Prijatelj • verski list ljudi s posebnimi potrebami in njihovih prijateljev • št. 3 • junij/julij 2005 • letnik XXXVII • 440 SIT
KAZALO:  <  O   V   Λ 
Urednikova misel Nameni apostolata molitve Le za Jezusom hodimo... Govorijo nam prijatelji: Frida Križanec Zdravstveni delavci Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Naše služenje bratom in sestram Dogodki Črtica - "Narava naredi svoje" Ljudje s posebnimi potrebami Želim si prijatelja Tako odhajajo Zveni modro Ustvarjalni kotiček - bonton Obvestila - nove knjige Razvedrilo, križanka Pokal Prijatelja Ustavljeni trenutki Ovitek zadaj
UREDNIKOVA MISEL
Dragi prijatelji!

»Blizu je Gospod njim, ki so potrtega srca (Ps 91, 15; Ps 33,19).Ali verjamete tem be- sedam ali ne? Če verjamete, čemu se potem grizete?«
»Le kdo si privošči takšno tolažbo?« si morda mislite. Sveta Terezija Avilska, tudi Velika imenovana,in to v enem svo jih najpomembnejših del Pot popolnosti! Gotovo smo vsi,ki 'hodimo v cerkev', že večkrat slišali ta stavek, pa je šel mimo nas. Povabim vas, da si ga nekam zapi- šete in ga vsakič, ko boste spet 'potr- tega srca',pogledate. Med stvarmi,ki jih imam vedno v denarnici, je tudi kakšen listek z nečem, kar bi si rad zapomnil. Upam, da je ves Prijatelj takšen pripo- moček, ki ga večkrat lahko vzamete v roke,ko ste potrtega srca.Pa še kdaj...
Kaj bi takega bilo v novi številki Prijate- lja,kar bi vas lahko dvignilo iz potrtosti? V intervjuju iz Rogatca boste ob Fridi Križanec začutili, kako se da dvigniti iz potrtosti ('Ljubi Bogec').Zamislili in nas- mejali se boste ob pripovedi o 'arcnijah' ki jih je v življenju uporabljal pisatelj Zorko Simčič.Recimo,da je to Prijateljev članek ob 60-letnici konca svetovne morije. V letošnjem 'sprehodu' po sve- tovnih verstvih pod vidikom vere v živ- ljenje po smrti se tokrat ustavljamo pri velikih azijskih verstvih. V rubriki Brat- stvo nadaljujemo pripoved o življenju njegovega ustanovitelja o.Henrika, pre- brali pa si boste lahko tudi o srečanju v Semiču in srečanju z nadškofom Uranom On gotovo zna dvigati ljudi iz potrtosti in jih znova navdušiti za dobro. Prav tako je omenjenih nekaj drugih srečanj, namenjenih bolnikom in invalidom,in prav vsako od teh udeležence dviga. Nekaj pisem je tudi objavljenih, nekaj za raz- vedrilo ... Ne prezrite drobnega bisera v rubriki 'Zveni modro'. Seveda je ome- njena tudi 'menjava papeža',vendar ste o tem mogli brati,slišati in tudi videti že veliko.
Še velikokrat v življenju bomo potrtega srca. Naj vam tudi tokratni Prijatelj pomaga, da boste verjeli, kako vam je Gospod v takih trenutkih blizu!
Vlado Bizant, urednik
 
Fotografiji na ovitku:

naslovnica: litanije v cerkvi Srca Jezuso- vega,Ljubljana-Tabor,foto Tone Planinšek
zadaj: papež Janez Pavel II. v bolniški postelji (iz knjige 'Janez Pavel II. in trpljenje' - v ital.)
Δ na kazalo domov na vrh Δ
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
Junij

  • Splošni:
  • Da bi naša družba z resničnimi dejanji krščanske in bratske ljubezni skušala pomagati milijonom beguncev, ki živijo v skrajni revščini in zapuščenosti.
  • Misijonski:
  • Da bi zakrament evharistije vedno bolj občutili kot srce življenja Cerkve.
  • Slovenski:
  • Da bi Sveto Rešnje telo prejemali z dol- žnim spoštovanjem.

    Julij

  • Splošni:
  • Da bi kristjani upoštevali občutljivost in potrebe vsakega človeka, ne da bi pri tem prikrivali temeljne zahteve evangelj skega sporočila.
  • Misijonski:
  • Da bi vsak kristjan na svojem področju spreminjal družbo in razsvetljeval misel- nost svojega okolja z lučjo evangelija.
  • Slovenski:
  • Da bi se duhovniki in redovniki zavedali, kako njihov zgled mladega človeka lahko pritegne, da se odloči za duhovni poklic, ali pa ga tudi odbije.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LE ZA JEZUSOM HODIMO...
    ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
    5.resnica: Da je človeška duša neumrljiva (nadaljevanje)
    III.
    Ko se boš vsemu odpovedal boš našel radost
    Na Daljnem Vzhodu najdemo nekatera zelo stara verstva, ki pa so živa še da- nes,predvsem versko izročilo hinduizma ki je sad pettisočletnega razvoja. Og- romna večina Indijcev veruje v Boga, vendar mnogi častijo več bogov. Oseb- ni jaz je istoveten z absolutnim. Vsemu hinduizmu je skupen pojem reinkarnaci- je (ponovnega utelešenja), z njim pa je povezan pojem karme, ki pomeni člove- kova dejanja in njih posledice. Plačilo in kazen zanje se prenašata iz enega živ- ljenja v drugo. Vsako živo bitje, od mu- šice do človeka, je namreč sestavljeno iz duše in telesa. Telo je minljivo ogro- dje, duša pa je neuničljiva in se seli iz telesa v telo. To potovanje se začne z najbolj preprostimi oblikami življenja, z odpovedjo pa človek prehaja v vedno višje oblike življenja, dokler ne utone v nirvani, ko se njegova duša spoji z ve- soljno dušo. Mahatma Gandhi je črpal del svoje modrosti iz hinduističnih spi- sov, njegov hinduizem je povzet v za- četni vrstici spisa Upanišade: »Gospod prežame vse, kar se giblje na zemlji. Ko se boš vsemu odpovedal, boš našel ra- dost.«
    Kakor je znano, Indijci sežigajo svoje mrtve.Potresanje pepela po reki Ganges zagotavlja duši nadaljevanje življenja.
    Indijska misel je bila neizčrpna v svojih izvajanjih posebno v šestem stoletju pred Kristusom.Nastale so neštete loči- ne in šole, med katerimi je najpomemb- nejši budizem. Njegov ustanovitelj Buda -Razsvetljeni- zavrača individualno ve- soljno dušo, torej obstoj Boga. Govori o vesoljnem trpljenju in želji po osvobodi- tvi, pri čemer mu pomaga nauk o rein- karnaciji in karmi. Buda naj bi bil peto utelešenje iste osebe. Človek se reši iz kroga reinkarnacij z askezo in s premiš- ljevanjem ter končno preide v nirvano, ki je za budiste popolno izničenje. Člo- vek ugasne in se nikdar več ne bo rodil Prvotni budizem se je kasneje razbil na nešteto sekt, od katerih se nekatere vračajo k veri v absolutno, ki prežene vse.
    Tako se pojavi proti koncu 15. stoletja verstvo Sikhov,in sicer na območju Pa- kistana in v indijskem Pandžabu, kjer je poleg hinduizma že navzoč tudi islam. Sikhi so enobožci. Bog je najvišji, večni in pravi Guru, je stvarnik in je usmiljen. Njegovo besedo razlagajo guruji. Boga ni mogoče docela spoznati, mogoče pa ga je vsaj nekoliko dojeti iz stvarstva in ga izkusiti prek češčenja in premiš- ljevanja. Brez pomoči pravega guruja ni moč uničiti napuha in sebičnosti ter do seči odrešenja, ki je ljubezenska zveza z Bogom.Dokler se ta zveza ne uresniči je posameznik obsojen, da se vedno znova uteleša. V teku stoletij se je sik- hovsko verovanje spreminjalo in se tudi izrojevalo. Neka skupina pandžabskih Sikhov nosi danes med petimi zapove- danimi predmeti tudi bodalo, ki ga znajo včasih dobro uporabiti (primer: umor Indire Gandhi).
    Glavno kitajsko verstvo je konfucioni- zem, ki so ga izoblikovali Konfucij (551 -479 pr.Kr.) in njegovi nasledniki. Učijo, da obstoja prvi vzrok vsega bivajočega v enotnosti z njim pa je utemeljen mo- ralni odnos do tega počela in do ljudi med seboj. Največja krepost in končni cilj vsega védenja je sočutje, ki zahte- va spoštovanje staršev že v življenju in po njihovi smrti. Pokojnikova duša biva na treh krajih:en del gre v nebesa,dru- gi ostane v grobu,tretji prebiva v pokoj nikovi kapelici. Grob je treba vzdrževati in občasno prinašati daritve.
    Šintoizem je skupno ime za vrsto vers- kih navad, ki so nastale v daljnih tisoč- letjih na Japonskem. Bil je animističen. Šintoisti so verovali, da neka živa nad- naravna sila prebiva v stvareh narave, kot so gore, drevesa, živali. Šintoizem se je kasneje prepletel z budizmom in s konfucionizmom.Glavne moralne temelje mu je dal konfucionizem, ko je poudaril družinske dolžnosti in zvestobo, ob tem pa tudi češčenje prednikov. V šestem stoletju po Kristusu se na Japonskem pojavi ločina samurajev, ki se ravna po načelih budizma, zlasti poudarja pomem bnost premišljevanja. Njeni pristaši so predvsem vojaki, saj premišljevanje za- hteva veliko zbranost in disciplino, zato je postal šola vojaških kreposti. Prezi- ranje smrti,ki je značilno za japonskega vojaka, temelji na budistični veri v po- novno rojstvo.
    Zunaj časovnega in zemljepisnega ok- vira pričujočega razpravljanja si bomo zdaj ogledali še islam, čeprav je mlajši od judovstva in krščanstva, katerima bomo posvetili posebno pozornost v nadaljevanjih.
    Začetnik islama, Mohamed, se je rodil v Meki okrog leta 570,umrl pa je leta 623 Okoli leta 610 je začel verjeti,da dobiva od Boga sporočila, ki jih mora razodeti. Ta sporočila so zapisana v Koranu. Tr- dijo, da je le en Bog - Alah, Stvarnik, Vsemogočni, Usmiljeni: "Ni drugega kot Alah in Mohamed je njegov prerok" (Ko- ran 7,157).Ni pa Mohamed edini prerok. So še preroki v stari zavezi in Jezus. Glede posmrtne usode človeka ni najti jasnega pojma o neumrljivi duši. Po smrti pade človek v nezavest in se bo prebudil šele na sodni dan, ko bo odšel v nebesa ali pekel. Takoj po smrti pa gredo v nebesa preroki in mučenci. Ne- besa naj bi bila prijeten kraj,kjer tečejo potoki hladne vode in medu, izvoljeni pa se vesele v družbi lepih žensk. Pekel ima sedem delov: višje nadstropje je za grešne muslimane, ostali deli pa so na- menjeni različnim vrstam nevernikov. Da pa ne bomo krivični, naj povemo, da vsebina islama ni samo v obsojanju "ne vernikov" na tem svetu in v večnosti. V okviru njihovih skupnosti so muslimane odlikovale in mnoge še danes odlikujejo nekatere lepe kreposti: medsebojna pomoč, gostoljubnost, radodarnost, zmernost.
    Breda Cigoj Leben
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    GOVORIJO NAM PRIJATELJI
    Ljubi Bogec

    »Še nikoli v življenju mi ni bilo tako lepo.« Stavek, ki ga je po tridnevnih duhovnih vajah Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov izrekla FRIDA KRIŽANEC, Dobovec 3, 3252 Rogatec, se je slišal kar neverjetno. Da je lahko kdo tako navdušen... Ali pa so težave njenega življenja tako velike,da so bili dnevi du- hovnih vaj - dnevi umirjenosti v molitvi, petju in prijaznosti tako lepi? V začetku aprila smo jo obiskali na njenem domu, kjer živi skupaj s sorodniki, saj svoje lastne družine nima. Na dvorišču so si nas radovedno ogledovale gosi in mlade kozice–razlog za prvi nasmeh.Po že kar običajnem prepričevanju, naj ve,da bo- do ta pogovor brali njej podobni spošt- ljivi in hvaležni ljudje,je stekel pogovor.

    Že nekajkrat smo se srečali: v Škofji vasi, na Mirenskem gradu, Zlatko pa vas je obiskal s harmoniko v decem bru ob vaši življenjski obletnici.
    O,to pa je bilo presenečenje! Ne veste, kakšno veselje ste mi pripravili, posebej zato, ker sem imela takrat bolj žalostne dneve. Drugače pa smo se srečali tudi pri sv. Jožefu v Celju.

    Ali ste zaradi svoje bolezni in sedaj tudi vozička pričakovali sedemdeset letnico življenja?
    Ne, nisem je pričakovala,a »Matilda« je doslej vedno šla mimo.

    Ste že dolgo na vozičku?
    Leta 1991 sem padla in od takrat sem na vozičku. Prej sem pa hodila s pomo- čjo bergel. Voziček sem sicer imela že prej, a le terenskega. »Boksar« sem mu rekla.

    Te dni (op. začetek aprila) posebej pozorno spremljamo sv.očeta Jane- za Pavla II., saj se mu zdravje zelo slabša. Ali tudi vi kaj poslušate po radiu o tem in ali ste bili na kakšnem srečanju z njim ob njegovih obiskih v Sloveniji?
    Vseskozi poslušam. Bila sem na obeh srečanjih v Mariboru. Enkratno je bilo. Tega človek ne more opisati. Na prvo srečanje me je s seboj vzela prijateljica profesorica iz Rogatca,danes že pokoj- na. Spominjam se,da smo bili čisto blizu oltarja, ker smo prišli zelo zgodaj. Tudi »za Slomška« sem bila. Romanje je or- ganiziral naš nadžupnik Andrej Grobelnik Res, enkratno je bilo.

    Ste domačinka oziroma tu rojeni?
    Tukaj sem bila rojena, v tej hiši. Takrat so matere še doma rojevale. Kot otrok sem normalno hodila. Pet razredov os- novne šole sem naredila pri Svetem Roku. Potem sem pa pri trinajstih letih naenkrat zbolela. To je bilo kmalu po vojni, leta 1947. Ostala sem doma. Ne moreš pomagati ...

    Ampak zdravili ste se gotovo kaj.
    Takoj so me peljali k zdravniku. »Jezus, Marija!« - Celje, Ljubljana, Zagreb ... Vsepovsod so me pregledovali in dali svoje mnenje, pomagati pa mi niso mo- gli. Najprej sem bila v Celju, kjer so me dva, tri mesece pregledovali. Potem so me poslali v Ljubljano. Tam so me zdra- vili za kostno jetiko, vendar tudi ni nič pomagalo. Potem sem šla v Zagreb,kjer smo imeli sorodnike.Tam je specialist, star zdravnik, rekel: »Ovakve bolesti još nisam video.« Potem so le dognali, da je to otroška paraliza. Dobila sem neke injekcije in so me dali domov. Še tu sem jih dobivala vsak mesec in celo zopet shodila. V šolo pa nisem šla več. Učitelj mi je nekaj časa prinašal knjige, da sem brala in se učila.

    Ste lahko hodili čisto brez bergel?
    Najprej z berglami, zatem z eno palico, potem pa čisto brez. Z leti so pa prišle druge težave: vnetje sklepov, obraba kolkov, težave s hrbtenico in tako sem zopet prišla na bergle.

    Omenili ste leto 1991 in voziček. Za Slovenijo je bilo to prelomno leto,za vas pa tudi,samo da malo drugače..
    Ja,doma na hodniku sem padla, pri vra- tih. Kar sesedla sem se in samo »hrsk« sem slišala v kolenih. Imela sem tudi pretres možganov. Vsako koleno sem si dvakrat zlomila,a nisem šla nič v bolni- šnico. Zdravnica je prišla in predlagala, da grem tja,pa nisem hotela.Rekla sem: »Bo že bolje. Večkrat padem in vedno se samo od sebe uredi.«Pod koleni sem si dala deščice in jih povila ter samo ležala. Iz dneva v dan je bilo bolje. Pa veste, zakaj sem padla? Ker sem hitela. Tisti dan je g.Stres,naš rojak,imel neko predavanje v Rogatcu in sem želela iti. Sosedo sem naprosila, da bi me peljala tja. Hitela sem, zdrknila in je bilo, kar je bilo. Nikoli več nočem hiteti. Kolikor na- redim, pač naredim, ampak tisto naj bo prav narejeno.

