Kako lepo ime za to preprosto stvar iz petih očenašev in petdesetih zdravih- marij! Človeška iznajdljivost jih dela iz lesa, umetne mase, stekla, bolj ali manj dragih kovin in celo iz biserov. Neki moj pokojni prijatelj jih je v ječi ob betonu zbrusil iz slivovih koščic in s koščkom jeklene žice z neskončno potrpežljivostjo zavrtal luknjice, da je skoznje potegnil iz jetniškega jopiča s prav tako potrpe- žljivostjo stkano nitko.Morda je ob tem, ko je zbiral jagodo k jagodi, zmolil več rožnih vencev kakor potem na svobodi vse svoje življenje.
Rožni venci so različnih oblik in velikosti: veliki, s kakor orehi debelimi jagodami in jih imamo bolj za okras in znamenje kot za uporabo; stari, podedovani že od prejšnjih rodov, lesene jagode nimajo več prvotne barve,zlizali so jih prsti na- ših dragih,ki že davno počivajo v grobu z rožnim vencem okoli prstov; majhni, z drobnimi komaj otipljivimi jagodami; pa še tisti, ki so samo obroček na prst, da jih lahko brez razkazovanja uporabljamo na avtobusu ali v čakalnici katere koli ustanove.
Včasih nam še naši prsti nadomestijo rožni venec, saj jih je deset. Pravi rožni venec ni priprava, na katero ga oprav- ljamo, ampak rožni venec je spleten v našem ljubečem srcu,ko se ob naši Ma- teri spominjamo njenega Sina in hodimo z njim njegovo in svojo življenjsko pot.
Z Jezusom hodimo od trenutka, ko se je neskončni večni Bog učlovečil in iz večnosti stopil v čas in prostor; ko ga je Marija s toliko ljubeznijo nosila pod srcem k svoji sorodnici Elizabeti in so se jima priklanjale cvetke ob poti,ljube- če šelestele srebrne oljke,jima ponujale senco gostoliste smokve in kazal pot visoki vitki evkaliptus;ko je bil Kralj kra- ljev rojen v hlevu,obdan z revščino,toda še neprimerno bolj z ljubeznijo Marije in Jožefa, občudovan in blagrovan od preprostih, zvedavih pastirjev; ko je bil darovan v templju in je prvi meč bole- čin prebodel Marijino srce zaradi njega, kajti ljubezen vedno hodi z bolečino; ko sta ga starša dvanajstletnega v strahu in skrbeh tri dni iskala po jeruzalemski okolici in ga naposled našla v hiši nje- govega Očeta.
Z njim smo, ko od vseh zapuščen poti krvavi pot, ob bičanju in kronanju s tr- njem, z njim vlečemo vsak svoj križ do konca,ko je križan bil,mi pa ko dopolnimo število let, ki nam jih je določila božja previdnost.
Ob njegovem zmagoslavnem vstajenju tudi mi vedno znova pričakujemo Sve- tega Duha, da bi nam dal svoj mir in bi bili tudi mi z Marijo v nebesih, kjer bi naše hrepenje po sreči končno doseglo svojo izpolnitev.

Lojze Kozar

Dragi prijatelji!

Vsak čas bo jesen potrkala na duri. Na- rava nam ponuja svoje darove. Kmetje pridno pospravljajo svoje pridelke, hva- ležni Bogu za vsak dar. Še malo in listje bo odpadlo z dreves; jesen je čas, ko se prične narava umirjati,čas,ko tudi mi pridemo do tega,da se malo »oddahne- mo« od poletnega vrveža in razmislimo o svojem življenju, o svojih »pridelkih«.
1. septembra smo pričeli evharistično leto. Vse leto, ki je pred nami, bomo še posebej razmišljali o Kristusu-navzočem v presvetem zakramentu. On je naša moč, ki nas krepi, kruh, ki nas poživlja in nam daje večno življenje. Tako,kakor preteklo leto poklicem, bo tudi letos v Prijatelju ena stran posvečena evhari- stičnemu letu.
20. oktobra bo misijonska nedelja. Ta dan se bomo v molitvi še posebej spom nili naših misijonarjev, ki širijo Kristusov nauk v daljnih deželah. Zavedamo se, da potrebujejo naše duhovne podpore. Misijoni-to je stvar nas vseh.Za vsake- ga kristjana velja Kristusovo naročilo: »Pojdite po vsem svetu... «
V prvih dneh novembra bodo naše misli še pogosteje pri prijateljih, sorodnikih in znancih, ki telesno niso več med nami. Boga bomo prosili za tiste, ki so še po- trebni njegovega usmiljenja in se pripo- ročali tem, ki so že pri našem skupnem Očetu, v zavesti, da se bomo z vsemi nekoč srečali.
Z najlepšimi željami vse bralce lepo po- zdravlja

Uredništvo

Slovenska Cerkev se spominja evharis- tičnega kongresa l. 1935. Ta posebni spomin naj bi trajal eno leto.
Cerkev že skoraj dva tisoč let pomni Je- zusovo daritev. Jezus se je zahvalil ne- beškemu Očetu,ker mu je dovolil, da se bo smel do konca časov darovati njemu in svojim vernikom.
Grška beseda evharistija pomeni zahvala Odrešenik je svojim prvim duhovnikom naročil, naj tisto, kar je on storil, delajo v njegov spomin.
Evharistija je na prvem mestu spomin. V 1. evharistični molitvi pravimo: »Dobri Oče, mi, tvoji služabniki in tvoje sveto ljudstvo, obhajamo spomin odrešilnega trpljenja,vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda Kristusa, tvojega Sina, na- šega Gospoda... V 2.evharistični molitvi izjavljamo: »Spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja...« 3. evharistična molitev nam narekuje: »Usmiljeni Bog, zato obhajamo spomin zveličavnega trpljenja tvojega Sina...« In četrta nam pove: »Nebeški Oče, zato sedaj obha- jamo spomin našega Odrešenja... «
Česa se pri vsaki evharistiji spominjamo? Spominjamo se,da je umrl iz ljubezni do nas:»Vzljubil me je in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). »Gospod Jezus je tis- to noč,ko je bil izdan, vzel kruh, se za- hvalil, ga razlomil in rekel: 'To je moje telo, ki se daje za vas...' Prav tako je vzel kelih po večerji in rekel:'Ta kelih je nova zaveza, sklenjena z mojo krvjo'«. (1 Kor 11, 23-25). To je enkraten do- godek v zgodovini človeštva. Kaj tako velikega se ne bo več zgodilo, ne za Boga ne za ljudi. Če ne več, se moramo tega vsaj spominjati.
Kaj je Jezusova daritev za Boga? Je dokaz, da Sin »ljubi Očeta (Jn 14, 31); zanj je Očetova volja več kot vse dru- go, pa četudi bo moral piti kelih krvi (cf Lk 22, 42).
Kaj je Jezusova daritev za nas? Kristu- sova daritev nam pove, kako velika je vrednost vsakega človeka pred Bogom. »Zanje se posvečujem« (Jn 17,19), na- znani Gospod, ko prvič posveti kruh in vino. Da bi človek rešil smrti in dal pra- vico do večnega življenja, Kristus plača najvišjo ceno, ki je njegova kri.
Križ predstavlja in zgoščuje dejanje naj čistejše ljubezni. Kristusove daritve se je treba spominjati, ker Oče ni nikoli od nobene svojih stvari prejel tako popol- nega dejanja ljubezni. Nikoli se z zemlje ni dvignilo tako češčenje in toliko zado- ščenje.In nikdar ni nihče tako zgovorno in verodostojno slavil človekovo dosto- janstvo, kot je to storil Kristus s svojo daritvijo. Znova si preberimo okrožnico o Človekovem Odrešeniku, da bomo po tem, kar je storil za nas Odrešenik, bolj spoznali in cenili svoje dostojanstvo.
Čeprav je evharistija spomin ljubezni, naj ne živi med nami le kot spomin.

S.B.

Že dolgo se poraja v meni želja, da bi mi, bolniki in invalidi, ki se udeležujemo duhovnih vikendov - srečanj z Bogom in med seboj - ta srečanja nekoliko bolj ponotranjili, jim dali večji poudarek in smisel duhovne plati. Saj veš: Človek si želi več zbranosti, pogovorov v mirnem ozračju,kajti Bog prebiva predvsem tam kjer je mir, kjer se človek lahko zbere. Za naša srečanja imam občutek, da je v njih preveč naglice. Hitimo, hitimo in s tem puščamo v ozadju naš notranji svet.
Mislim,da se lahko - tu gre za naše skup- no dobro- kaj premakne. Zato predlagam da tudi Bratstvo bolnikov in invalidov, kolikor je to mogoče, organizira duhov- ne vaje za nas. Kajti želimo se tesneje zbližati z nebeškim Očetom, da bi še globlje razumeli njegovo poslanstvo in začutili njegovo ljubezen.
Kaj misliš, je mogoče izvesti duhovne vaje za nas? Morda bi se s skupnim po- govorom in mnenji kaj uredilo? Vem, da to ni samo moja želja in potreba!
Lep pozdrav!
Potreba vsakega človeka je, da si kdaj pa kdaj vzame nekaj časa, da se du- hovno poglobi in nabere novih notranjih moči za svoje delo in življenje. In prav gotovo čuti to potrebo tudi človek, ki je fizično prizadet, invalid; morda celo močneje kot zdravi.Kako pogosto si kdo vzame te dni za premislek, počitek, na- biranje moči,je pač odvisno od vsakega posameznika. Tudi način je različen: nekdo ima raje dopust v najširšem po- menu besede,drugi spet predvsem spre membo okolja, tretji počitek, nekateri pa čutimo potrebo po pravih duhovnih vajah.
Bratstvo (Prijateljstvo) bolnikov in inva- lidov vsako leto organizira več srečanj. Tako srečanje naj bi vsem udeležencem prineslo spremembo, možnost sklepanja novih prijateljstev in znanstev, duhov- no okrepčilo, pogovor... Drži pa to, kar si, draga Tadeja, napisala, da na teh srečanjih ni dovolj časa za vse. Razlo- gov je veliko in jih skorajda ni mogoče odpraviti: Srečanje je omejeno na dva dni;ponavadi je tudi veliko udeležencev tako da se ne morejo vsi vsem posve- titi; drži tudi to, da pridejo na srečanje različni ljudje, tudi taki, ki iščejo pred- vsem človeške topline in medsebojnih pogovorov vsake vrste,morda ne ravno duhovne. Zaradi vsega naštetega bi bilo verjetno brez pomena ta srečanja spreminjati. Gotovo bi bilo narobe taka srečanja na račun duhovnih vaj opustiti Prepričan sem namreč, da bi se duhov- nih vaj udeleževalo manj ljudi kot sre- čanj, ker so le te drugačne narave. Že obstoječih srečanj verjetno tudi ne bi mogli časovno daljšati ali pa krčiti šte- vilo navzočih.
Popolnoma se strinjam,da bi bilo dobro- došlo,koristno in potrebno pripraviti du- hovne vaje, take, ki smo jih na splošno vajeni. Seveda bi bile to duhovne vaje za prizadete.S tem ne mislim reči,da se invalid ne bi mogel priključiti na duhov- nih vajah skupini zdravih. To je idealno in prav gotovo najboljša rešitev. Saj je bilo in še bo veliko govora o tem, da je prizadeti aktiven član družbe in Cerkve. Vendar,žal, take vključitve ni vsak spo- soben. Invalid potrebuje več časa kot zdrav človek za svoje telesne potrebe. Nekateri imajo težave s sporazumeva- njem (slabo slišijo,težko govorijo,ne vi- dijo).To pa so seveda večje ovire,zaradi katerih bi bilo na »navadnih duhovnih vajah« treba spremeniti način življenja in dela (kar pa ni prav lahko). Iz vsega tega sledi,da je kar nujno, da bi pripra- vili duhovne vaje zgolj za prizadete.
Je pa vprašanje, kako bi vso stvar za- mislili in izpeljali. Predvsem je dobro, da prideta potreba in ideja o takih duhov- nih vajah od bolnikov! Gotovo se vsi te potrebe zavedamo - zlasti bolniki. In tudi na tem področju mora biti sodelo- vanje med zdravimi in bolnimi,sicer nam spet preti boleč očitek: »Spet zdravi delate nekaj za nas,mi pa bi tako radi z vami sodelovali!« Sedaj lahko rečemo: Prva misel je prišla od invalidke,od vseh skupaj pa je odvisno, ali jo bomo tudi uresničili.
Morda še nekaj besed o tem, zakaj so duhovne vaje potrebne?
Človek ne potrebuje samo oddiha,spre- membe okolja in načina življenja,ampak sem pa tja tudi temeljit pregled svo- jega življenja, duhovno obogatitev in okrepitev. To pa lahko stori samo, če pozabi na svoj vsakdan, se umakne v samoto in temeljito razmišlja o svojem življenju. Velikokrat je bilo že zapisano, da ni invalid nič manj človek kot zdravi. Gotovo je tudi,da človek, ki veliko svo- jega časa preživi sam,na postelji, veliko razmišlja. S tem pa ni rečeno,da ne po- trebuje še posebnih dni, ko bi se umak- nil iz svojega vsakdanjega okolja in se duhovno še poglobil. Tako v bolnem človeku kot v zdravem se poraja enaka potreba po duhovni okrepitvi.Seveda bi bilo treba take duhovne vaje za priza- dete malo prikrojiti:več časa za osebne potrebe, razmišljanja o vprašanjih, ki zadevajo posebej življenje prizadetega, odnos bolnih do zdravih, vključevanje bolnikov v svet zdravih. Človek mora zbrati pogum in pogledati v svojo not- ranjost, pogledati resnici v oči. To pa postane laže v odkritem pogovoru v primernem okolju. Tudi z Bogom v takih dnevih duhovnosti ponavadi obnovimo in učvrstimo stike. Čeprav se z Bogom v molitvi pogovarjamo vsak dan, to na duhovnih vajah lahko storimo še malo drugače.
Potreba po duhovnih vajah za prizadete je torej jasna. Želja,da bi se uresničile, je izražena,treba je samo željo gojiti še naprej in jo s skupnimi močmi čimprej uresničiti. Z željo,da bo tako in z oblju- bo za sodelovanje te, draga Tadeja, in vse druge bralce lepo pozdravljam.

