal ali veselil. Na splošno mi ni delala težav. Učil sem se še kar lahko. Mislim, da je bila učiteljica z menoj kar zadovoljna. Pomnim pa, da sem bil zelo v strahu, kadarkoli je bilo napovedano kakšno cepljenje -bal sem se tiste igle.

Kdaj ste se poročili in si ustvarili svojo družino?
Leta 1955 sva si z Ančko obljubila več- no zvestobo.Nisva stanovala daleč drug od drugega in pogosto sva se sreče- vala. Imava tri sinove in eno hčerko, ki pa je, žal, že umrla za rakom ščitnice. Ker je doma zmanjkalo prostora, smo zgradili to hišo. Kmalu nato je zbolela žena. Imela je sklerozo multipleks in je postala nepokretna. Bolna je bila precej let, najprej ni imela moči, potem pa je bolezen hitro napredovala.Šel sem pred časno v pokoj, da sem ženi lahko stre- gel. Ko doma nisem več mogel skrbeti zanjo, je šla v Dom na Vrhniki,saj imajo tam pripomočke. Hodil sem jo sedem let obiskovat in takrat smo prišli na idejo, da bi v Domu vodil pevski zbor.Peli smo predvsem narodne pesmi.

Kdaj in kako ste začeli s pisanjem?
Sestra je hodila v gimnazijo. Za nalogo je morala napisati pesem o domači vasi in ji ni šlo.Prosila me je,naj ji jo napišem Spisal sem pesem Domači vasici.Naredil sem si kopijo pesmi, jo dal v predal in nanjo skoraj pozabil.Kasneje pa sem po radiu poslušal kmečko oddajo Za doma- čo vas in v oddaji so objavili razpis za pesmi o domači vasi. Na razpis sem po- slal pesem in dobila je prvo nagrado.To je bila moja prva pesem. S to nagrado pa sem dobil tudi 'korajžo'. Prišel je Lojze Slak. Za njega sem napisal precej pesmi. Takratni urednik na radiu, Boris Kovačič,je ansamble,ki so prišli k njemu da bi snemali, napotil k meni,da jim na- pišem besedila. Spomnim se, da sem jih napisal tudi do sedem na dan.Pisal sem tudi za ansambel Franca Miheliča in še za druge: za okrog 60 ansamblov. Pa tudi za g.Krežeta iz Maribora, ki je slep. Zdi se mi, da sem dobil sedem nagrad na Ptuju in v Števerjanu.

Ali imate kakšno zanimivo izkušnjo pri sodelovanju z urednikom radia ali z ansambli, za katere ste pisali pesmi? V tistih časih je bilo tako, da so najprej besedilo posredovali radijski komisiji, ki je morala odobriti besedilo, šele potem je sledilo snemanje. Napisal sem pesem in jo nesel na radio, vendar so jo zavrnili.Potem pa je prišel g.Hlede in me prosil za kakšno pesem. Žal, sem imel samo to,ki so mi jo zavrnili, vendar mu tega nisem povedal ter mu jo dal. No, potem pa je ta pesem dobila prvo nagrado na Ptujskem festivalu.Če pride pesem res iz srca, je najboljša.

Srednje šole niste mogli nadaljevati zaradi vojne.Kje ste 'nabirali' znanje za tako obsežen opus literarnih del?
Med vojno sem zelo veliko bral. Naro- čeno smo imeli Slovenčevo knjižnico. Verjetno je to tudi pripomoglo k temu, da sem kasneje začel pisati knjige. Bral sem tudi humoristične knjige, kasneje sem jih tudi sam nekaj napisal.'Polastila' se me je strast do pisanja.
Do sedaj sem napisal okrog 1800 pesmi 110 romanov, črtic pa sploh nisem štel. Veliko je tudi cerkvenih.Knjige sem izdal pri različnih založbah: Ognjišče,Družina, nekaj v samozaložbi.Veliko mi jih je izda la Založba Koščak.Izdal sem že 25 knjig

Ali načrtujete še kakšno izdajo knjige?
Ravno sedaj pripravljam četrto pesniško zbirko. Urednik mi je predlagal,da bi bile v njej predvsem tiste pesmi, ki so naj- večkrat slišane na radiu, npr. Ta sose- dov Francelj ali Poštar in podobne.

Veliko romanov in črtic še ni bilo objavljenih. Ali jih boste prepustili mlajši generaciji? Eno obdobje sem vsak roman pisal v dvojniku:enega sem poslal, drugega pa sem spravil v omaro. Zadnje čase pa gradivo pustim kar v računalniku in če bodo želeli, bodo knji- ge lahko kasneje tudi izdali.

Vaša prva pesem je nastala na se- strino prošnjo. Kje dobite navdih za literarna dela? Včasih dobim zamisel od kakšnega posebnega človeka, vča- sih jo tudi sanjam,pa tudi sama 'pride' v glavo. Za knjigo,ki jo je izdalo Ognjišče, Zvonovi Marije Vnebovzete, sem naslov prevzel po cerkvi v Smrečju, posvečeni Mariji Vnebovzeti,zgodbo pa sem si izmislil

Ob dogodkih iz življenja imate tudi domišljijo? Brez domišljije ne gre.Malo združiš domišljijo in dogodke iz vsakda- njega življenja, pa nastane zgodba.

Ste prve knjige pisali 'na roko'?
Ne, že od vsega začetka sem pisal na pisalni stroj,sedaj pa na računalnik. Res pa je, da najprej 'na roko' napišem kra- tko vsebino zgodbe, potem pa vse de- tajle in dialoge napišem na računalnik.

Ste pisatelj, ste pa tudi slikar. Kdaj ste začeli ustvarjati slike?
Že v šolskih letih sem začel slikati. Ata je tudi slikal. Takrat sem še risal akva- rele. Prvi dve sliki sta zgoreli. Narisal sem jih za gostilno v Podlipi, ki pa so jo požgali. Potem sem redno slikal. Hodil sem v večerno šolo slikanja.

Koliko slik ste že ustvarili?
Tega pa žal ne vem. Po celem svetu so šle,tudi v Avstralijo,med Slovence. Ne- kaj sem jih narisal tudi po naročilu.

Tu je še nedokončano platno. Ali še vedno likovno ustvarjate?
Včasih sem še več slikal, sedaj pa de- lam v 'koprodukciji': slikam in pišem, saj me vsako na svoj način navdihuje. Mi- nulo zimo sem bolj malo slikal, narisal sem samo ti dve (pokaže sliki na steni– op. ured.).

Ali slikate 'iz glave' ali pa uporabljate kakšno predlogo?
V začetku sem slikal tako, da sem naj- prej narisal akvarel na terenu in potem šele na platno. Kasneje sem dobil foto- aparat in sem narisal po fotografiji. Naj lepše pa je, če slikaš v naravi.

Še ena dejavnost vam je zelo blizu. Kaj je bilo najlepše v vašem življenju?
Ko sem šel prvič v zvonik.Zvonove sem že videl, ko sem bil ministrant in sem vrtel ragljo v zvoniku.Pritrkavat pa sem začel leta 1942. Takratni pritrkovalci so bili zelo dobri, vendar so odšli k vaškim stražam, samo eden je ostal doma. Ne- koč mi je ta po maši rekel, da bi morda poskusil s pritrkavanjem.Potem sem do- bil še dva in smo redno hodili pritrkavat Čeprav je med vojno bila policijska ura, smo vseeno hodili, tako smo bili navdu- šeni. Pritrkavali smo k prvi, drugi in tudi k tretji maši ob desetih, popoldne ob dveh pa še k nauku.Leta 2001 smo do- bili nove zvonove, stare pa smo podarili neki župniji na Dolenjskem. Nove zvo- nove je naredil Parmer iz Nemčije in so zelo dobri.

Ali greste še kdaj pritrkavat?
Na nove zvonove sem že velikokrat pri- trkaval, letos pa še nisem bil v zvoniku. Velik napor mi predstavlja vzpon in še večjega sestop iz zvonika, sámo pritrka vanje bi pa še zmogel.V zvoniku sem bil pa gotovo vsaj tisočkrat, saj smo pritr- kavali tudi takrat, ko ne bi smeli zaradi prepovedi oblasti.

Ali ste zaradi tega imeli težave z oblastjo? Enkrat so nam dovolili samo tri minute pritrkavanja, vendar smo ta čas prekoračili in je moral eden na za- govor,a ni bilo nič hudega. Počasi smo na to uredbo malo pozabili.

Pritrkavanje zahteva posluh.Zato ni naključje, da ste se spoprijeli tudi z orglami?
Najprej sem več let bil pevec,potem pa je organist umrl. Nekaj časa ni bilo no- benega in zato so me pevke prosile,naj začnem orglati, vendar nisem znal nič igrati.Bil sem popoln samouk, nobenega učitelja nisem imel. Tu, v Podlipi, imamo zdaj tri zbore in pri najstarejšem še ve- dno igram, čeprav roke ne ubogajo več tako kot včasih.Ko vidim,da imajo pevci še veselje do petja,potem tudi jaz zdr- žim, čeprav je včasih težko. Do cerkve imam daleč. Peljejo me znanci z avto- mobilom.
Veliko časa sem posvetil orglanju in pri- trkavanju, saj je s tem povezano veliko skrbi. Sicer pa pritrkavanje ni vedno 'uživanje', saj v zvoniku ni vedno toplo in pozimi večkrat zelo močno zebe. Zgo dilo pa se je tudi,da je ura že odbila, ko sem še tekel proti cerkvi. Danes tistih pritrkovalcev ni več, eden je že star, drugi je bolan, ostali pa so pomrli. Mla- dih, zagnanih pritrkovalcev žal ni. Želel bi si vsaj še enega in ko bi bila dva, bi že kaj naredila.

Morda pa se bo kdo opogumil in šel na tečaj pritrkovalcev. Sedaj orga- nizirajo te tečaje. Pa tudi literature o pritrkavanju je dovolj.
Izdal sem tudi knjigo o pritrkavanju.Za- ložba,ki je izdala roman,je zadaj dodala priročnik za pritrkovalce z vsemi notami za pritrkavanje na zvonovih.
Nekoč so me povabili na predavanje o pritrkavanju na Zasavsko sveto goro. Tamkajšnji župnik je bil doma iz naših krajev – iz Samotorice. Tam imajo pet zvonov in videl sem dekleta, ki so zelo dobro pritrkavala.

Ali ste morda ustvarili tudi kakšno lastno melodijo za pritrkavanje?
Ja, melodije se kar nadaljujejo...

