Dragi prijatelji!

»Kar nekaj časa je minilo, da sem spoznal,kako bergle za- res potrebujem. Spoznal sem njihovo prednost pri hoji, pa tudi to, da so prepoznavno znamenje. Ljudje me prej opazijo in mi priskočijo na pomoč.« Misel iz intervjuja z Lojze- tom Čoklom iz Zibike naj pospremi tega Prijatelja. Palica, bergle, še bolj pa vo- ziček so zgovorno znamenje, tako blizu večini bralcev in bralk Prijatelja.So zna- menje zdravstvenih težav ali telesne oslabelosti, po drugi strani pa znamenje človeške iznajdljivosti, trpežnosti in že- lje po življenju ter prijateljevanju.
Je kdo vse življenje čisto brez bergel ali brez vozička? Ne. Tudi duhovniki poz- namo bergle, nekateri kar prave, vsi pa tiste v pridigah. "Bergle" so vse nepo- trebne besede,ki jih pogosto ponavlja- mo, preden pride nova misel. Kar nekaj šal obstaja na to temo, celo o škofih, predvsem pa o profesorjih; navadno niso najbolj krščanske. Tudi duhovniki potrebujemo kar precej časa, da se sprijaznimo s takšnimi berglami.Nič dru- gega ne preostane kot sprejeti jih - ali pa obtičati, kjer si.
Kaj pa Prijatelj? Vam je kot bergla, na katero se oprete, ker ste pač invalidni, bolni, oslabeli, ostareli, sicer pa bi raje brali kaj bolj veselega? Ne domišljam si, da je Prijatelj kaj več kot bergla, toda če vam je bergla, torej v oporo, doseže svoj namen. Celo prepričan sem, da je tako, ker ga pomagate ustvarjati ljudje z berglami in na vozičkih ali celo na bol niških posteljah.
Vsak članek vam želi biti v oporo: du- hovna misel o Sveti Trojici, razmišljanje o uspešnosti v rubriki Mi vam - vi nam; misli zdravnice o evtanaziji (seveda je ne odobrava), poročila o življenju Brat- stva, dogodkih po svetu,v naših župni- jah in domovih,pisma in odgovori nanje, modrovanje Benjamina, nadaljevanje »zgodbe o prepiru deklet« (Kamen z gore), križanka in pokal, fotografije...
Za bergle je potrebno nekoliko skrbeti; vsaj zamenjati gumijasto podnožje. Pa za Prijatelja? Recimo,da ga je potrebno vsaj prebrati;čimveč člankov.Preverite, kaj bi vam tokrat utegnilo biti v oporo..

Vlado Bizant, urednik

spredaj: s. Almira Černe z mamo, foto Tone Planinšek
zadaj: malčki iz Marijinega vrtca v Cer- kljah na Gor., foto Tone Planinšek

Junij

Kristus - začetek in dovršitev vsakega našega dejanja.

Da bi imelo vsako naše dejanje svoj začetek in svojo dovršitev v Kristusu, navzočem v svetem Rešnjem telesu. Da bi katoličani v Vietnamu dobili več možnosti za sodelovanje pri razvoju države na področju kulture, vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega dela. Da bi kateheti znali prav pripraviti otro- ke in njihove starše na prvo obhajilo.

Julij

Evangelij v družinah.

Da bi v krščanskih družinah starši in otroci brali evangelij in tako postali pri- čevalci upanja v Kristusa. Da katehistom in laiškim misijonarjem ne bi primanjkovalo sredstev, ki so po- trebna za njihovo usposabljanje in du- šnopastirsko delo. Da bi otroci v svojih starših videli ures- ničenje evangelija.

Oče, Sin in Sveti Duh

Skrivnost Presvete Trojice je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja Poznavanje te skrivnosti nam more dati samo Bog, ko se razodeva kot Oče, Sin in Sveti Duh (KKC 261).
V molitveni osmini za edinost kristjanov smo letos drugi dan razmišljali o tem, kako nas prav vera v Sveto Trojico povezuje z drugimi krščanskimi skupno- stmi. Pravoslavni verniki in teologi se pred Bogom počutijo nekako tako kot Mojzes, ko mu je Bog spregovoril iz gorečega grma in rekel: "Ne hodi sem, sezuj si sandale z nog..." Zakril si je obraz, kajti bal se je gledati v Boga. Človek, ki stopa na duhovno pot, vse bolj doživlja, kako malo dojema Boga. Bog je neskončno več, kakor moremo misliti ali si predstavljati, zato je treba o njem več molčati kot govoriti. Vemo le, kaj vse in kakšen Bog ni, malo pa vemo, kaj je. Skratka: Bog je skrivnost. Kljub temu smemo in moramo razmišljati o Bogu, saj smo ustvarjeni po njegovi podobi in zanj. Krščeni smo v imenu te Božje skrivnosti. Sv. Avguštin je rekel: "Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi."
Vsak otrok, ki obiskuje verouk, že v prvem razredu ve povedati, da je Bog eden, da pa so v njem tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Ve tudi povedati: Bog Oče nas je ustvaril, Bog Sin nas je od- rešil,Bog Sveti Duh nas posvečuje.Tudi to ve, da je vsaka oseba pravi Bog, niso pa trije Bogovi, ampak samo eden. Tudi odrasli kristjani ne vemo o Sveti Trojici povedati kaj več.
Vsak dan pri vsaki molitvi izgovorimo najlepši hvalospev Sveti Trojici, ko se pokrižamo: "V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha" in ko mnoge molitve končujemo z besedami: "Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu."
Da smemo Bogu reči Oče, nam je pove- dal Jezus, ko nas je naučil moliti Oče naš. Rekel je: "Vi torej molite takole: 'Oče naš, ki si v nebesih...' (Mt, 6,10). Klicanje Boga kot 'očeta' je poznano mnogim religijam. Izraelci imenujejo Bo- ga Očeta, ker je stvarnik sveta. Še bolj je Bog Oče zaradi zaveze in postave, podarjene Izraelu. Imenujejo ga tudi Oče Izraelovega kralja. Še posebej pa je Bog Oče ubogih, sirot in vdov, ki so pod njegovim ljubečim varstvom. (KKC 238).Muslimani imajo veliko imen za Bo- ga, menda blizu sto, toda naziva Očeta ni med temi imeni, ker pravijo, da se ne spodobi, da bi Bogu rekli Oče.
Jezus ga vedno nagovarja kot Očeta. Ker smo z Njim kot njegovi bratje in sestre, je Bog tudi naš oče, zato s tem imenom vzpostavimo z Njim najintim- nejši odnos, ki je možen med Bogom in njegovo stvarjo.Tako govorica vere čr- pa iz človeškega izkustva glede staršev ki so za človeka prvi Božji namestniki. Toda to izkustvo pove, da so človeški starši zmotljivi in morejo iznakaziti ob- raz očetovstva in materinstva. Vendar Bog presega človeško razlikovanje spo- lov. Bog ni ne moški ne ženska. Bog je Bog in presega tudi človeško očetov- stvo in materinstvo, četudi je on njun izvor in mera. Nihče ni tako oče, kot je oče Bog. (KKC 239).
Človek s svojo omejeno pametjo bi ne prišel do odkritja,da so v Bogu tri osebe To je sad Božjega razodetja. Na viden način se je sv. Trojica razodela ob Jezusovem krstu v reki Jordan: On je bil kot druga Božja oseba navzoč pred Janezom Krstnikom in pred ljudmi, ki so bili takrat pri njem. Bog Oče je govoril, Bog Sveti Duh pa se je prikazal v po- dobi goloba. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa,ki se razpirajo in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje". (Mk 1,11-13)
Vse naše bogoslužje je prežeto s skriv- nostjo Svete Trojice. Sveta maša se vedno začne s križem, v katerem ime- nujemo vse tri osebe, ter se konča z blagoslovom v imenu Sv. Trojice. Sveta Cerkev je v cerkveni koledar vključila tudi praznik Sv.Trojice, ki ga praznuje- mo v nedeljo po binkoštih.
Naše sedanje življenje ne more biti nič drugega kakor priprava na popolno os- rečujoče zedinjenje s tremi Božjimi ose bami. Bolj in bolj si moramo prizadevati zanj.
Znani duhovni pisatelj Bossuet je dejal: "Oblikujemo v sebi Presveto Trojico s tem, da smo zedinjeni z Bogom, da ga spoznavamo in ga ljubimo. In ker bo naše spoznanje, ki je sedaj nepopolno in temno, preminilo, in ker je ljubezen edina stvar, ki ne bo nikoli minila in se nikoli ne bo izgubila, zato ljubimo, ljubi- mo, ljubimo! Delajmo brez konca tisto, kar bomo delali brez konca. Delajmo brez konca v času tisto, kar bomo brez konca delali v večnosti! (prim. Življenje svetnikov, 2. del, 537)

Zdravko Bahor

Jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor

"Ha, ha, če ne boš imel niko- gar za intervju, pa ga naredi z menoj..." - "Kaj, s teboj še ni bilo intervjuja v Prijatelju? Saj to ni res." - "Pa je res..." Takole se je smejal in skušal pomagati Lojze Čokl Vršna vas 2, 3253 Zibika; elektronski naslov: lojze.cokl@guest.arnes.si, gsm: 040/399-920.Tipično za njega:odprtost preprostost, smeh, ponudba pomoči... Velikokrat na straneh Prijatelja zasle- dimo njegovo ime, spomnili se ga boste tudi s kakšne slike.

Lojze, si Štajerec, intervju s teboj pa delamo v Bohinju. Kako to?
V Bohinjsko Bistrico sem prišel na poči- tnice,ki pa z manjšimi prekinitvami tra- jajo že od srede februarja. Po sedmih letih, odkar ponovno živim v rojstni hiši, je to moja prva daljša odsotnost od doma.
Gospodu župniku tukaj pomagam pri delu na računalniku, hodim v trgovino, se vozim s kolesom in seveda ne poza- bim na krščansko dolžnost, kot je obisk svete maše. Po svojih močeh skušam sodelovati tudi pri različnih dejavnostih v župniji.

Bohinj je zanimiv; sredi gora, pa vendar na ravnem. Lojze,kakšen pa je tvoj odnos do hribov?
Hribe imam rad, vendar jih raje gledam, kot obiskujem.Če se že nameravam po- vzpeti na kakšen hrib,se najprej poza- nimam, kakšna je pot, in premislim, če jo bom zmogel. V Bohinju sem zaradi g. župnika, ki je moj prijatelj,ne zaradi hri- bov.Je pa res lep in zame primeren kraj

Lahko predstaviš svoj domači kraj in družino? Ali tudi zate velja prego- vor: "Povsod je lepo, doma je naj- lepše!"
Seveda velja.Doma sem iz župnije Zibika to je blizu Atomskih toplic na Kozjan- skem. Glava naše družine je mama. Jaz sem drugi od treh otrok.Starejša sestra Marjana z družino živi v hiši blizu nas, mlajša sestra Jožica z družino pa v do- mači hiši. Odkar sem v Bohinjski Bistrici, me šestletna nečakinja večkrat pokliče na mobilni telefon: "Stric,kje si? Se maš 'fajn'?".
Omenjenemu pregovoru o domu bi rad dodal, da je moj dom povsod, kjer me ljudje lepo sprejmejo in kjer se dobro počutim. In tako je tudi tukaj v Bohinj- ski Bistrici.

Lahko na kratko opišeš svojo bole- zen oziroma zdravstveno stanje ter svojo življenjsko pot? Kot vem, si precej časa preživel v različnih za- vodih.
Vzrok mojim težavam je cerebralna paraliza,posledica poškodbe pri porodu. Z njo je zaznamovano vse moje življe- nje, še posebej zgodnje otroštvo. V predšolskem obdobju sem dve leti in pol preživel v zavodu Stara gora pri Gorici. Vmes sem bil nekaj časa v Valdoltri in prestal dve težji operaciji.Približno šest let star sem se vrnil domov. Z osnovno šolo pa se je zame začela žalostna zgo dba.Moje šolanje je bilo odvisno od ob- činskega denarja in najprej so me dali v posebno šolo v Dobrni. To zame ni bilo spodbudno.Na srečo je takrat tja prišel nov ravnatelj,ki me je takoj opazil in se zavzel zame. Tako sem prišel v zavod v Kamniku. Preskok v normalno šolo je bil precej zahteven.
Proti koncu osemletke se je moje zdrav stveno stanje ustalilo.Po osemletki sem bil štiri leta samo doma, precej pri miru in brez možnosti, da bi izkoristil svoje talente. Nekaj jih pač je. To se je poz- nalo tudi ob slabšanju zdravja. Potem sem dvanajst let preživel v samostanu v Stični, kjer sem se veliko gibal in sre- čal mnogo ljudi ter imel svoje zadolžitve kar je dobro vplivalo na moje zdravje.
Sedaj živim doma. Zdravje je kar zado- voljivo, pridejo pa trenutki, ko je zaradi utrujenosti vsak korak težak, še pose- bej, če so na poti stopnice. Včasih se pa počutim spočit in poln energije, da bi kar letel. Vendar se zavedam, da mi zdravje dovoljuje le počasno gibanje in moram premisliti vsak korak. V naglici je lahko še tako majhna ovira na poti vzrok hudega padca z zoprnimi posle- dicami. To najbolje vedo moji komolci in kolena.Tudi Bistričane sem že presene- til s svojimi "akrobacijami".

Mogoče še kakšen spomin na otroš- tvo? Od kdaj uporabljaš bergle?
V otroštvu me je bilo bergel sram in jih nisem hotel uporabljati. Spraševal sem se: "Zakaj moram jaz imeti bergle, drugi pa ne?" Nisem se zavedal, da so moje noge skrčene in hodim v napol sedečem položaju, saj se ne morem vzravnati. Kar nekaj časa je minilo,da sem spoznal kako bergle zares potrebujem. Spoznal sem njihovo prednost pri hoji,pa tudi to da so prepoznavno znamenje.Ljudje me prej opazijo in mi priskočijo na pomoč. Tudi v gneči so bergle dobra obramba, saj bi me ljudje sicer podrli, tako pa se od bergel odmaknejo.

Si se po osnovni šoli izučil za kakšen poklic? Kaj bi si želel biti po poklicu, če bi bil zdrav?
Po osemletki sem želel delati,da bi si pri služil kaj denarja,s katerim bi lahko sam razpolagal. Vendar se mi to, na žalost, ni uresničilo. V Zavodu so mi predlagali, da bi se izučil za krojača. Rekel sem: "Kako naj bom krojač, ko še niti ne mo- rem vdeti v šivanko?" Pozneje se je iz- kazalo, da bi le bilo bolje,če bi ponudbo sprejel. Vse, ki niso bili zmožni, da bi lahko opravljali poklic, za katerega so se izučili,so že pred osemnajstim letom invalidsko upokojili. Jaz pa nisem imel ne poklica ne pokojnine. Moral sem si jo prislužiti pozneje.
Štiri leta sem bil doma. Pomagal sem pri različnih delih, med drugim pasel krave. Zato se rad pošalim, da imam višjo pa- stirsko šolo. O tem, kaj bi bilo, če bi bil zdrav, ne razmišljam. Najbrž vsaj v du- hovnem smislu ne bi imel takšne širine, kot jo imam.

