DRAGI PRIJATELJI!

Poletje se je prevesilo v dru- go polovico. Mnogi,zlasti bol- niki in invalidi, ste izkoristili poletno vročino, tako, da ste se odpravili na izlete ali romanja, odšli za nekaj dni v zdravilišča, nekateri celo na morje.Tudi ostali smo si vzeli čas za- se ter preživeli lepe in polne počitniške dneve, saj človek ni stroj, ki bi se nikoli ne ustavil - pa saj tudi stroj potrebuje 'remont'.Tako smo si nabrali novih tele- snih moči, si okrepili zdravje in si utrdili voljo za nadaljevanje svojega dela ter poslanstva.
Pred nami pa je še en počitniški mesec. Tisti, ki še niste doživeli letošnjega od- diha in je še pred vami,vam bo preosta- nek poletja zagotovo prinesel še nekaj lepih tednov za potreben počitek.
Za vse nas pa bo še priložnost, da se okrepimo tudi duhovno, če se že nismo, saj je primerno in dobro za dušo, da na počitnice 'povabimo' tudi Boga.
Kdor je morda v teh počitnicah 'pozabil' na Boga,ima še vedno priložnost,da na- pravi 'popravni izpit', saj smo v mesecu avgustu povabljeni,da se udeležimo naj večjega Marijinega praznika, Marijinega vnebovzetja ali vélikega šmarna, ki ga obhajamo na 15.dan meseca in je hkrati dela prost dan - priložnost,da obiščemo kakšno od neštetih Marijinih svetišč, ki so 'raztresena' po vsej Sloveniji.
Morda bomo obiskali kakšen Marijin shod ali procesijo z lučkami na večer pred praznikom in se priporočili naši nebeški Materi v varstvo ter priprošnjo.
Kmalu za vélikim šmarnom, 8.septembra bomo obhajali mali šmaren ali Rojstvo Device Marije ter še god Žalostne Ma- tere Božje, dan po prazniku povišanja Svetega Križa, 14. septembra.
Bogastvo Cerkvenega leta nam daje v vsakem času priložnost,da skupaj z Bo- gom, Devico Marijo in svetniki potujemo po zemeljski poti življenja.

Roman Travar, C.M., urednik

Fotografija na naslovnici: Boštjan Škulj iz Ljubljane; foto: Tone Planinšek

avgust

Molimo, da bi javno mnenje bolj zazna- valo problem milijonov razseljencev in beguncev in da bi se našle določene re- šitve za njihov pogosto tragični položaj Molimo, da bi kristjanom, ki jih zaradi Kristusovega imena v mnogih deželah zapostavljajo in preganjajo,priznali člo- vekove pravice,enakost in versko svo- bodo, tako da bi lahko neovirano živeli ter izpovedovali svojo vero. Molimo, da bi se ob uživanju lepot in darov, ki nam jih ponuja narava, zave- dali, da nismo njeni gospodarji, marveč upravljavci in skrbniki.

Molimo, da bi bolj poznali in sprejemali Božjo besedo kot izvir svobode in ve- selja ter po njej živeli. Molimo,da kristjani v Laosu,Kambodži in Mjanmaru,ki se pogosto srečujejo z ve- likimi težavami, ne bi izgubili poguma za oznanjevanje evangelija svojim rojakom in da bi zaupali v moč Svetega Duha. Molimo, da bi vzgojne in izobraževalne ustanove pomagale mladim oblikovati človeka vredno osebnost.

Ne samo Kristusova smrt, ampak tudi Kristusovo vstajenje je spremenilo razmere na svetu in v človeku.Smrt je bila usta- vljena. Kristusovo vstajenje je od- prlo prihodnje vstajenje mrtvih in nesmrtnost. Zato mora kristjan pri- čakovati lastno vstajenje od mrtvih. Veroizpovedni obrazec 1 Kor 15, 3b - 5, ki vsebuje izjavo o Kristusovem vstajenju, je izhodišče apostolove razlage vernikovega vstajenja.

KRISTUSOVO VSTAJENJE, 1 Kor 15,4b-11

V obrazcu srečamo izpovedni izjavi: "In tretji dan je bil obujen,kakor je v Pismih Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim". (1 Kor 15,4b-5)
Zakaj so nekateri Korinčani zanikali pri- hodnje vstajenje vernikov? So mar tajili da vstajenje od mrtvih sploh obstaja? Vsekakor niso zanikali Kristusovega vsta jenja, kajti Pavel priznava, da se držijo vere, prav kot jo predstavlja obrazec 1 Kor 15, 3b-5, ki izpoveduje Kristusovo vstajenje.Zelo verjetno niso povezovali Kristusovega vstajenja in splošnega vsta jenja od mrtvih.

Časovno določilo "tretji dan" pove, kdaj je Jezus vstal po svoji smrti.
Presenetljivo je,da evangeljska poročila o odkritju praznega groba ne vsebujejo izraza "tretji dan",ampak "prvi dan ted- na". Toda evangeliji poročajo,da je Je- zus umrl na "dan pripravljanja",pred so- boto, in da so žene odkrile prazen grob šele na nedeljsko jutro. Tudi tukaj je tri dni med smrtjo in odkritjem praznega groba.V Apostolskih delih Peter v pridigi Korneliju zatrjuje: "Bog pa ga je obudil tretji dan." (Apd 10,40)
To priča, da je časovno določilo "v treh dneh","po treh dneh" ali "tretji dan" za- koreninjeno v vseh evangeljskih poro- čilih o Jezusovi smrti in vstajenju. Izraz "tretji dan" srečamo v obrazcu 1Kor 15, 4 v Lukovem evangeliju in v Apostolskih delih.Toda ne izključuje možnosti,da se "tretji dan" nanaša tudi na odkritje pra- znega groba - da se je to zgodilo,kakor je napovedovalo Sveto pismo.

V obrazcu 15, 3b - 5 srečamo dvakrat besede "kakor je v Pismih". V predhodni vrstici (v. 3b) so te besede označevale Kristusovo smrt,sedaj (v. 4) označujejo njegovo vstajenje od mrtvih. Nanašajo se lahko na "tretji dan" ali na celotno izjavo "tretji dan je bil obujen".
V Lukovem evangeliju se vstali Jezus dvakrat sklicuje na Sveto pismo, ko ra- zlaga učencem svojo smrt in vstajenje. Prvič stori to na poti v Emavs.Drugič,ko zbranim učencem v Jeruzalemu pove,da je vstal tretji dan po svoji smrti,prav ka kor je napovedalo Sveto pismo. V Apo- stolskih delih Peter v svoji prvi pridigi reče Judom, da je Bog predvideval, da bo Jezus njim izročen in da ga bodo dali umoriti. V naslednji pridigi Peter izrecno pove, da je Sveto pismo napovedovalo, kar se je zgodilo v Jeruzalemu.
Tako nam Nova zaveza nudi vrsto skli- cevanj na Sveto pismo, ko razlaga Je- zusovo trpljenje, smrt in vstajenje.

Da je Kristus zares vstal od mrtvih,potr jujeta v obrazcu Jezusovi prikazanji Pe- tru in dvanajsterim. Med evangelisti le Luka omenja prikazanje Petru. Prikaza- nje dvanajsterim srečamo v vseh evan- gelijih, razen v Markovem, kjer je le na- povedano.
Pavel sam doda v 1 Kor 15, 6-11 vrsto drugih prikazanj vstalega Kristusa,da še bolj potrdi resničnost Kristusovega vsta jenja. V vsakem primeru uporablja isti povedek, "prikazal se je". Tukaj omenja štiri prikazanja ljudem, katere Korinčani dobro poznajo: Jakobu, apostolom, Pa- vlu.
Toda kljub temu razodevanju je ta do- godek še vedno skrivnost -ne samo,ker ni bilo prič Kristusovega vstajenja, am- pak ker le-to presega človekovo spoz- navanje. Vendar je vstali Kristus, skriv- nosten in poduhovljen, s tem stopil v človeško zgodovino.

PRIHODNJE VSTAJENJE, 1 Kor 15,12-19

Pavel poudarja dejstvo Kristusovega vstajenja, kajti le-to je povezano s pri- hodnjim vstajenjem od mrtvih,o katerem so nekateri Korinčani podvomili. Apostol ne more misliti o enem brez drugega in tega tudi ne dovoli Korinčanom.
Zato Pavel začenja svoje dokazovanje s splošnim vstajenjem in pokaže,da za- nikanje le-tega nujno vsebuje zanikanje Kristusovega vstajenja,katerega so spre jeli po veri. To pa pomeni, da se potem podere vse, na čemer so gradili.
Apostol vidi med Kristusovim vstajenjem in vstajenjem drugih stvarno povezavo. V 1 Kor 15,20-22 zagotavlja, da Kristu- sovo vstajenje nujno zajema vstajenje vseh, saj Božje odrešenjsko dejanje za jema ves svet.
Pavel gotovo ne bi sprejel ugovora, da vstajenje ni mogoče. Kar je nemogoče ljudem, je mogoče Bogu,ki je obudil Kri- stusa in ga postavil za začetnika vsta- jenja.Kakor je mogoče Bogu obuditi Je- zusa,tako je mogoče Bogu hkrati obuditi druge z Jezusom. Tu gre za razodetje.

MOČ KRISTUSOVEGA VSTAJENJA, 1 Kor 15,20-28

Pavel sedaj pojasni, kaj pomeni Kristu- sovo vstajenje. V 1 Kor 15, 20 pravi: "Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tis- tih,ki so zaspali."S tem apostol potrjuje dejstvo Kristusovega vstajenja.
Pojasnilo "prvenec tistih, ki so zaspali", je povzeto iz judovskega običaja,po ka terem ljudje darujejo Bogu prve pridelke na polju in prve živali,ki so se skotile, v zahvalo za svojo rešitev iz Egipta. Pr- venec -prvi pridelek- predstavlja celoto Apostol z besedo "prvenec umrlih" pove da Kristus ni le prvi, ki je vstal, ampak, da predstavlja vse, ki bodo vstali.
Vstajenje je v osnovi zagotovljeno vsem. Je le še vprašanje, kdaj se bo izpolnilo. Apostol poudarja, da se bo zgodilo šele ob Gospodovem prihodu. Za vstajenje pa je potrebno združenje s Kristusom v tem življenju,kajti po apostolovem poj- movanju je vstajenje združenje z vsta- lim Kristusom in preobraženje po podobi vstalega Kristusa.

Pavel pojasni, zakaj mora biti vstajenje odloženo na Kristusov prihod. Razlog za odložitev vstajenja je gospostvo vsta- lega in poveličanega Kristusa na svetu, ki ni dovršeno, dokler na svetu obsta- jajo Bogu sovražne sile.
Potemtakem se bo gospostvo vstalega Kristusa na zemlji izpolnilo z njegovim prihodom,ko si bo z Božjo močjo podvr- gel vse Bogu nasprotne sile na svetu.