Kaj je bila vaša največja preizkušnja?
Morda zgodba iz rane mladosti.Pri kme- tu blizu Rovt smo dobili v najem njivo in vsadili smo krompir. Ko pa smo ga želeli izkopati, je bila njiva prazna, ker so ga ponoči že drugi izkopali. Za nas je bilo to veliko razočaranje in žalost,saj svoje zemlje nismo imeli. Oče je bil lovec pri Lavrenčiču in je malo zaslužil. Druge možnosti za zaslužek ni bilo. Mama pa je hodila na dnino. Za delo od jutra do mraka je zaslužila 10 takratnih dinarjev. Kasneje so nam pomagali tudi dobri lju- dje, saj smo ostali brez očeta. Ko sva se s sestro zaposlila v tovarni, je bilo lažje, saj sta bili pri hiši dve plači.

Ali imate še kakšne načrte?
Zmeraj je treba nekaj delati, tudi če je težko. Delo ohranja človeka, pisanje pa pomaga ohranjati možgane.Treba je biti ves čas aktiven. S pisanjem še nimam težav, čeprav sem že v letih, saj bom letos dopolnil 85 let.

To pomeni, da boste še ustvarjali, pisali knjige?
Imam že napisan roman in ne vem, kam bi ga dal. Enega imam napisanega v ra- čunalniku in čaka na pisno izdajo. Dva romana sta 'na čakanju',oba z nabožno tematiko, vendar zanju med založbami ni posebnega zanimanja...

Nisva posebej spregovorila o veri, saj je vaše življenje prepleteno z vero, polno upanja in ljubezni. To kažejo vaše slike, zapisi, knjige...
Moje življenje je praktično že minilo,ve- ndar sem zadovoljen, da je tako, kot je bilo. Veliko časa sem posvetil orglanju, vendar še vedno ne igram odlično.Pritr- kaval pa sem, dokler sem mogel,od leta 1942, torej 70 let. Že iz mladih let sem imel s pritrkavanjem veliko veselje. Ko sem hodil še v šolo,sem si doma naredil 'zvonik': staro koso in navadno žago.Ko sem šel v zvonik, sem melodijo že znal. Za zvonove so posebne pesmi, saj je glasov toliko, kot je zvonov. Obstaja tudi elektronsko pritrkavanje, vendar ni isto kot 'živo'. Elektronsko je bolj enako merno, ni počasnejše ali hitrejše, meh- kejše ali močnejše. Za pritrkavanje ob- stajata dve vrsti melodij:leteče oziroma 'ta glasne', ko veliki zvon zvoni, na ma- lem zvonu pa se pritrkava, in 'ta tihe' oziroma stoječe, ko vsi zvonovi stojijo in se na vse pritrkava. Te slednje so mi lepše, saj se z njimi ustvari pravo pritr- kavanje.

Ob koncu vas prosim še za nekaj spodbudnih besed za bralce revije Prijatelj.
Človek v življenju ne sme obupati, tudi če se kdaj počuti 'zanič'. Zdravnik mi je zadnjič ugotovil angino pektoris,vendar ko pišem,me nič ne ovira.Hvaležen sem Bogu za vsa ta leta življenja. Ko sem v občinskem časopisu bral osmrtnice,sem videl,da so vsi mlajši od mene,zato sem še posebej hvaležen, da sem še živ.

G. Ivan nama je razkazal še svoj arhiv, kjer ima spravljene vse kopije literarnih del in naju popeljal po razstavi svojih likovnih del, ki jo ima "razstavljeno" v svojem stanovanju. Skladu za nagrade revije Prijatelj je podaril tri slike in nekaj izvodov svojega zadnjega izdanega ro- mana o odpuščanju, z naslovom Mora.

zapis Roman Travar, CM;
slike Tone Planinšek in iz
knjige Spomini Ivana Malavašiča

Ankete kažejo,da sta najljubši dejavno- sti sodobnega človeka nakupovanje in potovanje.Življenje pa me je naučilo,da je za človeka najbolj pomembna stvar darovanje.
S svojim dotikom nas je Bog usposobil, da mi lahko ljubimo in darujemo. Kako se nas Bog dotika? Po dobroti in rahlo- čutnosti mame, odpuščanju očeta, po- trpežljivi ljubezni zakonca, hvaležnosti otroka in zvestobi prijatelja. Dotika se nas po lepotah stvarstva.
Res je, človek je lahko človeku breme, toda najprej mu je dar in opora. V am- bulanto je stopil mlad bolnik. Zdravnik ga je poslušal, natančno pregledal in ugotovil hudo, neozdravljivo bolezen, zaradi katere bo v nekaj mesecih umrl. Zdravnik je bil v stiski,ker ni vedel,kako naj bolniku sporoči diagnozo, da bi ga čimmanj prizadel. Bolnik je opazil zdrav- nikovo stisko in rekel: »Nič ne skrbite, Bog bo poskrbel za moje tri otroke, za ženo in zame. Zaupam v Božjo pomoč. Naša družina bo molila tudi za blagoslov pri vašem delu.« Tudi bolnik lahko ob- daruje zdravnika.
Pater Miha Žužek je zapisal: »Kdor živi z alelujo v srcu, je tako obdarovan, da se ne dá povedati.« Z alelujo v srcu je živel tudi sv.Maksimilijan Kolbe. Družin- ski oče, namesto katerega je šel sv. Maksimilijan Kolbe v bunker lakote, pri- čuje:"Razen tega,da mi je tisto njegovo dejanje življenje podvojilo,me je prisililo da takorekoč vsak dan razmišljam o pomenu in nagibu njegovega dejanja. Pomirjal me je tisti njegov mirni, skoraj zadovoljni nasmeh, tisti nepozabni po- gled, ki ga je uprl vame v trenutku, ko je prevzel moje mesto med obsojenci."
Papež Janez Pavel II. je v postni posla- nici leta 1997 zapisal: »Človek, ki daje, ob tem tudi sam duhovno raste.« Du- hovno raste tudi tisti, ki je obdarovan.
Z alelujo v srcu je živel tudi papež Ja- nez Pavel II. Kako resnične so njegove besede:"Vsaka človeška oblika bolečine nosi v sebi obljubo odrešenja. Vsako človeško življenje je dar, ki ne neha biti dragoceno niti tedaj,ko ga zaznamujejo telesna nemoč in druge omejitve."Zame je bil papež Janez Pavel II. najbolj dra- gocen tedaj,ko je javno živel svojo bo- lezen in nemoč. Zadnjo sredo je stopil k oknu svojega stanovanja. Večkrat je poskušal spregovoriti, a glasu ni bilo z njegovih ustnic.Z zgovornostjo molka in z znamenjem križa, z utrujeno desnico nam je sporočal, da moramo, če želimo biti podobni Kristusu,ljubiti do zadnjega vlakna. Tudi križani Kristus je ljubil in odpuščal do izpolnitve Očetove volje.
Ali se je s Kristusovim vstajenjem sploh kaj spremenilo,se sprašujejo mnogi.Lju- dje še vedno trpijo in bolnice so vedno bolj polne. Nič za naše oči,a vse za na- šo vero. Vstali Kristus, ki se nam vedno znova daje prepoznati na naših poteh življenja, naj nas najde čuječe in pri- pravljene za darovanje našim sestram in bratom. Posebno takrat, ko je težko. Naj luč vstalega Kristusa še naprej sije iz naših besed in dejanj. Želim vam, da bi vedno znova strmeli nad svetlobo, ki jo je Bog prižgal z darovanjem na križu. Zame in zate, za naju!

Janja Ahčin

NE MOREM, VENDAR ZMOREM!

Na zdravje se danes ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, pač pa tudi kot na po- sebno človekovo duhovno kondicijo spričo izkušnje nemoči. Ker je Bratstvo duhovno gibanje, smo posebno pozornost najprej namenili razmisleku o duhovnem življenju v Bratstvu.
Kakšen izziv nam ponuja naslov razstave 'Ne morem, vendar zmorem' s temo naših razmišljanj o duhovnosti?
Naš namen je bil opozoriti na pomen duho- vnosti v življenju bolnikov in invalidov ter spodbuditi k povezovanju znanja in izkušenj Obenem pa smo s tem želeli umestiti du- hovnost Bratstva v širši družbeni prostor, kjer duhovnost vse bolj pridobiva veljavo. Pojavljajo se različna duhovna gibanja. Skupaj smo s tistimi, ki si na ta vprašanja odgovarjajo drugače. Tokrat objavljamo prvi del razmišljanja Janje Ahčin, dr. med.

Darinka Slanovec

Duhovna oskrba bolnika

Najprej se zahvaljujem gospe Darinki Slanovec za povabilo. Najbolj mi je bilo všeč, ker mi je dala popolno svobodo pri izbiri naslova. Odločila sem se za temo: duhovna oskrba bolnika. To pa zato,ker na duhovno oskrbo bolnika danes v medicini vedno bolj pozab- ljamo in to je velik problem.
Na začetku bi se vam na kratko predstavila V svojem življenju sem se znašla že v vseh treh vlogah. Znašla sem se v vlogi zdrav- nika v splošni ambulanti, v vlogi spremlje- valca bolnika v svoji družini in tudi v vlogi bolnika.Nazadnje je bilo to pred dvema me secema,ko sem doživela prometno nesrečo in sem en teden preživela v bolnici ter pre stala tudi operacijo. In reči moram, da je svet zdravega popolnoma drugačen od sveta bolnika in da se je v bolnikov svet zelo težko vživeti. Če nečesa na svoji koži nisi izkusil, če nisi izkusil nekaj neprespanih noči, ko te je zelo bolelo, potem drugega bolnika, ki je to že doživel, težko razumeš. Ko so pravkar v uvodu v današnje razmiš- ljanje tako lepo zapeli, bi bila moja želja,če bi bila v bolniški postelji, da k tej postelji ne bi prihajala le zdravnik in medicinska sestra, ampak tudi bolniški duhovnik ter da bi kdaj prišli tudi pevci in kaj zapeli, saj to neverjetno pomiri človeka.
Namen mojega predavanja je, da bi postali bolj dovzetni za duhovne potrebe človeka. Za začetek vam bom povedala dve resnič- ni zgodbi iz dveh bolnišnic v Ljubljani.
Ena se je zgodila na Onkološkem inštitutu. Tam je ležala mama,ki je umirala za rakom. Bila je stara 40 let in nepokretna.K njej na obisk je prišel sin. Mama je izrazila željo,da bi še enkrat v življenju videla sončni zahod Ležala je in okna so bila visoko nad bolniš- ko posteljo. Sin se je spomnil, šel v kopal- nico in snel ogledalo ter je vanj ujel sonce Tako je mama še enkrat lahko videla son- čni zahod. In kakšen je nauk te zgodbe: bolniki so v svojih željah zelo skromni, zelo konkretni in realni. Velikokrat jih osrečijo že majhne pozornosti. Drugi nauk pa je ta, če imamo koga radi, če nam je dragocen, potem nam ni težko nekaj storiti zanj,pred vsem, če si to zelo želi.
Drugi primer pa se je zgodil pred kratkim na nevrološki kliniki. Tudi tam je ležala ne- pokretna bolnica, stara 35 let. Hudo jo je bolelo,nobena zdravila proti bolečinam niso pomagala. Šla sem k njej na obisk, zvijala se je od bolečin, tako da se je komaj po- govarjala. Končno pa mi je le zaupala, da jo najbolj teži to, ker je v sporu z bratom. K njej je vsak dan na obisk prihajal težko pokreten oče. Njega je njen brat pripeljal do vhoda v bolnico,on pa je ostal spodaj v avtu,ne da bi prišel k svoji sestri na obisk, čeprav je vedel, da si je ona to močno že- lela.To jo je tako težilo,da nobena zdravila proti bolečinam niso pomagala. In nauk te zgodbe je, da človek ni samo telesno, am- pak je tudi duševno in duhovno bitje.
Pred kratkim mi je bolnica, ki je odšla na kontrolo na Onkološki inštitut na moje vpra šanje, kako je bilo, rekla: »Vi ne veste, kako mi je bilo lepo.« »Kaj pa se je zgodilo takega?« sem jo spet vprašala. Rekla je: »Sprejel me je zelo prijazen zdravnik. Naj- prej mi je ponudil roko,nato me je pogledal v oči in obesil mi je plašč.« Od vsega stika z zdravnikom si je zapomnila te tri stvari.Se pravi, kako je pomemben ta prvi stik med bolnikom in zdravnikom, ki daje nek obču- tek varnosti in zaupanja. Drug bolnik pa mi je rekel takole: »Kako hudo mi je bilo, ko sem se prvič v življenju znašel v plenicah. Odvzeto mi je bilo vse človeško dostojan- stvo,počutil sem se kot majhen, nebogljen otrok.« Potem sva se pogovarjala in videla sem, da mu je zelo težko. Čez en mesec sem ga spet obiskala in takrat je bil že bo- ljše volje in rekel mi je: »Plenice so pa res super stvar,nič več mi ni treba ponoči vsta jati, saj sem pri tem v preteklosti večkrat padel. Čeprav sem v plenicah, še vedno lahko molim in razmišljam.« Ti dve zgodbi sta dokaz, da človek ni samo telesno, am- pak tudi duševno in duhovno bitje.
Darinka Slanovec je takole rekla: V vseh obdobjih življenja človeka najbolj zazna- mujeta dve stvari, prva je nemoč,druga je pomoč. Če pogledam na svoje preteklo ži- vljenje, sta me najbolj zaznamovali prav ti dve stvari. Ko sem bila nemočna v postelji mi je nekdo prišel na pomoč.Trenutna stis- ka pri bolniku je zanj tisti trenutek najhuj- ša in najbolj, kar tolaži, ni beseda, temveč je topel medčloveški odnos.

