Prijatelj • list prizadetih in njihovih prijateljev • št. 2 • april/maj 1997 • letnik XXIX • 250 SIT
KAZALO:  <  O   V   Λ 
Urednikova misel Nameni apostolata molitve Le za Jezusom hodimo... Obiskali smo: Kolumbija Vi nam - mi vam: spovedovanje Moja misel: veličina Velike noči Prizadeti v svojem okolju Zdravstveni delavci Zgodba: lepa beseda lepo mesto najde Dogodki Ustavljeni trenutki Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov Govorijo nam prijatelji: Ivan in V. Špilak Spoznajte: Golnik Svet in mi Življenje na robu: THOMAS Mnenja in odmevi Želim si prijatelja Tako odhajajo domov Različni so darovi: ko se je treba premak. Iz življenja mladih Pokal Prijatelja Razvedrilo Ovitek zadaj
UREDNIKOVA MISEL
Izjave tedna.

Tako je naslovljena ena od raznih rubrik v našem najvpliv nejšem časopisu. V njej so izseki iz govorov pomembnih ljudi. Nekatere izjave so res odločilne; izražajo prepričanje določenega člove- ka,njegove namene in podobno. Za vso Cerkev v Sloveniji je zlasti pomembna izjava,ki je napovedala novega ljubljan- skega nadškofa in slovenskega metro- polita. To bo dr. Franc Rode, duhovnik Misijonske družbe lazaristov, nekdanji profesor Teološke fakultete v Ljubljani, v zadnjih letih pa tajnik papeškega sve- ta za kulturo v Vatikanu. In zanimivo: takoj,ko je novi nadškof dal prvo izjavo je že zbudil veliko pozornost in naspro- tovanje. V njej je spregovoril o pomem- bnosti dobre vzgoje. Izjave pomembnih mož so pomembne same po sebi;takšna pa sploh.
Ena najlepših izjav, kar sem jih slišal v zadnjem času, je bila tale: "Mariji sem obljubila,da bom vztrajala in dokler bom mogla,povezovala bolnike in invalide na tem koncu Slovenije." To je bila izjava ene od odgovornih (voditeljic) Krščan- skega bratstva bolnikov in invalidov. "Mariji sem obljubila..."
V Krščanskem bratstvu bolnikov in in- validov so sedaj tudi pomembne izjave. Med stalnim nihanjem,ali je to res giba- nje bolnikov in invalidov,kot se imenuje, ali pa dobrodelna ustanova (zdravih) za pomoč bolnikom, je bila sprejeta odloči- tev, da mora to gibanje upravičiti svoje ime. Izjave, da kdo hoče po svojih naj- boljših močeh graditi takšno gibanje, se množijo.
Najpomembnejša izjava, ki jo bomo v teh dneh slišali,pa je velikonočni vzklik: Aleluja,Gospod je vstal in živi! Veliko nočna številka Prijatelja želi prispevati svoj delež k letošnjemu lepemu in boga temu doživetju te izjave. Ob veliki noči naj bi vsak kristjan še bolj začutil svoje poslanstvo oznanjevalca in pričevalca. Niso pomembna ne leta ne telesna ali duševna moč, pač pa le prepričanje: "Prisluhniti moram Jezusu; on je moj naj boljši svetovalec,prijatelj in delodajalec Pri njem in zaradi njega nisem nikoli od- več,nepotreben ali manjvreden"Posebej v prvem letu priprave na dvatisočlet- nico odrešenja, v letu Jezusa Kristusa, ne pozabimo na to!
Vlado Bizant
 
Fotografiji na ovitku:
spredaj: kronice, foto Klemen Čepič
zadaj: pirhi z razstave velikonočnih iz- delkov KBBI, foto Tone Planinšek
Δ na kazalo domov na vrh Δ
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE
April
  • Splošni:
  • Da bi sveta maša prebujala v vernih čut za pravo krščansko svobodo, kakor je bilo rečeno na šestinštiridesetem med- narodnem evharističnem kongresu.
  • Misijonski:
  • Da bi kristjani v Hongkongu nadaljevali svoje pričevanje za vero in edinost, za oznanjevanje in pogovor z vsem kitaj- skim ljudstvom.
  • Slovenski:
  • Da bi z vso resnostjo sprejeli papeževe spodbude za duhovno prenovo sloven- skega naroda.

    Maj
  • Splošni:
  • Da bi bila Marijina vera spodbuda za vse, ki bi radi spoznali in izpolnili božjo voljo.
  • Misijonski:
  • Za celostno rast žene po Marijinem zgle du,ki je Kristusova mati in mati Cerkve.
  • Slovenski:
  • Da bi čutili, kako nam je Marija kot Bo- žja Mati blizu, posebej našim družinam, saj jo kličemo: Kraljica družine.
    Hvala, gospod nadškof,za vaš zgled vere in dobrote!
    (napis ob sliki dr. Alojzija Šuštarja)
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    LE ZA JEZUSOM HODIMO...
    ...DOKLER ŠE NA SVET' ŽIVIMO
    SKOZI SLEHERNI ČAS PO POTI BLAGROV (V. DEL)

