DRAGI PRIJATELJI!

Pred nami so vroči in soparni dnevi. Vendar naj misel na počitniški oddih še nekoliko 'počaka',saj je pred nami ju- nij, ki je bogoslužno zelo bogat.
Kmalu bomo slovesno obhajali praznik Svetega Rešnjega telesa in Svete Reš- nje krvi -Telovo, to je v Sloveniji zapo- vedan praznik in ga obhajamo kot nede ljo. V mnogih župnijah bo na ta dan ali pa na nedeljo po prazniku procesija, pri kateri bomo med naše domove in polja ponesli Najsvetejše -živega Jezusa Kri- stusa v podobi posvečene hostije v ra- zlično umetniško izdelanih monštrancah To je ena izmed treh še preostalih pro- cesij, kjer prosimo Boga za blagoslov vsega stvarstva.
Druga polovica junija je še bogatejša. Obhajali bomo slovesni praznik Srca Jezusovega, kateremu je ves junij tudi posvečen.V ta namen imajo v nekaterih župnijah pobožnost vrtnic, podobno šmarnicam v maju. Jezus, ki je razodel svoje usmiljeno srce človeštvu, želi, da bi k sebi privabil čim več častilcev Svo- jega srca in jim podelil obilje milosti us- miljenja ter odrešenja.
Najkrajša noč v letu je zaznamovana s kresom, ko praznujemo največjega iz- med prerokov, Janeza Krstnika. To je edini svetnik, ki ima več praznikov in se ga spominjamo tudi ob njegovem ze- meljskem rojstvu. "Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta," (Jn, 1,29) je pokazal na Jezusa in ga predstavil kot Odrešenika sveta.
Predzadnji dan junija slavimo dva steb- ra Cerkve - svetega Petra in Pavla. Za mnoge duhovnike na Slovenskem je po- memben dan, saj obhajamo obletnico duhovniškega posvečenja. Prosímo, naj nam sveta apostola izprosita svetih mi- losti, da ju bomo posnemali v njuni go- rečnosti in požrtvovalnosti.
Vsem,zlasti bolnikom in invalidom, želim da bi v sončnih poletnih dneh doživeli čim več lepega za telo, dušo in duha.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, C.M., urednik

Prispevke za št.4 pošljite do 1.julija 2009

junij

Molimo, da bi mednarodna skupnost s pozornostjo do najrevnejših držav spod budila bolj konkretno pomoč in jih pred- vsem rešila uničujočega bremena tujih dolgov. Molimo,da bi katoličani po vsem svetu z ljubeznijo in svojo bližino podpirali delne Cerkve,ki delujejo v krajih, zaznamova- nih z nasiljem. Molimo, da bi vera v troedinega Boga spodbujala v kristjanih čut za edinost v različnosti, za soodgovornost in sode- lovanje.

julij

Molimo,da bi kristjani na Bližnjem vzhodu lahko živeli svojo vero v popolni svobo- di in bili orodje sprave ter miru. Molimo,da bi Cerkev po zaslugi pričeva- nja vseh verujočih v vseh deželah sveta bila seme in jedro človeštva, spravlje- nega in združenega v eno samo Božjo družino. Molimo, da bi se vsi, ki vozijo po naših cestah,zavedali odgovornosti za lastno življenje in za življenje drugih udeležen- cev prometa.

Ko Pavel govori o podoživ- ljanju Kristusa,omenja križ. Ko govori o doživljanju vsta lega Kristusa, omenja posvečenje, novo življenje in življenje v Kristusu.

KRIŽ

Križ pomeni sprejemanje trpljenja in smrti v povezanosti s Kristusom in sprejema- nje Božjega mišljenja, ki je v nasprotju z mišljenjem sveta. V Markovem evan- geliju Jezus pravi: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mr 8,34)
Pri Pavlu je križ osrednja tema in ozna- čuje njegovo oznanilo ter njega kot nosilca tega evangelija. Pavel zatrjuje: "Judje... zahtevajo znamenja, Grki išče- jo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa,ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi." (1 Kor 1,22-25) Križ zahteva, da tudi mi mislimo, kakor misli Bog.
Križ je spremenil apostolovo gledanje na svet in njegove vrednote. Spremenil pa je tudi vernike.

UMIRANJE IN VSTAJANJE S KRISTUSOM

Hoja za Kristusom pomeni umiranje s Kristusom in hkrati notranje oživljenje (vstajanje) s Kristusom.
Pavel ni samo občutil trpljenje in umira- nje v službi evangelija, ampak je le-to tudi duhovno sprejemal."Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Pre- ganjajo nas,pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni." (2 Kor 4,7-9) Na koncu izjavi: "Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Je- zusovo življenje." (2 Kor 7,10) Vse to, zatrjuje Pavel, velja tudi za vernike.

TEOLOŠKI IN DUHOVNI ZASUK

Spoznanje Kristusa pred Damaskom je povzročilo v Pavlu teološki in duhovni zasuk.Teološki zasuk,ker apostol odslej drugače umeva Boga in se je njegovo spoznanje poglobilo. Duhovni zasuk, ker ima apostol drugačne vrednote, kakor jih ima svet. Teološki in duhovni vidik se prepletata, toda duhovni vidik izhaja iz teološkega.Kristusov križ postavi pod vprašaj postavo in izvoljeno stanje Iz- raela v zgodovini odrešenja.
a. Ne postava,ampak križani Kristus
Kristus, križan pod postavo, terja dru- gačno umevanje Boga, drugačno obna- šanje in drugačne vrednote. Poudarek je na veri v Kristusa.Galačanom zatrjuje: "Dejansko sem po postavi odmrl postavi da bi živel Bogu.Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v me- su, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2, 19-20)
Novi princip življenja za Boga je vera v Kristusa. Za vernika je postal odločilen križani Kristus. Postava, pravi Pavel, je bila začasna rešitev, dokler ni prišla sprememba, ko je Bog poslal svojega Sina na svet.
b. Ne samo Izrael, ampak ves svet
S spoznanjem,da je Kristus umrl za ves svet,se je Pavlovo obzorje razširilo.Od- rešenje zadeva ne samo Izrael, ampak vse, Jude in Grke. Galačanom apostol pojasnjuje: "Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi,ste potem takem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči." (Gal 3,28-29)
Pavel govori o Kristusu kot drugem Ada- mu, začetniku novega človeškega rodu. Rimljanom zatrjuje:"Kakor so namreč za radi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravič- ni." (Rim 5,19)
c. Ne svétno mišljenje,ampak Božje
Križ pomeni drugačno mišljenje in obna- šanje.Pomeni premagovanje samega se be in odklanjanje sveta, ki se ne ujema z Božjim mišljenjem. Rimljanom pove: "S krstom smo bili pokopani skupaj z njim v smrt, da bi... stopili na pot novosti živ- ljenja... Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu." (Rim 6,4-6)
Pavel poziva vernike,naj ga posnemajo, kakor on posnema Križanega Kristusa.
Telo, o katerem Pavel govori, je pove- zano z grehom. Apostol pogosto govori o 'mesenem' telesu. "Če namreč živite po mesu,boste umrli,če pa z Duhom mo rite dela telesa,boste živeli." (Rim 8,13) Galačanom pove: "Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenjem vred". (Gal 5,24)

POSVEČENJE

Spremembo v verniku Pavel označi tudi kot posvečenje, svetost, očiščenje. Ker je greh človeka 'onečistil', se mora grešnik očistiti in znova posvetiti Bogu. Pomen posvečenja izhaja iz judovstva, kjer zadeva tempelj,najsvetejše, izrael- sko ljudstvo in duhovnike. V tem smislu posvečenje ne pomeni toliko vzpostavi tev moralne neoporečnosti, kakor litur- gično posvetitev stvari in ljudi za Božjo službo.Kot posvečen se potem razlikuje od navadnih stvari.
Pavel povezuje opravičenje s svetostjo Verniki so 'sveti', poklicani in izbrani. Kot Božji izvoljenci, ki so dobili opravi- čenje po veri,se razlikujejo od poganov saj jih označujeta drugačno življenje in mišljenje.
Verniki,ki so posvečeni Bogu,morajo od slej živeti za Boga, kakor vstali Kristus živi za Boga (prim. Rim 6,10).
Svetost je po Pavlovem pojmovanju po vezana tudi s prisotnostjo Svetega Duha v verniku. Sveti Duh, ki biva v vernikih, naredi iz teh Božje svetišče.Pavel opo- zarja Korinčane: "Božji tempelj je nam- reč svet, in to ste vi." (1 Kor 3,17)

NOVO ŽIVLJENJE

Apostol kot od Boga usposobljen služa- bnik oznanja novo življenje, ki je nova zaveza Duha: "Naša zmožnost je od Boga, ki nas je usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha." (2 Kor 3,6) To življenje, ki izvira iz vere, utrjuje Božji Duh.
Po Pavlovem pojmovanju vera postane dejavna v ljubezni. Duh namreč nagiba vernika k ljubezni. Pavel pravi Galača- nom: "Sad Duha pa je: ljubezen, vese- lje, mir, potrpežljivost..." (Gal 5,22)
Novo življenje je upodobljeno po Kristu- su. Vernik živi po Kristusovem zgledu in po vzgibih Svetega Duha.
Med starim in novim življenjem kristjana je nastala razlika, ki jo je povzročil Bog, ki deluje po Kristusu in Božjem Duhu. Verniki, ki so povezani s Kristusom, so mrtvi glede prejšnjega načina življenja, ki ga je označevala poganska miselnost.

BOŽJI DUH V VERNIKU

Pavel imenuje vernike svete, ker v njih živi in deluje Sveti Duh.
Delovanje in izkustvo Duha zasledimo že v Stari zavezi, kjer srečamo izjave o Božjem Duhu, ki ustvarja in oživlja, ki govori po prerokih in vodi Božje ljudstvo
Pavel vidi izredno dejavnost Božjega Du ha v Cerkvi in v vernikih.Ponavadi govori o Božjem Duhu (prim. Rim 8,9; 1 Kor 2, 12), pogosto o Svetem Duhu (prim. Rim 5,5; 15,16; 1 Kor 6,19) ali enostavno o Duhu,kadar sobesedilo to dovoljuje (pri m. Rim 8,4; 1 Kor 12,7). Včasih govori tudi o Kristusovem Duhu (prim. Rim 8,9) in Sinovem Duhu (prim.Gal 4,4), o Duhu življenja (prim. Rim 8,10),o Duhu sinov- stva (prim.Rim 8,15) in o Sinovem Duhu (prim. Gal 4,6). Delovanje vstalega Kri- stusa in Svetega Duha v vernikih je te- sno povezano in skoraj neločljivo.
Duh pomaga verniku,da lahko premagu- je svoje slabosti, toda vernik se mora tudi sam potruditi. Duh omogoča, da vernik svobodno živi po ljubezni.

p. Jože Plevnik, D.J.

povzetek iz njegove knjige:
Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo

Ljudje smo si različni. Eni so bolj tihi, drugi bolj go- stobesedni. Nekateri hitro pritegnejo pozornost, drugih skoraj nih- če ne opazi. Na prvi pogled bi za Emo Omovšek (Jakopičeva 3, 1000 Ljubljana) lahko rekli, da je ena izmed tistih, ki ne pritegnejo pozornosti in je raje bolj v ozadju. A ko smo se z njo srečali in se pogovarjali, smo odkrili, koliko bogastva nosi v sebi. Nekaj izmed tega je bila pri pravljena deliti z nami, marsikaj pa bo ostalo nezapisanega. Njene žareče oči povedo več kot besede - je polna živ- ljenja in upanja. Predvsem pa je njena trdna vera tista,s katero nam tudi brez besed veliko pove.In pot do takšne ve- re in zaupanja, do predanosti Gospodu in sprejemanja Božje volje, pelje preko marsikatere preizkušnje. Pa prisluhnimo Emi, kaj nam bo povedala.
Kot običajno, tudi tebe prosimo, da se nam najprej predstaviš in poveš, kje in kako se je začela tvoja življe- njska pot?
Prihajam iz vasi Gozd, blizu Kamnika. Izhajam iz petčlanske družine. Imam še brata in sestro ter mamo. Oče mi je že umrl pred sedmimi leti.Brat si je ustvaril družino in si je sedaj postavil hišo zra- ven domače hiše, sestra pa je doma pri mami.
V šolo sem hodila najprej štiri leta doma na podružnično šolo, potem pa bi mo- rala iti v glavno šolo v Stranje, a sem namesto tja, šla v šolo v invalidni dom v Kamniku. Tam sem po končani osno- vni šoli nadaljevala tudi s srednjo šolo. Najprej sem končala triletno administra tivno šolo, potem sem pa še nadalje- vala, da sem naredila štiriletno šolo za upravnega tehnika. Po počitnicah sem se takoj zaposlila v podjetju Sonce, d. o.o. Najprej je potekalo usposabljanje, čez eno leto pa zaposlitev. Ko sem se zaposlila, sem se preselila domov in se osem let vozila v službo. Potem so me nekako pregovorili, da sem šla živet v bivalno skupnost. Cilj je bil,da se uspo- sobim za samostojno življenje. Najprej je bila to bivalna skupnost na Trebinjski 3, za Bežigradom, v Ljubljani. Ko so ka- sneje tiste prostore zaprli, smo se pre- selili na Kodeljevo.
Ali te invalidnost spremlja že od roj- stva?
Ne,ne čisto od rojstva. Približno takrat, ko otrok začne kobacati po vseh štirih, se je zgodila ta nesreča. Nekaj manj kot eno leto sem bila stara. Mama me je zaupala stricu, očetovemu bratu, ki je takrat živel še doma, da bi me varo- val. Vzel me je na krušno peč. Tam je zaspal,jaz pa sem padla s peči na klop, s klopi pa na tla. Potem so prišli vročin- ski krči in posledice.Starši so opazili, da leve roke in noge ne uporabljam tako, kot bi bilo potrebno. In ugotovili so, da je prišlo do poškodbe glave, tako da ži- vim s cerebralno paralizo.
Si bila takrat tudi kaj po bolnišnicah?
Pri dveh letih sem šla v Staro goro in tam sem ostala skoraj dve leti. Potem so starši videli,da ni bilo kakšnih pose- bnih izboljšav in so me na lastno odgo- vornost vzeli domov. V otroštvu sem imela tudi dve operaciji.
Kako se spominjaš svojih otroških let?
Otroških let se ne spominjam kaj dosti, saj sem takrat dobivala zelo močne tab lete proti epilepsiji. Te tablete so imele tudi veliko stranskih učinkov.V otroštvu sem bila veliko po bolnišnicah. Spomnim se ortopedske bolnice, pa kako me je ati vozil na fizioterapijo na ortopedsko kliniko.Lepega in brezskrbnega otroštva sem imela bolj malo.
Kako je bilo potem,ko si prišla v Ka- mnik? Si bila že kaj boljšega zdravja?
Do tretjega razreda sem jemala tablete proti epilepsiji. Posledica teh močnih tablet je bilo tudi to, da sem se težko učila. In tudi uspeh ni bil tak, kot bi si ga želela. Komaj z zadostnim uspehom sem naredila prva dva razreda. Ko sem nehala jemati te tablete,se je že v po- družnični šoli uspeh izboljšal. A žal, se mi je potem zgodila še ena nesreča. Ko sem bila v četrtem letniku srednje šole, mi je doma spodrsnilo na stopnicah in sem s čelom priletela v rob okna. Tak- rat so se mi povrnili epileptični napadi. Zato moram spet jemati tablete, le da precej blažje vrste.
Šola,ki si jo zaključila v Kamniku, ali je sodila pod redno izobraževanje?
Ja, to je bilo redno izobraževanje in na koncu tudi matura. Tako sem dosegla svoj poklic. Imam administrativno smer, delam pa večinoma s pošto.Pa tudi bla- gajno podjetja Sonce vodim in kakšne račune pomagam vlagati. To je kar od- govorno delo. Na koncu meseca je po- trebno izračunati tudi potne stroške in stroške za prehrano; vse to delam jaz. Pomagam tudi pošiljati plačilne liste.
Omenila si, da si se po osmih letih službe, ko si se vozila vsak dan iz Kamnika v Ljubljano, odločila, da se tudi preseliš v Ljubljano. Se ti je ži- vljenje precej spremenilo, ko si šla od doma?
Ja,kar dosti se je spremenilo. Sicer sem že v invalidnem domu v Kamniku posta- la dosti samostojna,veliko sem se pa na učila tudi tukaj. Doma so se težko spri- jaznili, da sem šla od doma. Rada se še vračam domov, a se včasih zgodi, da me tudi en mesec ali dva ni. Zdaj bo že kakšnih osem let in pol, kar živim v sta- novanjski skupnosti Sonček.
Najprej sem bila dve leti za Bežigradom. Tam smo bila tri dekleta. Vsaka je imela svojo sobo. Potem smo se preselili v stanovanjsko skupnost na Kodeljevo. Tukaj smo sedaj tudi tri. V začetku sva bili dve. Jaz imam svojo sobo, drugi dve dekleti pa sta skupaj v sobi.
Te doma pogrešajo, ali ti pogrešaš dom?
Jaz sem se že od majhnega navadila, da sem od doma.Včasih dom pogrešam, včasih pa tudi ne.Doma pa me, seveda, pogrešajo.
V domači župniji me je lansko leto žup- nik povabil,da bi molila rožni venec pred mašo. Kadar sem doma,naj bi jaz to vlo go prevzemala. V začetku sem hodila domov približno vsakih štirinajst dni. Tako sem bila tudi vključena v župnijo. Pred dnevi sem pa obisk doma zaključi- la že v soboto zvečer, ker me je prija- teljica klicala, naj se vrnem v Ljubljano, da bi sodelovala pri branju pasijona pri frančiškanih.
Kako pa poteka življenje v skupnosti Sonček?
Me tri,ki živimo skupaj v tej bivalni sku- pnosti,smo kar precej samostojne. Po- močniki pridejo pomagat le pri določenih stvareh,na primer pomivat okna v so- sednji sobi. Jaz sem zadolžena,da za to poskrbim sama. Sem kar samostojna pri vseh opravilih.Tudi operem obleko zase in še za eno sostanovalko. Prav tako poskrbim tudi za hrano. In če bom do- bila možnost, si želim iti živeti v svoje stanovanje. Zato sem se prijavila na razpis za stanovanje. Vse prepuščam Božji volji.
Kaj pa okolje? Prej si živela bolj na vasi? Zdaj si pa v mestu? Kakšna je razlika?
Je precej velika razlika. Prej,ko sem bila doma, sem bila večinoma kar doma, ni- sem kaj dosti hodila naokrog.Imela sem precej treme. Še pozneje, ko sem prišla v Ljubljano in se vključila v molitveno skupino,se mi je zaradi treme začel glas tresti. Dialog med dvema osebama, to je še šlo,če je bilo pa več oseb, pa ne. To je zdaj že kar napredek.
Kakšni pa so tvoji hobiji? S čim se rada ukvarjaš?
Pred časom so bila ročna dela,med njimi izdelovanje gobelinov. Teh spretnosti sem se naučila v Kamniku, v domu inva lidne mladine. V popoldanskem prostem času smo radi kaj ustvarjali. Tudi sedaj še naredim kakšen gobelin,vendar doma saj bi tukaj morala delati sklonjena.Tre- nutno je v delu podoba Srca Jezusovega Največkrat rada vzamem v roko kakšno knjigo in jo preberem.
Vemo,da ti vera veliko pomeni. Ver- jetno izhajaš iz verne družine?
Da,izhajam iz verne družine.Zakramente sem prejela že v otroštvu. Po birmi se je to versko življenje zasukalo... Potem pa sem nekoč po naključju vzela v roke molitvenik za prvo obhajilo in takrat me je Bog nagovoril. Uvedla sem jutranjo in večerno molitev. Čez nekaj časa sem šla na prve duhovne vaje. Te so bile z Bratstvom.Potem sem pa rekla,kaj če bi šla med zdrave ljudi. In tako sem šla med mlade, zdrave ljudi.
Kje pa so bile tiste prve duhovne vaje, na katere si šla?
V Želimljah. Med zdravimi sem pa bila prvič na Brezjah in tja sem potem tudi največkrat šla.Tam vodijo duhovne va- je frančiškani.Tudi za novo leto sem že bila tam.Pred kratkim sem bila na duhov nih vajah v Repnjah, ker sem včlanjena v Frančiškov svetni red. V tem redu so včlanjeni laiki.Imamo mesečna srečanja in sicer dvakrat. Eno je namenjeno bolj starejšim osebam, drugo pa mlajšim. Na duhovne vaje grem,če je vsebina taka, da me pritegne. Rada grem na duhovne vaje v tišino, pa tudi na takšne, kjer se lahko pogovarjamo. Vendar mi osebno dajejo več moči tiste,kjer sem lahko ne kaj časa v tišini.
Vera ti daje moč, upanje in veselje do življenja.
Če tega ne bi bilo,marsikdaj ne bi vzdr- žala. Tako je bilo tudi po očetovi smrti. Brez molitve in maše bi težko zdržala.
Moč mi dajejo tudi obiski molitvenih sku pin, v katere sem včlanjena. Tu je na prvem mestu Prenova v Duhu, v kateri dosti pojemo slavilne pesmi,ki 'vzdigne- jo' dušo. Srečanja so enkrat tedensko. Sicer sodelujem tudi v drugih molitvenih skupinah,v katerih večinoma molimo,kot so Duše žrtev, Vojska Brezmadežne in Živi rožni venec.
Seveda,brez osebne molitve pa tudi ne bi vzdržala.
Ko si bila še v Zavodu v Kamniku, ali si se lahko udeleževala svetih maš?
Ne, še ne. V zavodu smo najprej dobili dovoljenje za izhod v mesto enkrat na teden, a smo morali biti do določenega časa nazaj. Kasneje v srednji šoli smo imeli večkrat dovoljen izhod v mesto. Jaz sem sicer odšla iz Zavoda leta 1992 vendar takrat še nisem hodila prav po- gosto k maši.
Največji preobrat se je zgodil,ko so do- ma opazili, da ob petkih ne jem mesa. Rekli so: "Še duhovnik se malo posti, se boš pa ti?" Doma mojega verskega živ- ljenja niso sprejemali. Večkrat sem mo- rala reči: "To bom naredila in pika." Ti- sta pika je morala biti na koncu,da sem jim pokazala, da vztrajam pri odločitvi. Ko sem bila še mlajša,so mi večkrat re- kli: "Saj je slabo vreme in ti ni treba iti k maši." Nisem se strinjala, čeprav v otroštvu še nisem bila tako zavzeta, a pozneje sem vse storila, da sem lahko šla.
Duhovno življenje ti verjetno poma- ga pri vsakdanjem življenju?
Ja,zagotovo.Zjutraj vstanem že zgodaj da zmolim hvalnice in jutranjo molitev. Hvalnice in večernice so ena izmed ob- vez Frančiškovega svetnega reda. Pri Dušah žrtvah je obveznost ene ure ča- stne straže na dan. To pomeni, da se v duhu postaviš pred Najsvetejše in po- tem moraš sam paziti,da v tej uri čast- ne straže ne delaš kaj slabega, ampak da razveseljuješ Jezusa z dobrimi deli ali molitvijo. Jaz častno stražo najraje posvetim molitvi.
Kar nekaj časa dnevno posvetiš pre mišljevanju in molitvi?
Približno eno do dve uri na dan,če sešte- jem jutranjo in večerno molitev, razen, če me kdaj zvečer premaga utrujenost in pustim kaj za naslednji dan. Če ne opravim častne straže,jo moram nasle- dnji dan nadoknaditi. To je zaobljuba, ki sem jo dala. To je bilo že pred dva- najstimi leti.
Ali si kdaj tudi kam poromala?
Ko sem bila še mlajša, sem bila štirikrat v Assisiju,v Paray le Monialu pa petkrat Nazadnje sem bila v Lurdu, in to pred dvema letoma. Assisi in Paray le Monial sta se me dotaknila. Takrat niti nisem še vedela, kaj se z mano dogaja. Šele kasneje sem začela dojemati darove in doživljati duhovni preporod. Spoznavala sem, kaj mi je v življenju storiti.
Kdo pa so bili tvoji spremljevalci na tej duhovni poti?
Moj prvi duhovni voditelj je bil p. Marko Novak, frančiškan. Veliko sva se pogo- varjala ob svetopisemskih odlomkih.Dobi vala sva se v Kamniku.Naslednji duhovni voditelj je bil Jože Razinger iz Škocjana in sva se vsake toliko časa tam dobivala Zdaj je pa moj duhovni voditelj minorit p. Andrej Šegula. Tudi z njim se veliko pogovarjam ob besedah iz Svetega pi- sma.
In kako zdaj gledaš nase in na svoje življenje?
Dokler nisem prišla delat v Sonce, sem bila, še zlasti v Domu invalidne mladine, zelo vase zaprta, saj sem se večinoma zadrževala v svoji sobi. Težko sem ko- mu zaupala.Z nekaterimi sem bila pove- zana. Imela sem samo štiri prijateljice. Nekateri so me tudi vabili v slabo druž- bo. Hoteli so me zvabiti v tisti klub,kjer so kadili in pili, vendar nisem hotela iti. Nisem se videla tam.Raje sem stala med vrati sobe in gledala po hodniku.
Zdaj imaš najbrž kaj več prijateljev in prijateljic?
Ja,imam pa večinoma zdrave prijateljice Velikokrat mi je bila v oporo prijateljica, ki je doma v Zbiljah pri Medvodah in ena ki stanuje v Ljubljani.To,da sem prema- gala svojo zaprtost,pa je zaslužna moja direktorica iz podjetja Sonce, ki je v to vložila veliko truda.Ona me je pripravila do tega, da sem začela govoriti in se odpirati do drugih.
Kaj pa prihodnost? Imaš kakšne po- sebne želje? Morda kakšne načrte za potovanja ali romanja?
Letos ne vem, kako bo kaj, tudi zaradi financ. Lansko leto je namreč neurje hudo prizadelo našo domačo vas. Doma bo brat prenavljal fasado hiše. Po oče- tovi smrti sem se odpovedala svojemu deležu pri premoženju in sem vse prepu stila bratu. Nisem hotela zemlje deliti. Želela sem, da ostane skupaj.
Prijavljena pa sem tudi na stanovanjs- kem skladu, da bi pridobila samostojno stanovanje. Čakalna doba je šest me- secev. Rada bi pridobila garsonjero za samske v Ljubljani,zato varčujem denar
Kako te je pot pripeljala v Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov? Te je kdo povabil?
Ne, to pot sem kar sama našla. Nekoč je bila Ljubica Zakovšek v Ognjišču. Jaz sem se obrnila nanjo in se pozanimala, kje se lahko vključim v Bratstvo. Takrat sem bila še doma in sem se udeleževala srečanj kamniške skupine Bratstva.Zdaj pa sem bolj malo zraven, saj imam veli- ko vsega. Večkrat grem tudi na Brezje, dam potovalko na rame, potem pa na avtobus. Z avtobusom do Črnivca, po- tem pa peš. Ker sem malo zapostavila svoje zdravje, so se mi začeli izrabljati kolki. Zdaj moram gledati tudi na to,ka- ko hodim, koliko hodim,da jih preveč ne obremenjujem.
Za konec te prosimo,da daš bralcem Prijatelja še kakšno duhovno spod- budo.
Pot za Jezusom ni zmeraj lahka. Pridejo lepi dnevi,pa tudi težavni.A meni je naj večja duhovna spodbuda Jezusova be- seda: sprejmi svojo vsakdanjost; to je: "Vzemi svoj križ in hodi za menoj" To pa vedno ni lahko,zato mi v takih trenutkih daje moč slavljenje, zahvaljevanje in izročanje Njemu,da izpelje dogodek na- mesto mene.To mi dá polet,da vstanem in grem naprej po poti,ki mi jo je On za črtal.

