|
|||||
|
|||||
| Urednikova misel Nameni apostolata molitve Božično voščilo Le za Jezusom hodimo... Govorijo nam prijatelji: družina Javernik Zdravstveni delavci Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Naše služenje bratom in sestram Dogodki Ustvarjalni kotiček: samoobvladanje Svet in mi Mnenja in odmevi Tako odhajajo Nove knjige Obvestila Razvedrilo - križanka Ustavljeni trenutki Zadnja stran: molitev Koledar 2009 | |||||
| UREDNIKOVA MISEL | |||||
DRAGI PRIJATELJI!
Stopili smo v adventni čas, čas pričakovanja. Izbrana božja beseda v tem bogatem bogoslužnem času kaže na razdelitev adventa v dva dela. Prvi del govori o našem adventu,ko pričakujemo drugi Jezusov prihod, ki bo prišel v veli- častvu svoje slave in zbral na svojo de snico vse, ki bodo njegovi ob njegovem prihodu.Vabi nas k pripravljenosti,čuje- čnosti in molitvi,da bomo zmogli ubežati vsem tesnobam tistega časa in stopiti pred Sina človekovega.
Drugi del adventa pa je čas neposredne priprave na obhajanje božičnega praz- nika Gospodovega rojstva.Srečali bomo znanega preroka, Janeza Krstnika, ki je vabil ljudi k spreobrnjenju in pokori ter jih pripravljal na srečanje z Odrešenikom To vabilo velja tudi nam, zato se pri- pravimo na odrešenje,ki nam ga prinaša novorojeno betlehemsko dete. Teden dni po praznovanju božičnega praznika bomo stopili v novo leto. Kaj nam bo prineslo,ne vemo.Ko se poslav- ljamo od iztekajočega se koledarskega leta, ne moremo mimo svetovne finan- čne krize, ki domala vse leto pretresa ves svet.Mnogi bogati so izgubili veliko, a še več revnih je izgubilo vse. Nimajo sredstev niti za hrano,saj so cene hra- ne dosegle višino cen iz 70-tih let prej- šnjega stoletja. Bogu se zahvalimo za blagoslov, da živimo v Sloveniji. Čeprav so cene zrasle tudi pri nas,pa si vendar lahko večina Slovencev privoščimo vsa kodnevni topli obrok hrane, če ne celo dva ali tri. Naj vas še povabim k branju Svetega pisma,saj je prvi mesec v letu posvečen verskemu tisku. Še posebej se bomo posvetili razmišljanju o branju Svetega pisma na zadnjo nedeljo v januarju, ko obhajamo svetopisemsko nedeljo. Naj nam ta Božja knjiga postane sopotnica v življenju,saj nam govori o Bogu in člo veku ter njunem medsebojnem odnosu in povezanosti. Bog vas blagoslovi! Roman Travar C.M., urednik
naslovnica: družina Javernik iz Vuhreda foto Tone Planinšek napis ob sliki (iz intervjuja):
»Ta dogodek je bil takrat zlom življenja Vse se je naenkrat obrnilo na glavo. Ampak, počasi, počasi, je šlo življenje naprej.«
ovitek zadaj: razpelo s Križanim, foto: Tone PlaninšekPrispevke za št. 1 pošljite do 1.1.2009 |
|||||
|
|||||
| NAMENI APOSTOLATA MOLITVE | |||||
|
december
januar
|
|||||
|
|||||
| BOŽIČNO VOŠČILO | |||||
|
BOŽIČNI ČASI
Prišel je lep božični čas,veselje spet je tu pri nas, s prijatelji se snidemo, družine zopet skupaj smo. Po malem naletava sneg, naznanja mrzlo zimo spet, pa vendar v srcu je toplo, ob jaslicah se zbiramo. Spomini davni se zbude na dom in na domače vse, V zvezdno noč so vabili zvonovi nas k polnočnici. Danes vse drugače je, ko leto zaključuje se, a v srcu iskra še žari, iz jaslic greje nas te dni. Že novo leto bliža se, izpolnijo naj se želje, da srečno in veselo bo, za nas, za vas, naj bo lepo!
Vladka
Naj vas vse bralce in bralke Prijatelja, vse sodelavce, dopisnike in dobrotnike ter tiste, ki nas podpirate z molitvijo in nasveti, sveta družina blagoslovi z mi- rom in ljubeznijo tega božiča in z vami ostane skozi vse novo leto 2009! Z Božjim blagoslovom!
Uredništvo in uprava revije Prijatelj |
|||||
|
|||||
| LE ZA JEZUSOM HODIMO... ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
| |||||
Jaz
Je težka in temeljna beseda. Čeprav ni tista, ki bi jo naj- prej izrekla z usti (kot ata, mama, ne, da),jo vendar iz- rekava z vsem svojim telesom in nav- zočnostjo. Zakaj otrok ne spregovori najprej besedice 'jaz'? Zato, ker je 'jaz' zanj vse,kar obstaja.V njem še ni razlike med njim in svetom. Otrok je središče svojega vesolja. Zanj obstaja le to, kar obstaja v njem. Lahko razišče s svojimi usti in vidom.Šele kasneje pride na vrs- to igra prisotnosti in odsotnosti. Takrat se bo središče vesolja počasi začelo razlikovati od ostalega sveta. Ugotovil bo, da je jaz 'jaz', in da je vse ostalo okrog njega svet.
Besedica 'jaz' simbolizira mojo isto vetnost. Z njo prepoznam sebe in izrazim svojo telesno prisotnost. Veliki 'jaz' iz otroških začetkov počasi srečuje in najdeva svoje meje: telo, um, delovanje, zaznavanje. Počasi in s težavo se postavlja pred 'ti'. 'Jaz' se ne sprijazni tako zlahka z mejami, ki mu jih postavlja resničnost. Nelagoden, neod- ločen, spremenljiv in negotov 'jaz' mi omogoča raziskovati resničnost,se učiti odgovornosti zanjo in zavedanja same- ga sebe. 'Jaz' je težka beseda zato,ker je psi- hološko nujna in duhovno zapletena Mnogi avtorji pravijo,da življenje delimo na dve polovici: prva polovica služi te- mu, da se naučiva reči 'jaz', druga pa temu, da ta 'jaz' pozabiva. Besedice 'jaz' ne moremo izgovoriti sa- mi zase, ampak za to potrebujemo nek 'ti'. Martin Buber v svoji knjigi Jaz in ti pravi, da je 'jaz' mogoč le skupaj s 'ti- jem', je jaz z drugim, je jaz-ti. Negotovi 'jaz', ki v puberteti in ado- lescenci pride v krizo, je priložnost za rast in dozorevanje. Biološki, psihološki in socialni potres ga zmede. Če hoče vedeti, kdo je, se mora vprašati, komu pripada, katera skupina ga prizna za svojega in s seboj povezanega. Neodločni in spremenljivi 'jaz' nama omogoča, da pri raziskovanju resnično- sti postajava odgovorna zanjo. To ni preprosta naloga, kajti 'jaz' ima veliko razsežnosti. Današnji avtorji (James) govorijo o več 'jazih': telesni jaz (jaz sem svoje telo);materialni jaz (jaz sem svoje stvari,slog,hiša,avto in lastnina); družbeni jaz (sem odmev, ki ga moja podoba pušča v drugih ljudeh – njihovi odzivi mi povedo o tem); duhovni jaz (sestavlja ga moj notranji svet: misli, globoka čutenja, globoka doživetja). Mi se nahajamo sredi kulture, ki se je zaprla v svoje telo: religija zdravja -češčenje mladih, lepih in zdravih teles. Potrošniška družba manipulira z našim telesnim jazom. Poskuša nas poistove- titi z materialnim telesom. Tudi socialni jaz zaradi blaginje in osebne gotovosti zelo gojimo in se z njim istovetimo.Naj- bolj je danes zanemarjen in pozab- ljen duhovni jaz.Viktor Frankl je odkril nove nevroze, ki so posledica duhovne rahitičnosti. 'Jaz' je zavest o samem sebi.To po- meni, da sem zavest o sebi. Vedno se sami sebe zavedamo v delovanju. Če hočemo postati zrele osebnosti, potem se moramo nujno truditi za zdravo vzgojo jaza. Pri tem nam preti nevarnost, saj se 'jaz' lahko o samem sebi tudi moti. Lahko se preveč poveli- čuje in postane kot balon.Lahko pa sa- mega sebe daje v nič,se počuti krivega in skoraj prosi za dovoljenje za bivanje. 'Jaz' lahko zajame tudi nepremagljivo domotožje. Hoče se vrniti v otroštvo, ko je sebe doživljal kot vse, kar je. Če do tega pride v odraslosti, je takoj v konfliktu z vsemi, ki so z njim. Freud je zapisal: "V procesu dozoreva- nja se 'jaz' nauči, da se mora odpove- dati takojšnji potešitvi. Ugotovi, da ne more takoj doseči užitka, da mora pre- našati določene bolečine in se na splo- šno odpovedati določenim virom užitka. Prehod od načela užitka k načelu stvarnosti je eden od najbolj pomem bnih programov razvoja 'jaza'." 'Jaz' nas lahko spravi v zmoto tudi ta- krat,ko ga pomešamo z 'mojim'.V resnici nisem to, kar imam ali držim. Sem le | |||||
|
VAJE ZA MOLITEV
1. Sprosti svoje telo.Predstavljaj si,da hodiš po gozdni stezi na goro in iščeš svojo lastno identiteto. Hodiš in iščeš modrost,da bi samega sebe bolje spo- znal. Od daleč zagledaš kočo, v kateri živi modrec ali modrijanka, ki ti bo po- magal-a,da se bolje spoznaš. Predsta- vljaj si, kaj mu govoriš. Tvoj notranji učitelj te povabi naprej, da se usedeš poleg njega in mu postaviš le eno vpra šanje: "Kdo sem v resnici jaz?" Posodiš mu svoje besede, da ti odgovori na vprašanje. Če se raztreseš, ga spet vprašaj. Zavedaj se odgovora, ki ti ga daje tvoj notranji učitelj. Ko čez dan delam to in to, s čim v resnici najbolj izražam svoj najgloblji jaz? Zavedaj se, da te notranji učitelj vodi v skrito ka- mrico tvojega srca, kjer si ti najbolj ti. Vprašaj ga, kaj je najgloblje v tvojem jazu in bitju. Ko si dobil odgovor, se od učitelja poslovi in se odpravi nazaj po stezi z gore v svoje vsakdanje življenje2. Sprosti svoje telo. Predstavljaj si, kako bi bil lahko to, kar si, bolj zdravo in pristno. Zavedaj se,v kakšnih okoli- ščinah si lahko mirno rekel: »Jaz sem.« Opazuj, če si ob tem ostal spravljen sam s seboj.Zavedaj se,kaj od znotraj in zunaj potrebuješ, da bi lahko potrdil svoj 'jaz', izrazil svojo resnico, brez strahu in omejitev. 3. Globoko dihaj.Ob izdihu sprosti svo- je telo. Poskušaj se zavedati, kako se počutiš s svojim lastnim jazom. Ali se sprejemaš? Ali si v dobrem odnosu s seboj? Opazuj, ali vloge in odnosi tvo- jega življenja napadajo in manipulirajo s tvojim 'jazom'? Mirno povej: "Jaz sem jaz. Jaz sem jaz, pred teboj, s teboj, brez tebe." Ponavljaj te besede in opa zuj,če ob tem v sebi omahuješ in dvo- miš. Ali pa doživljaš svobodo, v kateri mirno bivaš ter se jasno in z veseljem izražaš? |
|||||
|
preprost lastnik stvari. Če to pomešam, gre za zelo šibek 'jaz', ki hoče samega sebe uveljaviti pred drugimi s stvarmi, ki jih poseduje. Soljudje zanj niso več sogovorniki, ampak le občudovalci. Za druge se v resnici nič več ne zanima. Zanima ga le, kaj drugi misli o njem.
Sebe ne istovetiva več s tem, kar sva, ampak s tem,kar imava. Enako delava tudi z drugimi.Jaza ne živiva več. Sva le še stvar med stvarmi.
Negotovi 'jaz' pogosto teži k odvis- nosti od drugih, ne da bi se kdaj za- vedal, kdo je v resnici sam. Lahko pa druge tudi zatira in le v tem do- življa svojo istovetnost (skladnost) 'Jaz',ki je sprejet in potrjen,sebe doživ- lja kot 'jaz-ti'.Drugega spoštuje,samega sebe pred njim in skupaj z njim izreka. Hkrati pa se prepozna v samoti,kot ne- ponovljivega in nezamenljivega.
Ljubezen do 'jaza' je zdrava, a je od 'jaza' tudi neskončno večja.Verjetno je ljubezen edina, ki 'jaz' osvobaja od lastne sužnosti. Če se hočemo zave- zati ljubezni, moramo najprej svoj 'jaz' utrditi. Sprejeti moramo njegove meje in možnosti,svojo sposobnost zve stobe resničnosti. Najpomembnejša orodja za odkrivanje, rast in dozorevanje lastnega 'jaza' so samo-opazovanje, meditacija, mo- litev in ljubezen. Prehod iz egocentrizma v heterocentri- zem (obrat k drugemu) je bistven za dolg proces osebnega in družbenega dozorevanja. Odkrivanje drugega mi omogoča spoznavati, kdo sem 'jaz', in me nauči drugega spoštovati. To spoštovanje bo najprej v tem, da dru- gega ne bom posedoval, ne z njim ma- nipuliral. »Jaz sem jaz, ti si ti,« pravi F. Perls, utemeljitelj geštalt terapije, in nadaljuje: "Jaz nisem živ zato, da bi odgovarjal na tvoja pričakovanja. Tudi ti nisi živ zato, da bi odgovarjal na moja pričakovanja.Če se po nak- ljučju srečava,bo lepo.Če se ne sre- čava, bova oba v miru nadaljevala svojo pot." S tem ne daje blagoslova absolutnemu egoizmu, ampak preprosto potrdi lastno istovetnost, svoj jaz pred drugim jazom. Oba jaza nosita v sebi stvarno svobodo in izbiro,da odgovorita ali pa ne na medsebojna pričakovanja. Priznati,da drugi ni dan v moje življenje zato, da bi odgovarjal na moja pričako- vanja, želje in potrebe, pomeni spošto- vati njegovo svobodo in se zavedati,da je drugačen od mene; hkrati pa imava oba možnost globokega osebnega od- nosa. Na vprašanje, kdo sem jaz, lahko torej odgovorim: »Jaz sem to telo, um, ženska ali moški te in te starosti s temi in temi vlogami«. Moj resnični jaz je veliko globlji od vsega tega, kar doživljam. Moder je tisti,ki živi kakor en val, vedoč, da je morje.
povzel p. Viljem Lovše D.J.
Vir: Garcia-Monge,Jose Antonio(1997): Treinta palabras para la madurez. |
|||||
|
|||||
| GOVORIJO NAM PRIJATELJI | |||||
|
Življenje zmeraj preseneča
Zaključujemo z letom, ki je v Cerkvi na Slovenskem posvečen družini. Tudi v Prijatelju smo se zato v letošnjem letu odpravili na obisk k družinam tistih, ki v svojih domovih gostijo tudi bolezen ali invalidnost.A prav povsod smo spoznali da so družine vzorne,kjer so lepi odnosi Marsikje pa prav preizkušnja te odnose še utrdi.Tako sta nam pripovedovala tu- di Boštjan in Irena Javernik (Vuhred 58,2365 Vuhred),ki sta v tistih najlepših letih, ko sta med sebe sprejela svojega sina, morala sprejeti tudi invalidski voziček. A prestala sta to preizkušnjo, sprejela, kar je natreslo življenje in zdaj vsak dan iz svojega življenja naredita kaj lepega.Vesela sta drug drugega,ve- sela sina Aljaža, predvsem pa se vese- lita tudi male Lane, ki ju je 'presenetila' potem, ko sta že mislila, da bo Aljaž njun edinček. V enem izmed tistih bolj turobnih jesenskih dni smo prišli k njim na obisk tudi mi,da jim zastavimo nekaj vprašanj za Prijatelja. Sprejeli so nas v prijeten in topel dom in razpoloženje je bilo kljub mračnemu dnevu prav prijetno.
Kot običajno, bomo tudi vaju prosili, da se nam najprej v nekaj besedah predstavita - od kod prihajata in ka- kšne so vajine družine?
Boštjan: Jaz živim v Vuhredu od malih nog. Rojen sem leta 1973, imam štiri leta starej- šega brata. V Vuhredu sem obiskoval vrtec in osnovno šolo do četrtega razreda.Osemletko sem potem končal v Radljah ob Dravi. Srednjo šolo sem nadaljeval na Muti. Izučil sem se za strugarja in se zaposlil na Muti, kjer sem delal šest let, do poškodbe leta 1996. Opravljal sem delo strugarja. To delo me je tudi veselilo. 
