DRAGI PRIJATELJI!

S tem letnikom Prijatelja smo stopili v peto desetletje izha- janja revije. Zanimivo bi bilo slišati, koliko je skupno šte- vilo vseh strani, ki se jih je v teh štiri- desetih letih nabralo. Ali koliko metrov revije bi bilo, če bi vse dosedanje izvo- de Prijatelja zložili drugega za drugim?
Bolj kot preštevanje strani je vredna vsebina, ki je tolikim bralcem Prijatelja prinesla tolažbo in mir, spodbude in nov zagon, premnogim zdravim bralcem pa vpogled v svet drugačnih...
Po obliki in vsebini revija ostaja enaka kot lansko leto. Dodani sta le dve novi rubriki, in sicer: Pričevanje vere v pre- izkušnji, v kateri se predstavljajo naši preizkušeni bratje in sestre v luči vere, ki jim pomaga prenašati vsakodnevne križe; ali pa, kako so v življenjski preiz- kušnji odkrili in spoznali moč in tolažbo Boga ter jim je vera postala opora v ži- vljenju.
Druga rubrika nosi naslov: Obiskali smo... V njej bomo skušali opisati utrinek iz življenja prijatelja, ki ga obiskujemo ali smo ga obiskali.V tej rubriki želimo pred staviti tiste naše prijatelje, ki se morda ne morejo ali ne želijo predstaviti v in- tervjuju.
Zato vas z geslom Bratstva 'Vstani in hodi' spodbujam in vabim,da nam pišete: ali o lastni izkušnji vere; ali pa o prija- telju, ki ste ga obiskali in še ni bil pred- stavljen v reviji Prijatelj.
Izkoriščam priložnost in vas, dragi bol- niki in invalidi, blagoslavljam ob bližajo- čem se svetovnem dnevu bolnikov, ki ga bomo obhajali na god Lurške Matere Božje, 11. februarja. Naj vas ona, ki je nas vseh Tolažnica,spremlja na zemelj- ski poti in varno vodi k svojemu Sinu in našemu Gospodu Jezusu Kristusu.
In še povabilo k pripravi na postni čas, ki je pred nami. Naj bodo spreobrnjenje in pokora, post in miloščina tiste krepo- sti,ki nam bodo pomagale h globlji izku- šnji Gospodovega vstajenja.
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, C.M., urednik

februar

Molimo,da bi bili pastirji Cerkve pri svo- jem učenju in služenju Božjemu ljudstvu vedno odprti za delovanje Svetega Duha. Molimo, da bi Cerkev v Afriki našla pri- merne načine in sredstva za učinkovito delo,za spravo,pravičnost in mir v skla- du s smernicami Drugega posebnega zborovanja škofovske sinode za Afriko. Molimo, da bi se v urah preizkušnje na- slanjali na obljubo, da se trpljenje seda njega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami (Rim 8,18).

marec

Molimo, bi vsi narodi sveta bolj cenili in pravilno vrednotili vlogo žensk. Molimo, da bi se škofje, duhovniki, po- svečene osebe in laiki v Katoliški cerkvi v Ljudski republiki Kitajski v skladu s pi- smom, ki jim ga je namenil papež Bene- dikt XVI., trudili, da bi bili znamenje in orodje edinosti, občestva in miru. Molimo, da bi se zavedali, da namen posta ni odpovedovati se, marveč us- posobiti se za sprejem in izpolnjevanje Božje volje.

PAVLOVA MLADOST

Pavel je bil rojen v pobožni judovski družini v Tarzu v kilikijski provinci, v današnji Mali Aziji. V Tarzu, na sredozemski obali je Pavel prebil svoja otroška leta in rano mladost, poznejša leta pa v Jeruzalemu, kjer je poslušal Gamaliela. Ko je kot apo stol gledal nazaj na to dobo svojega življenja, je po poročilih Apostolskih del izjavil: "Ob Gamalielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov Bil sem vnet za Boga ... Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo." (Apd 22,3-4)

SREČANJE S KRISTUSOM

Pred Damaskom je Pavel srečal vstale- ga Kristusa in bil poklican za apostola poganov.O tem doživljaju imamo tri ob- širna poročila iz Apostolskih del in tri kratke izjave v Pavlovih pismih.
a. Poročila v Apostolskih delih
Apostolska dela poročajo, da je Pavel v svoji gorečnosti za postavo začel pre- ganjati kristjane najprej v Jeruzalemu, potem pa tudi drugod.Ko je s tem name nom potoval v Damask, ki je v današnji Siriji, se mu je pred Damaskom prikazal vstali Kristus in za zmeraj preusmeril njegovo življenje.
Pri Damasku je Pavel spoznal in sprejel Kristusa kot Božjega Sina in ga nato za čel pogumno oznanjati. Kar je že Peter začel, ko je oznanjal evangelij pogans- kemu stotniku Korneliju, je potem Pavel nadaljeval, saj je ponesel evangelij v Malo Azijo, Grčijo in Rim.
b. Sklicevanja v Pavlovih pismih
Apostol v svojih pismih omenja svoj do- življaj pred Damaskom v pismu Galača- nom v 1. poglavju in dvakrat v 1.pismu Korinčanom v 9. in v 15.poglavju.Ker je svojim vernikom verjetno že prej govoril o tem srečanju z Gospodom, ko jim je razložil,od kod izhaja njegov evangelij, ga zdaj omenja le kratko, posebno v zadnjih dveh primerih. Sklicuje se nanj, ko zagovarja svoj apostolski klic in svoj evangelij.
Ta doživljaj je preobrazil Pavlov odnos do Boga, do Kristusa in do judovstva,ni pa izbrisal v Pavlu, kar je prejel v svoji mladosti v Tarzu ali pozneje v Jeruzale- mu.Nekaj tega je ostalo in zaznamovalo njegovo oznanjevanje. Toda kaj je os- talo v njem iz Tarza? Kaj iz Jeruzalema?

TARZ
Tarz je bilo pogansko mesto z judovsko manjšino.Vrhnja plast prebivalstva je bi la grška,življenje na ulici pa je bilo vzho dnjaško in splošno versko prepričanje v mestu mešanica vzhodnjaških verstev in oboževanja cesarja,ki je bilo na vzho du,v Mali Aziji, posebno močno razvito. O tem pričajo izkopanine v Tarzu.
Pogovorni jezik v mestu je bil v glavnem grški, kakor v vsem vzhodnem Sredo- zemlju. Tarz je bil kulturni in izobraže- valni center.Tu se je mladi Pavel naučil grškega jezika in se navzel vsega, kar je sodilo k takratni izobrazbi bistrega mladeniča.
Pavel je v Tarzu že dobival prvine vere svojih očetov. Tu je v domači družini prejel svoje umevanje Boga Abrahama, Izaka in Jakoba in rasel v zavesti, da pripada izvoljenemu ljudstvu.

JERUZALEM
Pavel je odrasel v Jeruzalemu. Tu se je pri Gamalielu šolal v rabinski modrosti in razlagi Svetega pisma. Če je iz Tarza sploh kaj prinesel s seboj iz drugih ver- stev,je to popravila Gamalielova vzgoja in če ta ni uspela, so to storili farizeji, katerim se je mladi Pavel pridružil. Jeru- zalem je v verskem oziru močneje vpli- val na Pavla kakor Tarz.

DAMASK
Toda pri Damasku je Pavel doživel Božje razodetje Kristusa, ki je preoblikovalo vse,kar je dobil verskega v Tarzu in Je- ruzalemu. Tu je spoznal Kristusa, "ki je nad vsakim imenom" in pred katerim se "pripogne vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo" (Flp 2,9-11).Po opi sih v Apostolskih delih je Pavel spoznal moč in resničnost Kristusa,Božjega Sina Spoznal je tudi,da Bog izvaja svoje od- rešenjsko delo prek smrti in vstajenja svojega Sina in da odrešenje zadeva celotni človeški rod.
Pri Damasku se je razširilo tudi Pavlovo umevanje Božjega ljudstva. Novi Jeru- zalem je nadomestil starega. Vsi verniki Judje in Grki, so Božje ljudstvo. Vsi, ki verujejo v Kristusa in se dajo voditi po Svetem Duhu, so namreč Abrahamovi sinovi. (prim. Gal 3,28-29)
Pri Damasku se je razširilo in poglobilo tudi Pavlovo razumevanje Boga. Pavel stalno govori o Bogu Očetu, o Božjem Sinu in o Svetem Duhu. V poslovilnem pozdravu v 2. pismu Korinčanom, v 13. poglavju vošči Korinčanom: "Milost Go- spoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vse- mi!" Ko govori o Bogu, govori o Očetu, ki je poslal svojega Sina na svet in svo jega Duha vernikom, da odslej kličejo "Aba, Oče!" (Rim 8,15)

CERKVENO IZROČILO
Toda razodetje pred Damaskom ne po- meni, da je Pavlov evangelij drugačen od tistega, ki ga oznanja prvotna Cer- kev. Za apostola je samo en evangelij. V njegovih pismih zasledimo citate iz oznanjevanja prvotne Cerkve.

PAVLOVA PISMA
Pavel je sam spisal svoja pisma. Toda katera? Nas zanimajo naslednja: Pismo Rimljanom, Prvo pismo Korinčanom,Dru- go pismo Korinčanom,Pismo Galačanom, Pismo Filipljanom, Prvo pismo Tesaloni- čanom, Pismo Filemonu. Pod apostolo- vim imenom so tudi tale pisma, ki pa so po mnenju razlagalcev sporna: Drugo pismo Tesaloničanom, Pismo Efežanom, Pismo Kološanom, Prvo pismo Timoteju, Drugo pismo Timoteju in Pismo Titu. Pr- va tri so posebno blizu Pavlovi teologiji in imajo zato verjetno vsaj posredno povezavo z apostolom.
Ker je Pavel sam spisal ta pisma, se ta med seboj ujemajo po slogu in vsebini. Toda vsako izmed njih odgovarja na dru gačna vprašanja.V njih apostol predpo- stavlja, kar je povedal že prej, in odgo- varja na nova vprašanja, ki so med tem nastala v tej cerkveni skupini. Pogosto spominja svoje bralce na tisto, kar jim je že oznanil.
V Pavlovih pismih torej srečamo bistveno isto, sporočilo - v vseh pismih poučuje, kako naj verniki živijo v Kristusu,da bo- do dosegli Božje kraljestvo; v vseh pis- mih predstavlja Božje odrešenje po Kri- stusu, Božjem Sinu. Toda apostol osre- dotoči to sporočilo na določene zadeve Cerkve, ki ji piše, zato je vsako pismo prikrojeno skupini, ki ji piše, in vsaka iz- java vsebuje nekaj posebnega.

PAVLOV EVANGELIJ
Pavel razlikuje med temeljem in zgradbo na temelju. Korinčanom pojasnjuje: "Po Božji milosti... sem kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej ...
Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega,ki je že položen in ta je Jezus Kristus." (1 Kor 3,10-11)
Pavel zatrjuje,da je Jezus Kristus temelj evangelija.Ta evangelij zadeva Jezuso- vo odrešenjsko smrt in vstajenje po Bo- žjem načrtu,ki vključuje naše odrešenje Tako Pavel lahko govori o evangeliju kot o križu: "Judje namreč zahtevajo zna- menja, Grki iščejo modrost, mi pa oz- nanjamo križanega Mesija ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost." (1 Kor 1, 22-24)

p. Jože Plevnik, D.J.
povzetek iz njegove knjige:
Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo

Novo leto ni več tako novo, za nami je že kar nekaj dni in tednov, a kljub vsemu je leto še mlado. In ker je tudi v Cerkvi na Slovenskem letošnje pasto- ralno leto namenjeno mladim, bomo tudi v reviji Prijatelj v tem letu poiskali svoje sogovornike za rubriko "Govorijo nam pri jatelji" med mlajšimi.Prva nam je o svojem življenju in delu spregovorila Gordana Dobrinjanin (Vackova 4, 4262 Bohinj- ska Bistrica). Čeprav je v začetku po- govor nanesel tudi na tisto vprašanje, kje je meja mladosti,smo se kar strinja- li, da Gordana zagotovo spada še med mlade ljudi. Mladost nima meje v letih, pač pa v srcu in srce naše Gogi, kot na kratko tudi pokličemo našo tokratno go stjo,je zagotovo še mlado.Predvsem pa je v njem veliko veselja, optimizma in dobre volje. Tudi pripravljenosti za vse dobro ji ne manjka. Pa naj nam o sebi kar sama spregovori.

