(P.Bosmans: Blumen des Glücks musst selbst pflanzen, 96-98)

Praznik je takrat,ko se srečajo prijatelji Praznik je, če mož in žena proslavljata svojo ljubezen. Praznik je,ko proslavljajo snidenje tisti, ki se imajo radi. Praznik je kot vodnjak na dolgi življenjski poti, ki prekine vsakdanjo enoličnost in daje poguma za novo življenje. Toda pozabili smo, kaj pomeni praznovati in v čem je smisel praznovanja.
Praznuješ lahko le s tistimi,ki jih imaš rad

Jesenska setev je tveganje in upanje.
Ali bo pšenično zrno obrodilo sad? Bo narava odgovorila na človekovo tvega- nje in zaupanje?
S podobnimi občutki sta se uredniški odbor in uredništvo Prijatelja pripravljala na 6. številko XV. letnika Prijatelja, ki jo imate v rokah v nekoliko spremenjeni vsebini in opremi. Na to "tvegano in upa- nja polno setev" nas je poslal prijatelj bolnih, prizadetih in ostarelih, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Aloj- zij Šuštar. Pri svojih srečanjih in stikih s svetom prizadetih je začutil, da je naš verski tisk premalo pozoren do vseh ti- stih, ki se temu svetu posvečajo; to so zlasti zdravstveni delavci,svojci in drugi prijatelji. Različna prizadetost ali sta- rost so kaj lahko vzrok,da nastane med svetom bolnih in svetom zdravih ne samo razlika, ampak celo zid ali prepad. Posledice so usodne za vse.
Papež Janez Pavel II. je v govoru v Hiši usmiljenja (Cankarjevi Hiši Marije Pomo- čnice) na Dunaju postavil načelo:"Skupaj se trudimo za eno: Ne dovolimo izkopati jarkov med nami in vami, med zdravimi in bolnimi." Nato pa je razložil, v čem je vrednost skupnega življenja bolnih in zdravih. - »Bolniki in stari ljudje, invalidi in nege potrebni,nam na poseben način kažejo,kako smo navezani drug na dru- gega in spadamo skupaj.Zahtevajo na- šo solidarnost in našo dejavno ljubezen Če bolniki niso zmožni dojeti in hvaležno sprejeti pomoči,pomeni,da mora biti ta- kšno služenje nesebično in požrtvoval- no. Bolezen in trpljenje sta vedno huda preizkušnja. Toda svet brez bolnikov - čeprav to zveni nezaslišano -bi bil rev- nejši. Revnejši za pristno človeškost, revnejši za nesebično, včasih herojsko ljubezen.«
V papeževih besedah vidimo program za delo, ki si ga zastavljamo. Prihodnje leto se bomo spominjali petdesetletnice prve številke Prijatelja bolnikov,pozneje Samarijana,ki je imel namen,kot ga ima »razširjeni« Prijatelj sedaj (v kotičku »Orali so ledino«).
Prijatelj bo namenjen ne samo različno prizadetim in bolnim,ampak tudi vsem njihovim prijateljem. Tako bo vsaka številka imela pred očmi tri skupine ljudi katerim želi biti v pomoč pri medseboj- nem srečanju: vse vrste prizadetih; zdrave prijatelje,kot so svojci in drugi ki se posvečajo svetu bolnih; zdravst- vene delavce v odnosu do bolnikov in prizadetih v bolnicah, zdravstvenih za- vodih ali domovih. List želi med vsemi tremi skupinami postavljati mostove in olajševati pogovor s tem, da bo vsako skupino seznanjal z načeli medsebojne pomoči in dobrega razumevanja. S tem načrtom se Prijatelj tudi vključuje v pri- zadevanje svetega leta za spravo- spra- vo med prizadetimi, bolnimi in zdravimi. Z različnimi spodbudami in poročili bi želel pomagati članom župnijskih komisij za diakonijo in podobnim skupinam ali posameznikom,ki se posvečajo prizade- tim,pa naj bo zaradi bolezni,invalidnosti ali starosti.
To je tudi vzrok,da smo dosedanji pod- naslov »list za bolnike«, ki je bil nekako skrit, spremenili, ga dali na prvo stran in s tem poudarili, da je Prijatelj »list prizadetih in njihovih prijateljev« Želimo torej,da bi se tako čutili nagovorjeni prav vsi, ki so (ali ste) kakorkoli prizadeti (z različnimi boleznimi in pomanjkljivostmi- le kdo more reči,da je popoln in povsem zdrav?!) in tudi vsi tisti, ki kakorkoli pri- hajamo v stik s prizadetimi. Sam naziv niti ni toliko pomemben.Nujno pa je po- trebno, da drug drugega sprejemamo z bratsko ljubeznijo, kajti le skupno mo- remo snovati človeško in božjo družbo.
Velik del lista bo še naprej posvečen življenju in delovanju Bratstva bolnikov in invalidov, ki so Prijatelja že doslej oblikovali in ga podpirali.
Vse omenjene skupine in posameznike, duhovnike, pastoralne delavce, redov- nike in redovnice vabimo k sodelovanju z branjem,s prispevki,s predlogi, kritiko ali vprašanji.
Prijatelj želi s svojo razširjeno vsebino so- delovati v oblikovanju človeške in zdrav- stvene srčne kulture po zgledu Jezusa- Zdravnika in Prijatelja vseh - zdravih in bolnih.

Uredništvo

DECEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi delavci v Tretjem svetu uživali spoštovanje.
Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu z velikim spoštovanjem gleda na delavce, ki upravičeno priča- kujejo priznanje svojega dostojanstva, ki je enako pri vseh poklicih. Opozarja pred vsakršnim izkoriščanjem,ki je enako pri vseh poklicih. Opozarja pred vsakr- šnim izkoriščanjem, ki se tako v razvitem svetu,kot v deželah Tretjega sveta, kaže v pomanjkanju spoštovanja do delavcev in v kršenju njihovega dostojanstva.
Zavest, da se vsi preživljamo od dela, bi nas morala narediti bolj odgovorne, bolj vestne ter občutljive, posebno pa bolj solidarne prav z zatiranimi delavci.

A. K.

Tudi mi,ki smo nemočni,v adventnem in božičnem času molimo veseli del rožnega venca; med drugim tudi po naslednjem namenu:
Prosimo,da bi kristjani današnjih dni kot nekdaj Marija razumeli božji glas, ki pri- haja k nam s tem svetim letom, in se trudili za spreobrnjenje srca!
Prosimo Marijo, da s svojo mogočno pri- prošnjo pri Bogu tudi za naš narod in vse naše ljudi po svetu izprosi,naj spoznajo veličino trenutkov, ki jih živimo!
Ob tej skrivnosti premišljujmo in prosimo s sveto družino za vse slovenske družine da bi v tem letu po svojih močeh poskr- bele za poživitev in ohranjanje svečanih božičnih običajev, ki so tako učinkovito pomagali ohranjati in živeti vero!
Za dar vere se po Mariji globoko zahva limo Bogu, ker smo jo z njeno pomočjo ohranili do jubilejnega leta. Goreče pro- simo za tiste, ki so se od vere oddaljili, da bi spoznali zmoto in se vrnili k naukom ki jih učita Kristus in njegova Cerkev!
Marijo, ki je doživela tudi to, da se ji je Jezus v cerkvi oddaljil, prosimo za našo mladino, da bi ob nenehnih iskanjih ne- česa novega ne šla tako daleč,da zgubi pravi smisel življenja. Naj ji bo sveto leto pravi kažipot!

Ivan Z.

Pišem Prijatelju, ki je res prijatelj nam bolnim in pogosto osamljenim. Že nekaj let ga berem in nazadnje sem se opogu mil in bi rad povedal,da mi Prijatelj sicer že dela družbo, vendar pa sem še ved- no v svoji nesreči sam. Občutek imam, da me drugi ne razumejo,da moja vpra- šanja niso njihova, da jih pravzaprav ne zanimam. Sam sem s svojo nesrečo in saj poznaš Gregorčičeve stihe:»Gorje mu,kdor v nesreči biva sam...« Po drugi strani pa imam ob prebiranju Prijatelja občutek,da se je marsikomu izmed nje- govih bralcev obrnilo na bolje, da se je zanj ob srečanjih,branju Prijatelja nekaj zgodilo, da se mu je nekaj »posvetilo«. Sam pa tega še nisem doživel. Začen- jam domnevati,da je tudi z menoj nekaj narobe. Dozdeva se mi, da moram tudi sam spremeniti svoj odnos do drugih,pa bom mogoče doživel, da ga bodo tudi drugi do mene. Ali slutim prav? Kaj pra- viš ti, Prijatelj? Že vnaprej hvala za od- govor in vsem, ki ga pišete in berete, pozdrav! Dragi Anže!
Kar sam od sebe se mi ponuja častitljiv slovenski pregovor, po katerem je vsak človek svoje sreče kovač. Zakaj ne bi to veljalo tudi za bolnega ali invalida. S tem ne mislim, da lahko docela spreme- nimo svojo usodo. Z močno voljo in ve- liko ter potrpežljivo prizadevnostjo se res dá marsikaj doseči,vendar pa vse ni v naši moči. Je pa v naši moči to, kako gledamo sami nase.
Če samega sebe predvsem pomilujem, potem vedno globlje tonem in se pogre zam v nemoč, žalost in osamljenost. Če se zapiram v molk in če čakam,da bodo drugi naredili prvi korak do mene,zahte- vam mogoče od drugih preveč. Pa tudi zdravje zdravih ni tako velika sreča, da bi več ne poznali nobenega trpljenja. Mogoče imajo težave,notranje bolečine razočaranja in neuspehe,ki so tako ve- liki, da bi bil marsikdo pripravljen s te- boj zamenjati svoj lasten položaj, svoje stanje. Vsaj domnevam, da je možno kaj takega.
Toda to samo za uvod. Prav meniš, da je veliko odvisno od tega,kako boš sam spremenil svoj odnos do drugih. Da se jim boš sam odprl, da boš znal tolažiti in ne samo tolažbo pričakovati, da boš znal spodbujati in ne samo spodbude pričakovati. Z drugimi besedami, ko se boš začel zavedati, da lahko tudi ti daš in da si bogat, le malo pobrskati moraš po samem sebi in odkriti, da nisi samo berač, ampak da si lahko prav tako tudi bogataš.
Prizadeti, bolni,invalidi in starejši sestav- ljajo skupaj s tako imenovanimi zdravimi eno družbo. Če se čutijo kdaj odrinjene na rob in ne najdejo razumevanja,kot bi si ga želeli,mogoče ni vedno samo kriv- da zdravih. Kaj pa če se sami dovolj ne potrudijo,da bi se dali spoznati,da bi se odkrili,da bi povedali, kaj jih teži? Če se dva, ki prebivata v eni sobi, po dolgem času še vedno ne poznata, verjetno za to ni kriv samo eden od obeh. Zakaj bi pa ne bil kdaj bolni ali prizadeti tisti, ki bi naredil prvi korak in stopil iz svoje zaprtosti, s katero se je najprej želel zaščititi. Od takrat pa sme dvakrat bolj pričakovati od drugih, da ga bodo spre- jeli takšnega kot je, ker so ga imeli pri- ložnost spoznati. Marsikak predsodek bo s tem odpadel in na mesto ponižujočega pomilovanja,ki si ga -mimogrede rečeno -kdo včasih celo preveč želi, bo stopilo medsebojno spoštovanje, enakovredno upoštevanje, zaupanje in sodelovanje.
Če pravim,da je treba narediti kdaj prvi korak,ne mislim reči,da mora biti ta prvi korak samo eden,edini.Mogoče tisti prvi ki je bil res prvi, niti ni bil najbolj posre- čen. Celo zelo verjetno je,da je bil, kot je vsak prvi korak, prej neroden. Koliko naj bo torej takih "prvih" korakov? Ver- jetno toliko kot naj bo naših odpuščanj, o katerih je rekel Jezus, da jih ne sme biti samo sedem, ampak sedemdesetkrat sedem, se pravi neomejeno...
Pa tudi mojih pozdravov tebi, Anže, naj bo neomejeno!

Tvoj Prijatelj

Te besede so bile geslo srečanja na teološki fakulteti 22.okt.1983. V duhu teh besed je sre- čanje tudi potekalo.
Prvo predavanje Svojci in prizadeti je imel Franc Špelič, poverjenik Društva obolelih za sklerozo multipleks za Gore- njsko. V svoji dolgoletni povezanosti z bolniki si je pridobil veliko izkušenj: kdaj in kako moremo prizadetemu nuditi fizi- čno pomoč; kje in na kakšen način je potrebna psihična pomoč; pomoč v ob- liki duhovnih vrednot. Njegova beseda, sproščena in domača, je sprožila v nas občutek domačnosti,bratske povezano- sti in medsebojne pripadnosti. Vzposta- vljen je bil stik med odrom in dvorano, ki se je obdržal do zaključka srečanja.
Naš prijatelj Dominik Kolar je pripravil predavanje: Prizadeti in zdravi. Anali- ziral je odnos zdravih do prizadetih. Pri- zadetost izostri čute, poglobi čustva in pretanji duševne občutke,zato je priza- detega človeka težko "pretentati",hitro loči resnico od laži. V svojem življenjs- kem boju s seboj, s svojo prizadetostjo in svojo okolico je Dominik neizpodbitno dognal, da zdrav človek nikoli ne more popolnoma razumeti prizadetega člove- ka, čeprav bi morda rad in se trudi. Pač pa mora zdravi sprejemati prizadetega kot človeka, enakovrednega in enako- pravnega.
Tretje predavanje zdravnika dr. A. R. se je glasilo: Zdravstveni delavci in prizadeti. Ko smo napeto prisluhnili nje- govi besedi,vem,da smo imeli vsi enako željo: veliko naj bi bilo takih zdravnikov Kristjan izraža svojo ljubezen do Očeta z dejavno in bratsko ljubeznijo do so- človeka. Dejavna ljubezen kristjana je odraz njegove ljubezni do Boga in hkrati božje ljubezni do dejavnega kristjana. Prilika za dobro delo je milost, poslana od Boga, dobro delo sámo pa tudi dolž- nost do Njega in do vsega človeštva. Zdravnik more biti:samo zdravnik ali zdra vnik in humanist ali zdravnik in kristjan.
Kratek odmor je bil namenjen sprostitvi in pripravi na sv.mašo. Evharistično da- ritev je vodil s somaševanjem g. škof Jožef Kvas.
Jezus ozdravi mrtvoudnega. Trpeči so bili Jezusu še posebno blizu, ozdravljal je njihova telesa in duše.Tudi v odnosu bolnikov do Jezusa je bilo nekaj več kot samo to, da so ozdraveli - verovali so Vanj in mu zaupali. Zdravi so prinesli mrtvoudnega na postelji. Ker niso mogli z bolnikom zaradi množice skozi vrata, je bila njihova ljubezen do bolnika iznajd- ljiva.Odkrili so streho in spustili posteljo z mrtvoudnim pred Gospoda.
In kako je z našo ljubeznijo do trpečega? Vsak čas prinese svoj odnos do bolnika, do prizadetega. V preteklosti in sedanj- osti so svetlobe in sence v tem odnosu Nekdaj je bil prizadeti često prepuščen samemu sebi, za njegovo zdravljenje je bilo škoda denarja. Največjo krivico je pa trpel, ko so ljudje sodili, da je od Boga zaznamovan.Često se ga je celo lastna družina sramovala.
Danes je skrb za človeka dosti večja. Neprimerno več možnosti ima za svoj obstoj in razvoj, priznano je tudi njego- vo dostojanstvo. Na razviti svet pa je legla senca: človek postaja vedno bolj stroj. In ko se stroj pokvari, ni nič vre- den.
Brez ljubezni do trpečega, prizadetega, dela nesposobnega človeka, bi bil svet razčlovečen. Kristjan je tisti,ki mora biti luč in zgled za bratovske medsebojne odnose.
Med sv. obhajilom sem premišljevala, le kje bi črpali moč za svoje življenje,če bi ne bilo Ljubezni. Kakšna tolažba je Je- zusovo zagotovilo:»Jaz sem z vami vse dni«.
Krepka malica nas je podprla za popol- dansko delo po skupinah.To delo in po- ročila posameznih skupin so nekakšna zaključena celota,o kateri bomo še pisali.
Razšli smo se z mislijo na zaključne be- sede voditelja srečanja, dr. Šefa: »Križ ima dve strani,na eni je Kristus,na dru- gi je prostor za nas.« Lažji pa je, če ga drug drugemu v bratovski ljubezni po- magamo nositi.