Ko smo se skoraj poslavljali, smo se z Emo pogovarjali tudi o tem, kako je pri- volila v naš obisk. Ni nas sprejela zato, ker bi si želela,da bi o njej brali v Prija- telju. Povedala nam je,da je ta intervju sprejela samo zaradi tega, ker če je to Božja volja,potem mora sprejeti ta križ. Že nekoč je tremo premagovala tako, da je ob spodbudi domačega župnika brala v cerkvi berilo. In tokrat je tremo premagala tako,da nam je zaupala ne- kaj iz svojega življenja. Čeprav se še zgodi, da se ji zatrese glas ali noge, a se ob bogastvu izgovorjenih besed to sploh ne opazi. Hvala, draga Ema, da si z nami delila delček svojega življenja. Zagotovo bodo tvoje besede marsikomu spodbuda. Predvsem pa je tvoj zgled tisti, ki tudi nas vabi, da odrinemo na globoko.

Na obisku smo bili:
Roman Travar, C.M., Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis)

V čakalnici pred ambulanto družinskega zdravnika sedijo štirje bolniki in se pogovarja- jo med seboj.Prvi bolnik pra- vi: "Bil sem v bolnišnici na oddelku za srčne bolezni. Dali so mi odpustnico, da jo nesem k osebnemu zdravniku. Zdi se mi nesmiselno, da mu jo pokažem, saj jo nikoli natančno ne prebere."
Odnos med bolnikom in zdravnikom je ključnega pomena za uspeh zdravljenja Če bolnik zdravniku ne zaupa,če mu pri kriva informacije o svoji bolezni, zdrav- ljenje gotovo ne more biti uspešno.Bol- nik se mora zavedati, da nosi tudi sam velik del odgovornosti v svojem odnosu do zdravnika. Pomemben del srečanja med bolnikom in zdravnikom je anamne- za, to je bolnikovo podajanje informacij o sedanjih težavah in preteklih boleznih 80% podatkov, ki jih zdravnik potrebuje za postavitev prave diagnoze, pride od informacij, ki jih bolnik pove zdravniku. Ostalih 20% predstavljajo pregled in preiskave.Če bolnik zdravniku ne zaupa je najboljše zanj, da si čim prej izbere drugega zdravnika.
Drugi bolnik pripoveduje: "Zame je naj- bolj pomembno,da sem hitro na vrsti.Če moram dolgo čakati, postanem še bolj bolan.Všeč mi je,da so uvedli naročanje in sedaj nikoli ne čakam več kot pol ure" Če le morete, se za pregled pri zdravni- ku vedno naročite, da si bo za vas lah- ko vzel dovolj časa.
Tretji bolnik reče: "Mene pa najbolj mo- ti, ker je moj zdravnik veliko odsoten zaradi specializacije in ga nadomeščajo nadomestni zdravniki. Tako moram vsa- kokrat znova pripovedovati o svojih te- žavah od začetka.Zdravniku,ki ga prvič srečam,težko zaupam." Za vzpostavlja- nje odnosa sta vedno potrebna določen čas in iskrenost.
Četrti bolnik pripoveduje:"Svojemu zdrav- niku popolnoma zaupam in komaj čakam da pridem k njemu na pregled.Vedno mi razumljivo odgovori na vsa zastavljena vprašanja. Pozna tudi mojo družino in stare starše in mi zato lažje svetuje. Vedno si vzame dovolj časa zame in me posluša."
Če želite tudi vi sami prispevati h kvali- tetnejšemu odnosu z zdravnikom, se na pregled pripravite.Lahko si na listek na- pišete svoje glavne težave,katera zdra vila ste že vzeli in kaj vse vas zanima o bolezni.Povejte zdravniku svoje želje in pričakovanja in ne pozabite povedati, katere stranske učinke zdravil občutite. Zdravnik ne more brati vaših misli. Ne more vedeti, ali vam zdravilo pomaga, če mu vi tega ne poveste. Na pregled se pravočasno naročite in bodite točni. Poskrbite za osebno higieno.Tudi s tem pokažete spoštovanje do zdravnika.
Tudi zdravnik je samo človek in ima la- hko slab dan kakor vi. Morda je nepre- span zaradi otroškega joka ponoči ali zaskrbljen zaradi bolezni svojih staršev. Takrat je najboljše, da zdravnik bolniku prizna, da ima slab dan. S takšnim pri- znanjem se ponovno vzpostavlja odnos med njima.
Duhovnik Anton Gots v svoji knjigi Spre- jemam križ piše: "Izročen sem zdravni- kom in sestram. Smem in moram se jim zaupati. Zaupanje je moja prva služba in temeljni prispevek, ki ga lahko vsak dan dam ob srečanjih, ki vodijo k moje- mu zdravju in k temu,da sem do njih kot človek pravičen. Vera v njihovo dobro voljo je nepogrešljiva pri mojem pristo- pu do njih prav tedaj,ko njihova priza- devanja ne rodijo uspeha in ima njihovo dobronamerno delo nasproten učinek. Dolga bolezen paciente in negovalce zbliža kot ljudi in jim pomaga, da drug drugemu prevzemajo bremena."
Tudi Jezus je ozdravljal bolnike.In kate- ri so ozdraveli? Tisti,ki so verovali vanj. Ozdravela je krvotočna žena, ki se je le dotaknila roba njegove obleke, zato ker je verovala vanj.
Želim vam, da bi bili v dobrih odnosih z zdravniki in zdravstvenim osebjem, ki vas spremlja na poti bolezni. Zdravnik se najhitreje nauči, kaj bolnik od njega pričakuje, ko se sam znajde v vlogi bol- nika ali kot spremljevalec svojca. Naj nam bo vsem za zgled Jezus Kristus, ki v odnosu do bolnih nikoli ni delal napak. On čaka, da se naslonimo na njegove prsi, da bi ozdraveli.

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bol- nikov in invalidov Zdrav duh v bolnem te- lesu smo v spremljevalnem programu ponu dili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo lanskoletne razstave.Tokrat obja vljamo tretji in zadnji del razmišljanja prof. dr. Jožefa Ramovša.

Darinka Slanovec

Kljubovalna moč duha

(nadaljevanje in konec, III. del)

(V prvem in drugem delu smo objavili šest razsežnosti zdra vja, in sicer: 1. telesno zdravje, 2. duševno ali psihično zdravje, 3. duhovno zdravje, 4. socialno zdravje, 5.človekov razvoj kot zdra- vje in 6. bivanjsko ali eksistencialno zdravje; op. urednika)