Pred enim tednom je prav v tej dvorani Marjetka Smrekar rekla takole: »Najbolj si želim, da sem sprejeta.« In to se mi zdi, da je temeljna duhovna potreba vsake ga izmed nas.Nekateri bi rekli:»Želim si biti ljubljen.« Vendar se mi zdi, da je izraz biti sprejet boljši, saj je izraz biti ljubljen veliko krat danes že razvrednoten.Druga potreba je,želim si biti razumljen. Tretja: želim, da lahko izbiram. Četrta: želim si,da mi je odpuščeno.
Vsak človek nosi v sebi potrebo po smis- lu, po ustvarjalnosti in po miru. Darinka Slanovec takole pravi:Mar ni upanje v pre- izkušnji enako presenetljivo,kot preizkušnja sama? Zdi se mi, da mnoge preizkušnje rojevajo upanje, katerega pred preizkušnjo še nismo poznali. Ko pa se v njej znajdeš, se ti odpirajo nove poti, nova obzorja. Bolj gotovo se bo to zgodilo, če imaš ob sebi spremljevalca, ki te razume, ki ti daje pod- poro. Če so duhovne potrebe pri bolniku zadovoljene, potem je tak bolnik umirjen, zadovoljen. Če pa duhovne potrebe niso zadovoljene, potem je tak bolnik nemiren, depresiven, obupan, nikjer ne vidi smisla.
Velikokrat se sprašujem,kdaj je sploh človek zdrav, kdaj se počutimo zdrave. Nekateri pravijo, da je to takrat, ko imaš telesno, duševno,duhovno in socialno blaginjo. Me- ni pa se zdi, da je zdravje kot pot, ne kot stanje.Zdravje je pot,po kateri hodiš in na njej loviš ravnotežje med vsem, kar te tisti trenutek doleti.Medicina je danes veliko pre več usmerjena samo v telesno zdravljenje, veliko preveč smo usmerjeni v preiskave z aparati, premalo časa pa si vzamemo za pogovor in pregled bolnika.Premalo je časa za poslušanje, dotik,za drobne pozornosti. Zdraviti v bibličnem smislu pomeni od- krivanje osebe,Božje podobe v drugem človeku. Večkrat mi je za vzor Jezus Kris- tus, kako je on zdravil. Nikoli ni napisal niti enega samega recepta.Zdravil je z besedo z dotikom. Krvotočna žena se je dotaknila le robu njegove obleke in je ozdravela zato ker je verovala vanj. Tomaž Špidlik pravi takole: »Pravi zdravnik bolnika pozna. Če pa hočeš nekoga poznati, se moraš z njim srečati gol, brez inštrumentov, iz obličja v obličje.«
Povedala vam bom primer,ki se je resnično zgodil v Kliničnem centru.Bolnica se je pri- pravljala na operacijo. V žep halje je vtak- nila Marijino podobico in odpeljali so jo v operacijsko dvorano.Vsak bolnik mora pred operacijsko dvorano sleči haljo. Znašla se je v stiski, saj ni vedela, kam naj dá podo- bico. Verovala je,da ji bo Marija pomagala. Pa je prišel mimo kirurg, ki naj bi jo operiral in bolnica mu je izročila Marijino podobico ter mu rekla: »Naj Marija vodi vaše roke.« Kirurg se je nasmehnil in ji odgovoril: »Tudi jaz zaupam v Božjo pomoč.«In ta operacija je odlično uspela.
Ta zgodba je dokaz,kako pomembna je du- hovna opora.Življenje je izpolnjeno in osmi šljeno takrat, ko so naše duhovne potrebe zadovoljene. Takrat smo notranje mirni, lahko brezpogojno ljubimo in smo zmožni preseči samega sebe. Če nimamo duhovne opore, potem se lahko znajdemo v duhovni stiski. In bolnik, ki se znajde v duhovni sti- ski, je lahko jezen – jezen na zdravstveno osebje. Lahko je sovražen,lahko ima nočne more, se boji pogovarjati z drugimi in se sprašuje o smislu lastnega obstoja.

Janja Ahčin,

foto: Tone Planinšek

(Besedilo predavanja je s tonskega posnetka prepisal Zlatko Novak,priredila Darinka Slanovec)

(se nadaljuje)

Spoznavanje Angole

Še enkrat smo obrnili nov list na koledarju. Tokrat smo ga zamenjali za novo leto. Kmalu nas je naša voditeljica zopet poklicala in nas 20.1.2012 povabila v Podutik.
Po pozdravu Ljubice, je g. Roman zmolil uvodno molitev in dodal Očenaš za našo misijonarko Ano.
Že ob prihodu pa smo opazili,da je učilnica drugače pripravljena.Ljubica je predstavila gosta, g. Jožeta Grebenca in njegovo ku- harico Anico Dobrovc, ki sta lani bila pri misijonarki Tini Zajc in deluje v Angoli. Z njima je bil tudi oče misijonarke. Ob slikah in besedah sta nam pripravila zanimivo 'po- tovanje'. Najbolj sem si zapomnila besede, ko sta rekla, da imajo ob nedeljah dolge maše in vsi so tiho ter molijo. Oni bi morali priti in nas malo naučiti tišine. Ga. Anica je nekaj uric preživela med angolskimi otroci, ki so se igrali.Punce si rade podaljšajo svo je lase s kitkami in so zelo spretne. Vsi pa radi rišejo. Prinesla nam je pokazati tudi njihove jaslice. Figurice so črne. Po pred- stavitvi sta g. Jože in Anica rada odgovar- jala na naša vprašanja. Povedala sta nam, da imata v načrtu obiskati še Ano Kneževič Ga. Anica je tudi prinesla poseben čaj iz limonovih vejic,nabranih v Angoli.Bil je zelo dober.Na koncu se jima je Ljubica zahvalila z majhnim darilcem. Mi pa smo se odpravili proti cerkvi,da obiščemo našega Odrešeni- ka,ki se daruje za nas pri vsaki sveti maši.
G. župniku se zahvaljujem,da se lahko sre- čujemo v prostorih župnije. Tako nam čas hitreje mine in komaj čakamo ponovnega srečanja.

Gordana Dobrinjanin,

foto: Roman Travar, CM

»VSTANI IN POJDI!«

"Tvoja vera te je rešila."

Papež Benedikt XVI. je za geslo letošnjega svetovnega dneva bolnikov izbral besede iz Lukovega evangelija: »Vstani in pojdi! Tvoja vere te je rešila.« (Lk 17,19)
Na praznik Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov smo se člani Bratstva v sne- žnem sobotnem jutru odpeljali v Videm - Dobrepolje, v Dom sv. Terezije. Tam so se nam pridružili člani Bratstva, ki bivajo v Zavodu Prizma iz Ponikev.
Ob devetih smo začeli s sveto mašo,katero sta darovala g.Roman Travar in tamkajšnji kaplan g.Zvonko Vozel. Pridružili so se nam tudi stanovalci Zavoda sv.Terezije.Pri maši smo sodelovali z branjem beril in s prošnja- mi za vse potrebe ter zahvalami. Po njej je sledilo družabno srečanje v obednici doma. Razveselil nas je Zlatko s svojo harmoniko.
Po dobrem kosilu pa smo se odpeljali v Grosuplje na obisk k Tatjani Križman. Bila nas je vesela. Po skoraj dvournem klepetu smo se odpeljali v Ljubljano.
Mimogrede smo pobrali še nekaj naših čla- nov in odšli v Klinični center k slovesni za- hvalni maši,ki jo je ob somaševanju duhov nikov in strežbi bogoslovcev vodil koprski škof, msgr. Metod Pirih. S svojim pričeva- njem nas je spodbudil, naj vedno najdemo varno pribežališče v veri, s spoštovanjem Božje Besede, z osebno molitvijo, z zakra- menti spovedi, maziljenja in evharistije. Gospod Miro Šlibar, bolniški duhovnik, se mu je zahvalil za darovano sveto mašo.
V postnem času smo imeli priložnost, da smo škofove besede uresničili in se še bolj poglobili v Jezusovo ljubezen z več osebne molitve,časa za bližnjega ter z opravljanjem dobrih del. K temu so nas povabile Jezuso- ve besede na začetku postnega časa:"Čas se je dopolnil. Božje kraljestvo se je pribli- žalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju."
Veselo alelujo vam želi,

Milka Žagar,

foto: Peter Cvar in Miro Šlibar

Osem desetletij očeta Balažic

Na prvo postno soboto se je naša skupina zbrala pri družini Balažic v Trnovem, saj Stanko že dlje časa ne more priti v Podutik,ker je v postelji.Drugi razlog pa je bila osma okrogla obletnica njegove- ga očeta.
Praznovanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je vodil g. Miro Šlibar ob somaševanju g. Toneta Kompare. Sledila je prekmurska postrežba. Miza je bila polna dobrot.Zlatko je zaigral na harmoniko. Zapeli smo in ve- selje je napolnilo naša srca. Kmalu pa so prinesli veliko torto.Vsi domači so se zbrali okoli očeta, tudi Stane je bil v duhu pove- zan z nami. Očetu smo skupaj voščili Vse najboljše in mu izročili darilo.
Potem pa sem imela priložnost obiskati Sta neta v njegovi sobi. Čeprav že dolgo časa leži, v svoji duši nosi optimizem in pravi, da se ne dá! Sprejema svoje stanje in se daruje v postnem času.
Pri družini Balažič smo popoldan lepo pre- živeli, zato se jim je Ljubica v imenu vseh prav prisrčno zahvalila.
V tem postnem času vam želim veliko pre- mišljevanja o lastnem življenju in trpljenju. Darujmo ga Njemu, ki je naš Odrešenik, saj nas On odrešuje, če se mu le zaupamo. Za praznik Kristusovega vstajenja pa vam že- lim veselo alelujo!