    Če se še malo vrnemo v mladost... Rekli ste,da ste ostali kar doma. Ste živeli ves čas s starši? Imate kaj bratov ali sester?
    Ne, edinka sem. Oče Viktor je umrl leta 1969, mama Justa pa leta 1984. leta. Oba sta bila rojena leta 1898. Le štiri- najst dni sta bila narazen. Mama je do- čakala lepa leta.

    Ali se morda še spomnite kakšne stvari do takrat, ko še niste zboleli, to se pravi do trinajstega leta sta- rosti?
    Imam lepe spomine, a potem je prišla vojna.Oče je bil zaposlen na občini.Ve- dno je moral "rezati na dva noža." Bil je za Nemce, bil je za partizane. Dobro je znal nemško,ker je bil med prvo sveto- vno vojno v avstrijski vojski na fronti, pa še v nemško šolo je prej hodil. Ob koncu vojne pa je bil prostovoljec za severno mejo. To je omenjeno tudi v knjigi, ki jo je o župnijah Rogatec in Sv. Rok spisal naš sedanji župnik, g. Andrej Grobelnik.

    Kaj pa glede vere, verouka, maše – česa se spomnite?
    Oče je bil zelo priden tudi za vero. Rad je hodil k maši.Tako so tudi mene starši vedno učili. Če kdaj nismo mogli iti k maši,smo doma molili rožni venec. Sveti Rok je daleč,Rogatec tudi,včasih je bilo grdo vreme, pa se ni dalo. Naša župnija je Sv. Rok ob Sotli. Kakšne tri kilometre je od tu in na hribu. Sedaj jo upravlja župnik iz Rogatca,ker je premalo duho- vnikov. Tisto, kar dobiš v mladosti, ti ostane vse življenje.Hodila sem k vero- uku in bila pri prvem obhajilu ter birmi, še preden sem zbolela. Prvo leto po vojni je to bilo. Župnik, g.Veranič, je bil med vojno pregnan na Hrvaško, po njej pa se je vrnil in nas lepo pripravil.

    Ste morda tudi v kakšnem društvu?
    Tako je. Večkrat se dobimo v društvu paraplegikov. Dobivamo se tudi v druš- tvu Vizija. Prijateljica, ki je pri paraple- gikih, me je povabila še v to društvo. Rada delam ročna dela in želeli so, da sodelujem. Sedež je v Slovenskih Konji- cah. Dvakrat ali trikrat na leto se sre- čamo.Člani so razne vrste invalidi. »Ne- kaj ti mora manjkati, pa te vzamejo«. (smeh)

    Izdelate pa res lepe stvari. Na steni imate celo zbirko čipk.Na vrhu vidim Marijo, potem križ, srce, metuljčka, rože, ptičke, kitaro, pujska, laboda in hruško. Zanimiva in lepa zbirka! Ne bi si mislil, da se vse to da nare- diti tudi iz čipk. Ste vse to sami na- redili ali je kupljeno?
    Sama sem naredila. Predsednik našega – celjskega - društva paraplegikov, g. Janez Hudej, je organiziral tečaj izdelo- vanja idrijskih čipk. Mislim, da je bilo l. 1992 ali 1993. Zanimalo me je, čeprav nisem bila več prav mlada in sem vede- la,da to ni ravno lahko delati. Imeli smo dvaindvajset ur tečaja, tako da sem se naučila osnov. Potem sem še sama do- ma vadila. Potrebno je kar precej vztraj nosti in vse na tečaju niso vzdržale.

    Kje pa dobite vzorce?*
    V Idriji imam prijateljico,ki je tudi na vo zičku (parapleginja). Poslala mi je svoje vzorce. Imam pa tudi takšne, ki jih še ne obvladam. Morala bi koga vprašati, a tu okoli nas ne vem za nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Najraje kvačkam zu- naj na soncu.Ali pa pletem.To zimo sem veliko pletla, največ za prijateljice.

    Kaj pa na rehabilitacijo v kakšne to- plice – greste kdaj?*
    Paraplegiki hodimo v Laško in Čatež. Tudi plavat grem tam. Zanimivo je iti malo okrog,da še koga spoznaš. Včasih grem kam s paraplegiki. Tisti, ki nimamo svojega avta, se peljemo s kombijem.

    Se kaj spomnite,kdaj ste prvič dobili povabilo na srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov? Kako ste prišli v stik z njim?
    Mislim, da je bilo že leta 1973, ko sem bila v zdravilišču v Laškem. Za veliko noč sem šla k maši. Takrat sem bila 'na berglah'. Nekdo na vozičku me je pred odhodom prosil: »Frida, daj, prinesi mi Prijatelja!« Nisem še vedela zanj. Prav zanimivo se je slišalo. Tam, kjer so bili v cerkvi časopisi, sem vse pregledala in res našla tudi Prijatelja. Kupila sem dva izvoda. Takoj me je zanimalo, kaj je v tej reviji. Ker pa sem imela bergle,nisem mogla spotoma nič pogledati v vanjo. Tako sem se usedla na prvo klopco ali celo škarpo, ne vem natančno, in revijo prelistala.Ko sem po tistem prišla domov sem se takoj naročila nanjo. Potem je pa še druga pošta prišla. Vendar nikoli nisem nikamor šla, ker nisem imela pre- voza. Nisem upala iti tako daleč.

    Kdaj ste pa potem bili na prvem sre čanju?
    Prvo srečanje je bilo,ko sem srečala pri jatelja Toneta v Čateških toplicah. Ne morem se spomniti več, katerega leta je bilo to. Naslednje je pa bilo, ko je Lojze organiziral srečanje v Škofji vasi. Od takrat pa rada hodim na srečanja.

    Najdlje ste bili verjetno takrat na du- hovnih vajah na Mirenskem gradu.*
    Prvikrat sem bila na tridnevnem sreča- nju. Še vedno imam lepe vtise s tistega srečanja na Mirenskem gradu. Ko sem sama v svoji sobici,rada v spominu ob- navljam lepe stvari. Grde stvari pa raje pozabim.

    Kaj pa k maši – ali morete iti? Morda vsaj poleti?
    Težko je. Ne morem priti v cerkev, ker so stopnice. Hvala Bogu, vsako nedeljo sem pri maši na radiu Ognjišče! Tukaj zelo blizu je oddajnik na Boču. Tako ra- dio kar dobro ulovim. Zelo rada grem na romanje na Brezje. Mislim, da sem bila vedno od tretjega srečanja naprej. Pr- vič sem šla tako, da me je teta Marija iz Maribora povabila. Takrat sem bila še mlada. Zjutraj ob šestih sem šla tukaj na vlak in v Maribor.Od tam nas je stric peljal z avtom na Brezje.
    Za praznike vedno pride g. župnik na dom in prejmem zakramente. Pred leti me je prišel na dom obiskat tudi novo- mašnik, g.Jože Prah. Sedaj je župnik pri Sv. Jerneju pri Ločah. Taki obiski veliko pomenijo. Iz naših krajev je kar nekaj duhovnikov in tudi mariborski pomožni škof, g. Anton Stres. Poznala sem se z njegovo pokojno mamo. Večkrat sva bili skupaj v toplicah.

    Bi morda še kaj rekli,kako doživljate odnos ljudi do vas,ki ste na vozičku?
    Veste, kako je: zdrav človek in revež nekako ne spadata skupaj. Veliko laže se pogovorim s kom,ki je tudi na vozič- ku.Marsikaj doživiš na cesti.Če nič dru- gega, ko te ljudje vidijo, takoj na glas ugotavljajo: »Jezusna, gospa, kaj pa se je zgodilo?« Jaz se pa zibljem sem in tja ter jim odgovarjam: »Gospa, pa kaj se je zgodilo?« (smeh). Nekoč me je ustavil policaj in me vprašal, zakaj se z vozičkom vozim po cesti. Odgovorila sem mu: »Zato, ker nimam avta.« Nič ni odgovoril. Zanimivo se je z vozičkom peljati mimo policajev. Pozdravim jih: »Fantje,kako vam kaj gre?« Nekoč sem opazila, kako me gledajo. Vprašala sem če je kaj narobe,pa so rekli: »Ne, samo gledamo vas, kako se peljete ...« To pa je res, da ljudje še vedno 'zijajo', če vidijo koga na vozičku.

    Kaj pa vi – se kdaj kje ustavite in opazujete ljudi?
    Ne,to pa ne. Če plešejo ali pojejo, rada gledam, kar tako pa ne. Včasih že malo opazujem, kako se ljudje obnašajo. Dva prijatelja sta pred leti praznovala zlato poroko. Ona je bila na vozičku, ker je brez nog. Od gostov pa sem bila samo še jaz na vozičku. Povabila me je, da sva se malo zavrteli na vozičku -zaple- sali.Vsem je bilo všeč.Človek se spomni lepih časov mladosti in se malo nasmeji Kakor se ljudje do mene obnašajo, tako se jaz do njih, naj bo revež ali bogat, naj bo profesor ali preprost človek. S Tončekom se pa najrajši pogovarjam.

    Ali kaj poslušate »njegovo« oddajo na Ognjišču?
    Ja, seveda. Že nekaj dni prej me skrbi, da je ne bi zgrešila.Radio Ognjišče imam kar naprej prižgan. Edino, če je takšna glasba, ki mi ni všeč, ga utišam.

    Kakšna glasba pa vam je najbolj všeč?
    Domača. Takšna, da je malo harmonike zraven. Kako ste me razveselili za moj praznik! Veste, jaz nimam ožjih sorod- nikov. Živim z bratrancem in njegovo družino. Tako sem še bolj vesela, če je še komu mar zame.

    Frida, imate bolj redko ime. Morda veste, kako to, da so vas tako po- imenovali?
    Veste, moja mama je bila Hrvatica. Tu smo čisto na meji. Kot dekle je trinajst let služila v Zagrebu.Bila je zobotehnica Za Jernejevo nedeljo je prišla domov na obisk in sem k Svetemu Jerneju k maši. Tisti dan je veliko proščenje v Rogatcu. Mnogo ljudi pride tudi s Hrvaškega.Tako se je leta 1932 na Jernejevo začelo ... Sicer sta se z mojim očetom menda že prej iz otroštva navidez poznala. Frida je po hrvaško Miroslava in krščena sem za Miroslavo.Oče pa je želel imeti nem- ško ime.Frida prihaja iz nemškega imena Friderika, kar pomeni Miroslava.Tako so me krstili za Miroslavo, klicali pa Frida.

    Ali imate še kakšne sorodnike na Hrvaškem po mamini strani?
    Mamine sorodnice,moje tete,nimam več nobene. Tri sestrične so še žive,vendar jih zdaj ne bi več poznala.Že dolga leta nismo bile skupaj. Očetove sestre ozi- roma polsestre so pa še tri žive.

    Morda bi rekli še kakšno besedo o Prijatelju, če ga že toliko let berete? Ste kdaj tudi kaj napisali?*
    Ja,hvala lepa zanj! Nekoč je bilo objav- ljeno eno moje pismo. Že dolgo je tega. Ampak tiste številke nimam več. Pa lep odgovor sem dobila.

    Kaj bi rekli glede zadovoljstva v živ- ljenju?Kaj prevladuje v vašem življe nju:zadovoljstvo ali nezadovoljstvo?
    Zadovoljna sem zato, ker mi je Bogec dal tolikega razumevanja,da lahko sama razmišljam, pa govorim. Težke stvari pa je treba počasi reševati. Veliko mi po- meni prijateljstvo. Koliko je vrednih ne- kaj prijaznih besed po telefonu takrat, ko je človek čisto obupan!

    Torej se z Bogom kar razumete – kljub bolezni?
    Ja, razumem se z njim. Vedno je zraven mene, vedno! Ko grem na kakšno poto- vanje,ga prosim: »Veš,ljubi Bogec, jutri pa grem na pot. Mi boš dal moč?« In mi da moč, da lahko naredim, kar je treba.

    Zanimivo in simpatično se mi zdi, ko rečete »Bogec«. Prisrčno ...
    Ja, saj je prisrčno. Jaz se še z mojima pokojnima staršema tako prisrčno po- govarjam.Ko pridem domov,rečem: "Veš mama, moram ti povedati, kaj sem do- živela." In se tako malo pogovorim. Z Bogom pa tudi.Pravim mu: »Ljubi Jezus, dal si mi toliko moči, da sem lahko šla tako daleč,kjer še nikoli nisem bila.Hva- la ti!« Spomnim se, kako me je takrat za Mirenski Grad spodbujal Lojze Čokl: »Lahko se uredi,če hočeš.« Jaz sem mu najprej ugovarjala, da to ni mogoče in da ne morem iti tako daleč. A Lojze ni odnehal in je prosil kar g. župnika, naj me pregovori za to pot. Potem sem se le vdala in doživela tako lepe dneve.

    Še kakšno misel za konec, prosim.
    Hvaležna sem vsem, ki mi pomagajo na poti in jim želim trdne volje ter poguma. Bog vas živi, prijatelji! Sotrpinom: Ne obupajte, Jezus nas ima rad! Korajžno naprej.

    Mi vam rečemo: »Frida, hvala lepa za vse to, kar ste povedali! Zdaj ste pa vi nam in bralcem ter bralkam prijatelja po darili nekaj lepega. Če nič drugega,tisto prisrčno: 'Ljubi Bogec!'« Nazaj grede smo na hitro obiskali še dve članici Bratstva iz tistega konca: Ivanko Skubi v Rogaški Slatini in pa Matildo Mikolič v Tlakah,že čisto pod Donačko goro. Do- ma sem z veseljem pregledal knjigo o obeh župnijah ('Sopotnica življenja') in med drugim naletel na zapis iz poročila goriškega nadškofa za Sveti sedež. V starih časih je imel jurisdikcijo tudi nad kraji okrog Rogatca.Takole je zapisano: »Štajerci so mirni in učljivi, stanovitni v veri, nekoliko nagnjeni k uživanju in praznoverju ...« Da malo pohvalimo in podražimo vse Štajerce, tudi Frido...