Kako pa si prišel v stik s cistercijani in v Stično?
V Ognjišču sem prebral intervju z Jane- zom Oberstarjem,takrat škofijskim refe- rentom za mladino.V Stični je vodil me- sečne duhovne obnove za mlade. Dva meseca sem zbiral pogum in sestavljal pismo. Napisal sem, da zadnja štiri leta nisem bil nikjer in si zelo želim iti kam dlje kot le do naše cerkve in nazaj. Janez mi je na pismo odgovoril: "Lojze, bodi pripravljen. Pridem po tebe." Še danes se spominjam,da je ob njegovem prihodu divjala nevihta in le z veliko te- žavo me je našel. Čez leto sem šel po- novno na duhovne vaje v Stično in tam ostal ves teden. Navezal sem stike s patri,med drugimi tudi z g.opatom. Leta 1980 je bila zelo dolga in huda zima, pa sem pisal opatu: "Zelo mi je dolgčas doma. Rad bi prišel v Stično za tri dni, tri tedne ali tri mesece." Odpisal mi je: "Lojze, kar pridi,se bova že dogovorila." In tako se je začela, če lahko tako re- čem,moja "stiška" doba. Tam sem ostal dvanajst let. Kot vratar in telefonist sem si tudi prislužil pokojnino.Najbolj pa je vredno to,da sem v tem času naredil kot sam pravim "življenjsko akademijo". Ob prihodu v Stično nisem znal drugega kot brati in pisati. Bil sem brez delovnih navad. Kot osebnost sem se izoblikoval šele tam.

Si v Stični s patri in brati sodeloval tudi pri njihovih molitvah?*
Sprva, ko še nisem opravljal poklica vratarja oziroma telefonista, sem se jim vsako jutro pridružil v molitvi v koru. Ko sem se zaposlil,pa se zaradi obveznosti malce pa tudi po svoji želji, skupnih molitev nisem več udeleževal.Še vedno pa sem z njimi kosil in večerjal, kar mi je bilo v posebno veselje. Kasneje sem duhovno branje pred obedom ter obed v tišini precej pogrešal. Samostansko življenje me je v nekem obdobju tako prevzelo, da sem celo zaprosil, če me sprejmejo medse, vendar je bila moja bolezen prevelika ovira.

Glede na to, da si dobršen del živ- ljenja preživel v samostanu v Stični ter zadnjih nekaj mesecev v župni- šču v Bohinjski Bistrici, se mi zdi, da si s Cerkvijo precej povezan. Lahko poveš kaj o svoji veri? Kaj ti pomeni danes?
Spomnim se,da sem v petem ali šestem razredu osnovne šole razmišljal, kako da v zavodu oziroma šoli ne smem niti omeniti Boga, ko pridem domov, pa gremo v cerkev k maši. V zavodu ni bilo zaželeno izpovedovati svojo vero. Prvo obhajilo in birmo sem prejel v domači župniji. Pri tem mi je g. župnik šel celo tako na roko, da so prvo obhajilo zaradi mene prestavili v čas poletnih počitnic. Stara mama me je izpraševala, na prip- rave v župnijo pa me je s kolesom, ka- sneje pa z mopedom vozil sorodnik Jože Planinšek, sedaj duhovnik lazarist v Celju.
Na mojo vero je imelo močan vpliv živ- ljenje v stiškem samostanu. Začetnemu navdušenju je kasneje sicer sledila stre znitev. Po vseh teh letih zorenja v veri, ki so ga spremljali tudi dvomi, sem pre- pričan, da bi brez vere veliko teže pre- našal križ, ki mi je naložen. Če bi bil bolj priden za molitev,bi bilo prenašanje te- gob verjetno še lažje.Ker pa sem malce len, je tudi križ malce težji. Svoj križ, svoje omejitve in težave v življenju pa vseeno darujem Bogu.

Kako pa si povezan z domačo žup- nijo?
Moram priznati, da premalo. Ko sem se vrnil domov iz Stične, sem se župniku predstavil osebno in tudi s pismom ter izrazil željo po sodelovanju. Občasno sem mu pomagal s kakšno računalniško uslugo. Tudi mašo v domači župniji za- radi svojih zdravstvenih težav pogosto nadomestim z mašo na radiu Ognjišče.

Lojze,tvoje ime je zapisano tudi med člani uredniškega odbora revije PET - glasila Zveze društev cerebralne paralize. Si dejaven v društvu?
Sodelujem s pisnimi prispevki za revijo PET, kjer kot član uredniškega odbora pred izidom revije tudi podam svoje mnenje o prispevkih, ki so predvideni za objavo. Ob vrnitvi iz Stične sem skušal sodelovati v celjskem društvu, vendar se je pojavil problem oddaljenosti. Rad se udeležujem kolonij, ki jih organizira Zveza. Tam so na voljo različne tera- pevtske delavnice. Tako smo ljudje s cerebralno paralizo deležni različnih de- javnosti,kot so jahanje, plavanje, spre- hodi v naravi in podobno, kar nam zelo pomaga pri utrjevanju zdravja.

Na splošno se zdiš precej iznajdljiv, tudi pri potovanjih...
Zdi se mi pomembno, da se ljudje s po- sebnimi potrebami znamo organizirati ter se zavedamo vseh možnosti, ki so na voljo. Če ljudje opazijo, da se sam trudiš, ti tudi raje pomagajo. Pri poto- vanjih -če nimam svojega prevoznika - izkoristim usluge dostavnih služb. Ko od hajam od doma ali se vračam, kakšen dan pred odhodom pokličem kurirja do- stavne službe, mu izročim pakete s prtljago in čez štiriindvajset ur je ta na cilju. Prvemu paketu, ki napove moj prihod, navadno sledita še dva ali trije, nato pa pride še Lojze.

Nekoč si omenil, da bi rad živel v stanovanjski skupnosti, ker veliko energije, časa in denarja sedaj po- rabiš,preden lahko prideš v Celje ali Ljubljano. Imaš še vedno to željo?
Želja je še vedno navzoča. Vsaj posku- sil bi rad, da bi videl,če mi takšno živ- ljenje ustreza.Tu ne gre toliko za željo, da bi živel med sebi enakimi, kot za to, da bi mi bilo dogajanje, ki ga nudijo večja mesta, bolj pri roki. Za nas je pomembno, da se gibamo tudi v družbi zdravih, saj se tako bolj potrudimo biti enaki v stvareh, kjer je to mogoče. Če za vse preveč poskrbijo drugi, med lju- dmi s posebnimi potrebami lahko pride do pomanjkanja želje in volje po čim večji samostojnosti.

Lahko rečemo še kaj o Prijatelju in o Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov? Dolgo časa se namreč že poznamo. Kako si se srečal s Prija- teljem in z Bratstvom?
Prvi stik s Prijateljem mi je omogočil že omenjeni sorodnik Jože Planinšek, ki mi je podaril eno izmed številk. Kasneje sem na uredništvo Prijatelja poslal po- što in skoraj hkrati, ko je Ognjišče ob- javilo intervju z menoj (št. 9/1979) je bilo v Prijatelju objavljeno, da si želim dopisovati. Takrat sem navezal stike z "zunanjim svetom". Z nekaterimi ljudmi, ki sem jih v tistem času spoznal prek Prijatelja, še sedaj ohranjam stike. Z Bratstvom pa sem se srečal med biva- njem v Stični. Takrat sem se ob pomoči Toneta (op. Planinška), ki mi je ponudil prevoz, dvakrat udeležil srečanja na Zaplazu.

Sedaj pa kar sam organiziraš sre- čanja ...
Tone, s katerim se poznava še iz časa bivanja v zavodu v Kamniku, je glavni "krivec", da sem začel v Bratstvu de- javno sodelovati oziroma sem sprejel odgovornost.Po upokojitvi sem bil doma in sem imel dovolj časa. Imel sem tudi računalnik, predvsem pa veliko željo, da bi kaj počel in tudi pomagal drugim. Zato mi odgovornosti ni bilo težko spre jeti. Tako že tretjo leto zapored orga- niziram srečanje v Škofji vasi, pred tem pa sem pripravil srečanje v Celju.

Dejaven si v Bratstvu,pri Zvezi dru- štev za cerebralno paralizo, v Prija- telju pa si že pisal tudi o Veri in luči in skupnosti Barka. Kako je s tem?
Lahko bi rekel, da me je v gibanje Vera in luč pripeljala Božja previdnost. So- rodnica mi je sporočila, da na srečanja skupine Vera in luč v Rogaški Slatini mi- mo moje hiše vozi enega izmed udele- žencev in me je povabila zraven.Odzval sem se in po nekaj srečanjih začutil, da me to gibanje lahko zelo obogati.

Zanimivo je,da si se v življenju dva- krat srečal z duševno prizadetimi oziroma z ljudmi, ki so na meji med normalnostjo in prizadetostjo. Naj- prej si obiskoval posebno šolo v Dobrni,drugič pa si se srečal v giba- nju Vera in luč.Kakšen je tvoj odnos do duševno prizadetih?
Moja odprtost in sproščenost sta mi pri druženju z njimi v veliko pomoč. In prav odprtost me je pri njih poleg nenaveza- nosti na materialne dobrine tudi najbolj prevzela. Oni so takšni, kot so; brez krinke. In tudi druge sprejemajo enako. Sicer je pri vseh stikih v začetku vedno težko, ko pa koga nekoliko spoznaš, pride do pristnega odnosa.

Kako usklajuješ svoje sodelovanje pri različnih društvih in gibanjih?*
Vsa društva in gibanja,pri katerih sode- lujem, me notranje bogatijo. Zavedam se, kakšne so moje zmožnosti, zato z obveznostmi ne pretiravam. Menim, da je ravno preobremenjenost največji problem današnjega "hitrega" sveta. To opažam tudi pri mladih, ki si na začetku svojega sodelovanja v različnih društvih ali gibanjih pogosto naložijo preveliko breme in ga kasneje ne morejo nositi, zato prihaja do konfliktov. Večkrat jim rečem, da ni nič hudega, če rečeš: "Ne zmorem!" Le dovolj zgodaj moraš to povedati. Če obljubiš le tisto, kar lahko narediš, ljudje vedo, da si zanesljiv.

Poznano je tudi tvoje veselje do dela na računalniku. Koliko časa je računalnik že tvoj "prijatelj"?
Z računalnikom sem se srečal v Stični. Župnijska pisarna je bila čisto blizu vra- tarnice in g.župnik je imel v njej takrat še legendarni Commodore 64. Pokazal mi je, kako lahko na računalnik piše in ureja različna besedila ter jih s pomočjo tiskalnika natisne na papir. Elegantno popravljanje besedil, ne da bi bilo pot- rebno ob morebitni napaki vse ponovno natipkati, me je tako prevzelo, da sem si zelo zaželel imeti računalnik. Od ta- krat, tega bo že vsaj trinajst let, me navdušenje nad delom na računalniku še ni minilo. Moje znanje računalništva mi povsod pride prav. Računalnik mi je v veliko pomoč tudi pri stikih. Prek ele- ktronske pošte, ki jo uporabljam zadnji dve leti, lahko hitro in dokaj poceni pri- dem v stik s prijatelji v Sloveniji in zu- naj nje.

Bralci Prijatelja so lahko zasledili tudi tvojo pomoč drugim invalidom glede računalnika. Nam lahko poveš še kaj o tem?*
Posebno sem vesel, da računalnik služi takšnim, ki so gibalno in govorno ome- jeni in jim je tako mnogo laže. Lepo je uspela pomoč Dragici Repnik iz Maribora ki ne more govoriti niti uporabljati rok. Spoznal sem jo v koloniji v Elerjih nad Ankaranom. Ko sem kasneje prejel nje- no pismo, natipkano na pisalni stroj s tipalko na glavi, me je prešinila misel,da bi lahko uporabljala računalnik, ki bi ji koristil še veliko bolj kot meni. Predsta- vil sem ji svojo idejo, vendar sprva ni bila preveč navdušena, saj se je raču- nalnika malce bala. Obvestil sem RTV Slovenija, ki je res posnela prispevek o njej za oddajo Tednik, in tako se je za- čelo. O tem je pisal tudi Prijatelj. Kas- neje sem ji pomagal pri uvajanju in pre- magovanju začetnih težav. Dragica u- porablja le tipkovnico. Tipka s pomočjo tipalke, pritrjene na glavi. Pri delu z računalnikom je sedaj že tako spretna, da moje pomoči skoraj ne potrebuje več. Še vedno pa imava prijateljske stike, seveda največ prek elektronske pošte.Njenega napredka sem res vesel.

Večkrat si že sodeloval na razstavah ročnih del, ki jih organizira Bratstvo in to ne le s svojimi izdelki, temveč si pomagal tudi pri organizaciji ter vodenju po razstavi...*
Takoj ko zvem, kdaj bo razstava,si re- zerviram čas zanjo.Razstavljam vizitke, drugače pa mi razstava nudi priložnost za srečanje s prijatelji, pa tudi čisto novimi ljudmi. Tudi druge vabim na raz- stavo, da se tam srečamo.

Vsakdo med nami kdaj doživi tudi neuspeh. Kako ga prenašaš ti?*
Prvi trenutek je težko in boli. Drugače me neuspeh postavi na stvarna tla in začnem razmišljati o tem, če si nisem zastavil previsokega cilja ali celo napa- čnega. Če dobro opazujem, vidim, da nisem edini, ki ima težave, temveč so okrog mene ljudje, ki živijo v še težjih razmerah in so bolj potrebni pomoči kot jaz. Zdi se mi, da sem največjo krizo v življenju preživljal po grenki odslovitvi iz Kamnika. To me je tako potrlo, da sem z zavodom prekinil stik za več let. Tudi iz Stične nisem šel prav rad, a po nekaj letih sem zopet šel na obisk in sedaj se z veseljem vračam tja.

Opažam,da prijateljuješ tudi z neka terimi fanti, ki pomagajo v Bratstvu med civilnim služenjem vojaškega roka. Kako ti uspeva zadržati stike?
Ja, oba morava biti za to. Tako lahko naši stiki prerastejo sedemmesečno mejo civilnega služenja vojaškega roka in mi ta fant tudi kasneje v marsičem pomaga.Takšen primer je Goran iz Celja ki mi je še po civilnem služenju pomagal pri nekaterih računalniških težavah ter mi s prevozom omogočil tudi prihod v Bohinjsko Bistrico. V življenju sem skle- nil veliko prijateljstev. Potrebno je le prisluhniti in imeti čas, se prijateljev večkrat spomniti, jim pisati, voščiti za praznike in moliti zanje. Brez prijateljev bi se počutil zapuščenega in bi težko našel smisel življenja.Tako pa se zave- dam, da je nekdo,ki misli name,se lahko zanese name, kot tudi jaz nanj ter da vlada med nama obojestranska pomoč in pozornost. Zdravje za prijateljstvo ni nikakršen pogoj, mogoče je celo ovira.

Bi za konec tega pogovora tudi sam kaj dodal?
Moja velika želja je, da bi mi zdravje služilo vsaj tako kot doslej, da bi me ljudje sprejeli takšnega, kot sem, in bi tudi jaz znal sprejeti njih ter bi z Božjo pomočjo vedno našli skupen jezik in na redili kaj dobrega. Pa lep pozdrav vsem prijateljem!

Dobra dela danes so zelo različna. Če komu pomagaš z nasvetom in mu odv- zameš nekaj skrbi, je to gotovo veliko dobro delo. Tudi urednik z veseljem pri- znava, da je Lojzetov učenec - glede računalništva in še v čem. Kdor je paz- ljivo prebral tale pogovor, že ve zakaj. Vem pa tudi, da se bo Lojze še naprej učil, saj se naravni radovednosti pri- družujejo življenjska spoznanja, da je v skupnosti in prijateljevanju velika moč, pa tudi uresničevanje evangelija in našega življenjskega poslanstva. Hvala, Lojze, in pogumno naprej!

