DRAGI PRIJATELJI!

Pred nami je véliki teden-naj pomembnejši izmed vseh ted nov v letu. Kar se je zgodilo pred dva tisoč leti v Jeruza- lemu,se kristjani vsako leto na poseben način spominjamo in podoživljamo doga janje, ki mu evangelisti namenjajo polo- vico svojih evangelijev. Pa tudi celotna Nova zaveza temelji na dogajanju zad- njih treh vélikih dnevov.
S slovesnim vhodom Jezusa v Jeruzalem na cvetno nedeljo se začenja zadnje obdobje Jezusovega življenja in delova- nja na zemlji. Jezus je sicer sprejet kot kralj,vendar je v ozadju že čutiti zaroto voditeljev judovskega ljudstva,ki so skle nili, da mora Jezus umreti. Le še prilož- nost se jim mora ponuditi.
Jezus se zaveda,da je prišla njegova ura zato pripravlja svoje učence in prijatelje da se soočijo z žalostjo, ki jih bo kmalu doletela. Kako kmalu niti ne slutijo, saj so v Jeruzalem prišli, da bi obhajali ju- dovsko veliko noč Pasho. Ko obedujejo, se zgodi nekaj novega -Jezus blagoslo- vi kruh in vino ter ju spremeni v svoje telo in kri. Tako postavi sveto evharis- tijo,ki pomeni novo zavezo in jo bo (je) dovršil s smrtjo na križu.
Preplah in žalost apostolov in učencev se ob Jezusovi brutalni smrti na križu razplamti tretji dan,ko se po poročilih o praznem grobu srečajo z vstalim Jezu- som,ki jih nagovori: "Mir vam bodi!". (Jn 20,19) Jezus je vstal, kakor je bil rekel in zato ni več razloga za preplah. Nas- topilo je obdobje miru in sprave. Človek je odrešen greha in večne smrti.Kači je zdrobljena glava.
Jezus je umrl in vstal tudi za tebe in me ne. Moč greha je premagana.Smrt nima več zadnje besede.Tudi zate in zame je nastopil nov čas sprave in miru, ki nam ga podarja Vstali. Zato se veseliva, saj sva odrešena. Aleluja!
Bog vas blagoslovi!

Roman Travar, C.M., urednik

april

Molimo, da bi Gospod blagoslovil delo kmetovalcev z obilno letino in da bi pre- budil v bogatejših narodih čut za prob- lem lakote v svetu. Molimo, da bi kristjani,ki delujejo na po- dročjih, kjer so življenjske razmere rev- nih, slabotnih ter žensk in otrok najbolj tragične, kot pogumni pričevalci evan- gelija solidarnosti in ljubezni bili zname- nje upanja. Molimo, da bi se zavedali, da odločitev za duhovni poklic ni predvsem odpoved svetu, marveč je ponudba Kristusu, da bi nas uporabil za sodelavce pri odre- šenju sveta.

maj

Molimo,da bi verni laiki in krščanske sku pnosti prevzeli svojo odgovornost pri delu za duhovniške in redovniške poklice Molimo, da bi mlajše Katoliške cerkve, hvaležne Gospodu za dar vere, bile pri- pravljene sodelovati v vesoljnem poslan stvu Cerkve in na razpolago za oznanje vanje evangelija po vsem svetu. Molimo,da bi verske vaje in pobožnosti, ki jih opravljamo, črpale svojo moč in vsebino iz evangelija in zakramentov.

Podpis k sliki: Oltar v kapeli UKC Ljub- ljana, foto: Tone Planinšek

BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE!

KRISTUS JE VSTAL!
ALELUJA!

VSTALI BOMO TUDI MI!
ALELUJA!

Izhodišče Pavlovega oz- nanjevanja evangelija je Kristusova smrt,vstajenje in poveličanje ter v povezavi s tem Kristusov drugi prihod kot izpolnitev.

Pavel v svojih pismih ne izhaja le iz ra- zodetja pred Damaskom, ampak tudi iz oznanjevanja prvotne Cerkve. V Prvem pismu Tesaloničanom vključi v svoje dokazovanje obrazec iz cerkvenega oz- nanjevanja,ko zagotavlja: "Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste,ki so zaspali prek Jezusa, pri- vedel skupaj z njim." (1Tes 4,14) Podo- bne izjave še srečamo v Drugem pismu Korinčanom (prim. 4,14) in v Pismu Rim ljanom (prim. 10,9).
Najobširnejši cerkveni obrazec srečamo v Prvem pismu Korinčanom (prim. 1 Kor 15, 3b-5), ki podaja vero v Kristusovo odrešilno smrt in vstajenje. Pavel upo- rablja ta obrazec tudi za svojo razlago vstajenja vernikov.

Evangelij, ki ga Pavel tukaj oznanja Ko- rinčanom, vsebuje izjavi, da je Kristus umrl in bil pokopan ter da je bil obujen in se je prikazal Kefu in dvanajsterim (prim. 1 Kor 15, 3b-5).
Oglejmo si štiri izjave tega izročila:
(1) "Kristus je umrl za naše grehe, ka- kor je v Pismih.
(2) Pokopan je bil
(3) in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.
(4) Prikazal se je Kefu (Petru),nato dva najsterim." (1 Kor 15, 3b-5)
Te izjave so različne, kajti vsaka izmed njih ima svoj povedek -umrl je,bil je po- kopan, bil je obujen, prikazal se je. Prvi dve izjavi, ki omenjata Kristusovo smrt in pokop,sodita skupaj,kajti pokop le po trjuje, da je Kristus resnično umrl. Prav tako zadnji dve izjavi, ki zadevata Kris- tusovo vstajenje in prikazovanje,sodita skupaj, kajti prikazovanji Petru in dva- najsterim potrjujeta, da je Kristus res vstal od mrtvih.

Izjava 'pokopan je bil' (prim. 1 Kor 15, 4) potrjuje resničnost Kristusove smrti. Pavel v svojih pismih ne poudarja, da je Kristus resnično umrl, toda prvotna Cer kev je poudarjala dejstvo Kristusove smrti. Vsi evangelisti poročajo o pričah Kristusove smrti in pokopa (prim.Mt 27, 55-56; Mr 15,40-41; Lk 23,49; Jn 19, 25-36).

Pojasnilo 'za naše grehe' (prim.1Kor 15, 3b) pove, da je po prepričanju Cerkve Kristus umrl zaradi naših grehov, da bi nas rešil grehov.
Pavel zatrjuje, da ima Kristusova smrt prav tako splošen vpliv kakor Adamov greh,kajti v vseh ljudeh je zavrnila greh ki se je pojavil z Adamom,in njegovo po sledico, smrt (prim. Rim 5,15-17). Kris- tusova smrt je prinesla dar opravičenja in dar večnega življenja po vstajenju od mrtvih. Ta dar se dobi po veri.

Po izjavi 'kakor je v Pismih' je Kristus umrl po Božji volji, ki se razodeva v teh Pismih. Prvotna Cerkev je stalno citirala Sveto pismo,posebno v povezavi s Kri- stusovo smrtjo.Po Janezovem evangeli- ju se vse zgodi,kakor je bilo predvideno v Pismih. Isto srečamo pri drugih evan- gelistih.
Tudi Pavel razumeva Jezusovo smrt kot izpolnitev Svetega pisma. Galačanom zatrjuje,da se je Jezus daroval za naše grehe, "kakor je hotel naš Bog in Oče". (Gal 1,4)

V Novi zavezi pogosto srečamo izjave, da je bil Kristus brez greha.Vsi evange- listi poročajo, da je bil Jezus po krivem obsojen, prav posebno pa to poudarja Luka (prim. Lk 23,4.14.15.22.41.47). V Janezovem evangeliju naslov 'Božje Jagnje' označuje Jezusovo nedolžnost (prim. Jn 1,29.36). Jezus je kakor pas- halno jagnje, ki je brez madeža.
Po Apostolskih delih Pavel pove Judom, da mu je Hananija rekel: "Bog naših oče tov te je izbral,da spoznaš njegovo vo- ljo in da vidiš Pravičnega." (Apd 22,14)

Obrazec v 1 Kor 15,3b-5 vsebuje izjavo da je bila Kristusova smrt 'za naše gre- he'. Kristusova smrt potemtakem ni bila nezgoda ali zgrešena obsodba, ampak po Božji volji.To razumevanje Kristusove smrti Pavel razvija na mnoge načine v Pismu Rimljanom (prim.3,21- 25; 5,1-21 6,1-23). Vidimo,da ne misli le na odpuš čanje grehov,ampak tudi na spremembo v verniku, za kar uporabi različne podo- be, kot odrešenje, odkupnina, osvobo- ditev, opravičenje, sprava, umiranje in vstajenje s Kristusom, novo življenje.

Ko Pavel misli na moč Kristusove smrti, pogosto uporablja besedo 'odrešenje'.
Izraz 'odrešenje' je verjetno povzet iz Izraelove zgodovine. Izraelci so se do- bro spominjali, kako jih je Bog s svojo močjo rešil iz egiptovskega suženjstva. Po prepričanju Cerkve in Pavla je Bog z Jezusovo smrtjo na križu rešil vse člo- veštvo ter strl moč greha in smrti.Toda to odrešenje ni navadna osvoboditev, ampak notranja razbremenitev.

'Odkupitev' označuje moč Kristusove smrti.Pavel povzema to besedo iz vsak danjega življenja,kjer se je dogajalo od kupovanje jetnikov ali sužnjev. Ta po- doba spominja na egiptovsko sužnost, ko je Bog 'odkupil' Izraela (prim. 1 Mz 15,16; Ps 24,22). Toda takrat Bog ni plačal Egipčanom odkupnine za svoje ljudstvo,ampak je prisilil faraona s svo- jo močjo,da je izpustil njegovo ljudstvo Bog jih je 'odkupil' zase, da bi mu služili v svobodi.
Pavel zatrjuje,da odkupljenci niso nič pri spevali k svoji odkupitvi, ki jo prejemajo po veri. Odkupitev pomeni tudi dokon- čno rešitev smrti s preobrazbo telesa (prim. Rim 8,20-21).

Kakor 'odkupnina' tudi beseda 'osvobo- ditev' zadeva ujetnike in sužnje, toda ni vezana na plačilo. Ta osvoboditev je predvsem duhovna in pomeni skoraj is- to kakor odrešenje. Pavel pravi, da nas je Kristus osvobodil oblasti greha (prim. Rim 6,6).Apostol govori tudi o osvobodi tvi izpod postave, ki s svojimi prepove- dmi v človeku vzbuja poželenje (prim. Rim 7,5-6).
Pavel uporablja osvoboditev tudi za te- lesno preobrazbo ob Kristusovem priho- du (prim. Flp 3,20-21).

Opravičenje je pomembna tema v Pav- lovi teologiji.Jezusova smrt za naše gre he, pravi apostol, povzroči opravičenje. Po njej so verniki deležni Božje pravič- nosti, ki presega človeško. Bog s svojo milostjo odpusti grehe, poravna krivico, spravi grešnika s seboj, ga preobrazi v novo stvar in mu dá svojega Duha.
Pavel povzema opravičenje iz judov- skega življenja, kjer ta izraz označuje razmerje med Bogom in človekom ter razmerje med ljudmi.
Pavel govori o Božji pravičnosti, ki ni vezana na postavo. Pred Damaskom je spoznal svojo grešnost pred Bogom,če- prav je bil "po pravičnosti v postavi ne- oporečen." (Flp 3,6) Spoznal je, da je pravičnost Božji dar po Kristusovi smrti.

Kristusova smrt za naše grehe je tudi sprava. Sprava izraža skoraj isto kakor opravičenje. Opravičenje pomeni izbri- sanje greha, sprava pomeni konec sov- raštva.Toda greh in sovraštvo do Boga se prepletata. V Pismu Rimljanom (prim. 5,9) apostol pravi,da smo bili po Kristu- sovi smrti 'opravičeni z njegovo krvjo' in 'rešeni jeze'.
Sprava je Božji dar. Kakor Bog napravi nekoga pravičnega na podlagi Kristuso- ve smrti, ko mu izbriše grehe, tako Bog po Kristusovi smrti napravi iz sovražnika svojega prijatelja.In ker Bog to stori po evangeliju,ki ga Pavel oznanja,je evan- gelij služba sprave (prim. 2Kor 5,18-21) Tako oznanjevanje evangelija ni samo razglašanje in vzpostavitev Božje pravi čnosti, ampak tudi vzpostavitev Božje sprave.

p. Jože Plevnik, D.J.

povzetek iz njegove knjige:
Apostol Pavel: S Kristusom v Božjo slavo

... to si piši za uho,... smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel." Tako pravita delčka besedila Kek- čeve pesmi,ki je sicer nismo prepevali na intervjuju,a nje na vsebina pove bistvo sporočila naše- ga tokratnega gosta, h kateremu smo se na obisk odpravili na skoraj že pom- ladno Primorsko. Obiskali smo Janka Černigoja (Ul. Gradnikove brigade 12, 5271 Vipava), ki je zagotovo še eden izmed tistih mnogih mladih, ki nam je s svojo voljo do življenja lahko zgled in spodbuda.Preden smo mu začeli zastav ljati vprašanja,smo se odpravili na kratek sprehod po Vipavi in odkrili nekaj lepih kotičkov,kjer so nastale tudi fotografije ki bogatijo prihodnje strani. Potem pa nas je Janko z veseljem sprejel v svoje majhno stanovanje, kjer smo prav hitro ugotovili,s čim vse se ukvarja.A to nam bo Janko razkril sam. Prisluhnimo mu.

Janko,prosimo te,da se nam najprej predstaviš, kje in kako se je začela tvoja življenjska pot? Na vratih smo videli dve imeni?
Ja, piše Ivan Janko Černigoj. Res sem uradno Ivan, a vsi me poznajo in kličejo Janko. Rodil sem se 3. avgusta 1974 in odraščal med Vipavo in Ajdovščino, v vasi Dolga Poljana. Otroci smo bili dosti skupaj in se veliko igrali.Seveda smo uš pičili tudi marsikatero neumnost. V šolo smo hodili dva kilometra peš, tako da smo tudi po poti zganjali vse mogoče vragolije. Spomladi smo radi hodili na češnje; saj veste,katere so bile najbolj dobre. Bilo je lepo.Veliko smo se prevo- zili tudi s kolesom, včasih smo šli s pri- jatelji tudi v hribe. Ja, lepi spomini.

