Vedno jaz! Že tako imam sam s seboj zadosti opraviti. In vendar odlagajo mno- gi pri meni svoje skrbi in težave. Vedno naj poslušam in tolažim. Kdo pa meni prisluhne?
Občutljiv si in breme svojega življenja teže nosiš,toda bogastvo tvojih čustev te usposablja tudi za globlja razumeva- nja drugih. To je tvoja velika prednost. Da se s svojim tarnanjem ne zariješ pre- več le sam v sebe, bo najbolje, če se daješ drugim in jim pomagaš nositi njih skrbi. To je tvoja najboljša naložba. Dejanja ljubezni. Če si storil tako, bodi miren. Povezan si z Bogom. On ti bo vselej prisluhnil.
Gospod, kdor je prišel k tebi, ga nisi odslovil. Ljudje se od mene nečesa na- dejajo. Moje slabosti in nemoči so me skoraj strle. In tako često prek svojih skrbi ne vidim ali nočem videti tudi bra- tovih skrbi. In vendar bi bila to pot, da obvladam sebe in tudi krenem za Teboj Naj zame ne velja: »Videl ga je in šel mimo«. Daj mi moči za to, da bom v bližnjem srečal Tebe.
Bojim se! Česa? Ne vem ali ne vem na- tančno: ali življenja ali ljudi ali samega sebe.
Če te nihče ne razume in posluša, Kris- tus je pri tebi in te ljubi. Tak strah je imel na Oljski gori! Pozna tvojo stisko. Zato prepusti svojo bolečino njemu!
Gospod, kričal bi, pobegnil, izbruhnil, - vse mi je pretesno, grozeče, zdi se mi ko da me hoče streti. Pomagaj mi!

C. M. Nowak

Na ovitku: Ljubno na Gorenjskem, sv. Krištof (slikal akad. slikar Miha Maleš) na zunanji steni župne cerkve.

To misel je pogosto izrekel Teilhard de Chardin. Sedaj iščem razloge, ki lahko dajo pobudo,da živimo tako pozorno,da damo neznatnim vsakdanjim stvarem veličino. Morda je več takšnih razlogov:
Prizadet človek (invalid) je po dolgem iskanju in zelo težko našel delo... Kako skrbno ga bo opravljal!
...Ko mu je pa delo prišlo čisto v nava- do, je nevarno, da ga bo opravljal manj vestno.
Drug odkrije Bratstvo. Kako srečen je, da je našel prave prijatelje. Kakšno nav- dušenje,kakšna pozornost v poročilih... Ko mine nekaj časa, je nevarno, da na- vdušenje ohromi.
Zopet drug najde življenjskega tovariša in se poroči. Pred letom si tega v svo- jem položaju še ni mogel predstavljati. Kako obziren bo do svojega tovariša... Potem,po jutranji zarji, pa navada, siva vsakdanjost...
V življenju ni tako pomembno, da nekaj začnemo, ampak da vztrajamo; to je najvažnejše.
Želja, da bi bili »as«, nekaj posebnega, nas lahko pripravi do tega, da znamo majhne stvari narediti čudovito. Toda pri tem bomo druge zanemarjali in op- ravljali majhne stvari skrbno samo, če nas drugi vidijo.
Živimo z drugimi, vlada dobro razpolo- ženje; to nas navdušuje in potegne za seboj. Toda, če je samo to, koliko je to vredno...? Nevarno je, da se naporov naveličamo in se končno usmerimo v povprečnost, ki se ne zdi še nečastna.
Ljubezen je motor, ki nam omogoča, da tudi najmanjšim stvarem damo veličino. Sv. Avguštin pravi: Ljubi! In delaj, kar hočeš!
Ljubi! Potem ne bo treba,da bi ti karkoli naročal.
Ljubi! Potem ne bo treba, da bi te prosil: opravljaj svoje delo skrbno!
Ljubi! Potem ne bo treba, da bi te opo- minjal: bodi tankočuten v vsem.
Opravljaš službo? Če ljubiš, potem tudi najmanjših malenkosti ne pozabljaš.
Greš na obisk? Kratek je. Toda tisti, ki si ga obiskal, je po obisku srečen.
Pišeš pismo? Toplo je in polno bratske ljubezni.
Lahko bi naštel nešteto primerov. Da lahko tako tudi živimo, ni treba, da smo zdravi. Mi bodo zdravi pri tem ugovarjali?
Verjamem, da invalidnost ali bolezen onemogočita mnoge stvari v življenju; toda prav takšno življenje lahko omogoči da naredimo majhne stvari z ljubeznijo in jim damo veličino.
To vse je zelo lepo, toda vendarle sem vznemirjen, ker sem to napisal. Gotovo boste mislili: Lahko je to reči - toda ali on tudi dela tako kot govori? Gotovo ne vedno, tudi Teilhardu de Chardinu ni to vedno uspelo. Toda prav gotovo sta to živela:
vsi smo nepopolni... Toda dobro je, da se zavedamo, da je nad našim življenjem zvezda... in da gremo za to zvezdo: »Rad bi tudi najmanjšim stvarem dal veličino, zakaj rad bi jih naredil z LJUBEZNIJO.«
Guy de Larrgaudie pravi:V božji ljubezni je prav tako dobro lupiti krompir kakor zidati katedrale.

Henri François

Vsak od nas si želi, da bi bil srečen. Da bi bil zdrav, da bi bil v življenju uspešen da bi mu ničesar ne manjkalo, da bi ga imeli ljudje radi,da bi... Željam ni konca. Vsak od nas pa tudi iz izkustva ve, da je življenje polno omejitev: morda ni dosegel poklica, ki si ga je želel, morda se na delovnem mestu ne more ujeti s sodelavci,morda njegov zakon ni najbolj skladen, ali pa morda sploh ne more najti zakonskega tovariša. Morda je osamljen, pa si ne more nič pomagati. Morda je bolan,samo za kratek čas, ali pa morda tako, da ne more upati na ozdravljenje. Nikomur od nas ni prizanešeno s tem izkustvom,da je življenje polno omejitev ki jih, kljub najboljši volji, preprosto ne moremo odstraniti.
Ali pa je za našo srečo zares potrebno, da bi bile vse omejitve odstranjene? Tudi, če bi človek živel brez vsakršne omejitve v svojem življenju, se neizo- gibno z vsakim dnem približuje največji omejitvi sploh: smrti. Težko je za tiste- ga, ki o tem ni nikoli razmišljal.
Vsako omejitev v svojem življenju lahko sprejmemo na dva načina. Lahko nam pomeni samo nekaj nadležnega, kar nas jezi, proti čemer protestiramo, da, celo obupujemo. Lahko pa nam vsaka omeji- tev pomeni tudi novo priložnost v živ- ljenju: da se zavemo,kaj je bistveno za nas, da nas opomni, kako trhla je sreča ki jo gradimo samo na zunanji brezhib- nosti. Če bi bila naša sreča odvisna sa- mo od te brezhibnosti, potem bi nihče od nas ne mogel biti resnično srečen. Če pa bi bil, bi bil to le trenutek varljive omame. Tudi, če gre v življenju vse po sreči, postajamo vedno starejši in ogla- ša se starost s svojimi prijetnimi, pa tudi s še številnejšimi neprijetnimi stranmi. Naše zmožnosti popuščajo, zunanje dejavnosti je treba korak za korakom zmanjševati. In smrt na koncu našega življenja je tako neizbežna,da nas misel nanjo mora gnati v obup, če nam končno tudi smrt ne pomeni nove priložnosti, največje priložnosti v življenju. Težko je sprejeti to resnico.Samo kdor v svo- jem življenju vsak dan znova razmišlja o tem, da ima tudi vsaka omejitev nek smisel,bo lahko počasi dozoreval v spo- znanju, da smrt pomeni zares novo pri- ložnost.Ta proces dozorevanja je goto- vo boleč,morda toliko bolj boleč, kolikor bolj odrešujoč je.
Če bolnik zna razmišljati o svojih omejit- vah in življenje kljub njim sprejemati kot nekaj pozitivnega,mu bo prav to poziti- vno sprejemanje življenja pomagalo pri zdravljenju njegove bolezni. Spominjam se bolnice, ki bi morala biti po vsej me- dicinski znanosti že mnogo let mrtva. Vedela je za to in je bila hvaležna za vsak dan, ki ga je preživela. Veliko je trpela in je bila na smrt pripravljena, pa vendar je rada živela in je bila vedno dobro razpoložena. Nekoč, ko sem bila pri njej, jo je obiskala soseda. Verjetno je mislila, da ji mora reči nekaj vzpod- budnega in jo je ob slovesu potolažila: »Gospa, verjemite, da boste kmalu oz- draveli, saj se dandanes dá že vsako bolezen pozdraviti« Ko je soseda odšla, se je obrnila k meni in mi rekla: »Najra- je bi ji povedala, kako smešna je s svo- jo tolažbo. Lepše bi bilo, če bi mi rekla, naj bom kljub vsemu trpljenju vesela in hvaležna za vsak dan, ki ga preživim s svojo družino.« Ta bolnica je svoje živ- ljenje z omejitvarni znala sprejemati in ga z vsem težkim,kar ji je prineslo,imeti rada. Tako je iz njega naredila čudovito umetnino.

dr. M. K.