Irena: Tudi jaz sem doma iz Vuhreda. V bistvu sploh ni- koli nisva bila daleč narazen, deset hišnih številk. Rojena sem leta 1975, imam starej- šega brata.Osnovno šolo sem obiskovala tako kot Boštjan v Vuhredu in Radljah ob Dravi, srednjo pa v Mari- boru. Tam sem se nato vpisala tudi na fakulteto.Spomini na otroška leta so zagotovo še zelo živi, saj še ni tako dolgo? Boštjan: Moji otroški spomini so osnov- na šola,družina ter druženje s prijatelji. Oče je bil športnega tipa, zato smo se vsi v družini ukvarjali s športom. Tudi sam sem zelo rad smučal. Rad sem igral tudi odbojko. Kot mlad fant sem rad pomagal tudi pri sosedih, ki so kmetje: pasti krave, pospravljati travo, ko smo pokosili, opravljati jesenska opravila... Irena: Jaz sem tudi rada smučala,ven- dar nam danes čas tega ne dopušča. Drugače nisem športnica. Sem pa zelo rada z bratom hodila v planine. Vedno pa sem rada brala knjige in se družila s prijateljicami. Seveda pa je čas odraščanja vedno povezan s časom šolanja in pripravo na poklic. Kako sta se odločala, kaj želita postati? Boštjan: Bilo je zanimivo.Jaz bi bil naj- raje električar. A moj štiri leta starejši brat mi je 'prevzel' ta poklic. Zato sem se podal po očetovi poti.Oče je strugar Navduševalo me je eno in drugo.Bil sem zadovoljen s svojim poklicem. Irena: Jaz sem pa hodila v Maribor v srednjo računalniško šolo.Od brata sem bila mlajša enajst let. Skoraj takšno ra- zliko imava zdaj tudi midva med otroko- ma. Zato sem bila doma 'cartl' in ata mi je zato kdaj kaj kupil. Tako sem dobila Schneiderjev računalnik. To me je nav- dušilo in sem se vpisala v računalniško šolo.Po srednji šoli sem šla na ekonom- sko fakulteto. Tam sem zaključila višjo smer, vmes sem tudi že zanosila. Poz- neje sem ob delu naredila še visoko ekonomsko šolo, smer računovodstvo. Tako sem zdaj zaposlena v računovod- stvu v Radljah ob Dravi. Pred kratkim sem zamenjala službo. Malo sprememb, malo novih izzivov.Vedno je treba imeti upanje in verjeti, da greš na boljše, ne na slabše. Če sam tega ne verjameš, potem tako ne moreš uspeti. Nekje tukaj vmes med vajinim šo- lanjem pa se je najbrž zgodilo tudi nekaj, zaradi česar sta zdaj skupaj! Kako sta se spoznala ali bolje, kdaj sta odkrila, da sta za skupaj? Boštjan: Poznava se že iz otroških let, ko sva iz Radelj hodila iz šole z avtobu- som. Fantje smo hodili zadaj,dekleta pa spredaj,malo jih ogleduješ in vzpostaviš kakšne stike. Ko sva šla v srednjo šolo, sva imela vsak drugačne interese.A ve- dela sva drug za drugega. Jaz sem ve- del, da rada bere knjige in spomnim se še, ko sem šel poleti mimo, da je ležala zgoraj na terasi na ležalniku in brala. Drugače pa sva bolj navezala stike prek pisem,ko sem služil vojsko v Ljubljani in mi je bilo dolgčas.Tega se dobro spom- nim. Tako sva si začela dopisovati. Te- lefoni so bili takrat še zelo dragi in malo jih je bilo.Potem sva šla skupaj kaj ven, v kino in se je začelo.To je bilo leta 1993 Irena: Jaz sem takrat še študirala, Bo- štjan se je po odsluženi vojaščini zapo- slil. Po treh letih najine skupne poti sva dobila Aljaža. Čeprav ga nisva 'načrto- vala', je bilo dobro, da je bilo tako. Ži- vela sva že skupaj. Nisva imela svojega stanovanja, a imela sva tu pri mojih starših na vrhu eno sobo. Ko je prišla nesreča, je bil tudi Aljaž močna skupna vez in spodbuda. Nam lahko poveš, kaj se je zgodilo? Kako se je tvoje, vajino in vaše živ- ljenje obrnilo na glavo? Boštjan: To se še zdaj živo spominjam Bil je petek. Ponoči smo hodili v službo. Nazaj v službo je prišel en kolega, ki je bil operiran in so mu odvzeli pol želodca Šest mesecev je bil na bolniškem. Pa sem mu rekel: »Če bi moral jaz iti drugi dan v bolnico in toliko časa noter leža- ti, kar umrem.« A se je zgodilo prav to. Za eno mojo tetico,ki je bila že starejša
ZLOM ŽIVLJENJA
sem šel tresti jabolka.Že dolgo sem od- lašal, nekako mi ni bilo do tega. Pa sem rekel,dobro, grem. Rekel sem tudi Ireni, naj gre z menoj.Z malim sta šla zraven. Jaz sem se spravil na tisto drevo in za- čel tresti. Bilo je že staro drevo, trhlo, pa sem morda stopil predaleč ven.Spo- dnja veja,na kateri sem stal,se je odlo- mila. Jaz sem se še držal za eno vejo. Toda še tista je popustila. Potem sem padel na tisto spodnjo vejo na bok.Po- škodoval sem si hrbtenico (osmo in de- veto vretence), polomljena sem imel še rebra in prebodena pljuča. Ta dogodek je bil takrat zlom življenja.Vse se je na- enkrat obrnilo na glavo. Ampak, počasi, počasi, je šlo življenje naprej. Irena: Nesreča se zgodi zelo hitro. Po- trebuješ pa dosti več časa, da si opo- moreš,ne samo fizično,ampak predvsem psihično.Jaz sem bila vsak dan pri njem v bolnici.Tudi zdravniki so bili tako dob- ri,da so mi omogočili obiske zunaj rednih ur. Takrat sem hodila v šolo v Maribor, doma je bil mali Aljaž. Dovolili so mi, da sem, kadarkoli sem prišla, lahko šla k njemu. Pa tudi sama sva bila tisti čas. Če nisi skupaj, se odtujiš. Boštjan: Dokler sem bil na zdravljenju, še nisem videl toliko ovir in problemov. Imajo prilagojena stranišča, klančine, dvigala, imajo vse. Tam se mi je zdelo še vse nekako v redu. Najprej sem bil dva meseca v bolnici v Mariboru.Potem sem bil še šest mesecev v Ljubljani na Soči na rehabilitaciji. V času rehabilita- cije sem bil skoraj vsak teden doma. To naju je še bolj zbližalo.Vsak teden so me vozili ali moji starši ali njen brat. Po ne- sreči so nama bili oboji starši ter brata res v veliko pomoč. Ko se življenje obrne na glavo, je zagotovo res težko. Seveda pa se ni spremenilo življenje le za enega, pač pa za oba. Irena, kako pa si ti preživljala te trenutke preizkušnje? Irena: Kaj pa vem.Nekako se sprijazniš Sprejmeš to.Seveda je to šok.Življenje se ti postavi v trenutku na glavo. Mla- da sva bila. Tista teta si je Boštjanovo nesrečo vzela zelo k srcu.Normalno,saj se je to zgodilo ravno pri njej, ampak nikoli nisva nikogar krivila.Njegovi starši so bili obupani. Veliko ljudi je mislilo, da ga bom zapustila. A če se z nekom ra- zumeš, ga imaš rad, ga tudi takrat ne pustiš na cedilu,ko te on najbolj potre- buje. Zaradi tega, ker se je ponesrečil in ne more hoditi, ni zdaj manj vreden. Sprejela sem ga in vedela,da mu moram pomagati. Je pa včasih naporno. Psihi- čno je pomembno, da sva oba sprejela to, kar se je zgodilo. Večkrat sva se spraševala,zakaj se je moralo to zgoditi ravno nama. Vsak, ki je to doživel, ve, kako je to. Zakaj ravno midva? Najin Aljaž je imel takrat, ko se je to zgodilo, komaj dva meseca in pol.Že to nama je dajalo neko energijo, da si morava čim prej opomoči. Sin potrebuje oba, očeta in mamo. Boštjan: Vsak,ki je doživel zlom hrbte- nice in je pristal na vozičku,reče, da se je v enem ali v dveh letih sprijaznil, a mu to težko verjamem.Jaz sem že dva- najst let na vozičku.To traja res dolgo, dolgo časa. Ko pa si enkrat življenje urediš, ko vidiš, kdo te ima rad in ti je pripravljen pomagati, koga potrebuješ, s kom živiš, potem vidiš, kje si. Vse za- čneš na novo. Čisto vse se mi je spre- menilo. Irena: Ko je Boštjan prišel domov, je bilo polno ovir: stopnice, preozka vrata v stranišče in kopalnico. Ko smo si vse uredili in je postal bolj samostojen, je šlo vedno lažje.Tudi avto sva dala pre- urediti, da se lahko sam pelje. Tako se tudi on počuti samostojnega, ne da je zmeraj odvisen od nekoga. Do tega pride šele čez leta, da lahko normalno zaživiš. Na začetku je pa zelo težko. Danes veva, da s skupnimi močmi zmo- reva marsikaj, da greva lahko skoraj povsod. Verjetno je bil tudi 'nenačrtovani' Aljaž tista vez, ki vaju je prav v teh trenutkih povezoval in vama dajal moč? Irena: Videla sva, kako prav je bilo, da je Aljaž 'prišel' takrat. Res naju je oba potreboval in to nama je dajalo moči. Ko je Boštjan že bil doma, ga je posadil na kolena in sta se peljala po Vuhredu. Boštjan: To je sto procentno res. Na- jin prvi 'cartl'. Hvala Bogu moram reči, Vuhred je zaenkrat zelo primeren za in- valida. Ceste in pločniki so dokaj dobro urejeni.Tudi trgovina je lahko dostopna Pošta sicer ni, ampak ni težav, ker me vsi poznajo in če je kaj takšnega, so mi pripravljeni pomagati. Irena: Takrat, ko se je Boštjan pone- srečil,sem vedela,da moram biti močna. Biti moram tista, ki mu bom pomagala. On si takrat ni mogel. Nekako človek zbere te moči. Ko zdaj razmišljam, si ne morem zamisliti, kako sem lahko njemu pomagala, pa Aljaža sem imela majhne- ga,in še šolo sem normalno naredila.Če hočeš, vse gre. Veš, da moraš. Takrat ni druge izbire, kot da greš naprej. Če- prav se včasih potem zrušiš.Vmes pride kak trenutek, ko tudi sam nisi ničesar zmožen. Zagotovo pride tudi kriza! Boštjan: Kriza je. Saj se jokaš sam v sebi,pa v enem letu se ne moreš sprija- zniti. Potrebuješ čas. Sprijazniš se po- tem, ko imaš enkrat prilagojeno stano- vanje, ko zmoreš večino stvari opraviti sam. Irena: Pa sebe ne smeš pomilovati, to je prvo. Dokler sebe pomiluješ,ni v redu To moraš nehati.Tako je.To moraš vze- ti za dejstvo,ki ga ne moreš spremeniti.
ŽIVLJENJE ZMERAJ ZNOVA PRESENEČA
Pa se premaknimo spet malo naprej. V vajin dom, ki sta si ga preuredila, je za Aljažem prišla še Lana!Irena: Ja, a vmes je bilo še kar veliko let. Dvakrat sva se selila: najprej od nas k Boštjanu domov, saj ga jaz nisem mogla več voziti po stopnicah gor in dol Imela sva sobo v zgornjem nadstropju in zame je bila velika obremenitev, da sem ga vozila po stopnicah. Potem smo z mojimi starši zamenjali etaže, naredili smo domače dvigalo, preuredili prostore in tako imava zdaj res svoj dom pri nas doma. Boštjan: Tri leta po nesreči sva se od- ločila, da se bova poročila. Na ohceti sva presenetila vse zbrane, ker sva zaplesala. Takrat je tudi muzikante bilo bolj strah kot naju. To so nama potem povedali. Dobro je, ker imamo Društvo paraplegikov. Sam se ne znajdeš, saj se ne moreš, če prej tega ne poznaš. Ko smo imeli srečanja, smo tudi plesali. Ker si med enakimi, si sproščen, nobe- den ne gleda v tebe. Poskusila sva in je šlo. Zato sva tudi rekla, da bova na poroki plesala otvoritveni ples.Tisti dan in noč sta bila res lepa. Irena: Po poroki sva šla pa na poročno potovanje. Takrat sva šla prvič z leta- lom v tujino. Aljaž je šel seveda tudi z nama. Sicer so vsi domači bili malo v dvomih, kako bomo zmogli. A ko enkrat poizkusiš, vidiš, da invalid lahko gre povsod. Šli smo na Kanarske otoke, na Tenerife. Boštjan: In da ne pozabimo na našo Lano. Ona je prišla takrat,ko sva midva že mislila, da ne bova imela več otrok. Če bi bilo po najinih načrtih, bi bila le tri leta mlajša od Aljaža. A sprijaznila sva se že, da ne bova več imela otrok in se nisva obremenjevala še s tem.Potem pa naju je presenetila. Tako smo se zdaj vsi kar malo pomladili. Irena: Jaz sem rekla,enega otroka ima- va. Nisva iskala drugih poti. Če Bog dá po naravni poti, bo, če ne, pa ne. In Bog nama ga je dal takrat, ko ga sploh nisva več pričakovala.Življenje res zme- raj znova preseneča. Pa lahko bi rekli, da tudi vidva mar- sikdaj presenečata življenje! Poskr- bita za to,da je pestro in lepo. S čim vse se še ukvarjata? Boštjan: Moje največje veselje je ribo- lov. Veselje do njega sega že v četrti razred.Z njim sem 'okužil' tudi svoje naj bližje, predvsem sina Aljaža. Preko dru- štva paraplegikov hodim tudi na keglja- nje, igram košarko,v Vuhredu pa imamo tudi večnamensko dvorano, kjer igramo namizni tenis in badminton.To so takšni moji paradni športi, s katerimi se lahko ukvarjam. Pika na i je pač ribolov. Ta je ta glavni. Bil sem že državni prvak med invalidi paraplegiki, že trikrat sem bil na svetovnih prvenstvih. Začelo se je na Portugalskem,lani smo bili v Belgiji,letos pa v Nemčiji. Izkušnje, izkušnje! Vedno kaj novega. V kleti je opreme že toliko, da je tam moj drugi delovni prostor. Irena: Tudi mene je Boštjan naučil ulo- viti kakšno majhno ribo. Najraje pa pre- biram knjige,rešujem križanke, kolesarim predvsem pa mi je v veselje brskanje po internetu za načrtovanje novih poto vanj.Me je pa v nosečnosti moja mama naučila tudi kvačkati, vendar zdaj ob naši Lani nimam časa za nove izdelke. Letos je leto družine. Zato smo tudi izbirali intervjuje za Prijatelja med družinami. Kaj se vama zdi tisto, s čimer gradita in ohranjata lep odnos med sabo? Boštjan: To je iskrenost.Poveva si vse, dosti pogovora. Saj se včasih kaj skre- gava, a se zmeraj pogovoriva. Nikoli se ne smeš zapreti vase. Povej,kaj te mu- či. Pogovor reši vse! Pa tudi za sebe si moramo včasih vzeti čas. Saj družina in otroci potrebujejo čas. Vendar si ga moraš vzeti tudi zase. Irena: Poleg pogovora pa je pomembno še zaupanje. Brez zaupanja ne gre. Pa to, da imaš res čas drug za drugega. Tudi za družino. Ker če ni tega, živi po- tem vsak zase; potreben je predvsem pogovor,pa to,da je družina skupaj. To je zelo pomembno.Mi imamo kosilo vsak dan skupaj. Se mi zdi,da je to tudi taka prednost, da smo res vsak dan zbrani. Pa skupni sprehodi. Boštjan: Midva sva veliko skupaj, tudi zunaj. Toliko skupnih ur nabereva kot malokdo. Irena: Če bi on bil v službi, bi verjetno delal na izmene. Tisti teden, ko bi delal popoldne,se verjetno sploh ne bi videla Tudi to je ena prednost, da lahko toliko časa preživimo skupaj in vse skupaj delamo. Tudi v hiši Boštjan res veliko naredi. Vsak dan skuha in ko pridem iz službe, skupaj jemo. Potem hitro pos- praviva, narediva,kar je treba in ostane še dovolj časa drug za drugega. Res je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. Čeprav bi nas še marsikaj zanimalo, moramo končati. Povejta na koncu še kakšno misel za vse tiste,ki bodo prebirali te vrstice! Kaj se vama zdi, da je najpomembnejše spoznanje v vajinem življenju? Irena: Da človek marsikaj v življenju zmore,če le to hoče. Ne reči,da ne mo- reš, če še niti poizkusil nisi. Boštjan: Pogovarjajmo se, pomagajmo si. Zaupajmo drug drugemu svoje skriv- nosti, ne držimo tesnobe v sebi. To se mi zdi, da je bistvo življenja. To je tudi moto naše družine. Trudimo se tako ži- veti, se pogovarjati in si zaupati. Še je tekel naš pogovor naprej,a ni mo goče vsega zapisati. Seveda pa so nas spremljali tudi lepi obiski: Aljaž je prišel in prinesel pokazat svoj referat,ki ga je napisal o mami. Lana je z veseljem po- kazala vse svoje igrače. Na koncu nas je obiskal še župnik iz Vuhreda,ki se rad ustavi pri Javernikovih.Hvala za lepo pri čevanje, da življenje res vedno znova preseneča. In hvala za vse besede, ki bodo spodbuda tudi nam. Na obisku smo bili: Roman Travar, C.M., Marjetka Smrekar,Tone Planinšek (slike) in Polona Malovrh (zapis) |
|||||
|
|||||
| ZDRAVSTVENI DELAVCI | |||||
Duhovne poškodbe
Vsak dan znova se učim v srečanjih z bolniki in njihovimi svojci. V ambulanto je vsto- pila žena. Že na obrazu se ji je videlo,da je utrujena in da hudo trpi. Začela je pripovedovati: »Doma imam hudo bolnega moža. Ima raka na trebu- šni slinavki. Slutim, da se mu življenje izteka.« Umolknila je. Med nama je bila tišina. Začutila sem,da ni samo žalost- na in utrujena, ampak tudi zelo jezna. Nato je nadaljevala: »Vi ne veste, kako sem razočarana nad medicino, še bolj pa nad vami, zdravniki! Ko sva bila pred enim tednom skupaj z možem pri njego- vi zasebni zdravnici, nama je rekla: 'Še nikoli v življenju nisem videla tako hitro napredujočega raka.' Ko je mož slišal te besede,ga je odneslo ven iz ambulante. Od takrat odklanja vso hrano in tekoči- no ter ne dovoli,da bi poklicala zdravni- ka.Popolnoma je izgubil zaupanje vanje« Poslušala sem jo in skoraj nič nisem go- vorila.Na koncu obiska mi je žena rekla: »Hvala vam, ker ste si vzeli toliko časa zame. Vi ne veste, koliko mi pomeni to srečanje z vami.«
Druga žena mi je pripovedovala: »Šla sem h kirurgu, ki je operiral moža, da bi izvedela za diagnozo. Kar na hodniku, med množico čakajočih, mi je ta kirurg rekel:'Vaš mož ima maligen tumor v gla- vi in bo od tega v enem letu tudi umrl.' Stemnilo se mi je pred očmi in skoraj bi padla. Ne morem verjeti, da nihče ne pouči zdravnikov, kako naj sporočajo slabe novice. Pred možem sem skušala prikriti,kaj mi je kirurg povedal,a je mož takoj začutil,da sem doživela nekaj zelo hudega.« Bolnik,ki je imel raka na pljučih in zase- vke v kosteh, mi je pripovedoval: »Ko sem imel poškodbo hrbtenice,sem bil za vse zdravnike zelo zanimiv. Sedaj, ko imam raka, pa zanje nisem več zanimiv. Na odpustnico so mi napisali,da je zdra vljenje izčrpano in kontrole v bolnici ni- so več potrebne. Veste,najhujše je, če te zdravnik odpiše.« Bolnica z rakom mi je rekla: »Najbolj me je prizadelo to, da mi zdravnica ne ver- jame,da me res boli. Pravi,da mi ne mo- re predpisati večjega odmerka zdravil proti bolečinam. Ne vem,kako naj ji do- povem, kako trpim.« Pred diagnostičnimi preiskavami je zdra vnica rekla bolniku: »Držimo pesti, da ne bo rak.« Bil je rak. Bolnik je sam pri sebi razmišljal: »To mora biti res zelo huda bolezen, saj se jo boji celo moja zdravnica.« Bolezen boli,posebno takrat,ko si nera- zumljen. V bolezni si še posebej ranljiv in občutljiv, ne samo za besede, ampak tudi za pogled, dotik, kretnjo... Bolnik z rakom,ki je imel hude bolečine,se je od- pravljal v ambulanto za zdravljenje bo- lečine. Čutil je, da bo to njegov zadnji obisk v ambulanti. Prosil je ženo,naj mu pomaga,da se bo lepo uredil. Oblekel je svojo najlepšo obleko. Od obiska v am- bulanti si je zapomnil dve stvari: zdrav- nica mu je ob sprejemu dala roko in ver jela mu je, da ga res boli. Oboje ga je zelo pomirilo. Jezus je najprej zdravil bolnika,ne bole- zni. Objemal je grešnika, ne greha. Tudi danes potrebuje bolnik ob sebi najprej človeka, ki zna poslušati in je prisoten. Včasih le ena napačno izrečena beseda lahko za vedno ukrade upanje in povzro či trajne duhovne poškodbe. Francozinja Claire de Castelbajac v knji gi Ustvarjena za srečo pravi: »Svetost pomeni živeti običajne stvari z ljubeznijo za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.« Če se bomo zdravniki, medi- cinske sestre, bolniki in svojci trudili biti sveti, bomo povzročali manj duhovnih poškodb drug drugemu. V prihajajočem letu vsem nam želim, da bi tudi v bole- zni,trpljenju in preizkušnjah zmogli pos- tavljati jaslice upanja in da bi ostali čisti v srcu. Janja Ahčin
| |||||
|
Spreminjanje
Ko si nekomu drag, dragocen,najdeš Boga v jaslih duše, vse postane svetlo, kar je leta in leta zavito v temo na skrivnem ječalo. Ko nekomu nagneš glavo na prsi sprejetja, živiš od odnosa, od razodetja ljubezni, ki ne konča se nikoli... Ko nekdo zate dan in noč moli, postajaš nebesa! Nataša Ahčin
| |||||
|
Blagor čistim v srcu
Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali!Blagor tistim, ki jih Sveti Duh izvoli, da postanejo najbolj ubogo bivališče Očetove volje. Blagor njim, ki tudi v preizkušnjah življenja nosijo sveže vrtnice pred tabernakelj in celo v trpljenju postavljajo jaslice upanja. Blagor njim, ki ne izgubijo otroškega nasmeha in ne nehajo beračiti za resnico in usmiljenje. da ogrejejo prezeble popotnike in svoj edini kos kruha delijo z lačnimi brezdomci. Blagor njim, ki skrito, neslišno vsak dan odpirajo svoje dlani in dovolijo da jih Bog spremeni v naročje nebes. in ponižno trkajo, da bi bilo njim odpuščeno. Blagor njim, ki ne sodijo in pravičnosti ne menjajo z napuhom. Blagor njim, ki škrlat izgubljenega in težo sveta vedno znova povijejo v belino božjega objema. Blagor njim, ki jih očisti pogled Jezusa Kristusa, da padejo na kolena in gledajo Njegovo ljubezen! V njej vse vidijo novo,lepo in odrešeno.