Dovršitev se ujema s Kristusovo zmago nad smrtjo ob vstajenju umrlih. Ko bo Kristus obudil tiste, ki mu pripadajo, bo tudi smrt izgubila svojo oblast. Zmaga nad smrtjo je tukaj isto kakor vstajenje od mrtvih.
Pavel tukaj postavlja smrt med Bogu na sprotne sile in ji dá celo pomen najhuj- šega sovražnika.Tako smrt kakor te sile so tukaj poosebljene. Razodetje po Ja- nezu opisuje spopad med kralji zemlje,ki jih vodi satan, in Mesijem, ki prihaja s svojo nebeško vojsko.Mesijansko in Bo- žje kraljestvo izključujeta vse sovražne sile, med njimi tudi satana in smrt.
Podobne izjave o Kristusovem gospos- tvu nad silami srečamo v Pismih Efeža- nom in Kološanom.To izročilo nam pove da je bila v prvotni Cerkvi živa zavest, da obstajajo na svetu sovražne sile in da jih vstali Kristus premaguje in tako uresničuje svoje gospostvo in mir na svetu. Popolna sprava sveta z Bogom pomeni podreditev teh sil Kristusu.

p. Jože Plevnik, D.J.
povzetek iz njegove knjige:
Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo

S fotografom in voditeljem Bratstva, Tonetom, sva se odpeljala v bližnji ljubljanski zaselek, Štepanja vas, kjer sva bila dogovorjena z Boštjanom Škuljem (Me- kinčeva 15,1000 Ljubljana).Kot ponavadi smo se dobili pred vrati, da bi najprej opravili fotografiranje. Toda deževno vreme je preprečilo,da bi obiskali kakšen park, zato smo to storili v neposredni bližini doma.Boštjana pa je že nestrpno preganjala trema, kljub temu da je zgo- voren in da mu zlepa ne zmanjka besed Toda tokrat je šlo 'zares' in 'breme':"Kaj pa naj povem?" ga je oteževalo, dokler s Tonetom nisva pripravila vseh avdio - tehničnih naprav in mu zastavila prvo klasično vprašanje.
Doma sem iz Ljubljane, Štepanja vas. Tu je potekalo moje otroštvo.Po konča nem osnovnem šolanju sem nadaljeval srednjo gostinsko šolo in dosegel poklic kuharja. Nato je sledilo služenje vojaš- kega roka.Ko sem se vrnil iz vojske,sem se po dveh letih zaposli v podjetju za poklicno usposabljanje in zaposlovanje invalidnih oseb, Sonce. Tam delam že 15-to leto.
Že od rojstva,vendar se je pokazala tik pred služenjem vojaškega roka. Na na- boru sem šel do dveh zdravnikov, ki sta mi svetovala, naj povem, da sem resni- čno bolan ter da ne simuliram. Vendar sem moral iti v vojsko. Nekaj časa sem bil v Karlovcu na vajah,nato šofer in šef v kuhinji,saj sem bil edini s kuharsko izo brazbo v Jastrebarskem in nazadnje v vojaški bolnici Zagreb,kjer so se dokon- čno prepričali o moji bolezni.Ni mi žal za ta mesec, ki sem ga preživel v JLA, saj sem si pridobil dosti izkušenj,kaj pomeni biti vojak.
Tako je. Na prvi pogled bolezni prej ni bilo opaziti.Tudi pri učenju sem bil nekje v povprečju.Težave sem imel pri sloven ščini in angleščini ter pri pisanju,saj sem po naravi levičar,vendar so me 'naredili desničarja'. To se je precej poznalo,saj nisem mogel hitro pisati.Tudi moj pokoj- ni oče je bil levičar.
Kot vsi ostali fantje smo se tudi mi več krat igrali ali 'zafrkavali'. Najbolj všeč mi je bilo to, da med mano in sošolci niso delali nobene razlike.Bili so 'pošteni',saj so me zmeraj povabili s seboj,kamorkoli so šli. Naš moto je bil: "Vsi za enega, eden za vse." Sprejemali so me za svo- jega enakovrednega sovrstnika.
Tudi učitelji so me sprejemali enakovre- dnega drugim učencem.Tako je bilo tudi v srednji gostinski šoli. Uspeh je bil ne- kje 'na sredini'. Malo sem se 'vrgel' po mami. Zdaj ji pomagam,kolikor je v moji moči.
V osnovni šoli zemljepis,v srednji šoli pa mi je bilo najbolj všeč to, da sem spoz- nal 'finte' in 'hakeljce', ki so za kuharja še kako pomembni.
Ne, to naj ostane skrivnost. Morda bo- ste na kakšnem srečanju ali ob kakšni drugi priložnosti to sami okusili. To rad obdržim zase, ker so to skrivnosti pri umetnosti kuhanja.
Moja najboljša jed je golaž. Ne maram pa polente.
Najraje kuham stvari,ki jih imam rad,saj se že od vonja zadosti najem.Zato raje vidim, da jedi poskuša kdo drug. Seve- da, marsikatera stvar se lahko še doda, odvzeti pa jo je bolj težko. Sicer pa so okusi različni. Raje ne sestavljam jedil- nika, da mi kdo ne očita,da ga sestav- ljam po svojem okusu. Sicer pa sem se že navadil na kritike in pohvale. Vsak dan pač ni nedelja.Včasih se ti bolj po- sreči, drugič pa malo manj.
Doma bolj malo kuham. Le če je mama zaposlena z drugim delom, takrat pri- mem za lonec.Naprej se dogovoriva,kaj bova skuhala.Po eni strani je dobro kaj narediti, po drugi pa se včasih že na- veličaš kuhinjskega dela. Res pa je, da peciva ne delam, ker imam slabe izkuš- nje, pa tudi tort ne pečem.
Na izpitu sem moral pripraviti celoten jedilnik, od predjedi do sladice. Izbrati sem moral tudi dobra in primerna vina. Pozoren moraš biti na to, za koga pri- pravljaš hrano in pijačo. Tistim,ki imajo razne zdravstvene težave in jemljejo zdravila, lahko že ena kapljica alkohola škoduje.
Da. Delam za fotokopirnim strojem, in sicer štiri ure na dan.Prisluhnili so mojim težavam in mi ponudili lažje delovno me sto. Včasih je dela veliko,včasih nekoli- ko manj,zato pomagam še v delavnicah ali pa pri pakiranju in podobno.
Sestra ne živi več doma.Ima svoje sta- novanje.
Pred triindvajsetimi leti, na praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi, mi je umrl oče. Popoldne ob dveh je prišel domov, zve- čer ob pol osmih pa ga je kap. Oživljali so ga, a na žalost je bilo že prepozno. Takrat sem bil star 15 let in sem očeta najbolj potreboval. Manjkal mi je. Kljub temu pa sem ponosen nase,da sem od- rasel ob mami.Nisem se vdal ne alkoho- lu ne drogi,saj sem iskal le dobro družbo
Ne. Vozniški izpit sem napravil januarja 1990 leta in nato 15.maja šel v vojsko. V vojski sem vozil oklepno vozilo in v enoti smo bili samo tisti, ki smo že imeli vozniški izpit.
Ne. Moj prvi avto je bila 'katrca', ki sem jo leta 1990 kupil od strica. Malo mi je pomagala tudi mama. Avto, ki ga sedaj vozim, je že tretji. Marsičemu sem se moral odreči, da sem si ga lahko kupil. Ostajam pri Renaultu, ker je 'zakon'.
Avto ni prirejen.
Tudi dodatnih zdravniških pregledov ni- sem potreboval. Izpit podaljšam vsakih deset let. Grem k psihiatru, kjer delam teste in se nato še peljeva en krog, da vidi, kako se noga obnaša med vožnjo.
Da, želje so velike,ampak finančno tega ne zmorem. Rad bi bil v svoji hiši, v na- ravi, zunaj mesta...
Ko gresta mama in sestra na dopust, takrat sem sam doma in moram kuhati, pospravljati - za vse sem sam. Deset dni ne pospravljam nič, potem pa zadnji dan vse pospravim,da je tako,kot mora biti.
V Bratstvo me je povabil g.Toni Burja,ki sem ga srečal na morju v Bibionih,kamor so me povabile moje sosede, Marijine sestre. Član pa sem postal 5. avgusta lani.
Kjer me imajo ljudje radi in me spreje- majo, rad grem. Silim se pa ne. V Brat- stvo sem se včlanil zato, ker je dobra družba in sem si pridobil nove prijatelje. Sodeloval sem tudi kot vodič na razstavi leta 2008. Če mi čas dopušča, prihajam ob sredah v pisarno pomagat dežurat. Kdor želi,se lahko potem udeleži še sve te maše.
Pripravljen sem pomagati vsakomur, ki potrebuje pomoč,seveda po svojih zmo žnostih. Eden izmed njih je Urban. Pa tudi drugim rad pomagam. Vsakemu rad ustrežem, če je le možno.
Najprej računalnika sploh nisem hotel imeti. Potem pa me je 'nahecal' Andrej Mrak, naj ga kupim. Ponudil se mi je, da mi bo pomagal. In tako sem ga res tudi kupil.Bal sem se 'skrivnosti' računalnika, ki jih zdaj odkrivam.
Zelo veliko se pogovarjam z g. Tonijem Burjo, ki je v Torontu, v Kanadi. Pa tudi z drugimi prijatelji, ki so bliže. Z mnogi- mi pa se dopisujem po elektronski pošti
Izhajam iz verne družine in sem prejel vse zakramente uvajanja. Na njih sem se pripravljal skupaj s svojimi vrstniki v domači župniji sv.Štefana,le krščen sem bil pri sv. Petru.
Spomnim se,saj mi je mama sama to pri povedovala.Potem je vprašala za nasvet duhovnika. Ta ji je rekel, naj me pusti, da bom že sam prišel enkrat do spoz- nanja, da je pomembno hoditi k maši.
Da,tudi ministriral sem nekaj let,do pet- najstega leta. Takrat mi je umrl oče in sem nehal ministrirati.
Vera mi veliko pomeni. Včasih sta že dve besedi dovolj za molitev.Jaz včasih tudi ne molim. Nisem navajen in vero sprejemam po svoje. Vsako jutro, pre- den vstanem, rečem: "Hvala Bogu, da sem preživel to noč in da lahko začnem nov dan."
Takrat, ko sem zgubil očeta. To je bilo že po sv.birmi, konec 8.razreda. Največ opore sem našel v družini. Takrat,v naj hujših časih, smo stopili skupaj in drug drugemu pomagali. Na začetku je naj- težje.
Nisem.G.Marku Čižmanu iz Podutika sem se sam ponudil v pomoč. Z njim sva se že prej poznala in sodelovala. Čez čas me je prosil, da bi zamenjal eno anima- torko, ki zaradi službe ni mogla več so- delovati. Odločil sem se, da poizkusim. To je bilo zame pozitivno, saj sem se marsikaj naučil, česar prej nisem vedel.
Dve leti že vodim birmansko skupino. Odšli smo tudi na duhovne vaje in sva s prijateljem Urbanom, ki je na invalid- skem vozičku, predstavila otrokom še drugačno stran življenja. Bilo je zanimi- vo in otroci so nama postavili kar nekaj vprašanj.
Pred srečanjem se že doma pripravim na temo, ki jo dobim po računalniku ali pa osebno teden dni prej. Za to poskrbi g. župnik. Ko se skupina šestih birman- cev dobi v župnijskih prostorih, skupaj predelamo predloženo gradivo.Na koncu pa je preverjanje znanja.
Da,le prvo uro je bilo nekaj nesprejema- nja. Potem pa smo se kar navadili drug na drugega.
Z g.nadškofom Alojzom Uranom sem se spoznal po posredovanju g. Marka Čiž- mana, ki je bil takrat njegov tajnik. Po- vabil me je tudi na svoj rojstni dan.Od- zval sem se povabilu in skupaj sva za- pela, saj oba rada pojeva. Srečava pa se tudi ob drugih priložnostih,da skupaj zapojeva. Večkrat sva se srečala tudi na Brezjah ob različnih praznovanjih in slovesnostih.
Koprski škof g.Metod Pirih pa je bil z na mi v Lurdu. Tudi z njim sem se spoznal in poklepetal nekaj besed. Bilo je lepo.
Moja velika želja je bila romanje v Lurd, tega sem lansko leto doživel. Hvala Bo- gu in vsem, da so mi omogočili to en- kratno doživetje.
Želim pa si iti še v Fatimo. Toda, kakor bo Bog hotel, tako pa bo.
Tudi skupaj gremo na kakšno romanje. Recimo, na Kurešček ali pa na Brezje. Na Brezje grem raje takrat,ko ni gneče. Gneče ne maram, saj me včasih ljudje grdo gledajo. To izkušnjo imam tudi iz Ljubljane,ko sem hodil ob sredah k fran čiškanom k sv.maši. Ko sem šel po ulici, so ljudje raje pogledali stran. Takrat sem si mislil svoje.
Da,po eni strani se jih boji,po drugi stra ni pa ljudje nimajo izkušenj,kako pristo- piti do invalidnega ali bolnega človeka.
Tudi država in družba bi morali bolj pri- sluhniti težavam invalidov. Želim si, da bi bilo več povezave med zdravimi in invalidnimi.
Zdi se mi,da vidijo, kdo smo in kaj smo. Saj tudi v Bratstvu ni toliko pomoči,kot bi hoteli.Premalo je sodelavcev.Ne zna- mo jih pritegniti.V tej smeri je treba več delovati. Pa tudi zadržati bi jih morali znati.
Širiti ljubezen, truditi se po svojih naj- boljših močeh in ne biti 'omejen' s po- sledicami ali dosežki, to je življenje.

