Lačna sem poljubov ljubezni,
ljudje!
Potrebna zavesti,
da mi pripada nežnost otroka,
ki neslišno ihti v materinem telesu...

Poljub jutra,
svetal si in moj -
MOJ!

Marjetka Smrekar

Po zgledu svojega Uče- nika posveča Cerkev posebno skrb bolnikom, ubogim in mladini. Bol- nikov, trpečih udov Kri- stusovega telesa, ni po- zabila tudi pri določbah za sveto leto. Za vse zdrave je pogoj za pridobitev svetolet- nega odpustka romanje v stolnico ali v drugo svetoletno cerkev. Za vse kakor koli ovirane, med katere sodite predvsem bolniki, pa je odločila, da prejmejo sveto- letni odpustek, če se v duhu pridružijo romarjem svoje skupine, npr. župnije ali socialne skupine, in obenem svoje mo- litve in svoje trpljenje vdano darujejo Bogu. Spolniti morajo seveda še druge, splošne pogoje, ki so potrebni za prido- bitev popolnega odpustka. Opraviti mo- rajo spoved in prejeti obhajilo ter moliti vsaj en očenaš in eno zdravamarijo po namenu papeža in škofov. Spovedniki morejo ta dobra dela tudi spremeniti v druga dobra dela.
Svetoletni odpustek je krona svetolet- nih pobožnosti, prvi in poglavitni namen svetega leta je sprava in prenova.Zato se morate tudi bolniki najprej za to pri- zadevati.Potrebna je sprava z Bogom in z ljudmi ter prenova življenja. V samot- nih in dolgih dneh bolezni razmišljajte, v čem Bog in ljudje z vami niso zadovoljni Morda je vaša molitev premalo vdana v božjo voljo? Morda se skušnjavam ne- potrpežljivosti premalo odločno ustav- ljate in se predajate malodušnosti? Mor- da ste domačim brez potrebe nadležni? Ali pa pozabljate obujati zjutraj dober namen, naj bi bilo vaše trpljenje v bož- jo čast in zveličanje duš? Imejte pred očmi križanega Jezusa in se prisrčno kesajte. Prosite ga moči, da bi se pre- novili. Opravite dobro pripravljeno spo- ved.To naj bo vaše spreobrnjenje,vaša vrnitev k Bogu. Prizadevajte si, da boste ostali svojim sklepom zvesti. V ta namen poglobite in pomnožite svojo molitev. »V upanju (na plačilo v nebesih) se ve- selite,v nadlogi potrpite,v molitvi vztra- jajte,« vas opominja sveti Pavel (Rimlj 12, 12). Gotovo naredite vsako jutro namen,dobiti vse odpustke. Če v svojih težavah zaupno povzdignete svojega duha k Bogu in k njemu vsaj v srcu zdi- hnete kratko molitvico,prejmete vsako- krat nepopolni odpustek. Koliko prilik imate,da si zbrisujete na ta način kazni na zemlji in v vicah!
Pred nekaj leti je umrla zdravnica dr. Malka Šimec. Bolezen jo je prikovala na posteljo za več let.Stanovala je v svoji skromni hišici na Lončarski stezi v Ljub- ljani.Za vsak prvi petek je opravila spo- ved in prejela obhajilo. Nikoli ni tožila, vedno je bila jasna in vedra. Z obisko- valci je rada govorila o duhovnih stva- reh, jih vpraševala po njihovem zdravju ter jim dajala zdravniška navodila ter pisala recepte za zdravila. Za nikogar ni imela žal besede. Vse svoje premo- ženje je zapustila svoji strežnici. Živela je iz vere in iz sv. Rešnjega telesa.
Sveti Avguštin je zapisal: »Ti bi ne zmogel, kar so zmogli ti in te? Seveda niso zmogli sami,ampak s svojim Bogom Vrzi se v božje naročje!«

Slovenski metropolit in nadškof ljubljanski

Nenavadna poroka

Zares nenavadna je ta poroka. Tako vsaj mi- slijo zdravi opazovalci, tisti, ki jih življenje ni ravno najhuje ugriznilo Ker pa na našem ured- ništvu vemo, kako raz- gibano in raznoliko je mnogokrat življenje tudi med bolniki in invalidi, nismo v poroki Vikice Harapin videli nič nenavadnega. Razveselili smo se, pa sva dva, čeprav malo pozno, hi- tela čestitat.
Prijateljico Vikico, od 1. junija letos s priimkom Žveglič, sva našla doma, sve- žo, z značilnim obrazom človeka, ki mu je življenje smiselno in lepo. In vendar ta dvaindvajsetletna mlada žena ne more uporabijati svojih nog že od otroštva. Zbolela je za otroško paralizo v drugem letu svojega življenja. Na vprašanje,kdaj ji je bilo najtežje, preprosto ni znala od- govoriti. »Življenje je kljub vsemu lepo« pravi in globoke poduhovljene oči zago- rijo v skrivnostnem ognju.
Moža še ni bilo domov. Rada bi kaj več zvedela o njej in o možu, kako sta se odločila za zakon, kako so na to gledali drugi... Na prošnjo,naj kaj pove za bralce Prijatelja, sva dobila zanimiv odgovor: »Vesta, tako rada bi kaj povedala,toda meni beseda ne teče. Namesto mene govori mož.«
Seveda naju to ni prepričalo. Beseda ji je vendarle lepo stekla; povedala nama je marsikaj.
V odgovor se je zasmejala...
Zaenkrat nama še ni žal. Počutim pa se kot prej: odlično!
Kaj pa mislita? Saj sem vendar človek kakor vsak drug. Seveda normalno. Kaj mislijo drugi, me ne zanima. Verjetno je najina poroka za naš kraj svojevrstna dogodivščina. Saj vesta,edina invalidka te vrste sem v Senovem, »edinka«, pa še ta se je poročila...
Spet smeh. Oči so ji hudomušno zaigrale

Malo več je dodala mama: »Ljudje pač gledajo različno. Nekateri so se zgražali kako to,da jo pustimo v zakon. Kako bo kuhala in opravljala druga gospodinjska dela. Spet drugi so se dogodka razve- selili. Ponavljali so: Kako je srečna,kako srečni ste lahko vsi vi!«
Vsekakor je skrb nekaterih neutemeljena Razen prizadetih nog, je Vikičino telo zelo prožno, roke ima dokaj močne, je izučena šivilja in dela otroško konfek- cijo. Tako se zdržuje sama. Pa tudi na vozičku je zelo gibčna. Rekel bi, samo- stojna je kakor zdrava. Ne spomni se hujših duševnih pretresov. Duševno se je razvijala normalno, kar priča njena ženska dozorelost, s svojo prikrajšano- stjo je pač rasla.
Vikica meni, da človek mora biti samo- stojen. Poleg sobnega ima tudi motorni voziček. Zelo rada se z njim vozi in se je pred časom celo »samostojno« pre- kucnila na njivo,spet drugič je predrzno »zapeljala« v neki hlev. No, vse to se je končalo srečno, res pa je, da po tem ni več sedla za krmilo sama. Temu je seveda kriv Franci,njen mož,ki hoče biti ob njej,kadarkoli mu čas dopušča.Tako zdaj najde varno zavetje za moževim hrbtom; oba se zelo rada popeljeta na krajši izlet. Kar vidim ju, s kakšnim za- dovoljstvom in mladostno razigranostjo se vozita, ko pripoveduje: »Raje grem z vozičkom kakor z avtom. Človek laže diha. Samo čeladi še potrebujeva, pa sva kompletna.«
»Ima zelo uvidevnega fanta,« pripomni mama.
Takoj zatem sva se prepričala, da govori resnico. Prišel je mnogo prej, kakor ga je žena pričakovala. Seveda - mlademu možu se mudi domov Presenetljivo skro- men, človek toplega in umirjenega obna- šanja nama je dobro- dušno stisnil roko. Toda pogled mu je uhajal k ženi.
Ej, zdaj bomo zvedeli še kaj! Sledilo je nekoliko nagajivo vprašanje, kako sta se spoznala. Vikica se zvito nasmehne, da ji dolgi temni lasje vzvalovijo, zdaj »namesto nje« odgovarja mož.
»1972. sem si nerodno zlomil nogo. Mo- ral sem celo na zdravljenje v Laško. To je bilo decembra. Tam sva se spoznala. Velika sreča, da sem si zlomil nogo...«
Pogledal je ženo in vsi smo se zasmejali
Imam pač ženo!
Povedal je vse. Kakšen prepričevalen glas! Ima ženo, ki jo ljubi, ki ga ljubi, in to je sreča.
Seveda pa oba menita, da po vsej ver- jetnosti ne bi mogel biti zakon srečen, če bi se poročila dva huje prizadeta, ki ne bi bila zmožna skrbeti zase. Prav ta- ko je precej "riskiran" zakon med popol- noma zdravim in bolnim, saj sta zdrav in bolan človek duševno precej različno zgrajena. Pa tudi nevarno je, da bi zdravi namesto ljubezni skazoval zgolj ceneno usmiljenje. Pravita, da bi na to nikakor ne smeli pozabiti.
Franci trenutno študira dopisno ekono- msko šolo in je v službi. Skupni načrti za prihodnost pa: najprej lastno stano- vanje v Sevnici. Kaj več bo narekovalo sproti življenje samo.
Vikica in njen mladi mož Franci, mlada zakonca kakor toliko mladih, ki se po- ročajo iz dneva v dan. In vendar je pri njiju neka posebnost: nevesta je hroma Toda njune ljubezni to ne hromi. Tudi invalid je normalen človek, to nam je dokazala Vikica. Kaj naj jima rečemo, dragi bralci? Naj se imata rada, naj nju- na ljubezen raste in se poglablja, naj njuna družinska skupnost pokaže, kako, še kako »normalen« zna biti invalid, če ga le zdravi sprejemajo takšnega kot je, in mu s cenenim pomilovanjem ne mečejo polen pod noge.
Ko sva odhajala, sta nama mlada zako- nca pokazala,kako se vozita na svojem nenavadnem vozilu.Franci sede spredaj mlada žena pa tesno za njegov hrbet in vozilo lahkotno zdirja po cesti. Nekaj časa sva s tovarišem vozila za njima, da preveriva hitrost njunega »moto- rinčka«, potem smo si rekli zbogom in nasvi- denje. Mlada prijatelja pa sta se z zaupanjem zazrla v prihodnost, v obetajoče družinsko življenje...