Preleteli smo šest razsežnosti človeka. V vsaki je zdravje in v vsaki je lahko tudi bo- lezen. S tem smo odgovarjali na vprašanje kaj je zdravje.
Če rečemo 'zdrav duh v bolnem telesu',nam mora biti jasno tudi,kaj mislimo pod besedo duh. In smo rekli, da, če razlagamo antro- pološko, je človekov duh sposoben,da člo- vek sam sebe usmerja, da hrepeni za cilji, za vrednotami, da je življenje čedalje bolj vredno in čedalje več vredno.
Človekov duh je sposobnost,da človek svo jemu življenju iz trenutka v trenutek doda- ja dodano vrednost: telesno, ko se trudi za telesno zdravje; duševno, ko se trudi za duševno zdravje; duhovno, ko se trudi za čedalje več svobode in odgovornosti, za čim bolj jasno vest, to je za čim boljšo orientacijo, kaj je dobro, kaj je slabo; za sožitno zdravje, ko se trudi iz trenutka v trenutek za kakovostno sožitje; za razvoj- no zdravje, ko se trudi za kakovosten raz- voj; za bivanjsko zdravje, ko si prizadeva poiskati smisel v vsaki situaciji, pa naj je prijetna ali ne.
Človek ima duhovno moč, da more dodati vrednost svojemu življenju,ali da uresniču- je vrednote.Kako jih uresničuje? Kako člo- vek s svojim duhom dodaja življenju vred- nost? Nekaj zdravja ima vsak: če mu noge ne delujejo, mu morda roke tem bolj. Če mu roke ne, mu pa oči. Če mu oči ne, mu ušesa. Če mu ušesa ne, mu pa tip. Če mu pa tip ne, mu razum. Če mu razum ne, mu pa čustva.
Pri duševno zaostalih razum ne deluje,čus- tva pa odlično. To se pravi: zdravje je ce- lota. Tam,kjer nekaj manjka, človekov duh nadomesti z drugimi sposobnostmi. Tako smo že skoraj pri odgovoru. Zakaj je, če je bolno nekaj telesnega ali duševnega, duh lahko zelo zdrav? Seveda je lahko zdrav, ker z ostalimi sposobnostmi in s pomočjo drugih ljudi usmerja življenje v tisto smer, da bo na koncu veliki projekt človek zable- stel v vsej polnosti.
Frankl pravi, da imamo ljudje na razpolago tri poti,da uresničujemo vrednost življenja.
Prva pot je delo, ustvarjanje, od prepros- tega vsakdanjega dela do vrhunskih znan- stvenih in umetniških dosežkov.Ko delamo, ustvarjamo, dodajamo življenju vrednost in večamo zdravje.
Druga pot je doživljanje, ki je ravno obrat- no od dela. Pri delu mi spreminjamo svet. Pri doživljanju pa se prepustimo svetu, le- poti narave, umetnosti... Ko se prepustimo tej lepoti - skladnosti, nas to gradi, doda- jamo vrednost svojemu zdravju.
Frankl pravi,da je pri doživljanju najbolj dra goceno doživljanje sebe in drugih ljudi. Če sebe doživljamo tako, da smo veseli in po- nosni nase,in če tudi druge ljudi doživljamo pozitivno, pomeni, da se z njimi v ljubezni povezujemo v lepe odnose.
Ampak včasih se zgodi, da ne moremo niti delati niti doživljati lepega. To je tragika: bolezen, huda poškodba, huda krivica, ki jo človek doživi,usodna zmota,ki jo naredi, smrt najbližjih, strah pred svojo smrtjo... Kadar nas zadene ta tragični sklop in vsa- kega zadene prej ali slej-invalidi dobro ve- ste, kako je, kadar nas tragika zadene do konca - takrat se ne dá delati, ne dá se ustvarjati, takrat se ne dá doživljati. Tak- rat sta ti dve glavni, prednostni poti do ži- vljenjskih vrednot zaprti, začasno zaprti. Takrat je potreben obvoz.
Obvoz je po Franklu tretja pot za doživlja- nje smiselnosti lastnega življenja. Razen Frankla,se s tem ni ukvarjal noben drug psi holog ali psihiater. Ta pot,po Franklu, nima nikoli prednosti, kadar sta prvi dve odprti. Kadar pa sta zaprti, je bližnjica do uresni- čitve človeškega življenja. Obvoz ali tretja pot je stališče do tragike.
Kadar človeka zadene tragika, takrat se znajde njegov duh pred prepadom. Vendar ima pred prepadom prej ali slej toliko svo- bode, da zavzame stališče: ne, ne bom padel noter, šel bom okrog. To pomeni, da sprejme tragiko. To je tisto, kar poudarja Metka Klevišar,ko govori o umetnosti izpu- ščanja: človek odpre dlan in izpusti iz rok vse tisto,kar je prej držal v njej. Sposoben se je posloviti od tistega, kar mu je drago, in sprejeti nove razmere kot izziv. Roko pa sproži drugim ljudem v prošnji: pomagajte.
Frankl,ki je doživel in preživel štiri koncen- tracijska taborišča - bil je Jud - je napisal knjigo z naslovom Kljub vsemu življenju re- čem dá. To je kljubovalna moč duha, to je tretja pot, obvoz do vrednot v življenju, do vrednega življenja,do uresničitve življe- nja takrat,kadar so normalne poti življenja, to sta zlasti ustvarjanje in doživljanje,blo- kirane.
Ta obvoz, kadar ga človek sprejme, ker ni druge poti,je bližnjica do največje človeške uresničitve.Dokler dlani ne odpremo,ne mo re nihče seči vanjo, pravi Metka Klevišar. Kdor tega ne zmore, tisti ostane s stisnje- no pestjo jeze nad sabo, nad svetom, nad Bogom, v zavisti nad ljudmi, ki niso doživeli te krivice,ki niso doživeli te bolezni. Takrat je v bolnem telesu še bolj bolan duh in tra gika je še hujša.
Vsi smo odvisni drug od drugega. Nismo ne odvisni. Ta iluzija druge polovice 20.stole- tja,da smo ljudje neodvisni, je ena največ- jih zablod zahodne kulture zadnjih 30 let. Ljudje smo v temelju odvisni drug od dru- gega.Pa ne samo drug od drugega, tudi od hrane, zraka itd. Samo od nekaterih stvari ne smemo biti odvisni, od škodljivih: od alkohola, drog, iger na srečo...
Če drugače ne,smo drug od drugega usod- no odvisni,preden se rodimo in v otroštvu. Otrok je odvisen od staršev in okolice na milost in nemilost. In ko bomo v starosti nemočni, bomo spet odvisni od drugih. Če človek doživi bolezen, invalidnost,hudo tra giko v mladih ali v srednjih letih, ko je na višku svojega življenja,se znajde pred kri- žiščem prej, kot bi se znašel tam, če bi se nemoteno razvijal.Če bi prej ne doživel ne- sreče in invalidnosti,bi prišel na križišče pri svojih sedemdesetih ali osemdesetih letih, ko bi nazadnje moral izpustiti svoje sposo- bnosti in reči: pomagajte,da bomo lepo ži- veli, kajti zdaj gremo proti koncu.
Invalidom, ki presežejo svojo invalidnostno tragiko na tej duhovni ravni,da zanje velja da je zdrav duh v bolnem telesu,se ni tre- ba bati staranja, ker so vse naloge, ki člo- veka čakajo za kakovostno staranje,opra- vili morda že pri dvajsetih letih.Seveda te- ga nikomur ni privoščiti.
Tudi to velja, da kdor skuša živeti tragiko, kadar je ni, ta je bolan, morda je mazohist Tudi to je bolezen.Kadar pa se človek sre- ča s tragiko, z boleznijo, z invalidnostjo, s krivico, ali s čim drugim, kar ga ločuje pred prepadom, pa poleti in reče življenju 'dá' s kljubovalno močjo duha, ta ima zdrav duh v bolnem telesu. Ta je vzornik za vse ljudi. Kajti vsi ljudje, če ne prej pa v starosti, prispemo na isto križišče.

Prof.dr.Jože Ramovš

(po zvočnem posnetku pripravila Zlatko Novak in Darinka Slanovec)

Solza sreče

Po hrapavem listu papirja, ki je prepleten z zlatimi nitkami, mi 'teče' po listu žalostna zgodba,ki se ji reče 'Odrinjen v samoto za- radi bolezni', s katerim jo spodbujam z ne- žnimi dotiki svojih solza. Solze so tako kri- stalno čiste, da lahko uvidiš v tej zgodbi kanček resnice.
Danes pa se počutim polna optimizma, saj sem odkrila, da ti tudi prijatelj, ki ga prvič vidiš, takoj priraste k srcu. Vtisne se ti v srce, ker ti zna prisluhniti, kljub tvojim te- žavam in te sprejme za sebi enakega.
Na srečanju Bratstva v Podutiku smo se veliko pogovarjali in si izmenjali lepe želje, predvsem veliko zdravja ob bližajoči se ve liki noči. Voditeljica ga. Ljubica Zakovšek vedno postreže s kakšnim presenečenjem. Tako smo pod vodstvom mentoric izdelali pirhe način iz papirnatih robčkov različnih barv in s svojimi umetninami ustvarili svo- jevrstne vrtove pirhov nataknjenih na pali- čicah.Le-te smo v spomin odnesli na svoje domove, tako da krasijo naše mize.
Nato smo imeli še skupno sveto mašo v cerkvi, ki je posvečena Kristusovemu učlo- večenju.
Bilo je zelo lepo in lepi vtisi s srečanja mi bodo še dolgo ostali v spominu.

Bernarda Otoničar

Dušica Kunaver v Podutiku

Bila je sreda v mesecu ap rilu, ko smo imeli v podu- tiški skupini prav poseben in zelo lep obisk. Obiskala nas je Dušica Kunaver, ki jo poznamo kot samostojno kulturno publi- cistko, zbirateljico ljudskega izročila in et- nološkega gradiva ter kot pisateljico.
Popeljala nas je v preteklost, med običaje, ki so značilni za različne predele Slovenije, pa smo morda na njih pozabili ali pa ne vemo, kako in zakaj so nastali. Res je bilo zanimivo poslušati,kako so nastali nekateri običaji, kako so nekdaj naši predniki cenili naravo, vodo, kruh, se za te darove zah- valjevali, se z njimi pogovarjali.
Prijetno je bilo slišati različne réke in pri- povedi, kako je nastal kakšen kraj ali hrib, še zlasti, ker nam je ga. Dušica pripovedo- vala v različnih narečjih. Za popestritev pa smo skupaj zapeli še kakšno pesem: Dekle je po vodo šlo, Ti boš pa doma ostala,... - pesmi, ki jih vsi poznamo, pa jih premalo- krat prepevamo. Skratka, čas, ki smo ga preživeli skupaj, je bil zelo prijeten ter je hitro minil. Tudi ga. Dušica je bila vesela naše družbe.
Lahko bi še naštevala, kaj vse smo slišali, pa vam raje priporočam,da preberete kak- šno njeno knjigo. Izvedeli boste, kakšno bogastvo nosi naša dežela, koliko je krajev z bogato dediščino.
Za konec vam posredujem še drobtinico, kaj je v preteklosti pomenil kruh in kako so ga cenili.
Z lectovim srcem je fant zasnubil dekle. Kruh je bilo zadnje darilo,ki ga je dekle do- bilo ob odhodu s svojega doma in prvo da- rilo,ki jo je čakalo na ženinovem domu.Svat bena pogača je mladoporočencema čarala srečo, krstna pogača je otroku prinašala zdravo rast in božični kruh je družini prina- šal dobro letino.

Ana Kneževič, foto: Zlatko Novak

Emavs nas je popeljal na Zaplano...

Vsako leto gremo na velikonočni ponedeljek v Emavs. Lani nas je na Vačah presenetil sneg in dež, letos pa se je sonce smejalo od obzorja do obzorja in nebo je bilo umito Z nasmejanima obrazoma sta nas pričakali tudi Marjetka in Polona na Zaplani-v našem letošnjem Emavsu.
Kar nekaj vzrokov je bilo, da smo se odpe- ljali tja:naša obljuba v beli zimi,da pridemo spet v zeleni pomladi, obljuba, da Marjetki, častni člani naše bratovščine,prinesemo či sto pravo skavtsko rutko in seveda Emavs - tradicija, da gremo nekam skupaj.
Zaplana je zelena.Mlado bukovje se je ode lo v nežna zelena oblačila, cvetoče drevje je v razkošni belini, okrog hiš dehti pomla- dansko cvetje in travniki so spet dobili ze- leno preprogo. Ugotovili smo, da je Dom Bratstva na Zaplani veličasten tudi v novi pomladi,Polona nasmejana,Marjetka pa pol na pričakovanja. In njeno veliko pričako- vanje je postalo resničnost: dobila je čisto pravo skavtsko rutko! Ni bilo treba veliko besed, dovolj zgovoren je bil njen pogled, naša pesem in glasen skavtski aplavz.
Kot pravi skavti -vsi z rutkami,kot se spo- dobi,smo potem odšli na skavtski potep do stolpa na Zaplani! Najbolj 'frišna' skavtinja je bila med prvimi na cilju! Jasno,saj je njen voziček pomagalo 'voziti' veliko skavtskih rok. Pogled z vrha je bil krasen in tisti naj- manj utrujeni so šli še na stolp.Preden smo se obrnili nazaj v dolino, nas je Marička s 'frišnim' skavtskim imenom počastila s ka- vico in čajem, na terasi Doma Bratstva pa smo imeli še pravo skavtsko 'povelikonočno žegnanjsko' gostijo. Ja,čisto zares: šunko, kruh, potico, hren in pirhe. Vse je bilo zelo dobro. Domače, domače...
Slovo ni bilo pravo slovo: bila je obljuba, da pridemo na delovno akcijo, ko bo zrasla trava na travniku okrog doma in plevel na gredicah. Na pravo skavtsko delovno akci- jo! In skavti obljube držimo, mar ne?

Fužinski odrasli skavti

Tajnica Bratstva je praznovala

V nedeljo, 19. aprila nas je na praznovanje svojega rojstnega dneva povabila Gordana Dobrinjanin, tajnica Krščanskega Bratstva. Zbrali smo se v dvorani Tabora 12, v Ljubljani, kjer se nahaja tudi pisarna Bratstva, v kateri naša tajnica vsako sredo popol dne pridno dežura.
Pripravila je pravcato pojedino -lahko rečem večerjo.To se povsem sklada z njeno osebnostjo, saj je Gordana znana po gostoljubnosti. Če le utegne, rada po službi 'skoči' v sosednji Mercator in kupi ka kšen košček ali več slaščic, ki jih nato deli s svojimi prijatelji.
Gordani smo izročili v darilo križ in rožo ter ji zaželeli vse najboljše.
Draga Gordana, naj se ti želje uresničijo in še naprej ostani delavna in požrtvovalna članica Bratstva.

R.T.,
foto: Roman Travar, C.M.