Čeprav je bil ta intervju prvi za kakšen časopis in medij nasploh,so se Boštjanu usta razvezala in lahko ste prebrali, da je njegovo življenje pestro in polno za- sedeno.Rad pomaga,pa ne le v Bratstvu ampak,kakor sam pravi:"Pripravljen sem pomagati vsakomur,ki potrebuje pomoč" Želimo mu še veliko Božjega blagoslova moči in poguma, da bi še naprej razda- jal svoje talente. Morda pa bomo kdaj deležni njegovih kuharskih dobrot,ume- tnosti in skrivnosti.

Na obisku sva bila:
Roman Travar, C.M. (zapis)
in Tone Planinšek (slike)

Pred dvema mesecema so mu postavili diagnozo pljučni rak Zdravniki so ga poskušali zdra viti s kemoterapijo, po kateri je skoraj oslepel, zato so jo morali pre- kiniti. Premestili so ga v negovalno bol- nišnico.
Dva tedna pred njegovo smrtjo sem ga obiskala v negovalni bolnišnici. Potožil mi je: "Nimam bolečin,malo težje diham, a najbolj me moti, ker ponoči ne morem spati. Cele noči premišljujem. Želel bi si oditi domov, a nimam nikogar, ki bi skr- bel zame. Spoznavam, da sem marsikaj v življenju zavozil.Celo življenje sem ži- vel sam. Če bi se poročil in imel otroke bi sedaj imel dom in nekoga, ki bi skrbel zame." Zajokal je. Molče sem sedela ob njegovi postelji in mu približala svojo ro ko. S tresočo se roko se je oklenil moje roke. Molčala sva.Ponudila sem mu rob- ček, da si je obrisal solze. Rekel je: "Ali boste spet prišli?"
Čez nekaj dni so ga premestili v enopo- steljno sobo, ker je bil zelo nemiren in je ponoči klical mamo na pomoč. Psihi- ater je predpisal zdravila za pomiritev. Ponovno sem ga obiskala.Bil je vznemi- rjen, dihal je hitro. Na vprašanje, kako se počuti, se je krčevito oklenil obeh mojih rok in zavzdihnil: "Tako strah me je!" "Česa vas je strah?" sem ga vpra- šala. Odgovoril je "Nihče me ne sliši." Nato je pripovedoval: "Zadnjo noč sem sanjal, kako gradbeni stroj odnaša moj dom, hišo, vrt in sadovnjak. Zvonil sem in vpil, a me ni nihče slišal. Ostal sem sam. Nisem mogel zlesti iz postelje, ker je bila levo in desno posteljna ograja. Počutil sem se zaprt kot v krsti. Nemo- čen sem zrl v strop. Gradbeni stroj se je ustavil prav pred mojo posteljo." No- bena psihična motnja ni bila vzrok za ta strah in vpitje. Njegov klic je bil klic po človeški bližini, po TI, ki posluša in sliši. Spremljevalec bolnika ni tisti,ki pomaga ampak tisti,ki z bolnikom čuti. Ko spre- mljevalec začuti bolnika, mu prepusti, da je to, kar je. Spremlja ga na njegovi poti,tam,kjer bolnik je. Bolnik potrebuje poleg zdravil vedno tudi bližino in priso- tnost sočloveka.
Imamo ena usta in dvoje ušes, kar po- meni,da bolniki bolj kot naše govorjenje potrebujejo naše poslušanje. Pregovor ameriških Indijancev pravi: "Če hočemo drugega človeka resnično razumeti,mo- ramo najprej prehoditi miljo v njegovih mokasinih." Pisatelj John Powel dodaja, da ne moremo hoditi v mokasinih dru- gega človeka, če najprej ne sezujemo svojih. Kot poslušalci se moramo potru- diti, da stopimo iz sebe in se odtrgamo od svojih osebnih skrbi. Bolniki potrebu- jejo,da nam pripovedujejo svojo zgodbo
Ob zadnjem obisku mi je umirajoči bol- nik zaupal:"Rad bi umrl tako,kot je umr- la moja mama. Poklicala je vse otroke, nas blagoslovila in mirno umrla. Začutila sem, da človek umre takrat, ko je naj- boljši čas za njega. Moja mama je celo življenje molila za srečno zadnjo uro in njena želja se ji je uresničila." Čez tri dni je ta bolnik umrl tako, kot je umrla njegova mama (kar zaspal je, bi rekli ljudje). Čeprav je umiral v bolnišnici, se je umiril, ker so ga slišali in razumeli v njegovih potrebah.Tudi bolnišnica lahko postane nadomestni dom, če je v njej le dovolj človeške bližine.
Sredi počitniškega oddiha vsem nam želim, da bi si vzeli dovolj časa drug za drugega in za medsebojno poslušanje. To je eno najbolj dragocenih daril, ki ga lahko podarimo bližnjemu. Mati Marija je tista, ki nas vedno posluša in sliši. Uči- mo se poslušanja tudi od Nje.

Janja Ahčin

V Bohinjski Bistrici je lepo

Binkoštna nedelja,31.maj je bil za nas, ne- katere člane ljubljanske in domžalsko-kam- niške skupine Bratstva, ki smo se pridružili Gorenjcem,prav poseben in lep dan. K pra- znovanju praznika Svetega Duha in zaklju- čku Marijine šmarnične pobožnosti so se pridružili starejši, bolni in invalidni verniki župnije Bohinjska Bistrica.
S soncem obsijane bohinjske gore so kar sijale od lepote. Srce nam je zaigralo ob vsej tej lepoti. Še bolj nam je bilo prijetno, ko smo se v župnijski cerkvi pridružili k sv. maši in se predali Božji Ljubezni,ki jo je vo- dil lazarist, g.Janez Cerar s somaševanjem domačega župnika Janeza Burje.
Darinka, namestnica voditelja Bratstva, je v uvodu maše predstavila delovanje naše- ga Gibanja KBBI. Ker je bilo tudi srečanje bolnih in ostarelih, smo bili deležni posebno velike Božje milosti,prejeli smo bolniško ma- ziljenje.
Po duhovni hrani pa so nas z vso ljubeznijo prijazne in nasmejane gospodinje postregle z okusno pripravljenim kosilom. Mi pa smo ga še dodatno izkoristili za klepet, saj se z nekaterimi znanci in prijatelji že dolgo nismo srečali. Zato smo si imeli veliko povedati.
Že je bilo popoldne,ko smo se preselili v žu pnijsko dvorano,kjer nam je g.Mišo Serajnik z diapozitivi predstavil zanimivo zgodovino bohinjskih prebivalcev ter pokrajine:od zna čilne arhitekture gradnje stavb, preživlja- nja prebivalstva do prvotne narodne noše, ki so jo nosili preprosti ljudje. Bilo je zelo zanimivo.
Nato so se nam pridružili še otroci. Skupaj smo obnovili skozi mesec brane Šmarnice in prepevali pesmi. Bilo je prijetno in zaba- vno poslušati otroške pripombe na Maruši- ne dogodivščine. Ja,tudi nasmejali smo se.
Na koncu je sledilo slovo. Sprehodili smo se še skozi Bohinjsko Bistrico in se ustavili na domu naše Gordane, kjer sta nas prija- zno sprejela njena starša. Ob obloženi mizi in kavici se je razvil živahen klepet. Zopet se nam je pridružil g.Mišo s čebeljim satom polnim medu. Predstavil nam je delo čebel in čebeljih izdelkov, saj je velik ljubitelj teh delovnih žuželk.V meni pa je odprl lepe spo mine na mojo mladost in pokojnega očeta, ki je bil vnet čebelar. Spomnila sem se tudi naših prazničnih dni - točenja medu in mo- jega prvega 'čik gumija' (žvečenje pobranih satnih kapic,ki so bile prepojene z medom)
Hvala vsem za prelep dan,zlasti pa Gordani za 'na zunaj in znotraj' sončen dan.

Katja M.

Na prijazno povabilo urednika revije Prijatelj, Romana Travarja,smo se letos spet srečali na duhovnih vajah na Zaplani, od 22. do 24. maja 2009, da bi preživeli konec tedna v druženju, premišljevanju in pogovoru ob temi 'Cerkev kot ladja na morju sveta'.Go- vori so bili razdeljeni v štiri tematske sklope Po govorih smo se pogovarjali v skupinah ali pa osebno premišljevali.
Ladja krščanstva ali Cerkev pluje že dolgo in na njej se odvijajo mnoge stvari, ki so življenjsko poučne, le da se nas bolj malo 'primejo'.
Vsak človek ima svojo lastno izkušnjo,ki jo lahko deli z drugimi. Po zaključku duhovnih vaj sem se globoko zamislil nad zgodovino človeštva,v katero je vključena tudi Kato- liška Cerkev, ki je vidna ustanova Jezusa Kristusa.
Moja pričakovanja na letošnjem duhovnem vikendu niso bila kaj posebnega, čeprav se z ljudmi zelo rad srečujem in sem vedno ve sel,če zvem kaj novega.Tema duhovnih vaj mi je 'dala' kar dovolj misli za meditacijo. Jezus, kot ustanovitelj Cerkve, je naš ka- pitan na ladji, ki je hkrati tudi naš notranji kapitan. Krmilo na ladji je kot vest, ki nas vodi v življenju po pravi poti. Oblikuje jo družina, verouk, pa tudi družbeno okolje. Kompas je Sveto pismo, ki nas umerja po pravi življenjski poti.
Na tej poti skozi življenje naletimo tudi na ovire,kot so čeri, veter, valovi... To je zlo, ki ga srečujemo in nas vodi v greh.Tako je naša življenjska ladja v nevarnosti, da se raztrešči in se potopi. Vendar je na tej la- dji tudi servis,pravimo mu zakrament svete spovedi,ki človeku daje varnost in življenj- sko tolažbo.
Zelo pomemben je tudi pogovor s kapitanom ki je molitev, ta je lahko tudi preprosta in spontana.Ko sem z Njim v 'stiku' po molitvi imam občutek, da je ob meni. Molitev in življenje sta globoko povezana, čeprav le redki to udejanjajo.
Še veliko drugih spodbudnih misli smo slišali na teh duhovnih vajah, saj je naša ladja varno plula in prispela na cilj - na obrežje večnega življenja.

Branko Merše
foto: Tone Planinšek in Roman Travar,C.M.

Srečanje KBBI v Celju

V soboto, 13.junija 2009, nas je Lojze Čokl povabil na srečanje Krščanskega bratstva pri Sv. Jožefu nad Celjem. Zbrani smo se udeležili sv.maše v župnijski cerkvi, ki jo je daroval g. Jožef Kužnik, generalni vikar in kancler škofije Celje, ki je tudi sam invalid.
Po maši smo si ogledali okolico Celja, saj je lep razgled z Jožefovega hriba. Občudovali pa smo tudi zunanje stene doma starejših občanov, ki je v neposredni bližini cerkve Sv. Jožefa.
Nato smo se zbrali v krogu in g. Jožef nam je predstavil delovanje celjske škofije, ki jo je papež ustanovil leta 2006. Sledilo je ko- silo,tega je finančno pokrila Škofijska Kari- tas Celje. Po kosilu pa je bil sproščen po- govor.
Po lepo preživetem dopoldnevu smo se s kombijem Krščanskega bratstva vrnili na svoje domove.
Hvala šoferju Zlatku in njegovemu sodelav- cu, da smo srečno prispeli domov. Želimo si še podobnih srečanj.

Jožica Romih

Prvič v Podutiku

V petek, 12. junija smo se odpeljali v Podutik. Ko smo se vsi zbrali v učilnici, nas je pozdravila Ljubica,vodja ljubljanske sku- pine KBBI. Ker sva med njimi bila dva nova člana, Matej in jaz,sva se morala predsta- viti. Tudi drugi so se na kratko predstavili, Ljubica pa je povedala, kako potekajo sre- čanja.
Za domačo nalogo smo morali pripraviti vsaj dva pregovora ali poiskati kratko zgo- dbo.Tokrat nismo medse povabili gostjo ali gosta, zato smo se igrali s penasto žogo. Sledila je zakuska. Srečanje smo končali s sveto mašo, ob 7. uri. Med mašo je Jerko pel psalm.Po maši smo se poslovili in veseli odšli vsak na svoj dom.
V skupino sta me povabila Urban in Bošt- jan.Vsi so me lepo sprejeli in so bili z mano zadovoljni. Hvala vsem za lepo doživetje.