Nataša Ahčin
|
|||||
|
|||||
| KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV | |||||
Kristus včeraj in danes
Božična poslanica, december 1951
V hlevu se je zbralo veliko ljudi.Za pas- tirji in modrimi z vzhoda so prišli še Be- tlehemčani. Kaj jim je Jezus dal? Jih je učil? Ne, prav gotovo ne. So prejeli od njega pogled,nasmeh? Gotovi ne more- mo biti.Bil je takó pravi človek kot vsak novorojenček, ki ne gleda in se ne na- smiha.
In vendar, le oglejte si jih, obiskovalce, ki se vračajo presrečni, neka nova moč je prišla vanje.Otrok jih je očaral. Spre- memba se opazi na njihovih obrazih in ko se vrnejo domov,jim domači pravijo: »Kaj je s teboj? Kaj se ti je zgodilo? - Videl sem Mesija. -Je na njem kaj izred- nega? -Ne,nič izrednega. -Kaj je rekel? - Nič, niti pogledal me ni.« Kaj torej...? Tole: bili so v megli,ki se je nenadoma razkadila in ugledali so sonce Okopali so se v svetlobi. Zeblo jih je, a kar naenkrat jim je postalo vroče. Tega se ne da povedati, se le čuti... Nekaj podobnega kot so radijski žarki, gre v človeka. In vi pravite: Srečni, tisočkrat srečni! Božič jih je spremenil. In jaz vam pravim,dragi bolniki in priza- deti, današnji Kristus je prav tak,kot je bil njihov. Tako imenovani 'svobodni', ki so jim Kri- stusa vzeli,teh stvari prav nič ne razu- mejo.So ubogi bolniki,ki se v ledeno mr- zli noči tresejo od mraza. Božič je zanje le legenda: Dete Jezus ali oče Božiček je zanje eno in isto, odloča le okus. Božič je praznik smreke,ki živi sredi de- cembrskega ivja. Prav malo razumejo tisti, za katere je božični dan le spomin na preteklost in ne živa navzočnost. Kristus je bil Odre- šenik, jih odrešuje? Poskusite doživeti, da Kristus še danes živi.Z očmi ga ne boste videli. Naše po- tovanje se nadaljuje v noči,a v tej noči je toliko bleščečih se zvezd, na nebes- nem svodu živijo. To je noč z 'zastrto svetlobo',kot pravi pesnik. Hkrati temna in svetla. To noč ogreva sonce, ki ni daleč. Naj Kristus dá življenje vsem, ki ne mo- rete zapustiti postelje, vam, ki ste bili ranjeni ali so vam bolezni vzele moči. Bolj svobodni boste, bolj srečni,bolj po- mirjeni,kot so drugi ljudje.To naj bo vaš letošnji božič. Želim, da bi bil Gospod z vsakim izmed vas; posebej želim,da bi bil z vami zato ker ste združeni v veliki družini KBBI. Ko se je gibanje z bolniki začelo,smo bili prepričani, da je On z nami. Od njega je prišla prva iskra, ki je prižgala KBBI. Vse,kar je dobro,prihaja samo od njega Bilo je nekaj podobnega kot z velikim gozdnim požarom. Material,ki naj bi go- rel, je bil pripravljen. Na tisoče bolnikov se je prijateljsko združilo v našem 'Brat- stvu'.In za tem je veter snope isker raz nesel vsepovsod in prižgal nove ognje. Čeprav so bila ta žarišča daleč od pr- vega,so se počasi povezala med seboj. Nastala je velika grmada in ko se je dvi gnila k nebu,je razsvetlila vse pokrajine KBBI se je razširila do kraja zemlje. Prišel sem,da bi ogenj vrgel na zemljo... Ne mislite, da sanjam ... Naše upanje, da se bo KBBI širilo, je veliko. Sicer pa - ali ni vse, kar sem zapisal, povedano v duhu evangelija? Jezus nam pravi: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo in kaj si želim drugega, kot da zagori?« Tudi glede tega je Kristus vedno eden in isti, včeraj in danes. In na to resnico se opira naše upanje. Ostane nam pa dolžnost,da storimo,kar zmoremo. Bodite bratski med seboj in s tem gradite 'Bratstvo'! Graditelji niso le nekateri 'mojstri',ampak vsi. Nihče ne sme biti le gledalec. Skupnost bolnikov stalno gradi. Dobrih stvari ne smeš ograditi.Izžareva- ti morajo in se širiti med zdrave, sredi katerih živite. Bomo rekli, da bo KBBI pomagalo, da se bodo ljudje imeli bolj radi? Prav gotovo bo vsaj nekaj prispevalo. Božič nam prinaša svetlobo, ki sveti v to smer: Kristus, ki je med nami navzoč danes, kot je bil včeraj, bolnikom zaupa velike naloge. Naprej! In dobro novo leto!
Oče Henrik François,
ustanovitelj Bratstva
Prevod: Stanko Boljka, C.M.
|
|||||
|
|||||
| KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
| |||||
| (nadaljevanje) | začetek | ||||
|
Spremljevalni program
ALI JE MOGOČ
ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?
Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bolni kov in invalidov 'zdrav duh v bolnem telesu' smo v spremljevalnem programu ponudili kot vprašanje:ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev, ki smo jo izbrali za vo- dilo letošnje razstave.
O tem so najprej na okrogli mizi spregovorili Ljubica Zakovšek,voditeljica Bratstva,Dane Kastelic,predsednik Zveze paraplegikov Slo venije in Polona Kresal Bizaj, članica Zdru- ženja multiple skleroze. Predstavili so del svoje osebne zgodbe: svoje soočenje z boleznijo in invalidnostjo.Kako premagujejo številne ovire, ki so povezane z njima, in kako so iskali in našli nov smisel svojega življenja. Poudarili so, da se v svojem naj- globljem jedru počutijo zdrave,da sami od- ločajo o sebi, da sprejemajo odgovornost za svoje življenje in vidijo smisel tega, kar delajo. Brez ljubeče vere v svojo vrednost bi postali pasivni, orodje. Njihova pripoved je nagovorila predvsem tiste,ki so dojeli razliko med samouničeval- nim premlevanjem negativnih dogodkov in ustvarjalnim razmišljanjem. V vsakem pri- meru je zdravo, ustvarjalno razmišljanje in delovanje zahteven notranji proces. K sodelovanju smo povabili tudi znane slo- venske predavatelje. Dopolnili so pripovedi na okrogli mizi,dodali svoj tehten premislek o omenjeni problematiki in svojo izkušnjo. Dr. Jože Ramovš je razmišljal o kljubovalni moči duha, Nataša Ahčin o zdravilni moči odpuščanja, dr. Metka Klevišar se je spra- ševala,kaj pomeni biti zdrav, dr.Jože Štup- nikar pa je spregovoril o krščanskem smislu življenja in trpljenja. Ključno sporočilo je preprosto:pojem 'zdrav duh v bolnem telesu' je resničen, kakor je resničen tudi izrek 'zdrav duh v zdravem telesu', vendar nobeden ni samoumeven. Tudi v bolezni, invalidnosti ali starosti je prednostna pot za doživljanje smiselnosti lastnega življenja v ustvarjalnem delu, v bogastvu medčloveškega sožitja, v doživ- ljanju narave in kulturnega bogastva. Ven- dar ne moremo mimo smiselnega stališča do tragike življenja. Odlomke ali povzetke njihovih zanimivih ra- zmišljanj bomo objavili v Prijatelju,na spletni strani http://kbbi.rkc.si in tudi v oddajah Vstani in hodi na Radiu Ognjišče.
Darinka Slanovec
Odpuščanje ozdravlja, odrešuje
Uvodni pozdrav in predstavitev predavateljice 
Sem Nataša Ahčin, po poklicu dipl. socialna delavka v Zdrav- stvenem domu Ljubljana, na Centru za duševno zdravje. Dnevno se srečujem z ljudmi,ki so zaradi ranjenosti duha zašli v resna telesna obolenja. Skupaj s sode- lavkami jim skušam pomagati, da bi v sebi našli izvir duhovne moči,ki bi jih osvobodila zapletenosti v obup,depresijo, jezo, neod- puščanje. Dokazano je, da kar 64% teles- nih bolezni izvira iz obolelosti v duhu oz. iz psihične motnje v človeku. Tem boleznim pravimo psihosomatske bolezni. Človek je namreč celota telesa, duše, duha. Kjer se načne ena veja drevesa, kmalu oboli celo- tno drevo.
PRIČEVANJE NATAŠE AHČIN
Že od starih Grkov dalje poznamo misel: zdrav duh v zdravem telesu.Od tod izvirajo tudi olimpijske igre in človekovo intenzivno prizadevanje za čim boljšo telesno kondici- jo.V današnjem času je to geslo preraslo v perfekcionizem, v težnjo po stalnem treni- ranju telesa, ki naj bi bilo brezhibno, čim bolj produktivno in družbeno koristno.
Poglejmo številne reklame in tržne proizvo- de,ki ponujajo hitro rešitev telesnih pomanj kljivosti in predvsem mlade zavajajo k ne- varnim oblikam iskanja lepote (zato so v porastu motnje hranjenja in bolezni, ki so posledica jemanja preparatov in drog za lepši videz).V javnosti visoko cenijo fizične dosežke športnikov, pozabljajo pa, koliko energije,odpovedi in včasih mučnih trenin- gov je bilo potrebno, da je nekdo dosegel medaljo na tekmovanju. Malo,vse premalo pa vrednotijo druge,tihe zmage življenja! Kdor je kdaj prestopil prag Instituta za rehabilitacijo invalidov ali se drugače srečal z bolnim, invalidnim, priza- detim človekom, ne more mimo vprašanja: kaj potem, ko telo odpove, ko fizična moč čez noč postane odvisnost od drugih in boj za voljo do življenja? Tu se odpira dimenzija vere. Iz izkustva lahko povem, da je vera tista, ki duhu tudi v težkih situacijah daje krila in zmožnost, da ostane zdrav kljub telesni onemoglosti. Če pogledamo z evangeljskimi očmi,je vsa- ka skrb za zdravje in skrb za telo dobra. Koliko časa in pozornosti je Jezus namenil BITI UBOG V DUHU POMENI BITI ZDRAVO PONIŽEN
bolnikom in trpečim! Toda vedno je pred telesno zdravje postavljal vero, spreobrnje nje duha, notranjo osvoboditev od greha. Ko Jezus dela čudeže,pričakuje vero in pre obrat v človeku. Jezus med blagri pravi: "Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je ne- beško kraljestvo." (Mt 5,3) Ne pravi: "Bla- gor zdravim v telesu." Kaj to pomeni? Biti ubog v duhu pomeni biti zdravo ponižen. Ne malodušen, ne v poniževanju sebe ali drugih,ampak biti odprt za božjo voljo,tako daleč,da Bogu dopustiš,da ti daje in jemlje Že svetopisemski Job je v preizkušnjah mo- lil: "Bog je dal, Bog je vzel, naj bo blago- slovljeno Gospodovo ime!" Tudi božja mati Marija v svoji brezmadežnosti ni obvarova- na pred bolečino in trpljenjem. Nasprotno, ob Sinu doživlja pasijon vse od oznanjenja dalje. Ona postane, kar izreče. "Zgodi se!" Razpoložljiva je za cvetje in trnje,za velike milosti, pa tudi za globoko občuten meč v duši, od darovanja v templju do Kalvarije.