Gordana, prosimo te,da se nam naj- prej predstaviš. Kje in kako se je za čela tvoja pot življenja?
Rodila sem se v lepi, verni družini očetu Ivanu in mami Mariji. Naša družina živi v Bohinjski Bistrici.Moja pot invalidnosti se je začela pri sedmih mesecih,ko sem padla iz otroškega vozička na tla.Od ta krat sem vedno po bolnicah.Na začetku so delali veliko preiskav. Ugotovili so,da imam cerebralno paralizo. Ko sem bila dovolj stara, da bi šla v vrtec, sem bila najprej sprejeta na Bled v otroški raz- vojni vrtec. Nato so me ocenili, da sem primerna za v Kamnik, kjer je Zavod za invalidno mladino.Tam sem hodila v ma- lo šolo ter dvakrat v prvi razred. Nato so ugotovili,da je običajna šola za mene pretežka.Po ponovni oceni so me napo- tili v Zavod v Vipavo. Tam sem končala prilagojen program osemletke.Ves ta čas so me starši vsak vikend vzeli domov, da sem bila povezana z njimi. Bilo mi je zelo hudo,ker sem bila tako veliko časa od doma.

Kako se spominjaš svoje družine?
Imela sem dve sestri in enega brata, jaz sem bila najmlajša in zagotovo tudi najbolj navezana na mamo. Najstarejša sestra Silva me je pogosto pazila. Še zdaj se močno spominjam, kako me je držala v naročju in ker sem se večkrat tudi 'polulala', me je sestra malo okrega la in rekla: "Gogel,kaj si mi pa naredila!" Bratec Ivan je umrl pri sedmih tednih, ker mu je odpovedalo srce; Silva pa je imela zelo rada hribe in se je pri pleza- nju v Paklenici smrtno ponesrečila. Zdaj imam le še eno sestro Ariano, ki je po- ročena in živi v Logu pri Brezovici.Imam tudi nečakinjo Tanjo.V otroških letih,ko sem bila stran od doma,sem zelo pogre šala mamo in očeta. Tudi zdaj ne živim doma, a rada prihajam domov, saj smo s starši zelo povezani.

Česa se najraje spominjaš iz otroš- tva?
Zelo rada sem imela igračke: plišaste medvedke in punčke. Imam pa tudi pri- jeten spomin na prav poseben dogodek: nikoli ne bom pozabila akvarija, ki sem ga imela doma. Sedela sem na balkonu in mami mi je prinesla akvarij ter 'lavor'. Iz akvarija sem preložila zlate ribice v 'lavor' in potem v akvariju namakala no ge. Tako sem se počutila, kot bi bila na morju. Res, najlepši spomini mojega ot- roštva so povezani z doživetji v družini Hvaležna sem staršem za vse lepe tre- nutke, preživete doma med domačimi in prijatelji.

Tvoj stalni spremljevalec v življenju je tudi invalidski voziček. Kako se razumeta?
Kar dobro se razumeva :). Večkrat se kam zaletiva, a nehote. Voziček je moj spremljevalec ves čas. V otroštvu sem imela navaden voziček, že v zavodu v Vipavi pa sem v zgodnji mladosti dobila svoj prvi 'mercedes' -električni voziček. Ta je moj stalni spremljevalec.Brez nje- ga si ne znam predstavljati svojega ži- vljenja. Ko imam čas, rada potujem z njim po celi Ljubljani.

Kakšni pa so tvoji spomini na čas šole -verjetno ni bilo tako preprosto navaditi se na toliko različnih okolij!
Vedno, ko sem bila daleč od doma, sem pogrešala mamo in ata.Nisem bila dele- žna družinske topline. Sicer sem hodila vsak konec tedna domov,a želela bi ži- veti pri starših.Vedno znova je bilo zelo težko, ko sem se ob nedeljah vračala nazaj v Zavod v Vipavo.Ati in mami sta me peljala v Vipavo, jaz pa sem se vso pot jokala. Najbolj težko sem vedno znova čakala na petek, da sem lahko šla domov.
V zavodih, kjer sem živela, smo skupaj bivali s sovrstniki. Lepi spomini so tudi na tiste ure, preživete s prostovoljci, ki so prišli med nas ali pa so nas odpeljali k maši. Spomnim se enega pripetljaja iz Vipave.Moji 'cimri' Saški sem ukradla ka seto, ki jo je dobila za birmansko darilo. Saška je to kaseto iskala in jo videla v moji omari. Takrat me je malo 'ošolala', da se tega ne dela. Takrat sem skleni- la, da ne bom nikoli več česa takšnega naredila.

In kako je šla tvoja pot naprej po končani osnovni šoli v Vipavi?
Ko sem končala osnovno šolo,sem si že lela živeti tako kot zdravi ljudje: da bi imela svoje stanovanje, osebo, ki bi za mene skrbela.Pokazala se je možnost,da grem živet v skupnost Sonček v Kranj. Ko sem izvedela za to možnost, sem do bila ponudbo in takoj sem bila za to, da bi šla poizkusiti. Moji starši sprva niso bili za to, a so me pustili v samostojno življenje. To je bila skupnost, ki naj bi omogočila življenje v samostojnosti. Od tam smo se vsako jutro vozili v Ljublja- no na delo v delavnice.Meni je bilo zelo všeč,a v meni je bila še vedno želja, da bi imela svoje stanovanje.V Kranju sem živela eno leto. Ker sem doživela eno zelo težko in neprijetno izkušnjo,smo se s starši pogovorili, da me umaknejo iz te bivalne skupnosti. Iskali smo rešitev in za nekaj časa sem šla v Radovljico v Zavod Matevža Langusa.Tam so bili ot- roci in mladostniki bolj prizadeti kot jaz in nisem imela družbe in sebi podobnih. Po kratkem bivanju v Radovljici smo za- prosili, če me sprejmejo nazaj v Vipavo, kjer sem živela z mladostniki nekako le- to in pol.Pokazalo se je,da moramo sta rejši mladostniki od 21 leta iz Zavoda ven in v Ljubljani se je na novo odpirala bivalna skupnost Sonček. Odgovorni v skupnosti Sonček so se odločili, da me- ne in mojo prijateljico Sašo sprejmejo v to bivalno skupnost v Ljubljani. Poiskali sva si tudi svojo pomoč, saj so nudili to možnost.

Od takrat naprej živiš v Sončku? Ko- liko časa si že v Ljubljani?
V Ljubljani, v bivalni skupnosti Sonček živim že dvanajsto leto. Tu doživljam mnogo lepega,pa tudi marsikaj težkega. Lepo je to,da imamo svoj prostor za bi- vanje, da imam svojo sobo. Skušam ži- veti tudi kolikor se dá samostojno.To mi tudi veliko pomeni. Sama lahko grem v trgovino, k frizerju,v kino. Nekaj malega tudi sama zaslužim pri delu v delavni- cah. Sem pa doživela tudi že marsikaj neprijetnega: velikokrat je to občutek nesprejetosti od zaposlenih ljudi, nespo razumi med nami.A vse to izročam Bogu in verjamem,da bo enkrat bolje.

In kakšen je tvoj vsakdanjik?
Zjutraj vstanem in se s pomočjo nego- valca ali negovalke oblečem.Potem pri- de kombi in me pelje do delavnice VDC (varstveno delovni center). Če je lepo vreme, grem tudi sama z vozičkom, saj zunaj uživam. Tam preživim večji del delovnega dneva; od približno osmih zjutraj do dveh popoldan. Tam imamo tudi skupno kosilo. Ko končam z delom, grem po svojih opravkih - v trgovino, v nabavo, na sprehod ali v bivalno skup- nost. Zadnje čase pa grem zelo rada tudi na Tabor, kjer sem našla del doma za svojo dušo. Skoraj vsak dan grem tudi k sveti maši, kjer najdem svoj mir. Začutila sem,da je sveta maša zelo po- membna za moje vsakodnevno življenje Zvečer se vrnem v bivalno skupnost, kjer naredim še kaj na računalniku, še kaj zmolim in grem spat.

Kaj pa delaš v delavnicah?
V delavnicah 'štrikam' šale na posebnih statvah, delamo pa tudi voščilnice. Ker z levo roko ne morem delati ničesar, imam prilagojene statve,v katerih so za biti žebljički in po žebljičkih ovijam vol- no - delam osmice. Potem pa z roko ali s kvačko potegnem vsako drugo zanko dol. Tako nastajajo topli volneni šali z mojo ubogljivo desno roko, ki me edina uboga.S to roko lahko skuham tudi čaj, pomijem posodo, pobrišem prah, se tudi umijem, kolikor se lahko in 'tolčem' po računalniku. Vesela sem vsega tistega, kar lahko storim sama.

Iz tvojih odgovorov je že slišati, ka- ko veliko vlogo ima v tvojem življe- nju vera. Kaj ti pomeni in kakšna je bila tvoja pot do tako trdne vere?
Prve vzgoje v veri sem bila deležna v družini. Krščena sem bila že kot dojenček Zelo lepe spomine imam na domačega duhovnika Simona Fortuna,ki me je pri- pravljal na zakramente. Skupaj s sestro sva šli k sveti birmi,kjer sem prejela tu- di prvo sveto obhajilo. Ko me je gospod Simon pripravljal na prejem zakramen- tov, se spomnim njegovega vprašanja, naj povem, kje se je rodil Jezus. Rekla sem mu, da se je rodil v Naklem. Oba sva se nasmejala do solz. Saj med Na- klem in Nazaretom za otroka res ni ve- liko razlike :). To so spomini na mojo otroško vero,ki pa je doživela še precej preizkušenj, da je postala tako trdna, kot je sedaj.Največja preizkušnja je bila pri 32 letih,ko me je zelo prizadelo spo- znanje, da mi moja mamica ne bo več mogla pomagati, saj je bila operirana in je dobila tri 'bajpase'. Zavedala sem se, da bom težje prihajala domov in to dej- stvo me je zelo pretreslo. A v tem času sem začutila,da mi ob strani stoji Jezus in mi daje moči. Spoznala sem tudi do- bre prijatelje,ki so mi približali Jezusovo ljubezen in mi nadomeščajo toplino star šev.

Spregovorila si nam o preizkušnjah? Kateri so tisti težki križi, ki si in jih še nosiš v življenju?
V mladih letih je prišlo do misli o samo- moru, saj mi je primanjkovalo ljubezni staršev.Počutila sem se nesprejeto,ve- liko časa sem bila daleč stran od doma. Zavedala sem se tudi tega, da ne mo- rem imeti življenja, kot bi si želela. Ne morem si ustvariti družine, stalno bom odvisna od vozička,... in s tem se nisem mogla sprijazniti. Zato sem se večkrat zatekala k misli na samomor.Iz teh misli so mi pomagali dobri prijatelji.Zdaj vem, da je Nekdo nad mano in On mi bo po- magal, da ne bom več o tem premišlje- vala. Verjamem, da me Jezus ljubi in mi bo pomagal, da bom še naprej spreje- mala svoje križe.

Tvoje življenje v zadnjem letu je ze- lo povezano tudi s Krščanskim brat- stvom bolnikov in invalidov? Kako te je pot privedla k Bratstvu in kaj ti Bratstvo pomeni?
Prvo povabilo k Bratstvu mi je izrekla pri jateljica Saša. Dobila sem prijavnico in postala del te velike družine. Tu se po- čutim sprejeto in v molitvi smo vsi sku- paj povezani.Vesela sem tudi srečevanj najbolj srečna pa sem bila, ko smo lani aprila dočakali odprtje našega Doma na

'CEREBRALCI' SMO ZELO ČUSTVENI...

Zaplani. Tukaj (kjer je tudi nastal ta in- tervju) jaz duševno shodim. To mi daje moč in eno posebno veselje.Komaj ča- kam tistih dni,ko grem lahko na Zaplano v naš Dom.Ko se pripeljemo s kombijem vedno za dobrodošlico zavriskam. Tako sosedje prav hitro vedo, da sem prišla na Zaplano.V Bratstvu pa je res najbolj dragoceno to, da smo med seboj pove- zani in da drug drugega sprejemamo ter spodbujamo.

Prevzela pa si tudi vlogo tajnice v Bratstvu.
Ja,res je.V lanskem letu sem precej po- magala svoji prijateljici Vesni Grbec, ki je bila prejšnja tajnica v Bratstvu.Ko se je ona iz Ljubljane preselila domov na Primorsko,ker je tam dobila novo službo je Bratstvo iskalo novo tajnico. Vesna je predlagala mene, saj sem to delo že malce poznala. Tako sedaj vsak teden ob sredah popoldan od pol štirih do pol sedmih preživim v pisarni Bratstva. Pre- gledam pošto, urejam arhiv, koga pokli- čem, ... Običajno nas je v teh urah de- žurstva več in tako ta čas izkoristimo tudi za medsebojno druženje.

Tvoje življenje zaznamuje cerebral- na paraliza. Kako bi jo predstavila zdravim ljudem?
Zdravim ljudem bi najprej rekla, da to ni nič hudega. 'Cerebralci' smo zelo čust- veni, večinoma tudi zelo iskreni. Zelo pogosto sem doživela,da se zdravi ljud- je bojijo tega, ker se preveč navežemo na ljudi.Tudi meje si pogosto ne znamo postaviti.V mladih letih sem imela sama težave, ker sem se navezala na enega človeka in potem ga nisem mogla zapu- stiti,saj sem mislila,da bi ta zdrav človek moral biti vedno ob meni. A z leti sem se veliko naučila in zavedam se tega, da moram ljudem, ki so ob meni, pustiti svobodo. Le tako se potem ljudje z ve- seljem vračajo. Čustva doživljam zelo močno.Najbolj hudo je to,ker jih moram doživljati sama in jih težko komu zau- pam. Težko je najti človeka,da bi lahko svoja čustva z njim delila.