Ana Kopač
foto: Roman Travar, C.M.

BIO srečanje na Brezjah

Na praznik Srca Marijinega, 20.junija je bilo na Brezjah že 41.narodno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih (BIO).Na njihovo pobudo je začela z romanji revija Ognjišče z glavnim urednikom, Francetom Boletom.V prvih letih so za prevoz in stre- žbo poskrbeli prostovoljci. Kasneje so se pridružili župniki,ki so organizirali avtobusni prevoz in zraven povabili še starejše žup- ljane.
Prva romanja so bila manjša, svete maše pa v baziliki. Že po nekaj letih je cerkev postala premajhna,zato so sveto mašo da rovali zunaj. Običajno je tudi vreme služilo, ali pa je bilo dežja le za 'žegen', za ohladi- tev. Letos je bilo drugače, saj je deževalo že od zgodnjih jutranjih ur in ni prenehalo.
Ni ovir,sem si dejal,čeprav bo romanje na- porno,se oblekel vremenu primerno,vzel fo tografsko opremo ter se odpeljal na Brezje Ob prihodu mi je turistično društvo Brezje hotelo zaračunati parkirnino kljub invalidski karti. Samo na ta dan je takšna praksa, so mi zatrjevali, sicer ne. Zanimivo, mar ne! Včasih je bilo parkiranje brezplačno tudi za tiste,ki so pripeljali invalida. Zdaj pa smo v času 'turbo' liberalnega kapitalizma. Parki- ral sem na razmočenem travniku in pazil, da ne bi zagazil v blato.Pripravil sem se na fotografiranje v dežju z dežnikom. Pomoč- niki in redarji so bili kljub dežni zaščiti pre- močeni, vendar zelo ustrežljivi, še zlasti skavti, ki so najbrž že vajeni dežja.
Ko sem že nekaj časa spremljal dogajanje zunaj, se mi je približala mlada deklica, ki me je prepoznala in sva se poznala le preko medmrežja. Spremljala je romarje iz svoje župnije. Rada pomaga, mi je zaupala. Stoli pred baziliko so ostali prazni,zato sem mo- ral v cerkev,ki je bila nabito polna.Z veliko težavo mi je uspelo skozi zakristijo. Majh- nost je včasih tudi prednost. Vse razpolož ljive samostanske prostore, ki so bili ozvo- čeni, so zasedli romarji. Brezjanski patri so pa res velikodušni. Menda so bili nekateri celo v klavzuri. Za zadnje je vseeno zmanj kalo pokritega prostora, tako da so mašo spremljali preko radia Ognjišče kar na avto busu. Ko sem prišel v cerkev, sem se pri- družil s.Aleši na prižnici,od kjer sem s foto aparatom beležil dogajanje.
Gvardijan, p.Silvin Kranjc je pozdravil roma rje. Ob somaševanju tridesetih duhovnikov je sv. mašo daroval mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, ki je v pridigi predstavil usmiljenega Samarijana. Sledilo je mazilje- nje. Popoldne pa še litanije. Hvala Mariji za podeljene milosti vsem vztrajnim, ki jih dež ni odvrnil.

tekst in foto: Tone Planinšek

Farni dan na Zaplani

21.junij 2009.Prvi poletni dan se je kljub nekaj dni trajajočemu deževnemu in hladnemu vremenu prebudil v jasno in sončno nedeljsko jutro. In vsem razveselil srca,ki smo pripravljali farni dan na Zaplani Gospod je zares VELIK.
Zbrani v božjem hramu ob Gospodovem ol- tarju smo s sveto mašo, ki sta jo darovala g. Blaž Gregorc, župnik in duhovni asistent Bratstva, g. Roman Travar, začeli slavje farnega dne. Bogoslužje so člani Bratstva in zaplaninski farani še dodatno obogatili z uvodnimi mislimi, prošnjami, zahvalami in ubranim petjem. Po maši smo se preselili v Dom Bratstva. Nekateri v dvorano, kjer je potekal kulturni program, manjšina pa na 'svoje položaje'-v kuhinjo in za točilni pult.
Kulturni program,na katerem zaradi 'zadol- žitve' nisem bila navzoča, je bil po odzivih tistih, ki so se ga udeležili, bogat, ker so ga obogatile recitacije članov Bratstva in prisrčen, ker so zaplaninski veroučenci s petjem in zaigranim skečem poskrbeli, da je tudi smeh dobil svoje mesto.
Po končanem kulturnem programu je bilo 'pri šanku' vse nared, da se okrepčamo tu- di s hrano in pijačo. Še dodatno pa smo se podkrepili s slastnimi dobrotami,ki so jih na pekle zaplaninske gospodinje.
Seveda brez 'muzike' na tak dan ne gre,za to je bilo poskrbljeno tudi za vse tiste, ki jo radi poslušajo, pa tudi za tiste, ki so se opogumili in nabrusili pete. Ob vsem tem dogajanju je potekal bogat srečelov.Bogat zato,ker smo imeli mnogo bogatih donator- jev po srcu, bogat pa tudi po drugi plati, saj so bili 'bogati po srcu' udeleženci farne ga dne, ki so v zelo kratkem času pokupili vse srečke in s tem darovali za 'žive ope- ke' Bratstva. Iskreni Bog lonaj vsem daro- valcem.
Ta dan pa je bil poseben še iz dveh razlo- gov.Imeli smo čast v svoji sredi gostiti naše rojake iz Kanade, iz župnije, kjer je sedem let služboval duhovni asistent Bratstva, g. Roman Travar. Drugič zato,ker je ravno ta dan rojstni dan praznovala naša Polona, duša in srce Doma Bratstva na Zaplani. Polona si ni 'zaslužila' le voščila in darilca, marveč tudi ples s Tonetom, 'šefom' Brat- stva, ki jo je na plesišču pošteno zavrtel. Ni kaj! Polona in Tone sta se več kot dobro odrezala in 'dokazala',da sta dobra plesalca
V popoldanskem delu je sočasno z dogaja- njem na 'glavnem odru' potekala predsta- vitev dogodkov,ki so v zadnjem letu pote- kali v Domu Bratstva na Zaplani.
Nezavedajoč se, kako čas hitro teče, je že 'odbila' ura, ko smo čudovit dan sklenili z litanijami v farni cerkvi. Po njih se je pri- družila še ga. Angela Medved, invalidka, ki nas je - vse tiste, ki smo jo prvič srečali, pa tudi tiste, ki jo že poznajo, navdušila s priučenimi spretnostmi. Navdušila nas ni samo zato, ker nam je pokazala, da lahko le s pomočjo nog (rok ne more uporabljati) samostojno živi.Z nogami plete, slika,veze, se še vedno češe kljub zavidljivim letom... in seveda opravlja dnevna opravila od ku- hanja naprej.Navdušila nas je zlasti z voljo in optimizmom, ki sta nam - 'zdravim' lahko v resen razmislek, pa tudi s svojevrstnim, iskrivim in prisrčnim humorjem,ki nas je po- šteno nasmejal.
Zame je bil letošnji farni dan na Zaplani prvi - prvi, ker sem ga prvič preživela s člani Bratstva in prvi tudi zato, ker sem ga prvič preživela kot 'Zaplaninka' (sicer pri- seljena) in kot faranka. Strnem ga lahko v en stavek: "Tako kot doživljam, da smo v Kristusu vsi bratje in sestre eno z Njim in med seboj, tako sem doživela, da so Za- planinci eno s člani Bratstva in so sprejeli drug drugega tako kot Kristus sprejema nas."
Iskreni Bog lonaj vsem,ki ste kakorkoli pri- pomogli, da je bil dan tako poln, tako lep, vsem nam v veselje in v slavo Gospodu, ki nas povezuje na tisočere načine.