Družabno delovni vikend

Napovedovali so sončen konec tedna z nekaj oblaki a z največ sonca prav na Zaplani.To je bilo od 24.do 26. aprila,med prvo oblet- nico blagoslova obnovljenega Doma Brat- stva, ko smo načrtovali družabno delovni vikend. Povabili smo nekaj članov Bratstva in naših zdravih prijateljev - sodelavcev.
Družabno delovno srečanje - zato tudi ni manjkalo veselih domislic.Tistemu,ki je pri- šel prvič v obnovljen Dom Bratstva na Za- plani,smo pripravili slavnostni vhod,tako,da je pretrgal trak iz toaletnega papirja pred vhodom. V petek zvečer je bil čas za po- govore,dogovore, druženje,veselje, pesem in tudi molitev - tik pred spanjem. V sobo- to po jutranji molitvi smo začeli s čistilno delovno akcijo v Domu Bratstva in okrog njega.Že prejšnji dan smo si porazdelili de- lo po načelih Bratstva,kar kdo lahko in zmo re, brez priganjanja, tako da je bilo delo v veselje in zadovoljstvo.
Prav ganljiv je bil videti prizor invalida, ki hodi s pomočjo bergel, ko se je dobesedno vrgel na tla v sanitarijah in kopalnici ter jih plazeč po tleh z veliko zavzetostjo in na- tančnostjo počistil. Ali invalidke na vozičku ki je pomagala v kuhinji. Z okornimi rokami, katere gibi niso kontrolirani,je z velikim ve- seljem pripravljala solato in rezala čebulo. Tudi zdravi so nam pomagali,med njimi do- mačinke z Zaplane. Zaplaninski dekleti, še osnovnošolki, sta se spravili nad okna tako vneto,da so stekla postala skoraj nevidna. V odsevu je nastala podoba čudovite za- planinske narave,pomešana z njuno lepoto med delom.Nekateri so se šli dobre gospo- darje in vrtnarje, tako da so očistili okolico Doma, pokosili travo in poruvali plevel, da so v skalnjaku prišle rože bolj do veljave v svoji lepoti.
Zvečer,ko smo z delom končali in se že ne koliko spočili,je zaigrala harmonika.S pose- bnim žarom so nekateri prepevali prav lju- dske pesmi.Utrujenost in spanec sta nas v pozni uri pregnala v postelje.
V nedeljo dopoldan nas je prijetno prese- netila domačinka Zaplaninka. Prinesla nam je v dar čudovito umetnino, klekljano sliko znaka Bratstva, ki ga je sama izdelala. Po- poldne smo imeli sveto mašo kot vrhunec vsega dogajanja. Po njej nam je kulturna skupina Bratstva pripravila še nekaj reci- talov naših besednih umetnikov. Kot pom- ladno sonce je vseskozi sijala naša zvesta sodelavka in voditeljica Doma Bratstva ter vse delo prav usmerjala.
Še zahvala vsem. Stisk roke v slovo in upanje na čimprejšnje ponovno srečanje.

tekst in foto: Tone Planinšek

Duhovne vaje na Zaplani

Sonce je lepšalo naravo in nama dajalo veselje, ko sva se s prijateljico Kati peljali proti Zaplani,saj sva vedeli,da naju čakajo lepi dnevi, v mirni in zeleni naravi, z dobri- mi prijatelji - brati in sestrami po Kristusu.
Na Zaplani je bila zbrana že kar lepa druščina. Veselje je bilo pozdravljati stare znance in spoznavati tudi nove obra- ze. Z nami je bil lazarist g.Rok Gajšek, dolgoletni misijonar na Madagaskarju - več kot 30 let.
Po dobri večerji,ki nam jo je pripravila Polo- na,smo se zbrali v krogu, se drug drugemu predstavili, zmolili večerno molitev in odšli k počitku, saj je bila za nekaterimi dolga in naporna pot. Pa tudi,da bi bili za drugi dan spočiti in bi laže sprejemali besede, ki nam jih je podajal g. Rok.
V soboto zjutraj nas je že na posteljah po- zdravilo sonce,zato vstajanje ni bilo prete- žko. Zbrali smo se k jutranji molitvi hvalnic in se tako priporočili Bogu, da bi dobro in plodno preživeli dan.
Dopoldne nam je g. Rok predstavil delova- nje apostolov po Jezusovem vstajenju ter spodbudo za naše delovanje v današnji Cerkvi in nam spregovoril še o odpuščanju.
Naj vam predstavim nekaj misli.
1. Po Jezusovem vstajenju in vnebohodu so nastajale prve krščanske skupnosti, ki so se zbirale v templju ali v družinskih hišah. Živeli so skupaj in si tudi delili imetje. Po- vezani so bili z Jezusom v skupni molitvi in v lomljenju kruha v Njegov spomin - v ev- haristiji. Podobno se danes povezujejo naj različnejše skupine (tudi naše Bratstvo, ki povezuje bolne, invalide in sodelavce).
2. Jezus vzklikne na križu:"Oče,odpusti jim saj ne vedo, kaj delajo." Jezus je popolno odpuščal.Ljudje se vedno ne zavedamo,da s svojimi dejanji in besedami koga ranimo ali nas kdo rani. Zato tudi mi izrekajmo Je- zusove besede s križa in odpuščajmo. Ali smo sposobni izreči besedo odpuščanja? Ali smo v srcu pripravljeni se spraviti s so- sedom, če nas užali? Jezus nam je pokazal pot.
Jezus ni obsojal. Je odpuščal in opozarjal: "Ne greši več!" (zgodba o prešuštnici,ki so jo hoteli kamnati).Tako jim je dajal poguma Ko je Jezus videl v ljudeh globoko vero, jim je to njihovo vero poplačal (Jezus ozdravi hromega, ki so ga štirje prinesli in spustili skozi streho).
3. Jezusovo delo se v Cerkvi nadaljuje po nas, ki mu zaupamo. Tako nam daje svoje darove. Vztrajanje na življenjski poti zah- teva močno zasidranost v veri.
4. V današnjem času je veliko prezira do vere, zato moramo pričevati, da ostanemo trdni v veri.Potrebujemo veliko volje in po- guma, da ohranimo vero.
Nato smo se razdelili po skupinah. Za po- govor so nam bila v pomoč naslednja vpra šanja: V čem se pozna, da smo Jezusovi učenci? Kaj Jezus želi od vsakega od nas v Bratstvu, družini, okolju? Kako bi naredili korak naprej?
V naši skupini je kar dobro stekel pogovor. Mnenja smo bili, da skušamo živeti po na- čelih Jezusovih besed s križa. Svoje bližnje naj v mislih blagoslavljamo,pa tudi tiste, ki nam niso naklonjeni,ali smo z njimi v sporu, ali pa imamo do njih odpor.Poskušajmo do- gajanja videti v dobri luči.Ker vemo,da nas ima Jezus rad,se tudi mi ljubimo med seboj Bodimo dobri v majhnih stvareh,kajti iz te- ga nastane veliko. Bolje je, da se umakne- mo kot da se prepiramo.Opogumlja nas dej stvo, da nekdo, še z večjimi preizkušnjami od naših,vztraja in gre naprej. Dobro je,da svoje preizkušnje osmislimo in jih darujemo za dobro drugega.
Sledila je sveta maša, pri kateri smo prosili drug za drugega, za duhovnike in da osta- nemo zvesti Bogu.
Po kosilu smo se odpravili na sprehod in občudovali Božje stvarstvo.
Popoldne pa nam je g. Rok približal vlogo Marije v našem življenju. Tole sem si zapi- sala.
Za Marijo, mlado, preprosto dekle iz Naza- reta, je bila čast, da postane Božja Mati. Bog sam jo je izbral, Marija pa je to vdano sprejela,kakor je vse v življenju sprejemala z vero, zato je poveličana na poseben na- čin. Blagor tistim,ki poslušajo in sprejemajo Božjo besedo. Marija je bila ponižna Božja dekla. Kljub trpljenju je ostala trdna in zve sta ter vztrajala ob Sinu do konca. Bila je močna žena, globoko zasidrana v Bogu.
Pred večerjo smo se zbrali še k branju šmar nic, molitvi in prepevanju Marijinih pesmi.
Zvečer pa smo ob spremljavi Zlatkove har monike zapeli nekaj narodnih in Marijinih pesmi. Kar prehitro je večer minil in potre- bno je bilo iti k počitku.
V nedeljo zjutraj smo se ob deveti uri pri- družili župljanom k nedeljski sveti maši. Po maši smo se zbrali na dvorišču k majniški pobožnosti,k poslušanju šmarnic o življenju sv.Janeza Vianeja.Na koncu pa smo poča- stili Marijo s petimi litanijami.
Tako je bilo duhovnih vaj konec. Kar težko smo se po kosilu poslovili.Med vožnjo proti domu smo občudovali lepo zaplaninsko po- krajino, da bi čim več ostalo za obujanje spominov.

Katja M.

Povezana z Bogom

Na duhovnih vajah sem prosila za razsvet- ljenje duha in srca, za nov zagon in moč. Nisem imela posebnih razodetij, vendar se sedaj počutim bolj povezana z Bogom.
Voditelj duhovnih vaj nam je na srce polo- žil vzor Jezusove matere Marije, ki je bila močna žena in Jezus nam jo je dal za mater Bila je poslušna in sprejemljiva za Božjo be sedo. Ona nas varuje,če se ji priporočamo Kaže, kako je treba ohraniti pravo vero, biti pripravljen spolniti Božjo voljo vedno in povsod. To je tisto notranje naravnanje in delovanje, ki se dogaja v nas. Bog je tisti, ki daje rast.
Duhovne vaje naj bi imele ta namen.

Kati Ribič

Veselo praznovanje Abrahama

V soboto, 9. maja, smo slavili Abrahama. Krivec za to je bil Lojze Čokl, ki je praznoval okrogli jubilej. Okoli sebe je zbral svoje prijatelje in domače. Skupaj z Zlatkom Novakom sva 'zastopala' Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Blagoslov za praznični dan smo prejeli pri sveti maši.Da- roval jo je gospod Jože Kužnik.
Po maši je bilo razpoloženje veselo, sproš- čeno, domače. Zlatko je zaigral na harmo- niko in že smo zapeli in zaplesali. Lojze, hvala! Tvoj dan nam je bil vsem v veselje. Ostajamo s teboj. Naj bo tvoja prihodnost polna upanja, darovanja in sreče - skupaj s tvojo veliko ljubeznijo Dragico.

Marjetka Smrekar

Gugalnik na Zaplani

V nedeljo, 17.maja 2009,je v stari osnovni šoli na Zaplani nad Vrhniko gostovala Dra- mska skupina Neptun s Polhovega Gradca. Uprizorili so komedijo Gugalnik v režiji And- reja Malovrha.V eni izmed glavnih vlog smo lahko prepoznali našo dolgoletno sodelavko Bratstva, Polono Malovrh. Znani obraz v drugačni vlogi:to vselej pritegne radovedno zanimanje sodelavcev in prijateljev. Polna dvorana gledalcev je nedvomno znamenje, da so takšni dogodki dobrodošli. Obenem so tudi nadvse prijetna priložnost za naše medsebojno druženje, povezovanje in so- delovanje.
Zgodba srbskega avtorja Novaka pripove- duje o mladi družini med socialistično Jugo slavijo.Komaj si postavlja svoje temelje,že se ji življenje iz mirnega vsakdana navadnih ljudi zasuka v povsem nepredvidljivo smer. Pretresajo jo le navidez nepomembni dogo dki in ljudje.Njihovo življenje,polno smešnih prigod,spravlja v smeh neprizadete gledal- ce, ki pa se v marsikaterem prizoru nasmi- hajo lastni sliki v ogledalu.
Poseben poudarek temu dogodku so na- menili igralci Dramskega društva Neptun. Odrekli so se vstopnini in prostovoljne pris pevke namenili Domu Bratstva za njegovo delovanje. Njim in Krajevni skupnosti Zap- lana, ki je dala na razpolago prostor, se za njihov dar najlepše zahvaljujemo.

