»Povejte nam, vi štirje mali junaki, ki sedite na skali - zakaj se tako prisrčno smehljate? Ali ste se v svoji otroški do- mišljiji povzpeli na ,Triglav'? Nam, doli v mestu, polnim zadušljivega zraka, pa govorite: ,Ljudje božji,pridite k nam, tu je tako lepo! Sredi zelene livade smo, polne pisanega cvetja. Nad nami pa se smehlja sinja modrina neba in toplo po- letno sonce prepeva z nami pesem brez- skrbne mladosti... ' Kar slutimo, kaj vse bi še radi povedali.Iz vaših sončnih ob- razov odseva tista sreča, ki živi v čisti, dobri otroški duši,ki še ne pozna malo- dušja, sebičnosti in razrvanosti današ- njega zmaterializiranega človeka.«
Junij..., julij... Konec šolskih skrbi! Po- čitnice-to je res nekaj lepega, posebno za tiste, ki so se vse šolsko leto pridno učili! »Toda, kaj pa je s teboj, ti dečko na sliki,ki stojiš za ,Triglavom', tako za- skrbljeno gledaš v primerjavi z drugimi štirimi - sredi njihovega brezskrbnega sveta? Ali razmišljaš,v katero izobraže- valno smer boš krenil po končani osem- letki? Naj ti Sveti Duh pokaže tisto pot, po kateri boš dosegel pravi cilj v živ- ljenju! Posebno na binkoštni praznik se priporoči v ta namen!«
Sicer pa binkošti niso samo praznik ene- ga dneva.»Vsak dan se moramo priporo- čiti Svetemu Duhu,da nam bo svetoval, kaj je prav in kaj ne, ter nas vodil po poti poštenosti - da se bomo notranje bogatili - in s svojim življenjem izpolnili poslanstvo po božji volji...« Tako je re- kla svoji hčerki neka dobra, verna mati.
Globoko resnico teh besed potrjuje izrek angleškega pisatelja Radelifa:»Življenje vsakega človeka je poslanstvo, naj bo še tako majhno!«

Cili K.

Sveti Duh posebno rad prebiva v člo- veškem srcu. Tisti,ki ne živi notranjega življenja, navadno ni zmožen sprejeti Svetega Duha, slišati njegovega glasu, zaznati njegovih navdihov in uživati njegovih darov. Moderen človek,se zdi, da je usmerjen na ven, je bitje, ki živi mnogo zunaj sebe in malo sam v sebi. Zaradi tega čuti praznino, nemir, nego- tovost.
Kakšnim okoliščinam mora torej človek ustreči, da bo prejel posebni božji dar, to je Svetega Duha, ki veje, kjer hoče, kot vemo, a se nikoli ne brani priti v ti- stega,ki ga pričakuje,kliče in sprejema? Pogoji za sprejem gosta naše duše so tile: vera, ponižnost, kesanje, prejema- nje zakramentov,predvsem sv.obhajila; ter molk,zbranost,poslušanje, predvsem pa klicanje in molitev,kot so delali apo- stoli skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, v dvorani zadnje večerje.
Na križu se je rodila Cerkev,ki jo vodi in v njej deluje Sveti Duh.»Vsi so enoduš- no vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in brati.« Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom. Sledila so velika znamenja in delovanje Svetega Duha- spreobrnitve, ozdravljenja, predvsem pa je delo Sve- tega Duha prva krščanska skupnost, ki je vzor in vzorec Cerkve.
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah. Porajal pa se je strah v duši slehernega, kajti v Jeruzalemu se je po apostolih godilo tudi mnogo čudežev in znamenj. Vsi pa, kateri so vero sprejeli, so imeli vse skupno; posestva in pre- moženje so prodajali in jih razdeljevali med vse,kolikor je kdo potreboval. Vsak dan so enodušno prihajali v tempelj, po hišah lomili kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in bili pri vsem ljudstvu priljubljeni. Gospod jim je pa vsak dan pridruževal takih, ki naj bi se zveličali« (Apd 2, 42-47).
Prav v Jeruzalemu, kraju trpljenja, se je po prihodu Svetega Duha po apostolih godilo mnogo čudežev in znamenj. Vaš Jeruzalem, dragi bolni bratje in sestre, je vaš dom, vaša hiša, vaša soba, vaš voziček, ali samo vaša postelja in prav v tem vašem Jeruzalemu bo Sveti Duh delal po vas velika dela in znamenja, če se mu boste dali voditi,ne samo na Bin- košti, pač pa iz dneva v dan, dokler bo hotel Gospod. Začnimo vsak dan z mo- litvijo: Pridi, pridi Sveti Duh... Apostolat trpljenja je najmočnejši apostolat. Vaša bolečina je orodje v božji roki. Svet mo- rete priklenjeni na posteljo reševati. Po- membna je stopnja ljubezni. Bog Oče je poslal svojemu Sinu trpljenje; torej je trpljenje največji dar,ki ga poklanja Bog tistim, ki jih ljubi.
Binkoštni dan je dan molitve vse Cerkve za vso Cerkev,obenem pa dan bolnikov, ker so prav oni lahko največji molivci.
Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje. Potrebo čuti, da bi srečal brate, ki izžarevajo vedrino, ve- selje,upanje in ljubezen, kljub preizkuš- njam in nasprotovanjem, ki zadevajo tudi nje. Bodimo taki bratje in pričevalci Svetega Duha. To osebno pričevanje pa mora biti pričevanje vsakega, ki je bil krščen in je prejel Svetega Duha, ki dela vse v vseh.
S skupno pesmijo prosimo in zaupno vsi molimo: Pridi, pridi, Sveti Duh...

Janez K.

Spet je pomlad, 88. v njegovem življenju. Z vsako je postajal večji, bogatejši,in bolj priljub- ljen vsemu svetu. A ta pomlad nam ga je vzela Drevesa so zadnjič raz- prla svoje liste in cvetje zanj...
Tisti trenutek, ko smo zvedeli za njegovo smrt, se je vse umirilo, vse umolknilo, vse je zadržalo dih... Le kaplje so počasi drsele s cvetov... Solzne oči, tresoči gibi,cvetje v rokah, vsakdo, in ves svet obenem v bolečini nemo kliče: »Tito, prijatelj...«
Žalostni smo, a obenem ponosni, da je naša zemlja rodila človeka, tako velikih moči in nenavadnih duhovnih razsežno- sti. Bil je mož z jasno in svetlo vero v človeka, ki je rastla v stalnem dotiku z življenjem sveta. Prodornost njegove misli, duhovitost, odločnost in jasnovi- dnost je presenečala vsakogar. Narava ga je napajala z vedrino duha, z ljubez- nijo do življenja in mu dajala moč. Nje- govo delo je veljalo dobrobiti človeka in človeštva. Vsaka beseda,ki jo je izrekel ali zapisal, se je prelila v dejanje, v le- poto, srečo, prihodnost. Vsaka beseda je kot seme padla na plodna tla. Če ka- kšna še ni vzklila danes, bo vzklila jutri.
Potem je neizprosno in kruto presekala njegovo pot bolezen.Trpljenje... Le ena vrata so za vstop v to skrivnost - lju- bezen. S čutečimi srci in najlepšimi že- ljami,kar jih premorejo človeške globine, smo v zadnjem mesecu še posebej mi- slili nanj tudi slovenski bolniki in invalidi. Prav tedaj, ko je delil z nami usodo bo- lezni, smo na poseben način dojemali njegovo veličino. Neomajna volja, s ka- tero je znal sprejeti težo bolezni, dvi- guje tudi nas. Bila nam je v prvo oporo, ko smo zvedeli za neusmiljen,komaj do- jemljiv trenutek... Težko je bilo slediti nenadnemu, čeprav slutenemu udarcu. Toda zakonov življenja in smrti ni mož- no spreminjati. Nikomur in za nikogar... Le njegovo delo,s katerim je izpolnil čas svojega in našega življenja, kljubuje smrti in neustavljivemu času...
Ob tem maju nam bo ostal v spominu kot človek, ki je vedno vedel kaj hoče: svobodo in blagostanje vsakega člove- ka in vsega sveta. Imeli smo ga radi... Tudi svet nam je v teh žalostnih dneh povedal isto. Ob njegovem pogrebu so si podali roke beli in črni,mogočni,močni in tisti,ki za svoje ljudstvo v krvi in sol- zah še vedno iščejo osnovne človekove pravice.
Najlepše se mu lahko oddolžimo tako, da ohranjamo dragocene zapuščine: svobodo,enakopravnost, bratstvo,moč, trdnost in ljubezen,ki nam jih je polagal v srce.Kot verniki imamo čudovito prilo- žnost, da z molitvijo utrjujemo njegovo dediščino,njegovo veliko delo,s katerim smo zrasli v nepremagljivo enotnost - svobodno Jugoslavijo.