Tvoj Prijatelj

KOMU DAJATI INFORMACIJE O BOLNIKU

Pri dajanju informacij o bolnikovem zdra- vju zelo pogosto pozabljamo na osnovna načela, ki jih moramo spoštovati in se po njih dosledno ravnati tudi takrat, kadar nas morda znanci ali prijatelji ali kdo drug skuša pripraviti do tega, da bi jim spregovorili o bolniku, čeprav le-ta ni njihov najožji sorodnik. Zato je prav, da se od časa do časa zamislimo nad svojim ravnanjem.
Pravico do informacij o bolniku ima sa- mo bolnik in njegovi najožji svojci. Pra- viloma bi moral biti bolnik tisti,ki odloča komu od svojcev naj dajemo informa- cije. V večini primerov je jasno, kdo so najožji svojci. Za bolnega moža pride spraševat njegova žena, mož za bolno ženo, otroci za starše, starši za svoje otroke. Vprašanje je lahko že pri bratih in sestrah.Lahko so si v svojem odnosu zelo blizu in so v tem primeru zares naj bližji svojci. Lahko pa odnos med njimi ni tako domač,morda v zadnjih letih niti niso imeli pravih stikov, morda so celo sprti z bolnikovo družino... Vsekakor imata mož oz. žena bolnika prednost pred bratom oz. sestro. Včasih pa se zgodi, da resnično ne vemo, komu naj dajemo informacije.Pojavita se npr. dve ženi, pa bolnik z nobeno ne živi več v zakonski skupnosti.Takrat je zares naj- bolje, da bolnik sam odloči, komu lahko povemo o njegovem stanju.
Dobro je tudi, če se držimo načela, da informacij nikoli ne dajemo po telefonu. Prvič ne vemo, kdo je v resnici na drugi strani žice, drugič pa je morda novica huda in bo tudi sorodnik, ki informacijo sprejema, potreboval pogovor, da bo resnico lahko dojel.
Nekateri sorodniki mislijo,da je bolje, če se prek znancev ali prijateljev, ki delajo v zdravstvu, pozanimajo, kako je z bol- nikom. Mislijo, da bodo tako dobili bolj popolno informacijo. Ta pot pa ni naj- boljša, saj bo lahko informacija, ki bo prek posrednikov prišla do njih,že neko- liko spremenjena, ker pač različni ljudje isto resnico lahko različno razumejo in jo tudi različno povedo naprej. Zato je vedno najbolje, da se svojci obrnejo na zdravnika, ki bolnika zdravi.

Poleg svojcev pa se pogosto za bolnika zanimajo še drugi ljudje.Lahko jih k temu navaja resnična skrb za bolnika. Morda je njihov prijatelj, sosed, sodelavec in jim je zelo blizu, čeprav z njim niso v sorodu. Lahko pa je motiv tega zani- manja tudi drugačen.
Lahko je to čista radovednost,ki ne mi- sli na to, kako bi bolniku tudi pomagala. Tako se je npr. na telefonu predstavila ženska iz krajevne skupnosti. Slišala je, da je ta in ta bolnik umrl in jo sedaj za- nima,če je to res. No,bolnik je bil še živ in zdrav. Nekdo je razširil lažno novico o njegovi smrti.
Zgodi se tudi,da kličejo iz podjetja, kjer je bolnik zaposlen, ali pa pridejo celo osebno in želijo izvedeti,kako je z bolni- kom,kakšna je njegova prognoza, koliko življenja mu je še dano itd. Večkrat se je že izkazalo, da na bolnikovo delovno mesto že čaka nov kandidat in bi želel vedeti, kako dolgo bo moral še čakati. Prav nič človekoljubno zanimanje.
Pa tudi duhovniki včasih pozabljajo, da jim zdravnik, ki ga morda poznajo, ne sme dajati informacij o zdravstvenem stanju njihovih faranov. Tako je pred kratkim poklical duhovnik, da bi izvedel, kako je z bolnikom, ki ga namerava obi- skati. Da bo vedel, kako naj se z njim pogovarja. Pozabil je, da za pogovor z bolnikom ni potrebna objektivna zdrav- niška informacija, ampak predvsem nje- gova pripravljenost, da prisluhne temu, kaj se v bolniku dogaja, kaj želi od nje- ga, o čem razmišlja, kaj ga vznemirja itd. Objektivna zdravnikova informacija je samo majhen del resnice, ki je morda kot celota povsem drugačna. Celotna resnica je samo v bolniku samem. V srečanju z njim pa moramo odkrivati to celotno resnico, kar zahteva veliko ak- tivnosti v tem odnosu.

V Kodeksu etike zdravstvenih delavcev SFR Jugoslavije piše zelo jasno:
»Zdravstveni delavec varuje kot poklic- no tajnost vse, kar izve pri opravljanju svojega poklica o bolezni ter o osebnih in družinskih intimnostih. Od te obveze sme odstopiti le, če je to nujno za bol- nika, družino ali družbo. V teh mejah je zdravstveni delavec slej ko prej moral- no in osebno odgovoren za sporočene podatke.«
Ne smemo pozabiti,da to ne velja samo za zdravnike in sestre, ampak za vse, ki so kakorkoli v stiku z bolnikom oz. so jim dostopni podatki o bolniku.Sem spa- dajo torej tudi delavci v administraciji,v upravi, laboratorijih, strežnice itd. Tisti, ki niso upravičeni do informacij, se po- gosto pozanimajo za bolnika ravno prek teh. Administratorki je npr. zelo lahko priti do celotne dokumentacije o bolni- ku in se zato pogosto dogaja, da brez pomislekov te podatke daje naprej so- sedom,znancem,prijateljem. Pravzaprav je to kaznivo dejanje, čeprav se to v praksi zelo pogosto dogaja in o tem niti veliko ne razmišljamo.
Pa bi bilo prav,če bi o tem večkrat raz- mišljali in morda na delovnih mestih drug drugega tudi večkrat opozarjali na to nevarnost.

Čeprav je od zadnjega vesoljnega cerk- venega zbora minilo že več kot dvajset let in je od slovenskega prevoda pre- novljenega obreda maziljenja minilo že deset let, so še vedno mnogi kristjani do zakramenta maziljenja zelo zadržani, ga odklanjajo ali se ga celo bojijo. Za- to se tudi bojijo duhovnikovega obiska doma ali v bolnišnici.
Verjetno je vzrok za to prirojen strah pred smrtjo, na katero nas lahko spo- minja duhovnikov prihod, če v njem ne gledamo Jezusovega poslanca.
Strah pred zakramentom bolniškega maziljenja pa izvira v precejšnji meri iz verske in obredne prakse pred II. vati- kanskim cerkvenim zborom.
Poglejmo, kakšen zgodovinski razvoj je doživel zakrament bolniškega maziljenja da bi laže razumeli strah pred njim in da bi spoznali njegovo pravo vsebino, ki je vedno bila človekov blagor t. j. njegovo celostno odrešenje v Jezusu Kristusu.
1. Jezus je v svojem javnem življe- nju posvečal bolnikom veliko pozornost V Matejevem evangeliju beremo:"Jezus je obhodil vso Galilejo. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal blagovest kralje- stva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in slabosti med ljudmi." (1) - Apostole je zavezal, da se posvečajo bolnikom: »Poklical je k sebi dvanajstere, jim dal oblast nad vsemi hudimi duhovi in moč zdraviti bolezni;« (2) -»da bi ozdravljali vsako bolezen in slabost.« (3) - Tudi dvainsedemdeseterim učencem je na- ročil: »... ozdravljajte bolnike ...« (4) - »Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdra- vljali.« (5)
V evangelijih nikjer ne beremo,da je Je- zus mazilil bolnike. Verjetno so evan- gelisti hoteli s tem poudariti,da je Jezus ozdravljal s svojo besedo in s svojo močjo.Morda so hoteli tudi pokazati,da se njegova ozdravljanja jasno ločijo od poganskih magičnih obredov, pri katerih so uporabljali olje.Apostolom in njihovim naslednikom pa je vsekakor naročil, naj na bolnike polagajo roke, jih mazilijo z oljem in jih ozdravljajo, kot beremo v Markovem evangeliju (6).
Kako je Jezusovo naročilo razumela prva krščanska skupnost, je opisal apostol Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem.Molitev,porojena iz vere bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni« (7)
2. Zakrament bolniškega maziljenja je svetopisemsko utemeljen. Zunanje znamenje tega zakramenta so: polaga- nje rok, maziljenje in molitev.
Polaganje rok je bilo v navadi v stari in novi zavezi. S to kretnjo so izražali bla- goslov in prehajanje moči iz ene osebe v drugo. Jezus je s to kretnjo sprejemal bolnike,jih blagoslavljal in ozdravljal. (8) Prinašal jim je mir in vračal zaupanje,jih osvobajal duševnega in telesnega trp- ljenja.
Maziljenje je bilo pri starih vzhodnih narodih in tudi v grškorimskem svetu zelo razširjeno.V stari in novi zavezi po- meni troje:je znamenje veselja in časti, zdravi bolezni in izganja hudega duha ter posvečuje osebe in stvari za bogo- služje.
Molitev nad bolnikom naj bi opravljali duhovniki skupaj z vso Cerkvijo. S tem je nakazana občestvena narava zakra- menta.Iz svetopisemskih besedil vidimo da je bil zakrament bolniškega mazilje- nja namenjen bolnikom, ki niso mogli sami do duhovnika. Poleg neposrednih zdravilnih učinkov zakramenta naj bi bolniki čutili moč za prenašanje posledic bolezni in doživeli odpuščanje grehov.
3. Razlaga in obred zakramenta bolniš- kega maziljenja sta do II. vatikanskega cerkvenega zbora doživeli različne spre- membe in poudarke.
V apostolskem obdobju cerkvene zgo- dovine so maziljenja povezali z evhari- stijo. Olje za maziljenje bolnikov je bla- goslavljal škof (duhovnik) med mašo,po evharistični molitvi in pred sv.obhajilom na veliki četrtek. Ta obred je ohranjen še danes in ga vsako leto ponavlja škof navadno pri dopoldanski sv.maši na ve- liki četrtek, med katero blagoslovi tudi olja za druge zakramente (krst, birmo, mašniško posvečenje).
Do 8. stoletja so pri tem zakramentu močno naglašali telesno okrepitev in ozdravljenje.Ker dejanski učinki ozdra- vljenja niso bili pogostni, so sčasoma začeli bolj poudarjati duhovne učinke tega zakramenta: kot zdravilo zoper greh in manj zoper bolezen. Zakrament maziljenja naj bi kristjana duhovno okre- pil, odstranil posledice greha in ga pri- pravil na »nebeško slavo«. Pozneje so zakrament maziljenja vedno bolj pove- zovali z zakramentom pokore (sprave). V 9. in 10. stoletju je bil zakrament po- kore zelo zahteven,strog in težak. Zato so verniki z njim odlašali na zadnjo uro. Zaradi tega, ker so bolniško maziljenje podelili bolnikom po prejetem zakramentu pokore, je zakrament maziljenja prišel na »zadnje mesto« med zakramenti, tik pred smrt, postal je »zakrament po- slednjega maziljenja«.
Petnajststoletno prakso in teološko ra- zlago je povzel tridentinski cerkveni zbor sredi 16. stoletja. Učinke zakra- menta bolniškega maziljenja takole opi- suje:poleg zdravilnih učinkov zoper greh krepi zaupanje v Boga, da bo vse hudo bolnik ne samo prenašal, ampak tudi premagal in spet ozdravel, če bi bilo to v njegovo duhovno korist.Cerkveni zbor pravi, da je zakrament namenjen tudi takšnim bolnikom,ki niso tik pred smrtjo
"Rimski obrednik", ki je nastal po triden- tinskem cerkvenem zboru, in ki je od 1614. veljal za kristjane rimskega obre- da vse do 11.vatikanskega cerkvenega zbora, pravi v Predhodnih navodilih, da je poslednje maziljenje nebeško zdravilo "koristno ne le duši,ampak tudi telesu... treba ga je podeljevati nevarno bolnim..."

1 Mt 4,23
2 Lk 9,1-2
3 Mt 10,1
4 Lk 10,9
5 Lk 9,6
6 Mk 6,13
7 Jak 5,14-15
8 Lk 4,40; prim Mk 6,56; Mt 9,18; Mk 16,18; Apd 28,8

Francek živi v vzgojno-zdravstvenem zavodu,ki ga zapro za en mesec v letu. Njegova mati, ki je ponovno zaposlena, pričakuje ta mesec z veseljem, pa tudi s strahom. Veseli se tednov, ki jih bo lahko preživela z njim. Toda zaveda se, da se v tem času ne bo odpočila. Pre- teklo leto je bilo treba Francka kljub nje- govim sedmim letom veliko nositi in tako je imela mati hude težave s hrbtenico. Njen mož in tudi drugi otroci slabo pre- našajo to,da morajo biti ves čas počit- nic prikljenjeni na hišo starih staršev. Vsak mesec počitnic je mesec fizičnih in psihičnih napetosti, v katerem se dru- žinsko razpoloženje zelo slabša.
Kljub vsemu se pa mati vendarle drži,ker ve,s kakšno nestrpnostjo čaka Francek na družinsko srečanje in razvedrilo.
Cilka je stara šest let. Prizadeta je na področju razuma in vida. Starši še niso našli zanjo ustanove,ki bi jo lahko spre- jela.Zadovoljiti se morajo s kratko kolo- nijo, ki jo organizira center za zdravst- veno, psihološko in pedagoško vzgojo.
Prejšnje leto so kljub vsemu želeli pre- živeti počitnice "kot drugi". Toda skup- no življenje v družinskem penzionu ob morju je bilo nevzdržno. Neprestano in trikrat bolj jo je bilo treba nadzorovati kot doma.
Starši so prek svojega združenja le našli naslov kolonije, kjer so bili pripravljeni Cilko sprejeti v tritedensko oskrbo. Ob- čutek imajo, da se bodo končno mogli oddahniti in že načrtujejo, kaj vse bodo v tem času naredili. So pa vendarle za- skrbljeni zaradi Cilke. Kako se bo priva- dila na življenje v skupnosti? Čutijo se, čeprav neupravičeno,celo nekoliko krivi ker bodo šli na počitnice brez Cilke.
Lahko bi našteli še več drugih primerov. Nekateri odrasli prizadeti morajo ostati samo doma, čeprav si želijo, tako kot drugi, da bi kam odšli. Ostareli starši, ki živijo vse leto s svojim prizadetim si- nom, bi si želeli, da se njihov otrok vsaj med počitnicami sreča s sovrstniki in se privadi skupnosti. Starši s kmetij imajo ravno v tem času največ dela z žetvijo in pospravljanjem pridelkov in se tudi ne morejo posvetiti svojemu otroku tako, kot bi si želeli.
S tem samo poskušamo ugotoviti, kak- šno je dejansko stanje danes.
Precejšnji napori so bili vloženi, da bi telesno prizadetim omogočili normalne počitnice:lažji dostop do prevoznih sred- stev,posebni vhodi pri javnih zgradbah, prilagojene telefonske govorilnice. Neki počitniški klub je že leta 1982 oddajal na TV posebno reklamo,namenjeno gluhim.
Vedno več pa je tudi počitniških kolonij kamor sprejemajo laže in zmerno priza- dete.Mogoče jih je najti po posredova- nju raznih združenj staršev ali pa usta- nov,ki zbirajo vse te podatke (C.N.F.L. R.H.-Francoski državni komite za pove- zavo in rehabilitacijo prizadetih oseb).
Omenimo še, da zaradi prizadevanj ra- znih organizacij, televizije in časopisov zadnje čase ljudje nekoliko lažje »pre- našajo« prisotnost prizadetih. Seveda pa je sprejemanje mentalno in vedenjsko motenih oseb še vedno zelo omejeno.
Kljub temu,da se položaj za marsikatere zboljšuje, pa ostaja položaj močno pri- zadetih še vedno zelo slab.Ker ni dovolj njim prilagojenih ustanov,jih večina živi doma pri starših in redke so organizaci- je,ki jih sprejmejo v počitniške kolonije.
Moramo priznati,da številni starši priza- detih sploh nimajo počitnic. V času, ko se drugi umaknejo, doživljajo ti fizično in psihično preobremenjenost.
Veča se tudi osamljenost. Njihovo obi- čajno okolje se spremeni, prijatelji se razidejo. Življenje postaja zelo težko; po nakupih morajo sami,ker drugi otroci odidejo. Družinska celica se skrči.
Pa vendar njihov prizadeti otrok zelo po- trebuje ta čas sproščenosti in srečanj. Po dolgih mesecih trdega vzgojnega dela mora tudi on dobiti svoj čas pros- tosti. Starši velikokrat opazijo nenaden napredek v nekaj tednih, ko so živeti v družinskem krogu in sproščeni igri.
Včasih zadostuje že malenkost, da po- stanejo "pokvarjene" počitnice uspešne Na primer povabilo brata,sestre,prijate- lja, ki živi na deželi; večje razumevanje med sorodniki ali sovaščani; predvsem pa izboljšan sprejem okolja. Zakaj bi prizadeti ljudje ne imeli pravice do svo- jega centra kot v nekaterih sosednjih državah, do enakega vstopa v restav- racije, na plaže, ne da bi povzročali nasprotovanje ali neumestne pripombe? Veliko vzgoje bo še potrebno, da bodo naši someščani spremenili svoj pogled nanje.
Počitnice so za kristjane navadno težko obdobje. Pričakovali bi, da bo drugačen ritem z več človeškimi odnosi pospeše- val duhovno življenje.
Vendar pa večkrat ni tako. Počitnice so čas številnih poganskih božanstev: so- nce,morje, pozaba. Tudi Boga pošljemo na počitnice.
Starši prizadetih doživljajo isto skušnja- vo.Lahko pa jo zamenjajo in spremenijo v drugo nevarnost, v malodušje ali od- por pred nemočjo,da bi našli razvedrilo. Porodi se ljubosumje ob pogledu na svet zdravih in zagrenjenost zaradi egoizma, ki pride v poletnih mesecih še bolj do veljave.
Čas počitnic pa mora biti tudi izbran čas, ki ga lahko izrabimo, kakor želimo. Za preobremenjeno mater to ne bo čas branja in brezskrbnega počitka, je pa lahko vsaj čas intenzivnejšega družin- skega življenja, za prizadetega otroka pa čas novih stikov in novih doživetij. Za vse je torej dovolj priložnosti, da se bolj odpremo človeškim odnosom,ljube- zni in dobroti. Seveda pod pogojem, da znamo brati, tudi sredi težav, različna sporočila od Gospoda, ki nas tudi v po- čitnicah poziva k Ljubezni.