Kako je biti odvisen od pomoči drugih?
Meni je zelo težko, ker zmeraj potrebu- jem nekoga,da lahko vstanem, da lahko kam grem, ... Zelo si želim, da bi lahko sama skrbela zase, a vem, da to ni mo- goče in mi je zelo hudo. Pri nekaterih ljudeh,ki mi pomagajo,doživljam njihovo pomoč le kot njihovo obveznost, saj so negovalci in to delo opravljajo za svojo službo. So pa tudi taki, da ti pomagajo, tako kot mama in te navdajajo s toplino Takrat začutim, da nisem odveč. Težko je vedno znova sprejemati pomoč in pro siti zanjo. Zato mi je mnogokrat zelo hudo.

Kako pa ti doživljaš zdrav svet in zdrave ljudi?
Normalno.V mladih letih sem bila mnogo krat zavistna,ker ne morem biti takšna, kot zdravi: ne morem hoditi, ne morem normalno živeti. Pri ljudeh in prijateljih cenim predvsem to, če mi znajo resnič- no pomagati: da mi stojijo ob strani, da mi pomagajo in so z mano, ko potrebu- jem kaj in mi pomagajo pri vsem tistem, kjer sama ne zmorem poskrbeti zase. Zelo dobro znam razbrati, kateri ljudje so dobri in kateri slabi. Imam poseben čut za ljudi in hitro jih spoznam.

Kakšen je torej pravi prijatelj in do- ber človek?
Pravi prijatelj je vedno pripravljen po- magati. Predvsem za nas, invalide, je velika vrednota, če najdeš pravega pri- jatelja. Zagotovo najprej iščemo v pri- jatelju poštenost in iskrenost. Tako kot zdravi imamo tudi invalidi veliko željo,da bi našli prave prijatelje. Na misel mi je prišla pesem: "Nekoga moraš imeti rad." In res je: to velja tudi za nas.

Opiši nam kakšen dogodek iz svojega življenja, ki ti je posebej pri srcu?
V lanskem letu mi je Jezus izpolnil željo, da sem lahko poromala v Lurd.Že dolgo sem si želela,da bi lahko šla na to roma nje in lansko leto se mi je ta želja izpol- nila. V Lurdu sem zelo močno doživela Marijino bližino. Ko sem videla Marijo iz Lurda, sem začutila Marijo kot mamin objem. Marija je lahko moje upanje v prihodnjem življenju. Najbolj lepo mi je bilo takrat, ko sem imela priložnost, da sem se šla kopat v mrzlo lurško vodo. Tam sem začutila,da sem vredna v tem življenju, da živim. Najbolj dragocen je spomin na to, da sem zadnji dan v po- sebnem miru ob Marijini bližini zaspala. V molitvi sem videla, da bo moje življe- nje še bolj podarjeno Jezusu,če mu bom zaupala in hodila za njim.

Kaj si najbolj želiš v svojem življenju?
Najbolj si želim imeti svoje stanovanje in ljudi,ki bi jim lahko zaupala in oni me- ni. Rada bi imela ob sebi ljudi, ki bi mi z veseljem pomagali pri tem, česar sama ne zmorem. Želim si imeti tudi kakšno žival - najraje bi imela psa zlatega pri- našalca. Nič več,samo to in že te želje so prevelike. A vesela bom, če se bodo lahko vsaj delno uresničile.Če pa bi lah- ko jaz spreminjala svet,bi zagotovo naj prej naredila to, da bi vsi invalidi lahko hodili in da ne bi bilo vojn v svetu.

Vemo,da imaš rada tudi naravo. Kaj ti pomeni narava?
Narava mi daje tišino. V njej je vedno čas za tišino,ko se lahko poglobim vase,

ZAPLANA JE,OH IN SPLOH ČUDOVITA

kaj premislim, izoblikujem kakšne želje. V naravi sem zelo rada sama. V samoti premišljujem o svojem življenju, o tem, kako in kam naprej. V naravi doživljam tudi bližino Boga. Prav na Zaplani čutim Njegovo posebno bližino. Zaplana je,oh in sploh čudovita.Kadar grem z Zaplane nazaj v vsakdanje življenje v Ljubljano, mi je prav hudo.

Kaj bi rekla bralcem Prijatelja za spo dbudo v novo leto?
Najprej bi voščila vsem, da mirno in do- bro zakorakajo v novo leto.Tistim ljudem ki nimajo v sebi miru, želim,da bi ga sku paj z Jezusom in Marijo poiskali in našli.

Tokratni pogovor se je zavlekel pozno v noč. Ker smo bili na Zaplani, kjer Gor- dana pravi, da je njen tretji dom, smo zopet slišali njeno veselo vriskanje. In ker smo imeli na obisku tudi podobo Svete družine, ki kroži po župniji, smo ob tej podobi tudi skupaj molili za vso našo družino Bratstva, pa tudi za vse bralce Prijatelja. Vse povedano in zapi- sano pa bo zagotovo lahko spodbuda mnogim, da ostanemo v srcu mladi, da se veselimo vsakega novega dne in da najdemo mir v svojih srcih.Gogi, tebi pa hvala za tvoj zgled in za tvojo mladost.

Med novoletnimi prazniki sem na televiziji gledala zanimiv film z naslovom Mesto angelov. Govori o mladi kirurginji na začetku poklicne poti, ki je prepričana,da je življenje bol nikov v njenih rokah.Zgodi se,da ji med operacijo na operacijski mizi umre prvi bolnik. Operirala ga je tako,kot zapove- duje medicinska stroka,vendar je bolnik umrl.V tistem trenutku občuti silno ne- moč in jezo.Kako se je lahko kaj takega zgodilo? Takrat je prvič v življenju za- čutila, da obstaja nekaj ali nekdo, ki jo presega. Čeprav ni bila verna, je čutila, da je le orodje v rokah Nekoga.
Starejša bolnica se je pripravljala na operacijo.Opravila je sveto spoved,pre- jela je zakrament bolniškega maziljenja in vsak dan je molila za kirurga, ki jo bo operiral. V žep bolniške halje je vtaknila Marijino podobico,ki jo je spremljala tudi na poti v operacijsko sobo. Pred opera- cijsko sobo je morala sleči haljo.Iz žepa je pobožno vzela Marijino podobico, jo podarila kirurgu in rekla:"Naj Marija vodi vaše roke." Kirurg se je nasmehnil in ji odgovoril: "Zaupam v Božjo pomoč.Vem da sem le orodje v Božjih rokah." Nje- gove besede so jo popolnoma umirile. Uspeh operacije je bil odličen,tudi zato, ker je čutila,da Bog vodi kirurgove roke
Kako naj človek ravna,ko zboli? Naj za- upa,da bo Bog vse naredil namesto nje ga? In če bo ozdravel, čigav bo uspeh? Bolnikov,zdravnikov ali Božji? Znan pre- govor pravi: "Zdravnik skrbi,narava oz- dravlja." Apostol Pavel nam odgovarja: "Bog je tisti, ki daje rast." Zdravnik je vedno le orodje v Božjih rokah, naj se tega zaveda ali ne.
Ginekologinja v decembrski številki revije Božje okolje pravi: "Verjamem pa tudi, da na razvoj otroka in zdravje matere pozitivno vpliva molitev. Tudi sama mo- lim za te mame in otroke, kadar me za katero posebej skrbi.Sprejemanje Božje volje in izročanje otroka Bogu starše zelo umiri."
Sveti pater Pij pravi: "Zdravniki imate nalogo zdraviti bolnika, toda, če k nje- govi postelji ne prinesete ljubezni, ne verjamem,da bodo zdravila kaj dosti ko ristila".Boga doživljam kot spremljevalca pri zdravniškem delu. Kadar so situacije težke,se spomnim na dobrotnike,ki mo- lijo za blagoslov in modrost pri mojem zdravniškem delu.Velikokrat ni lahko biti niti bolnik niti zdravnik. Vsak dan bolj spoznavam,da Bog ni tisti,ki nam pošilja bolezen.Če si upamo stopiti v Božje na- ročje, potem je vsako bolezen in težko življenjsko situacijo mogoče sprejeti in osmisliti. Iz tega objema zažuborijo bla- godejni zdravilni vrelci. To potrjuje tudi pater Bernhard Haering, ki pravi: "Vča- sih doživljam vero kot zdravilno moč.To je lahko toliko pogosteje,kolikor od vere ne pričakujem predvsem lastne ozdra- vitve, ampak osmišljanje bolezni." Bog je tisti, ki nas v navezi z zdravstvenim osebjem ozdravlja. Seveda je potrebno tudi naše sodelovanje.Ni je večje zdra- vilne moči,kakor je ta, da si upamo za- tekati v Božje naročje in tam ostati.

Na koncu še droben namig. Ko se boste kdaj jezili v čakalnici pred ambulanto,ker morate toliko časa čakati na pregled pri zdravniku, zmolite kakšen očenaš za medicinsko sestro in zdravnika, za bla- goslov pri njunem delu.Eno zdravamari- jo lahko zmolite za vse bolnike, ki jih bo tisti dan zdravnik pregledal. Verjemite mi, vaša molitev pripomore, da se zgodi tiho obiskanje milosti za vas, vse bolni- ke in zdravstveno osebje. Zgodil se bo edini dar med vami in zdravnikom,ki pre sega zdravje, to je bližina.

Janja Ahčin

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bol- nikov in invalidov 'zdrav duh v bolnem te- lesu' smo v spremljevalnem programu ponu dili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo lanskoletne razstave. Tokrat ob- javljamo prvi del razmišljanja prof.dr.Jožefa Ramovša.

Darinka Slanovec

Kljubovalna moč duha

Drage invalidke in invalidi,svojci in prijatelji ter vsi skupaj. Moram vam povedati, da se bojim tega predavanja.Ko sem sinoči poslu šal tri izmed vas, kako pristno ste pripove- dovali svoje izkušnje - to so bila dodelana, vrhunska človeška spoznanja,- sem si rekel da nimam kaj dodati.
Tako da,ko bomo nocoj razmišljali ob Fran- klovem stavku "kljubovalna moč duha", to je njegova besedna zveza, bomo razmiš- ljali skupaj. Ostali bomo v okviru teme te razstave,to je: zdrav duh v bolnem telesu. Vprašanje je,kdaj to drži, kdaj pa drži stari latinski rek: zdrav duh v zdravem telesu. Pa tudi druge možnosti so: lahko je bolan duh v zdravem telesu in lahko je bolan duh v bolnem telesu.
Pred očmi bomo seveda imeli celostno po- dobo človeka, kot jo je gojil Viktor Frankl. (1905 - 1997). Ta veliki svetovni psiholog in psihoterapevt je bil zelo znan. Dobil je skoraj trideset častnih doktoratov na vseh kontinentih sveta.To pomeni,da sta njego- va znanost in praksa v resnici nekaj velja- la. Celostni pogled na človeka je poudarjal tudi naš veliki mislec in duhovni velikan 20. stoletja,Franklov sodobnik,Anton Trstenjak (1906-1996). Naslanjali se bomo torej na Trstenjakova in Franklova spoznanja. Oba sta gledala na človeka celostno, s tem pa sta gledala celostno tudi na njegovo zdravje
Najprej si zastavimo vprašanja. Kaj je člo- vekovo zdravje, kakšna zdravja imamo, kaj mislimo z besedo človekov duh? Ko bomo govorili o zdravju, bomo poleg Frankla in Trstenjaka upoštevali tudi Združene naro- de; ustanovljeni so bili leta 1945,da bi pre prečevali novo svetovno vojno. Leta 1946 je bila v okviru Združenih narodov ustano- vljena Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) s sedežem v Ženevi. To je največji svetovni skup narodov in držav, ki imajo nalogo, da skrbijo za svetovno zdravje. Še danes velja opredelitev, ki so jo zapisali, namreč, da človekovo zdravje ni samo te- lesno in duševno,ampak je še marsikaj dru gega.
Na Inštitutu Antona Trstenjaka, od koder prihajam, se posebej ukvarjamo z antropo- higieno, to pomeni, da razvijamo celostni pogled na človeka. Pravimo, da je človek nedeljiva celota,ki jo sestavlja šest razse- žnosti. (Te so: 1.telesno zdravje, 2.duše- vno ali psihično zdravje 3.duhovno zdravje 4. socialno zdravje 5. človekov razvoj kot zdravje in 6. bivanjsko ali eksistencialno zdravje; op. urednika)

1. TELESNO ZDRAVJE

Prva je telesna razsežnost,to je organizem z organi, kar obravnava telesna medicina. Telesno zdravje je velika stvar. Kadar je človek zelo bolan ali pa zelo poškodovan, je hudo.