Jože in Mirko

V dneh bolezni in samote se mi misli po- gosto mudijo v najlepših urah,ki sem jih v življenju doživela. Nekaj najlepšega, ure tihe sreče,sem doživljala pred več- jimi cerkvenimi prazniki, ko smo dekleta čistile in krasile farno cerkev.
Zavest, da nam je Jezus blizu, in prija- teljsko razpoloženje med nami, vse to je bilo tako lepo!
Nekoč pa je ob taki priložnosti zapel mrtvaški zvon. Prenehale smo z delom in kratko pomolile za pokojnega. Prejšnja veselost se je umaknila resni zamišlje- nosti.
»Smrt je najbolj pravična na svetu, ker vsakega poišče,pa naj bo star ali mlad« je začela pogovor ena starejših deklet.
»Če je kdo krivičen, potem je to pred- vsem bolezen,smrt. Nekomu privošči dol- go in zdravo življenje, drugega pa muči bolezen ali ga vzame smrt že v cvetu mladosti, tako da od življenja nima nič. Le kako morete tu videti pravičnost!« sem ugovarjala skoraj ogorčeno. Čutila sem že težo bolezni, zato me je beseda o pravičnosti spričo ostalih zdravih in mladih deklet spravila v slabo voljo. Pogovor je utihnil. Dekleta mi niso ugo- varjale. Morda so videle, da za miren razgovor nisem dostopna.
S čiščenjem smo skoraj končale. Vzela sem nož in odšla na župnikov vrt, ki nam je bil za krašenje cerkve vedno odprt. Sicer smo prinesle rože že s seboj, to- da na župnikovem vrtu je bilo vedno najlepše cvetje.
Obstala sem ob cvetoči gredi in z veš- čimi očmi izbirala najlepše cvetove.Pre- vidno sem rezala cvetje,ter se s polnim naročjem vračala proti cerkvi. »Kakor smrt, ki potrga najlepše cvetje,« me je spreletelo, ko sem se ozrla na skoraj opustošeno gredico.
»Saj nisem potrgala cvetja zato, da bi ga uničila, ampak zato, da bo krasilo oltar, da bo cvetelo pred Njim, pred Stvarni- kom,« sem se skušala v mislih opravičiti V srcu pa je vstalo spoznanje, da tudi bolezen in smrt ne poseže po človeš- kem življenju, da bi ga uničila, ampak, da bi življenje doseglo najlepše mesto, da bi živelo in cvetelo pred Njim, pred svojim Stvarnikom!

Marica

Majsko nedeljo zjutraj, ko sem prihitel na avtobusno postajo v Ljubljani, mi je prišla na misel popevka Sirota. Zvenelo mi je v ušesih: Na svetu sem sam, na svetu sem sam,zame na svetu ne mara nihče... Pesem res tako poje. Toda ti ljudje, ki jih imam pred seboj, resnično niso takšni.Ne stojijo ob strani. Mogoče res nimajo bratov in sester, imajo pa nekaj drugega, imajo veder obraz, so veseli, razigrani in imajo ob sebi kopico prijateljev. Veselo se pogovarjajo,kakor da se niso videli celo stoletje.

Nekaj časa sem ob strani opazoval sku- pino, pravzaprav ne nje, ampak mimo- idoče. Z obrazov se jim je dalo brati marsikaj, od sočutja pa vse tja do za- ničevanja. Končno sem pristopil in pov- prašal, kam so namenjeni. Takoj so na ves glas hiteli pripovedovati, da je spet njihov dan, da se po letu dni spet zbi- rajo, da bi poromali, tokrat v Stično.
Pristopil sem bliže k Anici iz Celja in njeni spremljevalki Sonji, kateri je vsa srečna pripovedovala svojo življenjsko zgodbo. Zelo zgodaj je morala zapustiti starše in oditi v posebno šolo. Tam je nihče ni versko vzgajal,edina priložnost so ji bile počitnice,ko je bila pri starših. Nekega dne jo je prijateljica povabila k verouku. Odzvala se je.Začela je redno hoditi, tam je našla odgovor na številna vprašanja življenja. Ko je končala šolo, je postala telefonistka. Delo opravlja z veseljem, ker se pri njem počuti zelo samostojno. Doma tudi marsikaj naredi. Posebno rada plete.

Pogovor so nam pretrgali avtobusi,ki so se vrnili iz Stične, ko so odpeljali prvo skupino.
Spet smo se srečali v Stični. Po krat- kem okrepčilu se nas je kar lepo število zbralo v prostorni baziliki, kjer se je za- čel dopoldanski spored. Skupno so se vsi zahvaljevali Bogu, da so se kljub slepoti spet lahko zbrali. Tega pa zdrav človek ni mogel opaziti, namreč, da so brez vida, kajti njihova zahvala je bila prisrčna, zahvala veselih ljudi, ljudi, ki popolnoma živijo navadno življenje. Vse to se je pokazalo,ko so navdušeno pre- pevali Marijine pesmi in posebno pazljivo sprejemali vmesne misli, ki jih je podajal p. Nadrah. Kar hitro je bilo enournega sporeda konec. Začela se je sv. maša, ki je vse skupaj še bolj povezala.Pri be- sednem bogoslužju so sami sodelovali s tem, da so prebrali berila in sami sesta- vili molitve vernikov. Pri tem jim je po- magala Brajlova pisava. Višek je bil, ko so se vsi približali oltarju in prejeli sv. obhajilo.

Po maši je bilo osebno srečanje. Tu so se našli prijatelji,stari znanci,prijateljice in vsi so hiteli pripovedovati, kaj vse se je zgodilo in kaj vse so doživeli od zad- njega srečanja. Kramljanje so nadalje- vali pri skupnem kosilu. Vse pa so poži- vili stiški »Viharniki« s petjem in glasbo. Toda slepi romarji jim niso ostali dolžni. Sami so nastopili s kvartetom, solo pe- tjem, deklamacijami in še na druge na- čine in se tako cistercijanskemu samo- stanu zahvalili za gostoljubnost.
Spet smo se zbrali v cerkvici. Pater Nadrah je na kratko prikazal zgodovino samostana in bazilike ter njuno pomem- bnost za Slovenijo. Nato je spregovoril kanonik Merlak, urednik Družine, ki je to romanje pripravila. Končali smo s petimi litanijami in blagoslovom.

SK VJ

Odmev te besede se sliši z vseh koncev sveta. Poudarek na to besedo je iz dneva v dan močnejši. Čeprav je vedno bolj znan,mu ne dajejo enotnega okvira saj ga vsaka država po svoje sprejema. Priče smo raznim razpravam. Od časa do časa nas presune pretresljiva izpo- ved žene, ki je splavila. Gotovo je to vprašanje tudi naše, moramo se opre- deliti na ta ali oni način. Objavljamo pismo invalidke, ki je to odgovornost že zaznala in je spregovorila z odločnostjo ki zbuja vest.
Kmalu bom imela 26 let.Pohabljena sem od rojstva: premajhna postava, ukriv- ljena hrbtenica,distrofija nog. Težko se premikam s palico. Imam brata in dve starejši sestri,vse dobrega zdravja.Dva izmed njiju sta oče in mati družine.Sem izjemen primer. Vsega je kriva nesreča pri porodu, ki jo je zakrivila, na žalost, neprevidnost in nesposobnost zdaj že pokojnega zdravnika. Starši so se od- ločili iti do kraja in me imeti. Sledila je dolga vrsta nesrečnih dogodkov. Če bi se odločili za operacijo takoj po rojstvu (zdravnik, ki je kasneje to poskusil in ka- teremu sem dolžna življenje, je potrdil) bi bila danes zdrava.
Moja življenjska zgodba je predolga, da bi vam jo pripovedovala. Vedite samo, da sem celo leto visela med življenjem in smrtjo. Zdravniki so povedali, da ne bom nikoli hodila. Če sem danes delno neodvisna (imam avto z ročnim vode- njem), če sem diplomirana in poučujem moderni jezik in če lahko upam,da dobim »mesto pod soncem«, se moram zahvaliti po- gumu staršev, njih ne- prestani požrtvovalnosti in neskončni ljubezni matere, da ne štejem pomoči svojega tera- pevta,skrbi zdravnikov, do katerih čutim naj- globlje spoštovanje in hvaležnost. Predvsem gre zahvala materi, ka- tere volja se je dopol- njevala z mojo, ko sem bila majhna, zahvala njeni pomoči,ki mi jo je dajala, odkar svobodno odločam.
Povem: srečna sem, da živim. Mislim, da moja družina in ti, ki me poznajo, ne obžalujejo moje navzočnosti, čeprav jih moram včasih prositi pomoči. Ne bom rekla, da ne pridejo včasih zelo težki trenutki, toda, kdo jih ne pozna?
Torej, čeprav nočem nikogar obsojati, si upam reči, (izvzet ostane zelo boleči primer, ki ga je morala prestati moja mati ko je življenje matere v nevarnosti in o čemer naj odločajo bolj izobraženi kot jaz,predvsem zakonci, glede na njihovo prepričanje, ker je življenje postavljeno na tehtnico v primerjavi z nekim drugim življenjem) da je splav, zaradi kakršne- gakoli vzroka že (celo v izrazito težkih trenutkih posilstva) neopravičljiv, nes- prejemljiv, nevzdržljiv, še toliko bolj, če smo katoličani.
To je, in mislim,da bodo vsi mojega mne- nja, žalitev staršev, ki so sprejeli poha- bljenega otroka, mater, ki razpolagajo z ljubeznijo in prisrčnostjo,ki jo je zmožna dati samo mati, očetov, ki delajo, da bi dali otroku,ki jim nalaga težka bremena, najboljše mogoče pogoje za prihodnost.
To je žalitev za vse pohabljence; naj družba potem ne reče, da nam želi po- magati in da nas ima za popolna člove- ška bitja, ali pa je to sama hinavščina, žalitev za vse bolnike,vse ponesrečen- ce,vse starce. Od splava do evtanazije je potem majhen korak. To je tudi žali- tev zdravnikov in operaterjev, ki trošijo svoje življenje in zdravje, ki posvečajo del svojega družinskega življenja zdra- vljenju,vzdrževanju življenja svojih bol- nikov.
Upala bi si celo reči dalje, da je to nič več nič manj ko nacizem, ker je uperje- no iztrebljanju nedolžnih. Splav splošen in »uzakonjen«, ker otrok,ki ga pričaku- jete, ni zaželen, ker ovira vaše načrte, vašo veliko sebičnost, je delo sovraštva, vodenje človeštva v uničevanje same- ga sebe in je učinkovitejši kot atomska bomba. To je končno večni zakon džu- ngle, kjer močnejši zmaga nad slabšim.
Končno je to žalitev vseh deklet, ki upajo da jim bo prihodnost podarila najlepši dar sveta: otroka. Je žalitev tistih,ki ne bodo mogle nikoli držati v naročju last- nega dojenčka, in imam ga za osebno žalitev, ker mi brez dvoma to veselje ne bo dano.
Če sprejmemo splav,kako potem zavra- čati smrtno kazen? Kako si upamo po- tem poskušati preprečiti nekomu, da bi napravil samomor!
Splav v imenu »svobode«? Ni več svo- bode v življenju, brž ko smo se odločili, ko smo določili smer ravnanja (v tej odločitvi se ravno kaže velika svoboda človeka) razen, če nočemo več biti lju- dje. Vedno smo vklenjeni v past svojih dejanj in kaj je svoboda brez ljubezni? Svoboda enega se končuje tam, kjer se začenja svoboda drugega.Treba je spre- jeti odgovornosti in upoštevati druge.
Predvsem bi se bilo morda treba vpra- šati, če je »upoštevanje« vrednota, ki danes v kakršnikoli obliki še obstaja. Ali smo še sposobni ljubiti v tem svetu, kjer moramo, še toliko bolj, če imamo vero, vse dati in ničesar izgubiti?
V preteklosti so obsojali družbeni raz- red: »meščanstvo-zaradi njegove tako imenovane dobre vere«. Ali ne bi bilo treba danes obsojati celotne družbe?
Upajmo, da bomo ponovno našli ali vsaj končno našli pot preseganja samega sebe in smisel življenja,da bomo pritrdili Ljubezni!

