DRAGI PRIJATELJI!

Da smo začasno na svetu je dejstvo,o katerem nam bosta ponovno spregovorila praznik vseh svetih in dan spomina na verne rajne. Bodimo z vzorniki v sve tosti in drugimi našimi rajnimi povezani v molitvi, saj je to močna vez,ki vzaje- mno pomaga.
A mnogo drugega je še začasnega v ži- vljenju in večkrat pride dokaj hitro, za mnoge kar nepričakovano. Tako je bilo začasno tudi moje urejanje revije Prija- telj in duhovno vodstvo v gibanju Krš- čanskega bratstva bolnikov in invalidov Le dve leti je trajalo. Kratko, ampak bogato. Zelo sem hvaležen za to. Novo delo, ki me čaka, bo med izseljenci v Torontu v daljni Kanadi, v župniji Brez- madežna s čudodelno svetinjo.
"Zakaj tako hitro?" se mnogi sprašujejo. Prepustimo odgovor Božji previdnosti. Hvala Bogu, da so potrebne zamenjave zaupane predstojnikom. Če bi vladala le volja posameznikov, bi še slabše zapol- nili potrebna mesta po duhovniškem služenju.
Mesec oktober je v Sloveniji mesec mo litve rožnega venca. Lepše in bolje ne bi zmogli odkrivati božjih zakladov. Tudi tukaj so primerne besede pokojnega papeža Janeza Pavla II.:"Korajža velja!"
V tem mesecu pa nas spodbuja tudi misijonska nedelja. Naj ne bo le praznik ampak potrditev tistega, kar naj bi ži- veli: misijonsko poslanstvo. Lahko pritr- dimo misli, da bo v tem stoletju Cerkev misijonska ali pa je ne bo.
In še ena nedelja nas mora zelo nago- voriti - zahvalna nedelja. Pri vsem, kar se nam dogaja, je potrebno narediti revizijo in zaključek 'plus'. Če ob vsem, kar doživljamo in prestajamo, ne nare- dimo revizije in 'plus' zaključka, smo na izgubi. Pravijo,da je bolje tistim,ki imajo sproti urejeno 'ekonomijo, finance'.
Tako naj bo tudi z duhovnim stanjem in obračunom. Naj bo 'plus', naj bo hvala! Tako želim tudi sam storiti ob predaji uredništva in drugega dela. Za vse do- bro, iskrena hvala! Mir in dobro želim!

Toni Burja CM

naslovnica: družina Mrak iz Ljubljane, foto Tone Planinšek

"Skušava živeti normalno družinsko živ- ljenje. Želiva živeti pravi odnos,nočeva pomilovanja."

ovitek zadaj: duhovnik, foto: Tone Planinšek

oktober

Molimo, da bi sinoda škofov pomagala dušnim pastirjem in teologom, katehis- tom in animatorjem,ki se trudijo v službi Božje besede, pogumno posredovati verske resnice v povezanosti z vso Cerkvijo. Molimo,da bi v tem mesecu,ki je posve- čen misijonom, Papeška misijonska dela in druge ustanove s svojimi pobudami dosegle,da bi vsaka krščanska skupnost začutila potrebo po sodelovanju v ve- soljnem poslanstvu Cerkve z molitvijo,s premagovanjem in konkretno pomočjo. Molimo,da bi se iz strahu,da bomo veljali za drugačne, ne bi bali živeti iz vere in vernost na zunaj tudi pokazati.

november

Molimo, da bi zgled ljubezni, ki nam ga dajejo svetniki, utrdil kristjane v preda- nosti Bogu in bližnjemu, da bi posnemali Kristusa,ki je prišel, da bi služil in ne da bi drugi služili njemu. Molimo,da bi krščanske skupnosti v Aziji zazrte v Kristusovo obličje, v popolni zvestobi evangeliju znale najti najust- reznejše poti za oznanjevanje Kristusa narodom tega prostranega kontinenta z bogastvom kultur in starodavnih oblik duhovnosti. Molimo, da bi ob smrti in pogrebih v pravem razmerju skrbeli za telesa in duše pokojnih.

"Pozdravljen/-a/-o", "dobrodošel/-a/-o" ni le pozdrav iz navade ali po splošno veljavnih pravilih, ampak je odprtost izkušnjam. Za izkušnje sva lahko odprta ali zaprta. Se pustiva prežeti ali ne. Če se pred izkušnjami zapreva in sva na- peta, bodo bolj polne konfliktov, težav in bolečin. "Pozdravljen/-a/-o" pomeni sposobnost odpiranja resničnosti. Kdaj postaneva starca? Ko se nisva več spo sobna odpreti življenju, ampak živiva vse kot rutino (navado), otrplost in ne- gibnost, tradicionalizem in utrujenost. Posloviva se od hermetično zaprtega obrambnega gradu!

"Pozdravljen/-a/-o!" je spo- sobnost sprejemanja do- godkov.Dogodke lahko sprej meva ali pa tudi ne. Zgodijo pa se in so dejstvo. Če se tem dogod- kom odpreva,sva se sposobna z resnič- nostjo pogovarjati.Ta pogovor se vedno začne s "Pozdravljen/-a/-o!" Stvarnost prepoznaš in jo pozdraviš.
"Pozdravljen/-a/-o" omogoča spremem- bo. Omogoča, da sva še naprej to, kar sva, le na drugačen način. Življenje je izmenjava z okolico in sprememba od znotraj. Notranja sprememba se kaže v tem,kako različno se odzivamo na vplive od zunaj.
Če se "Pozdravljen/-a/-o" poraja sponta- no ali pa je stvar odločitve in človeko- ve resnice, pomeni,da nisva progra- mirana. Res je, da je najino življenje prepleteno z različnimi neopaznimi pro- gramiranostmi,ki se začnejo že ob rojst vu, se v družini prepletajo in jim izobra- ževanje dodeli družbeni status. Kultura teži k temu,da naju programira.Vse vr- ste moči in oblasti si prizadevajo, da bi naju programirale.Najina temeljna nalo- ga pa je ta, da se razprogramirava. Če to hočeva, morava izreči "Pozdravljen/ -a/-o" temu,kar je novega. Novost ima lahko obličje stare modrosti. Potrebno je pozdraviti pričakovanje, začudenje in svobodo. Svobodna sva, da pozdraviva stvarnost, s katero hočeva in izbirava biti v stiku. Svoboda neprogramiranega pozdrava je sposobnost, da se zani- mava za to, kar nama pride na pot, pa najsi sva dogodek ali stvar ustvarila sama, ali pa so ju drugi.
"Pozdravljen/-a/-o" je novost v zgodo- vini. "Pozdravljen/-a/-o" je iz želje in spomina zavestno živeta sedanjost. "Pozdravljen/-a/-o" je odprtost in pre- senečenje za bogastvo odnosov, poslušanja,povezovanja in vzajem- nosti.Vse to bi šlo anonimno mimo naju če ne vzklikneva pozdrava. "Pozdravljen/ -a/-o" je ustvarjalnost sredi potekanja življenjskega procesa.Njegov potek za- hteva pozornost na odprto sedanjost. "Pozdravljen/-a/-o" nama pomaga,da se učiva izboljšati svojo človeško kakovost.
"Pozdravljen/-a/-o" je lepa in globoka beseda, ker izrazi priznanje, da ne mo- rem sam vsega nadzorovati. Mnogi že- lijo imeti vse pod nadzorom s pomočjo visoke tehnologije,komunikacijskih sred stev, manipulacije množic ali najbližjih ljudi iz svoje okolice. Ko pa izrečeva "dobrodošel", "pozdravljen/-a/-o",s tem priznavava, da "veliko stvari, ki se bodo v življenju zgodile, ne moreva nadzorovati", lahko pa nadzorujeva svoj odziv nanje. Lahko jim izrečeva dobrodošlico in jih sprejmeva ali pa ne. Od naju je odvisno, kako se soočava z resničnostjo. Nimava nadzora nad tem, kdo bo potrkal na najina vrata,lahko pa se odločiva, ali mu bova odprla ali ne, ali bova pogledala, kdo je prišel, ali ne, ali se mu bova nasmehnila ali ne. Ne morem vplivati na dejstvo,da me nekdo obišče. Kako pa se bom jaz na to od- zval, je pa zagotovo moja stvar.

Viktor Frankl je zapisal,da na globlji ra- vni življenjskega smisla ne more skoraj ničesar nadzorovati,lahko pa nadzoruje smisel smrti. Lahko v vseh okolišči- nah izreče dobrodošlico življenju in ga pozdravi, ne glede na to, kaj se zgodi. Besede, ki jih je zapisal Viktor sredi koncentracijskega taborišča Aus- chwitz, imajo veliko moč duha.
"Dobrodošel" je tudi povabilo k pogovo- ru s stvarnostjo, ki nas kliče po imenu (Iz 43). Stvarnost lahko zanikava in pobegneva v svoj lastni svet. Lahko pa se ji odpreva in ji izrečeva dobrodošlico "Pozdravljen/-a/-o" je povabilo, da stvarnosti prisluhneva. Zaradi tega omogoča začetek preobrazbe stvarno- sti same."Pozdravljen/- a/-o" je beseda ki odpira prihodnost, je prag prihod- nosti. Reči "Pozdravljen/ -a/-o" pomeni verjeti, da se nekdo lahko zgodi v mo- jem življenju. Pomeni, da sem živ in sposoben sprejemanja.
Ko se naučiva pozdravljati,veva,da sva v stiku z okoljem, ki je veliko širše od najinega popka. Omogoča nama vi- deti,da nisva otoka. Naj bova še tako posameznika, obkrožajo naju drugi lju- dje, ki zahtevajo odgovor in pozornost. Prva beseda, ki vzpostavi povezavo z drugim, je "Pozdravljen/-a/-o". Kadar sva jezna, velikokrat mnogim odrečeva pozdrav. Ko nočeva pozdraviti, s tem zanikava mnogo več od preprostega po zdrava. Zanikava svojo možnost spoz- navanja samega sebe in drugih, pa tudi možnost odpuščanja sebi in drugim. Zanikava možnost globljega dojemanja stvarnosti, ki se nama je morda ob pr- vem stiku zdela krivična in naju je ra- nila ali prizadela. "Pozdravljen/-a/-o" je povabilo k sobivanju, k sožitju, v pluralizem in globok odnos.
Ko izrečeva "Pozdravljen/-a/-o",prizna- vava, da je pred nama še veliko hoje, med katero bova doživljala zmedenost, srečevala druge in jih spraševala za pravo smer ali pa oni naju. V vseh teh trenutkih besedica "Pozdravljen/-a/-o" omogoča stik, spoznavanje, srečanje in morda življenje.Ko rečeva "Pozdravljen/ -a/-o", poveva, da se morava še veliko naučiti.Živiva namreč v svetu nezaupa- nja in negotovosti. Pozdravljanje ustvar- ja zaupanje in prebuja dobrohotnost; je kot vrata v miren in nenasilen odnos. S pozdravom izraziva odprtost temu,kar nama bo drugi povedal. Hkrati ga sprejmeva in mu pokaževa svoje ču tenje in hotenje.Nekateri nosijo besedi- co "Pozdravljen/-a/-o" vedno v svojem srcu.Izraža njihovo stalno držo razpolo- žljivosti in sprejemanja.Če besedo pos- premijo še z gesto odprtosti in posluša- nja,je most do drugega človeka prijazno odprt in prehoden. Včasih se ob poslu- šanju 'pozdrava' v srcu lahko prebudi tudi obrambna drža in se razburkajo strahovi. Če se ne pustiva premagati in zapreti v te strahove, je pozdrav po- nujena roka za človeški stik. Vir: Garcia-Monge,Jose Antonio(1997): Treinta palabras para la madurez.