Živeti je vedno vredno

Sedmega avgusta bo v Zg. Grušovljah (št. 15, 63311 Šempeter v Savinjski dolini) praznovala svoj 94. rojstni dan Marija Nemec. Mnoga leta so ji vzela moči, a njene duševne sposobnosti so še neverjetno sveže. Rada se spominja mladosti - mnogih prijetnih,pa tudi težkih doživetij Nekoliko težko pa sprejema spremembe sodobnega časa, zlasti ne more razumeti današnje mladine. Sama pravi,da jo boli srce,ko se tako malo moli... Po slovenskih družinah skupna molitev umira; ljudje izgubljajo smisel za vse, kar je duhov- nega. Želi si pristnejšega stika z ljudmi.
Ni zadovoljna z običajnimi, vsakdanjimi pogovori. Rada bi se »dotaknila« člove- kovih notranjih globin. Želi si pogovora o duhovnem življenju,o človekovem do- življanju in čutenju, o življenju iz vere. Tega, pravi, ji manjka.
Živi skupaj z bolno sestrično Angelo in hčerko,ki zanju skrbi Z Angelo sta si še posebno blizu, saj ves čas,ki ga imata, preživita skupaj. Dru- ga drugi si delita vse Skupaj molita rožne vence, litanije, an- gelovo češčenje...
V zadnjem času sta obe zelo opešali, posebno Marija. Poslabšal se ji je vid, da zdaj ne more več brati. Zaradi tega ji je še najbolj hudo, saj je v živIjenju mnogo brala. Vrsto navedkov, svetopi- semskih in drugih, zna na pamet in prav tako mnogo pesmi, ki jih še vedno rada poje.Želi si človeka,ki bi ji kdaj kaj pre- bral.Toda hči nima časa,Angela pa zelo težko govori. Vpisana je v bratovščine. Za vsako ima določeno, kaj in koliko mora moliti. Moli tudi v druge namene: da bi bila naša škofa Baraga in Slomšek razglašena za svetnika,v papeževe na- mene itd. Pravi,da vedno teže tudi moli zato se z Bogom bolj pogovarja, kar po domače. Ta osebni stik z Bogom ji po- maga nositi križe, ki jih prinaša telesno in duševno trpljenje,ki je včasih še tež- je. Tako je svoji starosti dala vrednost z molitvijo in premišljevanjem, ker ne more več delati.Kolikokrat je že v mislih prehodila svojo življenjsko pot, v luči verskih resnic in zapovedi pretehtala vsako dejanje, ga zaznamovala za do- bro ali slabo. Njena tankočutna vest ji narekuje kesanje za vse, kar je kdaj v življenju pogrešila. Trudila se je, da bi delala dobro in osrečevala ljudi. Vesela je bila, če jih je lahko toliko zadovoljila, da so jo imeli radi.
Še vedno si prizadeva narediti kaj do- brega. Poleg molitve so ji pri srcu tudi dobri sosedski odnosi. Zelo rada kaj dá za cerkev, če le ima.
Starost z raznovrstnimi nadlogami ni- komur ne prizanaša, tudi njej ne. Sama pa pravi: »Starost ima svoje nadloge, a je tudi lepa.Živeti je vedno vredno.Tudi sedaj, saj še vedno lahko kaj dobrega naredim.«
Le odkod ji ta volja in pogum? Prav go- tovo ji ga prinaša globoka vera, ki ji je bila vedno trdna opora. »Vera«, pravi, »mi pomeni vse. Nekoč bi bila skoraj obupala, pa nisem. Pomagala mi je kar- melska Mati božja. Njeno svetinjo sem vedno nosila s seboj.«
Danes se hvaležno ozira na prehojeno pot, ki je dolga skoraj stoletje. Ko ji je bilo leto in pol, ji je umrla mama. Oče jo je dal v oskrbo mamini sestri. Tako je ostala vse življenje sirota. Služila je po raznih krajih doma in v Avstriji, vedno prepuščena tujim ljudem. Tako je preži- vljala sebe in otroka. Ker je bila pridnih rok, so jo imeli radi povsod, kamor je prišla, tudi v tujini. Sama ugotavlja, da ji pravzaprav »ni bilo nikjer tako hudo, da z božjo pomočjo ne bi zmogla. In zato je bilo vredno živeti.«
Zdaj je nekoliko huje. Malo toži nad bo- lehnostjo, ki jo prinaša vsaka starost, čeprav jo je sprejela in z njo tudi sebe táko,kakršna je. S tem si sama pomaga živeti. Molitev je oaza njenega miru, ki jo vedno bolj utrjuje v spoznanju, da jo Bog ljubi. Pravi: »Bog, ki me ima rad, me ima po svoje rad. Vedno me je vodil in mi pomagal.« Ob Jezusovih besedah: »Oko ni videlo in uho ni slišalo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo«, tudi sama hrepeni po nebesih. Ob tej misli, pravi Marija, nihče ne bi smel obupati. Povedala je tudi,da zdaj živi za eno sa- mo misel: kako bi mogla še kaj dobrega narediti. Kaj ni to lepa starost?
Kakor večina starejših ljudi, ki se vese- lijo obiska, tudi ona ni mogla verjeti, da sva ji posvetila toliko časa za pogovor. Bila je srečna. Že med pogovorom je večkrat izrazila hvaležnost. Ko pa je prišel čas odhoda,je iz svoje zakladnice povedala še tole:

In ko ločitve pride čas,
na razna pota žene nas.
Tu, ná, pobratim roko mojo,
ti mi podaj desnico svojo,
saj srce zvesto, kakor zdaj
ostalo bode vekomaj!

A. Z.

IX

Luna se je umaknila z neba. In v meni je tako silno hrepenenje po Bogu. O, če Boga enkrat občutiš, se mu ne moreš odreči. Vleče te k sebi vedno silneje. Njegova bližina tako osrečuje! V Bogu si popolnoma srečen. Ničesar ni v tebi, kar bi motilo tiho sožitje z njm. Ne od- tujuje se in nikoli nad nami ne obupa. Zakaj bi potem obupavala jaz, ki sem njegov otrok in vem,da se je to zgodilo zato, ker je on tako hotel...
»Polonca, ne glej me, ničesar ne reci. Sama sem ostala,a ne osamljena.Mamo smo pokopali,toda njeno srce je v meni zato ne bom žalostna.«
»Da, Teja, božja volja je božja volja. Počitnice se bližajo. Pogovorila se bom s svojci in jih prosila, če greš lahko z nami na morje.«
»Na morje... zdaj? Polonca,samo v bre- me bom vsem.«
»Kakšno breme! Ne govori neumnosti! Saj si mi pripovedovala, kako rada imaš morje, kako te je mama leto za letom spremljala v kolonijo. Bile sta ob morju, ti si ure in ure čofotala po vodi in se potapljala. Mama te je komaj »krotila« in si prizadevala, da te je sonce ogrelo. Pojdi z nami, Teja, zaradi mame.«
Mama... kaj je res že vse tako daleč? Takrat mi je bilo 13 let, zdaj sem odra- sla... v ušesih mi še zveni pesem, ki so jo peli mami v slovo: »Vsi bomo enkrat zaspali, v hišo Očetovo šli...« Slovo? Ne, mama je tu, čutim jo! Tako blizu si bova ostali.
Vozimo se. Kako gotova je Polonca za volanom! Nič živčnosti, nič napetosti. Bog te blagoslovi v življenju, dekle! Naj traja spokojna mirnost tvojega duha.Za zgled si mi. Na cesti mrgoli avtomobilov kot v čebelnem panju. V srcu mi ni niti tesno niti posebno prijetno. Vdana sem v stvarnost, obenem pa se v skritem kotičku sebe, spoprijemam z resnico trenutka.In ta resnica je po svoje tola- žeča: zaradi rešitve,zaradi spodbude,ki jo rešitev daje po Gospodu v maminem imenu.
»Teja, ti vožnja ugaja? Je nekoliko vro- če. No, danes se boš že hladila, če ne v objemu valov, pa v senci borovega gozdička.«
»Polonca, hudo radodarna si z dobroto. Le kako se boš znašla z mano?«
»Daj no daj,Teja,ne skrbi... Na dopustu smo, zato bomo lepo veseli. Nič megle- nega se zdaj nikomur ne poda.«
»Polonca, zmagala si. Res bo najbolje, da te ubogam.«
»Ne uporabljaj te besede,Teja.Mrzla je. V takih besedah je vedno premalo Boga Mi gremo na morje tudi zanj,veš.In zanj si bodiva prijateljici, nobenega dejanja ne storiva stežka, z odporom. Glej, ta- mle se že vidi jadrnica!«
Prispeli smo. Morje... galebi...! V pris- tanišču ribarijo... Polonca ve, kaj imam za bregom. Zapelje me v svežino bo- rovcev, kjer se sama prepustim lagodju narave. In misli hočejo ena za drugo iz mene v klic utolaženosti; Sonce, nes- mrtno si! Z vriskajočimi rokami me loviš, da bi ujela jasni let mojih premišljevanj. Ostajam mirna... vsega te imam, a te še bolj hočem, sonce, zato da bi bila, kar bi morala biti. Zaupljivo kakor otrok te prosim-ostani prijatelj, da bom lahko zrla v neustavljive globine tvojih poti. Kar tu bi ostala...z bori in vetrom:nihče me ne moti, ko v duhu doživljam zadnji pogovor z mamo. Kakor da je že tedaj kaj slutila,mi je govorila: »Želim si, dra- ga hči,da bi se v življenju znašla,kolikor boš mogla, seveda. Veš, nikomur ni pri- zaneseno. Ti boš morda zaradi svojega značaja še bolj trpela. Zato pa položi vse,kar čutiš,kar nosiš v sebi, pred bo- žjo ljubezen. Ne boj se, da ti ne bi po- magala. In bodi kar največ z ljudmi. Naj te njihova bližina ne bega. Veš,Bog nas vse dobro pozna,vidi sleherno našo pot Zato ne želi drugega, kakor to, da smo to,kar smo - torej ljudje z vsemi notra- njimi in zunanjimi nágnjenji; razpeti med dobrim in zlim - v stalnem viharju v sa- mem sebi. In vse ima svoj velik pomen, če znamo gledati,ne toliko z očmi, am- pak s srcem. Gospodova dobrota se nam je približala po ljubezni in nam po- kazala pot v večno Lepoto.Hčerka moja vsi smo na tej poti ožarjeni s svetlobo večnosti. Paziti se moramo, da ne za- idemo v neprodirno temó nas samih in našega sveta.Za vse to pa je On edino merilo naše prihodnosti. Misli v težkih trenutkih na to, hčerka.«
Tako je govorila mati. Bil je to eden re- dkih pogovorov med nama. Potem...ah, to že ni več važno. Danes vem, da je konec nekega trajanja nujen, če naj zaživi začetek - kakršenkoli. Dokler ima v sebi besedo življenja, je ta začetek neprecenljive vrednosti.
Dovolj! Prvi dan na morju mi je res po- stregel. Zdaj pa v družbo! Polonca že prihaja. Po nasmešku je videti, da mi razpoloženje bere z obraza. »No,samo- tarka, kako je? Si si nasitila dušo? V sobi te čaka večerja.«
Samo za hip stopiva v zatišje gozda, k sončnemu zahodu. Gledava... Nebo se zdi kot žareč ogenj... Listi z zlatim na- dihom rahlo šepečejo v večnem vetru. V sebi jočem... Sožitje z žarečo kroglo na nebu... sožitje z valovi - to je dreg- nilo v struno mojih čustev. Da,že dolga leta so ta čustva z menoj. Nikomur ni- sem o njih govorila, niti mami ne. Pa ne da bi se česa bala. Čisto zase sem hra- nila to bogastvo. Tistikrat mi je rekel: »Najina sreča je v Bogu...« Da, to je bilo takrat... In struna čustev se oglaša - srečna sem.
Polonca poleg mene molči. Ve, da mi njen molk pomaga. In ko na večer sami poslušava pesem tišine, mi reče: »Le razširi peruti duše in srca. Naj bodo ti dnevi predvsem tvoji. Prejle sem te opa- zovala... vse mi je jasno. Bog ima svoje načrte, Teja; mnogi te potrebujejo, mama in on, ki ga ljubiš.«
»Pustiva to, kar je za nama, Polonca. Odgovorni sva za sedanjost in za so- človeka. Jaz bi šla rada ven iz sebe k sočloveku. To je izhod, nadaljevanje. Ničesar drugega si ne želim. Ničesar ne potrebujem. Mama pa mi ostaja svarilo in ogledalo.«
»Kako jasna resnica je to:svarilo in og- ledalo. Zdaj vem, Teja, da boš zmogla skozi življenje.«
»Bom. In tebe prosim,da ostani ob meni«
Novo jutro in za njim še eno: na videz nepomembni dnevi, a v resnici nadvse veliki prav zaradi majhnih dogodkov, opazovanj in sreče. Ljudje tu znajo da- rovati pozornost. Ustrežljivi so, posku- šajo dajati na neki svojstven način. Ne