Odkrit pogled, mirna drža, ki razodeva ve- liko hladnokrvnost, tak se nam predstavlja Andrej Crépy, ko ga obiščemo v direktorski pisarni njegovega podjetja. Ta mož, hrom na obe nogi, je do svojega 32. leta že do- dobra spoznal obup,vendar se danes smeji življenju in prihodnosti. Letalska nesreča pred petimi leti...in paraplegija (ohromitev) zlom hrbtenice in obeh nog... temno, mo- reče obdobje brezizhodnosti... in potem vrnitev v življenje. Pripoveduje nam o tem, kar danes imenuje »moja avantura«.

- Bilo je avgusta 1969.Pilotiral sem manjše turistično letalo, ki je na lepem treščilo v skalnato steno maroškega Atlasa. Rešili so me od tam, toda s 14 polomljenimi rebri in počenim spodnjim delom hrbtenice.
Že njegovo reševanje je bilo avantura, toda še večja avantura se je začela nekaj tednov pozneje v eni izmed bolniških sob v Garches.
- Kirurg je stopil v mojo sobo, nadaljuje Andrej Crépy, in mi dejal: »Sedaj mora biti konec vaših iluzij. Nog ne boste mogli upo- rabljati nikoli več.« Že vnaprej sem videl samo dve rešitvi: narediti samomor ali vdati se, se pravi prepustiti se skrbi svoje žene, svoje družine, kar bi pomenilo isto.
V bolnišnici, kjer je ostal več mesecev na zdravljenju, je živel v morečem svetu bol- nikov. Morečem,ker se je večina izmed njih vdala v manjvredno bivanje.
- Rešitev sem odkril v boju proti temu za- držanju. Moral sem se sprijazniti s svojim stanjem in si sam urediti novo življenje, popolno in dejavno. Predvsem sem si pri- segel, da bom v letalo še sédel.
Toda preden je začel uresničevati svojo »zaprisego«, je moral pomisliti na to, kako bodo sploh živeli. Propagandna agencija, ki jo je odprl malo pred nesrečo,je bila na ro- bu propada. Uspel jo je zopet oživiti.Tedaj se je odločil, da naskoči svoj veliki načrt: leteti. Za to je potreboval posebno letalo.
- Nisem imel denarja. Mogel sem kupiti sa- mo muzejski stroj, en Piper - Club iz leta 1940, ki je sodeloval v bitkah za osvobodi- tev Pariza.
Toda - kako voditi letalo brez pomoči nog? Stroj, zakoni,predpisi in tisti,ki pazijo,da se vse to spoštuje, so nasprotovali taki želji. Andrej Crépy je tedaj začel boj,trdovraten in neustavljiv boj, boj proti tehniki in admi- nistraciji.
In v soboto zjutraj, 7. oktobra, je sedel pri poveljstvu svojega Piperja za odločilno pre izkušnjo. Po dveh urah dvojnega vodenja je rezal zrak sam, približno eno uro, v za- dovoljstvo izpitne komisije. Prvič na svetu je nekdo,hrom na obe nogi, dokazal, da to ni nepremostljiva ovira za spričevalo pri- vatnega pilota.
Danes Andrej Crépy želi,da bi njegov zgled služil drugim poškodovancem, jih opogumil in jim vlil novega upanja. Hoče tudi nada- ljevati boj proti administraciji, ki s svojimi nesmiselnimi ukrepi poriva fizično poškodo- vane v pravi geto.
- Poškodovanec ima neskončne možnosti, ki niso izkoriščene, ker premalo poznamo razmere. Uvidel sem, da je človekovo telo čudovit stroj z neslutenimi možnostmi.
Njegov veliki načrt-ustanovitev letalskega kluba za poškodovane - se že uresničuje. Letalsko združenje poškodovanih na papir- ju že obstaja.
- Veliko možnosti je za te bodoče pilote: nadzorovanje obalnih kopališč, cest, vleka reklamnih napisov... Dodajam,da ne zahte- vamo nobenih prednosti, ravno nasprotno, saj smo se pripravljeni podvreči dvojnemu nadzorstvu, dvojnemu preizkusu.
Ostane še naloga pre- magati odpor civilnega letalstva, odpor mnogih administracij. Gotovo bo prav to najtežje delo.
- Prišel bom do tega, zatrjuje Andrej Crépy, ker nas je že na desetine,ki to želimo. Že- lim,da preneha to usmiljenje,ki ga imajo do paraplegikov (poškodovanih, delno ohro- melih) in dokazati, da smo ljudje kot drugi.

L. D.
La vie catholique

Dež je rosil na prednjo šipo. Brisalci so ena- komerno drseli. Dekle z brezizraznimi očmi je pritiskala na nogalnik za plin.
Strmela je na cesto pred avtom,a z mislimi ni bila pri vožnji.
Nasproti vozeči tovornjak ji je vrgel na prednje steklo umazano vodo. Zdrznila se je,ko da ji je voda pljusknila v obraz.Potem pa ji je odrešilen nasmeh prešinil obraz.
- Grem! je rekla, čeprav je bila sama v avtu. Nekaj trenutkov kasneje je vključila desni smerokaz in zapeljala s ceste.
Utrujeno je zlezla iz avta.Služba jo je vse- lej utrudila in ji pobrala vse moči. Vedno si je želela samo tega, da bi prišla domov.
Toda danes ne, si je mislila, in obraz ji je spet preletel srečen nasmeh. Skoraj stekla je proti bloku, se povzpela po stopnicah in pozvonila.
Trenutek kasneje...
- Lepe praznike,Irena, je rekla in toplo sti- snila roko prijateljici.
- Tudi tebi, ji je odvrnila Irena. Sedli sta.
- Le kaj te je prineslo k meni? je zanimalo Ireno.
- Prišla sem ti voščit praznike.
- Samo to?
- Ne, je hitela Sonja. Čisto preprosto: za- želela sem si. Dolgo sem premišljevala, a želja je bila le premočna.
- Te kaj teži? je vprašala Irena.
- Ne, nič. Samo pride čas, ko je misel nate tako močna, da moram priti k tebi.
Prijateljski klepet je ogrel deževno popol- dne. Čisto preprosto, bili sta srečni. Kako malo je potrebno za srečo drugih. Nekaj minut časa, prijateljski nasmeh.
Ko je odhajala v duši pomirjena in zado- voljna, je prenehalo deževati.
Domov je prišla precej pozno. V dnevni sobi jo je čakala prijateljica.
- Mislila sem, da te do sodnega dne ne bo. Kaj ne končaš službe ob štirih?
- Pač, je rekla in obesila plašč v predsobi.
- Si gotovo imela zmenek s fantom. Tako blažen nasmeh ti sije z obraza...
- Motiš se, Kristina. Bila sem pri svoji pri- jateljici. Bili sva v mestu, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nisem mogla kar pustiti.
- Praviš, da iz službe prideš na smrt utru- jena, pa še spremljaš prijateljice po mestu
- Bi ti sredi deževnega popoldneva pustila na cesti slepo dekle? je rekla skoraj neje- voljno.
- Toda... je začela Kristina.
- Ah, nehaj, nehaj! jo je ostro zavrnila.
- Ne začenjaj spet z mojim usmiljenim srcem Danes sploh nisem bila usmiljena.
- Ampak ...
- Spet te bom ustavila, je nadaljevala. - Že pet let se poznava z Ireno. Med nama je tista prava ljubezen, ki je potrebna za prijateljstvo.
- Ne razumem tega prijateljstva. Ti, zelo mlada, neumorna in iščoča, iščeš prijatelj- stvo pri slepem dekletu.Le kako se moreta razumeti?
- Ti tega ne boš nikoli razumela. Nikoli nisi imela prilike spoznati trpljenja od blizu.
- Bolniki nas potrebujejo, da nam lahko pripovedujejo o svojem trpljenju, je rekla Kristina in si prižgala cigareto.
- Da,tudi zato.Vendar pa jih prav tako za- nimajo naše težave.Če nam jih z besedami pomagajo reševati,izgubijo tisti strašni ob- čutek, da so odveč. Vidim, da odkimavaš z glavo. Prav zaradi te trditve sem že prišla z ljudmi navzkriž. Pa še vedno trdim, da je tako. Tudi oni radi kaj zvedo o naših skriv- nostih in jih potem čuvajo kot zlato.
- Veš, da so prijateljstva minljiva? je rekla Kristina in otresla cigareto.
- Vem.Drugače nikoli ne bi bila tako potrta Toda verjamem v prijateljstvo z Ireno. To je neomajno!
- Ne morem verjeti.
- Pa je le res! Najino prijateljstvo je nekaj iskrenega. Po stisku roke razumem, da je moja skrivnost pri njej varna. Ne zato, ker je slepa, pač pa zato, ker ve, kaj je pravo prijateljstvo.
- Romantik si!
- Nisem. Prijateljstvo me je že tolikokrat prevaralo, da težko vanj verjamem. Verja- mem v površno, bežno prijateljstvo. Toda med nama z Ireno je nekaj, kar bi lahko imenovala božja milost. Da,najino prijatelj- stvo mora imeti za pečat Boga, drugače ne bi moglo biti tako toplo in pristno.
- In se ne bo nikoli razdrlo?
Kristinino vprašanje je trdo udarilo v njeno premišljevanje.
- Upam in molim, da ne bi. V mojem prija- teljstvu ni usmiljenja,pač pa le ljubezen. In če je ljubezen prava, ne mine tako hitro.
Kristina je utihnila. Zadnji stavek je bila tr- ditev, ki je Kristina ni imela namena izpod- bijati.