Kateri svet je drugačen? Moj ali tvoj? Zagotovo je moj drugačen od tvojega. In svet družine Mrak je v marsičem precej drugačen od tistega 'običajnega'. Prav je tako. Prav v drugačnosti drug drugega bogatimo.Tokrat spet stopamo v svet družine: trije razigrani otroci, mama Ana in oče Andrej, ki jih najdemo na naslovu: Jakopičeva ulica 15, 1110 Ljubljana-prav vsi so nekaj posebnega. Prvi utrip je bil zelo živahen.Iz stanova nja v prvem nadstropju smo se spreho- dili v bližnji park,da smo se fotografirali (poslikali). Čutila sem poglede mimoido- čih,saj smo bili res precej pisana in ne- navadna druščina. Za našega fotografa Toneta je bil park pravi raj in napravil je na desetine fotografij. Vsi skupaj pa smo že v teh prvih trenutkih začutili, kako veliko družini Mrak pomeni to, da so skupaj in kako radi se imajo. Verja- mem, da bomo to lahko razbrali tudi iz pogovora z Ano in Andrejem. In mimo- grede: ko smo se mi na terasi pogova- rjali,so Urška, Miha in Peter tiho gledali risanko. Vmes pa so pokukali tudi na teraso.

Kot običajno, bomo tudi vaju prosili, da se nam najprej v nekaj besedah predstavita - od kod prihajata in kakšne so vajine družine?
Ana: Imam lepe spomine na otroštvo. Živela sem skupaj s staršema ter leto in pol starejšo sestro v Medvodah. Prva leta smo živeli v bloku, ko sem bila stara dvanajst let, pa smo se preselili v Zbilje v hišo. Imela sem brezskrbno otroštvo, veliko sem se igrala z žogo. Moji domači so se spraševali, zakaj se igram samo z žogo in ne s punčkami. Najraje sem nabijala žogo v steno zunaj pred blokom.
Andrej: Jaz prihajam iz Kra- nja.V družini imam še štiri le- ta starejšega brata in osem let mlajšo sestro. Ko sem bil star eno leto,smo se preselili v Kranj v blok. Imel sem lepo otroštvo, veliko smo hodili z družino na izlete.V osnovno šolo sem šel v Kamnik. Po končani osnovni šoli sem šel v Kranj na gimnazijo, potem pa še na fakulteto za organizacijske vede Kranj.
A kljub vsemu vajino otroštvo ni bilo čisto običajno.Oba vaju je zaznamo vala cerebralna paraliza. Bolezen vaju torej spremlja že od otroštva?
Ana: V zgodnjem otroštvu meni doma niso povedali, da sem kaj drugačna od drugih. Nikoli se nisem s tem ukvarjala. V šoli sem imela težave, a tudi drugi so jih imeli.Hodila sem k psihologinji in logo pedinji. Imela sem motnje z zbranostjo. Veliko sem se morala truditi, a bila sem pridna pri učenju. Največ težav sem imela pri matematiki.Dobri sošolci in so- šolke pa so mi pomagali. S cerebralno paralizo sem se srečala v drugem letni- ku srednje šole. Hodila sem na srednjo ekonomsko šolo in tam so me napotili k zdravnici,ki mi je dejala,da imam znake cerebralne paralize.Od malega sem imela tudi očala in sem škilila. Operacija pred kratkim mi je pomagala in izboljšala vid ter zmanjšala škiljenje.Sicer pa sem bila v otroštvu obravnavana kot zdrava. Diagnoza 'cerebralna paraliza' je zelo otežila moje življenje. Do srednje šole sem bila sproščena, čeprav sem imela težave,da sem navezala stike.Od takrat naprej sem samo razmišljala, kako me drugi vidijo,zaprla sem se vase,postala še bolj tiha ... Zdelo se mi je, da sem dobila še posebno 'etiketo'. Še sedaj ni čisto gotovo, ali imam cerebralno para- lizo ali ne. Otroška zdravnica Mihe in Petra je dejala, da sem imela motnjo v razvoju. Zagotovo pa me je izrečena diagnoza zelo zaznamovala in moje živ- ljenje obrnila na glavo.
Andrej: Jaz sem bil obravnavan od roj- stva naprej kot otrok s cerebralno pa- ralizo. Ob rojstvu sem bil kot mrtev in so me oživljali.Potem se je oče zelo zav zel zame, da sem napredoval in shodil. Tudi govorim težko in marsikdo me ne razume. Živel sem v domačem okolju in z vrstniki, dokler nisem šel v Kamnik. V Kamniku sem bil v osnovni šoli,vsak ko- nec tedna sem hodil domov.Tam je bilo kar dobro, imel sem prijatelje. Enkrat v šestem razredu sem se 'spoznal' z ra- čunalnikom in takrat sem že vedel, da bo to moja služba oz.zaposlitev. Vse se je odvijalo v to smer: gimnazija, fakul- teta, ...
Kolikor nam je znano, se morate in- validi precej bolj izkazati in potrudi- ti da dobite službo? Kakšna je bila vajina pot do zaposlitve?
Andrej: Dolgo časa sem bil brez službe oz. sem dobil nepravo službo, samo za kratek čas,... Leta 1998 sem prišel v Ljubljano, bil sem brez službe in brez stanovanja, brez vsega. Odločil sem se in nesel prošnjo za zaposlitev na Inšti- tut za rehabilitacijo. Šel sem osebno in dejali so mi,da lahko pridem,da me pre- izkusijo, kaj znam. Naslednji mesec sem hodil na Inštitut delat honorarno. Dali smo mi nalogo in sem jo izpolnil ... Ker sem bil pri zaupanih nalogah uspešen, so me vzeli v službo za eno leto. Ko je preteklo,so me vprašali,če hočem osta- ti in tam sem sedaj že deset let. Je bilo pa najprej potrebno dokazati, da kaj znam.
Ana: Moja pot je še precej bolj napor- na. Hodila sem po različnih razgovorih. Vsak se je 'vpičil' v moje oči ali v to, da nimam vozniškega dovoljenja.Leta 1991 sem šla pogledat v Sonček, če bi se morda tam zaposlila. Od septembra na- prej sem začela delati poskusno za eno leto, po enem letu pa so me redno za- poslili. Nekaj let sem delala za računal- nikom, potem sem delala nekaj časa v pekarni. Leta 1999 sem prvič zanosila in bila doma do leta 2004. Sedaj delam v ročni delavnici v Sončku.
Do sedaj sta nam povedala vsak ne kaj o sebi in svojem življenju.Kaj pa vajino skupno življenje? Kako sta se spoznala? Kje je bilo prvo križišče, kjer sta se vajini življenjski poti srečali?
Ana: Prek gorenjskega društva za ce- rebralno paralizo se poznava že več ko dvajset let. Skupaj z društvom smo ho- dili na izlete, smučali, plesali, ... Iskrica je preskočila, ko sem se pridružila gle- dališki skupini, kjer je bil tudi že Andrej. Ponavadi smo šli po vajah na pijačo ali večerjo skupaj z ekipo,kdor je imel čas. Enkrat se je zgodilo, da sva šla na ve- čerjo sama. Tam mi je Andrej povedal, kaj čuti ob meni, kako razmišlja in mi je dal nekaj časa,da se odločim in mu po- vem svoj odgovor. Čez kakšen mesec sem potem jaz Andreja poiskala in mu povedala, da sem se odločila zanj.
Andrej: Jaz sem Ano že več let opazo- val. Imela je enega fanta.Vedel pa sem da rada z mano pleše,da je rada z mano in ko sem zvedel, da je konec zgodbe z njenim fantom, sem se potrudil,da sem stopil v njeno življenje.
Zagotovo pa pot od prve odločitve za to,da postaneta par,pa do poroke ni bila preprosta? Kako so vajino odločitev sprejeli okolica in vajini družini?
Ana: Ja, pot ni bila preprosta. Tudi tu sva morala mnogo bolj dokazovati, da misliva resno.Od takrat,ko sva se odlo- čila,da nama bo uspelo,da se poročiva, nisva več dvomila o tem. Sicer imava veliko preizkušenj. Pri meni doma se ni- so strinjali,da bi se poročila z Andrejem Nasprotovanja so bila tako velika, da sem se odločila, da se preselim v bival- no skupnost Sonček v Ljubljano. Ko je Andrej dobil službo, so se počasi stvari začele umirjati. Od mojih staršev ni bilo razumevanja,zelo so nasprotovali najini vezi.Tudi na najino poroko mojih staršev ni bilo. K mojih staršem domov smo za- čeli hoditi potem,ko je bila najina Urška stara pol leta. S starši smo se srečali na pogrebu moje stare mame in tam je oče videl, kako pridno deklico imava. Od takrat naprej smo začeli odnose zopet graditi. Oče nama je pred svojo smrtjo povedal, da je spoznal, da nama bo uspelo. Drugače je bilo pri Andreju doma. Tam so mene zelo lepo sprejeli in so najino vez odobravali. Jaz sem Andrejevo mamo prvič srečala v cerkvi. Pri maši mi je ena žena podala roko. Ko

