Prijatelj • verski list prizadetih in njihovih prijateljev • št. 4 • avgust/september 2000 • letnik XXXII • 320 SIT
KAZALO:  <  O   V   Λ 
Urednikova misel Nameni apostolata molitve Le za Jezusom hodimo... Govorijo nam prijatelji: Marija Brišar Vi nam - mi vam Zdravstveni delavci Svet in mi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov KBBI - sodelavci Naše služenje bratom in sestram Dogodki:  škofovska posvečenja Ustvarjalni kotiček:  origami Prizadeti v svojem okolju Želim si prijatelja Tako odhajajo Razvedrilo, obvestila Pokal Prijatelja Ustavljeni trenutki Ovitek zadaj
UREDNIKOVA MISEL
Dragi prijatelji!

"Pri prvi kapelici v vasi zavij- te na desno, pri drugi pa je naša hiša..." Kolikokrat se takole dogovarjamo in si po- jasnjujemo, kje smo doma, da bi nas obiskovalci lahko našli. Kapelice in križi stoje po mnogih vaseh in ob samotnih poteh, zlasti ob križpotjih. Vabijo, da se popotnik ustavi ob njih, zmoli kratko molitvico, preveri pot in zavije oziroma nadaljuje v pravo smer. Znamenje se nikdar nikamor ne premakne; nepremič- no stoji, toda kaže pot. Tudi če je že razpadajoče in potrebno obnove, je še vedno znamenje in kažipot.
Kapelica ali križ - znamenje,ki ga uzrem se mi vedno zdi lepa podoba za bolnika ali invalida. Marsikomu izmed vas,bralke in bralci Prijatelja, je zaradi bolezni, in- validnosti ali starosti usojeno biti nepre mično znamenje sredi življenja. Morda v poletni vročini to še bolj bridko občutite Toda kako pomembna je vloga zname- nja! Kaže pot, svari, tolaži, krasi vas ali pokrajino. Za marsikoga v svoji okolici ste, ne da bi vedeli, živo znamenje.
Tudi revija Prijatelj želi biti znamenje, ki kaže pot, svari in tolaži, pa tudi krasi pokrajino slovenskih medijev in življenja Poletna številka jubilejnega leta 2000 prinaša veliko člankov in vsak od njih je znamenje: povabilo k apostolatu molit- ve, duhovna misel, intervju izpod Gor- jancev,razmišljanje sestre karmeličanke o dostojanstvu človeka, razmišljanje zdravnice o kakovosti življenja, številna poročila o srečanjih KBBI, o škofovskih posvečenjih, romanju na Brezje, nekaj praktičnih napotkov...Morda bo za koga znamenje samo kakšna misel ali beseda na primer:"Človek včasih preveč potrpi" "kraljevsko bitje", "počutila sem se kot kraljica". Poskušajte v Prijatelju odkriti te misli.
So tudi znamenja na počitnicah? So in niso. Kot počivajoča znamenja jih do- življa vsakdo,ki jih na počitnicah opazi. Kdor živi v njihovi bližini,ve,da so vedno tam, vedno v službi ljudem, nikoli na počitnicah. Kamnita znamenja in živa znamenja -znamenja Božje navzočnosti v svetu.
Vlado Bizant, urednik
 
Fotografiji na ovitku:
spredaj: kapelica s planinskim znakom v Kropi, foto Klemen Čepič
zadaj: Marijin simbol na zvoniku
Δ na kazalo domov na vrh Δ
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
Avgust
Mladi kristjani pričujejo za Kristusa.
  • Splošni:
  • Da bi se mladi kristjani vsega sveta združili v pričevanju: Jezus Kristus je Božji Sin, ki je prišel, da bi prebival med nami.
  • Misijonski:
  • Da bi si Cerkve v Oceaniji v plemenitem misijonskem duhu prizadevale za širjenje Božjega kraljestva.
  • Slovenski:
  • Da bi vsakoletna obnova posvetitve našega naroda Božji materi poglobila našo zvestobo Bogu.

    September
    Iskanje resnice - pot, ki vodi k Bogu.
  • Splošni:
  • Da bi znanstveni in akademski svet v iskanju resnice našel pot, ki vodi k ne- beškemu Očetu.
  • Misijonski:
  • Da bi odnosi med muslimani in kristjani odražali medsebojno razumevanje in spoštovanje.
  • Slovenski:
  • Da bi slovenske šole dajale mlademu rodu potrebno znanje, obenem pa mu pomagale oblikovati značaj.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LE ZA JEZUSOM HODIMO...
    ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
    "Pokrižajte se ...!"

    Naši starši in veroučitelji so nas naučili, kako se je treba pokrižati. So imeli čas, voljo in znanje,da so nam razložili pomen tega znamenja? Na misel mi prihajajo starši, ki so se pripravili na zakramente spovedi, obhajila, birme in sv. zakona, a se zavedajo, da o vsem tem premalo vedo,še zase,kaj še,da bi bili prepričani da bodo svoje otroke prav poučili. Saj jim povedo, kako naj napravijo zname- nje križa, nakažejo jim neko znamenje, katerega pomena niso doumeli.
    Poleg križcev in križev, ki jih na tisoče delajo po tovarnah in so neredko pravi zmazki, imamo v cerkvah, na križpotjih, v stanovanjih, na verižici na vratu..., križe s Križanim,ki nam govori; vsakemu po svoje. Recimo, da je to naš križ z našim Križanim. Vsakemu po svoje, ra- zlično ob različnih prilikah: Skupaj sva na poti, svoje različne križe sprejemaš, kot sem jaz sprejel svojega. Kot zame, tako je tudi zate v križu življenje in vstajenje. Doživljamo zapuščenost,ki jo je Kristus izrazil z besedami: "Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?" Morda nam pravi satan z apostolom Petrom: "Kaj takega se ti ne bi smelo zgoditi; Bog ni pravičen s teboj."Včasih nimamo moči, da bi skušnjavca odgnali, kot je to storil Gospod: "Poberi se!"
    Naš Križani ima svoj obraz. Prav nekaj osebnega, torej posebnega je način, kako se kristjani pokrižamo. Če nas kdo gleda,morda v našem znamenju ne pre- pozna Kristusovega križa. Naj se pokri- žamo, ko zjutraj vstanemo, naj bo križ z blagoslovljeno vodo v cerkvi ali križ pred vžigom avtomobila,nas križ ne pre vzame. Pravimo, da imamo to navado,a je res le navada. Če je krščanska vera osebno srečanje s Kristusom, ki naj bi se zavestno ponavljalo, mora biti nekaj takega tudi klicanje Križanega Gospoda Ne smemo biti podobni stroju, ki v seriji izdeluje križce in križe. Človek ni mrtev material, v kristjanu je navzoč živi Bog.
    V vsakem znamenju križa,ki ga postavi- mo na čelo,usta in srce, je navzoč tro- edini Bog (smo v letu Presvete Trojice) saj pri delu odrešenja sodelujejo Oče, Sin in Sv. Duh.
    Ali smemo reči,da ni prav dosti takih, ki bi se prekrižali s tako vero, da smo za- čudeni,prijetno presenečeni."Take vere nisem našel v Izraelu," s temi besedami se je Jezus začudil nad vero pogana. Ne bo nam kaj dosti pomagalo, če se čudimo, da se ljudje okrog nas (v naši družini, naš dušni pastir) lepo prekrižajo ali počnejo nekaj, kar gotovo ni blago- slavljanje samih sebe s Kristusovim kri- žem, če nismo nase pozorni.
    Tisti, ki hoče napraviti izpit za voznika avtomobila,letala... mora najprej napra viti izpit o znamenjih, ki ga bodo med vožnjo vodila.Vsako znamenje ima svojo vsebino in upoštevanje nekaterih zna- menj je tako pomembno,da nam rešuje- jo življenja. Spomnimo se pomena rde- čih luči na križiščih ali oznak za prehod pešcev.
    Znamenja križa ne moremo razumeti do dna, ker nam govori o največji možni ljubezni Božjega Sina, ki je ravno zato, da bi mogel trpeti, postal človek. Nje- gova ljubezen prihaja iz vseh treh oseb Presvete Trojice,ki je za umrljivega člo- veka prav tako nedoumljiva. Verujemo, da se nam je Bog tako približal, da je sam postal človek, in tudi to, da med nami in v nas živi. Ker smo ljudje s te- lesom in dušo, prihaja k nam tako, da je po znamenjih zaznaven tudi za naše čute,ki sodelujejo pri porajanju Božjega življenja v duši. Podobno kot je razum tisti, ki dojame, kar naši čuti zaznajo.
    Če naj stvari malo poenostavimo, tako- le recimo: "Ko se pokrižamo, prosimo Križanega, naj pride na naše čelo, usta in srce." Lahko si pri tem rečemo: "Ve- rujemo, da si tudi za nas prostovoljno umrl zato, da bi živeli življenje ljubezni do Boga in ljudi."
    S. B.
    DVA  TISOČ  TALENTOV  ZA  BOGA

    je geslo 14.razstave ročnih del bolnikov in invalidov. Moč volje in ljubezni si boste zopet lahko ogledali na Teološki fakulteti v Ljubljani od sobote, 2. sep- tembra,do nedelje, 10.septembra 2000 vsak dan od 9 h do 19 h. Razstavljene izdelke boste lahko tudi kupili. Prisrčno vabi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    GOVORIJO NAM PRIJATELJI
    Človekasih preveč potrpi

    »Ona bi vedela kaj povedati celo o nastanku Prijatelja.« Tako sem o tokratni gostji slišal reči prejšnjega urednika. Marija Brišar,Gorenje Vrhpolje 69,8310 Šentjernej resnično spada med tiste, ki Prijatelja prejema od prve številke dalje Zaradi njene bolezni in drugih vzrokov smo večkrat preložili pogovor,v začetku julija pa smo se le dobili pri njej, tam pod Gorjanci. "Če bosta res prišla..." je malce podvomila, "večkrat namreč kdo obljublja,da bo prišel na obisk,pa potem ni nič." Tule je dokaz obiska in nekaj tistega,o čemer smo se kar dolgo pogo varjali. Marija je obširno in zelo odkrito- srčno spregovorila o svojih zdravstvenih težavah in življenjskih doživetjih. "Cel roman bi lahko napisala," je rekla. Nekaj strani nenapisanega romana je torej tu.

    Marija,ker se že veliko let poznamo, se bomo tudi pri tem pogovoru kar tikali. Tvoje uradno ime je Marija. Marija pa je,kot vemo,po naši deželi lahko Micka, Minka, Mara ... Ti tudi doma rečejo Marija?
    Kakor kdaj. Sem Marija,pa tudi Mima ali Mimi.Rojena sem na Rokovo,16.avgusta za god pa so po stari navadi šli naprej in mi določili Mali šmaren. Teta me je klicala Mimica, ker je bilo v vasi neko zelo popularno dekle s takšnim imenom. Enkrat samkrat sem se podpisala kot Mimica,pa še takrat sem naredila narobe

    Kje pa si rojena? Tukaj?
    Rodila sem se v Mihovem. To je tu blizu eno vas naprej. Bili smo zelo revni. Kar takoj po mojem rojstvu smo se preselili sem, v hišico pri cerkvi. To so bili zelo težki časi.

    Koliko bratov in sester imaš?
    Rodilo se nas je sedem. Štirje smo še živi. Vsak ima sedaj, ko so že leta tu, svoje zdravstvene težave, jaz jih imam pa že vse življenje.

    Lahko kaj rečeš o njih?
    Rodila sem se normalno,a precej slabo- tna. Slišala sem, da je mama med no- sečnostjo pri podiranju drevja v gozdu doživela šok, saj jo je drevo skoraj po- drlo. Oče,gozdni delavec,je sicer neka- ko uspel to preprečiti in drevo zadržati, toda mamo je dogodek zelo pretresel. Ko sem dopolnila šest let, sem pa pre- bolela otroško paralizo.

    Se morda kaj spominjaš začetka svoje bolezni?
    Se spominjam, vsega se spominjam. To je bilo ravno za moj rojstni dan. Zgodilo se je, ko je šel oče posekat hrast za neko žensko. Šla sem z njim po veje, ki nam jih je tista gospa prepustila. Prvič sem jih še lahko privlekla domov, potem pa mi je postalo slabo. Dobila sem hud glavobol.Mama mi je pogrnila odejo pod hruško, da sem legla, sama pa je odšla z mojim bratom pomagat očetu. Ko je prišla nazaj, sem jaz že vse izbruhala. Virus je bil, a ne nalezljiv. Nihče drug od otrok ni zbolel. Kljub vsemu sem šla zvečer normalno spat.Ko sem naslednje jutro vstala, sem se kar sesedla, saj me noge niso več držale. Mama me je pobrala in odnesla v kopalnico, rekoč, da sem gotovo zaležala nogo. Lahko bi rekla, da sem zbolela kar čez noč. Žal takrat nihče ni vedel, kaj je narobe.

    Kako pa je potekalo zdravljenje?
    Potem so me odpeljali v bolnišnico, a tudi tam najprej niso vedeli, kaj mi je. To je bilo malo pred drugo vojno. Nato je prišel nek zdravnik iz Ljubljane in me pregledal. Kmalu so rekli, da grem lahko domov,češ da se ne da pomagati. Tako sem prišla domov. Čez čas je le prišlo pismo iz Ljubljane,naj se zglasim v tam- kajšnji bolnišnici. Mama je prosila, da bi mi dali protezo, a so jo gladko zavrnili, češ, če vaša hčerka ne more hoditi,naj pa leži.
    Ko sem bila drugič v Ljubljani zaradi paralize, je rekel zdravnik, da bo nogo potrebno odrezati. "Ali greste domov ali pa odrežemo nogo," so rekli. Oče, ki je bil z menoj, je vprašal sestre redovnice za nasvet. Ena od njih je rekla: "Jaz ne bi dovolila odrezati noge, ker deklice ne boli. Če pa jo bo noga bolela, jo lahko odrežejo takrat" Tako sem šla spet do- mov. Oče je še prej obiskal teto, ki je ležala na drugem oddelku. Tam so žen- ske zbrale nekaj denarja, da mi je kupil oblekico, sestra pa mi je priskrbela no- gavice in copate. To je bilo leta 1939.
    No,protezo sem potem le dobila.Ko sem jo šla pomerit, sem se zelo bala, ker so se kar vpričo mene pogovarjali, da bo nogo potrebno odrezati. A proteze ni- sem imela dolgo,saj so hišo,kjer smo ži- veli in kjer sem jo hranila, bombardirali. Mi smo takrat zbežali v cerkev, ki je bombe na srečo niso zadele.

    Kdaj pa je to bilo?
    Leta 1942 nam je pogorela hiša, 5. okt. 1943 sem bila pa ranjena. Takrat so bili tu že Nemci,ki so 21.oktobra 1943 vko- rakali v Šentjernej. To so bili zelo hudi časi. Nekoč so za dva ubita Nemca us- trelili 20 Šentjernejčanov.

    Ste bili tudi preseljeni?
    Ne, le oče je moral iti v Nemčijo.

    Rekla si, da si bila ranjena. Je bilo hudo?
    Ja, 1942 so nam Italijani požgali hišo, 1943 so pa Nemci bombardirali Staro vas. V naročju sem imela dve leti staro sestrico. Njo je šrapnel zadel v kost in potem ostal pod kožo, tako da ni bilo nič hujšega,mene pa je zadelo v roko in nogo. V roki imam še vedno en košček šrapnela,nogo mi je pa povsem zdrobilo Ajdo so želi, ko so me peljali v bolnišni- co, in želi so jo zopet, ko sem se vrnila domov.Celo leto sem bila na zdravljenju
    Dobro se spominjam, kako hudo je bilo takrat. Dva tedna sem bila med ranje- nimi partizani, nato pa skoraj celo leto med nemškimi ranjenci.Ko so nas zaradi prihoda Nemcev preselili v drugo bolniš- nico,so prišle tiste zoprne muhe in pov- zročile hudo vnetje.Celo črvi so že bili v rani. Grozno je bolelo in sem zelo jokala Od takrat se spominjam neke sestre, ki je v bolnišnici sedela na robu moje pos- telje in delala rožne venčke.Prosila sem jo, če bi mi dala enega. Obljubila mi je, toda samo, če ne bom več jokala.