gredo nemo mimo tebe; zgovorni so, četudi brez besed. Včeraj nas je ribič Barba povabil na svojo ladjo. Nisva od- klonili. Voziti se z ladjo je čudovito. Va- lovi režejo v gladino. Ti se ziblješ. Oči imaš neprestano "na preži". Pogled srka vase bogastva, ki jih sluti.
»Slišiš, Teja, parnik trobi. Vrača se z dolge proge v pristanišče.Le koliko ma- ter čaka na objem hčerke in sina. Joj, na tisoče rok maha. Ali vidiš?«
»Vidim,vidim,Polonca. In mahanje. Meni ne bo nikoli več mahala, ne bo me ča- kala.«
»Ta tvoja nesrečna bolečina,ne kliči je! Raje kakšno zapojva« Pesem vselej pri- naša rešitev: »Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo...«
»Punce, na ciliju smo. Sta zadovoljni?«
»O Barba, lepo je bilo. Hvala vam!« Pri- jetno utrujena ležem spat. Jutri bo ko- nec letovanja. Domov pojdemo.
»Sanjarila bi,« rečem Polonci.
»Jaz tudi,« se oddahne ona. In obe se prepustiva sanjarjenju.Samo za minuto, dve...sanjariti o upanju-to ni brezciljno
Poslednji trenutek... ob skale udarja val... mati se na mivki igra s svojo malo nagajivko. Na dlani se mi prikaže solza, ko zašepečem: širno morje... Zbogom, ljubljena Mati... Kličem vse božje stvar- stvo.
Doma smo. Tu pa se bo vsakdanjost spet in spet raztezala do neskončnosti - a ne brez tebe, o Bog! Ne brez tvoje duše,mati. In Polonca,moja draga prija- teljica - tudi ti ostani z menoj. Tu bova skupaj vedno zrle v prihodnost!

K O N E C

Včasih se nam kakšen dogodek ali raz- govor vtisne v srce in nas potem spre- mlja skozi vse življenje. Spominjam se, ko sem kot bogoslovec spremljal novo- mašnika na njegov dom. Z mešanimi občutki, skoraj s težkim srcem sva se bližala domu, kajti vedel sem, da je njegov očka hudo bolan.
Najprej je prijatelj podelil novomašni bla- goslov, potem pa sva se z bolnim očkom spustila v razgovor.
»Kaj pravita, kaj je za človeka, še po- sebno za duhovnika, v življenju najva- žnejše?« naju vpraša. Premišljeval sem, kaj naj odgovorim.Ko sem gledal njego- vo od bolezni izčrpano telo, sem si pač mislil,da bi moral reči,da je zdravje naj- važnejše. Vendar se nisem mogel odlo- čiti, da bi odgovoril. Tudi prijatelj novo- mašnik je molčal.
»Najvažnejše za človeka, še posebno za duhovnika je, da živi, kakor govori, kakor uči,« je odgovoril sam.
Vedel sem,kako je ta očka v vdanosti v božjo voljo vzgajal svojo številno druži- no.In sedaj v hudi bolezni,je bil sam živ zgled vdanosti. Živel je,kakor je govoril
Kmalu potem je umrl. Toda nauk, ki mi ga je tedaj na smrtni postelji dal, me spremlja skozi življenje. Za ta nauk sem mu hvaležen prek groba.
Tako je obujal spomine blag, sposoben duhovnik, ko je njegov prijatelj, tedanji novomašnik, obhajal srebrno mašo...

Angelca

V mislih se pogosto vračam v prijetno družbo na Čatež,kjer smo se tako iskreno, prijateljsko in zlahka vključili v molitev.Naš notranji mir ter povezanost z Bogom sta na vsak obraz in vsako srce prinašala srečo. To je bila v tistem trenutku po- sebna milost, ki je svet ne premore.
»Kako lepo je, če bratje prebivajo sku- paj« Tudi srečanje prav z vsakim izmed vas je bilo nekaj enkratnega, lepega. Zavest, da smo vsi enaki, vsi prijatelji, vsi potrebni drug drugemu kot ena dru- žina, ki jo povezuje en Bog s svojo lju- beznijo. Ker to želimo obdržati in razvi- jati, ne sme biti med nami razlik ne med zdravimi in bolnimi ne med starimi in mla dimi, ker je za vse dovolj dela in vsak naj bi delal in pomagal,kolikor zmore. G. Glas je to tako lepo poudaril, ko je de- jal: »Bolni naj molijo za zdrave in zdravi naj pomagajo bolnim.«

Pod besedo SREČANJE se razume ude- ležba najmanj dveh ljudi.Na Čatežu pod Zaplazom pa se nas je maja zbralo več kot štirideset.Čeprav je iz oblakov več- krat rosilo,nam je bilo v dušah lepo.Tu- di to pot smo namreč že ob sprejemu čutili ljubeznivo gostoljubnost ne samo čateškega župnika g. Glasa, temveč tudi njegovih faranov.
Udeleženci srečanja so bili v glavnem iz različnih krajev Dolenjske. Pri večerji smo imeli prvo priložnost za medsebojno spo- znavanje. Dobilo je pri maši tesnejšo po- vezavo z nami in Bogom, ki je ljubezen. On naj bi bil vsak dan vsebina našega življenja. To je bil tudi predmet razmiš- ljanja, ki ga je imel urednik Prijatelja J. Zupančič. Osrednja misel je bila: »Kako naj čas, oziroma vse trenutke življenja napolnimo z ljubeznijo in kako bi to lju- bezen -se pravi Boga- posredovali tudi drugim...«
O vsebini predavanja smo se potem po- govarjali, in sicer tako, da smo v petih skupinah odkrivali božje delovanje, pri- jateljsko povezanost z drugim in pomen molitve za nas same. Po popoldanskem oddihu smo se zopet zbrali k pogovoru, ki je bil povzetek dopoldnevnega dela po skupinah. Tako smo skupaj odkrili:

Skupno mnenje je bilo, da je srečanje zelo pomembno. V vsakem trenutku moramo dati prednost veri, in to ne samo v molitvi ali v cerkvi, temveč na vsakem mestu, ob vsa- kem času, vsak trenutek biti pripravljeni pomagati ljudem v potrebi in stiski. Ljubiti, odpuščati in znati potrpeti!
Misli so bile tele: Boga sem spoznala ob smrti najdražjega bitja na svetu. Od takrat se trudim, božjo voljo sprejemati vdano in z vsem zaupanjem v njegovo pravičnost in pomoč. Bolezen je za vsakega hud udarec in še posebno zavest, da ne bo nikoli več zdrav.Vendar prav v tem "udarcu" odmeva božja volja, ki jo lahko spoznavamo; po- trebno je le, da ji znamo prisluhniti, da jo sprejemamo,da ji znamo odpreti srce.Božja volja se razodeva v vsakem trenutku. In čeprav težko, jo skušajmo z njegovo po- močjo spoznavati in sprejemati.
Ta skupina je odkrila,da je potrebno, truditi se, da bomo vedno mislili na Boga, Marijo, da bo vsak trenutek posvečen nje- mu. Če si vdan,vse bolj zlahka sprejemaš tudi trpljenje. To te os- rečuje. Ljubezen in vdanost rodita željo,da bi vsakdo svoje delo čimbolje opravil.Misli- mo na druge duhovne in telesne reveže, ki se ne morejo osvoboditi samih sebe. Zanje darujmo svoje molitve,dela in trpljenje.Ve- mo, da ta zavest v nas ne more biti vedno živa, pa vendar živimo v neki podzavestni, skriti želji, da bi bilo tako.
Vsi odgovori so se zedinili v misli, da jim molitev pomeni vse. Vsak dan se z njo za- tekamo k Bogu, združuje nas z njim. Bog nam je najbliže,kadar sprejemamo trpljenje Zato ga v molitvi in trpljenju iščemo in sre- čujemo vedno znova. Molitev je bogastvo najtesnejše povezave z Bogom, ki jo lahko opravljamo na nešteto načinov v vsakdanjih opravilih, v službi, v srečanju s prijateljem, v žrtvah in žrtvicah našega »današnjega dne«, torej povsod je lahko navzoč po nas če ga nosimo v srcu in v naših dejanjih ljubezni. Zato je pomembno, kako živimo, ker Boga izpričujemo s svojimi dejanji. In to je tudi silno bogastvo naše molitve.
Tu smo prišli do skupne ugotovitve, kako na neki način vsak dela in živi tudi za druge. Vsak ima nekako svoj čas razdeljen tudi za druge z delom in molitvijo po najrazličnej- ših nameniih: za misijone,za duhovnike, za spreobrnitev grešnikov,za duše v vicah, za vso Cerkev itd.Tudi trpljenje je velik dar,ki ima lahko velike duhovne vrednote, če ga vdano sprejemamo in darujemo. Tudi med- sebojno prijateljsko dopisovanje dosega svoj duhovni uspeh. Ob tem nas osrečuje svetopisemska misel: »Nihče nima večje ljubezni, kot tisti, ki dá življenje za svoje prijatelje.«
V razgovoru,ki je sproščeno sledil,pa smo se še posebno pozorno dotaknili povezanosti - zveze -, ki se je porodila prav iz našega Prijateljstva bolnikov po predzadnjem sre- čanju na Čatežu, oktobra 1976. Tedaj je naša prijateljica Tilka dala pobudo, da bi en dan v tednu darovali za svetost družin; dan, tak, kakršnega nam pač daje Bog, seveda združen tudi s kako molitvijo ali z vzdihljajem v ta namen. Večina takratnih udeležencev je vabilo z veseljem sprejela. Članom te skupinice so se v veselje mnogih pridružile že cele družine.
Prav tako je bilo večkrat rečeno, da - kljub svoji telesni nemoči-moremo in moramo tudi invalidi marsikaj dati zdravim. Srečanje z bolnikom, ki tudi v hudem trpljenju veselo vdano živi Ljubezen, je marsikomu kakor rešilna bilka pri iskanju življenjskega smisla.
Torej je prav v tem naše poslanstvo. In mislim, da je vsakdo od nas v soboto zve- čer ob koncu teh pogovorov tudi ta sklep položil na oltar Gospodove in naše daritve.
Seveda se tudi vsi prizadeti zavedamo,ka- ko nujno potrebujemo pomoči zdravih. Ta- ko v vsakdanjem življenju kakor ob takihle srečanjih in hvaležni smo vsem, ki nam jo z ljubeznijo dajete.
Ljubezen se je,kakor vse dni tudi ob skle- pu našega srečanja kazala, ko so nas naši pomočniki in nekateri župljani s svojimi av- tomobili prepeljali na naše dolenjske Brezje k Mariji na Zaplaz. Ubrano potrkavanje zvo- nov in sproščena pesem nas vseh je pri- čarala še lepše doživetje. Ko smo se pred Marijinim oltarjem združili z Jezusom v naj- svetejši daritvi, je v marsikaterem očesu zatrepetala solza sreče. Bili smo ENO; ENO v Bogu in Mariji...
Prepričana sem, da se nam je prav to naj- globlje vtisnilo v spomin, tako da bomo iz tega srečanja še dolgo dobivali moči in po- guma za veselo vdanost pod težo življenj- skega križa.
Zato naj še enkrat izrazim hvaležnost vsem ki so kakorkoli pripomogli, da je naše biva- nje na Čatežu bilo tako lepo in nepozabno. Bogu hvala!