    Na obisku smo bili: Zlatko Novak, Vlado Bizant in Tone Planinšek (tudi slike)

    Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    Ljubezni se učimo v majhnih stvareh

    Ob večerih prebiram knjigo p. Miha Žu- žka Končno zorenje. V knjigi se dotika najresnejših obrazov življenja: bolezni, trpljenja in smrti. Ne z žalostjo in brez- upom, ampak s čudenjem,z upanjem, s šaljivostjo in z neomajno vero v Boga. Zaveda se, da nobeno pojasnjevanje ne more dati odgovora na vprašanje: zakaj bolezen, trpljenje in smrt? Ostane le eno in edino pojasnilo:Zgodi se Božja volja! P. Miha piše: »Nič ne pomaga mižati pred resničnostjo. Bolje je, če se vprašamo: kako novemu položaju dati smisel? Ne skrivam, da se smrti bojim. To je skok v neznano. Nekateri izginejo v Božjo navzočnost, drugi v Božjo od- sotnost. Evharistija je ob naši smrti posebno pomembna, je hrana in moč v zadnjem trenutku.«
    Vedno berem več knjig hkrati.Drugo knji go je napisal kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI.,z naslovom Bog in svet.V 14.poglavju o križu pravi: »Danes se zdi najpomembnejše priza- devanje,da bi s sveta pregnali trpljenje Vendar lahko opazimo, da svet prav s tem postaja trd in resnično hladen. Tr- pljenje preprosto spada k človeškosti. Trpljenje je proces zorenja.Kdor v svo- jem srcu sprejme trpljenje, postane bolj zrel in bolj razume druge; postane bolj človeški.Kdor pa se trpljenju vedno sa- mo izmika, drugih ne razume, postane trd in sebičen.Če rečemo,da je trpljenje notranja plat ljubezni, tudi razumemo, zakaj je tako pomembno,da se naučimo trpeti - in nasprotno, zakaj izogibanje trpljenju dela človeka nezmožnega za življenje.«
    Ali se je res mogoče naučiti trpeti? Mo- rda bo odgovor lažji, če se vprašamo, kako se naučimo ljubiti?
    V 7. poglavju o ljubezni Joseph Ratzin- ger pravi: »Ljubezni se moramo naučiti v majhnih stvareh.Učimo se jo od zgle- dnih ljudi,najprej od staršev,pozneje se jo učimo v srečanjih, ki nam jih prinaša življenje. Učimo se jo v prijateljstvu, v nalogah, ki nas povezujejo z drugimi. Sam o sebi ne bi rad presojal, vsekakor sem se skušal od Kristusove podobe in svetnikov naučiti ljubezni.«
    Vsak dan znova se učim v srečanjih z bolniki. Največ so me naučili tisti, ki so neozdravljivo bolni in se bližajo smrti. Za menoj je bil naporen dan. Bolniki v čakalnici so postajali nepotrpežljivi. Vsak,ki je vstopil v ambulanto, se mi je najprej pritožil, da je moral čakati več kot eno uro. Večina jih je imela gripo. Pripovedovali so mi, kako hudo je, ker bodo morali vzeti nekaj dni bolniškega dopusta, ko pa imajo 'za opraviti toliko nujnih stvari'. Tisti dan se ni pritoževal le en bolnik. Ta ni imel gripe. Ravnokar se je vrnil iz bolnišnice,kjer so ugotovili, da ima levkemijo. Rekel mi je: »Počutim se kar dobro. V bolnišnici so zdravniki naredili vse,kar medicina trenutno zmo- re. Tudi medicinske sestre so bile zelo prijazne. Ko sem prišel domov (op. živi sam), so mi,ne da bi jih prosil,na pomoč prihiteli dobri sosedje.Ne morem verjeti, da v našem bloku živi toliko dobrih ljudi. Prinesejo mi iz trgovine, ena soseda mi skuha, druga opere perilo, tretja očisti stanovanje.« Tega bolnika so poleg zdravil držala pokonci tudi srečanja z dobrimi ljudmi. Čeprav je imel od vseh bolnikov tisti dan najtežjo bolezen, je bil od vseh najbolj zadovoljen. Kako je to mogoče? Rekel je: »Vsak dan mi je dragocen, ne vem, koliko jih še bo. Pri- pravljen sem na vse. Dobro vem, kam grem. Moja pot vodi domov, v Božje naročje. Hvaležen sem svoji mami. Tudi ko je bila že hudo bolna,je šla vsak dan k sv.maši, ne z avtom, z berglo je pre- hodila pot,pol ure dolgo. Ko se je vrnila od maše,je vedno rekla: Ali veš,da sem sedaj bolj zdrava? Nič več me toliko ne boli.« Hvaležen sem svoji mami za zgled trdne vere. Čutim, da tudi sedaj v ne- besih moli zame.«
    Papež Benedikt XVI. je v homiliji 24. aprila letos rekel: »V bolečini, ki je bila navzoča na obličju sv. očeta Janeza Pavla II. v velikonočnih dneh, smo zrli skrivnost Kristusovega trpljenja in se obenem dotaknili njegovih ran. Toda v vseh teh dneh smo se lahko tudi globo- ko dotaknili Vstalega.«
    Doslej še nobenemu kirurgu ni uspelo izrezati križa in trpljenja. Uspelo pa je vstalemu Kristusu trpljenje osmisliti.Ne, nismo sami! Vedno sva vsaj dva:Kristus in jaz.
    Bliža se čas počitnic.Morda vam bo po- čitniški dan polepšala tudi dobra knjiga. Če ne vidite dobro,prosite koga,da vam bo kaj prebral.Naj bo lepo obema! Nikoli ne bom pozabila trenutkov, ko me je mama zvečer vzela v naročje, mi pre- brala pravljico, nato sva skupaj zmolili. Poslovila se je z znamenjem križa na mojem čelu.Za vedno ostanejo pravljice skupna molitev ter materin in očetov blagoslov.
    Janja Ahčin
    Zahvala po obhajilu

    Gospod Jezus,
    hvala ti za sveto evharistijo,
    v kateri nam izkazuješ ljubezen do konca!
    Pri zadnji večerji si se opasal, sklonil
    in učencem umil noge,
    da bi nam dal zgled tiste ponižnosti in ljubezni,
    ki more edina nagovoriti in spremeniti svet.
    Ti si prišel od Očeta kot Služabnik
    in odhajal si s sveta kot Služabnik.

    Jezus, živo navzoč v naših srcih,
    nauči nas, da se sklanjamo k ubogim
    in jim s tvojimi rokami umivamo rane
    telesa in duše.
    Naj se nikoli ne zgodi,
    da bi te pobožno prejemali
    v svetem obhajilu
    in te nato pozabili ljubiti
    v bratih in sestrah.

    Jezus, naš Odrešenik,
    bodi v našem življenju tako močno navzoč,
    da bo vsakdo, ki se sreča z nami,
    začel slaviti tvoje ime
    in bo skupaj z nami zahrepenel
    po tvoji trajni bližini.
    Amen!
    Nataša Ahčin
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LJUDJE S POSEBNIMI POTREBAMI V SVOJEM OKOLJU
    Tudi starost je lahko lepa

    Že dolgo sem v Domu starejših občanov Okrog mene so seveda sami starejši ljudje, tako da jih zelo dobro poznam. Nekateri so ohranjeni, drugi pa bolehajo za raznimi boleznimi in se zdi, da so še starejši,kot v resnici.Ko jih tako gledam se velikokrat spomnim na Ježka, ki je rekel: »Ko se zjutraj zbudim in me nič ne ščiplje, se sprašujem, če sem sploh še živ.« Malo nas mora boleti, dokler se ne razhodimo. Če pa so bolečine hujše, je treba poiskati zdravniško pomoč.
    Spoznavam,da starejši ljudje zelo skrbi- jo za svoje telo,saj je telovadnica ved- no polna. Zavedajo se, da morajo telo razgibati. Kadar je lepo vreme, gredo tudi na sprehod. V Domu imamo mož- nost, da gremo lahko v park ali pa na dvorišče. Pri hoji si pomagajo s palico,v hujšem primeru pa z berglami. Za lase, kolikor jih še imajo,zelo skrbijo.Pri dam- skem frizerju je vedno polno. Tudi oči počasi pešajo, zato mnogi nosijo očala. Pri nekaterih je bolj prizadet sluh, zato marsikateri nosijo slušni aparat.Za zobe pa manj skrbijo, saj ima večina zobno protezo, za katero pa je bolj potrebna le zobna higiena. Tudi zobozdravnika v Domu ni, zato morajo oskrbovanci sami skrbeti za svoje zobe ali zobno protezo
    Vse to so stvari, ki se vidijo. Kaj pa razum oziroma možgani? Teh ne vidimo, saj so skrbno spravljeni v lobanjski vo- tlini in se jih ljudje zato ne zavedajo. Vendar so organ, za katerega moramo skrbeti tako kot za ostale organe. Tudi možgani se s starostjo 'zaprašijo'. Ne- kateri starostniki so dementni ali kako drugače prizadeti ter pozabljajo najos- novnejše stvari.Da bi ta razvoj upočas- nili, moramo možgane primerno obreme- njevati. V Domu je manj priložnosti za njihovo delo. Vsak mora sam poskrbeti za zaposlitev svojih možganov. Gleda- nje televizije ali poslušanje radia je bolj pasivno opravilo. Poskrbeti moramo za aktivno zaposlitev naših možganov.
    Večkrat občudujem Antona Trstenjaka ali Josipa Vidmarja, ki sta še pri devet- desetih letih pisala knjige. Poznam pa tudi gospo,ki je stara že sedemindevet deset let, a se z njo lahko pogovarjam tako kot z vsakim. Sama mi je povedala da redno rešuje križanke,vadi poštevan ko in sešteva ter odšteva razna števila Tako si uri svoje možgane. Starejši ljudje namreč moramo skrbeti tako za svoje telo kot za razum.
    S starostjo se končajo skrbi v službi in z družino. Otroci so si ustvarili svoje družine, tudi vnuki so bolj ali manj sa- mostojni. Z možem sva ostala sama. V spominu imam še njegov stavek, ki ga je rekel na začetku: »Začela sva sama in tako bova tudi končala.«
    Marjana Gliha
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    Oče Henrik in Bratstvo

    VII. poglavje:   Mednarodni
    duhovni pomočnik
    (nadaljev.)
    To ni bil kongres za turiste. Udeležence je čakalo veliko dela. Na programu so bile tri velike teme.Izbrane so bile na posvetu čla nov treh narodov.Prva tema je obravnavala položaj bolnih in prizadetih v današnjem svetu. Če je bil v nekaterih državah precej šen napredek, so druge ostale tam,kjer so bile. Predmet druge teme je bilo dostojan- stvo bolnikov in invalidov, s katerimi se ne sme ravnati,kot da bi bile stvari in ne svo- bodni ljudje. Tretja tema je največ pome- nila za samo KBBI:Če Bratstvo hoče doseči da se bodo bolniki in invalidi zares razvili, potrebujejo,da bo gibanje skupnost bratov in sester. Vsakemu predavanju so sledila razpravljanja v skupinah, njihovi sklepi pa so bili predloženi splošni obravnavi vseh navzočih. Pri vsem jim je dobro pomagala skupina prevajalcev.
    Med enim teh razpravljanj je bil navzoč tudi vatikanski državni tajnik kardinal Villot Oče François, ki ga je spoznal v Parizu in srečal tudi v Lyonu, ga je pred začetkom kongresa šel pozdravit. Kardinal je sam iz- razil željo, da bi se srečal z udeleženci. Ko je prišel,so mu navdušeno zaploskali in na- daljevali z delom.
    Vsi so bili srečni, ker so se kljub težavam z različnimi jeziki marsikaj pomenili.
    Tudi na tem srečanju s tolikimi udeleženci je zbujalo pozornost veselje,ki je odsevalo na obrazih tolikih trpečih. Mlade Italijanke, ki so stregle pri obedih, so očeta Patoisa vprašale: »Kako je mogoče, da so ti ljudje, ki so tako prizadeti, vendarle polni srčne radosti, me, ki smo mlade, zdrave in nam nič ne manjka, si pa ne upamo reči,da smo zares srečne?« Odgovor je bil kratek in pre prost: »To je sad Bratstva!«
    Udeleženci kongresa so bili vsi srečni,ko jih je papež sprejel v avdienci, ki je bila samo zanje. Oče François in njegov škof sta se potrudila, da bi v pismu, s katerim sta pro- sila papeža za avdienco, čim natančneje povedala, v čem je »duša Bratstva«. Bala sta se, da bi papež v svojem nagovoru samo poudarjal dve klasični nalogi vernih bolnikov: molitev in žrtvovanje trpljenja. Vedela sta za italijansko gibanje z imenom "Prostovoljci trpljenja".Morala sta povedati da je Bratstvo nekaj posebnega, resnično drugačnega.
    Kako naj v Vatikanu tako številne bolnike in invalide spravijo v tretje nadstropje? Švi carski stražniki, ki so pri tem pomagali, kaj takega še niso videli.V dvigala je bilo treba spraviti toliko in toliko invalidov na vozič- kih. In nikoli ni manjkalo smeha in vzklikov. Bolniki,ki si še v sanjah niso upali misliti,da bodo kdaj videli Vatikan, so vsi presene- čeni občudovali prostor,v katerega so jih namestili. Koliko nepričakovanega okrasja!
    Končno so bili vsi na svojih mestih, invalidi na vozičkih tik pred odrom,na katerega naj bi prišel papež. Vsi drugi so skušali najti svoje sedeže za njimi. Pred njimi se je po- javil prelat,ki je napovedal papežev prihod. Vsi so se pomirili,ko so videli,da papež pri- haja. Pozdravljali so ga z navdušenim plo- skanjem. Odgovarjal jim je z nasmehom.
    Ko se je papež usedel,ga je verdunski škof pozdravil in se mu zahvalil, da je sprejel udeležence kongresa in s tem nekako vse tiste,ki jih predstavljajo. Navzoči so priha- jali iz dvanajstih narodov.
    Sledil je ganljiv in prepričljiv papežev nago vor, v katerem je s svojo avtoriteto potrdil Mednarodno katoliško bratstvo bolnikov in invalidov; prav táko, kot si ga je zamislil oče François. Navedli bomo nekaj papeže- vih misli:
    »Bog Stvarnik kliče tudi vas, da kot odgo- vorni sodelujete pri lepšanju in izpopolnje- vanju njegovega čudovitega stvarstva. S talenti,ki vam jih je dal, vam jih znova od- kril in naredil rodovitne, boste pomagali,da bo prihodnost lepša,svet bolj poln življenja in človeška družba bolj bratska.
    Človek tega ne more doseči s svojimi moč- mi. Kristus je kot človek s svojim delom, trpljenjem in smrtjo ali bolje povedano - s svojo ljubeznijo do ljudi rešil človeka napu- ha, sebičnosti in smrti. Z njim sodelujete pri tem delu dviganja, reševanja in poraja- nja novega sveta.
    Ko se boste rešili svoje osamljenosti, v ka- tero bi se zaprli zaradi svojih prizadetosti, boste skušali med seboj ustvariti pravo bratstvo in poglobiti medsebojne vezi, da boste združeni reševali težave.
    Pozabljajoč na lastne težave boste pripra- vljeni zanimati se in reševati težave drugih še bolje: skupno si boste prizadevali,da se dvignete.« V tem trenutku je papež dvignil glavo in zaklical: 'Kako nekaj lepega je to! Kako lepo je vse to! Nič ne dvomite,če bo- ste delali drug z drugim, boste živeli tako, kot je zapisano v samem srcu Evangelija.'
    V tem gibanju upanja in ljubezni bodo apo- stoli bolnikov in prizadetih bolniki in priza- deti sami...«
    Preden je papež navzoče blagoslovil, jih je na kratko pozdravil v nemškem, angleškem italijanskem in španskem jeziku. Za tem je v spremstvu očeta Françoisa šel k tistim na vozičkih in vsakemu stisnil roko.
    Šel je še k drugim in pozdravil posamezne, katere mu je oče predstavil. Eden težko prizadetih je na ves glas povedal: »Za po- ročnim dnem je to najlepši dan v mojem življenju.«
    Ko je na koncu pozdravil oba škofa,je sto- pil k očetu Françoisu, položil roke na rame in mu rekel: "Pogumni bodite in vztrajajte!" Za tem ga je objel. Ko so bolniki to videli, so z vsemi močmi zaploskali in se s tem tudi poslovili od papeža,ki je odhajal. Mar- sikdo si je moral obrisati solze,ki so privrele iz oči.
    Poslušajmo Jakoba Beaugéja, ki svojo pi- sano besedo objavlja pod imenom Jakob Lebreton:
    »Na kongresu je bil zame najpomembnejši dan tisti,ki pravzaprav ni pripadal kongresu ko smo obiskali Vatikan.
    Veste, jaz, ki sem bil v prejšnjih časih ko- munist,sem se,rekel bi,slabo počutil v va- tikanski palači.Ko so mi pa nekatere stvari razložili in povedali,kaj vse je na teh zido- vih in marmorju,sem si rekel,da veliko takih ki jih imamo mi radi, ne bi smeli pripeljati v Vatikan: ves ta okras in razkošje bi jih pri- zadelo. Cerkev je jetnica dvatisočletne zgodovine. Ko pa je pred nas prišel Pavel VI., sem začutil, da se je v meni vse spre- menilo. Čutil sem,da je pred nami nekdo, ki nas ima rad. In to me je vrglo iz ravnove- sja. Saj nisem razumel vsega, kar nam je govoril, a nisem prav nič dvomil, da je na odru nekdo,ki nas razume. Nekaj izrednega je vse to! Bil je predvsem prizor za oči in o tem vam govorim jaz, ki sem slep!
    Kar me je najbolj ganilo, je bil trenutek, ko sta se srečala Pavel VI. in oče François. Z očetom nas je v duhu šlo k papežu nad štiristo: invalidi na vozičkih, tisti z bergla- mi, z belo palico slepih ... vsi. Vsi smo šli k papežu in vedeli,da je to naš program, de- lovni načrt, naša jutrišnja pot.
    Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu
    prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)
     