Marjana Jager
foto: Tone Planinšek

Bratstvo na novi maši, kijevski čas, ukrajinščina in luknje

Tako lahko začnemo s pri- povedovanjem o našem potovanju v Ukrajino, na zakrpatsko stran države. Jaz, Ana Kneževič, Katja Miklič, Tone Planinšek, duhovni pomočnik Bratstva,Roman Travar in prijatelj Jani Strah smo se 27. junija ob 4h ponoči odpravili proti Ukrajini. Vozili smo se štirinajst ur in doživeli veliko lepega.Šli smo na novo mašo našega prijatelja Kolja (Mikola) Dobre, ki je bil leta 2006 za leto dni pri lazaristih v Lju- bljani, kjer je spoznal Krščansko Bratstvo bolnikov in invalidov in v njem pomagal.
Na novo mašo smo bili povabljeni kot pred stavniki Bratstva in dovolite mi, da strnem te tri dni v nekakšen kronološki pregled do gajanja.Brez balasta.S slikami si boste tako ustvarili zgodbo,ki smo jo doživeli,hkrati pa izvedeli nekaj več o dobrosrčnih osebah, ki so nas sprejele.
Vožnja je potekala normalno..., če se za- radi: "Gremo kar skozi mesto, ker je tako lepo" ne bi za eno uro izgubili v Budimpešti Smeha je bilo predvsem na račun naviga- cijske naprave, ki je za nami izgubila vsako sled. Peljali smo se po cesti, ki ne obstaja in iz tega razpredali nekaj filozofskih misli.
Ustavimo se kar na parkirišču, da pojemo kosilo. Ob tem sem pomislila, da bi mi ob takem prizoru pripomnili: "Glej jih,Madžare" Najbrž so oni rekli: "Glej jih, Slovence..."
Meja z Ukrajino. Odpiranje potnih listov in javljanje na poziv.Ana mora dati očala dol, ker jih na sliki nima. Jaz imam daljše lase. Voznik ven in noter. Formularji. Popravki napisanega. Nekje manjka to,drugje drugo. Čakanje v napačni vrsti in znova nasmeški proti carinikom, policajem, razlaganje, za- kaj sploh gremo v Ukrajino (mislim, da smo se takrat začeli to spraševati tudi sami), kdaj se vračamo. Preverjanje prtljage (hva la Bogu nam je ni bilo potrebno razložiti s kombija, kakor vsem ostalim pred in za na- mi).
Prešli smo mejo.Po dveh urah birokracije in skorajšnjega vročinskega šoka smo objeli Koljo, ki nas je prišel čakat na mejo. Pre- srečni, da smo skupaj.
Gremo proti Dovgem,rojstnemu kraju Kolje. Čakajo nas še tri ure vožnje.Zadnjih 30 ki- lometrov pa takih,kot jih pri nas ne doživiš Cesta je luknja pri luknji. Jaz na navadnem vozičku,v nenehnem poskakovanju, zraven pa petje pesmice:"Siva pot,vodi me,kamor hoče srce,v Ukrajino, kjer so ceste luknja- ste, vodi me..." Pomislim, da bi kdo drug iz Bratstva ne zmogel te vožnje. Zahvalim se Bogu, da je vse lepo predvidel.
Ob cesti nizke, majhne hiše, z veliko orna- menti in obvezno okrašenimi pročelji. Njih okolica se zdi neobdelana,kot da bi dal maj hno vilo na sredino travnika in pustil, da je čas njen vrtnar. Koze, krave, ljudje, ki o- pazujejo cesto in vozila (sprva nismo imeli ideje, da je kombi redko vozilo).
Vas Dovge. Zvečer,ob našem prihodu ima- mo najprej sv. mašo, ki jo daruje Roman. Nato spoznamo nekaj domačinov in doma- čih duhovnikov. Cerkev je moderna, a pre- prosta. Arhitekt je mojstrsko naredil okna, ki usmerjajo svetlobo na glavno sliko nad oltarjem. Preprosta okrasitev za slavje.
Odhod do družine, ki nas bo gostila. Oče Miša, mama Duška in babka. Gostoljubni brez meja.On zdravnik,ona zdravnica.Hčeri ki sta v tujini, zdravnici. Plača pa 150 eu- rov na mesec. Ja, prav ste prebrali. In ja, tudi mi nismo mogli verjeti.
"Kdaj se dobimo jutri?" "Ob 9h." Vstanemo in se odpravimo proti cerkvi. Center mesta je makadamsko polje luž in obcestnih pro- dajalcev, ki ponujajo zelenjavo.
Katoliška cerkev je levo od grko-katoliške, na njeni desni pa še pravoslavna. Vse v sožitju. Spomnim se slovenske realnosti pri graditvi džamije. Okoli 3/4 prebivalstva je pravoslavne vere. Pridemo in čakamo. Ura je 9:15,a nikjer nikogar. Čudno. Počasi pri- dejo duhovniki in mi verjamemo, da se pač zamuja. Ko vprašam po uri, mi povedo, da je komaj 8:30. "Prosim?" Na meji nam je punca iz Kijeva, ki se je vozila z nami, po- vedala,da moramo prestaviti kazalce!? Ha, seveda..., če si v Kijevu! V Dovgeh pa ne. Tu imajo srednje evropskega. In čez nekaj minut izvemo,da imajo tudi svojega - dov- gaški čas.Torej si vedno povedo uro neka- ko takole: "Ob 9h po kijevskem." Od tega trenutka dalje nam čas ne pomeni ničesar več.
Bližnjega domačina vprašam:"A pride veliko ljudi?" "Veliko." "Ja, koliko hiš pa je v vasi Dovge?" me zanima. Odgovori mi: "Dva ti- soč." Začudena mu odvrnem: "Ne,ne, ver- jetno niste razumeli. Sprašujem, koliko hiš je tu, v Dovgeh?" "Dva tisoč in deset tisoč prebivalcev," mi potrdi. "Kaj?! Hiše, ki smo jih videli, spominjajo na strnjene Braslovče O.k., zdaj res ne vem, ali smo v vasi ali mestu."
Ob 10h po kijevskem času se zbere množi- ca. Vsi so lepo oblečeni. Punce v visokih petah so na terenu domače kot ribe v vodi Neverjetno. Vse je blatno, a za čuda se nihče ne umaže.Niti malo.Pred cerkvijo po- klepetamo tudi s slovenskim misijonarjem, lazaristom, Tomažem Mavričem, ki je prišel iz Kijeva in ima največje zasluge, da se v Bratstvu vozimo s kombijem.
V sprevodu gremo do Koljeve domače hiše Tam je na dvorišču velik venec iz rož, ok- rog njega prepevajo deklice v belih oble- kah. Kolja pride iz hiše, sprejme blagoslov svojega botra in botre (saj nima več živih staršev) ter ob petju in kakšni preliti solzi zbranih stopi na sredino venca. Deklice dvignejo cvetni venec in vsi ga v procesiji pospremimo do župnijske cerkve.
Prične se sv. maša in čeprav ne razumemo pridige, smo veseli, saj ostali jokajo od ve- selja. Vse je tako lepo, Kolja,njegovi prija- telji, ljudje... Resnično, vsi smo veseli tega dogodka.
Za domačine smo 'atrakcija'.Vsi se nam na smihajo in čestitajo,da smo prišli tako daleč Razumem njihovo začudenje, saj med njimi ni nobenega invalida.Ko sva se s Koljo po- govarjala o tem, mi je ob obisku v Sloveniji pripovedoval o njihovem zdravstvu. Jasno mi je,da sem povabljena,da mu jaz predam rožni venec kot darilo ob koncu maše.Sem pač edina na vozičku in prav je, da s temi dejanji povemo našo zgodbo, da živimo in da nam je Bog dal križ zato, da drugim vli- vamo upanje.
Darilo je delo rok naših članic (zahvala Ani- ci in Miri). Zaželimo mu,da bo,kakor je tudi znak Krščanskega bratstva bolnikov in in- validov, zmogel ob Božjem blagoslovu v svojih rokah prenašati srce in blažiti vbode vrtnic vsem potrebnim.
Svečanost gre h koncu. Kolja podeli novo- mašni blagoslov in ponosni smo, ko ga gle- damo pred oltarjem.
Po maši gremo na kosilo. Restavracija je v stavbi, ki ima spodaj zapuščeno skladišče, v prvem nadstropju pa urejeno jedilnico. Pozlate vsepovsod. Okoli dvajset stopnic zmoremo v družbi Koljevih sobratov,ki zna- jo vse jezike sveta: slovaško, ukrajinsko, rusko, poljsko, madžarsko, angleško, fran- cosko, špansko in italijansko. Žal,domačini ne.
Na mizi je vsega.In to hkrati.Sadje, pijača, sladice, meso, narezek, omake, zelenjava, solate, juha,kruh. Hrana je okusna. Pijemo liker, pričakovano sladek. Pijemo zelo malo grenko pivo.Pijemo vino-spet sladko.Neha- mo piti,saj postajamo žejni. Običajna voda ne obstaja. Vse je gazirano. Pri naših gos- titeljih kasneje prosimo vodo iz pipe.
Slavje gre h koncu. Posedemo se v krog in pridružijo se nam domačina in duhovnik s Slovaške. Le-ta v šali izusti stavek,ob ka- terem se vsi smejimo: "Pri nas smo štirje bratje, od tega je eden normalen. Ta je poročen. Drugi pa smo duhovniki: eden je škofijski (domači župnik), eden Redempto- rist in jaz sem jezuit."
Viktor, ki je organist in je po poklicu eko- nomist, je brezposeln, saj je brezposelnost visoka.Želi se naučiti nekaj slovenskih be- sed. Odlično mu gre.Seveda je smeha tudi ob mojem imenu, ki za njih ni ime, ampak dobesedno pomeni pomlad. Nasmejimo se do solz ob raznih stavkih,poskusih sklanja- tev in mahanju z rokami. Počasi se družba razpusti in gremo proti domu.
Na cesti ni več luž.So pa Lade. Vsepovsod same Lade. Naš kombi je izjema. Zato pri- tegne pozornost.
Na dvorišču se snidemo z gostitelji. Babka mi pove vse o vnukinjah in kako težko se preživljajo.Kot zdravnika našega Mišo seve da zanima, kakšne vrste invalidnosti imam. Ko mu povem,mi kar na dvorišču malo zma sira rame. Ob tem se smejimo do solz. Je že tako... poklicna deformacija,ki si zaslu- ži pohvale. Prisrčen je v prizadevanjih, da bi mi pomagal.
Zvečer gremo do Kolje, poklepetamo, na- zdravimo in se spominjamo časov, ko smo se spoznali.
V ponedeljek sledi zajtrk, sv. maša, druže- nje in poslavljanje. Vsi nam veselo stiskajo roke in vabijo, naj pridemo nazaj. Kosimo pri naših zdravnikih in si izročimo darila. Ob slovesu ima babka solzne oči. Tri dni Ukra- jine je spletlo zgodbo o drugačnosti krajev oseb, dogodkov, življenja...

Odpravimo se proti meji. Ana med vožnjo po luknjasti ces- ti spi. Ko pridemo na gladek asfalt, se zbudi. Šalimo se na ta račun in veseli smo, da se nam v teh dneh ni zgodilo nič nepredvidljivega. Na meji se objemamo, po slavljamo, načrtujemo vabila za prihodnost Žalostni smo,ker smo tako daleč,ker je vsa ko naše snidenje povezano z dolgotrajno organizacijo in birokracijo. Ampak vemo,da kilometri niso ovira.Zato že vzamemo v za- kup možnost,da se naslednje leto vrnemo, v Ukrajino, tja, kjer bo Kolja opravljal du- hovniško službo. Meja ni težava,saj imamo s seboj sestro iz Madžarske, ki potuje z nami do Budimpešte. Razloži,kdo smo in od kje prihajamo. Pospeši nam prehod preko meje. In po dobrih 45 minutah že lovimo evropsko-unijski signal.
V Ljubljano prispemo ob 3h zjutraj. Utruje- ni,a veseli. Ko se zbudim, ne morem nehat mislit na dogodke. Spet sem tako daleč, vendar še bližje Kolji. Spoznala sem delček tistega, o čemer mi je govoril v poletnih večerih na terasi v Ljubljani.
Upam,da sem vam vsaj malce približala na še potovanje in novo mašo ter navade v Ukrajini. Posredujem vam tudi prisrčne po- zdrave in blagoslove novomašnika Kolja, ki je v enem letu bivanja v Ljubljani kar dobro spoznal življenje v Bratstvu in postal naš prijatelj.

Vesna Grbec
foto: Tone Planinšek

Pomlajena Zaplana

Na povabilo Polone, Andreje in Gordane smo se mladi po srcu in letih s štirikolesno pomočjo, ki jo vedno vodijo dve zlati roki pomočnikov, in z dodatkom Božje odšli na Zaplano.
Tam gori v mirnem objemu narave,kjer nam je še Bog bliže, smo se od 26. do 28.junija zbrali z namenom,da se še tesneje poveže mo med seboj in z mladostjo članov KBBI, ki kar lepo cveti. Da pa bo cvetenje bujno in se bo zdravo razvijalo, je prav, da smo spoznali, nekateri pa obnovili statut, pra- vila Bratstva. Za to je poskrbela Darinka.
Med nami smo imeli tudi nekaj novih obra- zov. Da je bilo vse skupaj lažje, spontano in pristno, smo se povezovali v krogu pri- jateljstva, družine, medsebojne ljubezni, molitve ter pomoči.
Najbolj prijetno, živahno in zabavno je bilo v kuhinji pri pripravi obrokov pod taktirko kuharja Boštjana.Povem vam,toliko prikup- nih pomočnic in pomočnikov na vozičkih in tudi brez njih,ki smo delali v kuhinji,se tudi naše mame ne bi branile.Tudi okus priprav ljenega je tako nekaj posebnega. V drugih prostorih našega domovanja ni nihče zao- stajal v marljivosti in pridnosti pri pripravi veselega dne in večera. Saj je udeleženka Andreja praznovala rojstni dan.
Tako smo imeli priložnost odkriti in spoznati raznovrstnost naših talentov v petju kara- ok. Izrečenih je bilo na tisoče lepih besed in želja. Ja, v enem vikendu se jih nabere res veliko.
Tudi na drobne pozornosti, ples ob harmo- niki, sprehod,telovadbo in sveto mašo nis- mo pozabili. Posebnost med nami pa je bila ta, da se imamo med seboj zelo radi, kar ni čudno za mladost,kjer se ne oziramo na svoja leta. Pomembno nam je le,da smo in da nas sprejemate sredi tega sveta.
Torej velja povabilo: pridite in poglejte! Ob tem pa še iskrena hvala mnogim za pomoč s prošnjo: Gospod Bog, pošlji nam zvestih in močnih sodelavcev v vsa gibanja, ki jih premore Cerkev na Slovenskem.

Nives Fabčič

Na torti sem upihnila 26 svečk

V petek zvečer smo se zbrali na vikendu mladih. To je bil zame najlepši vikend, pravi praznik, saj sem v tem času praznovala svoj rojstni dan.
Prijatelji so mi pripravili praznovanje, ki se ga bom vedno spominjala. Celo karaoke so izvedli, tako da mi je vsak, kdor je želel, zapel svojo pesem za voščilo.
Na torti sem upihnila 26 svečk. Zelo sem bila vesela in veliko mi je pomenilo, da je bila z menoj tudi moja prijateljica Nataša. Tako je spoznala prijatelje iz Bratstva, s katerimi se rada družim in mi veliko pome- nijo. Zato upam, da bomo tako lepo skupaj praznovali še v prihodnje. Vsem hvaležna,

Andreja Golob

Nepozabni dan naše Andreje nam bo ostal v spominu, saj smo se resnično vsi skupaj trudili, pustili pečat v njenem srcu in si za- želeli ponovnega snidenja.
Misel:v pesmi je ljubezen in ljubezen je bila med nami.

