Dragi prijatelji!

"Postati svet - to je največ, kar morem postati na tem svetu." To misel je zapisal p. Anton Nadrah v odgovoru na Marjetkino vprašanje (Vi nam - mi vam) Čudovita, spodbudna, tolažilna in nad- vse pomembna je ta misel. Vsak človek namreč lahko postane svet - popoln. Vse delitve ljudi tega sveta, tudi tista na zdrave in bolne ali invalidne,so v tej luči brezpredmetne.In kaj je svetost ter kakšna je pot do nje? "Naša svetost je predvsem odvisna od ljubezni do Boga in do bližnjega. Tisti,ki ima večjo ljube- zen do Boga in do bližnjega,je bolj svet"
Največjo ljubezen do Boga in bližnjega imajo svetniki. Vseh se bomo spomnili na njihov praznik - praznik Vseh svetih. Leto 1999 pa bo za vedno ostalo zapi- sano v naši zavesti in zgodovini kot leto našega prvega domačega svetnika - Slomškovo leto. Tudi Prijatelj prinaša na svojih straneh poročilo o čudovitem dogodku razglasitve škofa Slomška za blaženega in o obisku svetega očeta. Nekateri ste mogli doživeti obisk in raz- glasitev v Mariboru, drugi ste dogajanje spremljali po radiu ali televiziji. Naj tudi slike in teksti v Prijatelju pripomorejo, da bomo znova podoživeli ta dogodek in se nam bo še močneje vtisnil v spo- min ter nam bo v trajno spodbudo.
Lepo pohvalo Prijatelju je dal Stanko Balažic iz Ljubljane (Govorijo nam prija- telji.) "Prvo leto, ko sem bil na vozičku, sem ga čisto po naključju videl v cerkvi Na neki reviji je pisalo Prijatelj. Nisem vedel, kaj je to in sem ga vzel v roke. Pritegnilo me je že samo ime. Takoj mi je bil všeč in sem se nanj naročil. Je zelo zanimiv za branje." Seveda ni izre- kel pohvale samo Prijatelju: "Človeku, ki je na vozičku, največ pomeni človeška dobrota, saj si tako odvisen od drugih. Hvala Bogu, lahko rečem, je še veliko dobrih ljudi na svetu." O različnih dogo- dkih,ki jih navdihuje dobrota,boste lah- ko prebrali tudi v tej številki Prijatelja. Najlepše in najbolj občudovanja vredno seveda je, če hrepenenje storiti čimveč dobrega prihaja iz srca človeka,ki okuša vso trdoto življenja, bolečino in omeje- nost svojega telesa.Prijatelj je skromen odsev tega hrepenenja in dobrih del.
Naj vas v teh jesenskih mesecih na po- ti k svetosti spremlja Slomškova misel: "Je nam pa tol'ko dober Bog, tud' dobri bodimo; pomagajmo si radi vsi - otroci Božji smo!"

Vlado Bizant

spredaj: planika, foto Alenka Veber
zadaj: Slomškov grob v mariborski stol- nici, foto Tone Planinšek

Oktober

Da bi se profesorji in študenti na katoliš kih univerzah prizadevali za napredova- nje kulture, ki jo razsvetljuje in oživlja krščanska vera. Da bi se vsi krščeni v pričakovanju bliž- njega jubileja čutili poklicane k polnemu misijonskemu sodelovanju pri delu za širjenje vere. Da bi naša kultura iskanja našla svoje poslanstvo v vrednotenju človeka in življenja.

November

Da bi kristjani živeli v zvestobi svoji krstni obljubi in z molitvijo, nasvetom in pomočjo spremljali tiste, ki jih Bog kliče v duhovniško,redovniško in misijonarsko življenje. Da bi starejši znova z veseljem odkrili svojo pomembno vlogo pri naših skupnih misijonskih prizadevanjih. Da bi v našem narodu ne zamrl čut za misijonsko delo Cerkve.

Oče naš (1. del)

Jezus Kristus je želel svojim učencem zapustiti posebno molitev,in to je Oče naš. Ta molitev označuje višek Jezu- sovih odnosov do svojega očeta,pa tudi do svojih učencev. Vsem kristjanom je nekaj svetega - ne samo zato, ker smo jo prejeli od Jezusa, ampak predvsem zato, ker so v tej molitvi navzoče vse bistvene sestavine vere. Ta molitev v strnjeni obliki vsebuje ves nauk Cerkve. Je vir vere v Boga kot Očeta,Stvarnika Vodnika in Odrešenika.V tem duhovnem razmišljanju se bom ustavil le pri prvem delu molitve Oče naš.
Zanimiv in pomemben je že kraj v Sve- tem Pismu,v katerem se molitev nahaja Neposredno je povezana z Jezusovim govorom na gori. Ta govor pomeni te- meljni program krščanskega življenja, molitev pa nas usmerja k temu, da ga uresničujemo z neposrednim,zaupnim in prisrčnim odnosom z Bogom. Po molitvi se človek iz svojega srca približuje Bo- žjemu srcu. Molitev je govor srca srcu.
Že na začetku nas Jezus, ko svojega Očeta imenuje Oče ali očka-Abba, po- miri, da lahko temu očetu povemo prav vse. S tem,da lahko Boga nagovarjamo z izrazom Oče, nas Jezus spodbuja, naj stopimo v prijateljski,bratski ali sestrin- ski stik z njim. Po Jezusu se nam Boga ni potrebno nič več bati,njemu se lahko približamo popolnoma takšni, kot smo, in se mu tudi popolnoma zaupamo. Ali razumemo to?
Po tem klicu in pozdravu "Oče naš" sledi prošnja "posvečeno bodi Tvoje ime".S to željo Boga hvalimo in ga sla- vimo,hkrati mu pa tudi izražamo želje in ga prosimo.Če skupaj z Jezusom želimo, da med nami živi Bog in da posveču- jemo njegovo ime, potem pomeni, da med nami postaja vse bolj pomemben. "Posvečeno bodi Tvoje ime" je prošnja, naj bo Bog temelj našega življenja.
"Pridi Tvoje kraljestvo"... To je ena od temeljnih Jezusovih želja,ki jih posre duje svojemu Očetu - da se med nami razširja in raste Božje kraljestvo. Ta želja je tesno povezana s tistim prvim pozdravom Oče naš,kajti gre za kralje- stvo pristnih, tesnih in iskrenih odnosov To Božje kraljestvo je k nam že prišlo s Kristusom in po njem vedno znova pri- haja med nas.Predstava o Božjem kra- ljestvu je seveda še posebno blizu tis- tim,ki verujejo v Kristusa.Lahko rečemo da samo verniki in upajoči v Kristusa lahko dojamemo, kako nas Bog po Kris- tusu ljubi. Vsekakor gre pri prošnji "pridi k nam tvoje kraljestvo" za kraljestvo pravičnosti, miru in veselja v Svetem Duhu. Kljub temu ostane prav kot od- govor na naša najgloblja hrepenenja to Božje kraljestvo dar in ga lahko le spre- jemamo.
"Zgodi se Tvoja volja"... Jezus si želi posnemovalcev in ne le občudovalcev. Kdor njega in njegove želje vzame res- no, ta ne more živeti ločeno od njega, ne more ga le občudovati, živeti pa popolnoma drugače. Zato pravi Jezus drugod, da je volja njegovega Očeta njegova hrana. Ko s pokorščino popol- noma predano služi in izpolnjuje voljo svojega Očeta v vsem, uči tudi nas, da nam Božja volja postaja hrana.
V življenju naletimo na meje,ki jih težko sprejemamo.Če pa prosimo,naj se zgodi Božja volja, Bog lahko prestavi tudi te meje.Božja previdnost nikoli ne razočara