    Kako pa je šlo tvoje življenje kasne- je, po vojni?
    Ostala sem doma pri bratovi družini.Ra- da bi šla v službo, saj sem imela zdrave roke. Gotovo sem dvajsetkrat prosila v tovarni Iskra v Šentjerneju, da bi me vzeli v službo, pa me niso sprejeli. Bila sem pač invalidka,pa še k maši sem pre več rada hodila. To v tistih časih ni bilo dobro priporočilo.
    Moje zdravje je bilo še kar solidno do pred približno dvanajstimi leti,ko sem še v stari hiši padla in si zdrobila koleno. Od takrat naprej so pa res same težave Nazadnje me je napadel še rak. Sedaj se pa z njim dajem.
    Sedaj, kar je država Slovenija, dobivam nekaj podpore tudi kot vojna invalidka. Sicer živim z bratovo družino in sem na preužitku.Starši so mi to zapisali v stari hiši, vendar sem sedaj tukaj,v novi hiši. Sama si ne morem kuhati in tudi pos- pravljam težko. Res bi zelo težko živela sama, pa tudi staro hišo bi bilo treba popraviti. Brat je imel tri otroke in so vsi že poročeni ter imajo svoje otroke. Njihovi otroci so mi v veliko veselje. Tu doma imamo sedaj dvojčka, Urško in Blaža. Pomagam ju varovati.

    Marija, si čisto blizu vaše podružne cerkve in slišal sem, da si veliko let skrbela zanjo. Koliko let?
    Osemindvajset let sem res skrbela zanjo Čistila sem,krasila,le za zvonjenje so mi pomagali. To mi je bilo v veliko veselje, čeprav ni bilo vedno prijetno. Kako je oblast nagajala, ko smo kaj popravljali! Niso pustili obnavljati ali pa nabirati pri- spevke za obnovo. Težko je bilo.
    Za cerkev sem skrbela do leta 1988, ko sem padla. Potem sta štiri leta skrbela še brat in njegova žena. Nato pa se res ni dalo več, saj so bili pri hiši majhni otroci in bolezen.

    Vaša župnija ima menda zelo veliko podružnic, pa še samostan Pleterje je tu. Si bila kdaj v Pleterjah?
    Podružnic je menda štirinajst. V Pleter- jah sem bila velikokrat, seveda,saj smo več hodili k maši v Pleterje kot v župnij sko cerkev. Na podružnici je bila maša kdaj med tednom,v nedeljo smo pa peš hodili dvajset minut čez gozd do Plete- rij,v samostansko cerkev. Danes je pot zaraščena, saj se vsi vozijo le z avto- mobili. Iz samostana mi pa še danes posodijo knjige, ki jih rada berem. Nikoli nisem imela možnosti hoditi v šolo, le v bolnišnici so me sestre malo učile. Mor- da zato vse življenje tako rada berem.

    Kaj pa kod drugod, na kakšnem ro- manju, si bila?
    Dvakrat sem bila v Lurdu v Franciji;naj- prej leta 1973,potem pa še enkrat. Po- magale so mi sestre usmiljenke. Tu, v naši fari je kar nekaj sester doma.To je bilo nepozabno doživetje. Zelo sem hva ležna vsem,ki so mi takrat pomagali in mi omogočili, da sem se lahko udeležila romanja. Drugače imamo pa tudi tukaj pri nas Lurd,podružnico. Samo težko se pride do tja,če nisi zdrav.Zadnjič je bilo tu srečanje prijateljev radia Ognjišče. Veliko jih je prišlo.
    Večkrat sem bila pa na srečanjih bolni- kov in invalidov, na romanju na Dobrovi pri Mariji v Leščevju in tudi na letovanju v Lignanu.

    Kdaj pa si bila prvič na srečanju?
    Že takoj na začetku, jeseni leta 1973, na Trsteniku. Kasneje sem bila veliko- krat na Čatežu in v Šmarjeti.Več nas je iz Šentjerneja hodilo na srečanja Pepce Grabnarjeve, se spomniš? Umrla je za isto boleznijo kot jaz.

    Tole se pa malo čudno sliši...
    (smeh). No, imela je isto bolezen,kot jo imam jaz. Jaz še živim, to je res.

    Imam občutek,da ti vera in druženje z enako mislečimi oziroma verujo- čimi veliko pomeni. Drži?
    Res. Prvo obhajilo sem prejela že pred vojno, birmo pa po njej. Bila sem tudi v Marijini družbi.To je tudi bilo že po vojni Župnik me je tajno sprejel,ker se uradno tega ni smelo več. Biti v Marijini družbi sem si zelo želela. Vendar je potem to zaradi povojnih razmer zamrlo. Bila sem sprejeta tudi v tretji red svetega Fran- čiška; pri frančiškanih v Novem mestu. Včasih je bil vsako prvo nedeljo v me- secu po prvi maši nagovor za člane tretjega reda. Povezani smo v molitvi. Sedaj je nekoliko manj strogo kot vča- sih in lahko molitve tudi sam izbereš.

    Če se prav spominjam, sva se prvič srečala pri Družini Kristusa Odreše- nika v Ljubljani?Greš še kdaj k njim?
    Kot mlado dekle sem si vedno želela iti v samostan, pa mi zaradi bolezni to ni bilo dano.Ko sem kasneje srečala gospo Angelo Kotnik in videla,kaj ona in njene sestre delajo, sem nekaj časa mislila,da bi se jim pridružila. Vendar bi težko op- ravljala takšno zahtevno delo. Večkrat pa sem bila tudi za dalj časa pri njih, med drugim nekoč po zdravljenju v bol- nišnici Valdoltra kar tri mesece. Veliko so mi pomagali in sem jim zelo hvaležna

    Že večkrat sem opazil, da imaš zelo velik in lep križ, skoraj škofovski. Tudi to je znamenje tvoje vere. Ga imaš že dolgo?
    Da, že dolgo in mi je dragocen spomin. To je dar tete, ki je v Kanadi. Bila bi mi birmanska botra, pa ni smela priti nazaj v tedanjo Jugoslavijo. Ko pa je potem le lahko prišla, je dala dar za cerkev in še meni dar za ta križ.

    Marija,bila si med tistimi prvimi bol- niki na začetku povezovanja bolni- kov in invalidov. Menda si tudi ti ne- kaj pripomogla k temu povezovanju
    Ja, na Družino sem napisala kartico, da bi bilo lepo, če bi se spomnili tudi bolni- kov, da bi bil en kotiček za nas, kot je za mlade. Saj je skoraj pri vsaki hiši kakšen bolnik ali vsaj starejši človek. Naj bi bil tudi kotiček za bolnike, pa še gotovo bi prebrali, saj imamo več časa. V naslednji številki Družine je bil že od- govor v treh vrsticah,da bo to uslišano vendar ne v Družini,pač pa da to pripra vljajo lazaristi. Takrat sem se podpisala Mimica.Tako je bilo ime tudi Mimici Pust ki pa je napisala lep članek v prvem Prijatelju; tistem božičnem pismu. Tudi jaz sem jo nekoč obiskala.Zaradi istega imena so naju nekateri kar zamenjali. Prav zato se kasneje nisem hotela več podpisati Mimica. Nimam pa več tiste številke Družine,saj vse shranjujem eno leto,potem pa se nabere preveč in dam stran.

    Prav je, da se ve za te pobude. Kaj pa Prijatelja; si ga takoj dobila?
    Da, takoj sem ga dobila. Morda so kar z Družine dali moj naslov tistim, ki so pri- pravljali Prijatelja.

    Si kdaj tudi kaj napisala za Prijatelja?
    Pisala sem,pa ni bilo objavljeno. Zadnjič sem prebrala, da nekomu niste objavili, kar je napisal. Tudi z menoj je bilo tako

    Vidiš, bo pa vsaj sedaj, in to kar intervju. Kaj pa bi še rekla bralcem in bralkam Prijatelja?
    Lepo je, da smo povezani med seboj. Pa še to bi rada rekla, da včasih človek preveč potrpi.Če pomislim na svojo se- danjo bolezen, ki sem jo že čisto čutila, pa nisem šla k zdravniku, je že tako.

    Bi morda, čeprav najbrž ni prijetno, še kaj rekla prav o tem, da bi tako dala dober nasvet drugim?
    Več v naši družini jih je zbolelo za ra- kom; oče in tri tete. Tako se tudi jaz nisem preveč začudila, ko so mi odkrili to bolezen.Za božič lani sem bila v bol- nišnici.Že celo leto poprej se mi je zde- lo, da nekaj ni v redu. Če bi bila takoj povedala o oteklinah, ki sem jih čutila, in svojih slutnjah, bi bilo bolje. Saj sem včasih komu malo omenila,pa so mi rekli da jaz vedno vidim vse črno.Potem sem bila takšna, da je vse teklo z mene in nisem bila za nobeno delo. Mislila sem, da je to posledica gripe. Za veliko noč sem potem posumila,da bi bilo lahko kaj resnejšega. Res ni bila samo posledica gripe, ampak je zdravnik kar na pogled odkril, kaj je. Potem sem doživela vse, kar bolnik na Onkološkem inštitutu do- živi: slikanje, operacijo, kemoterapije, izpadanje las... Bolečine so bile včasih tako hude, da sem mislila, da mi bo vse drobovje raztrgalo. Počasi se moči le vračajo. Je pa v taki bolezni nekaj raz- like med nami, ki smo invalidi, in tistimi, ki so bili prej zdravi.V rokah ni več tiste moči,jaz pa bi zaradi bergel potrebova- la še več moči kot drugi ljudje. Ni čuda, da tako hitro padem in se polomim.

    Si v letošnjem letu v glavnem doma ali si bila tudi kaj v bolnišnici?
    Imam kup zdravil, v bolnišnici pa nisem bila, razen na začetku leta.Sem pa na- ročena na kontrolni pregled jeseni. Še to bi rada povedala, ko slišim pripombe. Po zdravilih je človek prav napihnjen in vsi rečejo, kako si se zredil. To sem sli- šala že od več ljudi, ki jemljejo zdravila. Že tako je težko,ker se ne moreš gibati kot zdravi ljudje, potem pride še bole- zen in jemanje zdravil, za povrh pa še take pripombe ljudi.Ni prav nič prijetno.

    Vseeno imam občutek,da si kar trd- na, saj si vsakdo ne upa tako spre- govoriti o svoji bolezni in svojem življenju. Kakšne načrte in želje pa imaš sedaj?
    Nič posebnega. Rada bi spet šla na obisk v Ljubljano, pa še kdaj na kakšno srečanje. Težko pa sem sedaj cel dan pokonci. Ne zdržim. Drugače pa, če bo kdaj potrebno iti v dom za upokojence, bom tudi tisto sprejela. Saj sem vsega navajena.Hvaležna pa sem domačim,da sem lahko tu, med svojimi in na domu.

    Bliža se razstava ročnih del bolnikov in invalidov,ki jo organizira KBBI.Zdi se mi, da sem tvoje ime in izdelke že večkrat videl na njej...
    Seveda, saj sodelujem že od vsega za- četka. Na razstave sem pošiljala razne puloverje, namizne prte,prtičke za veli- konočne košarice in podobno.Nekajkrat sem si mogla razstavo tudi ogledati. Bog daj, da bi tudi letos lepo uspela.

    Po pogovoru so se pridružili še domači, ki so ta dan sicer želi.Poskusili smo ne- kaj pristnih dolenjskih dobrot. Dvojčka Blaž in Urška sta se stisnila k teti in nastala je prisrčna fotografija. Starejši, Rok, je bil takrat,žal, odsoten.Nato sva začela spraševati, kako priti do drugih, ki so v KBBI in so doma na tem koncu. Kako? Zelo preprosto. Marija je bila ta- koj pripravljena iti na pot in presenetili smo še Tončko v Kostanjevici na Krki ter Kristino v bližnjih Vrbovcih. Za dru- ge je tokrat zmanjkalo časa. Mislim, da smo lahko vsi skupaj hvaležni Mariji za tole življenjsko pričevanje.
    Na obisku sva bila:
    Vlado Bizant in Tone Planinšek
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    VI NAM - MI VAM
    Edinstveno človekovo dostojanstvo

    Nekdo mi je rekel:"Bog nas je blagoslovil s svojim dostojanstvom že ob rojstvu." Čudovito! Kot kristjani-Božji otroci, smo torej zasidrani v Božjem dostojanstvu, ki edino prav spoštuje in vrednoti člo- veka.Kako je s tem? Vem,da je Bog vse mogočen in edini pravičen. Kaj pa mi, v našem življenju, v naših medsebojnih odnosih? Je naš trud za ljubezen pravi, iskren? Imam prav, ko menim, da brez utrjevanja vere ne moremo živeti ne v Božjem ne v človeškem dostojanstvu? Oboje se med seboj dopolnjuje,nas gra- di za večnost,kajne? Hvala za odgovor.
    Marjetka
    Draga Marjetka,
    vaše vprašanje je zelo lepo in pravilno zastavljeno. Vendar ni mogoče na krat- ko podati odgovora na tako obširno in bogato temo, kakršna se odpira pred nami, ko v luči Božjega razodetja gle- damo na človekovo edinstvenost. Zato se bom skušala omejiti le na nekatera ključna dejstva, ki nam odpirajo široko obzorje premišljevanja o veličini člove- kovega dostojanstva. Človek ima svoje dostojanstvo že od spočetja: "Ker mo- ramo zarodek vse od spočetja obravna vati kot osebo,ga bomo morali braniti v vsej celovitosti, ga kolikor mogoče ne- govati in zdraviti kot vsako drugo člo- veško bitje" (Katekizem KC 22749); v to so pritegnjene vse človekove psiho- fizične in umske danosti: njegovo telo, vse duševne in duhovne sposobnosti, posebno osebna svoboda,razum in vest
    "Neizmerno nebo, ki je nad nami, se je razgrnilo na pobudo Božje besede.Zve- zde, sonce,luna, vse,kar velikega opazi naše oko v višavah, je prejelo svoj ob- stoj po Besedi. Toda,kako se je zgodilo pri človeku? Pri njem ni bilo rečeno: 'Bodi človek!', kot je izgovoril Bog: 'Bodi nebesni obok!' Pri človeku se je zgodilo nekaj več. Njegov nastanek ga postav- lja nad svetlobo,nad nebo, nad zvezde, nad vse.'Gospod Bog'-začenja pripoved -'je vzel prah zemlje...' Bog je oblikoval naše telo z lastnimi rokami. Zanj ni dal povelja kakšnemu angelu, tudi zemlja nas ni sama po sebi porodila,kot murne. Pa tudi Božjim silam,ki mu služijo, ni za- povedal,da store to in ono; nasprotno: z lastno roko je, kot umetnik, vzel prah zemlje. Če pomisliš na to, kar je vzel v roko, -kaj je potemtakem človek? Toda kako velik je, če pomisliš na tistega, ki ga je oblikoval! Tako smo obenem prah glede na snov, veliki pa po prejetem dostojanstvu..." Tako piše sv. Bazilij. Sveto pismo pa na kratko podaja temelj človekovega dostojanstva: GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša (1 Mz 2,7).Kot ustvarjeno bi- tje človek izhaja iz Božjih stvariteljskih rok. Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Go- spoduje naj ribam morja in pticam neba živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!" (1 Mz 1,26) Človek je Božja podoba, obdarjen z razumom in svobodno voljo. To je temelj za edinost in resnično dostojanstvo vsakega po- sameznika in vseh ljudi.
    Ker je posamezen človek ustvarjen po Božji podobi, ima dostojanstvo osebe. Ni samo nekaj,marveč nekdo. Sposoben je spoznati sam sebe,se imeti v posesti in se svobodno darovati z drugimi ose- bami; in poklican je po milosti k zavezi s svojim Stvarnikom, in more mu dati odgovor vere in ljubezni,katerega nihče drug ne more dati namesto njega. Člo- vek, ki je na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same,ne more v polnosti najti sam sebe razen z odkrito- srčno podaritvijo samega sebe(CS24,3)
    Kaj je razum?Obstaja resnična postava to je zdrav razum; sklada se z naravo, razširjeno med vsemi ljudmi; nespreme- nljiva je in večna; njeni ukazi kličejo k dolžnosti, njene prepovedi odvračajo od pregreh... (KKC 1956). Sv. Tomaž Akvinski, ki se zaveda vzvišenosti tega Božjega daru,moli:"Neizrekljivi Stvarnik! Ti si pravi vir in začetek luči in modros- ti: razlij nad temo mojega razuma žarek svoje luči in preženi od mene dvojno temo,v kateri sem rojen,greh in neved- nost. Daj mi bister razum,dober spomin, lahkoto pri učenju, temeljitost v razla- ganju, bogat in prijeten govor. Pripravi začetek, vodi napredovanje in dopolni konec. Ti, ki si pravi Bog in človek ter živiš in kraljuješ na vekov veke."
    Svoboda in zavest sta dve veličastni sposobnosti v polnosti človeškega delo vanja,pravi sedanji sveti oče. Bog spo- štuje človekovo svobodo v odločanju in izbiri; čeprav ve, česa potrebujemo še
    Poslanstvo

    Neke molitve so me rodile,
    neke sklenjene roke
    so me učile,
    kako je treba živeti,
    trpeti,
    zoreti za druge.