2. DUŠEVNO ALI PSIHIČNO ZDRAVJE

Druga je duševna razsežnost. V psihično ali duševno razsežnost sodi to,da zaznava- mo sebe in svet s čutili. Duševno je čustvo vanje, razumevanje stvari, predelovanje informacij, spomin; vse to je zavedno in nezavedno - sanjamo nezavedno, jaz pa zdaj govorim popolnoma zavestno. Če člo- vek zaznava zelo moteno, če recimo halu- cinira, vidi nekaj, česar ni. Če ima intelek- tualne, razumske motnje,to je, če ne more dojeti,da je ena in ena dva, če se ne more naučiti pisati, če ima zelo bolna čustva,če mu spomin odpove, kot je v demenci, pri alzheimerju, govorimo o težkih duševnih boleznih. Zato ni duševno zdravje nič manj dragoceno kot telesno.Stari ljudje so vedno molili v čast Svetemu Duhu tudi za pravi um in zdravo pamet, za telesno in dušev- no zdravje.
Telesne in duševne sposobnosti in s tem telesno in duševno zdravje ter telesne in duševne bolezni imamo skupno z vsem ži- vim svetom, zlasti z višje razvitimi živalmi, ki imajo približno takšen centralni živčni si- stem kot mi. Nič telesnega nimamo, prak- tično nobene telesne sposobnosti, ki bi je

ne imela kakšna žival ali rastlina.In nobene duševne sposobnosti nimamo - imamo ve- čje, nimamo pa kvalitetno drugačne - kot jih imajo delfini, sloni, opice, mačke itd.
Ko rečemo zdravo življenje,zdrava prehrana zdravo gibanje, zdrava čustva,smo še ve- dno v skrbi za tisti del zdravja,za katerega skrbimo tudi pri mačkah in psih. Človek pa je še marsikaj več.

3. DUHOVNO ZDRAVJE

Več je tretja človekova razsežnost,ki jo je Frankl poimenoval duhovna razsežnost.Kaj pa je duhovna razsežnost? Najprej moram reči, da besedo 'duhovno' uporablja antro- pologija (anthropos (grško) človek, člove- ški); to je veda,ki proučuje človeka v vseh njegovih razsežnostih. Uporablja pa jo tudi religija, vere.
Antropološki del duhovnih sposobnosti je predvsem človekova zmožnost svobodnega odločanja. Na včerajšnji okrogli mizi je go- spa Darinka spraševala goste: ali ste samo stojni ali se odločate sami, ali vodite svoje življenje sami? Seveda svobodno odločanje predpostavlja zmožnost prepoznavanja,ra- zlikovanja. Ko ste mene povabili, da bi go- voril na tej razstavi,sem bil zelo počaščen, ampak kljub temu sem se moral najprej od- ločiti,ali bom odgovoril da ali ne, in vedeti, ali je to dobra ali slaba odločitev.
V duhovno razsežnost poleg svobodne od- ločitve sodita tudi odgovornost za svoje odločitve -za kar se človek odloči, za tisto odgovarja -in vest.Vest je sposobnost us- merjati svoje življenje k dobremu,vedeti za kaj se je pametno in smiselno odločiti. Vse to je duhovno na antropološki ravni.
Na verski ravni pa beseda duhovno pomeni nekaj drugega. Duhovno na verski ravni je to,da verujemo.Na antropološki ravni vemo kar smo raziskali. Na verski ravni pa veru- jemo. Verujemo v Božjega Duha, ki je vse ustvaril, tudi človeka in vse njegove zmo- žnosti, vse njegove razsežnosti. Verujemo v Božjega Duha, ki vse sprejema, vse vodi in ima človeka rad v njegovem zdravju in tudi v bolezni.
Antropološka duhovna razsežnost je torej svoboda, odgovornost, vest.Verska duhov na razsežnost pa je vera in ljubezen.Vera, da pot nekam pelje in da jo od začetka vo di nekdo,ki nas ima rad. To sta dva pome- na besede 'duhovno'. V človeški, antropo- loški duhovni razsežnosti je človek zdrav, kadar se zmore smiselno,pametno odločati ali pa je zelo bolan, kadar se odloča zelo narobe, hudobno, razdiralno, uničevalno. Govorimo o duhovnem zdravju in o duhovni bolezni.
Združeni narodi od 1946 leta do danes raz pravljajo, da bi v definicijo zdravja vključili tudi pojma duhovno zdravje in duhovna bolezen, ampak se vedno najde kakšna dr- žava, včasih so bile to zlasti komunistične države, zdaj so tudi kakšne druge, ki temu nasprotujejo. Zato tega pojma v njihovi definiciji zdravja ni,pač pa je v interpreta- cijah definicije zdravja Svetovne zdravst- vene organizacije (WHO) vedno mišljena tudi duhovna razsežnost.

Prof. dr. Jože Ramovš

(po zvočnem posnetku pripravila Zlatko Novak in Darinka Slanovec; se nadaljuje)

Rad te imam, zaupam ti!

To je bilo geslo tedna Kari- tas, ki je bilo v letu mladih namenjeno prav njim,nago- varjalo pa je tudi invalide. Med raznovrstnimi dogajanji in prireditvami je bil 26. novembra lani v dvorani Golovec v Celju tudi dobrodelni koncert Klic dobrote.
Slovenska Karitas je poleg različnih pomem bnih in visokih gostov posebej povabila tu- di invalide in bolnike, člane Bratstva, in to prav v prve vrste.Tako smo bili lahko priče kako v živo potekajo takšne prireditve in obenem pričevalci,da se ne zapiramo v svoj svet, ampak da želimo biti aktivno navzoči v družbi in življenju Cerkve,kljub nekaterim oviram.Eno izmed ovir za gluhe in gluhone- me zadnjih nekaj let uspešno premagujejo organizatorji s tolmačenjem v znakovni je- zik, jezik gluhih, za kar gre velika zahvala organizatorju. Koncert sta prenašala TV Slovenija na 1.programu in Radio Ognjišče.
Vsi nastopajoči so z zbranimi melodijami in pesmimi mnogim invalidom in bolnikom segli do srca.
Murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek, ki je predsednik Slovenske Karitas, pa se je zahvalil dobrotnikom za njihovo pomoč, da bodo lahko tako pomagali družinam v stis- kah.Ob koncu pa je dejal: "Naj bo nocojšnji vaš klic Rad te imam, zaupam ti, dragi do- brotniki, dovolj 'glasen', da ga bodo mogli 'slišati' in zaznati vsi, ki ga potrebujejo, da bi mogli v svoji stiski spet vstati in z novim zaupanjem vase in druge, nadaljevati pot življenja."Ob koncu prireditve je škof Turn- šek pozdravil tudi bolnike in invalide s stis- kom rok. Nepozabni ostajajo tudi stiski rok 'pomembnežev', od škofov do politikov. S to svojo gesto potrjujejo gornji naslov.

tekst in foto: Tone Planinšek

Adventno srečanje v Sežani

V nedeljo, 7.decembra 2008, se nas je ne- kaj članov Bratstva iz Ljubljane in okolice zbralo v Sežani pri Nives Fabčič,ki se je spet izkazala kot dobra organizatorka in voditeljica srečanja. Sprejela nas je v tam- kajšnjem župnišču in poleg nje gostoljubni župnik Aleksander Skapin.V pozdravnem na govoru je poudarila,da se je namenila tako osmisliti decembrske praznike. Ne samo,da je skupaj laže prenašati križe in težave, ki nas težijo, še posebno med prazniki, praz- novati skupaj je zanjo sinonim za srečen božič.
Zato smo najprej spregovorili o svojem pri- čakovanju božiča, razmišljajoč o svojem življenju. Advent je lahko čas, kjer mesto dobijo tudi domotožje, premislek,zbranost, resnost, post, hkrati pa mir in radost, naj- lepši spomini na praznovanje božiča v ot- roštvu...
Našo pozornost je potem župnik ob diapo- zitivih usmeril na Slonokoščeno obalo, afri- ško državo kavčuka in kave,ki ima približno 18 milijonov prebivalcev,od tega okoli 20% kristjanov. Tam je devet let preživel v ka- toliški župniji Sveti Duh. Pristno misijonsko poslanstvo v preprostosti ga je globoko prevzelo.
Obdarovat nas je prišel celo sv.Miklavž, ne navadno podoben naši Nives, v spremstvu angela, ki smo ga prepoznali v simpatično uslužnem gospodu Dragu; trdno jo je pod- piral, da je lahko hodila in razdelila Miklav- ževe darove.
S sodelovanjem pri maši,ki jo je v župnijski cerkvi daroval naš duhovni pomočnik Ro- man Travar,smo navzočim na kratko pred- stavili Bratstvo in razdelili zgibanko Vstani in hodi.
Nives tudi v prihodnje namerava poskrbeti za srečanje članov Bratstva v Sežani. Se- veda upa, da se ga bodo udeležili tudi bol- niki in gosti iz Sežane in okolice. Morda to pomeni prvi korak k novi temeljni skupini Bratstva v tem delu Slovenije? Naj bo njen trud podprt tudi z našimi molitvami, da bi delo obrodilo sadove.

Darinka Slanovec

Miklavževanje


Sveti Miklavž nas je obiskal in obdaril.
V Podutiku smo 13. decembra lani veseli praznovali,
svetle spomine drug drugemu darovali.
Roman je spregovoril o adventu in božiču.
To je pomemben čas,
saj Bog v njem podarja odrešenje za vse nas.

Zdaj v novem letu že živimo.
Da v njem bili bi pogumni in blagoslovljeni, to drug drugemu želimo.

Jarše

Ko se mi je počutje izboljšalo,sem iz vsega srca komaj pričakovala srečanje Kamniško - Domžalske skupine v Jaršah. Medse pa z veseljem vedno sprejmemo naše prijatelje iz Varstvenega zavoda Prizma iz Ponikev.
Najprej smo se zbrali okoli oltarja pri sveti maši ravno na praznik nazareške Svete Družine. Maševal je naš duhovni pomočnik Roman Travar.V obširni pridigi nas je pova- bil,naj se vedno veselimo pripadati največji Kristusovi družini Cerkvi in znotraj te tudi našemu gibanju KBBI.Vsi pa smo lahko hva ležni staršem, da smo rojeni v domači dru- žini. Tudi Jezus se je želel roditi edino le v družini. Tako je hotel postati nam enak že ob rojstvu. Rodil se je v ljubezni, ki nam jo je v veliki meri in naj jo še naprej deli v naša srca. Mi pa jo željno sprejemajmo v upanju in zaupanju v njegovo dobroto in usmiljenje.
Po maši smo se preselili v sosednjo dvora- no k skupnemu praznovanju. Po Katjinem pozdravu smo prisluhnili čudovitemu petju gospe Joži Kališnik. Nato nam je s prebra- no črtico predstavila zadnjo knjigo Janje Blatnik in njen pogum ter voljo pomagati ljudem.
Najbolj pa smo se razživeli pri tomboli,v ka teri smo si podarjali svečke.Vendar pa si jo je vsak moral 'prislužiti', ko je moral uganiti naslov slovenske ljudske pesmi,ki jo je Zla tko v nekaj akordih zaigral na harmoniko, kar nas je srčno razveseljevalo. Ob prigri- zku, čaju in soku nam je prijetno mineval čas. Na koncu se nam je pridružil tudi do- mači župnik g. Janez Kvaternik, ki nam je z diapozitivi predstavil notranjost Grobeljske cerkve.Bogate baročne freske je v 18.sto- letju poslikal slovenski slikar Franc Jelovšek Cerkev je posvečena svetima Mohorju in Fortunatu. Z njima pa se omenja tudi sv. Notburga, sv.Andrej, sv.Marjeta, sv.Izidor in drugi. V cerkvi je tudi obeležje v spomin na imenovanje dr.Franca Rodeta za kardi- nala. Videli smo tudi podobo zlatega keliha ki ga je gospod kardinal daroval župniji.Ker pa Jaršani niso od muh, imajo celo svojo krajevno himno,ki jo pojejo po napevu slo- venske ljudske pesmi Škrjanček poje, žvr- goli. Skupaj smo jo zapeli vsi.
Preden smo se poslovili,je Darinka Slanovec prebrala čudovito pesem iz knjige, kjer so zbrane slavilne pesmi klaris iz Nazarij.
Za slovo smo se v umirjeni nežni molitvi Angelčka iz srca priporočili Bogu. Nato pa smo se počasi odpravljali domov, hvaležni obema organizatorkama in sodelavcem.
Srečno 2009!