In kje si obiskoval osnovno šolo?
Do četrtega razreda v Budanjah, naprej pa v Ajdovščini. Po končani osnovni šoli sem se hotel čim prej zaposliti in osamo svojiti,zato nisem šel v srednjo šolo,saj nisem rad hodil v šolo. Ostal sem doma in komaj čakal,da bom kaj delal.Po enem letu pa mi je prijatelj preskrbel stalno službo v Ajdovščini in sem se zaposlil kot avtoličar. Z delom in prakso sem se priučil delu. Pa tudi doma sem že prej rad popravljal in 'šraufal' kolesa in moto rje.Živel sem doma in se vozil v službo. Po dveh letih pa sem imel že nesrečo.

Ali izhajaš iz verne družine?
Lahko rečem,da ja. Verouk in mašo sem obiskoval v domači župniji Budanje. Ve- ro moraš imeti, v nekaj moraš verjeti. Meni se zdi to pozitivno.

Od kod pa prihajata tvoja starša?
Mama je bila doma s Cola,oče pa s Pred meje, to je malo višje. Oba sta se pre- selila v Dolgo Poljano,a sta že pokojna. Ko sem bil po nesreči na rehabilitaciji v Soči,je aprila 1993 umrla mama. Zadela jo je možganska kap.Leta 1995, ko sem bil že v Zavodu v Vipavi,je pa za rakom umrl še oče. Z brati pa ostajamo zelo povezani. Dostikrat se vidimo in slišimo, imam tudi dva nečaka.

V pogovoru si omenil nesrečo.Povej nam,kako se je življenje obrnilo,kaj se je zgodilo?
Naenkrat se je vse skupaj spremenilo. Imel sem prometno nesrečo. Bilo je ok- tobra.S prijatelji smo šli na fantovščino na Planino nad Ajdovščino. Ko smo se ponoči vračali,je začelo deževati.V pred zadnjem ovinku smo šli s ceste.V avto- mobilu nas je bilo pet. Prevrnili smo se. Ostalim ni bilo nič, jaz sem si pa zlomil 6. in 7.vratno vretence hrbtenice.Takoj so klicali rešilca in me odpeljali na slika- nje v bolnišnico Šempeter. Toda zjutraj ob petih so me že operirali v Ljubljani. Takrat sem bil star ravno 18 let.

Si bil sopotnik?
Ne, vozil sem. Pa niti nismo hitro vozili. Ravno je začelo deževati in cesta je bi la mastna.Nesreča pač nikoli ne počiva. Zmeraj moremo kaj dobrega ven poteg- niti. To sem že tolikokrat rekel, hvala Bogu,da komu drugemu ni bilo kaj.Zame bi bilo najbrž še težje, če bi vedel, da zaradi mene kdo drug trpi.

Se kaj spomniš te nesreče?
Tistega dneva,ko je bila nesreča, se ne spomnim prav nič. Naslednjega, ko sem bil v bolnišnici, se tudi vsega ne spom- nim,predvsem na začetku ne.V Ljubljani sem bil v Kliničnem centru tri mesece. Moja diagnoza je bila kar hitro znana - poškodba hrbtenice. Dobil sem tudi ka- nilo za dihanje in cevko za kisik,da sem laže dihal.V pljučih sem namreč imel vo- do. To je trajalo mesec in pol in v tem času nisem mogel govoriti. Zelo težko je,ker ne moreš nič povedati, nobenega glasu ne spraviš iz sebe. Potem so me preselili iz intenzivne na oddelek in bilo je že malo boljše.

Kot lahko predvidevamo,te je čaka- la dolga rehabilitacija?
Po treh mesecih sem šel iz bolnišnice v Sočo,kjer sem bil sedem mesecev.Tam se je začelo vse na novo. Bilo je tako, kot bi se še enkrat rodil. Veliko stvari sem se moral naučiti, saj je postalo življenje naenkrat popolnoma drugačno. Zaradi zloma 6. in 7.vratnega vretenca sem tetraplegik in imam prizadete tudi roke.Z njimi ne morem vsega opravljati.

Kako so nesrečo in tvojo preizkušnjo sprejeli tvoji domači in prijatelji?
Vsem je bilo težko. V začetku se sploh ni vedelo, kako bo. Vedeli so,da je pre- cej hudo. Sprva tudi sam nisem vedel, pri čem sem. A sem zvedel kar hitro. Ko sem bil še v Kliničnem centru, je neka neprijazna sestra nekoč precej nestrp- no izjavila: "Ja, saj ti pa tako nikoli več ne boš hodil." Takrat sem začel bolj ra- zmišljati, kakšno bo moje življenje.

Težko je na tak način izvedeti resni- co! Kaj pa si sam mislil,da je narobe s teboj?
Vedel sem,da nekaj ni v redu.Nog nisem čutil. Samo še zmeraj sem imel upanje, da se bo popravilo. Mislil sem si, da bo sčasoma drugače. Ko pa sem prišel v Sočo, sem se srečal z mnogimi sebi po- dobnimi. Kljub temu, da sem se zavedal svojega stanja,sem tam postal bolj op- timist. Dobil sem veliko prijateljev. Tak- rat nas je bilo veliko mladih. Dobro smo se razumeli in se pogovarjali vse mogo- če. Tako sem dobil tudi več volje kot v bolnišnici, kjer sem samo ležal.

Na rehabilitaciji so te pripravili za življenje z invalidnostjo. Kam pa si odšel potem?
Domov nisem mogel. Imamo veliko sto- pnic, okrog hiše je vse strmo, na vasi je veliko klancev. Zato smo se odločili, da grem v Zavod za usposabljanje inva- lidne mladine (zdaj se imenuje CIRIUS) v Vipavo. V Zavodu so me sprejeli, če- prav sem imel že več kot 18 let. Prišel sem v po-šolsko skupino,kjer nas je bilo trinajst. Vedno smo kaj delali. Znali so nas zaposliti, da smo bili koristni in da je imelo vse skupaj nek smisel.

V tiste čase verjetno tudi spada tvo je prvo srečanje s Krščanskim brat- stvom bolnikov in invalidov?
Ko sem še bil v Soči, je bila tam tudi Majda Križaj. Ona mi je prvič omenila Bratstvo. Zanimalo me je in sem rekel, da bom z veseljem prišel na kakšno sre čanje.Ko sem bil potem v Vipavi, je bilo nekaj povabil. Bil sem tudi na duhovnih vajah na Mirenskem gradu.

Koliko časa si živel v Zavodu v Vipa- vi in kakšni so tvoji spomini na ta leta?
V Zavodu v Vipavi sem bil devet let in imam zelo lepe spomine.Sprva sem imel fizioterapijo, razgibavanja, delovno tera pijo. Delali smo raznovrstne stvari.

REKEL SEM SI: "POSKUSITI MORAM."

Začel sem izdelovati stenske ure.Zavod je postal moj drugi dom, tam sem živel in delal. Dostikrat smo šli na izlete. Ve- liko smo hodili po Sloveniji. Enkrat smo šli celo v Rim.

Čeprav si še vedno v Vipavi, pa ne živiš več v Zavodu,pač pa imaš svo je stanovanje. Zagotovo ti to veliko pomeni. Kako si prišel sem?
Imel sem željo, da bi živel samostojno. Želel sem poskusiti, čeprav je to bil kar velik izziv.S psihologom Tomažem iz Za voda sva se zelo dobro razumela. Veli- kokrat sem bil pri njem in sva se pogo- varjala - tako kot prijatelja. Nekoč sem mu omenil,da bi bilo 'fajn',če bi imel sta novanje, da bi tako videl, kaj lahko sam zmorem. On je bil takoj za to. Rekel je, da bomo poskušali kaj dobiti.Potem sva šla sama iskat, če bi kje našla kakšno prazno stanovanje. Takrat je bilo praz- nih kar precej vojaških stanovanj. Do- govorili smo se in dobil sem v najem sta novanje.

Ko se ti je možnost res ponudila, da greš, ali si takrat kaj pomišljal ali si bil takoj za to?
Bil sem takoj za to. Vseeno pa me je malo skrbelo,kako bom vse zmogel sam. Mislil sem si, da bi moralo iti. Zato sem si rekel: "Poskusiti moram." Dosti pomo- či sem imel in še več bi je bil deležen, če bi jo potreboval. Tudi tukajšnji so- sedje so mi že v naprej ponudili pomoč. Tako sem bil bolj brez skrbi. Zdaj bo že sedem let,kar sem tukaj. Čeprav je sta novanje majhno, imam v njem vse, kar potrebujem.

In kakšen je tvoj vsakdanji delovni dan?
Zjutraj vstanem okrog osmih ali pol de- vetih. Ko vse postorim, grem na delo v Varstveno delovni center (VDC), kjer ostanem do treh. Do delavnic imam le en kilometer.Če je vreme grdo in hladno se na delo vozim z avtomobilom. Poleti pa tudi s kolesom,ki sem ga s svojim pri jateljem prilagodil zase. V centru imam tudi kosilo in ko se vrnem domov,delam to, kar mi 'paše'.

In kaj je to, kar ti 'paše'?
Različno. So opravila, ki jih je pač treba narediti: pranje,včasih tudi kuhanje, čiš čenje in pospravljanje stanovanja. Zdaj lahko vse sam postorim.Veliko se ukva- rjam z izdelovanjem ur, pa tudi z raču- nalnikom.Po internetu si dopisujem s pri jatelji. Kdaj grem s kom na kakšno pija- čo. Zmeraj kaj počnem, pa bi še kaj, a mi zmanjka časa. Poleti grem veliko ven s kolesom tudi do tri kilometre oddalje- nega Vrhpolja.To je za rekreacijo,pa še koga srečaš.Imam tudi električni skuter na treh kolesih,vendar ga dosti ne upo- rabljam. Raje grem s tistim, ki ga poga- njam z rokami.

Omenil si, da voziš tudi avto. To je zagotovo velik dosežek?
Ko sem imel nesrečo, še nisem imel iz- pita. Že v Zavodu sem si želel, da bi ga napravil. Drugi prijatelji na vozičkih so vsi že vozili. Kadar smo imeli kakšno sre čanje s paraplegiki,je bil zmeraj problem če nisi imel s kom iti.Težko je dobiti pre voz. Potem sem se začel zanimati o mo žnostih,da naredim izpit.Zvedel sem za primeren avto, ki je že bil predelan na ročno upravljanje in je bil naprodaj. Že čez dva ali tri mesece sem ga kupil -še preden sem naredil izpit. Tako, avto je že bil,zato sem se v Ajdovščini dogovo ril, da bi avtošolo opravljal kar s svojim avtom. Nanj smo dali table z avtošolo in že s petindvajseto uro sem napravil izpit. Zdaj rad sedem za volan,saj lahko grem sam v avto in tudi pospravim vo- ziček za sedež. Tako sem samostojen tudi pri vožnjah in potepanju.

Ali imaš veliko prijateljev?
Ja, kar veliko. Še s starimi prijatelji iz šolskih let smo zelo povezani. Velikokrat se vidimo in se srečamo. Radi prihajajo na obisk.V nedeljo zmeraj kdo pride. Pa tudi tisti, s katerimi sem doživel nesre- čo, so še vedno zelo dobri prijatelji. Že v bolnišnico so me prišli obiskat, potem pa tudi v Sočo. Ko sem bil v Zavodu, so stalno prihajali. In sedaj prihajajo po večini ob nedeljah.

Poleg prijateljev pa te zagotovo raz veseljuje še marsikaj.Katere so tiste stvari,ki se jih z veseljem spominjaš?
Rad se spominjam prvega letenja z ma- njšim letalom. Povabil me je prijatelj, ki tam dela. Že nekaj časa sva se o tem dogovarjala.Neko jutro pa me je navse- zgodaj poklical in rekel: "Danes je lepo vreme, leteli bomo. Če želiš iti zraven, se pripravi." Takoj sem bil za to. Bilo je zares prijetno.Nisem si mislil,da bo tako Lepih spominov pa je še veliko. Obisku- jem tudi plesno skupino Vrtiljak,v kateri plešemo na vozičkih.Nekoč je bila mož- nost, da smo se udeležili plesnega fes- tivala v Grčiji. Potovali smo z avionom.

Potem si videl že kar nekaj sveta. Voziček ni ovira, da ne bi doživel kaj lepega?
Ja,res imam za sabo že kar nekaj poto- vanj. Dvakrat sem bil v Grčiji s plesno skupino in enkrat na Portugalskem. Z Društvom Paraplegikov sem bil v Dubrov niku. Bil pa sem tudi v Avstriji, Nemčiji in Italiji. Če se ponudi priložnost, jo z veseljem izkoristim. Naslednja je že v maju, ko bom z Društvom Paraplegikov obiskal Črno goro.

Če se ne motim, imaš tudi veselje do petja in glasbe?
Res je. Sem član pevskega zbora v Za- vodu. Pred kratkim smo izdali že tretji CD. Posneli smo otroške pesmi, nekaj je tudi instrumentalnih,kjer igram na orgli- ce.Ker živimo na raznih koncih,se težko dobimo skupaj. A veselje do petja nas povezuje. Igram pa tudi v VDC ansam- blu Lajna, ki šteje štiri člane: pevec, pevka,solo spremljava na sintetizatorju in jaz spremljam ritem na njem. Večkrat smo povabljeni na kakšno prireditev.

Ko smo stopili v tvoj dom,smo takoj opazili,da je predsoba spremenjena v delavnico. Precej talentov imaš in te tudi rad izkoristiš!
Ja,če me kaj veseli, se z veseljem lotim ustvarjanja. Iz marsikaterega poskusa kaj dobrega potegnem. Ure sem začel izdelovati že v Zavodu, potem pa sem se tako navdušil,da nadaljujem tudi sam Imam majhno električno žago za les, s katero izrežem obliko ure,in nato vžgem v les številke in željeni motiv. Prav z ve seljem naredim kakšno uro po naročilu ali za prijatelje.