Nataša Polanec
foto: Lojze Vetrih

Okrogla obletnica na Zaplani

Polni zaupanja smo se odpeljali na Zaplano Posedli smo se pod lipo in zapeli pesem Ma rija, bodi nam pozdravljena...
Duhovni pomočnik Roman, voditelj Tone in Katja so nam na kratko in slikovito poročali o obisku nove maše,ki jo je pel Nikola Dobra - Kolja, lazarist in dober prijatelj bolnih ter invalidnih iz Ukrajine.
Duhovno misel je razvil naš duhovnik Roman Spregovoril je o dveh velikih slovanskih - lahko rečemo tudi slovenskih svetnikih,sve tih bratih Cirilu in Metodu iz Soluna v Grčiji
Živela sta v 9. stoletju. Bila sta zelo izo- bražena.Dobro sta poznala slovanski jezik, saj so v okolici Soluna prebivali Slovani. Zato ju je cesar najprej poslal v pokrajine ob Črnem morju in kasneje na prošnjo mo- ravskega kneza Rastislava na Moravsko (današnja Češka) ter v Panonijo (vzhodna Avstrija in zahodna Madžarska, kjer so ži- veli predniki Slovencev).
Imenujemo ju tudi apostola Slovanov, saj sta bila utemeljitelja (staro) slovanskega bogoslužja. Konstantin je razvil posebno slovansko pisavo, glagolico in začel pre- vajati evangelij in bogoslužne knjige v slo- vanski jezik.
Na povabilo papeža Nikolaja I. sta misijo- narja potovala v Rim skozi naše kraje in se spotoma ustavila pri panonskih Slovencih ter njihovem knezu Koclju. V Rimu sta bila zelo slovesno sprejeta.Papež je blagoslovil slovanske bogoslužne knjige in jih položil na oltar v baziliki Marije Snežne.
Konstantin je v Rimu postal menih z ime- nom Ciril. Kmalu zatem je zbolel in umrl ter bil pokopan v cerkvi sv. Klementa, v Rimu. Metod se je z novoposvečenimi duhovniki vrnil v Panonijo, uredil s Kocljem cerkvene zadeve in se spet vrnil v Rim. Papež ga je posvetil v nadškofa in poslal nazaj na Mo- ravsko,kjer je v Velehradu umrl. Leta 1980 sta sv. Ciril in Metod postala sozavetnika Evrope.
Po angelovem češčenju in kratkem odmoru smo se zbrali k sv.maši na prostem.Za ne- katere je to bilo posebno doživetje. Sledilo je kosilo in odmor,ko se nas je nekaj odpra vilo proti razglednemu stolpu.
Po odmoru pa smo se zopet zbrali. Pod lipo zeleno (so) trobente in gosli, in cimbale pele. Zlatko je namreč raztegnil 'meh' na čast Cirilu Boštaju ob njegovem godovnem dnevu in ob njegovi 60-ti okrogli obletnici Nato se je še Ciril pridružil Zlat- ku in s piskanjem na lipov list popestril glasove harmonike. Mi pa smo veselo plesali - tudi na vozičkih, peli in se veselili...
Hvaležni smo gospodinjam in vsem, ki so nam ves dan stregli. Zahvala tudi obema organizatorkama, Katji in Mariji ter našemu duhovniku Romanu.

Doroteja Lampič
foto: Tone Planinšek

IN GLEJTE, ŽIVI - NAŠ DOM BRATSTVA NA ZAPLANI

V teh poletnih mesecih,ko je vreme bolj ali pa včasih tudi manj naklonjeno, se radi zbi ramo v našem domu na Zaplani. V Prijate- lju lahko preberete o vseh naših srečanjih, ki smo jih v zadnjih dveh mesecih doživeli v Domu - ali bolje rečeno v okolici Doma, saj prelepa narava kar vabi v svoje kralje- stvo pod sonce ali pa v senco, kadar je sonce neizprosno vroče.
Rad bi omenil,da se je kar nekaj naših pri- jateljev zanimalo za možnost obiska 'naše Zaplane',vendar nimajo denarja za bivanje, včasih pa še za prevoz ne. Zato je sklad 'žive opeke' dobrodošel, da pokrije nastale stroške. Iskrena hvala vsem, ki ste že pri- spevali svoj dar za življenje v našem Domu na Zaplani. Do sedaj smo prejeli darove za 66 in pol 'živih opek'. Hvala tudi vsem, ki boste še darovali!
Če ste pripravljeni prispevati 'živo opeko' za življenje v Domu Bratstva, potem vas povabimo k darovanju 20 evrov za eno 'živo opeko'. Dar lahko nakažete s polož- nico, na katero kot prejemnika napišete:

Če pa se težko znajdete v številkah bančne ga računa,potem pokličite voditeljico Doma Bratstva na Zaplani, tel: 031-384-324, da vam pošljejo položnico,na katero sami na pišete le višino svojega daru. Na isto tele- fonsko številko lahko pokličete tudi,če vas zanima karkoli o našem Domu, če bi ga že- leli obiskati ali v njem preživeti nekaj dni. Dobrodošli!
Že vnaprej hvala vsem,ki se boste našemu povabilu k daru za 'živo opeko' odzvali!

R.T.

Moje srečanje s krščanstvom

Moj pradedek po materini strani je bil nada rjen otrok in je bil že s svojimi štirinajstimi leti zaposlen kot organist v župniji Ljubljana -Rudnik,kjer delujejo salezijanci.Kasneje se je poročil in si ustvaril veliko družino. Moja babica (ena od hčera) se je poročila in je ostala doma v župnišču. Kmalu se je rodila tudi moja mati, ki pa se je tudi poročila in je skupaj z mojim očetom ostala nekaj ča- sa v istem župnišču.
Ko sem dopolnil štiri leta in pol,moja sestra pa skoraj tri leta,smo se po dogovoru s sa lezijanci z mamo in s sestro preselili na Vič oče pa je ostal sam v tistem stanovanju.
Krščen sem bil kmalu po rojstvu, vendar sem potem opustil aktivno vero.
Pred približno dvema letoma pa mi je neki znanec dal jubilejni medaljon svetega Bene dikta oziroma srebrno svetinjo sv.Benedikta In takrat se je moja krščanska pot začela zares,pa čeprav se mi o tem še ni kaj dosti sanjalo. Nekaj malega o tej svetinjici mi je povedal znanec sam, potem pa sem nekaj dni še sam ugotavljal pomen te svetinjice. S tem znancem sva se kasneje še večkrat srečevala v bližnjem lokalu, on na sadnem soku, jaz pa na kavici.
Ob enem takšnem srečanju v tem lokalu se je dogodilo nekaj čudnega. Ko sva se od- pravljala, sem čutil, da se pripravlja nekaj hudega. Znancu sem hotel dopovedati,naj se takoj usede nazaj, da gre 'ta čudna stvar' mimo. On,ki ni ničesar slutil,me je na glas ogovoril in takrat je 'ta čudna stvar' v podobi tri metrskega kosmatinca želela na vsak način v lokal. V mislih sem ji ukazal, naj se spravi ven,ker nima tukaj kaj iskati. Upirala se je, vendar sem jo v mislih pahnil ven, tako da je omahnila vznak in padla na hrbet, pri tem pa je z desno roko nehote udarila po steklenih vratih,ki so bila za ma- no, in jih razbila. Močno je počilo in nata- karica je prestrašena pogledala v naju, če sva midva kaj ušpičila.
Nisem želel natakarici povedati, kaj se je zgodilo, saj je bila že dovolj prestrašena. Z znancem sva šla pogledat okrog lokala, če bi kaj priletelo v vrata. Ker nisva našla ničesar,se je natakarica še sama prepričala Nato je poklicala šefa in povedala sva mu, da je kar naenkrat nekaj počilo in vrata so se razbila, materialnega vzroka za poškod- bo vrat pa ni.
Kasneje sem spoznal, da nas je hotel hudi duh napasti, vendar mi je sv. Benedikt po svetinjici dal moč,da sem ga odgnal! Kmalu zatem sem si kupil knjižico Sveti Benedikt pomaga, v kateri je opisana razlaga sveti- njice in pomen, zakaj jo nosimo in knjižico Pravilo sv. Benedikta, ki opisuje karizmo, delo in življenje benediktinskega reda ter kip sv. Benedikta.
Nato sem z mesecem oktobrom začel obis- kovati katehumensko skupino v domači žu- pniji za pripravo odraslih na prejem zakra- menta svete birme in sem po dveh letih priprave prejel sveto birmo, ki nam jo je 1. junija letos podelil generalni vikar ljubljan- ske nadškofije msgr. Janez Oberstar.
Še preden mi je omenjeni znanec podaril svetinjico sv. Benedikta, sem si kupil kipca Srca Jezusovega in Srca Marijinega, h ka- terima se pogosto zatekajo tudi častilci sv.

Benedikta. To sem izvedel šele kasneje,ob prebiranju omenjene knjižice.Oba kipca sta mi zelo pri srcu in kadar ju pogledam, se vedno spomnim na navodilo iz Svetega pis ma,da moramo sebe in svoje bližnje ljubiti, kakor nas je Jezus ljubil.
Nekaj mesecev preden sem si kupil kipec sv.Benedikta,pa sem si kupil tudi kipec sv. Marte. V Svetem pismu beremo, da se je Jezus nekoč ustavil pri Mariji in Marti. Ma- rija je takoj prisedla k Jezusu in ga začela poslušati ter se pogovarjati z Njim, Marta pa je hitela s postrežbo gostom in z dru- gimi gospodinjskimi opravili. Pritožila se je Jezusu nad svojo sestro, ki ji ni pomagala pri strežbi, vendar jo je Jezus opozoril, da se preveč ukvarja z gospodinjskimi deli in da si je Marija izbrala boljši del, ki ji ne bo nikoli odvzet. Danes je sv.Marta znana kot zavetnica gospodinj.
K sv. Marti se zatekam in se ji priporočam takrat, ko moram pripraviti kakšen obed. Prosim jo, naj mi pomaga skuhati dober o- bed, ki bo pripravljen z ljubeznijo in s spo- štovanjem do hrane, ki nam jo daje dobri Bog. Tako pripravljena hrana bolj tekne in je okusnejša.
Kasneje sem si kupil še kipec Device Marije kraljice miru, ki mi, kadar jo pogledam in se z molitvijo k njej obrnem po pomoč, izprosi tistega duševnega in duhovnega miru, ki ga edino Jezus more dati.
Pogosto pa se zatekam tudi k Lurški Mariji, saj imam zdravstvene težave z astmo, ki jo imam, od kar vem zase, od nedavnega pa tudi blago depresijo. Že dobrih sedem let pa imam zaradi astme in z njo poveza- nih zdravstvenih omejitev status invalida tretje kategorije.Tako mi prošnje in molitve k Lurški Materi Božji pomagajo prebroditi te in druge zdravstvene težave.
V svoji zbirki pa imam še veliko drugih sve- tih podob, ki mi pomagajo, da moja vera in duhovno življenje ne omagata, saj ob po- gledu nanje in ob njihovih priprošnjah pre- magujem duhovne in telesne pomanjkljivo- sti. Bog z vami vsemi!

Edvard Kocjančič

P.S.: Če se kdo želi srečati ali pogovoriti z menoj, naj se javi v uredništvu Prijatelja, kjer vam bodo dali moj naslov.

Bog te živi, Anica!

Če bi si rad popestril in obo- gatil enolični vsakdan, skoraj gotovo najdeš razlog za pra- znovanje. Če ne drugo, lahko povabiš skupino prijateljev in stvar steče v pravo smer.
Prav to se je dogajalo 19. maja v župnišču Prečna. Šmarnice in sv. maša z ubranim petjem g.Toneta nas je pripeljala do praz- novanja okroglega jubileja naše prijateljice Anice.
Petdeset prijateljev za 50 let.Da,prav tako je bilo, čeprav vsi telesno niso bili prisotni, so bili pa prav gotovo v duhu. Zaželeli smo ji vse najboljše in srečo, ki nikoli ne mine. Naj jo prijateljstvo krepi in pomaga prebre- sti vse težave!
Klepetali smo, prepevali in se Bogu zahva- ljevali za dar življenja, ki ji ga je podaril. Veselili smo se, da lahko skupaj doživljamo Božje darove. Lepoto našega druženja je še dodatno obogatil prečudovit majski dan
Kako resnično je, kar je zapisal Thomas More: "Kako siv bi bil tek našega življenja, če bi ne bil prepleten s prijateljstvom in ljubeznijo."
Na koncu je bila izražena želja nas vseh, da ponovni 'izgovor' za naše podobno sre- čanje čim prej najdemo in ga ponovimo.