Gordana Dobrinjanin,

foto: Andreja Balažic

Postni večer z Janjo Blatnik

Člani Bratstva smo se odpeljali v župnijo sv. Petra v Radeče. V veličastni cerkvi smo imeli sveto mašo. Gospod župnik Miro Bergelj je pozdravil Janjo in tudi nas kot goste.
V berilu je Bog Abrahamu naročil darovati sina v žgalno daritev in ga zadnji trenutek ustavil,ker je videl,da resnično zaupa vanj. V evangeliju smo poslušali o Jezusovem spremenjenju na visoki gori. Razodel se je Petru, Jakobu in Janezu. Njegova oblačila so postala bleščeča. Prikazal se je Elija z Mojzesom,ki sta se pogovarjala z Jezusom. Iz oblaka se je zaslišal glas:»To je moj ljub ljeni Sin,njega poslušajte.« Potem so videli le še Jezusa in nikogar več. Ko so se vra- čali z gore, jim je Jezus naročil, naj o tem ne pripovedujejo nikomur. In te besede so ohranili zase.
Po sveti maši smo odšli v župnijsko dvorano Župljani so jo napolnili do zadnjega stola. Poslušali smo odlomke iz Janjine knjige Na poti življenja ni sreče brez trpljenja. Večer je vodila in povezovala Darinka Slanovec.
Knjiga pripoveduje življenjske izkušnje Ja- nje Blatnik, predvsem opisuje trpljenje,ki ni le telesno, ampak tudi duševno. Izpostavi pomembnost medsebojnih odnosov. Pribli- žala je soočenje s svojo boleznijo, samim seboj, svojimi bližnjimi in z Bogom. Govori o svojih padcih in vzponih, o svoji duhovni rasti...Trpljenje jo je po Božji milosti teles- no in duhovno zelo okrepilo. Vera ji ni bila znana, morda le površinsko. V trpljenju je svojo vero poglobila. Veliko moli. S svojim psihološkim pristopom ji je pomagal p.Bran- ko Cestnik. Z njegovo pomočjo se ji je po- kazalo razsvetljenje. Spraševala se je, če je Jezus s svojim križem svet odrešil, kaj potem lahko človek naredi s svojim križem?
Lahko bi rekli, da v svojem trpljenju vsak človek prehodi svoj križev pot. V bolezni je odkrila veliko svojih darov,za katere prej ni vedela. S pisanjem knjig, z molitvijo, obiski svojih vnučkov si zapolni dneve.
V tem postnem času, kakor tudi zunaj nje- ga,nam je Janja svetovala,naj si izboljšamo življenje: z molitvijo, ljubeznijo, s skrbjo drug za drugega, tako da si odpuščamo in delamo dobra dela.
Draga Janja, zelo si nam obogatila večer. Tudi kakšna solza se nam je utrnila.Naučila si nas strpnosti in obogatila naše vsakda- nje življenje. Bog naj te ohrani, takšno kot si. Hvala ti! Hvala tudi g.župniku,da nas je sprejel in pogostil ter Darinki za kvalitetno vodenje večera.
 Bog z vami!

Milka Žagar,

foto: Zlatko Novak

Na Zaplani

Odločila sem se, da vikend od 9. do 11. marca letos preživim na Zaplani.Tam je potekal klekljarski tečaj.Bilo nas je dvajset devetnajst žensk in Lojze. Nismo samo ustvarjali lepih čipk, nekatere so izdelovale tudi vizitke, z Lojzetom pa smo ustvarjali cvetje z različnimi tehnikami. On pa nas je tudi zabaval in spravljal v dobro voljo, saj dobra volja je najboljša. Naša Fanči je zelo dobro kuhala,da so bili naši želodčki vedno siti. Tudi vreme je bilo lepo in idealno za sprehode.
Večkrat nas je s svojima staršema Polono in Bogdanom obiskala mala Julita, ki je že precej zrasla. Že ogleduje, kaj se dogaja v njeni okolici. V soboto zvečer je g. Roman pripeljal na obisk Izidorja in Darinko.Bili smo jih zelo veseli.Imeli smo skupaj sveto mašo in ostali so še na večerji. V nedeljo zjutraj smo vsi odšli k maši v cerkev in se po ko- silu odpravili proti domu.
Bilo je zelo prijetno druženje. Želim si, da se kmalu spet vidimo.
 Lep pozdrav!

Alenka Šmidt,

foto: Lojze Vetrih

V prejšnji številki Prijatelja (2012-1) je v rubriki KBBI prišlo do napake. Na str. 19: ... v odlično vodenem in pripravljenem animacijskem programu, pod katerim so se podpisali člani Kokica benda iz Mengeške župnije in ga sestavljajo Petra (voditeljica programa),Polona (harmonika),Ana (bobni) in župnik Janez (kitara), vsi skupaj pa de- lujejo v okviru Marijanske vincencijanske mladine(MVM), organizacijsko jo vodi Borut Pohar, ki je letos prejel diakonsko posve- čenje iz Misijonske družbe lazaristov,... Pravilno (iz sporočila članov ansambla Ko- kica bend): Petra ni voditeljica ansambla Kokica bend,saj ni članica ansambla. Petra je članica Marijanske vincencijanske mladi- ne (MVM) in nas je povabila k sodelovanju – povabila smo bili zelo veseli. Pripravila je igro čebula in nam pomagala pri animiranju iger, ki smo jih pripravili člani ansambla Kokica bend.
Napačna sta tudi zadnja dva stavka –pra- vilno: Marijansko vincencijansko mladino (MVM) ne vodi Borut Pohar, ki je lani prejel diakonsko posvečenje. Marijanska vincen- cijanska mladina (MVM) je mednarodno laiško cerkveno združenje, ki se navdihuje ob zgledu Device Marije, Vincencija Pavel- skega,Katarine Labouré in drugih svetnikov Vsako skupino vodi laik,duhovniki Misijonske družbe in sestre Hčere krščanske ljubezni pa skrbijo za duhovnost v posameznih sku pinah in v celotnem Združenju.
Hvala za razumevanje!

Lahko živi, lahko umira,
kdor vero, upanje ima;
to ga tolaži, to podpira:
Gorje človeku brez Boga!

Vera, zrasla na mnogih
razvalinah bolečin in trpljenja

Pred kratkim me je g. Roman (urednik Pri- jatelja) izzval z idejo, naj nekaj napišem o pričevanju vere v svojem življenju.Po teme ljitem razmisleku sem ugotovila, da je bilo do sedaj v mojem življenju malo resnično pristne, globoke, ponižne, Bogu predane vere. Vse preveč je bilo psihološkega, so- ciološkega ter čustvenega iskanja in raz- členjevanja same sebe, svojih odnosov do sebe, Boga in bližnjega, prepoznavanja svojega mesta v družini,Cerkvi in v družbi, izgrajevanja in rušenja različnih podob o Bogu, Jezusu, Mariji, svetništvu ipd. To zadnje se mi je dogajalo,dokler sem gradila podobe, vzorce,okvire Boga,Jezusa, Marije po človeških merilih, lastnostih, kriterijih. Tako mi je vsaka stiska,kriza zrušila podo- bo njegove Ljubezni, Marijine materinske navzočnosti,...in spet sem bila na začetku razočarana,nemočna, osramočena. Po več stotih takih poizkusih priti do prave podobe sem se vdala. V redu, Bog je vse v vsem kar je, razen v grehu,čeprav je tudi takrat ob meni.Jezus in Marija se mi pisno razode vata v Svetem pismu ter me o vsem tem poučuje tudi Cerkev.Če je Bogu tako prav, je tudi meni.Vmes sem iskala podobo Boga tudi v drugih religijah,duhovnostih.Bila sem kot metulj, ki leta s cveta na cvet.
Na koncu sem se že precej utrujena, pre- strašena, nezadovoljna od tega nepresta- nega iskanja odločila, da ostanem zvesta koreninam. »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.« (Jn 6,68) To trdno odločitev sem gradila na številnih duhovnih vajah, srečanjih, romanjih, ob branju Božje besede, obiskih svete maše, prejemanju zakramentov, druženjih in po- govorih s prijatelji, ki so šli ob meni po isti poti, v isto smer,za istim Ciljem. Pravijo,če človek včasih podvomi v obstoj Boga kot ljubečega, zanesljivega Očeta in v resnič- nost moči Svetega Duha,potem po obdob- ju pristnega iskanja njegove Navzočnosti v sebi in svetu najde še močnejšo vero in zaupanje Vanj. Zelo močni izkušnji sta bila dva neposredna soočenja: rokovanje s papežem Janezom Pavlom II. prvič l. 1988 na Srečanju treh dežel pri sv. Emi v Krki na Koroškem in drugič l. 1996 na brniškem letališču ob njegovem prvem obisku Slove- nije. Ampak pojdimo na začetek.
Prvi spomin na versko izkušnjo mi seže v prvi in drugi razred osnovne šole, ko sva s staro mamo, zjutraj pred odhodom v šolo, molili Sveti angel. Verouk sem začela obis- kovati v petem razredu. Takrat,ko je mno- gim mojim vrstnikom otroško navdušenje do njega že precej uplahnilo, se je moja zagnanost za obisk svete maše in verouka vse bolj razvnemala. Pol leta kasneje sem bila že pri prvem svetem obhajilu.Na vpra- šanje,kako naj se spomnim in spovem vseh grehov, mi je moj prvi katehet g. Janez Pogačnik odgovoril: »Najprej povej grehe, ki se jih spomniš. Potem pa povej Bogu, da si naredila vse neumnosti, napake, ki so ti prišle na pamet pa še kakšno zraven, a si jih zdaj že pozabila. Potem pa za to zmoli kesanje.« Najbrž je bil Bog s tem zadovo- ljen. 2. aprila 1978 sem po rokah g.prelata Alojzija Šuštarja (sedaj, žal, že pokojni g. nadškof) prejela zakrament svete birme.Za