Kaj pa najraje skuhaš?
'Pašto', ker je najhitreje pripravljena in še dobra je.

S takšnim veseljem in nasmehom pri poveduješ o vsem. Kako sprejemaš vse to, kar se je zgodilo? Si imel v času po nesreči kakšno hujšo krizo?
Niti ne. Najhuje je bilo na začetku, v bolnišnici, ko se še niti nisem zavedal, kako bo.Toda kakšne posebne krize ni- sem imel.Tudi se nisem spraševal,zakaj sem moral biti ravno takrat tam.Zgodilo se je pač. S tem sem se sprijaznil in se ne obremenjujem.

Ali kdaj razmišljaš, kaj bi počel, če ne bi bilo te poškodbe?
Ne vem natančno.Najbrž sem o tem raz mišljal in se tudi spraševal. Bog vé, kje bi lahko bil, če ne bi bilo tako, kot je. Lahko bi bilo tudi slabše.Tako se je zgo dilo in tako je prav. Če se ne bi to zgo- dilo takrat,bi se lahko kje drugje. Lahko bi bilo še slabše, še komu drugemu kaj hujšega.

Prav neverjeten si, ko vidiš stvari s svetle plati. Kaj je tisto pomembno, da tako gledaš na življenje?
Vedno sem pozitiven. Verjamem,da je v vsakem slabem tudi kaj dobrega. Kaj je še pomembno, ne vem - biti dober do drugih. Če si dober do drugih, bodo tudi drugi dobri do tebe.To je res prava pot do veselja in sreče. Pa čim več dobre volje.Biti optimističen in upati na boljše Če je volja, je dosti lažje in boljše. Saj ni res vse tako hudo, kot se lahko zdi.

Videti si kar zadovoljen! Ko bi le vsi znali ceniti tisto,kar imamo, podob- no kot ti!
Res sem zelo,zelo vesel vsega,kar imam Če bi moral iti nazaj živeti v kak zavod z drugimi ljudmi,se mi zdi, da bi bilo bolj težko. Vesel sem,da zmorem sam skrbe ti zase; zadovoljen sem, ker sem lahko samostojen in imam veliko možnosti.

Si aktiven v kakšnem društvu?
Ja, v društvu Invalidov Ajdovščina, Vi- pava. Sem tudi v komisiji za odpravlja- nje arhitektonskih ovir. Rad grem tudi na druga srečanja,saj sem rad v družbi. Navduševali so me že, da bi prevzel kakšno službo v Društvu paraplegikov primorske regije, vendar nisem 'zagret' za to. Zdi se mi, da imam premalo časa zase. Vlečejo me še druge stvari in bi rad še kaj drugega delal.

Kje se bolje počutiš, med zdravimi ali med sebi podobnimi? V kakšni druščini se raje giblješ?
Povsod, če je družba dobra, vesela in nasmejana in me ne gledajo, kako ubog sem. To mi je najhujše. Ne maram po- milovanja,saj se potem ne počutim več kot invalid. Zato nočem, da ljudje naj- prej to vidijo na meni.

A vseeno praviš, da je voziček tvoj najboljši prijatelj?
To bom zmeraj rekel,saj je vedno z me- noj. Še ko spim, je ob meni.

Z nasmehi na obrazih smo nadaljevali s klepetom in odkrili še marsikaj zanimi- vega, kar nam Janko v 'uradnem' delu pogovora ni povedal. Na steni je viselo precej kolajn - Janko jih je prislužil s tekmovanji v namiznem tenisu. Zvedeli smo,da je pred leti streljal tudi z lokom. Mimo vrat je v času našega pogovora prihitel prijatelj,ki je zaradi polnega sta novanja le zaklical, da se vrne naslednji dan. Začutili smo pestrost in veselje do življenja,ki ga Janko izžareva. In njego- va dobra volja,ki je najbolja... v skupaj preživetem popoldnevu in večeru smo skušali ujeli nekaj sreče in upamo, da ste jo ob zapisanih besedah nekaj našli tudi bralci Prijatelja.Bodimo drug druge- mu v spodbudo in pomagajmo si risati nasmehe na obrazu in srečo v srcu. Janko - tebi pa hvala za zgled!

Globoko me je pretresla vest o smrti 38-letne Eluane En- glaro. Z dovoljenjem sodišča so ji v videmskem domu po- čitka prenehali dajati hrano in tekočino po sondi,ki je vodila skozi nos v želodec. Umrla je v sedmih dneh.
Eluana ni bila umirajoča bolnica. 17 let je bila v trajnem vegetativnem stanju po hudi možganski poškodbi zaradi pro- metne nesreče.Ni bila priklopljena na no ben aparat in je sama dihala. Medicina do danes še ni odkrila,koliko se te ose- be zavedajo same sebe in koliko so po- vezane z okoljem. V takem stanju lahko živijo ob dobri negi tudi 40 let in več. Čeprav ne vemo,koliko se je Eluana za- vedala same sebe,je bila OSEBA. Oseba ima absolutno vrednost in dostojanstvo tudi če ne more pokazati določenih last- nosti (npr.zavedanje sebe, sporazume- vanje z okolico). Ramon Lucas v knjigi Bioetika za vse piše: "Če osebo skrčimo le na lastnosti, ki jih je sposobna poka- zati, zmanjšamo njeno neodtujljivo vre- dnost in lahko nevarno izločimo tiste, ki neke kvalitete nimajo." Papeška akade- mija za življenje je sprejela to izjavo o vegetativnem stanju: "Odločitvi za opu stitev dovajanja hrane in tekočine ne- izogibno sledi smrt.Zato jo je treba ra- zumeti kot dejanje evtanazije z opusti- tvijo,ki je moralno nesprejemljiva."
V ambulanto me je poklical zaskrbljen mož,ki ima doma ženo po možganski ka- pi. Žena je nepokretna, ne govori in jo hrani po sondi.Rekel mi je: "Bojim se,da bo tudi pri nas sprejet tak zakon in da boste moji ženi odstranili sondo." Poto- lažila sem ga, da kaj takega nikoli ne bi mogla narediti, tudi če bi bil tak zakon sprejet. Posebno zaskrbljujoče je, da si nezdravstvene ustanove (sodišče) pri- laščajo pravico odločati o zdravljenju in blažilni oskrbi.Tako je bistveno porušen partnerski odnos med zdravnikom in bol nikom, ki je od Hipokrata dalje temelj medicine.
Eluana ni nikoli izrazila ali napisala vna- prejšnje volje, da si ne želi,da bi jo oh- ranjali pri življenju. Gotovo je oče ob spremljanju Eluane zelo trpel. Toda ali je očetovo trpljenje dovolj močan raz- log, da se Eluani prekine življenje? Kaj bi bilo z njo, če ne bi imela svojcev? Kaj bi bilo z njo,če bi njena mama žele- la drugače, kot je želel njen oče? Tudi Marija je pod križem trpela in vzdržala do Jezusovega poslednjega vzdiha: "Iz- polnjeno je!" Pretreslo me je, ko sem zvedela, da so redovnice očetu dobro- hotno ponudile možnost,da Eluano brez plačno negujejo do njene naravne smrti Oče je njihovo ponudbo zavrnil.
Do sedaj sta me dva bolnika prosila za evtanazijo.Eden je imel raka in hude bo lečine,drugi je bil tetraplegik z depresijo Ko so bile bolečine in depresija ozdrav- ljene,tudi želje po evtanaziji ni bilo več. Bolnik z rakom se je že čez 14 dni želel cepiti proti gripi.Nikoli me za evtanazijo niso prosili svojci.
V življenju bomo srečali mnogo trpljenja telesnega, duševnega in duhovnega. Ostanimo pogumno, zvesto pod križem ob Mariji, ki nas bo vzela v svoje naro- čje, ko nam bo najtežje. Nikoli ne bomo znali razložiti,zakaj Bog dopušča trplje- nje. Anselm Grün v knjigi S čim sem si to zaslužil, piše: "Trpljenje je zadosten izziv,da ostanemo na poti in vedno glo- blje prodiramo v nedojemljivo skrivnost človeka in v neizmerno skrivnost Boga."
Tudi Jezus je trpel,a nikoli ni izrazil že- lje po evtanaziji. Kriknil je: "Žejen sem!" In ponudili so mu gobo, napojeno s ki- som. Eluana nam ni mogla povedati, da je žejna. Ali je morala zato umreti? Ob slabotnih, ranjenih in trpečih se učimo zreti v Kristusov obraz. Ker nam je živ- ljenje podarjeno in smo odrešeni, je vsako življenje vredno in dragoceno od spočetja do naravne smrti, ki je v veri le prehod v večnost.

Janja Ahčin

11. FEBRUAR 2009, SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Poslanica Svetega Očeta Benedikta XVI.

Svetovni dan bolnikov, ki ga bomo obhajali 11. februarja, na god lurške Matere Božje,nam bo pokazal,kako se ško- fijske skupnosti zbirajo okrog svojih škofov v molitvi,da bi razmišljale in odločale o po- budah za občutljivost ob resničnosti trp- ljenja. Pavlovo leto, ki ga obhajamo, nudi ugodno priložnost, da se ustavimo in pre- mišljujemo z apostolom Pavlom o dejstvu, da "kakor Kristusovo trpljenje za nas pre- sega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba" (2Kor 1,5).Duhovna poveza- nost z Lurdom nam obenem kliče v spomin skrb Jezusove Matere za brate njenega Sina, "ki še potujejo in so v nevarnostih in stiskah,dokler ne bomo prišli v blaženo do- movino" (Luč narodov, 62).

Letos se naša pozornost obrača posebej k otrokom, k najbolj slabotnim in nezaščite- nim bitjem, in med temi k bolnim in trpečim otrokom. So človeška bitja,ki nosijo v tele su posledice oslabelosti zaradi bolezni, ali pa se bore z danes še neozdravljivimi bole znimi,in to kljub napredku medicine in kljub pomoči pomembnih zdravstvenih razisko- valcev in strokovnjakov. So otroci, ranjeni na telesu in na duši zaradi spopadov in vojn in spet drugi, nedolžne žrtve nespametnih odraslih oseb. So 'otroci ulice', oropani dru žinske topline in prepuščeni samim sebi, so mladostniki,ki jih oskrunjajo podli ljudje, ko omadežujejo njihovo nedolžnost in jim po- vzročajo duševno rano, ki jih bo zaznamo- vala za vse življenje. Ne moremo pozabiti nepreštevne množice mladih,ki umirajo za- radi žeje, lakote, pomanjkanja zdravniške pomoči,kakor tudi ne moremo pozabiti ma- lih beguncev in izgnancev z lastne zemlje skupaj z njihovimi starši,ki iščejo boljše živ ljenjske pogoje. Iz vseh teh otrok se dviga molčeč krik bolečine,ki nam očitajoče spra šuje vest človeka in vernika.

Krščanska skupnost,ki ne more ostati brez brižna ob tako dramatičnih položajih, čuti dolžnost posredovati. Saj je Cerkev, kakor sem zapisal v okrožnici Bog je ljubezen: "Božja družina v svetu.V tej družini ne sme biti siromakov" (25, b). Zato želim, da tudi svetovni dan bolnikov ponudi župnijskim in škofijskim skupnostim priložnost za vedno močnejšo zavest,da so 'Božja družina'.Opo gumijo naj se, da po vaseh, po četrtih, po mestih napravijo zaznavno Gospodovo lju- bezen. Ta zahteva, "da v Cerkvi sami, ker je družina, ne sme noben otrok trpeti po- manjkanja" (prav tam).Pričevanje o ljubez- ni je del samega življenja vsake krščanske skupnosti. Že od začetka je Cerkev udeja- njala evangeljska načela z določenim delo- vanjem, kakor beremo v Apostolskih delih. Ob spremenjenih pogojih zdravstvene po- moči opažamo danes potrebo po tesnejšem

sodelovanju med zdravstvenimi delavci, ki delujejo v različnih zdravstvenih ustanovah in cerkvenimi skupnostmi na tistem ozem- lju. V tem nam je zgled s Svetim sedežem povezana pediatrična bolnišnica 'Bambino Gesu', ki praznuje letos sto štiridesetletni- co ustanovitve.

Ker pripada bolni otrok družini, ki pogosto deli z njim trpljenje v hudih stiskah in teža- vah,krščanske skupnosti ne morejo odložiti bremena pomoči družinam,ki jih je prizadela bolezen sina ali hčere. Po zgledu 'Usmilje- nega Samarijana' naj se sklonijo nad tako trdo preskušane osebe in jim ponudijo vso oporo solidarnosti. Tako se sprejemanje in podelitev trpljenja udejanjita v koristni pod pori družinam bolnih otrok. V njih se tako ustvarjata ozračje vedrine in upanja in jim dajeta čutiti, da jih obdaja širša družina bratov in sester v Kristusu. Jezusovo soču stvovanje z jokajočo vdovo iz Naima (prim Lk 7,12-17) in z milo Jairovo prošnjo (prim. Lk 81,41-56) nam daje še z nekaterimi dru gimi primeri koristne oporne točke, da se naučimo deliti trenutke fizičnega in moral- nega trpljenja tolikih preskušanih družin. Vse to predpostavlja nesebično in veliko- dušno ljubezen,odsev in znamenje usmiljene Božje ljubezni, ki nikdar ne zapusti svojih preskušanih otrok, marveč jih vedno pre- skrbuje s čudovitimi pripomočki njihovemu srcu in razumu, da so se zmožni primerno soočiti z življenjskimi težavami.