    Skoraj leto dni že hodimo po poti blagrov.. 'Nove binkošti' v minulem cerkvenem letu so nas popeljale na to pot in z letošnjim velikonočnim praznovanjem sklepamo premišljevanja o njej,nikakor pa ne poti same: ta bo dokončana šele v 'večni veliki noči', ko bo vse dovršeno - ko bo Bog vse v vsem!
    Na prvi pogled se zdi,da je poslednji bla gor kar nerodno zapisan v zmagoslavno praznovani velikonočni čas - "BLAGOR TISTIM, KI SO ZARADI PRAVIČNOSTI PREGANJANI,KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO" (Mt 5,10). Z majčkeno glo bljim premislekom in s čutečo zazrtostjo v vsakdan pa se nam odstre njegov življenjski-tudi (po)velikonočni- pomen: je pot,ki vodi v veliko noč,pot,na kateri si (lahko) preganjan,pa pot,na kateri je končno zmagoslavje Ljubezni... Zadnji blagor izraža trpljenjski vidik ubožnosti in njegov sad je isti kot pri prvem: ne- beško kraljestvo!
    Ob zapisu tega blagra je imel Matej pred očmi razmere v Cerkvi, ki je trpela preganjanje zaradi Jezusa Kristusa - tako od Judov kot od mnogobožcev, ki so v rimskem cesarstvu prevladovali. V obeh poudarkih - pravičnost in nebeško kraljestvo - je blagor tesno povezan z Jezusom: 'pravičnost' je v jedru krš- čansko življenje po evangeliju, je Jezus sam;v tem se tudi izpričuje prvotno ra- zumevanje svetopisemske pravičnosti, ki je v sprejemanju Jezusa Kristusa, v življenju po njegovih besedah... To pa pomeni izziv 'staremu svetu' in kliče k spreminjanju, ki povzroča odpor, nevo- ščljivost, sovraštvo - potlej pa je le še korak do preganjanja, celo ubijanja!
    Jezus je učence na to že opozarjal in pripravljal: "Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili". (Mt 24, 9-10). Pristni Jezusovi učenci so preganjani prav zato, ker so sprejeli Jezusov 'načrt novega življenja', ki je zjedren v 'govoru na gori', ker so vest narodov; s tem, kar so, so hvalnica Dobrega in kritika Zla - in tega 'temni svet' ne prenese,zato je treba kristjane utišati, celo uničiti. Preganjanja so po- stala priložnost za pričevanje zvestobe Jezusu Kristusu;kristjani so dobro vedeli da s prestajanjem trpljenja/preganjanja vstopajo v resnično Jezusovo življenje in so udeleženi v velikonočni skrivnosti, so dediči Božjega kraljestva.
    Težko je razumeti, da Bog preganjanje, sploh trpljenje('nespamet križa') 'upora- bi' kot pričevanje, kot zmagovito pot... Preprosto: zadenemo v skrivnost odre- ševanja! Jezus sam je bil preganjan, je trpel in šel v svojo slavo-učenci pač ne morejo pričakovati česa drugega; tako ostane resnica za vse čase: "Sicer pa bodo preganjani vsi,ki hočejo res pobo- žno živeti v Kristusu Jezusu" (2 Tim 3, 12).Prvi kristjani so trpljenje z Jezusom in mučeništvo razumeli kot milost: žrt- vovati življenje zaradi Jezusa Kristusa je vrh pričevanja za Božje kraljestvo. Beseda apostola Petra je kar komentar zadnjega blagra: "Nasprotno,kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi,ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh" (1 Pt 4,13-14).Med blagri in Petrovim pismom (in nami!) je seveda Kristusovo vstaje- nje:mi ne trpimo le za Kristusa ali zaradi Kristusa,marveč z Jezusom Kristusom... Trpljenje z njim nas vodi v poveličanje!
    Nebeško kraljestvo ne pomeni samo večnega blagra, ampak je že tam, kjer se ljudje prepustimo vodstvu Svetega Duha in smo združeni v veri, v ljubezni in proslavljanju Božje ljubezni. Morala blagrov je morala velike noči! Etos 'go- vora na gori' ni trdo povelje od zunaj, ampak je plemenit poziv, zapisan na 'tablah srca', in je uresničljiv samo, če korenini v čistem, ljubečem, predanem srcu... Kristjani, ožarjeni s svetlobo vstajenja, naj živimo v prijateljstvu z vsemi ljudmi; zato sprejemajmo vse,kar je dobrega, in prilagodimo se vsemu, kar ni slabo! Tudi ne iščimo preganjanja - sámo bo prišlo, po Božji Previdnosti. Predvsem pa: "Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih" (1 Pt 3,15a).
    p. Marko Novak
    KLIC VESELJA NAJ OSREČI
    po vsem svetu vse ljudi.
    Aleluja, pojmo vsi,
    Jezus vstal je in živi!
    Radost sveta naj prevzame
    vse nesrečne grešnike.
    Aleluja, pojmo vsi,
    pekel nima več moči!
    Vstal je Kristus zmagoviti,
    vstali bomo tudi mi.
    Aleluja, pojmo vsi,
    tudi božji Materi!
    Zdaj na nebu Krist kraljuje,
    kraljevali bomo tudi mi.
    Aleluja, pojmo vsi,
    saj smo rajski dediči!
    Vsi imamo radi ljudi, iz katerih izžareva veselje, upanje in nek zanos, kajti jam- ranja,sitnarjenja ali kritiziranja smo hitro siti. Potrebujemo veselo in spodbudno besedo,ki nas bo spet dvignila iz vsak- danjih skrbi in težav ter nam povedala, da se splača boriti, potrpeti, pomagati, moliti.Takšna beseda naj bo za vse nas čudovit velikonočni vzklik: ALELUJA! To je klic veselja, kakor poje velikonočna pesem-veselja zaradi Kristusove zmage
    Ta klic veselja naj osreči tudi vse bralce Prijatelja. Naj nas dvigne in navduši, da bomo še bolj z veseljem hodili po Jezusovi poti vere in požrtvovalnosti, iskrenosti, pozornosti ter sočutja.
    Vlado Bizant
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OBISKALI SMO...
    DOBER DAN, DOBRI LJUDJE!
    Ko sem se pred kratkim vrnil iz južno-ameriške Kolumbije,me je urednik prosil, naj za Prijatelja, drage prijateljice in dra- gi prijatelji, napišem nekaj vtisov. To prošnjo z veseljem izpolnjujem.
    Če si najprej ogledamo geografski polo- žaj te države,bomo videli, da je Kolum- bija prva država južne Amerike,gledano od severa proti jugu. Obdajata jo dva velika oceana - Atlantski in Tihi- in ima zato odlično lego. Meri približno 1.140. 000 kvadratnih kilometrov in je po veli- kosti četrta država na tej celini. Njene sosede so Panama, Venezuela, Peru, Ekvador in Brazilija. Prve štiri so bile nekdaj celo njen sestavni del (t.i.Velike Kolumbije,ki jo je ustanovil Simon Bolivar)
    Če bi me vprašali,kaj mije najbolj ostalo v spominu, bi vam gotovo ne opisoval prostrane dežele z vso barvitostjo. Za takšen opis bi potreboval goro fotografij ali diapozitivov,nekaj ur časa in seveda dobro nabrušen jezik. Raje vam bom čisto preprosto spregovoril o ljudeh, o ljudeh upanja, ki kljub preizkušnjam vztrajajo in gredo naprej.
    Konec septembra 1995 sem prišel v vas Funza, kakšnih deset kilometrov od glavnega mesta Santa Fe de Bogota, v semenišče lazaristov. Že takoj na za- četku sem spoznal, da ne bom deležen ljubeznivosti,ki je tako značilna za Slo- vence,ampak bo vse v veliki meri odvi- sno od moje iznajdljivosti. Neki sobrat, s katerim sva kasneje postala dobra prijatelja, mi je svetoval, naj sprejmem vse, kar mi "ponuja" Kolumbija.
    Prva stvar, ki me je navdušila, je bila gotovo kolumbijska 'nezakompliciranost' Človek bi po prvem vtisu mislil, da je pri šel v popolno zmedo, kjer ni pravil, niti utečenega reda. Toda kasneje spozna, da se za to navidezno neurejenostjo skriva nenavezanost na vse zemeljsko. Morda se to najbolj opazi med revnim prebivalstvom. Res je, da je Kolumbija bogata dežela in je zato vprašanje revščine povezano z nekontrolirano ra- stjo prebivalstva v predmestjih. Toda, tudi med revnimi prehrana še zdaleč ni tako velik problem, kot je to na primer odsotnost dialoga in družbene anga- žiranosti. Oboje dejansko spravlja ljudi v dosti hujšo revščino, kot pa denar. Ljudje so zadovoljni in srečni v malem. S tem so zavarovani pred pretirano navezanostjo na denar in pred praznim kopičenjem dobrin. Živijo dan, ki jim je poklonjen,preprosto in srečno.O nečem podobnem so mi včasih pripovedovali slovenski misijonarji na Madagaskarju.
    Tujca v Kolumbiji preseneti množična vernost. Po vseh uradih so npr.križi. Do leta 1991 je bila katoliška vera državna vera. Vendar so prisotne tudi druge vere, v zadnjem času pa zlasti številne sekte; tudi korenine katoliške vernosti niso posebno globoke.
    Dogodek iz misijona na deželi:Dan pred božičem se mi je po pevski vaji otrok približal deček in povedal, da ga na ža- lost ne bo pri popoldanski devetdnev- nici, ker bo šel s starši na srečanje k protestantom.Ko sem ga zvedavo vpra šal, zakaj gre tja, je odgovoril: "Saj je tu pri vas bolj prijetno, ampak papá in mamá pri njih dobita denar. Tudi jaz moram iti tja."
    Katoliški Cerkvi je to poseben izziv in se mora zelo potruditi, da je tudi sama privlačna, a vendar verodostojna.
    Na drugem mestu bi rad omenil življenj- ski optimizem. Ljudje,še posebno ubogi, vedno najdejo smisel v svojem,na videz groznem,a srečnem življenju.Ko sem se po študiju ob sobotah odpravil na delo v revno barakarsko naselje, sem vedno naletel na množice otrok,na pravi vrvež in takrat sem malce zlobno pripomnil, da imam pred seboj polovico slovenskih otrok.Otroci so znak tistega,kar starej- ši nosijo v svojem srcu. Priznati moram, da nikoli nisem naletel na začuden in prestrašen pogled, ki bi mi ne namenil kakšne besede pozdrava.Je v tem vzrok da se Kolumbijci ne dajo zmesti in pre- strašiti, čeprav mafija in gverilci trosijo smrt skoraj na obroke?! Gotovo, sicer bi po vseh pravilih morali že zdavnaj obupati. Ker pišem za revijo Prijatelj, se mi zdi vredno omeniti, da so bolniki in invalidi sprejeti kot duhovna moč dru- žine. Zanimivo - tega nisem pričakoval. Prvi obisk v barakarskem naselju je bil zame pravo spreobrnjenje. Kot da bi mi hotel Bog - Ljubezen znova dokazati, da je njegovo sporočilo zares vesoljno, to pomeni, da je za vse, ker je najprej namenjeno ubogim. To je dokazal tudi Kristus na začetku svojega oznanje- vanja. Medtem, ko se sodobne družbe rade znebijo vseh t.i. "odvečnih", revni skrbijo za svoje ostarele, bolne in inva- lide kot za zaklad, ki jim lahko prinese veliko duhovnih darov.Pogosto je okrog starejšega človeka, invalida na vozičku ali pa okrog bolnikove postelje cel roj otrok in odraslih, ki poslušajo in modru- jejo. Tu zmaguje življenje!
    Morda bi za konec povedal še nekaj besed o tem, kaj meni osebno pomeni ta izkušnja. Kot vsako sprejeto stvar bom moral tudi to izkušnjo pogledati skozi kritična očala slovenske realnosti in potem ven potegniti tisto, kar bi tudi tu koristilo.Čeprav je Cerkev v Kolumbiji v popolnoma drugem položaju, pa ima vendar s Cerkvijo na Slovenskem nekaj skupnih točk: mednje gotovo sodi pos- luh naših pastirjev za tiste,ki jih družba rada odriva na rob in na njih pozablja. Prepričal sem se, kako velik zaklad so lahko za Cerkev bolniki in invalidi. Se- veda je meni - lazaristu - to še en izziv več,le malo pred duhovniškim posveče- njem, da bi bil zares duhovnik za vse.
    Dragi prijatelji, prepričan sem v moč vaše molitve. Bog gleda na vas skozi veliko okno, kot radi pravimo Slovenci, zato izročam v vašo molitev svoj poklic - da bi bil zvest klicu Boga in ljudi. Za- hvaljujem se vam za vaš zgled in vas lepo pozdravljam!
    Janez Cerar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    VI NAM - MI VAM
    SPOVEDOVANJE