    Prej nisem vedela,
    da je poslanstvo ljubiti,
    nositi drobne stvari
    v potrpežljivi posodi
    življenja
    in upati zmeraj.
    Nataša Ahčin
    preden ga prosimo, čaka na našo proš- njo, ker obstaja dostojanstvo njegovih otrok v njihovi svobodi.Pristno svobodo Božjega otroka izražajo tudi besede sv. Terezije Deteta Jezusa, ko se v svojih Avtobiografskih spisih primerja z majhno cvetko, ki raste pod Božjim pogledom: "O, ko bi Bog ne ogreval z blagodejnimi žarki svoje Cvetke, bi se nikdar ne mo- gla udomačiti na zemlji. Preslabotna in prenežna je bila, da bi mogla prenašati nalive in viharje. Potrebovala je toplote nežne rose in rahlih sapic. Nobene od teh dobrot ji nikdar ni manjkalo.Jezus je poskrbel, da jih je našla celo pod sne- gom preizkušenj."
    Med spisi naših svetih bratov in sester bi mogli najti še veliko podobnih izpove- di. Oni so se zavedali svoje enkratnosti pred Bogom, v svojem srcu so se boje- vali za resnično svobodo Božjih otrok in z močjo Božjega Duha ostajali zvesti postavi resnice, ki so jo nosili v svojih srcih. Imeli so pogum vedno znova vsta jati, ko so se zatekali v naročje matere Cerkve, ki jim je posredovala zaklade Božjega usmiljenja. Neizmerno so ljubili Gospoda Jezusa, ki je iz ljubezni do nas pretrpel smrt na križu. Sv. Avguštin pravi:"Ne le,da se ne smemo sramovati smrti Gospoda, našega Boga, ampak se moramo nanjo do konca zanesti in na- njo biti ponosni... On je šel na križ kot hrabri bojevnik. O dragoceni dar križa! Glej,kako se blešči! Kakšna lepota in ve ličastvo!To je čudovito drevo za pogled in okus. To je drevo, ki daje življenje, ne pa smrt. Po njem prideš v nebesa. Na to drevo se vzpenja Kristus kot kralj na zmagoslavni voz. Na to drevo gre Gospod kot hraber bojevnik. V boju je bil ranjen na rokah in nogah in na prsih. Toda s svojo krvjo ozdravlja naše rane, to je našo naravo, ki jo je ranila stru- pena kača."
    Kristjani se že od začetka ne imenujejo sveti, ker bi se imeli za popolne, ampak zaradi prepričanja,da so poklicani k sve tosti. Poudarek je torej na poklicanosti: "Bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti kakor je svet tisti, ki vas je poklical" (1 Pt 1,15). Gospod Jezus, Božji Učenik in vzor vse popolnosti,je svetost življenja katere začetnik in dovršitelj je on sam, oznanjal vsem svojim učencem, naj bo- do v kakršnihkoli življenjskih okoliščinah Vsi svetniki so se trudili,da bi "slekli sta rega človeka z njegovimi deli vred" in "oblekli novega,ki se prenavlja za spoz- nanje,po podobi svojega Stvarnika"(Kol 3,10). V tem smislu so bili vsi svetniki enaki. Toda Bog ima tudi svoj načrt za vsakega človeka posebej.To je nepono vljiva in nezamenljiva svetost človeka, to je najvišje dostojanstvo in poklica- nost vsakega izmed nas.
    Zato upravičeno vzklika sv.Bazilij: "Člo- vek, ti si vendar kraljevsko bitje! Zakaj naj bi te zasužnjevale strasti, zakaj bi poniževal svoje dostojanstvo ter postal suženj greha in jetnik zlodeja?"
    Katarina Sienska v molitvi sprašuje Boga: "Kateri razlog Te je nagnil, da si postavil človeka v tako veliko dostoja- nstvo? Neprecenljiva ljubezen, s katero si v samem sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil; kajti iz ljubezni si jo ustvaril in iz ljubezni si ji dal takšno bit, ki je sposobna uživati Tvojo večno do- broto...."
    Iz lastne izkušnje pa vemo,da je človek v svojem od Boga danem dostojanstvu zelo krhek in ranljiv.Katekizem katoliške Cerkve našteva veliko oblik greha proti dostojanstvu človeka, ki jih povzroča sam sebi, ko ne posluša glas vesti ali pa ga drugi ljudje ranijo.
    Tolažilna je misel, da nam Božje usmi- ljenje po zakramentu sprave in osebni molitvi vrača izgubljeno dostojanstvo Božjih otrok. To so vsakomur dosegljiva zdravila, ki nam jih nudi dobri Bog, da bi mogli uresničevati svojo prvotno pokli- canost k svetosti. Potem se bodo ved- no znova razcveteli tudi sadovi lepih odnosov, ki jih priporoča apostol Pavel: "Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, po- trpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima ka teri kaj pritožiti proti kateremu.Kakor je Gospod odpustil vam,tako tudi vi odpu- ščajte.Nad vsem tem pa naj bo ljubezen ki je vez popolnosti." Kol (3, 12-14).
    s. Elizabeta Brelih, karmeličanka
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    Kakovost življenja

    Kakovost življenja je vse,kar ima človek za vrednoto.Je vedno osebna. Določajo jo čustva, interesi in celo predsodki. Vsak človek ima pravico, da se opredeli za tisto, kar je zanj pomembno. Inva- lidka - tetraplegik, je zapisala: "Zdravje je zame notranji mir. Moj velik dosežek dneva je,ko se zjutraj sama 'skobacam' na invalidski voziček. Vesela sem, da nisem od nikogar odvisna." Kakovost življenja vedno zahteva avtonomnost, to je pravico odločanja o sebi. Čim bolj je avtonomnost omejena, toliko slabše je človekovo počutje. Bolnica je rekla: "Najbolj sem bila vesela, ko sem šla po operaciji prvič sama na stranišče. Po- čutila sem se kot kraljica na prestolu. Prvi koraki po bolniški sobi so me rešili nočne posode in večnega strahu, ali jo bom pravočasno dobila. Kaj,če se mi bo kaj polilo? Ali jo bo prinesla tista medi- cinska sestra,ki me vedno priganja, naj pohitim?" Drug bolnik pravi:"Vi ne veste kako trpim, ko me svojci silijo s hrano. Kar naprej mi govorijo: 'Če ne boš jedel ne boš imel moči in se ne boš nikoli pozdravil.' Meni se zdi vsa hrana brez okusa; kot bi jedel žagovino."
    Δ na kazalo nadaljevanje Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    (Kakovost življenja-nadalj.)začetek
    Kakovost življenja zahteva dobro počutje. To pomeni,da ti je udobno, prijetno,doma- če in blagodejno. Če te boli, se ne moreš dobro počutiti. Nedopustno je, če zdravnik reče bolniku: "Storil sem vse, kar sem mo- gel, morali se boste navaditi na bolečine." Lepote življenja ni v zunanjem svetu, je v očeh tistega,ki gleda. Če te boli, tvoje oči postanejo slepe in ušesa gluha.Vrtnice za- prejo cvetove in ptice umolknejo. Ne boli vedno le telo, lahko boli tudi duša. Bolnica mi je v pismu napisala: "Več mesecev sem bila v bolnišnici na intenzivnem oddelku. Več dni sem ležala v nezavesti, a kljub te- mu sem slišala, kaj se zdravstveno osebje pogovarja ob moji postelji. Prizadele so me besede: 'Kaj se še sploh ukvarjamo z njo, saj ne bo preživela! Vse je izguba časa in denarja. Nima smisla.' In preživela sem. Danes bi rada povedala vsem, ki skrbijo za nezavestne bolnike,naj pazijo,kaj govorijo, ker se nikoli ne ve."
    K dobremu počutju spada tudi telesni dotik Bolnica nas uči: "Počutila sem se, kot bi imela kugo. K meni so prihajali z rokavicami na rokah in z nagobčniki (maskami) na ob- razu." Kako dobro dene bolniku, če ga po umivanju namažejo, ne samo zaradi kreme, ampak tudi zaradi telesnega dotika.
    Osamljenost in izolacija pomembno zmanj- šata kakovost življenja. Duhovnik Martin Lisec je zapisal: "Vsak se sam odloča,kako bo prenašal trpljenje, s katerim se srečuje v življenju. Tisti,ki ve, da je sprejet, da ga
    Vem, kako je biti invalid. Vsak dan bolj je ta položaj moj duhovni poklic.
    nekdo ljubi, tudi trpljenje laže sprejema. Človeka brez izkušnje ljubezni odnese križ s seboj. Težava ga zlomi, potolče. Za lju- bljenega je obdobje trpljenja čas posebne milosti. Čas preobrazbe, utrjevanja odno- sov, prečiščevanja vrednot in predvsem čas osebne rasti."
    Želje bližnjih se moramo naučiti raziskovati Kar drži danes, bo lahko že jutri drugače. Ali res poznam želje bolnika in njegovih svojcev? Ali so to le moje interpretacije, ki so pogosto zmotne? Ali spoštujem voljo sogovornikov?Kakovost življenja se sestoji iz drobnih, preprostih stvari, ki so največ- krat uresničljive.
    Psihiater Jože Felc pravi: "Človek je zmeraj lahko večji od samega sebe. Vem, kako je biti invalid. Vsak dan bolj je ta položaj moj duhovni poklic.Svoje življenje živim srečno To življenje kroji ljubezen. Ta je večna." Blagor mu,ki spozna,da sta tudi bolezen in invalidnost lahko duhovna poklica. Človek je zmožen ceniti situacijo, v kateri je. To pomeni, da jo ima za dragoceno. Zmožen je,da svoje trpljenje za nekoga ali za nekaj daruje. Zmožen je, da kljub gibalni ovira- nosti, slepoti in gluhoti, najde sredstvo, da se prilagodi in da v svoji notranjosti še vedno hodi, vidi in sliši. V svoji notranjosti še vedno lahko živi kakovostno, zakaj duh mu ustvarja,česar nima. Zanj velja: "Borim se, torej sem." Navsezadnje mora človek sam sprejeti in vzljubiti svoje življenje z vsemi omejenostmi. Zato sta potrebna zrelost in čas.Samo v duši so vzvodi preži- vetja. Koliko moči je zbudila v meni kartica prijateljice z mislijo sv.Vincencija:"Naj nam zadostuje, da nas Gospod vidi in ve,da tr- pimo iz ljubezni do njega."Največja modrost je,ko zmoreš neizogibno trpljenje pregnesti v smisel in darovanje.Tega ne zmore nihče namesto tebe.
    Janja Ahčin
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SVET IN MI
    Pisanje o zdravstvu

    V zadnjem obdobju je bilo navedenih kar nekaj primerov, ko je ravnanje zdravnika sprožilo odmeve v javnosti in postavilo pod vprašaj zdravnikovo nezmotljivost in ne- dotakljivost. Novinarji in tudi drugi pisoči ljudje, ki so kdaj napisali kaj kritičnega o zdravstvu pri nas, so se lahko prepričali, da pisanje o morebitnih pomanjkljivostih in napakah v zdravstvu ni dobrodošlo in ne lahko. Je pa resnici na ljubo treba priznati, da marsikaterega problema tudi v zdrav- stvu ne bi mogli rešiti, če ta ne bi postal javen.
    V razvitem delu Evrope obstaja in deluje Evropska zdravstvena komunikacijska mre- ža - IPI. Vanjo so vključeni novinarji, ure- dniki, zdravniki, predstavniki zdravstvene politike, nevladnih organizacij in izobraže- valnih ustanov, saj prav zdaj pripravljajo mednarodni kodeks za novinarje, ki pišejo o zdravstvu. Kodeks je namenjen tudi zdravnikom, z namenom, da bi med njimi in novinarji vzpostavili več zaupanja.
    Podobno kot pri Hipokratovi (zdravnikovi) prisegi se prvo pravilo nastajajočega ko- deksa glasi: "Ne škoduj!" To pa pomeni, da mora zapisano temeljiti na preverljivih po- datkih,posebej še,ko piše tudi o neprijetnih stvareh. To pa se že navezuje na drugo točko, ki določa: "Povej resnico!"
    Med slovenskimi novinarji, ki pišejo o zdra- vstvu, je vse močnejša želja,da po evrop- skem vzoru ustanovijo svoje združenje, da bi laže prišli do pravih informacij. Bolniki pa bomo gotovo na strani tistih, ki se zavze- majo za uvedbo varuha bolnikovih pravic.
    Jože Raduha
     
    Izkušnja

    Močneje ko je človek prizadet,več različnih prilagoditev potrebuje. Ni nas malo inva- lidov, ki nam - in našim bližnjim - povzroča težave že presedanje z invalidskega vozi- čka v avtomobil in iz njega. Ena od rešitev za premagovanje teh težav je primerno visok kombi z vstopno ploščadjo, da se la- hko človek kar z vozičkom zapelje v avto- mobil.
    Ob iskanju primernega opremljevalca se človek znajde pred širokim izborom ponud- nikov in različnih rešitev različne kakovosti Sam sem prvi hip "zagrizel" v najcenejšo rešitev in se znašel na šivanju glave. Teh- ten razlog, da sem se ozrl naokrog, se po- govoril z znanci in prijatelji ter se dogovoril z lastnikom podjetja GOCAN d.o.o. dipl inž. Miranom Bevcem iz Parecaga 34, 6333 Sečovlje.Podjetje je dobilo ime po pobočju hriba, na katerem stoji nekaj hiš s triin- dvajset dušami.
    Specializirani so za vgrajevanje ročnih ploščadi nemškega proizvajalca, po kateri se človek z vozičkom zapelje v avto in iz njega. Pri manjših vozilih, kot so denimo kangoo, berlingo... znižajo pod, tako da ima potnik na vozičku dovolj prostora nad glavo, primeren pogled in olajšan vstop. V večje kombije vgrajujejo tudi motorne dvi- žne ploščadi.Za varnost potnika so pome- mbni tudi testirani pasovi za pritrjevanje vozička in osebe na njem.
    Hišna dvižna ploščad je namenjena prema- govanju arhitekturnih ovir pri hišah. Lahko se vgradi v hiši ali ob njej. Deluje tudi, če zmanjka elektrike.
    Vedeti moramo,da avtomobil že zdavnaj ni več luksuz niti za zdrave ljudi, ki imajo na voljo različne oblike javnih prevozov, toliko manj pa za invalide.Stroški teh prilagoditev so praviloma večji od olajšav države ob nakupu. Tako si država celo pri predelavi zaračuna najvišjo - devetnajstodstotno stopnjo DDV. To je višja stopnja obdavčit- ve kot pri vinu. Zmerni uživalci te pijače naj mi, prosim, oprostijo to primerjavo.
    Rastislav
     
    Prebrano

    V enem od slovenskih dnevnikov sem v po nedeljek, 26.junija, našel tudi krajši zapis z naslovom:"Tradicionalno romanje na Brezje
    V soboto, 24. junija, je bilo dvaintrideseto tradicionalno romanje bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Letošnje romanje je bilo slovesnejše, saj je potekalo v svetem letu. Vodil ga je beograjski nadškof Franc Perko skupaj s številnimi duhovniki.
    Gre za enega največjih romanj v Sloveniji, na katerem se zbere več kot deset tisoč ljudi. Romanje, ki ga že od vsega začetka organizira revija Ognjišče, je v svoji 32 - letni zgodovini prešlo v vseslovenski dan bolnikov."
    Razveseljivo, da nas je opazil tudi poklicni novinar, bi dodal k zapisu.
    Na naslednji strani smo lahko prebrali še zapis o zdaj že tradicionalnem srečanju invalidov Podravja, ki je potekalo istega dne ob istem času in se je končalo s sveto mašo na Ptujski gori. Srečanja se je ude- ležilo okrog tisoč invalidov.
    Zapis o tem srečanju pa bi se lahko končal tudi s kakšnim dobronamernim vprašanjem, ki pa naj tokrat ostane neizrečeno.
    R. R.
     
