Dragi prijatelji!

Posel, delo (angleško). Tri črke.Poleti mi je v roke prišla neka križanka.Ne vem kakšno mnenje imate o tej zadevi (križankah), marsikdo pa rad preizkusi svoje znanje in tako je tudi z menoj.Na sredini je v nekem okvirčku pisalo tako le: Posel, delo (angleško). Šlo je za tri črke. Bil sem prav neprijetno presene- čen in to dvakratno; najprej zato, ker je žalostno, da se tudi v križankah po- javljajo angleške besede, pa ne imena angleških krajev ali oseb, pač pa naj- bolj običajne besede, kot je na primer delo. Drugič sem bil razočaran še zato, ker je rešitev:JOB (izg: džôb).Vsekakor se mi je to zdelo žalitev za slovenščino in za našo vernost. Vsak veren človek namreč pozna svetopisemskega trpina Joba, sestavljavec križanke pa ti gre in napiše angleško besedo. Samo eno ge- slo, samo tri črke,a kako močno to po- kaže stanje našega jezika in vernosti. Je mar tale ugankarski JOB širitev ob- zorja? Prej črv, ki vrta in vrta in vrta, dokler nazadnje ni vse preperelo - kot nekaj sto let star lesen oltar?
Če nadaljujemo v jeziku tiste križanke, se vprašajmo: "Kaj je naš 'job' - naše delo?" Za bralke in bralce Prijatelja je odgovor preprost:"Naš 'job' je-biti Job." Tudi tej številki Prijatelja - jesenski, to pa je čas, ki diši po šoli in učenju - se pozna, da ni napisana za kogarkoli, ampak je namenjena ljudem, ki se lahko predstavijo kot: "Job - trpeči človek." Prijatelj vam predstavlja Joba iz Kočevja Če dodam, da je to skoraj trideset let tetraplegije in življenja na invalidskem vozičku po zavodih ter domovih upoko- jencev, boste gotovo prebrali intervju. Nadaljujemo življenjsko zgodbo ustano- vitelja Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, tokrat pa boste lahko prebrali tudi o romanju Bratstva na Slomškov grob v Maribor, na Ptujsko goro in Ponikvo - kot zahvalo in priprošnjo ob tridesetletnici gibanja, pa še marsikaj drugega.
Naj vam novi Prijatelj pomaga hoditi po Jobovi poti.Upam,da ni preveč podoben tistim štirim Jobovim tolažnikom in da je napisan v lepem in razumljivem jeziku.

Vlado Bizant, urednik

naslovnica: kozolec, foto Klemen Čepič
ovitek zadaj: Marjetka Smrekar in Terezija Šček pred torto ob 30-letnici Bratstva, foto Tone Planinšek

Oktober

Za mlade,da bi z navdušenjem hodili za Kristusom,ki je pot, resnica in življenje, in bili pripravljeni pričevati zanj v vseh okoljih, v katerih živijo. Za cerkev, da je Gospod ne bi pustil brez pastirjev, obdarovanih z modrostjo in svetostjo ter pripravljenih ponesti luč evangelija do skrajnih koncev zemlje. Svet je v precepu. Z ene strani si želi biti čim bolj enoten, z druge pa se boji, da bi postal "topilni lonec",v katerem bi izginile vse posebnosti narodov in kul- tur, vse naj bi postala dolgočasna siva mešanica vsega... Zlasti majhni narodi se boje ... Molimo za uravnoteženo rešitev.

November

Za zahodne kristjane, da bi vedno bolj spoznavali in cenili duhovnost in bogo- služna izročila vzhodnih cerkva. Za cerkev v Ameriki, da bi ob drugem ameriškem misijonskem kongresu v Gvatemali začutila vzgib za bolj veliko- dušno prizadevanje za evangelizacijo tudi onkraj svojih meja. Ena naših največjih nesreč je alkoholi- zem. Nad sto tisoč, računajo, je pri nas žrtev alkoholizma. Pridati je treba še nekajkrat toliko domačih, ki trpe ob vsakem alkoholiku. Vemo, kako težko se pijanec spreobrne. A Božja moč ni prikrajšana.

Svetli del rožnega venca:

Sveta Trojica in človekovo dostojanstvo

V treh dosedanjih razmišlja- njih smo skušali predstaviti Sveto Trojico, kakršna je sama v sebi in kakšno je njeno notranje življenje. V prvem razmišljanju sem za- pisal, da poznati Sveto Trojico pomeni bolje razumeti človeka in sploh konkre- tno krščansko življenje. Samo vera v troedinega Boga dokončno razkriva tudi človeka kot osebo. Kdo je človek, kak- šno je njegovo dostojanstvo,kaj je nje- govo poslanstvo, kaj smisel njegovega življenja,od kod prihaja in kam gre... Na ta in mnoga druga temeljna vprašanja našega življenja daje odgovor razodeta Sveta Trojica. Ustavimo se danes samo pri dostojanstvu človeške osebe in si to dostojanstvo oglejmo v trinitarični perspektivi.
Jezus nam je razodel, kakšna je polnost osebnega Božjega življenja. Razodetje govori, da je človek ustvarjen kot izraz te polnosti Božjega življenja. Ustvarjen je kot Božji domačin, sogovornik in so- delavec. Človek je bitje, ustvarjeno za gledanje Božjega obličja. Stvarjenje ni nič drugega kot dejanska poklicanost k sobivanju. Človek je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti in je Bogu podoben (teomorfen).Bog je želel na stvarjenjski ravni imeti bitje, s katerim bo stopil v osebni dialog, bitje, ki bo "capax Dei", "zmožno Boga",sposobno navezati dia- log z njim, in bitje, ki bo na stvarjenjski ravni Božji sogovornik. Bog, kot smo videli, od vekomaj vodi notranji dialog (trialog), ki ga želi "razširiti" in voditi tudi na ravni stvarstva. Že v patristiki najdemo razlago razlike med podobno- stjo in sličnostjo. Podobnost označuje človeka v naravnem redu, sličnost pa v nadnaravnem. Po svoji naravi, posebej v duši, je človek podoben Bogu. Sv.Av- guštin prepoznava v duši,ki je po naravi ena, obdarjena pa s tremi sposobnost- mi: mens - voluntas, amor ali memoria, inteligentia - voluntas, popolno sliko trojstva Božjih oseb, ki obstajajo v eni in edinstveni Božji naravi. Ranjen z gre- hom in smrtjo človek ostaja Bogu po- doben, odvzeta pa mu je Božja slava. Izgubil je sličnost. Obljuba, ki je bila dana Abrahamu, predstavlja začetek ekonomije odrešenja, na koncu katere si bo sam Sin privzel podobo (prim. Jn 1,14; Flp 2,7) in jo obnovil v sličnost z Očetom,ko ji bo spet vrnil slavo oživlja- jočega Duha. Človekova sličnost Bogu je v tem,da lahko sodeluje v nadnarav- nem Božjem življenju.Origen pravi,da je človek pri stvarjenju prejel dostojanst- vo Božje podobnosti, popolna sličnost pa mu je prihranjena za konec: lahko jo doseže tako,da s svojo dejavnostjo so- deluje z Bogom. Že na začetku, ko mu je bila darovana podobnost, je človek prejel možnost popolnosti; na koncu človek s svojim sodelovanjem lahko do- seže popolno sličnost.
Ker je posamezni človek ustvarjen po Božji podobi, ima dostojanstvo osebe: ni samo nekaj,marveč je nekdo. Sposo- ben je spoznati samega sebe, se imeti v posesti in se svobodno darovati ter stopiti v občestvo z drugimi osebami. Po milosti je poklican k zavezi s svojim Stvarnikom, in more mu dati odgovor vere in ljubezni, katerega nihče drug ne more dati namesto njega.To posebnost je človek prejel za stalno in mu je dana kot danost, ki gradi njegovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Človek nosi v svojem srcu zapisano hrepenenje po Bogu,kajti "človek je ustvarjen od Boga in za Boga". Bog ne preneha pritegovati človeka k sebi in samo v Bogu bo človek našel resnico ter srečo, ki je ne neha iskati. Človek je ustvarjen iz Božjega dialoga (Bog je rekel:"Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega" 1 Mz 1, 26a) za dialog.Že iz poročil o stvarjenju človeka v stari zavezi spoznavamo, da je prav človekova dialoškost bistvena sestavina njegove bogopodobnosti.Pri- čuje torej o dialoškosti, ki vlada v Bogu samem.
Nova zaveza povzema témo o Božji po- dobi vedno v odnosu do Kristusa, ki je dokončni novi človek, popolna podoba Boga. Jezus Kristus je torej zadnja be- seda o Bogu in o človeku. V Jezusu se je Bog dokončno razodel in naselil na tem svetu. Kdor želi vedeti, kdo je Bog, mora gledati Jezusa Kristusa. Kdor vidi njega, vidi Očeta. Jezus je kraj, kjer je odrešenjsko Božje delovanje v svetu doseglo svojo zadnjo globino. Prav tako pa v Jezusu Kristusu odkrivamo, kdo je človek.Samo v Bogu in preko učloveče- nja Boga lahko pridemo do spoznanja, kdo je v resnici človek. Ko je Jezus po- stal človek,je prvič v zgodovini človeš- ko srce bilo v popolni harmoniji z Božjim srcem, prvič je popolna ljubezen do Očeta gibálo človeškega srca in prvič človeško srce bije v popolni ljubezni do ljudi. Tako v Jezusu prihaja na dan te- meljna določitev človeka. Resnični ideal in dostojanstvo človeka odkrivamo sa- mo v liku Jezusa Kristusa. V tem smislu evangelist Janez tega poslednjega Adama definira kot človekovo "pot,res- nico in življenje" (Jn 14,6).Marko Rupnik pravi, da človeška oseba postane v Kristusu sinovska hipostaza. Ustvarjena oseba postane v Kristusu posinovljenec v Božjem Sinu, ko sprejme odrešenje. Kristus torej privzame človeško naravo in po delovanju Svetega Duha, ki vlije v naša srca Očetovo ljubezen, človeške narave ne stisne ali uniči, temveč ust- vari z njo tako vez, da pride do Božje posvojitve.
Skrivnost Svete Trojice torej postane neodpravljiva predpostavka za to, da svet je,da se med Bogom in svetom od igrava drama ljubezni in ta drama svet notranje napolnjuje kot srečanje med Jaz in Ti. Učlovečenje kot tako je deja- nje vse Svete Trojice.A prav v tem do- godku in seveda v velikonočni skrivno- sti,ki je dovršitev učlovečenja, postane Kristus tudi za nas to,kar je že od vseh vekov,že pred začetkom sveta, namreč "podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva." Kristus je utelešena in poosebljena Božja zamisel o svetu, zato je tudi konkretna analogija bitja.
Veselimo se in se vsak dan s hvaležno- stjo spominjajmo trenutka,ko je duhov- nik vzel v roko vodo, jo izlil na našo glavo in rekel: "Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha". S tem zastonjskim darom smo postali Božji po sinovljenci,dediči in sodediči Kristusovi.

Janez Oberstar

Ne brskaj po starih ranah!