Največja milost v življenju je, če zmo- remo odpustiti in izpuščati iz rok! Odpustiti sebi, drugim in tudi Bogu, da se mi je zgodilo nekaj težkega,nerazumljivega, bolečega. Odpustiti v srcu, v volji,s poniž- nostjo otroka, ki zaupa Očetu. Potem smo osvobojeni jeze, zamere, stalnega spraše- vanja: zakaj ravno jaz trpim? Odpuščanje ni samo človeški izdelek. Potreben je čas, da ga izmolimo ali da nam ga izmolijo bližnji Ko odpustimo, smo pripravljeni za darova- nje, zreli, da postanemo dar. Takrat smo šele v resnici odrešeni, četudi telo ostaja bolno ali negibljivo. Poleg odpuščanja pa je potrebno stalno izpuščati iz rok. Že otrok mora izpustiti igračo,da pride do nove. Tudi kasneje nam vera pomaga, da si ničesar ne prisvajamo, ne zdravja,ne talentov, ne soljudi... Čudo- viti zgled nam je bil pokojni papež Janez Pavel II.,ki je malo pred smrtjo prosil: "Pu- stite me oditi v Očetovo hišo!" Prosil je,da ga izpustimo iz rok, da ga darujemo Bogu. Ko nekaj ali nekoga ljubiš,je izpuščanje bo- leče, a nujno,da drugemu omogočiš še le- pše ali še večje. Dolžni smo se boriti proti boleznim in bolečinam,toda realnost življe- nja je, da v tem boju nismo vedno zmago- valci. Včasih je treba izpustiti iz rok celo zdravje, telesno gibljivost, samostojnost, če ima Gospod s to oslabelostjo načrt svo je ljubezni. Sv.Maksimilijan Kolbe,poljski redovnik,je bil vse življenje tako bolehen, da so ga pred- stojniki že hoteli odsloviti iz samostana.On pa se je izročil Brezmadežni, ostal redovnik in svoje življenje daroval v taborišču za ži- vljenje družinskega očeta.Zakaj se ljube- zen hrani z žrtvijo, bo večna skrivnost! Zakaj ravno po bolečini dozorimo za nekaj svetega,bo tudi večna skrivnost! Tudi sa- ma sem že okusila bolezen in iz nje sem iz- šla bolj sočutna. Spominjam se duhovnika, ki me je obiskal v bolnišnici in pokleknil ob moji postelji. Bilo mi je nerodno in sem mu rekla, naj vstane. On pa je dejal: »Vsaka bolniška postelja, na kateri bolnik trpi, ni manj posvečena kot oltar, na katerem se daruje Jezus.« Janez Pavel II. pravi: "Ni večje ljubezni,kot je ljubezen križa, ni resničnejše svobode, kot je svoboda ljubezni,ni popolnejšega pri jateljstva, kot je prijateljstvo, ki se rojeva iz Jezusovega križa!" Janez Pavel II. je na začetku pontifikata zaklical: »Ne bojte se, odprite vrata Kristusu!« In v zadnjih me- secih in dneh svojega življenja je s tihim darovanjem trpljenja spet visoko dvignil križ pred svetom, kot da bi nam želel nemo zaklicati: "Ne bojte se Kristusa, resničnega Kristusa, ki je s križem svet odrešil!" Hvala vam, dragi prijatelji bolniki, in- validi in drugače preizkušani! Razstava vaših izdelkov govori,da je v bolnih in one- moglih telesih zdrava, neomajna moč Duha Ne bom vam rekla, da ste božji ljubljenci, ker mi boste upravičeno rekli: "Hvala za ta- ko ljubljenost, ko si leta in leta odvisen od drugih!" Toda vi ste božji izvoljenci! Vaše pričevanje drži svet v naročju vre dnot. Kajti v ozadju sije najpomembnejše: ljubezen! V Prvem pismu apostola Janeza beremo:"Bog je Ljubezen." (1 Jn 4,16) In v ljubezni ni strahu, ni obupa. Strah in obup sta združena z muko, ljubezen pa vedno združuje z radostjo in odrešenjem. Zato je lahko zdrav, pogumen, radosten duh tudi v bolnem telesu. Da, to je mogoče, vendar le v norosti križane Ljubezni, ki je vera v Jezusa Kristusa.
pripravila Nataša Ahčin,
dipl. socialna delavka
Nekateri so bili samo drugačni
Zdrav duh v bolnem telesu... so letos po- imenovali razstavo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov,ki je bila v Galeriji Dru žine na Krekovem trgu od petka,5. do ne- delje, 14. septembra 2008.
Vrata so bila odprta na stežaj,plakati so pri jazno vabili in veliko ljudi je bilo v prostorih galerije: nekaj na vozičkih,nekaj v veselem in glasnem pogovoru v predprostoru, dve prijazni 'prodajalki' za pultom, nasmejana 'vodička' po razstavi in z njo četica obis- kovalcev in kar nekaj obiskovalcev pred ekranom v tretji sobi, kjer se je vrtel pred- stavitveni film. Gospa Angela je radovedni skupini ljudi pisala in risala z nogami. Pa še vezla svoj prtiček z zajčki. Razpoloženje se mi je zdelo imenitno in vsi so mi prijazno odzdravljali. Kar nekaj prija- teljev in starih znancev sem srečala tam. Toneta ni bilo; bil je doma,da bi se pripra- vil na torkovo oddajo. Bolno telo me je prešinilo. Nihče se mi ni zdel bolan, nekateri so bili samo drugačni. Drugačni zaradi svoje invalidnosti. Ampak njihova drugačnost je v tem ambientu sa- mo odlična kulisa za vse umetnine,ki so bile razstavljene na mizah, mizicah, klopeh in panojih.Njihovi izdelki so vsi po vrsti pričali o njihovi silni volji, vztrajnosti, prizadev- nosti, življenjskem optimizmu in veselju do ustvarjanja. Šla sem na ogled. Slike, zelo lepe voščilni- ce, razglednice, prti in prtički, kapice, no- gavice in nogavičke, krasni šali in jopice, čudovite jaslice, križi, njihove knjige, ... vmes pa za intermezzo odlične misli in iz- reki. Misli, polne optimizma in izreki, polni resnice! Bravo,sem razmišljala. Bi mi, zdravi in 'nor- malni' znali in zmogli narediti kaj takega? Mi pa kar javkamo in 'jamramo' in vedno nam nekaj manjka in vedno nas nekaj moti Z zdravimi rokami in nogami ne znamo izko ristiti svojih talentov,saj nam vedno zmanj kuje časa in volje. Dobra lekcija je bila zame ta razstava.Lek- cija za dušo in lepa paša za oči. Odhajala sem ponosna na te ljudi, znane in nepo- znane in si tiho mrmrala Pavčkovo misel, ki sem jo prebrala nekje na razstavi:
»Na svetu si, da iščeš sonce,
Zunaj je bilo sonce. V mojem srcu tudi!
na svetu si, da najdeš sonce, na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš sence...!«
Ester Srdarev
Toniju Burji v slovo
Sobota, 13. septembra 2008 je pisalo na koledarju. Po dveh letih urejevanja revije Prijatelj in kot duhovni asistent Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov se je Toni poslovil od nas.
Zahvalna sveta maša je bila v prostorih Ga lerije Družina, kjer je še potekala razstava ročnih del KBBI. Zbrali smo se okrog mize, ki smo jo pripravili za oltar. Ne bom rekel, da je bilo žalostno razpoloženje, čeprav se je po sveti maši ob slovesu marsikomu utrnila kakšna solza... Mnogi so se spominjali trenutkov srečanj s Tonijem v zadnjih dveh letih,saj jih je redno obiskoval, ali pa so se z njim srečali obča- sno na različnih druženjih, duhovnih vajah, izletih in podobno. Rad je obiskal vse, ki so morali nekaj čas preživeti v bolnišnici. Sam mi je večkrat rekel,da ima rad to delo saj ga duhovno in življenjsko bogati. Z ve- seljem je priskočil na pomoč vsem,ki so ga prosili, tudi drugim bolnikom in invalidom. Zato se je večkrat udeležil srečanj s Prija- teljstvom in Marijinimi sestrami. Morda je še imel veliko načrtov tako v Brat- stvu in kot urednik revije Prijatelj. Vendar Božja pota niso naša pota... Dragi Toni! Odšel si na mesto,od koder sem se sam po sedmih letih služenja Bogu in ljudem vrnil, zato mi je tvoje novo poslan- stvo poznano. Kanada, kjer je sedaj tvoja nova služba, je dežela tisočerih možnosti. Naj te Bog blagoslavlja med našimi zaved- nimi Slovenci, ki so ponosni na svoje kore- nine. Kljub mnogim preizkušnjam so ostali zvesti svojemu narodu in veri svojih pred- nikov. Zato sedaj lahko s ponosom pripo- vedujejo, kako so iz nič napravili košček slovenske zemlje sredi prostranih daljav veličastne Kanade. V imenu bolnikov in invalidov KBBI in kot tvoj naslednik pri reviji Prijatelj se ti za vse opravljeno delo in požrtvovalnost prisrčno zahvaljujem. Bog ti povrni za vse! Roman Travar, C.M.
| |||||
|
Vstani in hodi
Dragi naš Toni, med nami bil si ti; zdaj, ko odhajaš, ob tebi vsi smo mi. Želimo ti reči: iskrena hvala ti, imamo te radi, držimo s tabo mi. Jezus, naš brat, združuje nas, v njem se poznava ti in jaz, ti zdaj odhajaš daleč stran, a v molitvi boš z nami ti vsak dan. Skupaj smo mi se družili, Prijat'la pisali, prebirali. Za vse, kar si dal nam, hvala ti, tvojo ljubezen smo začutili vsi. Ob slovesni zahvalni maši KBBI;
Saša Rolih
| |||||
|
Roman,bod' pozdravljen,radi te imamo!
Roman je dober in občutljiv in se hitro 'udo mači' v vsaki skupini.
Prvič sem bila povabljena v Katjino in Ma- rijino skupino v Jarše, kamor me je peljal sam in sem imela možnost sproščenega pogovora z njim, ki se je nadaljeval tudi na srečanju z drugimi člani našega bratstva iz Jarš. Drugič pa me je povabila na srečanje v Po- dutik Ljubica. Iz srca sem se zahvaljevala Bogu za Romanovo sočutnost in klenost njegovega izražanja ter komuniciranja z nami. Zelo sem bila vesela, ko je ob priliki izrekel besede, da kar reče, tudi trdno za tem stoji in zna to utemeljiti in zagovarjati pred vsakim človekom.Rekla sem si v srcu: "Bogu hvala zanj.Za njegov blag,a odločen značaj. Takih duhovnikov potrebuje naš razkristjanjeni čas." Bog,Ti uresničuješ našo molitev za dobre in stanovitne duhovnike. In še lahko rečem: "Še jih bo,ker je žetev velika. Bog, Ti ved- no spodbujaš žanjce k delu in nikoli ne boš dopustil, da bi bilo zrelo žito poteptano. Vedno storiš, da je spravljeno v nebeške kašče." Z gotovostjo rečem,da smemo biti veseli in ponosni na Romana in njegov koroški zna- čaj razumevajočega in dobrodušnega bož- jega služabnika, ki je z vsem srcem zraven in naklonjen nam, bolnikom. Pripravljen je prisluhniti našim prošnjam in nas spodbujati v veri, da jo uresničujemo na svoj osebni način in nas nagovarja, da darujemo sebe, take, kot smo, Bogu v služenje in v služe- nje svojim bratom v Bratstvu. Na koncu si želim v imenu našega bratstva bolnikov in invalidov zaklicati: »Roman, bod' pozdravljen med nami, radi te imamo!«
Teja Lampič
| |||||
|
Roke srca
Pesmi so roke srca, one sprejemajo, vsa čustva sveta. Ko bi človek le zmogel spraviti vse na papir, ohladil bi si za trenutek, svoj duševni nemir. Včasih je to skoraj nemogoče, ker človek si ne upa, noče dati na svetlo svojih težav, rajši skriva svoje rane. Naj bodo torej tvoje pesmi, sanjavo tekoče, upanje pa vedno navzoče, to zmorejo roke srca. Za trenutek rada bi ublažila, trpljenje hudo bolnega, da bi za trenutek z njim trpela, da oba bi z božjo pomočjo, upala in potrpela. Ana Uršej
| |||||
Vincencijev dan 2008
Dobrodelnost našega časa
V soboto, 27. septembra, na god sv. Vincencija Pavelskega, se je v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani na svo- jem letnem srečanju na Vincencijevem dne vu zbrala vincencijanska družina.
Srečanje se je začelo z molitveno uro, ki je bila klic in prošnja Gospodu, naj blago- slovi vsa prizadevanja zbranih, da bi sledili karizmi sv. Vincencija in služili ubogim da- našnjega časa. Sledil je kulturni program s pesmijo in besedo družine Rezar iz Teharij. Petnajst pesmi, duhovnih in narodnih, je razveselilo vse zbrane. Sledila je sveta maša. V homiliji je vizitator lazaristov, g.Lojze Gajšek, C.M., ki je vodil sveto mašo ob somaševanju številnih so- bratov, kot svetel zgled za današnji čas osvetlil lik sv. Vincencija. Ta sveti mož je svoje življenje posvetil oznanjevanju evan gelija.Jasno je slišal Jezusov klic,da sprego vori ubogim takratnega časa o Božji ljube- zni, seveda pa je vse svoje besede vedno potrjeval z življenjem. "Kaj bi sv. Vincencij naredil danes v Sloveniji?" se je vprašal pri digar.In odgovor: "Zagotovo bi bil ves pre- žet s Kristusom v oznanjevanju in v delih krščanske ljubezni. Iznašel bi vedno nove prijeme za oznanjevanje v današnjem ča- su!" Po sveti maši je sledilo preprosto kosilo v prostorih Študentskega doma Vincencij. Čas kosila je bil hkrati tudi čas za pogovor, izmenjavo izkušenj ter srečanje med družin skimi člani vincencijanske družine, ki sicer vsak na svojem področju skušajo slediti svojemu učitelju sv. Vincenciju. Popoldan je sledilo predavanje dr.Karla Gr- žana,ki je iz svojih življenjskih izkušenj spre govoril o dobrodelnosti našega časa. A ni govoril o tem, kako 'biti dober', pač pa je spregovoril o dobrodelnosti,ki jo je Bog dal njegovemu življenju. Večkrat je poudaril, da je lahko človek 'pravi človek' le v Božji ljubezni,ki pozna najglobljo resničnost člo- veka. "Ko so naše noge blatne od časa in prostora,ko stopamo v stisko,potrebujemo božji dotik.Božji dotik nam pomaga,da zdr- žimo, da zmoremo... Bog ni dobričina, Bog je dober, zato nikoli ne igrajmo dobričine. Bodimo realni... Priložnost ni v idealnosti, temveč v realnosti!" Za sklep Vincencijevega dne se je vincen- cijanska družina zbrala pri molitvi litanij pred Najsvetejšim. Zgled sv. Vincencija še živi med nami.Naj njegovo služenje ubogim tudi v današnjem svetu spodbuja čim več ljudi, da bi znali biti dobri zaradi Božje lju- bezni, ki se nas dotika!
Polona Malovrh
Jesensko čiščenje okolice Zaplane
Na petkovo sončno popoldne smo se Bošt- jan,Urban,Zlatko in jaz odpravili na Zaplano Bil je že večer, ko smo prispeli na cilj. Tam sta nas že nestrpno pričakovali Marjetka in Polona. Pozdravili smo se in Polona je fan- tom izročila ključ od Doma, da si pripravijo prenočišče. Jaz pa sem ostala pri Marjetki in Poloni. Do večerje je še bilo nekaj časa in zato sem se odpravila ogledat okolico in naš Dom. Tudi naši fantje so si že uredili postelje in prihiteli k Poloni in Marjetki.Kot družina smo se zbrali okoli mize, prosili Boga za blago- slov in slastno pojedli večerjo. Po njej smo se pogovarjali in se dogovorili, kako bosta potekala dva dneva,ki sta pred nami.Kmalu je prišel čas za počitek. Skupaj smo molili in zapeli angelčka.Po pesmi smo se odpra- vili k počitku. Všeč mi je bilo,da smo večer vsi preživeli v veselju. Naslednje jutro nas je prebudil lep sončni vzhod. Pri Marjetki in Poloni smo se zbrali k zajtrku. Bogu smo se zahvalili za lepo pre- živeto noč in okusen zajtrk. Odpravili smo se k sveti maši in prosili Boga, da bi dan lepo preživeli. Ko sem odhajala od maše, je v moji duši kar prepevalo, saj sem bila na Zaplani in med ljudmi, ki jih imam rada. Tudi na obrazih drugih sem videla veselje. Kmalu nato se je pripeljal naš novi duhovni asistent,Roman Travar,ki je tudi priskočil k delu,da je lažje šlo od rok.Naši pridni fantje in Polona so se vrgli na delo okoli našega Doma. Marjetka, Urban in jaz pa smo na- redili tisto, kar smo lahko. Če ne drugače, pa smo z nasmehom in dobro besedo spo- dbujali tiste, ki so delali. Vsak je prispeval tisto, kar je zmogel. Že nekaj ur je preteklo, ko nam je Polona pripravila sladko malico, saj je bilo precej dela.Vendar za pridne roke ni problema. Ko so se želodčki posladkali, se je vsak spet vrnil na svoj delovni kotiček vse do kosila v zgodnjih popoldanskih urah. Ker je sonce lepo ogrevalo s svojimi žarki, smo si mizo za kosilo pripravili kar pred hišo. Kot vedno smo tudi tokrat pred kosilom in po njem molili. Sledil je še kratek počitek, nato pa spet veselo na delo. Popoldan je hitro minil in začel se je delati mrak,zato smo pohiteli da smo naredili vse, kar smo načrtovali. Pospravili smo še orodje in odšli v Marjet- kino hišo. Vendar tokrat ni bilo pripravljene večerje,saj je Polona morala iti v mesto po nakupih za naslednji dan. Malo smo pobrs- kali in poiskali po omarah in hladilniku ter pripravili večerjo.No,takrat pa se je Polona že tudi vrnila iz trgovine. Usedli smo se za mizo in večerjali. Na obrazih je bilo videti utrujenost od dela, a hkrati zadovoljstvo po opravljenem delu. Pogovorili smo se še o poteku naslednjega dneva, zapeli angel- čka in se počasi odpravili k počitku.
Gordana Dobrinjanin
Zahvalni piknik na Zaplani
Z velikim veseljem smo listali po knjigi vti- sov letošnje razstave izdelkov bolnikov in invalidov z geslom 'Zdrav duh v bolnem te- lesu'.Uspeli smo narediti nekaj lepega-naša moč volje in ljubezni je vnela nove iskrice za spodbude v življenju, za pogum v ljube- zni, za moč v volji,...
Seveda je bila razstava lepa,topla in boga- ta,ker je bilo v vsem času priprave,izvedbe in pospravljanja razstave mnogo pridnih rok in nog, dobrih src,zgovornih ust,skritih do- brotnikov. S preprostim srečanjem in izre- čeno besedo hvala smo tako v nedeljo, 12.oktobra popoldan, naredili še zadnjo pi- ko na i. Pripravili smo zahvalno srečanje za vse sodelavce pri letošnji razstavi. Skupaj smo se zbrali na 'kostanjevem' pikniku na Zaplani v našem Domu. Uživali smo v čudovitem vremenu in jesen- skih barvah.Obujali smo spomine na skupen čas naše razstave,ko smo kar v veliki ve- čini zdržali nekateri deset, drugi celo šest- najst delovnih dni,pogosto od jutra do ve- čera. Veseli smo se spominjali tega skupno preživetega časa. Seveda pa smo ob obu- janju spominov bili deležni tudi polne mize dobrot, harmonike in pesmi. Ko je sonce opozarjalo, da že zgublja svojo moč, smo pripravili prostor za zahvalno sveto mašo. Poiskali smo ga tam, kjer je sonce še naj- močneje sijalo. Že med mašo pa smo lahko vdihavali prijetne vonjave pečenega kos- tanja in tako smo naše srečanje zaključili ob kostanju in domačem jabolčnem soku. Ko je legel mrak na zemljo,smo se odpravili vsak na svoj dom.V nas pa odmeva hvale- žnost za podarjeno srečanje,za prijateljske odnose med nami, za lep spomin na naša skupna prizadevanja za letošnjo razstavo izdelkov bolnikov in invalidov.Iskrena hvala še enkrat vsem in vsakemu posebej – z zdravim duhom v bolnem ali zdravem telesu zmoremo narediti marsikaj. Močno pa smo pri vsem našem delu čutili tudi prisotnost Božjega blagoslova. Naj Gospod daje rast vsem semenom, ki smo jih posejali z našo razstavo med vse naše obiskovalce in med nas same!