    Turistični vodič za invalide

    To poletje mi je prijatelj za krajši čas po- sodil obsežen "Vodič za invalide 2000". Na tristo petdesetih straneh najdemo infor- macije o parkirnih prostorih za invalide, o širini vhodov v vse mestne urade, kulturne in zdravstveno varstvene ter socialne za- vode. V njem najdemo tudi informacije o javnih prevoznih sredstvih, ki so dostopna ljudem na vozičkih, hotelih,restavracijah... V načrtu mesta so označene tudi poti, pri- merne za ljudi na invalidskih vozičkih, zni- žani robovi pločnikov, poslopja, dostopna brez ovir,toaletni prostori za invalide.Vodič je mogoče brezplačno dobiti v tamkajšnjih krajevnih in socialnih uradih.
    Moram pa še dodati, da so opisani vodič izdali v nemškem Dresdenu in tudi govori o tem mestu. Ta zapis pa sem naredil s kan- čkom upanja, da bo to dejanje morda kdaj le našlo posnemovalce tudi pri nas.
    Morda pa bi s tem lahko začel ZZZS in v brošuri 'Kako do zdravnika?',ki jo izda vsa- ko leto, označil tiste splošne in zobne ter specialistične ambulante, ki so normalno dostopne za ljudi na invalidskih vozičkih. Kakšna pobuda več s strani prizadetih in invalidskih združenj bi gotovo tudi kaj pri- pomogla k uresničitvi te potrebe.
    Izo Mavrič
    Pripravil: Jože Raduha
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    Farni dan na Zaplani 2000

    Dragi prijatelji našega Bratstva!
    Bila je zadnja majniška nedelja,za Zaplani- nce in za naše gibanje posebno velik dan. Praznovali smo namreč Farni dan. Naj vam nanizam samo nekaj utrinkov.
    Veste,Rafko je imel polne roke dela. Poskr- bel je,da smo mašno slovesnost in popol- danske večernice doživeli posebno bogato in polno Svetega Duha. Zelo se je potrudil tudi g.župnik.Vsa zahvala tudi njemu. Dom KBBI Zaplana je bogatejši za krasen kip Vstalega Kristusa, delo sodraškega kiparja g. Koširja. Podaril nam ga je. Ob vsem tem je še Katja s svojimi sodelavkami pripravila lepo razstavo ročnih del naših prijateljev v Bratstvu. Vsi navzoči smo ji bili iz srca hvaležni. Razstavo so si ogledali ljudje iz bolj in manj oddaljenih krajev. Vsi so bili navdušeni.
    Rafko s sodelavci je zopet pripravil velik srečelov z bogatimi dobitki.Vse je bilo tako lepo, da smo na trud kar pozabili.
    Naša Ljubica nam je predstavila Bratstvo od povojev pa do danes. Marsikaj tega še nisem vedela. Želim si še takih dni,pa tudi, da bi jih doživljalo čim več naših prijateljev
    Stanka
    Lepo doživetje na Zaplani

    Pa še res je; sonce nas je pozdravljalo, ko smo se zbrali. Bil je farni dan in pri skupni daritvi svete maše smo bili povezani med seboj in Bogom. Gospod župnik nas je na koncu spodbudil z besedami: "Še naprej slavimo Gospoda."
    Prepričana sem bila,da smo ga slavili z od- prtjem prelepe razstave, z glasbo... Po- sebno lepo smo počastili Marijo s petimi litanijami in tako zaključili zadnjo majsko nedeljo.
    Na koncu mi je ostal ganljiv dogodek; bla- goslov Vstalega Kristusa. Bilo je bogato za dušo in srce.
    Marija Kos
    Tihi večer

    Tihi večer lega na vas,
    vsepovsod mir, nočni je čas.
    Delo že vse počiva nocoj,
    AVE MARIJA, zvon nam zapoj.

    Potnik poglej v sebi v srce.
    Dela poglej, misli, želje.
    Zvonček vesti pozvanja na glas.
    Zlatemu dnevu minil je čas.

    Zadnjič moj zvon mi bo zapel,
    ko bom domov k mami hitel.
    Jezus, moj brat, takrat bo z menoj,
    kot je bil včeraj, kot je nocoj.
    Ogled razstave na Zaplani

    Na vabilo naše voditeljice Marte smo si 30. maja nekateri člani KBBI iz Prekmurja in Prlekije na Zaplani ogledali razstavo ročnih del naših članov. Po prihodu smo si najprej ogledali lepoto tega kraja in pokrajine, po- tem sta naju Katja in Francka, ki sta tisti teden bivali v domu na Zaplani, pogostili s kavico in pecivom. Medtem je prispel tudi duhovni pomočnik KBBI in smo pred kosilom imeli še mašo.
    Lepo vreme nam je dovoljevalo, da smo nato lahko imeli kosilo na dvorišču pred hišo. Prijetno smo se zaklepetali. Po kosilu smo si še ogledali majhno, a prijazno žup- nijsko cerkev. Ker je pot v Prlekijo in Prek- murje dolga, smo se na žalost morali kar kmalu posloviti. Spotoma smo se ustavili še v mariborski stolnici na grobu blaženega škofa Slomška. Tam smo mu priporočali vsak svoje prošnje. Po krajši molitvi je sle- dilo nadaljevanje poti proti domu.
    Naš prijeten izlet se je tako končal in želim si, da bi jih bilo v prihodnje še več.
    Terezija Perdigal
     
    Odmev na srečanje v Škofji vasi

    V soboto, 1. julija 2000, smo se člani KBBI iz štajerskega konca ter prijatelji in sosed- je na povabilo Veronike Klinc zbrali na dru- gem srečanju pri njej v Škofji vasi. Če kdo ne ve, to je čisto blizu Celja po stari cesti proti Mariboru. Verica se je zelo potrudila okrog organizacije in priprave srečanja. Kljub težavam in zaprekam smo z Božjo po močjo in sodelovanjem mnogih dobrih ljudi uspeli.
    Srečanje smo začeli s pripravo na sveto mašo,ki jo je potem daroval g.župnik Anton Perger iz Vojnika. V mašnem nagovoru je razložil Božjo besedo tega dne. Govorila je o trpljenju in sprejemanju. Povabil nas je, naj trpljenje darujemo nebeškemu Očetu in Materi Božji za potrebe Cerkve na Sloven- skem in vsega slovenskega naroda.Razložil je pomen svetega leta in poudaril vlogo bolnih, invalidnih, ostarelih in zapuščenih.
    Dejavno smo sodelovali s petjem,prošnjami in zahvalo.Spomnili smo se pokojnih članov in prijateljev, naša misel pa je bila name- njena tudi tistim,ki so zaradi bolezni ali dru gih obveznosti ostali doma.Ob koncu maše smo molili še po namenu svetega očeta za prejem svetoletnega odpustka.
    Po maši nas je s svojim igranjem na har- moniko razveselil Zlatko Novak. Oglasila se je pesem, kateri je pritegnil tudi župnik, g. Anton,ki nas je potem zaradi drugih obve- znosti moral zapustiti. Nam, ki smo ostali, so postregli s pijačo in narezkom, ki so ga pripravili prijazni gostitelji. Ob enih so iz doma Sveti Jožef nad Celjem pripeljali še okusno enolončnico.
    Po kosilu nas je obiskal Tomaž Mavrič, mi- sijonar na dopustu, ki že tretje leto deluje v Nižnijem Tagilu onkraj Urala.Ob diapoziti- vih nam je predstavil svoje misijonsko delo ki se bistveno razlikuje od tistega na afriš- ki celini. Zima traja skoraj deset mesecev, temperatura pade tudi do minus trideset stopinj pod ničlo. Misijonarji še vedno ne smejo javno vabiti ljudi k svojim obredom in drugim dejavnostim. Svojo pastoralno delo naslanjajo na mladi rod.
    Navzoči so razen redkih izjem zbrano pris- luhnili in postavljali vprašanja.Ob zaključku je Tomaž poudaril, da je to zelo težko in odgovorno delo, ki ga sam misijonar ne zmore, če nima molitvene in materialne podpore. Zahvalil se je za naš prispevek in toplo priporočil za v prihodnje, da bi svoje molitve, delo in trpljenje darovali Gospodu tudi za uspeh misijonskega delovanja v Sibiriji.
    Čas je zelo hitro minil v prijetnem in prija- teljskem razpoloženju.Vse prehitro je prišel čas slovesa.Razhajali smo se z veseljem in radostjo v srcu ter z obljubo, da se kmalu spet srečamo.
    Ob koncu bi se rad zahvalil gostiteljici Ve- roniki, voditeljici KBBI Ljubici Zakovšek za pozdravno pismo,Zlatku za maratonske vo- žnje in igranje, pa tudi mnogim sponzorjem in donatorjem,najbolj pa nebeškemu Očetu in Materi Božji za varstvo in blagoslov.
    Pozdravlja vas hvaležni
    Lojze Čokl iz Zibike
    Kot kraljica

    Kje naj začnem? Najbolje z jutrom. Zbudila sem se v prečudovito sončno jutro. Že ta- koj sem bila dobre volje,ker je sijalo sonce Drug za drugim sta prišla spremljevalec Matej in voznik Janez s kombijem. Med po- tjo smo pobrali še eno članico KBBI, gospo Angelo Medved.
    V Škofjo vas smo prispeli med prvimi. Prišla sta tudi gospa Marija in njen mož Lucijan. Pozdravili ter predstavili smo se in se takoj spoprijateljili. Prešli smo na tikanje kot na samoumevno stvar. Redkokdaj mi je kdo neprestano na razpolago, kot sta mi bila tokrat Marija in Lucijan.Ustregla sta mi res v vsaki želji, da mi je bilo že kar nerodno. Do pol enajstih smo klepetali in se spozna- vali z novimi gosti, ki so prihajali. Zatem smo imeli sveto mašo, kjer smo molili, peli duhovne pesmi in tudi prejeli Božji blago- slov.
    Svoja doživetja nam je po kosilu pripove- doval misijonar Tomaž Mavrič iz Sibirije in nam pokazal nekaj diapozitivov. Trenutno je doma na dopustu in se je odzval prošnji da nam malo približa življenje v Sibiriji.Zelo globoko se me je dotaknilo življenje teh preprostih ruskih ljudi, predvsem trpljenje otrok. Po njegovem predavanju smo se zopet pogovarjali.Toliko so se mi posvečali da sem se počutila kot kraljica. Prav začu- tila sem, kako me sprejemajo medse kljub moji navidezni drugačnosti. V mnogih očeh sem videla solzo sočutja. Zelo dragoceno mi je njihovo sočutje, vendar sem prišla do spoznanja, da mi tudi škaf solza ne bi po- vrnil zdravja, zato tudi drugi nikar ne jo- kajte. Sem, kakršna pač sem, življenje pa gre naprej, in jaz se po najboljših močeh trudim iti v korak z njim. Dobri prijatelji in takšna srečanja pa so mi v veliko oporo.
    Na koncu ne smem izpustiti truda Lojzeta Čokla, ki se je zame še dodatno potrudil. Iskrena mu hvala! Zahvaljujem se tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sem se lahko zopet udeležila tega srečanja in mi je bilo tako lepo.
    Dragica
     
    Dragi brat, draga sestra!

    Pišem ti na dan, ko praznujem srebrni jubi- lej. Danes, pred petindvajsetimi leti, sem postala invalidka in nehote začela živeti Jezusove besede: "Vstani in hodi!"
    Sedim na vrtu. Greje me misel nate, ki si daleč, pa vendar meni zelo blizu.
    Naj te besede spomnijo, da mislim nate in se veselim s teboj, ker se boš lahko udele- žil(a) tega srečanja.
    Morda ne veš, da si biser vere, upanja in ljubezni v tej sredi. Naj tvoj lesket objame prav vse vedno in povsod.
    To so moje dobre želje zate in za vse, ki so s teboj.
    Lep pozdrav, Ljubica.
     