Iz Radovljice je najlepši po- gled na Triglav, tudi iz sobic doma upokojencev. Spomi- njam se nedeljskega popol- dneva v pozni jeseni 1980, ko sem tam naletel na fanta svojih let. Na obisk me je povabila romarka iz Lurda."Tega člo- veka sem vendar že nekje srečal," sem sam pri sebi ugibal in izmenjaje pogle- doval fanta na vozičku ter Triglav v ozadju.On je kar hitro to moje ugibanje prekinil: "Saj midva se poznava z Eko- nomske fakultete,ali ne? Leta 1972 smo začeli.Se me ne spomniš?" Seveda, so- šolec. "Ampak, kaj dela tu v domu upo- kojencev,pa na vozičku?" Po tistem sva bila kar pogosto v stikih, tudi na moji novi maši je bil. DRAGO BOJC, Roška 22, 1330 Kočevje je že pred časom ob- ljubil, da bo ob srečanju z Abrahamom, septembra 2003 kaj povedal za Prijate- lja. Besedo drži.
Prvo vprašanje, Drago, bi bilo, zakaj si želel študirati ekonomijo? Se še kaj zanimaš za gospodarstvo?
Nisem vedel, kaj bi šel študirat. Mikala me je tudi kemija, samo laže dobiš slu- žbo, če si ekonomist ali pravnik. To je vplivalo na mojo odločitev.Še vedno se zelo zanimam za vse. Ljudje, s katerimi prihajam v stik, so začudeni, da sem tako na tekočem, mogoče celo bolj kot nekateri,ki so zdravi in pri takšnem delu Tu sem dosti v sobi in lahko spremljam po televiziji tudi gospodarske kanale. Angleško sicer toliko ne razumem, nem- ško pa.
Ko sva se prvikrat po tvoji nesreči srečala, si bival v Radovljici. Sedaj si v Kočevju. Zakaj ta sprememba?
Kočevje je bliže mojega dóma. Domá sem namreč blizu Ribnice, iz Prigorice. Radovljica je bila res oddaljena, tja pa sem šel,ker je bil dom bolj primeren za- me kot tisti v Ponikvah,kjer sem najprej bival. Moral sem se namreč voziti do jedilnice v drugi stavbi. To je bilo zame preveč naporno in me je začela boleti hrbtenica. V bolnišnici so mi dejali, da bo potrebna operacija s presaditvijo kosti iz stegna v vratno hrbtenico ter zatrditev. Najprej naj bi pa poskusil s tem, da se ne bi več toliko obremenje- val, torej da bi šel v drug dom, kjer bi bilo vse v eni stavbi: jedilnica in stano- vanje, pa da imajo dvigalo. Potem smo iskali in dobili v Radovljici. V Kočevju takrat še ni bilo doma upokojencev. V Radovljico sem prišel l. 1980. Tja sem šel najprej obiskat kolega, ki je bil prej tudi v Ponikvah, doma pa iz Bohinja, pa se je upokojil in se preselil v radovljiški dom. Ob obisku sem se zanimal, kako je tam in mi je bilo všeč; bližina planin, Bleda, Brezij. Sicer sem se zanimal tudi za Novo Gorico, a tam ni bilo prostora. Ko pa so l. 1986 odprli dom v Kočevju, sem se preselil in sem bil med prvimi stanovalci tega dóma.
Omenil si Zavod Ponikve. Si bil tam tudi na zaposlitveni rehabilitaciji?
Da, delal sem, in sicer v pisarni po štiri ure na dan. Delal pa sem le pol leta. Potem so mi rekli, da me ne potrebujejo več in se je moja zaposlitev končala. V Ponikvah sem preživel dobro leto dni. Imam kar lepe spomine na tisti čas.Dva sva bila v sobi. Dobro sva se razumela. Junija letos, po romanju na Brezje, smo se spotoma ustavili v Ponikvah in sem lahko videl, kako je sedaj. Vedno se ob obisku začudim, koliko nekdanjih znan- cev je že pokojnih. Jaz se pa,hvala Bo- gu, še kar držim, čeprav se večinoma bolj slabo počutim.
V Radovljici in zdaj tukaj si sam v sobi. Si raje sam?*
Ko sem prišel v Radovljico, sva bila naj- prej dva v sobi,potem sem pa hitro do- bil svojo sobo. Raje bi bil v dvoposteljni sobi, vendar imam zaradi poškodbe te- žave z vodo in blatom.To drugega lah- ko zelo moti. V tako majhni sobi pa dva na vozičku, ki bi imela enake težave, ne moreva biti.
Omenil si slabo počutje. Je to zaradi poškodbe ali imaš morda tudi kakš- no bolezen?
Dosti časa niso mogli ugotoviti,da imam alergijo na sobno pršico. Takrat težko diham.Tudi poleti sem imel težave.Zve- čer je bilo vroče, spal sem pri odprtem oknu, ponoči pa se je le shladilo, a ni- sem zvonil, da bi mi zapirali. Sam pa ne morem vstati in iti na voziček. Zjutraj imam prehlajen glas.S pomočjo trapeza se lahko obrnem na bok in je potem bolje, da se mi nos odmaši. Imam tudi težave s sladkorjem, predvsem pa z vodo.
Kaj pa dekubitusi?
Velika pridobitev so dobre plenice za odrasle. Prav tako je zelo pomembna posebna blazina za posteljo in za vozi- ček. To je kar draga zadeva, ampak nujno potrebna. Kar so te blazine, sem čisto pozabil na rane. Zračna blazina sedaj se med vožnjo giblje in me med gibanjem masira. Drugače je to grozno nevarno, ker nas je tetraplegikov sama kost in koža. Imel sem že dekubitus (preležanino) in imam šestnajst šivov. Sploh nisem vedel, kdaj sem ga dobil, tako na hitro pride do tega. Včasih sem na 'tistih penah' sedel. Vsak dan sem sicer vstajal, pa samo po tri ure, a je vseskozi na istem mestu tiščalo.Koža je na kosti bila vsa rdeča,rahla in naguba- na. Dvakrat na teden s pomočjo svečk grem na blato. Takrat se rane umažejo, treba jih je čistiti, pa se spet drgne po njih in gredo samo narazen. Potem gre pa to v globino, meso kar gnije. Zgoraj se naredi krasta, spodaj pa je črno in gnojno. Zdravniki pravijo, da je 'podmi- nirano'.Pol leta sem v Ponikvah preležal zaradi preležanine, ki sem jo prinesel s seboj.Ker gre za vnetje,pride do visoke sedimentacije krvi in to uničuje ledvice. Včasih so bile bolezni urinalnega trakta prvi vzrok smrti pri paraplegikih. Začelo pa se je prav z dekubitusom, ki se za- gnoji. Ravno takrat,ko sem jaz prišel na voziček, se je to začelo izboljševati. Če bi se ponesrečil pet ali deset let prej, me danes najbrž ne bi bilo več.
Koliko let pa je že od poškodbe?
Veš,po starih ranah ni dobro brskati, ne po dekubitusu, ne po drugačnih ranah. Nič rad ne odgovarjam na takšna vpra- šanja.Od januarja 1975 sem na vozičku Tetraplegija. Poškodovano imam šesto in sedmo vretence. Najprej sem bil sko- raj eno leto po bolnišnicah. Januarja sem prišel v Klinični center in januarja sem šel domov z Zavoda za rehabilita- cijo. Nato sem dve leti preživel doma, vendar sem imel veliko zdravstvenih težav, ker se mi je zapirala voda.
Težave imam še sedaj. Težko sedim na vozičku. Kar padem naprej in hrbtenica se mi krivi zaradi sedenja.Nasprotno pa bi dva prijatelja, ki sta imela prometno nesrečo, kar naprej sedela na vozičku. Čim prej zjutraj vstati, pa čim dlje biti pokonci ... Jaz pa komaj čakam,da bom šel v posteljo, ker me vse boli in tišči. Na postelji se spočijem. Nabral sem si kar nekaj izkušenj. Vsaka bolezen in vsaka poškodba je nekoliko drugačna. Niti dve nista enaki. Včasih razmišljam, ali bi bilo bolje, če bi bil na primer slep, ali da sem takole na vozičku.Če si slep, si samo slep, kar je zelo hudo, ampak drugače si lahko povsem zdrav. Hodiš, se giblješ, greš normalno na blato, vse deluje: roke, noge, hrbtenica. Pri meni je to vse hromo. Ultrazvok je pred leti pokazal takole: jetra krasno, črevesje vse v redu,želodec menda tudi, ledvice še kar, mehur,to je pa katastrofa, kra- sta pri krasti. To je zaradi vnetij sluzni- ce. Spominjam se teh težav.Nič koliko- krat sem se, kot strela z jasnega, slabo počutil po dva dni. Nobene vročine, sa- mo slabo počutje. Vzrok:vnetje mehur- ja. Deloma sem si bil kriv sam. Zdravnik mi je namreč rekel, da moram na dan popiti dva litra tekočine. Takrat pa ni bilo drugih plenic kot tiste iz blaga, ki zadržijo kakšen deciliter ali dva. Da bi ne bilo treba menjavati plenic,sem manj pil,potem pa so nastopile druge težave. To je bila groza, tega se ne smem spo- mniti. Tisti, ki so na vozičkih šele nekaj let, teh težav niti ne poznajo, starejši pa še kako.
Spomnim se, da si drugače kar lepo skrbel zase. Vem, da si si sam pri- pravljal na primer kis.
Tega sem se naučil od kolega Dobravca v Radovljici. Odličen 'jesih' sva delala. Tisto je bilo najboljša hrana in pijača ter po mojem tudi najbolj zdravo.Doda- jala sva več sladkorja,da je bolj povrelo in bilo potem bolj kislo. Jabolka morajo biti neškropljena. Zdaj me pa druge stvari bolj zanimajo.
Vidim, da imaš sedaj televizijo. Ne- kaj let je pa nisi imel.
Televizijo sem svoj čas imel,potem sem bil pa približno pet let brez nje. Poslušal sem radio, sčasoma te pa le začenja zanimati, kakšni so ljudje, o katerih to- liko govorijo. Dobim kar okrog štirideset programov.Zelo me zanimajo zgodovin- ske oddaje ali pa dobri filmi. Dolgo sem mislil, da bom lahko brez televizije. Še vedno pa precej poslušam radio, pose- bej zato, ker zadnja leta že nekoliko slabše vidim.
Radio Ognjišče dobiš?
Dobim. Največ poslušam prav radio Og- njišče.Ko vsakih nekaj let nekoliko spre menijo dnevni spored, traja kar nekaj časa,da se privadim. Skoraj redno pos- lušam oddajo 'Pogovor o',v kateri govo- rijo o aktualnih gospodarskih in politič- nih razmerah. Odlična oddaja se mi zdi 'Naš gost' ob sobotah popoldne. Včasih imam sicer obiske in kakšno oddajo za- mudim, tako je bilo tudi s pogovorom s Tonetom Planinškom pred leti. Mi je žal. Ponovitve pozno zvečer ne poslušam,bi jih pa ob štirih zjutraj, ko se že naspim. Opažam, da tudi drugi oskrbovanci kar kmalu gredo k počitku,zgodaj zjutraj pa so že budni.
V sobi imaš na lepem mestu tudi križ, kar tudi nekaj pove.
Ta je s Koroške. Bila sva tudi pri Ivanu Gabršku, pa na Pohorju. Takšni dnevi, ko sem kje bil, pa recimo letovanje v Lignanu,so bili najlepši dnevi mojega ži- vljenja po poškodbi.Velikokrat se spom- nim pokojne s. Mihelangele. Ona mi je velik zgled in se ji včasih kar priporočim
Nekaj nenavadnega v tvoji sobi je poleg urejenosti še slika mladega fanta plemenitih potez. Kdo je to?
To je bil moj prijatelj Milan,ki je že kak- šnih deset let pokojni. Urar je bil tukaj v Kočevju in me je dostikrat obiskal. Delat je hodil v Avstrijo in se je od tam vsak teden vozil domov. Ko je bil star štiriindvajset let, se je z avtom smrtno ponesrečil. Nekdo se je vanj zaletel. Povzročitelj je nesrečo preživel, Milan pa je ostal vkleščen v avtomobilu in je umrl.Zlomil si je vratno hrbtenico.Kakš- nih dvajset minut po nesreči je še živel potem pa mu je odpovedalo dihanje. Podobno je bilo z menoj doma takoj po nesreči, ko so me prenesli na posteljo. Samo izdihoval sem, vdihniti pa nisem mogel več. Pri meni se je obrnilo in sem spet zadihal. Kapaciteta pljuč pa se po taki poškodbi bistveno zmanjša. Takoj po nesreči je bila pri meni manj kot liter pred nesrečo pa blizu pet litrov. Kas- neje se mi je to popravilo na približno dva litra. Vendar mi še sedaj velikokrat, ko začnem govoriti, zmanjkuje zraka. Milanu je bilo vse to prihranjeno. Zelo ga je škoda, zelo ga pogrešam. Dosti- krat grem na njegov grob. Tudi letos sem z Brezij prinesel svečo zanj.
Kaj pa nasploh lahko rečeš o življe- nju v domu?So nastale z leti kakšne spremembe, morda glede obiskov?
Ne vem, slišim, kako kdo reče: "Ni več tako lepo v našem domu, kot je bilo na začetku." Z leti pride utrujenost. Po- membni sta prijaznost in potrpežljivost. Težko bi rekel, da ju je več kot včasih, prej nasprotno. V hrani sem bil vedno skromen in se nisem nikoli pritoževal. Tudi sedaj se ne. Včasih si še kakšno stvar kupim,tako kot drugi. Moti pa me, da je tu zelo malo miru. V Radovljici se mi je zdelo, da je bilo miru še preveč, naj bo to po cesti ali v domu. Tu mimo doma gre veliko avtomobilov in tudi s hodnika v sobo se sliši veliko več kot v Radovljici, kjer sem imel predsobico, to se pravi dvoje vrat. Tako sem se lahko v miru naspal,kar je zame zelo pomem- bno. Zdi se mi, da sem postal nekoliko bolj razdražljiv.
Ko sem nekoč maševal v Kočevju, sem te v nedeljo ob sedmih zjutraj videl pri maši. Presenetilo me je. Ali greš vedno v cerkev?
Čez leto vedno, pozimi pa ne, ker sta poledica in mraz. K nedeljski maši grem ob sedmih zjutraj zato, ker tisto dekle, ki me sedaj pelje k maši, takrat bere berilo. Ko je prejšnji župnik, g. Marjan Lampret, videl, da prihajam k maši, je dal narediti klančino. Tisti vhod je bil prej malo uporabljan, sedaj pa je lepo urejen dostop s klančino. Ponekod vem da tega še ni in se branijo, češ da bo to potem skazilo videz cerkve. Ko smo pred časom imeli tu v domu predavanje nekoga s policije,sem vprašal,če bi bilo mogoče urediti pločnik od našega doma do centra mesta, saj dom stoji že pet- najst let. Predavatelj si je to zapisal in rekel,da bo predlagal na občini,obljubiti pa ne more nič. In neverjetno, letos so pločnik naredili. Kočevska cerkev je sedaj tudi ogrevana. Tako sem letos postavil rekord, da sem kar do januarja hodil k maši. Prejšnja leta sem hodil do 4. novembra, ko imam god.
Bi še kaj lahko rekel glede vere? Si že prej redno hodil v cerkev, pred poškodbo, oziroma še kot študent? Takrat mnogi prenehajo.
Doma smo vedno hodili v cerkev. Naj- slabše je bilo z menoj takrat, ko sem bil v bolnišnici in na rehabilitaciji. Takrat ni bilo z mašo nič, ker še ni bilo bolnišnič- nih kapel. Tudi po vrnitvi domov zaradi zdravstvenih in drugih težav nisem mo- gel hoditi.
Kako pa je s tvojo molitvijo?
Molim vsak dan in sem tudi član živega rožnega venca. Pošiljajo mi spored mo- litve. Drugače je pa veliko odvisno od počutja.Včasih se preprosto ne da mo- liti. Poslušam tudi oddaje radia Vatikan in neko nemško oddajo, na kateri je re- dno tudi molitev. Kapele v našem domu še nimamo. Upajmo,da bo kdaj.Mašo pa imamo za praznike, to se pravi dvakrat letno, ali pa ob posebnih priložnostih, kot je bil misijon.
Ali ni tvoje življenje v sobici doma upokojencev nekoliko podobno živ- ljenju v samostanih. Si sam, imaš dovolj časa za molitev ...
Mislim, da bi se,če bi bil zdrav, po vseh teh letih življenja v različnih domovih kar dobro znašel v Stični ali Pleterjah. S hrano sem tudi tu v domu zadovoljen Navajen sem na skromnost, samoto in mir. Najbrž pa bi bilo tam lepše, ker so bolj v naravi.
Tudi letos smo se srečali na roma- nju na Brezjah. Greš redno?
Grem, če le morem. Letos me je peljal svak. Ne bojim se dežja, pač pa hude vročine. Vera mi daje največjo moč. To me najbolj krepi takrat, ko sem zelo ši- bak, takrat, ko pride misel,da ni vredno živeti takšnega življenja. Drugače pa je z menoj podobno kot z vsakim člove- kom. Ko sem v stiski, bolj molim,ko sem stiske rešen, sem bolj površen.
Smem še vprašati, če si po nesreči kdaj sanjal, mislim, čisto zares sa- njal, da hodiš?
Takoj po nesreči sem res sanjal,da sem zdrav in da hodim. Potem sem sanjal,da težko hodim,z berglami.Ali pa sem v sa- njah naletel na kakšno visoko oviro, pa nisem mogel zlesti čeznjo ... Zdaj tega ne sanjam več. Sprijaznil se pa s tem nisem nikoli. Zavedam se, da je moje stanje nemogoče spremeniti. Včasih sem upal, da bodo morda čez dvajset let znali to kaj pozdraviti.
Kdaj pa si prvič srečal revijo Prija- telj in kakšno mnenje imaš o njej?
Takrat, ko sva se srečala v Radovljici. Od leta 1980 naprej ga redno dobivam in prebiram. Kakšno mnenje imam? Če bi ga ne bilo, bi si ga bilo treba izmisliti in ga ustanoviti. Letos z veseljem be- rem razmišljanja g.Janeza Oberstarja,ki je bil včasih moj župnik v Dolenji vasi. Velikokrat berem o kom, ki ga osebno poznam. S pomočjo Prijatelja smo med seboj bolj v stiku in povezani, čeprav se ne vidimo.
Sedaj bodo pa drugi lahko brali o tebi. Ali imaš morda kakšen načrt, da bi še kaj več napisal o svojem življenju?
Čeprav kar rad govorim, se zelo nerad osebno razkrivam. Mogoče sem preveč samokritičen. Včasih sem si več dopi- soval. Da bi risal, tako kot moj sosed Željko,nimam daru. Edino,kar bi mogoče lahko delal, je prevajanje. Vselej, ko na televiziji opazim slab prevod (iz nemšči- ne), me to ujezi.
Osemindvajset let na vozičku. Kma- lu jih bo trideset...
Zadnja leta kar naprej nekaj praznujem Najprej sem čakal,da bo leto 2000, po- tem leto 2001 in začetek tretjega tisoč letja.Sedaj sem čakal 2003,da bom star petdeset let. Potem bom čakal leto 2004, da bomo šli v Evropo, leta 2005, 25. januarja, pa trideset let življenja na vozičku.
Po obisku pri Dragotu sva stopila še do njegovega soseda Željka, ki ste ga ne- koliko lahko spoznali v prejšnji številki Prijatelja,ko smo poročali o njegovi raz- stavi na Zaplani. Ravno je slikal konje, tri poskočne konjičke. Potem je sledil še obisk v župnišču in nato zelo hitra vožnja nazaj proti Ljubljani, ker je bilo treba priti do večerne maše. Kot bi ne bila pravkar na obisku pri dveh tetraple gikih... Drago, v imenu bralk in bralcev si upam reči, kako sem vesel, da sva tokrat lahko vključila aparat za snema- nje in si se nam predstavil. Hvala ti in čestitke ob srečanju z Abrahamom!

na obisku sva bila:Vlado Bizant in Tone Planinšek

Op: vpraš. z oznako* v reviji niso bila objav.

Kužek v bolniški sobi

Rada bi vam povedala resnično zgodbo o prijazni medicinski sestri Mariji. Na njenem oddelku je ležal hudo bolan fant Luka. Prirojeno obolenje mu je ukradlo otroške sanje in hrepenenje. Več časa je preživel v bolnišnici kot doma. Bil je kmečki otrok in zato je imel še posebej rad živali. Zaradi oddaljenosti so ga do- mači redko obiskovali. Kadar je bil žalo- sten, mu je sestra Marija pripovedovala o svojem kužku Šapiju in znova so se prižgale iskrice v njegovih očeh. Prosil jo je, naj ga prinese v bolniško sobo, ker bi ga rad videl. Medicinska sestra Marija mu je prinesla njegovo fotogra- fijo, a z njo ni bil zadovoljen. Le še bolj si je želel Šapija videti. Marija je vedela da prinašanje živali na bolniški oddelek ni dovoljeno. Hkrati je opazila, da se Luku življenje izteka, zato se je vseeno odločila, da mu bo željo izpolnila. Doma sta njena sinova Šapija skrbno okopala in mu razčesala dlako. Marija je vzela pleten cekar,vanj dala pleničke in nanje položila Šapija ter mu rekla: "Glej, da se boš lepo obnašal!" Pred vhodom v bolnišnico ga je pokrila, da ne bi nihče opazil, kaj nosi v cekarju. Pobožala ga je po glavi,da bi ga pomirila in urno od- hitela mimo vratarja.Izbrala je primeren trenutek, ko je bila vizita že mimo, in potihem stopila v Lukovo sobo. Luka je ob pogledu na kužka naglas zavriskal, ga vzel v naročje, ga božal in se stiskal k njemu. Šapi je veselo mahal z repom in ni nič zalajal. Vsi skupaj so se foto- grafirali. Čez tri dni, ko so bile fotogra- fije razvite, je bil Luka že mrtev. Marija je poslala fotografije njegovim staršem.
Jean Vanier je zapisal: "Vedeti je treba, da nobena nega,nobena tehnična uspo sobljenost ne bosta zbrisali nekaterih bolečin,ne ozdravili nekaterih tesnob,ne zacelili nekaterih ran, zato se moramo učiti biti zraven s sočutjem" To je zna- la medicinska sestra Marija, ki je imela posluh za Lukove želje in hrepenenja. Znala se je vživeti v njegov otroški svet muckov, zajčkov in kužkov.
Danes veliko govorimo o kakovosti zdravljenja, ki obsega oboje: znanje in sočutje. Ni dovolj, da kirurg vešče drži kirurški nož, potrebno je tudi, da se z bolnikom pred operacijo pogovori in mu razloži, kaj bo naredil. Po takem pogo- voru je izid operacije bolj ugoden.
Bivanje v bolnišnici je lahko prijazno, lahko pa tudi ne. Si predstavljate, kako se počuti negiben bolnik, ki pozvoni za nočno posodo in ne ve, ali bo medicin- ska sestra prišla takoj ali šele čez pol ure? Kako neprijetno je lahko takemu bolniku, ki nima niti zvonca, da bi lahko pozvonil,ker jih ni dovolj za vse bolnike Za vsako stvar mora prositi sobolnike, da pozvonijo namesto njega. Ker je zmanjkalo posteljnih mizic,mu kosilo po- stavijo kar na okensko polico, odkoder nekaj hrane s težavo prinese v usta, nekaj pa jo poliva po postelji. Bolnišni- ca je neprijazna tudi takrat, ko bolnik več ur čaka za sprejem na hodniku, ne da bi mu kdo ponudil vsaj kozarec vode Osebje hodi mimo njega, kot da ne ob- staja, ker še ni sprejet. Še huje je, da mora več dni hoditi vsak dan v bolniš- nico, da bi ga morda le sprejeli, ker je veliko pomanjkanje postelj.Ko je končno le sprejet, želi čistilka počistiti bolniško sobo. Zato zapeljejo vse bolniške pos- telje na hodnik. Zdravnik opravi vizito kar na hodniku. Ko v nedeljo zmanjka brisač, mu za brisanje ponudijo spalno srajco. Zvečer zmanjkajo tudi rjuhe. Kako neprijazna bolnišnica je zjutraj, ko bolniku hkrati jemljejo kri,postavijo pre- denj vodo za umivanje in nekaj minut kasneje prinesejo še zajtrk. In prav ta- krat stopi v bolniško sobo tudi zdrav- stveno osebje za vizito. Potem pa pride k bolniku prijazna medicinska sestra in mu namaže marmelado na kruh, ker vidi da sam tega ne zmore. In dan je spet bolj prijazen.
Joseph Mayer - Scheu je v knjigi 'Od zdravljenja k ozdravljenju' zapisal:"Naj- prej je treba bolnika spoznati in sprejeti v njegovem konkretnem položaju, še preden se zdravi, še preden množica specialistov prime za orodje.Pred zdra- vljenjem je potrebno bolnike obiskovati v smislu srečanja,tudi z njihovim trplje- njem." Tako je to znala storiti medicin- ska sestra Marija, ki je prinesla žarek upanja v iztekajoče se Lukovo življenje

Janja Ahčin

Jaz že ne!