Stik z zdravnikom se razlikuje od vseh drugih stikov med boleznijo. Medtem ko čutimo do vseh drugih obiskovalcev do- ločeno razdaljo - pripadajo svetu zdravih mi pa svetu bolnih - sodi zdravnik bolj k nam. Njegov obisk ima posebno ime: vizita. Že to, kako stopa v sobo, doka- zuje, da je njegov obisk čisto drugačen kot obisk prijateljev in sorodnikov. Ne potrka boječe, ne prestopi previdno praga, ne poskuša se tipajoče približati bolniku, ampak samo po sebi umevno stopi v sobo.Tu je doma.Gre naravnost k bolniku. In njegova vprašanja so brez ovinkov. Vpraša drugače po mojem po- čutju. Vpraša kot nekdo, ki ve. Vpraša stvarno. Zato praviloma izgubimo vsak strah. Povemo mu stvari o svojem tele- su in njegovih funkcijah, ki jih celo (ali ravno!) svojim najbližjim prijateljem ne bi mogli reči. Z našim telesom ravna drugače kot vsi drugi. Preiskuje stvarno Značilna je razlika med medicinskim oti- pavanjem in ljubeznivim božanjem.Vsak takoj z gotovostjo čuti, da gre tu za dve bistveno različni dejanji.
Zdravnik nam je blizu - in daleč.Naše telo pozna bolje kot mi in vendar na način, ki nam je tuj.Ko nas pregleduje,dobimo lahko občutek, da telo ne pripada več nam,postane nam tuje,objekt, »stvar«. Ta občutek lahko postane še močnejši zato, ker uporablja zdravnik za svoje preiskave inštrumente, ki jih lahko obču- timo kot nekaj grozljivega, tujega, npr. rentgenski aparat, aparat, ki riše krivu- lje srca itd. Počutimo se izpostavljene zdravniku in aparaturi. Pogosto ne ra- zumemo niti krivulj niti zdravnikovega jezika, predvsem, če se s kolegi med vizito pogovarja o nas. Če pa potem še pozabi, da bi govoril z nami in nam raz- ložil, kaj se dogaja z nami in zakaj nam je predpisal to zdravilo, in ono injekcijo, potem se lahko vznemirimo. V tem tre- nutku je postala razdalja med nami in zdravnikom tako velika, da si ne upamo več vprašati,kaj je z nami narobe in kaj pomenijo za nas tuje besede, ki jih je izmenjal s svojimi kolegi.
Smo v zdravnikovih rokah in jim zaupa- mo, da so dovolj vešče,da bodo ugoto- vile,kaj nam manjka,da bodo predpisale pravilno zdravilo ali spretno vodile skal- pel. Posebno pred operacijo imamo ob- čutek, da je naše življenje odvisno od teh rok, kot tudi od rok zdravnika, ki vodi narkozo.
Zdravniku veliko zaupamo.
Če pa zdravnik hitro ne ugotovi, kaj nam manjka,če tudi še tako številna zdravila ne odpravijo težav, ali če operacija ni prinesla olajšanja, potem zaide odnos do zdravnika lahko v hudo krizo. Zaupanje se sprevrže v nezaupanje! Občutek, da nas zdravnik razume,se umakne občut- ku, da sploh nima več smisla, da bi kaj rekli,ker nas več ne vzame resno. »Do- bre roke«, ki naj bi nas osvobodile vseh muk, so nenadoma postale neosebno orodje, ki je slabo popravilo »aparat«.
Kako je lahko prišlo do takšne krize? Globoko smo razočarani. Naša pričako- vanja se niso uresničila. Sedaj obtožu- jemo tiste, katerih se je oklepalo naše upanje. Spoznati moramo, da so tudi zdravniki "samo ljudje".To vodi do vpra- šanja, ali ni bila kal te krize položena že prej, morda preden smo zdravnika sploh spoznali. Ali smo morda že vnaprej pre- več pričakovali od njega? Ali je bil za nas nekaj takega kot "ljubi Bog v belem", "ki vse ve", zdravilar s skrivnostnim jezi- kom,skrivnostnimi napravami in sredstvi katerih učinek je znan samo njemu? Ali smo se morda prepustili zdravniku kot zdravilarju?
Če so bila naša pričakovanja glede zdra- vnika previsoko postavljena, potem to ni bilo isto kot zaupanje. Zaupanje ni slepo v tem smislu, da bi izgubilo stvar- nost izpred oči. Zaupanje spozna meje, ki so dane z našim človeškim bivanjem. Zato zaupanje iz človeka ne more nare diti čarovnika. Za zaupanje je potrebno partnerstvo. Vključuje tveganje. In ne odvali lastne odgovornosti.
Vsak zdravnik lahko pripoveduje o bre- menu, ki ga zanj pomenijo prevelika pri- čakovanja njegovih bolnikov.Popade ga strah,da bo bolniku lahko pripravil razo- čaranje.Ta strah blokira odkrit pogovor. To nam ne ostane skrito. Zaneti se ne- zaupanje, začenja se kriza.
Partnersko razmerje med zdravnikom in bolnikom, ki temelji samo na zaupanju in v katerem sta oba partnerja v boju proti bolezni,ni samo po sebi umevno in ni nikoli že od začetka navzoče. Mora se šele razvijati. Pri tem ima odločilno vlogo, kako mi ravnamo v naši bolezni. Kolikor bolj svoje dvome, vprašanja in bojazni spoznamo in sprejmemo kot svoje lastne, kolikor bolj sprejmemo, da spadajo k našemu življenju prav tako kot veselje,sreča,izpolnitev, toliko manj potrebujemo »zdravilarja«, ki zaklinja vse nevarnosti in rizike za nas.
Stik s sestro je praviloma še »bližji« kot z zdravnikom. Ne pride samo enkrat dne- vno na vizito,ampak je stalno navzoča. Hodi ven in noter. Zbudi nas in nam re- če zvečer lahko noč. Umiva nas in nam prinaša jed. Morda nas celo pita. In ponoči je (kot nočna straža) vedno do- segljiva. Poleg teh čisto elementarnih dejanj (ki jih prej ni delal z nami nihče drug razen matere!) daje injekcije in deli zdravila.
Sestri najprej povemo svoje težave, da obvesti zdravnika. Če ne moremo spati, pokličemo njo. Sestra je ključna oseba v dneh naše bolezni. Pri njej iščemo varnost. V njeni navzočnosti si upamo jokati. Verjetno nas spominja s tem,kar za nas stori,dejansko-čeprav praviloma ne zavestno - na našo lastno mater.
Opazimo,kako skrbno registriramo njeno vedenje in kako občutljivo reagiramo,če se nam zdi, da posveča več pozornosti bolniku na sosednji postelji... Pazimo na najmanjše znake osebne naklonjenosti. Potreba po osebni naklonjenosti, ki je v kriznih obdobjih zelo razumljiva, lahko vodi do konfliktov, če sestra tej potrebi ne ustreže ali ne more ustreči,ker mora oskrbovati cel oddelek. Tako toži bolna žena: »Tu se sestre sploh ne čutijo več odgovorne za posameznega bolnika Prosila sem sestro,da bi mi uredila cve- tlice.Rekla mi je,da bo poslala strežnico te pa potem ni bilo...«
Ta žena občuti premalo pozornosti, in sicer na neki čisto določeni, zelo obču- tljivi točki. Nega in zdravniška oskrba pa sta odlični. Išče malo naklonjenosti brez namena, nekaj, česar ne narekuje potreba. Ureditev cvetlic je takšno ne- koristno opravilo; s tem pride osebna »nota« v neosebno hladno sobo.
Še na dveh drugih točkah lahko vodi odnos do sestre do konfliktov. Prvič se lahko zgodi, da se vrine med nas in na- še svojce. Med bivanjem v bolnici je z mojim telesom bolj domača kot moj za- konski partner. Je samo obisk, ki se ga »trpi«. To lahko vodi do občutka odtu- jitve do ljudi, ki so mi najbližji.
In drugo izkustvo: občutek odvisnosti od sestre je lahko podoben odvisnosti majhnega otroka od matere, ni samo prijeten. Ima tudi drugo stran: Odrasli smo in se upiramo, da bi zopet zašli v odvisnost otroka.
Tako postanemo pozorni na dve potrebi med katerima vlada napetost, ki ju ni- mamo samo kot bolni,ki pa jima v zdra- vih dneh ne posvečamo pozornosti.Celo svoje življenje bomo iskali občutek var- nosti. Mati ostane za nas veliki simbol za to področje varnosti,kjer so zahteve bremena in trpljenje daleč od nas, kjer smemo zapreti oči in se prepustiti svo- jim sanjam. V polarni napetosti k temu stoji težnja, da bi postali samostojni in vzeli življenje v lastne roke. Radi bi tudi občutek varnosti podarjali.
Razumemo, da polarnost teh obeh pot- reb lahko postane konflikt, če je zaradi daljše bolezni ravnotežje te napetosti znatno moteno v prid ene ali druge strani

(Se nadaljuje)

Nikoli mi ni dolgčas

Ne bomo se spraševali, kje in kolikokrat slišimo vzdiho- vanje: dolgčas mi je, ne vem, kaj bi počel... V takem razpoloženju rojijo po glavi težke misli. Od samega zdolgočasenega življenja pridejo tragična dejanja,ki smo jim morda celo priča.
»Meni pa ni nikoli dolgčas«, poudarja prijatelj, h kateremu smo se tokrat na- menili.Viktorja Manfredo (Koritnica 49 65242 Grahovo ob Bači) poznamo že dalj časa. Ker se ne znamo novinarsko obnašati, smo mu postopoma pojasnili, da bi naš pogovor radi zapisali v Prija- telja. Gotovo bodo njegovih odgovorov veseli naši prijatelji, ki ga že poznajo in tisti, ki ga bodo šele spoznali.
Ko smo naše vozilo ustavili pred njegovo hišo, smo ga našli dobro razpoloženega na prijetnem pomladnem soncu.Po dro- bnih, vsakdanjih stvareh smo hitro na- vezali pogovor tudi o življenju.
»Da, prav v juniju bo dvajset let, odkar sem invalid.«
Ne da bi vedeli za to, smo prišli ravno na dvajsetletnico,to je težka obletnica.
»Ponesrečil sem se s kolesom, ko sem se vračal iz službe domov. Takrat sem blizu domače hiše padel s ceste v potok in si poškodoval vratni vretenci hrbte- nice.«
Danes je postala ta diagnoza nevarno pogostna. Med bolniki in zdravniki je znana pod imenom tetraplegija.
»Spravili so me v šempetrsko bolnišnico in mi tam komaj rešili življenje.Poškodbo je spremljala še pljučnica. Zdravniki so mi na moje prigovarjanje,naj mi povedo resnico,odgovorili,da ne bom mogel več hoditi. Po določenem času so me poslali v Zavod za rehabilitacijo invalidov, kjer sem z močno voljo shodil. Bilo je težko, seveda sem med prvo hojo tudi padel. Pa z vztrajnostjo je šlo. Potem sem se šel pokazat tistemu zdravniku, ki mi je rekel, da ne bom več hodil. V takih pri- merih se zdravniki učijo od bolnikov.«
»Da, na železnici.«
»Po poškodbi so me upokojili. Sodelavci so me obiskovali in me še.«
»Veliko razmišljam; veseli me,če se ljudje razumejo med seboj, da je med nami ljube zen in ne sovraštvo. Berem dnevno časo- pisje, seveda tudi Družino, Ognjišče.«
»Morali bi ga več brati tudi zdravi. Več branja pa mi vid ne dopušča.Z novicami se seznanjam tudi iz televizijskega dne- vnika. Malokrat pa gledam kakšen film. Poslušam radio, Radio Vatikan v polet- nem času poslušam ob 3.45.« Začudili smo se,kdo ga ob tej uri posluša. »Tudi jaz v postelji,« odvrne.
»Res, najraje sem v miru,opazujem tudi drobne stvari, saj so izredno zanimive. Samo majhna mravlja je že velik zgled delavnosti. Take stvari me razvedrijo, razveseljujejo. Nikoli mi ni dolgčas.«
»Zelo malokrat. Težko prenašam vožnjo Imam tudi druge težave, ki mi prepre- čujejo, da bi kam šel. Izbiram dneve. Vsemu se je treba prilagoditi.«

Tudi bolniki imamo vozne in nevozne dni. »Da, da.«
»Lansko leto je bilo župnijsko srečanje na Grahovem. Bil sem tudi tam.«
Zelo je koristno za župnijsko občestvo, če se sreča s svojimi bolnimi sobrati. Prav je, da se za take priložnosti odzo- vemo bolni in s tem prispevamo svoj delež k medsebojnemu spoznavanju.
»Pridejo sestra in bratje z družinami, do- bro se razumemo in smo navezani drug na drugega.«
Z Viktorjem živi tudi mama. »Vedno ima- va dosti dela. Jaz svetujem, če drugega ne.«
Primorci se še vedno živo spominjajo potresnega leta.
»Seveda, imeli smo veliko dela s popo- tresno obnovo.Hišo smo popravili.« Vidim da je prirejena invalidskim potrebam.Nič arhitektonskih ovir nima. Čudovita je tvoja terasa, le naklon klanca do hiše je prevelik.
»Takrat je bilo hudo,« pripomni mama, »strah pa me ni bilo nič. Česa te bo strah če je Bog s teboj, kajne!«
»Priden je in potrpežljiv!«

Viktor, čestitamo ti. Želimo, da tak os- taneš. Hvala za prijeten pogovor in ko- ristne izkušnje, ki nam jih posreduješ. Upam, da ostajamo v duhu skupaj in še kdaj na svidenje.