    Presenečena nad dobroto

    Srečanje KBBI pri družini Galjot v Lahovčah v soboto, 8. julija 2000

    Prvič sem se udeležila srečanja KBBI v La- hovčah pred dvema letoma.Bila sem prese- nečena nad dobroto družine Galjot, ki nas sprejme in pogosti v tako velikem številu.
    Tudi letos je bilo tako. Dobila sem vabilo in takoj sem si zaželela srečanja.Z Anico sem se dogovorila za skupen prevoz. Takrat je bilo že nekaj dni zapored zelo vroče, tudi do 34°C. Takšne vročine se boji še marsi- kdo zaradi zdravstvenih težav, ne samo jaz. Toda, hvala Bogu, ohladilo se je in v soboto je bilo prijetno.
    Ko sva prišli na dvorišče domačije Galjot, je bila zbrana že cela množica prijateljev, med njimi tudi gospod škof Uran. Veselo razpoloženi smo se pozdravljali.
    Pripravili smo se na sveto mašo,ki naj bi bila kar na prostem. Prav takrat pa je začelo na rahlo deževati, kakor žegen iz nebes. Zato smo se preselili v lepo pripravljeno garažo. Tako smo lahko bolj zbrano sode- lovali pri sv.maši. Somaševala sta g.kaplan Janez in škof msgr.Alojz Uran. Gospod škof je imel lepo pridigo, v kateri nas je nago- voril. Spomnili smo se na tiste, ki še bolj trpijo; koliko je takih. Vsi pa naj bi darovali Bogu svoje trpljenje in vsakovrstne težave ter tako na svojem telesu dopolnjevali, kar še manjka Kristusovim bridkostim pri odre- ševanju sveta...
    Napolnjeni z notranjim veseljem smo kon- čali mašo. Medtem se je zunaj pokazal sonček in nas potem lepo grel nekaj ur. Po dobrem kosilu smo bili deležni pravega ve- selja in razpoloženja. Častiti g. škof Uran, znan kot izreden pevec, nas je razveselje- val z lepimi slovenskimi pesmimi.
    Vsi so se radi pridružili, da je nastalo lepo razpoloženje in pravo veselje.Zato se lepo zahvalimo vsem, ki so nam pripravili tako vesel in lep dan.Lepa hvala tudi pevskemu zboru med mašo, štirim ministrantom, ki so polepšali bogoslužje, ter vsem, ki so nam pomagali.
    Predvsem družini Galjot pa naj Bog poplača v svoji dobroti za vse žrtve,ki so potrebne za pripravo takšne pogostitve in sprejema.
    Naj se uresničijo besede g. škofa, ki jih je izrekel ob koncu maše. Božji blagoslov naj spremlja njihovo družino tudi v prihodnosti!
    Vsem lep boglonaj!
    Urška Zupančič
     
    Odprto srce in dlani

    Da, srečen sem, ko vidim take ljudi okrog sebe. Kar nekaj časa že živim z njimi. Tu mislim predvsem na prijatelje iz našega Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov
    Zato mi, kadar gre za tako obliko druženja nikoli ni težko reči: "Da." In ker je beseda dala besedo, smo sklenili,da peščica prija- teljev na njegovo povabilo obišče našega starega prijatelja, gospoda Jožeta Glasa,ki sedaj župnikuje na Kopanju blizu Grosupelj.
    Da g. Jože resnično še vedno živi z nami in za nas, se je pokazalo tudi med dopoldan- sko mašo, med katero nas je večkrat nago voril in nas imenoval:moji prijatelji. Podob- no spodbudne so bile besede gospe Vladke Novina ob koncu dopoldanske svete maše. Oba sta nas spodbujala,rekoč: "Naj človek nikoli ne obupa, pa če je še tolikšna bo- lezen in trpljenje. Pomembno je, nikoli ne obupati. Vedno je treba iti naprej. Treba je vstati tako kot Jezus, ki je po težo križa trikrat padel, a vedno znova vstal."
    Vrhunec našega celodnevnega druženja z bolniki, invalidi in ostarelimi župnije Kopanj, z njihovim župnikom in vsemi farani, je bilo popoldansko bogoslužje, zopet pod šoto- rom. Najprej smo molili pred izpostavljenim Najsvetejšim,nato pa bili pri sveti maši,ki jo je daroval urednik Prijatelja. Tudi on nas je spodbujal,naj nikdar ne obupujemo, ampak se vedno zavedamo, koliko dobrega lahko v življenju še storimo morda samo s spod- budno in razumevajočo besedo, ko bomo kdaj v bolnišnici in srečevali zagrenjene in obupujoče ljudi. Za to pa se moramo pri- pravljati in radi sprejemati Božjo pomoč. Tudi pri tej maši je igral ansambel Novina, pa tudi domači mladi pevci.Nadvse zanimi- vo je bilo to druženje mladosti in starosti, zdravja in bolezni, molitve in petja v mo- dernem ritmu.
    Tudi ta nedelja na Kopanju nas je prepri- čala, da je, ne glede na ceno, potrebno v življenju vedno znova vstati in hoditi na- prej, kot pravi geslo Bratstva. Da bo pot lažja, ne smemo pozabiti na Marijo, Jezu- sovo in našo mater.
    Tone Kovačič
     
    Spomin na Otona

    Že leto dni je,dragi Oton, odkar si nas za- pustil in se preselil v večnost. Vem,da nas tudi od tam še bolj spremljaš in si z nami. Sedaj vse in tudi nas vidiš v drugačni luči. V ušesih mi še odmeva tvoj smeh, dobra volja in popravljanje slovničnih napak. Ve- likokrat sva se slišala po telefonu, bil si za šalo in pa seveda tudi za resen pogovor. Lahko bi mirno rekla,za vse hkrati.Prav za- radi tega sem se rada pridružila tvoji ženi Jožici, sorodnikom in nekaterim članom KBBI pri daritvi svete maše v spomin nate. Daroval jo je domači župnik iz Črnuč, soma ševal pa je tudi urednik Prijatelja. Po maši smo se zbrali ob tvojem grobu, prižgali svečke in se tako s tabo združili v kratki molitvi.
    Oton, priporoči nas pri Bogu, saj si sedaj tako blizu in ob njem!
    Katja Miklič
    VSTANI IN HODI!
    radio Ognjišče
    Vsaka tretja sreda v mesecu ob 2030
    16. avgust    20. september
    Tinjan 91,2 Mhz • Krvavec 104,5 Mhz • Kum 105,9 Mhz • Boč 107,3 Mhz • Sveta gora 107,5 Mhz • Planina-Ajdovščina 91,2 Mhz • Maribor 105,9 Mhz
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KBBI - SODELAVCI
    Pridi k nam tvoje kraljestvo...
    Pravičnemu možu je Bog dovolil,da vnaprej vidi, kakšno je življenje po smrti.V čudoviti palači so ga peljali v velikansko sobo. Tam je videl ljudi, sedeče pri polni mizi. Na njej so bile izvrstne in čudovito pripravljene jedi, a se jih nihče ni dotaknil. Pravičnega človeka je to še bolj začudilo, ker se je na obrazih ljudi videlo, kako so sestradani in vzdihujejo po hrani, ki je pred njimi.
    "Če so lačni, zakaj ne vzamejo jedi, ki je pred njimi?" je vprašal mož svojega nebe- škega vodnika. "Ne morejo hraniti samih sebe," je pojasnil vodnik. "Lahko si opazil, da imajo zelo dolge ročaje na priboru, roke pa privezane in naj se še tako trudijo, ne morejo prinesti hrane do svojih ust." "To je resnično pekel!" je rekel pravični mož in zapustila sta dvorano.
    Nato so ga odpeljali v drugo sobano in mu pokazali mizo, prav tako obloženo z izvrst- nimi in čudovito pripravljenimi jedili. Toda tu so bili ljudje, sedeči ob mizi, srečni in zadovoljni brez znamenj sestradanosti. Na svoje veliko začudenje pa je videl pravični mož, da imajo tudi ti ljudje pribor z dolgimi ročaji in zvezane roke.Obrnil se je k svoje- mu vodniku in ga vprašal:"Kako to,da jedo, ko pa vidim, da se ne morejo sami hraniti?"
    "Poglej!" je dejal vodnik. "Ti ljudje res ne morejo hraniti sami sebe,toda ugotovili so, da lahko hranijo drug drugega in tako so našli nebesa!"
    Ljudje smo drug drugemu hrana za življe- nje. V svetu, ko se nam mudi in je pred nami neskončno število pomembnih stvari, ki jih moramo postoriti, in veliko želja, ki jih hočemo doseči, smo začeli počasi pozab- ljati drug na drugega. Zato je med nami toliko lačnih ljudi - lačnih prijazne besede, stiska roke, prijateljskega obiska...
    V preteklem mesecu sem imela priložnost, da sem se z dvema različnima skupinama ljudi ustavila na istem kraju. Bilo je to ob Soči, kjer vsa narava oznanja čudovito Božje stvarstvo. Mizica in dve klopi, ki smo ju ob prvem iskanju našli, so bili čudovit kraj za naš skupni obed.
    Ko smo s prvo skupino našli ta kraj,smo se iskreno razveselili. Osem nas je bilo.Stisnili smo se za mizo in drug za drugim nanjo zlagali vse dobrote,ki smo jih nosili v svojih popotnih torbah. Miza se je napolnila in z zahvalo za vse darove in skupno molitvijo smo začeli obed. Vsakdo je prinesel nekaj - toda vsi smo imeli prav vse, kar smo si zaželeli. Poskušali smo domač kruh, nekdo je s sabo prinesel domačo klobaso, pa sir in polno drugih dobrot. Celo borovnice iz domačega gozda so nas razveselile,pa ze- lo dobra rolada in maline. Polno dobrot, ki so nas razveselile posebej zato, ker smo jih delili drug z drugim.
    Nekaj dni za tem smo bili zopet na poti. Bilo nas je štirinajst.Ko smo se na začetku poti domenili,da se za skupno malico usta- vimo kar na tistem kraju, ki smo ga prejš- njikrat odkrili, sem na tihem pomislila, kako polna bo miza šele danes, saj nas je pre- cej več. Pa sem se uštela. Ustavili smo se in poiskali skrito mizico. Nekaj jih je ostalo že kar pri cesti in so se nam pridružili šele, ko so pojedli svojo malico. Tako hitro je začel vsak brskati po svoji popotni torbi in odvijati svoj sendvič, da niti ni bilo časa predlagati, da bi skupaj zmolili. Zagledani vsak v svoje dobrote smo pojedli svojo malico in šli potem k reki Soči, ki nas je s svojim prijetnim žuborenjem privabljala, da se ob njej ohladimo.
    Obakrat smo se imeli lepo. Toda ob skupni mizi se je pokazalo, kako gradimo naše medsebojne odnose. Kadar drug drugemu lomimo kruh, takrat postajamo resnično dobri ljudje in Božji otroci. Takrat gradimo Božje kraljestvo na zemlji. Sploh ni težko. Nasprotno, popolnoma preprosto je. Svoje oči moramo od sebe upreti v svoje bližnje in iskati njihovo srečo! Pozabiti nase je po eni strani tista norost ljubezni, ki nas jo uči Kristus, toda po drugi strani je to prav gotovo edina pot, ki nas osrečuje in med nas seje semena Božjega kraljestva.
    Polona
     
    Življenjski DA na Raki

    Velikokrat smo se že srečali na Raki,najprej pri sveti maši in potem v prijetni družbi pri naši prijateljici Marici Domitrovič in njeni družini. V soboto, 10. junija 2000, pa smo prišli na Rako s posebnim povabilom - k poroki hčerke Marjance, naše drage sode- lavke in prijateljice, ter njenega izvoljenca Damjana. Pri poročni maši smo se tudi mi pridružili prošnji za blagoslov na njuni živ- ljenjski poti.
    "Marjanca, nekako si odšla iz naše družbe, saj ti novo življenje ne bo dopuščalo, da bi tako požrtvovalno pomagala invalidom in bolnikom,kot si do sedaj. Vendar pa upam, da se od nas nisi čisto poslovila. Ko je Je- zus oznanjal evangelij, je med drugim tudi izrekel: 'Uboge boste imeli vedno med se- boj'. V poročnem nagovoru ti je tvoj stric, naš prijatelj Jože, izrekel misel, da bodo tvoji otroci nekoč nadaljevali delo med trpečimi, kot si doslej delala ti. Jezusova beseda, da vedno žive tudi ubogi, potrebni pomoči, se uresničuje in zato tudi kliče in spodbuja požrtvovalne duše k pomoči. Ob tvojem koraku v novo življenje smo ti vsi zbrani želeli sreče, zdravja in Božjega bla- goslova. Prav gotovo je bila ob tej želji vključena tudi želja, prošnja za vajino zdra vo in številno družino.Naj bo tvoja dobrota draga Marjanca, obilno poplačana z zdrav- jem vajine nove družine."
    Po maši se je naše srečanje nadaljevalo ob bogato obloženih mizah, sicer brez tebe, Marjanca, in tvojih najbližjih, toda v naših srcih si s svojim izvoljencem ostala med nami in ostajaš v prošnji, v molitvi za bla- goslov in srečno življenje.
    Angelca
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    NAŠE SLUŽENJE BRATOM IN SESTRAM
    Mučeniki in heroji

    Letos sem bila prvič na romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezjah. To je bil splet naključij.Zadnji teden pred romanjem sem doživela precej pretresov. Najprej mi je puščala plinska jeklenka,nato sem dobila poziv za polikliniko,na pregled z možnostjo, da se je pojavil rak. Na koncu me je pokli- cala ga. Štefka, da grem lahko na Brezje, kot sem prosila. Seveda grem, saj plin ni porušil hiše, pa tudi rak ni bil. Po prevro- čem petku je bila v soboto zjutraj grozna nevihta.Moja vnučka ob takšni priliki reče: "Babi, prižgi svečko!"
    Seveda sem to storila in se tolažila, da mnogi molijo za lepo vreme, da ne bomo preveč mokri. Ob odhodu z doma je prene- halo deževati. Grem naproti novim dožive- tjem in ljudem, ki jih sploh ne poznam. Po kratkem obisku cerkve na Taboru se je že pripeljal kombi,iz katerega zaslišim prijazen pozdrav:"O,ste že tukaj! Ste že zajtrkova- li?" Pri zajtrku spoznam nove ljudi, prijazno sestro, ki nam streže, dva mladeniča in nekega gospoda, za katerega sem šele kasneje izvedela, da je duhovnik. Nato mi sestra stisne v roko še lepo jabolko - tako od srca že dolgo nisem dobila darila. Odšli smo na pot, a še ne proti Brezjam, pač pa ravno v nasprotno smer - proti Vrhniki. Na Zaplani so nas že čakali in čudila sem se usklajeni točnosti, kot bi imeli švicarske ure.Zdaj nas je bilo že več: dva mladeniča trije prijazni in veseli sopotniki ter seveda jaz. Šli smo pogumno a zelo previdno k Mariji Pomagaj.
    Tu moram povedati majhno anekdoto o svoji stari mami izpred približno sedemde- setih let let.Ko je prišla iz Novega mesta v Ljubljano in želela tu kupiti karto za naprej jo je blagajnik vprašal: "Mam'ca, kam bi pa šli?" Hitro je odgovorila: "I, kam - k Mariji Pomagaj."
    Na Brezjah je bilo že ogromno avtobusov in ostalega 'pleha',pa množica ljudi. Kar me je takoj spravilo 'iz tira', je bila množica prijaznih fantov in deklet, ki so kar tekmo- vali,kdo nam bo bolj pomagal. Ob tem sem se spomnila na mnoge črnoglede zapise iz naših časopisov, kakšna je danes naša mladina. Mislila sem si: Pridite semkaj, na Brezje, pa boste videli tudi drugačno slo- vensko mladino.
    Namestili so nas v bližino oltarja in skupaj z drugimi smo molili rožni venec. Vmes je bilo ljudsko petje, ki ga ne morem pozabiti. Gregorčič bi dejal: "O,narod moj!" Z oltarja nas je prijazno pozdravljala Marija Pomagaj Koliko sva si imeli povedati! Tudi prepirala sem se z Njo, vendar je vedno Ona zma- gala. Kmalu se je pričela sveta maša, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval dr. Perko, beograjski nadškof, tudi sam bolnik. Tudi med mašo sem lahko opa- zovala prijaznost spovednikov, patrov in pomočnikov, ki so nudili okrepčilo. Spraše- vala sem se, le kdo jim daje to moč, a sem v srcu dobro čutila, kdo to je.
    Na tem romanju sem tudi spoznala, kako sem nehvaležna.Imela sem dobre starše,ki pa so prekmalu odšli v večnost. Imela sem brate in sestre, ki so tudi na lepšem, pa moža, ki je tudi že pri Njem. Imam zdrave otroke, snahe in vnuke. Podčrtam besedo zdrave.Ko sem gledala mlade in manj mlade polne težav,sem si rekla:Kako sem nehva- ležna Bogu za vse,kar sem lepega doživela v življenju. Nobena pot ni bila predolga ali prestrma. Kolo,nahrbtnik in otroke spredaj, pa hajdi po naši lepi slovenski deželi. Tu pa sem videla ljudi, ki niso nič krivi, pa so tako slabotni. Še bolj pa sem občudovala njihove starše in spremljevalce. Kakšna prijaznost in potrpežljivost sta sijali iz njih! Zame so vsi ti romarji na Brezjah mučeniki in heroji,ki bodo stali v večnosti v prvi vrsti
    Saj vem, da vse to poznate, ampak upam, da boste prešteli, kolikokrat so v tem se- stavku napisane besede, ki se sicer malo- krat slišijo: prijaznost, dobrota in pa čude- nje vsemu temu.
    Hvala, Marija Pomagaj,za vse to lepo doži- vetje!In hvala vsem,ki ste mi ga omogočili!
    Cvetka
     