Na obisku smo bili: Vlado Bizant, Katja Miklič in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Biti uspešen (1. del)

Nekoč sem slišala vašo misel: "Uspeh ali neuspeh, to je v Božjih rokah. V na- ših rokah je le 'garanje'." Zelo se me je dotaknila in sem se večkrat spraševala, kako jaz sprejemam uspeh, še zlasti pa neuspeh, pa tudi kako naj 'garam'. Sem namreč na vozičku, kot toliko drugih.
Vprašujem tudi: "Kako vi kot duhovnik - Božji služabnik -in tudi samo kot človek gledate na uspeh oziroma neuspeh? Kako to doživljate? Kaj je za vas uspe- šen človek in kaj uspešen duhovnik?" In, prosim, recite še besedo,dve o 'ga- ranju' ljudi nasploh.
Vse, kar je duhovno, mi približa Stvar- nika in daje moč za življenje. Zato bom zelo vesela vašega odgovora. Težava vseh ljudi je v tem, da smo ne- učakani in želimo videti, prešteti,v sta- tistike zajeti svoje uspehe. Bogu pa se nikamor ne mudi. Uspeh ali neuspeh je v Božjih rokah.V naših rokah je garanje. Za tako prepričanje je potrebno dozo- reti. To dozorevanje pa ni odvisno od let, ampak od človekovega srca in od tega, kako iščeš pot, ki ti jo je določil Bog. Kam je kdo klican, odloča Bog.
Pomembno je, da sem tam, kjer sem, scela.Ne samo zaradi sebe,pač pa zato da sredi Cerkve, sredi Božjega ljudstva, izpolnim svojo nalogo.
Kristusu posojam svoje človeške spo- sobnosti,da nadaljuje odrešenjsko delo. Pomembno je, kako mu posodim svoje sposobnosti. Delam to brez pridržkov, brez iskanja senzacij in sebe? Vsak po- klic in vsaka naloga je tako nekaj ve- likega.
Življenje je trdo. To najbolj doživljate naši preizkušani bratje in sestre. Ne pomeni pa to, da je vaše življenje ne- srečno ali turobno. Nasprotno. Upam si trditi, da je največkrat ravno vaše živ- ljenje najbolj uspešno. Največ tihega veselja in sreče je namreč v ljudeh, ki so sebi umrli. To so krepki značaji, ki lahko v sebi odkrijejo pristno srečo.
Najbolj nesrečen in neuspešen pa je tisti človek, ki je brez odpornosti. Zato je moderna vzgoja, ki goji sebičnost in mehkužnost v otroku,ena največjih ne- sreč za človeštvo. Zrasli bodo za trdo življenje nezmožni ljudje.
Če je že v naravnem pogledu moč od- povedi odločilna, kaj šele v krščanskem življenju. Napak bi sodili evangelij, če bi videli samo zapovedi in prepovedi, še bolj napak pa, če bi ga spremenili v o- sladno životarjenje. Kristus je zahteval lastno smrt zaradi življenja, ki ob tem vzklije. Tudi za nas velja zakon pšenič- nega zrna, ki mora odmreti, da vzkali.
Vse te besede ostanejo pridiga, dokler človek ne gre vase. Ne smrt, hoteti moramo življenje. Ne trpinčenje, hoteti moramo srečo, ne zdolgočaseno tar- nanje, hoteti moramo delovno veselost. In tega ni brez neštetih odpovedi sebi, velikih in majhnih.
S svojim načinom življenja nas ravno vi, preskušeni bratje in sestre, lahko o tem veliko naučite. Tako zdravi potre- bujemo bolne in bolni zdrave. Lahko pa je to vaše delo najtežje in največ vre- dno. Ste najbolj uspešni.
Uspešnost je zaznamovana z znamenji žrtev.Ker pa je izginil čut za nadnarav- ne vrednote, ostanejo gornje besede brez moči. Nismo ob njih prizadeti, nič nas ne pretresejo. V resnici bi nas mo- rale. Če ima Bog z nami svoje načrte in moramo na zemlji izpolniti svoje poslan- stvo,je gotovo največja nesreča in naj večji neuspeh, če ne hodimo po njegovi poti, ampak po svoji, če ne izpolnju- jemo nalog, ki jih je on nakazal, ampak iščemo svojo voljo.
Pred Božjo ljubeznijo, ki nas kliče k so- delovanju pri vesoljnih in večnostnih načrtih,je naša odgovornost velika.Prav ta odgovornost nam pomaga navzgor. Kako velikokrat blodimo po svojih malih skrbeh in objokujemo sami sebe,smo za ljubljeni vase,ko bi morali s svojo vlogo sodelovati pri Božjih načrtih.Sveti Pavel je zapisal: Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred me- noj in tako hitim proti cilju za nagrado Božjega klica od zgoraj v Kristusu Je- zusu (Fil 3,13-14).
Smisel življenja je torej le v tem, da človek gre po Božji poti in izpolni svojo nalogo. Za to pa nam je bolj kot znanje potreben pogum. Zopet nas v tem po- gumu prizadeti bratje in sestre najbolj utrjujete s svojim življenjem.
Človek je uspešen tudi takrat, ko išče in hrepeni po lepoti, resnici in dobroti. Vse troje je v Bogu eno in isto, ker je on Resnica, Dobrota in Lepota. Vsi smo iskalci. Če kdo ne išče več, ni to zna- menje,da je vse našel,ampak je to zna- menje,da je duhovno mrtev. Zame po- polnoma neuspešen. Iskanje pomeni, da nisem zadovoljen sam s seboj, da želim vedno bliže k Bogu, da ga iščem v stvareh, v človeku in v sebi, da bi ga rad vedno bolj odkril, vedno bolj prodrl v Božjo skrivnost. Nikdar ne smem biti zadovoljen s svojo popolnostjo, kakor ne smem nikdar obupati zaradi svoje ne popolnosti.Potrebno je iskati dobroto,jo ustvarjati v sebi in jo graditi okoli sebe. Iskati je potrebno tudi resnico, saj brez resnice dobrota omaga ali zablodi. Tudi brez lepote ni mogoče živeti.
V življenju stopamo na pot iskanja.Zato ne omagajmo. Iščimo resnico, dobroto in lepoto, dokler se nam v večnosti v vsej polnosti ne razgrne vsa Resnica, Dobrota in Lepota. Šele takrat bomo v polnosti uspešni.

Ervin Mozetič

(drugi del odgovora prihodnjič)

Evtanazija - zmaga nad smrtjo?

V ambulanto so pripeljali tetraplegika na invalidskem vozičku. Že na obrazu se mu je videlo,da je potrt.Malo je govoril, bil je brez mimike, neurejen in neobrit. Po dolgem molku mi počasi reče:"Opazil sem, da mi je otekla leva noga."
Pregledam ga in ugotovim, da se mu je naredil strdek v veni. "Bolezen je resna in morali boste na zdravljenje v bolniš- nico."
"Bolnišnice sem že sit in tja ne grem. Prosim vas, da mi naredite evtanazijo. Dajte mi takšno zdravilo,da bom za ve- dno zaspal. Nobenega smisla ne vidim več."
"Sem vaša zdravnica in ne želim postati vaš rabelj. Sredstev za evtanazijo ni- mam in tudi če bi jih imela, vam jih ne bi dala. Vem, da ste v stiski, a ko bo stiska minila, boste na življenje gledali drugače."
Pogovarjala sva se eno uro.Vesela sem bila, ko se je odločil,da bo šel v bolniš- nico na zdravljenje.
Čez eno leto sva se ponovno srečala na cesti. Kar žarel je. Povedal mi je, da se je poročil in mi predstavil svojo ženo Vsa navdušena sta mi pripovedovala, kako lepo je bilo na poročnem poto- vanju v Parizu. Držala sta se za roke in videla sem, da sta srečna.
V adventu sem spremljala bolnika z ra- kom. Živel je sam. Najbolj se je bal noči ko je bila bolečina najhujša in občutek osamljenosti največji.Bil je vse bolj obu pan. Najbolj si je želel,da bi ga obiskala sestra, a je ni dočakal. Nekega večera, ko ga je hudo bolelo,mi je rekel: "Samo eno željo še imam. Pomagajte mi, da bom umrl." Njegova želja me ni prese- netila. Huda bolečina, osamljenost, ne- ozdravljiva bolezen, odsotnost svojcev, vse to se je zgrnilo nadenj. Povečala sem mu odmerek morfija, tako, da so bolečine postale znosne. Obiski patro- nažne sestre so bili pogostejši in vsako noč ga je spremljala redovnica. Od nje se je nalezel upanja, počutil se je var- nega in sprejetega. Od nje je dobil du- hovno tolažbo. Po dveh tednih mi je isti bolnik rekel: "Rad bi se cepil proti gripi. Prosim, povejte mi, katere vitamine naj jem,da bom bolj odporen. Komaj čakam da bova skupaj z redovnico postavila jaslice."
Vsaka izrečena želja bolnika po evtana ziji je klic na pomoč.Največkrat je vzrok huda bolečina, občutek osamljenosti in zapuščenosti, občutek, da je drugim v breme, ter depresija. Če bolniku pove- čamo odmerek zdravil proti bolečinam, to ni evtanazija, ampak zdravljenje z dvojnim učinkom. Evtanazija je dejanje, s katerim se namenoma konča bolniko- vo življenje. Večina zdravnikov evta- nazijo zavrača. Zelo redki so bolniki, ki si evtanazijo zares želijo. Navadno si želijo evtanazijo njihovi svojci, ker ne prenesejo, da njihov bližnji tako trpi. Najbolj pa si želijo umreti potrti, depre- sivni bolniki. Pri njih bi hudo pogrešili,če bi evtanazijo zares izvršili. V kodeksu profesionalne etike zdravnikov piše: "Zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za lažni humanizem." Naloga zdravnika je,da omogoči bolniku dosto- janstveno umiranje in da ne podaljšuje njegovega življenja za vsako ceno. Ni pa naloga zdravnika, da smrt prehiti. Zdravnik z dejanjem evtanazije zanika svoje osnovno poslanstvo in se umika v trenutku, ko bi ga umirajoči najbolj po- treboval.

Bistvo našega življenja je v naših medčlo- veških odnosih.Srečati se z umirajočimi po meni srečati se s seboj in s svojim lastnim umiranjem. To, česar v sebi ne priznamo, zavre tudi drugega. Kar pa sprejmemo,po- maga tudi drugemu. Zdravnik, ki ni razčistil svojega odnosa do smrti, bo zelo težko spremljal umirajoče bolnike.
Najboljša preventiva proti evtanaziji je hospic. V hospicu se uresničujejo pravice umirajočih do dobre blažilne oskrbe, svo- bodnega odločanja, ohranjanja človeškega dostojanstva,resnice o svojem zdravstve- nem stanju in duhovne tolažbe.Prostovoljci pri hospicu pravijo, da od umirajočih prej- mejo veliko več, kot jim dajejo.
Papež Janez Pavel II je zapisal : "Ne obra- čajte se stran od prizadetih in umirajočih. Ne odrivajte jih na rob družbe. Kajti, če jih boste odrivali, ne boste uvideli, da vam sporočajo zelo pomembno resnico. Bolni, ostareli, prizadeti in umirajoči nas učijo, da je tudi šibkost pomemben in ustvarjalen del človeškega bivanja in da lahko trpljenje prenašamo z vsem človeškim dostojanst- vom. Naj bodo bolni in prizadeti v središču našega življenja. Varujmo jih in se naučimo razumeti, kar nam ponujajo. Začeli bomo z občutkom, da jim nekaj dajemo. Končno bomo spoznali, da so oni obogatili nas."
Spremljanje umirajočih bolnikov je najtežji, a hkrati najlepši del mojega zdravniškega dela. Skupaj se dotikamo bistvenega, skri- vnostnega in presežnega. Brez vere v vstalega Kristusa bi mi bila ta pot gotovo veliko težja. Spodbujam vas, da kjerkoli že ste,izrekajte svoj odločen NE evtanaziji.Ne samo z besedami, ampak tudi z zgledom svojega življenja. Vsako življenje je vredno in dragoceno, je zastonjski dar in milost. Vsaka evtanazija ni zmaga nad smrtjo,am- pak velik poraz.

Janja Ahčin

Jožefovanje na Zaplani

Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar zmore, to mož je storiti dolžan.

Pust in deževen dan se je obetal, ko smo soimenjaki sv. Jožefa iz severovzhodne Slo venije odšli na pot proti Zaplani nad Vrhniko kamor smo bili povabljeni na godovanje.
"Le kam rinemo?"smo se v mislih spraševali ko smo po okolici Žalca iskali še eno soime njakinjo, da smo jo spotoma pobrali. "Mar ne bi bilo bolje ostati doma, kot pa v tem vremenu iti na pot?"
"Pozni bomo, še mašo bomo zamudili..." so bile pripombe v kombiju, ko so nas že škropile prve dežne kaplje. Končno smo po vijugasti in strmi cesti prispeli do cerkve in doma na Zaplani. Sveto mašo smo res za- mudili, a vendar smo bili srečni, da smo končno na cilju.Dolga je pot iz Prekmurja... Po maši smo se udobno namestili v tamkaj šnjem domu. Rafko nas je seznanil z zgo- dovino Zaplane, cerkve in doma, katerega notranjost je sedaj lepo obnovljena. Ob prijetnem kramljanju smo dočakali bogato pripravljeno kosilo, ki nam je zelo teknilo. Da bi bilo praznovanje še lepše, je Zlatko na široko raztegnil svoj meh, s kolegom pa sta v duetu še zapela. Tudi mi smo poma- gali. Razpoloženje je bilo čudovito, čeprav je zunaj padal dež.
Ponovno se je oglasil Rafko in vsakemu članu z imenom Jože ali Jožica posebej če- stital za godovni dan ter nam izročil ročno izdelano voščilnico. Seveda je izdelovalka voščilnic hotela ostati neimenovana,a smo jo odkrili in prav lepo se ji zahvaljujemo. Tako se je praznovanje sv. Jožefa počasi iztekalo in prešinila me je misel, kako malo je včasih potrebno za tako ozračje - le preprosta in prisrčna navzočnost.
Na koncu bi se radi prav lepo zahvalili vsem in vsakemu posebej, ki so nam ta deževni dan tako polepšali: organizatorju Rafku, pa g.župniku,kuharicam pod vodstvom Rafko- ve žene,Zlatku za harmoniko,Mariji Moškon za izdelavo vizitk in seveda šoferjem, ki so nam omogočili pot do tja. Vsem iskrena hvala!

Jožica in Pepca

Kaj zame pomeni: "Vstani in hodi!"?

skavti iz Škofljice v domu KBBI na Zaplani

V teh dneh razmišljam o svojem življenju, ki naj bi bilo podobno življenju vstalega Kristusa. Nositi svoj križ za Njim je težko. Vsakdo včasih pade, ampak glavno je, da vstaneš in greš naprej. Kar naenkrat pa se mi misli zapletejo v čudovite spomine z letošnjega zimskega tabora.
"Kam bomo šli pa letos na zimovanje?" so radovedno spraševali skavti tedne pred odhodom. Njihova vprašanja so izražala nestrpno pričakovanje nepozabnih trenut- kov s prijatelji. Kraj niti ni tako pomemben. Pa sem jim vseeno odgovorila:"Na Zaplano v dom KBBI". "Zaplana, kje pa je to?"
Po pojasnilu, da je to blizu Vrhnike, se je porodilo novo vprašanje. Vedela sem,da je kratica KBBI zanje uganka, zato sem po- vedala celotno ime. No, skoraj ni bilo več skrivnosti. Dnevi, ki so nas ločevali od na- šega tabora, so hitro tekli.
Tako smo se znašli na Zaplani. Navdušeni smo bili nad domom, okolico in snegom. Prepustili smo se témi,ki nas je opominjala da se sreča skriva v nas samih.Ker smo mi tisti, ki lahko kaj storimo za svojo lastno srečo, smo se z veseljem prepustili temu trenutku in ga skušali polno zaživeti. Izku- sili smo nekaj skavtskih izzivov, potep do stolpa na Planini, postavljanje bivakov, kosilo v naravi... Zvečer pa smo se stisnili okoli krušne peči in zapeli ob kitari.Doživeli smo družabni večer in pol.
Vsi zaspani smo se zbudili v novo jutro. Po maši nas je obiskal g. Rafko Jurjevčič, vo- ditelj doma, in v prijetnem pogovoru smo izvedeli marsikaj novega o kraju, domu in gibanju KBBI. Že prej smo na steni opazili pesem z naslovom: Vstani in hodi! Rafko nam je odprl novo dimenzijo njenega po- mena. Začutili smo,da so te besede name- njene tudi nam.
Ko se ob molitvi križevega pota spomnim na svojo nemočnost in padce, si mislim: "Vstani in hodi!" Ko moram na avtobusu prenašati neprijaznost ljudi, se spomnim: "Vstani in hodi!" Ko me v šoli spravlja ob pamet krivica zaradi ocene,zaslišim:"Vstani in hodi!" Težko je slediti Gospodovemu po- vabilu, zbrati pogum in iti naprej. Vem pa, da to ni nemogoče in da je s prijatelji še tako temačen dan poln drobnih radosti. Zato misli kar same odhitijo nazaj na zimo- vanje na Zaplano med prijatelje.
Gospod, hvala za dom KBBI, hvala za pri- jatelje, hvala za vse preizkušane brate in nenazadnje hvala za preizkušnje.