Vsakodnevna predanost in nenehna zavze tost v službi bolnih otrok zgovorno pričuje- ta o ljubezni do človeškega življenja in to predvsem do življenja slabotnih in čisto v vsem odvisnih od drugih.Treba je z vso mo čjo potrjevati popolno in najvišje dostojan- stvo vsakega človeškega življenja. V teku časov se ni spremenil nauk, ki ga Cerkev nenehoma razglaša: Človeško življenje je lepo in naj bo živeto v polnosti, tudi kadar je slabotno in zavito v skrivnost trpljenja. Upirajmo pogled v križanega Jezusa! Umira- joč na križu je hotel biti deležen bolečine vsega človeštva. V njegovem trpljenju iz ljubezni slutimo najvišjo soudeleženost pri mukah malih bolnikov in njihovih staršev. Moj prednik Janez Pavel II.,je s potrpežlji- vim sprejemanjem trpljenja, posebno še ob koncu svojega življenja,dal zgovoren zgled je zapisal: "Na križu visi človekov Odreše- nik, Mož bolečin, ki je vzel nase fizično in moralno trpljenje ljudi vseh časov, zato,da moremo najti v ljubezni odrešilni pomen svojega trpljenja in veljavne odgovore na vsa svoja vprašanja" (O odrešenjskem tr- pljenju, 31).

Na tem mestu želim izraziti svojo naklonje nost in opogumiti mednarodne in narodne organizacije,ki se posvečajo skrbi za bolne otroke, posebej še v revnih deželah, in ki velikodušno in s samozatajevanjem nudijo svoj prispevek, da bi jim zagotovile primer- no in ljubeče zdravljenje. Obenem srčno pozivam narodne voditelje,naj okrepijo za- kone in ukrepe, naklonjene bolnim otrokom in njihovim družinam. Cerkev je vedno pri- pravljena na iskreno sodelovanje, še pose- bej, kadar je ogroženo otroško življenje, zato da bi vso človeško kulturo preobrazila v "kulturo ljubezni" (prim. O odrešenjskem trpljenju, 30).

Za sklep bi rad izrazil svojo duhovno bližino vam vsem, dragi bratje in sestre, ki trpite zaradi bolezni. Ljubeč pozdrav namenjam tem, ki vam pomagajo: škofom, duhovni- kom, redovnikom, zdravstvenim delavcem, prostovoljcem in vsem, ki se z ljubeznijo posvečajo zdravljenju in lajšanju trpljenja človeku, ki se bojuje z boleznijo. Poseben pozdrav velja vam, dragi bolni in trpeči ot- roci: papež vas objema z očetovsko ljube- znijo skupaj z vašimi starši in sorodniki in vam zagotavljam poseben molitveni spomin Vabi vas, da zaupate v materinsko pomoč Brezmadežne Device Marije. Pretekli božič smo jo ponovno opazovali,kako z veseljem prižema v svoje roke Božjega Sina,ki je po stal otrok.Ko kličem nad vas in nad vsakega bolnika materinsko varstvo svete Device, Zdravja bolnikov, podeljujem iz srca vsem poseben apostolski blagoslov.

V Vatikanu, 2. februarja 2009

Benedikt p.p. XVI.

prevedla: Breda Cigoj-Leben; recenzija: dr. Jože Štupnikar

Svetovni dan bolnikov v Kliničnem centru

Na svetovni dan bolnikov, 11. februarja, je bila v avli pred kapelico v Kliničnem centru slovesna sveta maša,ki jo je ob somaševa nju desetih duhovnikov, daroval apostolski nuncij v Sloveniji msgr.Santos Abril y Cas- tello. Pri bogoslužju je pela ženska vokalna skupina 'Oda' iz Moravč.
Pri homiliji se je nuncij obrnil predvsem na bolnike,ki jim je med drugim posvetil nasle- dnje besede: "Kakor življenja, tudi zdravja ne moremo skrčiti le na eno ali drugo raz- sežnost, temveč sta tako zdravje kot živ- ljenje harmonija oziroma celota osebnih, fizičnih, psihičnih in duhovnih energij. Zato in predvsem zato, ker je naše telo Božji tempelj, zasluži spoštovanje, skrb in vso potrebno medicinsko oskrbo s strani vseh institucij, ki so zato posebej usposobljene. Cerkev je v teku svoje zgodovine vedno posvečala veliko skrb tem središčem krš- čanske in človeške dobrodelnosti, saj je v bolnih bratih in sestrah še na poseben na- čin prepoznavala trpečega Kristusa.
Dragi bratje in sestre, še posebej vi, bolni in preizkušani, vam želim, da bi ob vsem ustreznem zdravljenju, ki ste ga deležni, lahko kmalu ponovno uživali svoje zdravje. Toda ne pozabimo, da ne živimo zato, da bi bili zdravi ali bolni. Živimo zato,da izpol- nimo poslanstvo, ki nam ga je Bog zaupal na tem svetu in da ga izpolnimo s čim ve- čjo ljubeznijo in upanjem."
Maše smo se udeležili tudi nekateri člani in sodelavci Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov, ki so nam besede nuncija zago- tovo blizu, saj jih živimo vsak dan z veliko ljubeznijo.Po maši smo se lahko skupaj za- držali ob pecivu, ki so ga pripravile pridne gospodinje iz župnije sv.Helene,z Dolskega.

Ana Kneževič, foto: Tone Planinšek

ALI JE MOGOČ ZDRAV DUH V BOLNEM TELESU IN KAKO?

Pomenljiv naslov 18.razstave izdelkov bol- nikov in invalidov Zdrav duh v bolnem te- lesu smo v spremljevalnem programu ponu dili kot vprašanje: ali je mogoč zdrav duh v bolnem telesu in kako? Naš namen je bil osvetliti različne vidike zdravja,obenem pa preveriti in poglobiti trditev,ki smo jo izbrali za vodilo lanskoletne razstave.Tokrat obja vljamo drugi del razmišljanja prof.dr.Jožefa Ramovša.

Darinka Slanovec

Kljubovalna moč duha

(nadaljevanje, II. del)

(V prvem delu smo objavili prve tri razsežnosti zdravja,in sicer: 1. te- lesno zdravje, 2.duševno ali psihično zdra- vje in 3. duhovno zdravje.Tokrat pa obja- vljamo zadnje tri,ki so: 4. socialno zdravje 5. človekov razvoj kot zdravje in 6.bivanj- sko ali eksistencialno zdravje;op.urednika)


Naslednja izmed zelo pomembnih razsežno- sti zdravja je socialno zdravje.To je sožit- je z ljudmi. Človek ni sam,temveč je vedno med ljudmi; v družini, v službi, v zasebni družbi, v širši družbi.V družbi ima svojo vlo go: dobro, slabo, veliko, majhno. Vse to je socialno, vse to je sožitje.
V sožitju so nekateri ljudje tako kleni in zdravi, da jih vsi občudujemo. Lahko veliko naredijo; pomislimo na mater Terezijo, Ro- gerja Schütza, pokojnega papeža Janeza Pavla II., škofa Šuštarja, kako so bili soci- alno zdravi. Kako je iz njih žarelo v sožitju, koliko dobrega so naredili za najbližje in za celo skupnost. To je kleno sožitje, kleno socialno zdravje. In pomislimo na ljudi, ki so socialno zelo bolni; tu gre predvsem za omame in zasvojenosti.
V Sloveniji je okoli 200.000 ljudi, ki so za- radi alkoholizma zelo bolni. Telesno in du- ševno zdravje jim pešata,njihova duhovna svoboda pa je zelo okrnjena. Ampak naj- hujše se zasvojenosti in omame poznajo na socialnem zdravju, na medsebojnih od- nosih.
Pomislimo na zločince,na tiste,ki so v zapo rih. Ti so predvsem socialno bolni.Ne nujno duševno bolni, kriminalci so lahko duševno izredno bistri, socialno so pa zelo bolni,vča sih smrtno bolni. Nekatere države, ki poz- najo smrtno kazen, jih zaradi njihove soci- alne bolezni ubijejo. Ker pravijo,da so tako socialno kužni, da povzročajo toliko zla, da ne znajo temu kljubovati drugače, kakor s smrtno kaznijo.
Socialno zdravje ni nič manj pomembno kot telesno zdravje. Nekateri,ki ste na vozičku nimate zdravih nog,imate pa duševno zdra vje, duhovno zdravje, socialno zdravje v sožitju. Vse to je treba upoštevati,če ho- čemo razumeti, kaj je zdrav duh v bolnem telesu.


Pomislite,kakšen razvoj je napravil vsak od nas,ki smo tukaj. Zame to pomeni,da je že 62 let od takrat, ko sem bil ena sama celi- ca -kakšen razvoj do danes,ko niti ne vem koliko celic imam,saj stalno nastajajo nove in stare odmirajo. Kakšen razvoj smo nare- dili med nosečnostjo, v otroštvu, na vseh področjih: telesnem,duševnem, duhovnem, socialnem. Človek se razvija do smrti, do zadnjega trenutka.
Tudi razvoj ima svoje zdravje in svojo bole zen.Ljudje rečemo: "Ta se pa zdravo razvi ja, zdravo raste, zdravo napreduje." Lahko je invalid na vozičku, lahko je slep ali gluh, ampak razvija se proti cilju, proti uresniči- tvi projekta človek. Don Mario Pichi, eden največjih genijev zdravljenja narkomanov, je rekel,da največji projekt ni niti uresniči- tev načrtov za največjo stolpnico,niti pro- jekt za polet v vesolje, največji projekt je projekt človek vsakega posameznega člo- veka. Vsak projekt človek je drugačen. V zgodovini še nista bila dva enaka. Četudi je človek v eni, dveh ali treh razsežnostih bolan, gre lahko v razvojni razsežnosti bolj ali manj premočrtno proti temu, da bo ob koncu življenja njegov projekt človek ure- sničen. In ko bo umrl, bodo rekli: "Ta je bil velik človek. Vse,kar je lahko naredil iz se- be, je naredil."

Po domače temu pravimo smisel. Kot ima človek v telesni razsežnosti potrebo po hra ni, v duševni razsežnosti potrebo po infor- macijah, v duhovni razsežnosti potrebo po svobodi odločanja, v socialni razsežnosti potrebo po odnosih in sožitju, v razvojni razsežnosti potrebo po razvoju, napredku in ustvarjalnosti, tako ima v svoji bivanjski razsežnosti globoko potrebo po smislu.
Potreba po smislu je izvirno človeška pot- reba, s tem pa odločilna energija za delo, doživljanje in uresničevanje smiselnih mož- nosti življenja. Verjetno je najgloblja od vseh človeških potreb to, da ima tisto, kar dela, kar doživlja, kar se z njim godi, svoj smisel. Da ima smisel ta vaša razstava, da ima smisel vsako delo, vsak vbod, vsaka poteza s čopičem; da ni, kot rečejo mladi, vse brez veze. Ali pa kot rečejo stari ljud- je: "Saj se ni nič splačalo."
Kadar človek reče: "To je brez zveze, saj se nič ne splača," takrat govorimo o biva- njski bolezni.To je bolezen smisla. Bolezen, ko človek živi v neki brezciljnosti, brezsmi- selnosti, duhovni praznoti. Ena od posledic bolezni smisla je človekov obup. Obup je huda bivanjska bolezen. Bivanjsko zdravje je upanje, polet, smisel.

Prof. dr. Jože Ramovš

(po zvočnem posnetku pripravila Zlatko Novak in Darinka Slanovec; se nadaljuje)

VSE NAJBOLJŠE ZA TE, VSE NAJBOLJŠE ZA TE...

60-letnica v Jaršah

Takole je pisalo na vabilu: "Ta zimski čas najraje preživljamo doma, za pečjo. Nekako težko se odpravimo ven na mrzel zrak, snežen ali deževen dan.Vseeno te bom ma lo podrezala..." In nas je. Katja Miklič nas je podrezala,da smo pogumno, mrazu nav- kljub, odšli proti Ljubljani.
Pridružili smo se ji namreč ob praznovanju okrogle obletnice, njenih šestdeset let. Župnišče v Jaršah je bilo kot nalašč za ta- kšen dogodek, saj prav tam naša marljiva Katja s pomočjo Marije Vraničar pripravlja srečanja svoje skupine.Dobro je vedela,da nas ne sme zebsti, prav tako pa je dobro vedela, da bomo rade volje poskusili dob- rote, ki so krasile krožnike. Joj, in koliko je bilo vsega! Zahvala gre vsem, ki so poma- gali pri tej pripravi,saj bi,kakor je povedala Katja, težko zmogla vse sama organizirati.
In povem vam, da že na pogled to ni bil mačji kašelj. Zbrali smo se namreč z vseh vetrov, od Štajerske, Dolenjske in Primor- ske, in seveda okoliških krajev. Bilo nas je okoli petdeset... in prav toliko nasmejanih obrazov. Najprej nam je Katja zaželela do- brodošlico, Roman Travar pa je začel napi- tnico z besedami "Katjo poznam od...". Pa smo se temu malo nasmejali, saj je zelo lepo slišati spomine iz preteklosti, ki ti jih pusti prvo srečanje s človekom. Prišel je čas daril. Katja si je zaželela uro in ko smo ji jo izročili, jo je kar brž nataknila na roko. Ljubica Zakovšek ji je ob tem zaželela, da bi ji odmerjala zgolj lepe trenutke,tiste bolj težke pa naj ji ta strojček odmerja samo v sekundah. Mnogo takih in še lepših voščil je bilo zbranih v čestitki, ki jo je prebrala Darinka Slanovec; in marsikateremu se je utrnila solzica. Kaj hočeš..., šest desetletij je doba, ko nam Gospod daje obilo lepega, pa tudi grenkega, da zmoremo reči "Uspel sem s tvojo pomočjo, hvala ti za to."
Ker pa so naša srečanja prežeta z vedrino smo se seveda hitro sprostili ob medseboj- nem klepetu.Kot se za slavje spodobi, smo Katji tudi zapeli, se posladkali s torto in tudi... - zaplesali. Zlatkova harmonika je napolnila dvorano in Katja je sprejela vsa povabila za ples. Res, da jih ni bilo šestde- set, vendar je bilo zato toliko več oči,ki so z zadovoljstvom spremljale vrtenje slavlje- nke.Dan se je nagibal k večeru in tako smo se na povabilo domačega župnika Janeza Kvaternika pridružili še k molitvi rožnega venca in seveda sveti maši.Lepo je bilo vi- deti toliko sodelujoče mladine; in ob raznih zahvalah,ki so jih med mašo izrekali otroci, smo se včasih kar malce nasmihali.
Res je,da kakšen zimski dan še najraje pre življamo doma pri peči.Včasih nam je težko oditi na mrzel zrak. Verjamem pa,da ni bilo tistega dne nikogar,ki bi v eni sami stotinki sekunde pomislil, da bi bil raje kje drugje.
Bili smo skupaj, da čestitamo naši Katji in prav to nam je dalo dovolj sončne toplote, ki jo sedaj nosimo v srcu, da nas pogreje, ko se spomnimo nanjo. Hvala, Katja!

