AVGUST

• Za duhovnike, da bi v vsakdanjih te- žavah znali razplamteti žar božje milosti ki so jo prejeli pri posvečenju.
• Da bi čas oddiha,dopustov in počitnic preživljali v telesno korist in duhovno obogatitev.

• Za vse, ki se posvečajo pastoralni skrbi beguncev in doseljencev, ter jih gmotno podpirajo.
• Da bi mladina v Kristusu našla neizčrpni vir duhovne lepote in moči.

V zadnjem času moremo spremljati ple- menita prizadevanja dobro mislečih in se jih veseliti.Spravna nedelja v Kočevskem Rogu, 8. julija, je bila velik,pretresljiv in pomemben dan.Nimamo namena posebej razmišljati o tem dogodku.Naj ponovimo le besede nadškofa Šuštarja ob pozdra- vu miru, ki morejo biti spodbuda tudi za nas: "Bodimo drug drugemu spoštljivi, potrpežljivi, razumevajoči in plemeniti sopotniki in prijatelji" (Družina 28/90, 8)
Da bi prišli do velike sprave,so potrebni tudi majhni koraki.Prijatelj se je že pred leti podal na pot za spravo - "spravo med prizadetimi, bolnimi in zdravimi". (Prijatelj 6/83,2). Papež Janez Pavel II. je v Hiši usmiljenja (Cankarjevi Hiši Ma- rije Pomočnice) na Dunaju (leta 1983) postavil načelo: "Skupaj se trudimo za eno: Ne dovolimo izkopati jarkov med nami in vami, med zdravimi in bolnimi".
Da je Prijatelj namenjen vsem različno prizadetim in bolnim,smo že večkrat po- vedali. Danes hočemo poudariti, da je namenjen tudi vsem njihovim prijateljem kot so svojci in drugi, ki se posvečajo svetu bolnih.To so tudi zdravstveni de- lavci po bolnišnicah in domovih ter so- delavci v diakoniji oziroma karitasu. List želi med vsemi temi skupinami graditi mostove in olajševati pogovor s tem, da skuša vsako skupino seznanjati z načeli medsebojne pomoči in dobrega razumevanja.
Nujno potrebno je,da drug drugega spre jemamo z bratsko ljubeznijo,kajti le sku- pno moremo snovati človeško in božjo družbo.

Uredništvo

MAJHNOST PRED BOGOM

Dragi Prijatelj! V našo hišo že dalj časa redno prihaja Prijatelj. Prinese ga naš župnik, ko redno obiskuje mojo mamo, ki je dopolnila že štiriinosemdeset let.
Rada bi se zahvalila vsem, ki se trudite, da tako lepo branje prihaja do bolnikov. Tudi jaz ga z veseljem preberem, saj v njem vselej najdem novih moči in ljube- zen do pomoči potrebnih. Tega mi žal mnogokrat manjka.
Prosim,dovolite mi, in sprejmite ta skro- mni prispevek.Rada bi pomagala,da Pri- jatelja prejema še kdo, ki tega izdatka ne zmore.
Včasih sem zelo potrta, ko premišljujem evangelij. Kar strah me postane.Vsako- krat najdem vsaj en minus na svoji že nekaj desetletij dolgi poti.Kaj bo z mojo dušo? Saj sem pri vsakem dobrem delu že na tem svetu poplačana. Ničesar ni- mam,kar bi lahko položila dobremu Bogu pred noge, ko pride čas...
Stokrat Bog plačaj za potrpljenje in še mnogo uspeha pri pripravi lista Prijatelj. Draga Sonja!
Prav lepa hvala za pismo in vaš prispe- vek za podporno naročnino Prijatelja. Veseli smo, ker vas naš list podpira pri vaših plemenitih prizadevanjih v službi bližnjemu.
V življenju vedno znova spoznavamo, kako smo drug drugemu potrebni. Tudi zaupanje, s katerim ste spregovorili o svojih iskanjih in težavah,je vaš dar dru gim. Morda bo prav vaša izkušnja komu v pomoč in v oporo.
Pravite, da ste ob prebiranju evangelija včasih potrti. Evangelij je osrečujoče oznanilo, da nas Bog neskončno ljubi. Bog osebno pozna in nagovarja vsake- ga človeka. V svoji neskončni ljubezni se sklanja k nam in nas kliče, naj se mu z vsem srcem predamo. Ob tem ljube- čem povabilu res ne more biti prostora za potrtost. Pač pa mora človek spričo neskončne božje svetosti zelo globoko občutiti svojo nevrednost in grešnost. Pomislimo, kako so se nekateri preroki čutili pred živim Bogom kakor izgubljeni. Tudi Marija se je prestrašila ob oznanje- nju. Apostol Peter je vzkliknil: "Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!" Podobno so doživljali mnogi svetniki.Za- to smemo reči, da je takšen svet strah pred Bogom zelo zdravilen in zveličaven
Vaša zaskrbljenost gre še dalje in spra- šujete se, kako bo z vašo dušo. Čutite se silno obdarjene in poplačane že na tem svetu in vas je strah stopiti pred Boga praznih rok. Ali ni prav to dokaj ustrezno razpoloženje, ki naj bi preže- malo vsakega vernega človeka?
Bodimo iz srca hvaležni za vse, kar nam Bog v svoji neizmerni dobroti naklanja. Veselimo se v Gospodu! Slavimo njegovo sveto ime! Tudi za preizkušnje se mu zahvaljujemo, saj so to posebne oblike božjega obiska.Pravični Job je to spoz- nal.Sredi najhujšega trpljenja je dozorel v spoznanju. "Če smo dobro sprejemali od Gospoda, zakaj ne bi tudi hudega? Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo slavljeno Gospodovo ime". Kakšna svo- boda je v tem.Kakšna ljubeča predanost do Boga je izražena v teh besedah! Tako smo tudi mi poklicani, da se Bogu vedno znova v celoti izročamo.On skrbi za nas. On nam daje vsega v obilju, saj se ne pusti prekositi v svoji velikoduš- nosti. Ali ne bi bilo najbolj prav, da ga v tem vsaj nekoliko posnemamo? To pomeni, da vse, kar prejemamo, takoj izročamo naprej.
Sv. Terezija Deteta Jezusa, znana kot mala cvetka, je bila velika prav v tem. "Ničesar ne zadržujmo zase," je dejala. "Dobrine, ki jih prejemamo, dajmo takoj naprej." V tem vsakdanjem malem daro- vanju se je učila nenavezanosti na stvari in postajala bogata v Bogu.Ko je slišala kako so drugi zaskrbljeni,ker nimajo lju- bemu Bogu ničesar dati, je dejala: "Jaz pa hočem stopiti pred Boga praznih rok Tako me bo on mogel in moral napolniti s samim seboj. Biti hočem prazna poso- da, ki naj jo napolni Bog."
Draga Sonja! Vaše ime pomeni Sofija, modrost.Želim vam obilo božje modrosti ki odseva tudi v tej pristni krščanski preprostosti. Prisrčno vas pozdravlja

vaš Prijatelj

Sonce in veter sta se skušala, kateri je močnejši. Dogovorila sta se,da bo zma- govalec tisti, ki bo prisilil popotnika na cesti, da sleče svoj plašč.
Prvi jame na vso moč vršati veter. Jug in sever se spopadeta, napravita dež in točo,da bi popotnika prisilila sleči plašč. Popotnik, premočen in premrl, trepeče od mraza, a trdno drži za plašč. Zavije se vanj, kar najbolj more, in hiti svojo pot.
Veter se poleže, vreme se zvedri in na vrsto pride sonce. Prijazno začne sijati in upirati žarke popotniku na hrbet. Vročina raste, zrak vedno bolj žge in popotniku postaja zmerom bolj vroče, tako da mu postane v plašču pretoplo. Vrže plašč s sebe, ga pogrne po tleh in leže nanj v senco počivat.
Sonce se posmeji vetru, ker ga je tako lahko premagalo, rekoč: "Kar zgrda in shuda ne dosežeš, ti uspe z dobroto."
Popotnik se na brodu pogovarja z mor- narjem, rekoč: "Prijatelj, kako dolgo že služite na morju?" Mornar: "Od svojih mladih dni" Popotnik: "Kaj pa so bili vaš oče?" Mornar: "Tudi pomorščak kakor jaz.Pred dvajsetimi leti so potonili, kajti ladja se jim je zdrobila v silnem viharju" Popotnik: "Kaj pa so bili vaš dedek?" Mornar:"Moj dedek so tudi služili na mo- rju in so utonili v strašnem viharju.Rav- no tako smrt so storili tudi moj praded, kakor sem slišal pripovedovati. Preklal se jim je jambor in ladja se je potopila." Popotnik: "Oj predrzneš, kako si upate vi na morje?"
Mornar reče popotniku: "Prijatelj,kje pa so vaš oče umrli?" Popotnik: "Doma na svoji postelji" "In kje vaš ded in praded?" "Obadva doma na postelji" Mornar: "Ču- dim se, da si upate iti doma v posteljo, v kateri so umrli vsi vaši predniki."
Smrt nas najde na potu kakor doma, na suhem kakor na vodi.
Udi človeškega telesa so se naveličali služiti želodcu.Uprli so se in rekli:"Čemu bi mi težko delali in skrbeli zanj, on pa naj bi brez dela sladko užival!" Nogi ni- sta hoteli več nositi,roki ne delati,zobje ne gristi, tudi nos se je vihal in branil vohati. "Saj smo vsi udi enaki" so dejali "vsi bomo uživali in vsi enako živeli."
Prvi dan nepokorščine je še kar šlo; bili so čvrsti in dobre volje. Drugi dan so začeli slabeti, tretji dan omagovati, če- trti dan pa so bili že tako oslabeli,da se nismo mogli več gibati, in peti dan so bili utrujeni na smrt.
Uporni udi skličejo zbor in se posvetu- jejo,kako da bodo postavili svojo vlado A kako? Oči so tako upadle in oslabele, da niso mogle razločevati sveta okoli sebe.Noge so klecale in niso mogle več nositi telesa. Roke so se tresle od sla- bosti. Tudi jezik,poprej najhujši podpiho valec, se ni več mogel obračati v ustih. Telo je obležalo za cesto in umiralo.
Tedaj se oglasi glava in reče: "Uporniki prevzetni, zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hoteli dati, kar mu gre, in zdaj vam on ne more dati moči,ki jih po trebujete. Vi ga nočete podpirati, zato vam tudi on ne more pomagati."
"Res, res," pritrdijo udi. "Prav ima želo- dec, da nas priganja k delu."
Vsak od udov zdaj voljno poprime za svoje delo,vsi radi dajo,kar želodec po- trebuje, in v kratkem si opomorejo in se okrepijo.
- Družno delajmo drug z drugim in drug za drugega.
Mogočni vojvoda Belizar je služil rim- skemu cesarstvu na Jutrovem. Njegova roka je premagala vse sovražnike. Pred njim so trepetali divji Huni in pred njim bežali hrabri Gotje; imenitni vitez je užu- gal Vandale in Perzijance. Na stare dni - pravijo - je sedel Belizar,steber vsega cesarstva, slep na kamenu za potom blizu morja zunaj glavnega mesta Cari- grada in - prosil vbogajme. Po krivem je bil zatožen in izteknili so mu oči. Sirota ni videl hoditi in deček ga je vodil ob palici, da si je sprosil živeža.
Večerno sonce je gorko sijalo in slepi Belizar je pobaral mladeniča: "Ali sije sonce tudi po Carigradu?" "Vse strehe se svetijo od sonca," mu je odgovoril deček. Belizar se je obrnil k Carigradu, se nasmejal in od veselja se mu je poto čila debela solza po bledem licu v sivo brado. "Zakaj se obračate po nehvale- žnem mestu, ki vam je vzelo ljubo luč?" ga je vprašal fantič. Belizar mu je lepo odgovoril: "Jaz sem ljubil, ljubim in bom ljubil deželo materino."

Slomškove misli

ZDRAVILNA MOČ ZAKRAMENTOV

9. Zdravljenje po evharistiji

V sedanjem mašnem besedilu najdemo kakor v skrivalnici skrito molitev, ki je ključ za razumevanje evharistije kot za- kramenta zdravljenja.Po obhajilu,pravijo navodila,naj duhovnik tiho moli:"Gospod, kar smo zaužili z usti, naj prejmemo s čistim srcem. Kar si nam podaril v se- danjem življenju, nam bodi zdravilo za večnost." - Verjetno mnogi verniki te molitve ne poznajo. Morda jo tudi du- hovniki "zmolimo" kot besedilo? Opisana molitev je pravzaprav odlomek spisa sv. Ignacija Antiohijskega (umrl 107. leta) in zato spada k najstarejšemu in najbolj dragocenemu izročilu vere Cerkve. "Zdra- vilo za večnost",ali v nemškem prevodu, "zdravilo za nesmrtnost", je po prepri- čanju sv.Ignacija zdravilo,ki preprečuje smrt.
Podoben pomen lahko odkrijemo v be- sedilu II.vatikanskega vesoljnega zbora ko govori o Cerkvi: "...Kristus ... nepre- stano deluje v svetu,da bi ljudi privedel v Cerkev, jih po njej tesneje združil s seboj in jih s tem, ko jih hrani s svojim lastnim telesom in krvjo, napravljal de- ležne svojega poveličanega življenja". (C 48).Človek stalno potrebuje,da se v moči milosti dviga iz omejenosti in gre- šnosti k novemu življenju. Praznovanje evharistije nadaljuje spreminjanje, ki se je začelo s krstom in se okrepilo v birmi. Tako se človek osvobaja vplivov in moči zla in teme. Slavljenje evharistije ni samo spomin na enkratno zgodovinsko dogajanje, ampak Jezusova daritev na križu,ki traja skozi vse čase.V tem zgo- dovinskem dogajanju deluje Sveti Duh, z njegovo pomočjo se osvobajamo ča- sovne omejenosti in ustvarjamo nove oblike medsebojnih odnosov. "Postali bomo, kar prejemamo: Kristusovo telo," je rekel sv. Avguštin.
Srečujemo se ne samo pod vplivom "simpatije" ali "antipatije",tudi ne sodimo drug drugega samo po ugledu, premo- ženju in storilnosti, po tem, kar kdo zna in ima, ampak po tem,kar kdo je. Morda je po svoji zunanjosti celo odvraten,to- da po evharistiji postaja človek lep. Gre za notranjo lepoto, za katero smo bili morda dolgo slepi.Ko pa se nam odprejo oči srca,začnemo drug v drugem odkri- vati božje poteze, saj uživamo vsi "isto jed in pijačo".