Toni Burja CM

Vera, upanje, ljubezen

Mož na invalidskem vozičku, po videzu še skoraj fant, ki je pozorno spremljal doga- janje in se rad nasmejal, je takoj zbudil mojo pozornost na srečanju Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov. Kar hitro sva se zmenila tudi za pogovor za Prijatelja in ta dogovor še nekajkrat na nadaljnjih srečanjih obno- vila. Tako smo se v začetku septembra dobili pri njem doma, dan po vrnitvi iz toplic. Stanko Balažic, Pot na Rakovo Jelšo 54, 1000 Ljubljana, je rad obnovil svojo življenjsko pot in se ni izognil no- benemu vprašanju. Takoj je tudi bil pri- pravljen na slikanje v napravi za stojo, ki mu pomaga ohranjati življenjske moči Ker je doživel pomen prijateljske odpr- tosti in posredovanja svojih življenjskih izkustev ter bolečin drugim, je tako z veseljem storil tudi sam. Takole smo se pogovarjali:
Stanko, ali lahko kaj poveš o svojih koreninah? Živiš v Ljubljani. Si rojen Ljubljančan? Oče in mama sta Prek- murca,vseskozi pa sta delala v Ljubljani Tako sem rojen Ljubljančan. Starša sta sedaj že upokojena. Imam brata in tri sestre.Brat je poročen blizu Škofje Loke v Poljanski dolini. Ima štiri sinove. Ena sestra je poročena v Logatcu in ima tri sinove. Druga živi v Mariboru, najmlajša pa je še doma. Tu živimo skupaj oče, mama, mlajša sestra in jaz. Za konec tedna pride domov še sestra iz Maribo- ra, ki mi tudi veliko pomaga. Tako je v hiši kar pestro.
Kako bi na kratko predstavil svojo življenjsko pot?
Kmalu bom star štirideset let, od tega pa sem šest let na invalidskem vozičku. Po poklicu sem elektrotehnik, zaposlen sem bil v Iskri.Delali smo povezave med telefonskimi centralami. Veliko sem bil na terenu,po vsej Jugoslaviji. Delal sem dokler nisem doživel nesreče.
Kako pa se je to zgodilo?
Imel sem hudo prometno nesrečo. S sestro, ki sedaj živi v Mariboru, sva se peljala iz Logatca. Na avtocesti sem verjetno za hip zaspal. Potegnilo me je na levi rob ceste, na zaščitno ograjo in me obrnilo na bok. Pri tem sem si po- škodoval vratno vretence. Samo nekaj sekund je potrebnih in življenje je čisto drugačno. Na srečo je vsaj sestra to nesrečo kar dobro prestala.
Kaj razmišlja človek, ko se mu zgodi takšna nesreča? Na začetku človek pade tako nizko,da nič kaj ne razmišlja. To pride kasneje. Sploh ne veš, ali boš še živel, kaj šele, kako in kje boš živel. Takrat so pomembne osnovne življenj- ske stvari za preživetje. Si obupan in vsaka spodbuda je dobra.
Kakšno pa je sedaj tvoje zdravstve- no stanje? Si drugače zdrav?
Kar precej težav me spremlja: kronična infekcija sečil, seveda tudi prebavne motnje in podobno. V takšnem stanju je težko reči, da sem zdrav.
Kakšne so tipične zdravstvene te- žave pri tetraplegiji?
Težave so precej odvisne od vrste po- škodbe oziroma tega, katero vretence je poškodovano.Čim višje je to vretence manj gibljivi so udje. Jaz imam visoko poškodbo hrbtenice - C4. Sem na vozi- čku in zelo odvisen od pomoči drugih. Tudi na postelji me morajo obračati.
Tetraplegik mora zelo paziti na prehra- no, saj so stalno navzoče težave s prebavo. Velika je nevarnost preležanin (dekubitusov) in različnih infekcij. Zmo- gljivost pljuč je precej zmanjšana, in to se pozna tudi pri govorjenju.
Živiš doma,pri starših.Ti še kdo drug pomaga? Ko sem doživel nesrečo, še nisem bil poročen in sem bival pri star- ših. Tako sem ostal tudi po nesreči. Napravili smo prizidek k hiši in sedaj imam prostorno sobo v pritličju. Lahko se sam zapeljem ven. Bilo pa je precej težav s papirji in kar dve leti je trajalo, preden so se stvari uredile. Obljubljali so mi sicer,da mi bodo pomagali in hitro izdali dovoljenje, pa je šlo ravno tako počasi kot sicer.
Največ mi pomagajo starši in sestra, prihaja pa tudi delavka socialne službe, da me "razmiga". Če se dobro počutim, sem čez dan na vozičku.Vsem domačim in drugim, ki mi pomagajo, bi se rad ob tej priliki iz srca zahvalil. V vsakdanjem življenju morda ne čutijo te moje hva- ležnosti, pa bi jo sedaj rad javno izrazil.
Ravnokar si se vrnil iz rehabilitacije v Laškem. Kako je s tem?
Na rehabilitacijo grem prek Zveze para- plegikov, kjer sem član. Vsako leto nam pripada dva tedna obnovitvene rehabi- litacije. Že sama sprememba ozračja in okolja mi veliko pomeni. Rad grem malo naokrog,da spoznam novo družbo. Lah- ko izbiram med morjem, Čateškimi top- licami in Laškim. Najraje grem v Laško.
Kako dolgo pa je trajala prva reha- bilitacija po poškodbi?
Smisel rehabilitacije je obdržati in oja- čiti tisto, kar je ostalo ter se privaditi na nove razmere.
V bolnišnici sem bil tri mesece, potem pa osem mesecev na Soči. Po poškodbi me niso takoj operirali, ampak so mi dali tako imenovano ekstenzijo. Na glavi sem imel krono in uteži, da mi je razte- govalo vrat.Takrat se mi je stanje malo izboljšalo. Začel sem gibati z rokami in nogami. Po operaciji se je stanje posla- bšalo in tako je tudi ostalo.
Od začetka ne veš, kaj takšna poškod- ba pomeni.Prej o tem nisem dosti vedel Vidiš človeka na vozičku, pa ne veš, kaj mu je. Zato sem na začetku še imel upanje. Rekli so,da so po operaciji raz- draženi živci,da bo boljše čez tri tedne, čez tri mesece... Potem pa srečuješ sebi enake in spoznavaš, kako bo, ter se počasi sprijazniš.
Koliko časa torej traja to sprijaznje- nje,če se je sploh mogoče sprijazniti?
Preprosto se moraš navaditi, se prila- goditi, in iz tistega, kar ti je še ostalo, potegniti dobro.Je pa razlika med spre- jetjem in sprijaznjenjem. Nekateri se sprijaznijo, sprejmejo pa ne.
Si med rehabilitacijo prebral kakšno knjigo, ki govori o poškodbah in živ- ljenju na vozičku?
Posebne literature nisem iskal. Kaj ti je in kaj bo s teboj, spoznaš v pogovorih s sebi enakimi. Ni potrebno kakšno po- sebno izobraževanje.
Če ni preveč občutljivo vprašanje, bi vprašal,ali so ti prišle tudi kakšne črne misli; celo na samomor?
Na začetku si čisto obupan. Tudi smrt dobi povsem drugačen pomen in se je ne bojiš. Pridejo ure, ko bi bil najraje mrtev,da bi bilo vsega konec. Vidiš, kaj te čaka, kako boš poslej odvisen od drugih. Kasneje spoznavaš, da je ven- darle še veliko stvari, ki se dogajajo, in tudi veliko tega,za kar se splača živeti.
Ali verjameš v takšen napredek me- dicine, da bi bila možna operacija, po kateri bi spet shodil? Večkrat sem slišal, da bo to nekoč možno. Nekaj upanja obstaja.Medicina hitro napredu- je, je samo vprašanje časa, kdaj to bo. Morda bo to že čez pet let, morda čez petdeset,morda čez sto let. Verjamem, da nekoč bo in če jaz ne bom dočakal, bo pa kdo drug s takšno poškodbo.
Bi se lahko predstavil še glede svoje vere. Kot vem, si veren...
Izhajam iz krščanske družine.Prejel sem vse zakramente in obiskoval verouk. Hodil sem k nedeljski maši. Stric je du- hovnik, kapucin.
Sedaj vero doživljam drugače - globlje. Čutim njene pozitivne učinke.
Ali lahko greš k maši?
Ob večjih praznikih grem v cerkev.Spa- damo v trnovsko župnijo. Nazadnje sem bil v njej ob blagoslovitvi prenovljene notranjosti. Ponavadi pa ob nedeljah poslušam radio Ognjišče. Televizije za- radi težav z očmi ne morem kaj dosti gledati.
Tudi ko smo na rehabilitaciji v Laškem, se zberemo v skupino in gremo k maši. Imam pa tudi željo. Velikokrat se zgodi, da je slabo vreme. Vidim tudi, kako je komu slabo in ne more do cerkve, spet drugič ni koga, ki bi mene ali druge na vozičku zapeljal v cerkev in tam poča- kal. Zelo lepo bi bilo,če bi vsaj kdaj bila maša kar v zdravilišču.
So težave z očmi nastale po nesreči
Ne. Očala nosim že od sedmega razre- da. Sedaj se mi oči včasih solzijo in ne morem gledati. Če imam druge težave, se to pozna tudi na očeh.
Rekel si, da poslušaš radio Ognjišče Poznaš oddajo Vstani in hodi!?
Seveda jo poznam,saj največ poslušam radio Ognjišče.
Rekel si,da je tvoj stric duhovnik. Se kaj spominjaš njegove nove maše in ali ste kaj v stiku?
Stric Štefan je imel novo mašo, ko sem bil še čisto majhen, a se je spominjam. Bilo je zelo slavnostno.
Velikokrat se oglasi pri nas in me poz- dravi. Časa pa nima veliko, saj je sedaj zopet provincial slovenskih kapucinov.
Ti je kdaj v mladih letih prišlo na mi- sel, da bi bil duhovnik kot tvoj stric?
Ne, zdi se mi, da moja vera ni bila tako globoka. Sem se bolj zanimal za druge stvari; kot večina mladih.
Ali kaj poješ, si se kdaj ukvarjal z glasbo? Ne, peti ne morem veliko, ker imam po poškodbi majhno zmogljivost pljuč. Tudi nimam kakšnega posebnega talenta za petje.
Si kdaj hodil v hribe?
Priložnostno. Bil sem na Triglavu.
Za kaj pa se sedaj zanimaš. Morda za šport? Spremljam ga po radiu. Svoj čas sem se tudi sam ukvarjal z rekre- acijo, s kolesarjenjem in plavanjem. Sedaj enkrat tedensko hodim na Sočo, tam se razgibavamo. Poleti grem okoli hiše in po bližnji okolici.
Odkar sem na vozičku, imam veliko te- žav, oziroma opravka sam s seboj. Če sem v hiši, berem časopise, zlasti ver- ske,pa kakšno knjigo,in dan mi kar hitro mine.
Si se kdaj že prevrnil z vozičkom?
Da, že nekajkrat, letos ravno štirinajst dni pred odhodom na morje v Lignano. Tam sem bil letos že tretjič.
Kako si prišel v stik s Prijateljem?
Prvo leto, ko sem bil na vozičku, sem ga čisto po naključju videl v cerkvi. Na neki reviji je pisalo Prijatelj.Nisem vedel kaj je to in sem ga vzel v roke. Priteg- nilo me je že samo ime. Takoj mi je bil všeč in sem se nanj naročil. Je zelo zanimiv za branje. Kasneje sem spoznal tudi Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Zanj mi je povedal prijatelj Benjamin, ki je tudi na vozičku.
Si že kdaj sodeloval v kakšni reviji?
Ne,nisem.To bo prvo takšno sodelovanje
Si s kom dopisuješ? Ponavadi se po- govarjam le po telefonu. Le za praznike s kartico voščim sorodnikom in prijate- ljem. Rad pa se družim z ljudmi in zelo rad grem na kakšno srečanje.
Kako pa je s prevozom? Kdo te obi- čajno vozi naokrog? Oče ali sestra. Imamo Fiat Fiorino, v katerega me za- peljejo kar na vozičku. Z vožnjo nimam večjih težav. Ko smo šli v Lignano, smo se peljali z avtobusom. Imel je mehko vzmetenje na zračne blazine in je bila vožnja prav prijetna.Lignano je čudovito doživetje in ostane v spominu vse leto, saj se res duhovno in telesno okrepiš.
Približuje se papežev obisk. Si se udeležil prejšnjega obiska? In tok- rat, boš mogel iti?
Prvi obisk sem spremljal po radiu. Imel sem zdravstvene težave,tako,da nisem mogel iti. Letos pa, če se bo le dalo, bom šel. Vstopnico že imam.
Bliža se konec tisočletja. Imaš kak- šna pričakovanja ob letu 2000?
Nič posebnega ne pričakujem. Da bo konec sveta, ne verjamem. Leto 2000 je bolj stvar reklame, zame pa bo to več ali manj navadno novo leto. Veliko večja prelomnica je bila leto 1993, ko sem se poškodoval.
Lahko vseeno kaj rečeš o svojih že- ljah in načrtih za prihodnost?
Posebnih načrtov nimam. Rad bi živel doma pri svojih. Rad bi doživel še kakš- no lepo srečanje, šel še kdaj na morje. Velikih načrtov pa res ne delam.
Ljudje gledamo naprej, posebno ob takšnih prelomnicah. Gotovo tudi ti gledaš naprej.Te morda kaj posebej skrbi; npr., da bi moral iti v dom?
Človek nikoli ne ve, kaj ga čaka. To sedaj dobro vem. Tudi glede doma sem pripravljen,če bo kdaj treba iti. Seveda sem veliko rajši doma in bi rad ostal, dokler se bo dalo. Oče in mama sta v pokoju in sta ves čas doma ter mi po- magata,pa tudi drugi. Se pa včasih pe- ljem v dom tu v Trnovem na obisk k pri jatelju,ki ima podobno poškodbo kot jaz
Rekel si, da si elektrotehnik. Ali še kaj spremljaš svojo stroko?
Tehnika se zelo hitro spreminja, tako, da nisem več na tekočem. Če bi sedaj prišel v službo, bi verjetno nekaj časa samo gledal. Z delom, ki sem ga oprav- ljal, nimam več neposrednega stika.
Imaš kakšen stik s sodelavci?
Na začetku so še prihajali,sedaj pa če- dalje manj. V službi sem bil trinajst let.
Recimo, da bi moral kdaj spregovo- riti ljudem v cerkvi ali kakšni mladin ski skupini. Bi šlo? Imaš kaj izkušenj z javnim nastopanjem?
To pa ne. Se pač pozna, da sem tehnik in sem delal praktične stvari, govoriti pa ni bilo treba veliko.Moral bi poizkusiti
Kaj pa bi rekel mladim?
Da je treba iz vsake stvari, tudi najbolj težke, potegniti pozitivno in najboljše. Stokanje položaj samo še poslabša. Na življenje je treba gledati pogumno. Tudi če si z zlomljenim vratom na invalidskem vozičku,so še vedno trenutki,za katere se splača živeti. To so predvsem razna srečanja in dogodki, tudi čisto nepriča- kovani. Če pomislim samo na letošnje letovanje v Lignanu, koliko lepega sem tam doživel, lahko rečem, da se splača živeti. Morda kdaj komu s svojim življe- njem tudi pomagam, da laže živi.
Z vsako izgubljeno stvarjo v življenju tudi nekaj pridobiš.Tako imaš na vozič- ku čas za stvari,za katere ga prej nikoli nisi imel.
Kaj bi svetoval mladini glede stika z invalidi? Nekateri mladi so zelo dobri. Prav je, da bi se mladi zanimali tudi za življenje invalidov, saj lahko nesreča doleti kogarkoli, in to prav hitro.
Katera človeška lastnost se ti zdi sedaj najpomembnejša?
Človeku,ki je na vozičku,največ pomeni človeška dobrota, saj si tako odvisen od drugih. Hvala Bogu, lahko rečem, je še veliko dobrih ljudi na svetu.
Imaš kakšno življenjsko vodilo?
Iz vsake stvari potegniti pozitivno, pa če je tega še tako malo.

Povabim vas, drage bralke in bralci, da tudi vi iz tega pogovora potegnete vse pozitivno in najboljše.Vsak odgovor da- je veliko možnosti za to. Hvala,Stanko!
Za konec pogovora je Stanko v pesmi vsem bralcem in bralkam zaželel:

Vera, upanje, ljubezen, to nas poživi,
vsak dan dajo novih nam moči.
Ljubezen je osnova za življenje,
vera, upanje nam lajšata trpljenje.
Če je človek pozitivno naravnan,
lepši mu postane prav vsak dan.

Na obisku sva bila:
Vlado Bizant in Tone Planinšek

Biti svet

Ni dolgo tega, kar me je nekdo vprašal: "Ti si kristjana. Jaz nisem, toda iščem pot k Bogu. Rekli so mi, da človek, ki veruje, laže doseže svetost. Se ti stri- njaš s tem? Si želiš postati sveta?" Na vprašanje sem začudena odgovorila s kratkim: "Da!" Želim rasti v svetosti,ker ljubim Boga,ki me ljubi,mi zaupa. Pridem pa v zadrego, če me kdo vpraša o poti do svetosti v "razmerju" kristjan - nekri stjan. Da se bom laže znašla in skupaj z drugimi ljudmi iskala pravo pot k sve- tosti, prosim za spodbudo in besedo iz izkušnje. Kaj pomeni postati svet,doseči svetost? Morda bomo znali na vprašanje vsaj ne koliko odgovoriti, če se bomo spomnili, da "svet, svetost" pomeni približno isto kot "popoln,popolnost". Je pa med obe- ma pomenoma tudi razlika. Ko govorimo o svetosti, mislimo na osebno poveza- nost s Kristusom in na deležnost pri nje govi svetosti. Čim bolj smo po ljubezni osebno povezani s Kristusom,tem bolj smo deležni njegove svetosti. S svojimi močmi ne moremo postati sveti, čeprav moramo pri rasti v svetosti sodelovati. Svetost je Božji dar.
Naša svetost je predvsem odvisna od ljubezni do Boga in do bližnjega. Tisti,ki ima večjo ljubezen do Boga in do bliž- njega, je bolj svet. Ker pa ljubezen ni v čustvih,ampak v dejanjih,lahko rečemo, da je bolj svet tisti, ki je v svojem živ- ljenju naredil več dobrih del in se je bolj varoval zlega.
Za svetost je potrebno, da je naša volja skladna z Božjo, da se trudimo za izpolnjevanje Božjih zapovedi. Prva od deseterih Božjih zapovedi se glasi: "Ve- ruj v enega Boga!" Ne more biti Bogu všeč in ne biti svet, kdor po svoji krivdi ne veruje vanj. Drugače je za tiste, ki brez svoje krivde še niso prišli do vere vanj, a ga iskreno iščejo in živijo po svoji vesti.
Vedno pogosteje se bomo srečevali z ljudmi, ki ne bodo naše vere ali bodo morda sploh brez vsake vere. Upajmo, da bo med njimi veliko takih, ki bodo is- kali pot k Bogu, kakor je v primeru,ki ga omenja Marjetka. Kdor išče Boga, je na najboljši poti. Gotovo ga bo našel, če bo vztrajal. Prvi, ki išče, je Bog sam. On išče človeka. Človek šele s pomočjo Boga, Svetega Duha, začne iskati Boga in se zanj zanimati.Brez Božje pomoči ni mogoče najti Boga.Bog v svoji neizmerni ljubezni človeka vedno znova prehiteva in preseneča.
Za vse ljudi, kristjane in nekristjane, verne in neverne, je Jezus umrl na križu in vstal od mrtvih. Vse nas je odrešil in nam s tem zaslužil Svetega Duha in vse milosti,ki jih potrebujemo,da postanemo sveti. Drugi vatikanski koncil naglaša, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti. Sveti Duh deluje tudi v tistih, ki niso kristjani in za Svetega Duha še slišali niso. Vsi smo poklicani,da se povežemo z Bogom in postanemo sveti. Bog nam daje za to dovolj svojih milosti. Najprej pa se je treba utrditi v veri v Boga in v njegovo ljubezen do nas.
Za dosego svetosti imamo kristjani Cer kev,Sveto pismo in sedem zakramentov med katerimi je najodličnejša sveta evharistija. Kdor ve, kakšno bogastvo je mašna daritev in prejem sv. obhajila, bo razumel,za koliko so prikrajšani tisti, ki nimajo teh sredstev za rast v sveto- sti. Kdor ve, da Kristus pri spovedi po duhovniku odpušča vse grehe, če se jih kesamo in odkritosrčno spovemo, bo znal ceniti to odlično sredstvo za rast v svetosti in bo uvidel, kako velike do- brine manjkajo tistim, ki niso kristjani. Zato ni vseeno, ali sem kristjan ali ni- sem, ali sem veren ali neveren. Treba je, da se oklenem Jezusa, njegovega evangelija in njegovih zakramentov, pa bom rastel v dobroti,ljubezni in svetosti Postati svet - to je največ, kar morem postati na tem svetu.