Vsak človek, zdrav ali invalid, potrebuje pomoč,ne samo duhovno,ampak veliko- krat čisto določno. Invalidka, kot sem jaz, na primer takrat, ko pač moram iti na WC. Željo za takšno pomoč sem ne- davno tega izrazila na nekem srečanju. Vprašala sem mimoidočo gospo: "Bi mi, prosim, pomagali?" Odvrnila je: "Jaz že ne!" Prošnjo sem ponovila še dvakrat, obakrat drugim osebam.Vedno sem do- bila odklonilen odgovor. Končno sta mi dve ženi le pomagali.
Razumem, da invalidu ali bolniku marsi- kdo težko pomaga,sploh pri takih opra- vilih.Morda se človek boji ali pa prepro- sto ne zmore. In vendar, glede na to, da je šlo za srečanje vernih ljudi, me je dogodek neprijetno presenetil. Sprašu- jem sebe in vas: "Sem morda v čem ravnala nápak? Na primer, da sem sploh šla na srečanje brez osebne spremlje- valke? Kako naj ravnam,če se mi to po- novi? In še - kaj naj storim za to, da bi ljudje raje pomagali?"Hvala za odgovor! Draga Marjetka in vsi, ki ste se že vsaj kdaj znašli v podobnih težavah!
Iz vašega pisma je moč razbrati veliko žalost ter razočaranje nad svojimi brati in sestrami v veri. Čutiti je predvsem razočaranje nad ljudmi, za katere bi človek dal roko v ogenj, da ti nikoli ne bodo odrekli pomoči. Kot sodelavec in prijatelj bolnih in invalidnih sem v bogo- slovskih letih bolj intenzivne pomoči in prijateljevanja z vami odkrival, kaj po- meni, če je človek v vsem odvisen od drugega. Večkrat sem se tudi sam pos- kušal vživeti v vlogo slepega,nemočne- ga ali negibnega. Kako grozen občutek spreleti človeka, ki v sebi nosi moč in voljo storiti nekaj, pa tega nikakor ne more sam! Zdravi ljudje se vse premalo zavedamo,kaj pomeni,če kdo nujno po- trebuje pomoč v intimnih zadevah, kot je, recimo, WC, četudi se sami pogosto znajdemo v okoliščinah, ko ne moreš takoj in kjerkoli opraviti svojo potrebo. In kako težko je zadržati. Pa vendar ni težava samo WC in ne samo pri bolnih in invalidnih.Tudi drugi ljudje se pogosto srečujemo z reakcijami ljudi, ki nekako ne najdejo poguma ali pa se ne čutijo usposobljene priskočiti na pomoč.
Položaj,v katerem ste se znašli, ni eno- stranski. Gre za vprašanje tistega, ki pomoč potrebuje, se pravi, prosi, in za odgovor tistega, ki smo ga prosili. Prvi potrebuje veliko samozavesti in notra- nje gotovosti, da se bo h komu približal in ga prosil. S tem mu je izkazal zaupa- nje, s tem je razkril del svoje nemoči in slabotnosti, ki je lahko predmet posme- ha, zaničevanja ali pa morda neznanja. Tisti pa, ki ga prosimo, je postavljen pred izziv: kaj storiti z zaupanjem, ki mi ga je kdo izkazal, kako opravičiti to za- upanje in stopiti v intimni svet nekoga, ki je moj bližnji, najsi bo dober znanec ali popoln tujec.
Poiščimo pomoč v priliki, ki jo je Jezus podal v premišljevanje prav ob takih in podobnih primerih:
"Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeri- ho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podo- bno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan,ki je bil na potovanju.Ko ga je zagledal,se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilni- čarju in rekel: 'Poskrbi zanj, in kar boš več porabil,ti bom nazaj grede povrnil'". (Lk 10, 30-35)
Kaj ni ravnanje duhovnika in levita na las podobno ravnanju tistih, ki vedno znova iščejo nov izgovor: "Se mi mudi! Nimam časa! Tega pa jaz ne znam!" Ta dva predstavljata tiste, v katere mi polagamo največ zaupanja in najbolj računamo nanje. Zato smo toliko bolj razočarani in žalostni, če pri njih ne najdemo pripravljenosti. Venomer se je potrebno postaviti v vlogo tistega, ki prosi, in se bomo morda vsaj za drobec približali občutku nemoči in odvisnosti od bližnjega.Kaj ni Jezus na nekem me- stu nam,svojim učencem,dejal: "Karkoli želite, da bi drugi storili vam, najprej vi storite njim." Grozen je občutek osam- ljenosti, zapuščenosti in neuslišanosti. Tudi Jezus sam je na križu začutil to stisko,ko je zaklical: "Moj Bog,moj Bog, zakaj si me zapustil?" Mar ne vidiš, ka- ko trpim, mar ne vidiš, da potrebujem pomoč?
Prilika o usmiljenem Samarijanu nam to- rej razodeva človeškovo omejenost in pristranskost - nepopolnost. Ne pride v nebesa vsak, ki pravi "Gospod, Gospod" oziroma moli in kliče Božje ime.Resnična ljubezen se razodene šele, ko storiš dobro tistemu, ki te potrebuje, ne pa tistemu, ki ti je simpatičen. Marsikdaj mislimo, da bi ta in ta lahko sam storil kaj več, ali pa celo, da igra človeka v stiski,da bi se tako okoristil z nesebično ljubeznijo tistih, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.Da,imamo tudi take ki izkoriščajo Božjo in človeško dobroto ter požrtvovalnost. Zaradi tega smo ljudje v dobrodelnosti postali previdni, oprezni ter izbirčni. Rečemo: Če bom pomagal,bom tistemu,ki se bo meni zdel potreben pomoči. "Kaj je pisano v pos- tavi? Kako bereš:Ljubi Gospoda,svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe." Veliki oznanjevalec, apostol Pavel, je ob slo- vesu iz Efeza spregovoril tamkajšnjim starešinam:"Ostaníte budni in ne poza- bíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas! Zdaj pa vas izročam Bogu in bese- di njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljeval- ci. Vsem sem vam dal zgled, kako mo- ramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: "Večja sreča je dajati kakor prejemati." (Apd 20, 31-35)
Ljubezen do Jezusa nas in naša srca nagiba k bližnjemu, da mu v vsakem trenutku moremo ponuditi roko. Vsakdo lahko pomaga samo toliko, kolikor je v njegovi moči. Tretji popotnik Samarijan ni bil bolničar in tudi časa ni imel ukvar- jati se z ranjenim človekom ob cesti, zato ga je posadil na živinče in ga od- peljal v prvo gostilno, kjer so poskrbeli zanj. Ne more nekdo, ki še nikoli ni pri- stopil k človeku na invalidskem vozičku, kar takoj opraviti delo pomoči, ki ga še nikoli ni opravljal. Mogel pa bi poiskati koga, ki že ima izkušnje na tem podro- čju. Krivično bi bilo pričakovati pomoč, ki zahteva tudi nekaj predznanja, kako ravnati z bolnim in invalidnim človekom, od koga,ki tega še nikoli ni počel. Sme- mo pa pričakovati,da bo storil,kar lahko - šel po pomoč. Najbolje pa je, da ima na takih srečanjih vsak bolnik ali invalid svojega osebnega spremljevalca za in- timne potrebe. V vseh drugih zadevah pa zagotovo lahko pomaga vsakdo, če ima v sebi vsaj kanček dobre volje, če že ne Jezusove ljubezni do bližnjega.
Soočenje z Jezusovo ljubeznijo bo pri- pomoglo k premostitvi marsikaterega nesporazuma,ki nastopi v naših odnosih in v pristopanju k medsebojni pomoči. Vsak človek, zlasti kristjan, pa naj se zaveda: "Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi. Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev. Saj tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja." (Rim 15, 1-3)
Če kdo pravi: "Ljubim Boga," pa ni pri- pravljen pomagati bližnjemu v stiski, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata,ki ga je videl,ne more ljubiti Boga katerega ni videl." (prim. 1 Jn 4, 20) Prva in največja zapoved, ki jo je Jezus v dopolnitvi Stare zaveze postavil kot zapoved ljubezni, je: "Ljubi Gospoda, svojega Boga,iz vsega srca,z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe". (Lk 10,27) "Pojdi in ti delaj prav tako!". (Lk 10,37b).

Gregor Kunej

Contergan

V začetku poletja sem kar dva dni zapored v Mariboru srečeval snemalno ekipo nemške televizije ARD.Zato sem toliko bolj pozorno spremljal njihov program. Posnetega nisem videl, sem pa v sredo, 6.avgusta, v poznih nočnih urah spremljal njihovo dokumentarno oddajo o stranskih učinkih zdravila Conter- gan, izdelanega v tovarni Chemie Grünen- thal.To zdravilo je,če ga uživajo nosečnice nevarno še nerojenim otrokom.
Kot pomirjevalo so ga začeli uporabljati že davnega leta 1957.Po nekaj mesecih so se začeli rojevati otroci brez rok, nog, spolo- vil, oči, ušes ali z deformirani udi. Samo v Nemčiji se je rodilo pet tisoč tako prizade- tih otrok, ki se morajo vse življenje boriti za svoj prostor v življenju. Polovica jih še živi. Tako smo v dokumentarcu videli pri- čevanje gospe Linde, ki je v noči, ko ji je umrl oče, zaužila eno tableto contergana. Takrat še ni vedela,da je noseča.Po deve- tih mesecih je rodila fantka Jana. Bil je - brez nog ... Zdravnik ji je le hladno sveto- val,naj z možem spočneta drugega otroka, prvega pa oddata v "primerno" ustanovo. V dokumentarcu je sodelovalo mnogo ljudi, ki so tudi po strokovni plati odsvetovali uživanje contergana in sorodnih zdravil ta- lidomid in kevadon.
Dr.Lenz, ki je skupaj z ženo,prav tako zdra vnico, odkril vzroke za rojevanje prizadetih otrok,pa je razkril še eno grozljivo resnico: izumitelj contergana, H. Muckter, je med drugo svetovno vojno kot nacistični zdra- vnik opravljal medicinske poskuse na živih ljudeh v poljskem Krakowu.
Contergan, talidomid in kevadon še danes uporabljajo v Nemčiji, Veliki Britaniji, Kana- di, Braziliji in Avstraliji. Vključujejo ga pri zdravljenju raka, aidsa in gobavosti.
Prav ob rojstvu Jana se je začel odmota- vati klobčič resnice o vzrokih rojevanja povečanega števila prizadetih. Danes ima Jan dobrih štirideset let in njegova izpoved in slika njegovih sotrpinov ni mogla pustiti človeka neprizadetega.
Res pa je bil dokumentarec namenjen pred vsem "zdravim" ljudem, ki se bolj poredko ali nikoli ne vprašajo, kako živimo invalidni in stalno telesno ali duševno prizadeti lju- dje.

Jože Raduha

Predstavitev volje in hotenja na Vrhniki

Najrazličnejšim dejavnostim, s katerimi že- limo invalidi v Sloveniji obeležiti evropsko leto invalidov, moremo dodati še eno. V začetku septembra je bila namreč odprta razstava različnih spretnosti in umetnosti, ki jih zmorejo in hočejo ustvarjati invalidi notranjske regije. Ustvarjalnost,kateri smo bili priča obiskovalci razstave, med ljudmi podira nevidne pregrade. Na Vrhniki imamo srečo, da smo del teh pregrad že porušili. Ob čudovitih izdelkih vseh razstavljavcev v prostorih osnovne šole Ivana Cankarja smo se lahko prepričali, da narava ljudem po eni strani marsikaj vzame, po drugi pa podari, vendar v drugi obliki. Prav to znajo potem izkoristiti ne samo v svoje zadovolj- stvo, pač pa tudi v veselje in občudovanje drugih ljudi. Srečni so, ko sebe dajejo dru- gim in jih tako osrečujejo. Srečni so,ker so sprejeti in cenjeni. Zato se je vredno po- truditi.
Razstava me je nagradila z novim spoz- nanjem: volja, volja ... Gorje življenju brez volje, upanja in hotenja! Volja, upanje in hotenje so predvsem različni izrazi ljubez- ni; ljubezni do življenja! Veliko je najraz- ličnejših težkih usod, a vse so znosne, če za njimi stojijo ljudje, ki znajo v pravem trenutku in na pravem mestu storiti nekaj dobrega.
Na razstavi sta v živo sodelovala tudi Benjamin Žnidaršič, tetraplegik in slikar iz Postojne, ter kot gostja Angela Medved iz Maribora. V Bratstvu oba dobro poznamo, saj sta dolgoletna člana.
Odprtje razstave je pospremil Invalidski pevski zbor z Vrhnike.Res lepo pripravljena prireditev je bila čudovito doživetje za vsa kogar, ki je utegnil,se potrudil in jo obiskal.