    Srebrnomašnik, bod' pozdravljen!
    Nedelje v začetku julija so ne- delje praznovanj novih maš, pa tudi praznovanj duhovniških ju- bilejev. V nedeljo,drugega julija, je daroval svojo srebrno mašo naš prijatelj Miro Šlibar,bolniški župnik. Svojo zahvalno daritev je daroval najprej med svojimi verniki bolniki v Klinič- nem centru.Ta sveta maša ni bila le slove- sna zahvala,bila je kot družinsko srečanje. Velika dvorana,avla pred kapelo,je bila kar napolnjena,vendar je naš slavljenec skoraj vse zbrane tudi osebno poznal. Njegova daritev je bila kot pogovor z nami, saj je sveto daritev daroval z nasmehom sreče na obrazu in med molitvami z ljubečim po- gledom objemal svoje vernike.
    Govornik, njegov sodelavec med bolniki, pater Marko, je lepo orisal delo duhovnika med trpečimi. Ob lepoti tolažbe,ki jo duho- vnik prinaša trpečim, je prikazal tudi bole- čino duhovnika, kako ostane brez moči, ko trpečemu ne more pomagati s tolažbo vere Tedaj tudi duhovnik sam pade v bolečini na kolena pred Bogom in prosi pomoči.
    Ob lepo okrašenem oltarju je visela pome- nljiva poročna slika slavljenčevih staršev. Njegova starša sta oba že več let pokojna toda v lep dokaz, da gre hvaležnost du- hovnika staršem preko groba, je imel v tej slovesni uri ob sebi njuno sliko, seveda v upanju in v trdni veri,da se iz večnosti ve- selita z nami vsemi.
    Sveta maša je potekala s sodelovanjem bolnikov, tudi na vozičkih, in seveda s spremljavo pevskega zbora. Pevci so bili mladinci iz župnije Vrhpolje, ki so čudovito sodelovali.
    Da je bila ta sveta daritev posebno dru- žinsko srečanje, pa naj pove še zahvala slavljenca ob koncu daritve. Zahvalil se je svojim sodelavcem, zdravnikom in vsemu zdravstvenemu osebju,bolnikom za molitve in darovano trpljenje, potem pa še dodal:
    "Če je bilo kdaj kaj narobe, pa tudi nisem vsega jaz kriv,saj me je Gospod Bog pokli- cal in k vam poslal,pa naj še del moje kriv- de on prevzame nase." Da ima Gospod Bog lahko odgovornost ob njegovih "krivdah", je pokazal gromki aplavz, ki je sledil tem njegovim besedam.
    Slovesna daritev se je končala z zahvalno pesmijo in še z "Marija skoz' življenje". Sle- dilo je še več Marijinih pesmi. Po maši smo se ob dobri pogostitvi, za katero so poskr- bele gospodinje iz župnije Dolsko, še dolgo zadržali v prijateljskih pogovorih.
    Bogu hvala za duhovni poklic bolniškega župnika! Bog ga ohranjaj zdravega in du- hovno močnega še mnogo let, saj le Bog ve, koliko trpečih duš potrebuje in prejema njegovo pomoč!
    Angelca
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    DOGODKI - ŠKOFOVSKA POSVEČENJA
    Moji dragi!

    Bogu sem hvaležna, da živim v salezijanski župniji in sem se lah ko z g. Hočevarjem mnogokrat srečala.Vsakega obiska sem bila iz srca vesela. Mnogo njegovih misli sem shranila v svoje srce in iz njih tudi živim. Zato je imenovanje za nadškofa potrditev, saj sem vedno čutila, da je nadvse močna osebnost.Je izredno odprtega srca za vsa- kega človeka in v vseh obdobjih, čeprav ga je karizma vodila predvsem k mladim.
    Vseeno me je kar nekoliko presenetilo va- bilo v skupinico KBBI, ki se je udeležila sla- vja ob posvetitvi novega beograjskega nadškofa. Ta dan sem na hitro pozdravila Stvarnika in nov dan ter prosila za srečno potovanje, da bi vsak moj bližnji doživel Jezusa. Dan je bil resnično bogat in za po- vrh sem ob vsem lepem po osemindvajse- tih letih srečala medicinsko sestro Zorko. Čudovito!
    Glejte, ne najdem pravih besed, s katerimi bi izrazila občutenje in doživetje tisti popol dan v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku Verjetno nas je večina prvič doživela ško- fovo posvečenje.To je bilo čudovito slavje z mnogimi uglednimi gosti in množico ver- nikov.Nas so lepo namestili med duhovnike in novinarje, da smo lahko slišali in videli vse dogajanje. Mogočno petje nam je umi- rilo duha in usmerilo misli, da smo zbrano sodelovali ter v polnosti doživeli obred po- svečenja. Pri darovanju smo s svojo hva- ležnostjo v duhu podali skupno darilce in obljubo,da bomo novega škofa spremljali v molitvi in trpljenju po Božjem srcu z naj- lepšimi željami. Čudovito je slaviti Boga v takem ozračju. Toliko človeških poti, a vse vodijo k Očetu.
    Δ na kazalo nadaljevanje zgoraj Δ
    DOGODKI - ŠKOFOVSKA POSVEČENJA
    (nadaljevanje)začetek
    Pozdrav miru. Nadškof prihaja in pozdravi: "Moji dragi!" Očetovsko me vpraša: "Kako je?" Stisneva si roke, nato položi obe roki na mojo glavo in me blagoslovi. Srce mi zapoje: "Tvoja sem, Jezus. Amen".
    Vsakemu od nas je nadškof stisnil roko in nam podaril Božji mir. Misli in srce sem pri- pravljala na najtesnejše srečanje z Jezu- som in že me je g.Maroša poklical: "Marta, čudovito, Jezus je stopil vame." Iskreno rečeno, ko je novi nadškof že blagoslavljal množico, sem bila jaz še vedno v objemu Jezusa. Srečna in hvaležna za to čudovito doživetje in blagoslov sploh nisem opazila, kako čas teče.Niti nisem bila utrujena,zato sem se le čudila pozni uri.
    Prijetno razpoloženje in dobra postrežba po maši na dvorišču je bilo novo, čudovito in nepozabno doživetje. Še enkrat je dragi g. nadškof Hočevar prišel za nekaj trenut- kov k nam. Ljubica mu je takrat imela pri- ložnost izročiti spominsko darilo, Tone je naredil spominski posnetek, sledil je nas- meh, njemu lasten,čisto očetovski,in že je odhitel po dvorišču, da razveseli še druge.
    Marija Pomočnica, varuj nam dragega sina slovenske domovine tam med trpečimi jugo slovanskimi narodi! Daj mu moč in zdravje! Ohrani skrbno očetovsko srce!
    Marta Janežič
     
    Karkoli vam reče, storite!

    Geslo novega ljubljanskega pomožnega škofa g. Andreja Glavana nam daje slutiti njego vo duhovno podobo -predanost Materi Božji in skrbno poslušnost Jezusu. Vsakič, ko je imenovan nov škof, vzvalovi vsa škofija in še širše. Če ni imenovan ka- kšen znan profesor z doktorskim naslovom, pač pa "navaden" župnik,so nekateri kar ne koliko razočarani,mnogi drugi pa se iskreno razveselijo, da je v vodstvu škofije odslej nekdo, ki zelo dobro pozna vsakdanje živ- ljenje po župnijah; nekdo,ki od blizu pozna prizadevnost in navihanost veroučencev, pa iskanja, podjetnost ter nestanovitnost mladih,silno delovno in veliko manjšo molit- veno vnemo staršev,vdanost, zagrenjenost ali pa neuničljivo upanje starejših, zvesto- bo in naveličanost župnijskih sodelavcev... Starološki župnik, g. Andrej Glavan, je bil letos imenovan za novega ljubljanskega pomožnega škofa.Vemo,da tudi zelo dobro pozna duhovna gibanja in njihovo poslan- stvo. Znan je kot odličen pevec, ki mu je cerkvena pesem in lepota bogoslužja zelo pri srcu. Pa kaj bi naštevali, Sveti Duh že ve, zakaj ga je izbral in kaj potrebuje nad- škofija.
    V ponedeljek, 12. junija, na praznik Marije, Matere Cerkve, smo se tudi nekateri iz Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov mogli udeležiti slovesnosti posvetitve v ljubljanski stolnici ter pogostitve na škofij- skem dvorišču.
    Pozorno smo prisluhnili obredu posvetitve in čudovitemu petju. Eno od vprašanj, na katero je novi škof odgovoril z jasnim 'Hočem', se je glasilo: "Ali hočeš biti zaradi Gospoda blag in usmiljen do revežev in brezdomcev ter do vseh, ki so v potrebi?" Tudi to vključuje škofovska služba. Novi škof,ki je po posvetitvi vodil bogoslužje, je po obhajilu molil: "Nebeški Oče, sveti dar, ki smo ga darovali in prejeli, naj poživi du- hovnike in vse tvoje ljudstvo. S teboj naj bomo vsi združeni v trajni ljubezni in vred- no služimo tvojemu veličastvu!" Imenova- nje in posvetitev sta že bila poživitev za škofijo.Hvaležni za povabilo na posvečenje novemu škofu želimo, da bi vse njegovo delovanje dolgo in močno poživljalo duho- vnike ter vse Božje ljudstvo,tudi tiste,ki na invalidskih vozičkih ali bolniških posteljah izpolnjujejo svoje življenjsko poslanstvo.
    Z vsem zaupanjem in obljubo molitvene podpore si drznemo reči: "Bodi čvrst, g. Andrej, še naprej in še bolj upraviči svoje krstno ime, bodi vodnik in neprestano nam z Marijinimi besedami govori: 'Karkoli vam Jezus poreče, storite!'"
    B. S.
     
    Vse delam zaradi evangelija

    Dr. Anton Stres, mariborski po- možni škof in naslovni škof Ptuja

    Po dolgih letih bivanja v ljubljan- ski škofiji se je med nas, v svojo rodno Slomškovo škofijo, vrnil kot novi pomožni škof prof. dr. Anton Stres. Navadni ljudje ga poznamo predvsem kot predsednika Komisije Pravičnost in mir ter kot človeka, ki je povsod odkrito in jasno povedal ter zastopal stališča verujočih - članov Kato- liške Cerkve - in vseh dobromislečih ljudi. S to svojo držo in zgledom nikoli ni bil na- padalen, pač pa je utrjeval pokončnost, optimizem in pogum tudi v ljudeh, ki se jim je pod težo bremen raznih dvomov kdaj začela 'kriviti hrbtenica'.
    V nagovoru po posvetitvi se je novi mari- borski pomožni škof dr. Stres obrnil na vse skupine, ki jih poskušajo ali odrivajo na obrobje - na brezposelne, bolne, invalide, ostarele in osamljene. Poudaril je željo in namen, da bi solidarnost in dejavno soču- tje postala temeljna značilnost krajevne Cerkve. "Jutrišnja Cerkev bo vaša ali pa je ne bo," je povedal mladim in jih imenoval za verjetno največjo žrtev sedanje civili- zacije, ker si ne morejo pomagati s prazno svobodo brez vrednot.
    Po besedah novega škofa hoče Cerkev po- stati prostor za srečevanje in odkrit pogo- vor o vrednotah, ki dajejo življenju smisel in lepoto. Po njegovem mnenju je današnji čas veliko bolj odprt za oznanjevanje eva- ngelija, kot je videti na prvi pogled, treba pa je delati pametno,ustrezno okoliščinam, goreče in požrtvovalno. Upoštevati je potrebno našo sedanjo kulturo in občutja ljudi, ki niso več enaka kot pred desetletji.
    Da misli s tem resno, je naš novi pomožni škof izpričal že na pogostitvi na dvorišču semenišča, ko se je kaj hitro pomešal med ljudi na spodnji ploščadi in se sproščeno rokoval ter fotografiral tudi s skupinico invalidov, ki smo bili med povabljenimi na slovesnosti posvetitve.
    Prepričani smo, da je z novim pomožnim škofom dobil mariborski škof dr.Kramberger odličnega pomočnika, vsi skupaj pa evan- geliju predanega človeka, ki zna tankočut- no prisluhniti vsakemu,se vprašati,zakaj je kdo zaskrbljen, zakaj kdo joče ali je vesel in odkod prihaja stiska in žalost, od kod prihaja veselje. Verjamem tudi, da bo še naprej ostal povezan z invalidi in bolniki kot do sedaj, ko je na Maistrovi 2 v Ljub- ljani obedoval za tisto veliko mizo skupaj z dosedanjima urednikoma Prijatelja ter z in- validi in bolniki,ki so list pomagali soustva- rjati ali ga še soustvarjamo in imamo radi.
    Verjamem, da bi tudi na to vprašanje od- ločno in predano, kot ob posvetitvi, odgo- voril: "Hočem, z Božjo pomočjo!" Bog mu daj moči in pomoči, da bo zmogel čimbolj povezati človeško z Božjim.
    Jože Raduha, Maribor
     
    Pogum,vse ljudstvo v deželi!

    Škofovsko posvečenje dr. Jurija Bizjaka v Kopru

    Na Brezjah,letos, 24.junija,dobim kratko in jedrnato vprašanje: "Boste šle petega julija v Koper na škofovsko posve- čenje dr. Jurija Bizjaka?" Kaj,kako? Huda vročina,gneča in same? Noč naju bo lovila. Tone takoj pravi: "Vse se bo uredilo." In se je. Ker nam naš duhovni vodja ne more posoditi svojih nog, sede za volan kombija in ga varno drži, da se pripeljemo srečno do stolnice v Kopru. Sprejem je zelo dober Že na parkirišču smo presenečeni, saj nas nič ne sprašujejo za parkirnino,kot to poč- no na romanju bolnikov na Brezjah, ampak redar, in to čisto zares, steče pred našim kombijem z oznakami KBBI in invalidskim znakom ter nam lastnoročno pokaže mesto kjer naj parkiramo. Kdo bi si mislil! Vsaka čast Koprčanom! Tudi v stolnici - hop čez dve stopnički - nam takoj pokažejo, kam naj se zaparkiramo mi na vozičkih. Mislim, da smo štirje na vozičkih, a natančno se tega ne ve, saj je velika gneča.
    Prvič sem na škofovskem posvečenju. Ne- pozabno doživetje! Cerkev se napolnjuje; to se čuti po petju. Slovesnost se pričenja Dve uri mineta kar mimogrede. Na koncu maše najbrž od vlage in vročine v cerkvi odpove ozvočenje. Pa vsaj takrat, ko novi škof govori,se dobro sliši.Ko na koncu pra- vi: "Tudi vam, vsi navzoči verniki v cerkvi, čast in slava vekomaj!" se vsi odobravajo- če zasmejemo in navdušeno zaploskamo. Kako hitro novi škof vzpostavi stik z ljud- mi! Čudovito, enkratno! Mislim si: Če je v nebesih tako lepo, kot je sedaj tukaj, se splača vse potrpeti na tej trnovi poti živ- ljenja. Potem še pomislim: "Ali si nista nekako blizu geslo KBBI Vstani in hodi! ter geslo novega g.škofa: 'Pogum,vse ljudstvo v deželi!'?"
    Po maši nadaljevanje čudovitih doživetij. Najprej nas čaka klančina in ne več stop- nice. Očitno smo pred slovesnostjo prišli malce prezgodaj. Nato se zgnetemo v kot škofijskega dvorišča, prinesejo dobrote z miz, vmes se pozdravljamo s tem in onim. Potihem upam, da se bom lahko rokovala tudi z novoposvečenim škofom. Osebno ga sicer že poznam, saj je večkrat maševal v naši župniji, ko je deloval v Vipavi. In pride čas tudi za to:Najprej srečanje z njegovimi domačimi, sestro, svakom in njunimi prisr- čnimi otroki, nato pa z g. Jurijem, novim pomožnim škofom. Ko mi novi škof obljubi, da bo kdaj prišel tudi na naše srečanje, je doživetje tega dneva posvečenja popolno. Bogu hvala za novega škofa in ta dan!
    Majda Križaj
     
    Zlatomašnik iz Prlekije

    Prišla je ura,da poveličaš Sina človekovega

    Med letošnjimi jubilanti, zlatomašniki, je tudi naslovni škof dr. Grmič. Rojen je bil leta 1923 v številni družini z malo kmetijo v kraju Dragotinci. Ob rojstvu so mu hoteli dati ime Alojzij, a ga je narodno zavzet duhovnik krstil za Vekoslava.
    Dr. Grmič ostro kritizira vse, kar je po nje- govem mnenju v nasprotju z evangelijem, hkrati pa poskuša v človeku prebujati in poglabljati hrepenenje po Resnici,Pravici in Božjem. Pozoren in dobronameren posluša- lec njegovih nagovorov in bralec njegovih številnih spisov gotovo ne more preslišati, da govori predvsem o milosti, odpuščanju in ljubezni kot prvinskih občutjih Božjega, po čemer hrepenimo ljudje sedanjega časa in nam poskuša to tudi približati. Preslišati pa tudi ni mogoče njegovega spodbujanja, da po zgledu prvih Jezusovih učencev upa mo tudi proti upanju.
    Iz izkušnje pa še lahko dodam,da se jubilant zna razveseliti tudi preprostega pozdrava, kot je dober dan naključnega mimoidočega neznanca, in ga sprejeti kot milost.
    Jože Raduha, Maribor
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTVARJALNI KOTIČEK
    Pozdravljeni, pogumni ustvarjalci!
    V vročih poletnih mesecih si radi poiščemo senco, koder se odpočijemo ali s prijatelji preživimo prijetno popoldne.Da bi ne ostali samo pri klepetu, vam predlagam prijetno zaposlitev, za katero ne potrebujete druge ga kot primeren papir, trdo podlago, nekaj časa, spretne prste in veliko vztrajnosti.