p. Anton Nadrah

Dajte žalosti besede

Ustavila se je med vrati ambulante in rekla: "Želela bi samo zdravila za spa- nje." Povabim jo, naj sede. Po daljšem pogovoru mi reče : "Tri leta je minilo, odkar mi je umrl mož. Takrat nisem iz- gubila samo moža, ampak tudi sama sebe. Počutim se, kot da bi me nekdo presekal na dvoje. Strah me je vsega. Najhujše je ponoči,ko imam moreče sa- nje. Stiska me v grlu in prsih. Bojim se, da se mi bo zmešalo. Pred otroki nikoli ne jokam,ker se bojim,da bi jih prizade- la. Tudi na pogrebu nisem jokala. Sama sem dala žaro v grob. Potem pa me je čez tri mesece zlomilo. Tudi v službi sem raztresena. Pokojnega moža sre- čujem v vsem, kar delam."
Sprašujem se,kaj naj ji rečem?Spomnim se na besede v Jobovi knjigi: "Potem so sedeli z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nihče mu ni rekel besede, ker so videli,da je njegova bolečina zelo velika" Vsak žalujoči je na tleh, ker se sesuje njegov notranji svet. Čuti se razpolov- ljenega. Kolikor številnejše in globlje so bile vezi, večja je izguba. Bolj kot go- vornika potrebuje poslušalca. Po smrti ljubljene osebe ni možno ne žalovati. Možno je žalost prikriti,morda s telesno boleznijo. Žalost je čustvo,ki mora ven iz človeka, drugače eksplodira kasneje kot ekonom lonec z depresijo, telesnimi težavami ali odvisnostjo od alkohola in pomirjeval. Že Shakespeare je zapisal: "Dajte žalosti besede." Žalost, ki ne spregovori, stre srce. Dopustite si, da žalujete! Pustite si čas za svojo pot žalovanja. Vse,kar doživljate,je normal- no. Če ne veste, ali je vaše žalovanje še normalno si preberite knjigo: O po- menu žalovanja. Izdalo jo je Slovensko društvo Hospic. Dobro je, če imate ob sebi človeka, kateremu lahko zaupate.

To je lahko prijatelj,zdravnik ali duhovni voditelj. Mnogi žalujoči pravijo: "Najte- žje mi je ob praznikih, ko je hiša tako prazna." Že vnaprej si naredite načrt za tisti dan, ne v smislu dela, ampak na način spominjanja.Morda boste odšli na kraj lepih spominov, umrlemu napisali pismo in v njem povedali vse tisto, za kar vam je zmanjkalo časa.Delajte tisto kar radi delate. Morda bo to poslušanje glasbe, ki sta jo oba rada poslušala. Tudi obredi olajšajo žalovanje.Morda se boste zbrali skupaj s sorodniki in prija- telji pri sv.maši za pokojnika ali obiskali njegov grob in mu prinesli cvetje, ki ste ga sami vzgojili.
Velikokrat slišim: "Nihče me ne more razumeti, kako mi je, ker sam ni doživel take izgube." Če želite,se lahko srečate z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo kot vi, v skupinah za samopomoč za žalu- joče. Organizira jih Slovensko društvo Hospic.Včasih se lastna bolečina zmanj ša ob tuji bolečini, ko vidiš, da nisi edini na svetu, da te je kaj takega doletelo. Mnogi si po dolgem času izrinjenega žalovanja prav tam spet upajo jokati. Doživijo, kako solze in pogovor olajšajo duševno bolečino. Nekateri sprašujejo, koliko časa traja normalno žalovanje. Časovnega odgovora ni. Pomembno je, da čutite, da se postopoma poslavljate od pokojnika in da se učite novega živ- ljenja. Izgube se nikoli ne da dokončno preboleti. Metka Brkan je po smrti otro- ka v knjigi Nemirno je srce zapisala: "Do konca življenja si drugačen." To je tako,kot bi ti amputirali nogo. Potreben je čas, da se naučiš hoditi s protezo, nikoli več pa nimaš obeh nog.
Pred nami je praznik vseh svetih. Za žalujoče je izkustvo prijateljstva ta čas še posebej pomembno. Ljubiti Boga po- meni posvojiti Njegovo ljubezen tudi do žalujočih, ki živijo med nami. Ponudimo jim svojo bližino in čas. Veliko bomo prejeli od njih. Pripravljali nas bodo na lastno žalovanje,ki vsakogar doleti. Ža- lost in upanje sta zapisala tudi pesem Neže Maurer:

Ko je odhajal,
je poljubil podboje mojih vrat.
Kadar odhajam
ali prihajam skozi vrata,
začutim njegov poljub.

Ko omagujem,
se naslonim na podboje:
trdnost njegovega telesa
in duše me podpirata.
Kmalu se bo vrnil.

Janja Ahčin

Babi, kdaj bova spet igrala?

Po nevihti je in noč je polna svežih vo- njav.
Prodoren žameten vonj magnolije in španskega bezga z vrta sili skozi priprto okno. Na mizici sredi sobe buhti šopek svežih ivanjščic,pod oknom vejica než- no vijolične razcvele majnice.Dragoceni akvareli z Beethovnom, Chopinom, Mo- zartom in rokami violinista so nevpadlji- vi, nevajeno oko jih spregleda ob gori knjig in notnih zvezkov po omarah, po- licah in klavirju.
Nerazložljiva ravnodušnost in brezizraz- nost v očeh stare gospe,kot bi življenje samo sanjala, me danes zmotita. Bled, upadel obraz,rumene beločnice,štrleča brada. "Zasevki v jetrih počasi hromijo njeno telo",pomislim.Začuti navzočnost, globoke, pametne oči postanejo za hip sončne in dekliško nagajive.
"Moj svet so bili glasba, koncerti, tea- ter...Kako je bilo lepo." Obraz zrcali bo- leče hrepenenje. "In mladi smo bili. Ko sem bila še otrok, so nam mama rekli, naj bomo pošteni in iskreni. Sedaj sem starka." Beseda z vso težo pade med naju. Nisem človek tolažečih besedi; ostanem tiho. Bolezen je nekaj zaduš- ljivega, sovražnega, neprijetnega, ki sili iz neznanih zakotij in vsiljivo daljša mo- reča razmišljanja.
Drget telesa zrcali bolečino, kar nekaj ur je že od zadnjega odmerka blažečih zdravil.
Spomnim se gospe izpred dvajsetih let. Sijoča ženska, voljnorjave polti, pravil- nih potez, smejoča se in vedno živeča v oblakih, izvrstna pianistka. Njeni prsti so bili kot pena, gibljivi in neulovljivi. "Usoda naplavi priložnosti na našo pot in še preden se jih polastimo,jih odplavi proč. Doživeli smo vojno, pomanjkanje. Živeli smo v Rebru, v majhni hišici pod Gradom, ata so bili organist. S sestro sva peli pri uršulinkah, vedno je bilo veselo. Danes je drugače," polglasno mrmra, nato utihne in zapre oči.
"Babi, kdaj bova spet igrala?" priteče petletni deček v sobo, dvigne pokrov klavirja in igrivo pritiska po tipkah.Gospa ga ne sliši.Deček se nekajkrat zavrti na stolu in odbrzi nazaj v dnevni prostor.
Odhajam. Dvorišče je hladno, samotno, drevesa mečejo čudne, živalskim obri- som podobne sence.
Gledam v mračno gmoto Šmarne gore, v bližnjem zvoniku odbije uro. Vlak, ki nevajenemu zaradi bližine proge pozi- bava tla, se v enakomerno udarjajočem ritmu, podobnemu neprestanemu plaze- nju, oddaljuje. Kot življenje.

zdravnik

Srečanje v Lozicah

Vsako srečanje v sebi skriva srečo. Zato sem z nestrpnostjo čakala tisto prvo avgu stovsko nedeljo, ko nam je Majda Križaj - kot že velikokrat doslej-odprla vrata svoje hiše in nas gostoljubno sprejela na svoj dom. Okrog devetih dopoldne smo začeli počasi kapljati drug za drugim iz različnih koncev in krajev na eno mesto - na dvori- šče pred preprosto primorsko hišo,kjer smo že od daleč zaslišali dobrodošlico. Zbralo se nas je za eno veliko družino, ko nas je g. Jože Zupančič povabil, da strnemo krog in se "malo pogovorimo".
Letošnje leto je leto Boga Očeta, mesec avgust je posvečen Brezmadežnemu srcu Marijinemu, Anton Martin Slomšek pa je o- sebnost, ki je še posebej sedaj tudi ne gre prezreti-bilo je dovolj ali pa še preveč tem za pogovor. Kaj hitro smo odkrili, da imamo drug drugemu marsikaj povedati. Ker so nas sončni žarki kar preveč objeli, smo si poiskali senco, potem pa nadaljevali pogo- vor. In že je bil čas za kosilo.
Po kosilu smo se - nekateri peš, drugi pa z avti in našim kombijem - odpravili proti žup nijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja v Lozi- cah, kjer smo se ob štirih popoldne skupaj z domačini združili pri daritvi svete maše. Po maši pa še kar ni bilo konca našega veselja. Vrnili smo se na sedaj že kar naše dvorišče in nadaljevali s slikanjem, malico, obiranjem fig po okoliških vrtovih, še pose- bej pa so nas navdušile koze, ki so nam tudi pokazale, da so tam doma. Dan se je kar prehitro končal. Ko smo se peljali proti domu, smo si imeli še marsikaj povedati.

Polona

Mozaik mozaikov

Jutro nad Zaplano se je prebujalo v vseh čarih. Vremenoslovci so prejšnje dni napo- vedovali, da bo zelo lepa nedelja. In res, njihove napovedi so se uresničile. Še več! Osmega avgusta je bilo prekrasno jutro in še bolj čudovit dan.
Nam, Zaplanincem,vsem invalidom in tistim ki so prišli od drugod, pa je v srcih odme- vala pesem "Novomašnik bod' pozdravljen", ki jo je na začetku svete maše zapel do- mači cerkveni zbor ob spremljavi nedavno prenovljenih orgel. Vsi, ki smo bili zbrani pri tej daritvi, smo na glas ali v srcu prepevali to pesem v čast novomašniku Romanu Travarju. S Prevalj na Koroškem je prišel v našo vas,da ponovi slovesnost nove maše za bolnike in invalide ter njihove prijatelje, ki niso mogli priti v njegov domači kraj, in tudi za nas domačine. Ob njem je bil tudi njegov sobrat lazarist,sicer pa duhovni po- močnik Bratstva, Vlado Bizant.Tudi invalidi so sodelovali med daritvijo in tako prispe- vali kamenček k mozaiku že tako lepega dne. Po novomašnikovem blagoslovu smo se zbrali pred cerkvijo svetega Urha in Martina na toplem soncu in se prepustili sproščenim pogovorom. Invalidi so nas pri- jetno presenetili tudi z dobrotami, ki smo jim jih potem mladi pomagali deliti. Svojega "trenutka slave" je bil deležen tudi kombi Bratstva, saj so ga pobožale besede in kapljice božjega blagoslova. Veliko srečno prevoženih kilometrov! Vrhniški pritrkovalci so nam polepšali dopoldan.Tudi njim hvala! Mozaik dneva se je dopolnil s popoldanskim srečanjem, kot ga znajo pripraviti samo moji prijatelji invalidi.
Čisto na koncu bi rada posvetila nekaj be- sed tudi gospodu Romanu. Hvala vam, da ste k nam prinesli svetel žarek upanja, da se še najdejo dobri ljudje,ki prisluhnejo Bo- žjemu klicu in pomagajo pomoči potrebnim. Zato naj vam bodo v spodbudo besede svetega Frančiška Saleškega: "Kakor ptice najdejo zrak povsod, koder letajo, tako najdemo mi Boga povsod, kamor gremo in kjer smo." Največja spodbuda k vašemu dobremu delu in zahvala, da ste bili med nami, pa so naše molitve h Gospodu. Bog naj vam obilno povrne!

Irma Malavašič

Teden na Zaplani

Naš dom na Zaplani nam je tudi letos letos poleti nudil toplino in zavetje. Osem pogu- mnih nas je bilo. Teden dni smo preživeli skupaj. Vsakdanje in preprosto. Veliko smo se pogovarjali.Večkrat smo imeli tudi sveto mašo. Najlepše je bilo v nedeljo,ko je novo mašnik Roman Travar imel ponovitev nove maše. Takrat so se nam pridružili še mnogi drugi iz Bratstva;spet preprostost,veselje, zahvala Bogu za tolike darove milosti in za povezanost s farnim občestvom na Zaplani
Gospod Bog, združuj nas še naprej.Lepo je prihajati "domov" - v okolje,kjer si sprejet, kjer lahko iskreno rečeš: "Lepo je tukaj, še bom prišel."

Marjetka

Svetost - izziv zame?