M. K.

Prijatelj vselej pomaga,
v stiski pa postane brat!

Znanstvena odkritja na področju medi- cine, razvoj medicinske tehnike in mno- žica specialistov je medicino pripeljala do presenetljivih uspehov. Mnogi bolniki pa so kljub temu nezadovoljni v bolniš- nicah, ker imajo občutek,da so za me- dicino bolj predmet raziskovanja kakor sogovorniki, partnerji v zdravljenju. H. Schipperges, raziskovalec zgodovine medicine, je pri proučevanju zdravst- vene službe naštel okoli sto petdeset različnih poklicnih oblik zdravstvene po- moči,kljub temu pa ni pretirana trditev, da je medicina marsikje izgubila smisel za človeka-pacienta. Vedno glasnejše postajajo zahteve po humanizaciji, po- človečenju medicine.
Če moremo prvotni vzrok za nehumane odnose v bolnišnicah iskati v njenem znanstvenem in tehničnem razvoju, po- tem se lahko bolj ali manj upravičeno bojimo, da se bodo nehumani odnosi v bolnišnicah zaradi posledic ekonomske krize še poslabšali.
Medčloveški odnosi v bolnišnicah pa ni- so odvisni samo od materialnih razmer, ampak prav tako od različnih psiholoških dejavnikov,kot je npr.omejena možnost da bi bolnik izrazil svoje počutje,pomanj kanje časa za pogovor med zdravstve- nimi delavci in bolniki,vprašanje o smis- lu trpljenja zaradi bolezni itd. Zdi se,da je medicina zanemarila tisti obseg svo- jega poslanstva, ki bi ga lahko opisali z besedo skrb za bolnega človeka. Pri tem mislimo na različne razsežnosti člo- vekovega življenja:na telesno,duševno, duhovno in socialno. Prizadetost v eni razsežnosti odmeva na drugih.Medicina bi morala pri svojem raznovrstnem in večkrat usodnem poseganju v člove- kovo telo imeti pred očmi vse omenjene razsežnosti človeškega življenja. Zaradi enostranskega "obravnavanja pacienta" so zdravstveni delavci marsikje izgubili globlji stik z osebnostjo pacienta in med njimi se je pojavil prepad, ki raste.
PRIJATELJ želi v svoji razširjeni obliki nadaljevati »graditev mostu« med sve- tom bolnih in zdravih, med katerimi imajo zdravstveni delavci gotovo zelo pomem- bno vlogo. V rubriki Zdravstveni delavci - prijatelji prizadetih želimo objavljati prispevke, ki bodo zdravstvenim delav- cem in prizadetim odkrivali možnosti za bolj pristne, medčloveške odnose. Bral- ce vabimo, da s svojimi prispevki začeti dialog podprejo in ga dalje razvijajo. Na bolj »teoretične« prispevke pričakujemo »praktične« odgovore,ki bodo odkrivali, kako je mogoče kljub prej omenjenim slabostim v bolnišnicah ustvarjati in gra- diti resnično človeške odnose.
Za zgled naj nam bo "klinika za umirajo- če" St.Cristopher's Hospice v Londonu.
Omenjena zdravstvena ustanova noče biti klinika v običajnem pomenu besede, ampak »hospic«. Želi namreč opravljati podobno nalogo, kot so jo nekdaj, npr. v srednjem veku (ponekod še danes) opravljali krščanski hospici. Hospic je bil dom ali zavetišče za romarje in utrujene potnike. V njih so našli poleg prenočiš- ča in hrane tudi osnovno zdravstveno pomoč. Nekateri "romarji" so v hospicih našli svoje stanovanje ali svoj zadnji dom na zemlji.
Hospic sv. Krištofa v Londonu je bil usta- novljen 1967, po prizadevanju dr.Cicely Sanders. Dr. Sandersova je bila sprva več let medicinska sestra, pozneje pa socialna delavka v londonskih bolnišni- cah. Njena skrb so bili umirajoči bolniki, zlasti v zadnjem štadiju raka. Izkusila je trpljenje in bedo umirajočih, ki so se zaradi neozdravljive bolezni znašli »na stranskem tiru«. V želji, da bi jim mogla čimbolj strokovno pomagati, je dokon- čala študij medicine in skupaj s svojimi pacienti ustanovila »dom - hospic za umirajoče«, ne »kliniko za umirajoče«. Hospici so se začeli razvijati vzporedno z nastankom najmodernejše opremljenih klinik za raziskovanje raka. Vanje je bilo vloženo ogromno denarja, časa, ljudi in tehničnih pripomočkov. V teh klinikah ima dobro organizirana medicinska služba pred očmi predvsem paciente, pri kate- rih je še upanje, da jih bodo pozdravili, neozdravljivi pa postanejo »neinteresa- ntni«. Visoko znanstveno ozračje one- mogoča preprosto življenje pacientov. Zdravstveno osebje je tako zaposleno z raziskovalnimi, zdravstvenimi in orga- nizacijskimi problemi, da nima časa za paciente.Zdravniki in medicinske sestre so pravzaprav samo še "mehanični deli" ogromnega stroja,ki naj bi čimbolj brez- hibno deloval. V takšnih klinikah ni pro- stora za umirajočega.
Hospic sv. Krištofa je bil zgrajen kot pro- test proti opisanim klinikam s trojnim namenom: boj proti bolečinam, počlo- večenje umiranja in pomoč svojcem umi rajočih.
Poleg hospica sv. Krištofa je bil usta- novljen študijski center, v katerem se zdravniki, sestre in drugo zdravstveno osebje pripravlja na svojo zahtevno na- logo. V terapiji jim ne gre za to, da bi pacientom z neozdravljivimi boleznimi na vsak način podaljševali življenje, am- pak jim z dobro preštudiranim načrtom lajšajo bolečine. Namen je torej čim manj boleče umiranje. Zaradi takšne terapije ostanejo mnogi pacienti do smrti v zelo dobrih odnosih s svojo okolico. Nekateri celo odidejo na krajši "dopust" v svojo domačo okolico,drugi pa se vr- nejo domov zato, da bi v krogu družine pričakali smrt.
Boj proti bolečinam dopolnjuje v veliki meri izredno skrbna in požrtvovalna ne- ga bolnika. Nanje ne gledajo kot na »predmete« znanstvenega raziskovanja ali »poskusne zajce« za nove oblike te- rapije, ampak se jim posvečajo kot lju- dem,osebam z vsemi razsežnostmi svo- jega bitja. Hospic sv. Krištofa sprejme nekaj več kot 50 bolnikov; ti so deležni ustrezne medicinske terapije in optimal ne telesne nege. Bolniki so za zdravst- veno osebje trpeči ljudje, s katerimi se poskušajo čimbolj solidarizirati. Pri vsa- kem upoštevajo v čim večji meri njego- ve osebne potrebe, navade in značaj. Bolniška nega ni samo na potrebni stro- kovni višini, ampak postaja v resnici »umetnost« medčloveških odnosov, ki naj bi bili čimbolj podobni družinskemu okolju.
Večina bolnikov pride iz velikih klinik in drugih bolnišnic, kjer so se jih želeli bolj ali manj prikrito rešiti.Občutje v hospicu sv. Krištofa je neki bolnik opisal takole: »Veste kaj je zame najlepše: Kličejo me po imenu in zdravnik mi pri srečanju stisne roko!«
Za bolnike, ki se odločijo, da bodo umrli v krogu svoje družine, skrbijo posebne zdravstvene ekipe. "Potujoče sestre" re- dno obiskujejo bolnike in njihove svojce in tesno sodelujejo s hišnim zdravnikom
Bolnik, ki pride v hospic, ne ve, da je v zadnjem štadiju bolezni, zato tudi ne misli na bližajočo se smrt. Zaradi bolečin in poteka bolezni pa začne počasi slu- titi, da se z njim »nekaj« dogaja, česar pa ne more razumeti. Osebje hospica si prizadeva,da se čimbolj vživi v notranje razpoloženje pacienta,da bi ga laže spre mljali pri umiranju.Ne razpravljajo z njim o filozofskih in psiholoških vidikih smrti, ampak mu skušajo potrpežljivo in odkrito odgovoriti na njegova vprašanja in dvo- me. Pogovor postane še bolj zahteven, ko pacient ni več sposoben svojega ra- zpoloženja izraziti z besedo. Odgovore je treba prevesti v druga znamenja po- zornosti, kot so dotiki, božanje, stisk roke itd.
Osebje hospica se zaveda,da potrebuje umirajoči podobno nego in skrb kakor dojenček. Zaradi takšnega ozračja in človeško toplih odnosov bolniki izgublja- jo strah pred smrtjo,ker vedo,da v tem tako težkem obdobju svojega življenja ne bodo ostali sami. Neka bolnica je "spreobrnjenje",sprejetje bolezni takole opisala: »Veste, dolgo nisem mogla ra- zumeti,zakaj moram imeti raka prav jaz. Divje sem se proti temu borila in si do- volila stvari, ki jih prej nikoli nisem po- čenjala. Potem,ko nisem mogla več ho- diti,sem prišla sem. Hitro sem videla, da so drugi v podobnem položaju kot jaz. To mi je pomagalo.Videla sem,da nisem sama. Tukaj je zelo lepo. Vsi so tako prijazni z menoj. Zelo sem zadovoljna. Tukaj je res primeren kraj za umiranje. Ne bojim se več,sem prišla do tega - je dolgo trajalo in bilo je zelo težko.«
Po vzorcu hospica sv.Krištofa je zrastlo že več podobnih ustanov.Vsaka od njih išče sebi primerno obliko za pomoč umi- rajočim. Takšen odnos do neozdravljivo bolnih zahteva ne samo organizacijsko spremembo zdravstene ustanove, am- pak še bolj spremembo v pojmovanju življenja in smrti. V hospicu sv. Krištofa je smrt postala sprejemljiva ne samo za pacienta in zdravstveno osebje, ampak tudi za svojce. Osebje jim skuša s po- govori pomagati, da tudi oni stopijo v proces sprejemanja smrti. Sem in tja si kakšen bolnik zaželi,da bi dobil injekcijo za »lahko smrt«. Pogovori, ki takšnim željam sledijo, odkrijejo, da se ti ljudje ne bojijo toliko bolečin in smrti kot tega da bi ostali v bolečini in smrti sami. Ko pa spoznajo,da se jim tega ni treba ba- ti, so pripravljeni,da začno razmišljati in se pogovarjati tudi o »zadnjih stvareh« življenja,o posmrtnem življenju in o Bogu.

dr. M. Š.

Kako pomagati današnjemu človeku

V letošnjem letu smo ra- zmišljali o stiski današnjega človeka in o njegovih pričakovanjih. Ugotovili smo, da potrebuje evangeljsko ljubezen in evangeljsko spravo. Vprašali smo se tudi kdo naj današnjemu človeku pomaga. Danes pa premislimo, kako mu pomagati
Najprej se moramo vprašati, s kakšnimi nagibi pomagati bližnjemu. Tisti, ki po- maga,je lahko zaradi tega tudi nadrejen nad tistim, ki pomoč potrebuje. Dajanje pomoči lahko za koga pomeni tudi to,da uveljavlja sebe nad drugimi, v zavesti, da so drugi od njega odvisni.
Kdor pa pomaga v duhu evangeljske lju- bezni in sprave,se ne počuti nadrejenega nad tistimi, ki iščejo pomoč, ne uživa v tem, da so drugi od njega odvisni. Ve namreč, da nihče ne more samo dajati ali samo sprejemati. Meja med dajanjem in sprejemanjem ni jasno začrtana. Tisti, ki pomaga,vedno tudi dobiva-velikokrat mnogo več, kot daje. Tako mora npr. kdo, ki oskrbuje hudo bolnega, umirajo- čega človeka, v to delo vložiti veliko nesebičnega truda, toda to, kar ob tem dobiva, je neprecenljive vrednosti: pri tem dozoreva kot človek in se ob umi- rajočem uči živeti, postajati pozoren na to v življenju, kar je bistveno - uči se torej globje živeti.
Pomaga, daje lahko samo tisti človek, ki je pripravljen postati majhen in ubog, da lahko hkrati tudi sprejema. Kdor ne zna dopustiti, da bi ga obdarovali, tudi ne more doumeti osnovne resnice,da je vse, kar smo,kar imamo,kar doživljamo, dar. Bog je tisti, ki daje in pomaga pre- ko nas, mi smo pa samo orodje njegove ljubezni.
Taki torej moramo pristopati k človeku, ki potrebuje pomoč. V tem smo lahko solidarni z vsemi in tako vedno bolj zma- njšujemo delitev na zdrave in prizadete, na tiste, ki pomagajo, in tiste, ki potre- bujejo pomoč. Mi vsi dajemo in spreje- mamo, vsak po svojih zmožnostih.
Sprejemati ljudi okrog sebe takšne, kot so,ni preprosto. Vedno bi jih želeli imeti drugačne, pač po svojih željah in pred- stavah. Psihologi ugotavljajo, da človek najbolj potrebuje občutek varnosti, ob- čutek sprejetosti, da ga okolica spreje- ma takšnega kot je, da je lahko tudi on sam,brez maske. Če čuti,da sprejemajo takega,se počuti bolje,telesno in duše- vno. Zato bo tudi naša pomoč drugemu učinkovita samo takrat, če ga bomo najprej sprejeli v njegovi enkratnosti in drugačnosti in ne najprej od njega zah- tevali, da se spremeni, da postane tak- šen, kot smo si zamislili. To pomeni, da bomo sprejeli bolnika z njegovo bolezni- jo,prizadetega z njegovo prizadetostjo, z njegovimi težavami,neprijetnostmi - v družini, na delovnem mestu, v soseski, v cerkvi.
Resnična pomoč pomeni prizadetega po- tegniti iz njegove osamljenosti, mu omo- gočiti medčloveške stike. Saj vemo, da se človek lahko razvija samo v nenehnem srečevanju z drugimi ljudmi. Kako narobe delajo npr. nekateri starši, ki svojega prizadetega otroka puščajo samo doma in ga nočejo vzeti s seboj v družbo. To tudi pomeni, da ga še niso sprejeli tak- šnega, kot je. Ali pa pomislimo npr. na duševne bolnike, ki jih mnogokje, pogo- sto tudi v cerkvi, odrivajo na stran, ali umirajoče, ki jih popolnoma izolirajo, da ne bi nikogar motili.
Marsičesa se bojimo,dokler tega ne po- znamo. Ko pa si to podrobneje ogleda- mo in spoznamo, strah izgine. Tako je tudi v odnosu do razne vrste prizadetih Bojimo se npr., kako se bomo sporazu- meli s slušno prizadetim ali slepim, kako bomo znali v svoj krog sprejeti invalida, strah nas je invalidskega vozička,pose- bno še,če bi ga morali porivati po cesti. Tudi rak je bolezen,ki se je mnogi bojijo in se na daleč izogibajo rakavih bolnikov Morda nas je strah, kako se bomo pogo- varjali z umirajočim itd. Ko pa npr.nekaj časa živimo s slepim človekom, vidimo, da je lahko neverjetno samostojen, da ta njegova motenost ni nekaj, česar bi se morali bati. In tako je tudi z invalidi, slušno prizadetimi,duševnimi bolniki, ra- kavimi bolniki, umirajočimi itd. - ko pod- robneje spoznamo njihov način življenja njihove potrebe in posebnosti, se zne- bimo strahu.
Pogoj za to je seveda, da znamo biti v svojih medsebojnih srečanjih zelo pozo- rni in prisluhniti izgovorjenim, pa včasih tudi neizgovorjenim besedam svojih so- ljudi, njihovim kretnjam itd.
Pomagati ne pomeni komu vse dati in narediti, tako da mu ni treba biti še kaj aktiven. Resnično pomagati pomeni ko- mu omogočiti, da pride čez oviro, ki ji morda ni kos,da od tod dalje lahko gre, dela spet sam. Pomagati pomeni še več: v njem prebuditi tudi take lastnosti, ki so bile doslej v njem nepoznane, neod- krite, npr.sposobnost in veselje za roč- no delo, delo v kuhinji, pospravljanje, branje, varstvo otrok itd. S takšno po- močjo mu omogočamo, da se ne počuti podrejen, ampak enakopraven. Vsak od nas ima različne naloge. Ne moremo in ne smemo jih vrednotiti in uvrščati po pomembnosti.Na videz še tako neznat- no delo, v katerega pa je vključena vsa energija nekega človeka, je gotovo več vredno kot na zunaj veliko delo, ki je opravljeno morda mimogrede.
Pri resnični pomoči se zavedamo, da smo mi vsi tisti, ki dajemo, in tisti, ki sprejemamo, da smo vsi skupaj vkrcani na ladjo in se moramo skupaj truditi, da vsi prispemo na cilj.

dr. M. K.