Iz Ombres et lumière
prevedel p. J. Mihelčič

BREME
PRIZADETEGA OTROKA

Dovolite mu živeti! Živeti ta- ko, kakor hoče sam, le v oporo ste mu lahko, v oporo in spodbudo,da bo uspel preživeti svoje breme,svojo prizadetost Nikoli pa ne poskušajte spreminjati nje- gove poti, kajti to vam nikoli ne bo us- pelo - v njem boste sprožili le upor in napadalnost. Zato nikar ne poskušajte spreminjati njegove osebnosti, saj to, kar si želimo mi, ne bo nikoli postal. Pu- stimo njegovo osebnost, njegovo priza- detost in ga poskusimo sprejeti takega, kot je: prizadet in nemočen, vendar srečen v svojem »večnem otroštvu«.
Vemo, ni lahko sprejeti te prizadetosti, toda tako je, sedaj ne moremo ničesar več spremeniti. Lahko pa zanj storimo nekaj, kar ga bo vodilo v življenje. Sami se moramo spreminjati,svoje občutke in želje, ki pa nas dostikrat vodijo v obup in razočaranje.
Sprejmimo to čašo grenkega pelina,križ, ki nam je naložen.
Sprejeti resnico, da je naš otrok druga- čen od drugih, je zelo težko, a moramo se potruditi in se žrtvovati za to nemo- čno bitje,ki je pa vendar polno presene- čenj. Nihče od nas ne more popolnoma sprejeti breme svojega duševno priza- detega otroka, potrebno pa je sprejeti resnico tako, kot je, živeti z njo ter si jo poskušati olajšati.
Še tako dober psiholog ne more poznati prizadetega otroka bolj natančno, kot ga poznata oče in mati. Le onadva mo- reta v njem graditi nov, lepši svet, ki si ga otrok želi. Solze,obup in žalost vse- kakor ostanejo, nimajo pa slabega vpli- va na otroka, če se starša trudita in se obvladata.
Tudi ta otrok občuti breme svoje duše- vne prizadetosti,toda sreča je v tem,da ne zna razlikovati, kaj je to ‘drugačen‘.
Zato nikar ne delajmo razlik med njim in zdravim otrokom, kajti včasih so zdravi otroci bolj neposlušni in nagajivi kot pri- zadeti. Branimo njihove občutke in jih poskusimo prepričati, da so vsi otroci enaki - le da so nekateri bolni in drugi zdravi.
Poučimo zdravega otroka, da bo znal spoštovati in varovati prizadetega, uči- mo ga, da bo bolje razumel ta svet, v katerem smo ljudje tako različni.

Ivica

»AH, TA JE PA GLUH, POTEM PA ŠE NEUMEN!«

Invalida si navadno predstav- ljamo kot človeka,ki je vezan na invalid- ski voziček.V zadnjih številkah Prijatelja je p.Bijol lepo prikazal svet tišine, pred- vsem otrok, ki so slušno prizadeti od rojstva. Okvara je zelo huda, po med- narodni razvrstitvi takoj za duševno prizadetostjo. Mnogo ljudi ima težave s sluhom predvsem na jesen življenja,ne- kaj pa nas je, ki smo se s svetom tišine srečali po dveh, treh desetletjih življe- nja. Vsekakor nas je več, kot mislimo. Gluh ali močno naglušen človek se prič- ne izogibati družbe, ker sobesednika ne razume in je zelo pogosto zato deležen posmeha...O problematiki premalo vemo ali jo obravnavajo v ozkem krogu. Tudi sam o gluhih pri takih,ki dobro slišijo,ni- sem kaj dosti slišal in razmišljal. Pot me je sedaj zanesla na Zavod za slušno prizadete in občudujem voljo pedago- gov,da vztrajajo ob gluhem učencu,saj vemo, da so še v šoli velike težave. Te vztrajnosti pa tak, kdor sliši, nima, vsaj po mojih nekajletnih izkušnjah v svetu tišine. (No, tišine v moji glavi pravza- prav ni, saj mi vseskozi brenči in šumi). Na svoji koži občutim tisti rek: »Ah, ta je pa gluh, potem pa še neumen.« Vse si menda znamo razložiti,ne moremo pa dojeti,žal, kako je to,če človek ne sliši. Mene sprašujejo, kaj res nič ne slišiš, kaj pa aparat? Taka preprosta vpraša- nja brez težav preberem z ust. Mogoče sem do sedaj naletel na dva,tri ljudi, ki so brez težav prijeli za svinčnik in pri- čeli pisati. Mislim, da smo preveč raz- vajeni in se nam zdi povsem normalno, da slišimo.Ne moremo se potruditi,da bi jasno govorili, (lepo oblikovali besede), ne, še rečemo, dvakrat pa že ne bom govoril, saj nismo v mlinu.
Naj ne izzveni kot jadikovanje,nasprot- no, meni je zelo lepo, saj imam ženo, ki sliši za oba. Upam, da sem najhuje pre- bolel. Ni moja ugotovitev, da je prehod iz sveta zvokov v svet tišine zelo boleč pravi šok. Jaz sem bil naravnost grozen ker se nenadoma nisem mogel nič po- govarjati,kar sem bil prej 27 let navajen Ob obiskih je bila prava muka uro, dve samo gledati, kako sobesednik odpira usta. Prav nič ne pogrešam hrupa in divje glasbe, pač pa šumenje morja, piš vetra, šelestenje lista itd. Težko je to dopovedati komu, ki pride iz hrupnega diska in se pritožuje, da ga pritrkovanje zvonov moti. Priznati tudi morate, da živimo v času, ko marsikdaj preveč go- vore. Včasih se zgodi, da mi žena, ko smo kje na obisku, prične pisati, kaj se pogovarjajo: »Kaj pa to pišeš, to pa ni nič pomembno.« Ja, zakaj pa potem vi govorite?
Okvaro premoščam s pisano besedo, preproste stvari si v družini povemo in beremo z ust,zahtevnejše stvari pa že- na zapiše,saj nimam težav z branjem in razumevanjem. Ostal sem v krogu takih ki slišijo, prihajam v stik z njimi na du- hovnih vajah in nimam nobenega obču- tka,da sem odveč. Geslo leta invalidov ‘Popolna enakopravnost in sodelovanje‘ sem vzel preveč zares. Nepravilno gle- danje na invalidnost občutim pri vsakda- njih kristjanih. Imamo zelo jasna merila o vrednosti življenja. Mene zelo priza- dene, če kdo reče, ta je pa revež.
Vesel pa sem, da se brez težav pogo- varjam z Bogom,saj njega slišim bolje in jasneje v tišini in na samem. Laže gradim svoj notranji svet in mnogo manj me motijo zunanje in nepomembne stvari. Najvažnejše pa se mi zdi, da se trudim sprejemati življenje po božjem načrtu in si vsakdan rečem: »Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.«

Tone Pezdirc

AUXILIA-POMOČ ČLOVEKU

Zazvonil je telefon, kratek pogovor in naslednji dan smo bili že na poti... Sonce je vstajalo, cesta brez kon- ca, le mnogo ciljev ob njej. Zvečer smo prispeli v Umbrijo, deželo koruze, sončnic in tobaka.
Sedem let se že nisva videli z gospo Gianno. Zdaj nam je sivih las prišla na- proti,a še vedno živahna in prijazna kot nekdaj.
Pridružili smo se skupini italijanskih in- validov, ki so letovali v mestu Perugia, kamor jih je pripeljala Auxilia. Kaj vse se skriva za tem imenom, nam je gospa Gianna prav rada razložila.

Pogovor je potekal v dveh, včasih tudi v treh jezikih in nam je predstavil tako plemenito delo, da vam ga posredujemo v tem zapisu.

»Sem Gianna Zucchelli, rojena sem bila v Milanu pred triinšestdesetimi leti. Prav tam sedaj živim z možem Albertom,ki je bil pro- fesor na Politehniki v Milanu,vse do upoko- jitve pred tremi leti. Sem gospodinja in imam tudi dva sinova. Z možem že petindvajset let sodelujeva v šoli Auxilia, ki deluje v po- moč bolnikom in tistim, ki so se zaradi kdo ve kakšnih vzrokov znašli v zaporu.«

»Tako se imenujejo naši dopisni tečaji za bolnike in zapornike. Bili so ustanovljeni v Franciji leta 1926. Marjeta Rivard, bolnica s kostno jetiko, je opazovala življenje bol- nikov, njihovo zapuščenost in brezdelje. Združila je nekaj katoliških učiteljev, da bi poučevali te bolnike z dopisovanjem, ne oziraje se na njihovo versko prepričanje. Sprejet je bil vsakdo.«

»Leta 1950 je bila taka oblika pomoči lju- dem, ki so v stiski, ustanovljena tudi v Savoni v Italiji. Danes je šola razširjena v več evropskih deželah.«

»Auxilia si je zadala dve nalogi:
• koristno porabiti čas, ki ga imajo bolniki in zaporniki, ter dopolniti njihovo znanje, poklicno izobrazbo in kulturo,
• dati priložnost učiteljem,da bi se posvetili tudi dobrodelnosti in delili prejete talente, sposobnosti in dobrine v službo drugim in pri tem ne računali na zaslužek, temveč dajali zastonj.«

»To ime bi lahko izrazili s temi besedami: pomoč, zastonjskost, izmenjava, prijatelj- stvo.«

»Ne prejemamo nobene pomoči od družbe, niti nas ne podpira nobena stranka. Živimo in delujemo le od darov prijateljev, učite- ljev, gojencev... Sredstva uporabljamo za nakup knjig in drugih potrebščin.«

»Učitelji so katoličani,ki hočejo v luči evan gelija zastonj dajati dar kulture tistim, ki tega nimajo, pa so pripravljeni sprejemati. Auxilia preko tiska pošilja topel poziv uči- teljem, diplomirancem dobre volje, da bi v duhu dobrote prišli na pomoč tolikim našim bratom.«

»Učitelj poleg naloge pošlje vedno tudi pri- jateljsko pismo,v katerem spodbuja gojen- ca k študiju. Tako se med njima ustvarja ozračje odprtosti in zaupanja. Na mesec mu popravi do šest izdelkov. Potrebna je točnost in vztrajnost, primerna spodbuda, pa tudi potrpežljivost, kajti gojenec ne odgovarja vedno našim pričakovanjem.«

Ker smo verni in po Kristusovem zgledu že- limo pripeljati k Bogu brate in sestre,hoče- mo, da bi naša vera izžarevala ljubezen in skrb zanje. Zato smo v apostolatu obzirni in potrpežljivi, ko gojenci delajo prve kora- ke pri premostitvi verskih težav, v katerih oni sami začenjajo pogovore. Če se učitelj drži teh načel, bo gojencu dajal veliko du- hovno pomoč,ki se gotovo odraža v izobra ževanju. Naša skrb niso družbene težave in vprašanja, ampak je naš smoter pred- vsem pomoč človeku. V tej šoli smo pre- pričani, da lahko dajemo in prejemamo na temeljih človeških vrednot.«

»Imela sem bolno sestro, ki je v sanatoriju opravljala prostovoljno delo,podobno temu v Auxiliji. Ko je umrla,je moj mož bral v ča- sopisu o pomoči temu združenju. V spomin na mojo sestro se je pridružil Auxiliji kot učitelj tehničnega risanja. Čez nekaj let je ustanoviteljica prenesla odgovornost za šolo Auxilia nanj.Jaz pa od leta 1960 opra- vljam delo tajnice.«

»Po duhovnikih, redovnicah in bolniških se- strah dobimo stik z bolniki. Po duhovnikih, ki delujejo kot kaplani v zaporih,pa dobimo stik z jetniki. Vsi lahko postanejo naši go- jenci,vključeni v šolo v Auxilia.Povezani so z učitelji, ni pa nujno, da se tudi osebno poznajo, saj poteka delo prek šole, ki se strogo drži pravil tajnosti dopisovanja.
Auxilia je gojencem poznana tudi po tisku v zaporu in opozarja nase tudi s posebno revijo za bolnike.«

»Od leta 1969 po belgijskem vzoru tudi italijanska šola Auxilia organizira vsako leto počitniški tabor za svoje bolne gojence, ki pridejo iz vseh italijanskih regij. Te skupne počitnice trajajo 8-10 dni. V tem času go- jenci poslušajo razna predavanja in obis- kujejo turistične znamenitosti.«

Najlepše pa je bilo seveda v Rimu... Tisoče src in tisoče parov rok na trgu sv.Petra se je obračalo k papežu. Pozdravljal je števil- ne romarje od vsepovsod. Skupino mladih iz Rogaške Slatine je nagovoril po sloven- sko in se veselil z njimi, da so po stopinjah velikih bratov Cirila in Metoda prišli utrditi svojo vero na grob apostola Petra. Potem se je pomešal med kolesarje iz Francije, dvignil v naročje skodranega črnčka, se pozdravil z rojaki s Poljske in...Mehko mi je segel v roko. Prisrčen in mehak je bil tudi njegov objem in poteze križa, ki mi jih je začrtal na čelo. Izmenja sva nekaj besed. Srečanju sem posvetila vse svoje misli in občutila dobroto in srečo, da je ta človek ob meni. Doživetje je bilo veliko, čudovito in hkrati preprosto.Še za hip sem ujela pri- jateljsko toplino njegovih oči,ko je naročil: »Pozdrav Sloveniji!«

Zvečer smo se zopet pogovarjali z gospo Gianno. »V oktobru bo skupino bolnikov in zdravih prostovoljcev tu v Perugi vodila bolnica, ki zmore uporabljati tako rekoč samo prst na roki. Spet drugič bo prevzela skrb bivša jetnica, pa ne bo nihče vedel, da je bila v zaporu. Ni pomembna preteklost, ampak zaupanje!«

»Te dobimo pri raznih katoliških združenjih ali pa so sorodniki bolnikov. Morajo sprejeti in se držati pravil reda v taboru.Moram re- či,da so zelo velikodušni, saj poleg pomoči sami plačajo tudi delne ali pa vse stroške tabora.«

Zanimivo je bilo ob tem pogovoru in Tone je dobro prevajal. Najbolj občudujoče pa sem prikimala, ko je naša gostiteljica de- jala: »Nikoli nisem bila za katedrom, toda čutim, da človeku, ki je v stiski, lahko dam neko upanje za življenje.«
Potem je odhitela...Njena živahnost in ve- selje sta se prelivala v vse okolje,koder se je ustavila.Oči so ji žarele.Kako ji ne bi! Če živiš med prijatelji, se to pozna v očeh... Petindvajset let z možem, ki tiho, dosto- janstveno daje skupnosti neko veličino, že živita za Auxilijo. To je šola, kjer se s ho- tenjem, voljo in dejanji deli ljubezen. To je pomoč in sodelovanje,ki polni darujoča sr- ca z zadovoljstvom. Tako zadovoljstvo ne terja plačila in ne posebne hvaležnosti, ki bi bila na veliko oznanjena od zunaj. Samo nekoč, ko pride Sin človekov, bo slišati: "Bolan sem bil in ste me obiskali;v ječi sem bil in ste prišli k meni."
Naš košček počitnic v Perugi se je zaključil z ognjemetom in nadvse veselim kramljan- jem. S Tonetom in Vinkom se iskreno zahva- ljujeva vsej skupini za pozornosti, dobroto in prijateljstvo, ki nas bo vedno družilo.