Darinka Slanovec

IN GLEJTE, ŽIVI - NAŠ DOM BRATSTVA NA ZAPLANI

Ja,res živi.V zadnjih mesecih se v našem Domu dogaja kar precej stvari -pod našo stre ho smo sprejeli različne sku- pine, kar nekaj vikendov pa je in bo namenjenih tudi bolnikom in invali- dom ter njihovim sodelavcem.In veseli smo vsakogar,ki pride,še bolj veseli pa tega,ker v vseh ostajajo lepi in nepozabni spomini na čas, preživet v našem Domu. Lepo nam je,ker smo skupaj,lepo na čudovitem kraju, v prelepi naravi. Bogu hvala za vse.
Sklad 'žive opeke', o katerem smo prvič pi- sali v prejšnji številki Prijatelja, smo že za- čeli uporabljati in smo tako omogočili nekaj nepozabnih dni na Zaplani tudi tistim, ki si jih sami ne bi mogli privoščiti (glej zapis o duhovnih vajah na Zaplani).
Iskrena hvala vsem, ki ste prispevali svoj delež k 'živim opekam' za življenje v našem Domu na Zaplani.
Do sedaj smo prejeli darove za 38 in pol 'živih opek'. Hvala vsem dobrotnikom, ki ste že prispevali v ta sklad,kakor tudi vsem ki to nameravate storiti v prihodnje!
V mesecu maju in juniju je kar precej življe nja in dogajanja v Domu namenjenega prav invalidom in bolnikom; in z veseljem lahko sprejmemo vsakogar.Zato 'žive opeke' zbi- ramo še naprej.
Če ste pripravljeni prispevati 'živo opeko' k našemu Domu Bratstva, potem vas pova- bimo k darovanju 20 eurov za eno 'živo opeko' Dar lahko nakažete s položnico, na katero kot prejemnika napišete:

Če pa se težko znajdete v številkah bančne ga računa,potem pokličite voditeljico Doma Bratstva na Zaplani, tel: 031-384-324, da vam pošljemo položnico,na katero sami na pišete le višino svojega daru. Na isto tele- fonsko številko lahko pokličete tudi,če vas zanima karkoli o našem Domu, če bi ga že- leli obiskati ali v njem preživeti nekaj dni. Dobrodošli!
Že vnaprej hvala vsem,ki se boste našemu povabilu k daru za 'živo opeko' odzvali!

Tekst in foto: Polona Malovrh,
voditeljica Doma Bratstva na Zaplani

Vera, opora v preizkušnjah življenja!

Vera? Kaj je dejansko vera? Velik, da, naj- večji Božji dar! Mnogim je ta dar 'položen že v zibelko',saj verni starši otroka izroča- jo v Božje varstvo že pred rojstvom.Mnogi pa ta dar vere najdejo po dolgem iskanju in tavanju, da končno le spoznajo, da "ne- mirno je naše srce, dokler se ne spočije v Bogu."
Dar vere ni igrača, ki jo otrok po nekaj te- dnih odloži, se je naveliča. Dar vere lahko zavržemo, ko rečemo: "Dobro mi gre v živ- ljenju.Boga ne potrebujem."Ali druga skraj- nost,ko se človek znajde v težki preizkušnji: "Saj Boga ni,ker ne pomaga,ko ga prosim."
Ob tem razmišljanju se mi spomin vrača daleč nazaj.Bila sem v hudi stiski.V samoti, zasnežena s pol metra snega, pa še hudo bolna! Takrat sem stopila pred podobo Srca Jezusovega, ki je v sobi že od davno. Med solzami sem nekaj časa strmela v podobo, potem pa zagrenjeno, skoraj s sovraštvom izrekla: "Tudi ti nimaš srca za reveža, ti bi lahko pomagal,pa nočeš."Tedaj me je zgra bila bolečina, kot da sem izrekla najhujše bogokletje. Morda se je tako mogel poču- titi Judež po izdajstvu. Čeprav je bilo moje srce takoj polno kesanja,nisem mogla pred podobo izreči besede kesanja, le zbežala sem v hudi duševni bolečini.
Noč brez spanja,v zavesti,da me je Bog za pustil, oziroma, v še težji zavesti, da sem jaz zavrgla Boga. Toda? Naslednji dan se je težava spremenila - v rešitev. Šele ob spoznanju,da je bila težava povod za zado voljstvo, mi je dala moči za solze kesanja, ko sem jih izlila pred Jezusovo podobo s prošnjo: "Odpusti, odpusti."
Da, vera je pogosto v preizkušnji. Kljub svojemu samotnemu življenju imam veliko stika z ljudmi, žal tudi s tistimi, ki so razo- čarani nad 'vernimi ljudmi'. Kolikokrat kdo s sovraštvom reče: "Ta in ta hodi v cerkev, pa mi je naredil tako krivico." Ob tem je težko ohraniti vero.
Tu mi spomin pohiti k mojemu, že davno pokojnemu duhovnemu voditelju, stiškemu patru Simonu Ašiču. Ob nekem hudem ra- zočaranju me je poučil: "Jezusova beseda je gorje svetu zaradi pohujšanja. Toda to ne velja le za tistega, ki pohujšuje, ampak tudi za tistega, ki se pohujšati dá, ker bolj verjame in zaupa (tej) izgubljeni osebi kot Božjemu sinu."
Ko se pogovor dotakne te težave, morem odgovoriti le: "Kako morete primerjati Boga z nekom, ko sami vidite, da je slab človek? Nihče ni toliko vreden, da bi zaradi njega (človeka) mogli zapustiti Boga."
Da,vesela sem takšnih pogovorov. In kako hvaležna sem Bogu,kadar čutim,da debata ni bila zaman,da je nekomu razgovor v raz-

mislek, v upanju in s prošnjo k Bogu, da bi iskalcu dal možnost, da Ga najde. Zato se še bolj zahvaljujem za milost, za dar vere.
Zavedam se,da nimam sama zaslug za svo jo vero! Bog mi je dal milosti, ki jih nisem vredna. Naj tu opišem neko nepozabno,res čudovito srečo. Več mesecev me je sprem ljala huda bolezen, da nisem mogla niti k sveti maši. Le s težavo sem se preživljala. V tem času me je od časa do časa obiskal brat, da mi je iz trgovine prinesel najnuj- nejših potrebščin in pošto, ker me tedaj poštarji niso obiskovali.
Neki dan mi brat prinese pošto, tedenski časopis.Ko sem ga prijela,me je objela ne- izrekljiva sreča, ni besed za tisto občutje. Začudeno sem se spraševala,kaj se doga- ja z menoj, saj sem bratov obisk in pošto tako prejemala že nekaj mesecev! A še ni- koli ni bilo te neopisljive sreče, naravnost blaženosti, ki bi si jo želela živeti v večno- sti. Odprla sem časopis in v sredini se mi

je prikazala drobna razglednica. Nič pose- bnega, pokrajinska slika, kamenje in vmes malo drobnega grmičevja. Obrnila sem kar- tico, kjer je pisalo: "Pošiljam ti pozdrav iz krajev, kjer je živel, trpel, umrl in vstal naš Gospod Jezus Kristus" Podpisani je bil bogo slovec, novomašnik, ki je sicer delal med nami, bolniki, tedaj pa je kot novomašnik romal v Sveto deželo. Nenaden Božji obisk v času, ko nisem jaz mogla k Njemu v cer- kev! Tedaj tudi ni bilo besede o veri po ra- diu, le pazila sem, da sem se ob uri, ko je bila v župniji sveta maša, pridružila s svojo molitvijo. Po prejemu tega pozdrava iz Sve tih krajev bi ne bilo nobenega udarca, ki bi omajal mojo vero!
Pa so se udarci življenja še vrstili, toda ... Včasih sem se spraševala: "Zakaj?" Sedaj pa izrekam: "Gospod, ti veš zakaj. Gospod, hvala Ti, da si mi dal v življenju nositi dro- ben prah svojega križa. Dajaj mi tudi moči, da bom ta delček vdano nosila, da mi boš nekoč dal za vedno tisto srečo,ki jo v svo ji dobroti že sedaj nakazuješ, kar imaš pri- pravljeno za vso večnost."
"Gospod Jezus, ko se ti zahvaljujem za dar vere,te obenem prosim,daj nam duhovnikov ki nam ta tvoj dragoceni dar vere s svojo besedo in daritvijo svete maše še množijo, tvoj neprecenljivi dar vere,ki nam pomaga v težavah ter daje upanje na večno srečo po končani zemeljski poti!"

Angela Škufca

Odkrivali smo nove kraje

24.aprila je bil lep sončen dan, ko je narava kar va- bila na 'plano' in nas tudi zvabila. Pravi užitek je bil potovati po serpentinasti cesti skozi kozjanske vasi do Olimja. Tja smo prispele z Anico in Tilko ravno ob pra- vem času, saj so se prijatelji že zbrali pred cerkvijo minoritskega samostana.Odšli smo k sveti maši, pri kateri smo tudi sodelovali. Po njej smo iz ust brata Jožeta slišali mar- sikaj zanimivega o tej edinstveni baročni cerkvi in o samostanu.
V mraku smo si ogledali še pivovarno in nji hove proizvode tudi pokušali.
Tudi naslednji dan smo videli in slišali veliko zanimivega o samostanu in s čim se bratje minoriti ukvarjajo. Vredna ogleda je stara lekarna iz leta 1663.Da ne omenim 'kapljic', s katerimi so nas 'zdravili' tri dni. 'Ta slad- kim' pa je najbolj ustrezala stara tovarna čokolade, ki nas je tudi prijazno povabila na degustacijo. Pot nas je vodila v Rogaš- ko Slatino,ki smo jo pomerili po dolgem in počez z našo prijateljico, 'vodičko' Ivanko. Seveda ni šlo brez pitja zdravilne rogaške vode. Pokusili smo jo prav iz vseh pip. Spravila nas je v smeh in na koncu je bil še tek.
V Podčetrtku, v vasi Lipa, smo sodelovali v družabnem večeru z zelenim Jurijem, ki je bil uvožen iz Afrike, a se je kar dobro znašel.
Po nedeljski maši smo se zbrali na samos- tanskem dvorišču in se pogovarjali z bogo- slovci, saj je bil ta dan namenjen novim duhovnim poklicem.
Povzpeli smo se na Jelenov greben, kjer je čudovit razgled na vse strani.Prvi gostitelji ki so nas pozdravili ob prihodu na domačijo pa so bili jeleni in mufloni. Na osmih hekta- rjih se prosto giblje sto glava čreda.
Obiskali smo tudi Marijino božjepotno cer- kev na Sladki gori. Tu pri Mariji smo se po- čutili kot doma.Ostrmeli smo nad čudovitimi freskami,s katerimi je poslikana vsa cerkev Motivi se prepletajo z zaobljubljenimi pri- zori ozdravitev, srečnih iztekov nezgod in vsega tistega, kar so takratni obiskovalci dali zapisati v seznam pod različnimi števil kami. Danes nam te freske tudi služijo kot čudovito gradivo za raziskovanje bolezni takratnega časa, načina oblačenja in naj- različnejše opreme, ki so jo takrat uporab- ljali.
Odpotovali smo še v Rogatec, v muzej na prostem, in si ogledali ohranjeno srednje- štajersko ljudsko stavbno dediščino ter kul turno izročilo ljudi, ki so živeli na območju Obsotelja. Naši 'šleparji' so se dobro izka- zali, ko so nas prevažali po pesku.
Za zaključek seveda ni šlo drugače, kot da so se eni namočili, drugi pa ogledali Terme Olimia in Aqualuna.
Vse lepo enkrat mine, tako tudi naše biva- nje v Olimju. Domov sem prišla bogatejša z lepimi spomini, hvaležna vsem, ki so poskr- beli za organizacijo tega lepega dogodka.