ZANJU NI BILO PROSTORA V GOSTIŠČU

Ni bilo prostora zanju...To se je zgodilo pred dva tisoč leti. Že takrat je vsakdo mislil le nase.
V Franciji je več kot dva milijona tele- sno ali duševno prizadetih otrok. Mnogi so resno zaskrbljeni, da bo življenje po- stalo zamotano ali celo nemogoče, če se bo to nadaljevalo. Danes, kot pred dva tisoč leti ni mesta za najbolj uboge med ubogimi.
Prav tako pred dva tisoč leti:ker ga ni- so hoteli imeti na svetu,so ga poskušali umoriti. »Herod se je razjezil in ukazal v Betlehemu in na svojem področju po- moriti vse dečke do dveh let« (prim. Mt 2, 16)
Del naše družbe ne mara takih, ki imajo okrnjen del telesa ali razuma, takih, ki nosijo vse življenje na sebi križ in ga po- vzročajo še svoji družini. Ne obotavljajo se pod krinko znanstvenih besed izra- biti zakon, ki jih dovoljuje uničiti že pod materinim srcem.
Vendar pa ti otroci skrivnostno kličejo zdrave, da bi šli ven iz svojega zdravja, bogate, da bi izšli iz svojega denarja in zadovoljne iz svoje zavarovanosti...
To je pa trdo. To,kar je zahtevano,do- stikrat presega naše moči. Vendar, ali se dovolj zavedamo, da bi lahko še bolj odprli svoje srce in pustili, da gre prek nas še več ljubezni?
Praznik nedolžnih otrok obhajamo nekaj dni po božiču.Prosimo Marijo,mater ogro- ženega otroka, naj dvigne in utrdi naše srce, da bo praznik ubogih tudi praznik ljubezni do ubogih in sprejem nedolžnih v gostišču.

Marie-Hélène Mathieu

Človeku,ki je bolan ali drugače prizadet se poleg drugih vprašanj večkrat pojavi tudi vprašanje o tem, kako naj v luči vere gleda na svojo bolezen ali prizadetost. Ljudje se potihoma ali naglas sprašuje- jo: »Kaj sem vendar storil,da me je Bog kaznoval z boleznijo?«-»Zakaj je zadelo ravno mene?« - »Kako more Bog to do- pustiti?« - itd.
Čeprav so ta vprašanja navidezno »za- starela«, se človek, ki je veren, vedno znova pri njih zadržuje.
Na omenjena vprašanja ni mogoče za vse zadovoljivo odgovoriti. Verjetno ni malo takšnih kristjanov, ki imajo prej omenjena vprašanja za znamenje "slabe vere" ali celo nevere?
Drugi poskušajo takšna vprašanja v se- bi zatreti s tem,da se »vdajo v usodo«, misleč, da sta bolezen ali prizadetost »znamenje božje volje«.
Verjetno poznamo ljudi, ki so zaradi bo- lezni ali prizadetosti vero izgubili in se popolnoma zaprli pred Bogom. Poznamo pa morda tudi takšne, ki so prišli do poglobljene vere prav zaradi bolezni ali prizadetosti.
Kako naj kristjani gledamo na bolezen in prizadetost v luči vere? Odgovor na to vprašanje bomo iskali v božji besedi, v sv. pismu. Sv. pismo nam na najtežja življenjska vprašanja ne odgovarja z recepti, ampak nas s svojo skrivnostno in simbolično govorico navaja, da iščemo odgovor zase v osebnem pogovoru, v molitvi z Bogom.
Nekateri bralci PRIJATELJA bi želeli, da bi se s pomočjo razlag posameznih od- lomkov sv. pisma poglabljali v bogastvo božje besede. To velja v veliki meri zla- sti za tiste, ki ne morejo hoditi redno k sv.maši. PRIJATELJ je namenjen pred- vsem ljudem, ki se neposredno ali po- sredno srečujejo s problemi bolezni ali prizadetosti. Zato začenjamo v tej šte- vilki z novo rubriko BOG - OZDRAVLJA IN ODREŠUJE, v kateri bomo najprej spregovorili o svetopisemskem gledanju na bolezen in ozdravljenje. Bralci naj bi odlomke v omenjenem prispevku v ce- loti prebrali iz sv. pisma stare in nove zaveze.*
Bolezen, ki povzroča človeku trpljenje, je bila za ljudi vseh časov hud problem. Razlaga je bila odvisna od podobe sveta, v katerem so ljudje živeli in od predstave o silah,ki naj bi v svetu vladale. Na sta- rem vzhodu so gledali na bolezen kot na nadlogo,ki so jo povzročili zli duhovi poslani od bogov, užaljenih zaradi člo- veških napak pri bogoslužnih obredih. - Pri zdravljenju so uporabljali obrede iz- ganjanja duhov ali pa so si skušali iz- prositi od bogov oproščenje z molitvijo in žrtvami. Z medicino so se takrat uk- varjali predvsem duhovniki, ki pa so bili večkrat blizu magije. Šele z grškim da- rom opazovanja se je začela medicina razvijati kot naravoslovna veda. - Na temelju teh ugotovitev moramo reči, da se svetopisemsko razodetje ne ozira na naravoslovni vidik problema bolezni.Po- sveča se izključno religioznemu pomenu bolezni in ozdravljanja v zgodovini od- rešenja.
1. Stara zaveza gleda na zdravje kot na polnost življenjskih moči. Bolezen je znamenje pojemanja teh moči. Opisi bo- lezni so zelo površni: spremembe na koži (npr.pri gobavosti), rane in zlomi, vročina in napadi. Ne ustavlja se pri naravnih vzrokih, razen pri tistih, ki so očitni kot so rane, padci ali starost. Za vernega človeka je bolj pomembno vprašanje,kaj pomeni bolezen za tistega, ki je zbolel?

*Kratice in številke v oklepajih pomenijo posa mezne knjige stare in nove zaveze. Številka pred kratico pomeni eno od knjig; prva številka za kratico pomeni poglavje, druge številke pa pomenijo vrstico v poglavju; prim pomeni: primerjaj, sl pomeni, da je treba prebrati več sledečih vrstic. V naslednjem sestavku bodo npr. sledeče kratice: Ps 39,11, kar pomeni 39 psalm, enajsta vrstica; 2 Sam 24,15 sl pomeni Druga Samuelova knjiga, 24 poglavje, 15 vrstica in sledeče vrstice; itd. V vsakdanji izdaji sv. pisma so v začetku napi- sane vse kratice, ki jih običajno srečujemo v sestavkih o svetopisemskih odlomkih.

2. V svetopisemskem svetu je vse odvisno od Boga, tudi bolezen. V njej vidijo ljudje božji poseg.-»Odvrni od mene svoj udarec pod tvojo silno roko omagujem« (Ps 39,11) Od Boga so odvisni tudi posegi drugih viš- jih bitij: »angel«, ki pokončava ljudi zaradi Davidovega greha, ko je dal prešteti ljud- stvo (2 Sam 24, 15 sl); poosebljene nad- loge: »nočne strahote«, »kuga, ki se plazi v temi«, »poguba, ki razsaja opoldne« (Ps 91, 5 sl); »satan«, ki uničuje Jobovo pre- moženje,njegovo družino in zdravje (Job 1, 12;2,7).-Po povratku iz suženjstva igra pri Judih vera v delovanje demonov,zlih duhov pri nastanku bolezni še večjo vlogo. V bo- lezni so slutili poseganje duhov v svet, v katerem živimo. - Toda, kako morejo vpli- vati na človeka demonske sile, če je Bog Gospodar vsega?
3. Versko vzgojen človek išče skoraj pod- zavestno zvezo med boleznijo in grehom. Svetopisemsko razodetje se takšnemu gle- danju ne upira,pač pa natančneje opisuje, kako moramo to zvezo razumeti.Bog je us- tvaril človeka za srečo (prim 1 Mz 2). Bo- lezen in vse druge človeške nadloge so v nasprotju z božjim načrtom. V svetu so se pojavile kot posledica greha (1 Mz 3,16-19) Na bolezen gleda starozavezni vernik kot na znamenje »božje jeze« zaradi grešnosti sveta (2 Mz, 9,1-12). V opisu zaveze med Bogom in judovskim narodom je bolezen prikazana kot kazen za nezvestobo v za- vezi z Bogom (5 Mz 28, 21 sl, 27 sl, 35 sl). Bolezen naj bi človeku izostrila zavest gre- šnosti. To je razvidno v prosilnih psalmih: prošnjo za zdravje spremlja vedno prizna- nje napak (Ps 38, 2-6; 39, 9-12; 107,17). Kljub temu ostaja vprašanje ali je bolezen res vedno posledica bolnikovih grehov? Na to vprašanje Stara zaveza ne daje jasne- ga odgovora. Sklicevanje na skupno krivdo ljudi človeka ne more zadovoljiti (prim Jan 9,2). Stara zaveza pozna samo dva odgo- vora. - Kadar zadene bolezen pravičnega človeka,kot sta bila npr. Job in Tobija, gre vedno za previdnostno preizkušnjo njego- ve zvestobe Bogu (Tob 12,13). - Trpljenje »božjega služabnika«,ki je bil v božjih očeh popolnoma pravičen, je razumljivo kot za- doščenje za grehe pravičnikov (Iz 53,4 sl).