RJ

Oče Henrik in Bratstvo

IV. poglavje: Župnik
pri sv. Viktorju v Verdunu

Isti dan v maju je duhovnik Henrik François dobil sporočilo, da je prestavljen v župnijo Sv. Viktor in da mu je umrla mama. Z ro- kama si je pokril obraz in preprosto rekel: "Jezus, včasih greš pa le malo predaleč..."
Zelo se je navezal na ljudi v Fainsu, a ni prav nič pomišljal. Svojega škofa bo vedno ubogal.
Župnija Sv.Viktorja je bila ena izmed petih verdunskih župnij.Imela je največ prebival- cev; v tistem času okrog štiri tisoč. K njim je bilo treba prišteti še vojake v velikih vojašnicah. V župniji so bile karmeličanke, ki so prišle tja po prvi svetovni vojni. Na zemlji, ki je sprejela toliko človeške krvi, naj bi bila skupnost, ki se bo neprestano posvečala molitvi.
Pri svojem prihodu je novi župnik doživel nekaj kritik. Nekateri so trdili, da je mrzel človek in da bo dostop do njega težek. Sicer pa - ali ni prišel iz Barroisa? Nekateri so ga imeli za preveč kmečkega in se jim ni zdel primeren za škofijsko mesto.
Ko so ga videli, kako mašuje, in slišali nje- gove pridige, bile so preproste,a vsebinsko bogate, se je led kar hitro začel tajati. Kot v Fainsu se je tudi v Verdunu približal prav vsakemu. Veliko časa je posvetil bolnim, skrbel je za reveže in ni bilo človeka, ki bi mogel reči, da ga je zavrnil. In prav kmalu je bila tudi njegova spovednica zelo obis- kana.
Navedimo spomine župljanke, ki je bila v tistih časih mlado dekle:"Videla sem priha- jati visokega človeka, tako visokega, da je bil njegov hrbet že malo upognjen. Šel je s sklonjeno glavo in zdelo se mi je,da ne vidi nikogar. Da je prišel od enega do drugega konca cerkve, je potreboval štiri ali pet velikih korakov. Njegova zunanjost ni bila prav nič vabljiva, nič prikupna, brez nas- meha.
Prišel je v spovednico. Kar malo bala sem se ga. Vendarle me je sprejel in poslušal, kot oče posluša otroka. Uporabljal je pre- proste, ljubeznive izraze,ki so mu pomagali da je povedal,kar je mislil. Kar škoda se mi je zdelo,da nisem imela nič več grehov, da bi mi jih odpustil!"
Glede duhovnega življenja je bil zahteven, ne pa strog. Strog je postal le, če mu je človek priznal, da se jezi nad seboj, ker ni tak,'kot bi moral biti'. Našel je pravo bese- do, ki je táko nevóljo pregnala. Pri njem ni bilo nasvetov,ki bi bili veljavni za vsakega. Vzel si je čas, da te je poslušal in razumel ter našel pravo besedo v pravem času ra- vno zate. Ko je on delil zakrament odpuš- čanja, si čutil,da se dogaja nekaj velikega. Glede tega je postal 'slaven',kot postanejo slavni nekateri zdravniki, ki zdravijo in oz- dravijo.
Mladi, v svoji veri prepričani kristjani, so se začeli zbirati okrog njega. Privlačila jih je njegova preprostost, bil je kot otrok. Iz njega je žarela čista duša.Kar videlo se mu je,da v njem živi Bog. S tem je pomagal,da so se Bogu laže približali tudi drugi. Spre- jemali so ga, ko se je pokazal zahtevnega; niti za hip niso podvomili, da je to zahtev- nost Ljubezni.
Bil je dosleden glede nečesa, kar takrat ni bilo v navadi. Vse mlade je tikal in jih klical po njihovem imenu.Pri vsem tem ni bilo niti sence kakšne domačnosti, vendar nas je prepričal, da nas ceni, da zanj nismo tuji ljudje, ampak prijatelji. Tako ravnanje je bilo mladim zelo všeč.
Menda je neka redovnica,ki je slišala,da so župnika pri Sv. Viktorju prosili, naj sestram vodi duhovne vaje, nekoliko slabe volje rekla: "Res ne vem, če bom šla k njemu k spovedi!" Ko je slišala nekaj njegovih pridig je mnenje popolnoma spremenila in postala ena tistih, ki so najbolj goreče iskali žup- nikovo duhovno vodstvo. Neka druga pa je z vsem prepričanjem vzkliknila: "Naš župnik je svetnik!"
Tudi duhovniki, ki so v začetku malo vihali nosove, da je v Verdun prišel za župnika nekdo, ki je prišel na svet v Barroisu, so kmalu spremenili mišljenje. To nam pove tudi tale dogodek: škof je zbranim duhov- nikom skušal nekaj dopovedati, a ti nazad- nje niso vedeli, kaj je od njih pričakoval. Obrnili so se na župnika Henrika Françoisa: "Pojdite vi k njemu in mu povejte, da ga nismo razumeli. Samo vi mu to lahko pove- ste..." Naročilo je preprosto sprejel in ga tudi izvršil. Zadeva je bila rešena.

Peter Boillon, upokojeni škof v Verdunu

prevod: Stanko Boljka (se nadaljuje)

ZAHVALNO  ROMANJE OB

TRIDESETLETNICI BRATSTVA

23. avgust 2003

V spominu Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov je zapisano leto 1973 kot leto prvih duhovnih vikendov -najpomembnejših in močnih dni v življenju našega gibanja. Zgodovina je bila pestra, vsekakor pa po- sebej letos, ob tridesetletnici,v naših srcih prevladuje hvaležnost za vse, kar smo do- živeli in mogli dobrega storiti, predvsem za mnoge čudovite ljudi,s katerimi smo se spo znali in bili povezani v teh letih. To hvale- žnost smo želeli skupaj izraziti na romanju v Maribor, na Ptujsko goro in Ponikvo. Ob- enem smo želeli bl. škofa Slomška in Marijo na Ptujski gori prositi za varstvo v prihod- nje.
V mariborski stolnici je za romarje mašo daroval škof dr. Franc Kramberger. Z njim sta somaševala duhovni pomočnik Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov Vlado Bizant ter p.Marijan Šef.Objavljamo škofov nagovor pa tudi uvodni pozdrav voditeljice gibanja Ljubice Zakovšek ter zahvalo nje- nega namestnika Rafka Jurjevčiča ob koncu maše kakor tudi nekaj vtisov udeležencev romanja.
Na Ptujski gori so nas zelo gostoljubno sprejeli patri minoriti,ki smo se jim tudi za- hvalili za podvig - dvigalo, ki od lanskega leta pomaga ljudem na vozičkih premagati številne stopnice in priti v cerkev k Mariji, ki pod svoj plašč vabi tudi nas. Človek na vozičku marsikam še ne more priti, zlahka pa pride v Slomškovo župnijsko cerkev na Ponikvi in rojstno hišo na Slomu,ki sta brez stopnic in kamor nas je tudi pripeljala naša romarska pot. Hvaležni smo župniku g.Mihu Hermanu za res topel sprejem.
Nazaj grede smo si na avtobusu povedali svoje vtise.Lepo je biti povezan v Krščan- sko bratstvo bolnikov in invalidov, kjer si med seboj pomagamo, da kljub bolečinam in trpljenju vedno znova vstajamo in gre- mo po poti življenja.Hvala vsem,ki nam pri tem pomagate! Seveda je tudi to romanje - priprava, organizacija in vodstvo na av- tobusu- tako kot druga srečanja in priredi- tve v Bratstvu, bilo 'v rokah' samih članov Bratstva, tokrat ob tem pomembnem jubi- leju v rokah voditeljice Ljubice in njenega namestnika Rafka. Z zanimanjem smo na avtobusu med drugim prisluhnili tudi jezuit- skemu patru Marijanu Šefu, ki nam je pri- povedoval o romanjih bolnikov in invalidov v Lurd, posebej pa,kako je tam srečal bol- nike iz drugih držav,ki so že bili povezani v Bratstvo,in kako je potem z idejo Bratstva seznanil verne bolnike in invalide v Slove- niji ter tiste, ki so jim želeli pomagati.
V naših mislih, molitvah in pogovorih so ta dan bili navzoči tudi dosedanji odgovorni v Bratstvu, pa dolgoletni duhovni pomočnik, g. Jože Zupančič, s. Mihelangela, nekdanji sodelavci ... Bil je resnično dan zahvale, glede sedanjosti in prihodnosti pa nam je lepo in pomenljivo misel med pridigo izrekel g. škof.

Tone Planinšek

Spoštovani gospod škof, dragi bratje in sestre v Kristusu!

Čolnič Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov pluje po mirnem in včasih po raz- burkanem morju. Premetava nas sem ter tja. Zadenemo ob čeri,spet drugič plujemo po mirni gladini širnega morja.
V sinodalnem tekstu je omenjeno leto 1973 kot začetek Krščanskega bratstva v Cerk- vi na Slovenskem. Torej letos praznujemo trideseto obletnico delovanja.
Ta jubilej nas je danes zbral tu, v maribor- ski stolnici, na grobu blaženega škofa An- tona Martina Slomška, da se zahvalimo za vse ljudi, ki so po svojih močeh pomagali gibanju, da še danes živi. S svojim nese- bičnim delom so tkali vezi vere, ljubezni in prijateljstva ter upali, da vse to ne bo za- man. In ni bilo. Delo je obrodilo obilen sad!
Prosimo pa za nas in vse tiste, ki jih bomo srečevali na svojih poteh, da bomo drug z drugim ustvarili nekaj lepega zase in za Boga.
Na to zahvalno romanje smo s seboj pone- sli vse naše trpeče brate in sestre,sodela- vce, duhovne pomočnike in vse ljudi dobre volje, ki, žal, danes niso mogli na pot, smo pa v duhu povezani.
Z nami je tudi naša revija Prijatelj, ki nas obišče šestkrat na leto s svojo zanimivo in pestro vsebino. Vabi nas,da še naprej pri- dno pišemo in pošiljamo prispevke, s kate- rimi bogatimo sebe in bralce.
Hvaležni Bogu in vsem se oziramo nazaj in polni upanja zremo v prihodnost!

Ljubica Zakovšek

Pridiga škofa dr. Franca Krambergerja

Spoštovana sobrata v duhovništvu, dragi voditelji in spremljevalci Krščanskega brat- stva bolnikov in invalidov, dragi bolniki, bratje in sestre! Pravkar smo poslušali po- menljivi evangeljski odlomek: Jezus je hodil po Galileji,učil po shodnicah, oznanjal evan gelij o Božjem kraljestvu, ozdravljal vsako- vrstne bolezni in slabosti med ljudstvom. K njemu so prinašali vse bolnike, katere so mučile najrazličnejše bolezni in nadloge. Celo obsedeni, božjastni in hromi so bili med njimi in on jih je ozdravljal. Razumljivo je,da so bile ob njem vedno velike množice takih ljudi. On je namreč edini zdravnik, ki se v ugotavljanju diagnoze nikoli ni zmotil, zdravnik, ki nikoli ni pisal receptov, ampak je dajal zdravila iz lekarne Božjega usmi- ljenja in Božje vsemogočnosti; zdravnik, ki nikoli ni zahteval plačila. Edino vero je za- hteval. Vera, to je plačilo.
Danes,bratje in sestre,ste poromali v našo stolnico, na grob prvega slovenskega bla- ženega,na grob Antona Martina Slomška Dan za dnem se vrstijo vam podobni ljudje vaši bratje in sestre, ob grobu blaženega škofa Slomška in prosijo pomoči ter se pri- poročajo.Zato danes,ob tem vašem jubilej nem srečanju in hkrati zahvalnem romanju, sprejmite nekaj misli o blaženem Slomšku in njegovem odnosu do bolnikov.Vsem nam je za zgled.
Že kot ministrant je vedno spremljal kap- lana Jakoba Prašnikarja z zvončkom in luč- ko na previdevanjih bolnikov, kakor je bila takrat navada. To je kaplan omenil v pridi- gi na Slomškovi novi maši. "Vedno si hodil z menoj k bolnikom, naj je bilo vreme ka- kršno koli, lepo ali dež ali sneg; čeprav si gazil sneg čez kolena,si šel z menoj." Tako se je Slomšek že v rani mladosti srečeval z bolniki in njihovim trpljenjem. Teh srečanj se je pozneje v prídigah spominjal in jih tudi opisal.
Kot dijak v Celju je bil deležen posebne podpore celjskega lekarnarja Baumbacha. Na njegovem domu je prevajal zdravniške recepte za zdravljenje najrazličnejših bole- zni. Te recepte je Slomšek pozneje objav- ljal v Drobtinicah in drugih svojih spisih ter ljudem svetoval in dajal navodila, kako naj skrbijo za zdravje in ravnajo v boleznih. Pred nekaj leti so zdravniki na podlagi 'Slomškovih receptov' preučevali takratno medicino in izdali obširno znanstveno raz- pravo o takratnem preprostem, a učinko- vitem zdravljenju.
Ko je Slomšek kot novomašnik moral os- tati še eno leto v bogoslovju v Celovcu, je vsak dan maševal v mestni bolnišnici, ki so jo vodile redovnice elizabetinke. Kot bolni- ški duhovnik je spremljal njihovo delo in bolnikom delil sv. maziljenje. Od takrat na- prej je bila za Slomška skrb za bolnike na prvem mestu. V času Slomškovega duho- vnega delovanja v bolnišnici v Celovcu je nastal njegov znameniti rek: "Bolniki nas učijo zdravja in umirajoči nas učijo živeti."
Kot župnik in dekan v Vuzenici je obisko- vanje in previdevanje bolnikov pridržal sebi čeprav je imel dva kaplana. Naj je bilo po- dnevi ali ponoči, oh lepem ali slabem vre- menu, v mrazu ali vročini, vedno je šel na pot k bolniku on in spremljevalec. Bolnike je "nosil v srcu", kakor je večkrat izjavil.
In končno,svoj odnos do bolezni je pokazal ko je sam zbolel in postal bolnik.Čeprav je čutil težo bolezni, je še zadnje leto poro mal v Rim na srečanje s papežem Pijem IX. Zadnji mesec je še posvetil cerkev Svete- ga Križa nad Belimi Vodami. Med obredom je prvič omagal. Spremljevalca, kanonika Pikla, je prosil, naj pridiga namesto njega; sam pa se je umaknil v zakristijo, kjer je v bolečinah napisal svojo poslednjo pesem "Pohvala Svetega Križa".
Malo pred smrtjo se je še odpravil na du- hovne vaje v Rogaško Slatino. Čudovit je bil njegov sklepni govor na teh duhovnih vajah. Končal ga je s tremi Očenaši. Prvi Očenaš je odmolil v latinskem jeziku v za- hvalo za duhovne vaje.Drugi Očenaš je od molil v nemškem jeziku za vse duhovnike. A tretji Očenaš je zmolil v slovenskem je- ziku za tistega, ki bo prvi izmed njih umrl. In to je bil on sam.
Zadnji teden je poromal na Ptujsko Goro, kjer je Mariji izročil svojo škofijo in se ji zahvalil za vse,kar je storil z njeno pomoč- jo, in izrekel priprošnjo za slovenski narod. Od tam se je vrnil v Maribor, kjer je zadnji dan svojega življenja, 24.septembra 1862, svoje trpljenje pridružil Kristusovemu in v duhu svetosti, okrepčan s svetimi zakra- menti, končal tek zemeljskega življenja.
Bolnik,ki svoje trpljenje pridruži Kristusove- mu trpljenju, ni osamljen ne zapuščen ne odpisan ali nekoristen, marveč s Kristusom rešuje svet.V tem je nenadomestljiv in dra gocen delež trpljenja bolnikov. Prav zato se je Slomšek rad priporočal bolnikom za pomoč v najpomembnejših dušnopastirskih zadevah škofije.
Tako sem vam,dragi prijatelji,bratje in ses- tre,hotel predstaviti Slomškovo skrb in lju- bezen do bolnikov. Res je,ne moremo vam vrniti zdravja. Mnogokrat tudi ne moremo ublažiti vaših bolečin,kar zmorejo zdravniki in medicinsko osebje. A eno zmoremo vsi, da smo ob vas in z vami, da vam izrazimo vso svojo krščansko in svetno solidarnost. Niste odveč,niste odpisani. Vi ste sestavni del naše družbe in tudi Cerkve na Sloven- skem. In vsi zdravi se zavedamo, da v polnosti nikoli ne bi mogli opraviti svojega poslanstva,če nas ne bi vi s svojo bolezni- jo ali s svojim križem spremljali in podpirali. Zato se vam danes iskreno zahvalimo. Slišali smo, da Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov obhaja to leto tridesetletnico svojega obstoja ali svojega delovanja. Kaj naj naredimo tukaj pri Slomšku, v tej naši stolnici? Tisto, kar je zapisal sveti Avguš- tin: "Moj Bog, preteklost izročam tvojemu usmiljenju, sedanjost tvoji ljubezni, priho- dnost pa tvoji previdnosti." In to bomo storili s Krščanskim bratstvom bolnikov in invalidov. Amen.

Zahvala ob koncu svete maše

Spoštovani g. škof, nam dragi apostol v Cerkvi na Slovenskem, draga duhovnika, spoštovani dobrotniki, bratje in sestre v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov in v Kristusu!
To je dan, ki nam ga je podaril Gospod! Veselimo in radujmo se ga! Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober! Tako bi lahko strnili svoje veselje in občutke ob koncu te zah- valne daritve.
Naša želja je bila,da ta zahvalni dan praz- nujemo skupaj z Vami,g.škof.Vaša navzoč- nost tu med nami je za nas vse neizmeren dar in znamenje, da smo sprejeti v srce Cerkve. Globoko se zavedamo: kjer je škof tam je Cerkev. Zato hvala, g. škof, da ste med nami! Tako kot se mednarodno Kršča- nsko bratstvo iz srca zahvaljuje Svetemu sedežu za pred leti podeljeno polnopravno priznanje, se Krščansko bratstvo v Slove- niji danes Vam in vsem drugim slovenskim škofom zahvaljuje za vse velike in majhne pozornosti, ki smo jih bolniki in invalidi de- ležni ob najrazličnejših trenutkih v življenju Cerkve na Slovenskem.
G.škof, v Krščanskem bratstvu ne moremo drugače,kot da se Vam ponovno zahvalimo za vaš neprecenljiv prispevek, da ste se z vsem svojim znanjem, hotenjem in apos- tolsko gorečnostjo zavzeli, molili in trpeli, da je Vaš predhodnik in prvi mariborski škof A.M. Slomšek prištet ne le v nebesih, ampak v vsej Katoliški Cerkvi med blažene. Zahvala Bogu in Vam!
Na današnji zahvalni dan člani Krščanske- ga bratstva bolnikov in invalidov izrekamo vso zahvalo tudi Misijonski družbi lazaris- tov, katere člani že vseh trideset let z vso gorečnostjo in ljubeznijo vsestransko pod- pirajo naše delovanje.
V dolgi vrsti tistih, ki se jih danes posebej spominjamo tu ob evharističnem oltarju, je na častnem mestu pokojna bolnica Mimica Pust.Pred petintridesetimi leti je z bolniške postelje napisala prvo skupno pismo bolni- kom in invalidom in jih v njem povabila, naj se med seboj povezujejo na kakršenkoli njim možen način.Sad tega pisma je bil tu- di ta, da so se s pomočjo lazaristov, Ma- rijinih bolniških sester, zlasti pokojne s. Mihelangele, in drugih sodelavcev po nekaj letih pričeli duhovni vikendi in najrazličnej- ša drugačna srečanja bolnikov in invalidov.
Zgodba Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ni in ne bo nikoli le zgodba o trp- ljenju in čakanju konca v tej solzni dolini, kot Slovenci vse preradi in prav nič kršča- nsko imenujemo naše zemeljsko bivanje. Zgodba Krščanskega bratstva je in hoče biti iskreno pričevanje, da je prav vsako življenje Božji dar. Samo zaradi te resnič- nosti moremo člani Krščanskega bratstva v veri in dejavno odgovoriti na evangeljsko vabilo hromemu: "Vstani in hodi!"
Prav pri udejanjanju tega vabila bolniki in invalidi tako pogosto iščemo, prosimo in prejmemo dragoceno podporo in pomoč vas, dragi sodelavci in dobrotniki. Hvala vam za duhovno in materialno pomoč! Hvala vam za vaše molitve, pa tudi za po- nujeno roko, podarjeno vožnjo, za iskreno besedo, za hvaležno misel! Hvala vam, da ste sodelavci, da ste dobrotniki v Krščan- skem bratstvu bolnikov in invalidov!
In ne kakor zadnji! Hvala vam vsem, dragi bolniki in invalidi, za vašo vztrajnost, zve- stobo in prizadevanje za rast Božjega kra- ljestva v Krščanskem bratstvu! S svojim darovanjem bolezni in onemoglosti, s svo- jim trpljenjem in potrpljenjem vedno znova potrjujete, da se veselite življenja in po- vezovanja v Krščanskem bratstvu. Naj bo vedno tako!
Praznovanje je priložnost za izmenjavo daril. Spoštovani vsi, ki vam je Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov blizu.Najdra- gocenejše darilo, ki ga moremo ponuditi sočloveku, je naš čas. Zaželimo si, da bi imeli vedno dovolj časa,pa tudi dovolj vo- lje, da bi svoj čas podarili bližnjemu. Da bi tako skozi poglobljene medsebojne odnose vsak dan doživljali veličino in veselje ter se veselili življenja,ki nam ga podarja vstali Kristus!
Spoštovani g.škof! Ob zaključku tega zah- valnega srečanja s Kristusom v evharistiji bi Vam radi prav vsi bolni in invalidi podali roko. Vendar to ni mogoče. Zato sprejmite mojo dlan in v njej prepoznajte roke vseh tukaj navzočih, predvsem pa vseh, ki ta trenutek zahvale spremljajo doma ali v bol nišnici, vseh,ki iz bolniške postelje darujejo svoje molitve in trpljenje v zahvalo Bogu za naših skupnih trideset let.