»Našega življenja čas je prazna, nepopi- sana knjiga, ki nam jo je Bog dal, da bi jo z dobrimi deli popisali. Za vsak dan je ena stran, za vsako uro nov odstavek in za vsako minuto nova vrsta. Ni v naši moči odtrgati nekaj listov iz knjige našega živ- ljenja, niti enega dneva ne. Pa tudi listov, ki so nam določeni, ne moremo prešteti! To pa je v naši moči,da vsako stran knjige našega življenja popišemo z dobrimi deli!«

Tudi ta trenutek pišem - pišem knjigo svo- jega življenja. Tako kot ti in vsak človek. Ni vseeno, s čim popišemo knjigo svojega življenja. Ne pišemo je le zase,temveč tudi za vse ljudi, s katerimi živimo. In pišemo jo tudi za Njega, ki nam jo je dal v dar. Veli- kokrat radi pobrskamo po knjigah drugih ljudi, premalokrat pa se ustavimo pri svoji. Ali pišemo vanjo res tisto,k čemur smo po- klicani? Potihoma sem se v sebi nasmehni- la, ko so se moje misli začele poigravati z nenavadnim vprašanjem. Pomislila sem na- mreč, kakšni bi bili odgovori, če bi nekega lepega dne zazvonil telefon in bi zaslišali iz druge strani: "Dober dan, tukaj Bog. Prišel sem ti povedat, da ne delaš tistega, k čemur sem te poklical. Delaš kot mehanik, zdravnik, učitelj, kmet, duhovnik,... jaz pa sem te poklical na pot svetosti. Želim si, da bi bil svetnik!"
"Ne, to pa ne! To pa ni zame! To je le za izbrance: za tiste,ki znajo moliti in ne gre- šijo; za tiste,ki so pobožni in jih hvalijo vsi ljudje naokrog;za tiste,ki se postijo in jedo le kruh in pijejo vodo..." Toliko izgovorov bi lahko prav hitro našteli, da bi dokazali, da svetost ni poklic za nas. Navkljub vsem izgovorom ter naši šibkosti in omejenosti pa vseeno ne moremo prezreti in preslišati besed,s katerimi nas Bog v knjigi vseh knjig kliče k naši poklicanosti - svetosti. "Bodite sveti, kajti jaz, vaš Bog, sem svet." (3 Mz 19,2) "Mar ne veste,da ste božji tempelj in da božji Duh prebiva v vas? Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi." (1 Kor 3, 16- 17) Poklicani smo k svetosti,in to prav vsi, ne glede na to, ali smo mladi ali stari, ali imamo veliko darov in možnosti ali pa je naša edina možnost sprejetje trpljenja. Svetost ni privilegij za izbrance, temveč naša poklicanost. Morda je naša težava le v tem, da smo si napravili napačno podobo o svetnikih. Svetnik ni kip na oltarju,pozla- čen in obdan z baročnimi okraski, temveč človek, ki s svojim življenjem razodeva na- vzočnost Boga ter prinaša veselje in do- broto ljudem okrog sebe - to pa vsaj malo zmoremo prav vsi.
Svetnik je zame svetilnik na poti k Bogu. In če imamo svetnike, jih imamo le zato, da bi nas navdušili in spodbudili, da bi tudi mi postali boljši ljudje, da bi tudi mi postali svetniki.To pa ne zato,da bi bili nekoč naši kipi na oltarjih, temveč zato,ker je to edini vreden poklic našega življenja in v sebi vključuje vse potrebno za resnično srečo. In kako lahko postanem svetnik? Vsakdo mora odkriti svojo malo pot svetosti. Obs- taja pa en pogoj: brezmejna ljubezen! Živ- ljenja svetnikov nam razodevajo, kaj vse človek zmore,kadar dovoli,da Bog deluje po njem. Čudeži, velika dela, trdne besede... vse to je delo Boga,ki se nam razodeva po ljudeh, ki so iz ljubezni do Njega in bližnjih zmogli pozabiti nase.
Da, tudi ta trenutek pišem knjigo - pišem knjigo svojega življenja. Pišeš jo tudi ti in mi vsi.Naj nam ne bo vseeno,kako jo bomo popisali, saj je ne pišemo le zase!

Polona

Moja srečanja s Slomškom

Slomšek je v moji rojstni hiši domoval,odkar pomnim. Poleg bogčevega kotka je v času moje mladosti bila v veliki hiši - izbi še stena s svetimi podobami. Med njimi je bila tudi fotografija škofa Slomška. Podobe so bile iz zapuščine mojega prastrica, patra kapucina Mansveta, ki je pel novo mašo nekaj let po Slomškovi smrti. Čeprav moja rojstna župnija Marija Snežna tisti čas še ni pripadala lavantinski (mariborski) škofiji, pa je,kot kaže, Slomšek bil blizu tudi našim ljudem. Ta Slomškova fotografija je zaradi vlage in teže let počasi zbledela in stroh- nela, medtem ko je duhovna podoba Slom- ška v nas vse bolj rasla in postajala vse jasnejša in nam bližja.
V času mojega otroštva na cestah še ni bilo veliko avtomobilov in tudi avtobus je iz mojega kraja vozil v Maribor in se vračal le enkrat dnevno. Imenovali smo ga poštni avtobus,ker je prevažal tudi vreče s pošto Spominjam se,da sva se z mamo s takšnim avtobusom, ko mi je bilo pet ali šest let, z očmi,polnimi upanja,odpeljala na tisti veliki zdravniški pregled v mariborsko bolnišnico, kjer sva izvedela, da je moje obolenje ne- ozdravljivo. "Zato se pridno uči, ni vse v mišicah..." so naju spodbujali zdravniki.
Marsičesa takrat še nisem razumel, a to je dogodek, ki je časovno najbolj oddaljen, a se ga še spomnim.Živo se spomnim,da sva z mamo pred odhodom na pregled v bolni- šnico z avtobusne postaje najprej odšla v slovensko, frančiškansko cerkev, kjer je takrat bil pokopan Slomšek.
Mama je v cerkvi iz "taške" vzela star rožni venec, ki sem si ga včasih tako zelo želel, a sem ga doma smel le gledati in je bil iz zapuščine pokojnega prastrica, duhovnika, ter mi ga ljubeče ovila okrog sklenjenih rok in polna upanja dahnila: "Moli, moliva in prosiva Jezusa Marijo in svetega Jožefa za današnji dan in za zdravnike. Zdaj sva tudi čisto blizu Slomškovega groba,prosiva tudi njega." Tudi nazaj grede sva še stopila v cerkev, kjer je mama v bližini Slomškovega groba hlipaje molila vse do odhoda avto- busa.
Kadar smo prihajali v Maribor po opravkih, smo si vzeli nekaj časa za obisk Slomško- vega groba in slovenska, frančiškanska cerkev je bila v tistih časih med tednom vedno polna ljudi iz okolice, ki so v Slomš- kovi bližini polni zaupanja molili, prosili in iskali tolažbe.

Jože Raduha

Drugi časi

Pogosto slišimo,da so danes težki ali drugi časi. Že naš blaženi A.M.Slomšek je menil, da so časi vedno takšni, kakršni smo ljudje v tistem času.
Letošnje poletje sem obiskal rovinjsko bol- nišnico, kjer sem pred leti iskal zdravja. Za trenutek sem se ustavil tudi na veliki pokriti terasi, ki je včasih gostila po petdeset in več ljudi.Danes sameva in je le polna spo- minov.Eno poletje sem imel posteljo na tej terasi tudi jaz. Spominjam se, kako sem se neko jutro prebudil ves premočen, ker je ponoči celo zunanjo vrsto namočil dež, ki je padal poševno. Pa se zaradi tega nismo kaj dosti jezili, nasprotno, še zabavali smo se ob tem. V najbolj zavetrnem kotu pa je ležal dolgoletni pacient in nekdanji oficir, ki ga je bolezen prikovala na invalidski vozi- ček in posteljo.Spoštovali smo ga in zaradi njegove jasne besede radi pokramljali z njim, čeprav nismo bili vselej enakih misli. Večkrat je iskrivo dejal, da je zanj bolezen najtežja "vojna vežba" (vojaška vaja) v življenju. Znal je biti potrpežljiv, znal pa je tudi glasno in prav po oficirsko zarobantiti.
Zgodilo se je, da se mu je zlomila zobna proteza in kar nekaj časa je vsako jutro potrpežljivo prosil oddelčnega zdravnika in glavno sestro, naj ga odpeljejo do zobo- zdravnika ali mu kako drugače popravijo protezo, da bo mogel spet normalno jesti. Dnevi so se nabirali v tedne,težavice s pre bavo pa so vse bolj postajale težave,ki so nekaterim že hudo šle v nos, njemu pa še dodatno krnile moči. O svojih težavah za- radi polomljene proteze je spregovoril tudi

na veliki viziti, ki se je enkrat tedensko sprehodila po bolnišnici. Pa mu je segla v besedo kar glavna sestra,ki je včasih znala biti prava mala zverinica z besedami: "Ne bo šlo, pri zobarju so tri stopnice,vi ste pa težki, nekaj časa boste še morali počaka- ti..." Zaprepadeno je pogledal v sestro in v zdravnike,potem pa je po oficirsko zagr- melo, da se je slišalo po celi terasi: "Sredi vojne vihre so me težko bolnega več dni nosili po brezpotjih čez hribe in doline in nič ni bilo nemogoče,tukaj pa so nepremo- stljiva ovira tri stopnice."
"To so bili drugi časi", je spet drobila glav- na sestra. "Ja, pa tudi drugi ljudje", je še enkrat zagrmelo. Velike tedenske vizite je bilo v hipu konec, čeprav ni obhodila niti pol terase.
Po nekaj dneh je proteza bila popravljena in našel se je čas še za marsikaj drugega, za kar smo prej zaman prosili in se je le prelagalo na jutri, ko bo več časa.
Za hip sta se mi oko in spomin ustavila tudi na zvoniku bolniške kapele. Ura v zvoniku se je že kdo ve kdaj ustavila in nič več ne odšteva časa, kot v tistih časih, ko nam je krajšala noči brez spanca.Mnogi pa smo se veselili tudi nedeljskih dopoldnevov, ko nas je zvon v bolniški kapeli povabil k ne- deljski maši, ki jo je običajno daroval oče Milovan.

Jože R.

Sledi ljubezni

Petnajsti avgust, praznik Marijinega vnebo vzetja,je dan,ko mnogo naših ljudi poroma v naša Marijina svetišča od Brezij, Svete Gore, Ptujske Gore in vse do Gospe Svete, Višarij, Trsata...To pa je tudi čas, ko od- hajajo duhovniki iz ene župnije v drugo,kot premakljive svečnike jih škofje postavljajo tja, kjer je najbolj potrebna nova moč in luč.
Tudi pri svetem Mavru v Izoli so se na praznik Marijinega vnebovzetja poslovili od kaplana Roberta. Eno leto, kolikor je bil v Izoli,ni veliko v življenju človeka. A za člo- veka globoke vere in močne volje je tudi eno leto lahko dovolj, da za njim ostanejo globoke sledi in blagi spomini, čeprav v okolju, kjer je že skoraj vse zabetonirano s pridobitništvom,ni lahko orati in sejati evan geljsko ljubezen. Med njegovim kaplano- vanjem je še močneje zaživela mladinska skupina, ki je poleg drugega ob nedeljah in praznikih "posodila eno roko" starejšim in bolnim (so)župljanom,da morejo še v naprej ostati dejavni udje župnijskega občestva. Tudi ko je naslednjo nedeljo nastopil to službo kaplan Sašo, so mladi poskrbeli, da je bil prostor pred oltarjem izpolnjen z ver- niki na invalidskih vozičkih.
Vsi,ki smo danes ostareli, betežni in obne- mogli, smo bili nekoč mladi, zdravi ter polni moči, in tudi vsi tisti, ki so danes mladi, zdravi ter polni moči bodo enkrat ostareli, betežni in obnemogli. Sprejeti in živeti to resničnost pa je gotovo velika milost za tis tega,ki to zmore in za njegovega bližnjega

Izo Mavrič

Prebrali smo

"Veseli me, da bolniki pomagajo drug druge mu" je na srečanju bolnikov s parkinsono- vo boleznijo,združenih v društvo Trepetlika dejal gost srečanja v Mariboru, olimpionik Leon Štukelj, smo lahko prebrali v Večeru v petek, 3. septembra.
Začetki delovanja društva segajo v leto 1997, ko so 11.aprila ob svetovnem dnevu parkinsonove bolezni pred Medicinsko fa- kulteto v Ljubljani posadili drevo trepetlike Društvo ima že 180 članov. Sedež društva je v Ljubljani, trepetlikine mladike pa že odganjajo tudi po regijah, smo še lahko prebrali.
V isti številki pa je Večer ob primeru čaja Tuocha, ki so ga oglaševali kot zdravilo za diabetes, prinesel sodbo razsodišča Sloven ske oglaševalske agencije, da se ta čaj do pridobitve dovoljenja in registracije ne sme oglaševati. Pravilnik urada za zdravila RS prepoveduje oglaševanje zdravil in pripo- močkov za sladkorno bolezen, diabetes.
Meja med tem, kaj je zdravilo in kaj le pre- hrambeni izdelek, je pogosto precej nejas- na.Že od nekdaj pijemo, denimo, kamilični, lipov in še kakšen čaj ali pa uživamo med kot domače zdravilo. Pot do tega, da se kakšen izdelek sme prodajati kot zdravilo, je seveda bistveno daljša in dražja, kot če izdelek prodajamo kot prehrambeni izdelek ali dodatek. So pa to stvari, s katerimi se pogosto srečujemo in moramo biti nanje pripravljeni.
Pa na zdravje s skodelico kakšnega pre- verjenega in dobrega (domačega) čaja!

R.R.

Mediacija in odnosi v družini

Ob koncu poletja je Društvo distrofikov v svojem domu Dva topola v Izoli pripravilo več predavanj in pogovorov o odnosih v družini.Predavatelj, profesor Udovič s Cen- tra za socialno delo v Mariboru,je v preda- vanju nakazal potrebo, da se pogovarjamo in se poskušamo dogovoriti v duhu medse- bojnega spoštovanja in enakosti tudi takrat ko je družina v krizi ali se zakonca razha- jata (to je predavateljevo področje dela). Poudarjena je bila tudi potreba,da se zna- mo postaviti zase in braniti svoje interese, pri tem pa ne posegamo v dostojanstvo drugega.
V pogovoru smo se srečali tudi z vpraša- njem, koliko so takšne posvetovalnice in Centri za socialno delo arhitekturno dosto- pni za invalide. Predavatelj je priznal,da je do njegove svetovalnice na Trubarjevi 27 v Mariboru mogoče priti le po stopnicah.
To postavlja težje pokretne ljudi v neena- kopraven in podrejen položaj, je bilo pre- vladujoče mnenje prizadetih. Predstavnik slepih pa je še povedal, da si človek okrog devet desetin vtisov in izkušenj ustvari in pridobi s pomočjo vida. Svoje težave s komuniciranjem imajo tudi gluhi.Tako se je izoblikovalo mnenje, da ob sedanji organi- ziranosti socialnih služb telesno zdrav člo- vek veliko laže najde ustrezno pomoč, kot nekdo (invalid), ki so mu te ustanove do- segljive le s pomočjo drugega in tretjega človeka. Pogosto se dogaja, da kakšen telesno zdrav človek leta in leta obiskuje in dobiva pomoč kakšne svetovalnice in o tem nihče nikoli nič ne izve,medtem pa ima invalid ob sebi vedno pričo- pomočnika. Tu pa smo na točki,ko se mi poraja vprašanje ali bi ne bilo potrebno nekaj storiti tudi za večjo socializacijo socialnih služb in cent- rov,da bodo laže in bolje doumeli probleme tistih, ki ne morejo niti potrkati na vrata teh ustanov.
To so občutljiva vprašanja in izziv tudi za socialno zbornico. Gotovo pa ne kaže za vse kriviti le druge ali po starem čakati le na ukaze od zgoraj, ampak moramo tudi sami poskušati kdaj kaj izboljšati, kot po- samezniki in tudi preko raznih združenj.