MOJ KRUH

Kmalu bodo na božičnem dre- vescu spet zagorele luči in veselili se bomo doživetja ob jaslicah. Da bi bilo srečanje s sveto družino čimbolj domače, vam tokrat predstavljamo družino MRAK, Moša Pijade 17, 64000 Kranj, ki ima prizadetega otroka
Očeta smo spoznali pred dvema letoma, ko je imel na srečanju za svojce prizadetih poučno predavanje. Govoril je iz lastnih iz- kušenj,katere rad posreduje drugim, saj ve kako družine, polne stisk in problemov, to potrebujejo.Njegova beseda je hitra in od- ločna, njena vrednost je trajna...
»Ko se pokaže,da je otrok prizadet,je naj- bolje, da so starši čimprej seznanjeni z res- ničnostjo,da se ne opajajo s kakšnim lažnim upanjem. Po navadi sicer radi slišijo, da z otrokom ni tako hudo, da bo morda nekoč še zdrav... Vendar, naj bo še tako hudo, treba je začeti »na tleh«. Potem vsak,tudi najmanjši napredek prinaša veselje in zado voljstvo. Starši s prevelikimi pričakovanji in zahtevami so vedno nesrečni in nezadovo- ljni,ker ne morejo doseči tistega,kar hočejo«
»Ko nam je zdravnik povedal, da je otrok zaradi posledic težkega poroda hudo priza- det, je bila to res črna slika,hud udarec,ob katerem se je prvi hip vse zrušilo... Moram pa reči, da me to ni pokopalo.«
»Zelo površno, ker kaj takega ne moreš v trenutku dojeti. Precej časa je potrebno, da se človek vživi v nove razmere. To je odvisno od mnogih dejavnikov:kako je dru- žina prilagodljiva, koliko pomoči dobi od ra- znih strokovnih in zdravstvenih delavcev. V začetku je najtežje, ker ti primanjkuje znanja in izkušenj,kaj bi storil? Bistveno je, da se seznaniš z dejstvom in spoznaš, da je otrok potreben pomoči.«
»Ne bi rekel, da se je treba s tem kar spri- jazniti. Če kdo tako ravna,to rado pomeni, da zgubi vsako upanje v uspeh in nima več volje, da bi skušal in mogel še kaj storiti. Treba pa je vedeti, koliko je otrok prizadet in kje najbolj potrebuje našo pomoč.Pomoč mora biti prilagojena stopnji razvoja, da otrok lahko z veseljem in igro sodeluje pri svojem razvoju. Vedno je treba vztrajati in upati na dobre dosežke. Brez nenehnega sodelovanja s strokovnjaki in lastnega dela ne gre.«
»Ko sem zvedel, da bo otrok potreboval posebno pomoč, sem se navajal in usmeril v to, da mu jo bom dajal. Žal terapija pred štirinajstimi leti še ni bila tako razvita, kot je danes. Naš Andrej je bil takrat deležen njenih prvih začetkov. Vendar se je vidno popravljal, zlasti telesno. Za duševni raz- voj smo mu dajali vse, za kar bi bil zaradi onemogočenega gibanja prikrajšan. Zdrav otrok kmalu vse otipa,obleze vse kote,pri- zadetemu pa je to treba nekako nadomes- titi,da si pridobiva izkušnje. Vsaka stopnja razvoja v prvih letih je trajala dlje kot pri zdravem otroku, zato smo lahko vse nata- nčno opazovali in postavljali temu primerne cilje. Zelo pomembno je, kakšni so ti cilji, previsoki ali nedosegljivi...
Cilj, ki si ga dosegel, tebe in otroka spod- buja za nova dejanja, nova prizadevanja. Le če otroka dobro opazuješ, veš, kaj že zna, zmore in kaj bi še zmogel. Ko je otrok sposoben to ali ono že sam storiti,je treba opustiti določeno pomoč.«
»Tak otrok zahteva izredno veliko časa za- se, zato je dobro, da se delo v družini pora- zdeli.Pri nas smo se v začetku zmenili tako da je žena poskrbela za gospodinjstvo in družino, jaz pa sem se izključno posvetil Andrejevi vzgoji in terapiji.
Trdni smo bili v tem, da je družina vedno držala skupaj. Ko so mi po štirih letih v hu- dem tempu prizadevanja za sina popustili živci, sva z ženo za nekaj časa vloge za- menjala.Trdni smo bili tudi zato,ker smo se vedno lahko obrnili na koga, ki nam je bil pripravljen pomagati (zdravnika,terapevta, duhovnika, učitelja...)
Nemoč je bila v začetku predvsem v ne- znanju, ko nismo vedeli, kaj bi lahko in kaj je še potrebno storiti za fanta.«
»Nikoli se nisem vprašal-zakaj. To te samo obremenjuje in nimaš časa za bolj koristne misli. Kaj vse morajo ljudje sprejeti. Vsak človek ima svoj križ.«
»Ko je bil star eno leto, je bil na pregledu v bolnici. Bil sem prepričan, da je umsko normalno razvit. Ugotovitev preiskav pa je bila porazna. Prav ta ugotovitev pa je mene streznila. Počutil sem se toliko svoboden, da sem si rekel: Nimam kaj zgubiti, lahko pa poskusim vse... Na srečo sem v tistem letu že prebral veliko strokovne literature in bil tako pripravljen za vzgojno in peda- goško delo, ki je bilo zelo zahtevno.«
»Dolgo ni shodil in je dobro čutil, da je pri- zadet in kako.Že tedaj je bil bolj dovzeten in se je trudil za stvari, kjer je lahko delal z razumom.Veliko se je igral z lego kockami Takó je izpolnjeval svoj razum, logiko, mi- šljenje in lahko bi rekli tudi izumiteljstvo. Dobra igrača lahko daje otroku veliko spo- dbud za napredek. Ko je pri treh letih sho- dil, mu razlika med umsko sposobnostjo in telesno močjo ni več delala tolikšnih težav.«
»Z Andrejem je bilo treba skoraj vsak dan na terapijo. Štiri leta starejši brat nenadoma ni bil več deležen tolikšne pozornosti. Za- vedali smo se tega,skušali izravnati,kolikor se je dalo... Pri mlajši sestrici teh težav ni bilo. Od malega je bila navajena na tako stanje v družini.Težko je biti pravičen med tremi otroki. Treba pa je paziti,da eden na račun drugega ni preveč oškodovan.«
»Tako vključevanje je zelo pomembna, če- prav spočetka težavna stvar. Otroci so na- ravni,se ne sprenevedajo,rečejo vse narav- nost... Za starše je to včasih prav mučno zato svojega otroka raje ne peljejo v sku- pino zdravih. To je zelo narobe. Manj če je skrivanja, prej je problem rešen. Andrej je vztrajal in zdržal, jaz pa sem otrokom po- jasnil, zakaj tako čudno hodi, zakaj težko govori itd. In otroci so se izkazali izredno prilagodljivi za vključevanje invalida medse Ker starši zdravih otrok skoraj ne priprav- ljajo na srečanje ali sodelovanje z invalidom vrstnikom, je naloga družin, da prizadete pripeljejo in seznanijo z družbo zdravih. To vključevanje se mora začeti tudi dovolj zgodaj.«
»Nikoli nisem imel kakšnih težav. Ljudje so naju seveda gledali,ko sva šla po cesti. To me ni motilo,ker mi je bilo jasno,da se mo- rajo na to navaditi. Mislim, da je to gleda- nje pač človeška radovednost in nihče ne gleda iz zlobnosti,ampak iz nevednosti: ne vidi sam sebe in ne ve, da je to njegovo početje lahko komu neprijetno.
Vedno sem dobro sodeloval z ljudmi, poseb- no s strokovnimi delavci. Veliko pomoč sem imel tudi v dekanu Bahorju. Že v skupini predšolskih veroukarjev sem lahko opazo- val svojega otroka, in to mi je bilo v veliko pomoč pri odločitvi, kam bom poslal otroka v šolo. Take izkušnje takrat drugje ne bi mogel dobiti.«
»Že malo šolo je začel obiskovati v Zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kam- niku. Takrat je bila to edina primerna mož- nost. Sedaj končuje osmi razred, potem se bo usmeril na tehnično področje. Sam pravi: »Moj kruh bo programiranje,računalništvo« Približno eno leto se s tem doma že ukva- rja. Usmerjanje invalidov v poklic je zelo pomembna naloga. Če želimo od nje dobre uspehe, moramo s tem začeti že zelo zgo- daj, da bo nekoč našel pravo pot. Če je otrok usmerjen dovolj zgodaj, bo začutil v kakšnem poklicu so njegove sposobnosti, in se zelo verjetno tudi sam odločil zanj.
Žal se danes še vse preveč dogaja, da dru- gi odločajo o poklicih, ki jih bodo opravljali invalidi.Računalništvo daje dovolj možnosti telesno prizadetim, ker zahteva pretežno umske sposobnosti in ne toliko fizičnih spre- tnosti. V ustanove in šole, ki usposabljajo invalide,bi vsekakor morali uvesti računalni štvo in temu podobne smeri.Prizadet otrok ne more pisati,risati... S pomočjo računal- nika pa lahko z eno tipko piše, riše. Ko to pisalnik z ekrana prenese na papir, ne bo nihče vedel, da je to izdelek skoraj nepo- kretnih rok. Andrej že sestavlja programe, kako se s čim manjšo uporabo tipk več napravi. S pridom uporablja šolsko znanje, zato se tudi raje uči.«
»Slabo je to, da se otrok odtrga od nara- vnega okolja in pride med same invalide. Sicer se tam vsak kmalu privadi, ker ima dosti družbe in je obvarovan mnogih težav Teže je za starše, ki mislijo, da otrok brez njih ne more shajati. Če otrok nima pogo- stih stalnih stikov z domom, je težko, ko mora ustanovo zapustiti in zaživeti v sve- tu, kjer ga ljudje ne poznajo.
Dobra plat je pa ta,da se otroci v ustano- vah mnogo prej in bolj navadijo samostoj- nosti in odgovornosti.«
»Ne. Le nekoč, ob koncu tedna, ko vedno prihaja domov, je dejal, da ne bi več hodil k maši, češ, da je to neumno. Pa smo brez panike odločili: V redu,ne boš hodil k maši, dokler ne boš sam spoznal,kaj je pametno, kaj neumno. Ostajal je doma. Nekdo je bil vedno pri njem, da je čutil,da ga imamo še vedno radi. Počasi je začutil, da se je dru- žina s tem nekako razbila. Po nekaj mesecih je rekel, da bi spet šel k maši. Potreboval je ta čas, da je premislil in ocenil prazno govorjenje, naš zgled in sam sebe. Mislil sem si: Če domača vzgoja ni toliko vredna da bi mu pokazala pravo pot,je brez smisla da ga k maši silimo. Jaz skušam vse tako napeljati, da se otrok sam odloči in dobro odloči.«
»Za lažje prizadete in pokretne imam ob- čutek, da dandanes lahko versko živijo kot ostali župljani. Težava je, ker za teže pri- zadete tako poredko organizirajo srečanje po župnijah.«
»Midva z ženo menjaje hodiva v službo, zato je moral biti Andrej dostikrat vsaj eno uro sam doma.Kdo ga bo pazil? Ko smo mu razložili, da ga bo ta čas varoval Jezus, je bil on čisto pomirjen in se je počutil varen. Vera lahko prinese invalidu neko varnost, ko ga vse drugo zapusti...«
»Dokler sem moral večino težav reševati sam, sem jih reševal v cerkvi. Tista urica pri nedeljski maši je bila edini čas, ko je bil okoli mene mir. Takrat sem mnogo razmiš- ljal, kako bi otroku pomagal. Priznam, da sem slišal le malo pridig,in mislim,da mi tudi niso tako potrebne, kot je živo reševanje problemov. V cerkvi sem prihajal do dolo- čenih rešitev in sem bil vedno zadovoljen z njimi. To je bilo nekakšno premišljevanje v miru, pred Bogom...«
»Vedno smo se veselili Andrejevih uspehov še posebej pa smo bili srečni takrat, ko je bil Andrej že šolar in je ugotovil,da je rojen pod srečno zvezdo... Vprašal sem ga,zakaj tako misli. Odgovoril mi je: »Zato, ker sem pameten.« Njemu je to veliko pomenilo,ker je že takrat čutil, da samo z razumom lah- ko premaga svojo prizadetost. V znanju se je primerjal s starejšim bratom in ga nekoč celo ujel v matematično zanko.
Njegovo spoznanje, da je pravzaprav sre- čen, je za nas nekaj najlepšega,saj je naš cilj, da bi bil Andrej zadovljen sam s seboj, ne pa manjvrednostna osebnost, kar je še dodatna invalidnost.Do takih spoznanj da- nes prizadetim veliko pomaga tudi gorenj- sko društvo za cerebralno paralizo, kamor spada Andrej.«
»Društvo vključuje ljudi,ki imajo cerebralno paralizo,njihove starše,svojce, prijatelje in raznovrstne strokovnjake. Namen društva je, da skrbi za pomoč prizadetim. Prirejamo tečaje smučanja,plavanja ter šolo za starše v Novigradu. Tam se učijo ravnati s svojim otrokom in so vključeni tudi v vse terapije, ki so otroku potrebne. Prek društva se star- ši laže srečujejo, združujejo, pogovarjajo, izmenjajo izkušnje in z otroki obiskujejo razne prireditve. Društvo pomaga tudi pri vključevanju v šolo in zaposlitev, skratka, skrbi za to, da bi prizadeti čimbolj zdravo živeli.
Kot novo dejavnost smo začeli razvijati raz- ne pripomočke. Na razstavi - Vse za otroka - v Celju smo razstavljali vsestransko prila- godljiv stol, uporaben za huje prizadete z motnjami v gibanju. Na Gorenjskem smo se res dobro ujeli.«
»Da. Smučanje, plavanje in kolesarjenje... Vse to obvlada,čeprav je bilo malo verjet- no, da bo osvojil kakšno spretnost. Karkoli smo poizkusili, vse je uspelo, to pa zato, ker je bil sam izredno prizadeven.
Ko je prerastel otroški tricikel, mu nisem in nisem utegnil namestiti dodatnih kolesc na novo kolo. Pa je žena ob fantovem sitnar- jenju rekla, naj se navadi vožnje brez do- datnih kolesc. Malo debelo sem pogledal, Andrej se je pa kar strinjal.Že po prvi pre- izkušnji sem bil prepričan, da se bo lahko sam vozil. Ob pomoči dr. Veličkovičeve je v enem letu postal povsem samostojen in nadvse vesel kolesar. Ona ga je naučila tudi plavanja.
Šport prinaša ne le razvedrilo, ampak od- pravlja občutek manjvrednosti in omogoča vključevanje v družbo.Veliko je še prizade- tih, ki imajo skrite sposobnosti, pa nimajo možnosti,da bi jih razvili in so tako za mno- go prikrajšani.«
»Ob srečanjih zdrav ponavadi ne ve, kako bi se približal invalidu in kaj bi se z njim po govarjal, saj nima izkušenj o tem. Rekel bi, da je dostikrat na invalidih samih in tistih, ki imajo prizadete otroke, prva poteza za dobre odnose z zdravimi.
Res pa je tudi, da zdrav ne more nikoli po- polnoma dojeti, kako se počuti invalid. Ne- smiselno je to pričakovati. Lahko pa sode- lujejo in se sporazumevajo.To je trdna vez ki prinaša zadovoljstvo vsem.«
»Dostikrat slišim starše, ki pravijo, da so za otroka pripravljeni žrtvovati vse... Sebe in svojega časa pa niso pripravljeni dati. Z denarjem se ne da nikoli primerjati tisto,kar sam lahko narediš. Prav tako nima smisla iskati kakšnih čudežnih zdravil, če jih ni. Treba je oditi na dolgo,naporno pot, ki za- hteva truda in časa, da se pokažejo uspehi«
Ker med pogovorom drugih družinskih čla- nov ni bilo doma, smo se po fotografije vr- nili v nedeljo. Andrejeva srečna zvezda bo vedno svetla, saj mu starši pomagajo iz življenja iztisniti toliko bogate vsebine, da človek ob njihovih življenjskih zmagah bolj strmi in jih iz srca občuduje. Tako lahko delajo le starši, ki za svojega otroka ne le živijo, ampak zanj gorijo.

Kati

prijatelji se osebno poznajo med seboj.Med bralci Prijatelja jih je precej, ki jih osebno poznam. Nje in tudi druge bralce smem na- govoriti kot prijatelje v tem osebnem pismu ki ga bodo priložili zadnji številki Prijatelja v letu 1983, ki v novi obliki in obleki naz- nanja, da se pri njem po 15 letih začenja nova doba.
Kdo so naročniki in bralci Prijatelja? Do- sedanji podnaslov se je glasil »list za bol- nike« A nedvomno niso bili samo bolniki in invalidi naročniki in bralci, ampak tudi veliko njihovih zdravih prijateljev, sorodnikov in znancev, dušnih pastirjev, zdravstvenih delavcev in drugih, ki se zanimajo za živ- ljenje bolnih, invalidov, ostarelih in kakor koli prizadetih in trpečih. Trdno sem pre- pričan, da bodo vsi ti tudi vnaprej ostali zvesti bralci in naročniki Prijatelja. Upam pa, da se jim bo pridružilo še veliko novih prijateljev, tako da se bo družina bralcev in naročnikov Prijatelja v prihodnjem letu močno povečala.
»Prijatelj« bo v novi obliki še naprej ostal, kar je bil: vez med invalidi in bolniki ter njihovimi zdravimi prijatelji in znanci. Da bi pa zares v čim večjem obsegu in čim glo- blje povezoval bralce in jih čim več prite- gnil v svojo družino,bo v prihodnosti vse- binsko še bolj bogat in pester. Prinašal bo še več poročil in obvestil, pa tudi še več prispevkov duhovne,verske, vzgojne, kul- turne in splošno človeške vsebine. Razšir- jen uredniški odbor ima velike načrte, ka- kor o tem berete v predstavitvi novega Prijatelja v tej številki. Osebna pisma in dopisovanja pa bodo še naprej bistveni sestavni del Prijatelja.
Odgovornemu uredniku g. Jožetu Zupančiču in vsem njegovim neutrudnim sodelavcem ter izdajatelju, Provinci Misijonske družbe v Ljubljani, se za vse njihovo delo iskreno zahvaljujem in jim želim vsega božjega bla- goslova in veliko uspeha še naprej. Nove člane uredništva in nove sodelavce pa prisrčno pozdravljam in jim želim dobre zemlje, dobrega semena, dobrih časov in bogatih sadov pri njihovem delu.
Rad bi pa pozdravil in izrazil svoje najbolj- še želje tudi dosedanjim in zlasti še novim bralcem in naročnikom Prijatelja. Ko boste dobili to pismo in to številko Prijatelja v roke, veljajo moj pozdrav in moje dobre želje prav Vam osebno. Če še niste naro- čnik Prijatelja, Vas vabim in prosim, da to postanete;če to že ste,Vas vabim in pro- sim,da pridobite vsaj še enega naročnika. S tem vabilom in to prošnjo se obračam predvsem tudi na dušne pastirje in druge pastoralne delavce, na člane župnijskih pastoralnih svetov in na svojce bolnih in invalidov. Kmalu se boste prepričali, kako dragocen pripomoček vam bo Prijatelj pri razumevanju naših bolnih in kakor koli pri- zadetih bratov in sester in pri delu zanje. Ne samo v tem svetem letu odrešenja, ampak tudi pozneje bo Prijatelj nudil bo- gato duhovno pomoč bolnim, invalidom in zdravim, da se v nas in med nami utrjuje sprava, edinost in mir v Bogu in našem Odrešeniku Jezusu Kristusu.
Ob začetku novega cerkvenega leta vsem bralcem želim po Marijini priprošnji božjega varstva, pomoči in tolažbe in kmalu bla- goslovljene in vesele božične praznike ter srečno novo leto 1984,v katerem vas hoče spremljati Prijatelj. Ne zavrnite ga, ampak postanite njegovi prijatelji ter prijatelji bolnih in invalidov in vsi med seboj!
Prisrčno pozdravljeni.

(Povest o svetlobi sence)