    NAŠE SREČANJE V BELI KRAJINI

    V času od 22. do 24.aprila je v Semiču po- tekalo srečanje Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov. Tudi letos ga je pripravil g.Jože Nemanič iz Metlike. Navzoči smo bili zbrani predvsem člani iz Dolenjske in Bele krajine,nekaj pa je bilo tudi gostov "z vseh vetrov."
    Da naše srečanje ni bilo preživeto kar tako je za duhovno hrano znova poskrbel naš dobri prijatelj in znanec p. Marko Novak. Tako kot na duhovnih vajah za vodstvo in sodelavce Bratstva jo je tudi v Semiču obilno delil. Skrbno je orisal duhovno pot in življenje sv.Frančiška Asiškega.Ta oris,pred vsem pa Frančiškovo življenje nas vedno znova nagovarjata k preprostosti po Fran- čiškovem zgledu in svarita pred slastjo po neodvisnosti, v današnjem svetu še pose- bej pred pojavom neobrzdanega potrošni- štva. Da temu ne podležemo, nas sv.Fran- čišek vedno znova opozarja in svari, naj si ne kopičimo stvari. »Ne živimo zato, da bi žrli (jedli), ampak jemo zato,da preživimo,« je poudaril pater Marko.Frančišek nas torej navaja k zmernosti,predvsem pa k prepro- stosti in uboštvu.Z vsem svojim življenjem nam pravi: "Bog je tisti, ki nas ne bo pustil na cedilu.On nam ni nezvest.Zaupajmo mu!"
    Naše srečanje smo v duhovnem smislu sklenili z nedeljsko sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Štefana. Pri njej so bili navzoči tudi predstavniki skupnosti CENACOLO. Po evharistični daritvi sta nam Aleš in Vili pred stavila pot,kako sta zabredla v svet mamil in droge ter kako sta v tej skupnosti v Medžugorju - pri medžugorski Mariji - našla pot iz krize.
    Tako smo ugotovili, da vsi, čeprav vsak po svoje, nosimo svoj križ. Da pa je breme lažje, potrebujemo tudi hrano za telo. Za slednjo sta izdatno poskrbeli Marijini sestri Edith in Helena. Da se je dober dan,ki nam ga je podaril Gospod, prevesil v še lepši večer,je za dobro voljo poskrbel naš sode- lavec Zlatko.
    Vsakomur, ki je pripomogel k lepemu sre- čanju, iskrena hvala! Bog naj vam povrne, dobri ljudje!
    Tone Kovačič

    Dober glas seže v deveto vas ...
    ... Ta je prispel tudi v moja ušesa. Na po- vabilo znanca me je pot prvič pripeljala v Semič v Beli krajini. Kraj je obdan z značil- nimi hišicami, pozidanimi po stopničastem vznožju Gorjancev. Videti je bilo veliko vi- nogradov in cvetlic,vsa narava pa je bila v sončnem prebujanju pisane pomladne moči Ob prihodu rokovanje - stisk toplih dlani predstavljenih članov iz Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov. Namestili smo se v čudovitem ambientu - v Domu Zveze paraplegikov.
    Dogajanje je bilo pestro. Duhovni voditelj, p. Marko, nam je podal svoje razmišljanje, v pogovoru pa je nato vsak od nas lahko tudi povedal svoje. Zelo globoko smo doži- veli sveto mašo,po njej pa še koncert 'zla- tih glasov iz otroških grl' družine Nemanič. Marsikdo od navzočih je povedal da so mu izvabili solze ganjenosti.Tudi meni! Vabljive dišave iz kuhinje, okusni obroki, skrbni so- delavci... tudi to bo ostalo v našem spo- minu. In pesem čez dan ter v sobotnem 'družabnem večeru'.V nedeljo,ki je bila ne- koliko oblačno vetrovna, je sledilo posebno doživetje maše v župnijski cerkvi nedaleč od našega Doma.
    Čudoviti duhovni vikend je vsem nam pri- nesel duhovno obogatitev in nova prijatelj stva. Kljub težavam, ki zaradi bolezni ali invalidnosti spremljajo življenje udeležen- cev takega srečanja, v teh dneh ni manj- kalo dobre volje in smeha. Drug drugemu smo pripovedovali tudi svoje 'trpeče zgod- be', obenem pa si dajali poguma za nadalj- nje življenje.Dnevi v Semiču ne bodo nikoli pozabljeni. Zato HVALA vsem, ki ste se veselili z menoj in jaz z vami! Posebna za- hvala pa organizatorju srečanja, g. Jožetu Nemaniču iz Metlike!
    Anica Lovšin

    Nepozabno
    Tudi letos je bil dom paraplegikov v Semiču za 'naš vikend' polno zaseden. Lepi nago- vori p.Marka Novaka o življenju v evangelj skem uboštvu po vzoru sv. Frančiška Asi- škega so nam segli do srca, zato smo mu zelo hvaležni.Pa tudi Bogu se zahvaljujemo za lepo vreme, da smo lahko šli v soboto popoldne v naravo na sonce in zrak. Tudi mi smo lahko kot Frančišek izrekli hvalnico Bogu. Vrhunec srečanja je bila zopet so- botna maša, ki so jo olepšali Nemaničevi iz Božakovega. Vnukinje in vnuka so tako lepo prepevali, mamica jih je spremljala na kitaro... Živahno in 'korajžno', nepozabno! Otroški glas še bolj seže v srce in ga og- reje. Bog jih blagoslovi!
    Urška Zupančič

    Kako malo je potrebno...
    Z velikim veseljem sem sprejela lepo karti- co iz Semiča z vašimi pozdravi.Srčna hvala gospod Jože,da ste se spomnili tudi mene!
    Kako rada bi bila z vami, a bolezen me je uničila do onemoglosti.Ko gledam tako lepo kartico s pozdravi, se mi zdi, kakor da sem bila z vami. Pokazali ste mi,da nisem sama, ker ste tudi vi z menoj.Pesnik pravi: "Gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdo srečo uživa sam!" Vi ste srečni,ko sre- čo delite z menoj in jaz v nesreči ter bole- zni nisem sama.Vsaka vaša beseda in vsak vaš obisk mi dajeta upanje za življenje. Za to sem vam res hvaležna.Kako malo je po- trebno,da človeka osrečimo! Ni vse denar. Poštenje in pravica sta veliki vrednoti člo- veštva. Da ima človek čisto vest, da lahko gleda ljudi s odprtimi očmi... Dragi moji pri- jatelji bolniki in invalidi, čeprav smo bolni, smo vseeno lahko srečni, kajti je nekdo, ki nam daje moč.
    Ostanite še naprej tako dobri in vsak po svojih močeh pomagajmo ljudem v stiskah in težavah. Če ne zmoremo z drugim, po- izkušajmo to storiti vsaj z lepo besedo ali s prijaznim nasmehom. Takrat bo vaše živ- ljenje srečno. Vaša duša in srce bosta ve- sela. Imejmo se radi! Bog vas živi!
    Merica Plut, Metlika
     
    Neizmerno potrebni
    Srečanje z nadškofom Uranom
    Vedno se je lepo srečati s človekom, ki ti je naklonjen.Kaj pa če ta postane nadškof? Bo še tako domač in naklonjen? Nadškof Alojz Uran nam je v torek, 17. maja 2005, na prvem "uradnem" srečanju s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov zagotovil, naj se prav nič ne bojimo. Med drugim je izrekel pomenljive besede: »Kolikor bo v moji moči, bom storil vse, da bo Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov lahko oprav- ljalo svoje poslanstvo.« Naj bodo zapisane kot zagotovilo naklonjenosti, pa tudi kot naloga za Bratstvo,ki ima svoje pomembno poslanstvo in Cerkev računa nanj.
    Blizu petdeset članov in sodelavcev se nas je tisti majski torek popoldne zbralo na Ta- boru v Ljubljani. Nadškof je najprej osebno pozdravil prav vsakogar, nato pa smo vsi skupaj pozdravili Marijo z majsko pesmijo. Potem je dragega gosta v imenu vsega Bratstva pozdravila Ljubica Zakovšek ter se mu zahvalila za obisk.Med drugim je de- jala: »Velikokrat smo se srečevali, ko ste bili še pomožni škof. Danes prihajate med nas v drugačni vlogi. ... V lanskem oktobru vas je pokojni sveti oče Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in met- ropolita.Verjetno vam ni potrebno posebej povedati,kako smo bolniki in invalidi rado- stno sprejeli to imenovanje. Spremljale so vas naše molitve, za vas smo darovali svoje trpljenje.« Zaželela mu je še Božjega blagoslova in Marijinega varstva, izrazila željo, da bi se še naprej mogli čim večkrat srečati, ter mu zagotovila molitveno pod- poro nas vseh. Nato je na kratko predsta- vila gibanje, njegovo zgodovino po svetu in v Sloveniji, življenje naših skupin in tudi naše bližnje načrte glede srečanj, statuta in izgradnje prizidka k domu na Zaplani.
    Nato je duhovno vsebino in temelj Bratst- va,našo molitev in duhovne vaje predstavil duhovni pomočnik ter zaključil z mislijo: »V Bratstvu se spodbujamo, nikdar pa priga- njamo. Kot Kristus hodimo po križevem po- tu življenja, včasih tudi pademo, a vedno znova slišimo Jezusove besede: 'Vstani in hodi!' ter gremo naprej.« Nato smo zapeli našo himno in nadškof je kot dober pevec krepko sodeloval.
    V svojem nagovoru nas je najprej spomnil, da je prav ta dan (17. maj) obletnica pri- hoda sv. očeta Janeza Pavla II. ob prvem obisku naše domovine v letu 1996. Obudil je spomin na tiste čudovite dneve in na mnoge dobre posledice obiska. Papež je s svojim prihodom vplival zelo pozitivno na slovenski prostor. Ljudje so na splošno ču- tili,da se dogaja nekaj novega.Tiste dni se je uresničevala misel sv. Janeza Vianeya: »Duša,polna milosti, je kot večna pomlad.« Čutili smo,kako sv.oče izžareva Božjo milost
    Tako kot k nam v Slovenijo je papež Janez Pavel II. pogumno šel v mnoge dežele sve- ta. Lahko rečemo, da je uresničil Jezusove besede in ponesel evangelij do konca sve- ta. Nadškof nas je tudi spomnil,kako je sv. oče dejansko največ naredil takrat, ko ni več mogel govoriti.S svojim zgledom je člo veštvu povedal, da je človekovo življenje vredno in dragoceno tudi takrat, ko si bo- lan ter ne moreš na zunaj ničesar pomem- bnega več napraviti -seveda če ga popol- noma združiš s Kristusom za blagor drugih ljudi.
    To sporočilo je bilo navzoče posebno pri zadnjem slovesu. Nadškof nam je povedal, kako ga je pretreslo,ko je prišel v vatikan- sko baziliko, da bi še zadnjič pozdravil sv. očeta, ki je ležal v krsti pred oltarjem. V hipu se je spomnil svojega škofovskega posvečenja, ki ga je prejel v Rimu. Približ- no na tistem mestu, kjer je sam ležal med obredom škofovskega posvečanja,je sedaj ležal sveti oče na mrtvaškem odru.
    Škofovski prstan,ki mu ga je podaril sv.oče ga bo vedno spominjal na tisti dan in na svetniškega papeža. Obudil je tudi spomin na sam pogreb,posebej na evangeljsko knji go na papeževi krsti, ki jo je veter listal in nazadnje zaprl ter premaknil na levo stran krste, prav nad papeževo srce. Tako je obstala do konca maše. Prav tako nam je povedal o svojem obisku pri svetem očetu v decembru, ko se mu je šel zahvalit za imenovanje ter se je mogel z njim četrt ure pogovarjati »na štiri oči.« Ob koncu pogovora mu je sv. oče podelil blagoslov. Pokleknil je predenj in ob blagoslovu čutil, kako se ga dotika svetnik. To je bil blago- slov resnično svetega očeta in močna spo dbuda v novi službi.
    Nato nam je povedal,kako že čuti težo slu žbe nadškofa, saj zaradi številnih srečanj in sestankov komaj kdaj še more obiskati kakšnega bolnika,kar je prej rad storil.Tudi ni prezrl besed v pozdravu voditeljice Bra- tstva: »Delamo drug z drugim in ne drug za drugega.« Povzel jih je in nam ob koncu nagovora dejal: »Upam,da bomo še naprej povezani. Kolikor bo v moji moči,bom storil vse, da bo Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov lahko opravljalo svoje poslanstvo Vem, da prav preizkušani bratje in sestre najmočneje pričujejo in najbolj pokažejo smisel človeškega življenja.
    Velikokrat se bolezen vidi tudi navzven, vedno pa ne. Poleg telesnih in duševnih bolezni obstajajo namreč tudi duhovne bo- lezni,ki so še hujše.Gre za duhovno revšči- no in notranje rane ljudi, predvsem pa za veliko prestrašenost sodobnega človeka. S prestrašenim človekom pa je lahko mani- pulirati in hudobni duh danes nima težkega dela. Prestrašen človek se oprime vsake bilke. Ljudje danes bežijo v omamo ali ak- tivizem, da ne bi bili 'sami s seboj'. Zato je Bratstvo, ki ga vi ustvarjate med seboj, eno izmed sporočil krščanstva današnjemu času. Bodimo povezani med seboj v skup- nem darovanju svojega življenja in trplje- nja, svojih bolečin za rešitev tega sveta!
    Bog nam je v svojem času poslal papeža Janeza Pavla II., ki je v šestindvajsetih le- tih Kristusa ponesel do konca sveta. Sedaj nam je dal papeža Benedikta - Blagoslov- ljenega, ki izhaja iz vodila sv. Benedikta, utemeljitelja zahodne civilizacije: MOLI IN DELAJ! Novi papež je poslan,da bi sporoči- lo Jezusa Kristusa posredoval današnjemu svetu. Svet je v novem veku najprej obrnil to Benediktovo geslo v: DELAJ IN MOLI!, potem pa v: DELAJ IN DELAJ! Papež Bene- dikt sodobnemu svetu ponovno pravi:MOLI IN DELAJ! Bog nam vedno daje takšne pa- peže in škofe, kot jih potrebujemo.
    Bog vam daj, da bi mogli z vsakodnevnim sprejetjem svojih preizkušenj čutiti, kako ste neizmerno potrebni in kako opravljate izredno poslanstvo!«
    Nadškofu Uranu smo potem zastavili nekaj vprašanj, ki pa niso bila osebna, saj smo o njem lahko že marsikaj prebrali, pa tudi mnogi se z njim osebno že dolgo poznamo. Nanašala so se na vero v sodobnem svetu Njegove odgovore bi lahko strnili v prego- vor: »Brez vere - ni mere.« Če ni odnosa do Boga, se rušijo tudi odnosi med ljudmi.
    Srečanje smo zaključili z bratsko pogostit- vijo in petjem ter osebnim pogovarjanjem z nadškofom.Čisto zares smo vzeli njegovo šaljivo povabilo: »Sedaj me imate med se- boj ...« Sicer pa to povedo tudi slike.
    povzel: v. d.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    NAŠE SLUŽENJE BRATOM IN SESTRAM
    K Mariji

    Na prvo soboto v maju smo se prijatelji že osemnajstič zbrali pri viškem pokopališču z namenom,da poromamo k Mariji v Leščevje in nato še k sestram na Dobrovo. Naše ro- manje smo posvetili poživitvi misli na evha- ristijo med nami in uspehu delovanja škofi- jskih pastoralnih dnevov.Lep je bil sprejem pred cerkvijo,ko so nas pozdravljali zvonovi skupaj z župnikom tudi ansambel »Delta« in pa dobrote, ki jih je pripravila župnijska Karitas.
    Bogato doživeta je bila sveta maša. G. Svetko,ki je vodil daritev, je v pridigi pou- daril, da smo dragocen Božji dar. Dejal je: »Spet ste poromali k Mariji, kamor ste se prišli zahvalit in obenem poprosit za nada- ljevanje svoje poti,ki je dostikrat trnova in težka. In vendar je vsak izmed vas drob- cena lučka, ki sveti. Skupaj pa ste velik plamen, ki izžareva ljubezen. In glejte, vi upodabljate Kristusa, z njim trpite in s tem opogumljate nas, zdrave, ter nas učite ži- veti. Hvala vam, ker ste prišli! Če ne bi bili prišli, bi bilo to svetišče zdaj prazno.« Že večkrat in tudi letos se je dež vlil ravno takrat,ko smo imeli streho nad glavo. Dru- gače pa je bilo sončno in toplo,še posebno takrat, ko smo na sestrskem dvorišču peli litanije Matere božje. Vodila sta jih g. Miro Šlibar in naša organistka Urška Nemanič. Spomnila sem se, da je na prvih osmih ro- manjih z nami bila še s. Mihelangela. Čas hitro mineva in letos sem imela občutek,da jih je kar nekaj poznanih manjkalo,nekaj pa je bilo novih. Spomnili smo se vseh, tudi tistih, ki so že v večnosti.
    Vsem, ki so romanje pripravili, vodili in ali pri njem sodelovali, smo iz srca hvaležni. Hvala, da smo se tudi letos počutili tako domače!
    Okrepčani s kruhom močnih in z utrjenimi prijateljskimi vezmi smo se vračali domov, pod Marijinim varstvom pripravljeni še na- prej sprejemati vsak svoj vsakdanji križ in biti sončen žarek, ki v ta svet prinaša več toplote. Upam,da se ob letu spet snidemo.
    Tatjana in Boris Žužek, Tončka Korošec