Kako nam obhajanje evharistije pomaga da zavzamemo drugačen odnos do svojih bližnjih?
Zadnji cerkveni zbor pravi,da evharisti- čno darovanje opravljajo s svojo udele- žbo vsi verniki, torej ne samo duhovnik. Darujejo naj celo svoje življenje. Ko je Kristus prisoten po Svetem Duhu,je pri- soten ne samo v svojem telesu in krvi, ampak tudi v skupnosti vernikov. Tako pride do povezanosti ljudi z Bogom, nji- hovim Očetom,in med seboj.Po Kristusu sredniku naj bi rastli v edinosti z Bogom in med seboj, da bo končno Bog vse v vseh.Kristus kot srednik pa ne povezu- je samo zdrave ude med seboj, ampak povezuje ude svojega telesa vseh ča- sov in vseh dežel, torej te, ki so že v nebesih in te, ki smo še na zemlji. Vsi pripadamo enemu telesu, katerega gla- va je On,in mi udje.On je daroval svoje življenje za nas vse.
Zaradi enkratnosti Kristusove žrtve na- staja med njegovimi udi takšna edinost, ki omogoča posebno obhajanje evharis- tije.Kaj pričakujemo od tega,ko "hodimo v cerkev"? Kaj prinašamo s seboj? - Ali gledamo na Cerkev samo kot na "pod- jetje za usluge (duhovne?)", katerega moramo vzdrževati in imamo zato tudi pravico nekaj dobiti? -Lahko pa se vpra šamo tudi drugače: Zakaj doživljamo v naših skupnostih tako malo odrešenja? Ali še jasneje: Zakaj pri naših Božjih službah tako malo ljudi ozdravi? Zakaj drugi ne ozdravijo? Zakaj jaz ne ozdra- vim? Zakaj ne more priti med nami niti do sprave? Ali se zavedam,da duhovnik pri maši ne moli v imenu Cerkve samo za nekakšno "odrešenje",ampak,da moli za odrešenje in ozdravljenje vsakega človeka, torej tudi moje odrešenje in ozdravljenje? Ali smem in morem priča- kovati to odrešenje in to ozdravljenje pri vsaki evharistični daritvi? Ne kot magično dogajanje, ampak kot resnični dotik Jezusa Zdravnika, ki hoče in želi odrešiti in pozdraviti celo moje bitje, telo, dušo in duha. Potrebno je, da mu v veri,polni zaupanja, izročim vse svoje življenje v skupnosti Cerkve, z vsemi ljudmi, da njemu prepustim, kako me bo ozdravil in kakšne posledice bo imelo ozdravljenje za moje življenje.Naša pri- čakovanja, če so v nas zares navzoča, so pogostokrat povezana z določenimi predstavami, kaj bi moralo biti v mojem življenju drugače in kakšne učinke naj bi ozdravljenje imelo.In ko se to ne zgodi, smo razočarani. V takšnem, morda celo zagrenjenem razpoloženju, pa lahko spregledamo ozdravljenje, do katerega je v resnici prišlo, in je bilo mnogo bolj potrebno,kakor tisto,ki smo ga pričako- vali.M.Marsch je pri evharistični daritvi doživel, da je neka oseba ozdravela od kronične depresije, ki je bistveno spre- menila njeno življenje. Toda ta oseba tega ozdravljenja ni sprejemala, ker je vsa svoja pričakovanja usmerila v oz- dravitev lažjih glavobolov, katerih se je hotela rešiti.
P. E. Tardif opisuje v svoji knjigi Jezus je Odrešenik nenavadno ozdravljenje otroka, ki je bil gluh. Med sv. mašo leta 1984 v Monterreyu je med delitvijo sv. obhajila videl žensko s solzami v očeh in z otrokom v naročju. Približal se je otroku in ga poljubil. Naslednji dan je pričala mati,da je po poljubu njen otrok ki je bil popolnoma gluh, nenadoma za- čutil,da sliši. P.Tardif je na to odgovoril da se je zgodil čudež zato,ker je v tistem trenutku držal v roki ciborij s hostijami.

KJE SE POČUTIM VARNEGA?

Najbolj vnet in najbolj nesebičen pomo- čnik lahko postane največji sadist, če se sam ne počuti varnega. Pretresljiva sodba: "Ravno temu ali tej ne bi nikoli tega pripisal!" stoji pogosto na koncu kakšnega kolesa ravnanja,ki se je začelo z velikim priznanjem in končalo z zlomom Zato so vsi "modeli žrtvovanja in nese- bičnosti" in "pozivi k temu" vredni pre- misleka. Ali se smemo potem čuditi,če nesebični pomočnik (pomočnica) seže po ukrepih, ki so sovražni do drugega človeka? Ali lahko človek, ki sam sebe zapusti oz. se "mrtviči", še lahko spodbuja življenje drugega človeka? Kako naj kdo objame drugega, če ni nikoli občutil potrebe,da bi ga kdo objel? Koliko ljudi je le prene- halo (zavestno) živeti, ker so se naučili sami sebe prezirati? Koliko zakonov je že propadlo, ker je en partner (ali oba) mislil,da mora sebe zapustiti? Koliki ide- alisti so postali frustrirani ljudje, ker so žrtvovanje zamenjali z "omrtvičenjem sebe"? Za mnoge ljudi so ta vprašanja in pogovor o njih tabu,ker močno sega- jo na religiozno področje. Tu pa velja za kristjane ugotoviti, da do takšnih nezdravih poti nikoli ne more pripeljati prvotna biblična vera,ampak samo vera ki je popačena v ideologijo.
Kje se počutim varnega?Kdo me objame? Katere oaze ozdravljanja in odreševanja poiščem? Čigavi tolažbi se lahko odprem? Kako ravnam s svojimi hrepenenji? Koli- ko sem voljan privoščiti si dobro? Kaj mi dobro dene? Ali se lahko kot cel človek prepustim, da padem v neko varno na- ročje? Ali si upam okušati dobre dneve svojega življenja brez občutkov krivde? Ali sem rahločuten tudi s seboj?Česa se morem razveseliti? Ali podpiram sebe? Ali dopuščam sanje? Ali živim jaz sam?
Občutek varnosti omogoča,da se človek odpočije, to podarja zdravje in odreše- nje,dopušča utrujenost,daje nove moči dobro dene, opogumlja za sanje, daje gotovost, odpira nove možnosti, omo- goča,da je človek kos preteklosti,odpira daljave in opogumlja za življenja vreden jutri.Izkustva občutka varnosti so zato viri za vsakega pomočnika, ker je v njih podarjen osebno osrečujoč odgovor na izkustva zavrnitve.
Kdor si upa priznati svoje hrepenenje po varnosti in ga izraziti ter si prizadevati za njegovo izpolnitev,sprejme svojo za- vrnitev resno in pride v tej medsebojni igri zavrnitve in izpolnitve najgloblje k svojemu človeškemu bistvu. Kdor sam tako vedno bolj postaja človek,je lahko tudi drugim pri tem spremljevalec. Iz- kustva občutka varnosti v skupnem bi- vanju s kolegi in kolegicami v poklicu, v krogu prijateljev in skupnosti,v partner- stvu,v zakonu in družini in za verne iz- kustva občutka varnosti v Bogu,so tisti gradbeni kamni,s katerimi lahko gradimo zdravo in smiselno življenje.
Ne občudujmo tistih, ki se lahko vsemu (vključno priznanju, občutku varnosti, naklonjenosti in tolažbi) odpovejo (in pri tem za soljudi lahko v mnogoterem oziru postanejo muka),ampak tiste ljudi ki iskreno priznajo svojo potrebo po lju- bezni in tako s hrepenenjem prosijo za odgovor.Komu koristi navidez nesebična služba brez prestanka ali stalna razpolo- žljivost, če prihajajo pri tem na površje tečnost, pohlep po moči in sadistične težnje?
Potreba po ljubezni in sposobnost za ljubezen sta dve strani ene resničnosti, zaradi tega tisti,ki angažirano pomagajo tudi sami potrebujejo veliko naklonje- nosti in pomoči!

Franz Schmatz: MNOGO
MAJHNIH KORAKOV ZA VELIKO SPREMEMBO

22. romanje bolnikov,invalidov in ostarelih na Brezje, 23.6.1990

POZDRAVLJENA, MARIJA POMAGAJ

O Devica Pomočnica, vseh slovenskih src Kraljica, k Tebi dvigamo roke: sprejmi v svoje nas Srce! Marija, Ti pomagaj nam! Smo na Brezje prihiteli, da bi slavo Ti zapeli.

Na praznik Marijinega brezmadežnega Srca smo prišli na obisk k Materi. Na- mesto pisanih, dišečih rož smo v njeno naročje položili vse svoje trpljenje, žrtve, bolečine, vse prošnje, pričakovanja in zahvale, vso svojo ljubezen, upanje in vero.In Mati jih je z ljubečo roko sprejela
Duša, le pojdi z mano... Prostor pred cerkvijo se je vedno bolj polnil.O,Marija zdaj poglej kako zelo Te potrebujemo, kako Te imamo radi. Deževno in hladno vreme nas ni zadržalo v toplem zavetju doma. Že se je oglasila molitev rožnega venca, ki jo je vodil kaplan Štefan Pavli iz Cerkelj. Oprosti,Gospod, moji nezbra- nosti, toda ob vsakem pogledu naokrog uzrem obraz prijatelja, znanca, nekoga, ki ga želim spoznati, in že hitim k njemu da ga pozdravim. Kajne, Gospod, tudi iskreno prijateljstvo je molitev.
Lepa si, lepa si, roža Marija... Soma- ševanje mnogih duhovnikov, med njimi so bili tudi: g. škof Janez Jenko, oče urednik Ognjišča Franc Bole in urednik Prijatelja Jože Zupančič,je vodil koprski škof g. Metod Pirih. V uvodu nas je vse lepo pozdravil in nas spodbudil, da kljub "deževnemu žegnu" potrpežljivo,vztrajno in dobrovoljno sodelujemo pri sv.daritvi Če se noče prikazati sonce na nebu, mora toliko močneje zasijati v naši no- tranjosti, da se bo raztopila vsa naša žalost, zagrenjenost in otopelost. Po Božji besedi in evangeljskem odlomku (Lk 2,41 sl.) smo prisluhnili nagovoru g. Piriha:"S krstom smo postali Božji otroci" Svojo vero,zaupanje, ljubezen in hvalež nost Bogu lahko izrazimo le s pravičnim, iskrenim in poštenim krščanskim življe- njem. Vsakemu je Bog daroval križ po meri; in če želimo slediti klicu Božje lju- bezni ter se nanj nesebično odzvati,po tem moramo podarjeni križ sprejeti, ga z ljubeznijo nositi in ga darovati tistim, ki jim je potreben za odrešenje. Bolniki, invalidi ste dar,bogastvo za družine, za Cerkev in vaše bližnje, kajti s potrpe- žljivim in vdanim sprejemanjem lastnega križa na najbolj pristen in prepričljiv na- čin oznanjate in pričujete za Božjo na- vzočnost med nami.
Usmiljeni Jezus, ozri se na me... Po prošnjah za vse potrebe, ki so jih pre- brali naši prijatelji,je sledilo podeljevanje zakramenta sv. bolniškega maziljenja.
Darujemo Gospod, ti drage sestre, brate... najprej vse tiste, ki iz različnih vzrokov niso mogli biti z nami ob Mariji in Jezusu, pa tudi vse, ki so spremljali naše praznovanje skozi okno večnosti, najbolj pa, Gospod, tiste, ki Te ne poz- najo,ali pa so Te zavrgli in te zaničujejo Sprejmi jih, Gospod, namesto kruha in vina.
V pozdravu miru je škof Jenko dejal:
"Danes je praznik Marijinega brezmade- žnega Srca.Srce je simbol ljubezni,tiste ljubezni, ki vsakogar sprejme in vsako- mur odpušča.Ljubezen Matere Marije je neizmerna in nedosegljiva. Jezus se je v svojem življenju zgledoval po materini Ljubezni in zato nam je Marijo nesebično podaril za nebeško-našo mater. V vsak danjem življenju se tudi mi ravnajmo po zgledu Materinega Srca, ko bomo v svoje srce sprejemali Boga in svojega bližnjega."
Najsvetejši, tebe počastimo in po- nižno se priporočimo... Ob koncu sv. maše se je po dvorišču,med ljudmi, ra- zvila procesija s Sv. Rešnjim Telesom in nato smo prejeli blagoslov z Najsvetejšim
G.Lojze Uran je v imenu vseh nas voščil g.škofu Janezu Jenku za njegov častit- ljivi jubilej-za njegov osemdeseti rojstni dan.
Marija skoz' življenje voditi srečno znaš... Po končani slovesnosti smo se razvrstili v procesijo in šli mimo milost- ne podobe Marije Pomagaj v cerkvi. Še skromen pozdrav,kratka prošnja,globok vzdih, hvaležnost potolaženega srca ... in poslovili smo se od Marije.
"Zbogom!" dan's Marija pravi... Ma- rija, polni upanja, poguma, poglobljene vere in prenovljene ljubezni smo se vrnili na svoje domove, med svoje domače...
Mati,čeprav kraljuješ sredi brezjanskega polja,pa trdno zaupamo,da Tvoja mate- rinska ljubezen in varno zavetje Tvojih rok sega do vseh nas, širom slovenske zemlje in še čez.Varuj in brani nas,Mati Marija.