tvoji prijatelji

Vojaki so ga odpeljali na dvorišče sodne hiše in sklicali vso četo.
Ogrnili so ga s škrlatom, spletli venec iz trnja in mu ga dali na glavo.
In začeli so ga pozdravljati: "Pozdravljen, judovski kralj!«
Bili so ga s trstiko po glavi in vanj pljuvali, pred njim poklekovali ter se mu klanjali. (Mk 15, 16-19)
Trnov venec! Venec, ki ni samo ozek obroč,ki obdaja čelo, ampak, kakor nam pričajo najboljši dokazi, širok, s trnjem na temenu glave.
Kakšen venec in kakšni trni! Dolgi črni trni,katerih mnogi so dospeli do nas. Ko ti ostri trni ranijo, je tako pekoče, da šibka ograja iz teh strašnih igel zados- tuje, da obvaruje ovce in jagnjeta proti nočnim klatežem, zverem in tatovom.
In prav tak je strašni venec, ki so ga brezčutneži z glasnim krohotom pritisnili nenadoma na glavo dobrega, tihega Učitelja.
Ob nenadnem piku teh dolgih trnov, ki prodro obenem pod kožo,ob očeh, proti tilniku in od vsepovsod prikličejo kri, je bolečina tako neznosna, da se čelo na- bere v gube, se oči zapro, roke se stis- nejo in se zvijajo v svojih vezeh in dolgi drget smrtne stiske pretrese vse ude, ki se skrčijo.
V trenutku se brazde rdeče in črne krvi zlijejo čez lase in lepi boleči obraz,osle- pijo oči, tečejo ob licih dol na brado, ki jo umažejo, pordečijo in zmočijo suknjo brez šiva, ki so jo Materine roke stkale s tako ljubeznijo.
Vendar je to šele začetek groznega mučenja.
Kajti divji iznajditelji te krvave maške- rade,rimski vojaki,ki Jude sovražijo,bi se radi zabavali s svojo duhovito iznajdbo: Ah, Ah, rekel je, da je kralj! Bravo! Ju- dovski kralj!
In pograbijo trdi trst, mu ga kot žezlo vsilijo v skrčene prste in tolčejo z moč- nimi udarci na venec. Oh... Trni se še bolj vglobijo, razširijo vsako rano, in iz njih privro znova studenci krvi. Pozdra- vljen, pozdravljen judovski kralj!
Kadar nam silen glavobol obtežuje glavo in nam v senceh tolče,da bi razbilo; ka- dar nas stiska, da bi nam čelo zdrobilo, ko je tilnik trd,da se brez velikih bolečin ne moremo skloniti; kadar prosimo, naj nas pustijo in spustimo zavese v oknih in se zleknemo na postelji s počasnimi gibi,ki tudi sami bolijo,da bi vpili;z bole- čo glavo na vzglavju,katerega najmanj- šo gubo že čutimo, nas čelo peče, ko imamo oči zaprte in nas sila tega glavo- bola ali nevralgije kar uničuje - tedaj se spomnimo, da si je dobri Učitelj dal glavo razdrapati s silnim vencem, da bi nam pridobil milost dobro trpeti: da so mišice njegovega tilnika bile prebodene z ostrimi bodicami, da je zaradi vročice tolklo v senceh, kakor nas, in da so oči krvavele pod razpaljenimi piki dolgih glo- bokih trnov.
Pa se vam je morda primerilo, da ste morali hoditi ali delati kljub temu trplje- nju? Morda ste morali ostati tako cele ure v hrušču in nemiru in ste se morali od minute do minute braniti proti omo- tici, in bi zdaj zdaj morali pasti?
Mogoče ste morali celo v tem stanju uničenosti govoriti,ko se najhujše trplje- nje zdi majhno spričo te pol ure smrtne stiske, ki je nihče ni opazil.
Če so kdaj okoliščine zahtevale od vas ta napor, ko se je neštetokrat zgodilo, da bi zdaj zdaj morali popustiti - ali ste se takrat spomnilli, da je Jezus, da bi vam dal poguma, trpel muke trnovega venca, v oglušujočem trušču straže, v zraku, nasičenem z ogabnim vonjem,med zasmehom in udarci vojakov in pijanih hlapcev,spuščenih kakor jata proti brez močni žrtvi, ki trpi in molči?
In v tem stanju neznosnih bolečin, ko so vam oči že motne od bolečine,če se orodje ranocelnika,v uri tega strašnega povezovanja, zopet poglobijo v rane vašega obraza in vam kosti praska, če vam tudi najmanjši dotik jekla odmeva s silo v vsej vaši glavi -, tedaj se spo- mnite velikih udarcev trstike na trnov venec.
In kadar vam pogledi, zbegani od bole- čine, ki se daljša ali veča, iščejo okoli sebe obraz,ki bi se ga oklenili: ali pa,ko so vas spet spravili na posteljo, z glavo obdano z obvezami,ki mučijo,ne morete najti za svojo razbolelo glavo položaja, ki bi ji prinesel počitek in pomiril prehu- do bolečino, oh, poglejte tam, pred se- boj,boleči obraz Križanega,čigar krvavo in težko čelo se nagiblje proti prsim,ker ne more nasloniti na trdi les Križa uboge glave, obdane s trnjem.
In božji pogled, ki prodira v nas s svojo pomirjajočo močjo,se zdi,da nam pravi: »Moj otrok, pogum! Ali hočeš trpeti z menoj? Daj mi svojo bolečino: združi svoj trnov venec z mojim in oba rešujva duše. Zadoščujva skupno za vse tiste, katerih misli žalijo v tem trenutku mo- jega in tvojega Očeta: za vsa grešna mnenja, za uporna, za bogokletna: za vse načrte sovraštva in maščevanja,za vse nezdrave spomine, ki nabirajo čela v gube sramote: za vse želje, ki stavijo v oči peklenske zublje: za vse grehe v mislih, moj otrok, hočeš zadoščevati z menoj?«
»Ti trpiš? Trpiva skupaj, da zadostiva tudi za vse grehe obraza. Ustvaril sem ga tako lepega! In žali me s svojim če- lom, pogledom, s svojimi ustnicami... Grehi napuha oholih čel. Zadoščujmo s svojimi čeli, ki se sklanjajo pod krvavim vencem trnja ali obvez.«
»Grehi oči,ki hočejo vse videti,vse brati vse pritegniti k sebi, da bi zapeljevale in gospodovale: moj otrok, zadoščajva skupno s svojimi očmi, motnimi od bole- čin.«
»Ustnice so vam izsušene od vročice venca trpljenja: Skupno zadoščujejo za počutne ustnice, poljube, nespodobne besede.«
»Kri na naših vdrtih obrazih, strjena kri na naših laseh, ki se nam prilepljajo na senca,da bi zadostil za vse drage obra- ze, ki sem jih naredil tako lepe v slavo svojega Očeta in ki uporabljajo bogast- vo mojih darov samo, da me žalijo!
»Vsaj ti moj otrok,ki te posebno ljubim, ker hočeš trpeti in delati z menoj, oh, ne zgubljaj neprecenljivega zaklada bo- lečin, ki ti ga darujem za tvojo srečo, za tvojo slavo..., za rešitev bratov.«
»Trpi rad, kot "čisto majhen", ki se pre- pušča in ki veruje v ljubezen svojega Očeta, čigar usmiljeni načrti dopuščajo trpljenje svojega ljubljenega otroka.Nisi sam. Poglej mene, bodi pogumen!«
»In ko bo tvoja uboga glava pretežka, ko se bo tvoje čelo,stisnjeno v železen primež, od senca do senca, zdela strta od bolečine, ko ti bo občutek tvoje one- moglosti in tvoje nekoristnosti najbolj strašen, o moj brat, moj otrok, pogum! To je ura, ko rešuješ svet z menoj, ker si podoben in se zedinjaš s svojim Bo- gom: Ljubezen, venčana s trnjem.«

Bil je čas velikonočnega veselja, ko du- ša čuti slast ob novem klitju, brstenju, dehtenju in petju.Iz vseh krajev Slove- nije so se zgrinjale množice ljudi v ljub- ljansko stolnico, da bi bili navzoči pri velikem in slovesnem prazniku domače Cerkve.Na belo nedeljo je namreč prejel škofovsko posvečenje dr.Alojzij Šuštar, novi ljubljanski nadškof in metropolit. Edinstvene slovesnosti smo se udeležili tudi zastopniki bolnikov in invalidov. Že ob prihodu v cerkev smo bili polni pri- čakovanja nečesa lepega in silnega o- benem,nečesa velikanskega,kar nam bo napolnilo srca in nas sililo v radosten jok...
Stolnica je bila čudovito okrašena. Ka- kor cvetoča kolesa so se vrteli šopki pod stropom.Pršeči cvetovi so v snopih najlepših barv padali nad nas in se v rožnem dežju razsejali po cerkvi. Zvo- novi so klicali glasno in sladko...
Ko se je oltarju približal dolg sprevod,je zadonela pozdravna pesem: Glejte, veliki duhovnik... V sprevodu je stopalo okrog 500 duhovnikov,madžarski kardinal Lekai 27 škofov in nadškofov iz Jugoslavije in tujine, posvečevalec-apostolski pronu- ncij v Jugoslaviji nadškof Cecchini ter soposvečevalca švicarski škof Vonderach in ljubljanski pomožni škof Lenič. Med njimi smo z naraščajočim spoštovanjem gledali nadškofa Šuštarja.
Med uvodno besedo v sv. mašo je škof Lenič najprej prisrčno pozdravil vse na- vzoče v škofovski in duhovniški službi, da bi še posebno klicali božjega Duha,ki naj novemu nadškofu v neizmerni obil- nosti podeli svoje darove. Poseben po- zdrav je veljal 85-letni materi,ki je nad- škofu Šuštarju dala življenje,ga vzgojila in izmolila. Vse prisotne je po pozdravu opomnil,da smo mi veselje novega nad- škofa, da on potrebuje in prosi za naše v Bogu združene molitve,našo ljubezen. To njegovo prošnjo smo položili na oltar
Zbrano smo sledili bogoslužju, ki se je prepletalo s petjem stolnega zbora ter znanih opernih solistov Antona Dermote in Vilme Bukovec. Tudi ljudsko petje pred posvečenjem je zbujalo občutek edinstvenosti. Prevzelo nas je veselje, kakršno zajame ljudi,kadar se jim izpolni upanje, ko smo po evangeliju s pesmijo prosili Sv. Duha, naj pride nad nas.
Dva duhovnika sta predstavila izbranega posvečevalcu in prosila, da ga posveti za breme škofovstva. Prebrali so pape- ževo pismo, ki je potrdilo, da je izbrani res imenovan za škofa.
Glavni posvečevalec je na kratko pred- stavil pomen te službe: »Gospod daje očetovski službi novega delavca,ki med nami predstavlja Kristusovo navzočnost Zato ga sprejmimo s hvaležnostjo in veselim srcem ... Ti pa, ki si izbran, si poslan za ljudi. Tvoje imenovanje pomeni delo, ne čast. Z delom in stalnim priza- devanjem koristi svoji Cerkvi. Ne pozabi na zapoved:Kdor je največji,naj bo naj- manjši! Imej nenehno pred očmi dobre- ga Pastirja, ki pozna svoje ovce in one poznajo Njega. Ljubi vse, ki ti jih je Bog izročil ... Bodi jim vedno pripravljen pri- sluhniti...«

Sledila so vprašanja, ki jih je posvečevalec postavil izbranemu.Sprejemali smo njegove odgovore,ki so nas prevzeli, da smo v sebi začutili neskončno srečo...
Obdajala ga je nekakšna umirjena moč: »Hočem, z božjo pomočjo.« Jedro njegove notranjosti je bila velika dobrota, ki je z vsemi silami, čustvi, mislimi in voljo segala prav do Boga.
Med petjem litanij vseh svetnikov je novo- posvečeni v zavesti svoje revnosti ležal na tleh. To so bili trenutki,ko je v najgloblji ponižnosti izžareval svojo trdno vero.Spo- znanje, kako velik je človek v svojem po- nižnem priznanju Boga, nas je prevzelo in prav posebno osrečilo. Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo,bogatejše in večje slave vredno...
Nato so mu posvečevalec in za njim vsi škofje molče polagali roke na glavo. Sv. Duha so tako prosili darov za novoposve- čenega, ki so ga v imenu vesoljne Cerkve sprejemali v svoje vrste.
Potem mu je posvečevalec položil na glavo evangeljsko knjigo in molil posvetilno moli- tev. Posvetil ga je: »V imenu Očeta, ker ga predstavljaš ... V imenu Sina, ker opra- vljaš njegovo službo ... V imenu Sv. Duha, ker oživljaš njegovo Cerkev.«

Sledilo je maziljenje glave s sv. krizmo, ko smo skupaj s posvečevalcem še posebno prosili polnosti milosti za izbranega.
Novoposvečenemu škofu je posvečevalec izročil še evangeljsko knjigo in znamenja škofovstva: »Prejmi evangelij in oznanjaj božjo besedo s potrpljenjem in ljubeznijo. Prejmi prstan in varuj božjo nevesto sv. Cerkev. Prejmi palico, znamenje pastirske službe, in varuj čredo, za katero te je Sv. Duh postavil.«
Na povabilo posvečevalca je novi nadškof sedel na škofovski prestol. Tu so ga pozdra- vili zastopniki kanonikov,dekanov, župnikov, kaplanov, redovnikov, mož, žena, fantov, deklet in otrok. Od narodnih noš je prejel polno košaro rdečih nageljnov.
Veselje, da se je zboru škofov pridružil nov sodelavec, so posvečevalec in prisotni ško- fje izrazili s poljubom miru. Vse, kar se je med obredom zgodilo, je postalo pomemb- no, polno življenja, smisla... In to je bila naša velika radost...
Ob koncu maše je novi nadškof Šuštar spre- govoril zbrani množici. Njegove prve bese- de so bile iskrena zahvala Bogu in nebeški Materi Mariji. Svoj prvi pozdrav je poslal papežu, poglavarju katoliške Cerkve, ki ga je imenoval za škofovsko službo. Izrazil mu je svojo globoko vdanost, pokorščino in ljubezen v edinosti in trdni povezanosti z vesoljnim škofovskim zborom. S hvaležno- stjo se je spomnil pokojnega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika. Iskreno se je zahvalil tudi posvečevalcu, vsej prisotni duhovšči- ni, zastopnikom oblasti ter vsem tistim, ki so sodelovali pri pripravah in slovesnosti. Z najglobljo hvaležnostjo se je spomnil vseh, ki so ga spremljali na življenjski poti, posebno mame,ki je vsa drobna in skromna sedela pred njim.Tedaj je njegovo srce za- trepetalo... V solznih očeh je žarela podo- ba matere in se potopila v svetlobo, ki se je kot zlato razlivala po cerkvi... Nemo se je zazrl predse in v množici,ki je bila napo- lnjena s prisrčnimi čustvi, je njegov pogled našel naklonjenost in sočutje. Navdušeno ploskanje se je zlilo v občutek podpore, ki je lajšala zadrego in dušečo ganjenost...

Govornik je nadaljeval: »Škofovsko posve- čenje je potrditev za služenje Bogu in Lju- dem. Moje geslo bo: Božjo voljo spolnjevati. To pomeni zame odločenost in pripravljenost da skupaj z vsemi, ki hočejo pomagati člo- veku, iščem božjo voljo tako iz evangelija in nauka Cerkve, kot iz potreb ljudi. Božja volja je po pričevanju evangelija življenje in resnica, pravičnost,mir, ljubezen in zato svoboda in sreča za človeka. Spolnjevati božjo voljo mi pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za vse to, kar nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji velikono- čni skrivnosti križa, vstajenja in novega življenja. V tej velikonočni skrivnosti, ki je med nami vedno živa in navzoča, je ute- meljeno naše trdno upanje ter naš vedri in jasni pogled v prihodnost.
Še enkrat se vsem prisrčno zahvalim za molitve, voščila,dobre želje in udeležbo pri tej slovesnosti. Obenem vas prosim, molite in pomagajte, da bomo mogli v bratski edi- nosti in skupnem sodelovanju vedno bolj spolnjevati božjo voljo.«
Z občutkom zaupne neskončnosti smo spre- jemali njegove besede. Resen in skrivnosten nadškofov obraz nam je pomenil nekaj le- pega...
Pomagajmo mu v tihi, vztrajni ljubezni, da bo njegovo prizadevanje za dobro res obr- njeno v jutrišnji dan in da nas bo vključil v reko ljubezni, ki teče Očetu v nebesih na- proti...