spomin sem dobila v dar ročno uro, žepno izdajo Svetega pisma nove zaveze ter pri- jetno doživet družinski izlet na Jezersko. Stara mama, moja botrca, mi je v Sveto pismo napisala gornji verz. Njegovo sporo- čilo me spremlja in v meni odmeva vsak dan bolj in bolj.
Vera se v mojem življenju kaže v tisočerih različnih vzorcih,odtenkih, in sicer vera kot izkušnja Boga ter njegove navzočnosti v vsakdanjem življenju, kot prepričanje o re- sničnem Kristusovem odrešenju, kot način, pot, smisel in cilj življenja, kot pripadnost Božji družini, občestvu Cerkve, župnijski skupnosti, Prijateljstvu ter Bratstvu bolni- kov in invalidov, ...
Ko sem bila pri 19. letih nepokretna, v do- mači oskrbi, z mavcem, na debelo ovitim okrog trupa, smo imeli prvič sv. mašo na domu. Prišli so tudi moja sestra, nečak ter veroučni sošolci. Do takrat nisem vedela, da je to mogoče. V istem letu sem se sre- čala s Prijateljstvom (danes KBBI) bolnikov in invalidov. Pripadnost gibanju, druženje s prijatelji,sodelovanje na srečanjih,razstavah vse to je bolj in bolj obračalo moj pogled k Bogu in utrjevalo moj odnos z njim.A ni bilo vedno vse gladko, preprosto, enostavno. Sploh po mamičini smrti leto zatem,ko sem bila povsem izgubljena in sem se kmalu po tem tesneje povezala z gibanjem PBI. To me je marsikdaj reševalo, da nisem ostala utesnjena, osamljena v svojem domu.
Rada sem se družila tudi z mladimi v župniji udeleževala sem se študentskega verouka mladinskih srečanj, bila sem na taizejskem novoletnem srečanju mladih v Pragi in na- to poleti v Taizeju, s skupnostjo Emanuel v Paray le Monialu, ... Bera vseh doživetij, izkušenj in spominov je tako bogata,da la- hko iskreno in ponižno rečem:"Bog,hvala Ti za vse! Dragi prijatelji, Bog povrni!" Velika zahvala vsem, ki so mi rade volje, z veliko mero srčnosti, potrpežljivosti, sočutja in globoke notranje izkušenosti oziroma oseb ne zrelosti,prijazno in zavzeto posredovali velik zaklad srčne svetlobe, duhovne svo- bode, življenjske širine,da mi je bilo v raz- ličnih življenjskih situacijah, preizkušnjah, izzivih, odnosih lažje, bolj znosno, manj samotno, prijetno toplo, preprosto lepo. Brez bližine dobrega, pristno verujočega v skrivnost Življenja, ljubečega sočloveka ob sebi nisem zmogla začutiti toplega,radost- nega, ... najlepšega dotika Jezusa.
Žal me starša nista vzgojila v odraslo, sa- mozavestno, čustveno močno osebnost, zrelo za samostojno življenje.Najbrž so bile temu krive tudi večkratne daljše hospita- lizacije v bolnišnici, ko so vlogo staršev prevzeli sestre, zdravniki, vzgojiteljice in učiteljice v bolnišnični šoli, starejši bolniki. Tako sem vseskozi imela precej negativno samopodobo, živela sem v prepričanju, da moram ugajati drugim, da se moram doka- zovati, da me bodo imeli radi. Hlastala sem za njihovim priznanjem,pozornostjo,v stra- hu, da ne bom naredila kaj narobe, da jih bom razočarala. Vedno sem hotela imeti nekoga ob sebi, živela sem v prepričanju, da ne zmorem sama živeti svojega življenja Bilo me je strah neuspeha,Božje kazni, bo- lečin. Veliko je bilo občutkov krivde, manj- vrednosti, nezaželenosti,strahu pred zavr- nitvijo.V strahu,da ne bom zmogla izpolniti pričakovanj drugih,sem se velikokrat uma- knila v pasivnost, bolezen, nemoč. Zdaj vem, da me ima Bog rad ne glede na mojo pridnost in uspešnost. Poklical me je v življenje z njim in sama se odločam dan za dnem ali hočem biti, rasti kot mladika na njegovi trti. Vem, da sem brez njega kot ptica brez peruti, mrtva stvar. Jezus je po moči Svetega Duha moje resnično Življenje
Imela sem izredno močan ego, po značaju sem bila trmasta, kot oven z rogovi sem se zapletala v gosto grmovje in iskala pot, kjer je sploh ni bilo moč odkriti. Moj oče je neveren in zelo odločno nenaklonjen Cerk- vi. Priznam, ima svoje razloge za to in zdaj to spoštujem. Kolikokrat sem v preteklosti zaradi njegovega odklonilnega odnosa jo- kala v tihoti svoje sobe, ga prepričevala v nasprotno, ko je žalil moja verska čustva, blatil moje vrednote, preklinjal Boga. »Pri- dite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Večkrat mi je kdo rekel: »Pa kaj se toliko ukvarjaš z njim? Pusti ga pri miru. Zakaj ga prepričuješ? Še Jezusu ni uspelo prepričati svojih nasprotnikov, pa misliš, da bo tebi. Spoštuj njegove odločitve. Daruj svoje tr- pljenje za njegovo spreobrnjenje.« Ko sem v pogovoru z neverno prijateljico izrekla vprašanje: »Ne vem kako to, da se je Bog odločil in me postavil v takem stanju (in- validnost), v tako razsuto družino?« mi je ona kot iz topa odgovorila: »Ker on vé, da si sposobna.« O,Bog, tri dni sem brezglavo norela in terjala od Njega odgovor,po kak- šnem ključu me je izbral in določil, da sem sposobna. Tako sem bila jezna nanj, da bi ga najraje izbrisala iz svojega življenja. Potem sem se umirila in rekla: »Prav. Če Ti misliš, da sem sposobna, potem pa odslej kar sam urejaj stvari v mojem življenju.« A sem kljub temu še večkrat hotela biti 'pa- metnejša' od Njega, ki je vsemogočen. Do danes me je ta vase zagledana norost že minila. Hvala Bogu!
Še nekaj sem se skozi izkušnje naučila. Ko ne zmorem sama moliti,prosim svoje bližnje da molijo zame in obratno,ko bližnji ne zmo re sam moliti,molim jaz zanj.V tem je zame občestvo Cerkve. To globoko resnico sem spoznala pred leti, ko sem bila v svoji na- predujoči bolezni najbolj preizkušana.Z bliž njimi delim življenjska spoznanja,doživetja, izkušnje,občutja in jih Bogu izročam.Vedno znova skušam ozavestiti misel o Njem,ki je »Sem, ki sem«, živeti resnično spoznanje, da stalno bivam v popolni, neomejeni Božji Vsenavzočnosti,v odnosu z Očetom,Sinom in Svetim Duhom. Moje življenje ima, kljub vsem deformacijam in omejitvam, zaradi Božje bližine največjo dodano vrednost.

Alenka Oblakovič

Bolezen te izklesa,da lahko premagaš težave

V naši soseščini na Taboru je Dom upokojencev Center Tabor – Poljane.V enoti Dom Tabor je nekaj oskrbovancev, ki jih mesečno redno obiskujem.Še več jih srečam ob prvih pet- kih pri daritvi svete maše.Med njimi je tudi ga.Majda Müller (Tabor 10,1000 Ljubljana) ki sem jo prvič srečal pred tremi leti.
Ga. Majda zadnja leta ne more več spre- govoriti. Glas ji je posodila njena hčerka Monika. Ves čas najinega pogovora je so- delovala s pogledi in nekajkrat tudi z nas- mehom, kar naju je še posebej razveselilo. Čeprav jo obiskujem že nekaj let, sem se prvič ustavil dlje časa in spoznal, da je Majda živahna in razigrana 'sogovornica'.
Majda je rojena Ljubljančanka in od rojstva prebiva v glavnem mestu, čeprav je živela na več lokacijah.Osnovno šolo je obiskova- la v Šiški,kjer je bilo njeno prvo domovanje Gimnazijo pa je obiskovala na Poljanah.Tudi službo je opravljala v domačem mestu, na Mestni občini Ljubljana (MOL).Vsa delovna leta je bila inšpektorica za javni red in mir.
Preživljala je lepo otroštvo,čeprav so živeli skromno. Starša sta jo vzgojila v pošteno, delovno in ponižno dekle. Tudi verske vzgo je je bila deležna od malih nog. To je bila dobra popotnica za samostojno življenje.
Poročila se je z možem Aleksandrom.V za- konu se jima je rodila hčerka Monika. Kljub težki preizkušnji v življenju je zmogla skr- beti za družino in dobro opravljati svojo službo. Nikoli ni nobenega užalila ali mu re- kla 'žal besede', čeprav je sicer bila ostra in pravična.Vsakemu je želela le dobro.Bila je vedno dobre volje in nasmejana. Dolga leta je potrpežljivo skrbela tudi za svojo mamo, ki je zaradi izpaha kolka imela eno nogo krajšo. V službi so jo cenili,saj je zelo dobro opravljala svoje delo. Njeni sodelav- ci je ne morejo pozabiti. Ena izmed njih jo še vedno obiskuje v Domu.
Ko je leta 2002 umrla njena mama in bi la- hko v miru uživala tretje življenjsko obdo- bje, je morala iti na operacijo. Čeprav je operacija uspela,ji je prebujanje iz narkoze pustilo posledice,ki so se kazale v nenava- dnih stavkih,a ona je le rekla: »To so leta, pozabljam.« Pojavljati so se začeli znaki demence, bolezni, ki prizadene višje mož- ganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje,računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega iz- ražanja in presoje.
Hčerka se spominja dogodka,ki se je zgodil leto dni po operaciji. Z mamo sta se dogo- vorili za kosilo v restavraciji, vendar mame ni bilo na dogovorjenem mestu. Po pomoč se je obrnila k Judu Tadeju in kmalu nato sta se našli na avtobusni postaji. Še bolj zaznamujoč je bil dogodek,ko se je nekega dne hčerka vrnila iz službe in mami naroči- la, naj gre spat. A ko se je zjutraj zbudila, jo je mama 'prijela': »Kdo pa ste vi? Tuja ženska.Bom poklicala policijo!« Še bolj bo- leče je bilo, ko je vse druge poznala in se z njimi normalno pogovarjala, tudi po tele- fonu.Odpeljali so jo v bolnico,kjer je ostala dva tedna. Že drugi dan pa je dojela, kako ni poznala svoje hčerke, vendar se je ona 'delala', kakor da ni bilo ničesar. Zdravnik je sumil tudi na rahlo kap.Želel jo je poslati v starostni dom, pa čeprav ji ni predpisal nobenih tablet. Temu se je hčerka Monika uprla in je mamo vzela domov. Preselili so se v Staro Ljubljano in je skupaj z očetom skrbela za mamo. Enkrat tedensko je na pomoč priskočil bratranec Marko.
Stanje se je precej izboljšalo. Vsak dan je hodila na sprehode. Nekoč je na Stritarjevi ulici prepoznala svojega zdravnika, drugič pa je v časopisu prepoznala sliko novinarke radia,ki jo je še kot otroka poznala,saj sta živeli v isti hiši. Sčasoma pa je bilo potre- bno večkrat ponoviti stvari, vendar je bilo z nežnim pristopom veliko uspeha.