Alenka

Srečanje je bilo prijetno in strinjali smo se, da bi ga še kdaj ponovili. Gospa Jelena nas je povabila v goste. In zakaj povabila ne bi sprejeli? Saj se lahko še veliko naučimo drug od drugega.
Zvečer smo bili gostje pri sestrah usmiljen- kah v Šentjakobu ob Savi. Sodelavci Prija- teljstva so gostom Hrvatske popestrili tudi večer s tem,da so povabili mlade slovenske skavte. Ti so predstavili svoje vodilo - lju- bezen do Boga in domovine, izpolnjevanje pravil organizacije in pomoč bližnjemu.Zelo lepo so nam tudi zapeli ob spremljavi kitare Ta večer smo poslušali tudi dva trobenta- ča, oba slepa. Eden je bil iz Zagreba in je imel trobento, eden pa iz Ljubljane in je bil brez instrumenta. Oba sta nas navdušila. Morda se bo kdo vprašal, kako je zvenela trobenta, ki je ni bilo... Ja, zazvenela je zanimivo in če je še niste slišali, bo za to morda priložnost kdaj kasneje.
Mala posvojenka gospe Jelene pa nam je prikazala svoje gimnastične spretnosti. Mama jo je takole predstavila: "Pri učenju ima težave, a za telovadbo je zelo nadar- jena. Zakaj ne bi razvijala tega talenta?" Res nam je dokazala, da je gibčna kot ela- stika in veselo smo ji zaploskali.
Na koncu se želim zahvaliti vsem, ki so z nami sodelovali in nam pomagali. Mislim, da bodo tudi udeleženci iz sosednje republike ohranili srečanje v zbirki lepih spominov.

Albina Krek

Podpis pod fotografijo: Jelena Brajša (v sredini) je prava mati Karitasa v Zagrebu.

DOŽIVETJE S SEJMA MODE

So trenutki v življenju,ki ne morejo v poza- bo, srečujemo ljudi v življenju, ki ostanejo v našem srcu.
Našemu Prijatelju, ki ima veliko srce, po- sebno za bolne, invalide in ostarele, bi rad zaupal eno svojih doživetij, ki je bilo zame tako nenavadno in presenetljivo,da ga bom poskušal zapisati.
Življenje je polno presenečenj - to nam še posebej potrjuje današnji čas. Če pa živiš kot invalid, ki gre rad med ljudi in ki nima občutka manjvrednosti zaradi drugačne zunanjosti, doživiš osebna presenečenja.
Zgodilo se je na sejmu mode v Ljubljani. - Zaradi oblačilnega poklica in dela,ki ga op- ravljam,nekoliko spremljam tudi modo.Tako sem si v spremstvu sestre in svoje sode- lavke in obenem prijateljice želel ogledati omenjeni sejem mode. Ogledali smo si že nekako polovico sejma, kar se zgodi tisto nenavadno presenečenje.
Na prehodu pred razstavnim prehodom Ka- dinjača se pogovarja skupina treh ali štirih ljudi. Približamo se, da bi šli mimo, kar me eden izmed mož ogovori - slovensko, le s srbohrvaškim naglasom:"Povabim te na ka- vo,če sprejmeš povabilo." Pogledam ga,ker mi v tistem trenutku ni bilo prav nič jasno, saj sem ga prvič videl. On pa še doda: "Pa tvoji kolegici tudi." Spogledamo se,nasme- hnemo in le sprejmemo ponujeno povabilo. Med tem se je on še poslovil od znancev, morda prijateljev, s katerimi je še pravkar govoril. Povabil nas je v prostor, kjer je sprejemal poslovne partnerje in so sklepali kupčije. Med čakanjem na kavico smo se še predstavili. "Boban", pove svoje ime in takoj doda, da je Bosanec. - Nato pa smo klepetali kot stari prijatelji.Med pogovorom se pošali:"Slovenci ste me pokvarili-naučili ste me delati."
Med tem časom mu je prišel na obisk po- slovni partner. On pa nas je predstavil kot svoje prijatelje in skupaj smo stali v istem pogovoru. - Tudi gostil nas je kot svoje prave prijatelje. Piškoti, sok, kruh in njihov domač bosanski sir, vse to se je znašlo na mizi. Z vsem, kar je imel, nam je hotel po- streči. "Kaj naj damo Toniju?" se je glasno spraševal.Našel je še značke in pisala (kot da bi vedel, da zbiram značke in da rad nenavadno zanimive dogodke včasih tudi zapišem).
Ni mi bilo jasno, čemu takšna pozornost do mene. - Kot bi bral moje neizrečene misli, mi je tik pred slovesom dejal: "Spoštujem takšne ljudi in jih imam rad.- Pogumen si in vesel.-Ti znaš živeti.-Ti veš kaj je življenje"
Poslavljali smo se kot stari znanci in prija- telji. Še zahvala in stisk roke v pozdrav in slovo, ter upanje na ponovno srečanje.
V srcu pa je ostal čudovit občutek in misel Anteja Jakšiča,ki sem jo nekje prebral: "Ko bi bilo več dobrote in ljubezni,bi vsako jutro prineslo pomladno vedrino na dlani, v vsa- kem pogledu bi bil žar svečanega srečanja vsakdo bi poiskal zdravilo za nehote pov- zročeno rano."

Tone Planinšek

Nevlje, 20. maj 1990

SREČANJE BOLNIKOV, INVALIDOV IN STAREJŠIH

Zbrali smo se v lepi cekvici župnije v Nev- ljah ob glasbi mladinskega pevskega zbora in s tremi duhovniki. To so bili upok. župnik Ivan Sitar, Miro Šlibar, bolniški župnik, in neveljski župnik Lojze Brce.
V nagovoru je župnik poudaril ta poseben dan kot dan duhovne obogatitve, veselja, z namenom, da bi se srečali zdravi, bolni, mladi, stari, da bi prosili za Božjo pomoč in da nas Bog osreči po sobratu in sosestri z medsebojno ljubeznijo.Pozdravil je bivšega župnika Ivana Sitarja, ki je na invalidskem vozičku sodeloval, prebral evangelij in od- govarjal na vprašanja o svojem življenju.
Srečanje je vodil bolniški župnik Miro Šlibar Poudaril je, da smo se zbrali z namenom, da si naberemo novih moči. Župnija se za- veda bogastva,ki je v nas,ker vanjo vklju- čujemo svoje molitve in trpljenje. Vsak se po svoje trudi, da bi bilo življenje lepše. Da pa bi se to uresničilo, nas je spodbudil s tremi mislimi:
Prvič. Življenje je velika vrednota.Večkrat životarimo, strah nas je, kaj bo z našim narodom, s prihodnostjo.V osamljenosti se zavedajmo Jezusove bližine, saj je rekel: "Ne zapustim vas, sirot."
Drugič. Skušajmo življenje sprejeti takšno kakršno je.Bog me je ustvaril moža,žensko zdravega, bolnega, mladega, starejšega. Sprejemajmo ljudi, ki so ob meni, okolje, v katerem živimo. Gospod, pomagaj nam.
Tretjič. V teh letih in boleznih potrebujemo koga, ki je pozoren do nas. Starejši imajo s prisotnostjo veliko povedati, mladi pa naj pokažejo pripravljenost, da so blizu, naj skušajo biti zavetje, opora in pomoč.
G.Sitarju je zastavil vprašanje,kje je sedaj v kakšnem okolju živi?
Odgovor: Sem v trnovski fari, v lepi, novi hiši, okoli 15 nas je skupaj,kjer nam sestre lepo strežejo. Prenašati nas je bolj težko, ker so med nami eni zelo prizadeti,z boleči- nami in je to bridko.Nekateri so manj bolni, tudi sam se še kar dobro prenašam. Bomo pa rekli, kar Bog stori, vse prav stori. Naj mu bo darovano, kar še manjka njegovemu trpljenju za spreobrnjenje grešnikov.Naj mi Gospod pomaga nositi križ, ki ga je naložil, da ga bom lahko prenašal in čimprej dose- gel svoj cilj.
Na vprašanje, kako sprejema težave in če kaj potoži, je dejal, da je včasih ob hudih bolečinah zelo težko. Za spodbudo današ- njim udeležencem pa je g.Sitar rekel:"Spre jemajte bolnike z ljubeznijo,s potrpljenjem, ker je tak božji načrt, da se očistijo. Ne imejte to za prekletstvo in da nas Bog ni- ma rad. Očistiti nas hoče tu in popeljati po bližnjici v slavo in srečo.Zahvala mu za to"
Za vsakega posebej pa:želja za mir v srcu da bo lepše v družini, v Cerkvi na Sloven- skem.
Sledilo je posebno darilo starejšim, bolni- kom in invalidom: zakrament bolniškega maziljenja, ki se more prejeti vsako leto enkrat. Precej se nas je odzvalo temu po- vabilu, saj maziljenje more koristiti tudi te- lesnemu zdravju.
Nadaljevala se je sveta maša ob petju in glasbi s prošnjami in zaupno molitvijo za našo prenovitev in utrditev v življenju, do podajanja rok,da smo si izrazili medsebojno naklonjenost.
Po prejemu svetega obhajila smo se po- svetili Mariji. Z molitvijo O Gospa moja smo izročili sebe,svoje domače, prijatelje, vodi- telje našega naroda, vso slovensko Cerkev naši Materi.
Župnik Brce je izrekel zahvalo voditelju slo- vesnosti, vsi udeleženci smo bili povabljeni v veroučno učilnico na pogostitev. S spo- dbudnimi besedami se je poslovila od nas mladina,obenem s pesmijo. Slišali smo željo bivšega župnika Sitarja, ki je priporočal molitev za novega duhovnika iz fare, ki ga že tako dolgo ni bilo. Priporočil je faranom tudi sebe v molitev in spomin.
Z Marijino pesmijo smo zaključili cerkveno opravilo in odšli v dvorano, kjer so nas pri- čakale bogato obložene mize po zaslugi članic župnijskega pastoralnega sveta. Z ljubeznivo pozornostjo so nam postregle in tudi predstavile svoje delo.Razvil se je pri- jeten pogovor, nato je zadonela še pesem Prijateljsko smo se razšli ter si medsebojno izrekli dobre želje, z zahvalo za vse.

Marija Lavrič

IŠČEMO SREČO

Danes gledam v deževen dan.Premišljujem. Nisem samo jaz nesrečna! Zavedam se te- ga. Koliko ljudi je na svetu, ki iščejo srečo, pa je ne najdejo.
Ko zagledam otročička,ki je komaj zagledal lučko sveta,pomislim:"Bog ve,kaj boš moral v življenju pretrpeti na tem svetu." Vendar je lepo živeti, čeprav pridejo trenutki, ko pred seboj vidiš samo temo - bojiš se iti naprej. Res je, da imamo Boga,ki nam kaže pot,po kateri naj bi hodili. Kadar pa nam je prehudo, ne pomislimo, da je On edini, ki nas bo razumel.
Nekoč mi je duhovni vodja rekel:"Ko bi člo- vek videl človeku v dušo!" Da,res je - am- pak tega ne bomo nikoli dočakali, ker to ni možno.Kolikokrat se sprašujem,ali je morda kateri človek popolnoma srečen. Kaj je to sreča? Vprašanje, na katerega ne najdem odgovora.
Morda bom nekoč našla srečo, ki jo tako iščem. Vem, to bo dolga pot... mogoče bo medtem iz mojih oči priteklo veliko solza...
Ko danes gledam majhnega otroka, ki je komaj začel živeti, pomislim: "Ti, otrok, še ne veš, koliko gorja nosi ta svet!"
Pa vendar je lepo živeti, čeprav le za tre- nutek. Pred kratkim smo se pogovarjali pri verouku, kako je Bog dober, ko nam je dal sonce, ki nas greje, zemljo,ki nam rodi. To je res. Narava je najlepša. V naravi poza- bimo na vse. Tam lahko najde vsak človek košček sreče.