Polona Malovrh
Srečanje v Jaršah Srečanje skupine KBBI Kamnik - Domžale
Tu je jesen in z našimi srečanji nadaljujemo Tokrat smo bili skupaj 16.oktobra, kot obi- čajno v župnišču v Jaršah.Kar precej časa je minilo od zadnjega srečanja, saj se od julija nismo videli. Zato je bilo toliko lepše in prijetneje pozdraviti se drug z drugim.
Z nami je bil prvič naš novi duhovni po- močnik in urednik Prijatelja Roman Travar, C.M. Za mnoge je naš znanec iz pred let, ko nam je še kot bogoslovec bil v veliko pomoč na raznih srečanjih in na naših raz- stavah ter pripravi Prijatelja. Dobrodošel zopet med nami! Ker je oktober mesec rožnega venca, nas je g. Roman spodbudil k še bolj poglobljeni molitvi. Saj se v molitvi preko Boga pove- zujemo med seboj. Spomnil nas je še na bližajoče se praznike. Prvi november-dan vseh svetih,ko se spo- minjamo mnogih svetnikov in se s prošnja- mi lahko obračamo po njih k Bogu.Drugega novembra pa se spominjamo vseh rajnih svojcev, prijateljev in znancev ter jih z molitvijo priporočamo Bogu. V pogovoru ob kavici in čaju smo si izme- njavali misli in čas je kar hitro minil,ko smo se pridružili župljanom v kapeli k skupni molitvi rožnega venca in sv. maši. Tako se že vrsto let srečujemo v župnij- skem domu v Jaršah,ki je prilagojen bolni- kom in invalidom,da se lažje gibljemo. Zato smo se kar udomačili in se počutimo, kot da je to dom za naše druženje. Hvala župniji, hvala g. župniku in gospodi- nji Marici, ker nas vedno veselo sprejmejo in nam tako omogočajo,da se lahko sreču- jemo. Naj jim Bog obilno povrne!
Katja M., foto: Marija Presekar
Srečanje v Podutiku
V sredo, 22. oktobra 2008, se je v župniji Ljubljana - Podutik srečala ljubljanska sku- pina Bratstva.
V svojo sredo smo tokrat povabili novega Narodnega asistenta Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, lazarista g. Romana Travarja, C.M. Predstavil nam je svojo do- sedanjo duhovniško pot, predvsem misijon v Kanadi, od koder se je pred kratkim vrnil med nas. Seveda nam je spregovoril tudi o pomenu in moči molitve rožnega venca. Tako kot vedno tudi tokrat ni zmanjkalo vprašanj prisotnih. Veseli smo,da sta naše srečanje obogatila tudi dva bogoslovca, Leonardo Ljuljđuraj in Dario-Filip Žontar, ki sta skupaj z Borutom Poharjem v novinciatu Misijonske družbe v Ljubljani. Prijetno in duhovno bogato srečanje smo zaključili s sv. mašo v župnijski cerkvi.
Ljubica Zakovšek
Doživeta zahvalna nedelja v Krškem 
Na zahvalo radi pozabljamo.Vča- sih pa tudi zahvala ni povsem iskrena–iz srca.Zahvalna nedelja nas na to še posebej opominja, da bi bili vedno predvsem hva- ležni Bogu za življenje, za vse dobrote,ki jih prejemamo vsak dan. Hvale- žni bodimo tudi našim dobrotnikom, svojim najbližjim domačim in drug drugemu...
Na povabilo Janje Blatnik iz Drenovca pri Leskovcu, ki je predstavljala svojo sedmo knjigo z naslovom Na poti življenja ni sre če brez trpljenja, smo se invalidi – člani KBBI na lepo, sončno zahvalno nedeljo, 9. novembra, odpeljali v Krško. Med prijetno vožnjo smo se zahvalili Bogu in Mariji z mo litvijo rožnega venca. Velika dvorana Kulturnega doma Krško, ki sprejme 500 obiskovalcev, se je napolnila s povabljenimi gosti, prijatelji, znanci in z ljudmi dobre volje. Zvrstil se je glasbeno kulturni program, med katerim je Darinka Slanovec z lepim in v srce segajočim glasom brala bogate, življenjske izkušnje trpljenja | |||||
|
Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš. Ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če roko stisneš nekomu, ki ga kaj boli. Ta svet je lep, če si človek do ljudi.
Misel s hrbtne strani vabila za dobrodelno prireditev v Krškem
| |||||
|
Janje Blatnik.Kot posebni gostje so se pred stavili sodelavci in prijatelji, ki so pomagali pri nastajanju Janjine knjige. To so bili Lju- dmila Novak, evropska poslanka, psihiater dr.Jože Magdič,ki je strokovno ocenil njeno knjigo in Ciril Velkovrh, ki je prispeval foto- grafije za ovitke njenih zadnjih treh knjig.
Po zaključni prireditvi so za veselo prazno- vanje Martinove nedelje poskrbeli aktivi pridnih rok kmečkih žena. Za vse dobrote, vsem iskrena hvala! Hvala tudi našemu šo- ferju Romanu Travarju.Prav iz srca pa hvala Janji in njenim domačim. Vsi zbrani prispevki obiskovalcev so bili podarjeni za delovanje novoustanovljene skupine gibanja Vera in luč ter za družine v stiski, z otroki s posebnimi potrebami.
Marija Kos in R.T.
| |||||
|
Nekaj besed o novi Janjini knjigi
"Knjiga ima 14 poglavij in v zadnjem so za- pisani letošnji dogodki - tudi 'čudež', ki ga je Janja doživela letos 17. junija v Stični. Že od leta 1993 je njena desna stran tele sa - po umetno povzročeni kapi (neuspela operacija glave) - negibna. Le s pomočjo leve roke je desno lahko dvignila. Ohranjala in krepila pa je mišice,saj je raz- gibavala prste, strigla s škarjami,... Sedaj, po 15-tih letih, desno roko lahko dvigne. Drugo,kar tako odkrito popisuje v knjigi,pa je poglavje z naslovom Dogodki iz mladosti so mi ukradli nasmeh. Popisuje posilstva – v prvi osebi. Takšne knjige ni ne v Slove- niji ne v svetu, kar trdi v knjigi etnologinja dr. Marija Stanonik v svojem avtorskem prispevku."
(Zapis ge. Joži Kališnik v vabilu)
|
|||||
|
|||||
| NAŠE SLUŽENJE BRATOM IN SESTRAM | |||||
|
Srečanje Prijateljstva bolnikov, invalidov ter sodelavcev v Želimljem od 17. do 19. oktobra.
Moje veselje se dviga h Gospodu
Vedno zaupaj v Gospoda, ker on te ne bo razočaral! Moja duša slavi Gospoda, kadar mi uspe z vsem srcem in vsem mišljenjem zaupati Vanj,ki je naša Pot,Resnica in Živ- ljenje. Včasih pa je moj um teman in moje srce polno prahu, ki ga ne zmorem sama očistiti. V takih trenutkih se mi zdi, da je Bog oddaljen od mene več tisoč svetlobnih let in v sebi čutim neizmerno praznino. Ta- krat je zame največje darilo čudovita za- vest, pomirjajoče spoznanje, da mi Gospod prihaja naproti v objemu mojih prijateljev.
Tako je bilo tudi tokrat. Sredi mračnega, oktobrskega dopoldneva me je dohitelo vabilo sestre Edith na duhovno srečanje v Želimljem. Glede na počutje bi z lahkoto zavrnila prijazno povabilo, a sem globoko v sebi začutila veliko željo biti skupaj s prija- telji in z njimi slaviti Gospoda, ker je slišal moj, v bolečini tožeči glas in uslišal mojo skromno molitev. Z Matjažem sva se spoznala že na avtobu- su, ko smo šli na Robertovo novomašniško posvečenje, zato sem lahko povsem brez- skrbno čakala na njegov prihod iz službe. Skupaj sva nadaljevala pot v smeri jugo- vzhod. V Želimlje namreč. Tam so naju že pričakovali prijatelji iz vipa vskega zavoda. Med njimi je bila tudi naša slavljenka Jožica Kolman,ki je naslednji dan prejela zakrament sv. birme in prvo sv. obhajilo. Prav prisrčno je bilo opazovati te mlade 'nadobudneže',ki so vse naokrog širili svojo dobro voljo in iskreno sočutje drug z drugim. Svoje težave in bolečo žalost zaradi nera- zumevanja bližnjih za njihove stiske, so za čas, ki smo ga preživeli skupaj, odrinili na stran. Vsi skupaj smo se predali nezadrž- nemu veselju in prijetnemu razpoloženju. Prvi večer smo posvetili molitvi rožnega venca,ki jo je s.Edith popestrila s kratkimi premišljevanji pred skrivnostjo posamezne desetke. Polni prvih vtisov srečanja, raz- burkanih čustev radosti,vznemirljivih spoz- nanj,živahnih čutenj bližine sočloveka smo legli k počitku. Noč je prinesla rahel spanec,saj smo v sa- njah 'predelovali' bogata dnevna doživetja, tudi tista, ki so bila še pred nami.
SPROŠČEN 'VEROUK' IN POGOVOR V SKUPINAH
Z nasmejanimi obrazi smo zjutraj pokukali izpod odej in se, vsi mladostno zagnani ter srčno predani,pripravili na nov,za nas pra- znični dan. Najprej smo molili hvalnice, po zajtrku pa nas je g. Jože Štupnikar povabil k duhovni pripravi na popoldansko sloves- nost.Imeli smo sproščen 'verouk'. Poslušali smo katehezo o desetih zapovedih,ki jih je Moj- zes pred 'milijoni' let prejel od Boga. Zani- mivo,da te iste zapovedi veljajo še danes, kljub mnogim revolucijam, padcem različnih družbenih sistemov, novodobnim teorijam o boljši družbi... Sodobni človek,tudi kristjan,si je deset za- povedi malo ali zelo poenostavil, priredil v njemu sprejemljivo obliko, skratka, čutil je 'dolžnost', da malce 'pomaga' Bogu. Kot da se Bog sam ne spozna na 'software' tehno logijo. Pogosto smo v svojih razmišljanjih tako zelo 'obdarjeni' z neumnostmi novo- dobnega sveta, da o zdravi kmečki pameti v naših glavah ni več ne duha ne sluha. Ampak vest se ne da tako zlahka preten- tati, zato je človek danes tako razdvojen v sebi, ker stalno koleba med tem, kar je v resnici prav in med tistim, kar je v njegovi okolici 'prav' in 'ful kul'. Sledil je pogovor v skupinah. Nekateri smo že težko čakali na besedo, saj so nas že pošteno 'srbeli' jeziki. Izmenjali smo si raz- lične poglede na deset zapovedi danes in v preteklosti, ko so naši stari starši svojo vero preprosto in spontano izžarevali v svo jem vsakodnevnem naporu ali počitku, v molitvi ali lastni agoniji nemoči, pri delu in pripovedovanju svojih zgodb mlajšim rodo- vom.Danes pogosto živimo svojo pravo vero le nekajkrat na teden, ko smo pri nedeljski maši in do birme 'obveznemu' verouku, ko nam nekaj 'zamaje tla pod nogami' ali ko se udeležimo kakšne družinske slovesnosti, kot so prejem zakramentov ali cerkveni po greb. Taka vera ni več živa, trdna, močna skala, na katero bi lahko z vsem prepros- tim, neuničljivim zaupanjem postavil svoje življenje.
ZAKRAMENT SV. BIRME IN PRVO SVETO OBHAJILO
Po kosilu je napeto, vznemirljivo pričako- vanje vedno bolj naraščalo. Vse bližji je bil čas prihoda g. škofa Antona Jamnika, ki je kmalu za tem v kapeli želimeljske gimnazije vodil slovesno sv. mašo, pri kateri je naša ljubljenka Jožica prejela zakrament sv. bir- me in prvo sv. obhajilo. Ob njej je ponosno sedela njena birmanska botra Mateja DemšarRes zanimivo, kako ti mladi sodelavci brez zadržkov in nesmiselnih izgovorov sprejmejo 'botrsko' odgovornost za mlade iz vipavs- kega zavoda. Človeški pameti nedoumljivo, globoko v duši pa povsem sprejemljivo. Pri oltarju so se nam pridružili tudi Jožičini do- mači, ki so skupaj z njo ganljivo lepo spre- mljali ves obred podelitve zakramentov. Otroci so slavili Gospoda po svoje, vsak v svojem tonu. Bilo je res pestro, predvsem pa čisto 'po domače' in preprosto. G. škof je bil nav- dušen in ves prevzet nad družinsko toplim razpoloženjem,ki je utripalo in žarelo iz na- ših srečnih src in ubranih glasov molitve ter petja. Sploh pa ga je kasneje pri večerji najbolj presenetila birmanka Jožica, ki se mu je, preko njej prirejenega komunikatorja sama zahvalila za prejem zakramenta sv. birme. Zahvalo v taki obliki je g. Jamnik dobil tok- rat prvič v svojem življenju.
GOSPOD ŠKOF, HVALA ZA VAŠ ZGLED DOBREGA PASTIRJA!
Veseli smo, da si g. škof vedno radovoljno vzame čas tudi za nas, majhne in šibke, telesno slabotne 'ovce'. S tem nam odkrito pokaže svojo plemenito človeško držo in spoštovanje do vsakogar, ne le do močnih in uglednih. G.škof Jamnik,iskrena hvala za Vaš živ in neposreden zgled dobrega pas- tirja, ki pozna svoje ovce in ovce poznajo njega!Veselo praznovanje se je nadaljevalo v dvo rani, kjer so nam skrbne kuharice pripravile okusno večerjo.Po odhodu g.škofa se nam je predstavila Jožičina razširjena družina, ki je do sedaj večinoma nismo poznali, saj ni bilo prave priložnosti za medsebojno sre čanje. Nato pa je v našo sredo prišla 11-članska pevska družina Zemljič, ki trenutno živi v Ljubljani, prej pa so, od svojega prihoda - vrnitve iz Argentine v Slovenijo, živeli v župniji Videm-Dobrepolje. Tri hčere so bile ta večer odsotne,oziroma dve sploh ne ži- vita tukaj,pač pa v Argentini.Gospod Milan in gospa Kati sta se spoznala in poročila v Argentini, čeprav je on pred poroko živel s svojo družino v Čilu. Malo nenavadno se mi je zdelo, da gospod Milan slabše obvlada slovenski jezik kot nje gova Kati, čeprav sta oba rojena slovens- kim staršem. Povedal nam je, da so doma do njegovega petega leta starosti govorili samo slovensko,čeprav so živeli v špansko govorečem okolju. Ko je začel obiskovati pouk v španščini, ni ničesar razumel. Uči- teljica je staršem naročila,da morajo doma govoriti samo špansko. In tako je sloven- ščina za nekaj let romala v pozabo. Sedaj se vsa družina izredno trudi govoriti slovensko, kar je seveda vredno vse poh- vale.Njihove pesmi so v nas prebudila naj- lepša čustva in čudovita občutja medse- bojne povezanosti v Njem, ki je vsemogo- čen in povsod prisoten.
PRIJAZNO IN SPROŠČENO DRUŽENJE
Nedeljsko jutro je prineslo prvo otožnost v moje srce. Vedela sem, da bo kmalu konec našega prijaznega, sproščenega druženja. Ampak, kdo bi že zjutraj mislil na to. Po- membno je,v vsej polnosti in barvitosti iz- koristiti vsak trenutek,ki nam je dan,da ga prebijemo skupaj.Sredi dopoldneva se nam je pridružil g. Ja- nez, ki je potem skupaj z nami obhajal sv. daritev. Po kosilu smo se pričeli pripravljati na vrnitev domov. Razšli smo se v želji,da se kmalu spet sre- čamo in se skupaj poveselimo ob nasled- njem praznično obarvanemu dogodku. Saj za nas je 'tako zmeraj' praznik, ko pridemo skupaj, mar ne? Bog povrni vsem skupaj za vaše prisrčne objeme prijateljstva, za objeme,ki zdravijo krvaveče rane v naših medsebojnih odno- sih! Bog povrni vsem prijateljem in dobrot- nikom! Lep pozdrav!
Alenka Oblakovič
Jesensko srečanje sodelavcev
Ta svet je lep, če komu nekaj daš.
Svet je lepši, če koga rad imaš. Še lepši je, če komu stisneš roko, ko ga kaj boli, ko upa in ljubi. Ta svet je najlepši, ko si človek do ljudi!