    Še nekaj vtisov
    Romanja z invalidi smo se udeležili prvič.Bi- li smo polni pričakovanj. Po začetni molitvi smo krenili na pot.Na čelu je romala Marija naša vodnica.Sledila ji je papeška zastava in procesija invalidov s spremljevalci. Tudi mi smo peljali vsak svojega novega prija- telja.Med potjo smo se pogovarjali in molili rožni venec. Dan je hitro minil. Veseli smo bili spoznanja z novimi prijatelji in njihove- ga toplega sprejema.Sprejeli so nas medse tako, kot bi se že dolgo poznali.
    Iz vsega doživetega, bogatih besed homi- lije, pogleda na srečne obraze ... se je iz marsikaterega očesa utrnila solza veselja. Upamo, da se bomo še kdaj srečali in tudi skupaj poromali.
    Primož, Silvo, Jožica, Tadeja, Meri
     
    Prijateljstvo združuje

    V soboto, 5. marca 2005, smo se zbrali pri prav posebni sveti maši v Šenčurju pri Kranju. Posebna je bila zato, ker je pri tej sveti maši škof Glavan podelil misijonski križ našemu prijatelju Nacetu Volčiču.Nace bo tri leta kot laiški misijonar pomagal na misijonu v Barilochah v Argentini. Tam de- luje lazarist Branko Jan, ki je precej let kot bogoslovec in nato kot duhovnik sodeloval pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Z invalidi je večkrat letoval tudi v Lignanu v Italiji.
    Nace – novi laiški misijonar - se je z bolniki prvič srečal na našem vsakoletnem sreča- nju na Raki.Prav takrat smo iskali nove so- delavce za pomoč pri letovanju na morju in Nace je bil takoj za to. Pridružil se nam je na pripravah,kjer smo se zbližali vsi sprem- ljevalci in že je bilo tu letovanje v Bibionah v Italiji. Navduševal nas je s svojimi iskri- vimi pripombami in humorjem, z vso vnemo novinca pa je skrbel za Staneta.Moram re- či,da sta se ravno prava dva našla skupaj za dolge pogovore. Nace je v zadnjih dveh letih prehodil pomembno pot v svojem živ- ljenju. Na njej se je prek misijonarjev ter srečanj bolnikov in invalidov srečal tudi s karizmo svetega Vincencija Pavelskega, ki ga je močno prevzela in navdušila. Tako je Bog počasi usmerjal njegovo pot:po zgledu svetega Vincencija delovati na misijonu ob Branku Janu.
    Tisto soboto v marcu je bil tako za vse nas poseben dan. Veseli smo bili ob Nacetu, ko je v sobotnem popoldnevu prejel misijonski križ in svečo - znamenje luči, ki naj jo pri- naša ubogim, s katerimi se bo srečeval pri svojem delu na misijonu.Istega dne dopol- dne pa je Bog upihnil misijonsko luč misijo- narju lazaristu Franciju Pavliču,ki je deloval na visokoležečem misijonu v Boliviji. Res, samo Bog ve za naša pota! Spomnimo se obeh v naših molitvah!Prosimo Gospoda za mir Francijevi duši in za blagoslov Naceto- vega misijonskega dela!
    Martina Logar
    Oblij me z voskom večnih plamenic

    Kadeča bakla sem in moral bi svetiti.
    Tema razjeda dušo in srce,
    kot nori hodijo okrog ljudje.
    Jaz moral bi temo in noč prevpiti.

    Kadeča bakla sem in moral bi svetiti.
    Oblij me z voskom večnih plamenic,
    naj zažarim, predrem temo kot krila ptic,
    da z lučjo koga mogel bi rešiti.

    Oblij me z voskom večnih plamenic,
    naj bom svetilnik, ki razžarja noč,
    naj bom popotnikom, ki begajo, v pomoč,
    da bodo videli do večnosti stopnic!
    Odon Peterka, iz zbirke: Samotna pomlad
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    DOGODKI
    To je zmaga,ki premaga svet - naša vera

    S svojo neomajno vero je zma- gal in osvojil ves svet tudi naš dragi rajni papež Janez Pavel II. Ko vsi ocenjujemo njegovo dejavno obdo- bje, obujamo spomine na srečanje z njim ter se njemu in Bogu iskreno zahvaljujemo za vse, kar smo prejeli po njem. Tudi mene hvaležnost priganja, naj dodam nekatere svoje izkušnje.
    Bilo je še l.1968, ko nas je rimska vodička, fokolarina iz katoliške agencije »Inkontri Romani« na avdienci pri papežu Pavlu VI. opozorila na mladega škofa, ki je stal pri oknu, obdan z mladimi študenti teologije. Rekla nam je:"Oglejte in zapomnite si tega izrednega škofa iz preizkušane in preganja- ne Poljske,ki tu na Zahodu trpi, ko pri vsej verski svobodi vidi prazne cerkve!"
    Nekaj let za tem smo na Dunaju spremljali spravni obisk poljskega primasa kardinala Višinskega po nemških deželah, vedno v spremstvu mladega kardinala Karla Wojtila. Prepričana sem bila, da gre za tistega »znanca« iz Rima. V meni se je utrjevalo prepričanje, da bo naslednji papež Poljak. Zato je bilo moje veselo presenečenje ob njegovi izvolitvi toliko večje. Njegov prvi nastop, pozdrav in predstavitev imam po- sneto in me je nekako spremljalo ves čas njegovega papeževanja. Sledila sem nje- govim apostolskim potovanjem. V duhu in po radiu sem prisostvovala slovesnostim, posebno svetim mašam z množičnimi ude- ležbami po vsem svetu. Dnevno sem po- slušala vsaj po tri oddaje Radia Vatikan in sproti kupovala in študirala vse, kar je za- čel v takem obsegu pisati, da ni bilo moč dohajati.
    Osebno sem se udeležila njegovega prve- ga obiska v Nemčiji v Münchnu novembra 1980.Tam sem se glasno navduševala nad njegovo pedagogiko in občudovala njegov pedagoški pristop v nagovoru. Na vožnji domov sem prebirala vse govore v poseb- nih izdajah in zasledila 'pritisk' nemških ško fov,naj izda tretjo fatimsko skrivnost. Zelo mi je bil všeč njegov kratek, moder odgo- vor v Jezusovem in Marijinem stilu, samo: »Molite, molite, molite!«
    »Izražam vam globoko hvaležnost za vse molitve in trpljenje, ki ga darujete zame. Zagotavljam vam,da sem v molitvi na po- seben način združen z vsakim človekom, ki je na invalidskem vozičku ali na bolniški postelji. Človek ob srečanju s trpečim bra- tom ali sestro čuti,kako bedne in nezado- stne so vse besede, ki jih more izustiti v primerjavi z neslišno govorico in pričeva- njem prizadetega človeka.«
    Janez Pavel II.
    ob obisku Čenstohove na Poljskem
    Kmalu za tem sem se ponesrečila,zato sem se romanja na njegov obisk k Sv. Emi v Krko na Koroško, 27. junija 1988, udeležila med invalidi. Že to, da so nas povabili kot papeževe posebne ljubljence, je vsem in- validom zelo dobro delo. Srečanje so nam omogočili z zares pohvalno organizacijo. Nas, 'vozičkarje', so 'postrojili' v prvi vrsti, ob kateri je bil dostop na mogočno tribuno Nad nami so začeli brneti helikopterji z varnostniki, s papežem in njegovim sprem- stvom. Tako sem se čutila eno z njim, da sem z gotovostjo vedela, v katerem heli- kopterju se nahaja. Navdušeno in ganjeno sem mahala z obema rokama: v eni s tra- kom papeške zastave, v drugi z brošuro programa. Približal se je sprevod somaše- valcev - škofov, le nekaj metrov od nas. Naenkrat novo čudo: papež se iz ozadja sprevoda loči in zavije k nam, ne da bi os- tali vedeli; pogrešili in počakali so ga šele pred stopnicami. Sv. oče pa se je medtem prisrčno pozdravljal z vsakim od invalidov. Ko se je približal meni, sem ga pozdravila: »Hvaljen Jezus in Marija!« Ni odgovoril na glas. Opazila sem,da moli z nekoliko premi- kajočimi se ustnicami.Z drugimi se je roko- val, meni pa je položil roko na glavo in me čez čas s palcem pokrižal na čelo,šele na- to sva se dotaknila z rokama.
    Že prej sem v njem gledala in čutila Kristu- sa,a tega srečanja se ne da opisati.Postal mi je še bliže. Težko sem pričakovala nje- gov obisk v domovini.Ko je res prišel,ga ni- sem čakala na cesti, ampak v domači cer- kvi v molitvi pred Marijo Pomagaj, ne da bi vedela, da je on takrat dejansko pri Njej. Od daleč sem bila eno z njim, ganjena in vesela,da sem ga v duhu sama pozdravlja- la in izročala Mariji, njega in obisk pri nas. Razen v Postojni sem bila pri vseh sreča- njih osebno, pri obeh obiskih,kjer ne,pa ob radijskem prenosu. Tisti dnevi njegovega potrjevanja v veri so bili posebni prazniki, ki so nas prvič združili v velikem prijatelj- stvu, veselju in sreči in bili uvod v zadnje vesoljno zedinjenje sveta ob njegovem pogrebu. Iz njegovih govorov pri nas mi je najbolj ostalo v spominu,da svetost spre- minja svet. Prav to sta potrdila njegova smrt in pogreb.
    Silva
    »Danes se želim obrniti predvsem k bolni- kom, saj sem tudi sam bolan in nebogljen. Rad bi vam prinesel besedo tolažbe in upa nja. Ko sem dan po izvolitvi obiskal kliniko Gemelli, sem dejal, da želim svojo papeško službo nasloniti zlasti na tiste,ki trpijo.Pre- vidnost je hotela, da se na kliniko Gemelli vrnem bolan. Potrjujem svoje tedanje pre- pričanje:Trpljenje,ki ga sprejemamo v edi- nosti s trpečim Kristusom, ima neizmerno vrednost v božjem odrešitvenem načrtu. S sv.Pavlom bom torej ponovil:'Zdaj se ve selim v trpljenju za vas in na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev'. Vse bolnike vabim, da se mi pridružijo v svojih bolečinah v korist Cerkve.Marija naj vam bo v oporo in tolažbo!«
    papež Janez Pavel II
    24. maja 1981, po atentatu
    Tudi mene je nagovoril

    Ni mi bilo dano, da bi se udeležil srečanja s svetim očetom. Tudi če bi načrtoval in ho- tel oditi, ne bi mogel, ker ravno tisti dan ni delovalo dvigalo v hiši, kjer živim v višjem nadstropju.Tako sem še bolj predano in po mirjeno spremljal papeža preko TV ekrana.
    Potrkal je na moje srce in dušo in oboje sem mu odprl. Čutil sem se počaščenega, da me je sveti oče nagovoril po slovensko.
    Začutil sem njegovo široko slovansko dušo ki me je ogovarjala kot prijatelja. Začutil sem brezpogojno ljubezen,ki je stala za tem
    Začutil sem,da nas vse Slovence opominja na skupne krščanske korenine in prijazno napeljuje, da živimo krščanskih vrednotah. Po njih so živeli mnogi rodovi pred nami; tudi zaradi njih so preživeli. Zdaj bi nam te vrednote lahko zapolnile del praznine, ki je tako zazijala po menjavi družbene ureditve
    Začutil sem,da papež s krščanstvom vsem Slovencem ponuja nove (stare) temelje na rodne sprave. Krščanstvo Slovenci tako ali drugače živimo že dobro tisočletje in nas druži, ne pa razdvaja. S krščanstvom smo nenazadnje postavili temelje svoji kulturi, saj se je začetek slovenskega pismenstva začel prav s prevodom Svetega pisma.
    Začutil sem, da papež nam vsem Sloven- cem želi samo dobro.
    Zvone Modrej
    (Prijatelj št. 4/1996)
     
    ORA ET LABORA–MOLI IN DELAJ!

    Spomnim se eksplozije čustev ob presenetljivi izvolitvi pokojnega papeža Janeza Pavla II. v jeseni daljnega leta 1978. Navdušenje ob izvolitvi kardinala Ratzingerja za papeža Benedikta XVI. je bilo nekako drugačno.
    Kot smo med pogrebom pokojnega papeža lahko spremljali, kako je veter med pogre- bno mašo listal in na koncu zaprl evangelij na krsti umrlega,smo ob objavi izvolitve no vega papeža lahko po televiziji videli krajši naliv na Trgu svetega Petra.
    Znamenje? Voda, kot znamenje življenja? Ob tem se je tudi v meni odvil klobčič spo- minov in »naključij«, da sem se ustavil ob imenu Benedikt. V mojem otroštvu je bilo ime Benedikt zapisano v koledarju 21.mar- ca - na moj rojstni dan. V osnovni šoli, ko nas je bilo v razredu po sedem ali osem Jožekov, sem se doma pogosto pritoževal, zakaj mi niso dali imena, ki je bilo zapisano na koledarju na dan mojega rojstva, to se pravi Benedikt.
    Kardinal Jožef Ratzinger je bil med temi konklavami edini kardinal, ki ga je za kar- dinala imenoval še papež Pavel VI. in je bil star manj kot osemdeset let, torej s pravi- co voliti papeža.
    Mnogi se še spominjamo,da je papež Pavel VI. leto 1975 razglasil za izredno sveto leto Takrat se je v krogu revije Prijatelj, sestre Michelangele in odgovornih v takratnem Prijateljstvu – Bratstvu bolnikov in invali- dov, porodila zamisel, da bi v svetem letu poromali v Rim tudi slovenski bolniki in in- validi.Zahtevnost tega dejanja in temeljite priprave so romanje pomaknile v leto 1977 in se je uresničilo v tednu ob prazniku Ma- rijinega Vnebovzetja. Za dve letali nas je bilo skupaj z duhovniki in s spremljevalci. V svetem mestu smo prebivali od nedelje do nedelje.
    Med našim bivanjem v Rimu smo dan po avdienci pri papežu Pavlu VI. z avtobusi poromali tudi v benediktinski samostan na Monte Cassino južno od Rima, kjer je sveti Benedikt ustanovil svoj prvi samostan in sestavil pravila meniškega življenja, ki ve- ljajo že tisoč petsto let.
    Le trenutek zmanjšane pozornosti ob vho- du v samostan in že sem zdrsnil z invalid- skega vozička. Zgodilo se je. S poslednjimi močmi sem dočakal konec maše in si moral priznati to,kar sem čutil -da imam zlomljeni obe nogi.In potem vožnja v eno od rimskih bolnišnic ter potem ob sotrpljenju mojih bližnjih še naprej v ljubljanski Klinični cen- ter.Za mene to ležanje ni bil izgubljen čas, ampak čas posebnih milosti.
    Med brskanjem po starih papirjih sem ugo- tovil, da se je to moje romanje zavleklo vse do 24. aprila naslednjega leta, ko sem zapustil Klinični center. In tako sem spet pri datumu, ki je povezan z Benediktom, tokrat XVI.-tim,ko je bil slovesno umeščen
    Iskreno mu želim,da bi bil kažipot in stude- nec evangeljskega izročila.Z Božjo pomoč- jo in v varstvu zavetnika Evrope, sv.Bene- dikta, naj pomaga pri odpravljanju nasilja po svetu. Naj bo zagovornik pravičnosti in miru med ljudmi in ljudstvi! Naj prisluhne ljudem v stiski ter tudi po zgledu svojih predhodnikov kdaj »posodi« glas tistim, ki ga nimajo!
    V duhu veselega oznanila se mu po svojih močeh z delom in molitvijo pridružimo v prizadevanjih pri povezovanju med kristjani in spodbujanju spoštovanja do drugih, ki v svoji veri hodijo po različnih poteh do od- rešenja!
    Jože Raduha
     