Mojca Kovačič,

skavtinja iz Škofljice

Čudovit spomin

Duhovni vikend KBBI Dolenjske Semič, 20. - 22.4.2001

Letošnje velikonočne praznike smo, hvala Bogu, globoko doživljali. Tako smo družno ugotavljali na našem tridnevnem srečanju v Semiču. Na povabilo Jožeta Nemaniča smo se letos zbrali v velikonočni osmini, za vikend bele nedelje. Lepo smo preživeli te dni, res kot bratje in sestre, povezani v Bratstvu. Veseli smo bili drug drugega. Bo- gatili smo se s svojimi mislimi in izkušnjami.
Glavna oseba bele nedelje je ob Jezusu apostol Tomaž, ki mu rečemo kar neverni Tomaž. Velikokrat se prepoznamo v njem, saj tudi naša vera ni dovolj trdna in živa. Zaupati moramo Gospodu, da bo tudi nas opogumil in nam dal milosti. "Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali," pravi Jezus.
Te misli so nas spremljale v sobotno sveto mašo, ki je bila kar v domu. Prišla je dru- žina Nemanič; dve Jožetovi snahi z otroki. Ena od mamic je prebrala lep uvod v mašo vsi pa so sodelovali, igrali in prepevali med mašo in še po njej. Vsi smo bili ganjeni, še posebej Jože.Hvaležni smo se zahvalili Bo- gu za tako prijetno družino. Naj jih še na- prej spremljata Božje varstvo in blagoslov!
Tudi na nedeljo ostaja čudovit spomin, saj je tako osrečujoče poslušati otroške glaso ve. Mladi pevci,ki so nas v soboto posebej obiskali in nam zapeli več pesmic, so nam pripravili čudovito doživetje.
V imenu vseh se hvaležno spominjam in zahvalim vsem, ki so nam polepšali bivanje v Semiču: društvu paraplegikov, ki nam je gostoljubno za te dni odstopilo svoj dom in nam s kombijem pomagalo pri prevozu,prav tako našim pomočnicam v kuhinji in pri strežbi.
Še enkrat lepa hvala vsem!

Urška Zupančič

Iščemo dokaze

Med potjo proti Beli krajini sem občudovala pomladno ozelenelo pokrajino. Nekaj poti nas je spremljala Krka s svojo čudovito vo- do v različnih barvnih odtenkih od modre, zelene do penastobele pod jezovi; teh ni malo. Pot nas je vodila še mimo Dolenjskih toplic ter po dolini, posejani z vasicami, obdanimi z zelenimi travniki ter hribovjem, poraslimi z zelenimi gozdovi. Spustili smo se na belokranjsko ravnino in že smo bili v Semiču. Na eni strani ga obdaja hrib z vi- nogradi, zidanicami ter vikend hišicami, na drugi pa se odpira v ravnino.V domu Zveze paraplegikov so nas že čakali naši bratje in sestre iz KBBI. Skupaj smo se namenili preživeti lep duhovni vikend. Ni manjkalo veselja s pozdravi, saj se z nekaterimi že dolgo nismo srečali. Proti večeru se nam je pridružil še g.Roman,kaplan iz Toplic.Večer je minil v predstavitvi, kdo smo, od kje in kako živimo.
V soboto nas je prebudilo škrebljanje dežja a potem se je naredil čudovit sončen dan. Z molitvijo hvalnic smo se priporočili Bogu. Po zajtrku nam je duhovni voditelj podal nekaj misli o Jezusovem trpljenju, vstaje- nju in odrešenju. Velika noč je ena sama lepota, polna Božje milosti. Jezus je do ko- nca izpolnil Očetovo voljo in nas smrtjo na križu odrešil izvirnega greha. Velikonočna pesem zgovorno pravi: "Prek Golgote gre pot v radost." Trpljenje omogoča,da dozo- rimo. Križ nam govori vse to. Ljubezen do Kristusa pokažemo, če sprejmemo trpljenje in ga osmislimo z upanjem na vstajenje. Jezus ni prišel na svet samo zato, da bi trpel, ampak da bi nam s trpljenjem in v trpljenju pokazal pot.S čudeži je ozdravljal saj mu ni bilo vseeno, če človek trpi.S ču- deži je razodel,da je Božji Sin.Vsakomur je pred ozdravljenjem odpustil grehe, če je videl njegovo vero in kesanje.
Jezus je učencem dokazal, da je res vstal in premagal smrt ter pekel. Zato se je ves svet na veliko noč na novo rodil. Učence je napolnjevalo velikonočno veselje, bili so opogumljeni.
Opogumljeni smo tudi mi odšli na pogovor v skupine.Pred tem so nas obiskali pevci iz otroškega pevskega zbora v Semiču. Raz- veselili so nas in nam zelo polepšali dan.Po tem čudovitem odmoru smo se pogovarjali kako smo preživeli velikonočne praznike. Obnavljali smo spomin na Jezusovo posla- vljanje na veliki četrtek,na njegovo molitev na Oljski gori,ga spremljali na križevem poti na Kalvarijo. Marsikdo med nami je obrede spremljal prek TV prenosa iz Rima. Poseb- no doživetje v teh dneh je bil tudi film o Jezusu.
Po tej izmenjavi misli o doživljanju prazni- kov smo si povedali,kaj nam osebno pomeni Kristusova žrtev. Ko se ozremo na Jezusov križ,nam je takoj laže.Križ našega življenja ima različne oblike. Že v družinah moramo potrpeti drug z drugim ter se prilagajati. Pomembno je,da se razbremenimo in se ne uničujemo.
Tretja misel je bila, v kateri izmed oseb iz evangelija (Marija Magdalena, učenci,stra- žarji) se prepoznamo. Ugotovili smo, da v apostolu Tomažu, ki je imel težave z vero v Jezusovo vstajenje. Tudi mi kar naprej iščemo dokaze. Ugotavljali smo, da lahko pride do krize vere tudi zaradi razočaranja nad vernimi ljudmi. Z vero v vstajenje pa lahko pomagamo tudi tistim, ki še ne veru- jejo, posebno ko jih tolažimo zaradi izgube svojcev.
Nato smo se vprašali, koliko je v nas veliko nočnega veselja, kako ga gojimo in posre- dujemo naprej.To veselje naj bi delili naprej celo z nevernimi. Ko molimo za druge, v duhu že to delamo, še bolj s prijaznostjo, stiskom roke, z lepo besedo.
Pri večerni maši so nas presenetili in s svojim nastopanjem razveselili Nemaničevi - Jožetovi domači. Kako lepo je bilo videti snahi ter vnuke in vnukinje! Kako prikupno so nastopili! Zelo smo bili veseli tudi obiska predsednika društva paraplegikov Dolenj- ske, g. Okorna. Kar prekratka se nam je zdela ta sicer tako bogata sobota.
Tudi nedeljo smo pričeli z molitvijo hvalnic. Pri maši smo se pridružili župljanom Semiča v župnijski cerkvi.Maša in stisk rok sta bila najlepše podoživljanje vstajenja našega Odrešenika. Veselje vstajenjskega jutra je bilo na naših obrazih tudi po kosilu,ko se je bilo treba posloviti. Bili smo prepričani, da bomo doma laže prenašali vsak svoj križ.
Med potjo domov smo napravili še nekaj postankov, nabrali zdravilna zelišča za čaj ter obiskali prijateljico, ki ni mogla priti na srečanje.
Naj nas še dolgo spremlja veselje veliko- nočnega jutra.

Katja Miklič

Naklonjenost, prisrčna zvedavost in pomoč

Razstava ročnih del KBBI v Cerkljah na Gorenjskem

Zadnja leta je v Bratstvu prešlo že kar v navado, da imamo na kakšni župniji v po- stnem in adventnem času razstavo ročnih del bolnikov in invalidov kot pripravo na praznike. Tako smo letos v postu, okrog praznika Gospodovega oznanjenja Mariji, gostovali v župniji Cerklje na Gorenjskem. Ob naklonjenosti in pomoči župnika, g.Sta- neta Gradiška, kaplana in gospodinje ter prizadevnih članic župnijske Karitas smo zopet pripravili lepo razstavo, ki so si jo nato ogledali domačini, pa tudi obiskovalci od drugod.
Zakaj v Cerkljah? Tam je doma naš sode- lavec Ciril Remic, ki zadnja leta pomaga pri vsaki razstavi in je predlagal svoj domači kraj, posebej še zato, ker imajo zelo pri- merne prostore: lepo in prostorno cerkev, veliko dvorano brez stopnic, urejene sani- tarije za invalide na vozičkih, dovolj pros- tora za parkiranje;pa nasploh je v Cerkljah lepo. Spomnili smo se seveda tudi, da je to rojstna župnija škofa Kvasa. Kar hitro smo bili domenjeni.
Že v nedeljo pred razstavo smo člani Bra- tstva sodelovali pri glavni župnijski maši in predstavili naše gibanje in svoje življenje. Saj ne gre za to, da bi se hoteli izpostav- ljati, verjamemo pa,da lahko naše pričeva- nje marsikomu v življenju pomaga, da bolje prenaša svoje težave.
Dan pred odprtjem je bilo v dvorani z že postavljeno razstavo praznovanje mate- rinskega dne, ki so ga pripravili otroci iz župnijskega vrtca, seveda pod vodstvom svojih vzgojiteljic. Prepevali so pesmi, ple- sali, recitirali pesmice in zaigrali nekaj igric vmes pa seveda radovedno ogledovali tudi lepo okrašene stene dvorane (z našimi iz- delki).
Razstavo je v petek po maši in križevem potu - kako pomenljivo za vse nas v Brat- stvu - odprl in blagoslovil domači župnik, g. Stane Gradišek. Pel je domači župnijski mladinski pevski zbor. Vsi, ki smo bili od drugod, smo si rekli, da je že samo zaradi petja tega zbora bilo vredno priti v Cerklje Potem je navzoče v imenu našega gibanja pozdravila voditeljica Bratstva Ljubica Zakovšek, razstavo pa je predstavila Katja Miklič.
Gorenjci so menda bolj trdi ljudje in jim ne pride kaj hitro do srca. Tako pravijo. Vsi, ki smo sodelovali pri razstavi, pa lahko rečemo, da niso nič drugačni kot so ljudje drugod po Sloveniji, saj so ravno tako go- stoljubni in pozorni. Lepo so nam pomagali, da smo skupaj postavili razstavo, v lepem številu so si jo ogledali in pokazali tudi svo jo darežljivost. Bogu hvala in vsem dobrim ljudem. Za nami je tako še en lep dogodek in dokaz, da se z lepim sodelovanjem z žu- pnijo da hitro in preprosto postaviti raz- stavo, ki upravičeno nosi ime: Moč volje in ljubezni.

TP in VD

op.: v reviji je bilo besedilo skrajšano

Presenečenje

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je v letošnjem marcu pripravilo razstavo izdel kov in stvaritev svojih članov v Cerkljah na Gorenjskem. Razstavo sem imela možnost opazovati že v nastajanju. Presenečena sem bila na tem, kako je tehnično vse do- bro pripravljeno in organizirano,zato potem tudi dobro in hitro postavljeno z ozirom na številčnost eksponatov in raznolikost le- teh. Skupina je zelo usposobljena in uskla- jena.
V župnijsko dvorano sem prišla z namenom da bom pomagala ob postavitvi, pa sem se ob tem jaz učila ob njihovem delu: nobene naglice in zmede, vse je teklo lepo počasi in gotovo.
Sledilo je odprtje razstave; to je bilo moje drugo presenečenje.Čudovita predstavitev članov Bratstva! Prireditev je navdušila številno publiko in se dotaknila vsakega posebej.
Razstavo si je potem v treh dneh ogledalo še veliko obiskovalcev. Vsi smo bili navdu- šeni nad čudovitimi izdelki. Vsi po vrsti za- služijo občudovanje,saj moramo upoštevati vse napore in prizadevanja, da so nastala.
Vsem želim, da ustvarijo še veliko del, sebi v zadovoljstvo in vsem, da jih bodo obču- dovali še na mnogih razstavah.

Frančiška Prosen, Cerklje

Na Gorenjskem

Bila je lepa spomladanska nedelja. Z željo po duhovnem miru in toplini nas je pot po- peljala v Cerklje na razstavo ročnih del, ki je trud nas, članov KBBI. Z mano sta bila tudi starša.
Rada sodelujem na razstavah. Bila sem zelo vesela, ko sem videla, kako radi naše razstave obiskujejo ljudje odprtih src in z iskrami v očeh. Z Ljubico, ki je vseskozi polna veselega duha,sva si privoščili nekaj lepih in veselih minutk klepeta. Vsem,ki ste pripravljali razstavo, gre vsa pohvala. Naj vam ljubi Bog da navdih in moč za nadalj- nje delo v KBBI!

Stanka Svenšek

Zakaj in kako?

Vsem iz Bratstva, ki smo pripravljali raz- stavo, bo ostala v spominu tudi prisrčna zvedavost predšolskih malčkov iz Marijine- ga vrtca v Cerkljah. Kako jih je zanimalo, kaj imamo v naših 'škatlah', ko smo pripe- ljali opremo in izdelke... Morda bo koga od bralcev zanimalo, kako ti malčki modrujejo.

Zakaj imamo radi naše starše? (razmišljanje sredinčkov)
• ker nam dajo hrano (Luka)
• ker nam kupijo igrače (Gašper)
• ker nas peljejo na izlet in sprehod (Matevž)
• ker nam mamice rodijo še enega dojen- čka, bratca (Matevž)
• ker nas imajo radi tudi oni (Gregor)
• ker za nas skrbijo, nam kuhajo (Matic)
• ker se z nami igrajo. (Tilen)

Kako pokažem mamici, da jo imam rad?
• da jo objamem in dam presenečenje (Maruša)
• da ji dam zvončke (Luka)
• da ji pomagam (Martina)
• da ji daš bonbone, ki jih ima rada (Lara)
• da jo ubogaš (Katja)
• da smo pridni in se zjutraj hitro oblečemo (Ambrož)
• da ji prebereš knjigo, kupiš kaj, pomagaš pospraviti, objameš (Tadeja)
• da ji zmoliš Sveti angel za v nebesa(Vida)

(Povzeto po glasilu Marijinega vrtca)

Romanje k Mariji v Vinje

12. maj 2001

Sodelovanje Bratstva z župnijo sv. Helene v Dolskem je po lanski razstavi ročnih del in stikih potem v letošnjem maju doživelo nov vrh. Iz slik in zapisov nekaterih ude- ležencev - voditeljice Bratstva ter mladih iz te župnije, boste spoznali, kaj je to bilo.