Tilka, Mimica, Tatjana

Obljubljeno je iz Rima, da se bo lahko letos začel škofijski proces za razglašanje dr. Janeza Frančiška Gnidovca (1873-1939) za blaženega. Bil je celih 14 let skopski škof.
Sam je dolga leta trpel za hudim glavobo- lom, vendar je prav do zadnjega opravljal svojo težko službo. Tik preden se mu je tako poslabšalo, da res ni mogel več delati se je umaknil iz Skopja v Ljubljano in tu čez mesec dni umrl.
Bolniki, priporočajte se v boleznih temu tr- pinu: ne, da bi Bog njega proslavil, temveč da bi bil,ko bi bil njegov svetli zgled posta- vljen na oltar, Bog slavljen v njem!
Takoj po njegovi smrti je začela uslišanja prinašati Blagovest. Potem je prišla vojna in zahval ni bilo več,čeprav so se tudi med vojno in po njej mnogi zatekali k njemu in nekateri bili tudi uslišani.
Zdaj je prišla pobuda iz Združenih držav Amerike.Marija in Ivan Petrič iz Clevelanda prosita, da bi bila priobčena njuna zahvala za uslišanje.
Mariija je prvo uslišanje doživela 6.2.1939, na dan škofovega pogreba: vse leto jo je bolela desna noga, na njegovem grobu so bolečine popolnoma prenehale.
Ista je leta 1945 v Italiji doživela promet- no nesrečo. Ozdravela je, le levo oko je ostalo prizadeto. Leta 1973 je popolnoma oslepela. Škofu Gnidovcu se zahvaljuje za uspešno operacijo.

Novi mašnik, bod' pozdravljen, od Boga si nam poslan.
Tako se bo v tem mesecu razlegalo iz ti- sočev src v župnijah,kjer bodo imeli novo- mašnika. Zbirale se bodo množice vernikov da te pozdravijo. Vsak, tudi tisti, ki te je videl vsak dan,te danes želi videti od blizu Zakaj danes si velik, ko stopaš sklonjen k oltarju.
Tvoje roke objemajo križ. Oči gledajo vanj, ki te je poklical,da boš hodil za njim. Glava ovenčana s trnjem, srce prebodeno, telo izmučeno od trpljenja. In ti, mladi novo- mašnik, si sklenil hoditi z njim isto pot.
Srce trepeta: ali bom zmogel?
Bodi pogumen! Kakor je Manija spremljala Jezusa pod križ, tako stopa tudi ob tebi pred oltar, saj nosiš njega, ki ga je ona nosila pod srcem v svojem materinskem naročju. Saj se bo po tvojih rokah vsak dan daroval on,ki ga je ona v Betlehemu rodila za naše odrešenje.
Obdaja te velika množica, ki moli zate!

Kaj pa mi bolniki, ki smo po božji previdno- sti priklenjeni na dom, na bolniške postelje in invalidske vozičke? Tudi mi smo v mislih zbrani okrog oltarja in darujemo zate svoje trpljenje in žrtve.
Kako srčno želimo biti osebno ob tebi. Ker pa to ni mogoče, smo pri tebi v molitvi. Željno čakamo, da nas obiščeš in nam pri- neseš Jezusa, našo edino srečo.
Kako lahek bi bil duhovniku korak k bolniku, če bi v srcu mogel občutiti tisto srečo, ki jo občuti srce ubogega bolnika, ko zagleda duhovnika, ki mu nese tolažbo. O srečna desnica, ki jo dvigneš in v Jezusovem ime- nu s sveto odvezo jemlješ breme, ki teži bolniku dušo, in mu podeliš njega, ki je lju- beče dejal: »Pridite k meni vsi,ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«
Da, Njegova ljubezen je šla celo tako daleč da po duhovnikovih rokah sam obišče svojo ubogo ovčico. Kako lep in vzvišen je torej tvoj poklic! Kako blizu sta si z Marijo, ki je tolažnica žalostnih. Saj tudi duhovnik ve- dno nosi tolažbo ubogim grešnikom,zdravja bolnim na duši. Koliko skrušenih src najde srečo v spovednici in ob obhajilni mizi!
Bodi pogumen, saj smo z molitvami in žrt- vami s teboj vsi trpeči. Posebno pa On, ki je rekel: »Ne boj se, mala čreda. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Ivana

Duh posinovljenja in svobode, ki me napol- njuješ!
Očeta vsega lahko v tebi kličem: »Oče!«
Toda,zakaj mi pri tem vzkliku srce ostaja v oklepu tesnobe,da ne morejo vanj prodreti žarki njegove očetovske toplote in bi se mu odprlo?
Ti, ki prebivaš v meni, nisi duh suženjstva in nezaupnosti, temveč si Duh svobôde, sinovske zaupnosti. In vendar v trenutkih neuspehov in nemoči, ko sem ponižan in ubog, izgovarjam njegovo ime brez notra- njega ognja in vesele povezanosti z njim, ker mi ponižane človeške misli ne puste odpreti Očetu srca, v katerem so sledovi padcev in ran, prejetih pri delih, ki sem jih hotel uresničiti sam, prepričan, da služim resnici.
Brez radósti svobode, ki je v popolni pre- danosti Očetu, dvigam oči k tebi, ki te je On poslal: »Vodi me k popolni resnici!«
Vse hrapave in vijugaste poti skozi življe- nje, ki sem jih v svojem samoljubju speljal, ti zravnaj in preusmeri! Naj bo tvoja želja moj sklep, tvoja zamisel moja pot, čeprav bi bila združena s spodrsljaji in razočaranji, kajti moje mišljenje in hotenje bo prenov- ljeno, prenovil jih boš ti, ki delaš vse novo. Ko me tako privedeš k popolni resnici, bo klic k Očetu izraz zaupnosti in velikodušne ljubezni,vseboval pa bo tudi veselo daritev ki jo on ljubi. Tedaj bom v sebi izkusil res- ničnost Gospodovih besed: »Resnica vas bo osvobodila!«

Lovro

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Prosimo, naj Sveti Duh pokaže nova pota oznanjevanja evangelija na Kitajskem.
V sedemnajstem stoletju bi bile velike mno- žice Kitajcev sprejele krščanstvo, če bi se bil uvedel kitajski jezik v bogoslužje in v molitveno življenje Cerkve. Žal to tedaj ni uspelo, čas še ni bil dozorel.
Drugi veliki dan kitajske Cerkve je bil 11.4. 1946,ko je papež Pij XII. ustanovil domačo redno cerkveno upravo za dvajset kitajskih cerkvenih pokrajin ter ustanovil 98 nadškofij in škofij, ki jih je, kolikor se je dalo, izročil že v vodstvo škofom domačinom. S tem je dozorelo delo Pija XI., ki je 28. 10. 1926 posvetil prvih šest Kitajcev za škofe. Leta 1946 je katoliška Cerkev na Kitajskem šte- la tri milijone krščenih in 660 tisoč priprav- nikov na krst.
Leta 1949 je bilo oznanjevanje evangelija na Kitajskem ustavljeno. Za usodo kitajske Cerkve še danes ne vemo. Evropski in ame- riški misijonarji so morali deželo zapustiti.
Zdaj išče Cerkev nova pota oznanjevanja za véliki kitajski narod. Prosimo Svetega Duha, naj ta pota Cerkvi odkriva.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi po dejavni ljubezni Cerkve nekrščanska mladina spoznala resničnost evangelija.
V misijonih se odloča za krščanstvo predv- sem mladina,ki si išče svetovni nazor.Ozira se po drevesu, ki bi prinašalo najboljši sad in največ sadu za življenje. Toda tudi za to,da človek vidi, je potrebna milost. Zato piše sv. Pavel Efežanom: »Bog daj vašemu srcu razsvetljene oči...« (Ef 1, 18). Za to milost bomo molili.
Ko govorimo o dejavni ljubezni Cerkve ali krščanski dobrodelnosti, nehote pomislimo na mater Terezijo v Kalkuti, na njene bol- nice za umirajoče,na zavode za najdenčke in gobavce, na njene Misijonarke ljubezni. Pa takih mater Terezij v manjšem obsegu in takih misijonarjev ljubezni je,hvala Bogu, v misijonskih krajih veliko.
Ko nas je obiskal frančiškan o. Evgen Ketiš misijonar v Togu, nam je kazal slike, kako je tamkajšnjim zamorcem kopal vodnjake, da so prišli do zdrave, čiste, sveže pitne vode. Poprej so hodili tudi po dvajset kilo- metrov daleč iskat vodo v mlakuže, iz ka- terih so pili ljudje, živina in divjačina.
S.Magdalena Kajnč je s skromnimi sredstvi skoraj čudežno pomagala več ko stotisoč Bengalcem do zdravja.
Naši misijonarji na Madagaskarju so Mal- gašem, vernim in nevernim, oče in mati in sestra in brat.
O. Lojze Demšar je v Gangesovi delti med zadnjo vojno s svojo »riževo banko« več tisoč Indijcem rešil življenje.
Mladina misli. Išče odgovora na vprašanje: Zakaj misijonarji nesebično delajo dobro? In na dnu naletijo na Kristusa.