Vesna Grbec, foto: Tone Planinšek

Jubilej v Jaršah

Tokrat smo se, v večjem številu kot obi- čajno,na povabilo Katje Miklič v kamniško- domžalski skupini srečali v soboto 14. feb- ruarja. Naša Katja je združila srečanje še s svojim jubilejem - z okroglo obletnico - s šestdesetim rojstnim dnevom.
Po prihodu v jarško župnijo in veselem sre- čanju s prijatelji, zlasti s tistimi, s katerimi se bolj poredko vidimo,nas je Katja vse po vabila v veroučno učilnico, kjer nas je ča- kala obložena miza z raznimi dobrotami. Po kratki molitvi, blagoslovu in seveda čestit- kah smo pričeli z veselim druženjem, kate- rega pa je Zlatko popestril še s svojo har- moniko.Nekateri so se celo zavrteli in izka- zali tudi v plesu in veselje je bilo na višku..
Med nas je prišel tudi g.župnik Janez Kva- ternik in nam po kratkem druženju pokazal nekaj diapozitivov iz misijona na Madagas- karju.Pri zanimivem prikazovanju teh dogo- dkov smo se umirili in prišel je čas, ko smo se odpravili v kapelo,kjer smo skupaj z žu- pljani pred mašo molili rožni venec in nato prisostvovali daritvi sv. maše. Mašo sta skupaj darovala naš duhovni asistent g. Roman Travar in g.župnik Janez Kvaternik. Mladinci iz domače župnije pa so mašo prav lepo popestrili s svojim sodelovanjem.
Gospod župnik nam je po končani maši iz- rekel dobrodošlico še za bodoča srečanja, za kar se mu prav lepo zahvaljujemo, saj se tu počutimo kot doma. Hvaležni pa smo tudi ge. Marici in vsem našim zvestim so- delavkam, ki nam vedno požrtvovalno pri- skočijo na pomoč.
Katji pa v imenu vseh udeleženih prav lepa hvala za povabilo. Bilo je lepo.

Marija V., foto: Tone Planinšek

Malo praznovanje na Taboru

Vsak izmed nas ima enkrat na leto tudi rojstni dan; tako tudi naš sodelavec Zlatko. Za nje- gov rojstni dan, ki ga praznuje 6. marca, sem želela pripraviti malo praznovanje.Poklicala sem nekaj bolnikov in invalidov ter sodelavcev in jih povabila na Tabor v Ljubljano. G. Ro- mana pa sem prosila za prevoz.
Ko smo se zbrali, mu je Darinka v imenu vseh čestitala in izročila vijolico.Tudi sama sem mu v nekaj besedah voščila, mu segla v roko in predstavila torto -knjigo življenja na kateri je pisalo: "Zvest prijatelj je moč- na zaščita!" Bil je zelo presenečen, saj za- radi svoje skromnosti ne želi velikih besed. Mi, bolniki in invalidi, pa vemó, kdo je on. Tudi sama ga zelo dobro poznam. Veliko svojih uric preživi z nami ali pa nam pris- luhne po telefonu, ko ga pokličemo ali ko nas on pokliče.
Kako lepo je, ko vidiš in začutiš, da imaš prav v njem pravega prijatelja! Kdor raz- daja dobroto, se mu le-ta povrne, pa če tudi tega ne pričakuje.
Po lepem popoldnevu smo se skupaj z njim pridružili sveti maši v cerkvi Srca Jezuso- vega na Taboru, da smo se Bogu zahvalili za dar prijateljstva.

Presenečenje v Podutiku

29. januarja se je podutiška skupina prvič zbrala v novem letu. Nekateri so bili prese- nečeni,ker ni bilo napovedanega nobenega gosta.Pa kljub temu je bilo popoldne nekaj posebnega.
Ko smo se zbrali in se pozdravili drug z dru gim,nam je Ljubica predstavila igro z žogo. Kaj hitro je postalo zabavno in podajanje žoge nam je šlo kar dobro od rok.
Potem pa je nastopil najvažnejši trenutek. Naši sodelavki Tini smo za rojstni dan pri- pravili presenečenje. Imela sem to čast,da sem ji voščila in predstavila presenečenje: torto.Na njenem obrazu je bilo videti,da je bila lepo presenečena. Ostala je brez be- sed, še zlasti, ko je naš Zlatko zaigral na harmoniko. Razdelili smo si torto, ki je bila zelo okusna, se med seboj pogovarjali in bili dobre volje.
Hkrati pa smo voščili še drugim,ki praznuje- jo osebne praznike v januarju in februarju.
Ura ali dve sta hitro minili in že smo se od- pravili v cerkev k sveti maši. Zahvalili smo se za vse dobro in lepo, ter se veseli vrnili na svoje domove.

Gordana Dobrinjanin, foto: Zlatko Novak

Romanje v slovenski Lurd

Na povabilo naše prijateljice Janje Blatnik smo se na nedeljsko jutro 15.februarja od- pravili na romanje v slovenski Lurd-Bresta- nico. Pot je bila lepa, sončna in obarvana z molitvijo rožnega venca.
Ko smo prispeli v osrčje Brestanice,smo na hribu zagledali veličastno baziliko. Ker smo bili zgodnji, smo do svete maše počakali pred cerkvijo, saj so nas sončni žarki lepo greli.
Ko smo stopili v cerkev, nas je z glavnega oltarja pozdravila Lurška Marija. Zdelo se mi je,kot da sem prišla pred lurško votlino v Lurdu,saj so še vedno živi spomini z lan- skoletnega romanja v Lurd.Nekaj časa smo premišljevali v tišini in ji izročili kakšno za- hvalo ali prošnjo.
S kora so se oglasile orgle in pevci, sveta maša se je začela. Vodil jo je apostolski nuncij v Sloveniji.
Všeč mi je bila pridiga g.nuncija. Najbolj pa se me je dotaknilo sveto obhajilo, kjer sem začutila prijetno toplino. Zato sem prosila Marijo, naj mi to leto dá moči, da se bom še bolj močno sprejemala takšna, kakršna sem in da bi vsi bili še bolj med seboj po- vezani.
Po sveti maši nam je g.nuncij v spomin po daril papežev rožni venček. Nato smo se še poslovili od Janje in drugih znancev ter krenili proti Ljubljani.
Ko smo srečno prispeli v Ljubljano, smo se odločili, da naše nedeljsko romanje in dru- ženje še nekoliko podaljšamo s skupnim kosilom. Poiskali smo primerno restavracijo in se po okusnem kosilu zadovoljni vrnili na svoje domove.

Gordana Dobrinjanin, foto: s. Aleša

IN GLEJTE, ŽIVI - NAŠ DOM BRATSTVA NA ZAPLANI

Pred letom dni smo prav v drugi številki Prijatelja 'ozna- nili' veselo novico o pomem- bnem dnevu - 27.aprilu 2008 ko smo se veselili odprtja in blagoslova našega doma Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na Zaplani. Ob prvi obletnici je prav, da se tega pomembnega dogodka spomnimo in se ob njem veselimo vsega lepega in dob- rega, kar nam je Dom v tem prvem letu dni ponudil.Kar nekaj utrinkov iz življenja v Do mu Bratstva ste lahko prebrali v Prijatelju, seveda pa je Dom sprejel pod svojo streho tudi še mnoge druge skupine in posamezni ke, ki svojih vtisov niso zapisali na straneh Prijatelja, so jih pa pustili zapisane v Knjigi vtisov, predvsem pa so ostali v njihovih srcih.
V veliki hvaležnosti se oziramo na naš Dom in se zavedamo, da ne bi bil takšen, kakr- šen je, če ne bi bilo mnogih dobrotnikov. Seveda pa je naša odgovornost, da sedaj ta Dom res služi svojemu namenu in odpre svoja vrata najprej bolnikom in invalidom, pa tudi drugim skupinam in posameznikom. V letošnjem letu smo kar nekajkrat ta vrata že odprli,veseli pa bomo,če bo naš Dom za seden vsak konec tedna, seveda še bolje, če bo kdaj poln tudi ob navadnih delovnih dneh. V načrtu imamo, da bo vsaj osem koncev tedna v letošnjem letu namenjenih za člane Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, ko bomo pripravili duhovne vaje, usposabljanja, skupne delovne akcije, de- lavnice, družabna srečanja... Načrtujemo tudi počitniški teden v poletju,pa nekaj eno dnevnih srečanj. V dneh, ko je Dom prost, pa z veseljem pod to streho sprejmemo ra zlične skupine, ki za izvajanje svojega pro- grama iščejo primeren prostor.
In če eno leto nismo ničesar prosili,smo se zopet odločili, da potrkamo na velikodušna vrata naših dobrotnikov in prijateljev.Ope- ke, ki so sedaj postavljene, imajo svoj na- men.In namen teh opek in zidov ni,da smo nanje ponosni, pač pa,da vanje vdahnemo čim več življenja.Seveda skrb za Dom Brat stva in redni stroški,vzdrževanja ter druga nujna dela prinašajo tudi račune. Zato bi- vanja v Domu Bratstva ne moremo ponu- diti zastonj. A za marsikoga izmed članov Bratstva je strošek hrane in bivanja preve lik, pa tudi pot do Zaplane predraga. Zato smo se odločili,da odpremo 'fond', iz kate- rega bomo lahko poravnali prispevek za hrano, bivanje in pot našim članom, da ob povabilu na srečanja v Dom Bratstva na Zaplani ne bi ostali doma, ker ne bi zmogli pokriti stroškov. Če smo v preteklih letih zbirali darove za 'opeke', ker smo dograje- vali in obnavljali naš Dom, pa bomo sedaj zbirali darove za 'žive opeke', saj želimo s temi darovi omogočiti, da bo Dom Bratstva res živ in dostopen vsem bolnikom in inva- lidom.
Če ste pripravljeni prispevati 'živo opeko' k našemu Domu Bratstva, potem vas pova- bimo k darovanju 20 evrov za eno 'živo opeko'. Dar lahko nakažete s položnico, na katero kot prejemnika napišete:


Če pa se težko znajdete v številkah bančne ga računa,potem pokličite voditeljico Doma Bratstva na Zaplani, tel: 031-384-324, da vam pošljemo položnico,na katero sami na pišete le višino svojega daru. Na isto tele- fonsko številko lahko pokličete tudi,če vas zanima karkoli o našem Domu, če bi ga že- leli obiskati ali v njem preživeti nekaj dni. Dobrodošli!
Že vnaprej hvala vsem,ki se boste našemu povabilu k daru za 'živo opeko' odzvali!

Polona Malovrh,

voditeljica Doma Bratstva na Zaplani;
foto: Polona Malovrh

Novo vodstvo

Na sestanku Narodnega odbora KBBI, 21. februarja 2009,v Podutiku,smo izvolili nove ga voditelja Bratstva.To je Tone Planinšek iz Šmartna pri Litiji. Za njegovo pomočnico pa smo izvolili Darinko Slanovec iz Kamnika Obema čestitamo in jima želimo obilo uspe ha in Božjega blagoslova.
Ljubici Zakovšek pa se iskreno zahvaljuje- mo za njeno dolgoletno uspešno vodenje Bratstva. Naj jo Bog bogato blagoslavlja s svojimi milostmi, da bo še naprej razdajala svoje darove in talente v korist članov in članic Bratstva.

Narodni odbor KBBI

Zahvala Ljubici Zakovšek

Odločila si se,da odideš z mesta voditeljice našega Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. V svojem ime nu in v imenu vseh članov Bratstva se Ti zahvaljujem za Tvoje dolgoletno prizade- vanje, skrb in delo za KBBI v Sloveniji.
Zmožnost in moč za sprejemanje odločitev je eden najdragocenejših darov, ki nam jih je dal Nebeški Oče. Verjamem, da je tako. Če on spoštuje našo svobodno voljo, se mi zdi, da je prav, da tudi mi spoštujemo izbi- re drug drugega.
Več kot dvajset let si vztrajala na čelu Brat stva in vse svoje talente delila v vsestran- sko rast in korist celotnega Bratstva. Sku- paj smo doživeli veliko lepih trenutkov,pre- živeli pa tudi mnogo težkih, napornih dni, ko se je zdelo, da ni poti naprej.
Tako bo tudi naprej,čeprav si želim druga- če.V veliki meri je Bratstvo odvisno od nas članov, verjamem pa, da kot del vesoljne Cerkve živi tudi po Božji previdnosti in da ga spremlja Božji blagoslov.
Torej, hvala, draga Ljubica za ves Tvoj delež, ki si ga prispevala v Bratstvo. Naj Ti ostane v spominu tisti najlepši del. Ob tem pa močno upamo in pričakujemo,da boš po svojih močeh še naprej delovala in sodelo- vala v blagor našega Bratstva.
Obenem pa lepa hvala tudi Tebi, draga Ti- na, ki si Ljubici vztrajno stala ob strani pri njenih dolžnostih voditeljice Bratstva, da je zmogla več, kot bi zmogla brez tebe.