Prek poljan in skozi gozd

Zemlja praznuje življenje. Odeva se v naj- lepša oblačila. Sije v svežem zelenilu trav- nikov in polj. Žari v tisočerih cvetočih bar- vah. Njen obraz je čudovit. Kadar gremo spomladi v naravo,prek poljan in skozi go- zdove, vidimo,kako vse išče pot k svetlobi V vsaki roži, ki cveti, Bog govori, da nas ima rad. V vsaki ptici, ki poje, lahko slišimo njegovo ljubezen. V vsaki roki, ki nas pod- pira, čutimo njegovo skrb. Ustvari tišino okrog sebe, ustvari tišino v sebi! Zazri se globoko v svoje srce! Vrni se k preproste- mu načinu življenja. Živeti preprosto po- meni: Hvaležno uživati majhne radosti, ki jih prejemamo vsak dan.
Prišli smo v naravo. Drevesa, rože, ptice in prijatelji čakajo na nas. Drevesa molče srkajo tišino in sok. Ptice pojejo za nas. Prisluhnimo jim. Na sončni livadi in v gozdu skozi katerega lijejo prameni svetlobe, je lepo.
Sestre, bratje, bodimo odprti drug do dru- gega. Živimo drug za drugega.
Želim vam prijeten dan, ki naj bo prežet z dobrotami naših prijateljev v župniji svete Helene v Dolskem. Pomislimo tudi na dr. Janeza Janeža, ki se gotovo veseli z nami.

pozdravni nagovor pri uvodu v mašo,

Ljubica Zakovšek

Bil je lep, sončen dan - ravno pravšnji za dobro delo, ki smo ga storili za romanje z invalidi v Vinje. Mnogi ljudje sploh ne vedo kako so invalidi lahko polni veselja, rado- živosti in da imajo neverjeten smisel za humor. Res lepo je biti z njimi, saj ti vedno pripovedujejo kakšno zanimivo zgodbo, ki so jo izkusili v življenju. Vesel sem, da sem šel na romanje z njimi in da sem lahko po- magal. Pa še zabavali smo se.
Z Robijem sva bila zadolžena za pomoč in- validki Marjetki. Povedala nama je,da je že od rojstva bolna, od petnajstega leta pa na invalidskem vozičku. Domov sem stekel po kapo, da jo je varovala pred premoč- nimi sončnimi žarki. Pot navkreber je bila težka in pošteno sva se utrudila. Nazaj grede po klancu navzdol nama je Marjetka pomagala z zaviranjem.Po kosilu in družab- nem srečanju pred Pastoralnim domom dr. Janeza Janeža smo se poslovili. Marjetka se mi je zahvalila za pomoč in njene zah- vale sem bil zelo vesel.
Ta dan mi bo ostal v lepem spominu. To je bilo moje drugo srečanje z invalidi. Vsaj malo sem spoznal,kako invalidi živijo. Spo- znal sem, da se jih ni treba bati, ampak jim moramo obzirno pomagati. Lahko bi jih naložili v avtomobile, jih prepeljali do Vinj, ampak vozijo se vedno. Tokrat pa smo skupaj doživeli pot skozi pomladno naravo, se pogovarjali, molili, peli in se veselili. To je bila zame šola ljubezni in medsebojne pomoči.
Mnogi vedo, da so invalidi dobri in prijazni v pogovoru in igri.Upamo,da to ni bilo naše zadnje srečanje z njimi,saj je v naših srcih ostal spomin na most, ki smo ga zgradili, a ne sme ostati prazen. Zahvaljujem se vam da ste prišli v našo župnijo,z nami poromali na vozičkih in berglah ob skromni, a srčni pomoči naše mladosti.
Z Rokom in očkom smo pomagali poromati invalidu na vozičku. Pot je bila naporna, a zelo zanimiva,ker smo se veliko pogovarjali Ko smo se vrnili k župnijski cerkvi, smo si po kosilu privoščili še nogomet in košarko, tudi z novimi prijatelji. Druženje z invalidi je obogatilo našo sončno soboto.
V sobotnem jutru, 12.maja, so hkrati s pri- jaznimi sončnimi žarki v našo župnijo pris- peli tudi romarji. Zbrani v farni cerkvi smo s pesmimi in molitvijo pozdravili Marijo, nato pa se odpravili proti podružni cerkvi Marije Vnebovzete v Vinjah. Na poti smo odgovarjali na mnoga vprašanja romarjev. Zanimalo jih je,katera je ta in ona vas, kaj se skriva za drugim gričem, kdo so ljudje, ki tu živijo, ali so konji ob poti za ježo, kje živi kakšen znanec,čigavo je polje in s čim je zasejano in - kako dolga je še pot. Na postankih pri kapelicah smo se vselej spo- mnili, da romamo k Mariji. Ker je pot proti koncu precej strma,je vsakomur prišla prav roka v pomoč. Pri maši smo darovali svoje vtise, skrbi, prošnje, zahvalo in veselje. Tudi nazaj se je večina podala peš oziroma na vozičkih. Le nekateri, ki težko hodijo z berglami, so se peljali v kombiju. Po kosilu nas je Marija zopet povabila v farno cer- kev. Počastili smo jo s petimi litanijami in ji izročili svoja srca,polna nove topline, sve- žih prijateljstev in besed, ki smo jih podelili na skupni poti. Dragi prijatelji, hvala vam za čudovit dan prijetnega žrtvovanja.
Na romanju je bilo prekrasno že zaradi na- ših gostov - invalidov in bolnikov. Čutiti je bilo neznansko začudenje in veselje nad pomladno podobo naše doline. Ta pogled s hribčka pod cerkvijo je bil res enkraten tu- di zame, saj priznam, da se mi je naenkrat zazdela ta dolina čudovita, čeprav sem jo videl že neštetokrat.
Kljub zunanji drugačnosti invalidov sem ob njih začutil,da odnos ne sme biti površinski saj so besede skrite v stavkih ali pa jih sploh ni - kot pri g. Tonetu. Njemu bi se prav rad zahvalil za to izkušnjo,saj ne mo- re ne hoditi ne govoriti. Tudi požira težko in tudi sluh ima okvarjen. Sprva je bilo na- jino razumevanje bolj slabo, potem pa sem se poglobil v njegove obrazne kretnje in kar naenkrat razumel njegove misli.
Spoznal sem, da so bolniki in invalidi zelo globoki ljudje.Njihove izkušnje so neprimer- no večje kot naše. Križi, ki jih nosijo, so mnogo večji. Prav zato jih bom vedno ob- čudoval, saj kljub telesnim hibam izražajo toliko veselja do življenja, da so nam lahko vsem za zgled.
Drugo majsko soboto smo se zbrali pri farni cerkvi s posebnim namenom -poromati; ne sami, ampak z roko v roki z bolniki in inva- lidi, ki smo jim ponudili svojo mlado moč v pomoč na poti. Začeli smo v župnijski cer- kvi z jutranjo molitvijo in pesmijo, nato pa z veseljem odhiteli na pot,ki so jo prekinjali prelepi odmori. Molili smo desetke rožnega venca, zapeli Marijino pesem in spet zbrali moči za nadaljevanje poti.Trije kilometri so bili precej naporni, zato smo si hvaležno oddahnili, ko smo pred zadnjim vzponom že pozdravili zvonik vinjske cerkve. Maša je bila prelepa, okrepčilo v gasilskem domu po njej pa težko pričakovano. Dalo nam je moči za povratek. V meni je ostal največji vtis, ker sem lahko spremljala vztrajnost invalidov. Ta dan mi je ostal v lepem spo- minu, ker sem jim lahko tudi jaz pomagala.

Urška Kokalj, 7. razred

Jure je bil prikupen majhen deček, poln nagajivosti. Kljub njegovi dobroti mu je kri izredno hitro zavrela. Ko je nekega dne mama šla iz hiše, je Jure odšel naravnost v kuhinjo in si sam postregel iz škatle piš- kotov, ki jo je mama skrbno hranila.
Ko je mama odprla prazno škatlo, je vpra- šala: "Jure, ali si ti pojedel piškote?"
Takoj je odgovoril: "Ne, mama. Niti enega nisem vzel! Ne, seveda ne! Prisegam!"
Razočarana mama se je ujezila: "Učila sem te govoriti resnico, ti pa mi lažeš!"
Jure se je razjezil. Poln jeze je dejal: "So- vražim te. Od doma bom šel in se ne bom več vrnil. Odhajam!"
Jezen je zapustil vas in šel globoko v gozd Utrujen in besen se je usedel na skalo in začel vpiti:"Sovražim te! Sovražim te! So- vražim te!" Zaslišal je odmev svojih besed: "SOVRAŽIM TE! Sovražim te! Sovražim te!"
Jure se je tako ustrašil teh besed, da je stekel domov, se vrgel v objem mami in zakričal: "Mami,strah me je. Nekdo me so- vraži! Slišal sem ga, kako mi je to zavpil."
Mama je takoj razumela,kaj se dogaja. Pri- jela je Jureta za roko in odšla sta v gozd. Jure je pokazal skalo, kjer je sedel in mu je nekdo zaklical, da ga sovraži. Mama pa je Jureta potolažila: "Ne boj se in stori to,kar ti bom rekla!"
"Da, mama," je plašno odgovoril Jure.
"Zajemi sapo in z vsem glasom, kolikor ga premoreš, zakliči: 'Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te!'" In Jure je storil to, kar mu je mama naročila. Takoj se je slišal odmev: "LJUBIM TE! Ljubim te! Ljubim te!" Jure se je zasmejal in poln veselja še močneje za- vpil: "Ljubim te! Ljubim te! Ljubim te!"

Sovražim te! Ljubim te!

"Sam sem, osamljen in nihče se ne zanima zame. Nihče me nima več rad in nikogar ni, ki bi mi pomagal!" Težko je človeku,ki izre- ka te besede, toda prav gotovo vse krivde za tako stanje ne more naložiti na ramena ljudi, s katerimi živi. Biti ljubljen pomeni najprej ljubiti. Pričakovati pomoč pomeni najprej biti pripravljen pomagati. Vsak člo- vek lahko ljubi, prav vsakdo lahko ponudi svojo roko v pomoč. Le pogum in vero po- trebujemo, da spoznamo svoje darove in jih pomnožimo v medsebojnih odnosih.
Kar sejemo, bomo tudi želi. Če sejemo do- bro besedo, prijaznost in veselje,potem bo naša setev obrodila tudi sadove, ki nam bodo vrnili lepo besedo, prijazen pogled in vesel nasmeh.Pogosto se zgodi,da se med našo setev pomeša tudi plevel sovraštva, sebičnosti in hudobije. Ta plevel moramo hitro izruvati in ga požgati.Nikoli ne smemo obupati nad tem, da bo naša dobra setev obrodila tudi dobro žetev. Potrpežljivo mo- ramo čakati na sadove.In če jih ni,če pride slaba letina ali pozeba,moramo sejati zno- va in znova. Prav gotovo bo naša setev dobrote in ljubezni našla primeren prostor za to, da bo vzklila in obrodila sadove. In takrat bo pleve sovraštva le še znamenje nemoči, kajti vsako drobno seme ljubezni, resnice in veselja bo ob času žetve kazalo tako lepe sadove, da se bo pleve skrilo pred to lepoto.
Deklica Jana je vsako jutro na poti od do- ma proti šoli srečevala iste ljudi. Stara že- nica je sedela pred svojo skromno hišico, bližnji kmet je pripeljal mleko do kraja za odvzem, raznašalec časopisov je s svojim kolesom prisopihal mimo nje, nek gospod je s svojim kovčkom čakal na soseda, da se skupaj odpeljeta na delo,pred zadnjo hišo, tik ob šoli, pa so se brezskrbno igrali trije majhni otroci. Sem ter tja je Jana srečala še koga, vendar si je te obraze najbolj za- pomnila. Ko so se srečevali dan za dnem,

se je začela spraševati,zakaj hodijo vedno drug mimo drugega, kakor da bi si bili tujci. Jani so vsi ti ljudje postali že domači in nekega večera se je odločila, da bo nasle- dnje jutro vsakogar, ki ga bo srečala na poti proti šoli, nagovorila s kakšno besedo in mu zaželela lep dan.Navsezgodaj zjutraj - malo prej kot običajne dni - se je odpra- vila na pot. Najprej stara ženica, potem bližnji kmet, raznašalec časopisov, gospod in nazadnje še majhni otroci. Ta dan je srečala še veliko drugih ljudi. Ko je prišla v šolo, je bila vesela in razočarana obenem. Uspelo ji je, kar se je odločila. Toda zakaj ni dobila skoraj nobenega odgovora? Zakaj so jo ljudje le pogledovali izpod čela ali ji skromno pomigali z glavo? Zakaj je gospod s kovčkom sploh ni hotel opaziti? Upala je, da bo na vsa ta vprašanja dobila odgovor naslednjega dne.Tako je hodila Jana vsako jutro bolj zgodaj v šolo in vsako jutro je dobivala več odgovorov. Čez mesec dni je vstajala že pol ure prej, saj je bila neskon- čno vesela, da se je na poti v šolo lahko srečevala s tolikimi ljudmi. Najprej je po- klepetala s staro ženico, ki ji je vsak dan znova povedala, kako prijazno dekle je. Bližnji kmet ji je največkrat povedal, kaj je delal prejšnji dan in kakšno bo vreme. Raz- našalec časopisov ji je pogostokrat le po- žvižgal,včasih pa se je ustavil in ji povedal kakšno nadvse zanimivo novico. Gospod s kovčkom jo je vedno lepo pozdravil in če sosed še ni prišel, se je z Jano prav rad pogovarjal.In kolikor časa je Jani še ostalo do začetka pouka, se je igrala z majhnimi otroci,ki so jo imeli zelo radi in so jo vedno nestrpno pričakovali.Tako je Jana z vese- ljem vsako jutro zgodaj vstala in se napo- tila proti šoli. Sejala je seme dobre besede in prijaznosti in čeprav prvega dne ni vi- dela sadov,je s svojo vztrajnostjo prinesla sadove svojega veselja in dobre volje vsem ljudem, s katerimi se je srečala.
Bodimo pogumni in vztrajni ter se ne bojmo sejati semena ljubezni, dobrote, veselja in prijazne besede. Kar bomo sejali,bomo tudi želi in če se bomo že danes odločili, da začnemo dobro sejati, bomo morda že jutri deležni sadov.

Polona

Lipikon

Verjetno pri objavi izsledkov o dobrodejnih učinkih zmernega uživanja paradižnika niso botrovali pridelovalci teh sadik, čeprav so se zapisi pojavili prav med sajenjem te kulture.
Trditev, da paradižnik dobrodejno učinkuje na zdravje, ni nova. Novo je le to,da trdi- tev dobiva vse več znanstvenih dokazov. Pred kratkim so raziskovalci na različnih koncih sveta objavili, da so v paradižniku odkrili snov, imenovano lipikon, ki daje sadežu rdečo barvo in deluje varovalno pri nastajanju tumorjev in nekaterih rakastih obolenjih.
Raziskovalci so bili presenečeni,ko so videli da so rakaste celice v stiku z lipikonom začele odmirati. Kot je še pisalo v italijan- skem tedniku Panorama, so na inštitutu Bramley v Londonu začeli s prvimi koraki pri vzgoji genetsko spremenjenega paradi- žnika,ki bi vseboval kar največ lipikona. Po en paradižnik na dan pa je priporočila, po pisanju Journal of American Heart Associ- ation, skupina finskih zdravnikov za srce in ožilje. Snov lipikon naj bi po njihovih izsle- dkih preprečevala nastajanje oblog v žilah.