    Za velike praznike ali za velike sloves- nosti smo večkrat povabljeni k spovedi. Nekateri duhovniki zelo poudarjajo spo- ved vsak mesec,posebej za prve petke Čutim včasih težavo pri tem, da bi to tudi dobro osmislil. Pri spovedi naredim trdni sklep, da se bom poboljšal in več ne grešil, hkrati pa vem, da bom spet zašel v težave,ker se je to že tolikokrat ponovilo. Kako naj to prav razumem?
    Branko
    Spoštovani Branko!
    V postnem času smo zares vsi močno povabljeni k zakramentu svete spovedi. Če to kdo jemlje zelo površno, morda celo mehansko,potem je težko pogosto iti k sveti spovedi. Človek si misli tako, kot ste zapisali: želim se poboljšati, po spovedi naredim trdni sklep, da ne bom več grešil in se zares poboljšal; nazad- nje pa ni nič boljše, morda včasih še slabše. Te težave nimate samo vi, pač pa veliko ljudi,mlajših in starejših.Po eni strani razmišljajo pošteno in iskreno,po drugi strani pa lahko rečem, da je takš- no razmišljanje zelo in samo človeško. Temu je potrebno dodati še razsežnost Božjega usmiljenja in Božje milosti. Če gledam samo s človeškega vidika,potem ne bom nikamor prišel. Potrebno je, da sprejmem tudi nauk in življenje Cerkve za svoje in da to tudi osmislim.
    Zares je potrebno hoditi k spovedi. To nam naroča tudi cerkvena zapoved (ta postavi najmanjšo možno mero - vsaj enkrat na leto -). Iti k spovedi in se spovedati svojih grehov ter prejeti po duhovnikovi molitvi in odvezi odpušča- nje grehov je neprecenljivi dar človeku. Mnogi to zelo cenijo in se tega daru po gosto poslužijo.To je izjemna prednost, nikakor ne breme. Razumljivo je, da je človeku pred spovedjo kar nerodno: ni lahko povedati svoje grehe Bogu in to pred človekom, duhovnikom,ki tudi sam hodi k spovedi in potrebuje Božjega od- puščanja in odveze. Ta stiska, ta sram in nerodnost se po spovedi vedno spre menijo v mir in veselje. Če je nekomu težko pred spovedjo, naj pomisli, kako lepo bo potem, ko se bo rešil teže gre- hov in krivde.
    Zakaj naj bi hodil pogosto,ko pa se po- tem kaj bistvenega ne spremeni v živ- ljenju? Iz vsakdanjega primera je lepo videti,da je nekatere stvari pri čiščenju potrebno pogosto opravljati. Potrebno je očistiti stanovanje, čeprav vemo, da se bo zopet zamazalo in oprašilo. Vsak dan je potrebno pomiti posodo, čeprav vemo, da jo bomo morda še isti dan ali drugi dan spet zamazali. Kako čudno bi bilo, ko bi mama rekla, da bo s pomiva- njem krožnika raje počakala, ko se bo več umazanije nabralo,ker se ne splača tolikokrat pomivati.Ostanki bi se nabirali na koncu bi se zastrupili in smrt bi bila pred nami. Podobno je z grehi, ki se ta- ko vsak dan nabirajo. Če na očiščenje predolgo čakamo, nas ta notranja uma- zanija zastrupi in tu je duhovna smrt - greh, ki prinese smrt. Primerov je lahko zelo veliko,ki vsak nekoliko pojasni skri- vnost velike božje dobrote in ljubezni. Ko zaupamo Bogu,v njegovo neskončno ljubezen in usmiljenje,si lahko to zaupa- nje ponazorimo v misli: Prej se bomo mi naveličali grešiti,kot Bog nam odpuščati grehe, ko ga prosimo za odpuščanje.
    Poleg tega,da gremo k spovedi za oči- ščenje samih sebe od grehov,je spoved tudi izraz našega zaupanja Bogu, naše zahvale in slavljenja. Bodimo pozorni na tri stvari pri vsaki spovedi:
  • izpoved slave in zahvale (confessio laudis),
  • izpoved vere (confessio fidei),
  • izpoved greha (confessio peccati).
  • Ko govorimo o spovedi in pomislimo na to besedo samo, vidimo, da je to tudi izpoved.Tu se nam odpre čudovito novo obzorje, ki nas omejuje le na gledanje svojih grehov, pred katerimi nam je nerodno, ko se sramujemo pred seboj in pred drugimi, pač pa je izpoved še veliko več in veliko lepša.
    a) Izpoved slave in zahvale
    Ko se spovedujemo, posebno če je več časa in je možen spovedni pogovor, je prav, da povemo in se pogovarjamo o čudovitih stvareh, ki jih je Bog storil v našem življenju. Skupaj z duhovnikom lahko občudujemo Božjo ljubezen, Božjo pozornost in Gospodovo bližino. Pri tem se nam odpirajo oči in vidimo,da mnogo stvari ni samo po sebi umevnih, kot se nam običajno dozdeva,pač pa so to po sebni izrazi ljubezni.Ko to vidimo,potem ni težko Bogu zaupati še kaj drugega.
    b) Izpoved vere
    Pri spovedi v veri zaupamo vso svojo notranjost Gospodu. To je že samo po sebi izraz vere in zaupanja, ker se nanj obračamo.Vsak zakrament je izraz vere in največjo slavo dajemo Bogu, ko ga priznavamo za svojega Stvarnika in Odrešenika. S svojimi darovi pa Bog zo- pet potrdi v nas zaupanje in vero. Tako se ta odnos medsebojno krepi. Če pa nekdo odlaša s spovedjo, pomeni to lahko tudi pomanjkanje vere in zaupanja Če se to podaljšuje in odlaša s spove- djo, lahko tista vera, kar je človek še ima, do konca usahne; potem deluje samo še po nekakšni človeški logiki.
    c) Izpoved greha
    V zaupljivem odnosu do Boga in ob pogledu na njegovo bližino ter dobroto lahko odkrijemo svoje srce, tudi tiste stvari,ki so težke.Pravzaprav bomo hre peneli po tem,da se bomo očistili vsega kar ne spada v naše življenje. Tedaj se ne bomo čutili, kot da smo pred sodiš- čem in bi se radi opravičili.Povemo gre- he tako,kot so. Cerkev nam jih pomaga razpoznati.
    Ob vsem tem bomo slavili Boga in se mu zahvaljevali, da smemo in moremo k spovedi. Pomislimo tudi na tiste, ki te možnosti nimajo: morda zaradi nevere, predsodkov, slabe poučenosti ali strahu Pomagajmo drug drugemu in tako pri- pravimo vsem lepo praznovanje Jezu- sovega vstajenja in našega odrešenja.
    Franci Šuštar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    MOJA MISEL
    VELIČINA VELIKE NOČI

    Kristus je bil vedno velik! Toda nikoli ni bil večji, kakor na Veliko noč.
    Čudili so se, ko je povrnil vid sleporoje- nemu! A na Veliko noč je vstajenjsko sonce zasijalo in obsijalo ves svet. Ču- dili so se, ko je obujal mrtve in smrti otemal njen plen. Na Veliko noč je pre- magal smrt v lastnem grobu. Tako je smrtno posteljo spremenil v zibelko no- vega življenja.Iz te zibelke smo se rodili vsi, ko smo bili očiščeni s krstno vodo. Njegov grob je izvir, iz katerega spre- jema krstna voda svojo veliko moč za prerajanje človeka.
    Velik je bil, ko nam je zaupal svoj nauk. Velik je bil, ko nam je dal zapoved lju- bezni. Velik je bil, ko nam je dal svoje telo v hrano - a največji na Veliko noč, ko nam je dal svojo nesmrtnost, svojo navzočnost, ko ne more več prenehati bivati med nami. Tako je naša vera ne- uničljiva, kakor je neuničljivi vstali Od- rešenik.
    Veselimo se in radujmo se. To je velik dan našega velikega Boga. Vsi drugi velikani so zamenjali svoje življenje s smrtjo, samo on je zamenjal smrt z živ- ljenjem.
    Vsi drugi grobovi krijejo v sebi prah in smrt,samo njegov grob rodi novo življe- nje. Vsi,ki smo krščeni,smo s Kristusom legli v grob in vstali s njim, da živimo v Bogu kot božji otroci. Vsa kraljestva so utemeljena na zmagah osvajalcev. Na- ša vera je utemeljena na križu in grobu, na navideznem Kristusovem porazu. Le njemu je uspelo tri dni trajajoči poraz spremeniti v večno zmago in slavo.
    Vse kar je ustvarjenega, se z vsakim dnem približuje svoji smrti,samo kristja- ni se približujemo svoji slavi v večnem življenju. Pred tremi dnevi je bil Kristus revež, ki je prosil za kozarec vode, a je ni dobil. Na Veliko noč je postal vir žive vode,ki umiva svet in se ne bo presušil.
    Še pred nepolnimi tremi dnevi je bil Kri- stus potrt. Na njegovem telesu ni bilo prostora,kjer ne bi padali udarci. Pomoč mu je nudila neka žena in mu dala prt, da si je lahko obrisal znojno,krvavo če- lo. Vstali Kristus je usmiljeni Samarijan, ki ima v svojem srcu dovolj prostora za vse bolne in uboge na svetu,dovolj lju- bezni, da mu zaupajo žalostni in potrti.
    Niti polni trije dnevi še niso minili, ko je Kristus visel kot zavržen in zapostav- ljen trpin in klical k svojemu Očetu v nebesih ter spraševal,zakaj ga je zapu- stil. Po vstajenju je on mogočen Kralj kraljev, pred katerim se mora pripogniti vsako koleno teh, ki so na zemlji in v nebesih.Njegov objem ne zavrača niko- gar. Še pred tremi dnevi je bil slaboten in brez moči. Sam ni mogel nositi križa. Sedaj je on moč vsemogočnega. On nosi bremena vseh, ki se trudijo in so obteženi.
    Jože Čampa, Kisovec
    Pred razpelom
    Samotna pot v neznano se vije - vije mimo razpela,na katerem naš Odrešenik visi. Utrujeno se vleče moj korak, nosi utrujeno telo, dušo... Pred razpelom se ustavim, odkrijem, prekrižam in molim preprosto in kratko.A molitev se v meni noče ustaviti in kar naprej in naprej molim in molim...
    Samotna pot se vije neznano kam -pot samotarjev- tukaj eno razpelo,tam eno razpelo in spet tam razpelo. Samotna pot se mi odkrije in razkrije v Kalvarijo- križev pot. Moja, tvoja, vsaka pot. Vse preveč postaj, križev, muk in trpljenja! Pot,po kateri je hodil naš Gospod Jezus Kristus. O moj Gospod Jezus, pomagaj mi nositi križ na tej neznani samotni pot! Pomagaj mi!
    Darko Pavšelj
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    PRIZADETI V SVOJEM OKOLJU
    K VPRAŠANJU O SVOBODI IN SPOSOBNOSTI, DA SE ODLOČIŠ (I)