Pisali smo sobota, 27.9.2008. To je bil dan ki ga je za sodelavce in sodelavke kraške dekanijske Karitas naredil Gospod.Zbralo se nas je kar veliko. Naše romanje in skupno popoldne smo začeli v cerkvi svete Helene na Gradišču pri Divači, kjer smo si ogledali znamenite in kar lepo ohranjene freske, ki imajo dolgo zgodovino. Osebno me je na- govoril predel fresk,ki predstavlja, kot pra- vijo, pohod sv. treh kraljev. V večini smo ugotovili,da sploh ni treba daleč,pa vendar odkriješ nepoznan biser.Čakal nas je ogled škocjanskih jam, ker sama ne hodim in je v jami ogromno stopnic, sem se pošalila z vprašanjem, če ima kdo nahrbtnik, s kate- rim bi si ogledala, zame skrivnostni svet. Nekaj nasmehov mi je povedalo, kako malo je potrebno, da se razumemo. Zanimivo je bilo poslušati sodelavke, ki so se skoraj 'sporekle', katera in kako mi bo pomagala do cilja. Ob mojem veselju so se naposled odločile za skupno akcijo in tako sem sko- raj 'poletela' do cerkve v Škocjanu. Burja je ob njej vse bolj zavijala okrog vogalov naših ušes in tako smo se soglasno odlo- čile, da si predčasno ogledamo še druge znamenitosti, kot so: Jakopinov skedenj, muzej,maketo jam,da imam vsaj malo pred stave tudi o tovrstni lepoti. V ogradi smo pozdravili in se nasmejali še ovcam, kozam in osličkom, ki jih ne vidim vsak dan...
Čas je tekel zelo hitro in tako smo prišli do viška dneva s sveto mašo v Vremah v cer- kvi Marije Vnebovzete. Izzvenela je v iskreni zahvali, v prošnjah in v spodbudah za naprej. Tudi sama se zahvaljujem Bogu, vsem sodelavkam, sodelavcem, duhovni- kom za vso pomoč in druženje na 2.jesen- skem srečanju.
Nives
|
|||||
|
|||||
| DOGODKI | |||||
|
Prisrčno druženje v Šentjoštu
Na povabilo g.župnika Andreja Severja sem na Slomškovo nedeljo, 28.septembra,letos odšel proti Dobrovi in nadaljeval pot proti Horjulu ter se povzpel do cilja, v Šentjošt nad Horjulom. Pogled na sončno obsijane hribe in svež jutranji zrak sta mi pričarala lepoto Slovenije po sedemletnem bivanju v Torontu, največjem mestu v Kanadi.
Še pozdravim domačega g. župnika, da se mu javim in se predstavim,nato pa že slu- žba.Najprej enourno spovedovanje in nato sveta maša, h kateri so bili povabljeni sta- rejši, bolni in invalidni, ki so se zbrali na letnem srečanju s podelitvijo zakramentov svete spovedi in bolniškega maziljenja. Po sveti maši pa smo vsi skupaj odšli v do mači Kulturni dom Ivana Cankarja, kjer so župljani skupaj s krajevno skupnostjo pri- pravili kratek kulturni program in okusno kosilo - golaž. V kulturnem programu sta sodelovala ot- roški in cerkveni pevski zbor ter ansambel Jurčki iz Botajnove. Med pesmijo in glasbo pa smo slišali nekaj recitacij in pozdrav pred sednika krajevne skupnosti g. Jankovca. Ga. Breda Kavčič pa je udeležencem, ki so obhajali okrogle obletnice, izročila zahvale in čestitke ob njihovih jubilejih. Mnogi so s srečanja odhajali veseli in za- dovoljni za vse prejete duhovne in druge darove.
Roman Travar, C.M.
LJUDJE ODPRTIH ROK
Revija Naša žena je letos že petnajstič za pored izbirala ljudi odprtih rok. Tako so v petnajstih letih predstavili že več kot pet- sto plemenitih posameznikov, posameznic in skupin.
12. novembra je bila v Narodni galeriji v Ljubljani svečana podelitev priznanj letoš- njim izbranim 'ljudem odprtih rok'.Sedemin- dvajset dobrih ljudi je bilo letos predstav- ljenih, da so prejeli zahvalne listine, ki sta jih podeljevali ministrica za delo, družino in socialne zadeve ga. Marjeta Cotman in glavna urednica Naše žene ga.Marta Krpič. Štirje izbrani iz svoje kategorije so dobili tudi zlato priponko golobčka. Za dobrega človeka leta 2008 so bralke in bralci Naše žene izbrali Tačke pomaga- čke, slovensko društvo za terapijo s po- močjo psov, iz Ljubljane in okolice. Za dobrotnico leta 2008 je komisija Naše žene izbrala Suzano Vavpotič iz Ljutomera ki v prostem času brezplačno prepisuje knjige za slepe v Braillovo pisavo, pa tudi poučuje slepo deklico in dečka. Za darovalca leta 2008 je komisija izbrala Emila Grižona iz Nove vasi nad Dragonjo. Je podjetnik in pomaga predvsem otrokom iz socialno šibkih družin. Pomaga tudi pri drugih humanitarnih akcijah. 
Za izjemno osebnost leta 2008 je komisija izbrala Ivana Peršaka iz Moravcev pri Mali Nedelji. Je prvi slovenski para- plegik,ki je znal že davnega leta 1969 animirati takratne poško- dovance na hrbtenici,da so ustanovili dru- štvo in potem naredili veliko dobrega.
Ko je bil Ivan Peršak star 25 let, si je pri delu v Srbiji zlomil hrbtenico. Sprva je bilo zelo hudo,saj je čez noč pristal na invalid- skem vozičku. A ni se dal. Bil je vizionar s karizmo in z veliko željo storiti nekaj zase in za svoje sotrpine. Kmalu po poškodbi je s somišljeniki na takratnem Zavodu za re- habilitacijo invalidov v Ljubljani začel raz- mišljati o organiziranju slovenskih paraple- gikov.Vedel je,da posameznik ne more do- seči veliko. Združeni v močno društvo pa so začeli premikati gore. Zvezo paraplegi- kov Slovenije je vodil kar 39 let. Skrbel je za svoje člane in članice, si prizadeval, da bi jim bilo v življenju čim lepše in si želel, da bi čim manj trpeli zaradi invalidnosti ter živeli s hodečimi čim bolj enakopravno. Ivan Peršak je bil vsa ta leta na čelu orga nizacije.Pod njegovim vodstvom je postala ena najbolj dejavnih invalidskih organizacij v Sloveniji. Prav na vseh področjih je v dobrobit članov dosegla izredne rezultate. Ohranjevanje zdravja,obnovitvene rehabi- litacije, šport, izobraževanje, svetovanje… Velike zasluge ima tudi pri organiziranju paraplegikov v drugih republikah bivše Ju- goslavije.Zato je bil Ivan Peršak tudi več- krat odlikovan. Njegov veliki projekt je tudi gradnja doma paraplegikov na morju v Pa- cugu, ki je skoraj dograjen. |
|||||
|
|||||
| DOGODKI (Ljudje odprtih rok-nadalj.) začetek | |||||
|
Ivan Peršak je srečen, da je povsod po Sloveniji čedalje več klančin in čedalje več stavb brez nepotrebnih stopnic.Tako lahko vanje brez pomoči vstopajo tudi 'vozičkarji' po njegovi zaslugi in zaslugi društva.
Ivan bo decembra star 74 let in je že 49 let na invalidskem vozičku. Ko se za hip ozre nazaj, pravi: "Lahko povem, da smo prekr- marili vse viharje in se srečali z vsemi teža vami, ki so mogoče na tem božjem svetu. To je srečanje s paraplegijo in njenimi po- sledicami, od koder se je najtežje pobrati. Treba je vstati in ostati. Če bi bili prepuš- čeni sami sebi, bi težko nosili križ, ki nam je naložen na ramena." Že v malo poznejših letih je Ivan spoznal življenjsko sopotnico Gabrijelo, s katero se je poročil in imata dva otroka,stara sedem in dvanajst let, Tilna in Davida. "Družina je naše kraljestvo in otroci srčno veselje ter bogastvo,da laže nosimo svoj križ paraple- gije," pove s ponosom.Sam pravi,da je kot svetopisemski Abraham, ki mu je Sara po Božji milosti v visoki starosti rodila sina. Ni lepšega na svetu, kot je njegova družina. 39 let je dolga doba, še posebno, če jo daruješ za dobro sočloveka. Neprecenljivo veliko je storil za slovenske invalide, saj je utrl pot tudi drugim invalidskim organiza- cijam, ki so nastajale kasneje. Povedal mi je tudi, da je bil na ustanovnem sestanku, ko se je pri nas začelo gibanje Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, katerega vodstvo je takrat prevzela zdaj že pokojna Tatjana Šuštaršič. Tudi uredništvo Prijatelja se pridružuje s čestitko vsem nagrajencem.
Zapisal in fotografiral: Tone Planinšek
Ustvarjalnost vredna vsega občudovanja
V. mednarodna likovna razstava umetnikov,ki slikajo z usti ali nogami
Velika sprejemna dvorana Cankarjevega doma je bila 13. oktobra prizorišče velike ustvarjalnosti mednarodnih likovnih umetni kov,ki svoje umetnine zaradi težke gibalne oviranosti ustvarjajo nekoliko nenavadno. Na V. mednarodni razstavi so namreč raz- stavljali slikarke in slikarji, ki so včlanjeni v mednarodno združenje slikarjev VDMFK - Mednarodnega združenja slikarjev invalidov ki rišejo z usti ali nogami. To združenje ima okrog 800 članov,sestavlja pa ga 48 držav članic iz vsega sveta.Slovenija se je zdru- ženju priključila kot 41. članica. Moderator Boštjan Koprivec, ki je ob melo- dijah kvarteta AKORD z izbranim kulturno umetniškem pridihom prepletal otvoritveni program,je ob odprtju razstave dejal: »Pra vijo, naj kupim zlato. Kaj res ne vedo, da več kot zlato je vredno to,kar vidi spomina oko, kar sliši pozorno uho? Dobra glasba, lepa slika, sijoče oči in nasmešek ljudi. To je zlato,ki je dano za to, da odkrijemo, kaj v življenju je – bistveno.« Na letošnji največji slikarski razstavi pri nas je sodelovalo 51 umetnikov iz vsega sveta med njimi tudi 11 likovnikov iz Slovenije. Tudi tokratno razstavo je (kot mnoge dru- ge) pripravila slovenska založba UNSU,ki na slovenskem prostoru skrbi za publiciteto, reprodukcijo in distribucijo tiska naših sli- karjev. Založbo že od ustanovitve naprej uspešno vodi Klara Soss. Razstavo, na kateri je bilo 119 likovnih del, je odprl pokrovitelj Zoran Jankovič, župan Mestne občine Ljubljana.V pozdravnem na govoru in čestitkah slikarjem je še dodal: »Če gledamo vaša dela mi, ki nimamo sli- karskega talenta, je to preprosto, toda vi slikate s srcem, z dušo. In to je tisto, kar imate v sebi,da poplačate trud,ki ga imate z drugačnim načinom slikanja.Današnja raz stava ponovno dokazuje, da je Ljubljana v vrhu evropske kulture in da se nahajamo v najlepšem mestu. No, k temu s to prelepo razstavo prispevate tudi vi.« Mednarodno združenje,delo slikarjev in za- ložbo UNSU, je v priložnostni zloženki pred stavila univ.dipl.umet.zgod. Polona Škodič. O razstavi pa je med drugim poudarila: "U- metnost je ena sama, oči je veliko, ampak končno sporočilo, ki ga vsaka slika daje, nosi v sebi zgodbo in vsaka slika je zgodba tistega, ki jo je naslikal - zgodba njegove poti in njegovega veselja,ki ga je odkril rav no v vsebinah slikarstva. In kaj nam prina- ša tokratna razstava? Zelo je pisana,živa- hna in slogovno razgibana - od realizma do abstraktnosti. Veliko je figuralike, kajti sli- karji posežejo po barvah in začnejo upoda bljati svet,kot ga oni vidijo.Zato ne manjka čudovitih pokrajinskih pogledov, različnih tihožitij,figuralike, človeškega in živalskega lika, pa tudi vse tisto,kar se morda plete v neresničnih sanjah, ki nato v slikah posta- nejo resnica. Toda vsako umetniško delo nosi s seboj veliko truda, prizadevanja, volje in poguma. Vendar pa so na koncu s sliko, ki jim je uspela, nagrajeni – in nagra- jeni smo tudi mi. Razstavi bi dala odlično oceno. K njej so pa močno in kakovostno prispevali tudi naši slikarji,ki skozi svoja de la prinašajo delček slovenske pokrajine.« Ob odprtju razstave so naši slikarji županu podarili sliko, ki bo krasila prostore MOL. Že v dopoldanskem času pa so se otrokom osnovnih šol in drugim ljubiteljem likovne umetnosti predstavili s slikarsko delavnico. Sodelovali sta tudi slikarki iz Hrvaške in Srbije.
Jože Globokar, foto: Dragica Čadež
V slovenskem Lurdu
V naši sosednji župniji Brestanici,v sloven skem Lurdu, je bilo letos v septembru po- sebno slovesno. Na prvo nedeljo smo imeli romanje invalidi, bolniki in starejši. Sloves- nost je vodil g.škof Anton Stres, kateremu so se pridružili še dekanijski duhovniki.Tudi velika cerkev je bila napolnjena z verniki. Nekaj članov KBBI se nam je pridružilo: Anica, Jožica in Elica. Hvaležni smo za ta z milostjo napolnjen dan.
Zadnjo nedeljo v septembru pa smo praz- novali nedeljo blaženega Antona Martina Slomška,prav tako v Brestanici.Tudi tokrat je bila udeležba lepa, saj se je velika bazi- lika napolnila do zadnjega. Spomnili pa smo se tudi sv. Eme, ki jo že od nekdaj častijo v teh krajih.
Urška Zupančič
Družina, potrebujemo te!
Ustanova Anin sklad je oktobra praznovala 10.obletnico svojega delovanja. Leta 1998 so jo ustanovili slovenski redovniki in redov- nice. Danes Anin sklad vključuje 284 družin ki imajo skupaj 1435 otrok. Najmanjša dru- žina ima enega otroka, največja pa 13.
Med dejavnosti Aninega sklada spadajo skupna srečanja družin vsaj trikrat letno, priprava duhovnih vaj za starše, otroke in mlade, ki jih pripravljajo sestre usmiljenke skupaj z gospodi lazaristi ter materialna po moč družinam in obiski družin.Največ sred- stev za pomoč družinam Anin sklad prejema od posameznih dobrotnikov,ki se obvežejo, da bodo mesečno, dvo- ali trimesečno na- kazovali določeno vsoto. Od začetnih 70 posameznikov, ki je Anin sklad podprlo v prvem letu delovanja, ga v desetih letih podpira že nekaj nad 1000 do- brotnikov posameznikov. Pomemben delež pomoči prispevajo tudi redovne skupnosti ter nekatera podjetja, ki z donatorstvom v blagu podprejo skupna srečanja družin. Anin sklad letno razdeli družinam okrog 120 tisoč evrov pomoči.Denarno pomoč dobiva slaba polovica družin, vključenih v Anin sklad. Nekatere družine bi po njegovih kri- terijih še lahko prejemale denarno pomoč, vendar za vse ni dovolj sredstev. V zad- njem času pa se vključuje tudi več mladih družin, ki si želijo predvsem srečevanja z drugimi družinami.
VODSTVO ANINEGA SKLADA SE ZAHVALJUJE VSEM, KI STE KAKORKOLI PRISPEVALI, DA JE USTANOVA LAHKO IZVRŠEVALA SVOJE POSLANSTVO
Sreda, 22. oktobra 2008, smo praznovali 10-letnico delovanja Aninega sklada. Pri zahvalni sveti maši pri frančiškanih na Tro- mostovju se je zbralo lepo število družin, dobrotnikov, prostovoljcev in prijateljev, da se najprej Bogu zahvalijo za ta dar slo- venskemu narodu.Sveto mašo je daroval beograjski nadškof msgr.Stanislav Hočevar. Brez njegove po- moči pri ustanavljanju danes Anin sklad verjetno ne bi bil to, kar je. Sveto daritev so s svojim sodelovanjem popestrile družine za petje in animacijo pa je poskrbel med- redovniški pevski zbor, ki je nastal prav za to priložnost. Dogajanje pa je še obogatil operni pevec, baritonist Jože Vidic. Vodstvo Aninega sklada se želi zahvaliti vsem, ki ste kakorkoli prispevali, da je us- tanova lahko izvrševala svoje poslanstvo, bodisi s finančno podporo, sodelovanjem ali molitvenim spremljanjem.
Vir: Ustanova Anin sklad
Teden Karitas
Teden Karitas z naslovom Rad te imam, zaupam ti, je potekal med 24. in 30.novembrom 2008.V središče je postavil mlade. Opozoriti je želel pred- vsem na tiste, s katerimi se srečuje v red- nih programih pomoči in na prostovoljce, ki pomagajo ljudem v stiski. Zaupanje je te- melj sožitja med generacijami,zato starejše spodbujajo k zaupanju v sposobnosti in mladostni zagon mlajših, te pa skušajo spodbuditi k zaupanju v znanje in izkušnje starejših.
V Sloveniji deluje Slovenska Karitas, poleg nje pa v vsaki od šestih (nad)škofij deluje škofijska Karitas. Na župnijskem nivoju de- luje okrog 440 župnijskih Karitas. Karitas je najbolj prepoznavna in razširjena oblika zbiranja in posredovanja pomoči najbolj po trebnim in šibkim v Sloveniji, občasno pa tudi zunaj njenih meja. Poleg Slovenske, škofijskih in župnijskih Karitas obstajajo še nekatere druge dobrodelne ustanove, ki opravljajo podobno poslanstvo, npr. Anin sklad, Vincencijeva zveza dobrote, Zavod Salesianum in Združenje Kolpingovih soci- alnih dejavnosti Slovenije.
KLIC DOBROTE
V tednu Karitas je po Sloveniji potekalo veliko število prireditev, najpomembnejši pa sta bili romanje prostovoljcev Karitas na Ponikvo in tradicionalni, 18. dobrodelni koncert Klic dobrote, ki je bil v sredo, 26. novembra 2008, ob 19:55 v celjski dvorani Golovec.Koncerta se je udeležilo tudi nekaj članov Bratstva. Priča smo bili veličastne- mu in ubranemu petju mnogih umetnikov ter izvajalcev. Bogu hvala za lepo doživeti večer,ki nas je prek neposrednega preno- sa na 1. programu Televizije Slovenija ter Radia Ognjišče povezal v veliko slovensko družino, ki čuti s tistimi, ki so manj srečni od nas, saj je Slovenska Karitas zbrana materialna sredstva namenila najrevnejšim v Sloveniji.
vir: Tiskovni urad SŠK in R.T.
|
|||||
|
|||||
| USTVARJALNI KOTIČEK
| |||||
|
PRIDELOVATI SADOVE DUHA
pridelovati...