Jože R.

Obletnici

V Koroškem domu starostnikov v Črnečah pri Dravogradu so v začetku septembra imeli dan odprtih vrat.S tem dnem in sreča nji želijo spodbuditi, ohraniti in utrditi vezi stanovalcev doma s svojci, sorodniki in znanci iz okolja, v katerem so živeli prej. Ob letošnjem mednarodnem letu starejših so se spomnili tudi 20 letnice doma. Našli pa so tudi dokument,ki govori,da je bil prej šnji dom starostnikov v Dravogradu vpisan v zemljiško knjigo že pred stodesetimi leti. Takrat je nosil ime cesarja Franca Jožefa. Ta "ubožna hiša" je tako bila eden od prvih domov za starejše pri nas.

R.R.

Mati Terezija

Petega septembra sta minili dve leti od smrti "velike in cenjene učiteljice življenja" kot je mater Terezijo imenoval papež Janez Pavel II. "Spominjamo se matere Terezije in prosimo Boga, da bi lahko nadaljevali njeno delo," je v Kalkuti povedala njena na slednica, sestra Nirmala. Indijski katoličani pa si želijo, da bi ta dan po svetu v priho- dnje praznovali kot dan sprave.

R.R.

Obisk svetega očeta v Mariboru

SVETA VERA  BODI VAM LUČ!

Nedelja, 19.9.1999 bo vsem, ki smo se pripravljali in doživeli veliki dan slo- vesne razglasitve prvega Slovenca - škofa Antona Martina Slomška - za blaženega,za vedno ostala v spominu. Ker se je to zgodi lo doma in nas je zopet obiskal sveti oče, Janez Pavel II., je bil dogodek še toliko lepši. Čeprav ste verjetno gledali ali slišali prenos ali ste se mogli celo udeležiti sre- čanja, bo nekaj zapisov in slik gotovo dra- gocen in ljub spomin na ta pomemben in čudoviti dan. Slike so s prizorišč, kjer nam je bilo mogoče priti vsaj nekoliko bliže.

Naš priprošnjik

Polna pričakovanja sem se tiste nedelje v zgodnjih jutranjih urah skupaj z drugimi in- validi odpravila v Maribor. Zavest, da smo dobili novega priprošnjika pri Bogu, me je navdajala z velikim veseljem. Že leta in leta smo molili, da bi se to zgodilo. Tega se spominjam še iz mladosti, saj izhajam iz župnije, iz katere je bila doma Slomškova mama (Črešnjice).
Na srečanju se je čutilo, kako je papež hotel, da je v središču pozornosti Bog in njegov služabnik - Anton Martin Slomšek. Lepo je v pridigi pokazal njegov zgled in nas pozval, naj ga posnemamo. Slomšek je izžareval Kristusa, tako ga izžareva tudi sveti oče.Bogu hvala zanj in za ta čudoviti dan.

Kati Ribič

RTV naročnina za invalide

V prejšnji številki sem (pri intervjuju) pre- bral o težavah v zvezi z oprostitvijo plače vanja RTV naročnine. Morda bo komu ko- ristila informacija, da je slovenska vlada na seji dne 24. junija 1999 sprejela sklep o soglasju k višini RTV naročnine (Uradni list Republike Slovenije št. 51). V njem je tudi člen o olajšavah,ki pravi:"Plačila naročnine so oproščene naslednje skupine naročnikov

naročniki s 100% telesno okvaro

invalidi z manj kot 100% telesno okvaro če jim je priznana tudi pravica do dodatka za postrežbo in tujo pomoč

osebe, ki so trajno izgubile sluh

ustanove za varstvo otrok, šole, bolniš- nice,domovi za ostarele, invalidske organi- zacije in invalidske delavnice, za sprejem- nike, ki so namenjeni vzgojnemu procesu oziroma razvedrilu varovancem, učencem oziroma bolnikom.

Zgoraj omenjeni naročniki lahko uveljavljajo oprostitev naročnine le na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zava- rovanje. Te olajšave veljajo od 1. julija 1999 dalje.
Za vse tiste, ki izpolnjujejo zgoraj navede- ne pogoje, pa niso uspeli uveljaviti pravice do oprostitve plačila RTV naročnine, naj dodam,da mora biti radio ali TV sprejem nik prijavljen na osebo, ki je prizadeta in ne na sorodnike ali skrbnike. Seveda ima tisti, na katerega je sprejemnik prijav- ljen, potem prvo besedo pri tem, kaj bodo v hiši gledali ali poslušali...
Želim vam uspeha pri uveljavljanju svojih pravic ter prijetno poslušanje in gledanje. Pa dobre oddaje izberite, nekaterih pa ni treba...

Lojze Čokl

Sončni mrk

V sredo, 11. avgusta letos, so bile mnoge oči obrnjene proti nebu,da bi videle sončni mrk in morda še kakšno nebesno znamenje
Za varen pogled proti soncu so bila potre- bna zaščitna očala.
Tudi sam sem želel doživeti, kako mrkne sonce,zato sem ga opazoval kar skozi foto aparat, na katerega sem namestil zaščitno steklo.
Večkrat pa rad opazujem tudi ljudi.Nekateri ne prenesejo pogleda na invalida, bolnika, betežnega starčka ali brezdomca. Ob sre- čanju z njim pogledajo v stran, v nebo, ali se mu v loku izognejo.Kot da so premočno znamenje za njihovo lastno minljivost, du- hovno siromaštvo - ali pa nimajo zaščitnih očal ljubezni, s katerimi bi v njih videli le- poto in bogastvo.
Gledajo v nebo,da bi videli nebesna zna- menja,ob sebi pa ne vidijo ali nočejo videti brezdomcev, ubogih,bolnih, invalidnih,obu- panih in razočaranih, žalostnih in jokajočih ljudi.
Niso morda prav ti ljudje posebno zname- nje? Nekdo je dejal: "Zveličanje sveta bo prišlo po ubogih."

Tone Planinšek

Nebeško plačilo

Najprej se moram opravičiti za malo za- mudo pri zahvali za objavo zapisa ob smrti naše drage žene in mame Tilke.Ko je prišla druga številka Prijatelja z ganljivimi bese- dami ob slovesu, sem se zopet spomnil vsega, kar sva skupaj doživela in tudi zad- njih dni, ko smo z žalostjo prejeli novico iz novomeške bolnišnice,da ljube žene in ma- me Tilke ni več. Nebeški Oče jo je pridružil hčerkama Tilki in Vidi in upam,da zdaj sku- paj uživajo nebeško plačilo. Kako srečna je bila naša mama, če je mogla pomagati bolniku ali invalidu. Dvakrat je tudi sama pripravila srečanje in poskrbela za vse, da sta bili Tilka in Vida lahko med svojimi so- trpini.
Praznine, ki je nastala,ni mogoče zapolniti. Hvala za zapis in lep pozdrav vsem, ki so- delujete pri Prijatelju.

Jože Pajk iz Šmarjete

Kakor roža tam na polji
Razcveti, osiplje se,
Ravno tak' v tem revnem doli
Človek pride ino gre.
Majhen vetrc pohlidi
In na veji kaplje ni.

Ne da bi slutil, je zvesti sodelavec Prija- telja Jože Raduha v svoji rubriki Svet in mi tokrat obudil spomin na mladostne dni, ko sta oba z mamo spoznavala, kako drugače bo poslej potekalo njuno življenje (sesta- vek:Moja srečanja s Slomškom). Samo ne- kaj stavkov je zapisanih in v hipu spozna- mo verno mamo,ki je vse storila za zdravje svojega bolnega sina, moč pa iskala pri škofu Slomšku in Materi Božji,njima pa tudi potožila svojo bolečino.
V sredo, na praznik Marijinega rojstva,smo se z mamo še srečali in kratko pozdravili pri Jožetu v Mariboru. Drugače je živela na svojem domu v Svečanah pri Mariji Snežni. V petek je Jože z drhtečim glasom sporočil: "Mame ni več." Tako rečemo v največji žalosti, kajti mama je samo ena, tudi če te obdajajo najbližji, ki jih ljubiš in ti ljubezen vračajo. Toda mama je še vedno živa, a sedaj živi drugače. Počiva na Božji njivi pri Mariji Snežni, kamor smo jo v velikem šte- vilu pospremili,in čaka vstajenja ter Božje- ga plačila za vse svoje življenje, napolnje- no z delom, skrbjo, odpovedjo in pomočjo bližnjim, zlasti pa Jožetu.
Iskreno sožalje, Jože, v imenu vseh, ki pri- pravljamo ali beremo Prijatelja.

Vlado Bizant

Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije

Zveza ILCO je nova invalidska organizacija, ustanovljena leta 1996 (v okviru SIOS-a),ki zdru- žuje invalide-bolnike s stomo (tiste, ki so bili operirani na črevesju). Gre za osem- deset odstotno telesno okvaro. Največ je starejših delovnih invalidov s povprečno starostjo 63 let, vse več pa je tudi mladih. Poleg društev v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Slovenj Gradcu, deluje v Sloveniji še 11 sekcij. ILCO pomeni: ILEO stoma (izpeljava tankega črevesa), COLO stoma (izpeljava debelega črevesa).
V začetku septembra se je ta zveza pred- stavila na tiskovni konferenci v Ljubljani. Navzoči so bili predstavniki različnih medi- jev, predstavniki društev ILCO, predsednik SIOS-a (Svet invalidskih organizacij Slo- venije) g.Šušteršič, doc.dr. Pavle Košorok in drugi.
ILCO Slovenije organizira skupine prosto- voljcev (že rehabilitiranih bolnikov), ki že vnaprej seznanjajo bolnike o možnostih,da po operaciji spet zaživijo normalno življe- nje.Kasneje sodelujejo tudi pri rehabilitaciji Njihove socialne programe financira Soci- alna zbornica Slovenije, sicer pa je njihova prva dejavnost združevanje stomistov. Z združenimi močmi laže pridejo do določenih pravic in organizirajo športno-rekreacijske dejavnosti.Tako so že organizirali meddru- štveno tekmovanje v streljanju, šahu, ke- gljanju in namiznem tenisu.
Drugega oktobra je svetovni dan stomis- tov. Osrednja prireditev pri nas bo v Kris- talni dvorani zdravilišča v Rogaški Slatini. Po kulturnem programu bo sledilo srečanje stomistov Slovenije. V okviru srečanja bo deloval Pravni informacijski center z brez- plačnim svetovanjem. Mogoče se bo ude- ležiti tudi družinske terapije, to pa zaradi vse pogostejših zakonskih problemov, ki nastanejo kot posledica bolezni.
Enterostomalna terapija (nega stomistov) je danes že na kvalitetnem vrhuncu. Zdru- žuje posebej usposobljeno osebje - patro- nažne (za rehabilitacijo na domu) in medi- cinske sestre. Zaradi posebnega izobra- ževanja in vse bolj kvalitetnih ortopedskih pripomočkov je sedaj njihova nega na vi- sokem evropskem nivoju. Sodelovanje bol- nikov in zdravnikov je vse boljše, k čemur veliko pripomore že prej omenjena skupina prostovoljcev za samopomoč in tudi ente- rostomalni terapevti. Pasivnosti bolnikov je čedalje manj. Bolniki oz. stomisti morajo med ljudi, kjer imajo vse možnosti, da si uredijo kvalitetno življenje.
Stoma pomeni namreč življenje in ne smrt. Za ceno stome se ohrani življenje. Zato radi poudarjajo, da je to združevanje sto- mistov in ne bolnikov. Gre za vračanje v normalno, dejavno in tudi srečno življenje. Stoma tako ni več ovira za normalno živ- ljenje. Skrita je pod obleko.
Pri vsakem bolniku je značilna začetna fa- za - šok, katerega posledica je odlašanje z operacijo, nesprejemanje bolezni in kas- neje stome. Vendar je stoma na trebuhu najboljša možnost; tudi za negovanje. Pri vseh težavah pa so pripravljeni pomagati terapevti in predvsem rehabilitirani bolniki, ki kot živi primeri bolj prepričljivo priprav- ljajo bolnika na operacijo in nadaljnje zdra- vljenje kot zdravnik.
V Sloveniji je okrog 2000 stomistov, od tega pa samo 800 evidentiranih, kar je go- tovo posledica strahu, zavrtosti in zapira- nja pred svetom. Zelo zaskrbljujoč je tudi podatek,da je med stomisti vse več mladih to pa zaradi hitrega načina življenja,nepra vilne prehrane in stresov. Prva, ki se je pri nas povezovala s svetovno organizacijo stomistov, je bila Nevenka Gračner, danes pa je v Ljubljani že priznan izobraževalni center.
Predstavil se je tudi zdravnik iz Bosne in povedal nekaj svojih izkušenj.Tudi po Bos- ni se zelo hitro širi visok nivo znanja,saj se je večina stomalnih terapevtov izobraže- vala v Ljubljani. Ustanavljajo ILCO društva saj je samo v Tuzli evidentiranih 1000 sto- mistov(tudi to je posledica vojne,poudarja zdravnik). Sicer pa je Strokovno združenje enterostomalnih terapevtov Slovenije, kot pomoč Bosni, štipendiralo več bosanskih medicinskih sester, ki so se izobraževale v Ljubljani.