Po treh letih jemanja tablet so se pojavili stranski učinki. Po vsakem zaužitju tablete se je Majda tresla,zato so zamenjali tablete ki pa niso pomagale in mama je nepremič- no obsedela. Poskusili so še z obliži,vendar brez uspeha.Potem je oče predlagal prese litev v Dom, vendar je Monika potrebovala leto dni časa, da je podpisala prošnjo, saj se je bala, kakšno bo življenje v Domu. Hkrati pa se je bala mamo pustiti samo. V tem času pa so ji odpovedale noge in jesti ni mogla več, ker ni odprla ust. Tako je Majda konec leta 2008 prišla v Dom Tabor. Začetek ni bil tako hud in strah se je kma- lu razblinil, saj je v Domu vse postreženo, osebje je dobro in skrbno,tudi hrana je pri- merno pripravljena in v teh letih se je Maj- da zelo okrepila, kljub temu da je tablete opustila.
Demenca 'postavi' človeka v svoj svet in najhuje je za tistega, ki ga spremlja. Tega se zavedata oba: mož in hčerka, zato se veliko ukvarjata z Majdo, saj le tako ohra- njajo povezanost med seboj. Vsak dan jo obiščeta,mož dopoldne, včasih tudi popol- dne, hčerka popoldne, po službi. Tudi ko- municirajo veliko, saj se Majda odziva na besede.
Bolezen te izklesa, da lahko premagaš te- žave in probleme. In kakor Monika pravi, sta z mamo še vedno kot ena oseba, saj je mati vedno bila vse za svojo hčer in hči vse za svojo mater.

Roman Travar, CM (zapis in foto)

Dejavnosti v Domu upokojencev Podbrdo

Starost je eno od življenj- skih obdobij,ki je lahko tudi lepo, če v njej najdemo pravo vsebino in smisel. Za starostnike je najhujši občutek, da niso nikomur več potrebni. Zaposlitve, čeprav drobne, ohranjajo njihovo fizično kondicijo in ugodno vplivajo na njihovo po- čutje.
Tudi v Domu upokojencev Podbrdo in v nje govih enotah na Petrovem Brdu in v Tolmi- nu se socialne službe ter delovni terapevti trudijo,da je bivanje za starostnike čimbolj prijazno,udobno in prilagojeno njihovim spo sobnostim, željam ter potrebam. Kvaliteto življenja pa stanovalcem izboljšujejo tudi s pomočjo prostovoljcev.
Starostniki najraje preživljajo prosti čas v skupinah za samopomoč, v katere se je v vseh treh enotah skupaj vključilo 88 stano valcev. Mozaik medsebojnih vezi med njimi spleta 18 voditeljic,od katerih je kar devet prostovoljk.Skupine imajo zelo lepa imena: Šmarnica in Mavrica na Petrovem Brdu, Marjetica, Tulipan, Trobentica in Zvonček v Tolminu ter Ciklama,Rožmarin in Sončnica v Podbrdu. V slednji, ki jo vodita socialna delavka Meta Tuta in prostovoljka Karmen Beguš, je veliko ženic, ki so nekdaj prepe- vale v pevskih zborih. Karmen jih je spod- budila, da se ob četrtkih združujejo še na pevskih vajah.Skupaj z delovno terapevtko Sonjo Kavčič sta ustanovili pevsko sku- pino Spominčica,v katero so kmalu vstopili

tudi moški glasovi. Kadar se pripravljajo na nastope,se jim pridružijo tudi pevci in pev- ke iz enote na Petrovem Brdu in delovni terapevt Klemen Kemperle,ki zbor spremlja s kitaro. Vaje jim ne pomenijo le utrjevanje pesmi, ampak predvsem prijetno druženje. Večkrat pravijo, da pesem nahrani njihova srca. Vsi pritrjujejo varovancu in pevcu Marjanu Kaltnekarju,ki večkrat pravi:»Kdor poje, ne misli slabo.«
»Ob petju skoraj pozabijo na telesne in duševne bolečine. Povedo pa tudi, da se takrat, ko zapojejo, počutijo tako mlade,« pravi prostovoljka Karmen.
Najbolj jim je pri srcu slovenska ljudska in cerkvena pesem,zapojejo pa tudi partizan- ske. »Tako se ne bomo nikomur zamerili!« se pošalijo.
S ponosom povedo, da so lani nastopili na reviji pevskih zborov socialnih zavodov Slovenije v Kranju. Skupaj s pevci iz enot v Tolminu in Petrovo Brdo so zapeli tudi ob Dnevu prostovoljstva v Tolminu, obogatijo pa tudi svete maše za bolnike.

Olga Zgaga,

foto: Karmen Beguš

Tilen, navdušen nad mozaiki

Za pisanje zgodbe me je navdušil Tilen, fant iz Zadnje Trente, te čudovite alpske doline, kjer izvira bistra Soča, 'hči planin', kot jo opeva slovenski duhovnik in pesnik Simon Gregorčič v pesmi Soči. Poznana je tudi legenda o Zlatorogu in divjem trentar- skem lovcu, ki je v boju z ranjenim in raz- jarjenim kozorogom omahnil v prepad. Iz prelite Zlatorogove krvi je pognala rožnato rdeča triglavska roža.O vršacih,ki se pnejo nad dolino, je pisal tudi tržaški trgovec, botanik, gornik in pisatelj, Julius Kugy. Vse življenje je s pomočjo domačinov, gorskih vodnikov iskal rožo svojega srca Scabioso trento, a je ni nikoli našel.
Vse to mi je znal povedati fant v prvih ne- kaj trenutkih najinega srečanja pri gostiš- ču v Zadnji Trenti. Najprej sem ga nekaj časa opazovala, kako je odkrušene koščke odpadajočega ometa hotel spet sestaviti. Vprašala sem ga:»Ali rad sestavljaš kocke, puzzle ali plastične žebljičke?« Odgovoril mi je: »Da,ampak to je umetno.Raje iščem različne kamenčke v okolici in jih doma lepim v mozaik. Oče mi je dovolil,da na del hišnega ometa lahko izoblikujem, kar koli hočem in kolikor visoko dosežem.« »Kje pa si videl mozaik?« sem ga povprašala. »Z očkom, mamo in sestrico smo obiskali ba- ziliko v nekdaj slovenskem Ogleju s starimi talnimi mozaiki iz 4. stoletja. Spet drugič smo šli v Tamar in si ogledali kapelico Ma- rije Pomagaj,ki jo je 'požlahtnil' z mozaikom pater Marko Ivan Rupnik.Po njegovi zamisli jo je postavil arhitekt Skubic iz Ljubljane. Lepota mozaikov me je vsega prevzela. Ko bom odrasel, bom umetnik mozaikov,« mi je modro pojasnil fant. »Ko boste potovali v Ljubljano, poprosi starša,naj te peljeta v kapelo Marije,Zdravje bolnikov na Onkolo- škem institutu,kjer je prikazano Gospodovo Oznanjenje Mariji. Iz hvaležnosti do svoje sestre, jo je p. M.I. Rupnik v celoti podaril temu institutu,bolniški župniji in vsem nam, ki stopamo vanjo,« sem ga povabila v Lju- bljano.
»Kakšne vsebine pa bi rad prikazoval v mozaikih?« me je zanimalo naprej. Tilen se je zagledal daleč v nebesno sinjino in zaše petal, kot da bi izgovarjal svoje sanje kot prošnje Bogu: »Najprej bi rad izdelal motiv legende o Zlatorogu in divjem lovcu.Mozaik bi podaril muzeju Na Logu vsem našim vrlim gorskim vodnikom in hkrati vsem šerpam na svetu,ki pomagajo alpinistom v himalaj- skih gorah.« Potem je nadaljeval: »Želim si izdelovati tudi mozaike s Svetopisemskimi motivi. Rad si ogledujem freske in mozaike v umetnostnih knjigah. Moj dedek nam je zapustil bogato knjižnico. Skupaj smo si ogledali leta 2005 razstavo kopij izvirnih antičnih mozaikov iz Ravene v Cankarjevem domu v Ljubljani.«
Začutila sem v tem fantu neverjetno odlo- čnost in pogum. Obenem pa izredno tenko čutnost in smisel za umetnost.
»Vidim, da se bogatiš zelo naravno, ko se prepuščaš pozornemu opazovanju in obe- nem daješ prosto pot svoji domišljiji. Po- membno je tudi,da se natančneje seznaniš z zgodovino in s tehnikami izdelovanja mo- zaikov. Prve mozaike so izdelovali že 4.000 let pred Kristusom Sumerci v Mezopotamiji (današnji Irak).V stene so vtiskovali obar- vane glinene koščke.
Tudi Egipčani so krasili stene, pohištvo, okrasne predmete in nakit s koščki obar- vanega materiala in poldragih kamnov.
Stari Grki so za krašenje uporabljali narav- no kamenje in prodec različnih barv in so verjetno začetniki umetnosti izdelovanja mozaikov, kot jo danes poznamo pod tem imenom.
Rimljani so prevzeli to tehniko kot osnovo za izdelovanje kockic iz naravnega kamna. Za okraševanje svojih vil ali pomembnejših javnih zgradb z mozaiki so za posebne u- činke uporabljali tudi žgano glino in razno- barvne steklene ploščice.Svoje mozaike so naredili trdnejše z uporabo lepila in malte in jih še danes lahko občudujemo.Razvili so različne sloge. Motive so izbirali iz vsakda- njega življenja in tudi iz bogate mitologije. Okraševali pa so z geometrijskimi vzorci.
V srednjem veku dosežejo vrhunec veliki bizantinski mozaiki, s katerimi so okraševali cerkvene stene.S tem niso več gledali na- nje kot na drugorazredno krašenje.Tudi če se sama tehnika ni spremenila že iz stare rimske dobe, so spremenili slog in ga tako izpopolnili,da je mozaik v tistem času izpod rinil slikarstvo,« (iz knjige Likovne tehnike) sem ga hotela spodbuditi, naj si obogati znanje.
In nadaljevala:»Oglej si tudi knjigo Mozaiki avtorice Helen Baird, kjer boš dobil mnogo idej za delo.V nadaljevanju boš spoznal,da so v Srednji Ameriki Azteki in Maji že veliko pred prihodom Evropejcev razvili zanimive mozaične tehnike. Uporabljali so kockice, izdelane iz koral in turkiza. S tem dragoce- nim materialom so krasili predmete,ki so jih uporabljali za obrede ali so imeli spominsko vlogo. Krasili so lobanje,orožje in izklesane kače.
Lepe, zapletene geometrijske mozaike po- znamo iz islamske umetnosti iz pretekle in sedanje dobe.
Afriški umetniki krasijo vsakdanje predmete z žebljički ali polaganjem barvastih biserov Oboje učinkuje kot svojevrsten mozaik.
Motive lahko najdemo celo v živobarvnih preprogah iz Indije in Turčije.
Mozaiki postajajo vse bolj privlačni za so- dobne umetnike tudi v 20. in 21. stoletju tako v vsakdanji kot sakralni umetnosti. Imel boš dovolj možnosti, da se izkažeš. Tudi živiš v prelepem naravnem okolju, ki te gotovo navdihuje.«
Fantu so oči kar žarele od želje po ustvar- janju. Imela sem občutek, da v mislih že kuje načrte za svoj prvi mozaik na ometu domače hiše in tudi zaupa v svoje poslan- stvo umetnika mozaikov, ko odraste.