Darinka Slanovec
in vsi bratje in sestre v KBBI

(Na sestanku Narodnega odbora KBBI, Podutik, 21. februarja 2009)

Moja pot do vere

Če komu rečem,da sem srečna,čeprav hu- do bolna in privezana na posteljo, oziroma invalidski voziček, se mi včasih kdo iz us- miljenja nasmehne.
Vendar je res,saj mi je Bog dal spoznati ve like darove,ki jih še kot zdrava nikoli nisem poznala v srčiki, čeprav sem vedela,da ob stajajo.
Ko sem Bogu končno prepustila svojo voljo in s svojim srcem ter razumom dovolila, da me vodi, mi je podelil velik dar vere, ki jo dan za dnem, noč za nočjo hranim z zaup- no molitvijo.
Spoznala sem moč odpuščanja, dobrote, nikoli več mi ne bo ugasnilo upanje, saj mi Bog vedno pošlje koga, ki mi pomaga in me dvigne. "Največja pa je Ljubezen!" je dejal Gospod. In v meni raste največji Božji dar, neizmerna ljubezen do vsega in vsakogar; tudi do tistih, ki lažnivo govorijo o meni in mi nasprotujejo,saj jim vedno sproti odpu- ščam. Odpuščati pa sem se težko naučila, vendar mi to sedaj zlahka uspeva. O niko- mer ne mislim več slabo,ampak zanje molim prosim za pravo spoznanje in zdravo pamet ter jih blagoslavljam.Našla sem svoj mir,ker v meni ni več strahu pred neznanim, pred smrtjo.Da sem prišla do vseh teh spoznanj pa sem morala prehoditi zelo dolgo trnjevo pot preizkušenj, telesnih in duševnih bole- čin.
Kmalu bo deset let, ko sem bila na robu obupa, domačim in vsem znancem hudo nadležna, ko sem neprestano jokala in ob- toževala ljudi za svojo nesrečo,ko sem bila osamljena,brez cilja, brez volje, nepotrpe- žljiva, sebična.
Takrat mi je Nekdo,ki sem ga le bežno po- znala, poslal svojega zvestega služabnika, ki mi je pokazal pot, na katero naj stopim, in dejal, naj rajši pišem, kot pa ljudi nadle- gujem po telefonu. Vseskozi nisem mogla razumeti in sprejeti dejstva, da se je prav meni kar čez noč zgodilo,da sem tako hu-

do zbolela. Pa prav meni, ki sem tako rada delala, se učila, bila iznajdljiva, vedno ve- sela,rada plesala in pela. Ko me je ob kon- cu obiska prekrižal, me je preplavila velika želja, da bi globlje spoznala tisto moč, ki se me je takrat dotaknila in me nagovorila. Želela sem se učiti prav živeti.
Pred leti sem bila v bolnišnici in obiskal me je neki pater. Ko sva opravila spoved, sem ga vprašala, zakaj moram že na tem svetu delati takšno pokoro. Odgovoril mi je čisto preprosto: "Ali ste že kje prebrali,da je Je- zus najtežje naloge dal slabim ljudem: ta- tovom, roparjem, morilcem ali ljudem, ki so bogati?" Dolgo časa sem premišljevala te patrove besede in slednjič ugotovila, da ima najbrž prav,da je to resnica,ker takšni ljudje mojega bremena ne bi zmogli nositi in ponosna sem, da z Božjo pomočjo zmo- rem vse to pretrpeti in preživeti.
Ljudje se moramo večkrat zamisliti o svo- jem življenju, o svojem početju. Kdor misli, da greha ni,mu je vsakršno početje ustre- zno.Neresnica, obrekovanje, lakomnost po materialnih dobrinah, goljufanje,uboj nero- jenega otroka, istospolna nagnjenost, brez delno pohajkovanje in kup drugih nečistih

poslov spremlja mnogo ljudi; med njimi so tudi taki, ki se imajo za kristjane. Nikomur ni znan dan slovesa; mogoče bo že jutri, kdo ve? Le Bog. Vsem pa nam je znano,da nihče ne bo ničesar nesel s seboj. Ob tem mi pride na misel pregovor,ki pravi: "Kar la hko storiš danes,ne odlašaj na jutri!" Post- ni čas je še kako primeren čas,da slečemo starega človeka in oblečemo novega.
Če ljubimo in zaupamo v Božje delovanje in če mi sami tako hočemo in želimo, Bog po- stane naš zelo velik in iskren prijatelj. Pre- pričana sem,da je sedaj,ko močno verujem Vsemogočni Bog moj dober Prijatelj, kar mi dokazuje sleherni dan. Ali ni to primer Bo- žje bližine in ljubezni, če se zjutraj zbudim in vidim lepoto narave, rdeče obarvane ob lačke z vzhajajočim soncem? Kako lepo mi je pri srcu,ko me zjutraj zbudi ptičje petje. Ali ni to čudovito darilo narave, ki pa ga mnogi preslišijo?

Naj obup srca ti ne mori,
če sonce sreče se ti skrije,
po temni in viharni noči
najlepša zarja ti posije.

Preizkušani bratje in sestre se moramo po gosto zelo truditi in zdravim dokazovati,da je vredno živeti. Največja vrednota, ki jo bolni in invalidni imamo, je, če znamo izko- ristiti obilico časa za molitev za različne namene, za potrpežljivo prenašanje tegob, ki jih darujemo Jezusu za uboge grešnike in njih spreobrnjenje, za življenje po veri. Sama sem to sprejela z vsem srcem in z vsem mišljenjem. Kaj so ta kratka leta trp- ljenja na tem svetu v primerjavi z večno- stjo in večnim življenjem pri Bogu, ki nam ga obljublja? Kolikokrat me v zadnjem času ljudje sprašujejo, kje dobim vso to moč, da kljub bolezni še lahko pomagam ljudem. Vsakomur z veseljem poskušam pomagati s svojimi izkušnjami, kajti sedaj lahko brez- mejno ljubim. Trudim se, da vse delam po Božji volji in dobroti ob globoko doživetem Marijinem varstvu.

Janja Blatnik

Žarki upanja in sreče

Svoji mlajši sestri sem ne- kaj dni pred odhodom omenila, da sem po- vabljena na 50. obletnico poroke. Nemalo začudena me je pogledala češ,ali je slišala prav ali ne? "Seveda!" sem ji v smehu od- govorila. "Tončka in Ludvik Korošec sta zla toporočenca!" Še naprej je nejeverno za- vijala z očmi.
Za nas Koroščeva predstavljata bogastvo. Lahko smo iskreno ponosni in veseli,da nas je Božja Previdnost pripeljala skupaj ter nas povezala v Ljubezen zapisana z veliko.
Zlata poroka ni kar tako.Sploh pa v današ njih časih ne,ko je življenje v zakonski zve zi vse manj cenjeno in spoštovano. Kdo si bo pa prizadeval za ljubeč, sočuten, potr- pežljiv, pozoren, topel, zvest odnos med partnerjema, če pa je lažje in bolj prepro- sto spolno življenje za eno noč in uživaško sobivanje za en dan.
Slovesna sv. maša v želimeljski župnijski cerkvi sv. Vida, ki jo je skupaj z nami da- roval g. Jože Štupnikar, je bila preprosta, spontana zahvala Bogu in Mariji za njuno skupno, težko preizkušano, a hkrati lepo in bogato življenjsko pot.
Tončkina bolezen je močno zaznamovala mlado družino. Vendar sta si zakonca bila vedno zvesta, v dobrem in hudem, v sreči in nesreči,v zdravju in bolezni. Njuna pove zanost je in še vedno temelji na trdni skali žive vere in neuničljivega zaupanja v Boga in njegovo Previdnost. Sama, povsem pre- pričana v Božjo Navzočnost, enoglasno za trjujeta,da nikoli ne bi zamenjala eden dru gega, saj sta kljub težavam in boleznim srečna v svojem odnosu,zadovoljna starša ter navdušena dedek in babica. Nenazad- nje sta tudi odlična gostitelja.Vrata njune- ga doma so za nas vedno odprta.
Po končani sv. daritvi smo se še fotogra- firali, zlatoporočenca sta s svati odšla na kosilo v gostilno, nas pa je čakalo okusno slavnostno kosilo v dvorani 'našega' doma.
Med jedjo smo živahno,šaljivo, dobrovoljno pokomentirali poročno dogajanje. Prav no- bena podrobnost ni ušla našim pozornim pogledom. Spontan prijateljski klepet se je nadaljeval do poznega popoldneva. Potem smo imeli molitev in po njej lahko večerjo. Zatem pa smo ob glasbi iz kasetofona ma- lo zaplesali.
Pozno zvečer sta nas s svojim obiskom raz veselila naša slavljenca. Prinesla sta nam poročno torto,ki smo jo brž razrezali in 'po spravili na varno'. Ludvik in Štefan sta na harmoniko zaigrala nekaj živahnih melodij, mi pa smo jima prisluhnili, ugibali naslove pesmi in plesali na vesele, poskočne viže.
V nedeljo dopoldne se nam je pridružil naš gostitelj oz. član želimeljske skupnosti don Boska, g. Janez Drnovšek, naš dolgoletni prijatelj, sodelavec, duhovni spremljevalec Zbrani okrog oltarja sv.evharistije smo pre prosto in pristno molili, prepevali in se za- hvaljevali Bogu za vse milosti in čudovite trenutke,bogate izkušnje življenja v edino- sti z Bogom in bližnjimi.
Bog povrni želimeljski salezijanski skupnosti za urejen prostor za naše druženje! Bog povrni vsem dobrotnikom,sodelavcem, po- močnikom, predvsem pa Marijinim sestram! Bog povrni s.Edith in s.Heleni,ki nam z vsa kim srečanjem bolj in bolj izkazujeta svojo tesno prijateljstvo ter iskreno povezanost z nami! Naj uporabim besede zahvale s. Edith: "Hvala vsem za čuteče srce in dare žljive roke! Hvala vsem, ker ste bili z nami v Želimljah! Lep pozdrav!"

Alenka Oblakovič, foto: s. Edith Metelko

Louis Braille

Januarja je preteklo dvesto let od rojstva Louisa Brailla, ki je oslepel pri treh letih. Ko je odrasel, je razvil posebno pisavo iz pre- prostih izbočenih črk, ki jih slepi berejo s tipanjem. Ob dvestoletnici rojstva učitelja slepih je slepi gospod Ciril Musar iz Ljublja- ne napisal sonet z akrostihom. Dovolil je, da ga objavimo v Prijatelju.

Breda Cigoj-Leben

Sveta maša za bolnike z rakom

V petek, 20. februarja 2009, je bila v cer- kvi Sv. Petra v Ljubljani maša za bolnike z rakom.
Daroval jo je bolniški župnik Miro Šlibar, ki je v nagovoru poudaril,da: "Vsakdo,ki hoče za Jezusom,se mora znati odreči svojim na črtom in se prilagajati njegovim.Mora vzeti nase križ, mora znati umirati sebi, se od- povedovati svojim zamislim,pa naj bodo še tako plemenite."
S petjem je sodelovala skupina mladih iz župnije Ljubljana-Stožice. Med sv. mašo je bilo obhajanje zakramenta bolniškega ma- ziljenja in pričevanje bolnikov. Po maši sta spregovorila o svojem zdravljenju Jožica Mestnik iz župnije Višnja gora in Brane Bro dnik iz Kompolj pri Dobrem polju. Oba sta s pričevanjem spodbudila okoli 150 navzočih

M.Š.

Pričevanje: ob bolezni in trpljenju spoznaš nove, lepe vrednote življenja

Naj se vrnem v leto 1996,ko sem pri 40 letih zbolela za rakom dojke. Že dosti prej sem vedela, da se z mano nekaj dogaja, pose- bej pa takrat, ko sem opazila spremembo na bradavici. Vendar je v tem času umirala mama, ki je 20 let živela s kožnim rakom. Ker sem bila vseskozi z njo, jo občudovala, kako mirno prenaša vse trpljenje in opera- cije, mi je bilo težko povedati, da bom po podobni poti šla tudi sama. Malo pred 81. rojstnim dnem se ji je življenje izteklo in od šla je v večni mir.Vendar tudi takrat nisem imela poguma, da bi ji povedala, saj sem mislila, da bo še bolj trpela in se še težje poslovila od tega sveta.Ko smo jo pokopali sem se takoj odločila,da grem in vidim kaj je z mano. Kmalu je bila potrjena diagnoza rak dojke -tedaj so se v meni naselili strah žalost, jeza. Ne znam opisati.
Hotela sem biti sama, odšla sem na grob in se usedla in vse povedala mami, vse, kar ji prej nisem mogla.Solze so same privrele na plan,takrat sem se prvič in zadnjič zjokala z dna duše. Odšla sem v cerkev, se zagle- dala v obličje Boga - nasmehnila sem se in mu rekla: "Saj že vse veš, nič te ne obso- jam, nič ne prosim, samo bodi ob meni, da bom zmogla vse,kar me čaka." Ne vem,ka- ko dolgo sem bila tam, kajti ustavil se mi je čas.
Pomirjena sem odšla proti domu,v sebi sem čutila, da mi je mama dala vso svojo moč in pogum, da bom lahko hodila po poti, ki je pred mano. Doma sem svojim najbližjim čisto mirno, brez olepševanja povedala,kaj je z menoj -da imam raka,da se bom borila in upam,da bom zmagala.Sin je imel 11 let.
Ravno toliko sem jih imela sama, ko sem zgubila očeta. Čeprav sem bila takrat zelo mlada, kot tedaj moj sin, me je izguba zelo prizadela. Čudno so me gledali, niso vedeli kaj naj rečejo, da me potolažijo. Sin se je stisnil k meni in rekel: "Veš,mami, kaj je še vse pred nama -moram dokončati osnovno šolo, srednjo šolo in tako naprej. Pozdra- vila se boš in boš videla, kako odraščam." Obljubila sem mu,da bom ob njem.Vseskozi sva imela odkrite pogovore, zdelo se mi je 'kako hitro je odrasel'. Nič mu nisem prikri- vala, za kar mi je še danes hvaležen.
Sledila je operacija, kemoterapija in vse te žave,ki spremljajo zdravljenje.Tudi v službi in v domačem kraju sem odkrito govorila o raku. Takrat je bilo to nekaj,o čemer se ne govori, opazila sem pri mami, da ni nikoli omenila besedo 'rak'. Tako v službi kot v domačem kraju so me malo čudno gledali - glej, ta pa kar pove, da ima raka. Nekateri me niti pozdraviti niso mogli.Razumela sem jih in jim sama prva spregovorila,da rak pač ni nujno smrt, ampak je lahko začetek ne- kega lepega,drugačnega življenja. Nikoli se nisem spraševala zakaj ravno jaz. Bog ti naloži malo večji križ, kot ga lahko nosiš.
Med kemoterapijo sem si lajšala težave s sprehodi s svojim kužem. Zdelo se mi je,da je vedel,kako se kdaj počutim - s smrčkom me je preganjal, pojdi z mano ven,saj bom priden.
Nismo vedno v dobri kondiciji,ko zboli telo, zboli tudi duša, ki pa jo je veliko težje po- zdraviti. Velikokrat sem se pogovarjala z Bogom kot s prijateljem. Čim hitreje razči- stiš s sabo, toliko hitreje okrevaš.
Še ko sem bila v bolnišnici, sem šla k pros- tovoljki in občutila, kako lepo je, da srečaš koga,ki je imel iste težave kot ti sedaj. Že tedaj se je v mojem srcu našel prostorček za prostovoljstvo, vendar sem morala po- čakati, da pozdravim telo in dušo.
Ker nisem nič skrivala in bila odkrita,me tudi kemoterapija in izguba las nista spravili v obup. Na sprehodih in obiskih v službi sem jih rešila zadrege in povedala,da če se ho- češ pozdraviti, je to le del terapije.
Najbolj sem se razveselila,ko sem drugo le- to po bolezni odšla z našim Društvom onko loških bolnikov na Triglav. Med potjo sem prehodila tudi svojo pot. Kot hoja in vzpon na našega očaka ni preprost - tudi samo zdravljenje ni. Ko v steni zagledaš majhen cvetek, ki kuka iz skale, je to kakor sončni žarek, ki ga iščeš med zdravljenjem. Hva- ležna sem Bogu, da sem morala zboleti in sprejeti svojega raka, da stojim zdaj na vrhu Triglava.
Naučila sem se veseliti vsakega trenutka, vse letne čase, vsa jutra in večere. Znam se ustaviti in prisluhniti svoji duši.
Vendar vedno nam ni lepo, znati moramo sprejeti tudi žalost, otožnost, bolečino in solze, pa čeprav te nekateri ne razumejo. Pravijo ti saj bo,drži se,bodi vesela. Sprej- mimo življenje tako, kot nam je dano in se potrudimo, da bomo znali hoditi tudi po tr- njevi poti.Samo prava ljubezen, prijateljski stisk roke in topel objem,dostikrat brez be sed, ti dajo novih moči. Najlepše pa je, ko vidiš,da si nekomu pomagal,ki je na začet- ku poti.
Vendar pa se zdravljenje vedno ne konča uspešno. Tudi tedaj,če bomo zaupali Bogu in toplim ljudem, ki so ob nas, bo odhod s tega sveta spokojen in miren.
Bolezen nas veliko nauči in veliko dá, da znamo živeti za vsak trenutek.
Naj končam z mislijo na mamo. Molimo za vse bolnike, ki se bližajo koncu življenjske poti,da bodo odšli k Bogu z nasmeškom na licih kot moja mama.
Hvala, da sem z vami doživljala svojo pot. Hvala tudi moji tetki Anki, kajti brez njene ljubezni tega ne bi zmogla.