Naslov: Zveza invalidskih društev ILCO Slovenije, Trubarjeva 15, 2000 MARIBOR, tel.: 062/225-223

Matevž Kink

Brez komentarja

Za nami in pred nami je bila dolga pot,žeja in lakota pa sta se sredi popoldneva že močno oglašali, posebej še pri otrocih. Ustavili smo se v gostilnici, kamor sem se pred mnogimi leti hodil sladkat z njihovimi znanimi palačinkami "ala Figarola". Poiskali smo si mizo v prijetni senci, a so nam po- vedali,da začnejo sreči hrano šele čez do- bro uro. Poslovili smo se s pojasnilom, da se nam mudi in se preselili na drugo stran ograje, kjer so v podobni gostilnici že ve- selo stregli. Kmalu smo si potešili žejo in lakoto in se začeli razgledovati, po kateri poti bi lahko odšli.Vse potke so bile za vo- zičkarja precej nerodne in nevarne.Odločili smo se za pot, po kateri smo prišli, in vodi čez dvorišče sosednje gostilnice. Tu pa nas čaka presenečenje. Na prehodu sedaj stoji miza in tabla z napisom: "Prehod sa- mo za naše goste." Še pred kakšno uro so bili na tej tabli s kredo napisani jedilniki tistega dne. "Smem," se na kratko obrnem proti natakarju, ki z vrha stopnic z rokami v boku molče,a nič kaj prijazno gleda proti meni in brž zavijugam z vozičkom okrog nastavljene mize in table. Ob tem smo pa kar pozabili na palačinke "ala Figarola", ki smo jih spotoma nameravali naročiti.
Kdo pa je gospodar na tem dvorišču, si la- hko odgovori vsak sam.

Rastislav

Dišeča mešanica suhega cvetja

Hladna in ponekod meglena jutra nam go- vore, da prihaja jesen. Če nam bo vreme naklonjeno, bo to prav gotovo lep čas, ki bo poleg vsakdanjega dela in skrbi prinesel priložnost za sprehod v naravo ali za izde- lovanje ročnih del v že nekoliko daljših in hladnejših večerih.
Dovolite, da vas malo povprašam, kaj ste počeli med počitnicami? Ste se spomnili na spodbudo ustvarjalnega kotička in si nabrali cvetlic za sušenje, pšenice, želoda, žira, školjk ...
Vsem to ni uspelo. Nič zato. Pomembno je, da ste se naužili svežega zraka, se pustili božati sončnim žarkom in se imeli lepo v družbi dobrih ljudi.
Poskušajmo slediti naravi in se ji približati. Na vrtu vam gotovo še cvetijo vrtnice. Narežite cvetove, ločite cvetne liste od glavic in zelene od stebla. Nasujte jih na časopisno ali kartonsko podlago, sušite na soncu ali v zračnem prostoru in vsebino nekajkrat čez dan prerahljajte,da se enako merno posuši. Sušite lahko tudi rožmarin, borove iglice, ki jih kasneje razrežete na manjše koščke,cvetje kamilice,tavžentrože lapuha ...
Ko bodo cvetni in zeleni listi suhi, jih pre- mešajte v posodi, da se enakomerno razpo redijo. Mešanici dodajte še skorjo cimeta ali nekaj klinčkov ali paličico vanilije. Pre- vladuje naj le en vonj,zato začimb ne me- šajte.Dodajte še okraske,ki ste jih nabrali: majhne storžke, trde lupine, lubje, školjke, kamenčke ...
Vse to pokapljajte z nekaj kapljicami na- ravnega eteričnega olja. Kupite ga lahko v

lekarnah, drogerijah, večjih trgovinah ali na tržnici. Vonj izberete po lastnem okusu.
Vsebino še enkrat dobro premešajte,da se vonjave (arome) prepojijo in nato zaprite v neprodušno posodo. Primeren je večji kozarec za vlaganje, pa tudi z manjšim si boste lahko pomagali.
Pripravek bo mesec ali dva počival.
Ko bo verjetno zunaj že naletaval sneg in bo sv. Miklavž pridnim otrokom nosil darila, odprite tesno zaprto posodo.Nasujte diše- čega suhega cvetja v majhno pleteno ko- šarico,v lonček,okrasno posodo ali papirnat tulec, ki ga lično povijte in polepšajte z rafijo. Ostalo količino shranite v zaprti po- sodi za drugo priložnost.
Prostor se bo napolnil s prijetnim vonjem, počutili se boste lepo in domače. Dišalo bo po bližajočih se praznikih.
Dišeča mešanica suhega cvetja je tudi lepo darilo.
Ob sončnem vremenu vas z bregov poz- dravlja cvetoče jesensko resje.Na obronku gozda cvetijo bodeče neže,mogoče najde- te celo kakšno gobo, vsaj drevesno.
Sami ali s pomočjo drugih si polepšajte dni in prostore, v katerih živite.
Še vedno velja povabilo! Oglasite se s svo jimi idejami in predlogi. Lep pozdrav

Tina

Letovanje z Lučko - POHORJE 1999

Zadnji teden julija smo se člani gibanja VERA IN LUČ zbrali v Dominikovem domu na Pohorju.Prvi večer je bil namenjen spo- znavanju. Večina se je med seboj poznala, zame pa je bilo veliko obrazov novih. Na srečanja hodim šele slabo leto, na letova- nju pa sem bil prvič. Udeleženci smo bili iz vseh koncev Slovenije. Razdelili smo se v dve skupini: lučkarje in starši. Pridružil sem se staršem.
Dneve smo začeli z budnico, ki jo je za to priložnost spesnil in uglasbil p. Mio, mladi prijatelji pa so jo z velikim veseljem in za- nosom zapeli. Vsak dan smo obravnavali določeno temo, ki nam je ob pomoči vodi- teljev: Sonje Pušnik, p. Mia Kekića DJ, ter G. Lojzeta Vicmana pomagala odriniti na globoko. Izpovedi so bile zelo globoke in so me presenetile. Ob koncu sem ugotovil, da sam sebe ne poznam ter da ne znam dovolj ceniti življenja.
Prvi dan smo ob Psalmu 139 premišljevali, če nas Nebeški Oče pozna in če mi znamo sprejeti križ (trpljenje), ki nam je naložen. Ugotovili smo, da nas Nebeški Oče pozna, sicer nam ne bi naložil, križa, ki ga nosimo. Sami sebe pa premalo poznamo, ker si ne vzamemo časa zase,da bi šli malo vase ter se pogovorili z Bogom in med seboj.
Drugi dan smo premišljevali o molitvi; kako molimo in kako naj molimo. Ne gre za po- navljanje predpisanih obrazcev, ampak da bi odkrili, kako priti do globokega pogovora z Bogom. Pomagamo si lahko s Svetim pis- mom ali premišljevanjem ob primerni knjigi. Preberemo kratko misel in poskušamo ugo- toviti, kaj nam želi Bog povedati. Lahko gremo tudi na sprehod v naravo ter prislu- hnemo tišini.
Tretji dan je bil namenjen tišini, čaščenju svetega Rešnjega Telesa, ter spovedi. Po- trudili smo se,da nismo govorili.Če je moral kdo kaj povedati, je to povedal šepetaje, z vso obzirnostjo do drugih, da ni zmotil njihove zbranosti.Višek je bila sveta maša, ki smo jo vsi zelo globoko doživljali.
Četrti dan smo poromali na Areh.Zmotil nas je dež. Najprej smo zavetje našli v cerkvi, potem so nam v bližjem gostišču odstopili klubski prostor. Ob pesmi, pogovoru in ma- lici je čas zelo hitro minil. Tudi na molitev nismo pozabili. Bila je uslišana, saj se je kmalu pokazalo sonce.Starši in prijatelji so pripravili vse potrebno za piknik. Prepustili smo se soncu, ki je vedno bolj prijazno grelo. Čas smo izrabili za pogovore, pesem ob spremljavi kitar in sprehode. Pozno po- poldne smo imeli sveto mašo,ki smo jo pre stavili zaradi dežja. Bilo je posebno doži- vetje in polna zahvale za sonce, ki nas je tako razveselilo. Pridružili sta se nam dve gospe iz Celja, ki sta bili na dopustu. Pre- senečen sem bil nad njuno odprtostjo in sodelovanjem.
Po večerji smo priredili lučkarski večer.Vsak udeleženec je dobil svojo lepo pobarvano lučko. Molitev so pripravili prijatelji,sodelo- vali pa smo vsi. V procesiji smo šli od ene- ga simbola do drugega. Vmes smo zbrano prepevali in slavili Stvarnika in vse, kar je ustvaril.Nebeškemu Očetu smo se zahvalili za zemljo, vodo, sonce, seme ter vse, kar zraste. Najlepši pa je bil zadnji del, ko smo izpovedali svoje prošnje in zahvale.
Peti dan je bil nekoliko drugačen. Priprav- ljali smo se na popoldansko sveto mašo, ki jo je vodil dr.Jožef Smej, mariborski pomo- žni škof. V lepo pripravljenem šotoru se je ustvarilo posebno razpoloženje, ki ga je težko opisati.G.škof nam je povedal mnogo lepih misli,ki mi še sedaj odzvanjajo v uše- sih, le na papir jih je težko spraviti. Pred darovanjem smo na oltar prinašali darove, s katerimi smo predstavili delo posameznih dni.
Gospod škof se je odlično vključil v okolje, v katerega je prišel. Deloval je izredno sproščeno.Z vsakim se je osebno srečal in mu naklonil prijazno besedo ter toplo stis- nil roko. Pridružil se nam je pri večerji. Žal je moral oditi prej, kot smo pričakovali. V večernem delu smo odkrivali skrite prijate- lje in se zahvalili vsem in vsakemu posebej za vse, kar nam je kdo poklonil.
Zadnji dan je bil drugačen. Razdelili smo se v štiri skupine in vsak je dobil priložnost,da je povedal, kako je doživljal dni, ki smo jih preživeli skupaj. Sledilo je poročilo skupin in priprava na sveto mašo, ki je bila polna zahvale in prošnje, da bi se spet srečali.
Čeprav sem bil prvič na takem letovanju in nimam izkušenj od prej, sem bil zelo prese- nečen. Vse je bilo izredno dobro priprav- ljeno in izvedeno. Presenečen sem bil nad dobro organizacijo in prijetnim ozračjem. Vsi smo zaživeli kot prava družina. Tako prijetno se že dolgo nisem počutil. Lučke, starši in prijatelji smo ustvarili posebno harmonijo, ki jo je treba doživeti. Pohvaliti moram vse, kajti vsak je po svojih močeh in sposobnostih prispeval svoj biser v mo- zaiku, ki smo ga sestavljali. Duhovnika sta tiho stala ob strani in pomagala, kadar je bilo potrebno.Pedagoški del sta zelo dobro vodili Nataša in Klementina. Tehnični nad- zor je bil zaupan Martini. Ekonomske zade- ve je reševal Matej. Pogovore pri starših sta vodila Sonja Pušnik in p. Mio Kekić DJ, pozneje se je pridružil g.Lojze Vicman.Zelo dobro je svojo vlogo odigrala tudi Mateja Oprčkal.Čeprav je prvič vodila to počitniš- ko srečanje,ni bilo opaziti nobene nervoze ali zastoja v programu. Spretno je znala na pravem mestu prevzeti besedo. Najbolj pa ji pristoji kitara in pesem.
Kadar je bilo resno delo, smo vztrajali in ustvarjali, ko se je oglasila pesem,smo radi pritegnili in zavzeto sodelovali. Vzeli smo si čas za molitev in tudi pri svetih mašah sodelovali z uvodi, prošnjami in zahvalami. Vzeli smo si tudi čas za športne dejavnosti sprostitev in počitek.
Dragi prijatelji! Hvaležen sem vam, da sem lahko bil med vami.Veliko ste mi dali. Hvala vam za vsako prijazno besedo, nasmeh, stisk roke in drugo pomoč, ki sem je bil deležen.
Naj povem še to,da je LUČKA,glasilo gibanja Vera in luč, letos praznovala jubilej-izšla je stota številka. Čestitke vsem sodelujočim!
Bogu hvala za vse dneve, ki jih je dal Gospod.

hvaležni Lojze Čokl iz Zibike

Nekaj utrinkov s srečanja na Pohorju

Večkrat je k meni prišla Tinca, mi naslonila glavo na ramo in tiho dejala: "Primi me za nos!" Ko sem to storil,se je iz srca nasme- jala.
Prva noč ni bila lahka, saj v sobi nihče ni spal. Najhujše muke je gotovo doživljala devetletna Ana, ki pa ni znala povedati, kaj jo boli. Priznam, da sem skoraj izgubil potrpljenje. Potem sem se zamislil: "Lojze, poglej, ti boš tukaj samo nekaj dni. Kaj pa starši, ki to doživljajo dan za dnem, vse življenje? Zraven pa jih še skrbi, kdo bo skrbel za otroka, ko njih ne bo več..." Ana je izredno živahna deklica.Govoriti ne more Hodi lahko le ob pomoči drugih ljudi, pa še to ne veliko. Zelo rada leze po vseh štirih. Zelo je občutljiva na vremenske spremembe

Če koga kaj teži,mora to "dati ven". "Zdra- vi" lahko to storimo z besedami, "drugačni" pa po svoje. Za razumevanje tega izraža- nja je potrebno več pozornosti, potrpežlji- vosti in znanja. Kdor je veliko z njimi, jih vse razume.
Občudoval sem potrpežljivost prijateljev,ki so skrbeli za posamezne lučke in prenašali njihove muhe. Videlo se je, da delajo z veseljem in z Božjo pomočjo. Tudi jaz sem bil deležen njihove pomoči in prijazne be- sede.
Razmišljal sem o starših teh otrok. Gotovo jim je bilo težko sprejeti drugačnega otro- ka ob zavesti, da ne bo napredoval tako, kot drugi otroci. Toda mnogi starši se že zavedajo,da za njihove otroke veljajo dru- gačna pravila napredka. Ni pa lahko imeti v družini "drugačnega" otroka in se hkrati upirati hitremu tempu življenja.
Opazoval sem mašnike. Kako prijazno in po trpežljivo so sprejeli "somaševanje" Janeza in še nekaterih lučk, ki so za njimi ponav- ljali kretnje in besede. To je bila čudovita molitev. Jezus in Marija sta jo gotovo z največjo naklonjenostjo sprejela.

Lojze

Op.: v reviji je bilo besedilo močno skrajšano

Bila sem na morju

Rada bi povedala,da sem bila letos tudi jaz na morju v Lignanu. Morje nas očara že s svojo veličastnostjo, dnevi v Lignanu so lepi že sami po sebi, polepša pa jih prijaz- nost in veselje zbrane družbe.