Kati

(Šest nepozabnih dni na srčni kliniki)

III.

Katetrizacija je obema zdravnikoma, ki sta strokovno obravnavala Gornika, potrdila sum, da gre za Adams-Stockesov sindrom s kompletnim blokom.
Bolniku sta razložila, da so vlakna njegove mišice, ki imajo nalogo prevajati samodejni utrip, tako v I. kot v II. »moštvu« odpo- vedala in ne premorejo najpotrebnejšega števila udarcev za preskrbo možgan s ki- sikom. Ob vsakokratnem uporu teh srčnih gladiatorjev pride v možganih do divjega semaforskega utripanja, ki končno ugasne v popolno nezavest.
Zdaj pozna svojo diagnozo. Poparjen kakor otrok, ki se je kljub neštetim opominom obe- šal na vozove in končno skupil, kar je iskal, se je skrušen ozrl v moža, ki mu edina lah- ko pomagata:
- Je zame sploh kakšna rešitev?
- Ne obupajte. Do lani res ni bilo rešitve in so taki bolniki neizogibno umirali,zdaj pa ne več. Doktorju Kantrowiczu iz Detroita se zahvalite, da je izumil baterijskega pomoč- nika tudi za vaše srce. Brez tega ne boste mogli več živeti. Čimprej vam ga vsadimo, tembolje za vas.Predlagali smo nakup dra- gega aparata,za kar potrebujemo posebno dovoljenje. Bi mogli k nabavnim stroškom sami kaj prispevati?
- Mesečna plača in štirje otroci- to je vse, kar imam...
- Uredili bomo tako, da bo prav. Navseza- dnje vam je družba dolžna vsaj delno po- ravnati škodo za trajno izgubo zdravja, ki ste ga žrtvovali v delu za skupnost. - Na aparat bo treba počakati, kajpada tu pod našo kontrolo in ob jemanju zdravil.Miselno in čustveno se čimbolj sprostite, stresite z ramen vse skrbi, skratka, privoščite si po- poln dopust,da boste pozabili celo na svoj lastni JAZ. Le tako boste brez tveganja dočakali svojega srčnega zaveznika. Dotlej pa vsi skupaj držimo pesti...
Misel, da bo njegova nadoknadena zmog- ljivost v vsakem primeru omejena, ga je znova precej potrla. Toda, ali ne zahteva preveč? Kako naglo začne samoljubnost v nas odpirati svoj večno lačni kljun... Z ne- prikrito zavidljivostjo je segel v roko odha- jajočemu šoferju, ki je vsaj v poslovilnem trenutku skušal postaviti piko nedorečene- mu iz pogovora o ljubezenskem življenju:
- Pa hvala obema za dobre besede. Čutim, da imata prav, zase pa ne morem reči, da se bom kaj prida spremenil. Saj veste,kdor je skozi trideset let večer za večerom ho- dil na svojega pol litra, ne more iz sebe napraviti abstinenta. Nekako tako je tudi z menoj. Vem pa,da bom o tem še razmišljal, ker sta me vsak po svoje navrtala... Čimprej pridite za menoj,pa na svidenje kje drugje!
Že čez pol ure je na izpraznjeno posteljo legel drug bolnik.Zavoljo pomanjkanja pro- stora je dotlej na »interni« čakal na ope- racijo, določeno za naslednji dan. Ko je povedal, da je preprost poljski delavec na družbenem posestvu, je bilo težko verjeti, da ga je do kraja zdelala angina pectoris. Včasih je bila to bolezen mestnih ljudi, da- nes jo pa najdeš vsepovsod.
Ob nedeljah ni rednih zdravniških obhodov. Razen dežurnega zdravnika, ki skorajda obteče sobe, da je čimprej prost, pa se na srčni kliniki vendarle tudi ob nedeljah red- no oglaša profesor, ki ne strpi, da bi svojih bolnikov ne obiskal po dvakrat na dan. Ti neobvezni obiski brez bele halje so za vsa- kega bolnika posebno doživetje.Ko tako po človeško stopi k tebi in ti globoko pogleda v oči,moraš začutiti,da si zanj vse več kot bolezenski primer. Profesor potrka na srce kot človek, ki je prišel na prijateljski obisk, in njegovo kratko vasovanje je trdna ob- ljuba: Ničesar se ne boj, dokler sem jaz s teboj...
Nedeljski dopoldnevi so polni čustvene na- petosti v pričakovanju obiskov. Bolniki se skušajo zunanje polepšati in notranje zbrati za srečanje s svojci. Obisk bolnikov so tudi za obiskovalca nekakšna dvoramna gugal- nica - ne moreš se začeti igrati, dokler ni zasedena tudi na drugem koncu.Razen te- ga,da veljajo za uresničenje prenosa misli, se jih tudi sicer drži priokus nadoknadene ljubezni, kadarkoli izostale ali zamujene.
Nedeljski obed pred obiskom ničkaj ne tek- ne (ne samo Gorniku, ki ga mora strežnica pitati), kot da se zalogaji nočejo ločiti od krožnika. In tista polovička ure po kosilu, ki navadno mine v sladki dremavici, je pri vsej navidezni mirnosti ležečih nabita z nervozo, prisotno v slehernem vlakencu rok, ki jim sicer disciplinirana volja veleva mirovati pod odejo.
Prvi obiskovalci (tisti, ki so se pripeljali od daleč in so uro in več čakali pri vratarju) prihajajo z vidnim občutkom zadovoljstva, da si bodo tu ogreli premrle ude. -Soba se polagoma polni in bolniki, ki še nimajo ni- kogar ob postelji, se nestrpno ozirajo proti vratom. Posebno nemiren je videti slikar, ki tega prav nič ne skriva. Ko se vrata znova odpro, je prepričan, da je vstopila njegova žena, toda spet nič. Zlovoljen zabrunda proti Gorniku, ki je pravkar dobil predse kompletno družino: Kaže, da so name lepo pozabili...
Pet parov oči je globoko prizadeto in le na površju obvladano zrlo na bolnika,ki ga vse dotlej niso bile vajene videti v postelji, le na uro zročega in begajočega od dolžnosti do dolžnosti. Grla so jim bila zadrgnjena, a tudi molk je ostro obtoževal: Oče, kaj so storili s teboj...
Vedoč,da ga ne smejo mučiti z pogovorom so ga gledali kakor političnega kaznjenca na drugem bregu široke reke, pogledi in mahajoče roke pa so edina vez med njimi. Gornikove oči so prosile ženine, naj odpu- sté, kar ji je prizadejal iz tragične dobro- hotnosti, in ženine so rotile moževe, naj ji izbrišejo sokrivdo, potopljeno v nalive opo- minov in očitkov.
Tačas, ko so se Gornikovi nemo gledali, se je v sobi razvalovila pogovorna džungla. Človeška slabost je dovolila razčustvovani družbi, da je sobo za dve uri spremenila v samopašno obrekovalnico.
Obiskovalka ob sosedni postelji je hitela seznanjati moža z novico, da je punče iz soseščine,še šoloobvezno, zanosilo s svo- jim očimom, medtem ko je njena mati v porodnišnici rodila njegovega otroka... Da so ji naredili splav, ampak kaj takega! Kam smo prišli...
Drug obiskovalec je istemu bolniku z vidnim užitkom razlagal, kako je njegova kvarto- pirska druščina nenadoma za celih pet let izgubila člana: zvitorepec je vrsto let nad- vse uspešno izdajal graditeljem zasebnih hiš lažna potrdila o vplačilu komunalnega prispevka; iz mastnih nagrad si je - bedak - nekoliko privoščil »mercedes« namesto prejšnje »škode«, nato pa razkošno atrijsko hišo. Postal je finančno sumljiv, a ker je znal "dokazati", kako "krvavo" si je prigaral, kar ima, je z nezmanjšano podjetnostjo nada- ljeval dobro utirjeno prakso, dokler ni pra- vemu, ki ga je lovil, slepo nasedel.
- Kdo bi si mislil,kaj? Pa tako pošten obraz je imel...
Na levi in desni pa so se mnogi obiskovalci pozabivši, zakaj so sploh tu, zabavali kar med seboj,kot da sedé ob konjaku v kava- rniškem trušču. Iz navzkrižnega besediče- nja se je zlivala mešanica vsemogočega: o ponesrečenih nakupih in uspelih preproda- jah avtomobilov, o popevkarjih in kričaških festivalih, športni stavi, televizijskih nada- ljevankah, junakih boksa, nagradnih poto- vanjih v inozemstvo ter črnoborzijanskih deviznih špekulacijah.
In vse to so Gornikovi morali prestrezati v svoj bridki molk...
V ta pogovorni trušč je padla vsa zadiha- na slikarjeva žena. Opravičevala se je od jeze pozelenelemu možu, da jo je soseda zadnji hip nujno klicala na pomoč, on pa jo je nahrulil vpričo vseh in se obrnil od nje. Reva je povesila glavo in siloma zadrževala solze.Tako je bil zanjo obisk končan v tre- nutku, ko bi se imel začeti...
Zvonec je končno bolnike rešil preglasne ljubeznivosti obiskovalcev. Kako se je spet prilegla običajna tišina v sobi! Oblila je ra- zgrete glave kakor balzam. - Toda rednim in discipliniranim obiskovalcem skoraj po pravilu slede izjemni,ki s svojo posebnostjo hočejo zbujati pozornost,češ, mi nismo del množice... Prišla sta še dva, trije in med njimi tudi zelo popularna televizijska napo- vedovalka,namenjena h Gorniku kot njego- va nekdanja učenka. Vsa soba je z očmi obvisela na nekoliko domišljavi lepotici, že večkrat ovekovečeni na čelnih platnicah tedenskih magazinov, in jo požirala do tre- nutka,ko je odšla.-Gornik je s tem obiskom »pridobil« na ugledu, saj je celo bolniška sestra za njen šopek preskrbela najlepšo vazo...
Nedeljske večerje se skoraj nihče ni dota- knil, kajti domači priboljški so bili mnogo slajši. Delivka hrane je zmetala v lonec za odpadke celo goro odličnih špagetov s te- letino. Pri tem je dovolj glasno mrmrala:
-Kako čudno je urejen ta svet! Vse to po- jde v kanal, na svetu pa vsak dan zaradi lakote pomre deset tisoč ljudi...
Zgodovinar se ni mogel premagati,da bi ne zinil:
- Pa povejte še, zakaj bogate dežele no- čejo pomagati stradajočim! Presiti politiki so si izmislili modrost, da se bodo gladujoči primitivci še dosti hitreje plodili,če jim dajo jesti, češ da je civilizirani svet že tako in tako ogrožen od eksplozije prebivalstva...
Po odpeljani večerji je nekoliko zgodneje, kot je zahteval službeni red,nastopila noč- no službo sestra Marjetka,ljubljenka vsega oddelka. Nanjo je bolnike vezalo posebno čustvo,izvirajoče iz globokega spoštovanja do njene človeške in poklicne zavesti. Nihče si ne bi upal tega čustva omadeževati s prostaško besedo ali nedovoljenim dotikom roke. Kadar je vstopila, so si želeli, da bi čim dlje ostala, kajti njena topla nrav jim je pomenila kopel, po kateri se počutiš kot prerojen.
- Joj, koliko lepega cvetja so vam spet nanosili! je veselo vzkliknila ob pogledu na sobni cvetličnjak.
- Tega cvetja, ki nam sicer pomaga živeti, je toliko, da bi lahko spominjalo na okras mrtvaškega odra, če bi nas od te prispo- dobe ne odvračala prisotnost tako živega bitja, kot ste vi..., jo je žarečih oči skušal dopolniti mladi gozdar.
- Če vam pa toliko pomenim-mu je zardela vrnila poklon-bom pa nocoj malo povasovala v vaši sobi, ki mi je najljubša, najbrž zato, ker v drugih ne slišim toliko zanimivih debat.
Sedla je na rob gozdarjeve postelje in se skušala pogovarjati z vsemi,v resnici pa je z očmi in ušesi požirala njegovo lirično pri- poved o neizpovedljivih lepotah zimskega gozda. Družina bolnikov ju je prav kmalu obzirno prepustila intimnemu pomenku, v katerega so izmenično rosile izdatne kaplje težko zadrževane ljubezni. Vsem je bilo žal da je v to gruljenje najnežnejšega golob- jega para nenadoma udarila strela Gorni- kovega srčnega napada.
Marjetka, sama opečena od te strele, je z nepotrebnim občutkom sokrivde planila k njemu, mu porinila v nosnice cevke za kisik in stekla po dežurnega zdravnika. Bolnikom pa je dogodek razrušil poetično večerno razpoloženje,podobno polomiji v gledališču, če odpove vrvišče in zgrmi na kup kuliseri- ja z umetniško iluzijo vred...