Teja Lampič

Vesel in zasnežen vstop v novo leto

Pisatelj Phil Bosmans je zapisal:"Nekaj velja prav gotovo: Namesto da bi bil žalosten,se raje skušaj ustaviti na soncu." In kar dva- indvajset se nas je zbralo in ustavilo na soncu v Domu KBBI na Zaplani, da se sku- paj poslovimo od starega leta in stopimo novemu naproti.
Že v torek, 30. decembra, smo se začeli počasi zbirati z vseh vetrov, od Gorenjske, Dolenjske, Štajerske,Bele krajine do Primor ske.Polona in Marjetka sta nas toplo spre- jeli in nas usmerjali pri nameščanju v sobe ter spoznavanju z Domom. Po večerji smo imeli kratko spoznavno srečanje in že takoj so se stkale iskrene prijateljske vezi med nami prostovoljci in bolniki, invalidi. Postali smo kot ena velika družina.
Drugi dan smo začeli z molitvijo in slastnim zajtrkom. Ker je bilo Silvestrovo,smo se na praznovanje najdaljše noči začeli priprav- ljati že zjutraj in prek dneva polepšali ter okrasili naše skupne prostore,postavili ču- dovite jaslice, pripravili molitev ob drugem svetem večeru ter pripravljali praznično ve čerjo. Dom se je naenkrat spremenil v eno veliko delavnico, kjer se je iskrilo od zami- sli, pridnega dela in smeha. V kuhinji sta Boštjan in ga.Francka pridno pekla palačin- ke, ki so se pod spretnimi rokami glavnega kuharja Bojana spremenile v kanelone.
Po kratkem sprehodu in večerji smo začeli s praznovanjem. Blagi božični napevi pes- mi, vonj kadila, praznično okrašen prostor in zbrana molitev ter sveta maša so nas notranje umirili, da smo lahko pogledali s hvaležnostjo na sadove starega leta in z iskrenimi željami ter upanjem zrli novemu naproti. Na praznovanju so se nam pridru- žile tudi mlade družine z otroki z Zaplane. S prižiganjem lučk in upanjem v srcu smo si ob polnoči zaželeli vse najlepše in 'za- rajali' s pesmijo v novo leto. Naše veselo praznovanje pa je polepšal tudi beli sneg, ki je pričel naletavati. Obdarovani smo bili tudi z domiselnimi darilci pod smrekico in predvsem z nasmehi,objemi in lepimi želja- mi za novo leto smo se odpravili k počitku.
Zjutraj smo se prebudili v pravljično sneže no jutro. Naše druženje se je počasi zaklju čevalo, a vezi, ki se so med nami stkale, so nas povezale in držijo še naprej.
Ko pogledam nazaj, je bila to zame nova izkušnja, kjer sem se kot prostovoljka veli- ko novega naučila, predvsem pa spoznala nove prijatelje. Poslovili smo se z željo, da se še srečamo na Zaplani.

Petra Turk

"Mitja, odločitev je tvoja"

Med božično devetdnevnico sem od Polone Andreje in Toneta prejel pošto s povabilom za silvestrovanje na Zaplani.Sprašujem se ali naj grem ali ne;še vprašam starše in oni mi odgovorijo: "Mitja, odločitev je tvoja." Odločim se, da grem, saj sem vedno novo leto pričakal doma.
In že je bil tu božič - Jezusovo rojstvo, ki z jaslicami polepša naše domove. Še nekaj dni je minilo in že sem se znašel na Zaplani Občutek je bil krasen;lep sprejem -z Božjo toplino. Bogu hvala za g.Romana, da smo skupaj obhajali svete maše.Hvala vsem so delavkam in sodelavcem Bratstva,še zlasti Poloni,Tonetu in Martinu za osebno pomoč
Tako krasnega novega leta v življenju še nisem doživel. Počutil sem se, kot da pla- vam v nebesih, saj je Bog bil z menoj, mi pomagal in me vodil.

Mitja Lešnik

Moje silvestrovanje z Bratstvom

Že dan pred Silvestrovim sem se zgodaj popoldne odpravila proti končni postaji v Podutiku, kjer me je že čakal Tone. Skupaj sva se odpeljala proti Zaplani,kjer sta na- ju že pričakovali Polona in Marjetka. Tone mi je razkazal Dom Bratstva. Kmalu za tem sem dobila tudi posteljo in invalidko, kateri sem pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Še pred večerjo sem pomagala pripraviti postelje še drugim.
Po okusni večerji smo se zbrali v krogu k daritvi svete maše. Daroval jo je duhovni asistent Bratstva Roman Travar. Po maši je sledilo spoznavanje drug drugega. Vmes smo si zapeli še nekaj lepih pesmi ob sprem ljavi Polonine in Petrine kitare ter Mitjevih orglic.Ko je prišel čas počitka,smo si zapeli še Angelčka in drug drugemu zaželeli slad- ke sanje ... Za tem pa je sledila še uspa- vanka za vsakega posameznika.
Naslednje jutro nas je prebudila jutranja megla in budnica,na kitaro in pesem Polone Petre in Mateje. Po zajtrku in molitvi smo si razdelili delo. Okrasili smo dvorano, po- stavili jaslice, pomagali v kuhinji, pomagali Romanu sestavljati molitve za popoldanski čas... Po zasluženem kosilu smo se odpra- vili na kratek sprehod do bližnje kapelice ali pa k počitku.
Vse bolj se je bližal večer zadnjega dne v letu.Začeli smo ga z molitvijo.Sledil je bla- goslov Doma s kadilom in z blagoslovljeno vodo. Potem pa smo ob diaprojekciji slik obujali spomine na srečanja Bratstva izte- kajočega se leta,ki jih je pripravil Tone. Še pred polnočjo pa smo se od starega leta poslovili s sveto mašo in dočakali leto 2009 Skupaj smo nazdravili in drug drugemu za- želeli vse dobro v prihajajočem letu ter na daljevali silvestrovanje s plesom in s sreče- lovom izmenjali darila. Za veselo razpolo- ženje in da so lahko nekateri zaplesali tudi na invalidskih vozičkih, je poskrbel harmo- nikaš Jože Domitrovič. Okoli 3. ure zjutraj smo se nekateri odpravili počivat, drugi pa so silvestrovanje nadaljevali do poznih ju- tranjih ur.
Na prvi dan leta smo se po zajtrku zbrali k sveti maši - se z njo zahvalili za vse dobre stvari, ki smo jih na 3-dnevnem silvestro- vanju doživeli in prosili za srečen začetek novega leta.
To je bilo moje prvo večdnevno silvestrova- nje s člani Bratstva.S prvim dnem novega leta sem tudi 'uradno' postala sodelavka v KBBI, ker sem tudi med invalidi že našla dobre prijatelje.

Nina Kepic

Pot moje vere

Tole razmišljanje pišem ravno na dan pred svetim večerom in je kot stopnjevanje pri- čakovanja rojstva Božjega Deteta.
Tudi mene je Bog vodil k čudežu vere -kar 40 let.Krščena sem bila ob rojstvu na sve- čnico. K verouku me niso vpisali.Med odra- ščanjem sem začutila, da človeku ni dovolj samo kruh, da je neutruden iskalec nekaj presežnega.Rada sem brala knjige in v njih iskala hrano za dušo. Vadila sem avtogeni trening in jogo,se celo vpisala na tečaj spro stitvene tehnike.Po Božji volji sem pozabila vse korake sproščanja in ostala v praznem prostoru. Hitro sem ugotovila,da to ni tisto kar iščem.
Iz otroštva sem se spomnila edino molitve Angel varuh,ki me jo je naučila teta.To mo- litev sem ponavljala iz dneva v dan ob vsa kem veselju ali stiski. Navezala sem stike z verno sošolko in se hkrati spomnila dveh učiteljic,ki jim je vera pomenila veliko uteho v medvojnem in vojnem času. Ker nisem imela molitvenika, so me kar po telefonu naučile Gospodovo molitev Oče naš. S so- šolko sva šli večkrat skupaj k sveti maši. Tudi k rožnemu vencu, ki sem se ga želela naučiti. To je bilo leta 2000, ko mi je umrla mama. Vsi so me spodbujali, naj z vsem srcem in vso dušo verujem v našo skupno Mater Devico Marijo in njenega sina Jezu- sa Kristusa. Kot sem večkrat slišala tudi kasneje v cerkvi, da je edina in čista pot v življenju Marijina srčna predanost Bogu, ko je sprejela angelovo oznanilo in postala mati Božjega Sina.
Vedno bolj sem čutila, da je Cerkev zame pravi dom, kamor se lahko zatečem z za- hvalo za veselje ali s prošnjo za rešitev in tolažbo v stiski.
Ena od učiteljic me je povabila, naj pristo- pim h Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov. Tu se mi je pot k veri odprla na stežaj. Srečala sem dobro prijateljico, ki je postala moja birmanska botrica. Pomagala mi je,da sem se odločila za prvo sveto ob- hajilo in sveto birmo.Spodbujala me je tudi ko mi je omahovala volja med pripravo.Za- me je prosila našega gospoda župnika, če bi me on lahko osebno pripravil za sveto birmo.

Iz srca sem mu hvaležna še danes, da me je sprejel. Ker dostikrat nisem mogla iti v župnišče, mi je dal učbenike za šolanje in sem se sama pripravljala doma ter si izpi- sovala pomembne stvari.
Leta 2003 me je birmal škof msgr.dr. Franc Perko skupaj z drugimi birmanci naše žup- nije.Bila sem celo prva na vrsti in podoživ- ljala to milost z vsemi drugimi.
Ko se je stiska v bolezni pomnožila,sem se spomnila na zapis v Svetem pismu Nove zaveze v Jakobovem pismu (Jak 5,14-16): "Če je kdo med vami bolan,naj pokliče sta- rešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo od- puščeni. Zato izpovedujte grehe drug dru- gemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni.Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega." Poklicala sem duhovnika. Pri- šel je, me spovedal in mazilil. Občutila sem poživitev duše in telesa.
Duhovnik me je obiskoval na prve petke v mesecu. Zdaj, ko se je stanje izboljšalo, grem večkrat tudi med tednom k delavniški sveti maši in si prizadevam za prejem sve- tega obhajila.
Zelo sem rada v našem svetišču ob četrt- kih, ko je izpostavljeno Sveto Rešnje Telo. V molitvi se mu prepustim in se duhovno okrepim. Predenj položim vse svoje stiske in prosim za svoje prijatelje, duhovnike, zdravnike, skratka, za vse ljudi,ki mi jih po svoji previdnosti pošilja dobrotljivi Bog v moje življenje.
Tako me je Bog pripeljal v svet vere, v ka- teri se čutim odkrito sprejeta, razumljena in uslišana, marsikdaj potolažena, vedno pa polna miru in poživljene vere vanj, čigar rojstvo pričakujemo te dni.
Vsem mir in dobro! Zbogom.

Teja Lampič

Obisk, to mi pomeni več kot vse drugo

Ena izmed dejavnosti in poslan- stev KBBI je obiskovanje naših preizkušenih bratov. Obiskujemo se s pismi,preko telefona,po in- ternetni pošti in z osebnimi obi- ski na domu.Slednjih se vsakdo razveseli, še zlasti tisti, ki imajo zaradi od- daljenosti manj možnosti udeleževati se na ših srečanj.
Sam sem se tokrat odpravil na obisk na Štajersko,in sicer na ormoški konec. V žu- pniji Velika Nedelja,v Vičancih, živi Marjan Toplak (Vičanci 51, 2274 Velika Nedelja, tel. 02/719-80-28). Čeprav je Marjanovo življenje zaznamovano s popolno slepoto, je Marjan človek veselja, ki v življenju vse vzame za dobro. Rodil se je leta 1965 kot zdrav prvorojenec.Za njim sta prišla v dru- žino še brat in sestra.Iz najnežnejših otro- ških spominov je Marjan obudil dogodek,ko se je med igro skoraj utopil v bližnji mlaki. Pravi, da je sosedi,ki ga je rešila,tako hva- ležen, da ji bolj ne more biti. Zaprosil sem ga, da bi za bralce Prijatelja povedal, kako je prišlo do njegove slepote.

Ko sem bil star 4 leta,so se začele težave. Pred očmi se mi je večkrat stemnilo.Ko smo šli delat na njivo ali travnik, sem govoril: pojdimo domov, deževalo bo. Še danes se spomnim,kakšen lep sončen dan je bil,meni se je pa kar mračilo pred očmi. Doma sem imel kocke,s katerimi sem se igral. Ko mi je padla kakšna na tla, je nisem videl in sem jo moral tipaje iskati. Domači so opazili, da je z mojim vidom nekaj narobe, zato so me peljali k zdravniku. Po enoletnem neuspeš- nem zdravljenju so me poslali v Ljubljano. Tam sem bil po preiskavah operiran. Čez nekaj dni so staršem domov sporočili, da operacija ni uspela in ostal sem popolnoma slep.
Iz bolnišnice sem šel v Šentvid pri Stični, v Zavod za srčne bolnike, kjer sem ostal 2 leti.Tam so me vzgojiteljice imele zelo rade Jaz sem bil edini slep otrok.Ker so videli,da sem sposoben za šolo, so me poslali v Lju- bljano, v Zavod za slepo mladino, kjer sem 8 let obiskoval osnovno šolo. Že v prvem razredu sem se naučil pisati in brati v Brai- llovi pisavi. Iz Ljubljane sem šel v Škofjo Loko, v Dom za slepe, kjer sem ostal 6 let. V Domu sem živel in bil tudi zaposlen kot monter v montažni delavnici in si tako pri- služil invalidsko pokojnino. Željo sem imel, da bi se po upokojitvi vrnil domov. Zdaj že 20 let živim doma pri starših, kjer živi tudi brat z družino.