    Origami
    Origami je japonski izraz,ki pomeni zgibanje papirja in je del njihove tradicionalne ume- tnosti. Najstarejši zapisi, ki poročajo o tej umetnosti na Japonskem, so stari do tisoč let. Originalni izdelki se zaradi materiala, iz katerega so izdelani, niso ohranili. Nešteto oblik so najprej zgibali na Japonskem, po drugi svetovni vojni pa se je origami moč- no razširil tudi v druge vzhodne dežele.
    Vsaka figura je izdelana iz pravilnega geo- metričnega lika, le z zgibanjem, brez upo- rabe škarij. Pri zlaganju razvijamo odnos do ustvarjalnega dela. Razvijamo ročne spretnosti in smisel za opazovanje narave, saj moramo opaziti in spoznati značilnosti posamezne živali, rastline ali predmeta, ki ga oblikujemo.
    Figurice morajo izžarevati življenje. To do- seže le tisti oblikovalec, ki se vživi v pred- met, katerega oblikuje.
    Ko pridobimo nekaj izkušenj in si razgibamo prste,začnemo polagoma odstopati od na- tančnih načrtov,spreminjati oblike ter tako oblikovati povsem nove izdelke. Človek se pri zgibanju papirja duševno sprosti in umiri Posvetimo mu vso svojo pozornost, zato nam čas bliskovito mine.
    Tkalec
    Na statvah življenja me tkeš Ti, Dobrotni,
    pod prsti Ljubezni nastaja moj prt,
    neslišno polzijo med nitkami kaplje,
    usmiljenje Tvoje rosi z zrelih trt.

    Lepota, ti večna, vtisni se vame,
    v poteze zariši milino in mir,
    po volji naj Tvoji se spletajo vzgibi,
    potopi tkanino v svoj srčni izvir.
    Nataša Ahčin
    Poleg estetskih je mogoče oblikovati pov- sem uporabne zgibanke. Poznamo razne igrače: barčice, letalca, škatlice, različne kape, maske in drugo.
    Ne spomnimo pa se pogosto,da so zgiban- ke lahko zelo okusen okras daril in cvetlič- nih aranžmajev, pogrinjkov, predvsem pa si lahko sami izdelamo unikatne okraske za različna praznovanja in praznike.
    Za origami lahko uporabljamo kakršenkoli papir, ki ga lahko zgibamo. Največkrat se uporablja papir, ki je obarvan samo na eni strani ali na vsaki strani drugače. Idealen je papir, ki je dovolj tenak, da ga lahko velikokrat prepognemo, ne da bi se zlomil, hkrati pa mora biti trpežen in čvrst. Takšni so nekateri dekorativni papirji. Zanimiv izdelek dobimo, če za zgibanje uporabimo papir iz barvnih revij.
    Od orodja potrebujemo le škarje, ravnilo in svinčnik, pa še to samo zato,da odrežemo primeren kos papirja v pravilnem formatu. Papir, ki ga bomo zgibali, je lahko različno velik, vendar so primernejši manjši kosi. Tako bomo izdelali bolj lične izdelke.
    Za začetek vam predstavljam dva prepro- sta origama. Pri zgibanju vam želim veliko zabave in dobre volje. Lepo poletje!
    Tina
    Ptiček
    Kljun najprej le zapognemo in mu pri tem določimo naklon ter velikost 1 in 2). Nato papir zopet zravnamo in ga zaviha- mo navznoter,kot je prikazano na skicah 3 in 4.
    Metulj

    Upogibamo po preki- njenih črtah in obra- čamo papir v smeri narisanih puščic.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    PRIZADETI V SVOJEM OKOLJU
    Iz srca v srce

    V petek, 2.junija 2000,je svoje pesmi pred stavila naša pesnica Darinka Slanovec. V kamniški galeriji Veronika nam je s svojimi gosti: Štefko Drolčevo, Evo Škofič-Mavrer in Zvonetom Hribarjem polagala besede v srce, na ustnice in v dlani. Ni zaman o njenem ustvarjanju Neža Mavrer zapisala: "Darinka Slanovec prefinjeno tke verze kot kitajsko svilo: tako mehko in tako močno."
    Tako preprosto, kot so napisane, svoje pesmi tudi samo ona pove in interpretira. Iz njenih ust zvenijo tako prepričljivo, kot bi jih ne napisala njena roka, ampak njeno življenje.
    Pesmi Darinke Slanovec res niso pisane v nobenih klasičnih oblikah,ki bi jih narekova- la literarna zgodovina, pa vendar je njena pesem zgrajena tako barvito, da ne potre- buje nobene rime,da bi povedala vse tisto, kar pesnica čuti in doživlja. Njene barvite prispodobe so razkošno razsipne in neiz- črpne in kažejo odlike njenega notranjega monologa. Njene pesmi so snopi misli in sanj, katere najbolje razčleni in pojasnjuje človekovo življenje,tako zapleteno in mno- goplastno - tisto življenje, ki včasih tako kruto od nas zahteva energijo. Že misliš, da je nimaš, pa pride skozi stranska vrata in čudežno razsvetli življenje. "Tudi Darinki Slanovec je pesem luč,brez katere bi težko živela.V njej je...pripravljena na pogovor... našla... izgubljeno stvar ..." S pesmijo od- kriva sebe, svoj značaj, svoja čustva, bodoče namere, opredelitev in kot magnet potegne poslušalca. Njeni ustvarjalnosti se lahko torej samo čudimo. Prepričan sem, da ne bo dolgo čas, ko bo njena pesem v samostojni zbirki dostopna slovenskim lju- biteljem poezije.
    Pesmi ni brez tistih, skozi katerih ušesa ta zaživi in za katere je bila tudi napisana. Njena preprosta beseda je s svojo prodor- nostjo med poslušalci v kamniški Veroniki dobila izjemen odmev. Odločitev Zveze kulturnih organizacij iz Kamnika in njenega predsednika Toneta Ftičarja, da organizira kulturni večer s pesmimi Darinke Slanovec, pa je obrodila lep sad in je vredna vse po- hvale in zahvale.Prireditev sta z glasbenim programom lepo zaokrožili Andreja Humar na flavti in Alenka Okoren s kitaro.
    Benjamin Žnidaršič
     
    Kliče nas - zgled

    Zadnjo majsko nedeljo je bil radijski prenos svete maše iz Spodnje Polskave. Koliko iz- med nas je pred tem slišalo za ta kraj? Kje je ta župnija? Učitelj zemljepisa bi odgovo- ril, da je to v bližini Slovenske Bistrice, le dober lučaj od Maribora.Moj odgovor pa je da je to tam, kjer so župljani v odnosu do invalidov Božji Ljubezni roko posodili.Bilo je pred časom,ko je v tej cerkvi potekala slo- vesnost, ki sem se je tudi sam želel udele- žiti. Nikoli prej še nisem bil tam, zato me je zanimalo, koliko je stopnic. "Imamo nekaj stopnic", mi je po telefonu povedal domači župnik, "imamo pa tudi leseno klančino, ki jo po potrebi položimo. Kar pridite," je še povabil.
    Ob prihodu me je že čakala položena lese- na klančina in vabila v notranjost. Bil sem prvič v tej župniji in v duhu se pogosto vračam vanjo, saj sem se v njej počutil resnično dobrodošel.
    Radijski prenos maše se je končal z znano majniško pesmijo 'Spet kliče nas venčani maj'. Bog daj, da bi vsi slišali ta klic...
    Jože R.
     
    Tudi ti so bolniki

    Duševni bolniki so v naši miselnosti - tudi miselnosti vernih -pogosto odrinjeni na rob zanimanja in razumevanja. So žrtve strahu in predsodkov.
    Moja izkušnja je omejena na področje glo- boke depresije, saj sem več let spremljala drago osebo, ki jo je doletela ta bolezen. Danes je dovolj znano,kako zelo se pri de- presiji prepletajo fizični in duševni dejavniki kako neuravnoteženost različnih biokemič- nih snovi v možganih povzroča duševne motnje. Zato so v hujših primerih potrebna zdravila. Ker pa biokemični procesi v mož- ganih niso pri vseh bolnikih enaki, tudi naj- boljši psihiater večkrat težko ugotovi, katero zdravilo je pri kom učinkovito. Zelo potrebno je, da se psihiater, psiholog in na bolnikovo željo tudi duhovnik z njim pogo- sto pogovarjajo in mu svetujejo, kako naj se rešuje iz svoje stiske. Znano je tudi, da bolezen počasi izgine ali se vsaj omili, da pa se akutno stanje rado ponavlja.
    Veliko lahko pomagajo sorodniki in prijatelji Toda kako? Dosti napak sem napravila pri svojih prizadevanjih in trajalo je dolgo, predolgo, da sem z opazovanjem bolnikov in prebiranjem literature doumela, kako se depresija razvija in stopnjuje; kako strah pred eno težavo ali nevarnostjo rodi nov strah ob drugačni težavi,kako se vse življe nje zazdi nerešljivo in brezizhodno, pa naj so težave materialne ali duhovne narave, velike ali majhne, kako ponovno padanje v depresijo rojeva občutek brezupa. Logika tu povsem odpove.Prevladajo čustva stra- hu, nevrednosti in krivde, ki je lahko tudi čisto malenkostna ali namišljena. Vsako upanje na rešitev ugasne, preteklost, se- danjost in prihodnost se potapljajo v temo Neznosno duševno trpljenje lahko povzroči nekakšen trans, v katerem pride lahko tudi do poskusa samomora ali celo do njega.
    Slika ni vesela. Narisala sem jo, da bi do- mači in prijatelji, ki so ob bolniku, doumeli, kako presojati položaj in kako ravnati. Pri- govarjanje in dokazovanje tu ne pomagata še manj očitki in jeza.Bolnik se zapira vase zato je potrebna velika mera potrpežlji- vega pridobivanja zaupanja in poslušanja. Morda se počasi posreči navaditi bolnika na pozitivno mišljenje.Treba je,da ne brska skrupulantno po preteklosti, in ne zahteva od sebe nedosegljive popolnosti. Ob vsaki težavi je potrebno bolnika spodbujati, naj pretehta vse možnosti in rešitve ter izbere najboljšo;da ugleda tudi sončno stran stva ri.Spodbujati ga je treba,da si najde kakš- no dejavnost,ki mu bo v veselje,in da kljub notranjemu odporu sprejme družbo ljudi. Vendar je za vse to potrebna bolnikova odločitev. Drugi mu lahko samo pomagajo. Ker je za depresivnega bolnika značilno pomanjkanje volje, je uspeh negotov.
    Razumevanje stisk depresivnih bolnikov in dejanj,ki iz njih izhajajo,bi nas moralo utr- diti v spoznanju,da je Bog edini,ki resnično ve, kaj je v človeku. Je edini,ki pozna naj- globlje vzroke njegovega ravnanja, zato je tudi edini,ki more pravično soditi. Prepriča- na sem, da take bolnike sodi zelo milo. Mi smemo ali celo moramo presojati, kako je z bolnikom, in po tej sodbi uravnavati svoje ravnanje z njim. Nikakor pa ga ne smemo obsojati. To pripada le Bogu.
    B.C.L.
     
    Sončkov dan odprtih vrat

    Sonček (Zveza društev za cerebralno para lizo) je neprofitna, nevladna in nacionalna invalidska organizacija, ki so jo leta 1983 ustanovili starši otrok s cerebralno paralizo in strokovnjaki. Leta 1998 so pridobili kon- cesijo za izvajanje obnovitvene rehabilita- cije, 1999 pa so pridobili status društva, ki deluje v javnem interesu na področju soci- alnega varstva, izobraževanja, zdravstva in kulture.
    Center Sonček Ljubljana nas je povabil na dan odprtih vrat v četrtek, 22. junija 2000 Zdaj že tradicionalno enkrat letno odprejo vrata in izkoristijo priložnost, da javnosti predstavijo različne programe,ki jih izvaja- jo v centrih. Osrednja dejavnost centrov Sonček je program varstva, vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji (VDC), vendar pa je zasnova samega centra širša od tega programa.
    V centru Sonček Ljubljana so bili tako pri- jazni, da so nam pokazali unikatne izdelke ročnega tkanja, ročnega slikanja na svilo, ročno poslikanega stekla, sveče iz narav- nega voska, drobne dekorativne lesene izdelke,voščilnice iz ročno poslikanega pa- pirja, ročno poslikane svile ter ročno izde- lanega papirja, ki jih izdelajo v Sončkovih delavnicah širom po Sloveniji. Po demons- tracijah delavnic je sledil nastop Sončkove plesne skupine. Tej je sledila še lutkovna predstava. Družabno popoldne smo zaklju- čili ob domačem pecivu.
    Gorazd
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽELIM SI PRIJATELJA
    Potrpežljivo pestujem križ
    Rada bi se zahvalila za pozdrave in pismo, ki sem ga dobila v zvezi z razstavo.Na ža- lost se je ne bom mogla udeležiti, ker sem stara sedeminosemdeset let. Saj veste, stara sem, bolna in negibljiva. Ko sem bila mlada, pa sem bila kmetica in na razstave prav tako nisem hodila.
    Pred letošnjo zimo sem mislila, da ne bom dočakala pomladi. Zdaj pa vidim, da sem kljub dolgi zimi uspela dočakati poletje. Ko posije sonce, prosim Boga in Marijo, naj mi olajšata bolečino. Vera, upanje in ljubezen so stvari, ki mi dajejo moč, kajti, če ne bi imela tega, bi že davno omagala. Tako se pa ozrem na križ k Jezusu in Mariji in trp- ljenje premagujem tako, da križ vzamem v naročje in ga potrpežljivo pestujem. Hvala Bogu in Mariji!
    Imejte se lepo! V molitvi se spomnite tudi name, ker moramo moliti drug za drugega.
    Milka Pirkovič

    Draga Milka, to,da kmečki ljudje v glavnem ne hodijo po razstavah, vem. Preveč je dela, pa tudi med gosposke ljudi hoditi ni prav prijetno. Vendar se danes marsikaj spreminja in tudi življenje na kmetiji v mar- sičem postaja podobno tistemu v mestih; razen dela na polju seveda. Pri razstavi ročnih del bolnikov in invalidov pa ne gre toliko za obisk razstave, ampak za sodelo- vanje s pripravljanjem razstavnih izdelkov. Ti nastajajo mesece prej in prav nič nena- vadnega ni, če je potem razstavljen tudi izdelek devetdesetletne invalidke. Če pa tudi to ni mogoče, ste povabljeni, da pod- prete razstavo z molitvijo in - kot ste tako zanimivo napisali - pestovanjem svojega križa. Hvala, da ste se oglasili.
     