    Človekova veličina
    Nekaj let po vojni (1949) je Viktor Frankl napisal knjigo Brezpogojni človek. Naslov je bil podoben izpovedi. Brezpogojni človek je tisti, ki ostane človek v vseh,tudi v najtežjih in najbolj neugodnih okoliščinah.Ko prebiram staro grško (Sofoklejevo) tragedijo Antigona, čutim, kaj vse je Kreont storil, da bi Antigona postala njegova nasprotnica in bi s tem dobil povod,da se ji maščuje Toda Antigona se do konca ni branila ali branila določene resnice, ampak je tudi takrat,ko je bila napadena,brezkom promisno kazala na razločnost vrednot, zlasti največje vrednote, ki je človek. Kristjani občudujemo Kristusovo držo v krivični obsodbi, trpljenju in smrti: no- benega povoda ni dal, da bi tisti, ki so ga obsodili, v njem našli nasprotnika. Tudi v najtežjih trenutkih ostaja brez- kompromisni človekov zaveznik.V nobe- ni okoliščini ni zatajil svoje človeškosti. Nasprotno,v vsakem položaju je bil brez pogojno na njeni strani.
    Ni težko uganiti,da se človek v teh vpra šanjih steguje k etični oziroma moralni veličini,ki je v njem,ne k neki povprečni ali idealni človečnosti.Te človečnosti se ni mogoče naučiti ali jo zaobjeti v dolo- čeni formalni normi. Govor je marveč o nečem bistvenem,bivajočem,tudi pogo- jenem in omejenem bitju, ki ga nobena okoliščina na svetu in tudi vse skupaj ne morejo popolnoma izreči.Brezpogojen človek je zato človek kljub vsemu. Ma- hatma Gandhi je svoji avtobiografiji dal naslov: Moje preizkušnje z resnico. Šlo je za resnico o človeku, o njem samem. Za vse na svetu se ni odrekel služenju resnici o sebi. V tem je bila njegova moč, ki jo je lahko izrazil kot nenasilje (ljubezen do resnice).
    Brezpogojnost ni nujna
    Človek more biti brezpogojno človeški, vendar to ne mora. Še bolje bo, če re- čem: ukazane človečnosti ni; lahko pa ta 'mora' izhaja iz njega; tedaj on 'hoče hoteti'. Brezpogojen človek je seveda tudi preizkus gibčnosti jezika, ko ta ho- če z eno samo besedo izraziti bistvo in bivanje hkrati. Frankla tedaj gotovo ni zanimalo samo bistvo človeka,ampak je govoril o sebi in svojem izkustvu sredi nečloveškega okolja v taborišču smrti. To vpraševanje (samo) po bistvu člo- veka je bilo v filozofiji in etiki dokončno preseženo potem, ko se je izkazalo, da to ni bilo iskanje resnice o človeku, ampak iskanje načinov, kako iz človeka narediti igračo. Ni pa bilo preseženo na tako imenovanem znanstvenem podro- čju, kjer danes čutimo hlastanje za čim bolj uporabno, operativno in manipula- tivno resnico o človeku.
    Brezpogojni človek je več kot dopolnitev znanih opredelitev človeka, npr. 'homo sapiens'(razumni človek);'homo ludens', (igrajoči se človek); 'animal rationale', (razumna žival) ali 'zoon politikon' (po- litično bitje). Te opredelitve gledajo na človeka v določenih okoliščinah in se zdi, kot da bi ga brez tega ozadja sploh ne bilo.Opredelitve človeka so podobne skrivalnicam, v katerih moraš človeka najti kot naključen splet potez v nara- vi. Brezpogojni človek pa je lahko tudi 'samo človek'. Ikonografi se niso bali slikati človeških (svetniških) podob brez ozadja. Za ozadje jim je služila značilna svetla (rumena, zlata) barva, ki izraža vero v posmrtno življenje oz. v navzo- čnost svetnikov v Cerkvi. Na pragu re- nesanse umetniki niso več zdržali,da ne bi slikali tudi ozadja. Najprej bi morda kdo mislil,da je to bilo sestavni del slika rjeve fantazije. Ena najbolj znanih slik, Mona Lisa, naj bi prvotno nasta(ja)la brez ozadja. Vendar je bil to obraz, ki je ne glede na izreden ustvarjalčev ta- lent postal odvisen od okoliščin. Odslej imamo spet opraviti z definicijami člo- veka, ki ga vidijo v okolju, odvisnega od okolja. V našem času se je izkazalo, da je nekdo lahko človek samo tedaj,če je brezpogojno človek. Imamo absurdne vzorce pregovora,da je 'človek človeku volk'. Odvisnost od okolja dobiva danes neslutene razsežnosti. V taboriščih, ki so jih ustvarile moderne vojne,so ljudje porinjeni v nedoumljivo ponižanje. Iz poročil vojne v Bosni in Hercegovini so prihajale vesti, kako tragične podobe lahko privzame človek,ki svojega bistva ni znal živeti,ki ni znal (mogel) povezati med seboj svojega bistva in bivanja.
    Obstane lahko samo tisti, kdor je brez- pogojno človek.Ta ni najprej 'homo sa- piens recens' niti 'animal rationale' niti 'zoon politikon', ampak je 'homo huma- nus' (človeški človek). Zato je vsa po- gojenost,ki jo človek izraža kot bivanj- sko dejstvo,že izraz njenega preseganja oz. preseganja golih dejstev. Če ne bi bilo brezpogojnosti, tudi pogojenosti ne bi videli,zlasti ne tistih oblik pogojenosti ki jih srečujejo nevrologi in psihiatri. To seveda pomeni,da brezpogojnost ni nu- jna. Je stvar človekove izbire,tveganja, je stvar njegove nemoči in kljubovanja. Leta 1949 je Viktor Frankl obljubil, da bo pisal o tem. Njegove številne knjige, od katerih imamo tri prevedene tudi v slovenščino, to dokazujejo.
    V svoji zadnji knjigi Časi odločitev (1996) se Viktor Frankl z naslovom dotika dej- stva, da brezpogojnost ni nujna, ampak jo mora človek tudi hoteti, se pravi, da jo mora zlati hoteti na križiščih življenja na katerih ne izbira samo poti, ampak tudi dobro,zdravje, odrešenje. Že samo to,če na točki preobrata nekdo ni 'mogel hoteti' dobrega, zdravja in odrešenja, ampak se je vdal, je tako rekoč 'hotel' njihovo nasprotje. O tem govori člove- kovo izkustvo. Teorija je na tem pod- ročju 'siva' in ne razpoznava barv. In prav to je tisto: če ne prej, se človek na križiščih življenja zaradi samega se- be bori za to, da bi videl barve, pa ne samo zato, da bi videl smisel trpljenja, ampak predvsem zato,da bi videl smisel življenja.Ta smisel je prav njegovo bistvo
    Treba je izbirati
    Človekovo zavzemanje za svoj brez- pogojni obstoj upravičeno razumemo kot 'boj v sebi', da bi pomagal in si znal pomagati. Ko išče smisel življenja, ga pomaga najti drugim, in ko ga pomaga najti drugim, išče svoj smisel življenja. Nikoli ne bi doživljal bivanjske utesnje- nosti, če ta ne bi hkrati izražala usme- ritve k smislu. Bolj ko je struga ozka, bolj je voda globoka in bolj hitro teče. Zato izkustvo tesnobe ni nujno razlog za omahovanje, nasprotno,je lahko po- vod za izbiro. Toda, kot rečeno, izbira ni nujna; treba je izbirati.
    Ko trčim na svobodo oz. na dejstvo, da izbira,ki mi jo ponuja življenje, ni nujna, ampak predmet moje svobode, tedaj se človek neha ukvarjati s svojo preteklo- stjo,z vprašanji o kolektivni podzavesti, o duševni neuravnovešenosti,o travmah iz otroštva, o manjvrednosti telesa in telesnosti in tako naprej, ampak začne govoriti sam s seboj. Pred izbiro se nihče ne more izgovarjati na okoliščine, češ nisem mogel zato in zato. Izbira je vedno izraz ne-moči, po-moči in pred- met svobode (odgovornosti). Saj re- čemo, da gre za bistveno stvar. Če gre za bistveno stvar, ne more iti drugače kot skozi sredino človeka.
    Ne žrtvovati človeka
    V knjigi,ki jo je Bernhard Häring namenil duhovnikom (Biti duhovnik, 1995), je med drugim pisal nekako takole.Kako se motimo, če mislimo, da Bog od človeka zahteva žrtvovanje dobrih stvari. Če Bog kaj zahteva, potem gotovo to, da si človek pridobi zdrav pogled na žrtvo- vanje. Če zahtevo po žrtvovanju pripi- sujem Bogu,potem Bog gotovo zahteva žrtvovanje sebičnosti, prepotentnosti, nasilja in pritlehne lenobe.Smisel žrtvo- vanja je,da (človek, duhovnik) postane božji služabnik, ne pa žrtev. Križanja ni načrtoval Bog, ampak tisti, ki so hoteli s križanjem pokvariti tudi religijo. Zato je Jezusova smrt tudi skrajna oblika ra- zodetja o ozdravljajočem božjem smislu Težko bi našli bolj natančen opis tega, kaj se dogaja v tistem človeku, ki se odloča za dobro.Karkoli je bilo kadarkoli rečenega o žrtvovanju,bi bilo treba pre veriti na ozadju Jezusove zapovedi lju- bezni do bližnjega.Isto velja za odločitev.
    Tveganje...
    Svobodo doživljam kot tesnobo. Izraža se lahko tudi kot nemir in trpljenje. V tesni soteski je morda komu bolj pred očmi ozkost in trdost skal,drugemu mo- rda hitrost vode in njena smer,drugemu spet njena globina. Ko res govorim o svobodi,je to verjetno nemir srca,s ka- terim je Avguštin začel svoje Izpovedi. Ta tesnoba pa ni zlo, četudi je polna trpljenja. O njej je govoril celo Jezus (prim. Mt 10, 34-36). Živo je pred očmi njegova tesnoba v vrtu Getsemani. To je duhovna tesnoba, tesen duha, nekaj vsekakor,kar človeka ne naredi bolnega ampak bolj človeškega. Ne glede na to, da je vse dobro od Boga, uresničevanje dobrega ni bilo nikoli lahko ali samoume- vno.Lahko bi celo rekel,da me tukaj do- živeta tesen ne pusti, da bi se zanašal na to, kar sem se naučil ali da bi delal iz sebe norca; ne pusti me na miru in me tudi ne sme pustiti mirnega. Dokler ne najdem smisla svojega obstoja, se pravi dokler to vprašanje ne gre skozi mene (skozi moje srce), toliko časa ne smem biti miren; ne smem biti miren, dokler ne postanem to, kar sem. To bo trajalo celo življenje. Nazadnje bo smi- selna tudi moja smrt, če bo pečatnik mojega prizadevanja.
    Frankl nekje pravi: "Ni ravno znamenje dobrega športnega reporterja,če bi sve tovnega prvaka v šahu vprašal, katera poteza se mu zdi najboljša." Šah niso naučene poteze. Šah je igra. Podobno bi bilo, če bi hotel kdo na hitro zvedeti, kaj je smisel življenja. Verjetnost neu- streznega odgovora na tako vprašanje je toliko večja, kolikor bolj je kdo zave- rovan v formalno pravilnost vprašanja. To vprašanje bi moral brati s konca in videti, da ne postavljam jaz tega vpra- šanja,ampak da mi ga postavlja življenje Jaz sem vprašan.Jaz sem za nekoga 'ti' Jaz sem nagovorjen in jaz odgovarjam. Jaz sem odgovoren, če se dokopljem do obličja tistega, ki me kliče 'ti'. To vprašanje ni dozdevno ali splošno ali 'psihološko' ali 'filozofsko',ampak je raz- kritje življenja tukaj in sedaj,ki pričaku- je, da se mu razodenem. Tako nekako razumem tudi apostola, ki je zapisal, da "stvarstvo nestrpno hrepeni po razode- tju božjih sinov (...) pa ne samo ono, tudi mi ... (Rim 8, 19.23).
    Razodetje je tudi 'raz-krinkanje'.Bistveni vidik raz-odetja pa vendarle ni v tem. Njegovo bistvo je ugotoviti,česa ni več mogoče raz-krinkati, ne da bi to tudi uničil. To je človek. To moram vedeti o človeku. Razkrinkanje ne sme postati razskrivnostenje človeka ali samo opi- sovanje njegovih hib. Psihologizem in peklenski nihilizem sta razvila načrt,ka- ko iz človeka narediti igračo, nazadnje pa sta pisala zgodbo svojega lastnega propada.Kaj postane človek,če postane igrača pravil, radovednosti in manipu- lacije?
    Anton Mlinar (se nadaljuje)
    Gospod, mimogrede se ozri name. Za hip se ustavi v moji duši in hitro v njej napravi red, ne da bi mi dal to čutiti ali znati.
    M. Noel
    Jean Vanier
    POT OZDRAVLJENJA, VI.
    Kdaj se je treba spustiti v temo
    Nato bo prišel trenutek, ko si bo s spo- sobnim prijateljem, duhovnikom ali psi- hologom treba od bliže ogledati te moči teme. Ne več bežati pred njimi, ampak poskušati odkriti, odkod prihajajo in za- kaj te tako napadajo. Bolje se je spo- prijemati z resničnimi problemi, kot pa pustiti, da nas napadajo splošne stvari in nedoločena čustva, namišljen svet, ki straši.
    Da se spustimo v to temo, nas mora spremljati nekdo,ki je odločen. Brez ta- kega spremstva ne bomo mogli gledati temin, ne bomo jih mogli spoznati in pre nesti, ko se nam bodo polagoma raz- krivale preko pogovorov, načrtov, sanj, miselnih zvez in podob, ki predstavljajo številna pota za dosego tega sveta, skritega naši zavesti. Prav tako nam bo morda zdravnik moral predpisati zdravila proti depresiji. Ta zdravila morejo dobro učinkovati, ker organizmu vračajo ke- mične snovi, ki jih je 'požrla' depresija. Torej osebnosti vračajo energijo.
    S svojo pametjo in srcem, zlasti pa s pomočjo drugega moremo prinesti malo luči v temo.Treba pa se je z njo spopa- sti mirno in z zaupanjem;rekel bi:začeti z njo pogovor, ne pa ves čas bežati pred pošastmi, ki so v naši notranjosti in rastejo ter zavzemajo čezmerne razsežnosti. Toda če se ustavimo in jih motrimo brez strahu, da bi se spopadli z njimi, se umaknejo, zmanjšajo in se omejijo na pravi obseg.Ne pustimo več, da bi nam gospodovale one niti strah, ki izvira iz njih.
    Z odmikom in mirom se strahovi našega otroštva dvigajo na površje: strahovi,ki smo jih doživeli,če so z nami grdo rav- nali ali nas izkoriščali, če smo doživljali
    Srce pozna svojo lastno bridkost in v njegovo veselje se ne meša tujec.
    Prg 14,10
    neznosne spore okrog sebe, če smo mislili, da smo povzročili nesoglasja in razdore med starši. Vse te strahove in grozna občutja smo ohranili na dnu sr- ca;nismo jih mogli izraziti,ker smo čutili, da smo preslabi. Zdaj prihajajo na dan. Ker bolečih čustev nikoli nismo izrazili, so ostala v nas. So nekako razjedala naše srce,oddajala so neke vrste strup ki se je razširil po vsem našem bitju ter nas obsojal in krivil.
    Ko bomo s sočutnim in ustreznim člo- vekom postopoma izpovedovali te do- godke in doživetja,ki so sicer minili,a o- stajajo močno navzoči v spominu srca, bomo odkrili, da sploh nismo bili krivi vsega hudega. Seveda smo bili morda vpleteni v nekatere dogodke, morda smo za nekaj odgovorni, a ne za vse. Mogli bomo opredeliti stvari in razmere, jih postaviti na pravo mesto. Ko bomo tako gledali na stvari v resničnosti, bo- do izginile; osvobodili se bomo njihove oblasti.
    Tako bomo jasneje odkrili svojo globoko bit. Uvideli bomo tudi napake, strahove in nasilje svojih staršev ali drugih dru- žinskih članov. Razumeli bomo,da nismo veliki krivci.
    In če nam kdo zelo pomaga, bomo od- krili, da so naše starše vzgajali njihovi starši. Zato so ravnali s tako malo ljubezni in nežnosti, včasih celo kruto ravnali. So del verige, ki se razteza od rodu do rodu;otrok je ranjen in obsojen da je kriv, čeprav je nedolžen; ne more se braniti in ne razumeti. Ko odrašča, zvrne krivdo na drugega, šibkejšega, manjšega. Tako iz roda v rod...
    Ko začnemo odkrivati, da so nam starši storili kaj hudega in nas ranili v našem otroštvu, tedaj razumemo, da je bilo to zaradi njihovih lastnih ran, strahov in bojazni; tudi naši starši so malčki, ki so ranjeni. Imajo sicer velika telesa odra- slih, a kakor mi ostajajo ranjeni otroci.
    Razumemo jih in odkrijemo celo, da jim moremo odpustiti.Sprejmemo preteklost Odpustimo in preteklost nima več obla- sti nad nami.
    Potem začnemo razumevati, da tudi mi sami nismo in nikdar ne bomo popolni. Morda smo storili kaj slabega in ranili svoje starše,otroke, moža, ženo. Tedaj ne gre za to, da bi sebe obsojali, pač pa da sprejmemo svojo revščino in v ponižnosti zopet najdemo stik z drugimi Če je potrebno,bomo prosili odpuščanje Čim bolj odkrivamo krč v svoji notra- njosti, tem bolj najdemo pogum, da vse sprejmemo, priznamo svojo krivico in odgovornost ter mirno gremo proti prihodnosti, ko v vseh stvareh iščemo resnico; resnico, ki nas osvobaja.
    Ko se tako odpiramo resnici in svetlobi, odkrijemo skrivnost svojega bitja in to, kaj pomeni 'biti del vesolja'. Naša glo- boka bit je pomembna in ne moremo bežati pred njo.Če v vseh stvareh išče- mo luč in ljubezen,povezavo in razume- vanje, se ne bomo obsojali; bomo svo- bodna bitja. Depresija ne bo več imela oblasti nad nami. Mogli bomo zavzeti svoje mesto v tem vesolju.Morda bomo tedaj zaslutili srce Tistega, ki je izvir tega veličastnega vesolja in lepote in je v nas. V tišini miru nam more reči: "Ti si edinstven v mojih očeh in rad te imam." Poveže nas s seboj, in sicer v molitvi. Ta povezava pa je odpuščanje in življenje.
    Seveda to ne razreši vseh naših težav. V nas sicer ostanejo rane,a te niso ka- zen, ki bi razodevale našo krivdo, naše napake, slabo v nas. Ne, te rane so nastale zaradi drugih ran, te pa spet zaradi prejšnjih. Moremo jih usmerjati in uporabiti, da živimo v resnici.Ne skriva- mo jih, tudi ne razkazujemo,ampak od- krivamo, da nam pomagajo živeti v po- nižnosti in resnici ter da se Bog izraža in daje po njih.Naše rane nas vabijo,naj živimo povezani z Bogom in z drugimi.
    Depresija: Kriza, ki more postati vir osvoboditve
    Čas depresije je boleč, a obenem je kriza,ki more prinesti veliko osvoboditev če odkrijemo, kako naj jo preživimo, kako naj se skušamo ozdraviti in kako naj pridemo iz nje.
    Depresija,kot smo jo opisali,pomeni dvig skritega trpljenja v zavest: trpljenja, ki izvira iz otroštva. To skrito trpljenje dejansko obvladuje mnogo naših narav- nanosti, čeprav se tega ne zavedamo. Je kot teža v srcu, kot infekcija v krvi. Nato to trpljenje postane vidno in za- vestno, močno zavestno. Kot da bo infekcija postala gnojno vnetje. Tedaj moremo spoznati zlo; lahko odkrijemo njegov izvir in se moremo osvoboditi tega skritega zla.
    Ko postane depresija bolj vidna in bolj občutena, lahko postane dar in nas za- to vodi k resnici in globoki osvoboditvi srca. Depresija nas je prisilila, da smo se zaustavili, da bi pregledali bistvene stvari in dogodke našega življenja in življenja sploh. Nagnila nas je, da smo se dotaknili svoje žeje po povezavi, pa tudi svoje bojazni pred njo. V njej smo onkraj človeških odnosov zaslutili mo- žnost, da pijemo pri izviru vesolja in življenja.
    Konec
    Obvestilo
    Na upravi Prijatelja imamo velikokrat težave z ugotavljanjem, kdo nam je plačal naročnino. Najbolj gotovo je in najraje vidimo, če nam pošljete foto- kopijo položnice. Veliko pomaga tudi telefonski klic.
    Vse naročnike, ki plačujete naročnino, tudi prosimo, da plačujete pri banki in ne na pošti. Obvestilo,ki pride z banke, je namreč popolnejše.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    DRUGAČNOST IN SRČNA KULTURA