Kako si pa med šolanjem vzdrževal stike z domačimi?
Domov sem prihajal le med počitnicami.Ta- krat je mama prišla pome in me spremljala domov z vlakom ali avtobusom. Ko sem bil v Škofji Loki, sem hodil na obiske bolj po- redko, takrat, ko sem imel dopust. Še zdaj imam nekaj prijateljev iz Zavoda.

Povej nam,kakšna dela lahko opravljaš in kako zapolniš svoj prosti čas?
Nekoliko lahko pomagam pri domačih delih: luščim fižol in koruzo, pobiram semena iz buč. Ko so bili nečaki majhni, so bili včasih v mojem varstvu. V prostem času pa zelo rad poslušam radio. Všeč so mi zdravstve- ne, kmetijske, športne oddaje, oddaje, v katerih ljudje pripovedujejo o svojem delu, o potovanjih.Tudi glasbo zelo rad poslušam Najraje imam mirno glasbo,potem 'country' in narodno zabavno glasbo. Doma imam ogromno kaset. Kakšne oddaje poslušam tudi na televiziji.

Kaj ti v življenju pomeni vera?
Vera v Boga mi daje v življenju moč in opo ro. Vsak dan kaj zmolim. Ob nedeljah več- krat spremljam mašo po radiu. To mi veliko pomeni. Med šolanjem in življenjem po za- vodih nisem imel možnosti, da bi obiskoval verouk. Tako sem se na prejem zakramen- tov pripravil pozneje, skupaj z mlajšim bra- tom. Leta 1985 sem v Veliki Nedelji prejel zakrament prvega svetega obhajila. Isto leto sva skupaj z bratom bila še pri sveti birmi v Podgorcih. Na tiste dogodke imam lepe spomine. To je bilo v času, ko sem bil v Zavodu za slepe v Škofji Loki.
V tistem času sem tudi spoznal KBBI. Ob- časno sta me tam obiskovala dva člana. Zadnja leta se kdaj pa kdaj udeležim kakš- nega srečanja Bratstva,na katera zelo rad grem.
V nepozabnem spominu so mi ostale du- hovne vaje pri Sv. Jožefu nad Celjem pred dvema letoma.Sem družaben človek in sem rad med ljudmi,v prijetni družbi.Na razstavi ročnih del KBBI v Ljubljani sem tudi razsta- vljal svoje vizitke,ki jih izdelujem v Braillovi pisavi. Lep spomin hranim tudi na srečanje 'okroglih' jubilantov,ki je bilo pred nekaj leti na Zaplani. Na nočni omarici imam še zme- raj prtiček, ki sem ga dobil na tem prazno- vanju.

Se kaj družiš tudi z drugimi slepimi invalidi?
V Ormožu se enkrat mesečno udeležujem srečanj, ki jih prireja Zveza slepih. Zbere se nas skupina kakšnih 10 članov. Na teh srečanjih poslušamo razna predavanja in si izmenjavamo naša doživetja.Če imam spre mljevalca, grem rad z njimi tudi na kakšen izlet.Mama,ki zaradi bolezni zdaj težko ho- di, več ne more iti z menoj. Lahko sem pa srečen, da jo imam. Mama je le mama, na njo sem že od nekdaj najbolj navezan.Oče je bil več zdoma zaradi službe.Z Zvezo sle pih sem bil tudi na dopustu v Izoli. Bil sem pa tudi na letovanju v Bibionih.

Kaj te v življenju najbolj osrečuje?
Zelo sem vesel, če mi kdo piše, zato vas vabim,da mi pišite ali pa me pokličite po te lefonu. Najbolj me pa osreči to, če me kdo obišče. To mi pomeni več kot vse drugo.

Marjan ima zadnja leta zdravstvene teža- ve tudi zaradi luskavice. Kot stranska po- sledica vseživljenjskega uživanja zdravil, so tudi težave z gibanjem in hojo, vendar pravi,da rad hodi in se sprehaja, kadar ima na razpolago spremljevalca. Kot se razve- seli obiska, ki potrka na vrata, gre rad tudi sam obiskat druge invalide.Zato sva se po tem dopoldanskem pogovoru usedla v avto in se odpeljala obiskat še nekatere druge člane Krščanskega bratstva v Prlekiji in Prekmurju.
Če hočeš biti sam srečen,moraš osrečeva- ti druge. Marjanove oči, ki ne vidijo, so se lesketale, ko je lahko obdaril vsakega s svojimi lično izdelanimi vizitkami v Braillovi pisavi. Ko sem ga povprašal, s kakšno be- sedo bi ohrabril še druge bolnike in invalide ki bodo brali Prijatelja, je rekel: "Vsem že- lim zdravja, miru in veselja."
Dragi bralci, naredite tudi vi kdaj veselje Marjanu s pismom, s telefonskim klicem ali z osebnim obiskom.

tekst in foto: Zlatko Novak

Romanje v Slomškovo Ponikvo

"Rad te imam,zaupam ti."Pod tem pomenljivim in zelo zgovornim ge- slom smo bili v tednu Karitas, ki je potekal od 24. do 30.novembra 2008, vsi sodelav- ci, sodelavke in prostovoljci povabljeni na romanje v Slomškovo Ponikvo.
Murskosoboški škof g. Marjan Turnšek nas je pri maši nagovoril z besedami:"Jezus sam nam vsak dan znova govori, rad vas imam in zaupam vam." Ga znamo slišati? V vsak- danjem življenju je o tem precej lahko go- voriti, ko pa je potrebno preiti k dejanjem do sočloveka,se večkrat odkrije,da po tem hrepenimo, a se bojimo hoditi po poti zau- panja, ljubezni in tudi sprejemanja.
Preprosto zato, ker si je treba vse to pri- dobiti. Ko človek začuti, da ga ima nekdo rad,da se mu upa kdaj povedati to tudi na glas,bo tudi sam odgovoril z zaupanjem, ki je temelj ljubezni do vseh generacij. Zlasti mlajši in mladi smo se že v letu 2007 spra- ševali ali me imaš rad? Lansko leto smo to dopolnili z odgovorom: Rad/a te imam, za- upam ti!
Dovolimo našim mladim junakom, da se do- kažejo. Odkrito jim pokažimo, da jih spre- jemamo takšne, kot so. Imejmo jih radi in tako nam bodo z zaupanjem in veseljem odgovarjali na izzive, pred katere jih pos- tavljamo. Vključimo jih v dobrodelnost, da bodo znali pomagati bližnjemu in tudi sta- rejšim.
Udeležili smo se tudi generalke Klica dobro- te v Celju,ki je dokaz,da dobrota ne pozna meja. Imejmo se radi, zaupajmo si in svet bo lepši zate, zame, za vse ljudi!

Nives Fabčič

Sveti Miklavž, prosim, prinesi mi ...

... prijatelja in še enega ..., in še ... in še enega prijatelja! Morda se bo kdo od vas bralcev čudil,kakšne nenavadne želje so pa to? Toda jaz si resnično že nekaj let želim prav to, da bi mi sveti Miklavž ob božiču prinesel vsaj enega zvestega prijatelja ali prijateljico.
Ne živim osamljena in ne zapuščena sredi hrupa ponorelega sveta.Lahko se pohvalim z množico najboljših prijateljev, na katere se lahko vedno zanesem.Nekateri stanuje- jo blizu mojega doma, spet drugi živijo več deset kilometrov stran, nekaj jih biva celo v drugih državah. A v resnici nihče ne biva v moji sobi. Fizično mislim.V duhu jih z me- noj v moji kamrici biva mnooogo,vse stene so polne njihovih podob in spominov iz na- ših srečanj.
Vendar pa si včasih, največkrat ob večerih želim živega stika s sočlovekom, z nekom, ki bi mu lahko zaupala svoje sanje, boleče spoznanje, nadebudne načrte in prelestne spomine. Ponavadi me Bog res hitro usliši, in sicer tako, da me po glasu mojih bližnjih pokliče po telefonu, me navdahne z lepo mislijo, ki jo brž zaupam nekomu po sms, mi nežno potrka na vrata in me razveseli z dolgo pričakovanim obiskom.
Ali pa me 'dobrodušni svetnik' ob prazno- vanju godu sv.Miklavža, preko sestre Edith prijazno povabi v Štepanjo vas na srečanje z njim in v Njem, ki je naša Pot, Resnica in Življenje.In tam me vedno znova preseneti najlepše darilo: srečanje s prijatelji. Tako je bilo tudi tokrat,in sicer zadnjo novembr- sko soboto popoldan.
Zbrani ob oltarni mizi smo skupaj z duhov- nikom Janezom Drnovškom praznovali sve- to evharistijo in se preko nje zahvalili Bogu za njegovo dobroto, s katero nas je pove- zal v eno družino, ki se je skupno veselila največjih vrednot prijateljstva.
Mladi iz župnije Prečna pri Novem mestu so nam pod budnim Renatinim vodstvom zaig- rali poučno zgodbo o skrbnem medsebojnem obdarovanju v družini.
Nekako takole je bilo.Oče je dobil v dar ve lik grozd. Z njim je želel razveseliti babico, zato ga je podaril njej.Ona ga je dala ded- ku, dedek vnuku,vnuk ga je,ne boste ver- jeli, podaril svoji sestri. Sestra ga je dala mami in mama je z njim presenetila očeta. Tako je bil krog iskrene dobrote povezan.
Res super bi bilo, če bi se tako prijazno, lepo odvijale tudi naše vsakdanje zgodbe. Svet bi bil bolj prijetno topel in ljubeč,brez topovskih granat in sprevrženih spletk.
Nato pa ..., je prišel sveti Miklavž z angel- čki.Parkeljni so se držali bolj kislo,čemerno, nič kaj korajžno. Preteklo leto smo bili oči- tno res pridni. Zato je Miklavž radodarno razdelil svoja presenečenja med majhne in malo večje otroke. Ups, slišal je tudi mojo veliko prošnjo in mi prinesel... Kaj? Hura!!! Toaletno torbico z vsemi pripadajočimi potrebščinami. Opla, prinesel mi je tudi veeeliiikooo prenovljenih prijateljskih vezi, s katerimi sem polepšala svoje božično - novoletne praznike. Hvala! Vredno je za- upati prijateljem, še posebno nebeškim. Aleluja!
Bog povrni vsem dobrotnikom, posebno pa Marijinim sestram,'Miklavžu', Renati in mla- dim igralcem, pa našemu prijatelju Drnovš- ku seveda! Veliko prijateljskih presenečenj tudi v tem letu vam želi moja malenkost.

Alenka Oblakovič

Na Dolenjskem je lepo

Vsako leto na začetku decem bra se že tradicionalno srečujemo prijatelji da si med seboj izmenjamo kakšno besedo in se v duhu adventa skupaj poveselimo.
Tako smo bili dan po Miklavžu povabljeni v župnišče v Prečno pri Novem mestu. Pričeli smo z daritvijo svete maše,ki jo je daroval tamkajšnji župnik, g. Tone Marinko, nada- ljevali s pogovorom, pesmijo, s kratkim, a poučnim skečem in končno pričakali svete- ga Miklavža. Njegov razvedrilni nastop nas je vse spravil v dobro voljo. Ta je pravo zdravilo zoper tegobe vseh 'sort', ki nam grenijo naš vsakdan.
Slovo je bilo malo daljše, saj smo se razšli z iskrenimi voščili in lepimi željami za leto, ki se je pravkar pričelo.
Naj še jaz pristavim svoj lonček in zaželim bralcem Prijatelja vse dobro v tem letu.

Jožica Ameršek

Že trinajstič so se nam odprla vrata Strmo letovega doma v Ivančni Gorici,kjer so nas spet ljubeznivo sprejeli. Domače se poču- timo, zato se vedno znova radi vračamo. Zbrali smo se ravno na Miklavžev dan - 6. decembra.
Pri sveti daritvi smo razmišljali o pričakova- nju,o Mariji, njenem in našem pričakovanju pa o dobroti,ki naj bi jo delili drug drugemu Tako se bo mogel v naših srcih vedno ro- jevati Jezus.
Potem smo se zadržali še v pogovoru, iz- menjali svoje vsakdanje skrbi in veselje. Skratka, klepet se je potem nadaljeval pri kosilu in ga je prekinila šele igra o darežlji- vosti,ki so nam jo pripravili mladi iz župnije Prečna. In na koncu, kdo drugi bi med nas prišel, če ne sam Miklavž s svojimi darili, predvsem pa z nauki,ki si jih je vredno za- pomniti.
Vsem, ki so nam omogočili to duhovno bo- gato srečanje, iskrena hvala!