Dve uri nato, ko je mater Alešo na obisku pri Darji zadela možganska kap, je že leža- la na kliniki. Sin Vito ji je zagotovil najbolj izkušenega zdravnika in najboljšo sestrsko nego.
Z zdravnikovim privoljenjem je Vito sklical brate in obe sestri, da se (morda zadnjič) zbero okrog matere. Darja in Janja sta bili prizadeti, kot da prihajata od pogreba. Po- sebno Darja se je komaj še držala na no- gah. Sestra Smilja je bedela ob materi in zdravniku poročala vsakih petnajst minut; družino je sprejela kakor bolničin angel va- ruh.S prstom na ustnicah je ponovno opo- zorila na ukazano tišino. Obkrožili so mamo kakor v že davnih letih svetovne krize, ko jim je delila odmerjene rezine kruha, le da je zdaj ležala pred njimi v globoki nezavesti in močno spremenjena. Tudi sami so stali kamnito negibno v popolni nemoči, da bi si pogledali v oči. Čez minuto ali dve je Vito dal znamenje za odhod, toda Darja se je od vrat vrnila k mami.
Bolničine roke so kakor poveličane ležale na odeji. Darja je pokleknila in materino roko prekrila z vdanimi poljubi. Nenadoma pa je začutila, da je roko kakor drobcena iskra spreletel živčni trzljaj, nato spet in spet. Vstala je in se zazrla v mamin obraz. In res so se ji veke zganile in počasi odpirale. Darja je pridušeno hlipnila: »Mama, jaz sem, Darja...« Zazdelo se ji je,da ji šepeče:»Saj grem spet k vam,otroci,toda imejte potrp- ljenje z menoj,ker sem stara in betežna...« Sestra Smilja, ki je dotlej sedela v ozadju, je pristopila in spodbudno potrepljala Darjo: »Mama se vam vrača v življenje, vse bo še dobro...« Darja je kot na krilih planila iz sobe in oznanila: »Hvala Bogu, mama je rešena,pridite...« Ko so jo znova obstopili, se jim je mati že nasmehnila in vsi so čutili da jim želi povedati: »Vidite, da se resnič- no vračam, saj otroci ne morejo biti brez matere...«
Ko je mati zapuščala kliniko, je rekla zdra- vniku: »Nimam besed, da se vam dostojno zahvalim...« On pa: »Gospa, zahvalo dol- gujete edino svoji krepki naravi, zato vam čestitam,seveda s pripombo,da se tak pri- mer z vami ne bi smel ponoviti...«
Sin zdravnik je mamo vzel k sebi, da bi jo imel pod kontrolo. Minilo je nekaj mesecev. In tako je dočakala svojo osemdesetlet- nico, tako da se je sprehajala v sončnem jutru na vrtu sinovega doma.
Vito je bil skrbno opravljen za službeni spre- jem in ob jutranji kavi z ženo Sonjo preli- staval časopis. »Upam, da si si vsaj danes rezerviral čas za svojo mamo.Ne bi te rada opravičevala pred sorodniki, kadar pridejo« »Zanesi se, da bom točen, saj gre le za kratek sprejem.« »Kdo že pride?« »Slavni patofiziolog N.N. iz Hustona s predavanjem o najnovejših izsledkih iz teorije holinore- ceptorjev.« »In ne pozabi najti priložnosti za pomenek o maminem problemu.Sam veš da tu kot družabna ženska ne more takole samevati. Saj se mi kar smili, ko vse ure dneva begamo okrog, ona pa živi kot kak- šna nuna. To okolje res ni zanjo.« »Tebi je to laže reči, ko nisi v sorodu z njo. Zdaj je obredla že vse nas štiri in prav tragično je da pri nikomer ne more biti dlje kot na obi- sku.« »Obračaj, kakor hočeš, pa prideš do sklepa, da ji preostane le dom počitka.« »Tebi se to zdi tako logično kakor to, da dnevu sledi noč in nôči dan...« »Pa saj si to sam prvi spoznal!« »Že,ampak kaj pore- če obrekljivi svet?« »Požvižgaj se na svet, se bo že naveličal...« »Zdaj je pa skrajni čas, da grem.«
Pozvonilo je. Med vhodnimi vrati se je sre- čal s sestro Smiljo. »O,Smilja... Oprosti mi, ker te puščam takole -nujno tečem na ko- lodvor. Sicer pa na svidenje!« »Lepo, lepo, Smilja! Kar zdi se mi, h komu prihajaš,« jo naglo poljubi Sonja. »Seveda, rože me izda- jajo...« »Upam,da je naša babica že vstala« »Na vrtu je že,videla sem jo prek ograje,in če se ne motim, je celo nekaj plela.« »Po- misli,in jaz niti ne vem za to...Pokličem jo«
Ni je bilo treba klicati, ker je že vstopila sama. Smilja ji je pohitela naproti in jo ob- jela. »Kakšno veselje zame, gospa Dovja- kova, da vas vidim takole vedro in celo v delovni vnemi..« »Ganljivo je,sestra,da ste se me spomnili, saj teče že četrti mesec, odkar sem zapustila kliniko,in bolnikov vam nikdar ne zmanjka...« »To je res, ampak vi ste mi prirasli k srcu, zato vam čestitam z željo, da takole sveži ostanete še vrsto let.« »Prisrčna hvala! Željá pa nimam nobenih več razen ene same:da bi srečno umrla...« »Zdaj nam pa ne smete umreti,ko smo vas tako lepo postavili na noge« »Tako se go- vori! Videli boste,kako bo danes pri nas še veselo,« je dostavila Sonja, nato pa odhi- tela, da postreže.
Ko sta ostali sami, je Smilja materi med smehom pripovedovala o svojem prijatelj- stvu s Sonjo; spoznali sta se že v vrtcu, nato skupaj sedeli vsa leta do gimnazijske mature;kako brez premisleka je rinila Sonja na višjo sestrsko šolo,pa je pri vsem otroč jem ravnanju prav v tem poklicu našla svoj življenjski smisel. In kaj se ji je, smejavki, še pripetilo? Nekaj, kar bi sodilo v pogrošni roman: imela je fanta, študenta medicine. Nekajkrat je na sprehode z njim povabila tudi Sonjo, in ko so klepetali vsevprek, niti opazila ni, kdaj se je vnela ljubezen med njima...Ker mu je bila bolj prijateljica kakor ljubimka, ji ga je brez bolečine prepustila... In kdo je ta človek,s katerim sta še danes dobra prijatelja? Dr. Vito Dovjak...
»To je pa že motiv, ki bi ga bil v svojem času vesel sam Balzac, pa tudi naš Lokar bi znal kaj pametnega narediti iz njega... V vaši družbi res nikomur ne more biti dolg- čas,o tem sem se prepričala že na kliniki.« »Menda sem se prismejala na svet.. Na ži- vljenje gledam optimistično in moje veselje so ozdravljeni bolniki.« »Z vami bi lahko go- vorila ure in ure.« »In jaz z vami. Tako ste razgledani,da bi vam človek prisodil najmanj gimnazijsko maturo.« »Z otroki sem živela od izpita do izpita in tako se me je marsi- kaj prijelo, zdaj pa imam občutek osamlje- ne koklje, ki se zaman ozira za razbeglimi piščeti... Veste, jaz imam kljub temu še trdno vero v svoje otroke, v svetlobo nji- hovih src. Od tega živim...«
Pred vrati se je oglasil zvonec, nato pa ži- vahno govorjenje. Vstopila je Staša, z njo pa Janja in Miro. Staša se je vrgla babici okrog vratu, kot da je edino bitje, ki ga še ima na svetu.Ko jo je spustila,so ji bila lica vsa mokra od solz. »Babi, nimam besed, samo tiščala bi se k tebi kakor dojenček..« »Hvala,da si prišla,vesela sem te.« »Mame pa danes ne bo, ker mi varuje otroka, z očkom prideta v nedeljo. Danes imam izpit iz rimskega prava, ki me žuli od takrat, ko sem zaradi poroke »pogrnila«.
S privoza se je slišalo nekaj vzklikov. Mati je že od daleč po glasu prepoznala Tomija in stopila k oknu. »Mama!« »Tomi,Ljuba...« »Mama,taka si kakor najlepša iz tega šop- ka vrtnic...« je klical Tomi. »Bodi no resen, ali ne veš,da boš od vsake besede odgovor dajal?« »Kaj morem,če te pa tako vidim...« Pesniki zmeraj več vidijo kakor navadni ze- mljani... Sicer pa priznam,da mi je, ko sem vaju ugledala,v čelo dahnila zdrava gorenj ska sapa in zadišalo po pravkar pograblje- nem senu in nageljnih na kmečkih oknih...« »Naj se gredo solit vsi umetnjakoviči s svo- jimi besednimi coprnijami! Zdaj šele vem,kje sem se napil čuta za metaforiko..« »Dovolj naj bo dvorjenja pod oknom. Pridita noter in kaj povejta.«
Takoj za njima je prišel pismonoša z brzo- javko za mater. »To je pa naš Afrikanec: Iskrene čestitke, pismo sledi.« »Vse gre kot po programu...« je vzkliknila Sonja in pohi- tela k strežbi. Med vrati je zadela na moža ki se je vrnil s kolodvora. »O, naša Gorenj- ca... Kako se vama obnaša pikapolonica?« »Za svoje štiri mesece punca in pol...« se je pohvalila Ljuba. »In fantje se kar pulijo zanjo, zato sem jim jo pa za ta dan lahko mirne duše zaupala.« »No, hvala Bogu. Ampak skrajni čas je,da se premakneta v mesto. Služba ni problem,družbeno stano- vanje pa vama tudi upam najti. Samo...« »Samo?« »Proti toku je težko plavati...« »Raje svoboden ostanem na deželi. Imel bi občutek, kakor če bi mi kdo rekel: »Pusti si odrezati nogo, saj boš dobil protezo...« »Potem pa žal za vaju ne vidim pomoči...«
Besedo je povzela mati. »Vito, pred nekaj sekundami sem iz tvojih ust slišala stari, dobri vzklik »Hvala Bogu!« Vem, da to zate ni le mašilna fraza, ampak sled krščanske vzgoje. Ne morem in ne morem verjeti, da sta se ti in Mile nazorsko tako spremenila, čeprav ste skupaj odraščali v mojem salo- nu...« »Mama, tak ali drugačen svetovni nazor ni toliko odvisen od šolske izobrazbe in prebranih knjig, kolikor od lastnega spo- znavnega nagiba. Ampak tvoj praznik je vse prej kot primeren za idejni spopad. Če hočeš,bova govorila zvečer tja do polnoči, samo zdajle ne,prosim te.« »Kadilec kadil- cu ne odreče ognja...« »Če pa je to tvoja izrecna želja - izvoli!«
Pogledala je Vitu globoko v oči, kot da v njegovi zrelosti išče tistega iz študentskih let, ko so skupaj premlevali klasike od So- krata do Vebra. »Praviš:spoznavni nagib... Saj je ta tudi zame odločilen. Stvarjenje in odrešenje sta meni aksiom kakor zmnožek šest iz dvakrat tri. Čemu vse teorije,če pa Stvarnika doživljamo po slutenjskem navdi- hu?« »Mama, moj ateizem ni tisto,kar misliš, da je;obsežen je le v okviru hrepenenja po končni resnici. Ne zaletavam se v religijo, ta čas plavam pač mimo nje.Saj si šla tudi ti skozi krizo dvomov...« »Ampak jaz nikoli nisem Boga zavrgla!« »Prepričan sem,da bi ne bila vesela moje religije za vsak primer, če na koncu koncev Bog vendarle je...« Pisano je: Blagor tistim,ki niso videli, pa so verovali!« »Resnic je nešteto in vedi: če kdaj po dialektični poti spoznam, da se ste- kajo v božjo, bi se mi ti spremenila v živ spomenik zvestobe slutenjsko najdenemu Bogu.« Tedaj je mati stopila tesno k sinu z mojzesovskim dvigom roke: »Bog mora bi- ti!...« nato se je zgrudila. Vito in Tomi sta jo prestregla in položila na kavč.
Družina je otrplih obrazov prebila nekaj gro- zljivo napetih sekund, ko je moral doktor Vito priznati: Mrtva...
Janja se je z vzkrikom 'mama!' vrgla na ko- lena pred pokojnico, Tomi pa jo je prvi po- kropil z drhtečimi besedami: »Zdaj ji je do- bro. Do konca je verovala v svetlobo naše sence. In našla je dom, kakršnega ji nihče od nas ni znal in ne mogel dati...«

(Konec)

Komaj je minilo enainštirideset let od tedaj, ko je v Padovi dne 30. julija 1942 prenehalo biti srce kapucinskega patra Leopolda Mandića, in že je prištet med svetnike.Svečana kanonizacija je bila v Rimu v nedeljo 16. oktobra v svetem letu odrešenja in v okviru škofovske sinode, ki se je posvečala zakra- mentu sprave ali spovedi.
Sveti Leopold Mandič je bil rojen v Herceg- novem v Boki Kotorski 12. maja 1866 kot dvanajsti otrok uglednih vernih staršev. Pri krstu je dobil ime Bogdan. V rodnem domu je prejel temeljito krščansko vzgojo in lju- bezen do svojega naroda in domovine. S šestnajstim letom je zapustil domači kraj in je stopil v kapucinski red. Kapucini, ki jih je spoznal v Hercegnovem, so bili iz Italije, zato so tudi njega poslali na študij v Italijo Pri redovni preobleki je dobil ime Leopold. V duhovnika je bil posvečen v Benetkah 20. septembra 1890. Deloval je nekaj mesecev v Zadru, leto dni v Kopru, vsa ostala leta pa v Italiji,v glavnem v Padovi kot spovednik.
Mladi Leopold je bil marljiv študent. Rad je posegal v znanstvene debate med kolegi študenti in tudi pozneje kot duhovnik. Se- gal je le po knjigah z notranjo znanstveno vrednostjo.Zelo ga je privlačila resnica. Bil je razmišljajoč,razsoden, prodornega duha, ki pušča ob strani vse kar ima lep videz. Zanimala ga je samo resnica.
Že kot otrok v rodni hiši je bil mladi Bogdan globoko pobožen;to se je kazalo v ljubezni do molitve. Pogosto so ga našli samega v kaki sobi,kako kleči in moli. Ta živi,notranji pogovor z Bogom je potem poglobljeno na- daljeval kot redovnik. V začetku svojih du- hovniških let, ko še ni bil toliko zaposlen s spovedovanjem, je veliko časa prebil za- topljen v molitev pred tabernakljem. Ko so ljudje to videli, so dobili še bolj zaupanje vanj. Tudi pozneje,ko mu je spovedovanje vzelo veliko časa, je pozno v noč molil za svoje spovedance,za njihove zadeve.Tu je črpal luč in moč zase in za druge. Globoko je doživljal mašno daritev. Govoril je: »Ko bi naše oči mogle videti,kar se dogaja med mašo, naša uboga človeškost ne bi mogla prenesti veličine tolike skrivnosti«.
Z razglasitvijo za svetnika p. Leopolda Man- dića je hotel papež izrecno pokazati na vzor kakšen naj bo spovednik. Brž ko je končal študije in je bil posvečen za duhovnika, je začel spovedovati. Še posebej zato, ker zaradi govorne napake ni mogel pridigati. Službo spovednika je opravljal z ljubeznijo, zavzeto in odgovorno tudi po deset do pet- najst ur na dan, v vročini in mrazu, zaprt v spovednico. Bil je blag, razumevajoč spo- vednik, svetovalec in vodnik duš, pa tudi odločen in dosleden. Potrpežljivo je poslu- šal, spodbujal in tolažil. Zavedal se je, da Sveti Duh dela svetnike, ne on. Če kdo ni mogel priti z besedo na dan, mu je rekel: »Ne sramuj se..., glej, tudi jaz, čeprav re- dovnik in duhovnik, sem tako beden. Če me Gospod ne bi držal na uzdih, bi ravnal še slabše kot drugi... Ne boj se.« Mnogi so dejali, da so imeli občutek, kot da jim p. Leopold gleda v dušo.
P. Leopold je že kot otrok v rodnem kraju boleče čutil razdeljenost med pravoslav- nimi in katoličani. Šel je v samostan, da se usposobi za misijonarja edinosti. Brž ko je bil posvečen za duhovnika, je predstojnike prosil,da bi smel na Vzhod kot misijonar,da bi delal za edinost. Zaradi krhkega zdravja mu tega niso dovolili.V tem je bilo njegovo stalno mučeništvo, ki je trajalo vse življe- nje. S tem mučeništvom se je p. Leopold posvetil, veliko je molil za edinost in postal apostol edinosti.
P. Leopold je bil vse življenje telesno sla- boten.V noviciatu je zbujal sočutje sobra- tov, vendar ni hotel nobenih olajšav. Bil je droben, majhne postave, 135 cm visok. Pozneje so se vsemu pridružile še težave z želodcem, protin, ki ga je na starost silno mučil... Koliko je zaradi vsega tega trpel telesno in duševno lahko razumejo tisti, ki so kaj takega sami poskusili ali okušajo. Marsikatero grenko opazko je moral slišati na svoj račun... Nosil je svoj križ s pogle- dom, uprtim v Križanega, čigar služabnik je bil. Velikodušno je hodil za Križanim in se pokoril za svoje spovedance.
Ker je bil všeč Bogu,nas je opozoril nanj in ga je poveličal.

p. Jože K.