LETOS PRAZNUJEVA DESETO OBLETNICO

je kmalu zatem Andrej zbolel,sem šla na obisk in odprla mi je ta žena, Andrejeva mama,ki me je res toplo sprejela in ve- dno sem bila dobrodošla. Tu sva imela podporo in spodbudo s strani njegovih staršev.
Mimogrede, ker omenjaš srečanje v cerkvi: sta bila oba verna?
Ana: Jaz sem vero spoznala šele, ko sem bila v Gospodinjski šoli na Koroškem v Velikovcu. Dekleta smo tam bivala v internatu.Veliko smo se pogovarjale tudi s sestrami. Šele v tistem obdobju sem začutila, da Nekdo obstaja. Sicer sem bila kot otrok krščena,drugih zakramen- tov pa v otroštvu nisem prejela. Prvo sv. obhajilo sem prejela v Velikovcu v Šentrupertu, sv. birmo pa v Selah na Koroškem - oboje med dvoletnim šola- njem v Gospodinjski šoli. Takrat sem si tudi zelo želela, da bi srečala vernega fanta, pa da bi bila vključena v pevski zbor, ... Zdaj pojem v našem mešanem pevskem zboru v župniji Kodeljevo.
Andrej: Moja družina je bila verna. K maši smo hodili že kar pomnim. Hodili smo iz Zlatega polja v Kranj. K verouku pa sem hodil ob sobotah, ko sem prišel domov iz Kamnika. Ko smo na Zlatem polju dobili cerkev,sem šel vanjo večkrat tudi ob navadnih dneh. Hodil sem tudi na duhovne vaje, nekajkrat sem bil v Godoviču in v Logarski dolini. Zdaj sva skupaj v zakonski skupini Najina pot, ki jo vodi p. Vital Vider. Zelo rada greva skupaj tudi na duhovne vaje.
Pa nadaljujmo vajino skupno pot. Zagotovo se rada spominjata tiste- ga dne, ko sta si obljubila zvestobo za vse življenje?
Ana: Ko sva si že izbrala mesec poroke se nama ni izšlo in sva šla še na ene duhovne vaje. S sabo sva imela Sveto pismo in odprla se nama je stran v Visoki pesmi. Takrat sva začutila, da imava moč in pogum za to, da se poročiva in septembra leta 1998 sva se res. Letos praznujeva deseto obletnico.
Andrej: Vedela sva,da je to najina pot in zanjo sva naredila vse. Čeprav še ni bilo vse pripravljeno, sva bila srečna. Eno leto sva živela v Ljubljani v Sončku v bivalni skupnosti, kjer sva dobila malo večjo skupno sobo. Leta 2000 smo se preselili v svoje stanovanje z neprofit- no najemnino. Veliko je bilo potrebnega prizadevanja, da sva dobila na razpisu to stanovanje.

Omenila sta vajini knjižici. Vsaka nosi zelo zgovoren naslov, obema naslovoma pa je skupna beseda 'drugačen'. Kako vidva razumeta to 'drugačnost'?
Ana: Vsi želimo biti najprej 'normalni' in ne 'drugačni'.Tudi midva sva enaka dru gim, seveda pa se v nekaterih stvareh razlikujeva. Andrej veliko več časa po- trebuje, da kaj razloži, da ga ljudje ra- zumejo.Vložiti morava veliko več truda, a želiva biti enaka drugim.Ljudje so ve- seli,ko spregovoriva. Marsikdo si ne zna predstavljati najinega življenja, ko pa naju vidijo in ko spregovoriva, spoznajo najin in naš svet in si ga laže predstav- ljajo.
Andrej: Skušava živeti normalno družin sko življenje. Želiva živeti pravi odnos, nočeva pomilovanja.
Tu nekje se je končala risanka in na verandi so se nam pri pogovoru pri- družili tudi vsi trije otroci. Seveda nas je tudi pogovor zanesel k njim. Prav je,da povprašamo vsaj po nji- hovih imenih in starosti!
Ana: Najstarejša je Urška, ki je letos zaključila drugi razred osnovne šole in bo začela s tretjim. Miha je drugi otrok in bo oktobra star sedem let. Letos gre prvič v šolo. Peter pa je star pet let. Urška je zdrava in zelo pridna v šoli.Tu- di doma veliko pomaga in nam prinaša dosti veselja.Z Mihom in Petrom pa sem bila že veliko okrog zdravnikov. Miha je bil prelahek, oba pa imata nekaj težav pri govoru in sta malo okorna pri risanju ali delu z rokami. A vsi trije so res en velik dar.
Morda je prav,da povemo,da Andrej vozi tudi avto. Večina ljudi, ki prvič sreča Andreja in vidi njegovo nego- tovo hojo ter gibe rok in nog, se zagotovo začudi, ko vidi, da Andrej sede za volan. Kako je bilo s tem?
Andrej: Prva ideja in želja, da bom vo- zil avto, je od takrat,ko sva začela ho- diti skupaj. Če sta dve kolesi skupaj, je že avto (smeh). Uspešno sem opravil tečaj prve pomoči. Kmalu nato sem šel k svoji zdravnici, da bi dobil zdravniško spričevalo. Začelo se je zbiranje potre- bnih izvidov raznih specialistov.Vsi izvi- di so govorili v moj prid. A moja zdrav- nica je imela težko delo. Poznala me je že od rojstva in mi je res želela vse naj bolje. A takrat ni vedela,kaj naj naredi. Njen sosed je bil inštruktor in je bil pri- pravljen, da se z mano potrudi. Še da- nes se mnogo ljudi čudi, ko me vidi za volanom. A moj avto ni nič prilagojen in za volanom vozim vedno lepo, po pred- pisih.
Prehitro smo prišli do konca našega pogovora. Zdi se, da bi nam imela še marsikaj povedati. Morda zaklju- čita s kakšno mislijo in spodbudo za bralce Prijatelja.
Ana: Slediti je potrebno svojim ciljem. Najpomembnejša je vztrajnost.Če ti pr- vič ne uspe,naj te to ne potre. Potreb- no je vztrajati. Čas vse obrne tako, da pride nova moč in midva greva vztrajno naprej po poti do ciljev, ki sva si jih za- stavila. Včasih z veseljem, včasih z muko in naporom, a gre. Potrebno je vztrajati.
Andrej: Včasih se je potrebno bolj po- truditi, a na koncu se splača. In na tej poti nama pomagajo tudi najini prijate- lji. Ni jih ravno veliko, a tisti,ki si zaslu- žijo to ime, so res dobri prijatelji.
Bilo nam je res v veliko veselje sto- piti v vajin in vaš skupen 'drugačen' svet. Hvala vama za to, da sta z nami in našimi bralci delila košček tega sveta.
Ko smo odhajali od vas, sem sama na tihem prepevala neko znano pesem: "Moj svet, tvoj svet, dva različna pla- neta sta; moj svet, tvoj svet, velika je razdalja; moj svet,tvoj svet,malo imava skupnega; moj svet, tvoj svet, a isto sonce se nama smehlja...!" Naj tudi va- ma in vajini družini Sonce riše nasmehe na obraze.

Na obisku smo bili:

Polona Malovrh (zapis), Tone Planinšek (slike) in Toni Burja.
Nekatere slike so iz družinskega arhiva.

Imela je raka, pravzaprav je rak obvladoval njo.Razrasel se je po vsem telesu, v glavi, hrbtenici, kolkih in kolenih. Ker so bolečine postajale vse hujše in je močno bruhala, so jo reševalci odpeljali v bolnico.Po injekcijah in obližih so bolečine postale znosne. Ob prvem obisku v bolnici se mi je zdela zelo nemirna. S prsti se je drgnila po koži, se vedno znova odkrivala in pokrivala z rjuho. Pogledovala je na uro, kot da bi se ji nekam mudilo. Težko je izbi- rala besede za pogovor. Ko se ni mogla spomniti besede, ki bi jo rada povedala, je postala še bolj nemirna.Vsakih nekaj minut je povedala kakšen stavek.
Ko se je po več poskusih zmogla dovolj zbrati, je z velikim trudom rekla: "Bojim se, da bom umrla v bolnici. Domov bi rada,a mi ne dajo obleke." Bila je prestrašena, kožo je imela prosojno, dlani hladne. Ko je izgo- varjala besedo 'domov', so ji oči zažarele. Nato je nadaljevala: "Zdravnica mi je rekla da moji izvidi niso še tako slabi in da me bo poslala na kemoterapijo."
Začela je bruhati. Postala je še bolj bleda in še z večjim strahom me je pogledala ter rekla: "Ali to pomeni, da res ne bom nikoli dočakala vrnitve domov?"
Obljubila sem ji, da bom govorila z njeno sobno zdravnico in ji sporočila, da ne želiš umreti v bolnici. Dogovorili sva se tudi, da jo bom domov peljala s svojim avtom. Re- kla je: "Rada bi v avtu sedela, ker bi rada videla, kaj se zunaj dogaja." Najprej sva midve sklenili terapevtski dogovor, nato ga je sklenila še s sobno zdravnico. Po enem dnevu so prenehali s kemoterapijo, po ka- teri je zelo bruhala. Bolníca se je umirila, saj je vedela,da lahko sama odloča o tem, kdaj bo zapustila bolnico. Odločila se je,da bo v bolnici počakala še en dan na obisk svojega brata iz tujine. Na začetku obiska jo je brat prosil in prepričeval,naj dovoli,da nadaljujejo s kemoterapijo.Na koncu obis- ka se je strinjal, naj sama odloča o svojem zdravljenju. To je bila zanjo največja po- miritev. Rekla je: "Kar odleglo mi je,ko sem videla, da me je brat spustil iz rok. Dovolil mi je, da odidem, ker je videl, v kakšnem stanju sem. Videla sem,da ni več žalosten, ker ne želim več na kemoterapijo."
Naslednji dan me je sama poklicala po tele fonu, naj jo peljem domov. Peljala sem po- časi,zato da bi ji bilo manj slabo in ker sem vedela, da želi spremljati naravo ob poti. Skoraj ves čas sva molčali. Z velikim zani- manjem je opazovala koruzna polja ob cesti in rekla: "Ali znate ličkati koruzo? Kako lepo je bilo včasih pri nas doma, ko smo jo ličkali." Njen obraz je zažarel in dodala je: "Sedaj, ko se vračam domov, se počutim dobro." Na hišnem pragu sva se objeli in začutila sem, kako močno zdravilo je lahko dom.