    25 let škofovskega posvečenja dr. Alojzija Šuštarja
    Voditeljica Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov je bila med tistimi, ki so 13.ap- rila 2005 bili povabljeni v kapelo Škofovih zavodov v Šentvidu, ko so se ob upoko- jenem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju zbrali vsi slovenski škofje, da bi se mu pridružili v zahvalni daritvi ob petindvajseti obletnici škofovskega posvečenja. To je še en do- kaz njegove pozornosti do bolnikov in in- validov,med katere zaradi različnih zdrav- stvenih težav v starosti sedaj spada tudi sam. Spomnimo se njegovih besed in po- vabila k molitvi v prejšnji številki Prijatelja!
    S fotoaparatom je bil tam tudi naš sodela- vec Tone Planinšek. Ena njegovih lastnosti je tudi ta, da vedno počaka do konca, ko drugi fotografi že zdavnaj odidejo. Naj bo- do njegove fotografije znamenje naše po- zornosti, spoštovanja in hvaležnosti dr. Šuštarju!
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ČRTICA
    Narava naredi svoje

    Je pač tako: ko si mlad, delaš načrte, go- voriš o prihodnosti... ko si star,pa (v glav- nem) razmišljaš, kako so razni načrti spod- leteli, predvsem pa s prijatelji govoriš o tem,kako "starost nikoli ne pride sama".Pa se pogovarjamo o boleznih in tako beseda - pač logično –seveda nanese na zdravila.
    Nekoč sva se z urednikom Prijatelja menila kako je bilo včasih pri nas doma, kakšne "arcnije" smo pred leti uporabljali. "Dajte, napišite! Se bo še kdo od naših bralcev ob njih nasmejal. Morda pa tudi zamislil ..."
    Najprej moram povedati, da so me v živ- ljenju že kar nekajkrat pokopavali. Celo še preden sem se rodil... in da me pravzaprav vse od najnežnejših let spremljajo križi in težave: od polomljenih rok in nog pa vse do kakšne resnejše zadeve, ko je človek že pomislil, da bo treba zapustiti našo sol- zno dolino ...
    Prvi otroški spomini - zoboboli! Koliko pre- jokanih ur. Šele potem, ko so mi vrsto zob izdrli -že pri desetih letih mi jih je manjkala ena četrtina – se je zadeva pomirila. Toda prej? Čisto preprosto! Mama je poiskala klinček –nageljnovo žbico– ata jo je majč- keno ošilil,pa potisnil v luknjo črvivega zo- ba in že čez nekaj hipov je bolečina neha- la. No, vsaj za nekaj časa. Če pa klinčka ni bilo, je ata uporabil svojo metodo. Imel sem kakšnih šest let, tulil ob bolečin,pa mi je ata – kadilec – vtaknil v usta cigareto, dejal, naj krepko potegnem,dim pa obdržim v ustih in počasi štejem do dvajset. Prmej, pomagalo je! (Mama: "Ježeš, pa saj boš fanta kaditi naučil!" Ata pa je samo kimal in me za vse večne čase ozdravil skušnja- ve, da bi kakor drugi otroci hodil na skrivaj kadit.)
    So te bolele oči? Po kapljice v lekarno? A si bil kmalu poučen: "Lekarna, srček, to je samo za bogate."Torej košček vate,pa ko- zarček mlačnega kamiličnega čaja, potem pa "oblogica sem, oblogica tja". Dan, dva pa si spet gledal v lepi svet.
    Bolno uho in tisto 'frdamano' kljuvanje v njem? Preprosto. Ležeš na zdravo uho,ma- ma ti spusti v bolno tri kapljice mlačnega olja, z dlanjo ti zakrije ušesek in te boža. Več ko dva dni bolečina ni trajala.Seveda. ... medtem si malce le trpel in jokal, toda zakaj pa so "verne duše, saj jim s svojim trpljenjem pomagaš!"
    Potem pride doba nogometa. Čevlji so bili v glavnem samo za šolo, v nedeljo pa "za k maši". Sicer pa smo hodili in tudi brcali žogo z nogami, kakršne je Bog ustvaril. Pri tem seveda kar naprej tudi brcnili v kak kamen. Če ni tebi krvavel palec na nogi, je pa sosedu. Pa je ata spet imel "arcnije". Šel si poiskat dva lista trpotca, ju položil na kamen, z manjšim kamnom pa narahlo, narahlo tolkel po njima,dokler se ni prikazal sok. Listka si položil na rano ali pa kar ovil okoli palca,čez zavil robček (če si ga imel. ...), ali pa kar samo z roko držal in štel do sto. Res da je včasih bilo treba šteti celo do dvesto,vsekakor pa je zadeva delovala. Nič krem, nič antibiotikov, mati narava je naredila svoje.
    No, včasih je bilo še posebej hudo in tudi nevarno, takrat pa je mama morala do so- sede, ki je imela stekleničko alkohola z ar- niko.Arnika! Zdravilo vseh zdravil! Tudi naj hujše želodčne bolečine so z njo zdravili... ampak seveda samo starejši.
    Δ na kazalo nadaljevanje zgoraj Δ
    ČRTICA (nadaljevanje)                       začetek
    Dolga leta, vse do kakšnega dvanajstega, trinajstega, sem bil povsem brez apetita. Še leta pozneje so mi pravili, da nisem in nisem hotel jesti in da sem se hranil prav- zaprav samo z jabolki in s "prazno juho". Želodec drugega ni prenesel.No,po svojem trinajstem letu sem poleg juhe sprejemal vase tudi solato. To pa v takih količinah, da sta me starejša bratca še dolga leta klicala "solatar". Imam občutek,da očeta in mame moja neješčnost ni kaj preveč skr- bela.Bo že narava ob svojem času naredila svoje ... Pa tudi sam nisem imel občutka, da je kaj narobe, edino – pogosto sem od šibkosti omedleval. Na vsem lepem sem se znašel na tleh, zlasti ob nedeljah, kadar je bila maša dolga, cerkev pa nabito polna. Pa tudi ko smo z gospodom župnikom kdaj šli na izlet, me je večkrat kar sredi hoje zmanjkalo. Toda tudi gospod župnik je bil kos dohtarja. Navadno sem se prebudil,ker je na kocko sladkorja kapnil nekaj kapljic melise (te je vedno nosil s seboj) in mi jo porinil v usta. Pa je bilo! Če si se pa zleknil po tleh kje bliže doma, si vedno našel do- bro dušo, sosede so bile naravnost izve- denke v zdravilstvu. Stara Verličevka je vzela kos stare cunje, jo prižgala in mi dim potisnila pod nos – pa sem bil pokonci. Po- ceni, uspeh zajamčen!
    K zdravniku smo otroci šli šele, ko smo v srednji šoli morali enkrat na leto na zdrav- niški pregled,v "dispanzer". Pa so tudi doh- tarji bili kar v glavnem mnenja, da bo že narava naredila svoje ... in - če pomislim, zdaj ko stopam v štiriinosemdeseto leto – so imeli kar prav.
    Moja abstinenca od hrane je imela seveda še kakšne druge posledice. Kot vsak fantič sem se tudi jaz hotel sankati,smučati,a se je zgodilo, da sem navadno že prve tedne zime moral v bolnišnico,da so me bodisi ši- vali bodisi dajali v mavec enkrat roko, dru- gič zapestje, tretjič palec. Še danes z ne- kakšno otožnostjo na levem stegnu opa- zujem z nekaj šivi skupaj 'zrihtano' rano - pač žrtev športa! Prišlo je tako daleč, da mi je nekoč pozimi dr. Lundrič kar preko ceste na glas zakričal in me vprašal,ali le- tos štrajkam ali kaj,ko je vendar že januar, mene pa še ni bilo v bolnišnico.
    Potem je prišla vojna, ko sem bil begunec v Ljubljani. To so bili pač časi, kakor sem nekje že napisal, "ko je bilo moderno jesti samo enkrat na dan", meseci v taborišču Gonarsu pa so tudi opravili svoje ... Geni- alni Italijančki so nas vsako jutro postrojili, sonce v furlanski nižini je krepko pritiskalo, pa so nas cele ure preštevali, da bi videli, ali ni kdo pobegnil. Pobegnil sicer ni nihče (razen nekoč skupinica iz sosednjega sek- torja), marsikoga pa je le zmanjkalo. Re- cimo mene, ki sem dan za dnem omedleval in so me prijatelji nesli v šotor. Nekoč pa sem omedlel na WC-ju. WC je seveda po- menil pol metra širok jarek, preko njega pa vsake pol metra deska. In tako sem padel v greznico tudi sam. Prebudil sem se,ko so me prijatelji ob vhodu v šotor polivali z vo- do in me čistili. Za nameček so prišli pa še dnevi krvave griže. Zdravil seveda ni bilo – toda je že moral biti med nami kak dohtar ali vsaj medicinec –začel je iskati,kje bi se dalo dobiti kaj oglja. Ob našem z bodečo žico obkroženem taborišču je prav tako za žico bival nek ruski ujetnik, baje oficir. Po- vsem sam. Z njim nismo smeli govoriti, se je pa vsaj enkrat v zgodovini izkazalo, da smo Slovani včasih pa le med seboj složni: neko noč je na skrivaj vrgel čez bodečo ži- co star lesen stol.Zažgali smo ga in "oglje" počasi jedli. Še zdaj se spominjam tistega čudovitega upanja polnega mletja in škri- panja med zobmi. Fino! Že čez nekaj dni je krvava griža začela pojenjavati – narava je naredila svoje.
    Leto 1945, konec vojne, pa se umakneš preko meje. Bolan ali zdrav, krepak ali ši- bak, vedel si, kaj prinašajo nove oblasti. Sledita dve leti življenja v tujini, potem pa priprave za odhod preko morja. A že do Bagnolija, do zbirališča za begunce, do taborišča za DP - displaced persons - sem prišel z vročico in z bolečinami v prsih.
    Domov

    Žejen sem domače prsti,
    prav v srce mi je suho.
    Kdaj se bom sklonil nad njo
    in jo vzel med bele dlani.

    Kdaj bom spet ogenj prižgal,
    pobožal tiho slamni krov,
    poljubil hleb in dobro sol
    in se pod lesenim stropom naspal?

    Kdaj bom šel spet v čebelnjak
    in pipo prižgal, pobožal psa,
    z roko pobredel med zrni prosa,
    sanjal ob sodih pod mrak?

    Prenesi me, Bog, na rodna tla,
    tja, veš, kjer hruška medi,
    tja, veš, kjer so bele noči,
    tja, kjer je solz kot zvezda.
    Branko Rozman
    zbirka: Čas je zreli plod jeseni
    Kakor že nekajkrat prej spet s pljuči nekaj ni bilo v redu. Dan za odhod preko ekvato- rja se bliža – ladja v Napoliju že čaka – jaz pa dan za dnem z 39 stopinjami vročine. Ležim v "bolnici", zdravnik je mlad simpati- čen Madžar,tudi on sam DP, in ta mi zdravi pljuča z edinim zdravilom, ki ga ima v am- bulanti. Z aspirini. Dan za dnem, vsako uro po en aspirin in velik kozarec vode: od os- mih zjutraj do osmih zvečer. (Mimogrede. Ne bom propagiral aspirina, vsekakor pa dvomim, da res lahko preluknja želodec...) Aspirin uro za uro,temperatura pa ne pade in ne pade. Dan pred odhodom mi zdravnik pove,da se ne bom mogel vkrcati na ladjo. Toda jaz sem odločen.Prosim,če lahko go- vorim z vodjo taborišča.Pride neki oficir od IRO (International Refugee Organization), me posluša, odkimava, skratka: pogajanja se končajo tako,da moram podpisati izjavo da potujem na lastno odgovornost. Oj, mla dost ti moja – mlad človek je pač neuča- kano bitje: možakar je čudno odkimaval, a to me ni niti najmanj motilo, malce huje je bilo, ko sem prav na dan odhoda, ko sem čakal pred vrati ambulante,slišal zdravnika ki je bolniški sestri govoril o meni in dejal: "Che peccato! Questo ragazzo... – kakšna škoda!Ta fant ne pride živ prek ekvatorja!"
    In vendar sem prišel. (Mimogrede: v tistih tednih so ladje iz Evrope bruhale v Buenos Aires po tisoče priseljencev, v Hotelu de Imigrantes smo v dolgih vrstah urejali do- kumente,pa tudi –čeprav smo že iz Evrope morali imeti zdravstveno spričevalo – mo- rali še enkrat na rentgen. Mimogrede sem slišal,da so nekoga - bil je Hrvat -poklicali, ga zaradi bolnih pljuč zadržali in mu dejali, da bo moral nazaj v Evropo. Kaj storiti? Pa je spet narava pomagala, točneje rečeno: naravna pamet enega mojih sopotnikov, zdravega kmečkega fanta,ki je svoj zdrav- niški pregled že opravil. Ta dragi Slavko mi je sredi gneče samo potegnil papirje iz rok, odšel nekam na drug konec dvorane in se postavil v drugo vrsto. Kmalu se je vrnil in od tedaj imajo na Darsena Norte v arhivu moja pljuča v naravnost zavidljivem stanju Ja, narava – taka ali taka – marsikaj uredi. (No, res pa je, da sem se potem kar nekaj dolgih mesecev postavljal na noge ...)
    Pa tudi še kdaj pozneje se je zgodilo, da so se stvari uredile – same. Ne morem se znebiti vtisa,da je Nekdo, od Nekod vedno porinil svoje prste vmes... On ve, zakaj...
    Zdaj na stara leta razmišljam, da narava res dostikrat naredi svoje, s tem pa ni re- čeno, da ni resnično velika sreča, če imaš v življenju dobrega osebnega zdravnika. Nekoč so imeli družinske zdravnike.Človeka so poznali morda že od takrat, ko je prijo- kal na svet – to so bili pravi 'žegni božji'. In bi bili tudi še danes,si pravim, čeprav je znanost napredovala in nam toliko zdravil lajša bolezni ali jih celo ozdravi.
    V ostalem pa bo najbrž tako: "Ne vemo ne ure ne dneva".Pa tudi kar zadeva zdravje, ostaja še marsikaj neznanega in skrivnost- nega. In zato upanje nikoli ni odveč...
    Zorko Simčič
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽELIM SI PRIJATELJA
    ... in deluje ...

    Mesec april je bil zelo bogat z raznimi do- godki – slovo od velikega papeža Janeza Pavla II., izvolitev novega papeža... Tudi v naši župniji se marsikaj dogaja. Ustano- vljena je bila in deluje Karitas. Pred veliko nočjo smo naredili paketke za starejše, ki jih je g. župnik za praznike obiskal. Članice Karitas smo same narisale vizitke z voščili in jih vložile v paketke. Starejši so bili daril zelo veseli.Po veliki noči pa smo zanje imeli srečanje s sveto mašo in pogostitvijo, kot se spodobi. 'Bog lonaj' za revijo!
    Zalka Strah

    Draga Zalka,hvala za vaše vrstice! So do- kaz, kako je lahko ljubezen iznajdljiva. Če je človek star in ne more več delati, je gotovo še bolj vesel pozornosti in dobrote Škoda, da pismu niste priložili vzorčka vi- zitke, lahko bi ga namreč naslednje leto za praznike uporabili v Prijatelju. Ne samo te- ksti, tudi risbe so zelo dobrodošle. Največ slik v Prijatelju je sicer iz fotoaparata, am- pak naj bo tale odgovor ob vašem pismu tudi povabilo (prošnja) za te vrste prispe- vke. Krščanska ljubezen ima še neko zelo pomembno lastnost - je tudi vztrajna. Bog daj,da bi čez leta lahko tako preprosto za- pisali, da Karitas pri vas - deluje!
     