(Se nadaljuje)

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se molitveno izkustvo vseh verujočih v Aziji odprlo luči evangelija.
Človek je po naravi verujoče bitje, ker ima razum,ki išče izvor vseh reči,kakor mi išče- mo izvir reke, npr. Save v slapu Savice in dalje v Triglavskih jezerih. Na izviru vsega človek najde Stvarnika. Priznavanje Stvar- nika, naš odnos do njega, češčenje, zah- vala, prošnja so sestavine človekove vere. K temu pridejo še osebna doživetja, izku- stvo, ki potem kot izročilo potujejo dalje iz roda v rod.
Ko krščanski misijonarji oznanjajo evangelij ne prihajajo k nekrščanskim narodom kot tujci, kajti tudi nekrščanski narodi in posa- mezni ljudje so že na svoj način verni. Kr- ščanstvo pomeni obogatitev njihove vere z novimi prvinami, z razodetjem stare in nove zaveze, z verskim izkustvom mnogih rodov in neštetih svetnikov stare in nove zaveze cele Cerkve. Seveda tudi kristjani najdemo pri nekrščanskih narodih marsikaj lepega, kar je za nas sprejemljivo in nas bogati.
Azija ima bogato versko izkustvo tako v Indiji kakor v budizmu, ki je razširjen na Tajskem, Japonskem, Kitajskem itd. Za te vere je luč evangelija močnejša luč, večje bogastvo, novo življenje. Toda človek se tujega boji, včasih celo otepa. Zdaj, ko je svet postal majhen,prodirajo vrednote ene vere v drugo in tega ni mogoče več trajno zadrževati.Svet je na tem,da se odpre bo- gastvu evangelija in prizna Kristusa, kakr- šen v resnici je, kot srednika med Očetom in človeštvom.
Sprejeti Kristusa pa danes ne pomeni zav- reči vse lepo in dobro,kar imajo stare vere Na obzorju so budistično in hinduistično obarvani kristjani. To je naglasil drugi vati- kanski cerkveni zbor. Cerkev se je odprla. Molimo za to, da bi se tudi stara verstva odprla luči evangelija, se obogatila in tako pokristjanila.

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi starejši ljudje bolj sodelovali pri misijonskem delu.
Bolj obsežni namen,ki pa nam nekoliko tuje zveni, se glasi: Da bi možje in žene tako imenovane tretje starostne dobe bolj so- delovali pri misijonskem delu. Kdo so pa ti možje in žene tretje starostne dobe? Da- nes imenujejo tako ljudi, ki so prekoračili šestdeseto ali petinšestdeseto leto,recimo upokojence. In kaj bi mogli ti prispevati k misijonskemu delu Cerkve?
1. Molitev. Kristus sam nam naroča: Trkajte in se vam bo odprlo, prosite in boste prejeli! Na drugem mestu pa:»Žetev je velika, de- lavcev pa malo. Prosite torej Gospoda že- tve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!« Prositi, moliti je torej treba.
Apostol Pavel pa piše Kološanom: »Molite za nas,da Bog odpre vrata našemu nauku, da oznanimo Kristusovo skrivnost ... da bi jo razodel tako, kakor jo moram oznaniti«. (Kol 4, 3).
2. Žrtev. Bogu darujemo svoja ponižanja, osamljenost, težave, bolečine, zapostav- ljanje,krivice,vse hudo. Žrtev je nekaj več kot molitev.
3. Delo. Zavzetost za misijone. V teh letih ko imajo mnogi več časa, večjo življenjsko modrost,večje in globlje versko spoznanje, ko so še pri dobrem zdravju, bi lahko bili misijonski delavci v zaledju. Naj bi se zani- mali za misijone, si dopisovali z misijonarji, jim pošiljali obleko za reveže, prispevke, znamke. Naj bi pridobivali druge za molitev in žrtev v prid misijonarjem. Naši misijonarji kar naprej gradijo in tako pomagajo neraz- vitim narodom. Podpirajmo jih!

p. Pavel Berden

Za trenutek pustimo ta naš svet,svet bogatih,in naredi- mo korak k sirotam tretjega sveta. Na tem svetu jih je milijone... Nobena roka jih ne poboža, zanje ni nikjer prostora, da bi si odpočili in si ogreli premrzle roke,svoja srca, nikjer ne najdejo ljubezni, ki bi jo znali tudi vračati.
Vprašajmo se: »Kako bodo živeli ti otroci, ko dorastejo, ko postanejo možje, žene, matere, saj ne poznajo toplote ljubezni?« Sirote so tudi tisti, ki so izgubili starše. Med njimi so otroci,ki imajo starše, a jih ne poznajo. Tako jim je mati postala zemlja. Tem otrokom in ljudem je treba najti dob- rih duš, ki imajo odprta srca, da jim nado- mestijo starše ter jih sprejmejo v svoj krog Potrebujejo koga, ki jim bo delil ljubezen.
Pa kaj bi gledali samo na otroke. Poglejmo v svet starejših. Tudi ti so bili otroci in so še, samo vračati jim moramo ljubezen,a te nam velikokrat manjka. Otroci so pozabili nanje. Ob obilici denarja si zidajo hiše, vi- kende,kupujejo drage avtomobile,hodijo na izlete,na morje,v gore,a za svoje voditelje, vzgojitelje ni časa in ne prostora; niti maj- hne sobice v domovih otrok. Ta prostor so primorani poiskati v domovih za ostarele in še tam jih le redko obiščejo.Kje je ljubezen ki bi jo morali otroci vračati za vsako toplo besedo, za vsak kos kruha,za smeh in sol- ze staršev? A vse to je resnično žalostno.
Odprimo svoja srca in oči,poglejmo naokoli in okrog sebe! Našli bomo uboge, morda celo na svojem pragu, ki iščejo ljubezni.

D. K.

Rodil se je v Palestini, in sicer v I. deset- letju drugega stoletja po Kristusu. Njegovi starši so bili premožni naseljenci in so pre- skrbeli sinu odlično vzgojo. Zgodaj se je začel zanimati za modroslovne nauke.Toda noben modroslovni sistem ga ni zadovoljil. Razočaran se je umaknil v samoto.
Ko se je sprehajal ob morju, ga je srečal star mož in začel z njim pogovor. Beseda je dala besedo. Justin mu je odkritosrčno priznal,kako brezuspešno išče resnico. Ne- znanec mu je začel govoriti o svetem pismu, češ, da naj ga bere, saj mu bo pomagalo spoznavati pravega Boga.
Justinu so šle do srca njegove besede in začel se je poglabljati v svete knjige. Zanj je bilo nekaj novega ljubezen do sovražni- kov in božja ljubezen do ljudi.
Justin je postal kristjan. To se je zgodilo v maloazijskem mestu Efez.Odslej je vse svoje moči posvetil temu, da je preučeval sveto pismo in krščanski nauk posredoval drugim.
Ko je prišel v Rim, je ustanovil šolo in imel vedno več učencev. Med njimi so bili izo- braženci. Doslej so sprejemali krščanstvo preprosti ljudje, zdaj pa že tudi premožni meščani in izobraženci.
Justina je bolelo, ko je videl, kako mnogi poganski pisatelji krivično in podcenjujoče pišejo o krščanstvu in kristjanih. Vedel je, da je temu veliko kriva tudi nepoučenost. Zato je napisal cesarju Antoniju Piju obse- žno obrambo krščanstva. Zavrnil je krivič- ne obdolžitve in pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka. Hkrati je njegov spis prvo ohranjeno poročilo, kako kristjani ob- hajajo službo božjo in sprejemajo obhajilo. Veliko govori o dobrodelnosti.
Takole pravi: »Premožni, ki so blage volje, dajejo po svojem preudarku, kolikor kdo more; kar zbero, prinesejo predstojniku, da pomaga vdovam, sirotam in takim, ki so zaradi bolezni ali kakšnega drugega vzroka potrebni, ujetnikom in tujcem, ki so v cer- kvenem občestvu, skratka, skrbi za vse, ki so v mestu. V nedeljo se zbere vsa srenja, ker je to dan, ko je temo spremenil v sve- tlobo ter ustvaril svet, na ta dan je Jezus Kristus, naš Odrešenik, vstal od smrti... Če smo včasih nad vse cenili denar in bogas- tvo, dajemo zdaj vse, kar imamo, na voljo skupnosti, tako, da živimo zdaj, odkar se nam je prikazal Kristus,kot bratje pri mizi.«
Justinov vpliv je vedno bolj rastel, to pa je zbujalo nevoščljivost in poganski filozof, ki se je čutil odrinjenega, ga je ovadil.
Ohranjen je uraden zapisnik o zaslišanju in sodbi. Rimski prefekt Rustik,izobražen mož, ga je vprašal:»Poslušaj ti,ki veljaš za uče- nega in si domišljaš,da poznaš resnico: če te dam pretepsti in ob glavo,misliš,da poj- deš v nebesa?« Justin je odgovoril: »Upam da prejmem njegov dar, ako bom to pretr- pel. Vem,da bo z vsemi,ki tako žive, osta- la božja milost do konca sveta.« Prefekt Rustik je rekel: »Meniš torej, da pojdeš v nebesa in prejmeš bogato plačilo?« Justin je odvrnil: »Ne menim samo, ampak dobro vem in sem prepričan.«
Ko ga je silil, naj žrtvuje poganskim bo- govom, je dejal: »Kdor trezno misli, se ne sprevrže iz bogaboječnosti v brezbožnost« Zdaj je prefekt zagrozil z najhujšo kaznijo, toda Justin se ni dal oplašiti. Dejal je: »Iz srca želim trpeti zaradi našega Gospoda Jezusa Kristusa in se rešiti, kajti to nam bo rešitev in upanje pred strašno, vesoljno sodbo našega Gospoda in Zveličarja.«
Rustik ga je obsodil na smrt. To se je zgo- dilo v Rimu med leti 163 in 167 po Kristusu
Hkrati z Justinom je šlo v smrt šest njego- vih učencev kristjanov. Njihova pričujoč- nost je pokazala pretresljivo spoštovanje do častitljivega učitelja.

S kakšno pravico ljudje obsojamo? In s ka- kšno pravico ljudje preklinjajo Boga? Odkar sem spoznal "Bratstvo bolnikov in invalidov" ali kar naše »Prijateljstvo«, zelo veliko in pogosto razmišljam o vsem tem. Mogoče zato, ker prej tudi sam nisem bil nič boljši ali bil sem eden od njih.Šele zdaj začenjam spoznavati, kakšen nevednež, kakšen ne- kulturnež sem bil med dozorevanjem,ali pa, kako malo je bilo Svetega Duha v mojem srcu; nikdar nisem občutil,kaj pomeni brat- ska ljubezen. Šele sedaj se zavedam, ka- kšen grešnik sem bil in sem še, saj do ne- davnega nisem vedel,kaj je greh,ker nisem vedel, oz.videl pravega pomena teh besedi Nimam pravice prositi za odpuščanje ne Boga ne vas, prijatelji, toda človek spoz- nava in dozoreva, ali kakor je rekel župnik Janez, človek seje, pa tudi žanje.
Znano je, da imamo skozi vse leto tridne- vna srečanja ali še bolje rečeno duhovne vaje enkrat na Primorskem, drugič na Do- lenjskem in potem spet na Štajerskem in seveda tudi na Gorenjskem.Tako lahko pri- demo v čim večjem številu na vrsto. To- krat smo imeli srečanje na Gorenjskem in to na Trsteniku. Čeprav sem Primorec,sem bil tega vabila res zelo vesel.
Bil sem prvič na Trsteniku, čeprav so mi prijatelji že večkrat govorili o tej prijazni hišici, ki že nekaj let zapovrstjo sprejema v svoje zavetje invalide.Že ob prvem stiku z vasico, strnjeno ob vznožju gora, ki so se bleščale pod snežno odejo in za tem z majhno, prijazno gorenjsko hišico, se je v meni prebudila nekakšna prijetna toplina. Ker sem bil nekaj trenutkov čisto sam v izbi (sobi), sem lahko občudoval njeno no- tranjost z nizkim,lesenim stropom, z malimi okni in tisto, kar mi Primorci najprej opazi- mo, je prava domača krušna peč, ki nas je ves čas tako prijetno grela.
Sčasoma se je začela soba polniti z znani- mi in tudi neznanimi obrazi, pa vendar smo vsi takoj čutili,da smo si po srcu zelo blizu saj med nami biva Sveti Duh,ki ne dopusti, da bi bili samo zaradi tistih nekaj kilomet- rov,ki nas ločujejo, prikrajšani za vse tisto kar nam ponuja naš Gospod.To pa je med- sebojno zaupanje,moč in zapoved, da mo- raš biti tudi ti človek, čeprav si invalid ali bolnik, ali - če se izrazim nekoliko šaljivo -, čeprav te manjka polovico. Moraš biti člo- vek, saj tvoja duša in tvoj duh se ne mo- reta in se ne smeta zlomiti in ne deliti; če ima človek to dvoje in Gospoda nad seboj, ne bo nikoli premagan, pa naj mu vzamejo katerikoli del telesa. Gospod nam ponuja tudi medsebojno ljubezen, ta pa bo toliko večja, če bomo med seboj iskreni in spoš- tovali drug drugega. Seveda je Gospodova volja tudi, da spoštujemo in ljubimo njega, saj je On naš Gospod, naš Stvarnik in Go- spodar nad zemljo in vesoljem.