Jožica Mestnik

Kako vesela sem, da lahko pišem!

Približno petnajst let je od te- ga,kar sem prvič srečala Ireno Treven (Part. tabor 14, 1360 Vrhnika). Skupaj smo romali z Viča k Mariji v Leščevje na Do brovo. Ker je bilo to moje prvo srečanje z bolniki in invalidi, jaz pa še mla- da srednješolka, so mi kar sestre dodelile Ireno, naj bom njena šoferka do Dobrove. Med potjo smo molili, nekaj časa pa je bilo tudi za pogovor. In spomnim se, da je že takrat Irena name naredila zelo velik vtis. Čeprav sem jo peljala na vozičku, mi je z veseljem in ponosom pripovedovala,da kraj še poti zmore sama s hoduljo. Ni tarnala, predvsem se je veselila vsega tistega, kar zmore. Prvo srečanje je bilo začetek prija- teljstva,ki se je nadaljevalo z dopisovanjem Še sedaj se spomnim pisma,ki sem ga dobi la kmalu po tem srečanju.Spomnim se pred vsem enega stavka: "Ti ne veš, kako zelo sem srečna, da lahko pišem. Ker ne morem drugače na obisk, lahko napišem pismo in te z njim obiščem."Drugih besed se ne spo mnim, vem pa, da sem takrat prvikrat po- mislila, kako velik dar je, da hodim, vidim, pišem... In prav Irena je tista, ki me je s svojo hvaležnostjo za tisto, kar ima, na- učila, da se tudi sama trudim biti hvaležna za vse to, kar imam.
Ko sem se tokrat po dolgem času spet us- tavila na obisku pri Ireni,mi je najprej z ve seljem pripovedovala o srečanju z Abraha- mom. 8.aprila lansko leto se je zahvaljeva- la za petdeset let življenja. Potem pa sva začeli obujati spomine tudi na zgodnejša leta njenega življenja.Zaradi možganske kr vavitve ob rojstvu ni nikoli doživela veselja ob hoji v hribe ali teku po gozdnih stezah. Brez hodulje ne more hoditi,le za krajšo pot je dovolj oprijemalo ali roka prijatelja, za katero se prime. Za premagovanje daljših poti ji je v pomoč tudi invalidski voziček. Pomoči ne potrebuje le pri hoji,pač pa tudi pri drugih opravilih. A Irena ne razmišlja o tem, česa ne zmore, pač pa raje govori o tem,kaj vse lahko stori. "Mama me je vodi- la v osnovno šolo in k verouku na Vrhniko vseh osem let. Zadnji dve leti mi je veliko pomagal tudi brat," s ponosom pove in do- da: "Res sem rada hodila v šolo in moje največje veselje je to, da sem se naučila brati in pisati." Mama in oče sta res njena angela varuha. Vse življenje skrbita zanjo. Irena z veseljem pokaže,kako je oče nare- dil po vsej hiši oprijemala za roke, da lahko gre sama v svojo sobo ali ven. Mama pa z veliko skrbjo pove: "Težko mi je ob misli,da enkrat ne bomo več mogli skrbeti zanjo." Irena ob tem doda: "Vsak dan se bojim, da ju bom izgubila. Res mi veliko pomenita. Imam pa tudi enega brata,ki živi tu blizu in mi je vedno pripravljen pomagati.Imam tu- di šest nečakov - štiri punce in dva fanta. Najstarejša je stara enaindvajset let, naj- mlajši pa deset let. Vedno sem vesela, ko pridejo na obisk."
In kako poteka Irenin dan? Naj nam kar sama pove: "Zjutraj vstanem in če sem pri volji,malo 'potelovadim'. Ko pozajtrkujemo, se največkrat lotim dela: izdelujem gobe- line. Ko sem bila še mlajša, sem šivala tudi prtičke in vizitke.Zdaj pa ne vidim več tako dobro in zato največ šivam gobeline. Če le vreme in zdravje dopuščata,grem dopoldan ali popoldan tudi malo ven. Vozim se s tri- ciklom in naredim en krog po Vrhniki.Skoraj vsako popoldne pogledam tudi dve nada- ljevanki,rada poslušam glasbo. Po kosilu ali proti večeru pa se zelo rada usedem tudi za svoj računalnik." Svoje kolo-tricikel, še večkrat omeni. Res,vesela ga je in neskon čno veliko ji pomeni to, da se lahko sama odpravi na sprehod po Vrhniki. Irena nato z velikim veseljem pripoveduje, kaj vse že zna narediti na računalnik in to tudi poka- že. Nekaj iz zakladnice, ki je shranjena v njenem računalniku, je pripravljena podeliti tudi z bralci Prijatelja.A o tem nekoliko kas neje. Še nekaj mi zaupa: "Veš,posebej ve- sela pa sem takrat, kadar me kdo obišče. Nimam veliko obiskov, zato sem še toliko bolj vesela vsakogar."
Ko povprašam Ireno o njenih željah, ostaja skromna kot vedno. "Želim si, da bi zmogla narediti čim več sama. In da bi bila še to- liko zdrava, da bi se še lahko vozila s svo- jim kolesom."Ko bi le znali biti tako skromni in veseli majhnih stvari,kot to zmore Irena. Njen širok nasmeh na obrazu govori o tem, da je srečna. Pa še zdaleč nima vsega tis- tega, kar pogosto povezujemo s srečo. A ima nekaj: zna se veseliti majhnih stvari, zna biti hvaležna za tisto, kar ima. In še eno veliko bogastvo ima -to je njena vera. "Vera mi res veliko pomeni.Vsak dan molim še posebej pa se veselim nedeljske maše. Brez maše ne morem biti. Vsako nedeljo zjutraj skrbim za to, da vstanemo dovolj zgodaj, da pridemo k maši ob pol osmih. V svoji sobi imam tudi oltarček. Vsak mesec ga spremenim. Zdaj je postni oltar."
Irena večkrat z besedami težko izrazi vse tisto, kar doživlja. Zato že dolgo časa piše dnevnik. Pa to ni običajen dnevnik. "Kadar pišem, veliko razmišljam in se mi zdi, da je to nekakšna molitev. Pri pisanju se pogo- varjam z Bogom," pove. Svoje besede za- upa računalniku,potem pa dnevnik dveh te dnov natisne in naredi majhen zvezek. Ko listam po njenem dnevniku, se še bolj za- vedam Irenine globine. Dovolí mi, da nekaj misli prepišem tudi za Prijatelja.
"Srečna sem, kadar vidim,da sem potrebna drugim. To mi daje moč in upanje tudi tak- rat,ko pridejo temni oblaki.Sonce se vedno trudi, da bi dajalo vsaj malo toplote, da bi bilo veselje in ne žalost. Da, celo narava nas pouči, da moramo biti potrpežljivi do bližnjih in jih razumeti, da potrebujejo čas. Vsi pa hrepenimo po tem, da bi imeli vsaj malo nežnosti in razumevanja. Zato nam Jezus šepeta: 'Ljubimo se, potrpimo drug z drugim, jaz sem z vami in vam dajem svet- lobo in luč.'"
"Vedno,kadar zaprem oči, imam v mislih to, da se svojemu trpljenju ne morem prepro- sto izogniti, ampak ga moram vztrajno in z Božjo pomočjo nositi. Morda lahko prav moje trpljenje koga spravi z Bogom, saj je celo On sam šel na križ, da bi nas odrešil. Imamo vsakodnevne preizkušnje, ki jih mo- ramo s potrpežljivostjo nositi, če hočemo imeti notranji mir. Če je prava ljubezen, je seveda tudi notranji mir; to je vera, ki nas vodi k večni sreči."
Draga Irena. Hvala za tvoj pogum in zgled. Hvala za izrečene besede, še bolj pa hvala za vse tisto, kar ni bilo izrečeno, a veje iz tvojega življenja. Upam, da se dá to začu- titi tudi iz teh zapisanih besed. Naj bo tvoj zgled hvaležnosti za vse tisto, kar imaš, spodbuda mnogim,da bomo znali bolj ceniti vse tisto, kar nam je darovano.