Vožnja tja je bila kar utrudljiva,saj Lignano ni tako blizu. Na morju smo se telesno in duševno odpočili, osvežili in okrepili. Veliko smo se lahko pogovarjali in imeli stike med seboj in z Bogom.Bila je priložnost za obu- janje starih znanstev in sklepanje novih.

Pod budnim očesom prostovoljcev in spre- mljevalcev smo bili veliko v vodi in na plaži Močno sonce nas je tudi ožgalo. Po za- bavnih večerih smo si odpočili v svežih in jasnih nočeh.

Vsak dan je bilo kaj zanimivega, lepega in razburljivega. Brez dvoma pa je bil najlepši tisti dan,ko nas je obiskal nadškof dr.Franc Rode. Z nami je obhajal mašno slavje in se zadržal na kosilu. Z njegovo pomočjo smo odkrili bisere med nami - fante, ki jih je Bog še posebej obdaril in bi bili pripravni za tesnejšo hojo za Kristusom, ki jih kliče.

Nek dan smo imeli tudi piknik. Čez celo dvorišče so bile razporejene velike mize in stoli. Mimo nas so hodili kuharji s pravimi kuharskimi kapami. Skuhali so dobro pašto. Z nami so bili prostovoljci in dobrotniki. Slednji še posebej čutijo z nami in so nam v pomoč.

Zanimivo in res zabavno je bilo tisti večer, ko smo se ob zvokih kitar in harmonike tu- di zavrteli. Meni to ni šlo prav dobro. Sem pa z veseljem opazovala srečo in zadovo- ljstvo na obrazih tistih,ki so se s spremlje- valci zavrteli kar na vozičkih.

V običajnih dneh, ko se je treba spopadati s težavami, mi je še posebej v pomoč bo- gastvo, ki sem si ga nabrala na morju. Pri- jazen pogled in nasmeh je lahko pravo bo- gastvo. Med nabranim bogastvom sta tudi pogovor s spovednikom in njegova spod- buda.
Lepo je misliti na tiste nepozabne dneve ob morju. Hvala Bogu in dobrim ljudem zanje.

Kati Ribič

Hvala, oprosti mi, prosim

Že pred štirimi leti, ko sem prvič obiskal očeta Bojana,se mi je vtisnilo v srce,da je dobri oče doma v Piranu. Leto julija sem bil že četrtič v Piranu in upam, da drugo leto zopet pridem.
Marija,Peter,Rozalija in Lojze se očetu Bo- janu iz srca zahvaljujemo,da ste nas spre- jeli in nam podarili Božji mir. Večkrat se spomnim besede, ki nas jih je učil: HVALA, OPROSTI MI,PROSIM.Zato te besede sedaj skušam čimvečkrat uporabljati. Zavedam se, kako so v življenju pomembne.

Takoj, ko sem stopil v hišo očeta Bojana, sem občutil veselje in radost. Prišel sem v veselo družbo prijaznih ljudi, radi smo se imeli med seboj in si pomagali. Za plačilo smo si dajali nasmeh in besedico HVALA. To nam je veliko pomenilo. Ne morem po- zabiti tudi Blaža, ki je slep, pa nam je tako čudovito igral na syntesizer,prav tako dveh deklic iz Kopra, ki sta prišli s kitaro in nam peli. Peli smo tudi po vsakem obroku. Spo- znal sem Željka iz Kranja, ki je ravno tako slep.Veliko sva se pogovarjala o lepih stva reh, ki jih doživljava vsak v svojem domu. Tako spoznavam druge ljudi, kaj počno. Iskrena hvala vsem, ki ste bili z nami pri očetu Bojanu.

Lojze Vetrih, Ponikve

Praznik v Štangi

V majhni,vendar lepi hribovski župniji Štan- ga,ki spada v dekanijo Šmartno pri Litiji, je bil v nedeljo, 22.avgusta, poseben praznik Zadnja avgustovska nedelja je že nekaj let rezervirana za bolne, invalide in starejše, ki jim domači župnik Janez Jasenc posveča še posebno skrb.

Tudi ta dan so se s pomočjo svojcev in dobrih ljudi, ki so jih pripeljali, zbrali k sveti daritvi tisti, ki sicer ne morejo redno v domačo cerkev. To so iz domače župnije Štanga in iz župnije Janče, ki jo upravlja štangarski župnik.

Sveto mašo je daroval, v somašovanju z domačim župnikom,bolniški župnik Miro Šli- bar iz Ljubljane. V pridigi je govoril o svojih doživetjih bolniškega kurata v bolnici. Go- voril je o upanju. Povdaril je tudi,da pape- ževa poslanica bolnim ni namenjena le ene mu dnevu - ob dnevu bolnikov, ampak jo je vredno prebirati in živeti skozi celo leto.

K prazniku spada navadno tudi družabno srečanje s pogostitvijo. Tega so z veliko prizadevnostjo pripravile članice Karitasa in dobre gospodinje obeh župnij na župnij- skem dvorišču. Na poseben način so sode- lovali tudi domači podjetniki,ki jih v takšnih primerih imenujemo kar sponzorji. To je zanimiv zgled dobre naložbe.

Tudi takšna srečanja duhovno bogatijo župnijo in prispevajo k skrbi za uboge v mednarodnem letu starejših.

Tone Planinšek

Votlina

Sončno jutro. Lenobno prebujanje, ki traja in traja... Sprašujem se, zakaj ni v meni volje,da vstanem in zapustim toplo poste- ljo. Šele zavest,da grem na izlet, me oživi.

Prijateljica že čaka, da greva novim dogo- divščinam naproti. Odpeljeva se proti Go- renjski in pred nama se v soncu bohotijo mogočne gore.Danes ura ni najin gospodar Sproščen pogovor prinese prijetno razpo- loženje v začetek novega dne. Pogled išče vedno novih lepot in se ustavlja ob obron- kih gozdov.

Zavijeva z glavne ceste proti vasici Bohi- njska Bela. Ustaviva se pri župnijski cerkvi, ki je posvečena sveti Marjeti, mučenki. Cerkev tu stoji že od 17.stoletja.

Radovednost naju spodbuja k novim spo- znanjem. Občudujeva visoke poraščene stene Kamne gorice, do katerih vodi kolo- vozna pot. Pripelje naju do votline v steni, v kateri je kip Lurške Matere Božje. Za urejenost skrbi družina Kunšč (po domače)

Tiho šelestenje vetra v listih dreves, oma- mni vonj pokošene trave, Marijin kip... Vse to naju napolni z mirom in novo močjo.

Duhovno bogatejši in močnejši sva, nada- ljujeva izlet v neznano.

Ljubica in Tina

Bolniki na sinodi

Kmalu po prevzemu službe je novi ljubljan- ski nadškof dr. Franc Rode naznanil, da bo slovenska Cerkev imela sinodo. Beseda si- noda je vzeta iz grščine.Pomeni skupno pot Več ljudi pride skupaj, da se o čem dogo- vorijo.Škofijska sinoda je škofijski cerkveni zbor.
Cerkveni zakonik pravi, da se duhovniki in verniki zbirajo na sinodah zato, da bi škofu pomagali najti koristne rešitve za vso ško- fijo.
Duhovniki, ki naj bi bili škofovi modri sve- tovalci in pomočniki, so prvi, ki se morajo udeležiti sinodalnega srečanja. Nekatere obvezuje cerkveni zakon, drugi so izvoljeni Škof ima pravico, da na sinodo pokliče še druge duhovnike,redovnike, redovnice,laike Pri gradnji Cerkve morajo vsi sodelovati.

Škof skliče sinodo, odloči, kaj bodo na njej obravnavali, jo vodi in potrdi sklepe.

Vsi, ki bodo na sinodi sodelovali, morajo pomagati že pri njeni pripravi. Čeprav ima na sinodi odločilno besedo škof, se mora glede dela, ki ga bo opravila, posvetovati. Treba se je pogovoriti o vsem,kar bo prišlo na dnevni red.

Na svetu ni nič popolnega.Tudi v Cerkvi se da marsikaj izboljšati. Kaj in kako? S čim je treba začeti? Kaj storiti, da se bo delo na- daljevalo? Saj vemo, da še tako trdne od- ločitve padejo v vodo, če ne vztrajamo pri njih.
Ali ni Cerkev podobna mogočni reki? Da, mogočna je. Na njeni površini pa je marsi- kaj,kar jo kazi.Koliko umazanije je spotoma pobrala! In kaj vse se skriva v globinah! Koliko so se ljudje, zlasti svetniki trudili, da bi jo očistili! Nekaj se le doseže,tudi na si- nodah, a je treba vedno znova začenjati.

Sodelavci na sinodi morajo imeti njen "vozni red" že na začetku posvetovanj. Vse po- staje ne bodo enako pomembne. Za neka- tere sinodalne "očete" vsi predlogi ne bodo sprejemljivi. Različni ljudje na iste stvari gledajo različno.Marsikaj je treba popraviti izboljšati, na novo začeti.

Vse, kar živi,nas prepričuje,da mora vsaka stvar izpolniti kakšno nalogo, potem pa se umakniti drugim. Med življenjem je treba znova in znova iskati pot do cilja. Sinoda hoče pomagati, da bi verniki uspešno na- daljevali Pot, ki je Kristus. Če zbrani in iz- brani zastopniki škofije s škofom vred ne bi znali vernikom v škofiji povedati, kako naj se krščansko življenje prenovi, bo sinoda zapravljanje časa in moči.Veliko govorjenja in nič več. Zanjo se morata zavzeti pamet in srce, saj gre za nekaj velikega in za nas vse.
Da bo sinoda dobro pripravljena, ne bo za- dosti,da povprašajo za mnenje njene člane Če je le mogoče, je treba poizvedovati pri vseh tistih,ki bi mogli kaj koristnega sveto vati. Veliko odgovornost ima pripravljalna komisija, ki jo imenuje škof. V njej so tisti, ki se nadpovprečno razumejo na dušnopa- stirsko delo. Posvečali so se mu s študijem ali pa so s svojim delom dosegli lepe uspe- he.V pripravljalni komisiji so tudi laiki.Živijo s Cerkvijo, žrtvovali so se zanjo. So njene priče. Lahko bi rekli, da so pričevalci. S svojim pričevanjem so govorili, pisali v prid Cerkve tudi takrat, kadar so vedeli, da jih verjetno čakajo hude posledice. Ni bila v nevarnosti le njihova služba, ampak tudi svoboda.

Bolniki, prizadeti ... in sinoda

Zakaj smo razmišljanje naslovili z "Bolniki na sinodi"? Kaj bodo bolniki in njim podobni sinodi dali, kaj bo sinoda dala njim? Najprej naj nam stopi pred oči tale izkušnja: če damo s srcem, nas srce pohvali, poplača tudi takrat, kadar se nam obdarovani ne zahvali,ne odgovori. Treba je reči,da bomo za sinodo storili čim več,čeprav se nam ne bo nihče zahvalil.

Prepričani smo,da se mora udeležiti sinode tudi zastopnik(i) prizadetih. Dvomljivcem le povejmo, da vsi, ki vsaj malo poznajo Cer- kev na slovenski zemlji, vedo, da ta skrbi za bolnike. Morala pa bi storiti še več.Pred oči nam prihajajo tisoči bolnikov in tistih,ki zanje skrbijo na Brezjah. Srečanja bolnih, osamljenih, ostarelih so po vsej Sloveniji. Mnogo storijo za bolnike Ognjišče, Prijatelj ter Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Karitas, Malteška bolniška pomoč, Hospic, Vera in luč in še mnogo drugih. Kar malo nenavadno je, če na župnijskih policah za verski tisk poleg Družine, Ognjišča, ne naj- demo Prijatelja.V vsaki številki pripoveduje o skupinah prizadetih, ki se zbirajo, ker slišijo Jezusove besede: "Vstani in hodi!" In koliko je prizadetih, ki ne najdejo mesta ne na Brezjah ne na straneh Prijatelja ne na župnijskih srečanjih za bolne in oslabe- le! V njihovem imenu in v imenu tistih, ka- terih imena ne poznamo in glasu ne slišimo se mora na sinodi pokazati in oglasiti kdo, ki bo povedal, da se je Kristus na poseben način izenačil z bolnimi in vsakovrstnimi trpini.
O čem bo sinodalni oče iz vrst bolnikov še govoril? Gotovo bo povedal, da so bolniki slovenski Cerkvi za marsikaj hvaležni. Po bolnišnicah urejajo kapele.Število bolniških duhovnikov ni veliko,imajo pa zelo lepo de- lo. Koliko bolnikom pomenijo olajšave glede evharističnega posta! Marsikje so manj po kretnim bolnikom in invalidom olajšali dos- top na bogoslužni prostor. Ni pa vse samo zlato... Je zadosti poskrbljeno za slepe in gluhe? Pri gradnji in urejanju novih cerkva še pozabijo, da bo tudi v cerkev, ki je v gradnji, želel priti vernik na vozičku. Da, nekatere morajo prav nesti. Poznam moža, ki že skoraj 40 let s svojimi močnimi rokami prinese (iz avtomobila) v cerkev ženo,ki se je še čisto mlada ponesrečila. Jezus nam pravi, da je prišel iskat bolne. Na svojih romanjih iz kraja v kraj se je dan za dnem srečeval s telesno in dušno prizadetimi.Bol nik, ki je veren, rad prizna,da Jezus prihaja k njemu posebno takrat, ko ni nikogar na obisk.
Zastopnik bolnikov bo morda tudi omenil, da v sedanjih razmerah za duhovnika ni tako težko priti k bolnikom. "Uveljavilo" se je obhajanje bolnih na prve petke! Pohvale vredno! Kaj pa tisti bolniki,morda neozdra- vljivo bolni, ki za prve petke nič ne vedo? Ponovni, čeprav nevsiljivi obiski bolnih, so neredko uspešni. Župnijske organizacije (mladinci,Karitas..) bi morale duhovnika ne le obvestiti, da je v župniji toliko bolnikov, ki bi bili veseli ali vsaj potrebni duhovniko- vega obiska. Še več bi bilo vredno, če bi verniki s svojimi obiski duhovniku pripravili pot. Koliko so duhovniki povezani z bolniški mi duhovniki? Eni in drugi bi morali večkrat premišljevati Jezusove besede: "Bolan sem bil in ste me obiskali."