Doroteja Lampič

Viri: C.Merlo, Likovne tehnike, založba ARK,Izola 2009; H. Baird, Mozaiki, založba Mežek d.o.o., Ljubljana 2008

»Čudežne besede«

K A K O  S I?

Kako si? Ko postavimo to vprašanje,včasih želimo slišati odgovor, mnogokrat pa le iz- rečemo ti dve besedi v pozdrav in sploh preslišimo, ali smo dobili odgovor ali ne. Zagotovo si pogosto želimo, da bi nam kdo postavil to vprašanje in nas tudi poslušal ter slišal odgovor. Lahko komu povemo,ka- ko smo? Imamo koga, ki ga to čisto zares zanima? V današnjem hitrem tempu življe- nja, ki mu svoje dodasta še individualizem in materializem,se drug za drugega kaj do- sti sploh ne zanimamo več. Nimamo časa, nas ne zanima ali pa ni pomembno? Eden od teh treh odgovorov je večinoma dober, da utišamo svojo vest, če se nam še kdaj oglasi,ko pomislimo na prijatelje ali domače o katerih pravzaprav ne vemo dosti več kot to, da so.
Prav hitro se tudi sami naučimo 'molčati' in na vprašanje: kako si? odgovoriti z najbolj preprostim odgovorom: dobro, fajn, gre,... Koga pa zares zanima, kako smo? Zakaj bi druge obremenjevali s svojimi težavami,go- vorili o vsakdanjih in nepomembnih stvareh ki se nam dogajajo ali se pohvalili s kako lepo izkušnjo. Pa vendar–prav to potrebu- jemo! To, da lahko komu pripovedujemo o vsakdanjih dogodkih,nepomembnih stvareh velikih in majhnih zmagah, tihih ali v nebo vpijočih krivicah,bolečini,... Zato lahko po- stane 'kako si?' čudežna beseda, s katero gradimo mostove v naših odnosih, si išče- mo bližino in si povemo, da nam ni vseeno drug za drugega.
Ne govorimo pa vsi istega jezika in tudi ne zmoremo povedati vsega tako, da bi drugi razumeli. A to le pomeni,da se moramo po- truditi in govoriti več,da se bomo razumeli. Sama se v zadnjih tednih precej ukvarjam z jezikom svoje trimesečne deklice, ki s svojimi glasovi še ne zmore sestaviti besed a je vseeno tako zgovorna.Običajno njene glasove razumem in slišim, kaj mi želi po- vedati. Njene želje so preproste, a vseeno podobne željam vseh ljudi: včasih je lačna ali žejna, jo zebe ali ji je pretoplo,drugič si želi bližine in pozornosti, občutek varnosti in ljubezni. Ker si to želi, se oglaša, kliče, zajoka. In ker jo slišim, ko mi pove, kako je, je že naslednji trenutek njen obraz ves nežen in lep, njene očke sijoče in srečne. Seveda pa se zgodi tudi, da kdaj njenih glasov ne razumem in ne vem,kaj mi govori Morda jo kaj boli ali bo zrasel prvi zob? Takrat potrebujeva nekoliko več časa, da se v mojem naročju umiri. Ko me s svojimi sijočimi očmi pogleda in se nasmehne, tak- rat vem, da ji je lepo in takrat je tudi moja sreča neizmerna. Dovolj je torej jezik lju- bezni,pa se že lahko razumemo med seboj.
Tudi odrasli kdaj kličemo in jočemo. Želimo si biti slišani v naših potrebah. Morda nam lahko pomaga že to,da se naučimo v naših srečanjih in pogovorih čisto zares in s tistim pravim tonom glasu zastaviti vprašanje: »Kako si?«. Če ne dobimo odgovora, lahko vprašamo še enkrat. Drugič to vprašanje preseneti in da vedeti, da nas res zanima. Ko bomo lahko povedali, kako smo, kaj do- življamo in kako živimo,bo naš dan nekoliko drugačen,lepši, bolj pisan in svetel,sončen in topel. Naše oči bodo morda spet dobile lesk žarečih otroških oči in naš nasmeh bo morda lahko spet preprost brezskrben ot- roški smeh.
Ko se na Madagaskarju ljudje srečujejo med seboj,se njihov pogovor,če ga prevedemo, vedno in povsod začne nekako takole:
Kako si?
Dobro. Pa ti?
Dobro. Je kaj novega?
Ne. Nič ni novega. Pa pri tebi?
Tudi nič novega.
To je nekakšno ogrevanje, da potem be- seda steče. Ko je ta dialog končan, sledi povabilo, da se usedejo skupaj in si zares povedo, kako so in kaj je novega. Kaj pa pri nas? Veliko se srečujemo, vedno več je načinov, kako komuniciramo med seboj. Imamo telefone, mobitele,pošto in elektron sko pošto, srečujemo se na vseh mogočih družabnih omrežjih, ... a vedno bolj hitimo drug mimo drugega in ostajamo osamljeni. Zato nas vse skupaj vabim, da skušamo v čisto preprosto vprašanje: »Kako si?« dati tisto čudežno vsebino, da bodo naši odgo- vori iskreni, naši pogovori polni in bomo la- hko srečnejši. Jezus nas v evangeliju vabi, naj se spreobrnemo in postanemo kakor otroci (prim. Mt 18,3). Tudi v komunikaciji bi bilo dobro, če bi znali biti otroci in bi si upali povedati, kako smo – potem bi upali jokati, klicati, se smejati in vriskati. Spre- obrnimo se in si povejmo, kako smo ter se pri tem tudi poslušajmo!

Polona Kemperle

V Beli krajini

V dneh, ko se spominjamo Je- zusovega trpljenja in pogosteje premišljujemo Njegovo besedo, smo se zbrali v Domu paraplegi- kov v Semiču. S seboj smo pri- nesli veliko ustvarjalnih idej in še več volje do dela in druženja. Izpod spretnih prstov so nastajale zanimive šivane slike, razno- vrstne vizitke,obešanke za rože in izdelki iz lesa. Tudi nekaj postnih pesmi se je zasli- šalo vmes...in kakšno za utrjevanje smejal nih mišic. Vsak dan smo se udeležili svete maše in zmolili križev pot.
Delovno–duhovni vikend je prehitro minil in prepričana sem, da zato,ker je delati lažje, če nas je več skupaj.
Všeč so mi taka srečanja,saj se po dolgi in turobni zimi prileže malo klepeta s prijatelji
Vse dobro želim!

Jožica

»Parkiranje na mestih za invalide je nemoralno dejanje.«

Iz sejne dvorane občinskega sveta Mestne občine Ptuj je prišla novica, da so sprejeli pobudo za zvišanje kazni za nepravilno par kiranje na prostorih, označenih za invalide, ter boljšo kontrolo mestne redarske službe na teh mestih.Predlagatelji opažajo,da vse pogosteje tam parkirajo vozniki brez dovo- lilnic,početje pa ocenjujejo kot nemoralno.
Vsak prometni znak je postavljen iz neke potrebe in z nekim namenom, tudi tisti za invalide. Spoštovanje nas ne bo nič stalo.

J R

Društvo Mojca mladim bolnikom

Letošnji svetovni dan bolnikov so dokaj dobro zaznala tudi laična sredstva obveš- čanja. Na spletni strani Društva prijateljev mladine Mojca v Novem mestu smo lahko prebrali,da so se že petnajsto leto zapored spomnili malih bolnikov na otroškem oddel- ku bolnišnice v Novem mestu. Letos so jim prinesli okrog 200 knjig, ki so jih darovale slovenske založbe;in TV sprejemnik- darilo društva.
Najbolj so aktivni med poletnimi počitnicami ko organizirajo enotedenske mednarodne jezikovne tabore za osnovnošolske otroke iz domovine in tujine. Duša dogajanja je skupaj s sodelavci Janez, ki je bil prijatelj pokojnega Lojzeta Slaka in njegove melo- dije so del vsakega dne, ki jih v taboru v ustvarjalnem razpoloženju in pogovorih pre življajo mladi. Če presojam po svoji hčeri, se tam splete mnogo lepih spominov in pri- jateljstev, ki trajajo.