Nevenka

KO DAJEŠ, PREJEMAŠ

Rado Sušnik, misijonar na Ma- dagaskarju,je v svojih študent- skih letih sodeloval pri Prijatelj- stvu bolnikov in invalidov. Pred devetimi leti je že bil predstavljen v Prija- telju, zdaj pa sem ga ponovno prosila, naj kaj več pove o gradnji cerkvá na svojem misijonskem področju, predvsem pa o rasti žive Cerkve,ki jo spremlja in gradi že dobrih štirinajst let.
Rojen je bil 27.7.1948 v Seebodnu na Ko- roškem.Šest mesecev kasneje se je druži- na preselila v Argentino. Z enajstimi leti je stopil v Baragovo misijonišče, ki ga vodijo slovenski lazaristi.
Ali imaš kakšne posebne spomine in prijatelje iz tega časa? Bil sem v skupini, ki je prva stopila v to misijonišče. Največji prijatelj je Pedro Opeka,tudi on je misijonar na Madagaskarju. Skupaj sva bila trideset let. V začetku nas je bilo enajst fantov. Z vsemi še ohranjam stike.Vsi so ostali dobri krščanski fantje, zdaj možje in očetje, du- hovnik je samo Pedro.
Kdaj si šel na Madagaskar? Iz Argentine sva šla leta 1968 v Ljubljano in tu študirala teologijo. Leta 1973 sem bil posvečen, po- tem sem bil dve leti v Šentjakobu ob Savi, januarja leta 1976 pa sem odšel na Mada- gaskar, se pravi pred štirinajstimi leti.
Kje tam deluješ?
Že od začetka sem v mestu Vaingaindrano Tam sva skrbela za podeželje, pred enim letom pa je bil Peter premeščen v Tanana- rive in zdaj sem skupaj z Jožetom Adamičem odgovoren za Vaingaindrano.
Kako si se v začetku privajal? Si bil kaj na tečaju malgaščine? Za vsakdanji stik z ljudmi je nujno potrebno znanje malgaš- čine. Najprej sem bil šest mesecev na te- čaju, ki je v uradni malgaščini. Mislil sem, da že kar nekaj znam. A ko sem prišel na vzhodni del otoka, se mi je zdelo,da govo- rijo kitajsko. Čeprav je za ves otok en sam jezik, obstajajo različna narečja, ljudje pa tudi zelo hitro govorijo. Po kakem mesecu sem se že tako privadil,da sem za božič,se pravi po enem letu, začel prosto pridigati.
Kako so te ljudje sprejeli? Ljudje vsake- ga misijonarja zelo lepo sprejmejo. Ko sem prvič prišel v Vaingaindrano,so se vsi zbrali po maši pred cerkvijo,vsak bi ti rad dal roko Predsednik župnijskega sveta je imel govor dal mi je tudi darilo in sem bil res presene- čen. Prej sem mislil, da bom le jaz dajal, a so me že takoj obdarili. Spoznal sem: če- prav prideš,da bi dajal,tudi veliko prejmeš, predvsem glede medčloveških odnosov. Pri njih je najpomembnejše VIVAVA-HANA: bratstvo, skupnost. Pravijo, da je bolje iz- gubiti denar, kot pa prijatelja.
Kako pa poteka duhovnikovo delo na Madagaskarju?
Duhovnik dela podobno kot tukaj,saj so že ustanovljene župnije. Na tem področju se je začelo oznanjevanje pred približno sto leti. Misijonar pa mora delati še marsikaj drugega. Vaingaindrano ima približno dvaj- set tisoč ljudi in morda deset avtomobilov. Misijonar mora biti tudi prevoznik, posebno za bolnike.Treba je tudi zidati. V Vaingain- dranu smo naredili veliko župnijsko cerkev, ker je bila stara premajhna. Zadnji dve leti pa sem tudi sam vodil zidavo nove podru- žnične cerkve. Hvala Bogu, kaže, da bo vedno več domačih poklicev,in dokler so tu še misijonarji, moramo postaviti tudi trdne, zidane cerkve. Do zdaj so bile predvsem lesene kapelice, te se lahko hitro porušijo in s tem tudi občestvo razpade.
Kako ob tej zidavi cerkva raste živa Cerkev? V štirinajstih letih smo na tem področju, ki je veliko petdeset kilometrov proti severu in trideset kilometrov proti za hodu, odprli deset novih podružnic. Vedno so prišli ljudje sami prosit in tudi pridno so- delujejo. Prav zdaj smo v Manasoi postavili novo,zidano cerkev, ker se je stara,lesena že podirala. Jaz sem pripravil to, kar se v kraju ne dobi (cement, ogrodje za streho). Kar se dobi, pa morajo sami preskrbeti: dekleta in žene vsak dan prinesejo vodo iz tristo metrov oddaljenega vodnjaka, otroci in fantje so nanosili pesek iz reke do obre- žja in tolkli kamenje za cement. Pomagali so kristjani, pa tudi drugi in prav prek tega začnejo mnogi premišljevati, da bi postali kristjani.
Se organizirajo sami ali misijonar do- loča, kdaj naj pridejo delat in jih tako rekoč priganja? Vedno mora biti misijonar navzoč, tako imajo sami tudi več volje. Se pa tudi organizirajo. Imajo župnijski odbor in ta jih kar določi po skupinah, koliko jih mora vsak dan priti.
Z Jožetom Adamičem skrbita za Vain- gaindrano in deset podružnic. Kako po- teka bogoslužje, maša?
Nekatera področja imajo še več podružnic. V Tangainoniju,kjer delujejo tudi laiške mi- sijonarke, je župnik France Buh, ki je sam in skrbi za petindvajset podružnic. Vsaka podružnica ima župnijski odbor in katehista Na našem področju je maša ponavadi enkrat na mesec, včasih tudi na dva meseca, ko pride duhovnik. Drugače pa se sami zbirajo k molitvi,ki jo vodi katehist s tem odborom Ljudje zelo lepo sodelujejo pri bogoslužju. Vsa cerkev poje, ne samo zbor, ampak res vsi. Malgaši so prvi na svetu,ki so uglasbili vse štiri tedne hvalnic in večernic. To že dosti pove o njihovi glasbeni nadarjenosti. Po posluhu pojejo štiriglasno!
Večina slovenskih misijonarjev na Ma- dagaskarju deluje v škofiji Farafangana Kako je velika in koliko je prebivalcev?
Meri dvajset tisoč kvadratnih kilometrov, malo manj kot Slovenija. V vsej škofiji nas je trenutno triindvajset duhovnikov. Vsako leto kak starejši misijonar umre. So komaj štirje domačini. Če primerjamo s področjem Slovenije, je tu okrog osemsto duhovnikov Je pa redkeje naseljena:šeststotisoč prebi- valcev in od tega šestdeset tisoč katoliča- nov. Število vernikov na duhovnika ni tako veliko, vendar je poklic misijonarja prav v tem, da oznanja Kristusa tistim,ki ga še ne poznajo.
So poleg katoliških še kaki drugi misijo- narji? Na tem področju so še protestanti, ki pa skoraj nimajo več misijonarjev.Včasih so prihajali predvsem z Norveške, zdaj pa je že dosti domačih poklicev. V škofiji je približno šestdeset tisoč protestantov in imajo že okrog sto petdeset pastorjev do- mačinov.
Ker je manj tujih misijonarjev, imajo gotovo tudi manj pomoči od zunaj. Ali lahko vseeno delajo za napredek svoje dežele? Za sprejem vere je nujno potreb- no, da bomo vzgajali domače duhovnike. Dokler smo to predvsem belci,saj nas sicer povsod lepo sprejemajo,se še vedno čutimo kot nekaj tujega. Za razvoj, posebno za šolstvo in zdravstvo, kjer so še zelo velike potrebe, pa lahko katoliška Cerkev zaradi pomoči od zunaj naredi veliko več.
Kaj pa sekte? V Vaingaindranu sta dve sekti, ki pa nimata veliko privržencev, še zdaleč ne tako kot v Afriki,kjer se kar širijo Tam se tudi dosti govori o islamu, ki pa se na Madagaskarju vsaj trenutno ne širi.
Katoliški in protestantski misijonarji so prišli na Madagaskar skoraj hkrati,zdaj pa imajo protestanti že toliko pastorjev domačinov,duhovnikov pa je zelo malo Kaj je glavni vzrok? Eden od vzrokov je daljši študij,glavni pa v njihovi veri,da pre- dniki vodijo življenje potomcev. Če kdo ni- ma potomcev, celo večnost ne bo imel kaj početi. Posebno za moškega je bistveno, da ima potomce. In ker se duhovniki, vsaj zdaj še ne smejo poročiti,je to glavna ovira Vendar je bil pred dvema letoma posvečen prvi antešak s tega področja. Imamo tudi več bogoslovcev in tako je upanje za naprej
Kakšna je njihova vera? Na vsem otoku je okrog enajst milijonov prebivalcev, od teh četrtina katoličanov, četrtina protestan- tov,drugi so pa animisti. Verujejo v enega Boga stvarnika, ki pa je daleč in pred njim vlada predvsem strah. Verujejo tudi v pred nike,ki živijo pri Bogu in vodijo življenje po- tomcev.Zato častijo predvsem prednike. V to vero poskušamo prinašati vero v Kristusa Odrešenika,ki nas je spravil z Bogom,in tudi vero v Boga kot Očeta, ne le Stvarnika.
Kako pokopavajo mrliče?
Ravno zaradi te vere v prednike morajo biti tudi pokopani v skupno grobnico. Ljudje živijo v skromnih lesenih kolibah,zaradi vere v življenje po smrti pa naredijo zelo lepe grobnice, ki so skoraj edine zidane stavbe na tem področju.Ko bolnik umira,se zberejo sorodniki. Malgaši umirajo v skupnosti in se smrti ne bojijo, saj je to prehod v novo ži- vljenje. Mrliča drugi dan pokopljejo, še dva dni pa ostanejo skupaj in poleg sorodnikov se zberejo tudi vaščani.Zaklati je treba go- vedo,kar pomeni daritev Bogu in prednikom Meso si razdelijo, vsak dobi majhen delež. Zaradi te vere v prednike pa so tudi vse njihove navade svete, kar ovira napredek, saj jih je treba ohranjati. Tako na primer zaradi pogreba mnoge družine obubožajo, se zadolžijo, prodajo zemljo,da lahko opra- vijo vse te obrede.
Ali se tudi kristjani bolj podrejajo tem navadam kakor tistemu,kar jih uči vera?
Tudi kristjani. Na področju Vaingaindrana je že kar nekaj vasi, ki se dogovarjajo, da bi to ukinili.Vendar jih je k temu v glavnem prisilila revščina.
Kako si preživel dopust? Z Madagaskarja sem šel lani konec oktobra, v Parizu sem bil malo na zdravniških pregledih, potem pa sem dva meseca in pol preživel pri starših v Argentini. Izredno doživetje je bilo tudi romanje v Sveto deželo pod vodstvom prof. Krašovca. V Sloveniji pa je bilo potem še nekaj tednov samega divjanja naokrog. Z Lojzetom Letonjo sva obiskala večino so- rodnikov naših misijonarjev.V okolici Kranja kjer imam sorodnike, sem večkrat maševal, pokazal diapozitive. Vesel sem,da je v Slo- veniji veliko zanimanje za misijonsko delo. Rad bi se ob tej priliki zahvalil vsem, ki so me v Sloveniji tako lepo sprejeli.
Kako ti pa lahko prav mi,bolniki,invalidi in njihovi prijatelji pomagamo? Prav vsak je misijonar z doslednim krščanskim življenjem. Darovanje svojega trpljenja in molitev za misijonsko delo pa je res velika moč in blagoslov za misijone.
Ko si odhajal v domovino, so ti Malgaši naročili pozdrave za vse tvoje. Ali se čutijo povezani z verniki po svetu in z misijonarjevimi svojci? Čutijo, da smo v Kristusu vsi bratje in sestre,vsi sinovi iste- ga Boga in tako naročajo pozdrave in tudi zahvalo, saj dobro vedo, da misijonar ni tam sam, ampak da ima iz domovine veliko pomoč. Ne le materialno, tudi duhovno po- vezanost in molitveno oporo.
Želimo ti srečno vrnitev, potrebnega zdravja in obilnega Božjega blagoslova!
Tudi jaz želim vsem bolnikom, invalidom in vsem,ki bodo brali te vrstice, vsega Božjega blagoslova in resnične svobode.

Pogovarjala se je: Anica Tomažič

KAJ NAJ VEMO O MIŠIČNI DISTROFIJI?

V skupini bolezni, ki prizadenejo človekovo zmožnost gibanja in premikanja, je progre- sivna mišična distrofija največkrat skupno ime za mišične in živčno mišične bolezni, pri katerih mišice izgubljajo svojo normalno funkcijo.

S sodobnimi diagnostičnimi metodami je bi- lo že mogoče ugotoviti, da gre pravzaprav za različne bolezni. Nekatere prizadenejo v prvi vrsti živčevje ali živčno mišične spoje; pri teh (živčno mišičnih) obolenjih posame- zne skupine mišic slabijo zaradi motenega prenosa dražljajev z živca na mišico.Druge prizadenejo v prvi vrsti mišičje.Ko govorimo o progresivni mišični distrofiji,mislimo pred- vsem na bolezensko dogajanje, ki zajame izključno prečno progaste mišice,s katerimi opravljamo hotene gibe.Za obe skupini teh bolezni je značilno, da bolniku postopno u- pada mišična moč in mišično tkivo propada lahko vse do stopnje,ko organizem ne mo- re več opravljati svojih življenjskih funkcij. Pri nekaterih vrstah mišičnih obolenj, pri katerih gre za moteno presnovo maščob in sladkorja v mišici, propadlo mišično tkivo postopno zamenjuje maščobno tkivo. Sla- bljenje mišic trupa, okončin in obraza so klinične podobe teh bolezni, ki so lahko v posameznih primerih težje ali lažje oblike. Zaradi oslabelosti mišic trupa imajo ti bol- niki lahko tudi težave s srcem in dihanjem. Ob tem bolezenskem procesu pa ostajajo umske sposobnosti neprizadete.
Čeprav se te bolezni razlikujejo, je za ve- čino od njih skupno tudi to, da pravi vzrok bolezni še ni znan, da so napredujoče na- rave ter v glavnem prirojene. Za njimi zbo- levajo predvsem otroci tja do petnajstega leta, redko v kasnejših letih.
Bolezenska dogajanja lahko napadejo večje mišice ramenskega in medeničnega obroča; od tam se mišična oslabelost širi po okon- činah navzdol, lahko pa najprej drobne mi- šice na rokah in stopalih. Bolezen postane očitna,ko otrok postane počasen in se hitro utrudi,ko težko teče in težko hodi.Predvsem težko hodi po stopnicah in težko vstane, če čepi;to zmore le,ako se opre na kolena. Včasih bolezen hitro napreduje,v drugih pri merih pa oboleli otrok še dolgo lahko hodi in ob primerni negi konča šolo ter se uspo- sobi za poklic, ki ga more opravljati kljub oslabelim mišicam.

Hude posledice teh bolezni, ki jih odkrivajo predvsem pogovori z bolniki, so tudi s so- cialnega vidika. Naraščajoča neskladnost, ki jo povzročata na eni strani upadajoča telesna zmogljivost,na drugi strani pa nor- malen razvoj umskih sposobnosti, ustvarja vrsto posebnih problemov, ki so toliko ob- čutnejši, ker se te bolezni lotevajo skoraj izključno otrok in mladine. Ovirano gibanje, očitna telesna prizadetost, naraščajoča odvisnost od pomoči drugih v vsakdanjem življenju, mnogokrat neprimeren odnos bli- žnje okolice, zelo majhne možnosti, da bi otrok s sproščeno aktivnostjo odkril svoje sposobnosti in zanimanja, pripeljejo tako bolnega otroka do občutka podrejenosti in manjvrednosti. Z napredujočo boleznijo se predvsem pojavlja tudi zavest nemoči glede prihodnosti. Od tod pri marsikaterem bolniku resignacija in nemotiviranost, da bi se s čimerkoli aktivno ukvarjal ter si odprl pot k socialnemu uveljavljanju v družbi kot ustreza njegovim telesnim in umskim zmo- gljivostim.