SAMOOBVLADANJE
Bliža se konec leta in z njim tudi čas za ra- zlične bilance, obračune, ocene,... Prav je da se ustavimo tudi pri sebi in se vprašamo: kako nam je šlo v letošnjem letu? Pa ne mislim na to, kje smo bili, kaj smo doživeli, koga smo spoznali,... Vprašajmo se, kako nam je šlo s 'pridelovanjem' sadov Duha! V februarski številki Prijatelja smo razmišljali, kako 'pridelati' čim več ljubezni in veselja V mesecu aprilu sta bila na vrsti mir in po trpežljivost. Začetek junija nam je v Pri- jatelju prinesel ustvarjalni kotiček misel na blagost in dobrotljivost.V mesecu avgu- stu smo razmišljali,kako nam gre v zvestobi in pred dvema mesecema smo v oktobrski številki Prijatelja 'pridelovali' sad krotkosti Vse to so sadovi Duha, ki jih apostol Pavel omenja v Pismu Galačanom (prim. 5,23).In tokrat dodajamo še zadnjega omenjenega: samoobvladanje. Smo v prizadevanjih za to, da bi te sadove Duha vključili v vsako- dnevno življenje in medosebne odnose, naredili kakšen korak naprej?
Če smo iskreni,je kar težko biti ustvarjalen v odnosih.Kako hitro prileti neprava beseda, kako veliko pa je potrebno, da zmoremo spodbuditi in pohvaliti ali pa se opravičiti! A prav odnosi so naš izziv! Trdno prepriča na sem, da človek globoko v sebi ne more biti srečen sam. Prava sreča je sad odno- sov, je počutje srca. Nekoč že veliko let nazaj se mi je zapisalo:"Ko pozabiš na svo- jo srečo, da iščeš srečo bližnjega, dobiš svojo za nameček!" Ne vem več, ali je ta misel zrasla pri meni ali pa sem kaj podob- nega kje prebrala. Verjamem in vedno bolj sem prepričana v to, da je sreča stranski proizvod lepih odnosov. Včasih je celo po- trebno pozabiti nanjo in je ne več iskati, pač pa se truditi za srečo drugih.In ko po- zabimo nase in vidimo svoje bližnje,začuti- mo tisto notranje veselje srca. Mnogokrat pa smo preprosto obdarjeni in lahko vzklik- nemo s svetim Frančiškom: "Vse to je dar, neizmerni dar ljubezni!« Koliko je božje milosti pri sadovih Duha v nas, ve samo Bog. In On ve tudi, kolikšen je delež našega prizadevanja. Zdi se, da ene ljudi Bog bolj obdari, druge manj. On sam pozna razlog tega obdarovanja. Je pa že iz evangelijev razvidno,da je Božja logi- ka precej drugačna od naše in jo bomo ver jetno doumeli v vsej širini šele v večnosti. Prepričana sem, da lahko s talenti, ki nam jih Gospod daje, marsikaj naredimo tudi sami. Prav zato letos 'ustvarjamo' sadove Duha. In prišli smo do zadnjega: do samo- obvladanja. Ja,ljudje smo se naučili obvla- dati živali,avtomobile, stroje.Radi bi obvla- dali rast cen, gospodarstva in naravo. A tu nam gre že mnogo slabše in predvsem narava nam kaže, da nismo mi njen gospo- dar. Ko pa gre za obvladanje samega sebe lahko v vsej ponižnosti priznamo, da smo pogosto brez moči. Predvsem pa nam mar- sikdaj manjka resnične želje in odločitve, da bi obvladali samega sebe: svoje misli, besede, dejanja. Obvladovanje misli: misel je ogledalo moje duše. Če znam obvladati svojo misel in ne dovolim, da moje misli začnejo z jezo, ob- toževanjem, nezadovoljstvom,... potem je ogledalo lahko čisto. Čeprav naših misli ljudje okoli nas ne morejo brati,se pogosto izražajo v naših besedah in dejanjih. Zato je dobro začeti s samoobvladanjem pri mi- slih. Spomnim se,da sem v času med sred- njo šolo na vrata svoje sobe nalepila misel sv.Terezije Deteta Jezusa:"Vse sprejemam zaradi ljubezni do Boga". Na to misel sem se večkrat spomnila tudi čez dan in bila je vodilo mojih misli. Premagala je misli o slabi volji, nezadovoljstvu. Ne vedno, a bilo je kar nekaj zmag. Pred kratkim mi je prijatelj rekel,da ves čas ponavlja v sebi prepriča- nje,da so vsi ljudje dobri. Ta misel mu po- maga,da res vidi dobro v ljudeh.Obvladati, usmerjati naše misli – to je zagotovo po- memben korak do samoobvladanja. Zelo dobro je samoobvladanje,ko pomislimo na naše besede. Marsikdaj sem si že zaže- lela, da bi bilo dobro, če bi lahko govorila s petminutno zamudo. Koliko besed ne bi iz- rekla, če bi prej razmislila o njih. Preveč je besed, ki rušijo; preveč ljudi, ki so ranjeni zaradi besed svojih bližnjih.In tudi mi – za- gotovo so nas že prizadele besede. Kako obvladati samega sebe v besedah, ki letijo iz naših ust marsikdaj kar same od sebe? Morda lahko pomaga tiha molitev in proš- nja: »Sveti Duh, vodi moje besede!« In že bo misel,ki bo sestavljala odgovor,drugač- na. Naj naše besede vedno gradijo in spo- dbujajo. Kadar pa nimamo takšnih besed, naj ostanejo ustnice raje zaprte.Obvladati samega sebe v izrečenih besedah je mar- sikdaj težko. A z vsakodnevnim 'garanjem' in 'ustvarjanjem' lahko oblikujemo 'cedilo' pred svojimi usti, da prihaja iz njih le tisto, kar je dobro in za spodbudo! Prav tako kot v mislih in besedah pa se moramo učiti samoobvladovanja tudi v de- janjih. Preproste vaje nam lahko pomagajo k temu, da znamo tudi ob pomembnih tre- nutkih reči 'ne'. Eden izmed smislov posta je zame vedno prav ta,da me uči samoob- vladanja. Seveda pa ni narobe samo tisto, kar slabega storimo, pač pa tudi to, kar dobrega opustimo.Tako molimo pri kesanju pri sveti maši. In naše samoobvladanje v naših dejanjih nas mora spodbujati tudi k temu, da ne opustimo tistih priložnosti, ko lahko kaj dobrega storimo. Pridelovanje sadov Duha je trdo in zahtevno delo. Pogosto se nam zdi, da pride slaba letina in nam vzame moči, da bi se trudili spet z novo setvijo. A ne smemo obupati. Bog je tisti, ki nam je dal naš značaj, naše lastnosti. Enim je dana milina, drugi pa se moramo vsak dan truditi, da je vsaj nekaj vnesemo v naše življenje. Spet drugim je dana prijaznost, nekateri pa se moramo vsak trenutek znova truditi za to, da smo prijazni. A ni pomembno, kaj nam je dano, pač pa to, kaj s tistim, kar nam je darova- no, naredimo. Naj vsak dan znova zmaga nekaj spodbudnih misli,toplih besed, dejanj pozornosti. In ta svet bo lepši za nas in naše bližnje.
Polona Malovrh
|
|||||
|
|||||
| SVET IN MI | |||||
|
Svetovni dan duševnega zdravja
10. oktobra 2008 je bil svetovni dan duše- vnega zdravja. Katoliška Cerkev osebam z motnjami v duševnem razvoju tako po sve- tu kot tudi pri nas posveča posebno pozor nost v okviru mednarodnega duhovnega gi banja Vera in luč. Gibanje v svojo dejav- nost poleg prizadetih oseb aktivno vklju- čuje tudi njihove starše in prijatelje.
Vera in luč izhaja iz prepričanja,da se vsaka oseba s posebnimi potrebami lahko vključi v cerkveno občestvo. Ta oseba pri rasti potrebuje spremljevalce,ki ji pomagajo od- krivati njene darove. Prijatelji ob prizadetih osebah spoznavajo vrednost življenja, se ob njih bogatijo in duhovno rastejo ter se učijo sprejemati vsakega človeka zato, ker je Božji otrok. Starši se v skupinah medsebojno podpirajo in si pomagajo ter spoznavajo posebne darove svojih otrok.
vir: Tiskovni urad SŠK
Vse, kar ste hoteli vedeti...
V okviru Borštnikovega srečanja,kjer vsako leto v oktobru v Mariboru predstavijo naj- boljše predstave slovenskih gledališč, je v netekmovalnem delu sodelovalo tudi Druš- tvo študentov invalidov s predstavo »Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali.«
Šest deklet na invalidskih vozičkih in en fant s krajšo nogo so nam skozi igro šalji- vo,ironično in pogumno prikazali zadrege in situacije,s katerimi se invalidi srečujemo v vsakdanjem življenju ter nazorno prikazali, koliko moči je potrebno vložiti, da prideš do točke, ki je za neinvalida samoumevna. V življenju se vse prevečkrat srečujemo s stanjem duha,da na invalida gledajo le kot na objekt, ki ga obravnavajo predvsem z medicinskega vidika, ne pa kot osebnost, ki ima ponos, dušo in čustva ter želi ljubiti in biti ljubljen. Gledališko dvorano so v veliki meri napolnili dijaki škofijske gimnazije Anton Martin Slo- mšek iz Maribora in s svojim odzivom poka- zali, da se jih je predstava dotaknila in v njih pustila sledi, ki nas lahko upravičeno navdajajo z upanjem.
Jože Raduha, spletna povezava:
"Zakaj je bilo v filmu toliko 'kreganja'?"
Na praznik Vseh svetih smo si lahko na slo- venski televiziji ponovno ogledali igrani bio grafski film o dosedanji življenjski poti Fulvia Frisoneja, rojenega januarja 1966. Rodil se je kot spastik,ki je primoran uporabljati in- validski voziček.
Skozi film smo lahko spremljali njegov razvoj in napore njegovih staršev, da bi dokazali, da je bister fant in ga vpisali v običajno osnovno šolo ter vse nagajanje nekaterih sošolcev in njihovih staršev, ki ga v zače- tku niso želeli in mogli sprejeti. Film,poln burnih dialogov, je nazorno naka- zal, koliko moči porabi, da si prizadeti člo- vek pribori svoj prostor,ki mu gre.Mnogi se utrudijo že na tej poti, a Fulvio je skupaj s starši in z nekaj človeškega razumevanja ter dojemanja njegove posebnosti uspel tudi v poklicu. 
Fulvio Frisone živi in dela kot jedrski fizik na univerzi na Si- ciliji. S pomočjo posebne če- lade in pripomočki tudi slika.Zdrav prijatelj, ki si je tudi ogledal film, mi je v pogovoru po filmu vprašujoče pripom- nil: »Zakaj je bilo v filmu toliko 'kreganja'?« To se pogosto vprašujem tudi sam v real- nem življenju in bi se verjetno lahko vprašal še kdo. Žal je prepogosto tako, da mora človek na vozičku in njegovi bližnji biti bolj glasen, da je slišan,da je del tega sveta in ne otrok Lune... Pogosto prav takšni vztraj ni ljudje utirajo pot tistim, ki prihajajo za njimi.
Jože Raduha
Mednarodni poziv za pravice ter dostojanstvo človeške osebe in družine
V tem letu praznujemo 60. obletnico Splo- šne deklaracije o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta in razglašena z resolucijo Ge- neralne skupščine z dne 10.decembra 1948 v Združenih narodih (ZN).Splošna deklara- cija je skupno merilo napredka za vsa ljud- stva in vse narode. Človekove pravice, do stojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost in pravičnost predstavljajo duhovno in mo- ralno dediščino, na kateri temelji združenje narodov.60-letnica Splošne deklaracije člo vekovih pravic pomeni priložnost ponovno poudariti univerzalnost človekovih pravic za vse ljudi.
Katoliški institut za družino in človekove pravice (C-FAM,Catholic Family and Human Rights Institute), ki sodeluje kot nevladna organizacija pri ZN, je sprožil mednarodno akcijo zbiranja podpisov v podporo pravici ter dostojanstvu človeške osebe in družine Omenjene podpise bo C-FAM predal ZN le- tošnjega 10.decembra ob praznovanju 60. letnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah.Omenjeni poziv je mogoče podpi- sati na domači strani C-FAM na http://www. c-fam.org/publications/id.100/default.asp Dodatne informacije o pozivu so objavljene tudi na strani Slovenske Skupnosti krščan- skega življenja na http://sskz.rkc.si V pozivu poudarjamo, da je potrebno upo- števati: 1. Pravico do življenja vsakega človeka, od spočetja do naravne smrti, da ima vsak otrok pravico biti spočet, rojen in vzgojen v družini, ki temelji na zakonski zvezi med žensko in moškim, družini, ki je naravna in temeljna celica družbe. 2. Pravico vsakega otroka, da ga vzgajajo njegovi ali njeni starši, ki imajo prednostno in temeljno pravico do izbire vrste vzgoje za svoje otroke. V mednarodnem pozivu je poudarjena pra- vica do življenja. To je ena izmed akcij v kampanji za moratorij na splav,ki jo je spro žil italijanski nekrščanski novinar Giuliano Ferraro.V odgovoru na odločitev Združenih narodov za poziv k moratoriju na smrtno kazen je Ferrara spodbudil,naj bo moratorij razširjen tudi na krivično ubijanje nerojenih otrok. Podobno je letos spomladi papež Benedikt XVI. v svojem nagovoru v Združenih naro- dih pozval diplomate, naj obnovijo pravilno razumevanje človekovih pravic. Opozoril je da človekove pravice "temeljijo na trans- cendentni naravi osebe in se po njej obliku jejo" ter "so osnovane na naravnem pravu, ki je vpisano v človeška srca in navzoče v različnih kulturah in civilizacijah." 'Druž- bene vidike' in sodobne trende uporabljajo telesa Združenih narodov pri poročanju o človekovih pravicah pri opravičevanju svo- jih poskusov za drugačno in novo razlaga- nje dokumentov Združenih narodov,ki zah- tevajo nove pravice, na primer neomejeno pravico do splava, na zahtevo in posebnih privilegijev na osnovi spolne usmerjenosti. Papež se je izrecno usmeril na poskušanje drugačnega razlaganja Splošne deklaracije o človekovih pravicah v njenem 60. letu, ter voditelje pozval, naj se uprejo takšne- mu pritisku. Zato podpisniki mednarodne peticije pozi- vamo vse vlade,da razlagajo Splošno dekla racijo o človekovih pravicah pravilno, tako da velja: Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti (člen 3) polnoletni moški in ženske,brez kakršnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero,imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino (člen 16); družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do varstva s strani družbe in drža- ve (člen 16); materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči (člen 25); starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja, ki bo nudeno njihovim otrokom (člen 26). Temu mednarodnemu pozivu se pridružuje- mo posamezniki in organizacije v Sloveniji, da podpišejo in tudi tako podprejo omenje- ni mednarodni poziv za pravice ter dosto- janstvo človeške osebe in družine.
vir: Slovenska Skupnost
krščanskega življenja, http://sskz.rkc.si
Mednarodni dan ostarelih
1.oktobra 2008 je bil mednarodni dan osta relih. Ostarelim tudi Cerkev namenja pose- bno skrb, saj so le-ti zaradi osamljenosti ali materialnega pomanjkanja pogosto naj- bolj potrebni nege in dodatne pozornosti. Starejše osebe so zaradi manjše storilnosti dandanes pogosto deležne nizke stopnje spoštovanja in veljave v družbi.
Cerkev opozarja, da ostareli poleg socialne in medicinske skrbi v skladu s svojim vers- kim prepričanjem potrebujejo tudi duhovno oskrbo. V Cerkvi na Slovenskem (v celjski, ljubljanski, mariborski in murskosoboški (nad)škofiji) deluje devet domov za osta- rele,ki so jih ustanovile redovne skupnosti, župnije ali (nad)škofijske Karitas, štirje pa so še v nastajanju.
vir: Tiskovni urad SŠK
30.obletnica izvolitve kardinala Wojtyle za papeža
16. oktobra 2008 je minilo 30 let od izvolitve kardinala Karla Wojtyle za 263. naslednika a- postola Petra v vesoljni Cerkvi Konklave je bil sklenjen 16.ok- tobra 1978 ob 18.18, ko je bel dim naznanil izvolitev novega papeža. Kardinal protodiakon je ljudstvu oznanil rezultat volitev in ime novega pa- peža. Petrov naslednik iz lože vatikanske bazilike je podelil apostolski blagoslov Urbi et orbi (mestu in svetu). Karol Wojtyla se je kot 264. papež predstavil ob 19.15 uri.Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18.maja 1920 v Wadowicah, ki so od mesta Krakov na Poljskem oddaljene približno 50 kilometrov. Po končani vojni je študij do duhovniškega posvečenja,ki ga je prejel 1.novembra 1946 v Krakovu, nadaljeval v bogoslovnem se- menišču in na teološki fakulteti jagelonske univerze. Kardinal Sapieha je mladega du- hovnika Wojtylo poslal na študij v Rim, kjer je leta 1948 opravil doktorat iz teologije na temo vere v delih sv.Janeza od Križa. Dne 13. januarja 1964 je bil imenovan za kra- kovskega nadškofa,papež Pavel VI.(1963– 1978) pa ga je 26. junija 1967 imenoval za kardinala. Od začetka papeževanja je Janez Pavel II. opravil 146 pastoralnih obiskov v Italiji,kot rimski škof pa je obiskal 317 od 333 župnij na ozemlju rimske škofije.Zunaj Italije je na mednarodne pastoralne obiske, ki so izraz pastoralne skrbi Petrovega naslednika,po- toval 104-krat. Papež je dvakrat obiskal tudi Slovenijo: prvič od 17. do 19.maja 1996,ko je obiskal vse tri škofije in se je z verniki srečal v Stožicah v Ljubljani, Postojni in Mariboru, drugič pa 19.septembra 1999, ko je v Ma- riboru za blaženega razglasil škofa Antona Martina Slomška. Na več kot 1160. splošnih avdiencah, ki jih je imel ob sredah, se je srečal s približno 17,6 milijonov vernikov.Potrebno je prišteti še posebne avdience in maše, ki se jih je samo v jubilejnem letu 2000 udeležilo več kot osem milijonov romarjev. Papež Janez Pavel II. je umrl je v soboto, 2.aprila 2005,ob 21.37, v apostolski palači v Vatikanu. Pogrebna sv. maša za pokoj- nega papeža je bila v petek, 8.aprila 2005, ob 10.uri,na Trgu sv.Petra v Vatikanu. Po- grebne slovesne maše se je udeležilo 194 državnih delegacij. Po papeževi smrti se je začel postopek za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.
vir: Tiskovni urad SŠK
|
|||||
|
|||||
| MNENJA IN ODMEVI | |||||
|
»Kdor se na Boga zanese, tega nikdar ne spodnese«
Lepa vam hvala za več poslanih izvodov Prijatelja. Vsi, ki so ga prejeli v dar, so se ga razveselili.