    Pred dobrega četrt stoletja je mladega zdravnika ob takratnem obisku Zavoda za duševno in živčno bolne v Hrastovcu pri Lenartu pretresla žalostna in bedna podoba tega, kar je videl v tedanjem zatočišču (ali bolje odlagališču) za ljudi z živčno in duševno boleznijo. Oblast in družbena skrb je tisti čas tem ljudem praviloma namenjala kot zadnjo postajo na njihovi življenjski poti hladnost in vlažnost propadajočih graščin.
    Zavod v Hrastovcu je bil ustanovljen leta 1948. V prvih letih so grajski zidovi pred javnostjo predvsem skrivali druga- čnost varovancev zavoda ter bedne razmere, v katerih jim je odtekal čas. Šele leta 1965 so v zavodu dobili svoje ga zdravnika in medicinsko sestro. Prej so bili varovanci deležni le občasnih zdravniških obiskov. Vsi se radi spomi- njajo prijazne sestre Zofke,ki je v tistih časih ljubeče skrbela za počutje varo- vancev in jim rada pomagala,ko je koga zabolelo.Zdaj že precej let v Hrastovcu delajo priznani zdravniki specialisti, me- dicinske sestre, terapevti in drugi stro- kovni delavci, ki se trudijo, da bi varo- vanci živeli čimbolj ustvarjalno in polno življenje. Pred časom so poskusili nekaj varovancem odpreti nove možnosti v bivalni skupnosti v hiši v Mariboru. Žal jih okolje ni sprejelo. Poskusili pa so v predelu mesta z razkošnimi hišami, ob- danimi z visokimi plotovi, izza katerih mimoidočega praviloma pozdravi para- noično besen pasji lajež, da človeka zmrazi do kosti. Še nastajajoča hitra cesta se v velikem loku izogiba tega predela in bo tekla med stanovanjskimi bloki in mimo šole in vrtca...
    V petek, 7.februarja, (prvi petek v me- secu in dan pred slovenskim kulturnim praznikom)je omenjeni zdravnik spet bil v gradu Hrastovec na otvoritvi poso- dobljene fizioterapije,ki zaokrožuje skrb za duševno in živčno bolne v zavodu in bo na voljo tudi okoliškim ljudem. Dobili so tudi vodno posteljo,namenjeno tistim ki so že dolgo priklenjeni na bolniško posteljo ali invalidski voziček.Pridobitev v hrastovški graščini je blagoslovil žup- nik iz Sv.Ruperta (Volčine) g.Fras, ki je tudi poudaril, da pridobitve in sloves- nost kažeta, da smo zmogli več srčne kulture do tamkajšnje drugačnosti.
    Ob tem si človek lahko le zaželi, da bi udejanjeni odsev božje ljubezni mogel posijati prek vseh zidov in plotov naše samodopadljivosti vsepovsod.
    Jožef Raduha
    PREPIR
    V naši družini smo se pogosto prepirali. Pravzaprav za nič, iz nič. Nekateri za- htevni in godrnjavi, od sile natančni, drugi bolj površni pa hudo zamerljivi, tretji mislijo, da je treba vsako stvar hitro povrniti. Dobro z dobrim, nevšeč- nosti pa z ostrimi besedami. In med tretjimi sem jaz.Kaj je vzrok,da ne od- nehamo? Vsak je prepričan v svoj prav. Preveč poniževalno bi bilo za tistega, ki bi popustil.
    K sreči imamo srčkano vnučko. Enajst let ji je bilo, ko je morala v bolnišnico na operacijo slepiča. Od takrat se več ne kregamo. Tega nas je ona odvadila, ker ima vse enako rada in noče, da bi bil kdo od nas užaljen. "Pametnejši od- neha", nas je svarila. Od dedka, očka, mamice, babice, strica. Grega je hodila moledovat: "Pa ti odnehaj, ki si pamet- nejši." Potem nam je povedala,kako sta dva postarana ribiča živela ob morju. Koliba, v kateri sta stanovala, je bila že vsa vegasta od starosti; tako kot ona- dva. Imela sta en sam lonček, da sta v njem kuhala. Pa pravi nekoč eden: "Ali se ti ne zdi, da je najino življenje malo preveč enolično. Poglej, drugi naokrog se vsaj skregajo, pa jim čas živahneje mineva." "No, pa se dajva še midva," reče drugi. "Samo ne vem, kako se to napravi." "Čisto preprosto," reče prvi. "Jaz rečem: Ta lonček je moj! Ti pa re- češ: Ta lonček je moj! In prepir bo tu." "No, pa začniva." "Ta lonček je moj!" reče prvi. "No, če je tvoj, pa naj bo," reče drugi. Prepira je bilo konec. Oba je posilil smeh.
    Odslej sta se pogosto nasmejala svoje- mu kreganju in postala sta živahnejša. Zagotovo je naša Marjetka, ki vse pre- bere, kar ji pod roke pride, nekje našla to zapisano, nas pa opozorila,naj bomo pametnejši. In je uspela.Če namreč kdo od nas postaja "tečen",ga drugi šegavo spravi v smeh in vsi se smejemo.
    Ana Kolbezen
    Δ na kazalo nadaljev. rubrike Δ
    ZDRAVSTVENI DELAVCI
    (nadaljevanje)začetek
    TUJE BOLEČINE NI