P. B.

V nedeljo, 5.6.1977 so se slepi romarji s spremljevalci zbrali na Dobrovi v cerkvi ob Mariji.Domači župnik je vse navzoče roma- rje pozdravil,slepim pa je še posebej rekel, naj njih duhovne oči vidijo,ker ne vidijo te- lesne. Tudi škofje so nam poslali pozdrave. Poudarili so, da imajo slepi v Cerkvi poseb- no mesto,saj s svojim življenjem soodrešu- jejo svet. Ob pričetku srečanja so prebrali tudi pismo o. priorja iz pleterske kartuzije, ki je slep. Bil je povabljen na srečanje. Ker pa se ga ni mogel udeležiti, je poslal prija- teljem pismo.
Na začetku dopoldanske akademije,ki so jo pripravili frančiškanski bogoslovci, je zado- nela v cerkvi pesem »Ko bi ljudje ljubili se« Kdo bi mogel močneje začutiti, kaj bi bilo, če bi se vsi ljudje ljubili, kot prav naši pri- jatelji. Po razmišljanju o trpljenju,umiranju, osvobajanju in življenju, je po cerkvi od- meval odpev »Naše oči gledajo Gospoda«, kot popoln in dokončen odgovor v temo in Polnost zročih prijateljev.
Besede evangelija »Največja ljubezen je ta da kdo dá življenje za svoje prijatelje«, so odmevale v dušah slepih in njih spremlje- valcev. To »novo zapoved« imamo vsi ne- štetokrat priložnost izpolniti.Ali jo izpolnju- jemo? S tem razmišljanjem se je akademija že prevesila v izpraševanje vesti. Česa ni- sem storil...? Obenem je bilo spovedovanje tako da je imel vsakdo možnost razbreme- niti se in svobôdno zadihati v prihodnost.

Iz globočine src se je utrgala pesem »Pridi k nam, Gospod«. Res je prišel čez nekaj trenutkov v sveti daritvi. Slepi niso bili sa- mo nedelavni udeleženci Kristusove darit- ve. Sami so sodelovali z branjem beril in psalma,ki je bil napisan v njih pisavi. Izrekli so prošnje za vse potrebe. Prosili so, da bi bili sami dobri do soljudi, in za vse slepe pri- jatelje, da bi vsi slepi videli Luč. Prosili so tudi za rešenje vsega sveta. V stisku rok ob pozdravu miru smo začutili enost, ki je bila v nas.V podobi kruha smo prejeli Njega ki nam je napolnil notranjost.Po obhajilu je Lizika zaigrala in zapela pesem v zahvalo Kristusu in Mariji.
Prišel je čas kosila. Začeli smo ga z molitvijo v obliki pesmi. Frančiškanski bogoslovci so zapeli: »Molimo te v živi veri«.
Po kosilu je bil program bolj prost. Takrat so se našli prijatelji, da so si po dolgem času spet stisnili roke. Mnogim je zasijal obraz od sreče in veselja, ko so začutili toplo roko starega prijatelja.Medtem so se nam predstavili do tedaj nepoznani pesniki s pesmimi in pa pevske skupine. (Ena od pesmi, ki smo jo slišali na srečanju je natisnjena v tem Prijatelju.) Tudi šaljivci niso molčali... Vsi ti nastopi recitatorjev, pevcev, šaljivcev so pričarali domače, toplo in pri- jetno ozračje,da se je vsakdo lepo počutil.
Za dobro ubranost pa so poskrbele tudi sestre, ki so pripravile jedi, ter dekleta in fantje, ki so gostom na Dobrovi stregli s hrano in pijačo.
Na Dobrovo sta kot predstavnika organi- zatorjev tega srečanja prinesla pozdrave slepim prijateljem tudi urednik Družine Ivan Merlak in frančiškanski provincial o.Polikarp Brolih.
Popoldne je vse prehitro minilo.Za slovo so se vsi še zbrali ob Mariji v cerkvi in ji zapeli litanije. Marijinega kipa in lepo okrašenega hrama oči niso videle, toda vse to so slepi začutili v višji polnosti, ki se jim je razode- vala. Še in še bi peli, pa je bilo treba oditi.
Pojdimo, poslani smo!
Zaželeli smo si srečo, zdravja, si izmenjali naslove, ter se razšli veseli, da smo skupaj preživeli tako lep dan.
In z nami je šel Večni,ki je bil ves dan med nami.

Silvo

Vse vsem

Ko je pa sonce zašlo, so vsi,ki so imeli bol- nike z različnimi boleznimi, te privedli k Je- zusu. In on je na vsakega izmed njih roke položil in jih ozdravil (Lk 4, 40).
Tokrat ne obišče tega ali onega bolnika Jezus, ampak ubogi bolniki sami obiščejo Njega in On jih neutrudno ljubeče po božje sprejme.
Še smo v Kafarnaumu, zvečer tistega ču- dovitega dneva čudežev, ki se je začel zjutraj z izgonom hudega duha v shodnici in nadaljeval z ozdravljenjem tašče Simona Petra.
Med vsem sobotnim počitkom ni nihče za- pustil svojega bivališča. Toda izredna no- vica o čudovitih stvareh zjutraj se je kot plamen širilo od hiš in vil do ribiških bajt. In komaj je sonce za karmelskim pogorjem zatonilo, že od vsepovsod prihajajo ven otroci, žene, možje. Spremljajo nenavaden sprevod slepih, kruljavih, onemoglih in jih podpirajo. Bolne nosijo na ležiščih do biva- lišča Simona Petra,kjer je Rabi,ki ozdravlja.
Glej jih, vse te uboge,ki hitijo,da bi bili oz- dravljeni prvi: slepe, s povzdignjeno glavo in rokami naprej; kruljave, ki berglajo pre- hitro, ki padajo,pa brez tožbe vstajajo, ker jim srca prekipevajo od zaupanja; bolnike, ki že leta in leta niso šli z doma,pa jih silno upanje nenadno vzdigne s postelje; nesre- čne uboge, ki ne znajo več hoditi; starce, mlade, otroke z voščenimi obrazi, udi brez mesa, ki njih omahujoče korake starši ali prijatelji podpirajo.
Mrtvoudni,vročični,umirajoči, ki jih upajoče na pričakovane čudeže, sosedje radi ali neradi prinašajo na njih bednih ležiščih, in tem trpečim, ki se upirajo ali predajajo, vpijejo: »Srčni bódite; ozdravljeni boste!«
Neustavljiv val željá in navdušenosti! Od Jezera,ki v njem odseva geraški strmi breg do bogate genesarske ravnine in Golobjega dola dviga vso to ognjevito množico, po- plavlja steze med trstičjem in visoko travo in tratami spečih vetrnic in potem po ozkih ulicah ribiških koč pritisne na bele zidove hiše Simona Petra.
V trenutku vdro skozi vrata in v ozki pro- stor, kjer je Učitelj, navalijo najbolj nasilni ali katerim se najbolj mudi prinesti svoje bolnike.
In Jezus tako prijazno in dobrotno gleda vse te uboge ljudi, ki se tam prerivajo, ker verujejo Vanj in upajo.
Tedaj se skloni k najbližjemu bolniku in po- loži na čelo, ki žari od vročice, predobre svoje božje roke: Bodi ozdravljen!
Oh! Čudovito! Bolnik se vzravna: dobro se počuti,kakor še nikoli ne,prej pa mu je stra šen drget krčil ude; čuti se ozdravljenega! Gre ven in vpije: Čudež! množici, ki slavi Boga.Medtem se Jezus skloni nad drugega, nad slepca,in mu položi roko na zatemnele oči. Spreglej! In veke se vzdignejo, ostek-

lenele oči zasijejo kakor plamen in z vso zenico pogledajo Njega, ki jim vrača luč: »Vidim! vidim!« -»Slepi spregledujejo« kriči množica, ki zunaj kar cepetá od veselja.
Potem se učitelj, Vsemogočni, dotakne ušes gluhemu in ga ozdravi: »Gluhi slišijo! Hvaljen bodi Bog!«
»In nemi govorijo.« Jezus položi prst na zaprte ustnice nemega, ki ga vsi poznajo. In ta že od hišnega praga na ves glas raz- glaša čudo dneva.
Kar brž je treba uvesti neko službo za red, ki naj poskrbi, da srečni čudežno ozdrav- ljeni gredo iz sobe; saj se od svojega Dob- rotnika kar ne morejo ločiti. Pa da v vrsto postavijo bolnike, ki še čakajo, da nekako »uredijo« čudeže tega nenavadnega večera
In Jezus, dobrotno neutrudljiv, sprejema in se smehlja, ganjen nad vsako bedo, ki jo sprejme v svoje božje roke, jo prime in jo ozdravi. »Na vsakega položi roke« (Lk 4, 40), bolj materinske na bolezen otrok, - saj je tako bridko gledati,kako mali trpijo-, krepkejše na bolečine mladih ljudi in mož, milejše na čelo mater in tolažljivejše na tresoče se rame starih.
In ob dotiku njegovih rok,ki dajejo življenje vsak bolnik začuti, kako ga prevzame »ve- lika ljubezen« do Njega, katerega Srce se zanj zavzema in ga ljubi. Kajti pod nezadr- žljivo in milo silo teh dveh rok, položenih nanj, vsakdo čuti, da ga je On uganil do najbolj nótranjih globin duše in ga razume v vsem, kar si očita, in česar si želi in kar upa.
Oh, da v množici, nad katero neznanec steguje roke, nismo samo »kdorkoli«, tem- več doženemo,da smo nekdo, katerega ži- vljenje je v vsem poznano in je vse v njem odpuščeno in ga lahko spet uredimo,da bo lepše in bolj goreče po dobrem Učitelju, ki je pravkar na nas položil svoje roke!
Tega nauka, kako biti dober,ni moč pozabiti!
In mi, - kako sprejemamo na telesu ali duši bolne, ki prihajajo, da se jih usmilimo? Ali se nam ne primeri tolikokrat, da uporabimo tiste navadne izraze, ki ne ustrezajo niko- mur,ker so za vse? Saj ima vsako človeško bitje svojo osebnost, svojo zgodovino in mu bo storil kaj dobrega samo prav ta nasvet, samo prav ta spodbuda in je prav zaradi nje prišel in ima do nje pravico.
Možu, ki trpi, ne govorimo kakor otroku, ki joče; ranjenim srcem ne tako,kakor materi ki za kom žaluje; bolniku ne tako kakor zdravemu. Kajti duše so si tako različne in so tako rahločutne kakor cvetke in še tako robata in nam tuja zunanjost utegne skrivati zaklade željá in globine trpljenja, ki jih lahko ugane in razume samo pazljiv in ljubeč pogled.
Da bomo učitelja posnemali, znajmo kakor On pogledati,kaj kdo hudega trpi. Tistega, ki nas obišče, poslušajmo: pustimo mu, da se zaupa in ga dobrotno spodbujajmo.
Ne govorimo mu o sebi, ampak o njem. Ne bodimo nestrpni, če govori na dolgo, če je počasen,če dela preveč ovinkov: bolan je, pomagajmo mu!