Jožica Ameršek
foto: s. Edith Metelko

Na deželi pod kozolcem

Vas Vino leži blizu Želimelj. Va- sica je obdana z vso lepoto na rave in v njej živita preprosta in dobrosrčna zakonca, Tončka in Ludvik. Veliko časa tu preživi tudi njuna vnukinja Zala, ki je z nami povezana že od malega. Želela sta, da ju nekaj prijateljev obišče na njuni domačiji. Kako ne bi izpol- nili takšne želje. Sestri Edith in Helena sta kombi in avtomobil napolnili z nami -invalidi in se skupaj odpeljali. Nekaj pa jih je pris- pelo s svojimi avtomobili.
Zbrali smo se pod - nam že znanim kozol- cem, kjer smo v prijetnem druženju in kle- petu počakali na sveto mašo. Maševal je g.Jože Štupnikar,ki je tudi sicer z nami de- lil veselje skozi vse srečanje. Pri maši smo sodelovali s prepevanjem čudovitih pesmi in se tako duhovno okrepčali.
Tončkine pridne roke pa so poskrbele za naše želodce. Kar naenkrat je zadišalo po okusni obari in segedinskem golažu. Tudi sladokusci smo prišli 'na svoj račun'. Po o- kusnem obedu je Ludvik raztegnil svoj 'meh' in naša srca so se z glasom harmonike zdru žila v prelepo slovensko pesem.
Bil je to čudovit in nepozaben dan. Še kar nekaj tednov sta moje srce napolnjevala radost in veselje ob spominu na tisto sre- čanje pod kozolcem.

Saša Rolih
foto: s. Edith Metelko

Srečanje v Gorjah

V Gorjah smo se tudi letos odločili, da na binkoštni praznik organiziramo srečanje za bolnike,invalide in ostarele. Pobudo je dala naša župnijska Karitas, župnijski pastoralni svet in članice Marijine legije.Podprl nas je tudi župnik gospod Nikolaj Štolcar. Na sre- čanje je povabil bolniškega župnika gospo- da Mira Šlibarja,ki se je povabilu ljubeznivo odzval. Bolnike,invalide in ostarele smo va bili deloma osebno in z župnikovimi pisnimi obvestili.Ponudili smo tudi pomoč in prevoz kjer je bilo potrebno.Pri tem nismo pozabili na tiste naše farane, ki preživljajo večer svojega življenja v Radovljici v Domu dr. Janka Benedika. Povabili smo jih in vprašali kdo bi se rad in mogel udeležiti srečanja. Tudi za njih smo oskrbeli prevoz in sprem- stvo.
Gospod Šlibar je pred sveto mašo spove- doval,na začetku mašne daritve pa zbrano občestvo prijazno pozdravil in nagovoril. Povedal je,da je nekaj obrazov takoj spoz- nal,ker jih je pač srečal že v bolnici v Lju- bljani. Med pridigo je pojasnil,kaj je zakra- ment bolniškega maziljenja in kdaj je primer no, da ga prejmemo. Kakor sveto obhajilo, moramo tudi ta zakrament prejeti s čisto dušo oziroma v posvečujoči milosti. Prepri- čanje, da bo bolnik, ki prejme zakrament bolniškega maziljenja umrl, je napačno in ga je treba odločno zavračati. Nasprotno, mnogokrat se bolniku zdravje vrne, vedno pa pomaga vedro prenašati trpljenje. Bre- me bolezni je lažje,če ga delijo z Jezusom, saj ga on nosi z njimi. Zelo primerno je, da zakrament bolniškega maziljenja prejmejo tudi vsi,ki so pred težjo operacijo.Neka že- na je po maši dejala: "Jaz bi ga poslušala kar ves dan!"
Gospod Šlibar in domači župnik sta po pri- digi delila zakrament bolniškega maziljenja. Po maši smo na dvorišču pred cerkvijo za vse udeležence in njihove domače pripra- vili pogostitev.Pridne gorjanske gospodinje so napekle vrsto sladic in prigrizkov, ki so jih mladi skupaj s pijačo delili in tako pris- pevali k prijetnemu in sproščenemu razpo- loženju. Druženju je botrovalo tudi lepo, a ne pretoplo vreme. Vse navzoče je razve- selila tudi otroška folklorna skupina iz Gorij ki je pod vodstvom Neže Polda in ob zvokih harmonike Tratovčevega Matija zaplesala nekaj domačih plesov. Tudi ni manjkala osemdesetletna Angela Potokarjeva s svojo harmoniko ter cerkveni pevci, ki so zapeli nekaj Marijinih in narodnih pesmi.
Srečanje je bilo res lepo in prijetno,v zado voljstvo bolnikov in ostarelih ter vseh nav- zočih. Kar brž smo se dogovorili, da bomo, če Bog da, tudi na prihodnje binkošti pri- pravili enako srečanje in spet povabili go- spoda Mira Šlibarja. Iskreno smo hvaležni njemu in vsem,ki so velikodušno sodelovali in tako polepšali ter tudi duhovno obogatili naše bolne, invalidne ter ostarele farane.

Silva Frčej

Izlet v Sečovlje

Prišel je čas,ko se je na- ša skupina iz Varstveno delovnega centra Polž v Slovenski Bistrici odpravila na še en poučen izlet.Tokrat nas je pot ponesla v sečoveljske soline.Na pot smo se odpravili polni pričakovanj in rado- vednosti. In videli smo nekaj novega. Kako pridobivajo sol na način, ki ga uporabljajo že stoletja. Ogledali smo si soline in muzej solinarstva, kjer smo pogledali film o prido- bivanju soli iz morske vode.
Ob morju nas je spremljal močan veter. Žal je odnesel kapo mojemu prijatelju. Am- pak Zoran, ki ob vsakem času in vremenu poskrbi za nas, je rešil kapo. Žal pa je ob svojem reševanju padel v kup soli in ko se je izkopal ven,je bil 'belo umazan' in verje- tno tudi zelo, zelo slan. Kapo pa je le rešil!
Sledilo je kosilo. Kot se za Primorce spo- dobi, so nam postregli z ribami. Bile so zelo okusne.
Nato nas je pot vodila proti domu. Ustavili smo se še v Portorožu in Ljubljani. Zvečer smo utrujeni in veseli prispeli v Slovensko Bistrico.
Izlet je bil poučen in prijeten. Sedaj vemo, da je sol zelo pomembna za naše telo.

Mitja Lešnik
foto: Tone Planinšek

Promocijsko glasbeni večer na dvorcu Zemono

Na dvorcu Zemono je bil 27.maja 2009 pro mocijsko glasbeni večer, ki ga je pripravil Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje invalidnih otrok Janko Premrl - Vojko v Vipavi. Nastopil je njegov pevski zbor, skupaj z instrumentalno in dramsko skupino. Ob tej priložnosti so predstavili svojo novo zgoščenko. Še več, predstavili so več kot desetletno delovanje pevskega zbora, ki v taki zasedbi zaključuje obdobje skupnega poustvarjanja glasbe.
Velikokrat sem poslušala ta pevski zbor in njihovo prvo zgoščenko Škratek Dolgoušček Trinajst let sem bila v tem Zavodu, zato sem si želela iti na ta koncert, saj so peli in igrali moji bivši sošolci.
Zelo rada imam svoje prijatelje z Vipave. Po toliko letih, ki smo jih preživeli skupaj, smo bili veseli lepega srečanja. V imenu vseh mojih prijateljev,ki smo se lahko ude- ležili tega dogodka, hvala Darinki, Gordani in Zlatku, da so nam to omogočili in šli z nami.
Prijateljem z Vipave pa iskrene čestitke!

Andreja Golob

Nova maša v kapeli UKC v Ljubljani

V četrtek, 2.julija 2009 je bil velik dan za Bol- niško župnijo, bolnike in obiskovalce kapele Povišanja Svetega Križa v UKC Ljubljana. Že pol ure pred sveto mašo, ki je bila ob 19:30 uri,se je v kapeli zbralo veliko števi- lo ljudi, tako da je bila praznično ozaljšana kapela premajhna za vse obiskovalce.
Obhajali smo novo mašo,ali natančneje no- ve maše,saj so nas obiskali novomašniki iz treh slovenskih škofij: iz ljubljanske nadško fije, br.Ambrož Mušič OFM, g.Bojan Traven g.Peter Nastran, g.Matej Nastran,ki nas je po evangeliju nagovoril ter g.Aleš Pečaver, ki je vodil bogoslužje. Skupno bivanje v bogoslovju in študij na Teološki fakulteti je med seboj povezal tudi novomašnika iz ko- prske škofije, g. Nika Čuka in novomašnika iz novomeške škofije, g.Saša Kovača.
V nagovoru nam je novomašnik Matej Nas- tran osvetlil dogodek Abrahamovega daro- vanja na gori.To darovanje je lahko simbol stiske, nesreče, bolezni, trpljenja,ki ga člo vek še posebej občuti v bolnišnici.Tudi ime gore, Morija, je strašno,a ni edino, saj nosi gora tudi ime, Gospod poskrbi. In prav to nas navdaja z upanjem, da v nobeni bole- zni, preizkušnji, stiski nismo sami. Gospod namreč za nas skrbi, nas spremlja in vodi skozi življenje. Svojo ljubezen nam je izka- zal z darovanjem Jezusa Kristusa,ki je umrl zate in zame.
Po zapeti zahvalni pesmi so novomašniki podelili novomašni blagoslov,nato pa so se s kratko besedo tudi predstavili: iz katere župnije prihajajo,kako jih je vodila življenj- ska pot in kje bo njihovo nadaljnje poslan- stvo duhovnika v Cerkvi na Slovenskem.Po končani slovesnosti so nas pričakale dobro te v avli pred kapelo UKC,ki so jih pripravi- le skrbne sodelavke Bolniške župnije.
Obisk novomašnikov je zahvala za molitve in darovano trpljenje številnih bolnikov in njihovih svojcev med pripravo na duhovni- ški poklic in nenehno molitveno spremljanje duhovnikov, ki so že v 'Božjem vinogradu'.

Jožef Poje, bolnišnični kaplan

V ritmu Budimpeštanskega ciganskega simfoničnega orkestra ob l. Veronikinem večeru

Sto ciganskih violin

Skoraj šest stoletij po smrti Veronike De- seniške in s tem zaključeni največji ljube- zenski zgodbi na Slovenskem med očarljivo Veroniko in grofom Friderikom II. Celjskim smo v okviru Veronikinih večerov v tej po- letni sezoni,ki jih prireja Fit media,agencija za tržno komuniciranje, razvojne projekte, dogodke in prireditve ter založništvo,v kne žjem mestu,Celju, 25.junija 2009 prisluhni- li Budimpeštanskemu ciganskemu orkestru v dvorani Golovec.
"Sto ciganskih violin je popularno ime za največji romski simfonični orkester na svetu ki povsod navduši občinstvo in strokovne kritike.V Budapest Gypsy Symphony Orche stra je 60 violinistov,9 violistov,6 čelistov, 10 kontrabasistov,9 klarinetistov in 6 cim- balistov. Poleg čardaša in temperamentnih ciganskih skladb igrajo dela klasikov in dru žine Strauss.
Orkester je osvojil srce občinstva na turne jah po Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Danski, Fin- ski, Franciji, Italiji, Nizozemski, Portugalski, Švici,Turčiji in Japonski. Posneli so več al- bumov za glasbeno založbo Sony Classical ki je znana po tem, da izbira le najbolj ka- kovostne izvajalce," je zapisano v gradivu ob predstavitvi pravih virtuozov v dvorani Golovec.
Budimpeštanski simfonični orkester,ki ga je pozdravila in predstavila v Celju velika lju- biteljica ciganske poezije Svetlana Maka- rovič,je odprl Veronikine večere 2009. Tudi na celjsko občinstvo je nastop orkestra imel poseben učinek! Glasbeniki so oblečeni v barvita tradicionalna oblačila in so števil čno močnejši od večine klasičnih orkestrov Njihova energija in ciganski temperament navdušita vsakogar.
Orkester igra glasbo na pamet, brez not. V zaigranih skladbah se slišijo hitre spremem be v ritmu, barvi, harmoniji in stilu. S stro- kovno kritiko lahko trdimo,da so sposobno- sti neverjetnih glasbenikov v orkestru izje- mne variacije,bogate harmonije in poseben občutek za sozvočje v orkestru.Vse to ka- že,kako globoko sega njihova muzikalnost. Dobimo občutek,kot da bi poslušali sto Pa- ganinijev hkrati. Orkester izžareva energijo naroda, ki je izbral glasbo za svoj univer- zalni jezik.
Budapest Gypsy Symphony Orchestra je brez konkurence in sodi med najbolj zani- mive simfonične orkestre našega časa ter je nedvomno največji ciganski simfonični orkester na svetu.

mag. Karolina Godina, dr. med.