    Na Hrvaškem
    Večkrat sem že mislila, da bi vam napisala nekaj besed. Oprostite mi, če bo katera beseda napisana po hrvaško. Že petinštiri- deset let namreč živim v Zadru.Nimam be- sed, da bi pohvalila Prijatelja. Ravno sedaj sem v bolnišnici,od tu tudi pišem in Prijatelj mi je prišel ravno ob pravem času.
    Drugače sem tudi sama invalidka. Hvala Bogu, še ni tako hudo, da bi potrebovala voziček. Z Božjo pomočjo se še kar dobro borim s svojo boleznijo. Ne boste mi zame- rili, če se prek vašega lista lepo zahvalim svoji dragi sestri v Murski Soboti, ki mi je naročila Prijatelja in ga sedaj dobivam že več kot pet let. Prisrčna hvala za lepe be- sede, ki jih lahko preberem v Prijatelju.
    Srčne pozdrave moji dobri botri, vam in vsem invalidom v Sloveniji in drugod, kjer berete Prijatelja.
    Marija Milutin, Zadar

    Draga Marija, lektor je lepo popravil, kar je bilo treba,tudi kakšno hrvaško besedo, ve- dite pa,da popravlja vsakomur,celo škofom ali univerzitetnim profesorjem. Hvala za vašo prijaznost in naj bo zapisano, da so tudi vaše besede prišle ob pravem trenut- ku - ko je zopet prišlo obvestilo iz neke župnije, da zmanjšujejo število naročenih Prijateljev. Pa nas Bog po takšnem prijaz- nem pisemcu malce potolaži in nam vlije novih moči. Torej hvala za vašo zahvalo in pohvalo.Boriti se z boleznijo -kako pomen- ljiv izraz ste zapisali.Kljub vdanosti v Božjo voljo vemo, da je marsikaj odvisno tudi od nas. Trpljenje nas lahko zlomi, zagreni ali pa plemeniti.Upam,da tudi Prijatelj nekoliko pripomore,da vas trpljenje samo plemeniti. Tudi vam srčen in hvaležen pozdrav.
     
    Drugo berilo
    Čeprav je minilo že kar nekaj časa, bi vam rada opisala lepo doživetje pri nas v domu. Bilo je ob božiču, ko smo imeli v naši jedil- nici zelo lepo praznično mašo. Imamo sicer kapelo s tabernakljem, a bi bila premajhna. Prepevali so mladi pevci,maševal pa g. žu- pnik. Prvo berilo je brala neka gospa,drugo pa naš dobri g. direktor. Bilo je tako lepo, da sem pozabila na svoj poklic invalidke in na vse trpljenje. Bog že ve, kaj potrebuje- mo. Po maši so nas po sobah obiskali še pridni otroci. Podarili so nam jaslice, ki so jih naredili sami.
    Vsak dan se udeležujemo molitve rožnega venca in litanij. Sedaj sem v domu dve leti. Ne morem reči, da sem rada v njem, a vem, da tako mora biti. Imam svojo sobo, hrana je dobra in se kar dobro počutim. Hčerke z družinami me pridno obiskujejo. Razveselim se tudi pošte, kadar pride, saj me spomni na nekdanje čase, na srečanja. Prijatelja vsega preberem in sem hvaležna vsem, ki ga pripravljate. Posodi mi ga pri- jateljica Mima. Jaz zelo rada berem.
    V domu skoraj vsak teden kdo dočaka so- dni dan. Naše ure se iztekajo. Tega se še premalo zavedamo, saj je obisk Jezusa v kapeli premajhen. Pod to streho je,žal,tudi mnogo preveč kletvin. Tako je pri nas v domu nekaj lepega in nekaj slabega. Lepe pozdrave vam in vsem sotrpinom.
    Marija Premrov, Postojna

    Draga Marija, z velikim zanimanjem prebe- rem takšna pisma,posebej,ker tudi sam kot duhovnik obiskujem bližnji dom upokojen- cev, žal, premalokrat. Očitno je v vašem domu dober odnos vodstva in velik posluh za verske potrebe oskrbovancev. Drugače pa je po mojem mnenju glede počutja v domu največ odvisno od posameznika.Kdor
    DVA TISOČ TALENTOV ZA BOGA
    Teološka fakulteta v Ljubljani
    od 2.  do  10. septembra
    vsak dan od 9 h do 19 h.
    prihaja v dom z mirno vestjo in vdanostjo ter se zaveda, da prihaja v dom - če je še kaj pri močeh -kot poslanec Božje ljubezni, se bo v njem vseeno lahko dobro počutil. Zanimal se bo za druge in pomagal po svo jih močeh. Nekaj pogojev seveda mora biti izpolnjenih,med glavnimi je to,da ima svojo sobo ali pa razumevajočega soseda ter prijazne strežnice. V marsičem je pač po- trebno potrpeti, tako v domu, kot tistim,ki jesen življenja preživljajo na svojem domu. Tako si "služimo" nebesa. Hvala za vaše prijazno pismo, vtise in pozdrave.
     
    K sebi - na križ
    V mislih sem vedno z vami, pisati pa nisem mogla,ker sem bila v bolnišnici.Zlomila sem si kolk, sedaj sem pa doma negibljiva. Za nujne reči potolčem s palico, da mi prine- sejo ali odnesejo,vendar domači ne morejo biti kar naprej ob meni. Zato sem še bolj združena z vami, s Prijateljem. Želim obilo poguma v trpljenju. Jezus nas priteguje k sebi - na križ.
    Hribarjeva

    Draga gospa Hribarjeva, kako močan in pomenljiv stavek ste zapisali: Jezus nas priteguje k sebi - na križ. Da, Jezus je na križu. To vemo, toda razumemo šele tedaj, ko smo mu dobesedno podobni, priklenjeni na posteljo, nemočno odvisni od dobrote bližnjih. Post je mimo,toda vseeno se spo- mnimo,kako smo molili in morda molimo tudi kakšen petek med letom: Molimo te Kristus in te hvalimo-ker si S SVOJIM KRIŽEM svet odrešil! S križem, ne z besedami in ne s čudeži! Prav zato smo v zadnji številki ob- javili križev pot s slikami,pesmijo in kratkim tekstom,da ga lahko molite, premišljate, si potihem zapojete... tudi bolniki na postelji.
     
    Bog ve
    Bog plačaj vsem za Prijatelja.Iz prispevkov se lahko veliko naučimo,da se sami sebi ne smilimo, ko vidimo, da jih je veliko še bolj bolnih in prizadetih. Torej, pogum velja. Bog bo dal izhod,pa čeprav ne vemo, kako
    Vsak mora svoj križ prinesti na vrh Golgote Bog nam ne pošilja trpljenja kot kazen,am- pak ga prej pretehta, z ljubeznijo pogleda, blagoslovi in nato nam ga podari. Če ga sprejmemo kot dar z nebes, nam ne bo pretežek.
    Sama sem iz križa prej vedno črpala moči za svoje preteklo delo bolniške negovalke. Trudila sem se, da bi dobro opravljala svoj poklic. Če sem ga res dobro, ve samo Bog.
    Marija Škrinjar, Mengeš

    Draga Marija, tako lepo ste napisali stvari, ki jih običajno govorimo duhovniki, da sem vam lahko samo hvaležen. Kljub temu, da izbiramo in obračamo besede, je vendarle glavna vsebina sporočila o Božji ljubezni prav to. Želim vam, da bi mogli še naprej vse sprejemati iz Božjih rok.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    TAKO ODHAJAJO
    Mnogi so vedeli zate le po imenu, Peter Zdovc, iz Laškega,a niso vedeli in izkusili, kdo si bil in kakšno bogastvo si nosil v sebi Bogu hvala, da sem te smela poznati!
    Nesreča te ni priklenila na invalidski vozi- ček. Živel si in rasel; rasel v življenju še bolj,ko sta se povezala z Zdenko v skupno življenje. Koliko čudovitih let sta preživela skupaj! Vajina vrata in srca so bila vedno odprta za prijatelje.Tudi nenadna bolezen, ki ti je počasi jemala moči in te zares pri- klenila na bolniško posteljo,te ni strla, am- pak si iskal tisto smiselno življenje. In prav zaradi tega, ker si verjel,da tu ni vse kon- čano, da ljubezen ne umrje, in si hrepenel po večnem, se tvoje življenje 21. maja ni končalo. Samo spremenilo se je. Nekoč se bomo zopet srečali in še bolj pristno zaži- veli naše prijateljstvo.
    Odkar sem te spoznala, si bil vedno odprt, vedno za drugega. Tako je bilo tudi ob zadnjem srečanju, le nekaj dni pred tvojim odhodom.
    Z vso zavzetostjo si se poslavljal od tega zemeljskega in utrjeval temelje za večnost Hvala ti, Peter,za tvojo odkritost, za tvoje prijateljstvo. In Bogu hvala za najino zad- nje srečanje.
    Skupaj s tvojo Zdenko,ki te najbolj pogre- ša, verujemo, da se nekoč zopet snidemo tam, kjer življenje traja večno.
    s. Edith
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZVEDRILO, OBVESTILA
    Nagradna križanka:
    Reševalci križank v Prijatelju ste že nava- jeni na dvojno geslo. Prvo izvira iz slike in ga ni treba pošiljati,drugo -glavno- pa do- bite na pobarvanih poljih in je seveda tudi po svoje povezano s sliko. Če boste nav- pično brali ta polja v sledečem zaporedju barv: zelena,rumena, rdeča,modra in rjava boste dobili geslo, ki ga do 1. septembra pošljite na naš naslov: Prijatelj, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom Križanka.

    Nagrade 4/2000:
    1. Prtiček z idrijskimi čipkami
    2. Knjiga: Cvetana Priol "Darovana"
    3. audio kaseta: Z.Modrej "Kanček upanja"
    4. Knjiga: brat Karel Gržan "Mavrični angel"
    5. okrašena platnena vrečka
    6. podobice z motivi iz narave(avtor Klemen Čepič)

    Rešitev nagradne križanke št. 3/2000:
    MARIJA, POMAGAJ NAM SLEHERNI ČAS

    Nagrajenci 3/2000:
    1. kalkulator z velikimi številkami: Marija Breznik, Vrhe 1, 2380 Slovenj Gradec
    2. knjiga Most na drugi breg (pesmi štirih): Melita Zupančič, Pristavica 14, 8213 Veliki gaber
    3. avdio kaseta Kanček upanja:Ivanka Tišler Potarje 11, 4290 Tržič
    4. bel kvačkan prtiček: Francka Košnik, Jezerska c. 60 b, 4000 Kranj
    5. komplet 10 zvezkov: Darinka Žerjav, Sojerjeva 2, 1117 Ljubljana
    6. podobice z motivi iz narave: Ema Žuber Potoki 11, 5222 Kobarid.
    Bog povrni darovalcem nagrad!
     
    Pletenje
    Tako kot smo nabirali rožice po travniku, tako spletajmo v šopek lepa doživetja v življenju; da bi nam zadehtel, ko (če) se življenje dotakne dna; da bi z občudova- njem tega šopka krepčali vero v nova lepa doživetja.
    Zvone Modrej
    1030 let Marije v leščevju
    V okviru šmarnih pobožnosti ob 1030 let- nici božje poti na Dobrovi pri Ljubljani bo srečanje bolnikov, invalidov in ostarelih
    v soboto, 9. septembra 2000.
    Ob 10hsv.maša v Marijini božjepotni cerkvi
    Po maši bo ob domačih dobrotah družabno srečanje z Ivanom Hudnikom, folklorno sku pino Dolomiti in župnijskim pevskim zborom
    Dobrodošli pri Mariji v leščevju!
    Križanka
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    POKAL PRIJATELJA
    Slovenci smo gotovo veliki Marijini častivci Prazniki, pesmi,molitve, romanja, šmarnice, kapelice in Marijine cerkve,zlasti še božje- potne,nam govore o tem.Tudi prva cerkev med našim narodom (Gospa sveta) je bila posvečena Mariji.Najbolj se naše zaupanje v Marijino priprošnjo in pomoč pokaže za veliki šmaren (veliko mašo, veliko gospoj- nico). Povejte:

    1.Koliko je Marijinih cerkva v Sloveniji?
    a) okrog 100
    b) okrog 200
    c) okrog 300
    2. Največ od njih je posvečenih:
    a) Gospodovemu oznanjenju Mariji
    b) Marijinemu vnebovzetju
    c) Mariji, Pomočnici kristjanov
    3. Kdaj je bila razglašena verska resni- ca, da je bila Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa?
    a) v 4. stoletju
    b) leta 1854
    c) leta 1950

    Pravilni odgovor PP 3/2000: C B A

    Moža v redovni obleki ste v prejšnji številki nekateri pravilno prepoznali kot minorita. To je bil p.Ernest Benko, nekdanji misijonar ki ob drugem delu rad pomaga tudi na brez janskem romanju bolnikov, invalidov in os- tarelih."Sedaj pa sem res že za v pokoj,če me že v križanko dajejo", se je pošalil ob srečanju. Sicer je na vprašanje o redovni- kih in samostanih prišlo samo 6 pravilnih odgovorov, več pa seveda delno pravilnih ali nepravilnih. Še naprej ste povabljeni,da letos skupaj obnavljamo poznavanje cerk- vene zgodovine.
    Vrstni red po 3. kolu pokala Prijatelja 2000 je naslednji:
    1. mesto (18 točk): Tomaž Bric, Dornberk
    2.-5. mesto (14 točk): Ana Košir,Ljubljana Zora Praper, Prevalje; Ivanka Zmrzlikar in Francka Košnik, Kranj
    6. mesto (9 točk): Boris Rejc, Domžale
    7.-9. mesto (8 točk): Zvezdana Zadnik, Škofja Loka; Marija Hribar, Kranj in Ana Kerin, Šentjernej
    10. mesto (4 točke): Marija Štamol, Šem- peter.

    Odgovore pošljite do 1. septembra na naslov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana
    Pravilni odgovor za PP 4/2000:
    1) a b c  (pravilno obkroži)
    2) a b c
    3) a b c
    Priimek in ime: ......................
    Naslov ................................
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTAVLJENI TRENUTKI
    Fotografije s podnapisi:

    • Tone, veš,da sem vesel tvojega ime- novanja. Glej,da boš imel vedno veliko srce za reveže! (misijonar Peter Opeka z Madagaskarja in maribor. pom. škof Stres)

    • Žito gre v klasje, polja so dozorela
    (slika klasja)

    • Poglejte, kako velik znak,da mi lahko parkiramo! Obzirnost do ljudi na vozič- kih počasi zori. (Mihaela,hčerka J.Raduhe ob promet. znaku za parkiranje invalidov)

    • Blaženemu Slomšku! Bliža se prva obletnica velikega dogodka.Naj dozorijo sadovi obiska (slika sveče s Slomšk.sliko)

    Misli in slike: Tone Planinšek
     
    Kolofon
    OVITEK ZADAJ
    Ko zarja zlati nam gore,Mariji darujem srce
    Lepo jo pozdravim, iz srca ji pravim:
    Marija, o prosi za me!

    Ko sonce najviše stoji in milo se zvon oglasi
    pozdravim Devico, mogočno Kraljico:
    Marija,podpiraj me ti, Marija,podpiraj me ti!

    Ko luč že za goro beži in Ave Marija zvoni,
    zdihujem, o Mati, tvoj hočem ostati,
    dokler ne zatisnem oči,dokler ne zatisnem oči
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    oblikovanje in izdelava: primož cvetko  •  copyright © 2000 prijatelj - tabor 12 - 1000 ljubljana slovenija  •  elektronski naslov: revija.prijatelj@rkc.si