    Pri tridesetih letih je izgubila moža. Ostala je sama z dvema majhnima otrokoma.Rekla je: "Žalujem vedno.Pokojnega moža vedno nosim s seboj. Včasih z veseljem gledam fotografije, drugič pa še albuma ne morem odpreti. Ko mislim, da sem že premagala žalost, se spet pogreznem vanjo. Najtežje se je naučiti živeti v okolju, kjer ti pokojni manjka. Nikogar ni,ki bi ti voščil za praznik, ti nesel smeti dol, registriral avto, ti rekel, da nisem dobro skuhala. Nikogar ni, ki bi te objel in na katerega bi preložil breme dne- va. Le prazna postelja ob tebi in otrok, ki sprašuje, kdaj bo prišel očka? V največjo tolažbo mi je bilo, če me je kdo poslušal in molčal. Če sem vedela, da sem nekomu v breme,nisem govorila. Po moževi smrti sem imela neizmerno potrebo po govorjenju. Pisala sem dnevnik. Po treh mesecih so me prijatelji povabili, da grem z njimi na ples. Šla sem. Nekdo,ki žaluje, ni nujno žalosten štiriindvajset ur na dan.Nekateri so me ob- sojali, ker sem šla na pogreb v rožnati ob- leki. Vedela sem,da me mož v njej najraje vidi. Ko je bila tišina pregloboka, sem si prižgala radio. Nisem imela moči, da bi kam šla. Šla sem, če me je kdo povabil. Vesela sem bila vsakega pisma,telefonskega klica, igrače, ki jo je kdo podaril otrokom. Vesela sem bila sosede, ki mi je pomagala pri na- kupih.Bila sem tudi v hudih finančnih teža- vah. V meni ni bila samo žalost,ampak tudi osamljenost, bolečina, jeza, krivda, nemoč in obup. Ko je bilo najbolj nujno, sem naj- težje prosila za pomoč. Takoj po pogrebu sem si želela samo spati. Motilo me je, ker so svojci želeli, da pridem k njim. Žalujoči naj ostane svoboden in naj sam odloča,kaj je zanj najboljše. Vedela sem, da me hčeri potrebujeta,da moram živeti zanju. Vesela sem, da se hčerki tako dobro razumeta med seboj in z menoj. Žal mi je, da se z njima nisem več pogovarjala o tem,kaj do- življata."
    Nekaj let po moževi smrti ta preizkušena žena uspešno predava o procesu žalovanja Govori iz lastnih izkušenj, zato je žalujočim blizu.Tuje bolečine ni.Bolj kot profesionalna oseba te razume tisti, ki je doživel podo- bno izgubo kot ti. Albert Calmus je zapisal: "Nihče ne razume, kar sam ne občuti." Človek se z izgubo nikoli ne sprijazni, lahko se le navadi živeti z njo.Žalujoči živijo med nami. Slovensko društvo Hospic jih vabi v skupino za samopomoč, ki se srečuje dva- krat mesečno. V skupini lahko udeleženci odkrito spregovorijo o svojih občutkih in jih tudi pokažejo.Vedo,da niso nikomur v bre- me. Vidijo, da se drugim dogajajo podobne ali še težje izgube. Društvo je izdalo tudi brošuro Čas žalovanja. V njej so praktični napotki, kako biti blizu sebi v času žalo- vanja in žalujočim kot spremljevalec. Več informacij o skupini in brošuri dobite na sedežu društva (tel.: 061/13-71-284 ali 137-12-84).
    Žalost je povsem normalna reakcija, priza- devanje duše, da dojame izgubo. Vsakdo žaluje na svoj način in različno dolgo. Člo- veka je treba spremljati na tisti duhovni poti,na kateri je. Za žalujočega je največji pekel biti pozabljen, in velika tolažba, če resnično veruje, da nas Bog odpoljubi z zemlje. Ugleden slovenski teolog je rekel: "V življenju me je najbolj vznemirila materi- na smrt. Še nikoli nisem bil z materjo tako povezan, kot takrat, ko sem zrl v njeno spokojno obličje. Ne samo videl,izkusil sem vstajenje. Te izkušnje ne morem pozabiti. Iz nje živim." Da bi živeli iz nje vsi, ki ta trenutek žalujete ali spremljate žalujoče.
    dr. Janja Ahčin
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ZGODBA
    LEPA BESEDA LEPO MESTO NAJDE

    V manjšem podeželskem mestecu so člani župnijskega sveta z gospodom župnikom ugotovili, da je njihova župnijska cerkev potrebna temeljitega popravila, notranje in zunanje obnove.Potrebna da,toda kako se lotiti tako zahtevnega dela, ko pa je žup- nijska blagajna kot navadno skoraj prazna.
    Možje, člani župnijskega sveta,so se odlo- čili, da bi z delom začeli, potem pa nekako se bo že nadaljevalo, da bo le začetek. Možje so že določili vsak svoj okoliš, kjer jih bo v prihodnjih dneh nekdo obiskal z "nabiralno polo".
    V bližini cerkve živi možakar Andrej,ki nikoli ne skriva, da on ni v stiski za denar. Ker pa mu v življenju nič ne manjka, se pa tudi počuti tako, kot da Boga ne potrebuje; z drugo besedo, nikoli ne obišče cerkve,dasi jo lahko vidi iz svojega okna.
    "Jaz bom pa malo poskusil potipati Andreja temu nič ne manjka, lahko bi nam kaj pris- peval" se je odločil cerkovnik Janez. "Ali si ob pamet, saj ne hodi v cerkev, samo oz- merjal te bo, če se prikažeš pri njem," so ga opozarjali prijatelji.
    "Eh, saj stari pregovor pravi,da lepa bese- da lepo mesto najde, poprosil ga bom. Če bom kaj dobil, bo v božjo čast, če me bo pa ozmerjal, bom pa jaz to sprejel v božjo čast," je odgovoril cerkovnik in možje so se razšli.
    Meščan Andrej, četudi ni hodil v cerkev, je zvedel, da se v župniji pripravlja akcija za zbiranje denarja, da bodo popravili cerkev.
    Sam pri sebi se je takole odločil:
    "Če bo kdo tako predrzen, da pride k meni po denar za cerkev, ga bom kratko zavrnil, da se me ne tiče, saj ne hodim vanjo. Če pa se bodo izognili? Ha, potem se bom v gostilni pohvalil, da bi dal dvakrat toliko,ko bi mi privoščili vsaj besedo." Tako je mod- roval Andrej in radovedno pričakoval, kako se bo ta stvar iztekla.
    Cerkovnik je s svojo nabiralno polo, kjer je bil žig župnije, obiskal nekaj takih vernikov kjer je vedel, da s prošnjo ne bo težav, da se mu bodo z veseljem odzvali. Ko je že imel napisanih nekaj lepih številk,je potrkal pri Andreju.
    "Župno cerkev je potrebno obnoviti, pa zbi ramo prostovoljne prispevke," je cerkovnik kar naravnost povedal namen svojega obiska.
    "To se mene nič ne tiče, jaz ne hodim v cerkev"je Andrej naglo odgovoril z že vna- prej pripravljenimi besedami.
    "Vem, vem, da ti ne hodiš v cerkev, toda cerkev je potrebna popravila tudi zunaj, bomo pa tvoj dar porabili za obnovo zuna- njščine" se je hitro znašel cerkovnik Janez.
    K temu pojasnilu pa Andrej ni imel priprav- ljenega odgovora. Spomnil se je, da se je hotel pohvaliti, da bi dal dvojni delež,če bi mu privoščili prijazno besedo. Pogledal je v nabiralno polo, segel v denarnico in odrinil dvojni delež!
    "Bog ti bodi plačnik s tem, da bi ti dal mi- lost, da bi si kdaj ogledal tudi notranjost cerkve," se je zahvalil cerkovnik in odšel.
    Angelca
    SREČANJE

    je ustavljen korak
    in vendar hoja naprej,

    je približati se nekomu,

    je nekoga tako videti, kot je,

    nekoga tako videti,
    kot bi on mogel biti,

    kot naj bi on bil,

    kot ga bom ohranil
    v svojem srcu.
    Fraternität 5/94
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    DOGODKI
    DR. FRANC RODE -
    NOVI LJUBLJANSKI NADŠKOF