Svetlana

Črtica

Trideset let in več je hodil in se vračal de- lavec Joža iz tovarne na Jesenicah. Podnevi in ponoči, ob vsakem času ga je klicalo in priklepalo delo med strahotne peči. V vro- čini in v nevarnostih. Nikoli ni bil žalosten, nikoli se ni pritoževal nad naporom in vre- menom. Na delo je bil navajen kot na živ- ljenje.
Z desetimi leti je postal pastir, morda še prej. Nato hlapec na velikih kmetijah. Delal je na cesti in se nato srečno zaposlil v tovarni. Ustvaril si je družinico in s svojim zaslužkom skrbel zanjo. Hudo je bilo pred vojno, v prvih letih zakona, še huje med vojno, pa tudi povojna leta so bila za Joža ena sama velika skrb.Skrb,mislite? Ne,Joža skrbi ni poznal in je ne pozna danes, ko je upokojen mož. Menda mu je bilo dano v tolažbo in znosnost življenja, da je težave življenja sprejemal kot potrebno nujnost, se sprijaznil z njimi in vedel,da bodo prešle kakor so prišle.Joža je ohranil vse življenje v sebi nekaj otroškega, veselje, srečo, ki ga je spremljala in reševala,pa naj je zašel še v tako špranjo ali zagato.
Joža je bil zadnji otrok v delavski družini. Oče, cerkovnik in delavec v majhni pod- gorski vasi, je umrl v gorskem požaru, ko fantiča še na svetu ni bilo.
Da, cerkovnik Joža, njegov oče. Dober, delaven in vesel človek je bil. Revna pod- gorska mežnarija mu je bila dom za pridno ženo in osem otrok. Svoj dom in družino je ljubil tako kot gore. Ni planinaril za zabavo ko je vsako leto kosil travo na Veliki in Mali poljani, jo spravljal v kope in pozimi v dolino Ni delal zase, vedno za druge, za bogate kmete, ki so imeli svoj svet tudi v planinah Vendar je ljubil gore kot da so njegove.
Ko se je meseca julija 1911. leta vnel gor- ski požar,bilo je v letu velike suše, je hodil gasit in se ni ustrašil nobenega napora. Požar je divjal dalje in že pretil, da uniči lepe gozdove in se priplazi v podgorje. Še tretjič je šel v gore gasit vedno bolj neva- ren ogenj. Ni bil na vrsti. Namesto kmeta - posestnika je šel, čeprav mu je žena bra- nila in so otroci jokali, ko je odhajal. Kakor tiha, skrivnostna slutnja. Ni se vrnil. Nikoli več ni zvonil jutranjice v cerkvici svetega Valentina. Mrtvega so prinesli njegovi pri- jatelji na zasilnem nosilu v dolino. Bil je edina žrtev strašnega požara, ki še vedno živi v spominu starejših domačinov. Še isti dan,ob pogrebu cerkovnika Joža,so se od- prle vse zapornice dežja. Po dveh mesecih suše je spet deževalo.
Žena je ostala sama s svojimi nebogljenimi otroki. Drug za drugim so odhajali zdoma: dva v sirotišnico, vsi drugi za pastirje in pastirice, za pestunje ali kar že. Živeti je bilo treba, podpore ali pokojnine ni bilo.
Jeseni tistega leta je prijokal na svet Jožek. Bolje bi bilo zapisati: prismejal se je. Z za- dnjim otrokom cerkovnikova mama ni imela prevelikih težav. Skromen, vedno vesel ot rok je bil z vsem zadovoljen.Pomagal je pri malem domačem delu, hodil v šolo, se igral s sosedovimi otroki in bil kar brž goden za pastirja.
Prva Jožkova želja je bila obenem prošnja: »Mama, kupite mi orglice, orglice, da vam bom igral in ne boste več žalostni.« Morda je mama takrat prvič objela svojega naj- mlajšega in mu povedala: »Nimam denarja, Jožek. Čakaj, poleti bova skupaj nabirala borovnice,jih prodala v zdravilišču.Potem ti jih bom kupila, čisto prave orglice.« Jožek je res dobil orglice in igral nanje pesmi in vesele napeve,ki jih je slišal in pobiral kjer- koli. Nihče ga ni nikoli učil glasbene umet- nosti. Premajhen in čudno brezskrben je bil, da bi zaslutil mamino bolečino in skrb, čeprav jo je imel srčno rad.
Poleg mame in orglic pa je Jožek ljubil go- re, Zaloško goro, obe Poljani, Mali in Veliki Storžič, Kriško goro, planine in Zlate čeri nad njimi. »V gorah sem kakor doma,« je ponavljal. Morda je otrok že kar podedoval ljubezen do gora, morda so mu jo vdihnili pogovori o pokojnem očetu, o katerem so se doma spet in spet pogovarjali. Kdo bi vedel, kaj je vabilo in zvabljalo fantiča v gore. Najrajši bi se pridružil pastirju, Majer so mu pravili,na Mali Poljani in mu zavračal krave. Potem bi sedel na skalo, sonce bi sijalo in planinske rože bi dišale, on pa bi igral na orglice, da bi ga slišala mama v dolini. Potem, proti večeru, pa bi skočil tja na planino Matečico in prilil macesnu, ka- terega je bil vsadil tam, kjer je zgorel oče, kjer raste sedaj zdrava močna trava, pa je nihče več ne kosi. Da,Jožek je bil s svojimi sanjami, mislimi in željami ves v gorah. V gorah sem kakor doma na varnem. Tu ni neusmiljenih gospodarjev in sitnih gospodinj tu ni šole in nalog.
Vse to je Jožek občutil in vedel, čeprav bi tega in tako še danes ne znal povedati. V gorah je iskal zavetja, tolažbe in varstva. Kako je že bilo?
Z desetimi leti so ga dali za pastirja na veliko in imenitno kmetijo. Dvanajst krav je pasel in jih vardéval v hlevu in zraven po- magal pri delu na polju. Od svetega Jurija do Martinove nedelje so ga najeli. Ne za plačilo, da bi mu mogla revna mama kupiti tako potrebno obleko in čevlje za zimo. Jožek je služil za pastirja zato, da je mama dobila v najem dva kraja njive, na katerih je pridelala nekaj krompirja in zelja. To je bil začetek Jožkovega pastirskega življenja Večkrat moker, premražen in lačen je uha- jal domov k mami, teti Marjani in orglicam po tolažbo.Kako brž so minevale ure doma! Moral se je vrniti in vsaka vrnitev je bila težja.
Sredi avgusta je Jožka premagalo domo- tožje in trdota pastirskega življenja. Na večer, ko je vse ponaredil, ni čakal borne večerje. Ugasnil je dan. Kakor preganjana srna je stekel fantin po velikem travniku, dalje skozi gozd na ljubo domačo stran. Vsaj prenočil bo doma,se odpočil in potožil Ko je bil spet v domači hiši, je pozabil na vse težave in zaspal na revni slamnjači kot najsrečnejši človek na svetu. Tudi to bi prišteli k Joževi sreči, da je kot otrok in pozneje kot mož takoj sladko in trdno za- spal. Na postelji, na peči,na klopi, na tleh, med veselo družbo. Ko je prinesla noč nje- govo uro,so zanj minile vse skrbi za nazaj in za naprej.