Janja Ahčin

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je v Galeriji Dru- žina,Krekov trg 1 v Ljubljani od 6. do 14. septembra pripravilo na ogled že 18. razstavo izdelkov bolnikov in invali- dov.Geslo letošnje razstave je bilo: ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU.
Razstavo je odprl in blagoslovil ljubljanski pomožni škof dr.Anton Jamnik, ki je navzo- če tudi nagovoril. Gostja je bila evropska poslanka Ljudmila Novak.Rafko Jurjevčič je slikovito predstavil razstavljavce in njihove izdelke.Voditeljica Bratstva Ljubica Zakov- šek se je vsem navzočim ob koncu še za- hvalila. Svečano razpoloženje je popestrila vokalna skupina Gloria. Povezovalki prog- rama pa sta bili Vesna Grbec in Veronika Vizjak.
Ob razstavi konec tedna pa je potekal bo- gat spremljevalni program - okrogla miza in predavanja na geslo letošnje razstave: Zdrav duh v bolnem telesu. Udeleženci ok- rogle mize so bili: Ljubica Zakovšek, vodi- teljica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Dane Kastelic, predsednik Zveze paraplegikov Slovenije, Polona Kresal Bizaj, arhitektka in likovna ustvarjalka.Okroglo mi zo je pripravila in jo vodila Darinka Slanovec

Predavanja na temo Zdrav duh v bolnem telesu pa so imeli dr. Jože Ramovš, Nataša Ahčin, dr.Metka Klevišar in dr.Jože Štupni- kar.
Hrepenenje po življenju je za mnoge inva- lide in trajno bolne tako močno,da s svojo izredno voljo delajo razpoke tam, kjer je izhod navidezno nemogoč. Poleg izdelkov, narejenih z rokami, nogami ali usti, veliko- krat tudi v bolečinah in z veliko voljo do ustvarjanja, so bile na razstavi tudi knjige naših pesnikov in pisateljev.Veselje do živ- ljenja, tudi v bolezni, invalidnosti ali staro- sti, je dihalo iz razstave izdelkov v Galeriji Družina. To veselje je lahko velika življenj- ska opora tudi zdravim. Mnoge je razstava zelo prevzela in so odhajali z nje polni vti- sov, ki ostajajo v srcu. Nekateri pa so jih zapisali tudi v knjigo vtisov.Več kot besede pa bodo povedale fotografije.

Tone Planinšek

IZ POZDRAVA OB ODPRTJU RAZSTAVE

Pozdrav vsem navzočim še v mojem imenu, tudi Poloni Malovrh, sodelavki v Bratstvu, ki je bila moja desna roka pri pripravi raz- stave, večkrat pa tudi glava. Ko sem sam že pregoreval, je ona žarela in vztrajala.

Sem drugačen,ali ste drugačni drugi? Vča- sih mi kdo reče, da sem mu sonce, sonček ali le žarek. A kaj,to sonce včasih zakrijejo tudi temni oblaki. Kot vidite, sem vseeno enkraten, neponovljiv, srečen in lep.

Vznemirjajo me mnoge stvari, še posebno tiste, ki invalide in bolnike ponižujejo in o- malovažujejo,večkrat celo odrivajo na rob, v ozadje ali dno pa ne le družbene lestvice Prevečkrat telesne invalide povezujejo še z duševno motnjo.Odkar vem za rek 'Zdrav duh v zdravem telesu', me ta še posebno vznemirja. Je zdrav duh res lahko samo v zdravem telesu? To se razume,kot da brez zdravega telesa ni zdravega duha.Je zdra- vo telo res pogoj za zdravega duha? Le ka teri norec ali genij si je izmislil takšen rek? Misel, ki je mnogo daljša, se je utrnila rim-

skemu satiriku Juvenalu,menda,ko je gledal mlade rokoborce, kako se ravsajo med se- boj, pa si je zaželel,da bi bilo v njihovih gla vah tudi kaj pameti in je vzkliknil: "Upajmo, da je v zdravem telesu tudi zdrav duh."
Prvi del stavka so v sodobni zgodovini pre- prosto zamolčali, ker je bil drugi del upora- bnejši, še posebno je prišel prav Hitlerju, kot vemo.

Če telo oslabi,ga duh drži pokonci.Če osla- bi duh,kdo bo telo držal pokonci? Mnogi te lesno zdravi ne premorejo toliko zdravega duha kot invalidi.Koliko več volje in vztraj- nosti je v njih - to dokazujejo navzoči in- validi in vsi razstavljavci izdelkov.

Čeprav me dosti stvari vznemirja,pa je več tistih, ki me razveseljujejo. Bom povedal le dve.
Štirideseto leto teče, kar imamo revijo Pri- jatelj.Ideja o lističu,ki bi povezoval bolnike in invalide,je prišla od bolnice Mimice Pust, ki si je želela, da bi se med seboj bolj po- vezali.

Bolj stvarno povezanost med bolniki in in- validi pa je prineslo Krščansko bratstvo bol nikov in invalidov;to je v Sloveniji navzoče že 35 let. K nam je prišlo iz Lurda, kamor je tista leta organiziral romanja bolnikov in invalidov z vlakom jezuitski pater Marijan Šef.Tudi sicer se je Bratstvo začelo v Fran ciji. To je način življenja evangeljskega bratstva.

Sobotna okrogla miza in predavanja v ne- deljo ter naslednji konec tedna na temo Zdrav duh v bolnem telesu, naj obogatijo to razstavo in morda razblinijo kakšen pred sodek.

Naj končam z nekim upanjem. Upam, da je tudi v mojem telesu še kaj zdravega duha.

koordinator za pripravo razstave:
Tone Planinšek

Na duhovnih vajah na Zaplani

Radoveden sem bil,kako je na Zaplani,zato sem se udeležil duhovnega vikenda od 25. do 27.julija 2008. Tedaj je bilo vse zeleno. Prijazno pa je na Zaplani tudi zaradi prijet- nega miru in tišine. Kljub vzponu se je pri- jetno pripeljati iz drugih okolij,da se 'ohladiš in pomiriš'. Če sem bil kdaj v življenju zado voljen, se je to zgodilo tokrat, saj sem na duhovne vaje vedno rad zahajal,toda le na Primorsko, na Miren pri Gorici. Tudi tam je na visokem Mirenski Grad, kjer se je vedno zbrala prijetna družba,ki mi je dajala veliko idej za premišljevanje. Tako se je dogajalo tudi tokrat,saj sem v tem kratkem času us pel sestaviti šest pesmi,ki imajo tele naslo- ve: Prihod na Zaplano, Sprehod po parku, Pogovor o vstajenju, Predavanje o vstaje- nju, Predavanje o trpljenju, Triintrideset let skupnega življenja Jerka in Marije Kos. Zadnjo sem takoj prepisal na nov list iz beležke in jima jo lastnoročno izročil, pre- den sem šel spat. Vse pesmi pa sem doma pretipkal na računalnik v razdelek Literar- nega krožka, ki ima številko 3 in bodo v tej pesniški zbirki kdaj v prihodnosti izšle.
Poslušali smo dve zanimivi predavanji na temo vstajenja in trpljenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Temi sta bili povzeti po posebnem križevem potu,katerega umetni- ške podobe je na platno izdelala umetnica z iglo in nitjo. Prijetno me je presenetilo, saj je bil brez risne podlage mojstrsko na- rejen. Prava umetnost za sedanji čas. Po- dobe predstavljajo življenjsko pot našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je moral opra- viti še zadnje korake na tem svetu,preden je odšel k svojemu Očetu. Ko sem prišel domov, se tej temi nisem takoj posvetil, pač pa sem počakal nekaj dni, da sem pri- šel 'na tekoče' z vtisi iz Zaplane.
Ravno zdaj si ogledujem oba zapiska pre- davanj in postajam še bolj zamišljen.
Ko premišljujemo o vstajenju,premišljujemo o dogodku, ki se je dejansko zgodil. V naši skupini smo se zelo globoko dotaknili tega vprašanja in vsakdo je izrekel kakšno mi- sel. Na dan so prišle vsakovrstne izkušnje posameznikov, ki so preživeli mnogo tež- kega,tako na duhovni, kot na fizični ravni. Vsakdo se je prebijal skozi življenje in ga doživljal po svoje, da je preživel in vero kljub vsemu ohranil. Iz ženskega okolja je bilo slišati veliko iz časa, ko je bilo versko ozračje družbeno nezaželeno in se je bilo treba v takem okolju pretvarjati,da nisi ve- ren. Vem,da tako početje ni bilo lahko, ne glede na poklic, ki si ga v družbi opravljal.
Druga tema je bila Jezus v Getsemaniju. Ljudje sedanjega časa se radi izogibamo vprašanjem trpljenja in smrti, kajti najraje bi bili večno mladi. K temu nas spodbujajo sodobne reklame. Kakšna nestvarnost in tudi življenjska laž je to,saj se vse na tem svetu spreminja, ima svoj vzpon in padec, a na zemlji tudi zaključi svojo življenjsko pot. Izogibati se trpljenju in smrti je brez pomena. Slednja nas bo 'našla',pa naj smo pripravljeni ali ne.
Ker sem mnenja, da se o tem dá veliko pisati in debatirati, bom raje zaključil. To- vrstni pogovori so bili koristni za vse nas, da smo se zamislili nad vsakdanjim življe- njem in delovanjem,pa tudi to,da pametno in smotrno preživimo svojo življenjsko do- bo, ki nam je še odmerjena.
Lep pozdrav vsem!