Jože Raduha

Včasih in danes

V današnjem času dobi človek pogosto vtis, da so duhovniki in verniki ljudje, ki jih bremeni vsaj sedem glavnih grehov in še kakšen zraven. Ni moj namen razpredati o sedmih naglavnih grehih in iskati še dodat- nega, osmega.Velikonočni prazniki so tukaj in tako imamo vsi, laiki in duhovniki prilož- nost za premišljevanje,za spoved in pokoro ter se poskusimo spraviti z Bogom in drug z drugim.
Vse do nedavnega je bila na domačiji stara skrinja s starimi mašnimi knjigami, močno obrabljenim rožnim vencem in drugimi na- božnimi predmeti ter fotografijo že zdavnaj umrlega duhovnika, ki je bil stric mojega dedka. Dedek je umrl še pred mojim rojst- vom in tako ni bilo njegovih pripovedi, zato je moja otroška radovednost ostala toliko bolj nepotešena. Že od malega me je pri- vlačila ta skrinja in skrivnostni duhovnik z brado, saj so takrat še živeli ljudje, ki so trdili,da so ga poznali ter mi priporočali,naj molim za njega, iskreno molim, da pri Bogu izprosi mojo ozdravitev. Ta ljudska vera se me je močno dotaknila in vtisnila v zavest ter pognala na pot iskanja. S stvarmi iz skrinje je bilo pa nekako tako, kot z bese- dami; ko jih enkrat izgovoriš, zletijo iz ust, niso več tvoje in se ne vrnejo več enake.
Mnogo let sem iskal in se vozil mimo njego- vega groba,preden so oči zaznale njegovo ime,vklesano v nagrobni kamen.Mnogokrat sem njegovo ime vpisal v spletni iskalnik in nič, a na letošnjo pepelnico najde spletni iskalnik poročilo tednika Štajerec o njegovi smrti. Umrl je v postnem času pred 99.leti.
Članek ni le šopek lepih besed njemu v slavo in slovo, temveč iz zapisanega lahko

izvemo, da tudi v tistih časih pred stotimi leti niso duhovnikom le rok poljubljali, tem- več so podobno kot danes, duhovniki bili deležni marsikaj hudega.
Nekaj misli in odlomkov iz članka, ki nas morda lahko nagovorijo tudi danes:
»Te dni je v samostanu v Ptuju umrl mino- ritski kaplan in katehet p. Mansuet Zöhrer (Cerar). Revnega,ubogega in od premnogih strani zaničevanega katoliškega duhovnika so pokopali v nedeljo.Bil je to pogreb,kakor ga uresniči le globoka ljudska ljubezen.Bil je to duhovnik v evangelijskem smislu besede izza starih časov, ko še ni politika sejala med cerkvijo in narodom sovraštva.Duhov- nik, ne apostol,ne prerok,ne polbog in tudi ne katar,ne klevetnik v črni halji – resnični krščanski duhovnik je bil. In tega moža so v nedeljo položili v prerani grob in stotero kmetov je rosilo z iskrenimi solzami ta pre- rani grob...
Pater Mansuet je bil izobražen in za umet- nost vnet... in on se je vkljub duhovniški suknji znal temu življenju smejati. Ali kdo hoče vsled tega na pokojnika kamenje me- tati, ta naj ne pozabi, da pater Mansuet ni bil farizej. Življenje mu je bilo Božji dar in za vsaki žarek veselja v njegovem žalost- nem življenju je hvalil Stvaritelja. V veselju in delu je razumel najbolje pravo, veliko nazarensko ljubezen. Ljudstvo vedno ne razume besede duhovniške politike, pač pa razume besedo krščanske ljubezni. In ta vzvišena ljubezen je gorela iz zvestih oči pokojnika.To ljubezen ni kazal z besedami, temveč v dejanjih. S smehljajem je podaril revežu zadnji krajcar. Prinašal je kmetom Boga, prinašal jim tolažbo, smejal se smrti, ki ni več vredna nego dobra šala,a prinašal je lačni deci in na smrtni postelji ležečim bolnikom tudi zadnji kos kruha,ki si ga je od lastnih ust prištedil..Kakor vojak na bojišču je pater v službi Božji umrl. Bil je vedno v delu, nanj ni bilo treba čakati, nobena ura mu ni bila prepozna,nobena steza preslaba prišel je k bolniku, prišel je k šolski deci. In z Najsvetejšem v roki se je tudi pred par meseci ponesrečil, ter se tako težko poško doval, da je pričel bolehati in hirati. Zdaj ga je rešila smrt trpljenja; bal se ni smrti, s smehom ji je šel nasproti, kot pravični, v srcu čisti, pravi duhovnik...
Šel je od nas ... Najrevnejši in vendar naj- priljubljenejši duhovnik! In nedolžna deca je jokala za njim in v delu osiveli kmetje so ihteli za njim. Šel je od nas... tacega ne dobimo več! Tako govorijo ljudje. In revno ljudstvo te ne pozabi, večni Bog je videl tvoje srce, zato ti bodi štajerska zemljica lahka.
Počivaj mirno, ti zvesti izvršitelj Kristove ljubezni!«
Podobne besede lahko slišimo tudi danes ob smrti revnega,ubogega in od premnogih strani zaničevanega katoliškega duhovnika ali vernika. In kje smo bili v času življenja teh ljudi in kaj smo v danih okvirjih naredili da bi bilo manj zaničevanja ter vsega hu- dega in kaj storiti, da bomo ljudje začutili več krščanske ljubezni in veselja...?

Jože Raduha

vir: Štajerc (1913), letnik 14, številka 9

9.februarja leta 1951 je zasijala drobna lu- čka novega življenja. Na soboto, teden dni kasneje je pri krstnem kamnu v Šoštanju Roman postal Božji otrok.
Teden dni po 61.rojstnem dnevu,bila je prav tako sobota, smo bili zbrani pred oltarjem in istim krstnim kamnom,kjer smo se posla- vljali od Romana Verdnika, Šlandrova 1. Zaživel je novo, večno življenje v Očetovi hiši.
Zaradi bolezni je bil za marsikaj prikrajšan, deležen pa toliko večje ljubezni,razumeva- nja in skrbne nege v krogu domačih. Hvala jim za ta zgled.
Hvala pa tudi Romanu za neštete lepe tre- nutke, ki smo jih prijatelji lahko preživljali ob njem. Za njegov dobrodušen nasmeh, hvaležnost in veselje, ki ga je znal na svoj način pokazati ob vsakem obisku. Učil nas je, kako malo je potrebno,da nekoga osre- čiš. Čeprav zaznamovan z drugačnostjo, je pričeval, da je življenje nekaj velikega.
Drobna lučka, ki je svetila tu na zemlji, je sicer ugasnila, a je zdaj ena lučka več v nebesih, ki sije v vsej polnosti.
Sv.maša,s katero smo se zahvaljevali zanj in se hkrati od njega poslavljali, je izzve- nela kot praznično vstajenjsko jutro.
V februarju nas je zapustila tudi Marija Lampič iz Ljubljane, nazadnje bivajoča v Centru slepih v Škofji Loki. Naj ji sveti ve- čna Luč.

DRAGI PRIJATELJI!

Hvala vam, ker ste mi tako obilo odgovorili na mojo pošto.Skoraj vsi.Večkrat 'kar tako' prebiram vizitke in kartice. Tako na novo odkrivam bogato vsebino.Posebno sem ve- sela, da tako pridobim zagotovilo ljubezni.
V krizi mislim na tega in onega.Darujem ter tako osmislim trpljenje.
Dragi moji! Veliko vas je, s katerimi vzdr- žujem stike – vsaj za največja praznika – božič in veliko noč. Okoli 40 vas je iz vseh koncev, koder sem hodila in pustila sled.
Zelo se vam priporočam v molitev. Večkrat sem z močmi že čisto na koncu. Vzdihova- nje k Jezusu,Mariji in svetnikom mi pomaga da nekako prebrodim težave.

Lep pozdrav od Kati R.

prijatelj 2012

posamezen izvod: . . 1,95 €
letna naročnina:
• posamezniki: . . . 11,70 €
• podporna: . . . . . 23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
e-mail: revija.prijatelj@rkc.si
urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Uradne ure (v Ljubljani):
ponedeljek,sreda in četrtek od 9h do 12h

Bolniška župnija se že sedmo leto pridružuje vsakoletnemu romanju goriške nadškofije z vlakom in letalom v Lurd.

Letos bo romanje od 23. do 29. junija.

Na romanje ste povabljeni
bolniki,invalidi,zdravstveni delavci, pomočniki in zdravi romarji. Sodelujete lahko tudi drugi z denarno podporo.

Pojasnila in prijave sprejema bolniški duhovnik Miro Šlibar, Trubarjeva 82
v Ljubljani. Telefon: 031 613 378.

Z VLAKOM IN LETALOM V LURD

NAGRADNA KRIŽANKA

V toplih pomladnih mesecih se narava po- vsem prerodi. Na drevju in grmičevju se od prejo popki, sončni žarki prikličejo na plano pisano cvetje,v krošnjah radoživo žvrgolijo ptice. Dogajanje v naravi in dogajanje v Cerkvi nas vabita,da bi se tudi mi prebudili iz zimskega spanja. Velika noč,nedelja Bo- žjega usmiljenja, vnebohod in binkošti so kakor sonce in dež, pod katerima bi morala vzkliti semena Božje milosti ter obroditi bogate sadove.Seveda pa se moramo tudi mi malce potruditi. Z molitvijo,postom, do- brimi deli in zakramenti moramo prekopati ter razrahljali njivico svojega življenja, da bo pripravljena pričakala darove, ki nam jih daje Gospod.
Rešitev (geslo v označenih vrsticah in stolp- cu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. maja 2012 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ,Tabor 12,1000 Lju- bljana;s pripisom:KRIŽANKA. Hkrati izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 1/2012:
Nagrajenci 1/2012: 1.LEŠNIK Mitja, Ko- vača vas 12,2310 Slovenska Bistrica,prejme sliko Ivana Malavašiča (olje na platnu),Moj- zes z desetimi zapovedmi; 2. HUDOKLIN Lojze, Vrhpolje 87,8310 Šentjernej,prejme prtiček in svečko z velikonočnim motivom; 3. ŠABJAN Dragica, Bogojina 144, 9222 Bogojina,prejme prtiček s čipko;4.ŠTAMOL Marija, Rimska c. 85, 3311 Šempeter, prejme knjigo Valentina Vodnika, Kuharske bukve; 5. TVAROG Fina, Pot na bistriško planino 22, 4290 Tržič, prejme knjigo Sta- neta Granda, Mala zgodovina  Slovenije; 6. JEREB Amadeja, Pristava 26 E, 3253 Pristava pri Mestinju, prejme knjigo Antona Martina Slomška,Poezija;7.FIŠTER Cvetka Dolenje Laknice 25, 8230 Mokronog,prejme zgoščenko Darinke Slanovec, Minute za molitev.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

PRIJATELJI POMAGAJO KRIŽ NOSITI

S KRIŽEM PO POTI SVETOSTI

PO VELIKEM PETKU PRIDE VSTAJENJSKA ZARJA VELIKONOČNEGA JUTRA

V tej veri in tem upanju
ŽELIM BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ!

Tone Planinšek

S trpljenjem je tako kot z gnojem; vsem smrdi, lahko pa pripomore k boljši duhovni rasti in obilnejšim duhovnim sadovom.

BESEDILO IN FOTO: TONE PLANINŠEK

fotografiral in grafično oblikoval:  Tone Planinšek

»Ves svet je lepo, bogato polje,na katerem lahko vsi za dolgo večnost žanjemo.

(Anton Martin Slomšek)

Molimo za milost, da bi se zavedali darov življenja in bili vedno pripravljeni na našo zadnjo uro! Ko pa pride dan, ko bomo prestopili prag večnosti, naj bodo naše roke polne zakla- dov, ki štejejo v nebesih.

»Človek v življenju ne sme obupati, tudi če se kdaj počuti 'zanič'. Hvaležen sem Bogu za vsa ta leta življenja.«