Drugi dan je bil petek. Treba se je bilo vr- niti. Nerad je odhajal, toda šel je. Mama je nekaj časa gledala za svojim fantičem in ji je bilo hudo. Ko bi še on, oče, živel, bi se šel fant česa učit, tako pa...
Pastir Jožek je zginil za kozolcem, se še en- krat ozrl in preusmeril pot. Če mu že nihče ne more in noče pomagati, si bo pomagal sam.Že je na poti v podgorsko vas in dalje v planino. Tam je pastir Tomaž. Pozna ga, dober človek je in star je že. Težko teka za neugnano mlado živino. Povedal mu bo, kako mu je na svetu hudo in ga poprosil, da za zmeraj ostane pri njem.V fantičevem srcu vstajajo očitki in pomisleki. Gospodar ga bo zapodil, mama bo jokala. Niti kraja njive ne bo več imela. Vsega bo kriv on, nehvaležni otrok. Teta Marjana ima celo Miklavževo palico. Vse to so hude reči, toda še huje je biti za pastirja na kmetiji, kjer te nihče nima rad in moraš od jutra do večera delati, pa še nič ne zaslužiš.
V gorah sem kakor doma. Pastir Jožek je našel v Majer Tomažu dobrodušnega prija- telja. »Kajpada lahko ostaneš pri meni. Že velikokrat sem mislil, da si kar pravšen za planinskega pastirja. Zdrav si,plezati znaš, mleka in kruha bo za oba zadosti, pa tudi žgancev in zaseke.«
Saj. Vse se je tako zgodilo, ker pastir Jo- žek nima očeta in mora biti pastir pri tujih ljudeh. Zdaj bo pastir Tomaž njegov oče in vse bo dobro.
Tri dni in še eno noč je bilo res vse dobro. Potem pa je zagrmelo in se zabliskalo.Malo je manjkalo, da niso prišli kar orožniki ponj. Moral se je vrniti, čeprav je prvič v življe- nju zares jokal. Do Martinove nedelje mora še pasti dvanajst krav na veliki kmetiji. Pasel jih je in dopasel, zraven pa za trdno sklenil, da postane nekoč pastir na planini. Za ves svet nič drugega, niti cesar na Du- naju ne bi hotel biti. Kaj vse je presanjaril in prehrepenel v tistih žalostnih dneh na veliki kmetiji.
Čez leto dni in pol so naredili Jožka za če- vljarskega vajenca. Daleč od doma in doma- čih gora so ga posadili na čevljarski trino- žnik. Ljubljene orglice so se nekam izgubile Morda jih je skrila teta Marjana. Dorašča- joči deček, sedaj vajenec, ne utegne več poskakovati po vaških gmajnah in potih. Pomisliti mora vendar na mamo, še vedno žalostno in objokano. Saj bi mama z naj- mlajšim otrokom ne imela toliko skrbi, če bi ga pustila za pastirja v gorah. Domače go- re so ga kakor začarale. Samo v višinah, na gorskih pašnikih se počuti kakor doma. Vendar biti planinski pastir, to ni noben poklic. Poklic mora držati poleti in pozimi.
Čevljarski vajenec Joža je odpovedal že čez nekaj mesecev. Za vse,še za pestunjo in deklo, vendar ne more biti pri hiši. Delati čevlje pa se ne bo nikoli naučil. Roka mu je trda in nerodna. V nizki, zakajeni hiši ne more dihati.
Neke nedelje popoldne se ni več vrnil. Tudi mamine solze bi ga ne prepričale, da je ustvarjen za čevljarja. Spet so ga vabile gore. Moral se je odpočiti in pozabiti ljudi, ki ne znajo in nočejo biti dobri. Gore so vedno dobre in zveste.
Pastir Joža je postal kar čez noč hlapec na veliki kmetiji, prav pod gorami. Kar objel jih bo lahko in vsako nedeljo popoldne po- skočil nanje. Vse gorje preteklih mesecev je bilo pozabljeno.Hlapec na kmetiji je vsaj v hlevu gospodar. Zajahati sme konja, ko ga vodi napajat. Na lojtrskem vozu zažvi- žga z bičem in konj mu zdirja po poti proti travniku, da se vaški otročaji preplašeni umikajo. Vsaj v sobotnih večerih sme na vas, kjer je fant med fanti. Z njimi poje in vasuje in ga ne skrbi jutrišnji dan.
Še preden se je dobro ovedel, da je mlad, da ima tudi njegova mladost svoje pravice so ga poklicali k vojakom. Odkar mu je šti- rinajstletnemu umrla mama, ni več jokal. Zdaj pa, ko se je poslavljal od domačih gora, je bil zares žalosten. Ko bi se dalo kot nekoč uiti pred vojaščino v gore...
Daleč dol v Srbijo so ga poslali.Vsaj od da- leč je tudi kot vojak gledal gore, toda bile so tuje,niso znale vabiti, nič domačega mu niso znale povedati. Kmečkega fanta so dodelili k oskrbovanju vojaških konj.Tudi to je bilo nekaj v tolažbo samotnemu fantu. Nič več zapuščen pastir, tudi hlapec na kmetiji ne, vendar se je dalo živeti podnevi med konjiči, ponoči v sanjah, največkrat v domačih gorah.
Čas je zdravil domotožje, dobra volja in zdrava vedrina sta mu povsod pridobivala prijateljev. Še vojaški predstojniki mu niso zamerili,če mu je po nerodnosti ušla napa- ka,ko je vendar hotel vse najbolje narediti
Vojaško poglavje je srečno minulo in Joža se je vrnil pod domače gore. Nič ni imel:ne pravega doma ne denarja ne službe, samo domače gore so ga pričakovale in dobra volja, s katero je začenjal vsak nov dan. Dela je bilo povsod dovolj,trdega in napor- nega največ. Joža se ga ni ustrašil. Prija- telj mu je priskrbel delo v jeseniški tovarni. Zdaj šele je fant do dna spoznal,zakaj ima gore tako čez vse rad. V zadimljenih pros- torih, med vročimi pečmi in strašnimi stroji so mu minevala leta. Da ni imel gora in pod gorami skromnega doma, kjer ga je čakala dobra in zvesta žena Micka, bi se Joža že zdavnaj odpovedal veselju in življenju. Tako pa je vzdržal in je danes zadovoljen stari oče sredi svojih dragih ljudi. Še zna zaigrati na orglice,zapeti in se zavrteti, če je treba. Oči pa mu zagoré v mladostnem navdušenju, kadar na večer obsedi za javorovo mizo in začneta z dvajsetletnim Jožem pogovor:
»Kakor na Brezje,moram iti vsako leto vsaj enkrat v gore.« »Saj vidiš,ata, letos ne bo nič.Tvoja naduha in slabo vreme!« »Vreme se je še vedno naredilo,naduhe pa v gorah ne čutim.«
In nato delata načrte, postavljata rok po- tovanja, se kot otroka veselita. Jožev sin Joža je namreč podedoval ljubezen do go- ra v dvojni meri. »Spet ti pravim, Joža, v gorah sem kakor doma.Gore me pozdravijo in potolažijo. Kakor lepa božja pot mi je pot v gore, saj me gori na planini Matečici zvesto pričakuje spomin na rajnega ata, tvojega starega očeta,cerkovnika Joža...«

Darina Konc

Soparen in pust se mi zdi današnji dan. Tišina mi lega na dušo kot nekaj morečega Vznemirja me trpka razdvojenost.
Čutim v sebi skelečo bolečino. Obdaja me z vso močjo. To je bolečina hrepenenja, je klic srca,bolest zaradi vsega tistega,kar je bilo, kar je živelo, pa je danes le še grenak spomin, ki se mi prebuja v samotni seda- njosti, in boli, boli in ubija.
Ljubiti. Kaj se to pravi? Ali to pomeni trpeti? Morda tudi. A po moje je to trpljenje prej nuja kot muka. Takrat, ko se ti odpirajo cvetovi prve ljubezni, res trpiš z nemirom, vendar v tem nemiru je nekaj, kar vzbuja tvojo bit,zaposluje notranjost. In nenadoma nisi več prazen, zapuščen, vase sprejemaš toplino, lepoto, bogastvo najlepšega - bo- gastvo ljubezni, sprejemaš ga in čutiš, da postajaš drug človek. V tvoj svet stopa nekdo,ki ti bo stal ob strani, te tolažil, bo- žal, ljubkoval; skratka, ostal bo za vedno s teboj. Kako polno bo tvoje življenje...
Da,v tem je smisel ljubezni. Sočloveka lju- biti iskreno, z vso globino duše, pošteno. Nemir izgine,zaživi sožitje, umirjeno in dra- goceno. Človek postane vreden samega sebe...
Oh, kje ste misli! Umirite se! Svet, v kate- rega sem se zazrla,je svet sanj. Prikaže se mi vselej, ko je v meni upanje, pričakova- nje brez bolečin in bojazni, tokrat je moja edina želja, da bi sanje postale resničnost.
Prelepo je v nekaj verjeti. In jaz verjamem da se mi jutrišnji dan ne bo izgubil v praz- no, da se utegne nekaj zgoditi, mi privabiti nasmeh zadoščenja na ustnice. Morda mi bo kdo z nasmehom povedal, da si želi moje bližine, ali pa, da se z menoj veseli sonca, vsake malenkosti, ki prinaša srečo. In jaz mu bom nasmeh hvaležno vrnila.
Vem, udarci usode me utegnejo še dolete- ti; ne bežim pred njimi. Kajti poleg razo- čaranja bo zame tudi pomembna izkušnja; radost pa,ki ponavadi razsvetli dušo,jo reši teme in trpljenja - ta radost mi bo toliko bolj ljuba,bližja, saj bo zasijala kot nov up, nov kažipot za srečnejšo prihodnost.
Pravijo, da je radost lahko prav tako res- nična kot bolečina. Drži, to je silen vrelec dejavnosti. Zato, oklepajmo se radosti in ne strašimo se bolečin; brez njih ni nihče. Ko smo nabiti z njimi,se počutimo nesrečni a ko spoznamo, da vse le ni tako strašno, se zopet prične iskanje,v življenje nam po- sije žarek sonca. Sonce pa budi ljubezen, krepi hrepenenje. Se bo meni izpolnilo? Vero za to še nosim v sebi.

Marjetka

Spomini gobavega dekleta

Nadaljevati moram spomine. V Agua de Dios me je spre- jela neka družina, ki se je za- vzela za mojo oskrbo. Starši so bili že priletni; poleg njiju je bilo še pet hčera in dva sinova, vsi gobavi razen očeta in ene od hčera.
Oče je menil,da je bolje,da mi ne pove ure svoje vrnitve. Četrti dan zjutraj,ko sem se vrnila od obhajila, sem našla njegovo sobo prazno, na mizi pa pismo, kratko in žalostno:
»Moj ljubi otrok,nimam poguma,da bi ti rekel zbogom. Odhajam s strtim srcem. Samo dol- žnost in skrb za tvojo mater in brate me lahko trga od tebe. Spremlja me kot edina tolažba zavest, da boš oskrbljena. Dobra gospa, ki te je sprejela, ti bo druga mati, njene hčere druge sestre. Hčerkica moja, življenje moje duše, ob koncu leta te obi- ščem in ti pripeljem Lojzka. Drugo leto, če bo le mogla, pride mati. Zdaj te zapuščam. Oprosti mi, a res ne morem več. Zbogom! Bog naj bo s teboj, naj ti daje moč in te blagoslavlja, kakor te tudi jaz blagoslovim. Tvoj oče.«
Zdaj sem torej sama! Povsem sama! Kaj so mi pomenili vsi prijatelji in vse njihove pozornosti! Zdi se mi, da se ves svet ruši na moje zapuščeno srce. Sama za večno!...
Pa vendar ne: zmotila sem se. Oprosti mi, moj Bog! Še nisem dovolj doumela, da ni- smo nikoli sami, kadar smo s teboj.
Ko sem se izjokala, sem si rekla: Ne, nisem sama,ker je vedno Bog z menoj. Ne morem niti vedno tu ostati, saj čas mine; ni to življenje vse...«
Vendar so se še naprej zbirali nad mano te- motni oblaki in boj med duhom, oboroženim z vero, in bedno naravo, se je nadaljeval.
Preden je prišla zmaga, je bilo še bojev. Ni še potekel mesec, odkar sem prišla v bolnico ko me je obiskal neki salezijanski duhovnik, eden izmed varuhov teh zapuščenih bed- nikov.Potem,ko se je spodbudno razgovoril z vso družino, se je obrnil k meni:
- Ali veš, da je tvoj oče bolan v Kartagi.
Začudila sem se,da tako sporočilo pride do drugih prej, ko do mene. Ugibala sem, kaj bi moglo biti, in odvrnila:
- Nič ne vem, oče. Mar očka ni odpotoval domov?
- Ni. Moral se je ustaviti v Kartagi.Čakamo na podrobnejše poročilo.

