S pričujočo številko Prijatelja se poslavljamo od praznovanja zla- tega jubileja, ki smo ga obeležili v treh preteklih številkah in s pestrim dogajanjem v Domu sv. Jožef v Celju. Za slovo objavljamo kratko poročilo o osrednji slovesnosti, ki je pote- kala v Celju, 17. novembra 2018. O tej slovesnosti pa ste lahko brali tudi v tedniku Družina in si jo ogledali na televiziji Exodus.
Osrednje sporočilo prejšnje številke, ki je nosila naslov Bolnik-misijonar, je bila ideja, da je najboljši misijonar bolniku ali invalidu prav bolnik ali invalid. S to mislijo so spisali in natisnili prvo številko Prijatelja. In s to isto mislijo stopamo v drugih petdeset let Prijateljevega misijonskega poslanstva. Se- veda tega načela ni mogoče vedno v celoti uresničiti, ostaja pa ideal, ki se mu želimo v vsaki številki čim bolj približati. Tako so na primer v tej številki tudi prispevki »zdravih« ki pa nikakor ne želijo preglasiti glasu bol- nikov in invalidov, saj so ti nosilci evangelj- skega sporočila.
Revija Prijatelj želi po eni strani povezovati različne katoliške organizacije, ki delujejo na področju pastorale bolnikov in invalidov. Po drugi strani pa jih želi tudi spodbujati, naj v teh, ki so jim zaupani v skrb, prebu- jajo misijonskega duha. In ker bo Prijatelj v prihodnje bolj dosledno poskušal biti glas bolnikov, invalidov in ostarelih iz različnih skupin, je tokratna številka zadnja, ki je tematska, saj so teme spričo pestrosti du- hovnega življenja naših sodelavcev nekako preveč utesnjujoče.Prijatelj želi povezovati in graditi mostove, zato je najbolje, da mu pri tem puščamo popolno svobodo.

Borut Pohar CM, glavni urednik

 

 

 

Besedilo: s. Ivanka Tadina (Onkološka sku- pina za redovnice, redovnike in duhovnike)

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim /.. ./« (Jn 21,17) in »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) sta vrstici Božje besede, ki me najpogosteje spremljata.Prvo sem si izbrala pri večnih obljubah. Zavedala sem se in čutila, da je redovništvo Božji dar Ljubezni, na katerega bi želela odgovoriti vsak dan znova z ljubeznijo-zvestobo. Druga vrstica me močno spremlja še daljši čas. Je klic na pomoč v trenutkih nemoči, negotovosti, v temi, čudenju, slavljenju in hvaležnosti ob očitnih Božjih dotikih.
Rojena sem v Župniji Sv. Križ v Rogaški Slatini. Tam sem tudi odraščala, in sicer v družini s še tremi brati in tremi sestrami. Zaznamovala nas je bolezen in zgodnja smrt očeta. Čeprav smo živeli precej daleč od župnije, sem bila že od majhnega močno povezana z vsem,kar se je dogajalo na du- hovnem področju ali urejanju naše župnije. To se je dogajalo tudi kasneje.Končala sem vzgojiteljsko šolo in bila dve leti zaposlena kot vzgojiteljica. Mnogi malčki so me klicali mama. V meni pa se je vedno bolj oglašala želja, da bi staršem in otrokom lahko go- vorila tudi o Jezusu, ki je bil zame največji prijatelj. Začela sem s študijem teologije v Ljubljani, nadaljevala z zaposlitvijo na Radiu Vatikan in s podiplomskim študijem v Rimu, ki sem ga zaključila z doktoratom iz misio- logije. Po vrnitvi v domovino sem bila v Mariboru,kjer sem vodila Teološko knjižnico, predavala na Katehetsko-pastoralni šoli in Teološki fakulteti. Ob koncu tedna pa sem pomagala pri pastorali v domači župniji. Posebej mi ostajajo v spominu birmanske skupine, biblična skupina in vodenje Vere in luči. Slednja me je še posebej močno za- znamovala, saj smo prav v tej skupini kot prijatelji delili med seboj notranje bogastvo.
Prehojena pot me je vodila do naslednjega koraka. Začutila sem klic po še večji pre- danosti Gospodu, po redovni skupnosti in prosila za vstop v samostan Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Na začetku je bilo potrebno najti »kompromis« med tem, kar sem v preteklosti že doživela, izkusila in tem, kar je živela skupnost in kar je bistvo posvečenega življenja - popolna izročitev Bogu v Kristusu in Svetem Duhu z življe- njem v skupnosti. Sestrinska skupnost mi je predstavljala kraj in odnos, iz katerega sem črpala moč in navdihe za naslednje korake in poslanstva. Skupaj smo iskale in še vedno iščemo, kako izpolniti našo kariz- mo,ki je živeti iz ljubezni do Boga, evangelij v redovni skupnosti ter v služenju Cerkvi in človeku,in sicer predvsem na vzgojnem po- dročju v Frančiškovem duhu. V poslanstva, ki so mi jih zaupali, sem odhajala v moči sestrinstva. Poučevala sem verouk, vodila biblično skupino, Šolo za starše, predavala na Katehetsko-pastoralni šoli in Teološki fakulteti. Kmalu sem prejela še poslanstvo za vodenje katoliškega vrtca.Blizu mi je bilo tudi duhovno poglabljanje in kasneje vo- denje duhovnih vaj in duhovno spremljanje. Med vsemi zunanjimi poslanstvi pa je bilo najpomembnejše življenje v skupnosti. Mo- litev, sprejemanje,varnost, medsebojna bo- gatitev in delitev so se izražali v pričevanju pri različnih poslanstvih. Pogosto sem imela občutek, da je dovolj, da sem to, kar sem. Gospod me je obdaroval s tenkočutnostjo, z občutljivostjo ter z empatijo do drugih. In za vse to sem zelo hvaležna.
Sredi vseh aktivnosti in odnosov se je poja vila bolezen z diagnozo rak na dojki. Začela sem z novo šolo. Učila sem se sprejemati nemoč,negotovost,bližino smrti in izpuščati Pretekle izkušnje, odnos z Gospodom, ses- trinska skupnost, domači in prijatelji... vse to mi je pomagalo, da sem korak za kora- kom stopala po poti napornega zdravljenja, sprejemanja bolezni in izpuščanja utečenih oblik poslanstva. Po izboljšanju bolezni sem opravljala poslanstvo na Slovenski škofov- ski konferenci. Ko se je bolezen pred letom dni ponovila v obsežnejši obliki, razsejani rak dojke, postajam še bolj usmerjena v hvaležnost za vsak trenutek življenja in poskušam iskati bistveno. (več v reviji)

Za tujino (Evropa) 20,00 €; letalsko (zunaj Evrope) $35 USD, $35 CAD ali $40 AUD.
Naročnino lahko nakažete na transakcijski račun, odprt pri Addiko Bank Slovenija:
SI56 3300-0000-3418-174 Dom Sv. Jožef

Uredništvo: Plečnikova 29, 3000 Celje
tel. 059 073 805, faks 03 5481 596
E-mail: revija.prijatelj@rkc.si