Kljub velikemu napredku v razumevanju še ni zdravila za te bolezni. Do danes še ni znano nobeno sredstvo,ki bi moglo ustaviti bolezenski proces. Zato pa so za bolnika toliko pomembnejši rehabilitacijski in opera tivni posegi:fizioterapija ter na primer ope- racije ukrivljene hrbtenice ali stopal.
Ker se ti otroci ne morejo dovolj gibati, sta prehrana mišice in odnašanje škodljivih snovi iz nje - za to skrbi krvni obtok - ne- zadostna. Bolnik z vajami skrbi, da bi bilo omenjeno dogajanje čimbolj normalno. Z vajami, ki jih bolnik izvaja redno vsak dan je mogoče upočasniti in zmanjšati posledi- ce bolezni, kot so kontrakture, ukrivljanje hrbtenice in dihalne težave,z njimi si bolnik prizadeva ohraniti mišično moč in pokret- nost. Če mišica miruje, zelo hitro propade, prav tako pa jo lahko poškodujejo preveliki napori. Zato morajo biti vaje in vsi fizični napori prilagojeni glede na vrsto bolezni in stopnjo prizadetosti mišic. Fizioterapevt v dogovoru z zdravnikom določi težavnost in število vaj, ki jih oboleli lahko brez škode izvaja. Zelo pomembno je,da se bolnik do- bljenih navodil drži in z vajami začne čim prej, preden se pojavijo kontrakture.

Kadar mišice oslabijo ali jih bolnik ne upo- rablja dovolj, se skrčijo; to se zgodi tudi z vsem vezivnim tkivom okoli sklepa, če ga ne gibljemo v vse smeri do skrajnih meja. Tako se gibljivost sklepa zmanjša. Nastala je kontraktura. Pri mišični distrofiji so po- goste kontrakture gležnjev, kolen, kolkov, komolcev in ramen. Zaradi kontraktur v gležnjih začne bolnik hoditi po prstih,zaradi kontraktur v kolenih ne more več stegniti kolen itd. Kontrakture enega sklepa nujno prizadenejo tudi druge sklepe in s tem sta bilnost telesa. Telo se skuša temu prilago- diti, posledica pa je deformacija hrbtenice. Lahko pa se hrbtenica deformira tudi za- radi neenakomerne oslabelosti mišic trupa.
Kadar mišice niso več uravnovešene, je mogoče ravnovesje mišic do določene sto- pnje še uravnati z operacijo. Bolniku po- magajo tako,da z operacijo zmanjšajo moč prevladujoče mišice,ki oslabelo mišico ovira ali tudi prestavijo kite močnih mišic in tako nadomestijo delovanje oslabele mišice. Z operacijo deformirane hrbtenice naj bi pre- prečili funkcionalno oslabelost srca in dihal kar je lahko posledica prav deformirane hrbtenice.

Poleg telesnih vaj je za ohranjanje telesne zmogljivosti mišično in živčno mišično obo- lelih izredno pomembna pravilna nega. Po- zornost ter skrb terapevtov in staršev pri tem seže mimo običajne vsakdanje nege, še posebej na ravnanje, kakršno terjajo same značilnosti teh bolezni.
Slabo prekrvavljene mišice so močno ob- čutljive za mraz in bolnika zaradi tega rado zebe.Skrbeti morajo tudi za to,da bolnik ni izpostavljen mrazu in da mu je vedno toplo Zaradi preprečevanja kontraktur morajo paziti na položaj telesa ponoči in podnevi. Kakor hitro bi se pokazali znaki kontraktur, mora bolnik ponoči spati z longetami (opor nicami), ki držijo noge ali roke v pravilnem položaju.Za otroka je to zelo moteče,ven- dar naj bi kontrakture raje preprečevali, kajti že nastale je zelo težko popraviti.Bol- nik naj se ne bi zredil prek svoje normalne teže, saj je vsak odvečni kilogram dodatna obremenitev, ki je za oslabelo mišico še toliko bolj občutna. Predvsem se mora bol- nik ne glede na prizadetost mišičja truditi za čimvečjo samostojnost pri vsakdanjih opravilih (umivanje, oblačenje). Prevelika pomoč staršev obolelemu otroku lahko več škoduje kot koristi, saj si tako ne more pridobiti za življenje potrebnih spretnosti. Pravilno usmerjena pomoč staršev je zato nenadomestljiva. Pri tem jim lahko svetu- jejo in pomagajo tudi v Centru za mišične in živčno mišične bolezni, ki deluje v okviru Instituta za klinično nevrofiziologijo Kliničnih bolnišnic v Ljubljani ali v Društvu mišično obolelih Slovenije (Ljubljana, Linhartova 1, tel. 312-047)

Medicinska znanost se je v novejšem času tu skušala uveljaviti zlasti prek treh pristo- pov: elektrofiziologije, biokemije in genetike Poglavitni namen vseh teh prizadevanj je, da bi bolnikom olajšali življenje. Genetično raziskovanje nasploh pa daje upanje, da bomo lahko izboljšali tudi genetske struk- ture v človeku,tako da se poslej ne bo ro- jevalo več toliko ljudi z novimi genetskimi napakami (dr. Gerta Vrbova).

(Prim.Neuromišićne bolesti,izdal Savez distrofičara Jugoslavije, 1988 in Metoda Kramar, Ohranimo si telesno zmogljivost, 1974.)

Pripravila Darinka Slanovec

"Cerkev je pripravljena sprejeti dvojni izziv bolezni AIDS:s preventivnim delom v skladu s človekovim dostojanstvom in z ustrezno, spoštujočo in solidarno pomočjo." To je dejal papež Janez Pavel II., ko je zaključil 4. mednarodni kongres, ki ga je organiziral Papeški svet za pastoralo zdravstvenih de- lavcev. Nadalje je dejal: "Prihodnost sveta je na mladih." In izkušnja nas uči,da priho- dnost lahko predvidimo samo, če se nanjo pripravimo. Statistike nas seznanjajo, da so predvsem mladi prizadeti z boleznijo AIDS ... Poudariti je predvsem treba, da ima preventivno delo dva cilja: ustrezno informirati in vzgajati k zreli odgovornosti. Samo informiranje in vzgoja, ki pomagata najti v gotovosti in veselju pravo ljubezen, ki se daruje kot temeljni smisel človekove- ga bivanja,omogočata doraščajočim in mla- dim,da presežejo trenutke tveganja. To je vzgoja za vedro in resno spolno življenje ter hkrati priprava za odgovorno in zvesto ljubezen ... Cerkev oznanja tako življenje, ki je v polnosti smiselno za človeka ... In drugi cilj je pospeševati bolj obsežno in ve čje angažiranje pomoči bolnikom z AIDSOM

Podtajnica v italijanskem svetu za zdravstvo Maria Garavaglia piše v svojem članku: "V naši dobi, ki jo je opredelil papež Janez Pavel II. kot dobo ljubezni, je prostovoljno delo izvirni in zavestni cvet modernega člo veka,ki stopa pred državo, odklanja nasilje trga in se sklanja nad množico oseb in lju- dstev, ki so žrtve prizadetosti in socialnih krivic...Njegove značilnosti so:zastonjskost, razpoložljivost, solidarnost,in določene eti- čne težnje, ki so značilne za poindustrijsko družbo.Usmerjeno je k odkrivanju motivacij ki bi bile v smislu morale in nudenja pomoči ali pristopa k bližnjemu, ki je drugačen od mene, podrejen diktaturi konkurence, eko- nomskemu nagrajevanju in tehnološkemu nasilju.
Kako naj pripravimo in kam naj usmerimo to veliko človeško moč? Bogastvo prostovoljcev je v moralni dediščini,ki zavrača hierarhične in organizacijske pogojenosti, ki oprede- ljujejo učinkovito družbo. Tudi prostovoljci in prostovoljno delo težijo k učinkovitosti, toda so prosti okov raznih razmišljanj. Dolo čajo jih njihovi lastni idealni razlogi za tako delo. To je tudi temelj dela prostovoljcev. Vendar morajo biti prostovoljci za delo tudi pripravljeni in vzgojeni.
Moč dela prostovoljcev je torej pričevanje za moralno bogastvo duha, ki se že počasi kaže s priznanimi rezultati na socialnem po- dročju nudenja pomoči in javnih službah."

Velik načrt z majhnimi koraki

"Moj mož in jaz sva bila poročena že pet let in nezadovoljstvo,ker ni bilo otrok, naju je globoko prizadelo.Kljub temu nisva hotela iz 'našega' trpljenja napraviti srce najinega življenja, ampak sva hotela z velikodušno- stjo in razpoložljivostjo biti blizu našim pri- jateljem,ki so duševno prizadeti:pred nekaj leti sva spoznala gibanje VERA IN LUČ.Za- čela sva razmišljati o pristopu h gibanju in nabiranju ustreznih informacij za posebne dejavnosti.
V tistem času sva slišala za pričevanje Jean in Lucette Alingrin,ki sta se popolnoma za- upala Jezusu Kristusu. Razpoložljivost, da sledita njegovemu glasu, jima je dovolil, da sta uresničila sprejemanje, zaupanje s po- svetitvijo svojega življenja prizadetim otro kom od rojstva in tistim, ki so jih zavrgli ob rojstvu. To pričevanje me je globoko pre- treslo in bilo hkrati kot izredno klicanje.Moj mož je sprejel moje odklonilno stališče, ki se je porodilo, moj strah in bojazni. Počasi je misel dozorela,ko sem lahko rekla "da" v polni svobodi in polnem ljubezni, ta "da", ki sem ga zaupala Mariji.Danes lahko potrdi- va in pričujeva z veseljem in mirom, da so naša podpora in potrditev Jezusove bese- de: "dovolj ti je milost" in "ne boj se". To obdobje sva živela ne samo oprta na lastno molitev,ampak tudi na družine in prijatelje, ki so nas obkrožali.

Domovi ljubezni

Končno smo našli Domove ljubezni v Rimu. Sedaj jih je okoli trideset.Sámo ime ni revo lucionarno,pač pa njihova realnost.Spreje- majo redno v svojo ustanovo,ki je številna družina zavržene osebe,če nimajo kam iti. Dom je zaupan župniji in odgovornosti žu- pnijske skupnosti ter imajo med vodilnimi člane Marijanske kongregacije."
"Poznamo mnoge in tudi lepe ter humane ustanove Cerkve, kongregacije, različne zve- ze in gibanja:Toda niso v središču krščanske celice, ki je župnija. Krščanska skupnost se resnično posveča ubogim, toda nima jih v svojem središču. Daruje jim hiše in usta- nove,ki so mnogokrat lepe, sodobno ureje- ne in polne ljubezni,toda so nekje na robu. Domovi ljubezni so nasprotno v središču župnije," pripoveduje br. Romano Zanni, duhovnik in sedanji generalni predstojnik te kongregacije. In ta zgodba ima še svojo zgodovino,kako je nastala med drugo sve- tovno vojno na podeželju Apeninov, blizu Passo delle Radici ...