Bala sem se najhujšega. Čutila sem, da v tem trenutku ne gre izpraševati dalje. Pri- hodnji dan sem prosila duhovnika, naj mi pove vse, kar ve. Ko sem ga videla zadr- žanega, so se mi bojazni še pomnožile. Vztrajno sem tiščala vanj in končno mi je povedal, da je očka ob vrnitvi padel v reko in utonil, malo preden je prispel k družini.
Če bo kdaj kdo bral te spomine, naj se za trenutek zamisli v moj položaj in se spomni da ima ali da je imel očeta... Mislila sem, s kakšnim veseljem so mama in bratje čakali, da se vrne oče, ki jim bo lahko opisal na- jino pot in povedal,kako sem se zmestila in umirila. Zdaj pa nenadoma vse drugače! S kakšnim strahom, kako brezupno so morali čakati domači,ko so dnevi minevali in spo- ročila ni bilo. In nato - vsa družina pogre- znjena v žalost! Kakor da sem slišala jok svojih dragih, odmev njih tožbe je prihajal prav do mene in se mešal z mojimi vzdihi.
Gospod Bog, zakaj nisi takrat tudi mene vzel, kakor sem te tolikokrat prosila, na kraj večnega pokoja,kjer nobena žalost ne zmoti veselja? Vem, ti želiš duš-žrtev. In ta uboga grešnica, ki si jo izvolil za muče- ništvo udov in srca, je ena izmeti njih. Po- trebno je, da prehodim vso dolgo pot, ki si jo ti začrtal, na Kalvarijo.
Več kot dve leti nisem mogla zapisati niti vrstice, ker so me hudo preizkušala dolga obdobja živčne mrzlice, posebnost v moji bolezni. Razen tega so se namnožile rane, ki mi uničujejo ude.
Pogosto me je tudi obhajala misel, da bi te liste uničila. Komu bodo prav prišli? Vendar četudi ne bodo nikomur koristili, zame so koristno spodbudno delo. Ko se spomnim vsake svojih nadlog, poveličujem Boga in se mu zahvaljujem. In pozneje,ko prebiram zapise v urah potrtosti,se mi hvaležnost le veča. Menim, da s tem slavim nebeškega Očeta, spominjajoč se njegovih naklonje- nosti: vse moje nadloge so resnično božje naklonjenosti.
Danes je moje telo ena sama rana. Moja zunanjost je strašna, gobavost me je ska- zila. Menim, da bi me ljuba mama več ne prepoznala, če bi me videla. Tako sem sla- botna, da dostikrat niti kratke poti do cer- kve ne zmorem. A hvala Bogu, tako zelo ljubim trpljenje,da imam za izgubljene dne- ve, ko se nobena nova bolečina ne pridruži mojemu trpljenju. In koliko dolgujem svet- niškemu Don Boskovemu sinu,ki mi je utrdil dušo z modrimi nasveti in z nadnaravno usmeritvijo.
Vesti,ki so prihajale o maminem zdravju,so bile vedno bolj boleče. Zvedela sem tudi, da je gmotno stanje družine vedno slabše. O Alvaru nobenega glasu. Priznam, da sem v tistem času, o katerem govorim, glede Alvara še upala. Sanjarila sem in se slepila da je ozdravljenje še mogoče in, da bi me kljub vsemu on nekega dne obiskal in mi rekel:»Pripravljen sem svoje življenje zdru- žiti s tvojim.« Noro upanje!
Nekega dne prejmem od starejšega brata pismo, odposlano iz rojstnega kraja, kamor so se bili moji domači vrnili prebivat. Tu ga navedem, ne da bi karkoli njegovih žalost- nih novic opustila.
»Moja ljuba sestra! Ne morem več molčati. Že pred kakšnim mesecem bi ti moral sporo- čiti.Bil sem do tebe in do vseh krut,oprosti mi! Prosi naj te Bog ohrabri, in me brez o- bupavanja poslušaj. Mama je v brezupnem stanju, zdravniki več ne upajo,da bi jo mogli rešiti. To, kar je ostalo od našega imetja, je v nekem nesrečnem podvzetju šlo na boben. Lojzek je ponorel, pogosto je prav besnel. Morali smo ga dati v zdravilišče. Vendar vse to skrivamo pred mamo, ne bi prenesla teh hudih novic.O Alvaru ti nismo nikoli nič omenili. Vedi, da se je kmalu po tvojem odhodu zapil in se tako zapustil, da je v sramoto domačim in v pohujšanje mestu. Ti si pa dobra in pogosto prejemaš obhajilo, moli za vse, tudi zame,da mi Bog spet oživi ve- ro,ki ugaša. Bodi močnejša od mene in Bog naj ti bo ob strani. Te prisrčno pozdravlja brat Marko.«
Kakšen teden pozneje mi je gospodinja sporočila, ko me je prej z veliko ljubezni in razsodno pripravila, da je mati umrla in da se je Lojzku povsem omračil um. Sprejeli so ga v umobolnico v Medellinu.
Zatekla sem se po uteho v objem sestre usmiljenke, ki je bila tedaj bolj kot kdajkoli ljubezniva z mano in me odpeljala v kapelo Pokazala je na Marijino sliko in mi dejala:
- Tu je zdaj tvoja edina mama. Oglej si jo! Vedno ti bo mati v najlepšem smislu bese- de. Vrzi se ji v objem in obnovi posvetitev njej in njenemu božjemu Sinu!
Ljubezniva,sveta sestra! Koliko utehe mi je dala v tistih trenutkih z razumevanjem in dobroto.Zdaj je že mrtva.Bog naj ji povrne v slavi! Ko me je takrat opomnila na vire milosti in vsakršne tolažbe, mi je bilo v ve- liko pomoč. A kako naj opišem tisto, kar se je tedaj zgodilo v meni? Tisto je čas moje popolne spreobrnitve,če sem se sploh kdaj povsem obrnila k tebi,moj Bog in vse moje. Bilo mi je,ko da bi me brezmadežna Devica objela. Nisem mogla drugega,ko ponavljati: mama,mama! Dolgo sem okušala to besedo in čutila brezmejno milino, ki je prekašala vse radosti, ki sem jih izkusila v življenju. Takrat sem dojela, da me je moja nebeška Mati predstavila svojemu božjemu Sinu in mu dejala:
- Glej,žrtev tvoje ljubezni! Želi se posvetiti tebi,povsem in za vedno. Ali ni res,hčerka?
- Da, sem odgovorila z vso močjo duše. - Želim biti tvoja, o Gospod, in pozabiti vse stvari. Odslej zame sveta ni več.
Živela sem v nekakšni prekipevajoči goreč- nosti,kakršno sem pozneje le dva ali trikrat doživela. Ne mislim, da bi imela kakršnokoli razodetje. Razumem, da bi vse to lahko bilo preprosta prevara razgrete domišljije, zmota srca, ki ga je pretresla bolečina, in moje mehkosti. Toda kako osrečujoča, sveta prevara bi to bila! Dragocen, radosten vzlet! Milost je prevzela vse moje bitje. Imela sem občutek, da je moje srce združeno z Jezusovim. Njegovo trnje me je ranilo, nje- gove rane so mi dajale brezmejno slast. Trpka bolečina trpljenja je postala preki- pevajoč vir sladkosti in miru.
Od tistikrat,tudi če jočem, solze rahlo pol- zijo po licih in nobena neprijetnost mi ne more skaliti miru in zbranosti. Ljubezen in hvaležnost do božjega Zaročenca, ki me je izbral za dušo-žrtev, rasteta iz dneva v dan.
Gotovo, trpim in jočem. Toda istočasno čutim veliko srečo, da lahko združim svojo voljo z božjo voljo,da lahko rečem "da", ko On pravi, naj bo, in "ne", ko On česa noče Hvala Bogu, lahko rečem, da so mi muke postale sladkost, ure trpljenja ljubezenska zamaknjenja, križi - nebeška tolažba.

(Dalje prihodnjič)