Tekst: Kati, foto: Vinko

Stopala sem proti cerkvi in dihala hladno poletno jutro. Rojeval se je jasen dan.
»Le kaj mi bo prinesel?« je v meni vstajalo tiho vprašanje.
Tiho je bilo v cerkvi, le večna lučka je ple- sala sem in tja in se poigravala s sencami svetnikov.
Hotela sem moliti, toda vsaka beseda se mi je zdela prazna. Kakor da igram hinavca in se prilizujem Bogu ...
Tiho je vstajal v srcu nemir, ki sem ga po sv. daritvi še bolj začutila...
Dopoldne je minilo, kot bi trenil. Malo prej sem odšla v službo.
Med predajo službe poslušam utrujene se- stre: »Uj, enajstka je živa groza...«
Molče začnem delati.Vse popoldne se ogla- šajo zvonci.Posebno v enajstki.Enajst infuzij teče, dosti postelj je treba pospraviti...
Zvonec..., soba enajst.
Vzdihnem in odhitim po hodniku. Odprem vrata. Izključim zvonec.
Skozi okno posije toplo sonce naravnost vame. Kakor da me hoče presvetliti, priž- gati lučko, da spoznam samo sebe...
Gospa Maja prosi za same malenkosti. Po- ravnam odejo, zamenjam infuzijsko stekle- nico ... Vrtim se okoli nje. Ko končam, se z muko nasmehne in mehko reče: »Hvala, sestra Marija«.
Tako se ponavlja ves popoldan in zvečer, ko odhajam, pravi: »Dobro spi, srček!«
Z nasmehom odidem. Zunaj vrat vzdihnem Skoraj mi preseda,tedaj nekaj butne vame...
Spoznanje, brez katerega sem bila zjutraj nemirna... Neumno se mi je zdelo njeno "prilizovanje",a še pravi čas je na dnu srca zaklical žalosten glas: »Zakaj zapiraš oči? Mar nisi spoznala, kako te ljubim, Jaz, ki sem trpel zate..., ki TRPIM tudi zate ...«
Obrnila sem se. Bilo mi je žal. V oči sta mi stopili debeli solzi obžalovanja, sreče in hvaležnosti ...
»Gospod, odpusti moji slepoti...«
Ura se je pomaknila že precej čez deveto, ko sem odhajala z oddelka.Razmišljala sem o vseh naših bolnikih, ki jim rak žre kosti in pljuča. Nemočna sem pred njimi.
A v meni je moč, če ljubim; in z ljubeznijo morem reševati, in z NJIM...

Marija Pučnik

V.

Rafkino šolanje se je končalo povsem ne- opazno.Diplomo je pokazala šefu-zdravniku in načelniku personalne službe, svoje delo pa je tako že davno opravljala brezhibno kakor sestra s strokovnim izpitom.
Ko jo je ravnatelj delovne organizacije sre- čal na oddelku, kjer je preverjala higienske razmere,jo je vprašal: »Kako pa kaj šola?« Ona pa se je sončno zasmejala: »O,hvala, diplomirala sem pred pol leta.« »Že!« se je začudil. »In vi o tem molčite?« »Oh, saj to ni nobena senzacija,vsaj za vas ne,ki ima- te čez glavo drugega pomembnega dela.« »Nič ne rečem, ampak vi ste to dosegli ob najmarljivejšem delu med nami. Iskreno čestitam! Treba bo to tudi malo proslaviti, vsaj v ožjem krogu.« »Tovariš ravnatelj, lepo prosim: ne! Ne morete me z ničemer bolj razveseliti,kakor če opustite svojo na- mero.« »Če resno tako mislite, vas moram seveda ubogati. Ne morete pa mi prepre- čiti,da bi se vas kako drugače ne spomnil«
Še tisti dan ji je šef finančne službe spo- ročil, da ima nekaj zanjo in naj se čimprej oglasi pri njem. Prosil jo je, naj podpiše prejem priložnostnega zneska kot nagrado za posebno vestnost pri opravljanju odgo- vorne službe.
Z nepričakovanim denarjem je podprla svo- jo Brazilko,ki je že nekaj časa bolehala, ne da bi bila mogla kaj zaslužiti. V nedeljo pa se je odpeljala k bolnemu bratu Milošu v Valdoltro. Našla ga je,ko je ležal v zdravili- škem parku. Močno se je razveselil sestri- nega obiska, saj ga ni vse dotlej še nihče obiskal. Pripovedoval ji je,da veliko premiš- ljuje o usodi svoje družine in da nikakor ne more soglašati z neusmiljenim ravnanjem njune matere.
»Vidiš« je spet načenjal staro,že zaceljeno rano. »Namesto da si se bila ti sramovala takšne matere, se je ona tebe in se srdila nate,ker si se drznila priti na svet; pahnila te je v hišni kot, da bi ji bila čimmanj pred očmi. Slovenska mati, kot sta jo opisovala Cankar in Finžgar, je drugačna.«
Rafka je čudoma poslušala brata; čeprav ni hodil dosti v šolo, je že veliko prebral, odkar leži v tem zdravilišču. Hotela ga je pomiriti: »Mati je veliko prestala in morda včasih res ni prav ravnala. Zdaj pa dovoli, da te vprašam:kaj imaš od tega,da grebeš v stvari, ki so že za nama? Nič. Pač pa ti celo utegne škoditi pri zdravljenju. Vedi,da se zdravniki dostikrat zaman prizadevajo, če jim bolnik ne pomaga s svojo voljo. To ti moram povedati kot zdravstvena delav- ka, kot rodna sestra pa tudi nisem daleč stran...«
»Imaš prav in zavidam ti tvoje plemenito srce, ki samo odpušča. Jaz pa, kakor da ti nisem brat...«
»To je Brazilkina enajsta šola... Če hočeš ozdraveti,me poslušaj in pozabi na vse to, pa boš videl, da se ti bo kmalu izboljšalo. Zdi se mi,da doslej nisi kaj prida napredoval a si za to sam kriv.«
Ko sta se poslavljala, jo je poljubil na lice: »Obljubim, da te bom skušal ubogati, in srečen sem, da imam prav tako sestro...«
Doma jo je čakala novica, da je njenega očima na poslovnem potovanju zadela mo- žganska kap. Reševalec ga je odpeljal v bolnišnico, od tam pa so obvestili njegovo družino. Mati ji je rekla: »Vem, da ne bom prenesla pogleda na živega mrtveca, zato pojdi ti, pa še z zdravniki se boš bolje po- menila kakor jaz.« Rafka pa ji je odvrnila: »Seveda grem, ampak vedi; vesel bo samo tebe in vajinih treh otrok ...« »Od tebe ni- sem vajena,da bi me zbadala« je zamrmra- la mati. »Saj te ne, mama, ampak je res.«
Očim je bil zelo ubog. Edino po slabotnem dihu je bilo moč sklepati, da še živi. V srce se ji je zasmilil, tako da je pozabila na vse, kar je bridkega prestala.
Poiskala je oddelčnega zdravnika in skušala čimveč poizvedeti. Pogledal jo je in dejal: »Več kot le malo upanja vam ne morem dati. Prizadete so vse temeljne funkcije. V nekaj dneh se bo odločilo. Menim, da je bolj pametno, če vas ne slepim s praznim upanjem. Že jutri bomo več vedeli. Če bo- ste spet prišli, se torej vidimo.«
Doma je skušala materi vliti vsaj kapljo upanja, toda to je povedala s tako bledim obrazom, da je razumela, naj bo priprav- ljena na vse. - »Kristus, če nam ugasne, kako bomo živeli?« je bilo vse, kar je rekla. »Če bi ga radi videli še živega, pojdite jutri z menoj,« je slednjič rekla Rafka in odšla na svoje stanovanje. Med večerno molitev je vpletla tudi prošnjo: »Nebeški oče, če je tvoja sveta volja, ohrani ženi moža in otrokom očeta...«
Naslednji dan je okrog poldne prispela br- zojavka: Mihael Goričar danes zjutraj umrl. Tako je bila vdovi in pastorki prihranjena pot v bolnišnico. Zdaj ju je čakala vrsta opravkov od pogrebnega zavoda do mati- čnega urada in naprej. Rafka je obletela skoro vse sama. Šele zdaj se je začela mati zavedati, koliko je vredna Rafka.
Pred pogrebom in po njem bi bilo pri Gori- čarjevih vse narobe,če bi ne bili imeli Rafke Najprej je skušala urediti poslovno zapuš- čino pokojnega očima.
V dnevni sobi je imel veliko pisalno mizo, poleg nje pa omarico za registratorje. Oboje je vedno skrbno zaklepal, ključ pa nosil pri sebi, saj ni nikomur zaupal. Rafka je šla v bolnišnico po osebne predmete; med temi sta bila tudi oba ključka. Dotlej so prispela že nekatera poslovna pisma, sicer same finančne terjatve. Ko je odprla poslovne predale, je iz knjig že po površnem pregle- du ugotovila, da je veliko dolgov. Takoj je spoznala, da brez odvetniške pomoči ne pride nikamor.
V posebnem predalu je imel skrinjico z osebno pošto. Čisto na vrhu je bilo pismo njegove ljubice Ide Jamškove s fotografijo dečka Sama. Ženska, s katero se je spen- tljal približno v času, ko mu je žena rodila nezakonsko Rafko, otroka daljšega spora med zakoncema. Vrsto let ji je mož plače- val »milo za drago«, čeprav ji ni nikdar omenil svojega greha. Jamškova mu je v pismu očitala, ker ji že šest mesecev niti dinarja ni poslal za sina.
Nekaj časa je ugibala, ali naj vse to pove materi že zdaj, ko se ji je mož v grobu ko- maj dobro ohladil, ali naj še malo počaka.
Po kratkem obotavljanju je menila: Ženska vendar potrebuje sredstva, da ne bo fant, ki je pri vsem tem nedolžen, stradal. Vso pravico ima do preživnine, in to nemudoma vsaj za čas pred očetovo smrtjo. Kako bo poslej,bo pač odločilo sodišče na obravna- vi, kjer se bo marsikateri upnik obrisal za svoj denar. Materi je pokazala pismo s fo- tografijo: »Stavim, da še ne poznaš tega brhkega sorodnika...«
Mati je prebledela in sedla. Dolgo ni prišla do besede. Potem je dejala s pobitim gla- som: »To mi je naredil iz maščevanja nad tvojim rojstvom...Bog nama grehe odpusti!«
Rafka se je v trenutku spomnila, kaj vse je govoril brat v Valdoltri. Zbirala pa je vso moč in se odločila,da ostane močna; to bo materi pomagalo, da se bo spet postavila na trdne noge.
»Mama, ne grebimo po preteklosti. Drug drugemu moramo odpuščati. Zdaj je treba pošteno živeti. Tekoči račun in bančna knjižica sta prazna. Moje rezerve so tudi izčrpane. Predlagam, da odprodamo kaj iz hleva, kaj drugega tako ne preostaja.«
»Nič ne morem misliti,kar sama odloči,nate se popolnoma zanesem« je s težavo dejala mati.
»Pri tem pa ne smeva pozabiti na Miloša v Valdoltri. Vse kaže,da bo še lep čas tam.«
Dolgo sta molčali in se zazrli druga v drugo
Prva je spregovorila Rafka: »Mama, zdaj si morava razdeliti bremena. Miloša prevza- mem jaz, čeprav ga zaradi socialne bolezni zdravljenje v glavnem nič ne stane,tebi pa ostanejo mlajši trije. Rado in Breda bosta vsak čas sama svoja, tako da ti za daljši čas ostane na skrbi le Danilo.«
Mati je z vzdihom krivde rekla: »Odločila sem se,da grem za nekaj let v tovarno,to- liko da spravim na noge zadnjega.Upam,da me bodo vzeli, čeprav nisem več mlada...«
»Za to res ne more biti nobene ovire, saj vedo, da si kot vdova postala samohranil- ka. Zdaj bi se ti prileglo, če bi bil tvoj mož socialno zavarovan. Čudim se, da ni tega uredil...«
»Res! Pa tako brihtnega se je znal delati...«
»Je mar mislil, da bo ostal zmeraj mlad?«
»Kdo bi vedel... Kako pa kaj ti?« se je mati slednjič toplo ozrla na hčer.
»Ni najbolje. Mislim,da sem zadnji čas pre- več delala in mogoče premalo jedla. Včeraj sem bruhnila kri. Verjetno gre za kak ulkus Jutri grem na pregled. Upam, da še nisem kandidat za pod nož.«
»Ubožica moja...«
Ti dve besedi, ki sta materi privreli iz srca, sta Rafko prešinili s tolikšnim ganotjem, da je planila k njej in jo objela.