Dr.Ivan Pregelj se je rodil 27.oktobra 1883 pri Sv. Luciji na Mostu (danes Most na Soči) Starša sta mu zgodaj umrla, zato sta zanj skrbela stara mati Ana in župnik Jožef Fabi- jan; ta je poslal nadarjenega dečka v šolo in zanj skrbel. Ivan je na Dunaju končal vi- soke šole, dosegel doktorat in postal pro- fesor. Učil je v Gorici,Pazinu v Istri, Kranju in Ljubljani; tu je umrl 30. januarja 1960.
Dr.Pregelj sodi med naše največje umetni- ke besed. V svojih spisih največkrat sega v preteklost.Prikazuje tolminskega človeka (Plebanus Joannes,Magister Anton, Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Zgodbe zdravnika Muznika), ljudi razsvetljenstva (Odisej iz Komende),pisatelja Jenka (Simon iz Praš)...
Globoko se je zavedal, kaj pomeni pisatelje- vo poslanstvo, zato je o njem večkrat raz- mišljal. Med drugim je o tem napisal:»Ume- tnik hočeš biti ... Bodi zdrav kot zemlja in dober kot luč!« ... in nekje drugje: »Zdaj še o misli, ki se mi iz nje epični lik plodi. Ali ni to nas vseh povprečna, vsakdanja mod- rost? Bogoljuble brez Boga, človekoljubje brez bližnjega, rodoljuble slovensko, ki kot tromba, a prazno bobni? Nikar! Misel, ki se iz nje epični lik plodi: to je misel nas vseh, ki hodimo od Boga do Boga.To je misel nas vseh,ki smo vsepovsod in vendar doma; to je misel nas vseh, ki hočemo piti iz globo- kega: to je misel na vseh, ki nam duh ... v vekove nazaj vihra. Nas vseh, ki smo ne- vredni,a zakoniti svečeniki vsega na svetu dobrega in lepega.«
Izmed njegovih duhovniških likov je najsil- nejši Joannes. Bojuje se s svojo čutnostjo in za pravice faranov. Nazadnje le najde mir. Pregelj tu zapoje čudovit slavospev materinstvu:
Nič ni bolj svetega kakor žena, ki je rodila!
Nič večjega ni, kot je njena ljubezen.
Po materah šele smo si bratje.
Pretresljiv je Bogovec Jernej, zadnji prote- stantski pastor na Slovenskem. V tem delu se pisatelju odkriva o ljubezni: »Močna ka- kor smrt je ljubezen, zvesta kakor grob je ljubezen.Ljubezen je ogenj.Vse vode sveta je ne pogase. Komaj kri...«
Pregljevo delo terja od bralca veliko izobra- zbe, saj se kar poigrava s prispodobami iz zgodovine ter tujega in domačega slovstva, ne da bi to v opombah kaj veliko razlagal.
Zadnja leta ni več pisal. Vdano je prenašal tegobe starosti in bolezni, tako, da je pri- pravljen dozorel za Veliko pot. Dr. Bazilija, njegova hčerka,zdravnica,je napisala spo- mine pod naslovom Moj oče. Takole popi- suje njegovo smrt: ... Očetovo dihanje je postajalo težje in težje, kljub dvignjenemu vzglavju ni in ni prišel do zraka... Ni mogel govoriti. Stala sem ob njem, ob meni Na- taša, ob njej mama... Zagledala sem tudi zdravnika, odzval se je klicu na pomoč... Božala sem očeta po čelu, bil je potan in strašno hladen: »Ne boj se, ne boj se, za- spi, mirno zaspi...« sem šepetala. Vijolične sence so se mu pričele prelivati prek obra- za in spreletavale voščeno bledico.Očetov pogled je iskal po vseh treh, po zdravniku, nato pa se je prisesal na steno, na njegov leseni križ,ki mu je visel ob postelji. Pogled se je zastrmel vanj, kot bi očetove oči po- stale roke in se z vso silo oklenile Križanega okrog vratu... Na križu so ugašale očetove oči, tam je ugašalo očetovo dihanje. Bil je eno s Križanim,dokler mu ni glava omahnila rahlo v stran. Nastala je tišina dopolnjene- ga življenja, tišina noči...«
Na grobu v Dravljah stoji spomenik-mozaik s Kristusom pod križem. Izdelal ga je nje- gov sin Marij (1913-1967),akademski slikar V spomeniku so vklesane besede iz Magi- stra Antona: Bog je videl in sprejel!

ap.

»BOG KLIČE!« KAJ JE TO?

O božjem klicu radi in pogosto govorimo.Pri tem pa ne mislimo samo na duhovniški ali redovniški poklic. Rečemo,da nas Bog kliče zdaj sem zdaj tja. Vendar pa nas že beseda pri tem dostikrat zavaja v zmoto. Pokličem soseda, pokliče me prijatelj po telefonu... Kako me pa potem kliče Bog?
Takega klica,kot ga dobim od ljudi,od Boga ne morem pričakovati. Sicer res nekateri trdijo, da so začutili skrivnostni »klic«, ne- slišen »glas«... Vendar so to kvečjemu iz- jeme,ki ne morejo postati pravilo. Navadno pa Bog ne kliče tako.
Klic je lahko pozdrav, pokličem koga,da mu povem kaj lepega in veselega, največkrat pa je klic vendarle "klic v sili". Pokličem ko- ga, ker ga potrebujem, in dostikrat si želim koga, da skupaj spijeva kavico. Če nimam nikogar, se mi je samemu ne ljubi piti. Tri četrt veselja in užitka je izgubljenega, če jo moram piti sam. Če torej koga od sose- dov pokličem na kavo,je tudi to "klic v sili", klic, da mi pomaga pregnati samoto.

Ali tudi Bog kliče v sili? Da, tudi on. Kliče v sili svojih otrok. Bog nam govori po dogod- kih, navadno rečemo, vendar pa ne po ka- kršnih koli. Najbolj razločna božja govorica je tista,ki prihaja od nas v obliki klica v sili. Ko je sočlovek v kakšni potrebi,in če bi mu povrh jaz še sorazmerno lahko pomagal, ni nobenega dvoma,da me kliče Bog. Največ- krat nas torej Bog kliče s tem, da nam dá tako ali drugače vedeti za stiske naših bli- žnjih. To je njegova govorica,to so njegovi signali, to je njegova Morsova abeceda.
Kako pa lahko tak klic preslišim? Ne samo tako, da se preprosto naredim gluhega. Da pustim,da me najprej malo pretrese,sočlo- vek se mi malo zasmili, skupaj z njim malo potožim in s tem se moj odgovor konča.Če to naredim, imam navadno vsaj slabo vest Vendar je človek zelo iznajdljiv,da si najde izgovor in si pomiri vest.Najpogostejša ta- ka samoprevara, s katero si neupravičeno mirimo vest, je izgovor: nisem sposoben, ne znam,nisem za to nadarjen. S takimi iz- govori se na primer izogibamo odgovornim službam, tudi v Prijateljstvu bolnikov in in- validov stojimo raje ob strani. Na srečanju molčimo iz strahu,da ne bi kaj narobe rekli. In vendar bi se morali oglasiti, da s tem, kar smo sami doživeli, obogatimo druge, jih s svojim pogovorom razvnamemo in jim pripomoremo, da se še oni odkrijejo in tako bratstvo zaživi.
Bog kliče, kliče po potrebah,ki jih imajo so- ljudje. To je naš prvi klic. Če nam ga je dal zaznati in razumeti, se pravi,da nas ima za sposobne,da odgovorimo,se dejavno vklju- čimo v delo, se ponudimo za pomoč,se pri- glasimo k besedi in vzamemo nase kakšno odgovornost. Če nam Bog zaupa, nimamo več pravice biti malodušni.Brez predrznosti sicer, a vendar pogumno. Tisti, ki je dobro delo začel, ga bo tudi dokončal.
Tudi nimamo pravice reči: »To ni moja ali naša dolžnost.« S. Gregorčič je lepo zapisal: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« In priznajmo da zmoremo še veliko več, kot smo doslej naredili drug za drugega;in ker to zmoremo je to tudi naša dolžnost.
Zmoremo pa tudi lepšega,bolj bogatega Pri- jatelja,zato je tudi on naša dolžnost. Vsak od nas more pridobiti kakega novega naro- čnika,marsikdo lahko napiše kakšen članek Vsakdo naj zase odkrije,kaj še zmore poleg vsega, kar je že naredil, pa bo vedel,kaj je njegova dolžnost; in k čemu ga kliče Bog.

A. S.

V župniji Kapitelj v Novem mestu je bilo 8. avgusta srečanje ostarelih, bolnikov in in- validov. Prišli smo tudi iz drugih župnij no- vomeške dekanije.
Na sv. mašo smo se pripravili z molitvijo križevega pota. Mašo je daroval dekan iz Stopič. Sodelovali smo vsi, bolni in zdravi, vsak je položil svoje prošnje in težave na daritveni oltar.Imeli smo priložnost opraviti spoved in prejeti maziljenje.
Za sklep nas je g.Lap povabil na proštijsko dvorišče, kjer smo se okrepčali in razvedrili
Ostareli,bolniki in invalidi se iskreno zahva- limo vsem za tako lepo duhovno doživetje. Bog vam plačaj!
Domov smo odšli duhovno poživljeni, zato upam, da bomo skozi dolgo zimo, ko bomo samevali v svojih sobah, radi premišljevali o neizčrpni božji ljubezni in usmiljenju in prosili Svetega Duha, naj nas v tem svetem letu napolni s svojimi darovi, da bomo kljub bolezni in trpljenju, srečni in zadovoljni.

Fanika K.

Med prijetna nedeljska doživetja lahko pri- štejem tudi srečanje v bežigrajski cerkvi sv. Cirila in Metoda, kamor me je povabil prijatelj invalid iz tamkajšnje župnije.
Frančiškani,ki vodijo to župnijo, se večkrat spomnijo tudi na preizkušane brate in ses- tre in zanje oznanijo posebno sv. mašo. Po daritvi so prijateljski pogovori in seveda tudi okrepčilo.
Evangelij te druge nedelje v oktobru je go- voril o ozdravljenih gobavcih in o nehvale- žnosti, na katero je opozoril Jezus, na kar tudi mi včasih pozabljamo.
Na vesoljnost Cerkve so lepo pokazale pa- peževe besede, ki jih je izrekel in nam jih prebral eden od sodelujočih.
Ob povabilu prijaznih patrov,da se spomla- di zopet srečamo, smo se razšli s toplino v srcu in poživljeno vero.
Da tudi mi ne bi bili podobni ozdravljenim. Bogu, patrom in vsem, ki so kaj prispevali, prav topla zahvala!

Ivan Z.

Na župnijskem srečanju 18. septembra v Mirni peči se je zbralo lepo število ostarelih, bolnih in invalidnih. Doživetja sv. maše je s svojim sodelovanjem poživila žu- pnijska mladina in pevski zbor. Vsi smo se čutili med seboj povezane, drug drugemu smo potrebni. To srečanje,ki je bilo v svetem letu odrešenja, naglaša ljubezen, spravo in mir. Naše prošnje in molitve so se dvigale k Njemu, ki nas je združil v eno v skupni molitvi, ki jo znamo že iz otroških let »Oče naš... odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom...« Ljube- zen, medsebojna povezanost in mir so bili poudarjeni tudi pri pozdravu miru ob iskre- nem stisku roke in nato v združenju z Go- spodom pri sv. obhajilu.
Po sveti maši so nam pripravili še kratko srečanje ob prigrizku. Razvil se je prisrčen, domač pogovor med znanci in prijatelji, ki se že dolgo nismo srečali.
Od tega nedeljskega bogoslužja smo odha- jali bogatejši v zavesti, da nismo sami in v želji, da bi se drugo leto ponovno srečali. Hvaležni smo g.župniku in mladini,da mislijo tudi na nas, ki smo se že vrsto let zbirali v župnijski cerkvi pri evharistični daritvi in si nabirali moči za življenje po veri.Vsem mla- dim želimo, da bi bila župnijska cerkev nji- hov drugi dom, da jim bo v dneh trpljenja in preizkušenj Bog blizu.
Dopolnilo tega srečanja je bil naš obisk pri prijatelju Mirku in njegovi mami, ki se nista mogla udeležiti srečanja. Prinesli smo jima nekaj svežine in spremembe v njun vsak- dan.

M. D.

Odprite vrata Odrešeniku... je klic sv. Očeta v jubilejnem letu našega odrešenja. S to željo smo se že drugič zbrali bolniki in in- validi na skupnem srečanju na Nazarskem hribčku od 14.-16. oktobra,to pot v okviru mariborske škofijske komisije za diakonijo.
Vsako srečanje nas zbližuje, duhovno dviga, osrečuje. Že prvi večer,ko smo se priprav- ljali na sveto daritev, nas je voditelj spod- bujal k resničnemu spreobrnjenju in spravi, ki prinaša Kristusov mir - tisti notranji mir srca, ki ga svet ne more dati. Tudi v pro- šnjah smo prosili, da bi sveto leto prineslo zaželene sadove:spravo in mir med narodi, v družinah, v srcu vsakega človeka.
V soboto dopoldne je sledilo obširno preda- vanje, pri katerem smo sodelovali tudi bol- niki. Tema govora je bila: Spoznati sam sebe. To je večkrat zelo težko! Zakaj? Zato, ker smo plitvi, ostanemo na površju, prezremo klic: »Odrini na globoko!« Če pri- demo do spoznanja, kako majhni smo pred Bogom, slabotni,grešni, nas obdaja zavest krivde. Šele po resničnem spoznanju pride spreobrnjenje. Za to milost prosimo, kakor so mnogi prosili pred nami: »Gospod Jezus, naj spoznam tebe, naj spoznam sebe.«
Drugi del predavanja: Sprejeti sami sebe takšne,kakršni smo! Vsak bolnik je izrazil svoje mnenje. Človek šele po hudih preiz- kušnjah sprejme težo križa, toliko laže, če pride do zavesti, da je trpljenje dragoceno v božji Previdnosti. Po darovanem trpljenju prihaja blagoslov, božja pomoč in tolažba, tudi sreča in zadovoljstvo. To razmišljanje smo nadaljevali še v popoldanskih urah,ker je neizčrpno in nam tako potrebno.
V nedeljo smo skupno s farnim občestvom sodelovali v cerkvi. V lepem popoldnevu smo se poslovili od Marije Nazarske, od dobrih gostiteljev in č. sester, saj smo se počutili kakor doma, mnogi še lepše. Vsem iskren Bog povrni!
Približuje se zima,ki jo bomo preživljali med štirimi stenami; dolgi bodo dnevi, še daljše noči. Upam, da bomo še živeli iz tega sre- čanja in radi razmišljali o vsem. Kdor druge osrečuje, je srečen tudi sam. V tej zavesti se v imenu bolnikov zahvalim obema vodi- teljema z željo,da ju spremlja božje in Ma- rijino varstvo in blagoslov pri apostolskem delu. Zahvala sodelavcem za trud in ljube- zen, ostanimo združeni v Bratstvu bolnikov in invalidov! Bog z vami in Njegova Mati!

Ivanka K.

DOBRODOŠLI! Pozdrav nad vhodom v župnijsko cerkev sv. Martina. Pa ne samo ta napis, vsak obraz domačina nam je povedal isto: Dobrodošli pri nas,z veseljem smo vaši go- stitelji!
Topli vetrc je vrtinčil odpadlo listje. Seveda, jesen je. Kakšna jesen neki! Notranjost cer- kve,vsa topla,svetla, sončna, je kar žarela od živih barv številnega cvetja. Prava po- mlad! Kjer je veliko rož, je veliko ljubezni. KRISTUS VAS LJUBI, smo prebrali napis pred oltarjem. Da, ljubi nas tudi po svojih bratih in sestrah.
S pripetim rdečim nageljnom smo bili kakor svatje ob Gospodovi mizi. Po uvodnem po- zdravu g.dekana je vodil slovesno bogoslu- žje svetoletnega dekanijskega srečanja za Ljubljano-okolico 9. oktobra na Igu urednik Prijatelja.
Lepo se je glasilo vabilo na to srečanje: Pri- dite k meni vsi,ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. Verujemo v besede: Kristus vas ljubi! To občutimo še posebno takrat,ko nam je lepo in dobro,ko smo polni veselja. V našem življenju pa se tolikokrat srečujemo prav z nasprotnim: zdravje nam peša,imamo težave,trpimo bolečino in osa- mljenost, srce je žalostno. Prav zato imajo takšna srečanja še svoj poseben pomen v letu sprave, edinosti in miru. Dejstvo, da smo se zbrali v božji ljubezni, nam pomaga da se vzljubimo tudi med seboj.Takšna po- vezanost ljudi v ljubezni pa ustvarja pogoj za božje bivanje med ljudmi in v ljudeh.
V svojem trpljenju je ostal Kristus miren in dostojanstven. Njegov mir je bil posledica predanosti Očetu in njegovega zaupanja Vanj.Kristus nam obljublja svoj mir. Kdor je ves zasidran v Bogu, ga mir ne more zapu- stiti in nič ga ne more prestrašiti.Poživljeni s Kristusovo ljubeznijo in obdarovani z Nje- govim mirom bomo mogli živeti v medseboj- nem miru, v razumevanju in v medsebojni pomoči.
V živahnem sodelovanju vseh, še posebno mladinskega pevskega zborčka, se je naše srečanje z Bogom izteklo.
Bilo nam je dvakrat toplo: zaradi blagega jesenskega večera in zaradi notranje top- line, ki je izžarevala in se prenašala drug na drugega. Pred lepim župniščem, polnim rož, smo se v prijetni domačnosti poveselili ob mizah s sladkimi dobrotami.
Doma nam je rdeči nagelj že ovenel, dobre domače piškote smo pohrustali, prijatelj- stvo in lep spomin na prisrčno srečanje pa ostaja.