Ali mislite, da mu je tako lahko, Vam to ali ono zaupati, to ali ono priznati? Dá, poma- gajmo trpeči duši, da nam pove, kar nam bo hotela zaupati, pa nič več!
Pokažimo mu,če želi, da smo ugotovili, če- sar nam ne pove: da razumemo res njega, da smo izbrali ta nasvet, to zdravilo prav zanj, ker prav njegovo bolečino sprejema- mo za svojo.

Slepim,tistim,ki ne vérujejo ali ki nočejo vi- deti edinega sredstva,kako naj dobro »slu- žijo«, daje On poguma, da sprejmejo luč.
Gluhim, ki ne marajo poslušati ljubečega glasu, ki bi jih privedel k resnici, daje On moči, da prisluhnejo.
Nemim, ki več ne molijo ali nočejo priznati tega,kar jim je pretežko, On očisti ustnice.
Bolnike, katerim se življenje bedno in žalo- stno vleče v nedelavnosti in grehu, osrči in jim dá zaupanja v Usmiljeno Dobroto, ki odpušča in dviga.
Na vsakega je položil roke!
Kajti za tistega,ki jih hoče poznati in ljubiti ni niti dveh duš ne dveh bolnikov, ki bi si bila podobna, in da ozdravimo te in poto- lažimo one, moramo kakor Učitelj postati »vsem vse«. In sicer, prav do zadnjega, ki pride k nam. In naj za našo utrujenost ve samo On...

V soboto, 9. julija je Ognjišče s pomočniki pripravilo že deveto romanje za bolne, inva- lide in ostarele. Ob izredno številni udeležbi je vse potekalo mirno in zbrano. Bogoslužje je vodil g.škof Lenič ob somaševanju kakšnih dvajsetih duhovnikov in sodelovanju drugih udeležencev. Tokrat, namesto poročila, pri- občimo škofov nagovor.

Dragi in spoštovani naši bolni in ostareli bra- tje in sestre! V letošnjem jubilejnem letu, ko obhajamo 70-letnico kronanja Marije Po- magaj, še posebej radi prihajamo semkaj k naši in božji Materi. Mislim pa, da skozi vse leto Marija nobenih romarjev ni bolj vesela, kakor vas. Saj vemo, da tudi naše matere kažejo največjo skrb in ljubezen do tistega ki je najbolj nebogljen in si sam ne more po- magati. Takemu otroku se materinsko srce najbolj razdaja.Zato se počutimo danes pri Materi na Brezjah vsi varne in polne zau- panja. Če je gora trpljenja, bolečin, zapu- ščenosti,osamelosti danes na Brezjah tako zelo narasla, pa smo na drugi strani lahko prepričani, da je Marijino srce tako široko, da je v njem prostora za vsakega njenega otroka, posebno še za trpečega.
Poslušali smo božjo besedo...
Ta božja beseda je govorila bolnim in zdra- vim.
Zdravim je govoril predvsem evangelij o usmiljenem Samarijanu. Najbrž precej oči- tajoče. Hotel nas je opozoriti, da tudi mi mnogokrat hodimo neprizadeto in brez srca mimo tolikšnega gorja, ki se je nagrmadilo v vas. V usmiljenem Samarijanu nas je ho- tel Kristus, veliki božji Samarijan, živo in nazorno opozoriti,naj ne hodimo mimo vas, naj imamo odprto srce in roke, da se nam boste zares v srce zasmilili, da bomo znali pristopiti, vliti olja v rane in vina, obvezo- vati vaše telesne in duševne rane, skratka skazati usmiljenje. Za nas zdrave je da- našnje srečanje pač najlepše izpraševanje vesti, kakšen je naš odnos do vas. Ko nam je Jezus naslikal usmiljenega Samarijana, je dal za vse čase naročilo: Pojdi in tudi ti tako delaj!

Berila, dragi bolni bratje in sestre, pa so govorila samo vam. Obe berili bi vas radi napolnili s pristnim krščanskim upanjem, s pogledom v onostranstvo... Glejte, v tem se mi verni ljudje razlikujemo od tistih, ki nimajo upanja. Kristus nam je rekel, da mi nikdar ne smemo žalovati, kakor tisti, ki nimajo upanja. Človek brez vere v Boga in nadnaravni svet in posmrtno življenje stoji pred goro trpljenja nem, brez odgovora, pred njim je veliki vakuum,velika praznota, nesmisel, absurd...
Verni ljudje vemo, da nas bo obiskalo trp- ljenje. Sveto pismo nam tolikokrat govori o solzah. Človek pride s solzami v očeh na svet, in ob smrti se mu utrne zadnja solza, vmes pa so reke solza. Kristus pa nam je že na gori blagrov povedal: Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi... On sam je bil na Oljski gori žalosten do smrti. S tem nam je hotel reči,da je žalujoči človek najbliže razrešitvi uganke vseh ugank. In rešitev vseh življe- njskih ugank je Bog, ki nas tolaži v vsaki naši nadlogi.
Izaija nam govori o gori, kjer nam je Gospod pripravil gostijo; to je podoba nebeške sre- če v Bogu. Zastor bo potegnil proč, to je zastor trpljenja in bolečin, obrisal bo vse solze... uničil bo smrt za vedno. Tisti dan bomo govorili: Glejte, to je naš Bog. Čakali smo nanj,da nas reši. To je Gospod,ki smo vanj upali. Radujmo in veselimo se ga.
Drugo berilo. Vemo, da bo on, ki je Jezusa obudil, tudi nas obudil z Jezusom, zato ne omagujemo, ampak se naš notranji človek od dne do dne obnavlja, ko se zunanji uni- čuje. Naša sedanja lahka stiska nam prip- ravlja nad vso mero veliko,večno bogastvo slave, če ne gledamo na to, kar se vidi, ampak na tisto, kar se ne vidi. Kar se vidi, je častno, kar se ne vidi, je večno...
Dragi bolni in trpeči bratje in sestre! Namen tega našega današnjega romanja je, da se vsi napolnite z velikim upanjem,ki je vsebi- na našega krščanskega življenja. Ožarjeni od tega upanja boste vse laže prenašali svojo težo trpljenja.
Zadnji koncil je nam škofom naročil, da moramo v bolnih in nesrečnih dobiti tiste sodelavce, ki bodo svoje molitve in žrtve darovali za evangelizacijo sveta. Tako vas danes v imenu Cerkve prosim: Bodite naši veliki sodelavci pri odrešenju sveta, ko bo- ste svoje trpljenje in molitve velikodušno darovali svojemu Bogu...

Bilo nas je na tisoče. Dopoldne nam je nebo streglo po željah. Vozili smo se z vseh strani domačini so prihajali peš.Prostor pred cer- kvijo v Dobrniču, v kateri je Baragov krstni kamen, je bil za slavje čudovito pripravljen Odri za bogoslužje, odri za 300 dolenjskih pevcev. Nad oltarjem velik napis: LE ENO JE POTREBNO. Še pred začetkom bogoslu- žja in tudi seveda po njem so nam misli in