(se nadaljuje)

Za Kobalovega so ljudje v okolici skoraj pozabili njegovo ime. Bil je zelo dober,vsa- kemu je rad priskočil na pomoč v stiski ter pogosto poudarjal: »Ljudje božji, življenje je vendar tako kratko, pomagajmo, da bo vsaj lepo, bodimo dobri!« Tako se ga je prijelo ime »Dobrota«. Tone je vedel za ta vzdevek in pogosto se je zdelo, da se res potrudi, da bi bil tega lepega imena tudi vreden.
Seveda je Dobrota skrbel tudi za svoje do- bro,za udobno življenje.Poklical je obrtnike da so dvignili,razširili in obnovili hišo,potem pa jo je opremil z novim,udobnim pohištvom Razglasil je, da poceni proda dobro ohra- njeno pohištvo.
Na koncu vasi je v skromni hišici živel Me- jašev Lojze z družino. Ko je zvedel za to, je rekel ženi. »K Dobroti grem, kakšna po- stelja ali omara bi nama prav prišla, ko se nama družinica tako lepo množi.« Lojze je z očmi ljubeče objel ženino telo, ki je bilo v pričakovanju novega, že petega člana družine.
»Le pojdi, samo predrago ne plačaj, da ne bomo za drugo v stiski« je odgovorila žena
»Dobrota vendar ne bo predrag« se je na- smejal Lojze in odšel.
Dobrota je Lojzeta prijazno sprejel. »Vesel sem, da si prišel prav ti, tebi bom dal zelo poceni, tako lahko naredim dobro delo,« je hitel Dobrota in odpeljal Lojzeta v hišo. Raz- kazoval mu je,kaj vse je preuredil in opremil z novim pohištvom. Lojze je kar strmel nad lepo opremljenim stanovanjem. »No, tole pohištvo mi je pa sedaj odveč, kar izberi, kar potrebuješ,« je Dobrota pokazal v te- sno založeno sobo, kjer je stalo več omar, ob steni pa zložene razdrte postelje.
Medtem ko je Lojze ogledoval pohištvo, je na vrata rahlo potrkalo. Plaho je vstopila stara Dobrotova teta in potožila:»Okrade- na sem,še pred dvema dnevoma sem imela spravljenega nekaj denarja, zdaj ga pa ni nikjer.Tuji ljudje so bili v hiši,delavci,morda je kdo. Ženica ni utegnila dokončati, Do- brota se je prestrašil in kar zletel v tetino sobo. Tudi sam je imel nekaj denarja shra- njenega doma, da je bil takoj pri roki. A Dobrota se je hotel najprej prepričati, če je res teta okradena. Lojze je počasi stopil proti tetini sobi, na pragu pa presenečeno obstal. »Moj Bog,ali je to soba v Dobrotovi hiši« je vzdihnil Lojze.Soba je bila podobna kleti,saj že dolgo ni bila prebeljena.Ob steni je stala stara, vegasta postelja, prekrita s prešito odejo, ki se ji ni poznala prvotna barva.Ob drugi steni pa so bile zložene kar- tonske škatle in polivinilaste vreče. Iz teh škatel in vreč je Dobrota z mrzlično naglico stresal vsebino, tetino obleko in skromno pokrpano perilo.
»Tu, tu je,« teta je z veseljem pograbila zavitek, ki se je pokazal med perilom.
Dobrota je bil ves rdeč od jeze. »Takole založite, potem pa obsojate poštene ljudi, da so kradli, ali vas ni sram?« je razjarjeno kričal Dobrota nad teto, ki se je plaho sti- skala.
»Oh, ko bi imela kakšno omaro,da bi mogla to beračijo vsaj malo pospraviti, tako se mi pa vse zameša,« je vzdihnila teta in si obrisala solze, ki so ji zdrsnile po licih.
Lojze je počasi stopil proti vratom.
»Kam greš, Lojze, ali ne boš nič kupil, saj dam čisto poceni?« je za njim zaklical Do- brota,toda Lojze ga ni poslušal. Zamišljeno je stopil v svojo skromno hišico.
»Kako je, ali si kaj kupil?« ga je ljubeče vprašala žena.
»Ne,mami, nič nisem mogel vzeti.« Povedal je,kaj je videl v tetini sobi,in dostavil:»Res živimo skromno, ampak v takem beraštvu pa še daleč ne kot Dobrotova teta.« Loj- zetu je bilo še dolgo žal, da je tedaj stopil k Dobroti, saj je v njegovem srcu ostalo razočaranje, spoznanje, kako zlagana je »dobrota«, ki se razkazuje na zunaj, pod domačo streho pa je trdosrčna...

Angelca

Pod naslovom Vi nam, mi vam je v letošnji 4. številki Prijatelja neka žena rekla prija- teljici: »Ti si tako verna,da se ne bojiš po- vedati, da si bila pri maši.«
Čudno se mi zdi, da so še danes med nami ljudje, ki ne gredo v cerkev,če jih kdo vidi, in se bojijo pred jedjo pokrižati, če so pri mizi tudi neverni.
Naj vam povem,kaj me je pripeljalo do tega da vam to pišem. Živim v domu ostarelih.
Pred časom sem bil v bolnišnici. Nasproti, na drugi strani sobe je ležal bolnik, ki ga nisem poznal in nisem nikdar z njim govoril. Pri bolnikovem vznožju je navadno sedela žena.Nekega dne pride duhovnik in prinese bolniku sv. popotnico. Potem ko je bolnika obhajal, je duhovnik vzel v roke knjigo in iz nje bral molitve za umirajoče. Komaj je du- hovnik izrekel zadnje besede, je bolnik iz- dihnil. Čez nekaj časa je žena vstala,prišla k meni, me poljubila in brez besed odšla iz sobe. Spraševal sem se, kaj to pomeni?
Kasneje sem zvedel.Bolnik,ki je bil z menoj v sobi, se je prišteval med ateiste. Vendar se je prav ob zadnji uri spreobrnil in tako dosegel večno življenje. Kaj ga je nagnilo k temu?
Moja navada je,da se pred vsako jedjo po- križam na čelo,usta in prsi,ne da bi pri tem glasno govoril; le čisto tiho in zase rečem ali pa samo mislim: »V imenu Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, presvete Trojice, bodi ta jed blagoslovljena, da bo meni in vsem, ki tukaj jedo v telesni in dušni bla- gor.« Ob nedeljah mi je tudi duhovnik nosil obhajilo. Bolni mož je to videl in verjetno ga je prav to nagnilo,da je v tihoti svojega srca začel razmišljati in se spravil z Bogom To pa je njegovo ženo silno razveselilo.
To sem zapisal, ker sem hotel povedati, da s samim govorjenjem, z dokazovanjem ali kakšnim prepričanjem ne bomo nikogar spreobrnili. Verjetno pa je za to najmanj primeren čas pri kosilu. Če so pri mizi verni in neverni,mislim, da ni prav,če kdo vstane in moli naglas. Nihče pa nam seveda ne more zameriti, če se tiho pokrižamo. Tudi sam sem nekoliko v zadregi,ko se pokrižam med neznanimi ljudmi. Takrat ne gledam nikomur v obraz, da ne bi videl, če bi se mi kdo posmehoval. Križ pa, ki ga delamo, naj bo jasen in vsem viden!

Š. J.

Vračam se z večdnevnega duhovnega sre- čanja prizadetih. Počutim se kot polna, prepolna posoda.
»Bog je Ljubezen in kdor živi v ljubezni,živi v Bogu,« so besede iz berila pri zadnji sku- pni sveti maši,ki še posebej močno zvenijo v meni. Razšli smo se z željo, da bodimo dejavno znamenje te ljubezni, kamorkoli se vrnemo na svoje domove.
»Kako je bilo?« me doma razveselijo z vpra šanjem. »Lepo!« odgovorim in hitim pripo- vedovati, kako je bilo. Hotel bi se izliti in vsakemu dati prgišče misli,spoznanj, ljube- zni... »In kaj ste jedli?« pretrga tok mojih misli. »Kaj smo jedli?« Poskušam se spom- niti,a se ne morem vsega. »Ah,pa saj to ni pomembno,« pomislim in poskušam obuditi prijateljeve misli o kruhu in vinu,ki je v pri- spodobi razmišljal o dobroti, ljubezni ter je nakazal, koliko drobnih zrn je treba zmleti za hlebec kruha, koliko grozdnih jagod sti- sniti za kozarec vina...
»Ste se v petek zdržali od mesa?« poseže v nedokončano misel spet vprašanje. »Ja, smo,« se utrga in vrata se že zapro. Vsa radovednost je potešena,pogovor končan, ostanem sam. Na mizi pred menoj je lepo zapečeno piščančje stegno. Sreča ali vsaj odrešilni zalogaj za milijone stradajočih. Meni ni do jedi, moje telo je zadovoljno s skodelico mleka, rezino črnega kruha, moja lakota je drugačna.
Misli se lepijo v bolečo kepo in v njeni sre- dici žari Jezusov vzdih iz Getsemanskega vrta: "Moja duša je žalostna do smrti" (Mt 26, 36-46).

Rastislav

Ko pišemo o srečanjih, po- navadi omenjamo,kako nam je bilo lepo,kaj vse smo do- živeli, kaj nam je ta ali oni duhovnik pove- dal; še in še bi lahko našteval. Čeprav ne pišem rad, se čutim dolžan, da se v imenu Bratstva bolnikov in invalidov ter v svojem imenu še enkrat lepo zahvalim vsem tistim, ki kakorkoli pomagajo. Bog vam poplačaj!
Ne bom našteval, kaj smo imeli prvi dan in kaj tretji. Dnevi od 16. do 18. 6. so bili v glavnem drugačni od naših vsakdanjih. To- krat so nas vzeli pod streho salezijanski duhovniki v Želimljem. Lepo so nas sprejeli in se prijazno pogovarjali z nami. Dejali so, da so veseli, ker nam lahko dajo te svoje prostore.
Zelo lep program z diapozitivi nam je pripra vil misijonar z Madagaskarja, lazarist Rado Sušnik. Ko so pričakovali,kaj nam bo pove- dal gospod Miro,je kar začel: »Če kdo misli da bom predaval, se moti.« Zato smo kar sami predavali drug drugemu. Opažam, da smo še preveč zaprti in se ne upamo spu- stiti v pogovor, čutimo nekakšno bojazen. Kar s strahom pripovedujemo svoje življe- njske izkušnje. Verjetno (ne vem, mogoče se motim?), bi bilo delo po skupinah boljše, mnogo bolj prijetno in za marsikoga lažje. Mirko Žerjav nam je govoril o trpljenju, bolezni in invalidnosti. Tudi to je obogatilo naše srečanje. Z veliko pozornostjo smo poslušali, ko je pripovedoval svoje življenj- ske izkušnje in nas spravil v dobro voljo.
Zelo lepo sodelovanje je bilo pri nedeljski maši. Nekdo mi je rekel, da je maša enaka maši.Pa ni tako,saj je vsaka novo doživet- je.Tako je bila tudi ta v želimeljski dvorani. Slišali smo tudi nekoga izmed nas,ki nam je povedal, kaj mu pomeni sv. obhajilo; obe- nem nam je naročil,naj pogosto prejemamo Jezusa. Potem skušajmo tudi tako živeti.
Pogosto slišimo svojce bolnega ali invalid- nega človeka, kako tožijo, da je ta ali oni bolnik ali invalid siten, nervozen; še in še bi lahko našteval, ravno tu skušajmo svoje težave, kolikor je le mogoče, potrpežljivo prenašati. S to potrpežljivostjo ovrednoti- mo svete zakramente.
Velikokrat bi bilo dobro in koristno, ko bi le imeli več prostora in bi povabili tudi svojce bolnih ali invalidnih, da bi prisluhnili pogo- vorom,saj nimamo nič takega,da ne bi smeli slišati. No,ovira je tudi oddaljenost. Ravno tu skušajmo sami kaj storiti.
Želim vam mnogo lepih jesenskih dni.Zdru- žujejo in povezujejo naj nas iskrenost, po- štenost, dobrota in Bog.

Jože

Prvič se oglašam v našem prelepem listu Prijatelj.
Prišla sem iz Želimelj, kjer smo imeli invalidi duhovne vaje sredi poletnih dni in sredi lepe narave, kjer je zasijal lepi roman F. S. Finžgarja Pod svobodnim soncem.Prišla sem domov tako obogatena na duši,da tega ne morem izraziti. Vsem in vsakemu posebej naj poplača dobri Bog in naša ljuba Mati Marija.
Nam invalidom in bolnikom pa sije sonce božje ljubezni v tem, da nam je dal dobre duhovnike,voditelje duhovnih vaj,sestre in duše,ki se tako plemenito žrtvujejo za nas in nam omogočajo taka srečanja,ki smo jih tako potrebni.V naš vsakdan posije sončni žarek.
Mi invalidi in bolni pa vračajmo vsem in trpečemu Jezusu Ljubezen za Ljubezen s tem,da za naše dobrotnike molimo. Jezusu pa darujmo vse in se ne vprašujmo, zakaj moram ravno jaz trpeti.
Zakaj, zakaj jaz? Bog,ki je Ljubezen sama, nas je poklical,da soodrešujemo z Jezusom Vrzimo se v božje naročje in laže bomo pre- našali vse, kar nas zadene. Ne vprašujmo zakaj? V nebesih dobimo odgovor. Molimo mi! Trpimo mi! Darujmo mi! Da, mi invalidi in bolni, do Kalvarije in na Kalvarijo Križa. Pogum! Jezus in Marija nam dajeta za to moč. Tako sem v vsem trpljenju srečna,da bi objela celi svet, ljudi in naravo.
Hvala salezijancem v Želimljem, da so nas sprejeli. Hvala misijonarju, ki nam je opisal in ob diapozitivih pokazal življenje in delo v svojem misijonu na Madagaskarju.
Posebna hvala še g. Žerjavu, ki nam je pripravil tako prisrčen in pester program v rokohitrstvu.Vsem prisrčna hvala in pozdrav v Jezusu in Mariji!

Marija Špoljar

V nedeljo,23.6. sem se z veseljem odzvala vabilu na škofijsko srečanje prizadetih otrok in njihovih staršev. Kljub slabemu vremenu se nas je v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici zbralo kar lepo število.
Jože Mihelčič je v prisrčnem nagovoru po- zdravil otroke,njihove starše,organizatorje in druge.V roke smo dobili iz belega papirja izrezana srca in rdeče barvice. Ganljivo je bilo gledati,kako zavzeto so otroci z barvo ljubezni prekrili beli papir,nanj napisali svo- je ime in tako pripravili svoja srca za sre- čanje s Kristusom. Duhovnik je med mašo pokazal na veliko srce, ki je rdeče od silne Kristusove ljubezni do vseh ljudi, posebno do otrok. Povabil je Lino,Mojco,Uroša,Jan- ka in vse druge, naj prinesejo svoja mala, z ljubeznijo obarvana srca, in jih darujejo Kristusu. Ko je vprašal otroke, koga imajo radi, so vsi v en glas odgovorili: »Kristusa, pa mamo in ata,Tončka - vse ljudi!«. Kako bi bili srečni, če bi mi vsi lahko rekli: »Lju- bimo vse ljudi!«
Na zakuski je bilo veselo, saj so nas pove- zovala imena z ljubeznijo obarvanih src. Sledili sta navdušeno ploskanje in prisrčna zahvala za to srečanje.
Kanček grenkobe pa vseeno ostaja.Pogre- šali smo duhovnike,pogrešali smo vse tiste ki se zaradi slabih gmotnih razmer ne mo- rejo udeleževati takih srečanj, pa tiste, ki so zaradi naše brezbrižnosti osamljeni in pozabljeni. Gorje nam,če nam bo pri posle- dnji sodbi Kristus dejal:
»Česar niste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših, tudi meni niste storili.«

K. L.

Res je bil zame najlepši dan,ko smo se pri- jatelji zbrali pri novi maši v Marijinem sveti- šču na Homcu.Povabil me je Franci Šuštar naš veliki prijatelj. Zato sem se počutila zelo počeščeno. Zame je bilo nepopisno lepo na tej novi maši, saj še nikdar nisem doživela tako lepe slovesnosti. Najbolj pa me je ganilo,ko sem prejela Kristusovo telo iz novomašnikovih rok; v očeh so se za- lesketale solze... Po končanem obredu nas je povabil na svoj dom h kosilu v Preserje. Zato se mu moram še enkrat zahvaliti. Že- lim, naj ga Gospod podpira s svojo milostjo pri nadaljnjem študiju.
Tudi s. Edith in Alenki Bolta iskrena hvala za prevoz.Zato naj se Bratstvo bolnikov in invalidov še naprej razširja in nas utrjuje.
lskren pozdrav vsem prijateljem širom po svetu.