Ana

Priznanji Pedru Opeki, C.M.

10.decembra 2008 je Fundaci- ja svetega Mateja,ustanovlje- na v spomin na vietnamskega kardinala Francoisa Xavierja Nguyena Van Thuana (1928-2002),ki je trinajst let prebil v komunističnem zaporu,od tega kar devet let v samici,podelila odličja trem posamez- nikom in dvema projektoma,ki so se v lan- skem letu prav posebej izkazali z ravna- njem po smernicah cerkvenega socialnega nauka in s solidarnostjo do ljudi v stiski.
Med odlikovanci je bil tudi naš rojak,misijo- nar in sobrat Pedro Opeka, C.M.,za projekt Akamasoa,s katerim pomaga mnogim brez- domcem na Madagaskarju.
Na slovesnosti, ki jo je v dvorani Pavla VI. pripravil Papeški svet Pravičnost in mir ob 60. obletnici razglasitve Splošne deklaraci- je o človekovih pravicah,na kateri so poleg papeža Benedikta XVI., ki je pozval k več- jemu udejanjanju omenjene deklaracije,go vorili še vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone,predsednik Papeškega sve ta Pravičnost in mir,kardinal Renato Raffa- ele Martino in generalni direktor Mednaro- dne organizacije za delo, Juan Somavia.
Podelitev odličij se je sklenila s prazničnim koncertom. Z nagrajenci se je osebno sre- čal in z njimi spregovoril ter jim iskreno če- stital tudi papež Benedikt XVI.
V zahvalo in priznanje za izredne zasluge na področju misijonarske, vzgojne in hu- manitarne dejavnosti na Madagaskarju je z odličjem Svetega Cirila in Metoda Pedra Opeko nagradila tudi Slovenska škofovska konferenca. Odličje mu je 16. decembra 2008 v nadškofijskih prostorih v Ljubljani podelil predsednik Slovenske škofovske konference, nadškof msgr. Alojz Uran.
"Z veseljem in hvaležnostjo vas pozdravljam v imenu Cerkve na Slovenskem,ki se veseli izrednega pričevanja misijonarja Pedra Ope ke, ki deluje na Madagaskarju in ga danes iskreno pozdravljam med nami.
Čeprav smo z misijonarji na Madagaskarju povezani na različne načine in z občudo- vanjem spremljamo izredno poslanstvo, ki ga opravlja misijonar Opeka, želimo svoje- mu rojaku podeliti tudi najvišje priznanje Cerkve na Slovenskem, odličje svetega Cirila in Metoda in mu izročiti dar, s ka- terim bo lahko nadaljeval svoje poslanstvo
Gotovo, da Pedro ne dela zaradi priznanj in časti, vendar je prav, da se vsi skupaj Bogu zahvalimo za plemenito delo za dobro človeka in v čast Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. Zato smo ponosni,da je iz zdravih slovenskih krščanskih korenin zraslo mogo- čno drevo z žlahtnimi sadovi, ki jih danes pozna ves svet."

msgr. Alojz Uran
ljubljanski nadškof, predsednik SŠK

IZ ŽIVLJENJEPISA PEDRA OPEKE

Pedro Opeka se je rodil 29.junija 1948 v ar- gentinskem mestu Buenos Aires.Leta 1966 je stopil v Misijonsko družbo lazaristov. V letih 1968-1970 je začel študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani in ga dokončal na Katoliškem inštitutu v Parizu. Leta 1976 je odšel na Madagaskar, kjer živi in deluje še danes.
Svetovno znani misijonar deluje med najbolj obrobnimi prebivalci glavnega malgaškega mesta Antananarivo, ki živijo na smetišču. Med njimi je posebno skrb namenil otrokom Leta 1990 je ustanovil humanitarno združe nje Akamasoo (Dobri prijatelji).Smetiščarje mu je uspelo med seboj povezati in jim vr- niti samozaupanje.Zanje je našel delo in jim ga pomagal sprejeti.Z njimi je začel graditi stanovanja, šole, športne dvorane, cerkve idr.
V programe za izhod iz revščine,ki jih je ra- zvil, je bilo doslej vključenih preko 200.000 najrevnejših otočanov.V vaseh,ki so jih sku paj zgradili, pa danes živi približno 20.000 ljudi. Dotoka revežev v združenje še ni vi- deti konca.K uspehu njegovega dela je pri pomogla inkulturacija v malgaško okolje in izostren čut za pravičnost, pa tudi metoda njegovega dela,ki temelji na neposrednem, spoštljivem in globoko etičnem odnosu do ljudi.
Delovanje Pedra Opeke spremljajo številne vidne osebe in institucije, ki so mu podelile različna priznanja in nagrade:od malgaške- ga predsednika in drugih svetovno znanih politikov do najrazličnejših mednarodnih organizacij.
O delu Pedra Opeke in njegovih združenjih so v Franciji, Argentini, Sloveniji in na Ma- dagaskarju izšle številne knjige, med njimi naj omenim zadnjo, ki je lansko leto izšla pri sozaložbi vseh treh Mohorjevih družb: Dnevnik spopada - misijonar na Madagas- karju in je bila predstavljena v prejšnjem Prijatelju. Posneta pa je bila tudi videore- portaža Apostol brezdomcev.
Misijonar Pedro Opeka je sodeloval tudi na več svetovnih srečanjih o socialnih in hu- manitarnih vprašanjih.

vir: Tiskovni urad SŠK

"začimbe" za naše odnose v vsakdanjem življenju

SPOŠTOVANJE

Kar nekaj dni sem tokrat čakala 'navdih' za pisanje v rubriko ustvarjalnega kotička.Do- govorili smo se,da tudi letošnje leto gradi- mo ustvarjalnost v Prijatelju, predvsem ob razmišljanju o naših medsebojnih odnosih. Zato bomo v letošnjem letu odkrivali 'začim be' za naše odnose v vsakdanjem življenju
Obstaja veliko priročnikov za razne ustvar- jalnosti, tudi mnogo tistih za medčloveške odnose. A najboljši učitelj je naše življenje in najboljša lekcija se začne vsako jutro znova in znova. Kaj se naučimo v vsakem novem dnevu,je dobro preveriti vsak večer Mnogo dnevnih lekcij gre mimo nas, marsi- kdaj pozabimo vse,kar smo se ali bi se la- hko naučili, a pride tudi kakšen dan dobre šole... Kot sem že omenila, sem kar nekaj dni premišljevala, katera bi bila tista 'začim ba', ki bi jo na začetku novega leta najprej omenila kot pomembno za dobre medoseb- ne odnose. In morda sem prišla do tiste prave, ki se jo je potrebno najprej naučiti uporabljati v medsebojnih odnosih -ta prva 'začimba' za res 'okusne' odnose med ljud- mi je spoštovanje.
Pa najprej poglejmo,kaj pomeni ta beseda. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je zapisano,da je spoštovanje "zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno ute- meljene veljave, vrednosti". Po tej razlagi bi morda mislili, da spoštovanje sploh ni 'začimba' za vse odnose, pač pa le za od- nose do tistih naših bližnjih,ki imajo moral- no utemeljeno veljavo ali vrednost. In kdo bi bili to?
Ko sem v Svetem pismu pobrskala za bese- do 'spoštovanje', sem našla v Stari zavezi tisto razlago, h kateri nas morda pelje tudi razlaga Slovarja. Takole je zapisal Sirah: "Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje,ki mu gre,tudi njega je namreč ustvaril Gospod." (Sir 38,1) Spoštujemo torej zdravnika, ker nam pomaga in koristi. Spoštujemo duhovnika, ker je božji služab- nik. Spoštujemo predsednika, ker ima po- membno vlogo v naši deželi pod Triglavom. In še bi lahko našteli tiste,ki so vredni na- šega spoštovanja.
A Sveto pismo v Novi zavezi z Jezusovim prihodom na svet na glavo obrne mnogo stvari.Tudi spoštovanje! Bog postane maj- hno in nebogljeno dete.Vsemogočni se rodi v revnem hlevu in kot begunec preživi prve mesece svojega življenja. Kot Kralj svojo moč pokaže na križu.Le kdaj gre temu Bo- gu spoštovanje? Kje je takšen, da bi lahko rekli, da kaže moralno utemeljeno veljavo in vrednost? Na križu prav gotovo ne. A je prav na križu najbolj vreden našega spoš- tovanja! Zato apostoli o spoštovanju niso več razmišljali tako kot Sirah v Stari zavezi.
Apostol Pavel je v pismu Korinčanom v pri- spodobi o tem, kateri telesni deli so najpo- membnejši, zapisal: "...telesni deli,ki se zdi jo slabotnejši,so še bolj potrebni, in tistim, ki se nam zdijo manj vredni časti,izkazuje- mo še večje spoštovanje in z manj ugled- nimi še lepše ravnamo ..." (1 Kor 12,23).
Seveda je Pavel tu mislil na vse nas: vabi in spodbuja nas k temu,da bi spoštovali najprej tiste manj pomembne in manj ugle- dne. V pismu Rimljanom je apostol Pavel zapisal: "Tekmujte v medsebojnem spošto vanju." (Rim 12,10) Spoštovanje je torej "zelo pozitiven odnos ..." kot pravi Slovar, a za nas, kristjane, bi se razlaga morala nadaljevati "...do vsakega človeka, še po- sebej do tistih, ki se nam zdijo manj vredni časti in manj ugledni."
Vsi ljudje si torej zaslužijo naš "zelo pozi- tiven odnos". Vsi ljudje so vredni našega spoštovanja. In kako kažemo spoštovanje ljudem okrog sebe? Verjetno je lahko lekci- ja spoštovanja precej preprosta,a uporaba te 'začimbe' v vsakodnevnem življenju je vse prevečkrat izpuščena. Poskusimo se vživeti v trenutek,ko bi k nam pristopil npr nadškof ali predsednik ali slavni pevec ... Kako bi se izražali,kakšne besede bi mu iz- rekli, kaj bi mu želeli podariti v spomin, bi se morda želeli fotografirati z njim? In vse to je naše znamenje spoštovanja do takšne osebe. Vsaj malo podobnega spoštovanja pa bi moral biti deležen vsak človek: prav vsakdo je vreden naše pohvale in občudo- vanja, vsakdo je vreden našega darila,tudi skupne fotografije za spomin. Predvsem pa je vsakdo vreden našega pozitivnega odno sa, prijaznosti, dobre besede, lepega poz- drava.To je prvi korak k spoštovanju. Prav bi bilo, da bi zmogli v odnosu do prav vsa- kega človeka najprej dodati primerno mero spoštovanja.
In kje se zatakne naše spoštovanje? Zakaj je to 'začimbo' včasih težko uporabljati? Kolikor poznam sama sebe, pa morda smo si ljudje tu precej podobni, to 'začimbo' še kar zlahka uporabljam pri prijateljih ter tudi pri ljudeh,ki jih šele spoznavam. Precej te- žje pa gre s spoštovanjem pri tistih, ki so me prizadeli ali me ne sprejemajo,pri tistih, ki mi gredo po domače povedano 'na živce' In tudi pri tistih, s katerimi živim ali pa že preveč dobro znam našteti vse njihove sla be lastnosti. Tu pa se v odnosih 'začimba spoštovanja' kar nekam skrije in jo je težko uporabiti. A je prav tu še bolj pomembna. Le uporabljati jo je potrebno skupaj s še eno: odpuščanjem.A to je že druga 'začim ba', o kateri bomo razmišljali v naslednjem ustvarjalnem kotičku. Naj bo za teh nekaj tednov dovolj,če bomo skupaj uspeli v na- še medsebojne odnose dodati nekoliko več spoštovanja.