    Vedno tanjši

    Na žalost ugotavljam, da je naš Prijatelj vedno tanjši po vsebini. Zvedela sem tudi, da v sosednji vasi prejemajo le en izvod. Moj PRIJATELJ pa roma od sobe do sobe, ker vem, da je v Domu malo naročnikov. Prilagam svoj prispevek. Če je primeren, ga uporabite oziroma objavite. Lep majski pozdrav!
    Pepca Mihelj, Ilirska Bistrica

    Tudi starost je lahko lepa
    Pogledi na preteklo življenje so zelo različni Veliko je odvisno tudi od človeka in nje- govega odnosa do življenja. Pri vsem igra glavno vlogo človeški značaj.Če se v mislih ozreš v preteklost, je bilo življenje mogoče lepo, srečno, lahko pa so ostali tudi grenki spomini, ki nam v poznih letih grenijo mirno življenje. Starost je lahko zelo lepa kljub sivim lasem in gubam na obrazu. Spomini na leta, ki smo jih preživeli v krogu svoje družine, katera je bila naša glavna skrb,so nepozabni. Vsak, ki je bil deležen spošto- vanja, občuti olajšanje in srečo, da je pre- živel do starosti. Dokler je človek mlad in zdrav, nič ne pomisli, da leta zelo hitro bežijo v tretjo življenjsko dobo. V vsakem lepem dnevu se še blesti sreča,čeprav spo sobnost za delo upada.Zato še enkrat po- navljam: Tudi starost je lepa in ima svojo vrednost v našem življenju, tudi če živiš v domu upokojencev.
    DOM, Ilirska Bistrica, september 2003

    Draga Pepca, nekoliko sem se začudil ob zapisu, da je Prijatelj vedno tanjši, saj ima že precej let enako število strani. Kljub temu, da je tudi letos število naročnikov padlo, nam vsaj še nekaj let, tako upam, ne bo treba razmišljati o tanjšanju oziroma o manj straneh.Če bo sicer šlo tako naprej in če ne bo drugih virov, bo, žal, tudi tisto prišlo na vrsto. Potem sem v vašem pismu zagledal pomenljivi besedici. Prijatelj, pra- vite,je vedno tanjši 'po vsebini'. Iz vsebine vašega prispevka sklepam, da si želite več optimizma in manj 'jamranja'. Nisem pa prepričan, da se vsi bralci strinjajo s takim lepim zapisom in pogledom na življenje v starosti. Naj za primer povem, kako me je pred leti poučila ena od oskrbovank v bliž- njem domu upokojencev, ko sem govoril o starosti podobno kot vi – da je lahko lepa: »Oh, gospod, kar tiho bodite! Vi ste še mladi, vi nič ne veste. Starost je žalost, pa amen!« Strinjam pa se, da igra glavno vlogo pri tem človeški značaj, ampak tega si ne izbiramo sami. Recimo, da v mozaik življenja vi vlagate bolj svetle kamenčke, kdo drug pa bolj temne. Obojni pa sestav- ljajo pravo sliko življenja, ali ne? Hvala, da ste se oglasili!
     
    Odvisna

    Kot mnogokrat poprej sem še posebno se- daj, ko sem popolnoma onemogla, odvisna od Božje pomoči in pomoči svojih bližnjih. V mislih sem pogosto z vami v uredništvu revije Prijatelj. Mislim na vas in molim za mnoge, poznane in nepoznane,bolne in tr- peče, ter vas v duhu blagoslavljam in po- zdravljam.
    Ivana Hribar

    Pred kratkim mi je znani profesor Teološke fakultete dejal: »Prvikrat v življenju sem občutil, kako je, če si telesno odvisen od drugih in živiš v negotovosti glede svojega zdravja.« Vi, draga Ivana, tako kot mnogo ali celo večina bralk in bralcev Prijatelja, to odvisnost, verjetno pa še kaj zraven, predobro poznate. In vendar dajete tako dragocen nauk o ravnanju v takem stanju: misliti na druge, moliti za mnoge, blagosla- vljati. Hvala za vaše vrstice, ki ste jih na- rekovali! Vsi skupaj nadaljujmo in živimo po vašem nasvetu!
     
    Upanje

    Oglaša se vaša zvesta bralka in naročnica Zopet je prišel mesec maj,v katerem še bolj častimo Mater Marijo in prosimo za vse po trebe.Tudi jaz bi šla zelo rada v naš dolenj ski Lurd,pa ne morem hoditi.Bolijo me noge in srce. Vedno pa doma molim rožni venec, saj je to moje upanje na boljše zdravje. Vsem priporočam molitev.Napisala sem pe- smico–molitev k Mariji,pomočnici kristjanov
    Kraljica miru
    Marija, ti Lurd si izbrala,
      da bi ljudem pomagala,
      da bi mir nam podelila,
      svoje otroke k Bogu vodila.
    Po sreči hrepeni nam srce,
      toda posvetne so naše željé.
      Pomagaj, Marija, da prav bi želeli,
      po sreči nebeški le koprneli.
    Plašč svoj, Marija, razširi
      in kakor piščance nas zberi,
      pomnoži nam vero,
      mir in ljubezen podeli.
    Nežka Jordan
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    TAKO ODHAJAJO
    V spomin škofu dr. Vekoslavu Grmiču
    Živi z veseljem!
    Moli z ljubeznijo!
    Trpi vdano!
    Umri s Kristusom!
    Vekoslav Grmič
    Ko človeka zadene kaj bolečega, kar mu lahko popolnoma spremeni življenje, se po- gosto znajde v skušnjavi,da za to krivi Bo- ga in se mu "maščuje" tako, da ga zanika - tistega vsemogočnega Boga, brez volje katerega nam ne pade niti las z glave.Tudi sam sem se pred mnogimi leti srečal s to skušnjavo,saj me je Bog do konca življenja trdo postavil na invalidski voziček. Verjet- no ni recepta in ne zdravila, kako se je ubraniti.Vse preveč modrih svetovalcev in odvečnih besed se rado ob takšni prilož- nosti pojavi. Vsaj pri meni je bilo tako.
    Med kupom duhovnega branja,s katerim me je v tistem času zalagal domači kaplan, pa je bilo tudi doživeto in pošteno napisano razmišljanje pokojnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, ki je govorilo prav o tej skušnjavi. Zame je postala ta izkustvena misel pot do tistih ozkih vrat, o katerih nam govori apostol Pavel.
    Še mnogo je misli in spoznanj, s katerimi me je bogatil in mi pomagal utirati še ne- prehojene poti. Vendar pa je ta njegova misel o skušnjavi zanikati Boga tista skala, na kateri sem začel graditi svoje življenje na 'koleščkih' in sem, kar sem in kjer sem: pomirjen z Bogom. Zame je to tisti razlog, da sem in bom škofu Vekoslavu Grmiču hvaležen do konca življenja. Hvala mu! In Bogu hvala, da nam ga je dal!
    Iz skrinje spominov nanj se mi ponuja obilo misli, ki jih je pokojni škof posredoval v zadnjih petnajstih letih v verskih oddajah radia Maribor.
    Kot je po eni strani z vsem žarom zagova- rjal prizadevanja za več socialne pravično- sti, pa je hkrati vedno znova poudarjal, da se vse premalo zavedamo,kako je življenje ena sama velika milost, za katero smo vse premalo hvaležni. Da so milost tudi razne preizkušnje in trpljenje, s katerimi nas na- govarja Bog in spodbuja k dejavnejšemu življenju v Kristusovem-evangeljskem duhu
    V spominu so mi ostala tudi njegova jasna razmišljanja o upanju, o potrebi, da znamo in zmoremo upati proti upanju in temelji na Kristusovem Vstajenju. Novinarji so v njem našli tudi hvaležnega sogovornika o okrož- nicah pokojnega papeža Janeza Pavla II. Ob tem je pogosto bil mnenja, da so dele- žne premalo pozornosti in da vse premalo razmišljamo, kako jih udejanjiti v našem prostoru. Pogosto se je v teh pogovorih vpraševal, kako oznanjati evangelij, da ga bodo ljudje sprejeli. »Bodimo iskreni in brez pretiranega leporečja poskusimo prisluhniti človeku,kaj je tisto, kar v duhovnem smi- slu potrebuje.In če kdo,potem prav človek v stiski zelo hitro prepozna iskrenost,« je bilo njegovo prepričanje.
    Spominjam se njegovega pogovora o svet- niškem kandidatu nadškofu Vovku in nje- govi hvaležnosti do njega, ker ga je v bo- goslovju resnično naučil moliti. Tudi to je bila zanj neizmerna milost.
    Iz tistih časov se spomnim tudi njegove pobude, da bi med slovenske mučence uvrstili tudi bolnike iz psihiatričnih bolnišnic po Sloveniji, ki so jih nacistični okupatorji odpeljali v smrt. Samo iz psihiatrične bol- nišnice v Dobriši vasi v bližini božjepotnih Petrovč v Savinjski dolini so že leta 1941 odpeljali v smrt 370 teh ljudi.
    Ko sem ga tisti čas po naključju,če naklju- čja sploh so,srečal na Slomškovem trgu in kot neznanec v krajšem pogovoru z njim pozdravil njegovo pobudo, mi ni mogel pri- kriti bolečine zaradi molka in gluhote ob tej njegovi pobudi. Hkrati pa je iz njega kot iz svetopisemskega gorečega grma zadonelo prepričanje,da v tem času,ko nam vse bolj vsiljujejo razprave o evtanaziji, ne smemo pozabiti na nedolžne žrtve tistega pogan- skega gledanja, ki vidi delovanje narave le v tem, da uničuje šibke, da bi močnim na- pravila prostor za življenje. To so bili razli- čno umsko in telesno obdarjeni in prizadeti ljudje, Slovenci, vendar z vso pravico do življenja.
    Njegove mašne daritve je pogosto sprem- ljala vokalna skupina, ki jo vodi človek, ki je tudi sam in njegova družina »zaznamo- vana« z boleznijo, invalidnostjo in tudi z veseljem do življenja.Te mašne daritve pa so se običajno končale z eno od Grmičevih najljubših pesmi: K Tebi želim moj Bog.
    Jože Raduha, Maribor
     
    Polnost življenja
    Si morete predstavljati triindvajsetletno de kle,ki nikoli ni hodila,ne more nobene stvari držati v svojih rokah, ne pobožati ali objeti mame, atija in drugih, ki jo imajo resnično radi, pa vendar vsakogar, ki pride k njej, osreči z ljubeznivim nasmehom? Takšna je bila Anamarija Brezovar iz Beograda, ki smo jo pokopali v februarju 2005.
    V malo letih jih je napolnila veliko. Zaradi možganske krvavitve ob izredno težkem porodu je ostala vse življenje invalidka.Njen življenjski delež je bilo trpljenje - nemoč in bolečine ob skoraj vsakodnevnih krčih. Bila pa je deležna tudi veselja in ljubezni svojih najbližjih: mame Grete, atija Janka, brata Roberta, tete Silve in drugih, ki so prihajali na obisk.Ležala je na postelji,z glavico več ali manj zvito nazaj na hrbet, ob bolečih krčih povsem do križa, in obračala oči proti vratom, če bo kdo prišel. Seveda je imela najrajši svoje najbližje,a veselila se je vsa- kega obiska, pa tudi telefonskih klicev. Bila je srce svoje družine, ljubljenka,ki je znala ljubezen vračati s hvaležnim nasmehom,ko ji ni bilo dano,da bi mogla reči vsaj mami in očetu besedico hvala za vso njuno ljubečo skrb.
    Starši so razumeli in sprejeli,da ne bo nikoli hodila, hoteli pa so ji zmanjšati trpljenje, povzročeno s krči. Doseženo izboljšanje z raznimi načini zdravljenja, ki so zahtevali potovanja v druga mesta, je bilo v trenut- ku uničeno z drago in premočno injekcijo,ki jo je nepremišljeno dal zdravnik brez izkuš- nje na tem področju, a je zagotovil, da bo to zdravljenje uspešno.
    V trenutkih hudega trpljenja z njo in ob njej je družini dajal moči On,ki jim jo je po- daril,ki je dopustil trpljenje, povzročeno po človeških rokah. Samo On ve za neprespa- ne noči,za duševno trpljenje ob trpeči de- klici, za napore,ki jih je zahtevala nega, pa tudi za neizmerno ljubezen njenih najbližjih za katero smo sicer vedeli vsi.
    Jezus nas je odrešil s trpljenjem na križu, a je bilo vse njegovo življenje, od jaslic do Kalvarije, posebno zadnje ure pred križa- njem, zaznamovano s trpljenjem. »Učenec ni nad učiteljem.« Življenje Anamarije, ki je pri krstu postala Božji otrok, je bilo zadnje leto zaznamovano s še večjim trpljenjem. Težavam zaradi invalidnosti so se pridru- žile še težave zaradi ledvičnih kamnov, na koncu pa z dihanjem in oslabelim srcem.
    Za dan njenega pogreba so vremenoslovci napovedali dež, pa nas je že zjutraj poz- dravilo sonce in nas spremljalo ves dan. Posijalo je skozi okno mrliške vežice ravno na njen obraz, ko so odprli krsto. Ožarjena s soncem nam je nemo govorila, da je se- daj v lepšem svetu, kjer ni več trpljenja. Ob njej smo se poleg njenih najbližjih zbrali številni prijatelji. »Anamarijo, ki ni mogla govoriti, a je skoraj vse razumela in znala govoriti s svojim nasmehom - bomo prosili, naj prosi za nas Jezusa Kristusa, Gospoda in Prijatelja. Ko se od nje poslavljamo,pro- simo Boga, naj ji da tisto, za kar je bila v življenju prikrajšana in naj ji da še veliko več, 'polnost življenja', saj je sam rekel: 'Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in bi ga imeli v obilju' (Jn 10,10).« Tako je ob pog- rebu sklenil nagovor lazarist Jurij Devetak, ki je v spremstvu več drugih beograjskih duhovnikov vodil pogreb.Vsi so želeli izraziti svoje spoštovanje do družine Florjančič - Brezovar,ki je kljub invalidni hčerki vsa leta v veliko oporo v župniji sv.Cirila in Metoda.
    »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (J 12,24).V naših srcih je ostal spomin na deklico, ki se nas je vedno raz- veselila in prepričani smo, da nas iz nebes spremlja in prosi za nas, za naše srečno potovanje v kraj, kjer ni trpljenja in solza.
    s. Davorina Gregorc
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZVENI MODRO
    Zgodba za vsak dan in dan za to zgodbo

    Stara kitajska zgodba pripoveduje o ženski ki ji je umrl edinec. Ni vedela, kam bi se o- brnila,zato je poiskala pomoč pri lokalnemu vraču in ga prosila, naj ji razodene molitve ki bi njenega sina priklicale nazaj v življenje Svetoval ji je takole: »Prinesi mi gorčično seme iz hiše,kjer nikoli niso poznali žalosti! Z njim boš pregnala žalost iz svojega živ- ljenja.«
    Ženska je pospravila svoje reči v culo in se odpravila v svet. Pot jo je najprej vodila mimo gradu. Pomislila je: »Tukaj zagotovo najdem,kar iščem. Revščina jim je tuja,za- torej morajo imeti vse, kar si poželijo. Naj- brž tudi žalosti ne poznajo in mi bodo dali gorčično seme.« Potrkala je na grajska vrata in vprašala: »Iščem dom, ki ni nikoli poznal žalosti. Je to mogoče ta kraj?« Od- govorili so ji: »Prav z gotovostjo lahko re- čemo, da nisi prišla na pravi kraj.« Začeli so ji pripovedovati o vseh nesrečah, ki so se jim pripetile. Ker je bila ženska dobrega in usmiljenega srca,je takoj začutila,da kot preizkušana lahko pomaga preizkušanim. »Kdo lahko bolje pomaga tem ljudem kakor jaz, ki me je prav tako zadela nesreča?« si je večkrat ponovila in ostala z njimi nekaj časa,da so skupaj omilili spomine na žalost
    Potem se je znova odpravila dalje. Toda katerikoli dom je obiskala, pa najsi je bila to razkošna palača ali ubožna koliba, so ji njeni prebivalci pripovedovali o žalostnih dogodkih in nesrečah. Povsod si je utrgala trenutek in pomagala po svojih najboljših močeh.
    Navsezadnje jo je pomoč v obliki tolažbe in poslušanja, ki jo je nudila tem ljudem, tako prevzela, da je pozabila, da išče gorčično seme. Prav neslišno je žalost odtekla iz njenega srca in ženska jo je pravzaprav nezavedno pregnala iz svojega življenja.
    Želela sem si deliti to pripoved z vami, saj nam čisto preprosto ponudi rešitev za na- še težave. Ko pomagamo drugim, pomaga- mo tudi sebi. Čeprav je ta skrb morda str- njena le v majhno, preprosto molitev, ali pa je to skrbno načrtovana akcija pomoči, nam prežene žalost, ki je domovala v srcu, in prižge luč vere.
    Gorčično seme nosimo v sebi... le poiskati ga je treba in čeprav je zelo majhno, ga razdajati soljudem. Naj bo to zgodba za vsak dan in naj bo prav današnji dan -dan za to zgodbo!
    Vesna Grbec
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTVARJALNI KOTIČEK
    Bonton