Rafko Jurjevčič

Vtisi udeležencev

Romanje mi bo še dolgo ostalo v lepem spominu. Številne cerkvice po gričkih dajo slutiti, kako je bil veren slovenski narod, ki nam je podaril tudi blaženega Slomška. Njegovi namestniki ga vzorno nadomešča- jo, tudi sedanji ordinarij, škof Kramberger. Slomškova pesem na njegovem grobu 'V nebesih sem doma' nas je spodbudila, da tjakaj prav gotovo pridemo.
In objem ptujskogorske Kraljice! Pod svoj mogočni plašč je vedno sprejemala vse sloje ljudi, od siromakov do visokih častni- kov in kraljev. Vsem je bila in ostane Mati v veselju in žalosti. Da, lepi so štajerski grički, sadni nasadi, vinska trta, delo prid- nih rok. Tudi rojstni kraj našega Slomška, vse z blagoslovom od zgoraj. Saj nič ni ti- sti, ki sadi in seje, pač pa On, ki daje rast. Zaupajmo v Vsemogočnega in Njegovo do- broto in vse nam bo podarjeno!
Bog stotero povrni za doživeto romanje, tudi za vse izpovedi, ki smo jih slišali na avtobusu.

Cilka in Marija

Romanje,ki ga je koncem avgusta pripravi- lo Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je bilo zame predvsem globoko duhovno doživetje. Doživljal sem ga kot poseben dan, kot podarjeno priložnost, da se vsak posameznik, obenem pa tudi kot skupnost zahvalimo Bogu in ljudem, ki nam v vsak- danjem življenju stojijo ob strani in nam pomagajo v naših potrebah. Želel sem se zahvaliti za vse, kar smo v preteklih tride- setih letih v Bratstvu prejeli in sprejeli kot dobro in osrečujoče, pa tudi za vse tisto, kar smo tekom let doživljali kot nerazum- ljeno, težko in boleče. Predvsem to nam je pomagalo, da se letošnjega jubileja veseli- mo v spoznanju, da smo vsi v našem giba- nju drug drugemu prijeten dar.Zato za vse Bogu in ljudem hvala!

Rafko

Sveta maša v mariborski stolnici nas je čudovito povezala v eno.Ko sem videla,da se nas ni zbralo toliko,kot smo pričakovali, mi je bilo pri duši nekoliko tesno. Potem sem si rekla:"Poleg nas so še naši bratje in sestre, ki ne morejo priti. Tisti, ki bi lahko prišli,pa jih ni,imajo gotovo kakšen razlog." Pridiga gospoda škofa je bila zelo topla. Nagovorila me je z močjo blaženega škofa Slomška,ki je imel očetovski posluh za bol- nike in trpeče. Tudi na Ptujski gori je vel romarski duh. Razlaga g. župnika in petje litanij sta mi okrepila Božji mir. Naš zadnji postanek je bil na Ponikvi, rojstnem kraju škofa Slomška.Tu sem bila močno nagovo- rjena. Najprej v cerkvi, ki je čudovit Božji prostor, poln vere in Sv. Duha, potem pa še ob obisku Slomškove rojstne hiše. Tu človek lahko zajame vse tiho, skrivnostno bogastvo in občuduje urejenost hiše. Kar pelje k večnosti,ostaja trdno. Naj se z mi- lostjo in v veri utrjuje naše Bratstvo; naj nas križi ne strejo,naj nas krepijo v upanju in medsebojni ljubezni.

Marjetka Smrekar

Srečanja na romanjih so svojevrstna. Lju- dje, ki se niti ne poznajo, so si kmalu zelo blizu. Vse, kar sem srečal ali doživel na ro- manjih,to je veselje, lepota, ljubezen, na- vdušenje, občutek svobode, pa tudi izziv, nevarnost, zabloda, bolečina, bližina več- nosti... me bogati in daje življenju polnost. Postanek ob kakšnem človeku z majhnim romarskim križem obudi tudi zavest o minlji vosti.Nekateri trenutki neizbrisno ostanejo v spominu. Pomenek z neznanim človekom sredi pisane, od sonca ožarjene množice, počitek na zelenici ali v senci, ko si delijo srečo spoznanj. Če nagovorim sočloveka, ne potrebujem vedno določenega razloga ali namena.Ob izmenjavi misli in sporočil mi je lepo.Občuteno ugodje koristi duševnemu in telesnemu zdravju. Je še kaj lepšega?
Prisrčno je bilo srečanje z romarji Bratstva v naši mariborski stolnici ob Slomškovem grobu. Po daljšem času sem se spet srečal z mnogimi prijatelji, sestrami in brati, s katerimi smo svoj čas skupaj prehodili del poti. Vsakega sem se razveselil. Mnogo je bilo tistih, ki jih nisem pričakoval, in mnogo tistih, ki sem jih pričakoval, a jih ni bilo. Vsem pa je veljala hvaležna misel in moli- tev med bogoslužjem.
Ko sem pri oltarju videl p. Marijana Šefa, ki je z organiziranjem romanj v Lurd, Rim in Mariazell veliko pripomogel k spoznavanju in povezovanju bolnikov,sem se vprašal,ali bi se jaz kdaj sploh srečal z Bratstvom, če ne bi bilo tega preroškega moža. Se sploh dovolj močno zavedamo,kakšen ogenj nam je bil po njem poslan?

Jože Raduha

Srečanje na Lozicah

Kako lepo je izključiti vse- zamenjati okolje in s prijatelji oditi na vas v naravo npr. na Primorsko. Tam so besede o Bogu zgovor- nejše. Bog in Mati Marija sta ti bliže. Ole- andri na domačiji Križajevih se bohotijo in pravi cvetličnjak vabi k občudovanju. Za- veš se,da je za vsem tem Stvarnik,ki je po slovenski zemlji raztresel mnogo lepega.
V takem okolju in prijetni senci smo letos prisluhnili lazaristu Toniju Burji, župniku iz Šentjakoba ob Savi,ki nam je spregovoril o rožnem vencu. Z njim naj bi si prizadevali po Mariji priti k Jezusu in zreti njegovo ob- ličje. Za to so nam potrebni vera, pogum, red in vztrajnost. Ta molitev je vselej pri- našala mir in upanje.
Sedanji papež, ki je resnično mož molitve, nas spodbuja, da bi radi molili rožni venec, se vključevali vanj in poglobili odnos z Bo- gom. Tako bi laže spoznali Božjo voljo in načrt, ki ga ima Bog od vekov z nami. V petindvajsetem letu papeževanja je razgla sil leto rožnega venca, ki traja od oktobra 2002 do oktobra letos. Sv. oče je uvedel tudi novi,tako imenovani svetli del rožnega venca. Obsega Jezusovo javno delovanje, torej pet pomembnih dogodkov tistega Je- zusovega življenjskega obdobja, ki jih do- sedanji obseg rožnega venca še ni zajel.
Res, bilo je lepo, ko smo z dajanjem in sprejemanjem okusili stare vezi in napolnili baterije.

Kati Ribič

Narava bo lepša

Prvo avgustovsko nedeljo smo se ob deve- tih začeli zbirati pri Križajevih na Lozicah. Nekateri smo se poznali že od lani in naše vezi so se še poglobile. Upam si trditi, da nas je letos bilo več kot lansko leto.Poslu- šali in pogovarjali smo se o molitvi rožnega venca in posebej o novem - svetlem delu.
Potem smo bili povabljeni k mizi, k obedu, nato pa smo do maše peli,se pogovarjali,si izmenjali naslove in drug drugemu zaželeli čimveč zdravja ter upanja. Ob šestnajstih je bila v cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija na Lozicah sveta maša, daroval jo je g. Toni, ki je že dopoldne vodil srečanje. Za uvod v mašo sem prebrala tele misli:
"Če bomo resnično verjeli v Boga,Stvarnika nebes in zemlje, bo naše življenje postalo lepo in sproščeno. Narava okoli nas bo le- pša, rožice bodo znale govoriti, ptiček na vejici se bo začel pogovarjati s prelepim petjem. Ne bo nas več strah naših težav in bolezni, saj bomo začutili trdna tla pod seboj, ko bomo darovali ljubezen in mnogo prejemali nazaj. Ko drugim pošiljamo lepe misli, osvojimo svet,kot ga je osvojil zave- tnik Lozic, sv. Frančišek Ksaverij; naj tudi nam pomaga na naši življenjski poti."
Po maši nam je duhovnik zmolil Očenaš in Zdravo Marijo še v španščini. Prihaja nam- reč iz Argentine in govori tudi špansko. Pozno popoldan smo odšli domov vsi veseli in bogatejši za medsebojne izkušnje. Hvala Majdi in vsem Križajevim ter g. Toniju za tako lep dan!

Bernarda Otoničar

Velik plus

Iskren pozdrav prav vsem članom kamniš- ko domžalske skupine Bratstva ter gostom ki smo se devetega avgusta v sončnem sobotnem dopoldnevu zbrali v prijazni Zaplani na duhovnem in prijateljskem sre- čanju. S starimi znanci in prijatelji je ved- no lepo, posebno na svežem zraku lepega okolja.
Duhovni voditelj, g.Janez Kvaternik, župnik iz Jarš pri Domžalah, kjer se sicer ta sku- pina redno zbira, nas je v dopoldanskem času seznanil z globalizacijo ki je postala v današnjem času navzoča vsepovsod in se dotika tudi nas. Kako pomembno je povezo vanje in sodelovanje, iz katerega nastane celota, naj bo na gospodarskem ali tudi na verskem področju! Lepo nam je razložil,kaj ta pojav je in kaj nam prinaša. Omenil je televizijo, mobilne telefone in internet. Pri- naša nam marsikaj dobrega, pa tudi nega- tivnega, saj včasih preveč posega v našo zasebnost. Za preizkušene brate in sestre je ta pojav gotovo 'velik plus', saj z mobil- nim telefonom ali internetom vsak čas lahko vzpostavijo stik s svetom, posebej s tistimi, katere potrebujejo. Imeti prijatelja tudi danes pomeni imeti zaklad, čeprav se moraš za to tudi sam močno potruditi.
Pomagati moraš, kolikor je v tvoji moči, ne da bi za to zahteval kakšno povračilo, saj so dobra dela spravljena v večnosti. Za izboljšanje današnjega sveta se potrudimo najprej v svoji družini, med sosedi in v širši okolici s prijaznostjo, strpnostjo, lepo be- sedo in ne nazadnje z molitvijo.Saj vse,kar imamo, prihaja od Boga, ki ureja in vodi naše življenje. Če bomo vsaj delček tega uspeli, lahko vzkliknemo 'Bogu hvala!' za te dobrine.
Po okusnem kosilu,ki so nam ga pripeljali iz Ljubljane iz skrbnih in veščih sestrskih rok, smo pričeli še z družabnim in zabavnim delom. Izpod rok našega prijatelja Zlatka na harmoniki so prihajale melodije, mi pa smo prepevali naše lepe domače pesmi ter uživali v hladni senci šelestečih dreves za domom Bratstva.
Za sklep tega dne smo se zbrali v dnevni sobi doma k Najsvetejši daritvi, pri kateri smo se Bogu zahvalili za bogastvo dneva, se v molitvi in prošnji spomnili tudi vseh, ki bi morda radi prišli,pa niso mogli. G.župnik, ki je tudi domžalski dekan, je v čudovitem govoru poudarjal, kakšno veliko vrednost ima življenje in križ, ki naj ga radovoljno nosi vsak izmed nas. Potrudimo se priče- vati za vero v Boga povsod, koder so nam dane možnosti!
Iskrena zahvala velja vsem,ki so se potru- dili za to srečanje, za okrepčilo duha v sv. evharistiji in telesno sprostitev. Ostanimo povezani v molitvi, Bogu hvala za vse in še kdaj na veselo snidenje!

Cilka in Marija

Vipavska burja in njeni ljudje

Bog se nam razdaja v neverjetnih oblikah. In kdor še ni opazil v prijateljevih očeh tega skrivnostnega sijaja,ki mu ga podarja On, naj se naslednjič bolj pozorno zazre vanje. Ko smo se v nedeljo, 31. avgusta, zazrli v oči naše gostiteljice,gospe Terezije Šček, ni bilo treba dolgo iskati. Že njen obraz je preveval sij dobrote. Prijazno je že pred časom povabila tiste, ki smo lani septembra pomagali pri razstavi izdelkov bolnikov in invalidov na Teološki fakulteti, naj jo obiščemo na njenem domu in to smo za obletnico tudi storili.
Z doma gospe Terezije se razprostira veli- časten pogled na Nanos, z druge strani pa na vipavsko dolino. Hiša je kot nekakšen vratar,ki burji sporoča zgodbe iz doline. Ta jih nato ponese do vrha Nanosa. Tako jih je lahko deležen vsakdo. Lepe zgodbe pa ostanejo nekoristne,če jih ne delimo z dru- gimi. Gospa Terezija je omenila, naj članek za Prijatelja napišemo le v primeru, če bo komu koristil. Pomislila sem, da pripovedo- vanje naših doživetij koristi vsem, ki pris- luhnejo povedanim besedam in se veselijo z nami. Zato sem to zgodbo napisala in jo sedaj delim z vami.
Ker je bila nedelja, smo naše srečanje za- čeli pri maši v Vipavi. Že tam so nas poz- dravili prijatelji gospe Terezije. Skupaj smo doživeli sveto mašo v pričakovanju lepega dneva. Nismo pa vedeli,da nam bo primor- ska burja pripihala popoldne,ki se ga bomo spominjali še daleč v zimo.
Z gospo Terezijo sva se prvič srečali na lanskoletni razstavi. Dobro se spominjam njenih prigovarjanj, naj se jim pridružim pri kosilu in večerji. In čeprav je bila moja po- moč na razstavi skromna in sem nanjo pri- hajala že okrepčana od kosila v študents- kem naselju,kjer živim,so me njene besede

in prijazne oči venomer znova prepričale, da sem se pridružila pisani druščini za mizo Poskrbela je, da smo bili siti, hkrati pa so bile njene vesele besede kakor začimbe jedem. In tako je naneslo, da smo skupaj preživeli še en septembrski dan. Vendar leto kasneje na njenem domu ...
Ko smo odšli izpred cerkve in se odpravili v Gradišče pri Vipavi,so nas pozdravljale de- žne kaplje,ki so napovedovale slabo vreme Že nekaj kilometrov stran je na nas posi- jalo sonce.No,lahko bi rekla,kar dve sonci: tisto na nebu, ki nam ga pošilja Gospod, in tisto dobrohotno sončece, obdano z žarki, ki nas je gostilo: gospa Terezija in njeni prijatelji ter vnuki.
Stiski rok in objemi so prihajali v pozdrav z vseh strani. Pozdravil nas je tudi logotip Bratstva,obdan z lovorovim vencem,in na- pis: "Pozdravljeni, prijatelji!" nad vhodnimi vrati.
Verjemite mi, da bi v nedeljo popoldne zelo težko pisala tale članek. A zakaj? Ja, ker se pač nisem mogla upreti dobrotam, ki nam jih je na mizo nosila ga. Terezija. Ob koncu kosila, ki bi se lahko kosalo s tistimi v uglednih restavracijah, smo imeli želodce in misli tako polne,da smo čisto obmirovali. Ker pa je naš Zlatko vse to predvidel, saj je najbrž večkrat v takšnem položaju, si je oprtal svojo harmoniko in zadonele so pe- smi. Petje slovenskih pesmi se je spajalo z doživetji in panoramo tistega lepega kraja.
Gospa Terezija pa ne bi bila gospa Terezija če nam ne bi pripravila še dodatnega pre- senečenja-slastne torte,ki je bila okrašena s številko 30, kar je predstavljalo število let Krščanskega bratstva bolnikov in inva- lidov v Sloveniji. Ob njej se nam je pridružil tudi dekan, msgr.Franc Pivk,ki je dopoldne maševal in nas nagovoril v vipavski župnij- ski cerkvi. Skupaj smo se posladkali, na- smejali in zapeli, vse dokler ni vreme poka- zalo še en odtenek na svoji paleti, točo. Zatekli smo se v domačno kuhinjo in tam nadaljevali naše druženje. Ko se je začelo popoldne prevešati v večer,je nastopil čas odhoda. Poslovili smo se od prijaznih ljudi, ki nam jih je na našo pot pripeljal On, in tako znova dokazal, da deli svojo ljubezen preko prijateljev - za prijatelje. Verjamem, da je tisto nedeljo tudi to zgodbo burja ponesla med nanoške borovce. Sedaj tam čaka, da ji kdo prisluhne in tako spozna našo Terezijo Šček.
... Tako. Moje pripovedovanje je končano. Rada bi napisala še kaj v zahvalo vsem prijateljem, ki so nas gostili. Pa ne najdem besed. Lahko ponudim le te, že napisane, ki pa ne odtehtajo čudovitega doživetja. Dopisala bom le še: "Hvala!"