Ombre e Luci, Okt. Nov. Dec. 1989, str.17, 20-24

Prevedel: Jože Potrpin

Trstenik, 11. - 13. V. 1990

BOG ODPIRA CVETOVE LJUBEZNI

Gospod Jezus, naj bo moja duša kristalno čista kot potoki, ki jih rode brezmadežni snegovi (skavt).
Storžič je bil obdan z meglicami,v dolino je sonce sramežljivo pošiljalo svoje poslednje žarke,naša srca pa so koprnela v hrepene- nju in pričakovanju,kajti naš cilj je bil pred nami. Trstenik, skromna hišica, ki nam je prirasla k srcu kot očetova domačija.
Na začetku srečanja smo skupaj z duhovnim vodjem g. Stanetom Okornom in Jožetom Zupančičem prisluhnili skrivnosti sv. maše. Po večerji smo s pesmijo in kramljanjem razvili družabni večer,zaključili pa smo ga z večerno molitvijo - meditacijo ob diapoziti- vih. Globoko v zemlji, v temi, pod rešetko, je vzklilo novo življenje - seme španskega bezga, pognalo je kvišku, našlo je majhno odprtino v rešetki,zraslo je skoznjo,jo pre- raslo in v rešetki je dobilo oporo za svojo rast, za svoje življenje. Mar ni tako tudi z nami?
V sobotnem dopoldnevu se nam je pridružil g.Štefan Pavli,kaplan iz Cerkelj.G.Stane pa je z razmišljanjem in medsebojnim pogovo- rom oblikoval temo srečanja:KRISTJAN za ČLOVEKA vredno ŽIVLJENJE, s poudar- kom na sprejemanju in vrednotenju KRIŽA. Križ je najbolj učena knjiga,ki jo je mogoče prebrati v našem življenju. Kristjan lahko sprejme križ kot prispodobo za Jezusov že- belj. Kadar stojiš pred nepremagljivo oviro, bolečino, odpovedjo,pred trpljenjem, stojiš pred istim križem, ki ga je nosil Jezus Kris- tus. Naše življenje je lahko gozdna pot, ki je mehka, položna, brez ostrih kamnov in trnja ali križev pot,po kateri gremo z Jezu- som,v veselju in žalosti v trpljenju in žrtvi, v pogumu in dvomu. Križ je življenjska iz- kušnja za trpečega in za tistega, ki ga v trpljenju spremlja,z njim čuti in ga razume.
Namesto dela po skupinah,onemogočilo ga je slabo vreme, smo nadaljevali s skupnim pogovorom. Če bi ne imel vere,bi bilo moje življenje - trpljenje nesmiselno in prazno, polno obupa in strahu, čeprav tudi z vero v srcu večkrat podvomim, kakšen smisel ima moje življenje. Kadar postane trpljenje neznosno, lahko z Jezusom kriknem: "Moj Bog,zakaj si me zapustil?" Trpeči,brez vere v Boga,lahko najde motiv svojega življenja v ljubezni, razumevanju, zaupanju in spoš- tovanju v družini,med prijatelji. Kljub zave- danju božje navzočnosti v duši, pa v hudi telesni bolečini preidemo v osebno mlačnost, otopelost in malodušje.
Popoldne nas je s svojim obiskom razveselil g.Tone Kerin, lazarist - misijonar na Mada- gaskarju. Z velikim zanimanjem in radove- dnostjo smo prisluhnili njegovim besedam, s katerimi nam je drobil zanimivosti malga- škega življenja, njihove navade, običaje, kulturo in verovanja.
Malgaši so preprosto, revno, nebogljeno, a tudi globoko verno ljudstvo,odprto za Boga manjka jim le vztrajnosti in zvestobe krš- čanskemu življenju.Otroci,mladina in odrasli so v župnijah razvrščeni v različne skupine krščanskega občestva in so zelo aktivni ter odgovorni. Mladi se vseskozi vzgajajo v duhu krščanske ljubezni,za služenje bliž- njemu.Zelo razvito in dejavno je delo laikov na področju verske pastorale.Svojo misijon- sko dejavnost je g.Tone začel med zapor- niki in tuberkuloznimi bolniki na Madagas- karju,sedaj pa upravlja župnijo,na kateri je pred njim deloval misijonar g. Janez Puhan.
V soboto zvečer je prišel med nas Janez Svetina iz Bleda, diplomiran psiholog, ki je nekaj časa preživel v Indiji in sedaj preu- čuje ter razlaga indijsko miselnost, duhov- nost in modrost.
Indijci pravijo, da je Bog središče sveta. On ni le v nebesih, ampak v vsem, kar ob- staja, zdaj in tukaj! Verjamejo, da je Bog navzoč v vsakem človeku in takrat, ko se človek resnično zave božje navzočnosti v sebi, ko pride do spoznanja samega sebe, lahko reče, da je našel Boga. Ne verjamejo v večno pogubljenje duš,kajti zanje je člo- veška duša nepokvarljiva.Pokvarijo se lah- ko le naše misli, razum in čustva. Človeška sreča je, da se človek prek iskanja smisla, resnice,poti k samemu sebi in Bogu,približa lastnemu bogastvu, ki je v božji navzoč- nosti v njem.
V nedeljo dopoldne smo se pridružili trste- niškim župljanom v farni cerkvi, kjer sta g. Jože Zupančič in Tone Kerin darovala sv. mašo. Jezus je naša Pot, Resnica in Življe- nje v polnosti in izobilju. Le v luči Kristusa bomo razumeli in sprejemali pot križa, res- nico trpljenja in življenje, ki ima svoj smisel v darovanju za sočloveka.
Prišel je čas slovesa ... , prijazna beseda, stisk roke v pozdrav, solza na licu trpeče- ga dekleta in že hitimo vsak na svoj dom, polni novih moči, volje in poguma,da bomo zmogli vztrajati z Njim,ki nas prek Kalvarije spremlja v novo življenje.
Hvala Ti, Gospod, za vsak trenutek, ki smo ga mogli prebiti skupaj,med prijatelji. Hvala salezijanski skupnosti in župnijskemu ob- čestvu za prijazen in gostoljuben sprejem na Trsteniku.
Bog povrni vsem, ki so prispevali v ocean prijateljstva kapljico svojega bogastva,sa- mega sebe, da nam je bilo lepo in prijetno. Bog Te živi, dragi brat in sestra!

Alenka O.

LEPOTE ROMANJA NA DOBROVO PRI LJUBLJANI

Že tretje leto smo iz Ljubljane skupaj po- romali peš in z vozički k naši Materi Mariji v Leščevje, ki nas vse čaka z odprtimi ro- kami.Njena podoba nas spremlja že mnoga stoletja, da nas varuje pred nesrečami v življenju.
Šli smo na pot sredi tega krutega sveta, v katerem živimo,da ne bi bili žalostni,saj nas ona čuva pod svojim plaščem.Naše življenje teče dalje v svojo ustaljeno smer,a mi smo šli k Bogu in njegovi materi, ki se vedno želi srečati s svojimi otroki. V tihi zbranosti smo v molitvi rožnega venca prosili za mir in tolažbo. Pred to molitvijo in po njej smo se pogovarjali in smejali, saj je smeh edino zdravilo vseh bolnikov, ki so ga še kako potrebni.
Ko smo prišli tja, smo se najprej pozdravili, saj je bil marsikdo nov udeleženec našega romanja.Zvedeli smo,da pridejo tudi roma- rji iz Hrvatske pod vodstvom Jelene Brajše saj je srce in duša dobrodelne organizacije Karitasa, ki pomaga najpotrebnejšim v svo jem okolju.Skupaj smo prosili Marijo za vse kar potrebujemo,predvsem mir, "ki ga svet ne more dati",kot se lepo izraža Sveto pismo
Sveta maša nam je približala zaklade bož- jega usmiljenja,ki ga vsi pričakujemo v svo jem življenju, saj je tudi božje. Preden smo se vsi zbrali v cerkvi, smo še zmolili litanije Matere božje v zahvalo, da smo srečno prispeli.
Po božji službi smo šli v samostan, tam so nam postregle Marijine sestre z dobro juho in pecivom. Iz srca smo jim hvaležni. Po kosilu smo imeli predstavitev vsak svoje duhovne skupnosti. Prijatelji iz Zagreba pa so z lepimi glasbenimi vložki obogatili naše srečanje. Vse, kar je lepega na tem svetu, se mora končati. Tako se je tudi to naše srečanje pri Mariji v Leščevju, kjer smo se zbrali pri božji gostiji in bili deležni gosto- ljubnosti Marijinih sester.

Branko Merše

Duhovni vikend v Šmarjeti

OSTANI Z NAMI, GOSPOD!

Star slovenski pregovor pravi: "Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!" Zato smo tudi vsi, ki smo se zbrali na du- hovni vikend v Šmarjeti (8.-10.6.), začeli to srečanje z molitveno uro za mir pred Najsvetejšim ter s sv. mašo. Goreče smo prosili Gospoda, prav kakor emavška učen- ca: "Ostani z nami, Gospod!" In je ostal. Z nami je bil ves večer, ko smo si z zanima- njem ogledali film o lani umrlem hrvaškem misijonarju, patru Anteju Gabriću, ki je živel in deloval v Bengaliji. Z nami je odšel k počitku, z nami je ostal tudi v soboto in nedeljo, se z nami pogovarjal, se smejal in nas spodbujal.In pred odhodom je tudi nam kakor nekoč apostolom, naročil: "Mir vam zapustim, svoj mir vam dam!" Tako smo delček njegovega miru, upanja in ljubezni ponesli tudi na svoje domove.
In kaj smo delali v soboto?
Najprej smo se pošteno podprli, saj pravijo da prazna vreča ne stoji pokonci, nato pa se razdelili po skupinah in se pogovarjali. O čem? Najprej o tem,da je življenje vredno- ta, tudi življenje invalida, in da vsi potre- bujemo zavetje, še zlasti takrat, ko pride trpljenje, da ga laže sprejmemo...
Življenje je vrednota, vendar se predvsem zdravi tega premalo zavedamo. O tem nam priča tudi podatek,da smo Slovenci pri vrhu svetovne lestvice po številu samomorov. Marsikdo pravi ob prijateljevi nesreči, ali sosedu, ki postane invalid, da bi ne mogel živeti takšen, raje bi naredil samomor. Res se je težko sprijazniti z dejstvom, da ne bom več hodil in v tistem trenutku človek pomisli na vse mogoče. Prav zato je zelo pomembno, da ima vsak po nesreči krog prijateljev, ki mu stojijo ob strani,da izgubi občutek osamljenosti. Vendar je dobro, če v tem krogu prijateljev niso samo zdravi, ampak tudi bolni, invalidi, ker ga le-ti laže razumejo in v določenih stvareh tudi bolje svetujejo. Velikokrat je tudi duhovnik tisti, ki lahko v takšnem primeru veliko pomaga, žal pa ugotavljamo, da se duhovniki tega premalo zavedajo in da invalidom posvečajo premalo pozornosti.
Ob pogovorih invalid počasi spoznava, da je laže živeti, če invalidnost sprejme kakor mati otroka ter z njim in zanj živi. Kljub te- mu, da ji večkrat povzroča težave in tudi bolečine, je ob njem srečna in to srečo kaže tudi drugim.
Zato je lepo videti tudi invalida, če je na- smejan, dobre volje. Mogoče se komu to zdi čudno, a je vendarle velikega pomena, saj se ob tem marsikak zdrav ustavi in za- misli ... Zamisli nad življenjem, nad tem, da vsakdo izmed nas koga potrebuje, ki ga razume in mu nudi zavetje.
Kaj sploh pomeni ta beseda: zavetje?
Pomeni,da imaš nekje človeka, h kateremu se lahko zatečeš v težkih,pa tudi v veselih trenutkih in ob katerem se čutiš varnega. Lahko bi rekli, da obstajata duhovna in fi- zična vrsta zavetja. Duhovno zavetje mi v prvi vrsti nudi Bog. Včasih je dovolj že po- gled na Križanega, na njegovo izmučeno telo. Pri njem dobim zagotovilo,da ni treba omagati, obupati, temveč vztrajati...
Fizično zavetje pa mi dajejo ljudje - bratje in sestre v Kristusu.Prvo zavetje mi je nu- dila mati,potem družina,pa tudi mnogi izmed teh, ki sem jih srečeval v svojem življenju. Tudi PBI mi dostikrat nudi zavetje. Včasih je veliko fizično zavetje bolnim zdravnik in medicinsko osebje v bolnišnici. Seveda je to veliko odvisno od posameznega zdrav- nika, koliko zna prisluhniti bolniku.
Lepo je, če v težkih trenutkih in v urah obupa pri kom najdemo zavetje. Veliko ve- selje in zadovoljstvo pa čutim posebno ta- krat, kadar lahko komu nudim zavetje. Saj je Jezus rekel: "Karkoli ste storili ..."
Med prijetnim pogovorom je hitro minilo do- poldne in že je bilo treba sesti za mizo, saj je iz kuhinje prijetno dišalo. Po "napornem delu" v jedilnici se je prilegel enourni poči- tek. Hkrati je bil ta čas tudi prilika za po- govor - bodisi z znanci ali prijatelji bodisi z duhovnikom.
Sledil je pogovor z našim misijonarjem, du- hovnikom Tonetom Kerinom, ki živi in dela na Madagaskarju. Ker je ravno ta čas na dopustu, je tudi nam daroval en dan.
Zanimivo mu je bilo prisluhniti, ko je govoril o svojem delu,o ljudeh,o tem,kako je včasih težko. Toda kljub temu, da je življenje na Madagaskarju večkrat postlano s trnjem, našemu Tonetu ni zmanjkalo optimizma in volje do življenja. Nasprotno. S svojim hu- domušnim nasmehom je pričal,da je možno kljub vsem težavam,ki nas zadenejo v živ- ljenju, ostati vesel,če nosiš v srcu Boga...
Pri večerni sv.maši,ki jo je daroval g.dekan Dolfe Mežan, smo se zahvalili Gospodu za ves dan, za dar življenja...
Po večerji smo uživali ob zvokih harmonike in veselem petju pa tudi smeha ni manjkalo
Noč je hitro minila in že je bilo treba vstati in se pripraviti na sv. mašo, ki jo je ob so- maševanju g. Jožeta Glasa in g.Jožeta Zu- pančiča, vodil g. Miro Šlibar. Pa tudi vsi, ki smo bili zbrani okrog oltarja,smo z veseljem sodelovali vsak po svoje.
Po končani sv. maši je bilo še toliko časa, da smo se naklepetali, potem pa nas je že čakala bogato obložena miza.
Vse lepo hitro mine in že je prišlo slovo. Vozili smo se skozi meglen, deževen dan, toda v naših srcih je sijalo sonce in naše misli so se vedno znova vračale v Šmarjeto Ustavile so se ob vsakem posebej: ob na- šem dragem Jožetu Glasu,ki nas vsako leto z odprtim srcem sprejema,ob njegovi mami ki je vso hrano, katero smo uživali, začinila z veliko mero ljubezni.Misli se ustavijo tudi pri Minki, ki je mamina desna roka, pa ob vsakem izmed prebivalcev Šmarjete,saj so vsi na stežaj odprli svoja srca za nas. Že v petek, pa potem v soboto sem ves dan opazoval,kako so hodili s košarami,cekarji.. in nosili v župnišče vse: od mleka, kruha, krompirja, do vina in piškotov.
Hvala vam vsem, predragi Šmarječani. Mi vam vsega tega ne moremo povrniti, ob- ljubljamo pa vam, da se vas bomo vedno z veseljem spominjali v molitvi. Še enkrat vsem skupaj: Bog povrni!

Anže

DOLENJ'C PRIJAT'LJA VABI...

Čudoviti mesec maj je že za na- mi. Obhajali smo šmarnice,Marijo smo častili s pesmijo in molitvijo, k njej smo se zatekali s številnimi prošnjami in željami; kakor da bi nas Marija v tem mesecu še prav posebej poslušala in nam pomagala.
Tako smo tudi prijatelji iz PBI poromali v nedeljo 27. maja v Marijino svetišče na Trško goro pri Novem mestu. Odzvali smo se povabilu župnika Jožeta Tori iz župnije Št. Peter-Otočec,da bi skupaj s farani ob- hajali sv.daritev s šmarnično pobožnostjo. Pri maši je igral in prepeval družinski trio Novina iz Otočca. Med mašo je bila tudi podelitev zakramenta bolniškega maziljenja Ta zakrament mnogi napačno razumejo in ga imenujejo "poslednje olje". Prav zato je skušal g.Jože Zupančič vsem približati pra- vo vrednost tega zakramenta, ki daje no- tranjo moč v dušnem in telesnem trpljenju ter novo upanje v ozdravljenje.
Po maši so nas zunaj že čakali prijazni mla- dinci s krožniki polnimi dobrot, ki so jih pri- pravile domače gospodinje.Tudi dobrega dolenjskega cvička ni manjkalo. In ko je mlajši Marjan Novina raztegnil še meh svo- je harmonike, prijatelj Jerko pa zaigral na "nevidno" trobento, se res ni nikomur mu- dilo domov.
Preživeli smo zelo lepo popoldne na tem dolenjskem griču sredi prijaznih faranov iz Otočca. Naša Mati Marija nas je tesno po- vezovala, da smo bili vsi kot ena družina. Naj nas Ona še naprej združuje pod svojim plaščem ljubezni!