koraki uhajali v cerkev pred Najsvetejše, ki ga odslej obdaja umetniško pozlačen prez- biterij,in h krstnemu kamnu,nad katerim so v železo vklesane črke:Tukaj je bil dne 29. junija 1797 krščen misijonski škof Baraga. Zakaj ni nekje zapisano tudi to, da se je ob dvakratni vrnitvi iz indijanskih misijonov prišel za milost krsta kleče zahvaljevat v Dobrnič?
Duhovniki z nadškofom prihajajo k oltarju.V pozdrav nadškofu Pogačniku združeni zbori zapojejo pesem »Zlati mašnik bod' pozdra- vljen«. Kako slovesen in prijazen začetek! Prijaznost stopnjuje pozdrav škofa Leniča, ki pove, zakaj smo se zbrali. Hoče, naj ne pozabimo, da je iz te župnije, že 900 let stare, in iz te cerkve, 200 let stare, izšel poznejši škof in morda celo svetnik Friderik Baraga. Ko so pred 80 leti slavili 100-letnico njegovega rojstva, je bila zraven dekle, ki se je sedaj 99-letna in na dveh opornicah udeležila tudi letošnjega slavja. Srečna je bila.
Bogoslužje je potekalo v najlepšem redu. Vrstile so se umetne pesmi in ljudsko petje z nadškofom je maševalo 20 duhovnikov, še več pa jih je stalo ob strani, saj so bili vezani še na maše doma. Po božji besedi o dobrem pastirju, se je oglasil naš nadpastir Pogačnik, ki ima velike zasluge za to, da je svetniški proces za Baraga že toliko napre- doval.Govoril nam je o življenju našega sve- tnika; govoril je tudi o čudežih, za katere je treba še moliti; govoril o zgledu, ki nam ga škof Baraga daje, predvsem zgled ju- naške odpovedi in uboštva, ljubezni do sv. Rešnjega telesa in do Marije. Kako so pos- lušali nadškofove besede predvsem tisti, ki so bili na Baragovo priprošnjo že uslišani.
Pri darovanju: slovenski mož in žena pri- neseta na oltar sodček vina in hleb kruha. Vsa slovenska zemlja bi bila rada posveče- na s to daritvijo, saj tudi vsa prosi, da bi bil kmalu razglašen za blaženega.
Ko se škofje z duhovščino po maši vrnejo na svoja mesta,se pesem začne prepletati s pozdravi iz Amerike, iz Rima, iz Štajerske in Primorske in seveda Dolenjske. Ganili so nas pozdravi zastopnikov Baragovega nas- lednika škofa Salatka iz Marquetta in zas- topnika škofa Hickeya iz Clevelanda. Oba obžalujeta, da ne moreta biti navzoča v zemlji, ki jo zaradi Baraga ljubita. Ravnatelj osrednjega slovenskega zavoda v Rimu dr. Jezernik je poudaril, da misel na misijone in misel na Baraga ne moreta biti nikoli ločeni Zato pa on tudi v Sloveniku pripravlja sobo za slovenske misijonarje,ki se bo imenovala: Baragova soba. Pozdravil nas je p.Atanazij iz Lemonta, kjer bodo na prvo nedeljo v septembru tudi imeli "Baragov dan". Poslu- šali smo domače besede predstavnika vseh slovenskih duhovnikov v severni Ameriki. Ti in drugi so ponavljali: Ostanite zvesti veri očetov, hodite po Baragovi poti, molite za slovenskega svetnika, priporočajte se mu v stiskah!
Ko smo se razhajali, - nebo se je medtem začelo temniti-,smo se ustavili tudi pri Ba- ragovi rojstni hiši v Mali vasi in si ogledali in počastili njegovo rojstno sobo. Kako je sedaj v Mali vasi lepo! Graščina,v kateri se je Baraga rodil,je s prostovoljnimi prispevki slovenskih vernikov na zunaj prenovljena in ozaljšana, »kakor nevesta, ki čaka na svojega ženina«, čaka na nas, ko bo raz- glašen za blaženega in svetnika in bo nje- gova rojstna soba postala pravo svetišče, v katero bomo hodili molit. Kdaj se bo to zgodilo? To je odvisno od Tebe in mene, od najinega zaupanja in molitve.

V. F.

Ko smo premišljevali, kakšen naslov naj da- mo poročilu, se nam je ta zdel še najbolj pri- meren. Veseli namreč ugotavljamo, da se je zanimanje in odgovornost za bolne brate in sestre precej povečala.Pa tudi sami se čutijo odgovorne drug za drugega. Spoznali so, da si, kljub telesni prizadetosti, morejo medse- bojno pomagati,morda celo bolje,kakor pa bi jim mogli pomagati zdravi. In to je znamenje da Bratstvo (Prijateljstvo) bolnikov živi. Ra- zen tridnevnih duhovnih srečanj (ali kot smo jih v začetku poimenovali duhovni vikend) za manjše skupine,se vedno več župnij,oziroma dekanij, odloča za domača srečanja, kjer se lahko vsi udeležijo svete maše. Predvsem pa jih osrečuje, da so prijateljsko sprejeti. O delovanju tridnevnih srečanj nam dopisniki redno in izčrpno poročajo. Tokrat pa lahko priobčimo kratke zapiske udeležencev vsaj nekaterih bratskih srečanj.

Res se že dolgo nisem oglasila, ker je veliko mladih in je za nas sta- re že malo zanimanja. Tudi v Rim ne morem, ker je moja denarnica vsak mesec prelah- ka; velikokrat mi še za kruh primanjkuje.
Danes je ravno binkoštna nedelja,dan bol- nikov za misijone. V naši župniji sv.Petra v Gor. Radgoni smo imeli sv. mašo. Zbralo se nas je veliko bolnih, tudi invalidov. Bilo je zelo lepo,vsi smo sodelovali, tudi naši naj- mlajši ter pevci. Ko so nam duhovniki go- vorili in spodbujali za naše težko življenje, so se marsikateremu orosile oči.
Težave prenašajmo s Kristusom, pa ne bomo sami. Imam tudi zvesto prijateljico z romanja v Lurd. Je pravo nasmejano dekle, ki se me spomni z razglednico od vsepov- sod, ne samo iz Ljubljane. Obljubila mi je tudi, da me kdaj obišče, vendar sem bila v bolnici. Tudi jaz se je spomnim vsak dan v molitvi. Naj ji bo z rožami posuta pot in naj bo zdrava.
Nam vsem pa naj bo kraljica misijonov v pomoč. Prav iskreno pozdravim vse bolnike in trpeče. Posebna zahvala za Vaše dobro delo, da nam krajšate težke ure.
Po Jezusu in Mariji lep pozdrav

Rozika Duh

Podpis k sliki: Mladina in otroci iz Dornberka so popestrili binkoštno srečanje bolnih in starih na Mirenskem gradu

Predzadnjo nedeljo v juniju smo se pri do- bri družini na Pšati v Št. Jakobu ob Savi zbrali prijatelji v želji, da bi skupaj preživeli nekaj prijetnih uric.
Imeli smo piknik,ki se ga je udeležilo veliko trpečih sester in bra- tov. Zdravi prijatelji so nam z dobro voljo v vsem radi priskočili na pomoč. Bilo je tudi dovolj časa, da smo malo prijateljsko pokramljali in si s tem uč- vrstili vez prijateljstva,pa tudi šale ni manj kalo. Proti večeru smo se zadovoljni vrnili pred hišo naših gostiteljev, ki so poskrbeli za čimbolj domače ozračje. Tam smo se še malo poveselili, nato pa je za vse v Kristu- sovi ljubezni zbrane prišlo tako nezaželeno slovo. A vendar smo si ob slovesu še en- krat rekli na svidenje, v upanju in želji, da se še kdaj srečamo,da nas bo Gospod znal združiti, kot nas je združil to popoldne.
Pri tej družini je potem pet invalidov s po- močniki našlo topel dom za ves teden. Bili so kot srečna družina, tako pri mizi, kakor pri pogovorih in na vsakdanjih sprehodih. Vrhunec dneva jim je bila vsakdanja sv. maša, kjer so vsi doživeto sodelovali. Vsak dan jih je obiskal drug duhovnik, pa tudi šte- vilni prijatelji so se jim vsak dan pridružili!

Vovnikovi

Nedelja 29. maja je bil prekrasen sončen dan. Praznik Svetega Duha je bil velik pra- znik tudi vseh preizkušenih iz naše župnije. Starejših, katere poleg bolezni in let teži občutek osamljenosti; in mlajših, ki nam je usoda naklonila težak križ, da bi vsi vsaj malo sodelovali s Kristusom pri reševanju sveta.
Cerkvica sv. Roka nas je prijazno sprejela kot nas na to nedeljo sprejema že nekaj let. Letos nas je pozdravila nekoliko prenovlje- na in je tako dajala še bolj slovesen vtis.
V naši sredi so bili tudi invalidi od drugod. Med njimi Elizabeta Pohorec, ki živi v domu slepih v Škofji Loki. Pri sv.maši nam je bra- la berilo v Brajlovi pisavi, zapela pesem o Mariji (ki jo je spesnila in uglasbila sama), in namesto pridige povedala dogodek iz svojega življenja. Srčna hvala, Elizabeta! Prepričana sem, da lahko v imenu vseh udeležencev srečanja zapišem, da nam bo to doživetje ostalo v spominu in bo vsem nevidna opora v težki vsakdanjosti. Topla hvala vsem, ki ste nam izkazali pozornost in podarili nekaj svojega časa. Ne morete si predstavljati, koliko nam to pomeni! Naj vam Bog poplača! Upam,da nam boste ta- kšno dobroto izkazali še večkrat in da bo- ste rasli v ljubezni do Jezusa in do tistega ki je potreben pomoči in ne le pomilovalnih besed. Res je sicer, da je marsikdaj laže po- točiti kakšno solzo pomilovanja kakor po- magati bližnjemu. Prav medsebojna pomoč pa je tista, ki osrečuje oba.

Udeleženka srečanja

Na prijetnem hribu v Novi Štifti stoji cerkev božje Matere, kamor prihaja dosti romarjev.
Tudi nas bolne je doletela sreča, saj smo se na binkoštno nedeljo zbrali v tej lepi cer- kvi, kjer je bilo bogoslužje namenjeno prav nam.
Ob prihodu nam je mladina pripela šopke. Nato so nas odpeljali v cerkev; pri vhodu smo slišali pesem, ki je donela po cerkvi, saj je bila že skoraj polna. Voditelj duhov- nega srečanja p. Marjan Šef nas je v pri- digi z izbranimi besedami zelo spodbudil za naprej.
Po sv. maši smo se počasi razšli, a sadove tega lepega doživetja bomo trajno čutili.