Res da so prostori tiste hišice bili nekoliko majh- ni,toda ko smo se proti večeru prvega dne že vsi zbrali, sem imel ob- čutek, da me prvotni vtis o majhnosti pro- stora vara. Ob pogledu na sproščene, ve- sele in srečne obraze in na živahen živžav, sem spoznal, kako veliko se nas je stisnilo v ta prostor. Ure so prehitro tekle in prišel je čas za sv.mašo.Tako smo bili med seboj še bolje povezani z ljubeznijo našega Gos- poda.In že je prišla ura za večerni počitek Marsikdo med nami je bil že pošteno utru- jen, čeprav je hotel na srečanju to prikriti.
Najbolj sem se veselil sobote, saj sem ve- del, da bo precej delavna in bom od tega dne lahko veliko pridobil. Po zajtrku in pro- šnji k Svetemu Duhu nam je duhovni vodja podajal misli o krščanskem upanju; govoril je tudi o križu, ki ga nosi vsak človek, o odločilnem boju in končni zmagi, ta pa je odvisna od našega sodelovanja s Kristusom Vsak človek seje dobro ali slabo (seme) in od naše setve je odvisno, ali bo človeštvo dobro in bogato želo.
Po kratkem odmoru smo se razdelili po skupinah, kjer je bilo delo lažje in nadvse živahno. Vsakdo, ki ima odprto srce, lahko s svojimi izkušnjami veliko pomaga drugim. Zelo malo bi nam srečanje koristilo, če bi nam naši duhovni voditelji samo govorili in predavali, mi pa bi bili čisto tiho. Zelo rad poslušam, če mi starejši prijatelj kaj pove iz svojega življenja, iz svojih izkušenj, saj se zavedam, da je on to že doživljal, mene pa mogoče vse tisto še čaka.Če bi za delo v skupinah imeli še enkrat toliko časa, se mi zdi,da se ne bi prav nič dolgočasili. Na- sprotno, čas bi še bolj temeljito izkoristili za medsebojni pogovor.

Ugotavljali smo vse mo- goče. Da upanje ni le goli optimizem,saj imamo vsi približno enake težave, ki jih ni mogoče rešiti brez truda samo s čakanjem na lepši jutri. Če iščemo Boga,moramo postati krepostni saj nam pomaga s svojo milostjo, čeprav ga morda za to ne prosimo. Dobro ve,zakaj to dopušča, čaka, da se uklonimo in rečemo: Da, tukaj sem; zavestno, z vero, upanjem in ljubeznijo.

Gotovo je, da ta »jutri brez truda« ni jutri- šnji dan,ki bo skoraj za vse enak prejšnjim. Ta »jutri« je dan, katerega zarja nam bo zasijala ob koncu naših dni.Življenje je ne- precenljive vrednosti v upanju in veri, da stopamo z roko v roki s Kristusom na pot ljubezni,ki bo premagala vse težave in uni- čila zlo. Pot ljubezni je lepa vse dotlej, do- kler se ne predamo sebičnosti. Ta pa je zelo vabljiva. Kar naprej nas lovi v svoje pasti in se tega niti ne zavedamo. Odrešenikova Mati in On sta nam najpomembnejša vzor- nika nesebičnosti, ljubezni, vere in upanja.
Čas je res neizprosno hitro potekel in že je bilo kosilo. Potem smo imeli kar »debelo« uro prostega časa in vsakdo ga je izkoristil kar se da najbolje;nekateri za kratek poči- tek, drugi za osebne pogovore,ostali pa za kratek sprehod, čeprav zunaj ni bilo vreme ne vem kako prijazno, toda zdi se mi,da to ni nikogar motilo.Po tisti uri odmora smo se ponovno zbrali k sv.maši,ki nas je duhovno še bolj okrepila. Mogoče nisem bil edini, ki je prosil Stvarnika, naj bi to seme, ki ga je zasejala skupinica dobrih in poštenih ljudi, ne padlo na nerodovitna tla,in da bi nekoč vsi invalidi, bolniki in vsi ostareli ter one- mogli ljudje doživeli enako srečo in spošto- vanje, kakor mi v Prijateljstvu.
Po sv. maši smo po vrsti prebrali zapisnike o delu po skupinah in ob vsakem se je ra- zvil zelo zanimiv pogovor, slišali smo tudi odgovore na vsa vprašanja, ki so nastala v dopoldanskem času ali pa ob branju za- pisnikov. Nekdo mi je kasneje rekel, da je že večkrat bil na podobnih srečanjih, toda tako živahnega, zanimivega in zbliževalnega pogovora, kot je bil to sobotno popoldne, še ni doživel.Zakaj sem pravzaprav zasta- vil tisti dve vprašanji na začetku tega za- pisa? Sedaj,ko o tem razmišljam, spoznam, da sem že tisto sobotno popoldne na Trs- teniku dobil odgovor. Starejši prijatelj Do- minik je na vprašanje, zakaj se nam zdi,da je naš križ najtežji, odgovoril, da zato, ker ne vemo, kakšen križ nosi naš brat,sestra, sosed. Razmišljam in vidim, da je prav v tem, ko vidimo samo svoj križ, vsa naša slabost,vsa naša malomarnost in vsa naša grešnost. Bodimo iskreni in se zamislimo, kadar nas boli glava, da mogoče v naši bli- žini nekoga še bolj boli kakor nas. Ne, tega sploh ne pomislimo,ker imamo pač svoj križ in ta križ je v tem,ker nas boli glava. Sme- šno, pa vendar resnično. Kolikokrat sploh ne pomislimo,da tudi drugi nosijo težak križ in v tej sebičnosti se potem začnemo spra- ševati,zakaj smo osamljeni,zakaj nas nihče ne mara, zakaj nas nihče ne obišče itn. Ta zakaj je brez konca. Pri tem pa sploh no- čemo priznati, da je tudi naša krivda. Če bomo sami poskušali vsaj z malo dobre vo- lje in nasmehom nositi križ drugega,bodimo brez skrbi, bo tudi naš lastni križ mnogo lažji.
In tako se je sobota že nagibala proti ve- čeru. Po večerji smo si ogledali diapozitive in prisluhnili čudovitim mislim o Stvarniku in njegovem stvarstvu. Skozi vso soboto je bilo tudi zelo veliko lepega petja ob sprem ljavi kitare, saj ni lepše in boljše sprostitve kot ob petju, če človek ves dan razmišlja.
Nedelja, Gospodov dan, vstajamo precej sveži in veselih obrazov, mogoče že iz sa- me radovednosti, kaj nam bo prinesel. Po kratki duhovni pripravi smo se zadnji dan našega srečanja zbrali k najsvetejši daritvi v župnijski cerkvi in skupaj z drugimi ver- niki trsteniške župnije darovali Gospodu.

Ta sv. maša je bila za vse nas globoko in lepo doživetje. Jezusu smo položili na oltar vsa lepa doživetja in vso težo življenjskih bojev; prosili smo ga, naj nam pomaga, da bomo trdno zaupali vanj tudi v najtežji pre- izkušnji,kakor je zaupal očak Abraham. Lep zgled popolnega zaupanja, vere in pre- danosti so nam Jezusovi učenci. To ni bilo mogoče samo takrat, ampak je možno tudi danes, saj je Jezus med nami in nas vodi, ker smo njegovi prijatelji.Vsaka daritev sv. maše je zame novo doživetje, vedno bolj spoznavam moč evangelija.Ko smo prihajali od maše, je močno snežilo, pa ne za dolgo Imel sem občutek,da je to pozdrav z neba če že sonce ni moglo posijati. Po maši smo se ponovno zbrali v topli sobici in nadalje- vali pogovor o sobotnem delu. Čas je neiz- prosno tekel. Po kosilu smo se razšli, vsak v svoj kraj, vsak s svojimi vtisi in vsak v pričakovanju in v upanju, da bomo v duhu vedno skupaj, čeprav nas razdalje ločujejo
Ker smo ljudje, so se tudi na tem duhovnem srečanju pokazale nekatere pomanjkljivosti ki bi jih bilo dobro v prihodnje odpraviti ali vsaj zmanjšati. Zdi se mi, da smo se pre- malo prosto pogovarjali med seboj. Čeprav smo se nekateri prvič videli, to ni razlog, da ne bi zašli v prijateljski klepet. Tu smo delali napake skoraj vsi. Invalidi smo se premalo potrudili,da bi tisti,ki smo jih prvič srečali, imeli občutek, da smo si kot bratje in sestre med seboj. Kajti zbrali smo se,da bi skupno iskali isti cilj. Spremljevalci bi se lahko tudi bolj potrudili približati se vsake- mu izmed nas in ne samo tistim, ki so jih bolj poznali ali so jim bolj simpatični. Niko- gar naj bi ne motilo, če nekdo teže govori ali pa je celo nedostopen,vase zaprt. Lepa beseda lepo mesto najde.
Sedaj, ko smo že dober teden doma in o vsem tem razmišljam,ne morem mimo tega, da pohvalim naše mlade zdrave prijatelje, fante in dekleta, ki se s svojo nesebično ljubeznijo do bližnjega in do Boga, včasih odpovedo sami sebi in svojemu prostemu času ter razvedrilu, da morejo nam, invali- dom in bolnikom pripraviti takšna duhovna srečanja. Zato vsem iskrena hvala! Duho- vnima voditeljema, g. Janezu in g. Jožetu pa želim,da bi nas še mnogokrat spremljala na srečanjih in razumevajoče vodila na poti v večno srečo.

Stanka - Bojan

V prostorih teološke fakultete je bil 26. mar- ca pastoralni študijski dan za duhovnike, redovnike, katehiste. Prisotni smo bili tudi invalidi. Predavanja so obsegala temo o bistvenem poslanstvu Cerkve in posamez- nikov pod skupnim naslovom: Diakonija - služenje Bogu in ljudem.
Takoj na začetku smo se z molitvijo poklo- nili spominu dan prej preminulega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika. Za pokojnega smo opravili bogoslužje božje besede. Posebej za to priložnost izbrana berila, psalm in evangelij so blažili našo bolečino.