    Papež Janez Pavel II. je 5.marca imenoval novega ljubljanskega nadškofa. To je dr. Franc Rode, duhovnik Misijonske družbe lazaristov, sicer pa dosedanji tajnik papeškega sveta za kulturo.
    Dr.Rode izhaja iz župnije Jarše blizu Domžal Za seboj ima gotovo trdo življenjsko šolo. V svoji zadnji knjigi Za čast dežele pravi: "Med dogodki, ki so me v življenju najbolj usodno zaznamovali, je bila izguba doma in domovine, ko mi je bilo deset let. V maju 1945 je vsa družina odšla prek Ljubelja v Avstrijo. Nikdar ne bom pozabil tistega ža- lostnega eksodusa,med katerim smo izgubili še tisto zadnje,kar smo vzeli na pot.Sledila je vetrinjska tragedija, ko smo zvedeli za nezaslišana sramotenja in poniževanja na- ših prevaranih in izdanih fantov in končno za njihovo strašno smrt na Teharjah, v Kočevskem Rogu, Hrastniku in drugod... Spominjam se,kako smo se v slovenski os- novni šoli v Judenburgu učili pesem "O moj preljubi, dragi dom" in kako sem se ob tem vselej na tihem zjokal, ko me je premagala bolečina ob spominu na izgubljeni raj. Ta bolečina me je spremljala, bolj ali manj intenzivno, vsa leta bivanja v tujini, od Buenos Airesa do Rima in Pariza. Zato sem se ob koncu študija v Parizu leta 1965 zavestno odločil za vrnitev v domovino... Hotel sem nehati biti brezdomec, se vrniti k svojim koreninam, živeti sredi svojega naroda in s svojim narodom."
    Šestnajst let je trajalo njegovo drugo bi- vanje v Sloveniji. Med drugim je bil kaplan in župnik,ravnatelj lazaristovskih bogoslov- cev, potem šest let vizitator - provincialni predstojnik vseh slovenskih lazaristov, si- cer pa predvsem profesor na Teološki fa- kulteti v Ljubljani. Za bralce Prijatelja bo gotovo zanimiv podatek, da je dr. Rode bil ravnatelj lazaristovskih bogoslovcev prav v času, ko se je rojeval Prijatelj. Pobuda bolnikov,dobra volja bogoslovcev,spodbuja joče vodstvo ravnatelja in začelo se je...
    Leta 1981 je dr. Rode ponovno odšel v tujino; tokrat v Vatikan, kjer je ostal do imenovanja za nadškofa.Sedaj se dokonč- no vrača med svoj ljubljeni slovenski narod Prevzema odgovorno in težko službo ljub- ljanskega nadškofa in slovenskega metro- polita. Čas, v katerem bo vodil ljubljansko nadškofijo in tudi vso Cerkev v Sloveniji, na prvi pogled izgleda še kar ugoden; vsaj v primerjavi s preteklimi desetletji. Nauk Svetega pisma pa je, da se je izraelski narod vselej, ko mu je šlo dobro, oddaljil od Boga. Tudi s slovenskim narodom se bo najbrž dogajalo podobno. Zato tudi v tem času še kako potrebujemo moža močne vere in jasnih pogledov.
    Mislim, da smem v imenu vseh sodelavcev in bralcev Prijatelja reči: "Iz srca Vas poz- dravljamo,novi gospod nadškof,in čestitamo k imenovanju. Vedno vas bomo podpirali z molitvijo."
    urednik
     
    OB DNEVU BOLNIKOV

    Na večer pred praznikom dneva bolnikov (11.februar) smo se, željni božje bližine in miru skupaj z bolniki na zdravljenju zbrali v avli Kliničnega centra. Sveta maša, ki jo je daroval stiški opat g.Anton Nadrah, nas je napolnila z upanjem in pogumom. V pridigi je poudaril,kako v veri z Jezusom lahko os- mislimo svoje trpljenje, svoj križ. "Odprimo se Svetemu Duhu, molimo!" Tudi sveti oče Janez Pavel II.v sporočilu bolnikom in vsem trpečim naglaša pomen in smisel trpljenja.
    Po sveti maši,ki jo je s svojim petjem obo- gatil zbor France Gačnik iz Stranj pri Kam- niku, smo se vsi skupno poveselili ob kraj- šem koncertu zbora, na koncu pa so nam teknile pijača in pustne dobrote. Prijetno je spoznanje, da dobri ljudje na čelu z bolniškim župnikom g. Šlibarjem mislijo na nas,nam podarjajo sebe in svoj čas in nam z božjo pomočjo osmišljajo naše življenje v darovanju in zaupanju. Naj Bog vsem bo- gato povrne in nakloni obilje svoje milosti.

    Marjetka Smrekar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    USTAVLJENI TRENUTKI
    Fotografije s podnapisi:

    • Nadškof dr. Alojzij Šuštar: Ob vsaki priložnosti je posvečal pozornost svojim prijateljem bolnikom in invalidom. Ob odhodu z njegovega nadškofovskega mesta se mu za vse najlepše zahvalju jemo (dr. Šuštar ob invalidki na vozičku)

    • Beseda je več kot to, kar rečeš; beseda je to, kar si (ženički v pogovoru)

    • Včasih vodi pot tudi po stopnicah na- vzgor in treba jo je premagati - četudi z vozičkom (ženska v vozičku na stopnicah)

    • Minil je pustni čas
    (invalidka-maškara na vozičku)

    • Mamica je kakor roža...
    (gospa z rožami v naročju)

    • Cvetna nedelja - začetek največjih dogodkov naše vere; začetek prazno- vanja silnega upanja,veselja in zmago slavja (dekle z butaro)
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    KRŠČANSKO BRATSTVO BOLNIKOV IN INVALIDOV
    PISARNA KBBI

    Gibanje Krščansko bratstvo bolnikov in in- validov živi in deluje na temelju evangelija ter Jezusih besed: "Vstani in hodi!". Naše gibanje ima svoj prostor v Ljubljani, Tabor 12. Namenjen je našemu srečevanju, pove zovanju in skupnemu delu. Prostor sam po sebi ne pomeni dosti,če ni v njem človeka, pogovora in dejavnosti. Sedaj smo prostor oživili. Vsako sredo med 15.30 in 18.30 je v njem kdo iz vrst KBBI, po možnosti eden od odgovornih, in se je pripravljen z vami srečati, se pogovoriti po telefonu, skupaj načrtovati dejavnosti v smislu gibanja, vam posredovati kakšno informacijo. To bo poleg petkove molitve čas naše tesnejše povezanosti, tako bolnikov in invalidov, kakor tudi naših sodelavcev, dobrotnikov, prijateljev in drugih ljudi dobre volje - čas delovnega, pa tudi prijateljskega druženja.
    Prvo "dežurstvo" 12. marca 1997 je bilo združeno z blagoslovom sobe.Odslej velja: vsako sredo popoldne lahko prideš pogle- dat, povedat in povasovat na Tabor 12 ali pa pokličeš na telefon: 061/133-94-10. Lep pozdrav.
    Alenka Oblakovič
    PODOBICE

    Ohranite obličje te čudovite dežele,ki vam jo je Bog zaupal! To je bilo eno od naročil svetega očeta ob njegovem obisku v Slo- veniji. Da bi se teh lepot, tega čudovitega božjega daru bolj zavedali, nas vabijo tudi čudovite podobice s slovenskimi motivi. Na hrbtni strani je izbrana molitev ali misel iz Svetega pisma, po želji pa tudi prazno; za dotisk.
    Avtor fotografij je bralcem Prijatelja že znani Klemen Čepič; alpinist in ljubiteljski fotograf. Poznamo ga po naslovnicah in ostalih slikah na ovitku Prijatelja v letu 1996; spoznavali ga bomo tudi v tem letu. Po 30 različnih podobic sestavlja komplet, ki stane 400 SIT.Naročite jih lahko na na- slov avtorja: Klemen Čepič, Kajakaška 31, 1210 Ljubljana-Šentvid, tel: 061/59-885
    ali na naslov založnika: Anton Zupančič, Medenska c. 80, 1210 Ljubljana - Šentvid, tel. 061/152-13-02.