Nuša

Kakor vsako leto,smo se tudi letos zbrali invalidi od blizu in daleč. Pa ne samo to.Med nami so bili tudi ostareli in bolni ljudje. Ob somaševanju duhovnikov ter ob sodelovanju faranov smo molili in pošiljali prošnje našemu Očetu. Med množico zbra- nih je marsikateremu kanila sólza iz oči ob pogledu na nas invalide. Posebno zahvalo smo dolžni vsem tistim, ki so nas po maši s pesmijo in glasbo spremljali. Iskrena hvala tudi našemu g.dekanu za trud in prizadev- nost ter našemu zvestemu uredniku Prija- telja in sodelavcem. Bilo je res prijetno doživetje, ki nam bo ostalo v spominu. Bog jim poplačaj.
Lepo in prisrčno vas pozdravlja

Hilda

Na pobudo našega prijatelja urednika se vam oglašam iz zelene Štajerske. Res je, da listu nekaj manjka,če so bralci kar tiho. Vsaj enkrat na leto se je treba odpreti in izliti na papir svoje občutje. Saj samo enk- rat živimo in moramo izrabiti čas,kakor pač hoče Bog.
V nekem časopisu sem brala,da je v Zaho- dni Nemčiji vedno več ljudi, ki ne vedo kaj početi s svojim prostim časom. Leta 1960 jih je bilo 27%, leta 1970 že 33% in leta 1976 že 38%! Ali ni to nad vse žalostno? In vendar je čas tako dragocen in tako ne- ponovljiv, pa ne vedo, kako bi ga koristno uporabljali!
Če to premišljujem, pa berem o naših ne- gibnih bolnikih, me stisne pri srcu. O, kako rada bi jih obiskala vsaj za hip, pa mi ni mogoče. Vsak v svojem kraju pa molimo vsi za enega, eden za vse! In lažje bomo vzdržali.Saj je čas zelo dragocen: »Glejte, zdaj je čas milosti. Glejte,zdaj je dan reši- tve (2 Kor 6, 2)«. Mi smo vsaj tako srečni, da nas zaradi vere nihče ne preganja.Kako žalostna poročila pa prihajajo iz čezmorskih dežel! Res so ponekod misijonarji dobrodošli pa ne povsod. Zato pa še nanje ne poza- bimo, naj bo delček našega trpljenja tudi njim v prid in tistim in tolikerim,ki še nimajo sreče, da bi bili otroci našega Boga. Tako bomo svoj čas dobro izrabili.
Vam vsem, ki se trudite s Prijateljem, naj- boljše želje za uspeh in lep pozdrav v Go- spodu

Cilka

Ponovno se Vam oglasim.Tokrat me je zelo presenetilo pismo nepodpisane bralke Pri- jatelja iz Škofje Loke.Poslala mi je denarno pomoč. Za to nepozabno delo se ji iskreno iskreno zahvalim.
Vse bolnike, invalide in bralce »Prijatelja«, ki še lahko prestopimo prag v naravo, pa spodbujam,da bi ji tudi prisluhnili! Kajti tudi po njej nam daje Bog voljo do življenja. Del- ček tega pa prenesimo našim prijateljem, ki so priklenjeni na posteljo.
Vam - in vsem bralcem »Prijatelja« lep po- zdrav!

Jožica

Tudi jaz sem bolna. Premišljujem, kako je bolezen za telo res nesreča. Za dušo pa je sreča, ako jo prenašamo vdano in jo daru- jemo po raznih namenih Cerkve: za tiste,ki živijo v grehu; za tiste, ki ne vérujejo; za uspeh misijonarjev, ki se trudijo po svetu; za vse duhovnike in za sv. očeta papeža, ker v tem viharnem času vsi trpijo, ter za duhovniške poklice.
Posebno pa je trpljenje treba darovati Je- zusu Kristusu v zadoščenje za vse žalitve, posebno bogokletje, s katerimi mnogi žalijo njega in njegovo Mater Devico, ki je naša priprošnjica.
Mariji priporočamo tudi naše dušne in te- lesne bridkosti in jo prosimo, naj pride ob zadnji uri z Jezusom po nas.
Molimo drug za drugega. To vam želim, dragi, nepoznani prijatelji bolniki.
Vaša sestra v Kristusu

Matilda

Kot popotnica se oziram na prehojeno pot svojega življenja.Potapljam se v mladostne spomine, neminljiv je odmev srca. Spozna- vam,da je čolnič mojega življenja, polnega darov, krmaril dobri Duh.
V jutranjem svitu je Kranjska gora ležala v molku,ko sem se vedno više vzpenjala med temnimi, razsežnimi gozdovi tišine, po poti na novo službeno mesto.
Kljub neposredni bližini mi je bil kraj neznan vendar povezan z jasno predstavo silne veličine in lepote.Okrog mene so se dvigali mogočni velikani: tihi rogovi Razorja, ostri zobovi Špika, strme stene Prisojnika, pod čigar steno sem se nenadoma znašla. Mol- če sem strmela v dar narave. Presunilo mi je dušo, obenem pa sem pomislila na delo, ki me je čakalo v uradu.
Sredi teh hladnih vrhov je tekla moč v moje zdravo srce. Sreča je bila popolna, vedno sem hvaležna za mnogotere darove Duha.
V letih pa se je mnogo spremenilo.
Jesenski večer me pozdravlja.
Ni težko ugotoviti, da sem upokojenka v Domu... Cenim bogastvo zdravnika,ki lepša sivino dneva. Vse je božji dar!
Kljub omejeni sreči vida sem vedno vesela in vedrega duha.
Bodimo hvaležni, dragi prijatelji!

Soršakova

Bilo je v petek popoldne, ko smo domači sedeli v kuhinji in vneto poslušali sestrine novice, novice o tem, kar je doživela med tednom. Medtem se je pred našo hišo us- tavil kombi.Mene je obšlo veliko veselje,da sem spet lahko stisnila roko svojim prijate- ljem. A pravo veselje mi je bilo naklonjeno šele potem. Saj so me prijatelji vzeli s se- boj na duhovno srečanje.
V teh dneh, ko sem bila med prijatelji, se mi je ponovno osvežila duša z duhovno milostjo.
Želim si še dosti takih srečanj, ki mi zelo veliko pomenijo.

Nuša

Najprej: iskrena hvala! Zelo veseli smo, da ste se v tolikšnem številu odzvali s pismi in prispevki. Saj ni tako težko, kajne?
Spodbudno in pohvalno je, da ste se oglasili tudi iz nekaterih župnijskih in dekanijskih srečanj. K temu vas hočemo še posebej spodbuditi. Prav tako nam pišite o tem, če se kdaj v večjem številu zberete na domu svojih prijateljev. Vsa poročila o takšnih sre- čanjih smo dali pod skupni naslov: Bratstvo bolnikov živi. Pred nami je torej dvojna na- loga: prvič: o vseh teh dogodkih nam po- ročajte, in drugič: skrbite, da bo takšnih srečanj in obiskov dovolj.
Priprave za romanje v Rim gredo h koncu, saj se čas odhoda za to malo romarjev hi- tro približuje. Vsi, ki ostanemo doma, pa se svojim prijateljem pridružimo v molitvah. Saj smo vsi ena družina in božji Duh ne po- zna meja.Tako se bomo z njimi veselili sreče in bomo deležni milosti, ki jih Bog vsakemu »daje ob pravem času«.

prijatelj urednik

Dragi prijatelji!
Čeprav sonce neusmiljeno pripeka na mojo plešo, sem se vseeno odločil, da vam poš- ljem svoje vroče pozdrave.Mogoče pa vam le ni tako vroče kot meni in vsi prav goto- vo tudi niste brez las.
Ja in kako ste kaj v lepih poletnih dneh? Saj vem, lepo vam je, saj lahko na soncu pretegujemo svoje zamrznjene kosti. Pa veste,da se je meni pni tem »športu« malo zataknilo! Nič hudega sluteč sem položil svoj skelet na še srednjeveški ležalnik.Ma- lo se pretegnem in malo raztegnem in že se mi »antena« zatakne v eno od tisočerih špranj. Na ves glas sem poklical svoj »ser- vis« in še kar hitro me je rešila iz zanke. Okvara ni bila prehuda, le »antena« je bila skrajšana za pol milimetra. Malo sem se prestrašil,moja "stara" pa je takoj nabavila nov sodoben ležalnik, primeren za mojo »sodobno anteno«.
Za Binkošti pa, kot že veste, je bilo veliko župnijskih srečanj. Jaz sem bil povabljen prav na vse.Ker pa se ne morem razstaviti na dele, da bi lahko vsem ustregel, sem raje ostal doma in gledal svojo »staro«, ki je bila te moje pozornosti nadvse vesela.
Ker pa sem imel svojo »anteno« zelo dobro uravnano, sem iz teh srečanj ujel kar pre- cej vesti. Ponekod so bila srečanja dobro pripravljena in so mladi ali pa župnijski sveti poskrbeli za vse, in še posebej za prevoz bolnikov. Drugod pa se je zataknilo pri tem ko farani niso »mogli« pripeljati niti svojih bolnih sofaranov na srečanje, pa čeprav je to le enkrat na leto. Tistim, ki letos prav zaradi prevoza niste mogli na srečanje,po- lagam na srce,da se drugič obrnete name, pa vam bom poslal šoferja in to takega, ki se ne trese za vsak liter bencina.
Tistim pa,ki niste bili na tridnevnem sreča- nju na Čatežu, naj povem,da sem jaz bil in da se mi je zdelo srečanje »večdnevno«. Gotovo je bilo to zaradi malo bolj »resne- ga« ozračja,v kakršnem se jaz ne znajdem preveč dobro. Le sobotni večer je bil zelo lep in zame pravo doživetje, saj že dolgo nisem slišal tako ubranega petja. Pevski zbor,ki nam je ta večer prepeval, pa je res tako ubrano pel, da sem jaz skoraj shodil od užitka.Neki starejši gospod,moj sotrpin, jim je tudi tako navdušeno pritegnil, da sem videl, kako uživa in kako je srečen. Po tem lepem večeru pa sem jo jaz kar puhnil domov. Doma me je "ženkica" težko čakala in jaz sem vedel, da me ne bo silila, naj še doma molim, ko sem že na srečanju kar »malo« preveč.
No,pa na Brezjah sem tudi bil.Videl sem,da imate vsi res radi našo Brezjansko Marijo Pomagaj in da radi poromate k njej.Tako,v zvezi s tem,res nimam pripomb.Le uredniku Ognjišča želim veliko sreče pri pripravljanju desetega jubilejnega romanja bolnikov in invalidov na Brezje!
Kako pa je z romanjem v Rim? Boste vsi šli?
Ja, pa kaj to sploh sprašujem, saj vem za tiste tihe odgovore: »rad bi šel,pa nimam...«
Veste,tudi z mano je tako, in ker že vrabci na strehi čivkajo o moji finančni suši, me nihče še vprašal ni, če bi rad šel na to ro- manje ali ne. Saj, kdo bi se tudi trudil okoli takega »bodeža« in ga nagovarjal na to potovanje, ko so me pa že doma siti. Vsaj moja »stara« pravi tako in ponavadi se ne moti.
Še lep pozdrav in brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Velikokrat se počutim osa- mljeno; toda v tej skrivno- stni samoti, odtrganosti od sveta, doživljam nepopisno srečo. V sebi namreč nosim nekaj, na kar sem ponosna. Imam dar spoznavanja, dar zaznavanja lepote, kar sem podedovala po očetu.
Dostikrat se mi zazdi, da je moje življenje le zato takšno, da morem ljudem prikazati tisto lepoto, mimo katere tako brezbrižno hitijo. Prijetno mi je tudi, ko me kdo po- hvali in mi pravi ,umetnica'. Ko slikam, se čutim osebnost... Moja največja želja je postati resnična umetnica.«

NEVENKA GORJANC