Nadškof Pogačnik je bil s svo- jim življenjem resničen zgled hoje za Kristusom.Njemu se je uklonil s svojim srcem, hotenji in mislijo... Njegova nadpastirska služba je bila stalno nesebično služenje. Izčrpaval je svoje moči tako, da so njegove dolžnosti našle svojo izpolnitev med ljudmi. Življenj- ske preizkušnje,iskreno mišljenje,plemenito čustvovanje, spoštovanje, vse to ga je dvigalo v zmago nad težavami,slabostmi... In v tako osvobojenem služabniku je bil la- hko vedno in povsod navzoč Bog. Po njem je v trenutkih velikih preizkušenj razodeval svojo moč...
Pokojnikovo notranjost je razgibalo nekaj veliko močnejšega, kot so misel, beseda, razum,čustvenost,nekaj,kar je segalo prav v večnost. In od tam je prihajala njegova moč, iskrenost,pogum, dobrota... Ob njem smo spoznali,da je tisto, kar je veliko, le v notranjosti in nas prek preproste zapovedi vodi k smislu življenja.
V prvem predavanju je novoimenovani nad- škof dr. Alojzij Šuštar spregovoril o nalogi služenja Bogu in ljudem. Povzetek: »Bogu služimo, ko služimo ljudem. Moramo se za- vedati te naloge in tudi druge pridobivati zanjo. Služenje je pomoč trpečim in vsem, ki so potrebni pomoči. Brez diakonije ni pravega poslanstva Cerkve. Zato sta med diakonijo in pastoralo pomembna sodelo- vanje in tesna povezanost. Oznanjevanje ne dosega cilja in izgubi eno bistvenih raz- sežnosti, če je le oznanjevanje. Zato ne smemo ločevati oznanjevanja, liturgije in diakonije. Resnica, češčenje, ljubezen... Ti dejavniki imajo iste naloge in se ne dajo ločevati. Druga drugo spodbujajo in vodijo k večji učinkovitosti.
Krščanska diakonija ni le materialna pomoč ampak predvsem duhovna. Služenja Bogu in človeku se ne da ločiti.Ne smemo padati iz ene skrajnosti v drugo. Usmerjati mora- mo oznanjevanje in liturgijo v dialkonijo in preverjati pristnost vsake dejavnosti. Kris- tusova volja je,da vsi trije dejavniki enako služijo in izpričujejo resnico.
V župniji naj se služenje usklajuje od po- sameznika do vsega občestva.Potrebno je buditi župnijo, vzgajati mladino, pridobivati nove sodelavce, podpirati konkretne akcije za bolne in invalide, koordinirati pomoč po- trebnim... Župnijsko občestvo ne sme biti le pasiven poslušalec oznanjevanja in pazljiv opazovalec liturgije, ampak soodgovoren izvrševalec diakonije. Ponos župnije naj bo človek in pomoč potrebnim...To so spome- niki za večnost, ne pa mogočnost cerkvá. Pogoj za pristno krščansko diakonijo, ki bo dar srca in duha, je prenovljena Cerkev. Torej začnimo! Naj pride do veljave naše služenje, katerega temelj in nosilna moč naj bo vera, ki spreminja obličje zemlje...«
To vprašanje je osvetlila invalidka, članica komisije za diakonijo pri škofijskem pasto- ralnem svetu. Povzetek: »Prav je, da se Cerkev bolj zavzeto in dejavno vključuje v svet telesno prizadetih, bolnih, ostarelih in osamljenih.Do sedaj smo bili pogostokrat le prejemalci zakramentov, ne pa tudi sood- govorni kristjani.Po nas Jezus govori:lačen sem, žejen, nag, bolan,sam... Na ta klic se je treba odzvati,le tako bo prišla do izraza ljubezen do bližnjega, odgovornost za dru- gega...Ne bi nam smelo biti vseeno,če ve- mo,da kdo potrebuje našo pomoč. Nikoli ni prepozno spremeniti se in začeti pomagati.
Kolikokrat gremo mimo doma, kjer imajo bol- nika, invalida, starčka, pa ne potrkamo... Že s svojo bližino in prijateljskim čutom bi jim pomagali. Pomislimo,da nas potrebujejo družine, kjer vlada alkohol, nezakonske matere, fantje na služenju vojaškega roka, zdomci, tisti, ki so v zaporu, otroci brez staršev...
V duhu evangeljskih resnic pomagajmo no- siti križ tistim,ki so pomoči potrebni. Pred- vsem mladi naj s svojimi silami in svežimi močmi stopijo ob bolne brate in sestre, da jim »posodijo« svoje roke in noge - ne iz usmiljenja, ampak z veseljem in v veri, da s tem, ko dajejo, tudi prejemajo...«
Povzetek odgovora, ki ga je na to vpraša- nje dal kanonik g. Kvas: »Jezus je rekel: Pojdi in tudi ti tako delaj! To je bilo naročilo za vse učence in tudi za nas, da pomagamo bližnjemu. Diakonija naj dobi domicil v žup- niji, ta pa naj stalno usposablja sodelavce Pomembno je navajati že otroke, posebno birmance, naj tudi s služenjem postanejo pričevalci za vero. Samski lahko v diakoniiji najdejo svoje mesto kot nadomestilo za družino.Kateheti naj se posvetijo tudi delu s prizadetimi otroki. Družina, predvsem vzgoja staršev naj že otroku daje podlago in zgled za diakonijo.Redovniki in redovnice so že po ustanoviteljih redov naravnani in vključeni v diakonijo. Razna gibanja in sku- pine lahko s praktičnim izvrševanjem slu- ženja mnogo storijo. Cerkev lahko sodeluje s civilnimi ustanovami. Dela je dovolj,pred- vsem v dopolnjevanju vrzeli na duhovnem področju.
Kako naj služimo? Zgled nam je božja lju- bezen. Ne glejmo z brega na breg. Graditi je treba mostove.Zidajmo temelje na obeh straneh, pri sebi in pri drugih pa razvijajmo kreposti za služenje. Pri tem ne iščimo ča- sti in se ne razkazujmo. Bodimo pravični in potrebne iščimo.
Oblike služenja: odstranjujmo vzroke zla. Sprostimo se, imejmo čas in čut za pravič- nost, enakopravnost, svobodo. Prisluhnimo bližnjemu, mu privoščimo toplo besedo, molimo zanj...
Občestvene oblike služenja: Dobro pripra- vljeni dnevi bolnikov. Poskrbeti je treba za dobro obveščenost, prevoz, za duhovno oskrbo,za sodelovanje pri bogloslužju.Spo- mniti se je treba tudi tistih, ki ne morejo v cerkev.Podobno je treba sodelovati na de- kanijskem in na slovenskem romanju bolni- kov. Paziti je treba na redno oskrbo z ver- skim tiskom. Prisluhnimo vesti,srcu,Bogu... Ljubezen je iznajdljiva, če je pristna.«
Ob koncu je kanonik Lešnik s povzetkom še enkrat prikazal, kako prilagoditi telesna in duhovna dela usmiljenja našemu času in tako razvijati diakonijo.

ti

Koliko pričakovanj in uspehov visi nad člo- vekom, ko se rodi in pozneje, ko dorašča. Težak je nastop službe.Kristjan je s svojim poklicem ves v službi bližnjemu. Ta priča- kovanja se morajo izpolniti. O vsem tem so razmišljali mladinci 20. aprila na srečanju na Rakovniku v Ljubljani, ki so ga pripravile Marijine sestre. Na to srečanje so povabili tudi nekaj bolnikov.
Človekovo življenje skoraj redno spremljajo trpljenje in razne bolezni, zato je prav, da tudi mladi spoznajo to plat življenja.
V uvodnem predavanju je g. Ciglar govoril o pomembnosti in odgovornosti mladega človeka, ko izbira poklic. Vemo, da je biti pravi kristjan, težak poklic. Pomeni biti kot Kristus. Vse njegovo življenje je bila služba nebeškemu Očetu. Kristjan mora počlove- čiti svoje življenje. Mora biti dober - le v toliko doseže polnost imena človek. Gorje, če se prepušča sebičnosti, lagodnosti v služenju; nemogoče je služiti, če mislimo in naredimo iz svojega poklica pridobitniško ustanovo. Zavestno ali nezavestno drsimo v suženjstvo moderne oblike. Kristjan ve, da je njegova svoboda omejena z nalogo: biti dober. Odločiti se mora za poklic, v katerem ve, da bo mogel sočloveku nuditi največ. Nimamo pravice izbirati najmanj, najbolj lagodno. Kristjan se zaveda zahte- vnosti službe, ki izvira iz krsta, birme, za- kona. To je klic osnovne naravnanosti za službo bližnjemu.
Po splošnem orisu služenja in poklicanosti so spregovorili tudi učiteljica, mati, medi- cinska sestra,kmetovalec in redovnica,ka- kor kdo svoj poklic doživlja in ga izpolnjuje v praktičnem življenju.

Nas je najbolj pritegnilo razmišljanje medicinske sestre. Poudarila je po- slanstvo svojega poklica med najbolj trpečimi v bolnišnicah. Medicinska sestra naj bo kot sonce, katerega blago- dejni učinek občutijo bolni, to je: prinašati mora upanje,tolažbo. Njeno delo lahko po- stane molitev,saj je to služba bližnjemu,če jo razumemo po Jezusovih besedah:karkoli ste naredili mojemu najmlajšemu bratu - sestri, ste meni storili.
»Obenem ko dajem, prejemam veliko več. V svojem poklicu sem srečna, čeprav je združen z odpovedjo in veliko odgovorno- stjo,kajti vsaka malomarnost je lahko uso- dna. Srečna sem, da lajšam bolečine, da smem stati dan za dnem na Kalvariji šok sobe.«
Nekoliko sorodnosti je čutiti med zdravst- vom in duhovnimi poklici. Svet in Cerkev močno kliče po le-teh. Zahteva,da se člo- vek popolnoma posveti in preda Kristusu za službo bližnjemu, tja, kamor ga pošlje. Naloga duhovnika, redovnika, redovnice je prvenstveno oznanjati in dajati Kristusa. Med duhovnimi poklici vedno ostaja vez z drugimi poklici po molitvi in milosti.

Vrhunec vsakega našega srečanja je mašna daritev, središče, vez in smisel. Daroval jo je skupaj z nami stiški opat g. Anton Nadrah V nagovoru je osvetlil krščanski pogled vsa- kega poklica. Bog daje talente,daje poklice S poklicem vsakega izmed nas je povezan Bog. Vsak človek je nenadomestljiv in ne bi smel odkloniti božjega klica, poziva. Pri tem se ne zanašamo samo na lastno moč. S Kristusovo pomočjo zmoremo storiti ve- liko in vse, kar od nas pričakuje Bog. Naš poklic je služba bližnjemu, je božji klic in hoja za Vstalim.
Te misli je v popoldanskem sporedu še obo gatila skupina LUBADAR, ki je prikazovala čudovite diapozitive z globoko občuteno spremljajočo meditacijo.
Že med sv. mašo in med akademijo so nas bratje in sestre dveh družin, Avsenikove in Čušinove, razveseljevali s prisrčnim nasto- pom in lepim petjem.
Srečanje je bilo tudi na zunaj lepo. Koliko duhovnega bogastva je ponujalo! Kolikor je hotel kdo vzeti. Tudi za bolne,čeprav je bilo to mladinsko srečanje, je bilo zanimivo saj tudi poklic trpljenja zahteva velika da- rovanja in odpovedi. V svetlobi Kristuso- vega križa spoznamo, da lahko služimo bli- žnjemu.
Da je bil ta shod mladih iz vse Slovenije ta- ko čudovit, so vložili veliko napora in skrbi tisti, ki so ga pripravljali. Hvaležni smo jim in jim želimo božje nagrade.

Tone

Bog je ljubezen in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem.

Prejeli smo sporočilo, da je 11.marca 1980 prenehalo biti dobro in plemenito srce sed- eminsedemdesetletnemu duhovniku Franzu Michaelu Zimmerlu.Bil je duhovni voditelj Bratstva v Avstriji in tudi velik prijatelj in dobrotnik našega slovenskega Prijateljstva Z njim smo se srečali že na Dunaju leta 1974, ko je bil tam mednarodni zbor Brats- tva. In potem v Frankfurtu leta 1976 ter v Španiji leta 1978. Istega leta, dva meseca kasneje je z Martho Paster,ki je odgovorna za Bratstvo v Avstriji, obiskal razstavo v Ljubljani. Bil je presenečen nad čudovitimi izdelki bolnih prijateljev in je tudi nekatere obiskal na domu. Od takrat se je toliko bolj zanimal za nas vse, ki smo mu ostali v lepem spominu, saj smo ostali v bratski ljubezni duhovno povezani. Prepričani smo,da ima- mo v njem velikega prijatelja pri Bogu, pri katerem uživa večno plačilo za svojo 54- letno zvesto duhovniško službo!
Svoje mlado življenje je v 24. letu 7. aprila 1980 izgubila Graziella Rozze. Po rodu je bila iz Istre, a stanovala je z družino v Stari Gorici - Italiji. Veliko noč je preživela pri starih starših v Istri in ko so se na veliko- nočni ponedeljek vračali v Gorico, so bili v prometni nesreči blizu Izole vsi trije na me- stu mrtvi: oče, mati in Graziella. Z avtomo- bilom so trčili v avtobus.
Graziella je bila plemenito dekle.Že kot ot- roka jo je trpljenje naredilo potrpežljivo in vdano. Čeprav je težko govorila in še teže hodila,je bila vedno vesela in sproščena. Z nami je potovala na mednarodni zbor Brat- stva v Španijo in od takrat je bila z nami v tesnih prijateljskih stikih. Z nami je v Ljub- ljani preživela silvestrsko noč in novo leto 1979.Vedno in povsod se nas je rada spo- minjala.
Preden je na Veliki petek odšla iz Gorice,mi je telefonirala in naročila pozdrave za vse slovenske prijatelje. To je bil zadnji pogo- vor in pozdrav. Med drugim mi je tudi rekla da bi rada čimprej obiskala vse,ki jih pozna A želja se ji bo izpolnila, ko se bomo vsi skupaj srečali v večnosti. Naj prosi za nas tudi ona. Starejšemu in mlajšemu bratu, ki objokujeta izgubo Grazielle,očeta in mame, naše iskreno sožalje in spomnimo se ju v molitvi, da bi to hudo preizkušnjo pogumno prenesla.

Rozika

Na praznik sv. Jožefa je odšla v večnost naša dobra Jelka Leben, Tržaška 299 a, Ljubljana,žena invalida Toneta in mati treh nepreskrbljenih otrok. Njeno trpljenje smo spremljali od začetka,ko je zvedela,kakšno bolezen ima.Bila je pogumna kljub bolečinam ki jih je zadnje mesece morala prestajati.
Še tisti dan, preden jo je Stvarnik poklical k sebi, je prejela sv. obhajilo in duhovniku naročila, naj v njenem imenu vse prijatelje lepo pozdravi in še dodala: videli se bomo v večnosti. Množica ljudi na pogrebu je pokazala, da je bila med nami priljubljena. Gotovo ji je bilo težko umreti in zapustiti tri otroke ter moža invalida; bila pa je na smrt dobro pripravljena in vedela je, da se ji dnevi iztekajo.
Draga Jelka, tvoj kelih trpljenja je dozorel in si že popolnoma srečna, mi pa te prosi- mo: moli tudi za naše zveličanje,kakor boš gotovo prosila za svojo družino.