Polona Malovrh

Zgodba, ki je ni

Na praznik Svetih treh kraljev me je ured- nik prijazno spomnil, da še nič nisem poslal za rubriko Svet in mi. Rubrika je nastala še med urednikovanjem g. Zupančiča.
Malo se mi je stožilo po tistih časih,ko sem od urednika,poleg spodbude, dobil še zajet no kuverto materiala,ki ga je bilo potrebno le prebrati in 'prebrati', skrajšati ter pripra- viti za lektorja. Pogosto je bilo med posla- nimi materiali g. urednika tudi nekaj prikrite reklame; komercialne,duhovne in ideološke sorte.Vseeno pa je vedno bilo dovolj 'zdra- ve' snovi,vsaj za dve strani v Prijatelju. Ta vir je ugasnil in treba se je bilo znajti...
Še vedno imam odprte oči in ušesa za do- godke in informacije,ki bi lahko polnile rub- riko Svet in mi, a vedno težje je pridobiti verodostojne informacije, ki bi med ljudi is- kreno sejale upanje in poglabljale vero, dobroto,optimizem ter širile veselje v duhu evangelija.
Tokrat sem imel namen zapisati zgodbo o dobrodelnosti, ki se je dogajala v adventu - o dobrodelni prireditvi za nakup invalid- skega vozička za invalida nekje na obrobju naše domovine.
Pohvalno,da je prizadeti dobil ročni invalid- ski voziček,ki ga potrebuje. A zadrega je v tem,da je eden od organizatorjev te dobro delne prireditve tudi član prodajne verige, ki postavlja ceno... In cena vozička obja- vljena v medijih,ni bila le občudovanja,am- pak tudi čudenja deležna.
Ne bom drezal v ozadja, ki ga ne poznam in ne želim posploševati in rahljati vero v 'Dobroto'.
Vsekakor pa tudi na področjih,ki se dotika- jo življenja invalidov in bolnikov in oskrbe s pripomočki,še kako veljajo besede slovens kih škofov o skušnjavah porabniške družbe

za katero je značilno kopičenje denarja in uživanje v zapravljanju le tega ter o moral- nem razkroju v naši družbi. In ne pozabimo tudi invalidi in bolni smo del te družbe...
Dobrota, dobrodelnost, solidarnost - ljube- zen do bližnjega lahko premostijo marsika- tero stisko in pogladijo mnogo ostrih in na videz nepremostljivih robov,zato verjemimo v to ljubezen do bližnjega in jo udejanjajmo A verjeti ne pomeni, da smo naivni in ver- jamemo, da nas bo rešil tisti, ki je zapravil bogastvo in nato iz človeške stiske posku- ša ustvariti bogastvo za novo zapravljanje
Bodimo budni, kot pastirji v betlehemski noči in prisluhnimo angelu, ki nas vodi. Ta angel pa nas sigurno ne vabi z najnovejšim prenosnim 'telefončkom' in z njim ne snema naših besed in nerodnosti, da bi kdaj kas- neje to uporabil proti nam.

Jože Raduha

17. OBLETNICA PRIZNANJA
SAMOSTOJNOSTI IN NEODVISNOSTI RS

13.januarja 2009 je minilo 17 let od objave note Svetega sedeža o priznanju samostoj nosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Z uradnim diplomatskim dejanjem je Sveti sedež kot subjekt mednarodnega prava s posebnim ugledom in moralno težo med pr- vimi priznal samostojnost Slovenije.Prvi di- plomatski odnosi med državama so bili na- vezani že 8. februarja 1992.

vir: Tiskovni urad SŠK

Na poti življenja ni sreče brez trpljenja, je dala naslov svoji sedmi knjigi Janja Blatnik,ki jo je izdala v samozaložbi.V knjigi opi suje spomine od otroških let, do 'kalvarije' pri triintridesetih letih, ko je zaradi neugotovljene izvenmaternične nosečnosti in poznejših neuspelih operacij za vse življenje pristala na invalidskem vo- zičku.Po duhovniku misijonarju,ki jo je obi- skal, je na prelomnici tisočletja iz začara- nega labirinta našla novo pot, na kateri se je umirila in poglobila svojo vero. Dobila je upanje, voljo do življenja in dela. S svojimi opisanimi izkušnjami želi Janja pomagati lju dem v stiski, ki ne najdejo izhoda iz različ- nih življenjskih preizkušenj.
Takšne knjige ni ne v Sloveniji in ne v svetu trdi v knjigi etnologinja dr.Marija Stanonik. Po intervjuju v Prijatelju 2001, št. 4, je Janja postala tudi članica Bratstva,ker želi dejavno sodelovati s svojimi talenti in pred vsem z močno voljo in vero.
Knjigo lahko naročite pri avtorici na telefon 07/491-32-68,ali na njen naslov Drenovec 12, 8273 Leskovec pri Krškem.

"Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora,
ti me tolažita."

S temi besedami iz psalma 23 so njegovi bli žnji v časopisu sporočili,da se je v 84. letu poslovil od nas Karel Omulec iz Maribora Boršnikova 51.
K zemeljskemu počitku smo ga pospremili v sredo 10. decembra 2008.
Njegova življenjska pot se je začela v osr- čju Slovenskih Goric in ga pripeljala skupaj z njegovo pokojno ženo Heleno v Maribor.
Prvič sem ga srečal leta 1973 na vozičku, na tistem velikem romanju slovenskih bol- nikov in invalidov v Lurdu, pod vodstvom patra Marijana Šefa,D.J. in pokojnega ma- riborskega škofa dr.Maksimilijana Držečnika To je bilo dve leti po nesreči, ki je Karlija zaznamovala za vse življenje.
V začetku osemdesetih let,ko je plamenček takratnega Bratstva in Prijateljstva bolni- kov in invalidov bolj samostojno in zanosno zagorel tudi v mariborski škofiji, sva se po- novno srečala.
Kdo bi mogel sešteti, na koliko duhovnih srečanj je desetletje in pol z obilico dobre volje vozil bolnike in pomočnike iz vrst Ško fijske diakonije, ki je v mariborski škofiji v soglasju s krajevnim škofom, takrat pripra- vljala ta srečanja ter za koliko obiskov se imamo bolni in invalidi zahvaliti prav njemu, ženi ter njuni udejanjeni ljubezni do bližnje- ga. Bil je bolan, invaliden na telesu in bil je hkrati pomočnik in sodelavec!
Zadnja leta sta se z ženo toliko bolj raz- dajala za njuno novo nastajajočo župnijo Svetega Janeza Boska ... Vedno pa se je razveselil vsakega telefonskega klica vseh nas,ki smo se srečevali na duhovnih sreča- njih. Iskreno je priznal, da bi še kdaj želel videti in srečati koga od bolnih sester in so bratov ali sodelavcev,s katerimi se je sre- čeval oziroma smo se srečevali pred leti...
Božični in pobožični čas je gotovo obdobje ko bi lahko vsi zmogli malo več vpogleda vase in naredili vsaj minimalni napor za manj občutka pozabljenosti.Tu ni potrebno nekaj velikega, ampak samo dobra volja, ki jo, tako vsaj upam, premore vsak človek.
V zadnjih dneh adventa je prenehalo biti plemenito srce Marije Strojin, mame br. Jožeta Strojina, ki je bil pred vstopom v minoritski samostan sodelavec Bratstva in kot redovnik še vedno ohranja stike.Mama Marija je kot žena in mati storila veliko do- brega. Naj ji bo Gospod bogat plačnik!

Ljubica Zakovšek

VSAKA BOLEČINA JE NAPOLNJENA Z UPANJEM

Ko Kristusa sprejmemo v svoje srce, Jezus spremeni naše življenje, zgodovino in več- nost. Vse je novo,vse pridobi smisel,vsaka bolečina je napolnjena z upanjem, veselje postane sproščeno in umirjeno, vsako delo postane nekaj,kar prej ali slej rodi uspehe. Vsem vam, dragi bratje in sestre, ki zaje- mate iz lepote in veselja božičnega prazno vanja, še posebej našim družinam, bolnim, ostarelim in osamljenim ter našim rojakom po svetu, škofje želimo Kristusovega miru in poguma.

Iz božičnega voščila slovenskih škofov

PODARIL REVIJO PRIJATELJ

Hvaljena Jezus in Marija! Sveti Benedikt, prosi za nas, Evropejce!
Tako kot zadnjič,sem tudi danes podaril za dnjo številko revije Prijatelj! Tokrat sem jo podaril delavki na Mestni Občini Ljubljana (pisarna MOL),ki me je prosila,naj ji pošljem knjižici Sveti Benedikt pomaga, v kateri je opis svetinjice svetega Benedikta in zakaj jo je dobro nositi.Druga knjižica pa nosi na slov Pravilo svetega Benedikta,ki opisuje ži vljenje in delo benediktinskih duhovnikov in menihov v njihovih samostanih! Priložil pa sem ji še Prijatelja.
Ker sem zaradi astme tudi sam invalid (3. kategorije), me zanima, ali bi tudi jaz lahko napisal kakšen članek in dodal kakšno sliko Napisal bi kaj o tem,kako sem postal krist- jan, pa o svetem Benediktu, o katerem se bolj malo sliši.
Vesele božične praznike in srečno novo le- to vam želim! Za vaše razumevanje in vašo pomoč se vam že vnaprej zelo lepo zahva- ljujem in vas lepo pozdravljam!

Edvard Kocjančič

SPOŠTOVANI G. UREDNIK!

Že večkrat sem hotela pisati pismo, a kaj, ko tako težko in grdo pišem,ker se mi roke tresejo.
Ker mi je Gospod poslal težek križ,sem bol- nica s KOPB.Zdravljenje s kisikom na domu in močno kifoskoliozo hrbtenice sem več ali manj priklenjena na dom in počitek. Zato sem zelo vesela Prijatelja,ki ga mi pošiljate brezplačno na dom.Z njim je moje življenje mnogo lažje.
Zato bi se ob tej priložnosti najlepše za- hvalila osebi, ki plačuje za mene. Velik Bog lonaj in mnogo miru ter Božjega blagoslova tudi vsem bolnikom invalidom ter dobrotni- kom. Bogu hvala, da nas podpirate.
Mir, srečo in blagoslov v letu 2009 pošilja

Angelca Drešar

SPOŠTOVANI, CENJENI IN DRAGI!

V slednjo nit globine se potapljam,
kjer misel časa pada v iskanje,
molče srce polagam v brezdanje
in kar sam se v čisti biser stapljam.

O stikih in odnosih med nami premalo pre- mišljujemo.Nedvomno pa so stiki med nami gonilo življenja.Nekateri so komaj zaznavni drugi odvisni od trenutnega okolja in razpo loženja, naslednji izvirajo iz naše domišljije in so plod simpatije. Tisočero malenkostnih odvisnosti nas veže skupaj. Prav je,da ima človek možgane, vendar je bolj pomembno da ima srce in da vé, kdaj se je potrebno spomniti drugega.
Življenje,ki se je pred meseci nekam zaga- njalo, je začelo sedaj, v tem božičnem in novoletnem času,teči bolj počasi, podobno kot reka, ki s seboj nosi navdušenje, sa- njarjenje in neuničljivo upanje.
Skupaj z vami želiva, da se vam v novem letu 2009 z vsako novo željo rodi upanje in da bodo vsa vaša razpoloženja, vse misli in vsa čustva našla svoj pristan.

Benjamin Žnidaršič in Dragica Čadež

DRAGI PRIJATELJI!

Čeprav je čestitka majhna, oznanja veliko sporočilo - Njegovo rojstvo!
Naj bo leto 2009 mirno, blagoslovljeno in polno veselih trenutkov,ki se razodevajo v človeški bližini.
V mislih in molitvah z vami vaša

Vesna Grbec

V uredništvo in upravo smo prejeli še mno- go več božično - novoletnih voščil.Tu je le nekaj izbranih. Za vsa voščila in želje se iskreno in iz srca zahvaljujemo.

Uredništvo in uprava Prijatelja

Duhovna oskrba in svete maše

v slovenskih bolnišnicah

Ljubljanska nadškofija

Novomeška škofija

Mariborska nadškofija

Celjska škofija

Murskosoboška škofija

Koprska škofija

V ostalih bolnišnicah so svete maše občasno.

NAGRADNA KRIŽANKA

Življenje ni ravna cesta,po kateri bi se pe- ljali brez skrbi. Med popotovanjem od roj- stva do smrti moramo premagati številne klance in ovinke, iskati pravo pot na križiš- čih ter paziti,da v življenjskih viharjih in na spolzkih tleh ne zdrsnemo v jarek ali prepad Naše vozilo, ki mu lahko rečemo tudi telo, se lahko pokvari,obstaja pa tudi nevarnost da se v nas kdo obregne oziroma zaleti.Na vsakem koraku je toliko nevarnosti in nad- log, da človek zlahka obupa, če nima vere. Zato nam je Jezus v Svetem pismu zapus- til vrsto spodbud, v vsakdanjem življenju pa nam stoji ob strani. O tem govori tudi apostol Pavel v Drugem pismu Korinčanom. Njegove besede smo tokrat izbrali za geslo križanke.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1. marca 2009 pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

prijatelj '09

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Uprava in uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201
Lahko nas dobite od ponedeljka do petka od 9h do 12h.
Ker trenutno naročnino in upravo revije Prijatelj prilagajmo novemu računalniškemu programu,boste položnice skupaj s pismom prejeli nekoliko pozneje kot v prejšnjih le- tih.Zahvaljujemo se za vaše razumevanje.

Z GLASBO IN PETJEM

(pevec in pevka z mikrofonom)

S STISKOM ROKE

(sodelavka čestita invalidu)

Z NOVIMI PRIJATELJSTVI

(sodelavka ob invalidki)

S PLESOM

(sodelavka pleše z Urbanom na vozičku)

"Vse zmorem v njem, ki mi daje moč!"

Apostol Pavel - Pismo Filipljanom 4,13

Polona Malovrh

»V molitvi sem videla, da bo moje življenje še bolj podarjeno Jezusu, če mu bom zau- pala in hodila za njim.« (Gordana Dobrinjanin)