tekst in foto: Polona Malovrh

ODPUŠČANJE

Pred kratkim smo se pri verouku v drugem razredu pogovarjali o postnem času in Je- zusovem trpljenju. "Zakaj je moral Jezus umreti?" sem zaslišala vprašanje radoved- ne veroučenke. Po nekajminutni razlagi o tem,da je umrl za nas in za odpuščanje na- ših grehov, sem se sama pri sebi vprašala, če to razumem jaz in kako naj to razumejo otroci? "Zakaj pa je umrl za nas, če nas sploh še ni bilo?" so se vprašanja nadalje- vala. Začela sem jim pripovedovati o svoji izkušnji iz časa svojih srednješolskih let,ko sem na duhovnih vajah pri spovedi prvič zares začutila, kako mi Bog odpušča. Pri spokornem bogoslužju smo pribili vsak svoj žebelj v velik lesen križ,da bi si lažje pred- stavljali to, da se z vsakim grehom dogaja križanje, da smo poleg tudi mi. Po spovedi smo smeli žebelj odstraniti in nanj položiti šopek cvetja. Luknja v križu je seveda os- tala,a zavedanje, da nam je odpuščeno, je bilo neskončno lepo... Veroučne ure je bilo konec in ne vem,če so me otroci razumeli, ko sem jim pripovedovala o odpuščanju.
Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka, je napisal knjigo Skupnost-kraj odpuščanja in praznovanja. Ko sem razmišljala o odpu- ščanju, o tej 'začimbi', brez katere bi naše vsakodnevno življenje postalo neznosno, sem se ustavila tudi ob njegovih mislih.Ta- kole je zapisal: "Skupnost je kraj odpušča- nja. Kljub zaupanju, ki ga gojimo drug do drugega,se vedno najdejo besede,ki ranijo, samopoveličevanje in situacije, v katerih trčijo občutljivosti različnih ljudi.Življenje v skupnosti tako pomeni tudi križ, neprestan trud, vsakodnevno sprejemanje in medse- bojno odpuščanje. Vse preveč ljudi prihaja v skupnost, da bi kaj našli, da bi pripadali dinamični skupini,da bi odkrivali življenje, ki se bliža idealu. Če stopimo v skupnost, ne da bi vedeli, da prihajamo zato, ker bi se hoteli naučiti odpuščati in prejemati odpu- ščanje sedemdesetkrat sedemkrat, bomo kmalu razočarani." Zapisane besede Jeana Vaniera so zagotovo najprej močna oseb- na izkušnja, da je brez odpuščanja nemo- goče živeti v skupnosti. Verjamem pa, da o odpuščanju lahko govorimo šele potem, ko smo tudi sami doživeli, da nam je bilo odpuščeno.
Kristjani imamo velik dar in milost, da sme- mo zazrti v križ verovati in celo okušati Božjo ljubezen, ki obsega brezmejno odpu- ščanje. Pri zakramentu svete spovedi smo potrjeni v zaupanju, da nam Bog odpušča vse naše slabosti,grehe, padce in pomanj- kljivosti. Seveda moramo najprej sami greh priznati, se ga pokesati, skleniti, da se bo- mo trudili za poboljšanje. Nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bi Bog kdaj rekel, da nam bo odpustil, pozabil pa nikoli ne bo, kot velikokrat slišimo pri ljudeh. Božje odpu ščanje je dokončno. In tudi ne postavlja pogojev. Ali pač? En pogoj je, ki je zapisan v Matejevem evangeliju v Jezusovi priliki o služabniku,ki mu je gospodar odpustil dolg, sam pa ni hotel odpustiti tistemu, ki je bil njemu dolžan. (prim. Mt 18,21-35) Te be- sede so nam znane. V molitvi Oče naš jih ponavljamo vedno znova,ko molimo "odpu- sti nam naše dolge,kakor tudi mi odpušča- mo svojim dolžnikom". Pogoj za Božje od- puščanje je, da tudi mi odpuščamo svojim bližnjim. Težko bi temu rekli pogoj, gre za odgovor na Božje odpuščanje. Če resnično začutimo Božjo ljubezen,potem nanjo odgo vorimo s svojo ljubeznijo in odpuščanjem. Zato sem prepričana, da moramo biti krist- jani v današnjem svetu prvi,ki odpuščamo, saj nam je že darovano Božje odpuščanje.
Kako pa bi v vsakdanjem življenju lahko upo rabljali začimbo 'odpuščanja', da bi bili naši odnosi bolj okusni. Zagotovo gre pri odpuš čanju za dve dimenziji:sprejeti odpuščanje in podariti odpuščanje.V obeh primerih mo- ra biti to zastonjski dar.Ne smemo pogoje- vati odpuščanja in ne pričakovati ničesar v zameno za podarjeno odpuščanje. Seveda pa smo samo ljudje in če že Bog pričakuje, da bomo na njegovo odpuščanje odgovorili z odpuščanjem našim bližnjim,potem je zelo človeško,da tudi sami želimo videti sadove našega odpuščanja.A naše odpuščanje ima vedno največje sadove za nas same. Če odpustimo svojim bližnjim,smo mi tisti prvi, ki smo z odpuščanjem najbolj obdarjeni, saj osvobodimo naše odnose. Kaj ni nekaj najlepšega, če zmoremo vsakega človeka pozdraviti ne glede na to, kaj nam je sto- ril? In če ga ne zmoremo pozdraviti, kaj ni to tudi naša bolečina? Prosimo za milost odpuščanja, za dar,da zmoremo odpustiti: da pustimo, da gre stran od nas vsa naša zamerljivost, prizadetost,...
Ko sama pri sebi razmišljam o odpuščanju, se pogosto spomnim na enega izmed dogo dkov, ki me je najbolj prizadel.Nekaj let na zaj se mi je zgodila krivica, ki je bila zame zelo boleča.Kar nekaj časa sem se borila s tem, da bi dokazala to krivico in da bi tisti, ki so mi jo povzročili, zanjo odgovarjali. A vse skupaj me je vedno bolj bolelo, sama v sebi sem najbolj trpela. Povzročitelji te 'moje krivice' so živeli verjetno brez slabe vesti, morda celo v zavesti, da so ravnali prav. Sama pa sem se spraševala, kako je to mogoče, kako lahko Bog to dopušča? V nekem milostnem trenutku pa sem prene- hala z bojem. Spoznala sem,da bom uničila samo sebe, če se bom borila za to, da mi bodo priznali storjeno krivico in da se mi bodo opravičili.Njihov pogled je bil popolno ma drugačen od mojega in poskušala sem vsaj malo razumeti tudi drugo plat zgodbe.
Umaknila sem se in počasi, res zelo počasi začela delati korake k odpuščanju. Ni pre- prosto,res ni preprosto odpustiti. A vredno je stopiti na pot odpuščanja. Nekaj časa sem imela težave pri molitvi Oče naš, tam, pri tistem delu "kakor tudi mi odpuščamo", a ko sem se odločila za odpuščanje, sem v sebi začutila svobodo.
Ta začimba 'odpuščanja' je torej ena izmed tistih začimb v naših odnosih, za katero se moramo zavestno odločiti,da jo uporabljamo In kot pravi Jezus, uporabljati jo moramo do sedemdesetkrat sedemkrat, vsak dan znova. Če jo bomo uporabljali v odnosu do sebe,potem se bomo zmogli nasmejati vsa ko jutro samemu sebi; če jo bomo uporab- ljali v odnosu do bližnjih, bomo lahko vsem ljudem pogledali v oči, jim stisnili dlan, jim zaželeli vse dobro; in če jo bomo uporab- ljali v odnosu do Boga, potem bomo zmogli sprejeti tudi to,da Boga ne zmoremo spra- viti v okvire našega razumevanja.
Odpuščajmo torej svojim dolžnikom, da bo tudi nam odpuščeno. In ne bojmo se nare- diti prvega koraka. To ni sramota, prej ju- naštvo.

Polona Malovrh

Svetovni dan bolnikov

Letošnji Svetovni dan bolnikov je nagovoril tudi del laične javnosti. V Izobraževalnem raziskovalnem inštitutu Ozara v Ljubljani so poglobljeno spregovorili o težavah ljudi, ki trpijo za kroničnimi nenalezljivimi boleznimi in o skrbi za ljudi z zdravstvenimi težavami na delovnem mestu.
Sam sem letošnji Svetovni dan bolnikov preživel malo drugače kot prejšnja leta - v čakalnici in v ordinaciji bolnišnice s čakalnim kartonom številka 17.
Sem že kar malo pozabil,kako čas bistveno drugače teče v teh prostorih in na trdih bol niških ležalnikih ter da je to nekaj povsem drugega,kot vsakdanje sedenje in življenje na invalidskem vozičku,ki je že zdavnaj po stal del mene.
Upanje in smrt tukaj-tam prebivata v istem prostoru... Prva misel, ki se mi je utrnila v tistem sterilnem prostoru bolnišnice, je bila ta, da bolezen pogosto udari z vso močjo, zdravje se vrača po kapljicah, po cevki v žilo ali tabletah in po tisti nevidni cevki, ki jo dobivaš od svojih bližnjih.
V bolniški postelji in njeni bližini so bile dru gače in močneje slišane besede papeža Benedikta, ki je nagovarjal ljudi,naj ne po- zabimo na bolnike in naj jim izkažemo svojo duhovno bližino, kot božja družina, znotraj katere nihče ne sme trpeti pomanjkanja tistega, kar nujno potrebuje. Svetovni dan bolnikov naj bo tudi dodatni izziv in prilož- nost za razmišljanje o trpljenju,je še spod- bujal papež.

Jože Raduha

Ljubezenska pisma od Boga

V slovenskem ljudskem izročilu ima sveti Valentin ključe od korenin in je prvi znani- lec pomladi.V zdajšnjem potrošniško usme- rjenem času so mu dodali še marsikaj dru- gega. Ob tem so se v Katoliški Cerkvi v Avstriji odločili in so na Valentinovo delili Ljubezenska pisma od Boga. Pisma so vse- bovala odlomke iz Svetega pisma,ki so napi sani v obliki pisem in spodbujajo k življenju v občestvu.
V večjezični škofiji Železno - Eisenstadt so duhovniki in sodelavci pred cerkvami, na tr gih in v nakupovalnih centrih razdelili 4000 teh pisem. Zlasti so poskrbeli, da so pisma dobili bolniki in teže gibljivi ljudje.

Jože Raduha

V noči na 31. januar se je med spanjem mirno preselila v večnost dolgoletna članica Krščanskega bratstva Marija Škoberne. Ro- jena je bila 1926 leta v hriboviti vasici Trnovec pri Zabukovju. Že v otroš- tvu je prejela pečat Kristusovega križa,saj je zbolela za otroško paralizo. Posledice te bolezni je nosila vse življenje, ki ga je pre- živela na invalidskem vozičku.Dolga leta so doma njeni sorodniki lepo skrbeli zanjo in jo imeli radi. Tudi zadnje leto, ki ga je pre- živela kot oskrbovanka v Domu upokojen- cev v Loki pri Zidanem mostu, so ji svojo ljubezen izkazovali s pogostimi obiski.
Vsi,ki smo Marijo poznali, vemo,kako vedra in družabna žena je bila. Zelo rada se je udeleževala naših srečanj, zadnja leta še zlasti v Sevnici in v Semiču. Prijetno raz- položenje,ki ga je prinašala med ljudi, smi- sel za humor, za prešerno pesem in veseli vrisk, vse to nam bo ostalo v nepozabnem spominu. Marija se ni nikoli pritoževala nad svojim križem. Nasprotno, še druge bolnike in invalide je hrabrila in opogumljala,jim po gosto pisala kartice in pisma,jih spodbujala preko telefona.Za svoje domače, prijatelje in potrebe Cerkve je Bogu darovala svoje molitve in tiho trpljenje. Z eno samo roko je izdelovala tudi rože,ki jih je rada podar- jala svojim znancem in prijateljem. S temi svojimi izdelki je sodelovala tudi na naših razstavah v Ljubljani.
V svojem življenju je bila večkrat v Lurdu in enkrat tudi v večnem mestu Rimu. Spo- mine na te izredne dogodke je velikokrat obujala in se jih vedno znova veselila. S pomočjo dobrih sorodnikov je vsako leto poromala tudi k Mariji na Brezje in v Bres- tanico.
Ko smo Marijo na zasneženem pokopališču polagali k zemeljskemu počitku, nam je v srcu še zmeraj odmeval njen veseli nasmeh Bogu smo hvaležni za njen življenjski zgled in pričevanje ter za vse bogate trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.
Marija, Bog ti povrni za vse, česar smo bili ob tebi in po tebi deležni. Veseli se zdaj v nebesih z nepreglednimi množicami ange- lov in svetnikov.

Zlatko Novak, foto: Tone Planinšek

V torek, 3. februarja se je iz Rogovile pri Mirni peči v 93.letu k večnemu počitku pre selila Marija Žagar, mama naše članice Bratstva Milke Žagar.
Skupaj z očetom -možem sta v zelo težkih razmerah skrbela za številno družino.Bilo je 11 otrok. Trdna vera v Boga in molitev sta ji dajali pogum in vztrajnost v težkih preiz- kušnjah, ob skrbi za številno družino, kjer ni manjkalo bolezni, trpljenja in poslavlja- nja od moža in njenih otrok, ki so pred njo odhajali v večnost.
Tudi njene zadnje ure življenja so bile ena sama molitev ob neutrudnem ponavljanju: "Marija, prosim, reši me!"
Naj uživa mir in veselje ob Mariji in Jezusu v večnem življenju.

Katja M.

V soboto, 14.februarja, je v 84.letu življe- nja prenehalo biti srce mame Marije Pre- mrov iz Martinjaka pri Cerknici. Radi smo se ustavljali pri njej v hišici ob cesti, saj nas je vedno obogatila s svojo vedrino in trdnim zaupanjem v Božjo pomoč. Tako je sprejemala in prenašala svoje življenjske križe in bolezen.Taka je ostala tudi po od- hodu v dom upokojencev v Postojni, kjer je preživela kar dolga leta.
Dokler ji je zdravje dopuščalo, se je zelo rada udeleževala naših srečanj, potem pa o tem prebirala v Prijatelju in se razveselila vsakega obiska. Njeno posebno poslanstvo je bila molitev,še zlasti za duhovne poklice Za vse to ji Bog povrni z večnimi darovi.
Od nje smo se poslovili 17.februarja na cer kniškem pokopališču.Tu poleg moža in hčer ke Irene čaka vstajenja.

s. Edith

9. marca so k večnemu počitku pospremili Antona Kravcarja, očeta naše prijateljice Damijance. Čeprav je bil v 99.letu življenja je vse do zadnjega opravljal vsa dela in skrbel za dom. Bil je oče do konca. Ves v razdajanju in skrbi, človek plemenitosti in dobrote. Naj se zdaj odpočije na Božjem Srcu.
Damjanci pa v imenu vseh naše iskreno so čutje in spomin v molitvi.

s. Edith

NAGRADNA KRIŽANKA

"Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj temveč je bil obujen," sta ženam ob Jezu- sovem grobu povedala neznana moža v sijočih oblačilih. Kmalu so tja prihiteli tudi apostoli. Janez je tekel hitreje od Petra, toda ta je potem vendarle prvi stopil v pra zen grob. Jezusovo vstajenje je najvišja resnica naše vere. Velikonočni prazniki nas vabijo, da bi se vanjo poglobili. Predvsem pa nas spodbujajo, da bi bili podobni apos- tolom, ki so na velikonočno jutro razvneti stekli k praznemu grobu - in verovali.
Rešitev (geslo v obeh označenih stolpcih in vrstici) prepišite na dopisnico ali karton v njeni velikosti ter jo do 1.maja 2009 po- šljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana; s pripisom: KRIŽANKA. Obenem izrežite in nalepite kuponček, ki je pod križanko.

Čestitke izžrebanim in Bog povrni da- rovalcem nagrad!

prijatelj '09

Posamezen izvod: . . 1,95 €
Letna naročnina:

posamezniki: . . . 11,70 €

poverjeniki: . . . . 10,50 €

podporna: . . . . . 23,00 €

Uredništvo:
Tabor 12, 1000 Ljubljana.
Tel.: 01/433-94-10, faks: 01/431-21-81
revija.prijatelj@rkc.si
Urednik - GSM: 040/157-201
Uprava (za plačila):
Dom Sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 Celje
Tel.: 059/073-800, faks: 03/548-15-96
Nove uradne ure:
Zaradi preselitve dela uprave revije Prija- telj v Zavod Dom sv. Jožef so uradne ure na Taboru 12, v Ljubljani naslednje:
ponedeljek, sreda in četrtek od 9h do 12h.

KO SE V BRATSTVU PRAZNUJE ...

... SE VČASIH TUDI SVETA MAŠA DARUJE

... SE Z VOŠČILI NE VARČUJE.

... SE KDAJ TUDI S TORTO OBLIZUJE.

BESEDILO IN FOTO: TONE PLANINŠEK

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se."

Apostol Pavel - Pismo Filipljanom 4,4

Polona Malovrh

»Vedno sem pozitiven. Verjamem, da je v vsakem slabem tudi kaj dobrega.« (J.Černigoj)