Izo Mavrič

Celjska olimpijka

Od 4. do 11. marca 2001 je bila na Aljaski specialna zimska olimpiada. Sodelovalo je devetinsedemdeset držav, med njimi tudi Slovenija. V slovenski ekipi je tekmovala tudi šestnajstletna Helena Ocvirk, doma Pod gradom v Celju. Domov se je vrnila s tremi odličnimi rezultati, in sicer s prvim, drugim in četrtim mestom. Že pred tem je bila Helena redna udeleženka specialnih olimpiad in je z različnih tekmovanj prinesla že osemnajst medalj.
Na proslavi materinskega dneva, ki ga je organiziralo Moško pevsko društvo Pod gradom,je bila tudi priložnost,da so krajani čestitali Heleni za njene dosežke.Predsed- nik krajevne skupnosti Pod gradom ji je poleg čestitke izročil tudi majhna spomin- ska darila. Vsi krajani so na svojo olimpijko zrli s ponosom, saj so videli, da se da z veliko volje in s pomočjo mentorice mnogo doseči.
Heleni želimo še v naprej veliko uspehov.

Ivan Strmole

Posvet o pritožnih postopkih

Sistem pritožnih postopkov je namenjen reševanju zapletov,ki nastanejo,ko resnič- nost ni v soglasju s pričakovanjem ljudi. Zato mora poskrbeti predvsem za čim bolj- šo in hitrejšo odzivnost pri iskanju odgovo rov in za odkritost do bolnika ter svojcev pri posredovanju informacij. Smisel delova- nja tovrstnega sistema ni v iskanju 'krivca' za vsako ceno, temveč v dostikrat pogre- šani opori in pomoči bolniku. Ob tem se moramo zavedati, da je odpravljanje težav najbolj koristno tam, kjer problem nastane. Veliko težav pa nastane, ker se ljudje ne znamo pogovarjati, ker nimamo poguma povedati resnico ali resnice ne zmoremo sprejeti.
"To je le nekaj najbolj prepoznavnih značil nosti pritožnega sistema,v sklopu katerega v Veliki Britaniji že štiri leta rešujejo prito- žne postopke," je bilo rečeno na dvodnev- nem posvetu v Ljubljani v dneh pred veliko

nočjo. "Ta posvet je bil prispevek pri spre- membah,ki se nam obeta z uvedbo varuha bolnikovih pravic in z namenom, da bi se česa naučili pri izboljšanju našega pritož- nega sistema v zdravstvu, ki je pri nas še precej neučinkovit," je bilo še rečeno na posvetu.
Večina pritožb je povezanih s primeri, ko je kdo umrl ali je ostal neozdravljivo bolan. Ljudje se pogosto pritožijo iz občutka ža- losti, jeze ali nemoči. Z ustrezno usposob- ljenim osebjem ter z odprtim, pravočasnim in poštenim pogovorom bi se tem bolečim sporom lahko izognili. Mnenja o uspešnosti sistema pritožnih postopkov v Veliki Brita- niji niso enoglasna, prevladuje pa mnenje, da sta se skrb in odnos do bolnika po uvedbi pritožnega sistema na vseh nivojih izboljšala.

R. R.

Ozdravljen?

Hvala Bogu,da nisem popoln invalid,čeprav sem bolnik. Kljub večkratnemu zdravljenju- in prav zato - mi nihče ne more zagotoviti, da sem tudi OZDRAVLJEN.
Nič koliko ljudi je še v slabšem položaju. Veliko vprašanje je tudi, koliko bolnikom se bo uspelo izvleči iz te sila neugodne bo- lezni z imenom zasvojenost. Danes me ni sram priznati, da sem, oprostite, preklinjal Center za socialno delo, ki me je poslal na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico "na gri- ču."Čutil sem se ožigosanega, prizadetega zapostavljenega in ničvrednega. Kako ne? Prej odličen vsestranski športnik, član nič koliko različnih organizacij,potem pa "krah!" Na zdravljenje, ali pa boš ob službo! Pristal sem na zdravljenje. Spoznal sem res odli- čne terapevte, psihologe in psihiatre. Vsi so bili dobri in prijazni do mene. V moji še vedno "opojeni" glavi je prihajalo do rahlih prebliskov. Kako močno je name vplival zdravnik v tisti bolnišnici "na griču",s kate- rim sploh nikoli nisem govoril. Vedel pa sem da je invalid na vozičku, in to dejstvo mi je vlivalo neverjetno notranjo moč, voljo in energijo ter mi govorilo: "Tudi jaz bom zmogel!" Še vedno sem bil razvalina življe- nja: malodušen, brez volje in osramočen. Počutil sem se kot majhen, temen delček v mozaiku tega sveta. Toda premik v meni se je zgodil!
Hotel sem sicer povedati nekaj drugega - o čudežu, ki ga je Jezus naredil hromemu beraču.Ta je prej zbiral belič za beličem,da bi si lahko kupil skorjico kruha in preživel. Potem je nanj naletel Jezus in ga ozdravil z besedami: "Vstani in hodi!"
Besede: "Vstani in hodi!" od leta 1942 dvi- gajo bolnike po mnogih deželah, od konca druge svetovne vojne pa simbolizirajo tudi gibanje- Bratstvo,ki ima namen povezovati ter telesno in duhovno dvigati bolnike ter invalide. Marsikdo za bolnike in invalide reče: "Glejte, reveži! Kaj imajo vendar od življenja?" A vendar mnoge bogatijo.
"Vstani in hodi!" Veliko pomenijo te besede Tudi tistim bolnikom, ki smo bili zasvojeni, smo zdravljeni, pa še ne za vedno ozdrav- ljeni. Kdo pa sploh je za vedno zdrav?

Franko Pellaschier

Čeprav je sam težko hodil,se ni pritoževal. Vedno je ohranjal hudomušen izraz na ob- razu in se znal prav ljubko nasmehniti. Ob- žaloval je le to, da ni slišal. Bil je namreč popolnoma gluh.
Vedno sem imela občutek,da je z njegovim prihodom v naš Dom stopil angel. Zdelo se je, da se je Miha zavestno odločil, da bo vsak dan od sončnega vzhoda do zahoda delal samo dobro.Po poklicu je bil cestar in na to je bil ponosen. Če lahko verjamemo v svetost poklica, je on svojega opravljal do konca s predanim služenjem drugim. Njegov dan je bil vedno prekratek.Že zgo- daj zjutraj si ga videl na nogah. Hitel je na delo, za katerega je menil, da ga bo tisti dan treba postoriti.Videli smo ga pometati, grabiti listje, obrezovati živo mejo... Rad je pomagal dekletom na oddelku. V jedilnici je pripravil mize za obroke. Poznal je vse bolne sostanovalce in jih peljal z vozički, kamor so želeli. Predvsem jih je dnevno vozil na fizioterapijo, v delovno terapijo ali na vrt in potem nazaj na oddelke. Imel je nenavadno dober spomin, saj si je vse zapomnil. Po kosilu, ko so navadno vsi legli k počitku, se je tudi sam malce ustavil in zadremal za kakšno urico, potem pa je rad prebral vse tekoče dogodke iz časopisov, ki so mu jih nosili sostanovalci. Iz njega je vela nenavadna duhovna moč in modrost za tako malo šolanega človeka. Rad nam je dajal življenjske napotke; skratka, znal je začutiti človeško potrebo in stisko.
Vedno sem se v srcu hvaležno zahvaljeva- la Bogu, da nam je poslal Miha. Spraševala sem se,kateri je tisti mehanizem v človeku ki sproža toliko dobrote in to tako prepro- sto. To,kar je delal naš Miha,bi lahko delal vsakdo od nas, pa vendar... "Kako, da ne zmoremo?" sem se velikokrat spraševala. Ob njem sem spoznala eno od velikih res- nic,da ni pomembno,kaj delaš, ampak kako in s kakšnim zanosom, srcem in voljo delaš ter opravljaš svoj poklic in kako k delu pri- stopaš ter kako ga izpelješ do konca.
Njegovo glavno orodje je bila metla. Brez nje si ga redkokje videl. Okoljevarstveniki, Zeleni, ekologi... vsi bi se lahko učili lju- bezni in spoštovanja do narave od našega Mihe.On ni veliko govoril,on je raje kar na- redil. Kolikokrat smo ga videli, kako pobira po parku pred Domom odvržene plastenke, pločevinke, vrečke,papir, cigaretne ogorke itd,pač stopnjo kulture mimoidočih,ki se ne

zavedajo, kaj povzročajo s svojimi nepre- mišljenimi dejanji, ko pač odvržejo, česar ne potrebujejo več in jim ni mar, kje to naredijo. Miha ni obsojal, pač pa vdano in potrpežljivo delal. Nikoli ni rekel,da je prišel v Dom počivat, pač pa je rad poudarjal,da je v Domu srečen in zadovoljen. To je bila neverjetna spodbuda tudi nam, delavcem, ker smo njegovo delavnost cenili, in se za- vedali, da nam prostovoljno in z veseljem pomaga pri vsakdanjih opravilih.
V takšnih primerih sem vedno še posebej začutila enost med nami delavci in stano- valci Doma, saj se mi zdi, da tako vsak na svoj edinstven način najdemo smisel živ- ljenja in sobivanja. Ko sem v zgodnjih ju- tranjih poletnih urah prihajala v Dom, je že zalival rože. Navadno sva se pozdravila,za hipec sedla na belo klopco pred vhodom in že mi je stresel kakšno svojo hudomušno. Pobožala sem ga in mu povedala, da ga imam zelo rada in da ga neizmerno cenim. Znal je brati iz mojih ustnic in vedel je, kaj mu govorim, saj sem zaznala iskrico v nje- govih očeh.
V Dom je prišel 13.marca 1995 leta in med nami živel šest let.Letos bi dopolnil devet- deset let, vendar jih, žal, ni dočakal. Nje- govo življenje je začelo usihati v lanski je- seni, ko se je videlo, da počasi, pa vendar vztrajno dogoreva. V duši me je bolelo,ker sem vedela, da je poslednje slovo blizu in ga ni moč ustaviti. Te pravice tudi nihče nima. Velikokrat sem rekla,da se ljudje, kot je bil naš Miha, ne bi smeli starati.
Po jutranjem poročilu sem navadno pohite- la k njemu, se usedla zraven njega na rob postelje in takrat mi je počasi z oslabljenim glasom pripovedoval dogodke iz svojega življenja. Prijela sem ga za roko in vdano poslušala. Potem pa je prišel dan, ko mi ni rekel: "Na svidenje jutri", ampak je le rahlo pomahal z roko in mi tiho rekel: "Zbogom." Korak mi je zastal in kar nisem mogla nap- rej.Ozrla sem se in ga dolgo gledala. Videla sem ga zadnjikrat. Ko je duhovnik bral pri pogrebni maši odlomek iz sv. pisma: "V hiši mojega očeta je mnogo bivališč," mi je prišlo na misel, da bo Gospod Mihu, ki je bil resnično zgleden krščanski človek, gotovo poklonil zlato metlo.Kajti tam bo srečen le, če bo lahko pometal stezice in skrbel za nebeške poljane.
Miha nam je z svojim zglednim življenjem pokazal, da je bivanje v Domu starejših občanov lahko zelo lepo, bogato in polno, seveda, če se odločimo pogumno sprejeti nov izziv sicer drugačnega, vendar prijaz- nega Doma, ki pomaga staremu in bolnemu človeku dostojno živeti naprej. Kdor tudi sam vsaj malce prispeva k tej skupnosti, je zagotovo lahko srečen in zadovoljen.
Miha nam je z zgledom svojega življenja pokazal, da je vsak od nas lahko - kot on.

Vladimira Sladič,

Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a smejo prebrati tudi že odrasli.

(3)