Vesna

V prvih vrsticah vas najlepše pozdravljam in se vam zahvalim za vse Prijatelje, ki ste jih poslali po Gusteljnu. Največje težave občutim v tem, ker ne morem sam pisati. Po tem Prijatelju, ki sem ga zdaj dobil, sem spoznal veliko prijateljev, ki so mi že pisali za velikonočne praznike. Žal ne morem no- benemu odpisati sam.Vendar pa sem vesel vsake pošte. Sedaj se mi je še glas posla- bšal, tako da tudi govorim težko. Govorim veliko težje kot takrat, ko ste bili pri meni. Tisti dan, ko ste me obiskali, mi bo ostal nepozabno v spominu. Obenem pa se vam zahvalim za prelepi prispevek v Prijatelju.
Vas in vse prijatelje lepo pozdravim! Zbogom!

Franček Oblak

Ko sem se prvič udeležila srečanja bolnikov in invalidov na Trsteniku, sem bila tako sre- čna, da bi rada malo popisala svoje vtise.
Vse je bilo tako lepo. Ali najlepša je bila zame sv. maša v sobi med bolniki. Nimam besed, da bi mogla opisati vso tisto srečo in veselje, ko je tam v preprosti sobi na majhni mizici stal kelih in patena. Ko je ob tihih duhovnikovih besedah prišel med nas On, ki je Kralj nebes in zemlje. Prišel je, da nas potolaži. Kar čutila sem njegovo nav- zočnost, še bolj pa svojo nevrednost. Ko sem prejela sv. obhajilo, je bila vsa moja molitev prošnja: Jezus, sprejmi v dar to mojo ubogo srce, ki te ljubi! Prosila sem ga za vse tiste, ki so mi dragi, pa so nanj po- zabili. V dar pri darovanju sem položila na oltar svoj križ, ki mi je drag zato, ker vem, da ga mi dopušča On,ki je trpel za nas. To so bili zame nepozabni dnevi,ko mi je duša tako čutila božjo ljubezen, čutila v vseh tistih, ki so bili z nami. Posebno lepo se mi je zdelo, ko so nam duhovni voditelji razla- gali priliko o sejavcu in semenu. In o treh krepostih: veri, upanju in ljubezni. V veri sejemo, z upanjem nosimo naše križe, bo- žja ljubezen v naših bratih in sestrah pa je tisto toplo sonce, ki daje rast semenu. Ko bo prišel čas, bomo poželi in prinesli svoje snope v dar njemu, ki je sejavec. Kljub dežju in snegu, mi je ob tem božjem soncu bilo v duši toplo.
Naj Bog v svoji dobroti obilo povrne vsem, ki so nam omogočili to srečanje. Res,zame nepozabni dnevi:srečanje z našimi trpečimi brati in sestrami; srečanje z Njim, ki nas v svoji usmiljeni ljubezni razume.
Spominjam se vas v molitvi!

Micika Bradeško

Blagoslovljene Velikonočne praznike vam želijo otroci veroučne skupine iz Stranic!
Tej želji naših otrok se pridružujem tudi jaz in vam, vsem sodelavcem Prijatelja in bol- nikom želim, da bi se ob srečanju z vstalim Zveličarjem vsak dan spremenil v velikono- čno jutro. Lep pozdrav!

Jože Kužnik

Dragi prijatelji!
Komaj je minil Božič, že smo pred Veliko nočjo. Zato se vam zopet oglašamo z željo, da Vam po trpljenju, padcih in kalvarijah za- sije v življenju in v srcu svetloba upanja, vstajenja in večnega veselja. Prav tako želimo,da tega krščanskega upanja in veli- konočnega veselja ne obdržite zase,ampak da ga občutijo tudi bratje in sestre okoli vas, saj Kristus širi svojo moč in zmago med ljudi prav preko ljudi. Bódimo torej veliko- dušni! Darujmo sebe, da bomo obvarovali druge!
V minulem letu se je v korist revnih in lačnih otrok po vsem svetu veliko govorilo, načr- tovalo, razpravljalo, spodbujalo, prirejali so se festivali,celo nogometne tekme so igrali v korist revnih in lačnih otrok vsega sveta. Tudi v naši domovini nismo za drugimi de- želami nič zaostajali. Težko pa je oceniti, kolikšen uspeh so ta prizadevanja imela za rešitev lačnih otrok.
Za razliko od prejšnjih let je bilo lansko za nas izredno plodno: sprejeli smo 89 neza- konskih in nezaželenih otrok. Leto otroka je mimo, ni pa minila skrb za rešitev zapu- ščenih otrok, saj z novimi življenji stalno prihajajo tudi nove skrbi. Letos smo v naš dom v dveh mesecih in pol sprejeli že šest najst otrok. Kaj to pomeni? Vedno več je enakih ali podobnih skrbi,vzporedno z njimi pa mora rasti in napredovati tudi naša lju- bezen do teh otrok.
Ura teče - nič ne reče. Zaradi obilice dela smo tudi mi že pozni. Če kdo pisma ne bo prejel pred Veliko nočjo,ga bo gotovo pre- jel v velikonočnem času. Radi bi vas nam- reč seznanili z nekaterimi imeni in dogodki naših najmlajših. Želimo jim, čeprav so morda brez očeta ali matere, da tudi v njih življenju zasije veselo velikonočno jutro.
V naš urad je 9. decembra 1979 prišlo de- kle,ki je v treh tednih pričakovalo porod. Z bratom, ki jo je spremljal, sta prišla z leta- lom, torej res od daleč. Še v nosečnosti je dekle govorilo, da je fant (s katerim sta se sicer razšla, ker jo je mučil) izjavil, da bo otroka po enem mesecu vzel k sebi. Mala Valentina se je rodila 30.12.1979. Mati je bila z njo tri tedne, potem pa je odšla do- mov. Otroka je pustila, da ponj pride oče, oziroma da ga damo posvojiti, če on ne pride. Otrok ima že tri mesece, pa se še ne ve, čigav je. Zagotovo vemo, da mama Valentine nima rada, zato je ne more vzeti k sebi. Prav tako je težko verjeti, da bi jo vzel oče, ki sicer očetovstva ne zanika, noče pa od začetka za otroka ničesar pri- spevati, čeprav dela v prosveti, saj ji ne daje niti zdravstvenega varstva.
Darvin se je rodil na praznik Gospodovega razglašenja. Njegova mama je z enega na- ših otokov. Pred porodom je zapustila rojstni kraj in delovno mesto ter odšla k znanki v oddaljeno mesto. Njena nosečnost, sedaj tudi porod,so še danes v tajnosti. Po rojstvu je Darvin sprejet med naše otroke, ona pa se je vrnila na delo. Da bi prikrila rojstvo, je bolniški dopust plačala, porodniškega pa ni sprejela.Svoji mami vsega tega ni mogla skriti, zato je morala od hiše. Ni ji lahko. Pomoč in zaščito išče pri fantovih starših, pa je ne najde. Spoznava,da otroka ne bo lahko spraviti do kruha,a težko se sprijazni z mislijo, da ga za vedno izgubi! Za sedaj lahko rečemo, da je Darvinova prihodnost nejasna in negotova.
Dva dni za Darvinom je z mamo in babico v naše otroške jasli prišla mala Katica, in to iz skoraj najbolj oddaljenega kota naše do- movine. Z 2 kg je bila odpuščena iz bolnice. Mama in babica sta z njo potovali cel dan in noč. Tako slabotnega in izčrpanega ot- roka nikakor nismo mogli odkloniti. Katica je takoj začela kazati znamenja slabosti in bolezni, zato smo jo po dveh dnevih poslali v otroško bolnico, kjer je že dva meseca. Mama in babica sta se srečni vrnili domov, srečni, ker sta za otroka našli tak kotiček. Jasno sta še povedali:naj Katico damo po- svojiti zakoncema brez otrok. Ko gledamo in poslušamo takšne odločitve, se nam za- megli pred očmi, v duši pa smo srečni, da smo tega otroka sprejeli;če ga ne bi spre- jeli, bi ga mati gotovo pustila kje ob cesti. Mar ne beremo prepogosto v raznih časo- pisih,kako je tu ali tam najden mrtev novo rojenček? Hvala Bogu, da so te matere le zmogle vsaj potrkati na naša vrata in pus- titi svojega otroka v pravih rokah.
Veliko vprašanje je,če bo Katica sposobna za posvojitev in kako se bo z njo končalo. Tu želimo še poudariti, kar sta nam Katiči- na mama in babica pisali za 8. marec: »Ob tej priložnosti se vam želimo zahvaliti za razumevanje,za veliko uslugo,ki ste nam jo storili. Nikoli ne bova pozabili sprejema in pozornosti, ki ste jo nama izkazali, ko sva bivali pri vas. Prav tako nikoli ne bova po- zabili, da ste nama v zelo težkem položaju velikodušno odprli vrata in z razumevanjem pomagali. Iskreno upava, da vam bo vsa dobrota povrnjena.«
Iz teh vrstic vidimo: svoji Katici želita do- bro, sprejeti pa je ne moreta.
In tako bi lahko naštevali v nedogled. Mo- rda vam bodo mogle pripovedi teh mladih življenj,kakor tudi slika skupine naših otrok kaj povedati in vas spodbuditi, da se skupaj z nami zavzamete zanje,kakor tudi za reši- tev vseh drugih z enako ali podobno usodo Hvaležni smo vam za vse, kar storite za te male. V njih imenu naj vas in vaše družine obsije moč in veselje Kristusovega vstaje- nja! Naj vam bo sedaj in vedno vesela Ve- lika noč!

Jelena Brajša,
Caritas, Zagreb

Dragi prijatelji! Odkar smo v zadnji številki na kratko predstavili novega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, se je v naši ožji in širši domovini zvrstila kopica dogodkov. Prijatelj ki izhaja le vsaka dva meseca,res ne more dovolj hitro obveščati. Sicer pa imamo za to na voljo druge časopise, radio in televizijo. Kljub temu smo se vsaj najpomembnejših dogodkov spomnili kolikor se tičejo našega življenja in delovanja.
Predvsem bi radi opozorili na nalogo, ki jo je poudaril študijski dan na teološki fakulteti, in ki izhaja iz našega krščanskega poklica (po Jezusovem zgledu): Poslani smo, da služimo.To je brez dvoma naloga nas vseh ne samo delavcev v dušnem pastirstvu,kar velikokrat naglašamo. Naj bi ta zavest od- govornosti prišla do izraza v času srečanj bolnikov in invalidov po župnijah, dekanijah ter naših večjih in slovenskih romanjih. Naj v našem življenju zares deluje Sveti Duh, da bomo z notranjim zadovoljstvom mogli za vsak dan reči: To je dan,ki ga je naredil Gospod. Vsak kristjan je v službi človeka.
Ni toliko pomembna zunanja dejavnost, marveč notranje razpoloženje in predanost To ima največjo vrednost pred Bogom, saj vemo, da vsi nimamo enakih možnosti in zmožnosti.Če pa zmore kdo tudi kaj ustva- riti,naj ga ponovno spomnimo na razstavo ki bo v prvi polovici septembra v Ljubljani. Še je čas priprave; podrobnejša navodila, kam in kako pošiljati, bomo zapisali v na- slednji številki.
Ne samo olika, tudi dolžnost hvaležnosti nas priganja, da se prisrčno zahvalimo za velikonočna voščila in iskrene žeje. Ne gre drugače,kot da se ponovno opravičimo, da ne moremo vsakemu odgovoriti... Upamo namreč,da to vsaj malo nadomesti Prijatelj ki je reden obiskovalec.
Naj vas spomnimo še na 12. vseslovensko romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki bo letos 28. junija. Vodil ga bo ljubljan- ski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Glavna maša bo ob 10. uri. Čas prijave je do 15. junija. Če je le mogoče, se prijavite svojim župnikom, če ne, lahko tudi kar na: Ognjišče, Poljanska 4 a, 61104 Ljubljana. Seveda pri tem računamo tudi na veliko- dušno pripravljenost šoferjev.
Na svidenje pri Mariji Pomagaj na Brezjah in lepo pozdravljeni

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdala Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 12 din, letna naročnina 70 din (podporna 100 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Skupaj živimo tri sestre: ena je bolj prizadeta kot jaz, druga pa je »delovna moč« pri hiši. Čeprav bi mi navidezno nihče ne prisodil bolezni,mi vendar distrofija mišic, ki se je pojavila v dvanajstem letu, zelo o- mejuje gibanje in delo. Vseeno grem rada vsako popoldne na kratek sprehod in zve- čer k sv.maši,če je le vreme toliko ugodno Rada obiskujem bolnike in z njimi pokram- ljam.
Dopoldan sem zaposlena predvsem z roč- nimi deli: pletenje, kvačkanje, vezenje in vozlanje. To zadnje namreč pomeni, da delam torbice (šele tri leta). Približno pet- najst ur potrebujem za eno. Brez dela ne morem biti. Delam rada in mi je v veselje; uspeh mi pomeni tudi zadovoljstvo. Vem, da se morajo drugi še bolj potruditi kot jaz, če hočejo kaj narediti; pa tudi meni delo napolnjuje dan, daje življenju smisel.

Ivanka Mlakar