Vesna Grbec

Že petindvajset let prijateljstva na morju

Tudi letos smo se srečali na prijateljskem letovanju v Italiji. Med 1. in 10. avgustom smo preživljali nepozabne dneve v Bibionah kjer smo skupaj z italijansko skupino bol- nikov ter njihovih spremljevalcev živeli v prijetni skupnosti,ki se vsakoletno obnavlja že petindvajset let. Letos smo res letovali v novem okolju, a ker smo drug drugemu "podajali roke", je bilo razpoloženje prav tako prijetno in domače.
Zbrali smo se torej bolniki ter njihovi spre- mljevalci iz vse Slovenije in bilo nas je kar triinpetdeset. Tudi letos sta nas na leto- vanje vodili Marijini sestri Edith in Helena, za duhovno vodstvo pa so poskrbeli du- hovniki Jože Štupnikar, Janez Drnovšek in Klemen Svetelj. Vsako jutro nas je iz za- spanosti predramil nasmejani fizioterapevt Toni,ki je poskrbel za našo dnevno telesno pripravljenost.Sledil je zajtrk in nato dopol dansko plavanje. Po osvežitvi, 'tunkanju' in 'pokurjenih' kalorijah smo se z veseljem odpravili na kosilo in nato k zasluženemu počitku,saj nas je vročina dodobra utrudila Nato je sledilo še popoldansko plavanje, večerja, maša ter zabavni večer, ki smo ga pripravili skupaj z italijanskimi prijatelji. Obiskali so nas tudi prijatelji iz Carlina, ki nam vsako leto velikodušno pomagajo, ter harmonikar Miha, ki smo ga že kar posvojili saj obrusi naše pete in vozičke ter pokaže Italijanom, kaj je prava zabava.
Za vse, ki smo okusili letovanje v Italiji, je to enkratna dogodivščina, ki je nikakor ne gre zamuditi. Prijateljstvo in navdušenje, ki nas povezujeta, lahko začuti vsakdo, ki se nam pridruži. To je deset dni, v katerih spet srečamo stare prijatelje ter spozna- mo nove, zato je slovo vedno težko. A obogatenim z notranjo energijo, ki smo si jo nabirali vsak dan pri sveti maši, molitvi in medsebojnih pogovorih, bo korak v nov dan lažji. Prav ob oltarju smo doživljali, kako smo ena družina, ne glede na to, kaj in kakšni smo.
Nepozabna jutranja telovadba s Tonijem, italijanska hrana, nenasitno plavanje v morju, 'praženje' na peščeni plaži, večerne zabave, smeh,veselje, svete maše, iskreni pogovori,letalski miting in prijazni italijanski prijatelji nam bodo zelo ostali v spominu; poleg vsega tega pa je za vsakogar zago- tovo ostalo še kaj, kar nam bo ob spominu na letošnje letovanje popestrilo in razsve- tlilo vsakdan ter na naše obraze priklicalo vedrino in nasmeh.

Sonja Hrastovec

Kamen z gore

Iz življenja odraščajočih, a lahko preberejo tudi že odrasli.

(16)

"Daj, da vidim,kje imaš vdrta prsa," so ne- kateri sošolci in sošolke radovedno po uri spraševali in hoteli kar otipati fanta, ki za- radi opazke 'direktorčka' ni hotel peti. Ta seveda ni bil za to, da bi ga drugi takole otipavali, in se jim je izmaknil. Bilo mu je nerodno.
"Jaz imam tudi vdrta prsa," se je pošalila Sandra, zajela sapo in si pritisnila pulover tako,da se je dalo čim bolj slutiti njene kar lepo razvite dekliške prsi.
"Ne, ti imaš izbočene prsi, ne pa vdrte," so se zasmejali sošolci in začeli prav nespo- dobno opazovati sošolke. Nekatere so bile že prava dekleta, nekatere pa po zunanjih znakih še vedno podobne deklicam iz nižjih razredov ali pa so sramežljivo skrivale prve znake dekliškosti ter se držale nekam sklju čeno. Pač dozorevanje ... Padle so tudi pripombe,kateri filmski igralki ali manekenki bo katera od sošolk podobna po svojem izgledu;katera bo na primer Pamela Ander- son. Ravno prikupili se s tem svojim nesra- mnim opazovanjem in pripombami svojim sošolkam niso.
"Saj nismo krave na semnju,da bi nas tako ogledovali in ocenjevali," se je prva uprla Katjuša, ki je sicer kar rada videla, če jo fantje občudujejo. "Sebe poglejte, ali ste sploh kakšni dedci?" jim je vrnila. Zapičila se je v enega od sošolcev: "Glej, kakšne boke imaš, široke kot kakšna ženska, širše od ramen. Pa brade sploh še nič nimaš in Adamovega jabolka tudi ne.Ali si sploh mo- ški?" Vsi so se zasmejali, ona pa je nada- ljevala. "Moški mora imeti široka ramena in ozke boke, pa tudi moški glas. Ti pa cviliš kot naša mačka doma," ga je še naprej zbadala. Čeprav so bili dobro razpoloženi, pa tudi razmišljali so podobno, le da tega niso upali reči,so nekateri sošolci in sošol- ke,med njimi tudi Menči,čutili,da je Katjuša rekla preveč. Sošolec, ki si ga je privošči- la, je medtem nekoliko osramočen odšel iz razreda.
Nekateri so ga branili: "Kaj pa more, če je tak... Ali naj se da operirati?"
Zopet je vse presenetila Franja: "Ali veste da včasih sploh ni jasno,kakšnega spola je dojenček, ker ima lahko obojne spolne or- gane? Anomalija.. Zdravniki se odločijo,kaj bo in ga operirajo takoj po rojstvu. Brala sem članek o tem."
"Jaz tudi,jaz tudi..." so se oglasili še drugi. "Ženske imamo tudi možgane drugačne, leva polovica je bolj razvita kot desna," se je oglasila še ena od sošolk, druga pa jo je zavrnila: "Ne, desno imamo bolj razvito, tisto za čustva."
"Saj je vseeno, v glavnem smo drugačne od moških in boljše.Moški so navadni troti"
"Kaj pa bi ženske brez moških," so takoj ugovarjali fantje.
Sandra se je spomnila šale, ki ji je bila po- sebej všeč: "Ali veste,zakaj je Bog najprej ustvaril Adama,to se pravi moškega,in šele potem Evo - žensko?"
"Ker je A pred E" je 'bleknil' eden od fantov drugi pa je dodal: "Ker je tudi Bog moški."
"Kje pa," se je smejala Sandra, "kje pa... Najprej je Bog ustvaril moškega in šele po- tem žensko zato, ker vsak umetnik najprej napravi skico in šele potem resnično ume- tnino, ha,ha,ha... Pa še skica je ženskega spola, umetnina pa sploh, ha, ha, ha..."
Vsi so se smejali šali, pa tudi temu, kako jo je povedala. Medtem se je v razred vrnil sošolec,ki ga je Katjuša prej grdo osramo- tila. Čeprav so čutili, da to ni bilo prav, so ga s pogledi ocenjevali in primerjali širino njegovih ramen in bokov. Tudi on je čutil te poglede in ni mu bilo vseeno. Odmaknil se je v ozadje.
Razred pa je že našel novo zabavo. "Ti imaš pa preveliko glavo," so se spravili na sošolca, ki je resnično imel nekoliko večjo glavo, kot bi jo človek pričakoval na takš- nem telesu.
"Ti imaš pa prekratke noge," ta ni ostal dol žan tistemu,ki je to izrekel. "Tak si kot naš pes doma, ki ima dolg trup in čisto kratke noge."
Opazke so začele deževati vsevprek: "Ti imaš pa prekratke prste. Glej, jaz imam še enkrat daljše!"
"Ti imaš pa čelo kot neandertalec..."
"Ti pa nos kot jastreb..."
"Ti imaš pa vrat kot žirafa..."
"Ti si pa kot žaba;samo trebuh te je,vratu pa sploh nimaš..."
"Ti si pa v pasu preščipnjena kot mravlja.."
"Ti si pa kot dinozaver, čisto majhno glavo imaš..."
"Ti si pa kot merjasec, takšne čekane imaš brade pa skoraj nič..."
"Tebi pa brada štrli naprej kot cerkniški čarovnici..."
"Ti pa hodiš kot goska..."
"Ti pa skačeš in imaš noge tanke kot so- sedova koza..."
"Ti imaš pa debele kot slon..."
"Ti imaš pa noge na O, čisto ukrivljene..."
"Ti pa na iks..."
"Ti pa škiliš na iks na kvadrat..."
Niso mogli prenehati z bolj ali manj domisel nimi, hkrati pa tudi žaljivimi primerjavami. Kar tekmovali so, kateri telesni organ bi še primerjali. Ker so se vsi lotili vseh, jih je to zabavalo, čutilo pa se je, da so te podobe v njih in da jih tokrat samo mečejo iz sebe Vsaj Menči, ki v tem ni sodelovala, se je tako zdelo. Bila je previdno v klopi in upala da se ne bodo lotili še nje. Pa se je uštela, odmora še ni bilo konec.
"Menči, kateri živali si pa ti podobna?" se je vanjo zagledala Sandra.
"Mravljici vendar" se je posmehnila Katjuša in jo prav zoprno vpričo vseh sošolcev in sošolk vprašala: "Ali sedaj že imaš menstru acijo?" Zadela jo je v živo, da je Menči kar spreminjala barve. Stare rane so se odprle čeprav je bila zadnje tedne prepričana, da se je Katjuša spremenila in da se da tudi z njo biti v kar dobrih odnosih. Ni vedela, kaj bi rekla. Namesto nje se je oglasila Blanka in ostro dejala Katjuši: "Še enkrat jo vpra- šaj,če upaš? Misliš,da ti je vse dovoljeno?"
Ta je takoj sprevidela, da gre zares in da po dogodkih zadnjih dni Blanka ne pozna šale. Zato se je opravičila: "Saj vidiš,da se samo šalimo."
"Ja, vi se šalite, nekateri pa nastradamo," je oponesla Blanka in hotela oditi iz razreda
"Pa kaj ima to zveze s teboj? Saj se ti je razredničarka opravičila in še ravnatelj. Ne bomo zdaj zaradi tega vsi do konca leta stalno resni. Se pač malo 'zafrkavamo'."
Blanka in Menči sta potem skupaj odšli iz razreda. Samo nepremišljena zbadljivka je bila dovolj,da je staro prijateljstvo zaživelo
Oglasila se je Franja: "Komu sem pa jaz podobna?"
"Nilski kobili," se je takoj oglasil eden od sošolcev. "Debela in počasna si,pa kar na- prej nekaj prežvekuješ."
Franjo je ta 'duhovitost' ujezila. Vendar je še kar mirno in na videz malomarno odvr- nila: "Hvala za kompliment, rasist, žival!" Potem je le povzdignila glas: "To niti rasi- zem ni več,to je džungla! Obnašate se kot opice, vse pomendrate kot sloni in pikate kot kače. Džungla!"
Zaleglo je in nehali so s tistim naštevanjem oziroma živalskimi primerjavami. Začeli so se pogovarjati o lepotnih operacijah, pa tudi o operacijah za spremembo spola.Niso bili enotnega mnenja. Je to prav, ni prav?
"Če ti operirajo karkoli drugega, od možga- nov do prstov na nogi, zakaj pa ti ne bi še tistega ...," je zinila Sandra. Zopet so se začeli smejati. Nadaljevala je:"Če zdravniki v tistih primerih,ko ni jasno,kakšnega spola je dojenček, takoj naredijo operacijo,zakaj je ne bi smeli tudi kdaj kasneje?"
"Ne, to je drugače," so ugovarjali drugi. "Kar si, pač si ..."
"Če ti pomagajo, je že prav. Če te pa po- habijo, da potem ne moreš imeti otrok, ni prav," je bilo spet tretje mnenje.
Fant, ki si ga je prej privoščila Katjuša, je medtem prišel k sebi,se približal in vprašal: "Kakšnih dimenzij pa mora biti 'punca',da je normalna? Takšnih kot miss sveta?" Spravil jih je v zadrego.
Namesto odgovora deklet sta v razred sto pila sošolca,ki sta bila med odmorom zunaj Živahno sta se pomenkovala o nogometu in eden od njiju je na glas dejal: "4-3-3." Mislil je seveda na sistem igre.
Katjuša se je na glas zasmejala: "Ne, 3-2-3 je prava kombinacija." Nekateri so se smejali skupaj z njo, drugi pa niso vedeli, za kaj gre.

V. S. (se nadaljuje)

Med belimi rjuhami

Čas- za mnoge izmed nas čarobna beseda Tako ali drugače sestavlja naš vsakdan. Lahko je zakladnica trenutkov, življenja, zdravja ... Trudimo se, da je izpolnjen z vsem bogastvom,ki ga premoremo. Gospod nam je podelil obilo talentov, mi pa jih mo- ramo živeti in deliti drug z drugim.
Vsak dan se srečujemo s svojo močjo in nemočjo. Ko smo nemočni, nam je na pot poslan človek,poln življenjskega optimizma in pozitivne naravnanosti, da skupno pre- magujemo tegobe dneva. Velikokrat mi je že bilo dano tako reševati težave,ki so me doletele.
Veliko let nazaj se mi je čas zdravja ustavil Kot mlado dekle sem preživela hudo prome tno nesrečo. Jutro, polno zdravja in moči, se je prevesilo v nemoč in popolno odvis- nost od drugih. Življenjske funkcije so se upočasnile,nekatere pa so celo odpoveda- le svojo poslušnost. Vse se je zgodilo tako hitro, da dogodkom nisem mogla slediti. Mladostna razigranost in vnema, nepozna- vanje poškodbe in posledic so mi pomagali živeti.Danes,ko se oziram nazaj,pa zatrdno

vem, da brez Božje pomoči in očetove lju- bezni ne bi zmogla. Na pomoč prijateljev sem, žal, morala pozabiti, ker so me zapu- stili. Bilo jih je strah. V času, ko sem se v petem nadstropju Kliničnega centra borila za življenje, se mi je nadstropje nižje pri- družila mama, ki je svoj boj mnogo prezgo- daj dobojevala.
Življenje med belimi rjuhami je teklo dalje. Deležno je bilo vzponov in padcev. Veliko- krat se spomnim požrtvovalnih sester, ki so me vsak dan znova spodbujale, hkrati pa begale z meni nerazumljivimi vprašanji: "Ste poročeni? Imate otroke? Imate pok- lic...?" Zaključile so z mislijo:"Ubogi starši!" V meni pa je kljuvalo: "ZAKAJ?" Danes vem zakaj,takrat pa,hvala Bogu, nisem. Spomi- njam se tudi stavka mladega zdravnika, ki mi je s pogovori krajšal noči brez spanja: "Če z rokami ne bo nič, tudi z nogami ne bo!" Kako težko so mi te besede legle na ranjeno dušo. Moje negibno telo in zdrav razum tega nista zmogla doumeti, kaj šele sprejeti.
Operacija vratne hrbtenice je uspela.Viso- ka vročina, ki me je spremljala skoraj dva meseca, je padla, grda gnojna rana na glavi se je pozdravila, vijake iz glave mi je zdravnik stežka odstranil, ramenska sklepa sta oživela.Vse te težke preizkušnje so me utrdile, nihče pa mi ni povedal, kaj bo z nogami.
Z lažnim upanjem v srcu so me odpustili iz Kliničnega centra. Svojo trnovo pot sem nadaljevala v Soči ( Inštitut za rehabilita- cijo invalidov).