Nekega deževnega dopoldneva so dekleta namesto telovadbe imela samo razgibavanje na hodniku. Tisti teden so namreč ravno popravljali parket v telovadnici. Nato so se pogovarjala.Okrog Katjuše je bil hitro večji krog, profesorica pa se je približala Menči, Blanki in njenima prijateljicama: "Škoda, da dežuje in ne moremo iti na igrišče igrat košarke, ali ne?"
"Saj obstaja še kakšen drug šport kot ko- šarka," je nekam kislo odvrnila Menči. Pro- fesorica se je zasmejala: "Ah,seveda, ti ne maraš košarke. Toda če bi bila tako velika in spretna kot Katjuša, bi pa rada igrala, kaj?" Nalašč je izzivala, saj je opazila, da se Menči izogiba tako košarke kot Katjuše. "Pa bi tudi ti lahko kar dobro igrala,če bi le hotela. Lahko bi bila odličen play maker in bi vodila igro. Tečeš odlično in zelo vztraj- na si, samo malo bolj pogumna in odločna bi morala biti. Več bi morala igrati. Brez vaje pa ni nič! Pa tudi s Katjušo bi morali biti prijateljici. Pri igrah je to, da si igralke med seboj pomagajo, najbolj pomembno. Ampak, kot vidim, ti Katjuša ni pri srcu..."
Menči bi najraje kar odšla, toda ni mogla kam. Jezno je pomislila, zakaj le mora pro- fesorica govoriti prav o košarki in Katjuši. Odgovorila je le: "Jaz raje tečem."
"Ah, seveda, pri krosu si glavna. Ampak pri igrah se naučiš marsičesa,kar ti v življenju pride zelo prav, na primer sodelovanja z drugimi in nesebičnosti. Pri igrah gre vedno po načelu: Vsi za enega, eden za vse."
"Ja,če bi vsi to upoštevali.Pri nas pa mora vedno biti tako, kot hoče Katjuša," so kar planila dekleta.
Medtem so tudi sošolke opazile pogovor med profesorico in skupinico, pa tudi, da omenjajo Katjušo. Radovedno so prišle zra ven. Menči je, da bi preusmerila pregovor, dejala:"Meni se tek zdi veliko bolj pravičen Ali atletika sploh. Vsak lahko pokaže,koliko je sposoben." Takrat pa jo je profesorica prav pomenljivo pogledala in narejeno za- čudeno vprašala: "Sposoben? Sposoben... Hm, kaj misliš, da pri športu gre za ugota- vljanje in merjenje, kdo je bolj sposoben?"
Vmešala se je Sandra: "Ja,kaj pa drugega? Pri atletiki in drugih posamičnih športih se meri, kateri posameznik je bolj sposoben, pri košarki in drugih igrah pa, katera ekipa je boljša oziroma bolj sposobna."
"To pa ne bo držalo. To nikakor ni namen športa. Sploh ne!" je kar privzdignilo pro- fesorico.
"Ja, kaj pa je potem sploh namen športa? Da se naučiš prenesti poraz?"
"Tudi to in to nikakor ni nepomembno. Am- pak zanimivo se mi zdi, da ne veste, kaj v športu sploh merimo. Ali res mislite, da te- lesne sposobnosti?" Obrnila se je k Menči, ki so jo druge sošolke že skoraj odrinile vstran: "Prej si rekla, Menči, da se ti zdi tek bolj pravičen. Ali se ti zdi pravično, da ti tečeš skupaj s Katjušo in drugimi sošol- kami? Ali pa s Franjo?" Vse so se zasme- jale, ker je bilo Franje vsaj še enkrat toliko kot Menči, ki ni vedela, kaj naj odgovori. Profesorica pa je neusmiljeno nadaljevala: "Ali bi bilo pošteno, če bi ti tekla skupaj s predšolskimi otroki?"
"S predšolskimi ne, s sošolkami pa je po- šteno, saj smo enako stare."
"Aha,enako stare," je počasi ponovila njen stavek profesorica.
Menči je že zaslutila, kam 'pes taco moli' - profesorica hoče razvrednotiti njeno zma- go na krosu. Nekaj pa ji ni bilo jasno in je napeto prisluhnila. Pomislila je in z vso pre pričanostjo dejala: "Pošteno je, če tekmu- jejo vsaj približno enaki med seboj. Saj to je logično."
Profesorica pa se ni dala:"Pa ste enako sta re sošolke vsaj približno enake med seboj glede sposobnosti za tek? Različno dolge noge imate, različno močno srce, različno ožilje,različen obseg pljuč... Kaj bi bilo naj- bolj pošteno?"
"Ha, ha, da Menči tekmuje sama s seboj, Franja pa tudi. Samo to bi bilo pa čisto brez veze," se je zasmejala Sandra.
"Ja, dolgočasno bi bilo, zato raje tečemo in tekmujemo skupaj z drugimi, toda nikdar ne smemo pozabiti, da je pošteno le tek- movanje enako sposobnih med seboj. Zato tekmujete po starostnih kategorijah in po spolu: predšolski, nato po razredih, potem mlajše mladinke, starejše mladinke,članice, starejše članice. Podobno tekmujejo fantje oziroma moški. Se katera še spomni česa takega, da se tekmuje posebej?"
Menči se je hitro spomnila: "Ja, invalidi tekmujejo posebej. Zadnjič sem videla na televiziji,kako tekmujejo na specialni olim- piadi. Tekmovali so na invalidskih vozičkih. Zanimivo je bilo videti."
"Točno. Toda celo med invalidi so katego- rije;po vrstah in stopnjah poškodb.Obsta- jajo paraplegiki, tetraplegiki in druge vrste invalidi. Polno kategorij imajo!"
"A zato,da lahko vsi pridejo do medalj?" se je zasmejala Sandra.
"Veš kaj, iz invalidov se ne norčuj! Raje pomisli, kaj vse so prestali in koliko težav morajo v življenju premagati; malo več kot ve. Se spomnimo še česa?"
"Tisti, ki se stehtajo, potem se pa mlatijo, tudi tekmujejo v kategorijah. Boksarji, pa dvigalci uteži..." Odgovori so kar deževali.
"Točno," je bila vesela profesorica. "Ali razumete? Kategorije v športu nam doka- zujejo, da ne merimo sposobnosti, torej ne tistega, kar smo prinesli na svet, ampak tisto, kar smo potem sami s prirojenimi sposobnostmi naredili; torej prizadevnost. To si morate zapomniti enkrat za vselej! V športu morajo biti zagotovljene enake mo- žnosti vsem tekmovalcem, sicer je tekmo- vanje nesmiselno in podobno živalskemu boju. To so vedeli že stari Grki,ki so izumili olimpijske igre. Šport nikakor ni merjenje sposobnosti. Res pa je, da se že pri posa- mičnih športih to pozablja,kaj šele pri sku- pinskih! Glejte, jaz sicer učim telovadbo, toda vedno bom rekla, da so že stari filo- zofi imeli prav,pa tudi,da se iz športa lahko ogromno naučimo za vsakdanje življenje. Prav zato imam tako rada svoj poklic."
"Kaj gresta filozofija in šport skupaj?" je zajedljivo pripomnila Katjuša, ki se je med- tem pridružila. "Saj zato pa je tako v na- šem športu, ker je polno filozofov v njem," se je posmehnila. "Drugi znajo.Malo poživil malo hormonov, krvni doping, ponaredijo rojstne letnice svojih mladincev, pa pobi- rajo medalje."
"Pa se ti zdi to prav? Zakaj so pa potem že toliko športnikov diskvalificirali?" jo je zavrnila Blanka.
"Prav ali ne, kdo pa o tem sploh še razmiš- lja. Pomembno je,da si prvi! Če te ujamejo te pač ujamejo. Par mesecev ne smeš tekmovati, pa kaj?" je Katjuša še naprej gnala svoj prav.
Profesorica je ostro odsekala: "Ne, ni po- membno, da si prvi! Dokler bodo v športu doping kontrole, celo kontrole spola,in do- kler bodo športniki tekmovali po kategori- jah, bom verjela v poštenost ljudi in lepoto športa, sicer grem takoj v drug poklic." Razvnela se je, da so jo dekleta začudeno pogledala.
Menči je medtem napeto pomislila in dejala: "Veste kaj, če ni pošteno, da enako stara dekleta tečemo skupaj, potem so vsa športna tekmovanja nepoštena: smučanje, plavanje, gimnastika; kaj šele nogomet ali košarka."
"Ja, po svoje imaš prav," je zamišljeno od- vrnila profesorica. "V vseh športih so sicer kategorije; posebna tekmovanja po staro- sti ter po spolu. Tudi v skupinskih športih. Najbrž bi kategorij moralo biti še več.Čisto prav je prej rekla Sandra, da je edino poš- teno,če vsak tekmuje s seboj. Res,nobeno športno tekmovanje ni čisto pošteno.Je pa tudi res, da je med najboljšimi tekmovalci, med vrhunskimi, tako majhna razlika v sposobnostih, da imajo tekmovanja smisel. Pa tudi namen športa je predvsem prija- teljstvo med ljudmi, zlasti med različnimi narodi. Pa zdravje si krepimo,zato je šport vseeno pameten in lep."
"Gospa profesor, zadnjič sem brala, da bi morali posebej tekmovati črnci in belci, ker v nekaterih športih zmagujejo samo še črnci. Ampak to bi bil živ rasizem. Kaj pa vi pravite?" je profesorico presenetila Franja. Ves čas je navidez brezbrižno spremljala pogovor, nenadoma pa postavila izzivalno vprašanje.
Pozvonilo je."O tem pa drugič," se je izma- knila profesorica, "pa morda še o čem ..." Dekleta so odhitela, Menči pa se je še za- držala v pogovoru,tako da je skoraj zamu- dila naslednjo uro.
"Oho, mravljica, danes si pa prišla na svoj račun. Filozofija namesto telovadbe. Sta še v odmoru filozofirali ali kaj?" se je vanjo obregnila Katjuša.
"Niti ne, sicer pa mravljice samo delajo in nič ne filozofirajo, če še ne veš," je nepri- čakovano odgovorila Menči.Vse sošolke so se zasmejale, Katjuša pa je odprla usta od začudenja. Enkrat je tudi njej zmanjkalo bliskovitega "zabitega" odgovora.

V. S. (se nadaljuje)

Naslov

Lepo prosim,če mi pošljete naslov žalostne gospe Marije (št. 1, str. 45), ker bi jo rada razveselila s kartico. Mimogrede bi vam rada povedala, da je Prijatelj res dragocen prijatelj. Lep pozdrav!
Spoštovana gospa Majda, dovoljujemo si objaviti vaše pismo.Med najlepšimi dožive- tji v uredništvu so namreč takšna pisma,ki so odmev in takojšen odziv na objavljene članke. Naslov ste prejeli in kot vidimo, s kartico že obiskali gospo v domu. Vaše dejanje je bilo zelo lepo sprejeto z željo po nadaljnjih stikih. Ste pripravljeni storiti še korak več? Vsekakor hvala za vaš zgled!

Ko bom v bolniški

Zahvaljujem se vam za daljše pismo. Nero- dno mi je, ker sem vam vzela precej časa. Jaz bi potrebovala za tipkanje več ur, ker imam težave z očmi. Imam slabo vest, ker vam nisem odpisala. Upam,da niste užalje- ni, ker sem si vas izbrala za zamenjavo za pokojnega invalida, s katerim sem si dopi- sovala.Za Prijatelja pa trenutno nimam kaj lepega napisati. Mogoče bom kaj napisala, če bom kdaj v bolniški. Veste,zelo je žalo- stno,da človek nima časa za takšne stvari ki jih rad počne (dopisovanje s prijatelji, obiski invalidov, branje, šivanje itd.). Ker ne vozim avta (težave z očmi), vsak dan za prevoz na delo in nazaj (avtobus,čaka- nje, presedanje...) porabim skoraj pet ur. Ko pozno popoldne pridem iz službe, sem preveč utrujena in nesposobna za kakršno koli sedeče delo. Ne zamerite, če sem vam potožila, kaj me muči.
Spoštovana gospa Marta! Kadarkoli kdo povpraša kaj glede pokojnih prijateljev, bol nikov in invalidov, ki sem jih dobro poznal, se vendarle potrudim in kaj napišem v pis- mu,ker mi je spomin nanje ena najmočnej- ših spodbud v življenju. Lépo je tudi spoz- nanje,da sem s popolnoma neznano osebo imel skupnega prijatelja,ki je,tako verujem, že pri Bogu. Ni mi vzelo veliko časa, brez skrbi.Razmišljam pa,ali naj odpišem osebno (to pač vedno lahko storim), ali pa smem lepa in zanimiva ter spodbudna pisma kar objaviti v Prijatelju in nanje tu tudi odgo- voriti. Več razlogov govori za slednje. Sam Prijatelj je nastal tako. Misel, da bi lahko s svojim pismom hkrati razveselila več svojih

sotrpinov in sotrpink, je leta 1968 navdih- nila Mimico Pust in še nekaj drugih bolnic, do so spodbudile bogoslovce Misijonske družbe in nastal je Prijatelj. Mislim,da mar- sikdo od avtorjev člankov v Prijatelju raz- mišlja podobno. Prepričan sem,da se nihče noče postavljati, češ,moj članek je objav- ljen, glejte me... Drugi razlog za objavo so nekateri bralci in bralke, ki pravijo, da v tej rubriki iz pisem čutijo največ preproste iskrenosti in življenja. Vse drugo je takoj preveč učeno.
Draga gospa Marta, ne smem napisati, da vam čimprej želim nekaj bolniške, saj bi to bilo zelo nevljudno... Vsekakor pa sem pre pričan,da bi vse,kar bi napisali, bilo vredno objave;vsaj po tem pismu sodeč. Nadome- stilo za pokojnega prijatelja - kaj vse bi se dalo o tem reči.Vsi čutimo izgube,toda za- upamo Bogu in pustimo, da nam on pokaže kdo med živimi naj bo sedaj naš prijatelj, ki bi mu lahko pomagali. Pa misel o tem,da ne morete početi stvari, ki si jih želite... Kako blizu je najbrž večini bralcev in bralk. Hvala, da ste se oglasili!

Z nasmehom

Pozdravljeni vsi KBBI-ijevci! Najprej najlep- ša hvala Ljubici, Rafku in vsem drugim za voščilo ob rojstnem dnevu. Res je, da mo- ramo prejete darove z vso ljubeznijo deliti in podarjati naprej. Žal ne morem priti na duhovne vaje,ker imam predavanja tudi ob sobotah. Vsekakor pa ostanemo povezani v molitvi. Tega nam nihče ne more vzeti in naj ostane za vedno. Vsem lep pozdrav z nasmehom.
Dragi Matej,pismo je bilo že na pogled zelo privlačno in zanimivo (pet različnih barv), pa še lepe misli o molitvi in darovanju si za pisal, da naj bo objavljeno tudi v Prijatelju - z nasmehom. Na misel mi ob tem prihaja besedilo lepe mladinske pesmi, ki smo jo včasih veliko prepevali: "Kristus končno zmagal bo... tega upanja nihče nam vzeti ne more." Hvala!

Poraženec preteklih dni

Sem človek, ki mu trpljenje ni tuje. Sem kristjan in če ne bi bil veren, lahko rečem, da bi bil verjetno že rajni.Sem iz krščanske rodbine in sem bolan že osemindvajset let. Ko sem zbolel,sem bil hiperaktiven. Zmanj- kalo mi je energije in sem padel v depresijo Sedemnajstletnega so me zdravili na krute načine, ki jih je uporabljala takratna trda psihiatrija. Kljub vsemu mi sedaj teče štiri- indvajseto leto delovne dobe. Kolikor je mogoče, sem še vedno dejaven in vedno bolj veren človek.
Dolgo sem si želel, da bi izdal knjižico,da bi tako pojasnil in priobčil svoja razmišljanja. Nikomur nočem soliti pameti, pač pa želim le po svoje izpovedati stvari. Nekaj aforiz- mov,pesmi in esejev so mi že objavili. Tudi vas prosim za objavo.
Spoštovani Jože! Že naslov je zelo nena- vaden in zanimiv,še bolj pa marsikateri od- lomek vaših tekstov. Mislim,da bomo sča- soma lahko objavili vsaj nekaj.Za pokušino bralcem in bralkam samo tale tekst (nekaj pa zadaj pri razvedrilu...)

Malo se je rodilo ljudi,
ki ti iskreno pogledajo v oči.
Res, nekaj jih le ohranja krepost,
toda le takrat, ko gre slabo na dopust.
Večkrat se vprašam, kje je resnica.
Ali ni to le osamljena človeška stezica?
Včasih pomislim, ali je res tak svet,
da če nisi močan in bogat,
ti lahko vsak slabič zavije vrat.
Če hočeš spraviti resnico na plan,
moraš biti resnično močan - ali pa pijan.

Srečanje bolnikov,invalidov in ostarelih v Ihanu

Župnijska Karitas Ihan je ob pomoči župni- ka, g.Silvestra Fabijana,drugih skupin ŽPS, gasilcev in raznih prostovoljcev organizira- la srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih ter vseh, ki so z njimi kakorkoli povezani. Srečanje je bilo na tretjo postno nedeljo popoldan.Pričelo se je z mašo,ki jo je vodil pater Vid Lisjak. Kdor je želel,je lahko pred mašo opravil sveto spoved, med mašo pa je bilo možno prejeti zakrament bolniškega maziljenja. Pri sv.maši smo Gospoda prosili da nikoli ne bi spregledali nobene stiske,o- samljenosti ali bolečine in da bi znali vedno obzirno pomagati ter si med seboj služiti. Pater Vid je ob koncu zapel še Ave Marijo v spomin vsem, ki so bili udeleženi pri sv. maši in v poklon naši nebeški Materi, saj je Zdravje bolnikov.
Po maši je bila pogostitev, na kateri so se naši častni gostje lahko srečali in se pogo- vorili med seboj. Pri spremljanju in strežbi so nam bili v veliko pomoč mladinci, ki so se tako lahko bolje vživeli v položaj vseh, ki jih je bolezen kakorkoli prizadela. V veli- kem številu so srečanju prisostvovale ses- tre Sv. križa iz Male loke; te nas vedno na različne načine podpirajo, za kar smo jim zelo hvaležni. Srečanje je bilo bogato za vse,saj je verjetno vsak od navzočih odšel na svoj dom s toplino v srcu in z občutkom da smo vsi ena velika družina. Bog od nas pričakuje, da izpolnimo njegovo voljo in mu na različne načine pomagamo odreševati svet: eni z darovanjem trpljenja, drugi z molitvijo,tretji s služenjem in pomočjo naj- bolj potrebnim.
To srečanje je bilo prvo v naši župniji,a bo postalo tradicionalno.

Ž. K.

Skrb za bolnike

Ljubezen do bližnjega je temeljna zapoved našega krščanstva. "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!"nam naroča Jezus
Ljubezen pa ni in ne sme biti le prazna be- seda, ampak se mora izkazati v dejanjih. Svojo ljubezen smo dolžni izkazovati vsem, predvsem pa še tistim, ki so bolj nemočni, bolni, ostareli ter so naše pozornosti in pomoči še bolj potrebni.
Nekateri kar lepo poskrbite za dobro teles- no počutje ostarelih in bolnih.Mnogi doma- či žrtvujejo precej časa in sredstev za to, da bi jim olajšali težke dneve. Skrbni ste tudi za zdravstveno nego bolnikov. Vendar to še ni vse, kar morete in kar morate dati svojim bližnjim.
Kristjani se zavedamo, da smo ustvarjeni po Božji podobi in imamo dušo, za katero bi morali prvenstveno poskrbeti. Žal pa to mnogokrat spregledamo. Mnogi sorodniki pozabljajo, da starejši in bolni poleg skrbi za telo potrebujejo tudi Božjo pomoč, ki nam jo Jezus deli po zakramentih. Tako ob vsej skrbi za telo pozabijo poskrbeti za dušo. Vsako leto ena tretjina, včasih celo polovica umrlih v naši župniji umre brez zakramentov. Domači niso poklicali duhov- nika, da bi jim podelil duhovno tolažbo v zadnji uri. Nekateri se izgovarjajo, da niso hoteli vznemirjati bolnika, ker bi mislil, da mora že kar takoj umreti, če pride k njemu duhovnik. Nesmisel! Duhovniki nismo mrliški ogledniki,nismo prinašalci smrti, ampak živ- ljenja.
Zakrament bolniškega maziljenja ni name- njen umirajočim, ampak vsem bolnikom, vsem, ki se jim zdravstveno stanje močno poslabša, so pred težjo operacijo ali pa so samo starostno oslabeli. V primeru, ko se bolnik ne more več spovedati,pa ta zakra- ment celo odpušča grehe.
Zato ne imejte strahu pred obiskom duho- vnika; pravočasno ga pokličite na dom, da z zakramenti okrepi vaše bolne in ostarele. Prav bi bilo, da bi za trajno bolne poskrbeli tudi za redni obisk ob prvih petkih. Bog trka na vaša srca!