NERAZUMEVANJE ZDRAVIH
IN NEKATERI VZROKI

Veliko nerazumevanje, ki ga večina zdravih ljudi kaže do bolnih, izhaja predvsem iz splo- šnih vzrokov, zaradi katerih zelo pogosto ostanemo precej neobčutljivi ob nesreči dru- gega. V življenju bolnika ocenjujemo trplje- nje z dvojnimi težavami in dvojnimi merili; zlahka ocenjujemo kot neznosno in strašno vsako trpljenje,ki zadene nas,malenkostno pa trpljenje, ki zadene brata. Njegovi ne- sreči pogosto posvetimo le malenkostno zanimanje. In tako opazimo le bledo in ne- gotovo senco tega, kar ga teži, ne da bi nas zanimala celotna žalostna stvarnost.
Najbolj osupljiv dokaz za različnost meril, s katerimi ocenjujemo svojo nesrečo in ne- srečo drugega, mi je dal eden mojih zdra- vnikov. Bil mi je požrtvovalen, pogosto je pustil katerokoli opravilo in prihitel k moji postelji,kadar sem dobila katerega od svo- jih srčnih napadov. To je zame pravi pri- jatelj. Kljub njegovi dobroti pa sem čutila, da ni morda nikdar šel do dna duševnega in telesnega trpljenja, ki izhaja iz življenja, pogosto prizadetega že pri korenini zaradi nenadnih, hudih in bolečih nezgod, ki jih je bilo nemogoče predvideti in preprečiti. Ne- kaj mesecev je (ta zdravnik) trpel zaradi močnih napadov v jetrih, od katerih sta dva prišla v zelo neprijetnih okoliščinah. V tistem času nisem bila obsojena na trajno nepremičnost; od časa do časa sem še lahko šla ven. Šla sem ga obiskat, ko mi je šlo na bolje. Našla sem ga zelo potrtega, dobesedno uničenega zaradi zdravstvenih težav;v taki potrtosti,na videz nezdružljivi z vso hrabrostjo, ki jo je kazal v vsakda- njem življenju. Tako ves je bil zatopljen v svoje skrbi, tako neprizadet za vse, kar ni bilo on sam, da me je kar pozabil vprašati, kako je z menoj. Tako malo je pomislil, da mi je rekel - meni, ki me je zdravil ob mno- gih srčnih napadih - da on bolj ko kdorkoli ve, kako nujno je potreben zdravja: »Oh, moja draga prijateljica, vi ne veste, kaj lahko pomeni čutiti, da se ti spušča nad glavo ta nevarnost bolečih napadov. Ne morete si predstavljati tega občutka ne- gotovosti; kako naj si upam še potovati, iti kamorkoli, celo stopiti iz hiše.«
Bil je tako otročje iskren, da se mi je zdelo brez koristi,da bi ga spominjala na zelo do- bre oziroma zelo strašne razloge, iz katerih sem ga mogla razumeti celo bolje kot kdor koli drug. Poskušala sem mu samo pokazati svoje sočutje.
Namenoma sem izbrala ta primer, ker gre za človeka z bistrim razumom, dobrim srcem, za resničnega prijatelja.Če imajo lahko taki ljudje trenutke slepote in nezavednosti za nesreče bližnjega, prijatelja, kaj naj si mi- slimo o drugih.
Poznam drugega zdravnika, ki mi je priznal, da ni nikdar verjel,da bi bilo mogoče dose- či takšno stopnjo trpljenja in da je, ko so mu bolniki opisovali bolečine, kakršne je svoj čas tudi sam prestal, vedno mislil, da pretiravajo. Na srečo je ozdravel! Se je iz tega »izleta« v svet bolezni vrnil bolj poln čistejše in toplejše ljubezni do telesne in duševne bolečine množice bolnikov, ki jih zdravi s toliko znanja? Ne vem... Mogoče je, da je vse pozabil in da je po njegovem ostala kot najhujša bolezen ravno njegova in najbolj pomoči potreben bolnik prav on.
Kakršnakoli je že bolečina drugih, jo pogo- sto le malo razumemo. Še manj, če jih za- dene na nam čisto tuj način. Zato je bole- čina dolgotrajnega bolehanja,hude bolezni, popolne odvisnosti zdravemu človeku ena najbolj nerazumljivih, pa čeprav ni brez razumevajočega srca, četudi nam skuša ljubeznivo pomagati.
Mislite, da more človek, ki ima vse svobo- ščine, vso oblast, vso varnost, ki jo daje imetje,ki ga bogastvo povzdiguje nad vsa- ko misel na omejitve ali varčevanje, sploh pravilno ceniti,kako težo utegne v življenju imeti skrb za denar, strah, da ne bi izpolnil dolžnosti, ali da ne bi mogel zadostiti naj- nujnejšim potrebam svojih?
Ne,ne, večina "bogatih" nima pojma o gro- zotah nekaterih bed siromakov,o nekaterih tesnobnih razmerah,tudi takrat ne,ko sku- šajo velikodušno odpomoči. Prav tako ve- čina zdravih ne razume, kako grozljivo je lahko življenje nekaterih bolnikov.
Dvomite v to? Lahko bi napisala celo knjigo samo o tem, kar so zdravi, zdravniki, starši, prijatelji, strežniki, brezbrižni obiskovalci prizadeli hudega meni in drugim bolnikom brez vsakega slabega namena.
Nekateri mislijo, da nam prehodne bolezni pomagajo razumeti bolečo skrivnost dolgo- trajne bolezni. Dejansko nam ne pomagajo enako kot nam izguba denarnice za en dan ne pomaga razumeti uboštva ali pomanj- kanja. Huda in dolgotrajna bolezen namreč postavi človeka v popolnoma novo razme- rje do življenja. Ko smo ozdraveli pa tako hitro preženemo misel na prejšnjo bolezen, da obenem odklanjamo tudi to, česar bi se bili lahko iz tega naučili.
Kratka,celo huda bolezen,je samo enourna ovira, hitro zaceljena rana v življenju; je mrzla senca trenutnega oblaka na naši po- ti in spomin na to senco se razblini skoraj istočasno kot ona sama. S tesnobo v srcu smo šli skozi osovraženo deželo,ne da bi jo raziskali, niti pogledati je nismo hoteli, kaj šele, da bi se nam zdelo potrebno poiskati, če ta pusta zemlja ne skriva morda kakega bogastva. Pri dolgotrajni bolezni pa je treba, če nočemo propasti, nadomestiti pomanj- kljivosti s trdno voljo, braniti ped za pedjo - kakor branimo drag zaklad pred prihodom poplave - vse, kar bolezen ne more narav- nost neogibno potopiti! Ne gre za to, da bi čim manj slabo preživeli zelo slab trenutek, ampak moramo priti do nove ubranosti, prenove lastnega bitja,da nam bo življenje čimbolj koristno - čeprav še tako nena- vadno in trdo - ki bo naše za dolgo časa, morda za vedno.
Kot mnogi sem tudi jaz že preživela hude bolezni in sem videla, da iz tega še malo nisem spoznala teh življenj - kot je sedaj tudi moje - ko bolezen postane del nas samih, ko postane obenem temna vsebina našega bivanja in tesni okvir, iz katerega ne moremo ven.
Lahko sem se prepričala, da je naši okolici dobro razumevanje bolezenskega stanja najbolj oteženo s tem, da se našemu polo- žaju brž privadi.
Za nas postaja preizkušnja vedno bolj bo- leča že zato, ker je ni konca. (Če me še tako brez prestanka stiska, pa le ni dneva, da me ne bi znova presenečala trdota moje usode). Zdravi se privadijo temu, da nas vidijo vedno slabotne, bolehne, vklenjene. Poslabšanje naše bolezni, naše nevarne ure,naše vedno hujše omejitve,in pa to,da nam navdušenost veliko hitreje mine, ne vzbuja v njih več tiste boleče začudeno- sti, v kateri smo na začetku naše bolezni videli znamenje njih ljubezni. Otopelo srce jim ne trepeče več od groze pred našim trpljenjem in počasi oslepevajo glede na skoraj vsako okoliščino našega bolniškega življenja.Predvsem pa zgubljajo razumeva- nje odpovedi, ki se pri nas še vedno vrste ena za drugo. Kako sem bila boleče prese- nečena, ko sem opazila, da nekateri moji prijatelji gledajo na moje nenehno posku- šanje vzdigniti se nad svojo bolezen in ža- lost, kot na "privajenost", podobno njihovi, ki da je naredila brezčutno tudi mene glede na moje lastno trpljenje!
Privaditi se trpeti... Privaditi se, biti odvi- sen... Privaditi se, biti vedno brez tistega, česar zdravi ne morejo pogrešati niti eno uro... Navaditi se, naprej in naprej prenašati to, česar oni niti z mislijo ne prenesejo... Privaditi se,da moraš vsak dan znova spre jeti najbolj boleče žrtve! Na to se ne na- vadiš nikdar,pa naj traja tudi vse življenje!
Človekov duh je pogosto nelogičen - srce pa še bolj! Tako je zaskrbljenost domačih zaradi mene, povečanje njihovih opravil in truda zaradi mojega bolezenskega stanja, bila zame velika bolečina. Ničesar si nisem želela bolj,ko olajšati žalost,skrbi in težave ki sem jim jih nehote povzročala! Z iznaj- dljivo ljubeznijo sem se trudila za to. In vendar sem se na začetku zalotila, da sem kar zagrenjeno mislila na tiste, ki so trdili, da me imajo radi, ki pa sem opazila, da se zelo hitro in zlahka navajajo na moje okr- njeno življenje. Potem pa sem razumela... Oh, koliko stvari sem v teh zadnjih letih razumela - tolažilnih in grenkih, in vsaka me je lahko mnogo naučila.
Le preres je,da se človek neizogibno navadi na to,s čimer se vsak dan sreča, vsaj, ka- dar ga to v živo ne prizadene. Pa je zmota imeti to navajenost za gotovo znamenje brezsrčnosti ali usihanja ljubezni. To je izid skoraj neogibnega razvoja, ki ga opazimo tudi na drugih področjih. Vse, kar izgubi sij, ki ga daje novo ali izjemno, za človeka izgubi svojo vrednost in pomembnost... vse... tudi trpljenje drugih. Na bleščečo nadarjenost velikega umetnika njegova okolica verjetno le malokdaj pomisli. Videla sem lastnika čudovite zbirke - na začetku vsega prevzetega - ki na koncu svojih slik še pogledal ni.
Če v življenju tistih, ki jih ljubimo, želimo omiliti boleče odmeve naše bolezni, bi mo- rali pravzaprav to navajenost pozdraviti, namesto da bi se zaradi nje jezili. Navaje- nost namreč stori, da jih naša bolezen ne trpinči, kakor trpinči mater bolezen njene- ga otroka. Vsekakor, če že ne moremo ob tem trpeti, poskusimo vsaj tega ne poka- zati, ne se vdajati zato bridkosti.
Izjemno občutljivi (predvsem srca nekaterih mater, žena, mladenk ali božjih sester krš- čanske ljubezni) se trpljenju tistih, katere ljubijo, ne privadijo in vedno bolj postajajo z njimi eno,v vedno bolj bistri in močni lju- bezni, pa naj bo preizkušnja še tako dolga. Samo za taka srca bolezen ljubljenega bi- tja ne postane nikoli boleče, težko breme, ampak skupna preizkušnja, ki jo bolnik in ta, ki ga ljubi, nosita v dvoje,v dvojni, pri- srčni in močni ljubezni. Toda vsakdo nima te sreče, da bi imel tako ljubezen...

(dalje prihodnjič)

V tej rubriki ste,dragi prijatelji, povedali že mnogo spodbudnega.Pa ne samo to.Prav v tej rubriki se vzbuja naša vest,so prispevki ki nas pretresejo in nagibajo k dejavni krš- čanski ljubezni.
Tudi tokrat najdemo v vaših prispevkih oboje, spodbudo in klic k dejavni ljubezni. Spodbujata nas Pavlina in misijonarka s. Bogdana, neutrudna sodelavka Karitasa v Zagrebu,Jelena Brajša,pa nam vzbuja vest z resnično zgodbo o dveletnem Damiru in njegovi nesrečni in bolni mami. Prepričani smo, da pripoved med prijatelji ne more ostati brez odmeva. Naj naša ljubezen po- stane dejavna! Naj nas tudi ta primer na- giba h goreči molitvi, tiste pa, ki mogoče zmorejo pomagati tudi denarno ali v kakšni drugi obliki, naj pretrese zavest, da se de- javna ljubezen izraža in mora izražati na mnogotere načine. Med našimi bolnimi pri- jatelji je mnogo takšnih, ki si želijo sreča- nja... Nikoli ne veste, all ni mogoče ravno Vaš dobrodušni dar posušil solzo in prižgal srečen nasmeh na obrazu utrujenega ne- znanca. In Damir, in toliko drugih? O Bog, naša ljubezen mora vendar biti dejavna!