ZARADI METKE

Toplo se zahvalim vsem, ki ste se podpisali na čestitki za materinski dan. Solze so mi privrele iz oči,ko sem prebrala lepe besede Še enkrat prisrčna hvala!
Ni mi žal, da sem izbrala poklic matere, saj mi je prinesel veliko sreče in veselja, pa tudi veliko žalosti in trpljenja. Za vse Bogu hvala! So svetli dnevi in tudi temni. Vedno je z menoj Bog,daje mi moč,da ne omagam Lepo je tudi služiti bližnjemu. Z veseljem negujem Metko, ki je hudo prizadeta. Rada jo imam.Prosim Boga,naj mi vsaj zaradi nje da še za naprej vsaj toliko zdravja, da jo bom lahko negovala.
Vsem prijateljem se lepo zahvaliva za vsa- ko pošto, ki naju zelo razveseli, ker veva, da imava mnogo prijateljev, ki mislijo na naju. Vse skupaj prav toplo pozdravljava. Bog vas živi!
Materinstvo je lepo poslanstvo. Toda biti dobra, plemenita mati, ki z ljubeznijo spre- jema vsak dan sproti svetle in tudi temne trenutke življenja,to je popolno. Vi se celo Bogu zahvaljujete za žrtve, ki Vam jih pri- naša skrb za Vašo Metko. Gotovo večkrat premišljujete življenje svete Družine. Tam je vladala izredna ljubezen in spoštovanje. Mnogi hodijo v to nazareško šolo,ki je pra- vi zgled, kako naj živimo, da nam bo lepše. Nadaljujte svoje življenje ob Metki in naj bo blagoslov ter spodbuda še za mnoge ma- tere, ki imajo ob sebi duševno ali telesno prizadete otroke. Hvala vam!

ZAME JE PRAZNIK

Hvala vam za zadnje pismo in vso dobroto, s katero me presenečate. Kje ste vzeli utrinek od lanske velike noči?
Dragi prijatelji in prijateljice, ki se trudite nagovoriti nas v skupnih pismih. Mislim, da z njimi naredite veliko dobrega.Za mene je tisti dan, ko jih dobim, praznik. Čuvam jih kot zaklad ter vedno znova prebiram. Dam jih brati tudi drugim. Z njimi nas povežete med seboj.Prinašate sonce in veselje v na ša srca. Prilivate balzam na razbolele duše Vlivate toplino in mir.
Iskrena hvala, ker nam darujete dragoceni čas. Hvala vam,da nas spodbujate.Čutimo, da nam govorite iz lastnih izkušenj.
Ko sem prejela vaše zadnje pismo, je bilo slabo vreme in v moji duši nemir. Prišlo pa je vaše pismo, ki je za hip pregnalo tegobe iz mojega srca. Zavladala je velika sreča in hvaležnost do Boga, ki je PBI priklical v bivanje ter storil, da sem tudi jaz deležna sadov tega gibanja. Prepričana sem, da je to res Božje delo.Marsikomu je že pomagalo da je našel smisel trpljenja in ga zavestno sprejel. Trpljenje, ki nam ga Bog odmerja, kleše našo uporno naravo in naš značaj.
Tudi našo dobro s.Mihelangelo je Bog spo- znal vredno velikega trpljenja. V spodbudo mi je, ker vem, da je sedaj še posebno koristna Prijateljstvu bolnikov in invalidov.
Naj bo zadosti in lep pozdrav!
Vaše pismo je močna spodbuda vsem, ki smo vključeni v PBI. Spomnili ste nas na Jezusovo javno delovanje,ko je svoje apo- stole in učence poučeval ter jim govoril,da so luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-16) Papež in škofje prav v teh dneh po vsem katoliškem svetu posvečujejo mlade fante v duhovnike-Jezusove namestnike. Dodaj- mo še mi svojo prošnjo: Gospod, posveti jih! Posveti jih v resnici, da bodo potem oni nas prav vodili in posvečevali; da nam bodo odkrivali prave zaklade in vrednote!
Glejte, draga Kati, kako veliko in lepo delo morete opravljati sedaj, ko ste v Domu. Bodite posrednica med Jezusovim Srcem in njimi.Tako si bomo drug drugemu pomagali, vsak z darom,ki smo ga prejeli od Boga. To Vas bo osrečevalo in pripeljalo v srečno večnost. Pritegnite k tej prošnji za duhov- nike še druge. Hvaležno pozdravljeni!

REDNO KUPUJEM PRIJATELJA

Nisem naročnica Prijatelja,vendar ga redno kupujem; komaj ga čakam. Kako škoda, da ga tako malo ljudi bere,ker vidim,da ostaja v cerkvi na polici. Verjetno mislijo, da je ta list samo za bolne,pa kako smo ga potrebni tudi zdravi! Prijatelj je bil edini list, v kate- rem sem dobila takoj odgovor in tolažbo v najtežjih trenutkih svojega življenja. Bog ve,kaj še bo,kaj mi je še namenjeno. Kako se ljudje težko odločijo dati denar za verski časopis, čeprav je veliko cenejši od drugih revij. Vem, marsikdo bi ga lahko kupil, pa noče. Če pa gospod oznani, da ga lahko odnesejo brez plačila,je polica hitro prazna Žalostno, ne pomislijo, da je bilo v vse to vloženo mnogo truda in tudi denarja.
Sprejmite prisrčen pozdrav, bodite zdravi!
Draga A.K.! Hvala Vam za Vaše prijateljstvo Res bi lahko list Prijatelj imel več prijateljev ali vsaj bralcev, a je že tako, da nekateri ljudje niti pomisliti nočejo na bolezen in težave drugih ljudi,kaj šele na lastno bole- zen, starost, smrt. Zavestno se obračajo od vsega tega. Ko pa se to zgodi njim sa- mim, bi jim morali vsi pomagati. Sami pa le jadikujejo, da ni nikogar, ki bi jim pomagal.
Hvala vam za vso vašo veliko in lepo pri- pravljenost! Bog naj Vam vse poplača!

POGOVARJAMO SE V TRPLJENJU

Že dalj časa me priganja misel,da bi se tudi jaz oglasila. Boli me, da imajo danes ljudje, tudi bolni,tako malo posluha za bližnjega in za molitev. Če se bomo znali v molitvi bolj povezovati, lažje bomo prenašali svoje tr- pljenje, ga darovali za osamljene in pozab- ljene, ter se povezovali.
Prijateljem sotrpinom želim mnogo upanja in ljubezni za bližnjega. Prijatelja berem že dolgo in vedno najdem kaj zase,in rada tr- pim ali kaj darujem za svoje sotrpine. Od- kar sem pred leti brala o svojem bratrancu Tonetu Lebnu,sem še bolj vneta.Imela sem strica Janeza Vodenika iz Zg.Tep.Kako te- žko je delal, ker so mu noge odpovedale. Hodil je po kolenih in delal do smrti. Enako sestra tete Katarine Jerman iz Sušnja pri Polšniku. Sedem let je bila priklenjena na posteljo,nikoli ni tarnala,da ji je hudo. Prav tako je bila naša mama po zlomu hrbtenice pet let nepokretna. Vse je z veseljem pre- stajala in še toliko okrevala,da je še hodila s palico sedemindvajset let, čeprav težko, včasih tudi po kolenih.Vedno je rada delala molila po nekaj rožnih vencev. Zelo rada je brala knjige, če je le imela čas.
Povezala sem se s temi,ki znajo trpeti.Prek Prijatelja sem spoznala prijateljico Antonijo Laufer, ki ima enake težave in je zelo ved- rega duha. Njene dopise v Prijatelju rada prebiram. Zelo sva se navezali. Zadovoljna in srečna sem, da lahko krajšam čas neko- mu, ki je priklenjen med štiri zidove. Tudi jaz sem invalidka zaradi hrbtenice. Čeprav še delam, kolikor pač morem,sem rada po- vezana s kom,ki trpi v osamljenosti. Molim, da bi še lahko delala,da mi Bog dá zdravja, ker je največje bogastvo na svetu. Treba je vztrajati in ne se naveličati, ker je mo- litev zame najlepši dar. Čeprav mi fizično nič ne manjka, sem morda še potrebna kaj več duha potrpežljivosti.
Opravičujemo se, draga prijateljica Fanika, ker smo vaše pismo nekoliko skrajšali. Na- drobili ste veliko lepih in spodbudnih misli. Za dvojno povezanost gre. Najprej molit- veno, ki jo mnogi, hvala Bogu, poudarjate in živite.Druga je povezanost s pisano be- sedo, ki more roditi prijateljstvo ne le med enako prizadetimi, temveč tudi z zdravimi. O tem smo v Prijatelju že pisali.Za graditev mostu med nami je res potreben posluh za bližnjega in neuničljivo upanje, zlasti pa vera, da "vse premorem v njem (Jezusu), ki mi daje moč" (Flp 4, 13).

HVALA VAM

Ko sem prišla nekega dne k svoji snahi Nives, mi je rekla: "Mama, ste v časopisu Prijatelj! Kdaj ste dali,nič mi niste povedali" Presenečeno jo pogledam in mi pokaže časopis, ker je ona naročena nanj. Je sto odstotni invalid, ima sklepni revmatizem. Poleg tega je še tako nesrečno padla, da si je nogo v kolku zlomila. Niso je mogli operirati, ker ima tako krhke kosti, dali so ji notri samo pomožne vijake za oporo in si jih ne upajo vzeti ven,da se ne bi vse sku- paj sesulo. Tako mora biti na berglah že tri leta,za revmo pa trpi že šestnajst let,stara je pa šele 43 let.
Ko sem čitala tiste, meni namenjene vrsti- ce, so mi pritekle solze hvaležnosti v oči. Jokala sem in se spraševala, kateri prijatelj ima tako sočutje in razumevanje do mene, starega človeka.
Ko bi takrat stopil predme, bi ga stisnila na srce kot ljubeča mati svojega dojenčka in mu dala poljub hvaležnosti, da bi ga imel v spominu do groba.
Čeprav ne vem, kdo je tisti, bom že počasi izvedela, da se mu bom še pravočasno in iz srca zahvalila,ker toliko pomeni staremu, osamljenemu,onemoglemu srčnemu bolniku če se kdo spomni nanj.
Zdaj se moram pa še Vam,dragi in spošto- vani urednik, najsrčneje zahvaliti za Vaše spodbudne in tolažilne besede; bile so mi res v tolažbo in uteho ob veliki in tragični izgubi sina. Pravijo,da čas celi rane,ampak ne vse, če so rane pregloboke, jih čas ne more celiti. Nikdar te izgube ne bom pre- bolela, edino smrt me bo otela.
Ah,ko bi vedeli,kako je bil ta otrok zaželen kako sem molila in prosila zanj,ve samo Bog Zdi se mi, kakor da bi ga Bogu ukradla. Če mi je bil še ta križ namenjen, naj bo Bogu vse potoženo, saj edino pri njem še lahko iščem tolažbo in mir. Vsako jutro in vsak večer se izročim v njegovo varstvo z be- sedami: "V tvoje roke izročim svojo dušo in duše vseh mojih dragih."
Sv. apostol Pavel piše svojim Korinčanom: "Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale" (1 Kor 13, 1). Vaše srce je prepolno ljubezni. Za malo tolažilnih in spodbudnih besed se tako iskreno in toplo zahvaljujete. Polni ste božje in človeške ljubezni. Kar še naprej se tako razdajajte! O,da bi imeli veliko posnemovalcev! Ljube- zen pa vodi tudi v trpljenje in na križ, zato toliko trpite. Naj Vas nikoli ne zapusti želja pomagati drugim in jih ljubiti! Po Jezusovem Srcu hvaležen pozdrav za lepo pismo!

UPAM

Zahvaljujem se vam, da ste objavili moje pismo.Z odgovorom sem bila zelo zadovolj- na, zato se zopet oglašam.
Ko ste mi svetovali,sem takoj začela z obi- ski.Čeprav je doma veliko dela,najdem čas za obisk starejših ljudi.V krajevnem odboru RK so me sprejeli kot predstavnico naše vasi.Tudi v šoli rada pomagam učenkam pri učenju, saj mi gre matematika zelo dobro.
Redno berem Družino, Ognjišče, Prijatelja in drugi verski tisk ... Na mizi imam vedno tudi Sveto pismo. Včasih se zgodi, da ga dlje časa ne odprem. To so dnevi osam- ljenosti, značilne za mlade ljudi. Le On mi lahko pomaga.
Zelo rada bi šla na srečanje invalidov in bolnikov na Brezje. Ker mi doma nasprotu- jejo, zato še ne pošiljam svojega naslova. Upam pa, da se bom kmalu lahko tudi jaz vključila v to zvezo. Včasih svoje težave zlijem na papir in napišem kakšno pesem. Eno vam bom prepisala iz svoje male zbirke Prosim za nasvet, kako naj še več poma- gam in napredujem v dobrem.
Draga Marija! Veseli smo tvojega pisma. Veseli smo tudi tvoje pripravljensoti in raz- položljivosti za delo,da bi pomagala pomoči potrebnih doma, v šoli, kjerkoli...
Pišeš, da se včasih počutiš osamljeno, kar je res značilno za tvoja leta. Res ti le Bog lahko pomaga.Skupno ga prosimo za to,da bi te privedel v družbo dobrih mladih ljudi z vzvišenimi cilji.
Razumemo tudi pomisleke tvojih domačih. Bojijo se zate,da ne bi zašla na kriva pota, pa dela je dovolj tudi doma. Če pa bodo spoznali,da vodijo tvoje želje pravi cilji, ne bodo več nasprotovali.
Kadar nam boš poslala naslov,se bomo po- izkusili pogovoriti tudi s tvojimi starši in jim predstaviti tvoje želje, če boš to sama že- lela.
Tvoja pesem Božji otrok vsebuje mnogo lepih misli,ni pa zrela za objavo.Bomo pa jo shranili in ko bomo zvedeli za tvoj naslov, se bo s teboj o pesnenju pisno ali osebno pogovorila naša sodelavka, ki nekaj več ve o pesnenju.
Le pogum - in upaj!