Naj vam zaupam,da moj mož hodi k zelo te žko bolnemu prijatelju,ki ga vedno sprejme s pozdravom: "Dober dan,prijatelj!" Čeprav je ateist, moj mož pa veren, spoštujeta drug drugega. Vesta, da sta na različnih straneh, zato se izogibata pogovora o Bo- gu. Njegova pot se izteka in je boleča ter težka za vso družino. Rada bi tudi tej dru- žini podarila vašo revijo, toda bojim se, da bi kakršenkoli verski tisk ne bil dobrodošel v tej ateistični družini. Če se bom odločila in jim bom Prijatelja vse eno podarila, vam bom drugič povedala, kakšen je bil odziv. Življenje piše veliko zgodb,takih in drugač- nih.Tudi mojih je že veliko,saj štejem 69 let in veliko diagnoz sem prestala – zadnja je rak dojke.Toda Jezus je rekel: "Tvoja vera te je ozdravila..." in že 12 let sem zdrava. Moram pa povedati, da sem v ta namen prosila in se priporočala Antonu Martinu Slomšku. In še kako drži,da kdor se na Bo- ga zanese, tega nikdar ne spodnese! V zadnjem Prijatelju sem prebrala,da glavni urednik, g. Toni Burja odhaja. Na njegovi novi življenjski poti mu želim vse dobro in naj ne pozabi na nas in našo domovino, kakor tudi mi ne bomo na njega. Sprejela ga bo Marija s čudodelno svetinjo ki jo nosim okoli vratu že 25 let in mi je že veliko dobrega storila. Prižgite ji eno svečo v zahvalo. Ana
| |||||
|
POVEJ NAPREJ
IN PODARI PRIJATELJA
K O M U ?
Tistemu,ki bi se Prijatelja razveselil, morda celo postal naročnik: • z boleznijo ali invalidnostjo preizkušanemu bratu ali sestri • osamljenemu bratu ali sestri • bratu ali sestri, ki bi ga določeni članek obogatil • ustanovi ali skupnosti, kjer živi več ljudi in bi jih revija nagovorila. Ko podariš Prijatelja naprej: • sporoči na naš naslov: Tabor 12, 1000 Ljubljana • ali nas pokliči po telefonu:01/433-94-10 • ali nam pošlji elektronsko pismo na naslov: revija.prijatelj@rkc.si
Tedaj ti bomo brezplačno čim prej poslali nov izvod revije.
POVEJ NAPREJ
IN PODARI PRIJATELJA
|
|||||
|
|||||
| TAKO ODHAJAJO | |||||
|
Ko na zemlji si zaspala sladko, mirno in lepo,
si v nebesa se podala, da ne vidi te oko.
Bilo je v petek,18.oktobra do- poldne. Po zaužitem zajtrku je ostala v postelji. Malo slabše se je počutila. Kot že toliko- krat! Zaspala je. Sredi dopol- dneva so iz Doma počitka na Vrhniki sporočili,da je Anica Jankovič umrla.
Ančka, kot so jo klicali domači je bila doma iz Smrečja nad Podlipo pri Vrhniki.Kmalu po njenem rojstvu pred štiriinsedemdesetimi leti so starši opazili njene zdravstvene te- žave. Postajale so vse večje. Anica zaradi njih ni mogla nikoli v šolo. Oče ji je sicer naredil preproste lesene bergle, vendar distrofija -odmiranje mišic- je postajala vse agresivnejša. Starši in po njihovi smrti sorodniki so za Ančko lepo skrbeli. Več kot dvajset let je preživela pri sestri Ivanki na Vrhniki.Te dni je minilo tri leta, odkar je postala oskrbo- vanka že omenjenega Doma počitka.Vedno pa je ostala močno povezana z rojstno župnijo Šentjošt. Ančki so bile ob rojstvu poleg invalidnosti podarjene tudi številne žlahtne kreposti. Skromnost, hvaležnost za vse prejeto, bi- strost duha, preudarnost, odprtost za zna njem, vztrajnost... Čeprav ji življenje ni prizanašalo,je ohranila vedro in vdano srce, ki je znalo iz Božjih rok sprejemati vse. Na vprašanja o njeni invalidnosti je pogosto odgovarjala z mis- lijo, da je križ trpljenja zaupan vsakomur. Rada se je družila z nami.Z molitvijo in za- nimanjem je spremljala naša prizadevanja v Krščanskem bratstvu. Nadvse se je raz- veselila obiskov in se pogosto udeleževala naših srečanj. V spominu mi ostaja njena takojšnja pripravljenost aktivno sodelovati v celonočnem čaščenju ob prvem obisku Fatimske Marije v letu 2000. Sorodnike in prijatelje je razveseljevala tudi z lepim ro- kopisom, ob dejstvu, da je bila samouk. Številni obiskovalci naših razstav ste lahko tudi letos občudovali njene prtičke z lepimi motivi. Anica,Bog ti povrni za vse,za tvoje veselje predanost in dobroto! Spočij se od svojega truda! Veseli se pri Gospodu, navdihuj nas s svojo veselostjo in optimizmom,predvsem pa izprosi vsem v Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov darov, kakršne si ti izžarevala. Rafko Jurjevčič
Prijateljstvo se ne konča
Zahvalna spominska sveta maša na Žalah
Da se prijateljstvo ne konča na meji tukaj- šnjega življenja, ampak sega preko groba, pokaže vsakoletno srečanje na Žalah pri daritvi svete maše. Tudi letos, dva tedna po vseh svetih, smo se zbrali, da se z da- ritvijo svete maše spomnimo in povežemo z dragimi pokojnimi prijatelji. Sveto mašo je vodil naš novi urednik Prijatelja, duhovni vodja Bratstva bolnikov in invalidov, ter tudi duhovni vodja našega skupnega prija- teljstva. Somaševala sta tudi naša stara 'znanca', bolniški g. župnik Miro Šlibar in g. Jože Glas,pred leti izreden dobrotnik bolni- kov, sedaj pa žal, tudi sam bolnik. Da, po dolgih letih,ali morda prvič,so bili maševal- ci le trije duhovniki.
Duhovni vodja, Roman Travar, mnogim po- znan že iz sodelovanja v svojih bogoslov- skih letih,nas je prisrčno nagovoril v osre- dnjem govoru, g. Miro Šlibar pa je v uvodu pred molitvijo Oče naš obudil še posebej povezanost z duhovniki,ki so tudi naši pri- jatelji in so večkrat ob našem srečanju so- maševali, a so bili sedaj žal zadržani. Čeprav upamo,da so naši dragi pokojni pri- jatelji v večnosti že srečni, je bil naš spo- min na pokojne v prisrčni prošnji zanje, saj se zavedamo, da Božje misli niso naše misli, zato nikoli ne moremo biti prepričani, kdaj je komu dano popolno gledanje Boga –večne sreče.Zato pa takšno skupno sre- čanje ob sveti daritvi daje upanje, da tudi mi, ki še potujemo skozi življenje, ne bomo pozabljeni in se bo tudi naše prijateljstvo nadaljevalo preko meje groba. Za vse naše srečanje, tako pri sveti da- ritvi, kot za prijetno razpoloženje v pevski sobi ob čaju in pecivu ter ob sproščenem pogovoru, pa gre, seveda, vsa zahvala Marijinim sestram, s. Edith in s. Heleni, ki sta organizirali in nas povabili na srečanje, ter za prevoz in pogostitev. Razhajali smo se s pozdravom: "Nasvidenje" toda z mislijo na srečanje prihodnje leto tu na Žalah, ali pa za nekatere morda že v večnosti med dragimi pokojnimi prijatelji.
Angelca
|
|||||
|
|||||
| NOVE KNJIGE | |||||
Kateheze o apostolih-"Ostanite v moji ljubezni", papeža Bene- dikta XVI. je nova knjiga Celjske Mohorjeve družbe.
Cerkev je začela nastajati, ko so nekateri ribiči iz Galileje srečali Jezusa in se pustili pridobiti od njegovega pogleda, glasu in prisrčnega ter krepkega povabila: »Hodite za menoj in napravil vas bom za ribiče ljudi!« Sveti oče Benedikt XVI.v katehezah razla- ga odnos Jezusa Kristusa do njegove Cer- kve in pri tem obravnava zlasti pomen apo stolov in njihovih sodelavcev za življenje in edinost Cerkve. Osrednji del katehez je posvečen posame- znim apostolom. Pri Petru in Janezu se pa- pež ustavi večkrat.Ob teh dveh likih prika- že pomen cerkvene službe in ljubezni. Tudi drugi apostoli so predstavljeni z izje- mno izvirnostjo.Gre za dragocene portrete v umetniški galeriji, kakor pravi papež. Ob posameznih apostolih občudujemo, kakšne mojstrovine je Bog izklesal iz teh ljudi, ki so velikodušno odgovorili na njegov klic in se povsem izročili zaupanemu poslanstvu. Tretji del prikazuje apostolske sodelavce. Na prvem mestu je učitelj narodov, apos- tol Pavel, kateremu so posvečena kar štiri premišljevanja. V Pavlovem letu je to še posebej sporočilno. Strani: 176, cena: 15,00 € 
V knjigi, ki izhaja v sozaložbi vseh treh Mohorjevih,so objavljeni eno- mesečni dnevniški zapiski očeta Pedra.
Ob vsakodnevnem življenju,v dolo čenih človeških stiskah,s katerimi se srečuje in spoprijema, besedilo odstira tudi njegovo bogato duhovnost, iz katere črpa moč in razkriva njegova razmišljanja o tem, kam gre današnji svet in kako (lahko) na to vpliva vsak izmed nas. Pedro Opeka (1948) je petnajstleten stopil v lazaristovsko semenišče,leta 1970 je pr- vič odšel na Madagaskar, kjer je kot zidar deloval v župnijah, ki so jih vodili lazaristi, in se odločil, da bo misijonar. Leta 1975 je bil v Buenos Airesu posvečen za duhovnika in imenovan za župnika v va sici Vangaindrano na jugovzhodu Madaga- skarja.Od leta 1989 deluje v Antananarivu kjer si prizadeva, da bi nekdanji brezdomci zaživeli človeka vredno življenje. V vaseh združenja Akamasoa -"Dobri prijatelji"- da- nes živi in dela od 15.000 do 20.000 ljudi. Strani: 192, cena: 18,00 € |
|||||
|
|||||
| OBVESTILA | |||||
|
prijatelj 2009
Posamezen izvod: . . 1,95 € Letna naročnina:
Za tujino (Evropa): 20,00 €. Letalsko (zu- naj Evrope): $35,00 USD, $35,00 CAD ali $40,00 AUD. Naročnino lahko nakažete na transakcijski račun,odprt pri Raiffeisen Bank: SI56-24200-900-4489-947 MD-PRIJATELJ Posamezni naročniki boste položnice za naročnino ali dar z vsemi vpisanimi podatki dobili po pošti v prvih dneh decembra.Za- želeno je, da nam nakažete naročnino do konca januarja 2009. Vsem naročnikom in dobrotnikom hvala za vsak vaš dar! Prosimo vse, ki Prijatelja dobivate zastonj, da se nam do novega leta z nekaj vrstica- mi ali po telefonu oglasite. Na naslove,kjer več let ni nobenega odziva, Prijatelja pre- nehamo pošiljati. Uprava in uredništvo: Tabor 12, 1000 Ljubljana. Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81 email: revija.prijatelj@rkc.si Urednik - GSM: 040/157-201
Lahko nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.
| |||||
Pozor:
Vse letošnje oddaje 'Vstani in hodi' je možno preko interneta ponovno poslušati. Objavljene so v arhivu oddaj Radia Ognjišče: http://audio.ognjisce.si |
|||||
|
Prijatelj na internetu
http://revija-prijatelj.rkc.si
|
|||||
|
na internetu!
|
|||||
|
|||||
| RAZVEDRILO | |||||
|
NAGRADNA KRIŽANKA
Pred nami je 'nori' december. Prednovolet- ne zabave, pisano okrašene ulice, hrupna glasba,tekanje po trgovinah, praznovanje. V vrtiljaku bleščave postaja božič čedalje manj opazen. Nekaterim se ne ljubi poglo- biti v njegovo skrivnost, drugi za to nimajo posluha, tretjim bo znova zmanjkalo časa. In vendar Jezus tudi danes prihaja,tako kot je prišel pred dobrimi dva tisoč leti. Čisto narahlo bo potrkal na naša srca, podobno kot je v tisti noči potrkal na srca prepros- tih pastirjev.Prišel bo tiho –ker razum govo ri potihem in ker se sreča, ki napolni srce, ne krohota na ves glas. Rešitev (geslo v označeni vrstici in stolpcu) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. januarja 2009 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kupon,ki je pod križanko.
Rešitev nagradne križanke št. 5/2008:
POJDITE IN OZNANJUJTE.Nagrajenci 5/2008: 1. ZORC Olga, Slovenska vas 27, 8261 Jesenice na Dolenjskem,prejme knjigo Lurd od A do Ž 2. KROPAR Marija, Zg.Brnik 82,4207 Cerklje na Gorenjskem,prejme knjižico:Miha Pintarič Neškropljene limone in kvačkan prtiček 3. RUPNIK Ivanka, Zadlog 41, 5274 Črni Vrh nad Idrijo, prejme knjižico: Marjetka Smrekar, Življenje vere in vezen prtiček 4. KOROŠEC Jože, Kokrškega odreda 12, 4248 Lesce, prejme knjižico Pavel VI. – Litanije brez konca 5. HABJAN s.Majda,Zavrti 45,1234 Mengeš prejme knjižico Benedikt XVI. - Kateheze o apostolih ter 6. ŠELIGO Lizika, Sp. Negonje 29, 3250 Rogaška Slatina, prejme okrasni spominek s prtičkom.
Čestitke izžrebanim in Bog povrni darovalcem nagrad!
VSTANI IN HODI!
oddaja za bolnike,
invalide
in njihove prijatelje
16. DECEMBER
20. JANUAR
Ker oddaja zelo blagodejno in poživljajoče vpliva
na telo in duha,se pred poslušanjem ni potrebno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom!
grafično oblikoval in vabi k poslušanju
Tone Planinšek
Križanka (sestavil: Andrej Praznik) |
|||||
|
|||||
| USTAVLJENI TRENUTKI | |||||
|
MLADI POMAGAJO V BRATSTVU ...
Fotografije s podnapisi:
• Z NATANČNOSTJO IN VESTNOSTJO
(dekle pripenja napis na razstavi KBBI)
• Z MLADOSTNO RAZIGRANOSTJO IN TALENTOM
(dekle z lesenimi kleščami na razstavi KBBI)
• Z DAROM VESELJA
(dekle pripenja čipko na razstavi KBBI)
• Z NAJLEPŠIMI ROŽAMI SRCA
(Polona M. s šopkom rož na razstavi KBBI)
FOTOGRAF TONE PLANINŠEK V BRATSTVU BELEŽI NAJLEPŠE TRENUTKE IN VAM ŽELI, DA BI VAM BIL LETOŠNJI BOŽIČ NAJLEPŠI. SLIKE IN BESEDILO TONE PLANINŠEK.
|
|||||
|
|||||
| MOLITEV | |||||
Bog moli za družino
Ustvaril sem ju po svoji podobi, kot moža in ženo sem ju ustvaril.
Blagoslovil sem ju in jima rekel, naj bosta blagoslovljena. Moja želja in moje upanje je, da bo v svo- bodi mojih otrok družina: prvo svetišče, prostor ljubezni, kraj odpuščanja, ...
In tudi ves svet in vse vesolje je ena družina – družina mojih otrok.
Pestri so ti moji otroci v barvah, kulturah, verah, prepričanjih. A vsi so moji – so pečat na mojem srcu, so biser v mojih dlaneh. Dragoceni so v mojih očeh revni in bogati; inteligentni in nepismeni; zdravi in težko preizkušani v bolezni; otroci in stari ljudje, … Vsi so del mene, del moje družine. Za vse sem daroval svojega Sina. Čeprav ne razumejo, morda verujejo ali slutijo, kako rad jih imam. Želim si, da bi se med seboj ljubili in da bi čutili, da so del ene družine. Amen.
pripravila Polona Malovrh
|
|||||
|
|||||
4. N 2.po bož.-Elizabeta, Seton
11. N Jezusov krst-Pavlin Ogl.
18. N 2.nav. - Marjeta Ogrska
26. P Timotej in Tit