Marjeta K.

Mesec september se je nagnil v drugo polovico. Lepo število nas je bilo, ko smo se invalidi in prijatelji iz kranjskogorske doline odpravili na Vršič. Ta malo daljši izlet je bil namenjen invalidom, ki lahko na vozičkih s pomočjo prijateljev premagajo dolge strmine,preden prispejo na čudovit prelaz v Julijcih.
Ker je deževalo, smo se z avtomobili od- peljali do vrha. Kljub temu je v naših srcih sijalo sonce... Še bolj nam je bilo toplo ob prijaznem sprejemu v Poštarskem domu. Tako smo lahko začutili, kako lepo in prije- tno je živeti v krogu bratov in sester, ki so eno.
To se je še posebej začutilo v soboto, ko je bila narava okoli nas odeta v snežno belino. Ostali smo na toplem in skrbeli za vedro razpoloženje. V pogovoru smo se vračali nazaj v dolino, spominjali smo se tudi vas, ki ste ostali doma. Ko pa je zmanjkalo be- sed so prišle na vrsto pesmi, šale in igre, ki so nas povezovale in nam kratile čas. Srečanje ni bilo duhovni vikend, a v pesmi in igri je bila duhovnost. Poleg tega je bila navzoča tiha molitev mnogih.
Nedeljsko jutro nas je pozdravilo s sončni- mi žarki,ki so nam prinesli radost in veselje saj smo se invalidi lahko na vozičkih spuš- čali v dolino.Da pa je bil ta dan lepši,boga- tejši, je g. Janez za nas vse daroval sveto mašo. Na gozdni jasi pod mogočnimi očaki gora,je med nas prihajal naš Gospod Jezus
G. Janez je v kratkem nagovoru poudaril, kako moramo biti vsi eno v Gospodu. Drug za drugega moramo skrbeti in si pomagati. Saj prav medsebojna pomoč utrjuje vezi prijateljstva. V zahvalo Gospodu za čudo- vite reči, ki jih je storil za lepoto narave,ki nas je pri tej daritvi obkrožala, smo zapeli »Pesem vesela, naj Gospoda slavi...«
Okrepljeni z novimi močmi smo se pognali še v zadnje ovinke našega spusta z Vršiča Mrak se je že spuščal na zemljo in sence so legale na tiho gorsko naravo,ko smo pri speli v dolino. Na naših obrazih pa je sijala sreča,zadovoljstvo, nasmeh. Lepo je živeti...
Na srečanju smo se za leto dni poslovili od prijateljev Vladota in Miloša. Da se pripra- vita na novi poklic, sta odšla v noviciat. Gotovo pa bomo v duhu in molitvi skupaj. Vsi upamo, da bodo še dobri ljudje, ki se bodo razdajali za človeka. Naj to upanje rodi sad! Tako bodo besede: »Kako lepo in prijetno je, če bratje živijo skupaj«, dobile še večjo veljavo.

Nevenka, Jana, Janez

Trstenik v čudovitih septem- berskih barvah! Prihajali smo veseli, srečni in z zavestjo, da bomo tudi srečali znance, prijatelje ter spoznali nove brate in sestre.
Vsakdo izmed nas se je ob temi Bratstva v sobotnih pogovorih razgovoril in povedal nekaj o svojih izkušnjah. Mnogo zdravih iz raznih vzrokov sveta bolnih in invalidnih ne pozna. Bili smo soočeni z neprijetnimi spo- znanji v odnosu z zdravimi in okušali moč javnega mišljenja ter tudi nepripravljenost zdravih,da bi podrli zidove nezaupanja,od- tujenosti, ki nas ločujejo. Tu nam je nese- bična ljubezen prijateljev, sodelavcev v mo- čno spodbudo,da bomo še vztrajneje iskali možnosti, kako drugim pomagati, jih znati ceniti in vrednotiti človeka po notranjem bogastvu.To naj bi bila pot obojestranske- ga razumevanja, spoštovanja, prijateljstva in zaupanja. Zahvaljujem se Gospodu,da lahko del svo- je mladosti preživljam vsaj nekaj časa s pomoči potrebnimi! Dajem svojo pomoč, a še več prejemam! Hvala ti, brat, za tvoje hrepenenje po življenju, čeprav si telesno še tako nemočen! Hvala tebi,teta,za tvojo močno vero kljub sebičnemu ravnanju ver- nikov! Hvala tebi,stric,za tvojo veliko željo delati, čeprav tvoje oči ne vidijo izdelkov! Hvala, dekle, za tvoj nasmeh! Vem, da se iz invalidskega vozička ni lahko smejati! Hvala tebi,sestra, za prijazno besedo, ki je sama nisi mnogokrat slišala! Hvaležna sem vsakemu posebej, prijatelji, za vaše misli, molitve in trpljenje,ki ga darujete tudi zame! Poleg prijateljskega razpoloženja,me je pri- tegnila tema našega pogovora.Govorili smo o Bratstvu, začetku tega gibanja pri nas in tudi, kako bi to gibanje še bolj razširili in vanj vključili še druge.
Če hočemo sprejeti Boga in vse križe, ki nam jih On pošilja, potem moramo sprejeti najprej sami sebe. Kdor ni sprejel sebe s svojimi težavami,tak ne more sprejeti dru- gih. Vsak še tako bolan ali prizadet,pa ima še kakšno sposobnost, ki jo lahko uporabi. Ugotovili smo tudi, da je še posebej težko za tiste, ki jim bolezen napreduje.
Govorili smo tudi o tem, kako lepo bi bilo, če bi Bratstvo razširili tudi v naše župnije. Vendar pa je to za bolnika problem, saj sam brez pomoči zdravih, ne more narediti veli- ko. V mnogih pa še prevladuje mnenje,češ kaj jim je tega treba,doma naj bodo... Po- darimo vsaj majhen, čisto neznaten žarek ljubezni drug drugemu in srečni bomo! V petek popoldne smo se pričeli zbirati v tem prijetnem kraju.Sama sem bila tu prvič in zelo sem bila zadovoljna.
Duhovno srečanje je vodil p. Šef. Govoril nam je o Bratstvu,ki se je pričelo v Franciji odkoder se je razširilo tudi k nam. Namen tega gibanja je,da bi se bolni in zdravi bolj povezali med seboj in si pomagali. Lahko bi tudi z medsebojno pomočjo našli trdnejši stik z Bogom in laže sprejeli ter razumeli tr- pljenje. Brez pomoči zdravih se ne bi mogli srečevati, mnogi bi se prepuščali le svojim črnim mislim, da je njegovo trpljenje naj- hujše.Otresti se moramo misli,da nismo ni- komur potrebni, pogosto pa je za bližnjega dovolj le prijazna beseda...Spomnili smo se tudi prvega srečanja, ki je bilo pred enaj- stimi leti ravno v tem kraju.

Jožica

Vera in luč

Konec avgusta letos je bilo v Švici ob Ženevskem je- zeru petdnevno zasedanje voditeljev mednarodnega gibanja »Vera in luč«.
To gibanje,ki je namenjeno staršem duše- vno prizadetih otrok,njihovim prijateljem in otrokom, se je začelo leta 1968 v Franciji. Duha sta mu dala Jean Vanier, voditelj po- sebnih skupnosti (l' Arche), kjer mladi pro- stovoljci živijo z duševno prizadetimi, ter Marie-Hélène Mathieu, urednica najbolj ra- zširjene francoske revije, ki je posvečena problematiki prizadetih, Sence in luči. Iz tega gibanja je izšlo tudi prvo mednarodno romanje duševno prizadetih v Lurd leta 1971,(zbralo se jih je dvanajst tisoč) ter v Rim leta 1975. Veliko mednarodno romanje je bilo tudi leta 1981,ko jih je papež Janez Pavel II. posebej sprejel in jih nagovoril. Gibanje je danes razširjeno v 129 državah in šteje več kot 500 skupin.
Namen tega gibanja je združiti starše, pri- jatelje in duševno prizadete otroke, da bi skupno prenašali vsakodnevne težave, si med seboj pomagali in skupaj molili. Kot sku- pina naj bi opozarjali družbo, ter Cerkev, da so prizadeti njeni enakovredni člani, da imajo prav tako svoje mesto v njej.
Na srečanju v Švici, ki so se ga udeležili predstavniki iz desetih držav ter dva pova- bljena iz Jugoslavije, sta prevladovali dve temi:
1) Vloga animatorjev v gibanju ter
2) Prizadeta oseba,kvas župnijske skupnosti
Predvsem pa so bila zanimiva pričevanja staršev.
Staršem so te skupine v veliko moralno in duhovno pomoč. Zavest, da niso sami v družbi in odrinjeni iz Cerkve,jim vliva pogum, prizadeti otroci pa si v takem okolju laže razvijajo tiste sposobnosti, ki niso zavrte. Počasi tudi župnijska občestva odpirajo oči ter srca za duhovne potrebe prizadetih oseb in njihovih svojcev.

Koncentrator kisika

Ljudje, ki imajo zaradi zmanjšanega delo- vanja pljuč v krvi in tkivih premalo kisika, pri nas niso več priklopljeni na bolnišnično posteljo. Služba tehničnega varstva vzdr- ževanja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani že tri leta izdeluje poseben vo- ziček s kisikovima jeklenkama. Zahodnone- mško podjetje »Dräger«, pa ji je pred krat- kim ponudilo še »koncentrator kisika«. Po- leg ugodnosti,ki jih takšni aparati prinašajo bolnikom, so zanimivi tudi računi,ki pričajo, da se za drobnimi tehničnimi izboljšavami skrivajo velikanski prihranki zdravstva.Prav takšen aparat so pripeljali osemdesetletni Angeli Marin, ki diha le s polovico pljuč. To bo velik pripomoček za bolnike,ki ne potre- bujejo stalnega nadzorstva zdravnikov, saj bodo lahko živeli v domačem okolju.

(Delo, 13. okt. 1983)

Srečanja za pogum

V nedeljo,23.oktobra 1983 se je v Ljubljani v Dravljah zbralo osem družin s svojimi du- ševno manj razvitimi otroci.Povabili so tudi nekaj prijateljev, tako da je bilo pri maši, ki je bila prirejena posebej zanje,kar osem- indvajset udeležencev. Pred mašo so se zbrali k razmišljanju:zakaj je verska vzgoja tudi za take otroke pomembna in potrebna po maši se je pa veselo razpoloženje prelilo v pesem in smeh. Taka srečanja, ki vlivajo staršem pogum in otrokom sproščenost, bodo odslej redno vsako tretjo nedeljo v mesecu popoldan ob treh na istem kraju.

Šestdeset let slovenske ortopedije

Slovenska ortopedija je 14. oktobra pros- lavila 60-letnico svojega obstoja in prejela odlikovanje slovenskega izvršnega sveta: Red dela z zlatim vencem.Ortopedska stroka se je pri nas začela razvijati šele leta 1923 ko so na kirurškem oddelku ljubljanske bol- nišnice ustanovili poseben ortopedski pod- oddelek, ortopedsko kliniko pa je Slovenija dobila pred osemintridesetimi leti. Zaradi velikih dosežkov je znana doma in po svetu.

(Delo, 15. okt. 1983)

Dom na Bokalcah obnavljajo

Stara zgradba Doma za starejše občane na Bokalcah je letos stara 30 let. V njej je prostora za 350 oskrbovancev. Zaradi ne- primernosti prostorov za bivanje starejših, jo bodo začeli obnavljali decembra letos. Ko bodo dela končana (do konca leta 1985) bo v domu 80 mest manj, oskrbovanci pa bodo veliko pridobili.Sedanji bivalni standard je namreč daleč od ustreznih normativov za življenje v domu za starejše občane.

(Delo, 19. okt. 1983)

Zdaj pridete tudi vi na vrsto

Okrogle številke... Mnogokrat na poseben način slavnostno zaznamujejo življenje. Tudi jubilej, ki nam narekuje tole novo rubriko, ima okroglo številko - petdeset let.
Pred toliko leti je namreč društvo svete Terezike v Ponikvah prvič izdalo list »Prija- telj bolnikov«. Namen lista je bil nakazan v podnaslovu: List za bolnike in vse,ki hoče- jo lajšati trpečemu človeštvu duševno in telesno gorje.
Vsaka dva meseca je na osmih straneh prinašal najprej prijazno besedo bolnikom, nasvete zdravnika o strežbi in o pravilnem spoznavanju in ravnanju ob raznih boleznih odlomke iz življenja svetnikov, razna ob- vestila in kasneje tudi pisma bralcev.
S to rubriko se vključujemo v obletnico iz- hajanja tako,da bomo »Prijatelja bolnikov« skušali predstaviti skozi vseh šest let iz- hajanja. Preleteli bomo njegovo vsebino in vam posredovali marsikaj zanimivega izpred petdesetih let.
Za začetek kar tole:

»Pozdravljeni vsi - tam po vaših posteljah, po katerih polegate morebiti že dolgo,dolgo; ali po stoleh in klopeh, po katerih se pre- kladate; in tudi po vozičkih, če se morda vozite;pa tudi po potih,če morda s paličico že hodite po njih! Pozdravljeni!
Zdaj pridete vendar tudi vi na vrsto! Nam- reč na vrsto tako, da dobite svoj časnik. Tako je namreč pisano v svetih bukvah, da se bo nekega dne slišalo: 'Bolan sem bil in ste me obiskali!' Toda kdo vas bo vse obiskal, ko pa ste raztreseni po vseh mes- tih, trgih in vaseh, doma in na tujem. Kdo vas bo vse našel? Tale vas bo našel, tale »Prijatelj bolnikov«. Zato se kar srečnega šteje,da vas more in sme obiskati. In sre- čnega naj se šteje vsak, kdor mu pomaga, pokaže pot in odpre vrata, da more priti do vas.
»Prijatelj bolnikov« bo tudi zdrave ljudi, ki imajo z bolniki in boleznijo opraviti, učil, kako je treba z njimi ravnati,kako to sama ritansko delo opravljati. Ta nauk je ljudem prav potreben. Saj jim ni zameriti, če ne znajo. Kje so se pa učili? Ta list torej hoče skrbeti, da bodo zdravi ljudje prijatelji bol- nikov,da bodo znali bolezen in bolnika prav ceniti in prav okoli njega hoditi.
Ali bo prav tako, dragi bolniki? Ali boste s tem zadovoljni? Zdravja samega vam tale »Prijatelj« ne more prinesti; želi vam pa prinesti polajšanje, potrpljenje,mir, tolažbo in zasluženja cele kupe. Pozdravljeni! Saj razumete naš pozdrav?«