Milena z Dolenjske

Kakor posebej praznična se je zdela nede- lja 4. avgusta, ko smo se Jože, Tatjana, Damjanca in jaz peljali v Stari trg pri Ložu novim prijateljem naproti.Tamkajšnji župnik je tudi letos pripravil srečanje za ostarele in invalide.
Nenadoma se je pred nami odprla Loška pla- nota z Ložem in takoj smo zagledali zvonik cerkve v Starem trgu.
Tam nas je sprejel župnik,ki je z mladimi že pripravljal vse potrebno za mašo.V klepetu z mladimi dekleti je hitro prišel čas za od- hod v cerkev k bogoslužju. Vodil ga je pri- jatelj urednik, sodelovali pa smo vsi. V na- govoru smo slišali nekaj misli, povzetih iz nadškofovega govora na srečanju v Šiški. Vsem so namenjene besede »Ljudje te po- trebujejo.« Če jih dobro premislimo,jih lah- ko prevedemo v geslo:Ljudje drug drugega potrebujemo.Žal v današnji družbi preveč- krat delamo tako, kot da ostarelih, bolnih in invalidov ne potrebujemo.
Daritev se je nadaljevala tudi po blagoslo- vu.Zunaj pred cerkvijo smo ob dobrotah,ki so jih matere pripravile prav za ta praznik, poklepetali in se poveselili. Bili smo veseli, saj je tu marsikdo srečal prijatelja, ki ga ni videl že leto ali celo več.
Kar prehitro je minil popoldan in treba se je bilo pripraviti na odhod. Vsi smo odšli z željo, da se kmalu spet srečamo in potr- dimo, kako drug drugega potrebujemo. Do takrat pa bomo združeni v molitvi.

Tončka

Seveda je človek človeku koristen, ker je njegovo telo čudovit stroj in njegov um organ čudežne učinkovitosti, toda človek je predvsem duh in tega duha je mogoče spoznati samo po ljubezni -po dejanjih lju- bezni...
Zapis končujem z mislijo, ki jo je v prostem pogovoru ob prigrizku v prostorih frančiš- kanskega samostana po bogoslužju izrekel starejši mož redkih in že povsem obeljenih las. »Moja betežnost po tem srečanju ne bo nič manjša kakor pred njim,toda tu sem spet močneje začutil, da sem še potreben, da me Bog in ta svet še potrebujeta, zato bom svojo betežnost (nadloge) laže pre- našal.« Ob teh besedah je mlada roka, ki bi lahko bila tudi vnukova, poiskala in toplo stisnila izmozgano starčevsko roko. V tem stisku pa je bilo mogoče zaslutiti tudi ob- ljubo: »Tudi jaz!«

Jože

Srečni smo se zbrali bolni in invalidni s prijatelji (od 29. avgusta do 1. septembra), da bolj pri- pravljeni vstopimo v Evharistično leto,ki je posvečeno živemu Jezusu med nami.
Ta dišeč,nenadomestljiv,nasiten hleb kruha Sprehodili smo se od lepe navade v naših krajih,ko kmet pred setvijo na njivi prosi za blagoslov rasti; za blagoslov v vsem času dela in skrbi,da mu zraste in dozori pšenica ali rž v zlato klasje. Nato je sledila ročna žetev in mlačev. Ti stari časi so bili po svoje težki, pa tudi lepi. Danes vse to opravimo hitreje s stroji - s kombajnom. Pa tudi mli- narjev, pekov, trgovcev in še mnogih smo se spomnili: vsi ti imajo zaslugo,da priroma kruh na našo mizo.
Kruh je simbol trpljenja. Že pšenica med rastjo veliko prestane. Zrno je bilo zmleto, moka zgnetena, potem pa še v peči. Kruh tudi združuje: v njem je na tisoče zrn; zdru- žuje ljudi, ki ga jedo.
Kaj vse lahko kruh daje in pomeni, poleg tega,da je okusna jed! Kruh prejemamo kot božji dar; s kruhom se pove,da smo bogati kot narod.In gospodinje pravijo:"Če ni kruha ni kaj na mizo dati!" S kruhom in soljo po stari slovenski navadi sprejemamo goste na razne velike slovesnosti in praznovanja. Kruh je glavna jed skoraj po vsem svetu.
Razmišljali smo, da nam je kruha manjkalo, smo ga pogrešali; ko pa smo ga spet dobili smo se ga toliko bolj razveselili. Ob pripove- dih smo stopili daleč nazaj,pa tudi v daljno Etiopijo, kjer trpijo za lakoto in nimajo niti te osnovne jedi -kruha. Spoznali smo,kako nas tudi sedaj prizadene že samo kratko- trajno pomanjkanje kruha. Uvideli smo, da nas zametavanje in brezbrižnost do kruha še vedno prizadene, boli. To je upanje, da preden kruh prvič zarežemo, pokrižamo in tako damo Bogu hvalo. Lepo in pretresljivo je bilo to razmišljanje.
Razmišljali smo, koliko oskrbe in dela rabi vinska trta,da nam dá žlahtno pijačo-vino, ki nas krepi in razveseljuje. V rasti trte in grozdja ter čakanja,da moten mošt posta- ne čisto vino, se nam zdi, da je to lahko naša podoba pred zakramentom sprave in po prejemu zakramenta sv. evharistije.
Kakor dobrega kruha, tudi naravnega vina ni moč kemično izdelati. Brez žlahtne kap- ljice ne mine nobeno praznovanje; ob vinu izrekamo zdravice. Žalostno in nevarno pa je,da kdo v vinu vidi uteho,ali se celo vdaja pijančevanju. Tudi vino-podobno kot kruh- združuje obilo trpljenja. Če bomo znali ce- niti kruh in vino,bodo to videli in posnemali tudi drugi. Jezus ni slučajno izbral kruha in vina za evharistično podobo svojega Te- lesa in Krvi, ampak namerno, ker sta nam kruh in vino blizu. S tem nam je povedal, da moramo, tako kakor hranimo telo vsak dan, pogosto poskrbeti tudi za dušo.
Najprej smo se spomnili mane, ki jo je Bog na čudežen način dajal Izraelcem v puščavi in kruha,v moči katerega je prerok Elija mo- gel potovati.Potem nas je duhovni voditelj Jože Vinkovič, kaplan iz Murske Sobote, spodbudil,da smo razmišljali: Kaj je sv. ob- hajilo zame? Je kot dehteča vrtnica, ki je tako izpovedna roža, vendar hitro uvene. Ali je tudi Jezus v meni in iz mene dehti tako malo časa? Ali tako hitro oslabi nje- gova moč? Včasih že... Sv. obhajilo je tudi tolažba, okrepitev, še posebej za bolne. Spet drugim je kakor akumulator:daje moč ohranja življenje, pomnoži veselje, prema- guje žalost, vrača vero in zaupanje, sili k dejavni ljubezni...»Težko je upodobiti,ven- dar je lepo in doživeto« »Tako sem srečna da z možem prejemeva sv. obhajilo vsak prvi petek;tolažbo nama prinaša g.kaplan«
Ti prijetni in bogati dnevi duhovnih vaj - srečanja nam bodo še dolgo kot duhovna hrana,moč. Vedno znova se jih bomo spo- minjali. Predvsem pa pred obhajilom, ki ga bomo od zdaj naprej prejemali z novim zanosom ter živo vero in se trudili Jezusa zadržati v srcu in ga odsevati v družini, okolici.V veliko pomoč nam bodo tudi prija- telji iz drugih krajev Slovenije. V naših mi- slih bodo ostali živi,vsak čas se bomo spet sprečali in tudi za to Bog plačaj!
Srečni ugotavljamo,da se nas je letos spet več zbralo. Bog torej potrjuje naš trud,na- še želje in kot prosimo, tudi upamo, da bo raslo in se utrdilo Bratstvo bolnikov in in- validov tudi v krajih ob reki Muri.

Jože J. in Marta J.

Predsednik na novo ustanovljene komisije za dušno pastirstvo bolnikov, nadškof Florenzo Angelini, se zavzema za večje sodelovanje laikov v dušnem pastirstvu po bolnišnicah. Na tiskovni konferenci na Dunaju je nadškof podčrtal potrebo po boljšem sodelovanju duhovnikov in laikov. Pri tem naj bi laiki ra- zbremenili duhovnike ne le pri upravnih na- logah, temveč postali tudi sami aktivni, na primer pri pastoralni oskrbi umirajočih.
Prva naloga nove komisije je narediti sez- nam vseh na svetu obstoječih katoliških ustanov na področju zdravstvene oskrbe. Težišče svojega delovanja vidi nadškof v navezovanju dialoga med medicino in teo- logijo.
»Pomanjkanje komunikacije omejuje učin- kovitost prizadevanja Cerkve v zdravstvu« je menil nadškof Angelini. Z lastno revijo,ki bo izhajala v več jezikih vsake tri do štiri mesece, hoče nadškof zmanjšati to poma- njkanje komunikacije. Publikacija bo imela za naslov prvi besedi papeževega odloka o ustanovitvi komisije za pastoralo bolnikov Dolentium Hominum (trpečim ljudem). Pod- naslov se glasi: Cerkev v svetu zdravstva. Težišče poročanja bo predvsem delo sve- tovne Cerkve v zdravstvu. »Imamo več mater Terezij,ki tudi zaslužijo,da postanejo znane,« je poudaril škof.
Komisija za bolniško pastoralo bo prirejala tudi mednarodne kongrese. Nadškof načr- tuje zborovanje na temo Etika zdravil, na katerem naj bi sodelovali tudi Nobelovi na- grajenci različnih specialnih strok.Naslednji kongres naj bi služil izmenjavi izkušenj in boljšemu sodelovanju vseh katoliških medi- cinskih fakultet.
Med obiskom v Avstriji se je nadškof Ange- lini srečal ne le z zastopniki Cerkve,temveč tudi z znanstveniki in zdravniki. Z njimi se je pogovarjal predvsem o etičnih, pravnih in medicinskih problemih umetnega oploje- vanja.

Nedelja, 25. avgusta 1985

V športnem parku Slovana je bilo -pod po- kroviteljstvom Dnevnika-šesto državno pr- venstvo paraplegikov v atletiki,na katerem je nastopilo 46 tekmovalcev in tekmovalk iz Slovenije in drugih republik, hkrati pa je bilo pod pokroviteljstvom AMZ Slovenije tudi 4. državno prvenstvo v spretnostni vožnji z avtomobili. Največ uspeha so imeli atleti in vozniki iz Slovenije.
Ob lepem vremenu in dobri organizaciji se je med posamezniki najbolj izkazal prekaljeni reprezentant Marjan Peternelj, ki je med drugim v metu krogle dosegel nov rekord z 8.32 m.
»A ne samo dolgoletni reprezentanti in re- prezentantke, tudi drugi, mlajši tekmovalci in tekmovalke so dosegli opazne rezultate, se pravi, da obetajo veliko, če bodo redno vadili tudi v prihodnje,« je nastopajoče pohvalil referent za rekreacijo in šport ZPS Jože Okorn, tudi sam uspešen tekmovalec.

Delo, 2. septembra 1985

Z odlokom z dne 11. julija 1985 št. 846 je nadškof ustanovil v skladu z določili kan. 518 zakonika cerkvenega prava osebno župnijo za bolnike v Ljubljani. Obsegala bo vse bolnišnice v župniji sv.Petra v Ljubljani Ker župnija ni ozemeljska, pač pa osebna, niso s tem prizadete nobene pravice kra- jevnega župnika. Za prvega župnika, ki bo nosil naslov bolniški župnik, je bil imeno- van Miroslav Šlibar, kaplan v Zagorju ob Savi. Župnija nima svojih matičnih knjig, zato se vsi matični vpisi vnašajo v župnij- ske matice ozemeljske župnije. Naloga bol- niškega župnika je, da s pomočjo sodelav- cev oskrbuje celotno pastoralo bolnikov in rešuje vprašanja, ki so s tem povezana.

Sporočila slov. škofij, 7/85, str. 85

Ko se je rodila moja Skrb, sem jo z nežno ljubeznijo varoval in negoval.
Kakor vse žive stvari je bujno rasla in postala močna in lepa ter bila čudovitega veselja.
Imela sva se rada, moja Skrb in jaz, in sva ljubila svet okoli naju. Saj je bila,moja Skrb prijazna in jaz sem bil prijazen z njo.
Kadar sva se pogovarjala,moja Skrb in jaz, so nama dnevi bežali in čudovite sanje so nama krasile noči. Kajti moja Skrb je bila zgovorna in jaz sem se z njo veliko pogo- varjal.
Kadar sva skupaj pela,moja Skrb in jaz, so sosedje sedeli na oknih, ker so bile najine pesmi globoke kot morje in najini napevi so klicali nazaj spomine iz davnih dni.
Kadar sva šla skupaj po cesti,moja Skrb in jaz, so ljudje dobrohotno gledali za nama in šepetali najlepše stvari.
Imela pa sva tudi nevoščljivce. Moja Skrb je bila namreč plemenita stvar in sem bil nanjo ponosen.
Toda kot vse žive stvari, je tudi moja Skrb umrla. In zdaj sem sam s svojimi mislimi.
Zdaj mi moje besede okorno zvenijo v ušesih.
Sosedje ne prihajajo poslušat mojih pesmi.
Ko grem po cesti,se nihče ne ozre za mano.
Samo v spanju slišim sočutne besede:"Glej tu počiva človek, čigar Skrb je umrla."

Nekoč se mi je rodilo Veselje. Prijel sem ga v roke, stopil na streho in zaklical:
»Pridite sosedje,pridite in poglejte,danes se mi je rodilo Veselje! Pridite pogledat, kako se smehlja v soncu!«
Toda noben sosed ni prišel gledat mojega Veselja. Temu sem se zelo čudil.
Sedem mesecev sem vsak dan s strehe raz- glašal svoje Veselje,toda nihče se ni zmenil zame. Tako sva z mojim Veseljem ostala sama; nihče naju ni ne iskal, ne obiskal.
Ker ni moglo razvneti nobenega drugega srca in so ga poljubljale samo moje ustnice je moje Veselje obledelo in zbolelo.
Nazadnje je moje Veselje zaradi samote umrlo.
Zdaj se spomnim svojega mrtvega Veselja samo takrat, kadar se spomnim na svojo mrtvo Skrb. Toda spomin je kakor list v je- seni, ki v vetru še nekaj časa šumi, potem pa ga ni več slišati.

Prevedla Darinka Slanovec

• To vsoto pošiljam bratom in sestram, ki ne morejo poravnati naročnine za list,a ga radi berejo.
• Velikokrat ima človek polne roke in polno srce, vendar je preveč navezan nase, da bi to dal drugim. Tudi jaz sem velikokrat takšna, zato mi oprostite.
• Na vse prijatelje in prijateljice mislim po- sebno v nočeh,ko ne morem spati. V molitvi sem vedno v vaši bližini. Tudi jaz prosim, spomnite se me v molitvi, Bog vam bo povrnil

Spoštovani urednik Prijatelja!
Rad prebiram Prijatelja in rad ga delim našim ostarelim bratom in sestram v naši župniji.
Večkrat se ostareli, bolehni ter invalidi srečujejo, bodisi v župnijskem kot tudi v dekanijskem merilu.
Pripravljen sem, v kolikor mi bo čas dopu- ščal, vse tako zbrane razvedriti s svojimi rokohitrskimi spretnostmi.
Taka srečanja sem že imel v raznih domovih počitka,v raznih bolnicah,pa tudi župnijah.
Če se vam bo zdelo primerno, me pravo- časno obvestite,pa se bomo dogovorili, se srečali, se nasmejali in razvedrili.
Lepo pozdravljam Vas ter vse bolne,trpeče ter invalide, ki so prav po vsej naši lepi Sloveniji!
Vaše pismo dragi g. Mirko, prav radi priob- čimo. Veseli smo vaše pripravljenosti in is- kreno hvaležni, saj ste med tem že obogatili naše srečanje v Želimljem.