Branko Merše
foto: Toni Burja

Vipavski Križ

Z bolniki in invalidi smo se zbrali v Vipavskem križu,kjer so nas gostili bratje kapucini. Na začetku srečanja nas je pozdravila Ljubica Zakovšek in ob prijetnem druženju smo se predstavili drug drugemu. Medtem so pos- tregli s sokovi in pecivom. Počaščeni smo bili, ker nas je pozdravila tudi gospa Jožica Ličen, namestnica ravnatelja škofijske Ka- ritas Koper.
Sledila je sveta maša,ki jo je v samostan- ski cerkvi daroval gospod Aleš Rupnik, žu- pnik v Šempasu.Hvaležni smo mu za spod- bude in dar sv.evharistije.Po njej je sledila okrepitev pri skupnem kosilu.Zatem pa smo zaigrali tombolo in se še malo družili ob dobrotah članov Karitas. Prejeli smo lepe nagrade in se potem počasi poslovili ter odpravili domov.
Dan je zelo hitro minil, ker smo imeli lepo sončno vreme in se prijetno družili. Po lepem doživetem srečanju smo se srečni, veseli in zadovoljni vrnili na svoje domove.

Klemen Krpan

Srečanje z Abrahamom

Sončno nedeljsko jutro je kar samo vabilo na izlet.Nekaj članov Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov se nas je odpravilo v Žiri. Tam je naša članica Nada Stanonik praznovala srečanje z Abrahamom.V krogu svojih najdražjih, znancev in prijateljev mu je z veseljem nazdravila s kozarčkom ruj- nega vinca.

Draga Nada,

hvaležni smo ti za vsak smehljaj, lepo besedo in dobro delo. Ostani svetla lučka v našem gibanju.

Žarek sreče

Vsaj enega prijatelja
moraš imeti,
če hočeš na svetu
srečno živeti.

Če pa so ti prijatelji vsi ljudje,
tedaj se v srcu tvojem
žarek sreče odpre.

Tudi Jezus naš prijatelj je,
on nas vedno išče,
k nam pridruži se.
V njegovem srcu vse žari,
zame, zate, za vse ljudi.

Cerkvena gibanja

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je priznano cerkveno gibanje, ki želi biti živo tudi v Cerkvi na Slovenskem. Tudi zanj je lahko v spodbudo poročilo škofa dr. Jurija Bizjaka, ki se je udeležil seminarja o cerk- venih gibanjih in ga delno v nadaljevanju objavljamo.
Seminar je potekal v duhovnem središču 'Mondo Migliore' v Rocca di Papa od 15. do 17.junija 2008. Pripravil ga je Papeški svét za laike in mu za naslov dal besede, ki jih je sveti oče leta 2006 ob sklepu obiska ad limina izrekel nemškim škofom: "Prosim vas da stopate gibanjem naproti z veliko ljube- znijo."
Na seminarju je bilo okrog 150 udeležen- cev: več kot 100 škofov iz več kot 50. držav z vseh petih kontinentov, ustanovi- telji cerkvenih gibanj in novih skupnosti ter odgovorni zanje, teologi in izvedenci. Na seminarju so se vrstila predavanja, delov- ne skupine, pričevanja in razprave. Zadnji dan je udeležence seminarja sprejel in na- govoril sveti oče.
Kard. Rylko je seminar sklenil z besedami: "Bog je v teh dneh hodil med nami.Zdaj se začenja pravo delo!"

Jurij Bizjak,
koprski pomožni škof

Tukaj sem

Tridesetletno poznanstvo nas veže z dia- konom Robertom Revelant iz Italije.
Z njim smo se srečevali zlasti v Lignanu ter po raznih krajih Italije, pa tudi pri nas, ko je prihajal na obiske.
Kot je sam zapisal,ga je Gospod leto za le- tom spremljal in podpiral ter mu tudi preko življenja v različnih skupnostih 'Capodarca' dal,da je odkril svoje dostojanstvo božjega otroka in nalogo, da varuje dostojanstvo tistih bratov in sester, ki jih družba poriva na rob, ker so nemočni.
Gospod kliče kogar hoče in kadar hoče.Ne- katere prej, druge kasneje, za vse pa želi da obrodijo sad in da njihov sad ostane. (Jn 15,16)
Zaradi prijateljstva z njim smo še toliko bolj bili veseli njegovega vabila na mašniško posvečenje, ki ga je prejel v soboto 20. septembra v Gubbiu in novo mašo, ki jo je daroval naslednji dan v Padulah.
Kako ne bi ustregli njegovi želji, da so pri- sotne naše narodne noše in da mu zapo- jemo njemu tako ljubo pesem: Marija skoz' življenje.Zaželeli smo mu obilo božjega bla goslova in Marijinega varstva, mu obljubili molitveno podporo in ga povabili,da ponovi novo mašo tudi v Sloveniji.

s. Edith Metelko

30 LET LETOVANJ NA MORJU

"Kdor sebi ne privošči poštenega počitka, ni božji!"

Tako pravi stari pregovor, ki je podkrepljen tudi v Bibliji, tako v Stari kot v Novi zavezi. Ljudje smo, in če samo brezglavo tekamo za vsakdanjimi o- pravili,se lahko kaj hitro zgodi,da izgubimo smisel za Življenje. Nam, bolnikom in in- validom, je sicer onemogočeno tekati za vsakdanjimi opravili,lahko pa se izgubimo v pretirano vsakdanjih mislih, da postanemo zagrenjeni, odtujeni in prav nič koristni za svet, ki pa potrebuje tudi nas za popoln odrešenjski načrt.Ta pregovor in Jezusovo naročilo, da se je potrebno tudi kdaj poš- teno odpočiti in hoteti razmišljati drugače, nas navsezadnje zelo tolaži in po pravici povedano komaj čakamo,da se pokaže pri- ložnost, da kam odpotujemo in se naužije- mo pristnih medosebnih odnosov. Tako se že na samem začetku tega pisma iskreno zahvaljujem pobudnicam in organizatorkam - Marijinim sestram iz Ljubljane - ki so nas tudi letos, na sam jubilej, to je 30-letnico organiziranih letovanj slovenskih bolnikov in invalidov na italijansko obalo, skupaj s prijaznimi spremljevalci odpeljale na 'zaslu- žene počitnice' v Bibione.

Spomnim se prvega organiziranega letova- nja,in sicer 1978.leta,v Lignano (izg.linjano), na italijansko obalo, ki ga je organizirala že pokojna sestra Mihelangela, pomagal pa je diakon, g. Roberto in organizacija invalidov 'Dinsi une man'. Pred 30. leti je bilo to po- čitnikovanje edinstveno, iz leta v leto pa se je ta edinstvenost še stopnjevala, za kar sta zaslužni požrtvovalni Marijini sestri Edith in Helena.
Letos smo se duhovno napajali od 23.julija do 2. avgusta v našem znanem letovišču Bibione skupaj z italijanskimi invalidi. Za vse nas, ki sedimo v vozičkih ali pa smo še kako drugače omejeni, je ta odprava velik dogodek; težko ga pričakujemo in nas je

obenem strah. A nas že sproščeni pogledi in nasmejani obrazi, topli objemi ter lepe besede tako raznežijo in obogatijo, da po- zabimo na kakršne koli ovire in komaj ča- kamo, da nas naložijo v udoben avtobus. Dodatno moč in toplino so nam dale duhov nikove besede; g.Miro Šlibar je z nami mo- lil in nam zaželel srečno pot, nas spodbujal za lepo preživljanje počitnic in skorajšnjo srečno vrnitev domov.

Večina se nas tega dopusta veseli zaradi dobre družbe in kvalitetno preživetega ča- sa. Vemo,da je urnik zapolnjen z dejavno- stmi, ki krepijo naša telesa in duše. Zjutraj komaj čakamo na skupno telovadbo, opol- dne ali kateri koli drugi čas na sv. mašo, molitev, zvečer na družabnost, vmes na dobro hrano in prijazen klepet, izmenjavo izkušenj, navsezadnje pa tudi na toplo morje in sončno plažo, drugi spet na borov gozdiček. Zelo pestro,ampak vse pod bud- nim nadzorom sester in drugih spremljeval- cev, ki morajo pri taki heterogeni skupini ljudi zahtevati red in disciplino,kajti druga- če bi se težko vrnili vsi živi in zdravi.
Posebna pohvala in zahvala gre vsem na- šim spremljevalkam in spremljevalcem,ki so nesebično pomagali, se razdajali in pripo- mogli k odličnemu razpoloženju, na katere- ga se še zdaj večkrat spomnimo. Njihova odlika ni bila le odgovornost, pač pa tudi humornost, da smo se vsak večer dodobra nasmejali.
Z vsem spoštovanjem se v imenu vseh bol nikov in invalidov zahvaljujem duhovnikom g.dr.Jožetu Štupnikarju, župniku g.Antonu Marinku in g. Toniju Burji, ki so skrbeli za našo duhovno hrano, poleg te pa so nudili tudi drugo pomoč, za kar smo jim iskreno hvaležni. Poseben dan so nam pripravili z obiskom ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika, ki je pridigal v cerkvi in nas prijazno opomnil,da smo del odrešenj- skega načrta. Dobili smo skromna darila ob 30-letnici in se skupaj poveselili.
Na koncu iščem besede,ki bi lahko vsaj del no opisale našo hvaležnost sestrama Edith Metelko in Heleni Drnovšek za njuno spre- jetje tako velike odgovornosti. Poln avto- bus invalidov in bolnikov iz Slovenije si je po njuni zaslugi lahko privoščilo pošten te- lesni in duhovni počitek,ki bi ga sicer lahko samo načrtovali in nikoli uresničili, kajti naše ovire do takih stvari so včasih težko premostljive in navadno ostajamo za štiri- mi stenami ali na domačem dvorišču z vsak danjimi mislimi,kar pa ne poživlja naših duš
Vi pa ste nas odpeljali na morje. To je res- nično Božje opravilo. Hvala!