Park pod oknom moje bolniške sobe je tih in samoten. Srce mi uklepa otožnost, temna kakor prihodnost, nad katero lebdijo vlaž- ne sence nepojasnjene bolezni, ki je zajela moje mlado telo in ga pretkala s skelečimi vlakni bolečine. Hrepeneče misli bežijo v čas pred letom dni, ko sva se z Andrejem smučala po domačem bregu, vsa srečna ob odkritju, kako lepo je biti ljubljen, kako lepo je ljubiti. Tudi danes plešejo snežinke. Toda danes je turoben dan, vse je tiho in prazno,kot da je danes na svetu manj ljudi kakor pred letom dni. Le tu pa tam se pri- kaže postava v belem, a že izgine v bližnjo stavbo. Pogled tipa po peščeni poti, kjer se vztrajno topijo snežinke, lice zemlje je objokano.
Vsak hip se bo prikazal, on, moj Andrej. Pričakujem ga, vsa svetla in nestrpna kljub bolečini. Božič je danes.Otožno se nasme- hnem. Božič v bolnišnici. Kako lepo je bilo lani. Z Andrejem sva sveti večer preživela skupaj. V svoji mladi, pravkar spočeti lju- bezni sva se držala za roke,ko sva se vra- čala od polnočnice. Moja najdražja misel je bil on, njegova najljubša zabava je bila moja bližina. In kje so zdaj najini dolgi sprehodi, ki so se skoraj vedno končali v cerkvi. Ni- česar več ni,le bolečine, preizkušnje in ve- dno globlje brezno brezupa. Moj Bog, zakaj naju tako preizkušaš? Zakaj?
Odgovora še vedno ni. Že vse te dolge dni bolezni ga zaman iščem. Vse bolj prazna sem in obupana.Andrej trpi,čeprav mi kaže veder obraz. Vem,da bi mi rad pomagal, pa ne more. Sama moram sprejeti svojo uso- do,sama najti odgovor,ki mi bo pokazal pot iz teme. Moja duša pa je žejna, žejna...
Minute beže, Andreja še vedno ni. Le kod hodi danes. Predavanja so se vendar že končala. Kaj če ga ne bo. Stisne me in v grlu začutim vozel. Živčno se oziram preko parka. Saj vendar ni pozabil.
Prihaja! Vztrepetam. A glej, ni sam! Le kdo gre z njim? Skoraj stečem na hodnik v tisti samotni kotiček,kjer sva preživela že toliko uric skupne bolečine in radosti.
Toda kaj je danes z Andrejem! Kako skriv- nostne so njegove oči, ko mi priteče v ob- jem in kot iz daljave spregovori: »Oprosti, Mateja, ker si čakala. Veš, moral sem po darilo zate. Glej, Jožeta sem Ti pripeljal.«
Tedaj sem ga zagledala. Bil je Jože, najin prijatelj duhovnik. Ničesar nisem razumela, le začudeno sem strmela v oba. Andrej pa se je sklonil tesno k meni in šepnil: »Glej, Mateja, Jože ti prinaša tisto, po čemer si hrepenela vse te dolge in samotne dni v bolnišnici. Njega, ki naj ti bo moč in tolažba«
Andrej se je umaknil, ostala sva sama z duhovnikom Jožetom.Moja duša je zatrepe tala in skozi meglo solza sem se zagledala v hostijo. Obhajilo,tu v bolnišnici, po toliko dneh hrepenenja.Od Andreja.Moj Bog,moja moč,pridi! Odpiram se Ti kakor žejen cvet. Prepoji me in ostani z menoj.
Za hip sem pozabila na vse. Moja duša je kakor svetišče, v katerem ni in ne sme biti več prostora za prazna razglabljanja, ne za bolečino in malodušje. Čutim ga v sebi, svojega Boga, Njega, ki je mir in tolažba, upanje in moč. Oklepam se ga, kakor da bi se še vedno bala,da bo jutri spet drugače. Ne, nočem izgubiti tega miru. On, ki je v meni, me prepaja kakor bister studenec. Mračne sence izginjajo, odpor moje narave zoper nedoumljivo usodo se lomi,vsa krhka in razgaljena stojim pred svojim Bogom. Nobenega »zakaj« ni več, le prošnje so še v meni,prošnje za moč zase in za Andreja.
Andrej. Saj res,pozabila sem nanj. Stoji ob meni in njegove dobre oči so odsev moje sreče. Ne najdem besed, moj pogled se staplja z njegovim. Jože odhaja. Čutim, da je tudi on srečen, vem, da naju razume. Še dolgo, dolgo molčiva. Naposled le spre- govorim: »Andrej, Bog ti povrni za to, kar si danes storil zame. Bolj me res nisi mogel osrečiti. Veš,Andrej,zdaj sem spet močna«
Andrej se le radostno nasmehne in šepne: »Blagoslovljen božič ti želim. Naj ti božično Dete dá moči v teh težkih dneh.«
Stisnem se k njemu in čutim,da oba misliva isto: Brez Njega ni ljubezni, in dokler bo On z nama, bova znala kljubovati sleherni bolečini. On je najino upanje.

Mateja

Poznal sem ga že več let,toda le na videz. Devetnajstega septembra je umrl Bernard Merljak, Merljaki 45, Renče. Do letos, ko smo imeli na Mirenskem gradu duhovne vaje se najine poti niso nikoli križale. Od teh duhovnih vaj dalje pa, če je bila le prilož- nost, sem ga šel obiskat. Ne morem reči, da sem ga dobro poznal, toda kolikor sem ga, moram reči,da je bil vedno dobre volje, vedno nasmejan in pripravljen na šalo. V vsakem njegovem izražanju, dejanju ali v besedi je bilo čutiti izredno upanje v priho- dnost. Pravijo,da se nikoli ni pritoževal nad svojim križem, ampak ga je nosil vdano.
Bernard ni bil vedno na invalidskem vozičku Ni še tako dolgo tega, ko je bil vesten de- lavec pri goriških opekarnah.Tudi po osem- urnem delu v tovarni, ni nikomur odklonil pomoči,kadarkoli in kdorkoli ga je prosil za- njo.
Letos je bil tudi prvič na romanju bolnikov na Brezjah. Še sedaj slišim njegov glas, ki nam govori: »Letos,ko grem jaz z vami, bo sijalo sonce« Res je sijalo,predvsem mislim da je sijalo v njegovem duhu,saj je obljubil da pojde drugo leto spet na Brezje, toda žal...
Vesel je bil vsakega prijateljskega obiska.Ko sem bil zadnjič pri njem doma, mi je omenil razna potovanja in ti njegovi načrti so me nekako zadržali,da ga nisem ponovno obis- kal. Ni me prehitela smrt,ampak moja lenoba in moje navidezno in lažno prepričanje, da tisti trenutek ne potrebuješ mojega obiska To je krivo, da se ponovno nisva srečala.
Bernard, v svojem in v imenu našega Prija- teljstva ti napišem zadnjo željo: Počivaj v miru! V molitvi k Bogu se zopet srečamo!

Bojan

Moliti, trpeti, delati, molčati... Vsega tega sem se učila ob starem očetu, ob katerem sem prav gotovo začutila duhovni poklic ter vrednote darovanja Bogu in bližnjemu. Moj stari oče - Franc Vrhovec, Žažar 22, Horjul,ki je po težki nesreči preživel dvajset let na invalidskem vozičku, je septembra umrl.Tiho in vdano je vsak dan znova spre jemal Očetovo voljo. Čas samote si je do zadnjega dne krajšal z izdelovanjem grabelj in drugega kmečkega orodja. To preprosto delo je združeval z molitvijo, oboje pa mu je dajalo vedno vesel ter zadovoljen obraz Razveselil se je vsakega obiska in za vsa- kogar je imel spodbudno besedo. Nikdar se ni (pred domačimi) pritoževal nad svojo u- sodo.Njegova navzočnost je odkrivala člo- veka močne vere,trdnega upanja in vdane ljubezni. Rad si nas imel, stari ata! Hvala ti za vse, kar smo prejemali od tebe! Bodi nam blizu, da bi življenje znali sprejemati v vsej zahtevnosti. V praznini, ki jo čutimo za teboj, pa nam je kot svetla luč upanje, da že uživaš plačilo za svoje plodno kršča- nsko življenje.

s. Bernarda

V Prijatelja sem pisala nekajkrat, pa se mi zdi,da zmeraj pišem enako. Veliko dobrega ste storili bolnikom in invalidom, saj lahko duševno živijo svoje življenje enako kot zdravi. Telesno se pa lahko sprostijo,da jih ne obdaja samota.Veliko jih je našlo Boga, vero v življenje in zaupanje.
Tudi jaz imam dve invalidni hčerki. Ena je popolnoma odvisna od domačih že dvajset let, druga hodi še v službo po štiri ure. Ta mi še veliko pomaga.Težko je bilo to spre- jeti, a morala sem. Vdano sprejemam vse težave in Bogu hvala za vse! Z ljubeznijo s trdno, močno vero, velikim zaupanjem v Jezusa in Marijo zmorem vse.

Ana Križman

Ko v teh dneh razmišljam o našem pogovoru za Prijatelja, mi je lepo pri srcu. Se pa tudi zavedam, da so bili nekateri moji odgovori bolj pomanjkljivi. Zlasti sem bila malo prip- ravljena za podajanje kritike o Prijatelju. Zato bi rada po teh vrsticah vsaj nekoliko bolje pojasnila svoje mnenje o njem.
Prijatelj mi je resnično ljubeč prijatelj, saj nas na naši poti tako lepo spodbuja, dviga in pravilno usmerja ter povezuje med seboj Brez tega lista bi naše Prijateljstvo gotovo teže napredovalo.
Za vedno večjo izpopolnitev njegove vse- bine pa se moramo čutiti vsi odgovorni.Eni lahko pomagamo z molitvijo,drugi s prispe- vki in nasveti, kajne? Bratstvo bolnikov in invalidov je razširjeno tudi po drugih deže- lah sveta. Ali bi nam Prijatelj lahko kaj več povedal,kako se ta duh širi tudi zunaj naše domovine?
Pa še to: družbena občila nam tako zavzeto poročajo, kaj se slabega dogaja po svetu. Morda pa bi se dalo urediti, da bi nam Pri- jatelj bolj vneto prinašal vesti o dobrih do- godkih okrog nas. Pri tem bi lahko posebno sodelovali tudi zdravi bralci,ko bi zvedeli za kakšen dober in spodbuden zgled, (večje dobro delo, pričevanje o veri) bi ga lahko opisali in poslali v uredništvo. Teh po naši lepi zemlji gotovo ne manjka.
Vsem v uredništvu iskrena hvala za ves trud Bog naj ga še nadalje obilno blagoslavlja!
Skupaj z Biserko,ki mi je to pismo napisala, in svojo sestro Zoro vas vse toplo pozdra- vljam.

Cvetka Muzlovič

Kdo izmed nas ne išče pomoči tam, kjer upa, da jo najde? Tudi jaz sem jo iskala in našla
Po naključju sem dobila v roke življenjepis božjega služabnika škofa Gnidovca. Kot škof je deloval med raznimi verstvi v Makedoniji Ni delal razlike,vsakemu je hotel pomagati, vse je z ljubeznijo vodil k Bogu.Zato so ga vsi cenili, katoličani in drugi. Njegovo ime pozna tudi mlajši rod. Želja vseh je,da kmalu doseže čast oltarja.
V svoji štirinajstletni bolezni sem bila po mnenju mnogih zdravnikov večkrat v brez- upnem stanju. Vdana v božjo voljo sem v globokem zaupanju prosila škofa Gnidovca: Če je božja volja, da ozdravim, naj mi po- maga; ako pa Bog ljubi še moje trpljenje, rada trpim. Zgodilo se je nepričakovano. Že mnogo let nisem mogla v cerkev. Dober duhovnik mi je prinašal Jezusa in me boga- til s tolažili svete vere. Sedaj pa obiskujem Jezusa vsak dan v bližnji cerkvi. Kot v te- lesni tako tudi v duševni stiski mi božji slu- žabnik vedno pomaga. Zaupajte mu tudi vi ne boste razočarani.

Angela Badalič

Obračam se na vas z vljudno prošnjo:
V našem cerkvenem pevskem zboru je več desetletij zvesto prepeval Bogu in Mariji v čast basist, ki so ga v najlepših letih nje- govega življenja pričele obiskovati razne bolezni, zaradi katerih se je moral podvreči številnim operacijskim posegom. Po enem takih posegov je poromal tudi v Lurd po- prosit Marijo pomoči in zdravja. Ni romal in prosil zaman.
Minulo leto so zdravniki pri njem ugotovili spet novo bolezen - raka v grlu. Bolezen je bila že v takem stadiju,da so ga ohranili pri življenju le z odstranitvijo grla. Govoriti ne more več. Kakšen bridek udarec za ve- selega, družabnega moža...
Pred tedni so mu zdravniki dejali, da bi si sedaj že lahko pomagal z govorilnim apa- ratom. Toda kje ga dobiti? Obračam se na vas, da bi mu priskočili na pomoč z dobrim nasvetom. Morda veste za koga, ki bi imel tak še dobro ohranjen aparat, ki ga ne po- trebuje več in bi ga bil pripravljen prodati, in za kakšno ceno.
Težko, težko pričakujem vašega odgovora, za katerega se vam že vnaprej najprisrčneje zahvalim z iskrenim »Bog plačaj«!

Adolf Moškon
Na Dorcu 16, 68280 Brestanica

• Sedaj z Darinko bolj malo obiskujeva cer- kev, ker nama pač zdravje ne dopušča. Vse- eno sva srečni vsaj ob nedeljah, ko dobiva Okrepčilo, ki nama ga prinese katehistinja. • Ob tej priliki vam vsem,dragi bralci,želim, da bi s svetoletno obnovljeno vero duho- vno podoživljali božično skrivnost in polni krščanskega optimizma pričeli novo leto! • Prijatelja bi priporočal tudi mladim v oporo. Saj v sodobnem času mladi nimajo volje do tega,da bi spoznali pravi namen življenja in nimajo moči za zbližanje med seboj po veri • Vedno se veselim srečanja s trpečimi brati in sestrami, še bolj pa srečanja z Bogom. • Zaradi invalidnosti ne morem več v cerkev. Hvaležna sem za sv.mašo iz Radio Vatikana • Spomnila sem se na vas, bolniki. Kako se počutite? Želim vam dosti dobre volje. Vsak dan molim za vse trpeče. Lep pozdrav! • Lep pozdrav s srečanja na Trsteniku svo- jemu res edinemu prijatelju - listu Prijatelj!

»Želite, da dam injekcijo, da puljenje zoba ne bo tako boleče?«
»Ne,hvala! Požvižgam se na kokain, eter in podobne reči. Zob ven brez ceremonij...«
»Čestitam vam, dragi gospod, človek ne najde vsak dan tako pogumnega pacienta. Kar sedite prosim!«
»Trenutek, veste, ne gre zame... Gre za mojo ženo, ki je v čakalnici!«

Če boste križanko pravilno rešili, boste na zaporedno oštevilčenih poljih dobili črke, ki sestavljajo voščilo za božične praznike.

Namenili smo se, da bomo v prihodnjih letih v Prija- telju predstavili slovenske bolnišnice in domove za starejše občane.To naj bi nam pomagalo, da nam te ustanove ne bi bile tako tuje, kadar se bomo morda v njih znašli kot bolniki ali pa bomo kot svojci ali prijatelji obiskovali bolnike.
Danes predstavljamo Univerzitetni klinični center (UKC) v Ljubljani; gotovo spada med najsodobnejše tovrstne ustanove v Jugosla- viji. Skupaj z vsemi bolnišnicami v Ljubljani (razen Onkološkega inštituta, ki je repub- liška ustanova za SRS) in z Inštitutom za pljučne bolezni Golnik, ki vse spadajo pod UKC, ima 4.200 postelj. Ima približno 7.000 zaposlenih, od tega 3.000 sester in 740 zdravnikov, v glavnem specialistov. Spre- jema bolnike iz Slovenije, pa tudi iz drugih republik Jugoslavije in iz tujine.
UKC je hkrati učna baza za Medicinsko fa- kulteto v Ljubljani. Zdravniki specialisti UKC sodelujejo pri konzilijih v bolnišnicah po vsej Sloveniji, povezani pa so tudi z drugimi medicinskimi centri v Jugoslaviji in v tujini.
Večina starih objektov je bila sezidana po potresu od leta 1895 dalje. Vse objekte redno vzdržujejo in obnavljajo.Novo poslo- pje UKC pa je bilo sezidano leta 1975. Ima osem nadstropij in 1.100 postelj. Vključuje skoraj vse panoge zdravstva, ki zahtevajo sodobne prostore in opremo. V sklopu no- vega poslopja je tudi Urgentni blok, kjer je zagotovljena nujna specialistična medicin- ska pornoč.
Obiski v UKC so vsak torek, četrtek in so- boto od 15. do 16. ure in vsako nedeljo in državni praznik od 14. do 16.ure (razen na nevrološkem oddelku,kjer so vse navedene dneve obiski od 15. do 16. ure).
Če želite obisk duhovnika, se obrnite na:
• za UKC ob Zaloški cesti: Župnijski urad sv. Petra, Trubarjeva 80, Ljubljana, Tel. 061/ 317-965
• za Bolnico Petra Deržaja:Župnijski urad Ši- ška,Černetova 20, Lju- bljana,tel.061/556-405
• za Bolnico Trnovo:
Župnijski urad Trnovo, Kolezijska 1, Ljubljana, tel. 061/221-488
• za Psihiatrično kliniko Polje: Župnijski urad Lju bljana-Polje, Polje 351, 61260 Ljubljana-Polje, tel. 061/48-010

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug.prov.Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana -Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno-Cena izvoda 25 din, naročni- na (za leto 1983) 120 din (podporna 240 din), za inozemstvo 200 din (dodatek za letalsko 200 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691; 13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.