Jože Kužnik,

Šentilj pri Velenju (iz župnijskega glasila)

P. Marko Ivan Rupnik v Celju

V soboto, 17.marca, je lanskoletni Prešer- nov nagrajenec, akademski slikar, teolog in filozof, p. dr. Marko Ivan Rupnik v cerkvi Sv. Duha v Celju ob diapozitivih predstavil duhovnost svoje mozaične poslikave kape- le Odrešenikove Matere v Vatikanu.Delo je bilo naročeno leta 1996, kapela pa obnov- ljena leta 1999.
Predstavitev tega veličastnega dela, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II. "izraz tiste teologije dveh pljučnih kril, iz katere lahko Cerkev tretjega tisočletja črpa novo življenjsko silo" (L'Osservatore Romano,15. - 16. november 1999), je navdušila celjske ljubitelje sakralne umetnosti, ki so napolnili cerkev Sv. Duha. Srečanje s slovenskim duhovnikom in umetnikom velikega formata čigar duhovnosti je prvič po revoluciji odprl vrata za razstavo tudi ruski državni muzej v Petersburgu, je bilo nepozabno. Ob dia- pozitivih mozaikov smo spremljali celotno zgodovino odrešenja. Ta vidik odrešenja, veselja in zaupanja je pomembno poudar- jen, kajti kot pravi avtor sam, je zanj te- meljno dejstvo,da se krščanska pot začne s krstom, s popolnim in zastonjskim odpu- ščanjem, temeljno vprašanje krščanstva pa je kakor za Michelangela v svobodni pripadnosti, svobodnem razmerju med Bo- gom in človekom.
Njegovo duhovno umetniško sporočilo nam in svetu zadeva človeka v tisti nespreme- nljivi globini, ki ne pozna tokov časa in va- lov dogajanja.Kdor bi mogel ostati brezču- ten ob tako plemenitem, tenkočutnem in lepem izrazu človeškega duha, je verjetno v svojem srcu že mrtev.
Naj bo ta predstavitev prispevek k boga- tenju našega duhovnega življenja,zapis pa skromna zahvala vsem,ki so nam to drago- ceno duhovno umetnino približali.

mag. Karolina Godina, dr. med.

Teharje, kraj vprašanj in odgovorov

So dogodki, ki za vedno pustijo sled v na- šem spominu. In tako so pustile v mojem spominu neizbrisno sled življenjske zgodbe nekaterih udeležencev duhovne obnove vodstva in sodelavcev Bratstva v Celju, ki sem jih imel priložnost spoznati med našim skupnim druženjem. O duhovni obnovi smo v Prijatelju lahko brali v prejšnji številki. Rad pa bi obudil spomin na tisto nedeljsko popoldne, ko je prišel čas našega slovesa in vrnitve domov. Z Jožefovega hriba v Celju se zelo lepo vidi mesto Celje, na dru- go stran pa se vidi proti Teharjam. Misel je prišla kar sama. Tako blizu smo, slovo je vedno težko,kaj če bi naše druženje neko- liko podaljšali še z obiskom Teharij.Po šte- vilnih stiskih rok in še zadnjih pozdravih, smo se člani "ljubljanske ekipe" podali na pot. Ker nas večina, vključno z menoj, ki mi je bila zaupana vloga šoferja, še ni bila na Teharjah, smo našo pot obogatili z ne- kaj dodatnimi, panoramskimi ovinki. In ko smo že dodobra spoznali okolico kraja, se je pred nami dvignil mogočen spomenik.
Nisem na mestu, da bi preganjal oblake, ki soncu resnice preprečujejo,da bi razsvetlilo našo polpreteklo zgodovino. Zavedam se, da si vse prevečkrat nadenemo sončna o- čala, boječ se,da ti žarki ne bi poškodovali naših oči. Težko je imeti lastno mnenje o dogodkih, ki so tako močno zaznamovali mnogo slovenskih družin in cel narod in ki jih tako različno prikazujejo.Pa vendar se - ne oziraje se na barvo plašča, s katerim si ljudje ogrnemo svoje duše -včasih sprašu- jem: Kdo je večji? Tisti, ki meni, da gospo- duje nad vsem, in za manifestacijo svoje moči udari nemočnega, ali tisti, ki navkljub prejetim udarcem z dvignjenim pogledom ponosno zre v prihodnost?Če že zgodovina včasih noče ali ne pozna odgovora na to vprašanje,ga vsekakor poznate Vi - udele- ženci duhovne obnove. Vsako srečanje z vami utrjuje odgovor,da veličina ne prihaja iz fizične moči, temveč iz srca. IN VI JO IMATE!

Klemen Bergant

Smo lahko vsi srečni?

Na svetu je dovolj sreče, ljubezni, zdravja in miru. Vi, ki trpite in se mučite z vsakda- njimi težavami in pravite, da ste preobre- menjeni, da nimate tega ali onega, ali ne vidite, da je težava v vas samih? Človek želi biti srečen, a živi v zmotnem prepriča- nju,da je sreča nekje zunaj, v materialnem bogastvu, v posedovanju. Hočete jo imeti, hočete biti njen lastnik, pa nič ne naredite zanjo, zato vedno ostajate praznih rok in prazne duše.Sreča pa je v nas samih.Srečo rušimo že v temeljih. Če v sebi pestujemo misel o bolezni in si ves dan ponavljamo, kako nismo srečni,kako nas nihče ne mara, kako se ne bomo nikoli izkopali iz težav - nesrečo privlačimo, kot magnet privlači železo. Če pa nasprotno mislimo o veselju, ljubezni, zdravju,miru in obilju, začuda pri- tegnemo vse, kar je v zvezi s tem razmiš- ljanjem.
Strah je najhujši sovražnik sreče. Vidimo, da bolj privlačimo tisto, česar se bojimo, kot tisto,kar si želimo, kajti dvom je vedno pred upanjem.Vse težave izvirajo iz strahu Strah nas je, da bi izgubili ljubljeno osebo, strah nas je pred nasilnostjo, strah, da nam ne bo uspelo. V vsakdanjem življenju nas je strah zaradi toliko nepomembnih stvari. Vsak izmed teh strahov nas vedno bolj utesnjuje in postavlja pred nerešljive probleme, čeprav jih v resnici sploh ni. Koliko problemov si ustvarjamo s strahom?
Vprašajmo se, od kod izvira strah? Strah ni v nas samih. Ko smo se rodili, ga nismo prinesli s seboj, strah smo pridobili kasneje Že mama nam je vedno, preden smo kam šli, govorila - pazi,da si ne boš kaj naredil, pazi na avtomobile, pazi, da ne razbiješ šipe, pazi, da se ne prehladiš, pazi, da ne padeš na izpitu. Če bo otrok to stalno po- slušal, se mu strah lahko vcepi v dušo in telo in veliko truda bo potrebno, da se ka- sneje otrese vseh teh strahov. Izogibajmo se nepotrebnih strahov in se raje spodbu- jajmo s pozitivnimi mislimi in se ne zastru- pljajmo še naprej z vsemi vrstami strahov. Zaupajmo sami sebi in bodimo samozavestni
V današnjem svetu ga ni človeka, ki ne bi imel težav. Vendar svojih osebnih težav ne moremo primerjati s tistimi, ki jih ima človeštvo dandanes po svetu. Verjetno je potrebno, da človek pade popolnoma na dno, da se zopet s še večjim elanom po- bere in zaživi popolnoma drugače - boljše. Tisti, ki so verni, se prepustijo Božji milosti tisti pa, ki ne verujejo, si morajo najti višji ideal, nadomestek za vero,ki jih ponese k nekemu cilju in jim da življenjsko silo. Vsak tak,ki se bo pobiral iz najgloblje luknje živ- ljenja, bo vse te resnice preizkusil na sebi in bo na koncu vesel, da je to zmogel. Pri- šlo bo olajšanje, neke vrste zmagoslavje.
Če hočete spoznati,kaj je sreča,se morate otresti vseh predsodkov, postati morate nepopisan list. Življenje je sestavljeno iz vsakdanjih porazov, ki pa jih moramo znati prenašati. Vsak poraz,vsak padec naj vam prinese novo izkušnjo in da nove moči za naprej.

Benjamin Žnidaršič

Dežela spreminjanja

Notranjska,za katero dobri poznavalci pra- vijo,da je zamaknjena v lastno notranjost, najbolj slovi po svojem biseru - Cerkniškem jezeru. Slavo o njem je v svet ponesel že Janez Vajkard Valvasor. Ne samo v Valva- sorjevih časih, tudi danes Cerkniško jezero v človeku še vedno zbuja valove domišljije in vabi obiskovalce. Številne gozdne poti, skorajda okrog in okrog jezera, omogočajo tudi tistim, ki ne morejo hoditi, da vsaj za hip začutijo lepoto izginjajočega jezera.
Le slabih petdeset kilometrov je Cerkniško jezero oddaljeno iz Ljubljane. Avtocesto, ki pelje proti morju, zapustimo na odcepu Unec, se peljemo mimo manjšega kraja Rakek, sredi hiš tik ob cesti stoji cerkev Presvetega srca Jezusovega, nato se pe- ljemo do Cerknice,kjer lahko zavijemo proti Cerkniškemu jezeru ali pa se z avtomobi- lom odpeljemo vse do vrha Slivnice.

Jezero s svojo spreminjajočo se podobo kaže tisto silno moč narave, za katero je potrebno veliko razumevanje. Nad njim se bohoti plečata gora Slivnica (1114 m). S svojo izpostavljeno lego sredi notranjske- ga kraškega sveta je že od nekdaj burila domišljijo ljudi. Ta pravi, da so nekoč našle tu svoj dom coprnice s hrvaškega Kleka. Če pa se povzpnemo na Slivnico, je gora najboljše razgledišče za opazovanje vseh sprememb,ki jih Cerkniško jezero nudi skozi vse štiri letne čase.

Verjetno bi bile potrebne ure in ure opazo- vanja, da bi človek lahko ujel vse trenutke spreminjanja jezera. Ko nastopi sušna do- ba, se vode zgubijo v potok Stržen, dno jezera pa se spremeni v travnik. Ob obil- nem deževju misliš, da si na morju, pozimi pa se jezero spremeni v drsališče.
Jezero najbolje poznajo domačini, ki z njim živijo.Že od nekdaj so skušali skrajšati čas poplavljanja, da bi si zagotovili več krme in stelje. Ob največjih sušah pa se v malem še vedno ponavljajo prizori iz preteklosti, ko so v blatnih kotanjah pobirali ujete ribe.

Po jesenskem deževju se začne Cerkniško jezero polniti, včasih pa tudi spomladi, ko se ob obilnem deževju tali sneg. V maju ali juniju začne presihati. Včasih izgine tudi pozimi. Z igro letnih časov teče življenje več kot sto vrst ptičev,ob preletu presega število vrst celo prek dvesto.Nekatere pti- ce tu gnezdijo, prezimijo ali se le ustavijo.
Združba trsja pleše v ritmu vetra, vse do večernega sonca, ko obiskovalec začuti tišino narave in neminljivost življenja.

Notranjska pokrajina vas pričakuje v svoji zamaknjenosti v lepoto in skrivnost življe- nja, ki ga nosi v svoji zemlji. Skrivnostno šepeta svojo govorico. Nevsiljivo in nese- bično govori o sožitju življenja.

Alenka Veber

Nagradna križanka:

Geslo križanke mnogi verniki, zlasti bolniki, lepo izpolnjujete, čeprav morda nikoli ne rešujete križank. Za tiste,ki boste poskusili najti rešitev (geslo na treh barvnih poljih), je vrstni red barv: zelena, rumena, rdeča. Pri vsakem polju črke berite od zgoraj na- vzdol, če pa sta črki v isti vrstici, od leve proti desni.Geslo prepišite na dopisnico(ali karton velikosti dopisnice), prilepite kupon in pošljite do 1.julija na naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana (s pripisom: KRI- ŽANKA). Veliko sreče, nato pa (ponovno) uresničitev gesla!

Nagrade 3/2001:
1. knjiga: Mariji - brezjanski romarji
2. kalkulator
3. kvačkan prtiček
4. avdio kaseta Z.Modreja: Kanček upanja
5. ženski dežnik
6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)
7. obesek za ključe z znakom Bratstva.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2001:
BLAGOSLOV ZELENJA

Nagrajenci 2/2001:
1. Platnen vezen prt: Rezka Kavčič,Bratov Čebuljev 11, 1113 Ljubljana
2. kalkulator: Stanko Kapš, Voljčeva 21 a, 1360 Vrhnika
3. avdio kaseta 'Kanček upanja'; Francka Košnik, Jezerska 60 b, 4000 Kranj
4. knjiga 'Tema in luč trpljenja':Slavka Popek Travnova 20, 4270 Jesenice
5. ročno barvana ruta, izdelek invalidke: Marija Štamol,Šempeter 35a,3311 Šempeter
6. podobice z motivi iz narave:Marjan Pavlič Mrzla planina 35, 8292 Zabukovje
7. obesek za ključ z znakom Bratstva:Milka Škrabec, Nova vas 53,1385 Nova vas

Na sliki je prizor iz življenja moža, ki ga v njegovem mestu imenujejo preprosto: Il Santo (Svetnik). Nosi monštranco z Naj- svetejšim, pred njim na kolenih pa je osel. Povejte:

1. Ime svetnika:
a) sv. Frančišek Asiški
b) sv. Filip Neri
c) sv. Anton Padovanski

2. Kaj dela osel?
a) Zganja trmo in se noče umakniti procesiji
b) Na gospodarjevo besedo poklekne,da bi ga svetnik zajahal in jezdil kot nekoč Jezus
c) Oslov gospodar ne verjame v Božjo nav zočnost v hostiji in se norčuje. Zato svet- nik pravi oslu, naj gospodarju pokaže,kako se ravna pred Najsvetejšim. Osel uboga svetnika.

3. Svetnik se je posebej odlikoval:
a) Kot izvrsten teolog in pridigar, zato je cerkveni učitelj
b) Kot velik ljubitelj živali
c) Kot eden največjih dobrotnikov do revežev.

Pravilni odgovor PP 2/2001: B C B

Vrstni red po 2. kolu pokala Prijatelja 2001 je naslednji:
1.-7. mesto (12 točk): Ana Košir,Ljubljana Boris Rejc,Domžale; Ana Pirečnik, Šmartno ob Paki; Ivanka Zmrzlikar, Kranj; Milena Manfreda,Most na Soči; Tomaž Bric, Dorn- berk in Ana Kerin, Šentjernej
8. mesto (8 točk): Zvezdana Zadnik
Ostali:za 6 točk: 9.-16.mesto;za 4 točke: 17.-19.mesto; za 2 točki: 20.-30.mesto.

Odgovore pošljite do 1. julija na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana
Pravilni odgovor za PP 3/2001:

• A takole se počutijo ptice na drevesu?

• Atek (na vozičku) in hčerka v njegovem objemu.

• Prva stopnja duhovništva - diakon; druga stopnja-duhovnik; tretja stopnja - duhovnik bolnik (slika treh duhovnikov)

• Zakaj odhajaš, sonce? - Saj bom zopet prišlo... (slika sončnega zahoda)

Vrtenje časa

Francka Tronkar,

iz zbirke: Poljubiti življenje