Jože Nemanič
Foto: Janko Černigoj in Matjaž Oman

jezikih. Popoldan smo se potrpežljivo, brez prerivanja in negodovanja,ki sta tako zna- čilna za slovenska romanja, razvrstili v 'mednarodno' procesijo s Sv. Rešnjim Te- lesom, ki se je končala z blagoslovom z Najsvetejšim v Pijevi baziliki. Ta podzemna bazilika, ki sprejme 25.000 vernikov, je največja cerkev v Lurdu.
Malo je kapljalo izpod neba, ko se je naša tisočglava družina lepo razporedila za sku- pno fotografiranje pred spodnjo baziliko, a to nas ni motilo v našem pristnem veselju in dobro mislečem razpoloženju.
V petek popoldan smo imeli sv.mašo v več namenskem prostoru našega hotela Salus, med katero smo imeli možnost sprejeti za- krament bolniškega maziljenja.Božje milosti so 'deževale' na nas, Marijina ljubezen nas je 'nosila' po zraku,prijazni nasmeški so nam lepšali rahlo utrujene obraze.Škof Pirih je v tem času pripravil dve katehezi za sloven- ske bolnike,spremljevalce in ostale romarje v katerih je govoril o preprosti, spontani Božji ljubezni,ki se brezpogojno daruje ma- lemu človeku, saj v ponižni hoji za Kristu- som postane velik in močan.
V sobotnem dopoldnevu smo se še zadnjič zbrali ob oltarju v baziliki Pija X., kjer smo imeli Slovenci zahvalno sv.daritev.Še zad- nji pozdrav kronani Kraljici na začetku trga Esplanade, še poslednji pogled na svetišča Lurda in že smo ob zvokih harmonike ple- sali za slovo naši ljubi Gostiteljici na žele- zniški postaji. Pričela se je naša vrnitev domov, med katero je bilo dovolj časa za oživljanje vseh lepih spominov na bogata lurška doživetja, za sklepanje trdnih prija- teljskih vezi, za pregledovanje 'digitalnih' fotografij, ki smo jih posneli med romanjem ali morda že kdaj prej,za molitev in seveda za počitek.
Bog povrni vsem, ki ste kakorkoli pripomo- gli k temu, da je bilo tokratno romanje za nas vse najlepše,najgloblje in najsilovitejše doživetje Božje bližine ter Marijine ljubeče navzočnosti med nami. Posebna zahvala je namenjena našemu voditelju g.Miru Šlibar- ju za njegovo dobro voljo in neizmerno na- klonjenost našim 'malenkostim' in drobnim skrbem. Bog z vami!

Alenka Oblakovič
foto: Zlatko Novak

Pri Tilki v Sevnici

Tilka,sodelavka Bratstva,že vrsto let povabi k sebi na dom veliko prijateljev - bolnikov, invalidov in sodelavcev - na celodnevni piknik.Srečanje je vedno prijetno in bogato Sv. maša poteka v odprti garaži. Petje se sliši daleč okoli, saj lepe cerkvene pesmi navdušeno pojemo. Posebno lepo pa nam je tokrat 'solo' zapela 'Avemarijo' Majda Mežan.
Dobrote,ki so nato sledile pri drugi mizi, so bile okusne in obilne.Nekateri smo se vmes pomerili v balinanju, kjer pa je dobila prvo nagrado najmlajša udeleženka iz Bele Kra- jine.
Pogovori, smeh, dobra volja in drugo nas je okrepilo še za naprej. Polni lepih vtisov smo se zadovoljni vrnili na svoje domove.

Toni Burja, foto: Tilka Tomažin

Prijateljsko praznovanje rojstnega dne

Zelo sem se razveselila povabila Slavka Breznjeka iz Murske Sobote,da bi se v ož- jem krogu zbrali na praznovanju njegovega 60. rojstnega dne.
Sestri Edith in Helena sta iz Ljubljane zgo- daj zjutraj prišli v Ribnico, od koder  smo šle v Sevnico po Jožico Ameršek in naprej do Slavkota. Tam so nas pričakali še Irena Treven, Bojana Zupanc in Toni Burja.
Na Slavkovem domu smo darovali sv. mašo v zahvalo in s prošnjo za blagoslov. Tako smo najlepše praznovali.Slavko nas je nato povabil na kosilo, zatem pa smo šli peš na pokopališče,da smo zmolili ob grobu njego- ve mame.Slavko nam je doma še postregel s sladkimi prekmurskimi dobrotami, katere smo lahko odnesli še domov.
Iskreno se zahvaljujem Slavku,sestrama in vsem,ki ste omogočili skupno praznovanje. Hvala!

Anica Lovšin, foto s. Edith Metelko

Ti si Peter skala..., je konec ju- lija zadonela pesem mešanega župnijskega zbora v cerkvi v Šmartnem pri Litiji zlatomašniku Cirilu Oražmu. Po zunanji po- dobi in menda tudi po značaju in pobožnosti je podoben zdajšnjemu papežu Benediktu. To je bilo povedano v uvodu v mašo, ki jo je daroval zlatomašnik še z več duhovniki.
V pridigi je med drugim povedal, kako se je odločil za duhovnika, da je takrat presegel sam sebe,Bogu in številnim dobrotnikom je hvaležen za dar duhovništva.Njegovo dru- go kaplansko mesto je bilo v Šmartnem pri Litiji in pred dvema letoma se je spet vrnil sem,kjer po svojih zmožnostih opravlja slu žbo duhovnega pomočnika. Z vsemi žup- nijami, kjer je služboval kot duhovnik, še vedno ohranja prijateljske stike.
Na koncu zlatomašnega slavja se je še zahvalil in zaključil: "Molil bom za vas - do zadnjega diha!" Nekoliko skrajšan del ome- njene zahvale objavljamo tudi v Prijatelju.

Tekst in foto: Tone Planinšek

Stojim pred vami z občutki,ki jih ni mogoče izraziti,občutki globokega spoštovanja,hva ležnosti in občudovanja. V vsakem izmed vas vidim zastopnika preštevilne množice predobrih ljudi. Imel sem neizrekljivo srečo, da sem živel z vami, v urah veselja in tež- kih urah 'kalvarije' življenja. Zares ne vem, kako naj se izrazim, da bi občutili to mojo globoko hvaležnost in občudovanje, sem imel v vsaki župniji tako številne in pleme- nite ljudi,da sem v mnogih od vas in tistih, ki jih vi zastopate,čutil in občudoval pravo materinsko ljubezen ter očetovsko možato oporo.
Veliko vas je, ob katerih sem prosil Boga, naj mi da to milost,da bi vas mogel posne- mati. Mati in oče sta samo ena in nenado- mestljiva. A ko sem prestopil prag vašega doma, sem imel občutek, kot da sem prišel domov. Upam,da mi tega ne zamerita - ne oče,ne mama. Pa saj sta mi obljubila,da mi bosta na življenjski poti pri Bogu izprosila vsak svojega namestnika.
Vsak večer pred spanjem se vseh spomi- njam! S hvaležnim srcem podelim blagoslov na vse štiri strani z besedami: "Gospod naj vas blagoslovi, vas varuje vsega hudega in ko bo bila zadnja ura, naj vas pripelje v nebeško kraljestvo!" Ostanimo med seboj povezani v molitvi!
Obhaja me občutek, da sem vam velik dol- žnik. Gotovo bo kmalu prišla sestra smrt, ko bomo drug za drugim dospeli do cilja. Do zadnjega diha molimo drug za drugega!

V nedeljo 7. septembra smo bili z družino pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah.
V Lenarški dekaniji vsako leto na prvo ne- deljo v septembru pripravijo dekanijsko romanje - srečanje starejših, bolnikov in invalidov. Popoldan ob tretji uri smo se zbrali v cerkvi pri molitvi rožnega venca. Ob štirih je bila slovesna sv.maša z bolniš- kim maziljenjem, ki so jo darovali duhovniki iz vse dekanije.
Po maši pa smo bili povabljeni v samostan- ske prostore na prisrčno pogostitev.Ob tem smo se v sproščenem pogovoru srečali tudi z znanci, si izmenjali novice ter spod- budne misli. V lepem razpoloženju je prišel konec dneva z željo, da se prihodnje leto spet srečamo.
Tako sem malo opisal,kako je tudi v Lenar- ški dekaniji poskrbljeno za starejše, bolnike in invalide.
Lep pozdrav in imejte se lepo!

Martin Raduha

Narava na tem koncu je res čudovita,
čeprav v ranem jutru v meglico še skrita.
Ko sonce jo s toplimi žarki predre,
se kapljice rose v nov dan zaiskre.

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije je v okviru programa Pot k okrevanju 9. in 10. septembra 2008 organiziralo že 11. pohod žensk z rakom dojke na Triglav. Skupaj s planinskimi vodniki, gorskimi reševalci in spremljevalci nas je bilo 97 iz vse Slovenije od teh je 21 žensk na Kredarico pripeljal helikopter Slovenske vojske.Kar 16 pohod- nic je priplezalo na vrh Triglava prvič.
Zbrali smo se zjutraj na Rudnem polju.Sku- paj s Triglavskim župnikom Francem Urba- nijo in bolniškim župnikom Mirom Šlibarjem smo odšli na pohod mimo Vodnikove koče na Kredarico in od tam na vrh Triglava. Po vrnitvi na Kredarico smo se z g. Šlibarjem, ki je daroval sveto mašo, zahvalili Mariji Snežni za čudovito vreme in varno pot. Naslednji dan smo se po isti poti vrnili v dolino, helikopter pa je prepeljal vse tiste ženske, ki zaradi bolezni in starosti pešpoti niso zmogle. Pohod smo zaključili zvečer v hotelu Park na Bledu,kjer je bila krajša slo- vesnost s podelitvijo priznanj ter zahvala- mi in plesom.
S tem pohodom želimo pokazati zlasti na novo obolelim ženskam, da po zdravljenju lahko še vedno aktivno in polno živimo. Bolnice z rakom dojke se zahvaljujemo prav vsem, ki so nam pomagali pri organizaciji in izvedbi pohoda ter vsem, ki so nas sprem- ljali v molitvi. Bogu hvala!