DOBILA SEM PRAVEGA PRIJATELJA

Dragi prijatelj! Danes dopoldan je pismono- ša prinesel dve ovojnici:večjo debelejšo in manjšo tanjšo. Bila sem sama doma in kar dočakati nisem mogla,komu sta namenjeni. Le tisti, ki je v življenju kdaj sam občutil hrepenenje in ljubezen do vsega živega,bo to lahko razumel. Devetindvajset let sem preživela med otroki kot učiteljica elemen- tarka. Neizmerno sem ljubila svoj poklic in svoje učence. Potem sem hudo zbolela in v nekaj mesecih dobila več narkoz, ki so tudi po mnenju zdravnikov poslabšale moj že pred tem prizadet vid.Po zadnjih zdrav- ljenjih in vesteh, da se moja bolezen lahko vsaj za nekaj časa obdrži na takšni točki, kot je,sem se še z večjo vnemo lotila zapi sovanja vsega,kar sem v svojem srečnem življenju doživela. S specialno lupo tu in tam celo preberem naslov v kakšnem ča- sopisu, da potem natančno vem, kje je to, kar želim izvedeti.
Zdaj čakam na izdajo svoje prve knjižice pri Mohorjevi družbi, ki je že dobila zeleno luč in p. Hieronim Žveglič mi je sporočil, da ne upam zaman.Drugo delo o času in ljudeh pa trenutno pregledujejo pri založbi Obzorja in tudi dajejo upanje.Tako imam mnogo časa za razmišljanje. Presrečna sem, da sem dobila Prijatelja,ne le kot revijo, ampak kot pravega prijatelja, ki druži nas,ki smo tele- sno prikrajšani,zato pa duhovno bogatejši in pogumnejši.To ni domišljava trditev,kajti v naši družini, kjer sva obe s sestro inva- lidki, nismo poznali besede slepota. Najini starši tega niso nikoli sprejeli in tako sva obe postali učiteljici,ki slabše vidita z očmi zato pa bolj gledata s srcem.Žal pa sva se morali obe upokojiti,sestra pred šestnajst- imi leti (stara komaj 36 let), jaz pa pred šestimi meseci (stara 47 let).
Še enkrat prisrčna hvala za povabilo. Zelo rada se bom odzvala, kolikor bom mogla. Prosim tudi za položnico,da bom naročnino lahko poravnala.
Mnogo sreče, upanja, vere, zdravja in miru vam vsem želi nova prijateljica. Draga Jelka!
Prisrčna hvala za lepo pismo!Čestitamo Vam ker ste tako lepo in vdano sprejeli svojo in sestrino bolezen. Česar pač ne moremo spremeniti,to moramo sprejeti.Preživeli ste mnogo srečnih let kot učiteljica med svojimi učenci. Spremljajo Vas nepozabni spomini na duhovno bogata leta Vašega službova- nja.Kakšno neuničljivo bogastvo je to! Ko- liko otrok - zdaj že odraslih, se Vas s hva- ležnostjo spominja!
Pisateljujete kljub težavam z očmi. Zanimi- vo bi bilo,ko bi nam kaj več napisali o obeh knjižicah.Tudi v Prijatelju bi bila dobrodošla kakšna spodbudna nadaljevanka z zaklju- čeno zgodbo v vsaki številki,ker izhaja naš list le na vsaka dva meseca.
Ni dolgo,odkar ste morali v pokoj,pa ste se že kar vživeli v novi način življenja.Tako je prav. Ves čas boste imeli sami zase, za sestro, pa tudi drugim, sebi enakim, boste lahko pomagali z napisano besedo.
Lep pozdrav Vam, Vaši sestri, še posebej hčerki, ki namesto Vas piše in kmalu se spet oglasite!

Ali je to res samo naključje ali pa nam je Bog v svoji previdnosti hotel pokazati, da nam je blizu,da vodi naše Prijateljstvo? Ta- ko sem se v srcu spraševala,ko je osmega junija, ko smo se prijatelji zbirali na sre- čanje v Šmarjeti, umrla Tončka Križman, Mala Račna 15.Zadnja leta pa Dom počitka Grosuplje.
Pokojna Tončka ni vedela, kaj je zdravje, saj jo je bolezen obiskala že v otroški dobi in jo spremljala vse življenje. Morda je tudi ona v svoji mladosti stopala proti Kalvariji trpljenja z bridkim vprašanjem v srcu: "Za- kaj,zakaj moram biti prav jaz bolna?" Toda ob pomoči globoko verne mame in duhov- nega voditelja, sedaj že pokojnega patra Jeza je Tončka bolezen sprejemala vdano. Ko je tridesetletna pristala na invalidskem vozičku, ni bilo pritožb iz njenih ust. Ko je naše Bratstvo bolnikov in invalidov pognalo svoje prve korenine, je bila Tončka prva med nami. S pisano besedo je povezovala mnoge, ki so že pokojni. Kljub težavam na vožnji se je prva leta z veseljem udeleže- vala romanj k Mariji na Brezje,ki jih organi- zira Ognjišče. Rada se je pridružila družbi, da je tudi sama koga obiskala, a posebno vesela je bila, kadar je družba prijateljev prišla v njen dragi,za nas tako gostoljuben domek. Ob njeni vdanosti v božjo voljo je vsak, kdor jo je mogel kdaj obiskati, prejel duhovne moči za vdanost v svojem življenju.
Ko je mama zbolela,da jo ni mogla več os- krbovati, je Tončka mirno, brez godrnjanja sprejela,da gre v Dom počitka v Grosuplje, dasi se je težko ločila od prijazne hišice v Račni in se je,kot je povedala,vsaj v sanjah pogosto vračala domov. Tu, v Grosuplju ji tudi voziček ni več služil, le postelja je bila zadnja leta njen križ, na katerem je trpela. Tudi zdaj je bila vdana, le zadnje mesece, že po mamini smrti,je večkrat boleče vzdi- hnila "Le zakaj mama ne pride pome,saj ve kako trpim." Tudi ta vzdih je bil znak njene globoke vere, da je mama pri Bogu.
Le nekaj dni, preden bi dopolnila petinpet- deset let in praznovala god,je Bog poklical Tončko k sebi in jo rešil trpljenja. Zastop- niki Prijateljstva smo se udeležili njenega pogreba,v trdnem upanju, da nam je draga Tončka sedaj še bliže,kot je bila v življenju v upanju, da bo pri Bogu prosila za naše Bratstvo.
Draga Tončka, ali smem reči, da žalujemo za teboj? Morda je bolj prav da rečem, da tvojemu od trpljenja izčrpanemu telesu želimo počitek,tvoji blagi duši pa vso srečo v Bogu.Spominjamo se te v svojih molitvah in se ti zahvaljujemo za zgled vere in vda- nosti, ki si nam ga v življenju dajala. Prosi pri Bogu za nas vse, ki smo te izgubili, da se snidemo s teboj pri Bogu. Predvsem pa te prosimo,prosi pri Bogu za svoje domače naj jim Bog obilo poplača, poplača vso do- broto, s katero so v bolezni skrbeli zate.

Angelca

Rešitve (izpišete le vodoravno) pošljite do 20. avgusta 1990 na naslov: PRIJATELJ, Maistrova 2,61000 Ljubljana. V spodnji levi kot napišite: KRIŽANKA. 1. sobni kropilček,
2. lesen krožnik (otroci iz Karitasa),
3. knjiga Kaj menijo o Božji Materi,
4. lesena skodelica s prtičkom.

PROKURATOR, REPAR, SAVO, HELENA, RIŽ, VELIKI TRAVEN,SR,EGAN, AMIDI,BINKOŠTI, SP, SOK, OTROČE, JURDANI, JA, PIH, AKE, LEONE, ALBAN, OPOLO, OT,RAISA, RAJON, ŽE.

1. Sveto pismo (ekumensko):Marina SEŽON Notranjska c.1,61380 Cerknica; 2.kvačkan prtiček: Francka OSOLNIK, Zormanova 24, 61230 Domžale; 3. vezen prtiček: Marija SIMNOVČIČ, Vodnikova 6, 65280 Idrija; 4. dve kaseti: Marija MIHELČIČ, Dom za sta- rejše ljudi Planina, 64000 Kranj.

V duhu sem v vaši bližini in tudi med prija- telji. Tudi v molitvi sem združena z vami. Sedaj je malo veselih dni,posebno v staro- sti,žalostni so naši časi. Moliti in trpeti - v tem obstaja vse naše življenje.Bog nam je dal nalogo, da vršimo svojo dolžnost vsak po svojem stanu in nosimo vsak v svojem poklicu. Križ je težak samo za tistega, ki bi rad ubežal; za tistega, ki ga vdano nosi in sprejme, je lahek.
Dobro se zavedam, da je moja velika dolž- nost pomagati tistim,ki imajo manj kot jaz. S tem dejanjem vsaj nekoliko izrazim hvale žnost Njemu,ki mi daje zdravje, moč, voljo in sploh vse, kar sem in kar imam. Saj vse to je le majhna drobtinica v primeru s tem, kolikor sem mu dolžna,ko mi je v težkih živ ljenjskih preizkušnjah zvesto stal ob strani da nisem klonila. Zato vam obljubim,da vas tudi v prihodnje ne bom pozabila. Prisrčen pozdrav vsem v uredništvu.
V preizkušnjah bomo vsak dan bolj dozore- vali in hodili po visokih stopnicah in prispeli do nebeških vrat.To želim vsem prijateljem še posebej pa uredništvu, ki tako lepo skr- bijo za nas,da nismo osamljeni v naših bole znih,ki jih moramo vsak po svoje prenašati Prav lepo se tudi zahvalim za lepo branje v Prijatelju, ki nam daje veliko poguma v na- ših preizkušnjah.
Prisrčen pozdrav po Materi Mariji; vseh se spominjam v molitvi.

SVETI ROK

Na Slovenskem že od davna časte sv.Roka kot velikega priprošnjika. Njemu je posve- čenih mnogo cerkva, predvsem podružnic, ob cestah pa je nekoč stalo mnogo kužnih znamenj njemu v čast. Po velikem šmarnu so nekoč pobožni verniki romali k svetemu Roku,ki so ga poleg sv. Boštjana in sv. Ro- zalije častili kot najpomembnejšega zavet- nika proti kugi.
Njegovo značilno podobo, ko kaže kužno rano na nogi in mu pes prinaša hlebček kruha v gobcu, vidimo na mnogih velikih in stranskih oltarjih, pa tudi po znamenjih. Svetemu Roku se še danes z velikim zau- panjem priporočajo bolniki,ki imajo kakršne koli rane ali bolne noge. Na Slovenskem so nekoč slovele nekatere božje poti sv.Roka, predvsem Dravlje pri Ljubljani in Brežice. V Kamniku je bilo nekdaj ob sv. Roku veliko proščenje na Malem gradu,kjer je imel svoj kip. Vsa planota Malega gradu je bila polna vernikov. Iz Polja pri Ljubljani pa so vozili svoje dni ostarele na dan sv.Roka na božjo pot v Dravlje, kjer so se svetniku priporo- čali v tegobah, ki jih prinaša starost.
Na Slovenskem je pogosto razsajala kuga. Valvasor piše, da je morila pri nas že leta 792 ter je 1006 pobrala v Ljubljani in oko- lici 12.000 ljudi. Leta 1563 je po Ljubljani tako morila,da so tedanja oblastva preselila svoj sedež v Kamnik. Hudo se je razpasla kuga tudi v letih 1597 in 1599 v Ljubljani zlasti v šentpetrskem predmestju in v No- vem mestu.Najhuje pa je morila črna smrt, kot so kugo imenovali, v letih 1644 in 1645 v Ljubljani in Dravljah.Tedaj so se zaoblju- bili, da v Dravljah sezidajo cerkev v čast sv. Roku, obljubo so izpolnili že naslednje leto.
Zanesljivih virov o življenju svetnika nimamo Legendarno izročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Mont- pellier v južni Franciji. Zgodaj je osirotel, svoje imetje je razdal revežem in se odpravil leta 1317 na božjo pot v Rim. Po Italiji je takrat razsajala kuga. Ljudje so trumoma obolevali in umirali. Na svoji romarski poti se je večkrat ustavil in stregel bolnikom. Tudi v Rimu je pomagal kužnim bolnikom in mnoge ozdravil s tem, da jih je pokrižal. Ko se je vračal,se je v Piacenzi v severni Ita- liji okužil; mukoma se je zavlekel v gozd in se naselil v zapuščeni koči v predmestju. S pijačo ga je krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh. Angel ga je čudežno ozdravil, zato se je Rok vrnil v Montpellier,ki je bil takrat zapleten v vojno Meščani so ga obdolžili vohunstva, ker iz ponižnosti ni hotel izdati svojega rodu.Za- prli so ga in po petih letih je 16. avgusta 1327 v ječi umrl.

Vsemogočni večni Bog, svoje svetnike po- veličuješ in nam v njih daješ vedno nove dokaze svoje ljubezni. Priporočajo naj nas tebi in nas s svojim zgledom spodbujajo, da bomo zvesto posnemali tvojega Sina, Jezusa Kristusa.

MAK

Fotografiji za ovitek sta prispevala JZ in MAK.

Prispevke za št.5 pošljite do 20.avgusta 1990

Sv. Rok (Stane Kregar), slika v cerkvi sv. Jožefa nad Tržičem.