Po Prijatelju se iskreno zahvalim za godov- na voščila. Povem vam pa, da ne godujem o sv.Petru in Pavlu, pač pa 31. decembra, Pavlina - mučenka. Besede so mi dele tako dobro, kakor kakšno zdravilo. Bila sem jih zelo potrebna. Moji bolezni se je pridružilo še duševno trpljenje, ker me tisti, ki so mi tako zelo blizu, ne razumejo več. Eden me je začel, če so moji vtisi pravilni, celo sov- ražiti. Bala sem se že, da bom zaradi novih težav omagala, pa mi vera trajno daje no- vih moči in novega zaupanja v življenje in Boga.
Tako sem se vam,dragi moji bolni prijatelji, vsaj malo razkrila. Če ima kateri od vas podobne težave, naj ne obupa. Saj se za- vedamo in smo na neki način na to lahko ponosni, da s svojim trpljenjem, združenim s Kristusovim, pomagamo odreševati svet. Dobro se je zavedati resnice:kdor se brani vzeti križ na svoje rame in pred njim beži, je slabič in njegovo življenje je prazno, nepopolno. Le s trdno voljo in zaupanjem bomo videli prihodnost v lepši luči. Še enkrat se vam zahvalim za voščila, ki so mojemu življenju prilila nove radosti.

Pavlina

Draga prijateljica! Kako neizmerno me je razveselilo vaše pismo,prav posebno pa še šmarnica. Vedno čutim, da me vi s svojim trpljenjem zelo podpirate. Naj vam Kristus povrne tako, da boste svoje trpljenje da- rovali še bolj tesno, združeno z njegovim. Kako lep poklic, a mislim,da skoraj najtežji! Mi imamo neko zadoščenje, če kaj dobrega storimo, vi tega ne morete, ker je trpljenje skrito globoko v vas. Kristus ga potem ne- opazno deli na vse nas. Tudi vi sami zelo veliko pomagate, saj mi vaše tople besede mnogo povedo in me neprestano spodbu- jajo. Za vse to hvala, draga...
Kolikor zmoremo, obiskujemo ljudi. Pred kratkim smo začele matere učiti šivati. Joj, ko bi jih vi mogli videti! Prvič so prijele v roke šivanko in škarje. Začele smo s prep- rostimi šivi, da se roke privadijo vsem tem gibom. Kmalu smo naredile vrečko, kamor si bodo lahko spravile ves šiviljski pribor. Potem so naredile že preprosto oblekco za svoje otročiče. Kako so bile vesele tega svojega prvega dela! Vesele so tudi, da pridemo k njim na dom in kar pred hišo se- demo na preprogo iz neke vrste trave. Ni veliko, kar delamo, pa si vendar s tem uti- ramo pot k njim. Molite za nas vse, da bo naše delo obrodilo duhovne sadove.
V molitvi se vas bom spominjala, sedaj pa vas toplo in prisrčno pozdravim.

s. Bogdana

Poletje je tu: enim je to čas napornega dela, drugim čas počitka.
Zato bi vam hoteli, preden se porazgubite po raznih krajih, opisati še eno življenjsko zgodbo enega izmed osemdesetih karitaso- vih otrok. Bo ta otrok kdaj doživel veselje družinskega življenja, bo kdaj užival pred- nosti, ki jih daje današnja razvita družina? Upanja je malo. In vendar ne sme biti ta otrok že na začetku prikrajšan za tisto,kar bi življenje moralo nuditi vsakemu -za našo in vašo ljubezen. Govorim o malem Damiru, ki je 12. junija letos praznoval svoj drugi rojstni dan.
Nekega popoldneva pred tremi leti se je pred našim uradom ustavilo motorno kolo. Voznik je pripeljal neko dekle. Ne vemo,kaj mu je bila:prijateljica,za- ročenka, znanka ali pa je bila samo nesrečna žen- ska, ki ji je hotel poma- gati. Prišla sta s prošnjo, da bi jo sprejeli v naše zavetišče, ker je zaradi nosečnosti zabredla v hude težave. Ni živela s starši, bila je brez zaposlitve, preživljala se je kot hišna pomočnica pri raznih družinah,po ot- rokovem rojstvu pa ne bi mogla preživljati sebe in njega.Nismo je mogli takoj sprejeti vendar smo ji obljubili, da jo pred porodom vsekakor bomo.
Minevali so meseci, a dekleta ni bilo nazaj. Bila sem zaskrbljena, vendar sem upala, da molči zato,ker je našla kakšno boljšo rešitev.
Čez leto dni, spomladi 1972, se je iz istega mesta oglasil po telefonu neki moški in vprašal, če bi mogli spet sprejeti to dekle, ker »nosi otroka«. Po mojem mnenju je morala že roditi, zato sem ga vprašala, kje ima otroka.Nekoliko nejevoljen mi je odgo- voril: »Mar naj jaz ženski pojasnjujem, kje je njen otrok? V telesu vendar!« Šele te- daj sem doumela izraz »nosi otroka«; nosi ga v sebi, noseča je. In to je že druga nosečnost v istem letu. Prvega otroka se je osvobodila, čeprav je bila že v četrtem mesecu nosečnosti, tokrat pa je bila že pred samim porodom.Nisem več razmišljala ampak sem mu jasno odgovorila, naj pride dekle takoj k nam. Prišla je konec maja 1972.
Da bi tega dekleta ne obsojali prezgodaj, bo prav, če navedem nekaj podatkov, ki bodo ublažili naše preostro obsojanje. Za začetek: že od rojstva skozi vsa razvojna leta ravnajo z njo kot z umsko hudo priza- detim otrokom. Morda ji je mati v zgodnjih letih posvečala kaj več pozornosti in ljube- zni, toda po ločitvi in sklenitvi novega za- kona otrok, tedaj štirinajstletno dekletce, v družini ni našel nobenega zavetja več; očim je ni mogel videti ob sebi. Edina reši- tev je bila - oditi »s trebuhom za kruhom«. Vendar - znala je poprijeti samo za naj- preprostejša ročna opravila. Selila se je od družine do družine, iz kraja v kraj. Nikoli ni imela stalnega prebivališča,zato tudi ni nič čudnega, da je zabredla v hude življenjske težave,da je zanosila izven zakonske zve- ze.Ta drugi otrok se je rodil 12.junija 1972 Danes je to dveletni deček Damir, eden najlepših otrok v našem karitasu.
Ni nam mogoče vsakega dekleta,ki ga sprej- memo pred porodom, po porodu zadržati dalj časa. Odhajajo, da dajejo prostor tis- tim, ki prihajajo. Nekatere vzamejo otroka s seboj - na svoj dom ali na dom svojih staršev. Največ pa jih ne ve, kam z otro- kom, zato ostanejo njihovi otroci pri nas, medtem ko matere iščejo zaposlitev, da bi mogle preživljati sebe in poslati kakšen di- nar tudi za otroka. Damirove matere nismo mogli priporočiti nobeni družini, niti za naj- preprostejša hišna opravila ne.Tudi pri nas ni mogla ostati dolgo. Ko pa smo na njej opazili znake težje duševne bolezni, smo v bolnišnici za duševno bolne oskrbeli zdrav- ljenje. Sprejeli so jo,toda ne za dolgo,kajti zdravljenje je bilo treba plačati, nihče pa ni vedel,kdo je to dolžan storiti. Kot brez- domka in duševni bolnik sodi med socialno ogrožene. Torej je njeno zdravljenje dolž- na plačati njena občina. Toda - katera, ko pa se je neprestano selila? Mnogo časa in truda me je stalo, ko sem hodila od občine do občine, da ugotovim, kam pravzaprav sodi in kdo je navsezadnje dolžan plačati njeno zdravljenje. Ko smo končno ugotovili da ne pripada nobeni občini, je morala drž- ava kot vse obsegajoča skupnost prevzeti skrb zanjo, za njeno stalno namestitev in za njeno trajno zdravljenje. In tako živi Damirova mati ločeno od svojega otroka: mati med duševno bolnimi, sin med zapuš- čenimi.
Krivično bi bilo reči, da Damirova mati nima materinskega čuta. Svojega sinka ima zelo rada in ga ne želi dati v posvojitev. Pogo- sto piše in sprašuje po svojem Damiru. Da bi ji omogočili srečanje z otrokom, smo enkrat šli ponjo. Nekaj dni je preživela med nami, s svojim sinkom. Bila je zelo srečna in hvaležna.
Naše otroke obiskujejo njihove matere in sorodniki; k nekaterim pa nikoli nihče ne pride. Tudi Damir je med njimi. Mamini so- rodniki ga niso nikoli obiskali - ne zanimajo se zanj. Vendar ima naš Damir poleg svoje mame, ki je daleč od njega, tudi dobre krstne botre, ki so mu blizu in ga pogosto obiskujejo.
Prezgodaj bi bilo reči, do kdaj bo Damir os- tal pri nas in kako se bo njegovo življenje razvijalo naprej. Vemo samo to: dokler bo med nami in prepuščen naši skrbi, bodo on in vsi drugi otroci v nas našli ljubezen, v nas in v številnih dobrotnikih in prijateljih, ki skupaj z nami, kljub tolikim drugim pot- rebam, skrbijo za zapuščene nezakonske otroke.
Dokler se spet ne oglasimo in vam ne opi- šemo kakšnega drugega primera, naj v vas in v vaši ljubezni ostane podoba in mala življenjska zgodba našega in vašega otroka Damira.
V imenu našega dveletnega slavljenca in v imenu naših otrok pošiljam prisrčen pozdrav vsem dobrotnikom, prijateljem in znancem!

Jelena Brajša

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 2,50 din, letna naročnina 12 (podporna - prijateljska 30) din. Izhaja petkrat na leto-Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna PTT, Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št.421-1/73 z dne 8.10.1973) je list PRI- JATELJ oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov.

Blizu smo vam!
Blizu smo vam in na vas mislimo.
Blizu smo vam in vas razumemo.
Blizu smo vam in za vas molimo.
Radi bi vam iz srca in ponižno rekli:
potrpite, bodite pogumni!
Ne zgubljajte notranjega miru,
ne zgubljajte upanja!
Niste sami:
tiha navzočnost,
navzočnost Moža bolečin,
- Jezusa Rešenika -
čuje pri vas, v vas:
vam pomaga, vam govori, vas krepi!
Vaše trpljenje ni zaman.
Je kakor pokora, ki vas dela boljše,
kakor skušnja, ki vas dela modrejše,
se da spremeniti v ljubezen!