Srebrni obletnici

Agencija Zenit je 18. junija letos objavila dve pomembni obletnici za področje pas- torale zdravja.
25 let je minilo od izida apostolskega pisma O odrešenjskem trpljenju (Salvifici Doloris) in od ustanovitve Papeškega sveta za pa- storalo zdravja.
Ta dva pomembna dogodka naj bi zazna- movala tudi prihodnji svetovni dan bolnikov 2010, je poudaril novi predsednik Papeš- kega sveta za pastoralo zdravja nadškof Zimowski. Podroben program praznovanja bo pripravljen v prihodnjih mesecih.
Oba dogodka sta močno povezana s po- kojnim Janezom Pavlom II. Zimowski meni, da je apostolsko pismo dokument, ki izža- reva srce pokojnega papeža. Velikokrat je govoril,da se malo spominja pokojne mame toda spomin je prežet z mislijo,da je veliko trpela.Od tod tudi velika ljubezen do Mari- je,nebeške Matere. Povabili naj bi vso mno žico trpečih, da darujejo svoje trpljenje za velike potrebe Cerkve,saj ima trpljenje od- rešenjsko vrednost.
V ta namen je predvidena osrednja slove- snost svetovnega dneva v baziliki sv.Petra ali na trgu pred njo v Vatikanu.

Jože Štupnikar

Vse na svojem mestu

Na obisk gremo. V Sodražico. Na Škofljici zavijemo proti Kočevju. Velikokrat smo se že vozili po tej poti, ko smo v Želimljem pri salezijancih imeli razna srečanja. Ne da bi se ustavili, začnemo v mislih in spominih z obiskovanji. Ustavimo se pri Tončki in Lud- viku.Ob rojstnem kraju Nuške se spomnimo nanjo. Na nasprotni strani se cesta odcepi za Ponikve. Naštevamo imena vseh pozna- nih prijateljev, ki tam živijo. Spomin se us- tavi tudi pri tistih, ki so se že poslovili od nas. Na Bregu živi Ivanka. In tako naprej vse do Ribnice: Vera, Magdalenca, Anica, Janez...Tako nam je vožnja hitro minila in ustavimo se v Lipovšici.
Že mnogo let poznamo Cvarove.Z njimi nas je seznanila že pokojna s. Mihelangela, z njo pa g.Miro Šlibar,ko je bil kaplan v Sod- ražici.Takrat sta bili živi še Tatjanina stara mama in teta Ivanka, ki je imela distrofijo. Pred 46 leti se je poškodoval stric Lojz, ko je padel s skednja in od takrat je na vozi- čku. Pa je še vedno dejaven v športu in v kegljanju dosega vidne uspehe.

Tatjana Cvar (Lipovšica 9, Sodražica) se vedno zelo raz- veseli vsakega obiska. Od ve- selja malce razburjena zaradi nepričakovanega srečanja, je hitela po hiši in pripovedovala da je dobila obisk. Seveda, najprej stricu Lojzu. In potem se je pričel pogovor,v ka- terem nam je Tatjana povedala marsikaj, kar jo veseli, kar počne vsak dan ali le ob vikendih, ki jih preživlja doma. Marsikaj za- nimivega sta dodala tudi njena starša, ki ju ima neizmerno rada. V pogovoru smo se najprej ustavili ob morskih doživetjih, saj se je Tatjana nedavno vrnila z morja. Tam je bila z bivalno skupnostjo iz Ribnice, kjer je že tretje leto. Povedala je, kaj so delali podnevi,kje so se kopali,kako so preživljali večere. Skratka,imeli so se lepo in lepe tre nutke je vedno prijetno s kom deliti.
Mama je povedala, da je bila Tatjana kot dojenček izredno pridna. Pri enem letu in pol pa so se začele pojavljati težave, saj je ponoči bedela, podnevi pa spala. Ker je to trajalo več časa,so šli z njo k zdravniku Ti niso opazili nič posebnega, so jih pa vse eno napotili še v Ljubljano. Tam pa so jim rekli, da se z otrokom premalo ukvarjajo. To je bila zanje huda bolečina, ki je do da- nes še niso pozabili. Pripravljeni so jo deliti saj se zavedajo, da "prijateljstvo podvoji srečo in veselje,težave in bolečino pa raz- polovi." Zato prijatelja imej rad,kakršen je, ne pa kakršen naj bi bil.
Mama pripoveduje,da je bilo zelo težko, ko je šla Tatjana v dom na Ig.Doma so ji rekli da bo šla ob petkih domov. A ko so jo pri- peljali tja, so jim rekli, da tri tedne ne bo smela domov,da se bo privadila na dom.To pa je bil problem. Tatjana je namreč poz- nala dneve v tednu. Od ponedeljka do pe- tka je bila tako pridna, da niso vedeli, da jo imajo. Potem pa je v petek začela jokati in je jokala do nedelje popoldan. V pone- deljek pa je bilo spet vse v redu.
Ob prvem prihodu domov je domače skrbe- lo, kako bo ob povratku nazaj - a ni bilo nobenega problema. Vedno je prihajala ob petkih domov in se ob nedeljah vračala na Ig. Tam se je zelo dobro počutila, se dokaj osamosvojila in jim po svojih močeh poma- gala ter postala desna roka varuške nego- valke - kot so zapisali v priznanju, ki ga je pred leti prejela.
Verjetno je bilo prav zaupanje delavcev razlog,da je šla pred leti z 'delegacijo',ki jo je sestavljalo pet delavk - med njimi je bila tudi direktorica doma in tudi Tatjana,v An- glijo.Ves čas je bila z delavkami, čeprav so imeli pripravljene delavnice za varovance, tako da so ostali udeleženci menili, da je tudi Tatjana ena od uslužbenk. To pa ni bilo edino potovanje v organizaciji Doma v tujino, saj je bila tudi že v Grčiji.
Ko so zgradili bivalno skupnost v Ribnici,so se začeli pogovarjati,da bi Tatjana šla tja, saj bi bila bliže domu. A Tatjana se je na Igu tako privadila,da o Ribnici ni hotela ni- česar slišati. No,počasi so tudi ti dogovori prinesli uspešen zaključek in Tatjana je se daj zelo zadovoljna v Ribnici.V bivalni sku- pnosti imajo zajtrk, potem gredo v delav- nice,pa na kosilo in nazaj v skupnost. Tam ima svojo sobo in zanjo lepo skrbi. Sama jo pospravlja in se trudi, da je vedno vse na svojem mestu. Vsakemu jo rada pokaže in zna skuhati tudi kavico.
V teh letih se z varovanci srečuje tudi gospod Tone Berčan, ki jih je pripravljal na zakramente. Tatjana sedaj rada obiskuje verouk in sv. mašo, kamor gre pogosto s starši in je zelo pridna.Vedno pa ni bilo ta- ko, zato so starši zelo hvaležni duhovniku za ves čas,ki ga posveča tem varovancem
Tatjana ima veliko obiskov in tudi sama gre pogosto k sosedi na obisk. Čas si krajša tudi s pregledovanjem različnih katalogov in s sestavljanjem 'puzzle sestavljank'. Ra- da ima ljudi in je zelo občutljiva na težave ter bolečine drugih. Kar nervozna postane, ko se domači s kom o tem pogovarjajo. To se je zelo pokazalo ob očetovih težavah z zdravjem -kar ni se hotela ganiti od njega, ko je bil najbolj slaboten.
Pogosto prihaja na enodnevna srečanja, udeležuje se romanja na Dobrovo in v no- vembru sv. maše na Žalah. Z nami je bila tudi na počitnicah ob italijanski obali, ki so ji hitro minile.
Dobro skrbi za svoje zdravje, zato hodi na telovadbo, pa tudi doma se razgibava. Ima rekreacijsko stezo in vsak dan, ob koncu tedna,za pol ure hodi. Preden gre ata zve- čer v hlev, Tatjani nastavi čas in ona pri- dno koraka. Tudi ob našem obisku je bilo tako. Z veseljem nam je hotela pokazati, kako gre.
V tem preprostem in domačem ozračju ter pogovoru nam je čas zelo hitro minil. Še zahvala za vse povedano in kar so delili z nami. Še objem in stisk rok. Tatjana nam pomaha v pozdrav in zakliče: "Še pridite na obisk!"
Med potjo domov smo bili bolj tiho. V sebi smo podoživljali bogastvo življenjske izpo- vedi.Koliko bolezni,trpljenja v eni sami dru- žini.Pa koliko vere in poguma za sprejema- nje vsega tega.Predvsem pa medsebojnega razumevanja, povezanosti in ljubezni, kar jih dela srečne. Hvala vam za zgled!

na obisku so bili prijatelji
foto: s. Edith Metelko

NAGRADNA KRIŽANKA

19.junija se je v Cerkvi začelo leto duhov- nikov, ki se ujema s 150. obletnico smrti Janeza Vianneyja (umrl je 4.avgusta 1859) Zelo si je želel postati duhovnik, vendar se je težko učil.Generalni vikar lyonske škofije je pri izpitih to opazil, zato je dejal: "Cer- kev ne potrebuje samo učenih duhovnikov, ampak še bolj pobožne in svete"In Vianney je bil resnično svetnik. Z molitvijo, postom in dobroto je tako prekvasil vasico Ars, da so se ljudje drug za drugim spreobrnili. V vas so začeli prihajati tudi verniki od dru- god, zato je preživel v spovednici tudi več kot dvanajst ur na dan. Bolj 'zaspani' du- hovniki so mu bili za uspehe nevoščljivi in so ga zatožili škofu, češ da je nor, škof pa jim je odvrnil: "Gospodje, vsem svojim du- hovnikom bi želel malce takšne norosti." Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.septembra 2009 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

POJDITE IN OZNANJAJTE.

1. VOŽIČ Avgust, Preški vrh 19a,2390 Ra- vne na Koroškem, prejme knjigo Franceta Pibernika, Začudene oči otroštva;
2. SIMONČIČ Jože, Gor. Vrhpolje 85, 8310 Šentjernej,prejme komplet dveh kvačkanih namiznih prtičkov;
3. ŽAGAR Anica, Log 15 a, 1430 Hrastnik, prejme knjigo Johna Steinbecka, Neznane- mu Bogu;
4. HABJAN s. Majda, Zavrti 45, 1234 Men- geš, prejme knjigo Janje Blatnik, Na poti življenja ni sreče brez trpljenja;
5. POTOČNIK Matej,Borštnikova ul.35,2000 Maribor, prejme knjigo Zvoneta Modreja, Čudež ljubezni;
6. JAMNIK Marjan, Primožičeva ul.37, 1231 Ljubljana - Črnuče, prejme knjigo François Vayne, Bernardka Lurška;
7. KOROŠAK Ljudmila, Sketova 6, 1000 Ljubljana, prejme knjigo Lojzeta Kozarja ml., V svetišču družine.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

NOVA MAŠA V UKRAJINI

SREČANJE JARŠKE SKUPINE NA ZAPLANI

FARNI DAN NA ZAPLANI

SREČANJE CELJSKE SKUPINE PRI SV. JOŽEFU (nekaj udeležencev pred Domom)

»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

Apostol Pavel - Prvo pismo Korinčanom 13,13

Zavestno odločil hoditi po poti Njegovega

Roman Travar, C.M.

»Kjer me imajo ljudje radi in me sprejemajo, rad grem« (Boštjan Škulj)