Ljubica

Moja dva meseca po bolnišnicah

Že precej časa je preteklo, odkar sem v enainsedemdesetem letu starosti resno zbolela. Prav na veliki četrtek sem zaradi črevesne krvavitve nujno pristala na Gas- troenterološki kliniki v Japljevi ulici v Ljub- ljani. To me ni preveč presenetilo, ker sem se že nekaj časa slabo počutila. Preiskave so pokazale, da imam raka. Potem, ko sem preživela na tej kliniki velikonočne in nato še prvomajske praznike, sem bila prestav- ljena na abdominalno kirurgijo v Klinični center, kjer sem ostala spet tri tedne. Operacijo sem srečno prestala in tudi moj karcinom še ni povzročil metastaz. Toda v noči pred dnevom, ko naj bi odšla domov, sem izkašljala kri. Rentgen je pokazal, da je nastopila pljučna embolija. Spet sem se selila, to pot na Gerontološko kliniko v Tr- novo, kjer sem preživela še tri tedne, po- novno obsojena na ležanje in infuzijo.
Pred temi dogodki sem bila v bolnišnici le en teden v otroških letih, zato sem se te- daj znašla v okolju,ki mi je bilo čisto novo. Opazovanje obnašanja bolnic in delovanje zdravnikov in sester me je tako zaposlo- valo, da nisem preveč mislila na svoj polo- žaj. Čas sem si krajšala tudi z branjem.
Ko sem pred odhodom v bolnišnico v nag- lici zlagala v torbo najnujnejše stvari, sem vzela tudi knjižico Kristjan moli. Kako prav mi je prišla,saj sem našla v njej misli in mo litve za veliki teden! Na veliki ponedeljek je stopil v sobo, kjer nas je bilo pet bolnic, bolniški duhovnik, sedaj že pokojni gospod Jakob Turšič.Prijazno je pozdravil in vprašal če bi katera želela prejeti obhajilo. Neka- tere smo bile za to. Pri velikonočni spovedi smo že bile pred prihodom v bolnišnico. Ko je bilo opravilo končano, se je duhovnik opravičil tistim, ki jim je bilo to morda od- več, in jim ponudil podobice, ki so jih rade sprejele. Gospod Turšič je prihajal tudi na kirurški oddelek, kjer sem pred operacijo prejela zakrament maziljenja. V Trnovem duhovne oskrbe takrat ni bilo.
In zdaj zdravniki. Različno prijazni, kakor smo pač ljudje različni. Za kirurga, ki me je operiral, bi komaj našla dovolj pohvalnih besed. Strokovno odličen in človeško topel Kljub zaupanju me je pred operacijo nav- dajal strah. Ne zaradi operacijo same, am- pak zaradi mogočih posledic anestezije.Ker sem vse, kar so govorili, vlekla na ušesa, sem že v Japljevi slišala razlago študentom medicine, da anestezija pri starejšem člo- veku lahko povzroči izgubo spomina in zme denost. Ko sem se po operaciji prebudila, sem takoj začela preverjati svojo pamet tako, da sem si klicala v spomin nekatere telefonske številke.
Naj se še enkrat povrnem k zdravnikom! V Trnovem mi je bila všeč zdravnica, ki je skrbno spraševala bolnice, kdo je ob nji- hovi odsotnosti pri njih doma in v kakšnem položaju bodo po odpustu iz bolnišnice.
Sestre in strežnice so bile z nekaj izjemami prijazne in uslužne. V lepem spominu imam sestro na kirurgiji, ki je skrbela zame po operaciji. Doma je imela dobrega moža in štiri majhne otroke, v službi pa je ravnala,

kakor da sem edini človek na svetu, ki jo v tistem trenutku zanima. Seveda je na pri- jazno vprašanje rada povedala tudi kaj o svoji družini. Sestre so vedno rade ustre- gle mojim radovednim vprašanjem, čemu služi to ali ono zdravilo, ki mi ga prinesejo. Zanimalo me je tudi,kaj je v steklenicah za infuzijo. Posebej me je vznemirjala rumena tekočina, za katero se je izkazalo, da so vitamini.
V Trnovem se mi je vtisnila v spomin glav- na sestra, ker se ni obotavljala opraviti tudi kakšno nižje delo, ki sicer ni spadalo v njen "rang". Izjavljala je, da laže živi brez krone, ker ji ta ne more pasti z glave. Tam sem lahko potešila tudi svoj občutek lako- te, pravo požrešnost. Res sem imela tedaj komaj petinštirideset kilogramov. Ko je bilo sklenjeno, da me iz Kliničnega centra pre- mestijo v Trnovo in reševalcev dolgo ni bilo, me je začelo skrbeti, pa ne, kaj bo prinesla pljučna embolija, ampak kaj bo, če ostanem brez kosila. Tu ga ne dobim več, tam bodo pa že vse pojedli. No, vse se je srečno izteklo,kosilo me je počakalo in sem ga dobila takoj, ko sem v Trnovem legla v posteljo. Sploh je strežnica, ki je delila hrano, zelo skrbela zame. Ko sem šla tešč na neki pregled, mi je prihranila zajtrk, "da ne bom še bolj oslabela." In pri kosilu mi je položila na krožnik najlepši kos perutnine.
Zanimiv in pester svet so bile bolnice. Ob prihodu na posamezne oddelke se je vedno našla katera, ki me je rade volje seznanila s tamkajšnjim redom in navadami. Z mno- gimi se je dalo kar prijetno kramljati. Veči- noma so rade govorile o svojem življenju, ki ni bilo vedno rožnato. Najbolj nas je pri- tegnil pogovor o rožah, ki jih katera goji. Bila je pomlad in tudi obiskovalci so nam prinesli kakšen šopek. Pomlad se je prikra- dla celo v sanje, ki sem jih imela kmalu po operaciji, najbrž po zaslugi kakšnega sre- dstva proti bolečinam. Znašla sem se na gričku, ki je bil ves posejan s pomladnim cvetjem:z zvončki,s trobenticami,z resjem vijolicami, jetrnikom; posejan je bil tako na gosto,da sem v strahu,da pohodim cvetje, stopala sila previdno. Nekatere od bolnic so bile tudi čudaške. Spominjam se gospe, ki so ji urgentno operirali kilo. Komaj se je zavedela, je zlezla s postelje in po tleh is- kala copate. Bolnišnične hrane se ni dota- knila,pač pa je v postelji še ponoči šumela z vrečkami in hrustala dobrote, ki so ji jih prinesli od doma.
Še in še bi lahko pripovedovala,na primer o nočnem smrčanju bolnic ali o brezobzirnih obiskovalcih. Poleg ljubečih in čutečih so namreč prihajali tudi takšni, morda pred- vsem iz radovednosti.Pa so neprijetni spo- mini nekako utonili v ozadje. Iz tistega,kar je bilo kljub bolezni lepo, bi povzela tole: odnos zdravstvenega osebja in sotrpinov do bolnika je do neke mere odvisen tudi od njega. Ne prevelika zahtevnost, nevsiljiva odprtost, zahvala, prijazna beseda vedno najdejo svoje lepo mesto.

Breda Cigoj Leben

Ob slovesu

Pošiljam majhen spomin ob slovesu in po- grebu svojega sina Rajkota. Čeprav je bilo zaradi hude bolezni zadnje leto zelo težko, ga kar pogrešam. Potem molim zanj in do- bim tolažbo. Zatrdno vem, da mi je Bog vedno ob strani. Hvala Bogu za vero, ki mi daje moč. Hvala za povabilo na farni dan na Zaplani, a ne morem, ker me tako bolijo oči. Hodim od zdravnika do zdravnika. Naj- teže je, ker zaradi krvavitev v očeh težko pišem in tudi brati ne morem, čeprav imam nova očala.Lepe pozdrave vsem poznanim.
Draga mama, hvala za poslane slike! Hvala tudi za dovoljenje za objavo tega pisma. Rajko je bil večkrat na kakšni sliki v Prija- telju,saj je tako rad prihajal na srečanja in vse druge prireditve,najbolj pa na razstavo izdelkov bolnikov in invalidov na Teološki fakulteti. Sedaj ostajajo le slike... A ven- dar, vera nam govori, da se življenje samó spremeni, ne pa uniči. Vi ste tako lepo v dneh žalosti izpovedali svojo vero. Ker je bilo pismo napisano ob tolikih težavah z vidom,je vaše pričevanje vere še bolj dra- goceno in gotovo bo marsikateremu bralcu ali bralki Prijatelja v močno oporo.Bog vam daj moči tudi za sprejemanje svojih lastnih zdravstvenih težav! V molitvi ostajamo povezani.

Nešteto lepih starih pesmi

S solznimi očmi se poslavljam od svoje pri- jateljice Albine, ki je pred kratkim odšla v večni dom, od koder ni vrnitve. V dobrem letu sem izgubila kar tri svoje prijateljice: Jožico, Slavko in Albino. Slednji dve sta bili dolgoletni pevki v našem cerkvenem zboru Skupaj smo prepeli nešteto lepih starih pesmi. Večkrat so prišle na vrsto tudi na- grobnice. Zdaj pa je naš cerkveni pevski zbor prenovljen. Prenovljene so tudi pesmi ki pa starim ljudem niso tako blizu. Ker več krat spremljam mašo doma po radiu, mi je zelo všeč,če zapojejo kakšno staro pesem da tudi jaz lahko pridružim svoj glas.
"Takole umirajo drevesa ... Tudi mi bomo nekoč odšli ... Vsi bomo prišli na vrsto." Jesenski čas ali pa kakšna bolezen na dre- vju ter umirajoča drevesa nam posebej govorijo o odhajanju. Nekam otožno je to. Čeprav ste zapisali o kraju, od koder ni vr- nitve,sem prepričan,posebej glede na vaše petje v cerkvenem zboru, da verujete v ponovno snidenje z vsemi bližnjimi in prija- telji. Lepo pa je,da ste nam pisali in morda bo vaša želja po starih pesmih prišla tudi do kakšnega organista, tistim, ki pojejo pri radijskih mašah, pa bo v spodbudo, ker bodo vedeli, da skupaj z njimi ob radijskem sprejemniku poje še kdo, ne samo posluša. Hvala vam!

Pri zahvalni maši

Iskreno se zahvaljujem, da ste naju z Emico s kombijem Bratstva prišli iskat za zahvalno mašo v mariborski stolnici. Tako sem skupaj z drugimi, mnogimi poznanimi, lahko bila tudi na grobu blaženega Slomška Maša mi je globoko segla v dušo.Po njej se počutim tako prijetno in polna optimizma. Pred stolnico sem se po maši prvič srečala z Marjetko Smrekar. Veliko njenih člankov in pesmi sem že prebrala, veliko sem že slišala o njej, a se osebno še nisva srečali. Z mnogimi udeleženci romanja sem lahko poklepetala in imela občutek, da so nas iz Maribora bili veseli. Hvala in Bog z vami!
Med prvimi mislimi,ko smo se pripravljali na naše romanje, je bila ta, da moramo omo- gočiti obisk zahvalne maše s škofom Kram- bergerjem tistim, ki ste v Bratstvu in živite v mariborskih domovih upokojencev. Hvala Bogu je to uspelo in smo bili lahko skupaj pri tej pomembni in lepi maši. Pri Slomšku se lahko učimo vsega, kar nam je nujno potrebno za življenje: vere, delavnosti, iz- najdljivosti, vztrajnosti, ljubezni do mate- rinega jezika, sprejemanja Božje volje tudi v bolezni in telesni nemoči. Upajmo,da bo- mo še kaj doživeli skupaj.

Dobil sem vabilo ...

...na romanje ob tridesetletnici neumorne- ga dela v tej tako koristni ustanovi Krščan skega bratstva bolnikov in invalidov. Bilo je veliko dobrih del in veliko potrpežljivosti, veliko lepih darov in nasvetov preizkuše- nim. Rad bi šel na to romanje, ampak, ko pri svojih enaindevetdesetih letih pomislim na ves dan vožnje z avtobusom, si moram priznati, da mi tega moje telesne moči več ne dopuščajo. Ko boste ob praznovanju obletnice pred Marijinim oltarjem, se ji tudi v mojem imenu zahvalite za vse dobrote,ki smo jih v življenju deležni. Naj vas še na- prej podpira pri vseh dobrih delih! Prisrčno vse romarje pozdravlja
Dragi oče Jože, hvala za te vaše vrstice, izraz pozornosti, hvaležnosti in priporočila za molitev pri Mariji. Na romanju je bilo res lepo, posebej zaradi očitne naklonjenosti in gostoljubnosti župnikov cerkvá, ki smo jih obiskali. Tudi prevroče ni bilo, kar nas je vse skrbelo. Svoje pa k lepoti romanja pripomorejo tudi pripravljeni program, moli- tev, petje in družabnost v avtobusu. S seboj smo imeli tudi organista in na vseh treh krajih je z dovoljenjem župnikov sedel za orgle, spodaj v cerkvi pa smo prepevali pesmi. V duhu ste bili z nami tudi vi in še mnogi drugi, ki so tudi prejeli vabilo na romanje, pa ravno tako kot vi niso mogli iti na pot. Hvala pa za vaše vrstice, ki bodo spodbuda za nadaljnje življenje Bratstva.

Malgaški zgled

Ko sem bral življenjepis ustanovitelja Brat- stva, o.Françoisa, sem naletel na podatek da se je njegovo gibanje,ki ga večina bral- cev Prijatelja pozna, zelo dobro "prijelo" na Madagaskarju. V italijanski reviji Camiliani, majska številka 2002, je zanimivo poročilo, kako to gibanje, v katerem so vključeni bolniki in invalidi,ki si med seboj pomagajo, deluje na tem otoku. Zelo sem bil začuden nad bogastvom tega mesečnika očetov kamilijancev, ki pravijo o sebi, da so služa- bniki bolnikov. Z njimi je dolga leta sodelo- val naš laični misijonar dr. Janez Janež na Tajvanu. Večkrat je dal vedeti, da so mu s svojim globokim duhovnim življenjem po- magali, da je z njimi toliko časa, do same smrti, vztrajal.
Uredništvo je vključilo daljši zapis laiške misijonarke, ki se je podpisala le z začetni- cami. Menim, da bo marsikaj zanimivega in koristnega povedala tudi bralcem Prijatelja