Jožica Ameršek
foto: s. Edith Metelko

Romanje k Mariji Vnebovzeti na Dobrovo

V soboto,9.maja,smo se bolniki in invalidi že 22.odpravili na peš romanje iz Ljubljane na Dobrovo
Zbrali smo se dopoldne na viškem pokopa- lišču,kjer smo po prvih navdušenih objemih snidenja in prijetnem klepetu naredili križ in s tem začeli našo že 22.romarsko pot k Ma riji v Leščevje.Ob Gradaščici mimo Razorov do Dobrove nas je večina v dolgi koloni občudovala cvetje na travnikih, bohotenje dreves in modrino neba,medtem pa so Ma- rijine sestre s sijočimi oranžnimi brezrokav- niki skrbele za varnost v prometu.Duhovnik Miro Šlibar, ki je vodil romanje, je veselo pozdravljal mimoidoče, ki so se z začude- njem ali navdušenjem ozirali za nami, nihče pa zaradi naše dobre volje in smeha ni ostal ravnodušen. Na poti smo zmolili tudi rožni venec in po dobri uri in pol smo že prema- govali še zadnji vzpon do župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja na Dobrovi. Na dvo rišču so nas pričakale gospe iz župnijske Karitas in nam, žejnim, ponudile okrepčila.
Ko smo se malo odpočili in ohladili v prijet- ni senci, smo se odpravili v cerkev, kjer so mašo vodili kar trije duhovniki: že omenjeni g. Miro Šlibar, duhovni asistent Bratstva, g. Roman Travar ter študentski duhovnik, g. Klemen Svetelj, v spovednici pa je bil navzoč župnijski duhovnik, g. Alojzij Golob.
V pridigi nas je g. Klemen spodbujal k po- vezanosti, molitvi in pomoči drug drugemu, saj smo, čeprav revno in peš priromali do našega svetišča, bogati v tem, da smo bili skupaj, kot ena velika družina prijateljev. Na to vrednoto mnogi danes v tem pono- relem svetu pozabljajo in kaj hitro začnejo četudi nezavedno, živeti osamljen, izoliran vsakdan, ki jim dolgoročno ne prinese ne smisla, ne sreče. V prošnjah smo prosili za vse romarje, za papeža v Sveti deželi, za nas in za vse ljudi, da bi živeli v slogi, str- pnosti, prijateljstvu in miru. Po maši pa so nas navdušili še mladi pritrkovalci iz župni- je, najmlajši je imel komaj pet let, saj so iz kovinskih cevi izvabljali čudovite in pomir- jajoče melodije cerkvene glasbe.
G. Alojzij nam je zaupal tudi nekaj besed o sami cerkvi. Gre za najstarejšo romarsko cerkev, ki je bila sprva kapela, nato pa je zaradi vse večjega obiska in priljubljenosti romarjev postala premajhna in sezidati so morali večjo. V Dobrovi je bila med drugo svetovno vojno močna postojanka italijan- skih okupatorjev,pozneje pa tudi bele garde in domobrancev. V bližini so bili poleti 1942 in pozimi 1943 pogosti boji med partizani in okupatorjem.
Po maši je sledilo kosilo v dvorani samos- tana Marijinih sester ter prijeten klepet, naše srečanje pa smo sklenili s petimi lita- nijami Mariji v čast.Veseli,da smo se zopet videli in poveselili ter priporočili materi Ma- riji, smo se poslovili ter si obljubili ponovno snidenje čez eno leto.

Urška Kadunc,
foto: Roman Travar, C.M.

15 let kapele Povišanja Svetega Križa v UKC

Deset let od ustanovi- tve Bolniške župnije je Univerzitetni klinični center v Ljubljani dobil kapelo.
27.aprila,pred petnajstimi leti,je takratni lju bljanski nadškof dr.Alojzij Šuštar v mašnem nagovoru poudaril, da je osrednja bolnišni- ca v Ljubljani, kjer se zdravi nad dva tisoč bolnikov, dobila 'srce' s kapelo Povišanja Svetega Križa v prvi kleti osemnadstropne bolnišnice.
Koliko dogodkov se zvrsti v človekovem ži- vljenju skozi petnajst let!
Tako se jih je veliko zgodilo tudi v bolnišni- čni kapeli,ki sprejme okoli 70 ljudi. Izdelana je bila po načrtih prof. dr. Jožeta Marinka. Tridelna oljna podoba Križanega z Marijo in sedemnajstimi predstavniki človeštva,je de lo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja Podobo je v avgustu, prav tako pred pet- najstimi leti, blagoslovil ljubljanski pomožni škof msgr.Jožef Kvas. Za eno od prvih ka- pel v slovenskih bolnišnicah je vložil veliko truda prim. dr. Janez Zajec.
Skozi desetletje in pol so se tisoči ustavljali v kapeli. Med njimi so bili toliki prestrašeni ob nenadnem srečanju z boleznijo.
Koliko prošenj je bilo v teh letih izrečenih in zapisanih v knjigi vtisov.Koliko zahval po dobrem okrevanju,prijaznem zdravstvenem osebju in bližino najdražjih.
Pa tudi toliko čisto vsakdanjih zajemanj mo či v kapeli ob srečanju s Primarijem vseh primarijev v tabernaklju in prebiranju Sve- tega pisma ali tihega sedenja ob pomirja- joči, napol slišni zvočni spremljavi petja. Koliki zbori od vsepovsod, med njimi toliki mladi,pa bogoslovci,so in ste, bogatili naša bogoslužja skozi 15 let.
Ustaljena so že večja praznovanja v kapeli ali tudi v avli pred kapelo ob Svetovnem dnevu bolnikov, 11. februarja, pa maša za starše nerojenih ali zgodaj umrlih otrok,25. marca ter celodnevno češčenje Svetega Rešnjega Telesa, 14. septembra.
V avgustu bomo stopili v srebrni jubilej Bol niške župnije.Naj bo obletnica kapele prilož nost za zahvalo vsem ustvarjalcem,dobro- tnikom in molilcem v kapeli. Hkrati pa tudi povabilo k našim evharističnim slavjem vsak dan ob pol osmih zvečer, ob nedeljah pa ob deseti uri ter tudi v podružnično kapelo Marije, zdravje bolnikov na Onkološkem inštitutu ob sredah in nedeljah ob štirih popoldan.

M. Š.

»Eno ti manjka« (Mr 10,21)

Pod tem geslom je med 20. in 29. marcem vabil misijonski zvon pri Mariji Snežni v Slo venskih Goricah.
Mnogo snežniških vernikov se je dotaknilo oznanilo odrešenja, ki sta ga v tem času prinesla med ljudi misijonarja. Obiskala sta tudi mnogo bolnih in obnemoglih župljanov na domovih,raztresenih po slovenjegoriških 'bregačah'.
25.marca,na praznik Marijinega Oznanjenja je bil naš dan.Pri mašni daritvi in kasneje pri pogostitvi smo se srečali bolni in ostareli. Duhovno in telesno okrepčani smo obudili marsikateri spomin ter si izmenjali sedanje izkušnje.
Srečanje v Božjem imenu nas je vse okre- pilo v upanju in napolnilo z močmi za pre- magovanje težav vsakdanjega življenja.
Prav posebej želim pohvaliti in izraziti hva- ležnost domačemu gospodu župniku Fran- cu Časlu, ki je pri prenovi cerkve poskrbel za klančino za vozičke pri glavnem vhodu v cerkev. To so opazili tudi ljudje, ki priha- jajo od drugod in je v čast tako gospodu župniku kot celotnemu župnijskemu občes- tvu.

Martin Raduha

»V Domu se počutim fino«

Marta Pekolj (Ob sotočju 9, Ljubljana) me je že pričakova- la,ko sem ob deveti uri zjutraj potrkal na njena vrata. Soba, ki jo deli s sostanovalko, je bila lepo pos- pravljena in urejena. Na mizi je bil šopek pomladnih cvetlic, vrata na balkon so bila odprta, da je jutranji sveži zrak napolnil skromno sobico.
Večkrat sem jo že obiskal in ji prinesel sve to obhajilo. Toda tokrat so bili moji načrti drugačni. Vprašal sem jo,če je pripravljena odgovoriti na nekaj vprašanj o svojem živ- ljenju za revijo Prijatelj. Presenečena se je nekoliko zmedla, a še v istem trenutku se je razveselila moje ponudbe, saj se še ni predstavila v Prijatelju. In dodala, da je sicer že davnega 1973 leta imela intervju za revijo Ognjišče.
Usedla sva se za mizo in povabil sem jo,da začneva kar na začetku njenega življenja.

Rodila se je pred oseminpetdesetimi leti v Ljubljani kot tretji in zadnji otrok. Pred njo sta se rodila brat in sestra. Bila je zdrava in vesela deklica, polna življenja.
Toda nekaj tednov pred četrtim rojstnim dnevom se je njeno življenje popolnoma spremenilo.Po svojih spominih pripoveduje, da so starši imeli njivo pri pokopališču Žale Ves dan je pomagala pobirati krompir, nato pa je tisto noč hudo zbolela. V bolnici so ugotovili,da gre za klopni ali virusni menin- gitis,ki je posledica ugriza okuženega klopa in da je bolezen že močno napredovala in je že prepozno za uspešno zdravljenje.
Verjetno starši niso niti opazili prve stop- nje te bolezni, v kateri se pojavi prehlad, vročina in slabo počutje. Tej sledi vmesni interval,ko se zdi,da je bolezen ozdravlje- na. Tedaj pa šele nastopi prava meningi- tična stopnja, s hudo vročino, glavobolom in zelo slabim počutjem. Klopni meningitis lahko pusti resne posledice, tudi paralizo.
Diagnoza zdravnikov se je izkazala za res- nično.Marta je nekaj tednov negibna leža- la v bolnišnični postelji. Spominja se, kako ji je mama za četrti rojstni dan v bolnico prinesla nageljček.
Bolezen je Marti pustila delno paralizo. Ce- lotna leva stran telesa je paralizirana. Da lahko danes hodi, se mora zahvaliti trudu osebja na Inštitutu za rehabilitacijo SOČA, kjer se je zdravila devet let. Nosila je po- seben aparat s spodbujevalcem za nogo. "Brez aparata ne bi tako hodila, kot danes hodim," pravi Marta. Čeprav ni imela mami- ne podpore, ki ni razumela njene bolezni in je ni pustila na SOČO, je po svoji pametni presoji večkrat 'ušla' na SOČO.
Šolanje ni bilo lahko. Težko se je učila, so- šolci so se iz nje norčevali, a učitelji so jo imeli radi. Redno je zaključila šest let os- novne šole in ostali dve leti nadaljevala na pomožni šoli.
Želela je postati otroška negovalka ali bol- niška sestra, vendar ji nadaljnje izobraže- vanje ni bilo omogočeno.Zato se je s šest najstimi leti zaposlila kot raznašalka dnev- nika Delo. To delo je opravljala šest let, štiri mesece in štiri dni, nato pa se je pri triindvajsetih letih upokojila. Ostala je do- ma vse do mamine smrti pred šestimi leti. Kmalu zatem se je preselila v Dom.
Iz svojih otroških in mladostnih let se zelo rada spominja zdravstvenih letovanj na mor je v organizaciji socialne službe.Od svojega šestega do petnajstega leta je vsako leto za mesec dni odšla na plaže Šiljevice, Kra- ljevice, Crikvenice in Malinske. Občasno pa tudi na svež gorski zrak Rakitne. Spominja se, kako je morala mama pripraviti veliko prtljage.Kasneje je večkrat z mamo za te- den dni odšla na morje v Pulo ali Savudrijo
Žal pa je med svojo službo doživela tudi nizkoten dogodek. Med raznašanjem Dela jo je napadel neznani moški in jo zvlekel v klet bližnjega bloka ter ji storil silo. Komaj dvajsetletna je rodila hčer Simono, ki jo je potem vzgajala njena mati. Tako je hčerka zgubila stik z materjo in danes ima obču- tek, da je hčerka ne sprejema. Že dve leti je ni obiskala,toda z veseljem mi je pokaza la slike, ki jih je poslala ob rojstvu hčerke - Martine vnukinje.
Pomembno vlogo v Martinem življenju ima vera. "Če ne bi imela vere, ne bi bila tako zdrava in sposobna.Mene vera drži pokon- ci," ponosno pritrjuje. Ko se je upokojila, je dnevno obiskovala svete maše v najra- zličnejših ljubljanskih cerkvah. Vsako leto je tudi rada poromala z bolniki in invalidi na Brezje. Redno pa se tudi udeležuje srečanj Krščanskega bratstva ljubljanske skupine.
Velika spodbuda ji je bilo negovanje bolni- kov v več ljubljanskih domovih,za Bežigra- dom, v Rdeči hiši, Poljane, Tabor... Spomi- nja se, kako je negovala mamo dr. Pusta, specialista za srce in bila gostja v njunem domu v Valburgi.

O življenju v Domu Marta pravi:"V Domu se počutim fino.Sestre so prijazne in poskrbi- jo za dobro nego." Sostanovalci in usluž- benci jo razumejo in spoštujejo. Redno se udeležuje vaj za urjenje spomina in telo- vadbe ter je deležna še drugih uslug, ki jih nudi Dom.
Draga Marta! Hvala za spodbudno pričeva- nje, za življenjski pogum in vedrino.

tekst in foto: Roman Travar, C.M.

DRAGOCEN SI!

Spet je čas za ustvarjanje.Tokrat mi misel uhaja k preprosti besedi,ki mi jo je pred kra tkim nekdo izrekel in mi je polepšala dan: "Dragocena si." Kdo si ne želi slišati teh besed!
In če drug ne, nam jih zagotovo vsak tre- nutek znova izreka Gospod.V Svetem pismu so zapisane v Izaijevi knjigi: "Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje." (Iz 43,4) V Božjih očeh smo vsi ljudje dragoceni.A tu,na tem svetu bolj ali manj potrebujemo tudi to, da smo dragoceni tudi sočloveku.In kako postane- mo drug drugemu dragoceni? Zagotovo ni dovolj le ta izrečena beseda. Potrebno je mnogo več.