Lojzka Gerhold

Nekateri člani Bratstva smo se udeležili slo vesa Jožeta Jakšiča iz Kranja, očeta so- delavke Nade Dobovšek oz. starega očeta sodelavke Sandre Pirc. Oče Jože se je odlikoval po svoji veri, ki jo je do zadnjega izpričeval tudi s svojo zvesto udeležbo pri župnijskem bogoslužju. Izjemna pa je nje- gova ljubezen,ko je ob treh lastnih otrocih v svojo družino sprejel tudi enajstletno deklico. Naj se odpočije v Gospodu.
S svojim čudovitim glasom je odšla slavit Boga in prosit za Bratstvo naša Kristina Rozmarič iz Veržeja. Z njo ostajamo du- hovno povezani.

Marta Janežič

Kakšno je bilo letošnje poletje? Verjetno bi vsakdo lahko povedal svoje vtise. Bilo je lepo, sončno, toplo... Za marsikoga je bilo tudi težko. Tisti, ki težko prenaša vročino, že čaka na jesenski hlad. In prenekateri kmet,ki mu je toča uničila trud celega leta si želi, da bi čim prej bila spet pomlad. A poletni meseci imajo svoj čar za mnoge mlade in tudi manj mlade. Pomembno je, da si znamo vzeti čas za dopust in počitek ko pustimo doma svoje vsakdanje skrbi in obveznosti. Tako poskrbimo za naše telo, da si odpočije in nabere novih moči za vsa kodnevne napore.Seveda pa 'proste dneve' in osvežitev v vsakdanjem življenju potre- buje tudi naša duša.Tudi v svojem duhov- nem življenju se moramo sem ter tja kdaj odpraviti na pot, da pridobimo ali utrdimo sadove Duha v sebi. V tokratnem ustvar- jalnem kotičku Prijatelja bomo skupaj sku- šali odkriti 'pot' do krotkosti.
Jezus v evangeliju v govoru na gori,ko go- vori o blagrih, omenja tudi neko posebno deželo - deželo krotkih. Morda pa je lahko spodbuda za letošnjo jesen,da se skušamo napotiti v to deželo.Seveda gre za duhov- no pot, za strmo vzpenjanje, a če v sebi utrdimo krotkost, potem bo tudi duhovno potovanje letošnjega leta lahko res drago- ceno in nepozabno. "Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli!" (Mt 5,5) so bile be- sede našega Učitelja. In spet nekje drugje nas,svoje učence, spodbuja: "Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste po- čitek svojim dušam." (Mt 11,29) Jezus ob- ljublja počitek našim dušam, če bomo znali biti krotki in v srcu ponižni. Kaj bi lahko to pomenilo za naše vsakdanje življenje? Kaj vse je tisto, kar nas vznemirja in spravlja ob živce? Včasih so to dolge vrste v trgo- vinah, dolge kolone na cesti, ponavljajoče se lastne napake ali napake bližnjih, laži in neizpolnjene obljube, dolgočasne pridige, vedno nove vojne, terorizem in nasilje, ... Marsikaj vznemirja naše duše in nam ne da miru. Zagotovo se vsi kdaj vprašamo, če obstaja kje kraj,kjer bi se človek lahko od- počil od vsega, kar nas spravlja ob živce in nam jemlje notranji mir.
Jezus trdi, da obstaja dežela krotkih, kjer se človek lahko popolnoma umiri in spočije. Te dežele ni moč najti zunaj sebe.Lahko si privoščimo še tako sanjske počitnice, ime- nitne in poceni 'last minute' variante na najbolj oddaljene in eksotične kraje. Če ne najdemo miru v sebi,ga zaman iščemo dru- god.Jezus pozna to deželo krotkih in pozna pot. Pripravljen nas je popeljati po njej, a moramo se sami odločiti zanjo in seveda tudi 'plačati' ceno za to potovanje. Pripra- vljeni moramo biti, da postanemo učenci in začnemo posnemati zgled svojega Učitelja ki je krotak in v srcu ponižen... in v zame- no bomo prejeli mir svojim dušam.
Jezus je s svojim življenjem pokazal, da je mogoče spreminjati ta svet okrog sebe brez nasilja in revolucij, le s krotkostjo in ponižnostjo. Mnogi so si drznili stopiti v šolo Jezusove krotkosti in ponižnosti in so našli mir v svoji duši.Našli so deželo krotkih In mnogi izmed njih, ki so stopili vanjo in v njej prebivali, so nam dani za zgled, kako naj tudi mi stopamo v to deželo. Od apos- tolov in prvih mučencev, sv. Frančiška do matere Terezije. Spreminjali so svet okrog sebe s krotkostjo svojega učitelja Jezusa. Pa ne le kristjani. Spomnimo se npr. Gand- hija, prvega indijskega predsednika. Bil je hindujec, a je dobro poznal Jezusov nauk. Prav Jezus mu je bil velik zgled za nenasil- no in miroljubno osamosvajanje indijskega kontinenta izpod kolonialne oblasti. Svoje- mu ljudstvu je služil s krotkostjo in poniž- nostjo.Ob številnih nesoglasjih in spopadih med narodnostmi in verstvi v Indiji je ved- no na nasilje odgovoril z gladovno stavko. Nobeno trpljenje ga ni pustilo ravnodušne- ga. Zgled predsednika, ki bo verjetno ostal nedosegljiv. In tudi zgled človeka, ki se je z vso močjo prizadeval za krotkost. Znana je njegova misel, ki jo je izgovoril prijatelju misijonarju: "Če bi se kristjani resnično ra- vnali po nauku svojega učitelja Jezusa, bi bil svet danes gotovo boljši."
Ni tako težko verjeti v deželo miroljubnih tam nekje onkraj, v večnosti, v nebeškem kraljestvu.Težje je verjeti v to deželo tu in sedaj, v našem vsakdanjem okolju, v lastni družini, na delovnem mestu, v državi in skupnosti. A vredno je sprejeti izziv in se odpraviti na to duhovno potovanje v deželo krotkih. Morda se sliši nedosegljivo, morda noro. A vredno je poskusiti. Ne tarnajmo preveč nad lastnimi križi, izrecimo deset pohval pred prvo kritiko, v dolgi vrsti še koga spustimo pred sebe, v koloni na cesti zmolimo rožni venec, na sosedovo obreko- vanje odgovorimo z nasmehom in skušajmo kaj dobrega najti na njem... Prosimo Sve- tega Duha za dar krotkosti in ponižnosti. Rezultat tega potovanja je neprecenljive vrednosti. Našli bomo mir in počitek svojim dušam. Srečno pot na tem duhovnem po- tovanju v deželo krotkih!

Polona Malovrh

Končale so se letne olimpijske igre v kitajskem Pekingu. Naj- prej običajne,nato pa še para- olimpijske igre invalidov. Poleg novic, povezanih z obema olim piadama,smo lahko v sredstvih obveščanja zvedeli tudi mnogo drugega iz te velike in nekoliko skrivnostne države. V največjih kitajskih medijih v mnogih jezikih so veliko pozornosti namenili Djang Gangu, hudo bolnemu študentu z ogromno zdrave volje do življenja in delati dobro za sočloveka - bližnjega.
Zdravniki napovedujejo, da je pred njim le še pet let življenja, a to mu ni vzelo volje do študija in udejstvovanja. Ni pozabil na svoje ljudi v pokrajini, iz katere je prišel v glavno mesto in vsestransko pomaga siro- mašnemu dijaku iz svoje vasi,da bo dokon- čal šolanje in študij.
Novinar,ki je Djang Ganga obiskal v njegovi ozki sobi in napisal članek o njem,je priča- koval zaradi bolezni žalostnega in obupa- nega človeka. Namesto tega je v postelji in pred računalnikom ter s kupi knjig ob po stelji, srečal mirnega in zbranega ter trdno odločenega mladeniča storiti še kaj dobre- ga in koristnega za ljudi.
Z 29.leti je že doktor znanosti in znan tudi akademski javnosti zunaj Kitajske. Njegovi poklicni kolegi v Avstraliji so sprožili med- narodno akcijo in mu poskušali pomagati, v želji, da obrnejo 'kolo usode' v nasprotno smer.
Prijateljem ponavlja: "Ne bodite žalostni za radi mene, Bog je do mene zelo milostljiv. Moje življenje je kvalitetno in pravi čudež je že to, da še živim."

Morda mi bo kdo očital,kaj se sploh brigam za nekoga v daljni Kitajski, kjer je vse sku- paj le prikrita komunistična propaganda. Mislim, da v prispevku ni nič takšnega, saj je omenjeno tudi siromaštvo,ki ga komuni- stični in tudi drugi oblastniki v svojem oko- lju ne želijo videti in še teže priznavajo.
Skrb za ljudi na Kitajskem je prisotna pri vseh papežih, do koder mi seže spomin in tudi mnogo slovenskih duhovnikov je delo- valo in izgorevalo tam. Po dneh, ko so na Kitajskem bile najprej klasične olimpijske igre in takoj zatem še para-olimpijske igre invalidov,naj se naša misel in molitev dota kneta tudi domačinov na Kitajskem in nas povežeta v občestvo miru in dobrega.

Jože Raduha

Vir: spletna stran 'Mednarodnega Kitajskega radia' (China Radio International)

Ob samotnih urah, brez luči,ko kriki trpeče duše ne najdejo odmeva,ko ne vidim jasne poti pred seboj, usmerim korak na Božjo njivo, kjer je med vrsto grobov tudi tvoj poslednji dom, mamica moja. Tu sem so te ponesli možje, potem ko si za vedno zatis- nila svoje trudne oči in je prenehalo utri- pati tvoje ljubeče materinsko srce.