Spoštovani! Včeraj sem obiskala invalidko v sosednji vasi, ki sedem let živi kakor po čudežu. Zdravniki ji niso dali več upanja, a po božji dobroti še živi.Ima petdeset let in je mati petih pridnih otrok,mož pa je živčno bolan. Je verna.
Povedala sem ji, da grem večkrat na sre- čanje bolnikov in invalidov na Čatež (pod Zaplazom) in je rekla, da bi tudi ona rada šla.Prosim,jo boste povabili prihodnje leto? Je pokretna. Letos so šli na romanje na Zaplaz. Imenuje se Anica...
V Kristusu lep pozdrav!
Seveda jo bomo povabili, tebi,draga Anica, pa velja pohvala, da si svoji prijateljici pri- povedovala o svojih doživetjih in nam po- sredovala njen naslov. K namenu srečanj spada med drugim tudi to, da srečo,ki smo jo doživeli, ne obdržimo zase, saj Prijatelj- stvo (Bratstvo) bolnikov in invalidov skuša združevati v svojo družino čimveč prijate- ljev, ki si to želijo. Vsi smo odgovorni drug za drugega.

G. Bogdan Bric je bil več let župnik v Lokvi pri Divači, toda, ker nas je redno obiskoval v Domu upokojencev v Sežani, smo mu rekli tudi naš župnik. V dom je prihajal kar nekaj let vsak prvi petek v mesecu. Če pa je imel priliko, se je oglasil tudi kdaj vmes. Ko smo zvedeli, da bo premeščen, nam je bilo kar hudo in tudi njemu ni bilo vseeno.
Po želji nas je spovedal in obhajal in kolikor mu je čas dopuščal,se je tudi rad pogovar- jal z nami. Vedno nam je nosil tudi verske časopise. Napravil nam je tudi kakšno dru- go uslugo,pa tudi k maši je peljal katerega izmed nas.
Vsi, ki nas je obiskoval v domu, smo mu za vse hvaležni;ohranili ga bomo v lepem spo- minu. Ko je odšel na Col nad Ajdovščino, mu želimo, da bi ga tudi tam imeli radi. Draga Marija!
Prav lahko razumem,da vam je vsem težko Čim globlji stiki nas vežejo z nekom, tem težje je slovo. Ob slovesu pa se pojavi še vprašanje,kako bo vnaprej. Drugače? Sko- raj gotovo! Vsak človek ima svoje darove, tudi duhovniki. Nekateri imajo posluh bolj za otroke, drugi za starejše, tretji za bol- nike... Včasih pravimo človeku, s katerim že dolgo živimo ali smo z njim uglašeni, da nam bere misli ali pa, da nam vidi v dušo. Za vse to se bo treba znova potruditi in to obojestransko. Potreben je čas, da se boste privadili in uglasili.
Predvsem pa imejte tudi novega župnika radi. Verjetno ga spremljajo iste želje žup- ljanov, pri katerih je sedaj bil, kot vašega, ki mu želite,da bi ga tudi na Colu imeli radi, kakor vi!

V nedeljo, 30. junija, sem bil navzoč pri slovesnosti birmovanja,v naši župni cerkvi, ki jo je vodil škof Lenič. To je bilo zame iz- redno doživetje. Zato rad take in podobne slovesnosti prav iskreno priporočam vsem bolnikom ali invalidom, ki se prištevamo k vernim;kajti udeležba na taki slovesnosti v domači cerkvi je pravi balzam za nas pre- izkušane.
Tudi to se mi zdi primerno,da je ob župnij- skih slovesnostih zbranega čimveč obče- stva oziroma župljanov, tako tistih, ki bolj dejavno in gmotno sodelujejo,pa tudi takih ki le z molitvijo in žrtvijo podpirajo življenje župnije.
Dragi prijatelj Ivan! Tale tvoj »skromni ut- rinek« kot si pripisal, je izredno dragocen, saj se z izmenjavo doživetij med seboj bo- gatimo, obenem pa je spodbuden, da bi se tudi invalidi in bolniki čimbolj vključevali v življenje župnije. Za sedaj so takšni primeri še bolj osamljeni,upamo pa,da jih bo vedno več. Molitev in žrtev je brez dvoma enako- vredna sodelovanju zdravih, saj le-ta kliče božji blagoslov na vso župnijsko skupnost.

Dragi Prijatelji!
Spet se vam oglašam, pa ne s takim vese- ljem,kot zadnjič. Kako hitro se stvari spre- menijo. Sedaj me je pod isto streho dole- tela taka žalost in otožnost, da vsega ne morem zadržati v sebi. Pa naj vam malo opišem.
Gospod župnik iz Bele cerkve je odšel na drugo službeno mesto. 12. avgusta proti večeru mi je še za slovo prinesel sv.obha- jilo. Nato se je odpeljal na Gorenjsko. Moja molitev in solze so ga spremljale vso pot do novega doma; ne le vso pot,ampak vso noč.
Ne bom opisovala,kaj je delal, kolikokrat je gazil sneg, da je prišel do mene in kaj vse je prinesel.Peljal me je,kamor je bilo treba: večkrat na Brezje,v Ljubljano na razstavo, v Brestanico in večkrat k maši. Nič ga ni- sem prosila, kar sam je vedel, kam bi rada šla. Koliko se je zame žrtvoval, ve samo Bog, ki naj mu vse poplača. Moja največja želja je,da bi bil zdrav, duhovno in telesno srečen in zadovoljen tam, kamor ga je po- stavila božja previdnost.
V tolažbo mi je,ker je novi g.župnik obljubil da bo prinašal sv. obhajilo, da ne bom za- puščena.
Dragi moji sotrpini! Molimo mi,ki imamo čas in darujmo trpljenje za svetost duhovnikov in nove poklice, saj brez njih ne moremo biti! Draga Fanika!
Če boste prebrali odgovor, ki smo ga napi- sali Mariji Tominc, boste verjetno že našli kaj zase;vendar naj napišem še Vam nekaj vrstic v tolažbo.
Vem,ljudje,ki živijo sami,še težje prenesejo spremembo, kot ti,ki živijo v skupnosti. Če vzljubimo dragega človeka, s katerim smo preživeli veliko let v lepem in hudem, nam ostanejo spomini. Kar vidim Vas zvečer zbrano v molitvi in po njej, ko se zazrete v daljavo s svojega griča. Takrat je čas za spomine.
Želim Vam, da se naselita v vaše srce mir in gotovost, da vseh lepih dni še ni konec. Bog z Vami!

Dragi na uredništvu Prijatelja!
Tudi jaz vam želim nekaj napisati. Rada ži- vim,čeprav sem že sedemnajst let na stolu in nikamor ne morem brez palice.Še so do- bri ljudje,bratovi potomci in drugi,ki me pe- ljejo na Brezje in v Petrovče. Letos so me povabili na novo mašo pranečaka v rojstno župnijo v Laško. Bila sem ganjena, saj v enainsedemdesetih letih življenja še nisem bila na novi maši.
Človek se Bogu zahvaljuje za vsak trenu- tek življenja,saj po takšnem doživetju laže prenaša trpljenje. Bog že ve, kaj je dobro zame,bolj kot jaz. Muči me tudi oglušelost, pa vse darujem, naj bo Bogu v čast. Bolni- kom priporočam: kratke in stanovitne moli- tve molite iz srca.
Ob vašem pismu, draga prijateljica Karolina bo morda kdo žalostno vzdihnil,češ, jaz pa takšne sreče nimam. Takrat življenje po- stane težko. Pomembno pa je, da čovek zna videti in ceniti tisto, kar lepega doživi. Potem postane tudi življenje v domu upo- kojencev lepše in bogatejše.

Kot naročnica,zvesta bralka,pa tudi sotrpin vseh bolnih, saj se me drži neozdravljiv revmatoidni artritis, vsem izrekam prisrčen pozdrav!
Vesela sem,da smo,čeprav tako na široko razsejani, v Prijatelju skupaj. Marsikatera duša ob njem dobi novih moči, marsikatero srce prepotrebno tolažbo.
Danes bi vam rada povedala o praznovanju ki je bilo v naši župniji.
V naročju Čavna leži naša vas Lokavec. Kot roki dobrotnika je razprostrta na vse strani s svojimi zaselki. Velika je naša žup- nija, pa vendar naš dušni pastir za nas ta- ko vztrajno skrbi. Vsak mesec obišče tudi kakih štirideset bolnikov in ostarelih in jim na dom prinese Jezusa. Poln dela in skrbi nam je letos pripravil kar dve praznovanji: Na nedeljo po sv.Rešnjem telesu župnijsko srečanje, ki se ga je udeležilo okrog sto ostarelih in bolnikov, potem pa zlati jubilej cerkve obenem s sv.birmo sedeminštiride- setih mladih naše župnije.Ob tej priliki nam je pripravil tudi tridnevno duhovno obnovo ki je dodatno obudila v nas živo vero, saj nas je g. misijonar obiskal tudi na domovih Udeležba g. škofa Jenka je bila prisrčna in dobrodošla.Vse pa je podprl cerkveni pev- ski zbor starejših in mladih.
Še bi lahko pisala,a naj bo za danes dovolj Vztrajajmo v veri,upanju,ljubezni s prošnjo k Bogu, naj nam še nakloni tako lepih dni!
Prisrčen pozdrav
Pri Vašem pismu imam res ta občutek, da ste stalen gost in ste prišli, čeprav samo v mislih, k nam na klepet. Pozdravljeni!
Človeku je težko biti sam. Hudo in lepo rad deli z drugimi. Veseli smo z Vami,da je pra- znovanje povezano z jubilejem cerkve tako lepo in slovesno uspelo. Še prav posebej pa smo veseli,da je versko življenje pri vas tako živo.Naj to doživetje praznika še dolgo odmeva v vaših srcih in vam pomaga nositi bremena, ki jih nalaga vsakdanje življenje.

Ko sem bil zdrav, nisem imel pojma o inva- lidih! Sploh se mi ni sanjalo o njihovih po- gledih na svet in družbo. Nekoč sem srečal na ulici fanta,ki sem ga bežno poznal. Imel je bergle in je zelo težko hodil. Zasmilil se mi je in nekje v sebi sem čutil, da bi moral pristopiti k njemu in pomagati... Toda tega nisem storil, ker bi bilo pač treba narediti tisti "čarobni" korak. Kasneje sva se srečala v Valdoltri,ko sem bil jaz skoraj popolnoma nepokreten, on pa je okreval. Velikokrat razmišljam o teh srečanjih in vem,da ravno tu tiči največji kamen spotike med nami in zdravimi.
Vi,ki imate »monopol« nad hojo, zdravjem, pošiljate nam, najmanjšim, ankete in vpra- šalnike zato,da se bomo bolje razumeli, da nam boste mogoče pomagali pri vključitvi v družbo, ki se ji reče »zdrava«. Hvala, da ste se končno spomnili tudi na nas,"male"!
Ko sem se ponesrečil sem imel srečo,da me ni zapustila ožja in kasneje širša župnijska skupnost, ki me je dobesedno oblegala v dneh obiskov v bolnišnici. To je bilo zelo pomembno za moj nadaljnji mentalno psihi- čni rehabilitacijski ciklus zdravljenja. Tiste trume ljudi (največ jih je bilo šestdeset na obisku poleg mojih domačih)so mi dale pri- jeten občutek,da nisem sam. Seveda take tolažilne besede, ki jih ljudje radi ob takih prilikah dajemo, bolj malo obrodijo. Boljši je odkrit pogovor, kakšne so možnosti, želje in hotenja prizadetega.
Ko sem prišel domov, sem se nekaj dni dr- žal le v stanovanju, ker mi je bilo nerodno, bilo me je sram, da sem tako nebogljen. Nisem hotel med ljudi, ker sem menil, da to ni več moj svet.Najraje bi se vrnil v zavod, med hodnike in lepo kromirane vozičke. Toda upornost in včasih tudi silna vozičkar- ska trma »MORAM« sta me prisilili, da sem se odpeljal ob dveh na konec ulice. Tako so se me ljudje nagledali, medtem ko so hodili iz službe. Čutil sem njihove poglede, kako jih je stisnilo, kako sem se jim smilil, kako sem bil zanje »ubogi revež«. Bil sem jim neka negativna opora,na katero se na- slonijo,kadar jim je hudo, in si rečejo: »No, meni pa le ni tako, kot njemu, jaz sem pa le boljši kot tisti revež s konca ulice.«
Moj oče,ki tega ni nikoli razumel, me je, ko je prišel mimo,vprašal,kaj delam tam in za- kaj nisem doma? (seveda,če bi pustil,bi me skrival pred drugimi in vedno bolj bi tonil v tista brezna, kjer so »reveži« res doma. Nekaj primerov, kako so skrivali in se sra- movali invalidnih otrok poznam.) Ljudje, na videz razgledani, počenjajo včasih neod- pustne krivice. Postavljajo nas v nič in nas sploh ne štejejo med sebi enake.To so za- me neki ostanki kretenizma,ki izvira iz dobe mračnjaštva,ko so take,kot smo mi,zapirali v posebne dvorce, kamor si jih je višja gospoda hodila ogledovat, kot greš danes recimo v živalski vrt.
Drugi dan sem naredil isto.Še vedno so me z zanimanjem opazovali, niso me pa gledali z istimi pogledi.Čez noč so me nekateri bolj korajžno pozdravljali in ogovarjali. Spočet- ka res bolj spoštljivo,z izbranimi besedami, potem pa vse bolj hladno, kot je hladen moj lepo kromiran voziček.
Vse prekmalu sem uvidel, da življenje, če- tudi na kolesih, ni praznik, ampak delovni dan in zato sem se skušal kakorkoli vklju- čiti v družbo. Prevečkrat mi je bilo hudo. Najraje bi zajokal in to se mi je tudi zgodilo ko sem hodil naokoli s šolsko klapo. Navijal sem ob robu igrišča,čeprav bi tudi sam rad igral, pomagal sem peči čevapčiče na pik- niku, sodeloval pri pripravah na birmo,hodil v kino, gledališče in na plese. Čuval sem stole, torbice in plašče, ko so drugi plesali. Veselil sem se ob uspehih,ki so jih dosegali prijatelji pri športu ali v šoli. Tolažil sem jih ob neuspehih ali v trenutkih žalosti. Neka- terim sem napisal celo pisma, da so laže odprli srce ljubljenemu dekletu. Mnogo je teh reči,ki sem jih in jih še počnem. Danes niti ne pomislim več na voziček, razen tak- rat, ko poči kolo. Zdravi so me bolj tolažili in me prikazovali kot sebi neenakega. Zato so tu vedno razlike. Mogoče tudi beseda - enaki - nima prave teže, kajti dejstvo je, da nismo enaki zdravim. Toda zdravi naj bi nas vzeli take, kakršni smo, ne pa: ti tega ne moreš, zato bodi tiho in nimaš pravice. To je zelo boleče in neodpustni so vsakršni očitki. Tudi vi, ki delate in imate monopol nad hojo, zdravje, ne delate tega, kar bi morali, ali bi lahko delali. Zato bi vam lahko tudi mi marsikaj očitali. Recimo: Za lakoto umre vsak dan veliko otrok,ki jim niste dali jesti. Da,vi,ki ste popolnoma zdravi, bi mo- rali to storiti, kajne? Malo v prispodobah, toda vseeno se lahko zamislite.Besede bol- nik,invalid, kripl me kar zbodejo. Dostikrat, žal,nimajo druge možnosti in je te besede, za nas malce krute, treba napisati. Če me kdo tako ožigosa, se počutim neugodno. - V Ameriki so našli za nas boljšo,prijetnejšo besedo vozičkar. Če koga tako ogovorim, pokažem na njegove slabosti in pomanjklji- vosti in ga s tem ponižam, medtem, ko ta angleška beseda bolj prikazuje videz kot pa njegov položaj. Voziček, za nekatere tudi zelo osovražena beseda, bi bil lahko traktor,saj ima prva kolesa bolj majhna itd.
Torej,če sem že »bolnik«, je dobro,da sem tak kot se spodobi, da vdano sprejmem svoje križe in težave.
Na Brezjah doživljam najtežje trenutke svo- jega vozičkarskega življenja. Večkrat sem videl in slišal, kako so romarji prosili, da bi ozdraveli in šli peš domov.Zgrešeno in zmo- tno mišljenje o božji dobroti... Namesto da bi se zahvalili za križ, ga mečejo z ramena. Sam sem včasih kar preveč siten.Tudi uka- zovalen ni dobro biti,kar predvsem dekleta zelo rada počenjajo. Tisti, ki ti pomaga in je ob tebi,ni tvoj suženj,zato ne bodi tiran Ima pač svojo voljo in prosti čas lahko iz- koristi tudi zase.Ni treba,da ti je stalno na voljo. Če ti kaj ne naredi, ali ti celo noče narediti, poskušaj najprej sam, kaj zmoreš. Seveda ni treba biti zato užaljen. Dobro je, da čim več narediš sam, čeprav težko. Tistemu, ki ima kakorkoli opravka s tabo, razložiš vse biološke potrebe, da ne pride do nepotrebnih zapetljajev. Ljudem moraš zaupati in verjeti v njihovo dobroto.
Mislim, da največ pripomorem k dobremu medsebojnemu odnosu, če se gibljem med zdravimi. S prstom pa je treba pokazati na nepotrebne stopnice, na vrata, ki se ne odprejo ali na preozka straniščna vrata. Če ne gre drugače,se je treba tudi sporeči zaradi stvari, ki so same po sebi umevne. Samo tako bodo imeli vozičkarji in drugi prizadeti lepši jutri. Pomoč zdravih spreje- majmo kot nekaj razumljivega in se zanjo ne pozabimo zahvaliti.