Poznate Malega princa? Na njegovem pla- netu,ki je bil čisto majhen,je rasla ena sa- ma vrtnica. In ta vrtnica je bila za Malega princa neskončno dragocena. A ko je po svojem popotovanju na zemlji naletel na velik vrt, poln samih vrtnic, je pomislil, da njegova vrtnica sploh ni nič posebnega,da je samo ena izmed mnogih. A lisica mu je povedala nauk: "Zaradi časa,ki si ga žrtvo val svoji vrtnici, je ta tako drugačna. Udo- mačil si jo. Bistvo je očem nevidno. Kdor hoče videti,mora gledati s srcem!" Nobena vrtnica ni tako dragocena kot njegova - pa ne zaradi vrtnice same, temveč zaradi časa, ki ga je Mali princ namenil njej.

Prav v teh pomladnih dneh je čas, ko pre- sajamo cvetlice,urejamo vrtove,... Pravijo, da roža lepše cveti, če se z njo pogovar- jamo. Morda pa znamo le bolj ceniti in ob- čudovati vsak cvet, če roži namenimo več časa?
Tudi jaz sem posadila nekaj posod z okras- nim cvetjem.Tega doslej nisem nikoli počela sama, zato me tudi ni tako zelo zanimalo, kaj bo z rožami - bodo ovenele ali zacve- tele? Letos pa, ko sem svoj čas namenila temu,da sem izbrala posode za rože,v vrt- nariji pa med mnogimi cvetlicami izbrala ti- ste,ki so se mi zdele najlepše,jim preskrbela dobro zemljo, jih posadila in zalila, ... mi ni bilo več vseeno zanje.
Letošnje leto sem tem cvetlicam pogosto namenila svoj pogled. In postale so drago- cene - ni mi več vseeno zanje. Zakaj? Ker sem jim namenila svoj čas.

Tako kot z vrtnico Malega princa ali mojimi cvetlicami je tudi z nami, ljudmi. Potrebu- jemo občutek, da smo nekomu dragoceni; prav tako pa moramo tudi mi ob sebi imeti ljudi, ki so za nas dragoceni. Takih ljudi pa se ne dá kupiti, dá se jih le pridobiti. Mo- ramo jih udomačiti, jim nameniti svoj čas, svojo besedo, spodbudo, pogled,...
Svet,v katerem živimo,nas sicer skuša ves čas prepričati o nasprotnem - iz reklam, izložb, ekranov, iz vseh sodobnih aeropa- gov nam je oznanjeno,da lahko postanemo dragoceni za druge,če imamo drago obleko še višjo izobrazbo, če kupimo nov avto ali si privoščimo dolge in drage počitnice. A v resnici, nekje v globini srca, vsak človek čuti, da je dragocen zares samo tistemu, ki mu nameni svoj čas. Vse bogastvo tega sveta ne more iz človeka narediti pravega prijatelja. Drug drugemu postanemo dra- goceni zaradi časa, ki si ga podarimo.

Kakšna je torej ta naša današnja 'začimba' za odnose v vsakodnevnem življenju? Gre za začimbo z imenom 'dragocen si'. Vzemi- mo si čas, da jo bomo pogosto uporabljali. Postanimo spet dragoceni drug drugemu. Odkrijmo bogastvo v medsebojnih odnosih! Za uporabo te začimbe ne potrebujemo ure na roki, potrebujemo pa čas. Ne 'rabimo' veliko denarja, pač pa nekaj dobre volje. Tudi brez diplome lahko uporabljamo to za- čimbo, dovolj je le 'diploma' srca.
Prisluhnimo tistemu tihemu glasu v sebi, ki nam govori, da ne potrebujemo vsega ma- terialnega bogastva, da pa potrebujemo drug drugega. In naj nam zaradi skrbi za vse nepomembne stvari ne zmanjka časa za soljudi! Preveč smo dragoceni, da bi smeli drug drugega spregledati!

Polona Malovrh

Ivanka se je preselila v večnost

V soboto, 14. marca 2009, smo se na pokopališču v Vranji peči poslovili od Ivanke Vodlan.
Doma je bila z Velike Lašne. Za- dnja leta pa je preživljala svoje življenje v domu starejših v Kamniku, saj zaradi invalidnosti še iz mladostnih let in z raznimi bolezni, ki so se nabrale skozi leta, ni zmogla več skrbeti sama zase. Življenje v domu je zelo lepo sprejela in se tam do- bro počutila.Tudi nove prijatelje je spozna la,saj se je rada pridružila molitveni skupini ki se je zbirala v kapeli ob popoldnevih.
Z Ivanko sva se poznale mnogo let, saj je bila dolgoletna članica KBBI-ja. Tudi doma, v Lašni, sem jo obiskovala. Ali pa se mi je pridružila v avtu, da smo se odpeljale na kakšno srečanje. Vedno se je rada odzvala vsakemu vabilu. Ko je bila zaradi poškodbe kolka na vozičku, je bila pripravljena priti na naša srečanja v župnišču v Jaršah, kjer se redno zbira naša skupina. Le na nekaj zadnjih srečanjih je manjkala, ker jo je bo- lezen prikovala na posteljo. Vedno je bila dobre volje in nasmejana.
Da,Ivanka, tvoj stol je sedaj prazen in po- grešamo tvoj dobrosrčen nasmeh. Toda ti nas spremljaš iz večnega dóma.

Katja M.

"Moj ščit je pri Bogu,
rešitelju iskrenih v srcu."  (Psalm 7,11)

23. marca 2009, ob tretji uri popoldne, se je v 83.letu iztekla zemeljska pot Terezije Cizerl (1926-2009), iz Dornave 46,iz žup- nije Dornava - Sveta Doroteja pri Ptuju.
Poslovila se je tiho in za mnoge neopazno, kot je bilo njeno življenje.Čeprav je,gleda- no skozi prizmo evangelija,pustila za seboj globoke sledi,je bila skromen košček kvasa ki ga prinaša vstajensko sporočilo.
Vse življenje je bila krhkega zdravja in os- tala samska, a je cenila vrednote dela in molitve.Živa vera in obiskovanje svete maše ter delo so bila središče njenega življenja.
Še tri dni pred odhodom v bolnišnico je bila zadnjič pri maši v domači cerkvi. Kako zelo je to cenil, je nazorno pokazal tudi domači g. župnik p. Emil z molitvijo v mrliški vežici večer pred pogrebom in s pogrebnimi ob- redi, za kar smo mu vsi hvaležni.
Bila je zvesta bralka verskega tiska, tudi Prijatelja, ki ga je pred mnogimi leti prvič k hiši prinesla s. Mihelangela s prijatelji.
Med enim zadnjih obiskov v bolnišnici je nečakinji z velikim zadovoljstvom in mirom zaupala, da ji je 'bolniški pater Marjan' po- delil poslednje zakramente.
Njen prostor v cerkvi Svete Doroteje je os- tal prazen in vabi... Poskušajmo biti hvale- žni Stvarniku,da nam jo je poslal prav takš no,kot je bila;za njeno pričevanje trdnosti v trenutkih bolečih preizkušenj in tudi v prebliskih pravega veselja.
Vsako slovo je boleče, a na koncu vedno ostaja Kristusovo upanje.

Jože Raduha

Na cvetno nedeljo smo se zbrali,da bi se še zadnjič poslovili od naše drage prijateljice Marije-Mime Lah. Več let je živela v Do- mu upokojencev v Postojni, drugače pa je bila doma iz Nove vasi pri Blokah, kjer smo se tudi poslavljali od nje.
Zahvalili smo se ji za življenjski vzor.Bila je trdne in globoke vere, vedno dobre volje. Nad svojim trpljenjem in bolečinami ni tar- nala.Moč je črpala iz zakramentov in moli- tve.Pa ne le zase,neštetim je bila duhovna mati, saj jih je vsakodnevno spremljala z rožnim vencem v roki. Bog vé, koliko jagod je spolzelo skozi njene prste, tudi zame in zate?
Bila je preprost človek. Znala se je veseliti drobnih stvari, katere se nam včasih zdijo samoumevne. Zelo rada se je udeleževala vseh srečanj, večkrat je poromala v Lurd, bila vsako leto pri Mariji na Brezjah, bila z nami na Sveti Gori,Stari Gori, Medjugorju... Kako se je razveselila, ko je pri svojih 62. letih prvič zagledala morje, dobila kopalke in videla črnca. Ali, ko so v Benetkah na iztegnjeno roko sedli golobje!
Vsak dan je molila k sv.Frančišku in na nje gov god, 2.aprila, je mirno zaspala v Gos- podu. Slovo je bilo v znamenju velike noči. In prepričani smo, da je zdaj še večja pri- prošnjica za duhovne poklice, za naše pri- jateljske vezi in za vse potrebe.
Naj uživa v neminljivem življenju!

s. Edith

24.aprila 2009 je v 81.letu staro sti v Gospodu zaspal g.Zdravko Bahor,upokojeni duhovnik novo meške škofije. Bil je izreden pri- čevalec za vero,saj je bil v mla dosti zaradi vpisa na Teološko fakulteto zaprt, pa je vseeno vztrajal. Bil pa je tudi dober prijatelj Krščanskega Bratstva,saj je rad priskočil na pomoč pri srečanjih in du- hovnih vajah.Mnogi bralci revije Prijatelj ga poznate iz rubrike: Le za Jezusom hodimo, dokler še na svet' živimo,saj je v letih 2001 in 2002 oblikoval duhovno misel za revijo. Pokopan je v rojstni Dragovanji vasi, žup- nija Dragatuš. Bog mu daj večni mir v svoji večni domovini.

R.T.

 41. VSESLOVENSKO ROMANJE

 K MARIJI POMAGAJ NA BREZJE

 V SOBOTO, 20. JUNIJA 2009

• pred mašo molitev rožnega venca
• romarska maša ob 10:30 na trgu pred baziliko
• med mašo maziljenje bolnikov
• po maši blagoslov z Najsve- tejšim in sprevod mimo milostne podobe Marije Pomagaj v baziliki
• popoldne ob 14h v cerkvi litanije in blagoslov.

 Letošnje slovesno bogoslužje bo vodil  mariborski nadškof in metropolit msgr.dr.  Franc Kramberger.

 Romarske značke in navodila dobite ali  naročite v pisarni Ognjišča v Ljubljani  (Poljanska 4); p.p.2027, 1001 Ljubljana;  ali po tel.: 01/430-21-41.

NAGRADNA KRIŽANKA

Tudi letos bodo začetek poletja zaznamo- vala mašniška posvečenja in nove maše. Kakor suha zemlja potrebuje dež, tako da- našnji svet potrebuje novih duhovnikov, ki pa v teh zmedenih časih ne bodo imeli lah- kega dela."Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove," je Jezus opozarjal že apostole in jih hkrati miril: "Ne bojte se! Jaz sem z va- mi vse dni do konca sveta." Lepo bi bilo,če bi duhovniki podobno zagotovilo - "mi smo z vami" - slišali tudi iz naših ust. Pa ne le na novi maši, ko bo vse veselo in lepo in se bodo mize šibile pod težo dobrot,ampak tudi takrat, ko bodo zaradi nasprotovanja, nerazumevanja, osamljenosti in drugih te- žav še posebej potrebovali našo podporo.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. julija 2009 po- šljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA.
Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Rešitev nagradne križanke št. 2/2009:

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

prijatelj '09

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201

Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96

Nove uradne ure (v Ljubljani):
Zaradi preselitve dela uprave revije Prija- telj v Zavod Dom sv. Jožef so uradne ure na Taboru 12, v Ljubljani naslednje:
ponedeljek, sreda in četrtek od 9h do 12h.

(cerkvica na Zaplani)

(dekle ob cestni tabli z verzi o Zaplani)

(invalidki na vozičkih in tri stare gospe)

(Zaplaninka s šopkom rož)

FOTOGRAF TONE PLANINŠEK JE ZA VAS SPOZNAVAL IN ODKRIVAL ZAPLANO.

»Končno, bratje, veselite se, izpopol- njujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.«

Apostol Pavel - Pismo Galačanom 13,11

Polona Malovrh

»Potem pa sem nekoč po naključju vzela v roke molitvenik za prvo obhajilo in takrat me je Bog nagovoril.« (Ema Omovšek)