V imenu prizadetih mora na sinodi govoriti kdo, ki sam pije iz grenkega keliha bolečine Samo bolnik zares razume bolnika.Zdravnik in zdravila prihajajo od zunaj. Bolan človek mora najprej najti zdravila v sebi.

Na sinodi ne bo le zastopnik bolnih. Tisti prizadeti, ki ne bodo šli na sinodalne pogo- vore, se bodo o sinodi pogovarjali s Tistim, od katerega prihaja vsak dober dar: od Očeta po Jezusu Kristusu v Sv.Duhu. Spo- min in domišljija naj nam predstavita staro zavezni prizor. Izraelci gredo v boj. Mojzes moli, prosi za zmago. Člani sinode bodo bojevali dobre boje že s tem,da bodo zma- govali sebe,ko bodo druge poslušali,jih sku šali razumeti in tudi sprejeti njihove pred- loge. Je pa res, da na sinodi ne bi smelo biti preveč ljudi. Več je ljudi skupaj, težje se sporazumejo.

Še na en svetopisemski prizor se spomni- mo! Ko je šel oče Janeza Krstnika Zaharija molit v svetišče, je množica zunaj templja molila. V našem primeru bodo vsi, ki bodo ostali "zunaj" in ne bodo neposredno sode- lovali na sinodi,zanjo molili. Saj so "izvoljen rod". Z molitvijo,ki je tudi stalno sprejema- nje volje božje, bodo za sinodo temeljni kamen, na katerem bo počivalo tisto, kar bodo zgradili sinodalni očetje. Med tistimi, ki molijo, da bi slovenski cerkveni zbor us- pel, naj bolniki zavzamejo prve vrste. Njim je še prav posebej rečeno: Kdor je prav majhen, naj pride k meni. In tudi: Pridite, ki se trudite... Samo zaupajte. Ali najdemo v evangelijih en sam primer,ko Jezus bolnih ne bi bil poslušal in uslišal? In tisti, ki bo preprosto rekel: Gospod, ne prosim zase, za svoje zdravje;prosim za zdravje Cerkve ki čaka na prihod Sv.Duha, bo gotovo usli- šan. Sv. Duh je prišel nad Jezusa, preden je prvič javno nastopil. Apostole je obdaril, preden so se razkropili na vse strani. Tudi današnja Cerkev ne bi mogla upati na no- va, lepša obzorja, če ne bi sprejemala Je- zusovih besed: "Sv. Duh vas bo učil vsega in spominjal vsega, kar sem vam povedal." Božji darovi so darovi. Rečeno nam je pa, naj zanje prosimo in se zahvaljujemo. Za prejete dobrote je treba dajati obresti z življenjem.
"Spreobrnite se in verujte evangeliju." V prvo vrsto prosilcev in zahvaljevalcev sto- pijo tisti, ki Bogu darujejo skesano srce in svoj križ nosijo s Kristusom.Kot Kristus bo- do od časa do časa zdihovali: "Oče, če je mogoče, me reši te preizkušnje, vendarle ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!" Bolniki, trpeči na sinodi ne bodo govorili. Prepričljiv bo skušal biti njihov zastopnik. Vsi drugi se bodo trudili, da bodo preprič- ljivi pred Bogom. Ali nam ni Jezus povedal da bo hišni gospodar tudi sredi noči vstal in ustregel sosedu, ki bo zadosti sitnaril? Kako čudno! Ljudje sitnežev ne maramo. Kristus pa pravi: Trkajte,le trkajte in odprli vam bodo.
Da morajo sinode rasti iz molitve,je rečeno tudi v navodilu za obhajanje sinod. Pripra- vili sta ga kongregaciji - papeška urada za škofe in oznanjevanje evangelija narodom. Pogovor z Bogom naj bo kot vsaka molitev preprost, ponižen, zaupen, vztrajen. Bolni- kom bi prav prišle kratke molitve, kot npr.: Bog, blagoslovi slovensko sinodo, Duh mo- drosti, razsvetljuj sinodalne očete; Marija pomagaj,da se bo naš narod odločil za pot na katero nas kliče tvoj Sin;Slovenci,ki ste že pri Bogu, posredujte za našo Cerkev.**

Na začetku in ob koncu sinode bo slovesno bogoslužje. Nekateri prizadeti se ga bodo udeležili. Upajmo, da bodo zdravi, ki imajo prevozna sredstva, ta ponudili tudi priza- detim. Posamezne župnije bodo poskrbele za sinodalne "pobožnosti". V mislih imam evharistično češčenje, molitev rožnega venca po družinah, romanja kot duhovno pomoč sinodi. In kaj naj bi bilo največ vre- dno? To, da bi čim več vernih poslušalo in izvršilo, kar v njih govori Gospod. "Priprav- ljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno."

Preden se bo sinodalno delo začelo, bodo udeleženci izpovedali vero. Kolikor bolj bo- do pri delu z vernim srcem, "z vsem srcem, z vso dušo, z vsemi močmi", toliko bolj bo sinoda odmevala v slovenski Cerkvi.Odmev bo prišel tudi do tistih, ki jim je Cerkev trn v peti ali pa nekaj, za kar se ne brigajo. In nihče ne more reči, da odmev na sinodo ne bo prišel do veljave v prošnji: Gospod, če si, daj, da te odkrijem. Daj mi znamenje da se bom odločil.Ali taki ljudje ne spadajo med bolne, prizadete, ki so Jezusa prosili: Gospod, daj, da vidim, slišim, hodim, naj se nebo odpre nad menoj! Naj se s sinodo nadaljuje papežev obisk v naši domovini!

V navodilu kongregacij, ki smo ga omenili, beremo: Sinoda naj pomaga,da bodo verni zvestejši v hoji za Kristusom.Zbudi naj no- ve apostolske energije. Vsega tega pa ne bo, če se božji služabniki (škofje in duhov- niki) ne bodo trudili za svetost. Vzgoja in življenje duhovnikov se morata izboljšati. Več je treba storiti za nove duhovne po- klice.
Navedeno besedilo nam jasno pove, da v Rimu dobro vedo, kar nam naša narodna modrost tako jasno pove: "Po duhovnikih vera gor,po duhovnikih vera dol..." So žu- pnije, kjer se delo svetniškega duhovnika pozna celo stoletje. In če je sosednja žu- pnija čisto drugačna, je dostikrat odgovor en sam: duhovnik je bil najemnik... Beseda je Jezusova.
S tem je bilo dano opozorilo, da delo za sinodo ni delo nekje v oblakih.Za "svojega" duhovnika je treba moliti. Molitev je treba podvojiti, če ne kaže gorečnosti.

Duhovniki in verniki,ki bodo na sinodi, bodo morali pomagati, da bo duh sinode prišel v posamezne župnije. Tudi zato bodo vsi tr- peči z njimi sodelovali.Več kot velikodušno sprejemanje svojih težav jim ne morejo ponuditi.
Kdor bo o tem,kar je bilo zapisano, razmiš- ljal, bo moral reči, da je sinoda več, kot si je predstavljal. Morda ni mislil,da ga sinoda čaka, povabljen je nanjo. Tisti, o katerih bi kdo rekel, da so od narave manj dobili ali več izgubili, bodo prinesli darove vernih src. Pred zdravimi, ki so glede sebe preveč zaupljivi, imajo prednost. Jezus je rekel: "Nisem prišel iskat zdravih, ampak bolne..." Sinoda, srečanje ob studencu žive vode, je blizu. Gospodova beseda Samarijanki ob Jakobovem vodnjaku je tudi nam namenje- na: Ko bi spoznala,kaj ti je v prid. V razmi- šljanju smo dali prednost bolnikom, a tudi zdravih nismo izključili. Vsi smo žejni. Si- noda nam bo zajela iz studenca Življenja.

S.B.

Op.: v reviji je bilo objavljeno le do oznake**

Naj vam Bog da milosti

Rada bi izrazila veselje,srečo in hvaležnost ker je v Prijatelju bil zapis o srečanju pri Kopanjski Mariji, ki mi toliko pomeni. Prav tako bi rada pohvalila vso zadnjo številko Prijatelja. Posebej mi je blizu zaradi novo- mašnikov. Bog jih blagoslavljaj!
Čestitam Ljubici in vsem novoizvoljenim čla nom vodstva Bratstva. Naj vas Bog blago- slavlja in vam daje milosti! Iskren pozdrav v Gospodu!

Tatjana Križman

Delo vratarice

Prijetno ste me presenetili z vabilom na srečanje na Zaplano. Rada bi se ga udele- žila, a žal ne morem, ker sem bolj bolehna, doma pa me zadržuje tudi delo vratarice v samostanu. Voščim vam duhovno bogato srečanje v milosti Božji in lepo vreme! Pro- sim, pišite mi kaj, če morete. Zelo sem ve- sela pošte.
Po radiu Ognjišče sem zvedela in v Prijatelju prebrala,da je odšel Oton Kurent. Pogrešali ga bomo.
Vse vas prisrčno pozdravljam!

Anica Saje, Mirna peč

Po dolgem času

Za vedno mi bo ostalo v spominu letošnje srečanje bolnikov na Brezjah.
Iščem človeka, da bi lahko kaj poklepetala z njim. Zmerom sem sama in bolehna, zato še bolj občutim samoto. Goreče prosim Svetega Duha,naj mi da pogum za molitev.
Po dolgem času sem odkrila to malo knjižico - Prijatelja, ki se mi zdi zanimiv. Težko ga pričakujem, saj na žalost izhaja samo vsak drugi mesec. Prijatelj, ostani zvest svojim bralcem.

Frančiška Keuc

Vse premorem v Njem

Dragi Prijatelj, zopet si me obiskal v moji osamljenosti in mi pripeljal mnogo prijate- ljev.Vsak mi kaj pove.Po tebi srečujem na- še novomašnike in tudi jaz se pridružujem molitvi za njihovo moč in vztrajnost. Križ,ki ga držijo v rokah, jih bo spremljal vse živ- ljenje, da bi kot Marija v vseh preizkušnjah izrekali svoj DA. Molimo, da bi novomašniki vedno občutili Božjo bližino in pomoč ter z vsem zaupanjem dejali: "Vse premorem v Njem, ki mi daje moč."

Hribarjeva

Spomnite se name

Prejela sem povabilo na srečanje na Za- plano. Vesela sem, da se spomnite name. Nimam prevoza. Prosim pa vas,da se vi kaj spomnite na nas pri sveti maši. Jaz sem tako ali tako bolj bolehna in težko grem na pot, a sem vedno vesela, če dobim kakšno pošto. Lepo vas pozdravlja

Kristina

Nagradna križanka:

Tudi križanka je tokrat ubrana na obisk sv. očeta in razglasitev prvega Slovenca za blaženega.Rešitev je preprosta - samo be- seda s sedmimi črkami, ki jih od zgoraj nav zdol preberete na pobarvanih poljih. Prepi- šite jo na dopisnico in jo do 25. oktobra pošljite na naš naslov:PRIJATELJ,Tabor 12 1000 LJUBLJANA (s pripisom: KRIŽANKA). Nagrade 5/1999:

1. kalkulator(na svetlobo) z velikimi številkami
2. knjiga: Cvetana Priol: Darovana
3. knjiga: Most na drugi breg(zbirka štirih)
4. komplet sveč
5. trije kuhinjski prtički
6. komplet podobic z motivi iz narave,avtor Klemen Čepič

Rešitev nagradne križanke 4/1999:
KRIŽANKA OTONU KURENTU V HVALEŽEN SPOMIN.

Nagrajenci 4/1999:

1. walkman-mali kasetar: Nada Marinčič, Glinek 12, 1291 Škofljica
2. kvačkan prtiček: Marija Boršič,Male Rodne 7, 3250 Rog. Slatina
3. knjiga (brat Karel Gržan)-Mavrični angel Valerija Breznik,Vrhe 1,2380Slovenj Gradec
4. knjiga: Most na drugi breg: Anton Frelih Posavec 42, 4244 Podnart
5. kaseta: Franc Juvan- Na pragu upanja: Rosana Ličen,Dom st.obč,5270 Ajdovščina
6. komplet podobic z motivi iz narave:Marija Korelc, Mačji dol 11, 8212 Velika Loka

Na sliki vidimo Marijino prikazanje svetnici, oblečeni v obleko,kakršno so nekdaj nosile sestre redovnice po naših bolnišnicah. De- sno in levo nad Marijo - Brezmadežno sta obe strani Marijine svetinjice, imenovane Čudodelna. Povejte:

1. Ime svetnice:

a) sv. Katarina Genovska
b) sv. Katarina Labouré
c) sv. Katarina Sienska

2. Ustanova, kateri je pripadala?

a) Hčere Božje ljubezni
b) Marijine boln.sestre čudodelne svetinje
c) Hčere krščanske ljubezni

3. Kje je doživela Marijino prikazanje in dobila naročilo, naj da kovati takšno svetinjico?

a) v Genovi
b) v Parizu
c) v Fatimi

Pravilni odgovor PP 4/1999: C B C

Slika z zgradbe Mohorjeve družbe v Celov- cu udeležencem Pokala Prijatelja ni delala večjih težav. Le kraj mučeništva je bil za nekatere neznan in zato se je skupina vo- dilnih še za malenkost skrčila, še vedno pa vas je 15: s.Almira Černe,Ana Košir,Alenka Veber in Jožica Vevoda iz Ljubljane, Tina Rot in Ljubica Zakovšek iz Domžal, Katja Miklič iz Radomelj,Tone Planinšek iz Šmart- nega pri Litiji, Nada Marinčič iz Škofljice, Zora Praper iz Prevalj, Marija Boršič iz Ro- gaške Slatine, Zvezdana Zadnik iz Škofje Loke, Milena Manfreda iz Mosta na Soči, Tomaž Bric iz Dornberka in Tilka Tomažin z Rake (vsi po 24 točk). Čestitke!

Odgovore pošljite do 25.oktobra na naslov PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

• Kaj me gledaš - glej metuljčka

• Ko se ti najbolj mudi, se usedi dol in počij! (slika sedečega moškega)

• Ne bodo samo duhovniki v lepih oble- kah,bomo tudi me... (dekleti v nar.noši)

• Poletje je odšlo in zato: "Adijo, morje..." (otroček gre stran od morja)

Tone Planinšek

Anton Martin Slomšek,
iz pesmi: Previdnost Božja