Vojko

Dragi Dominik!
Tako tesno mi je danes pri srcu, ko ti po dobrih petnajstih letih najinega prijateljstva govorim te besede,na katere pa mi ne boš odgovoril, ne boš povedal niti tolažilnih besed,ki si jih znal tako spretno vlivati člo- veku v srce.
Vsi, ki smo te poznali, vemo, da si poleg mnogih darov in sposobnosti, ki si jih imel, obvladal tudi sposobnost lepega, jedrna- tega in učinkovitega izražanja.
Katere plemenite lastnosti bi človek pri tebi ne našel? Vse si združeval v sebi! Ne poznam veliko ljudi, ki bi tako življenjsko izpolnjevali Kristusovo največjo zapoved ljubezni do bližnjega, kot si jo ti. To je bil tvoj poklic!
Dejansko si živel,se boril, trpel,molil, pred- vsem pa ljubil zaradi drugih in za druge.On te je krepil z neizčrpnim studencem milosti da si se v Njem nenehno napajal in krepil za nove izlive ljubezni. Bog ve, koliko ljudi je odžejala tvoja ljubezen, tolažba,upanje, dostikrat že spodbuden pogled, veder na- smeh ...
Mi, ki smo bili deležni teh milosti, smo od- hajali od tebe kot prerojeni. Vedeli smo, da te je Bog izbral za najtežjo službo, ki je podobna edinole še Kristusovi, to je službo neskončne ljubezni, bolečine in trpljenja, ki si jo ti z vso vdanostjo in potrpežljivostjo sprejemal in jo vestno opravljal do konca življenja, saj si še v svojem zadnjem boju mislil na svoje drage domače in trpel, ko si videl njihovo bolečino.
Dominik - koliko generacij je šlo skozi tvojo šolo nevsiljivega učenja življenjskih vrednot? Spomladi, ko so prvi toplejši sončni žarki pokukali na vaš balkon, so se začeli okrog tebe zbirati mladi fantje in dekleta različnih starosti, večinoma pa tisti v mejnih življe- njskih obdobjih: srednješolci, fantje, godni za vojake, dekleta za možitev, starejši ljudje s svojimi bolezenskimi, družinskimi in drugimi problemi.Eni so prihajali,drugi so ob tebi že našli svojo pot v življenje, vendar so te še vedno obiskovali.
Vsi smo prihajali k tebi v upanju, da nam pomagaš iz naših težav bodisi šolskih, v problemih s starši, v nesrečni ljubezni ali samo v svetovnonazorskih iskanjih. Malo- kdaj smo odhajali praznih rok.Vedno si nas zvesto poslušal,stvar si jemal resno,poglo- bil si se v vsakega človeka posebej in kon- čno razumno in nepristransko svetoval in razsodil po svoji vesti. Marsikdaj bi si bili želeli drugačnih nasvetov, toda,če smo se držali tvojih navodil, smo bili le redkokdaj razočarani.
Tvoje sposobnosti pa se niso nanašale le na področje svetovanja, čudovito si obvladal tudi druga področja: od tehničnih znanosti do raznih uporabnih praktičnih nasvetov, avtomobilizma ipd. Vse to pa si s pridom uporabljal za pomoč soljudem.
Za vse to gre velika zasluga tudi tvojim najbližjim, zlasti seveda tvoji dragi materi, ki je dejansko dihala s teboj v popolni po- vezanosti.
Oni so ti po svojih močeh omogočili vse, kar ti je kakorkoli širilo obzorje in ti s tem omogočalo bogatiti tvoja spoznanja. Bog jim poplačaj njihovo prizadevnost in nese- bično pomoč!
Odšel si, ker se je pri Njem dopolnil tvoj čas!
Težko nam je,zelo težko, bolečina nas duši ob misli, da te bomo zaman iskali na tistem tako obiskanem balkonu.Toda če se poglo- bimo vase, moramo priznati, da si nam za- pustil bogato dediščino:mnogi smo si utrdili pot v življenje s tvojo pomočjo;z ljubeznijo ki je dihala iz tebe,smo se tudi sami napol- nili, in sedaj upam,da jo bomo tudi mi znali posredovati drugim tako nesebično kakor ti.
Rada bi še enkrat poudarila tvoje velikokrat izrečene besede: »Zakaj ljudje niso ljudje? Mar jim je res tako težko misliti še na koga drugega razen nase? Ali pa to zmorejo le, ko jih zadene trpljenje, bolečina in obup? Koliko manj gorja bi bilo na svetu, če ljudje ne bi bili takšni egoisti.«
Dominik, verjamem,da si se mnogim zapisal v srce s svojo ljubeznijo in zgledom, ki ju ne more nihče izbrisati in vem, da bomo ostali zvesti tvojim načelom in Kristusu, ki nas bo še naprej krepil.
Trdno verujem, da si že prestopil vrata v večno srečo, zato je moja žalost manjša in veselim se, ker vem, da ti bom lahko še marsikaj povedala.
Vem, da se nas bo mnogo v svojih stiskah in težavah še vedno obračalo k tebi s svo- jimi prošnjami,saj boš sedaj še več molil za nas.
V tem upanju se poslavljam od tebe, dragi Dominik! Poljub Njegove Ljubezni je v tebi ugasnil in vse prenovil. Ničesar več ne moreš reči in vendar si nenehno zveneča beseda - Njegova beseda!
Svojega zadnjega amen MU ne moreš več reči, samo molčiš lahko - toda ON molči s teboj.In tišina,v kateri smo vsi skupaj, go- vori nenehno in vso večnost: Amen-amen!
Z Bogom v večnosti!

Tatjana Selčan

To vprašanje je neprestano mučilo Tere- zijo,ko je nevarno zbolela njena prijateljica Agata. Že več let sta bili prijateljici. Pogo- sto sta se dobivali, klepetali in premlevali nepomembne reči. Kaj pametnega jima ni prišlo nikdar na misel. O bolezni, Bogu, živ- ljenju po smrti se nista nikoli pogovarjali. Niti pomislili nista, da so morda v bližini lju- dje,ki trpe zaradi bolezni ali česa drugega.
Čez noč pa se je vse spremenilo, kajti Agata je obležala. Ljudje so začeli ugibati. Kmalu so šušljali, da ne bo več vstala. Te- rezija se je znašla v hudi zadregi. »Čimprej moram k njej,« je menila, »samo ne vem, kaj naj ji rečem, o čem naj se pogovarjam z njo. Nisem vajena in ne znam ravnati z bolnikom.« Nikoli ni slišala za Slomškove besede. »Od vsakega človeka se lahko kaj naučiš. Za obisk pri bolniku se največ na- učiš od bolnikov.«
Terezija je odlašala iz dneva v dan in vest ji je očitala: »Ko je bila zdrava,si mislila,da ne moreš brez nje.« Tekli so dnevi, tedni. »Agata ne bo dolgo,« je vzdihnila soseda. »Zdaj pa je zadnji čas, da grem k njej. V nedeljo pojdem.« Drugo jutro se je oglasil navček. Ko ji je zvečer nesla rože, se je bala, da ne bi na njenem obrazu brala oči- tek: »Terezija, ne veš, kako sem te vsak dan čakala, tebe pa od nikoder. Kako sem bila potrebna tolažilne besede.« Terezija se je skrušena vračala.

Ivan Zadnik, Perovo

Slaven zdravnik je obiskal prijatelja, ki je pravkar srebal konjak.Zdravnik se je začudil:
»Ti piješ alkohol? Kaj ne veš, kako grešiš proti svojemu zdravju? - Dobro poslušaj, kaj ti bom povedal: Imel sem dva psa iste starosti. Obema sem dajal enake obroke hrane, le da sem enemu dajal tudi alkohol. Ko sem ju žrtvoval znanosti, sem ugotovil, da je bila prebava psa, ki sem mu dajal alkohol, mnogo slabša in počasnejša. - Kaj praviš na to?« Prijatelj je mirno odgovoril: »Pravim, da alkohol ni za pse.«
Pravijo, da je nekega večera slikar Picasso prišel prezgodaj domov in zasačil v stano- vanju tatu, ki je ob njegovem prihodu po- begnil. Policija, ki jo je slikar takoj poklical, se je zanimala, kakšen je bil tat.
Slavni slikar je prijel za blok in dejal:"Lahko vam ga narišem!"
Policija je Picassovo risbo prefotografirala, razmnožila in razposlala s tiralico. Po osmih dneh so slikarja obvestili, da so na podlagi njegove risbe aretirali na raznih krajih več sumljivih tipov: dve opici, stroj za pranje perila, zebro, dva vžigalnika in tramvaj...

Zdravljenje najrazličnejših obolenj s termalno vodo so poznali že pred Kristusom. Tudi za termalne vrelce v Laškem govorijo nekatera znamenja, da so bili znani že starim Rimljanom.
Mesto Laško leži skoraj v geografskem sre- dišču Slovenije ob spodnjem toku Savinje. Znano je po bogati zgodovini, številnih kulturnozgodovinskih spomenikih in slikoviti okolici.
Pisani zgodovinski podatki o vrelcih so se pojavili šele okoli leta 1572. Tudi od takrat je preteklo precej časa, preden so leta 1852 pričeli graditi zdraviliške objekte, od teh je glavna stavba še danes ohranjena. Voda v Laških vrelcih ima od 32°C-34°C.
Leta 1953 je bilo ob pomoči Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (UKC) zdravi- lišče obnovljeno in preurejeno v Zavod za medicinsko rehabilitacijo.Tesno sodelovanje z Ortopedsko kliniko že omenjenega UKC in strokovno prizadevanje delavcev je prive- dlo zavod v vrh podobnih ustanov doma in v tujini.
Zaradi vedno večjega priliva pacientov so v letih 1972 do 1975 zgradili novo poslopje Pri tem so upoštevali vse zahteve sodobne medicinske rehabilitacije,tudi za nepokret- ne bolnike.
V novi stavbi so še klubski prostori,moder- na fizioterapija ter termalno kopališče (32 individualnih kabin, 2 kabini za podvodno masažo,2 kabini s Hubbertovo kadjo,ki ima dvigalo za težko pokretne), pokrit termalni bazen, prostori za ročno masažo in termo- terapijo, frizerski salon, sodobno urejena kuhinja,jedilnica in drugi restavracijski pro- stori.
Poleg teh dveh stavb razpolaga zdravilišče tudi z dvema depandansama, tako, da na- stanitvene zmogljivosti obsegajo skupaj 320 postelj. Poseben oddelek za nepokret- ne, kjer je stalna bolniška nega in nočno dežurstvo, pa šteje 28 postelj.
Zdravstveno službo opravljajo zdravniki specialisti za fizikalno medicino in rehabilita- cijo, višji fizioterapevti, medicinske sestre, maserji in drugi zdravstveni delavci.
Pri zdravljenju uporabljajo več različnih terapij, od teh vsebuje vsaka razne oblike rehabilitacije. V zdravilišču z uspehom zdra- vijo vsa obolenja lokomotornega in oporne- ga aparata,predvsem obolenja hrbtenice in sklepov, stanja po poškodbah, po kirurških in ortopedskih operacijah, živčno - mišična obolenja,degenerativna obolenja in kronični revmatizem.
Od diagnostičnih metod uporabljajo oscilo- grafijo,ročno in električno testiranje nevro muskularnega aparata ter laboratorij.
Zdravilišče se vse bolj ukvarja tudi s pre- ventivnim delovanjem. Bogate izkušnje dolgoletnega dela s pridom uporabljajo za preprečevanje bolezni.Na zdravljenje spre- jemajo tudi paciente,ki so nastanjeni zunaj zdravilišča.
Tudi kulturno in zabavno življenje je v zdra- vilišču lepo razvito. Veliko je možnosti za sprehode po zdraviliškem parku in za izlete v lepo okolico.
Poleg 3 zdravnikov, 22 višjih fizioterapevtov, 15 medicinskih sester in tehnikov, je za- poslenega v Zavodu še več drugega stro- kovnega osebja zdravstvene, gostinske in tehnično-administrativne smeri.

Na obisk k pacientom se lahko odpravite ka- darkoli. Za obiskovalce in goste je vse dni v tednu od 10. do 19.ure odprto tudi kopališče.
OBISK DUHOVNIKA
Zdravilišče duhovno oskrbuje župnijski urad Laško, Aškerčev trg 3, telefon (063) 730-710.

Prispevke za št. 6 pošljite do 21. oktobra 1985

Naslovna stran: foto F. Letonja.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 50 din, naročnina za leto 1985 300 din (podporna 600 din), za inozemstvo 700 din (dodatek za letalsko 400 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je verski list Prijatelj oproščen prometnega davka