Skupnost upanja

Z Madagaskarjem sva se srečala v novem- bru l.1978. Pri odhodu na ta veliki otok ni- sem vedela, kaj me čaka. Ravno zato, ker je bil zame popoln neznanec,me je privlačil Nekaj svojih počitnic sem hotela preživeti v družbi prostovoljcev iz Reggio (Reggio Calabria je na jugu Italije, op. prevajalca). V skupini je bilo več mladih ljudi,ki so skle- nili, da bodo čas vojaške službe preživeli tako, da bodo pomagali z znanjem in zlasti z dobro voljo, ki jim je ni manjkalo. Z njimi je šel na pot tudi neki duhovnik.
Kakšno je bilo njihovo delo? Najprej so ho- teli pomagati bolnikom in invalidom, da bi, kolikor bi se dalo, vzeli svoje življenje "v roke" in si sami med seboj pomagali. Pose- bno pozornost so posvetili tudi invalidnim otrokom,ki so ostali brez staršev. Pokazati so jim hoteli, da jih ima nekdo rad. In ta nekdo so bili mladi ljudje, ki so prišli od da- leč. Na kratko povedano: hoteli so jim po- magati, da bi si sami čim uspešneje poma- gali in se prepričali, da so na svetu ljudje, ki jim želijo dobro in kar je v njihovi moči, zanje tudi storijo.
Takoj ob prihodu sem začutila, da se bom med tamkajšnjimi ljudmi dobro počutila. Kljub tolikim težavam, ki bi Evropejca mor- da popolnoma strle,je iz njih žarelo veselje ki si ga nisem znala razložiti. Ta njihova nalezljiva sreča me je vsako leto znova zvabila, da sem se vračala. Pomagala sem, kolikor sem le mogla. Poglavitna ovira je bilo moje neznanje malgaščine. Pri tistih, ki so govorili francoščino, sem si pomagala s tem jezikom. Učenje jezika ni bilo lahko in je zahtevalo svoj čas. Preden sem se ga naučila, sem vse storila, da bi te ljudi čim bolje spoznala: gledala sem, kako se med seboj nagovarjajo, kakšno je njihovo rav- nanje, ko se znajdejo pred popolnim po- manjkanjem hrane, smrtjo, težko krivico...
Z nekaj dekleti smo se zelo zbližale: tako kot jaz so tudi one hotele čim več poma- gati trpečim. Frančiška je bila prva, ki se mi je "približala". Stara je bila 27 let in nje- na ohromelost se je stopnjevala. Velik del dneva je morala ostati v postelji, a tudi takrat ni mirovala. S pismi je hotela biti blizu številnim prizadetim, najprej tistim, ki so živeli osamljeni. Na njenem domu so se zbirali člani Bratstva. Čeprav telesno tako šibka, je bila izredno močna duša. Iz svoje bolniške postelje je pomagala zdravstveno manj prizadetim in zdravim,ki so se jim pri- družili,da so vedno bolj širili mrežo tistih, ki so potrebovali pomoči, a so jo mnogi med njimi tudi sami posredovali naprej. Njene besede, da križ vedno ostane križ, a je lažji, če ga nosita dva, so mi ostale zelo v spominu. Bolnik pomaga bolnemu nositi križ in oba se dobro počutita,da moreta iti na- prej,čeprav včasih pride do padcev. Fran- čiška je umrla že l. 1986.
Hugolina je stara petintrideset let. Vnetje hrbtnega mozga v otroštvu ji je povzročilo delno ohromelost. S težavo se giblje, a je vedno na delu: največ je pomagala in še pomaga tistim, ki so v zaporu. Njihov polo- žaj glede hrane in zdravstvene oskrbe je tak, da bi nekdo, ki tega ne vidi, ne mogel verjeti. Hodila je k tistim,ki niso imeli niko- gar, da bi jim pomagala s hrano in zdravili. Odkrila je tudi take, ki so bili iz premožnih družin, a so jih na nek način "zavrgle". Hu- golina je vedela, da so bili včasih obsojeni zato,ker jim družina ni znala pokazati pra- ve poti. Njena pokojnina je tako skromna, da komaj živi, a se vendar znajde in ob- sojenim nese košček mila, malo sladkorja, riža. Obsojenci so njena družina, na katero misli dan za dnem. Kako osrečuje te uboge ljudi,ki menijo,da niso čisto sami na svetu! Blizu jim je na pol hroma žena,ki je njihova dobra mati.
Spoznali sva se tudi z Viktorijo. Z neko dru go gospo zbirata otroke, ki so ostali brez staršev.Njihovo stanovanje je ulica,njihova hrana tisto, kar naberačijo ali si vzamejo. Saj ne smem reči: si ukradejo! Kaj delata? Iščeta hrano in obleko ter prostor, kjer so otroci vsaj nekaj ur skupaj, v družbi dveh žena, ki jih imata radi.
Karlina je bila učiteljica v večjem mestu. Njeno delo ni bilo pretežko in zaslužek kar primeren.Službi in mestu se je odpovedala, šla med prebivalce gozdov, ki so dostikrat popolnoma zapuščeni. Vsaj nekaterim bo pomagala, da se bo njihovo življenje spre- menilo,ko se bodo naučili branja in pisanja. Tistim, ki bodo ostali, kjer so živeli oni in njihovi predniki,bo pomagala,ko bodo bolni, ko se bodo sprli, ko bo prišlo do nesreč. Do njenega prihoda "gozdni prebivalci" niso dovolili nobenemu Evropejcu, da bi se jim približal. Nezaupljivost do tujcev je bila popolna. Karlino so kmalu sprejeli kot svojo mater, ki ne dela razlike,in pomaga, kolikor ji je največ mogoče.
Taki in podobni zgledi so me prepričali, da moram tudi sama nadaljevati s poslanst- vom,ki mi ga je Bog zaupal, ljudje pa so ga sprejemali. Trdno sem bila prepričana, da bo delo za bolne in uboge moje življenje popolnoma spremenilo. Oni bodo dajali ve- liko več meni, kot bom mogla dati jaz njim. Veselje in prava sreča, ki sem ju občutila, sta mi dajali nove zamisli in moči, da bom tudi neuspehe in preizkušnje,ki me čakajo, mirno sprejemala. Zavedala sem se, da na tem svetu ni nič popolnega.
Leta so se vrstila in vsako leto sem se vračala. Čas vrnitve na otok sem komaj pričakovala. Koliko ljudi sem srečala tako v Italiji kot na Madagaskarju, ki so mi hoteli pomagati! Med njimi ni manjkalo revežev, trpečih, ki so želeli pomagati tistim, ki še bolj trpijo. Mene so izbrali, da bi pomagala tistim, ki bodo pomagali še drugim.
V Firencah sva se spoznali s Patricijo; ta se je odločila, da bo vsaj pet let posvetila Malgašem. Zvedela je za vladno ustanovo, ki bi ji materialno pomagala. Najprej se je morala naučiti malgaškega jezika. Sveto- vala sem ji, naj gre v šolo k Frančiški, o kateri sem že govorila. Učila se je jezika in spoznavala kraje ter ljudi, ki bi se jim rada posvetila.
Ker sva s Patricijo ugotovili, da imava po- dobne načrte, sva začeli s skupnim delom pomagati bolnikom in invalidom, da bi si, kolikor je največ mogoče, ustvarili okoliš- čine, v katerih bo njihovo življenje lažje in uspešnejše, ker se bodo družili s sebi ena- kimi.
Najina prva ugotovitev je bila,da se mora- mo s pomoči potrebnimi čim pogosteje in redno sestajati. Najprej bodo oni nama pomagali in dali možnost, da bova na pravi način pomagali njim. Čutili sva, kako srečni so, ko so videli,da dve ženi ne iščeta svo- jih koristi, ampak njihovo srečo. Zaupali so nama in v tem zaupanju sprejeli, kar je bilo najpomembnejše. Zmožni so, da si bodo pomagali med seboj in medve bova pri tem sodelovali.
Ker se je na Madagaskarju materialno sta- nje vedno bolj slabšalo, smo skupno iskali načine in sredstva, seveda tudi iz Evrope, da bi vsi imeli vsaj tisto, kar je najbolj nuj- no za življenje. Oni, ki so se poznali med seboj in so nama zaupali in vedeli, da jim tudi zaupava, so nama povedali, kje so potrebe največje. Zelo so bili srečni, da so trpeči pomagali še večjim revežem.
Ko se je Patricija po petih letih za stalno poslovila od Madagaskarja in sva se vra- čali na otok le med počitnicami, sva videli, da se je 'Skupnost upanja', kot so svoje društvo imenovali Malgaši, ne le ohranila, ampak še bolj razcvetela. Ubogi za uboge, bolni za bolne in tiste, ki izgubljajo pogum, da bi se prebijali skozi življenje, je postalo njihovo geslo. Kot medve so tudi naši mal- gaški prijatelji čedalje bolj prihajali do pre- pričanja: človek je srečen, če pomaga, da je sočlovek manj nesrečen. Medve sva še vnaprej prinašali nekaj goriva za ogenj, ki so ga znali le oni vzdrževati. Ti so bili zmožni,da je ogenj ogreval in razsvetljeval tudi take, ki niso potrebovali materialne pomoči, pač pa hrano za svoje duše. V spomin mi prihajajo obrazi posameznic, ki jih ne bom nikoli pozabila. Marija Luiza je zapustila svoje domače, kjer ji ni ničesar manjkalo, in šla med prebivalce gozda. Uči jih šivanja,petja, varovanja pred boleznimi, katekizma... "Med nas je prišla 'mati', ki skrbi za vse!"
Terezija je poklicna bolničarka. Ves prosti čas posveti tistim, ki se jih tudi zdravnik in bolničarji bojijo: bolnikom z nalezljivimi bo- leznimi. Mnogi niti ne vedo za njeno ime. Za vse je "nany-mati".
Barbara se posveča kmečkim fantom. Prišli so v mesto z upanjem na lažje življenje. Resnica je, da zanje ni ne stanovanja ne hrane. Brez dela ne bodo mogli živeti. Bar- bara,ki sama nima nobene zemlje,jo najame da bodo fantje skupaj delali in si zaslužili za kruh.
Ivanka je prosta le ob nedeljah. S kolesom se pelje k ljudem, ki so negibni, starim po- skrbi, kar je najbolj potrebno, da preživijo. Ob vsakem obisku se dogovorijo, kaj bodo potrebovali prihodnji teden. Po značaju je bila zelo boječa, a stalen stik z ljudmi ji je pomagal, da je prišla do prepričanja, kako marsikaj zmore.
Elizabeta je stara osemnajst let.Sama mo- ra skrbeti za štiri majhne brate. Poučuje v podeželski šoli, kjer ji starši učencev kot plačilo dajo nekaj riža.Ta bo njej in bratom pomagal, da bodo preživeli...
Koliko je podobnih dobrotnic, ki so v mate- rialnem pogledu tako revne, da si tisti, ki se je rodil na drugem koncu sveta, res ne more predstavljati; pomagajo jim in se te- ga ne naveličajo. Res sem srečna, da jim smem ponuditi nekaj svoje ljubezni,ki jo sto krat in stokrat pomnožijo ter dokazujejo, da je naše upanje v Kristusa utemeljeno.

uvod in prevod Stanko Boljka C.M.

Beatifikacija Matere Terezije

Sad molitve je vera,
sad vere je ljubezen,
sad ljubezni je služenje
in sad služenja je mir.

Na misijonsko nedeljo, 19.oktobra 2003, le šest let po njeni smrti (5.9.1997), bo sv. oče Janez Pavel II. v Rimu za blaženo raz- glasil Mater Terezijo, čudovit zgled vere in dobrote našega časa.Rodila se je 26.8.1910 v Skopju. Po narodnosti je bila Albanka z imenom Agnes Gonxha Bojaxhiu. Znano je, da je eden od njenih vzornikov tedaj bil tudi slovenski svetniški kandidat Janez Gnidovec, škof v Makedoniji in na Kosovem ki jo je tudi blagoslovil ob odhodu k loret- skim sestram leta 1928.
Najprej je šla na Irsko, potem pa takoj naprej v Indijo, ki je postala njena nova domovina. Prejela je redovno ime Terezija (po Tereziji Deteta Jezusa), pod katerim jo pozna ves svet.Do leta 1948 je kot sestra poučevala dekleta, pri tem pa jo je čedalje bolj vznemirjala beda zapuščenih po indijs- skih mestih.Tisto leto je napravila bolničar ski tečaj,nato pa, oblečena v sari, oblačilo indijskih žena, stopila na ulice. Kmalu si je pridobila pomočnice in že l. 1950 je papež Pij XII. potrdil novi red - Misijonarke ljube- zni. Družba je odprla številna zatočišča za najbolj zapuščene. Leta 1963 je nastala tudi moška veja njene ustanove -Misijona- rji ljubezni. Leta 1965 se je začelo širjenje reda izven Indije v Južni Ameriki, Evropi, Afriki,Aziji. Leta 1979 je Mati Terezija pre- jela tudi najvišje mednarodno priznanje - Nobelovo nagrado za mir,že prej in kasneje pa številna druga priznanja. Tega leta so Misijonarke ljubezni odprle hišo tudi na Hrvaškem. Leta 1980 je obiskala Ljubljano, leta 1987 pa je nastala prva hiša njenih misijonark v Sloveniji (na Ježici v Ljubljani) Dve leti prej, 1985, je bila v New Yorku (ZDA) odprta prva hiša za bolnike z AIDS- om.
Od leta 1983, ko je Mati Terezija prvikrat doživela srčni napad, je njeno zdravje za- čelo pešati, vendar je še vedno neutrudno delala in potovala ter opogumljala svoje sestre in ves svet. Bila je pojem dobrote. O svojem delu za uboge in svoji ustanovi je med drugim dejala: "Tu smo za Jezusa. Vse, kar storimo, storimo zanj. V prvi vrsti smo redovnice. Nismo socialne delavke, ne učiteljice, medicinske sestre ali zdravnice. Služimo Jezusu v ubogih. Naše življenje nima drugega razloga ali motivacije. Tega mnogi ne razumejo."
Umrla je v starosti sedeminosemdeset let. Njen grob je v Kalkuti, mestu,kjer je živela in umrla in kjer je tudi sedež njenih Misijo- nark ljubezni. Že za življenja so jo mnogi imeli za svetnico,o tem je bil prepričan tudi sv. oče, to pa je pokazal tudi postopek za beatifikacijo in čudež na njeno priprošnjo. Zato lahko rečemo,da bo letošnja misijon- ska nedelja z beatifikacijo Matere Terezije praznik ne samo za Misijonarke ljubezni, ampak praznik vseh, ki delajo dobro.

V. B.

Nagradna križanka:

Trpeči prerok, ki je doživel največjo trage- dijo starozaveznih Izraelcev, je po Božjem navdihu spoznal,da je prišel čas,ko nobeno junaštvo več ne zaleže.Treba se bo poko- riti in za nekaj časa sprejeti tujo nadoblast Voditelji ga niso poslušali in so mu očitali, da ljudstvu jemlje moralo. Če boste rešili križanko, boste na obarvanih modrih, zele- nih in rdečih poljih (v tem zaporedju, črke berite od zgoraj navzdol), dobili glavno geslo križanke - dogodek,ki je usodno za- znamoval življenje preroka in vsega izrael- skega naroda. Geslo prepišite na dopisnico (ali karton velikosti dopisnice) in ga do 1. novembra 2003 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana.

Nagrade 5/2003:
1. majhne jaslice v enem kosu (izdelek Toneta Planinška)
2. kaseta božičnih pesmi
3. platnen prtiček s prazničnim motivom
4. knjiga 'Življenje za druge'
5. kvačkan prtiček
6. knjižica Branka Meršeta 'Božični ciklus'
7. komplet (izdelek Toneta Planinška): obesek za ključe, ogledalce in odpirač.

Rešitev nagradne križanke št. 4/2003:
OSEBNA ODGOVORNOST

Nagrajenci 4/2003:
1. večji lesen rožni venec: Vinko Koren, Magozd 4, 5222 Kobarid
2. knjiga 'Čudež ljubezni':Zvezdana Zadnik Center slepih, 4220 Škofja Loka
3. kalkulator: Katja Medved, Sv. Vid 78, 2365 Vuhred
4. knjiga 'Most na drugi breg': Zalka Strah, Selo 26, 8233 Mirna
5. kvačkan prtiček:Marko Bevcer,Mala vas 1, 1113 Ljubljana
6. platnen prtiček z vezenjem:Marija Pečjak Hrib pri Hinjah 11, 8362 Hinje
7. komplet - obesek za ključe, ogledalce in odpirač: Majda Vovnik, Ročevnica 58,4290 Tržič.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!

Čému se smejemo

Vprašanje podeželskemu župniku: "Kje pa ste vi bili letos na počitnicah?"
"Kje? Na Malti in v Švici!"
"Malo na morju in malo v gorah, kajne?"
"Ja,ja, malto smo mešali in 'švicali' smo, ko smo obnavljali našo podružnico..."

Jesenska
Vse gobe so užitne. Nekatere sicer samo enkrat ...

Svetnik z gosko je gotovo med najbolj po- znanimi svetniki. Po njem se imenuje kar nekaj krajev v Sloveniji. Gre seveda za sv. škofa Martina (11. november). Povejte:

1. Zakaj ima gosko?
a) V njegovi rojstni deželi (Panonija) so to najbolj pogoste živali
b) V svoji veliki dobroti je revnemu beraču podaril edino gos, ki jo je imel
c) Goska ga je z gaganjem izdala, ko se je skril v gosjak, da bi ga ne našli in postavili za škofa.

2. Koliko krajev v Sloveniji se imenuje po njem?
a) 6             b) 9             c) 12

3. Gosko ima za svoj simbol tudi neka svetnica. Katera?
a) sv. Regina
b) sv. Adelgunda
c) sv. Brigita

Pravilni odgovor PP 4/2003: C B C

Legenda o sv.Ožbaltu je z vrha letošnjega tekmovanja potegnila še dve tekmovalki, štirje pa še vedno neomajno odgovarjajo vse pravilno ter pobirajo dvojne točke. Ne vem,kateri svetnik bi jim prišel do živega... Tudi nekaj drugih sprememb je, zato je vrstni red po 4. krogu takle:
1.-4. mesto (24 točk): Boris Rejc,Domžale Frančiška Pavovec, Ljubljana - Črnuče; Katja Miklič, Radomlje; Marija Pečjak, Hinje
5.-6. mesto (20 točk): Zvezdana Zadnik, Škofja Loka;Milena Manfreda,Most na Soči
7.-11. mesto (19 točk):Tina Rot in Ljubica Zakovšek, Ljubljana; Zdenka Partl, Ribnica Danijela Stenšak,Gornji Grad;Tilka Tomažin Sevnica
12. mesto (16 točk): Zalka Strah, Mirna
13. mesto (15 točk):Ana Pirečnik,Šmartno ob Paki
za 14 točk: 14.-16. mesto
za 12 točk: 17. mesto
za 8 točk : 18. mesto
za 7 točk : 19.- 20. mesto
za 6 točk : 21.-28. mesto
za 4 točke: 29. mesto
za 3 točke: 30. mesto
za 2 točki : 31.-35. mesto
za 1 točko: 36. mesto.

Odgovore pošljite do 1. novembra 2003 na naslov: PRIJATELJ, za PP, Tabor 12, 1000 Ljubljana

• sad Bratstva (slika nekaterih članov)

• sad ustvarjanja (deklica barva okraske)

• sad narave (zrele breskve na veji)

• sad ljubezni (otrok v košarici)

Tone Planinšek

(Himna Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, avtorica besedila Marjetka Smrekar)