    Dandanes bi se lahko vprašali: »Kdo pa sploh še piše, kje pa imamo čas...?« Toda, če malo premislimo, lahko z veseljem ugo- tovimo, da kljub vsej tehniki pisanje še ni izumrlo. Morda kdaj dobimo kakšno pismo ali se nas kdo spomni z razglednico, pova- bi na obletnico, nepričakovano dobimo vo- ščilnico za osebni praznik, mlada družina deli z nami veselje ob rojstvu otroka...
    Pisanje je način sporočanja, ki ima globoke korenine.Kultura medčloveških odnosov pi- sanja ne more prezreti,kaj šele vreči v koš pozabe.Besede bledijo in izginevajo, pisma pa ostanejo in razodevajo našo osebnost. Poglejmo to in ono, upam, da bistveno:
    1. Na pisma odgovarjajmo hitro, v nekaj dneh. Bolje je odgovoriti takoj, v nekaj stavkih, kot šele čez tri tedne pisati dolgo pismo. ČAS JE ZLATO.
    2. Kako v prvi besedi pozdraviti? Če odnos do osebe, ki ji pišemo, ni zelo oseben, bo dovolj »Spoštovani...« ali "Gospa..." V po- zdravu do oseb, ki so nam blizu, poiščimo besedo,ki nas povezuje. DUHOVITOST NAJ NIMA MEJA.
    3. Tudi zaključek pisanja je pomemben. Lahko je kratek, prisrčen ali uraden, vse- kakor pa se mora razlikovati od pozdrava. »SLUGA POKORNI« TO NI VEČ V MODI.
    4. Pismo, ki je lahko kratko, mora biti pri- merno napisano, v lepi slovenščini in brez nepotrebnih tujk ali žargona. Lepa oblika pisanja mu bo dala spoštljivost, datum in kraj pa vrednost. SPAKEDRANK IMAMO DOVOLJ.
    5. Izbiramo lepe in priložnostim primerne pisemske papirje ali razglednice.Naj že ba- rva ali motiv pričuje o namenu pisanja. Ne pišimo na liste, iztrgane iz zvezkov ali be- ležnic, ali na papir z oslovskimi ušesi. NE MALICAJMO, KO PIŠEMO!
    6. Prvi namen pisanja je, da naslovnik po- što prejme. Zato moramo paziti, kako na- pišemo naslov na ovojnico. Ravnamo se po ustaljeni obliki, ki jo narekuje pošta. Vse prvine so napisane druga pod drugo na spodnjem delu desne polovice ovojnice z zadostnimi presledki. SAMO PRIIMEK JE PREMALO.
    7. Na hrbtni strani ovojnice napišimo svoj naslov. V primeru, da naslovniku pisma ne bodo mogli vročiti,nam bo vrnjeno.HM,KAM SE JE PA PRESELIL?
    8. Znamko prilepimo v zgornji desni kot,ni- koli z glavo navzdol oziroma narobe.Žaljivo je poslati premalo frankirano pismo. BO ŽE ONA PLAČALA.
    9. Voščila ob praznikih, godovnih in rojst- nih dneh, ob poroki ali rojstvu, sožalje ... naj bodo napisana ročno, kratko, jasno in dovolj osebno. Tu pokažimo svojo naklo- njenost in skrb ali veselje.Ne bodimo suho- parni in ponavljajoči. Napišimo tisto, kar bomo v družbi težko izrazili. »SREČNO« JE SKORAJ PREMALO.
    10. Ko prejemamo vabila na razne priredit- ve, slovesnosti, praznovanja, idr., vedimo, da je naša prva in največja naloga v tem, da odpišemo in sporočimo svojo odločitev in to tudi v primeru, če nas na povabljeni dogodek ne bo. Torej, odpišemo vedno in čimprej. LENOBA PUŠČA POSLEDICE.
    11. Pisne pozornosti naših prijateljev in znancev, ki jih z veseljem prejemamo ob različnih praznovanjih in slavjih, nam nala- gajo dolžnost, da se s stavkom ali dvema zahvalimo za prejeta voščila. NE SKOPARI- MO Z BESEDICO HVALA!
    12. Razglednice so izraz dobre volje na iz- letu, počitnicah, potovanju... Lahko pa jih napišemo kar tako, da koga razveselimo. Nekaj prisrčnih besed bo marsikomu spre- menilo dan. Lahko jih vsakdo prebere, zato ne razkrivamo osebnih zadev ali postavlja- mo težkih vprašanj. »KOŠU POLJUBČKOV« SE IZOGIBAJMO!
    13. Nikoli si ne dovolimo nesramne predrz- nosti, da bi odpirali in brali pisma, ki niso namenjena nam. PUSTI, NI ZATE!
    14. Telegrame pošiljamo, če želimo novico ali voščilo čimprej sporočiti in izraziti. Vse- bina naj bo kratka in jasna z vsemi potre- bnimi podatki. HITROST ME NAVDUŠUJE.
    15. V zadnjem času vse več uporabljamo elektronsko pošto. Tudi tu ne pozabimo na bonton. Vsakemu sporočilu, ki nam nekaj osebno sporoča, naj bi sledil kratek odgo- vor. SEM PREJEL@SI
    Tina Rot
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OBVESTILA - NOVE KNJIGE
    37.ROMANJE k Mariji Pomagaj na Brezje
    v SOBOTO, 18. junija 2005
    Pred mašo molitev rožnega venca.
    • Romarska maša ob 10.30 na trgu pred baziliko.
    Med mašo maziljenje bolnikov.
    Po maši blagoslov z Najsvetejšim in spre vod mimo milostne podobe Marije Pomagaj v baziliki.
    • Popoldne ob 14h v cerkvi litanije in bla- goslov.
    Letošnje romanje bo vodil nadškof msgr. Aloj Uran.
    Romarske značke in navodila dobite ali naročite v pisarni Ognjišča v Ljubljani, Poljanska 4a, 1001 LJUBLJANA, p.p. 2027.
    "Vsi v hiši imajo toliko dela,ona pa ne more pomagati. Skliceval sem se na veljavo mo- litve.Kmalu mi je bilo jasno,da bi ona imela o tem več povedati od mene." Trije stavki iz knjige 'Končno zorenje' (p. Miha Žužek DJ, izdal: Župnij. zavod Dravlje 2005) naj bodo povabilo k branju njegove knjižice s pomenljivim naslovom. Spremno besedo je prispevala bralkam in bralcem Prijatelja do- bro znana dr. Janja Ahčin.

    Podobno tematiko obravnava knjiga 'Čas je zreli plod jeseni' (Branko Rozman, Mo- horjeva družba Celje, 2005). Zdomskega književnika,ki pa se je l.1991 vrnil v domo- vino, bolj poznamo po njegovih zapisih v Družini, znan pa je tudi kot dolgoletni ure- dnik revije 'Naša luč', ko je bil izseljenski duhovnik.

    Med drugimi novimi knjigami Mohorjeve družbe Celje predstavljamo 'Osvoboditev in odrešenje' (dr. Jože Felc). Dolgoletni vodja idrijske bolnišnice je sedaj 'bruc na tretji življenjski univerzi'. Njegov komentar ob dobrih željah sodelavcev pred odhodom v pokoj: "Držite se!" (...jaz pa se že davno ne morem več oprijeti mize) naj bo dokaz, da boste v njegovih esejih, ki vam bodo razširjali kulturna in duhovna obzorja, našli veliko skritega in duhovitega - zdravega humorja iz bolnega telesa.

    Iz zbirke del duhovnika in pisatelja Janeza Jalna Mohorjeva tokrat ponuja roman Ograd in dramsko trilogijo: Dom, Srenja, Bratje. Jalen je z dramami začel svojo pisateljsko pot, saj je na primer 'Dom' bil kmalu po na- stanku izveden celo v Slovenskem narod- nem gledališču v Ljubljani.Drugi dve sta bili -podobno kot Finžgarjeve- železen reper- toar podeželskih odrov med obema vojnama

    »Dehtele bodo murke na gomili,planike bele bodo zrle vame, mogočni orel me bo senčil s krili, nikdar ne boste našli moje jame.« Tako nepojmljivo preroško je pesnik Odon Peterka napovedal svoj konec (1945). Ne- koliko smo ga lahko spoznali v antologiji Jutro pozabljenih (l. 1991), ob 80-letnici rojstva in 60-letnici smrti pa je Mohorjeva družba Celje izdala izbor njegovih pesmi pod naslovom 'Samotna pomlad'. Gre za ljubezensko in domovinsko poezijo, v kate- ro se zažira slutnja smrti. Toda pesnik v pesmi 'Domovina' izpove: »Ker jaz te ljubim tudi znaj, da zate stavim vse trpljenje, če ukažeš,tudi dam življenje,da boš svobodna vekomaj.

    V zbirki religiozna misel je Pri Mohorjevi družbi Celje izšlo delo nemškega misleca Dietricha Bonhoefferja 'Odgovornost in svoboda'.V enem izmed intervjujev je se- danji papež Benedikt XVI. omenil, da se je navdihoval pri dveh velikih teologih: an- gleškem spreobrnjencu kardinalu Johnu H. Newmanu in protestantskem pastorju, ro- jaku Dietrichu Bonhoefferju. Bonhoeffer je svoje življenjsko prizadevanje sam takole izrazil: »Neprenehno me zaposluje vpraša- nje, kaj pomeni krščanstvo oziroma kdo je Kristus danes za nas.« Posebno težo nje- govim delom daje tudi dejstvo, da je med prvimi v Nemčiji spoznal zlo nacizma, ga razkrinkaval in se nazadnje dejavno vključil v upor proti njemu, zaradi česar so ga za- prli, le mesec pred koncem vojne pa v za- poru ubili. Gre za zahtevnejše delo, naslov pa pove, da avtor obravnava temo, ki se dotika vsakogar.
    VSTANI IN HODI!

    oddaja za bolnike,invalide in njihove prijatelje

    21. JUNIJ     19. JULIJ

    vsak 3. torek ob 20.30
    ponovitev naslednji dan v sredo ob 23.00
    na Radiu OGNJIŠČE

    V življenju izbiramo različne poti. Toda ne glede na to, kam gremo, vedno vzamemo delček drugega s seboj.
    Prijatelj - posebno obvestilo

    Zaradi večmesečne temeljite obnove sta- vbe na Taboru 12 v Ljubljani vas prosimo, da od 1. julija 2005 pa do marca 2006 pošto pošiljate na stari naslov:
    Prijatelj, Maistrova 2, 1000 LJUBLJANA, telefonirate pa nam lahko na številko: 01/431-61-15.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZVEDRILO
    Nagradna križanka:
    Zadnje poglavje Janezovega evangelija o- menja nekaj Jezusovih srečanj po vstajenju Eno od teh je tudi tema tokratne križanke. Rešitev – dve besedici – boste našli na ru- menih in modrih poljih, če boste črke brali od zgoraj navzdol, kadar so v isti vrsti, pa od leve proti desni. Prepišite jo na dopisni- co ali karton v njeni velikosti in jo do 1.ju- lija 2005 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.

    Nagrade 3/2005:
    1. kalkulator
    2. knjiga Peter Klaver-Upornik usmiljenih rok
    3. glasbena kaseta 'Veselja dom' (družina Sečnik)
    4. svileni šal
    5. ženski predpasnik z vezenjem
    6. zložljivi dežnik
    7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

    Rešitev nagradne križanke št. 2/2005:
    EDINI TUJEC

    Nagrajenci 2/2005:
    1. Knjiga 'Spomini s. Lucije': Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
    2. kaseta 'Kanček upanja': Katja Miklič, Tovarniška 57, 1235 Radomlje
    3. prtiček z vezenjem: Branka Vrhunec, Topolje 6, 4227 Selca
    4. kaseta 'Pete litanije': Ciril Pogačnik, Dol. vas 42, 4227 Selca
    5. komplet kuhinjskih krp: Magda Rožman, Glogov brod 20, 8253 Artiče
    6. dežnik:Štefka Dežman,Gogalova 4,4000 Kranj
    7. komplet: obesek za ključe, ogledalce in odpirač:Vinko Koren,Magozd 4,5222 Kobarid

    Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!
    Poklicno zdravniške šale
    Uradnik sedi na stolu v zobozdravstveni ordinaciji in stoka:"Joj,doktor,kako strašno me boli zob!" Doktor mu pregleda zobovje, stopi do svoje mize,vzame v roke obrazec in mu ga ponudi: »Izvolite. Pojdite domov, izpolnite te obrazce, nalepite koleke in mi jih pošljite po pošti. Po mesecu do dveh vas bom ponovno poklical...«

    Natakar leži na operacijski mizi. Pravkar ga je pripeljal reševalni avto.Mimo pride doktor ki ga je poznal iz svoje gostilne. - "Poma- gajte mi, g.doktor!" -"Se opravičujem,toda to ni moja miza. Moj kolega pride takoj."
    Križanka
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    POKAL PRIJATELJA
    'Mednarodni pridigar' je zapisano v knjigi o tem svetniku. Globalizacija je v Cerkvi po- tekala že davno. Tudi svoje vrstnike je ta svetnik navdušil za dosledno življenje po evangeliju in ustanovil nov red. Bil pa je tudi nadškof. Upodabljajo ga med drugim z monštranco: Povejte:

    1. Ime svetnika:
    a) sv. Norbert b) sv. Herbert c) sv. Albert
    2. Zakaj je upodobljen z monštranco?
    a) V svoji nadškofiji je uvedel celodnevna češčenja po župnijah.
    b) Podarili so mu zelo dragoceno monštranco
    c) Boril se je s krivoverci,ki so smešili nauk o evharistiji.
    3. Njegov red je deloval tudi na slo- venskem narodnostnem ozemlju. Kraj se je imenoval:
    a) Grebinj   b) Rajhenburg   c) Štivan

    Pravilni odgovor PP 2/2005: C C A

    Sedaj pa je že čas,da povemo, kako pote- ka letošnji Pokal Prijatelja. V drugem krogu ste vsi razen enega odgovorili pravilno, nekaterim pa je spodrsnilo v prvem krogu. Nič še ni zamujenega ...
    Vse točke (dvakrat po 6) so doslej zbrali: Ljubica Zakovšek in Tina Rot iz Ljubljane, Minka Mihovec iz Medvod, Boris Rejc iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj, Danijela Stenšak iz Gornjega Grada,Marija Globočnik iz Šenčurja, Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tilka Tomažin iz Sevnice in Marija Pečjak iz Hinj.
    Čestitke in povabilo še drugim bralcem in bralkam, da se zanimate za svetnike!

    Odgovore pošljite do 1. julija 2005 na na- slov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana
    Pravilni odgovor za PP 3/2005:
    1) a b c  (pravilno obkroži)
    2) a b c
    3) a b c
    Priimek in ime: ........................
    Naslov ..................................
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTAVLJENI TRENUTKI
    Fotografije s podnapisi:

    Obhajilo - sonce našega življenja
    (mašnik obhaja deklico)
    Maša - daritev našega življenja
    (mašnik dr. Alojzij Šuštar)
    Jezus - luč našega življenja
    (Janez Cerar z monštranco v roki)
    Molitev - radost našega življenja
    (invalidka s sklenjenimi rokami)

    Pozdrave in ustavljene trenutke našega življenja pošilja: Tone Planinšek
     
    Kolofon
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OVITEK ZADAJ
    »Predragi, vabim vas, da združite svoje trpljenje s trpljenjem Kristusa, visečega na križu in da ga darujete za rešenje vsega človeštva. Spremljam vas s svojo hrabrilno besedo in s svojim blagoslovom,ki ga želim razširiti tudi na vaše sorodnike in vse tiste ki so ob vas.«
    papež Janez Pavel II.
    leta 1981 z bolniške postelje
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    oblikovanje in izdelava: primož cvetko  •  copyright © 2005 prijatelj - tabor 12 - 1000 ljubljana slovenija  •  elektronski naslov: revija.prijatelj@rkc.si