Nenadoma te je poklical Večni in odšla si tiho, brez slovesa, ne da bi me še posled- njikrat pokrižala in mi dala naukov za trde boje življenja. Tiho in mirno je bilo tvoje življenje, mamica,in še mrtvo obličje je ra- zodevalo ljubezen, ki si nam jo nesebično delila. Tvoje življenje,mamica, je bilo svetu nepoznano,meni pa si pomenila vse: bila si sreča mojega življenja. In zdaj te ni več. Sredi življenjske poti se ti je ustavil korak in odšla si domov k Očetu;jaz pa sem osta la sama,sama z neizmerno bolestjo v srcu.

Vem, mamica,da prosiš zame,ko negotovih korakov stopam na življenjsko pot, kjer mi, neizkušenemu otroku,pretita zlo in poguba Da, mamica,tako različne so poti pred me- noj in gladka bela cesta tako mamljivo vabi na pot. Kajne, mamica,da ta pot ni prava, ker vodi preko cvetja mladostnih naslad in uživanja v razočaranje in pogubo?

Vem, mamica,ti si hodila po oni drugi kam- niti in trnjevi poti, ki drži navzgor k Bogu, našemu večnemu cilju. Nisi klonila v trplje- nju in preizkušnjah, marveč si z zaupanjem v Božjo pomoč pogumno stopala po strmi in trnjevi poti življenja, kjer si utrujena od udarcev življenja prekmalu omahnila.

In zdaj počivaš tu. Nenadoma si končala pot zemeljskega potovanja, ko sem jaz, nebogljenka, nastopila prve korake v živ- ljenje,preko zmot in prevar.In tebe ni več, da bi z ljubeznijo uravnavala moje življenj- ske korake, da bi me z varno roko vodila preko čeri in viharjev življenja, ki mi pretijo s pogubo.

O, mamica, tudi jaz moram po strmi in trn- jevi poti življenja, četudi mi ob pogledu na krvaveče noge često upade pogum. A mi- sel, da me pri Bogu pričakuješ ti, me osre- čuje v sladkem upanju, da se v Njegovem kraljestvu združimo za vedno.

V lahnem vetru plapolajo drobni plamenčki dogorevajočih sveč in velike, rdeče rože na grobu počasi venejo, ko pomirjena in z novim pogumom v duši zapuščam tvojo gomilo...

Mimica Pust

Mohorjeva družba Celje je izdala knjigo 'Lurd od A do Ž', ki je sad več avtorjev.
Ta pouči bralca o zunanjih in notranjih raz- sežnostih Lurda v obliki abecednih gesel: verskih pojmih, sakralnih in drugih objektih, papežih, škofih, duhovnikih, povezanih z Lurdom, zdravnikih, pomembnih sodobnikih in piscih,o literaturi, upodabljajoči umetno- sti, glasbi, filmu, tisku, radiu in medmrežju, vse v povezavi z Lurdom, skratka, o vsem, kar sodobnim iskalcem duhovnih vrednot odpira pot do lurškega bogastva.
Slovenska izdaja lurškega leksikona želi ob 150-letnici Marijinih prikazovanj,obogatena z bibliografijo vsega, kar je na Slovenskem izšlo o Lurdu od leta 1873 do danes, voditi bralca na poti duhovne rasti tudi iz ljubezni do lurške Matere Božje,da bo kakor Marija v sebi pustil živeti Kristusu in ga daroval svetu, v katerem živi. (Iz spremne besede novomeškega škofa Andreja Glavana).

V isti založbi je izšla knjiga 'Iz moje bele- žnice', sv.Bernardke Soubirous.To je prva slovenska izdaja svetničinih zapiskov pri nas, čeprav je v slovenski ljudski zavesti sv.Bernardka dobro znana in nadvse prilju- bljena.
Dragoceno gradivo zapiskov odpira vrata v njeno duhovnost. Bernardkine misli so kot drobtinice, najprej zato, ker so večinoma kratke in krhke kakor drobtinice, hkrati pa silne kakor zrna,ki kličejo v spomin cele klase in snope in kozolce in širna polja Go- spodarja žetve. Vznemirjajo ne tako redki navedki v latinščini, ki poleg nadvse izpi- sanega rokopisa govorijo o precej drugačni intelektualni podobi pastirice, kakršno nam slika izročilo.Glede na majhnost kraja,soci- alno izključenost Bernardke in revno redno šolanje,opozarjajo ne le na izjemno bistrost ampak tudi visoko izobraženost, skratka, na izrednost tudi na intelektualni ravni, ne le na duhovni.
Knjižica je izšla v prevodu Jožeta Stabeja in s predgovorom koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka.

V založbi Ognjišče je izšla osma knjiga v zbirki 'Zgodbe za dušo', ki jo je pripravil g. Božo Rustja.
V prvem delu so zgodbe, katerih sporočilo bogatijo izreki iz Svetega pisma, v drugem pa so zbrane kratke zgodbe, uglašene na posamezne teme: Jaz in drugi, Kaj lahko naredim iz svojega življenja, Molitev, Ne- popolna bitja smo, Žalost in rane,Sreča se začne v družini, Če bi imeli vero.
V knjigi boste spet lahko odkrili nekaj boga stva, ki ga vsebujejo zgodbe. Avtor pravi: "To, kar vam želim povedati, vam bom po- vedal z zgodbami. Najvažnejše pa je, da boste v vsaki zgodbi odkrili nekaj, kar vam bo vlilo poguma za življenje."

Priljubljeni psihoterapevt Bogdan Žorž je v lanskem letniku revije Ognjišče pisal rubriko 'Sodobno suženjstvo', v kateri je pred- stavljal sodobne odvisnosti in zasvojenosti: s telefonom, z računalnikom, s hrano, z glasbo, idoli, odnosi, računalniškimi igrami, zdravili, s tobakom, z alkoholom, drogami.
Na koncu je dodal še poglavje 'Ali se lahko ubranimo pred zasvojenostjo?'
Na željo bralcev je članke zbral v knjigo, "da se bo ob njej marsikdo zamislil, da bo ob njej morebiti bolj pozoren na te proble- me - in da bodo tako še starši sami kako težavo zasvojenosti preprečili, omilili ali jo še pravočasno ustavili," kakor je zapisal v spremni besedi.

Pri Mohorjevi družbi Celovec je izšla knjiga 'Zadnja fatimska vidkinja'.
Gre za zgodovinski pogovor med sestro Lucijo, zadnjo izmed treh fatimskih pastir- čkov, in kardinalom Tarcisiem Bertonejem, ki je po želji papeža Wojtyla sprejel njeno dokončno pričevanje. V njunem pogovoru se prek protagonistkine žive besede poja- sni celotna zgodba čudežnega dogajanja, ki je zaznamovalo 20. stoletje.
Rekonstrukcijo dogodkov spremlja natan- čen pregled dokumentov: tu so svojeročni rokopisi sestre Lucije in teološka interpre- tacija tedanjega prefekta Kongregacije za verski nauk kardinala Josepha Ratzingerja.
Kardinal Bertone v Lucijino človeško in mi- stično izkušnjo vpleta globoko razmišljanje o iskanju Boga v moderni dobi, o marijan- skih svetiščih kot "nepremagljivih trdnja- vah vere". Spregovori tudi o papeževanju Benedikta XVI. Fatimsko sporočilo ni izgu- bilo aktualnosti, če po devetdesetih letih Zahod še vedno omahuje na robu prepada ravnodušnosti in relativizma in je nesposo- ben za soočenje z izzivi, ki jih postavljajo različna verstva in civilizacije. Pričevanje sestre Lucije nas vabi, da še premišljujemo o svarilu in obljubi Fatimske Gospe: "Če bodo storili to, kar vam bom naročila, se bodo mnoge duše rešile in imele mir."

21. OKTOBER  18. NOVEMBER

Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva na telo in duha, se pred poslušanjem ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom!

Nagradna križanka

Tudi letos bomo v mesecu oktobru obhajali misijonsko nedeljo.To je vedno lepa prilož- nost,da se spomnimo misijonarjev, ki so na Gospodov klic zapustili vse in odšli v daljne dežele. Taki so bili Friderik Baraga, ki je deloval med severnoameriškimi Indijanci, Ignacij Knoblehar,ki je po Nilu prodrl v osr- čje Afrike, zdravnik Janez Janež, ki se je razdajal na Tajvanu, in mnogi drugi. Tudi danes precej slovenskih duhovnikov, redo- vnic in laikov deluje v misijonih.Toda Jezu- sov klic (glej geslo križanke) ni namenjen samo njim. Vsakdo med nami mora biti mi- sijonar. Morda ne v Afriki ali Aziji,zanesljivo pa v kraju, kjer dela in živi.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih) prepišite na dopisnico ali karton v njeni ve likosti ter jo do 1. novembra 2008 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

VELIKE REČI MI JE STORIL VSEMOGOČNI!

Nagrajenci 4/2008:
1. Maruša Jelenec, Partizanska 31, 4260 BLED, prejme sliko Marije - vezenina
2. Dragica Šabjan, Bogojina 144, 9222 BO- GOJINA,prejme knjižico 'Klici večne ljubezni
3. Marija Kovačič,Pohorskega bataljona 19 3214 ZREČE, prejme knjižico Berte Golob 'Svetilniki'
4. Janez Traven,Glavni trg 3,8290 SEVNICA prejme knjižico Neže Maurer 'Od mene k tebi'
5. Nik Žnidaršič, Topolje 6, 4227 SELCA, prejme lesen okrasni stenski krožnik
6. Marinka Vencelj, Šentvid pri Stični 40, 1296 ŠENTVID PRI STIČNI, prejme lonček za čaj.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni daroval- cem nagrad!

OBISK NADŠKOFA

VESELO SPOROČILO JAVNOSTI

SREČANJE S PRIJATELJICAMI

IGRO

TUDI ZA VAS SEM BIL NA RAZSTAVI S FOTOAPARATOM: Tone Planinšek

  Duhovnik
  moli
  za družino

(pripravila Polona Malovrh)