    Pri večjih naročilih dobite popust.
    RAZSTAVA VELIKONOČNIH IZDELKOV BOLNIKOV IN INVALIDOV

    V dneh od 7.-10. marca je bila v prostorih bolniške župnije v Ljubljani (Trubarjeva 82) prvič majhna, a lepa razstava velikonočnih izdelkov bolnikov in invalidov, članov KBBI. Z vso zavzetostjo jo je s pomočjo nekaj prijateljev in prijateljic iz KBBI ter gostje, arhitektke gospe Kregarjeve iz Šentvida, organizirala in vodila Katja Miklič - sicer tudi ena izmed dobrih ljudi, ki pomagajo v župnišču bolniške župnije.
    Takole je ob odprtju navzoče nagovorila Alenka Oblakovič:
    Spoštovani obiskovalci, dragi prijatelji! Pri- srčno pozdravljeni v tem danes tako lepem in prazničnem okolju - v župnišču bolniške župnije. Veseli nas, da smo danes skupaj tako, kot so bili učenci z Jezusom pri zad- nji večerji. Razstava velikonočnih izdelkov bolnikov in invalidov je lahko podoba zad- nje večerje in Gospodove daritve, saj Bog prek različnih čudovitih darov naših sester in bratov prihaja v naše življenje, v naše duše ter nas hrani s kruhom življenja,vere, upanja in ljubezni.
    Geslo gibanja Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov je:VSTANI IN HODI! Vstani iz svoje ranjenosti,osamljenosti in majhnosti ter pojdi naproti svojemu bratu in sestri. Ponesi jima Jezusovo sporočilo ljubezni.Deli z njima svojo izkušnjo veselja in žalosti. Volja in pogum,vztrajnost ter ustvarjalnost so darovi naših prijateljev, ki nam v teh svojih izdelkih in besedah prihajajo naproti, da bi nam pomagali odpreti srce za smisel in vrednost življenja, da bi nam podarili iz- kušnjo Božje ljubezni in moč,ki se poraja iz trpljenja. Bogu hvala za vse te naše prija- telje, pa tudi za vse, ki so to razstavo podprli z dobro voljo, molitvijo in prijazno mislijo. Hvala g. Miru Šlibarju, ker nas je gostoljubno sprejel.

    Podpisi k slikam:
    • Znak in simbol Bratstva(razprostrte roke srce in vrtnica), velikonočni vzklik ALELUJA in čudovite čipke.
    • Križ,spomin na srečanje s svetim očetom v Postojni.
    • Čudoviti pirhi: pravi in naslikani - izpod čopiča g. Ivana Razborška
    • Še zadnji pregled in gostje lahko pridejo: Katja Miklič
    • "Veselilo me je."-arhitektka ga.Kregarjeva sprejema zahvalo odgovorne KBBI Ljubice Zakovšek.
    • Otroci, poglejte.
    • Mehki zvoki,ki jih je iz citer izvabila Jožica Rihar, so razstavnemu prostoru dodali do- mačnost in toplino.
     
    SREČANJE S PRIJATELJI

    Iz nemirnega spanca me je prebudilo hla- dno jutro. Toda v mojem srcu je kljub zim- skemu dnevu sijalo toplo sonce veselja. Pred menoj je bil namreč čudovit dan,ki mi ga je podaril Gospod. Preživela sem ga s prijatelji na Kapeli pri Novi Gorici, kjer je Umbert organiziral prijetno srečanje.Zbralo se nas je precej invalidov,bolnikov in sode lavcev Krščanskega bratstva. Združevalo nas je sproščeno ozračje, preprosto petje ob zvokih kitare in delo po skupinah. Veliko smo se pogovarjali ter si izmenjali poglede in izkušnje. Tudi smeha je bilo dovolj.
    Čas je neizmerno hitro mineval in nas tako "pripeljal" do svete daritve. Moje srce je takrat prepevalo svojo najlepšo pesem mi- ru. Domov sem se vrnila z nasmejanimi lici in z iskrico sreče v očeh.
    Saša Rolih

    Kar najlepše smo se v Novi Gorici na Kapeli spomnili enajstega februarja, svetovnega dneva bolnikov. Poslanica sv.očeta ob tem dnevu je bila za nas velika spodbuda, da ne omagamo pod težo križa in da znamo vztrajati v majhnih, a dobrih delih, molitvi ter oznanjevanju evangelija.Prav od tu sije lepota dneva ali dni, če se le znamo ozreti okrog sebe ter poiščemo pozitivne točke življenja, ki nam je darovano.
    Nives Fabčič

    Rad bi se zahvalil p.Mateju iz Kostanjevice nad Novo Gorico, ki nam je omogočil prvo letošnje srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov na našem koncu. Sre- čanje je namreč potekalo v prostorih fran- čiškanskega samostana. Prav tako bi se rad zahvalil kuharici, gospe Mirjam, ki nam je skuhala dobro kosilo, ki je prispevalo k dobremu razpoloženju. Vsakdo je malo pri- speval in tako smo "zvozili" srečanje. Na koncu bi se rad zahvalil duhovnemu pomo- čniku KBBI, ki nam je tik pred svetovnim dnevom bolnikov približal papeževo posla- nico. To pa je bila bogata duhovna hrana.

    Umbert Pahor, Nova Gorica
    Svet je poln malih sreč.Umetnost je v tem da imamo oči zanje.
    Li Tai Po
    SREČO MORAMO DELITI

    Odločili smo se, da se skupaj odpravimo na Primorsko: Tone,Irena in jaz. Burja je zavi- jala, da bi nas skoraj odneslo, pa še tako mrzlo je bilo, da smo morali pojesti slado- led kar v avtu. A ta turobni dan je prav kmalu postal obsijan s soncem veselja in sreče. V zavodu v Vipavi smo med že znanimi in še nepoznanimi prijatelji našli kraj, kjer burja in mraz izgubita svojo moč. Z odprtimi rokami in nasmejanimi obrazi so nas sprejeli medse. Postali smo prijatelji in ob pesmih, kitari ter pogovorih bi najraje ostali kar tam. Kako topel in prijeten lahko postane dan, če smo med prijatelji in drug z drugim delimo srečo! Sreča se pomnoži le z delitvijo.Za to pa imamo vsak dan ne- šteto priložnosti.
    Rada bi se zahvalila vsem "Vipavcem", ker sem pri njih ponovno zaslutila, kako bogati bi bili lahko vsi, če bi srečo delili s svojimi bližnjimi.
    Polona
     
    SPOMINI

    Čeprav bo kmalu že nova pomlad, bi rada obudila spomin na lep dogodek v lanskem maju. Še polni čudovitih vtisov ob papeže- vem obisku smo se zbrali na lepem domu Anice Radej na Blanci. Njenemu povabilu se je odzvalo veliko prijateljev, tudi invali- dov. Prišel je tudi g. Jože Zupančič in da- roval sv.mašo za pokojnega Jožeta Radeja Tilka je odnesla šopek na njegov prerani grob.
    Z g.Zupančičem se je iz Ljubljane pripelja- la tudi Kati Urh. Veseli me, da sem se tudi z njo spoznala, saj redno prebiram njene članke na straneh Prijatelja. Pridružim se čestitki za priznanje, ki ga je prejela, in ji zaželim še veliko uspehov.
    Po maši je bilo kosilo in razvedrilo.Pomagali so otroci, sorodniki, brat in sestra pokoj- nega Jožeta. Bilo je zelo lepo popoldne v naravi. Bogu in Radejevim hvala zanj! Vse lepo pozdravljam!
    Urška Zupančič
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    GOVORIJO NAM PRIJATELJI
    BOLEČINE SO BILE NEZNOSNE

    Ko razpošiljamo Prijatelja, gre precej poštnih vreč v okolico Ljubljane,na Dolenjsko in Gorenj- sko. Čim dlje pa je kak kraj iz Ljubljane, manj je teh vreč. To velja tudi za Prekmurje. "Ne morete pričakovati, da bodo ljudje v Prekmurju radi brali Prijatelja, če pa pišete samo o ljudeh in dogodkih v Ljubljani! O naših ljudeh naj bo kaj!" Tako mi je malo za šalo, še bolj pa zares dejal gospod Franc Tement,župnik iz Črenšovec v Prekmurju, ki je že lani poleti dal pobudo za pogovor s svojima faranoma. Ivan Špilak in njegova žena Veronika, Žižki 63, 9232 Čren- šovci sta ne samo zanimiva,pač pa tudi zelo odprta in zgovorna človeka. Gospod župnik ju je že predstavil v Poteh k Bogu, občasnem gla- silu, ki ga izdajajo duhovniki lendavske in soboške dekanije, pripravljena pa sta bila tudi na pogovor za Prijatelja, ki ga redno prebirata.
    Ljubljana, Celje, Slovenska Bistrica, Ptuj, Ormož, Ljutomer, Razkrižje, Črenšovci - tri ure zanimive vožnje in z našim fotografom Tonetom Planinškom sva zagledala ogrom- no cerkev; menda je kar največja v Prek- murju. Saj tudi mora biti velika, kajti ob nedeljah mora sprejeti do dva tisoč ljudi. Še bolj začudeno sva oba strmela v novo- gradnjo -župnijski dom,kakršnega zlepa ne vidiš. Kaplan Ivan nama je z velikim vese- ljem razkazal, kaj gradijo: stavbo v obliki črke U, eno krilo bo za župnišče,vse ostalo pa za različne dejavnosti in skupine. "Res so pogumni tukaj," si mislim. "Bog ve, kako se odzivajo farani? Radi sodelujejo, ali pa kritizirajo,češ,kaj si Cerkev privošči?" Obo- jno je navzoče tudi tu,tako sva mimogrede ujela, ampak veliko je tistih, ki so z vsem srcem zraven, saj vedo, da bo to njihov skupni - župnijski dom.
    Pri cerkvi sva takoj opazila majhno klančino ki omogoča vozičkarjem,da premagajo dve stopnički višinske razlike. Pri stopnicah ve- lja: ena je kakor nobena; če pa sta dve, je to skoraj isto, kot če jih je deset. Sam na vozičku ne moreš čez. Prav zanimivo je bilo v že omenjenem glasilu Poti k Bogu še lani prebrati Ivanovo izjavo: "Ljudje so do mene sočutni. Ženi pomagajo, da prema- gava stopnice ob vhodu v cerkev. Hvala vsem dobrim ljudem!" Pozneje sva zvedela, da so ob tem kdaj tudi izpulili stranice vo- zička ali pedala, kar dobro poznate vsi, ki imate preproste in starejše invalidske vo- zičke. Ni prav prijetno; posebej ne, če se to zgodi sredi stopnic. Sedaj te nevarnosti ni več, ker so farani svoje sočutje izrazili bolj trajno in učinkovito - s klančino v cer- kev. Med tednom jo radi uporabljajo tudi otroci s kolesi in rolkami,da si prav od blizu ogledajo cerkvena vrata. Eden od fantičev se je zaustavil,se radovedno zazrl v Tone- ta, ki je pač malo manjše postave: "Koliko si pa ti star?" ga je vprašal. "Dvajset sem že bil," se je smejal Tone.Seveda ni pove- dal, kdaj je to bilo.
    Dekleta in fantje iz osmega razreda so medtem v cerkvi ravno imeli verouk. Šli so se nabožne pisatelje. Po dva in dva sta morala namreč nekaj napisati ob eni postaji križevega pota. To ni nič kaj lahka naloga. Iz svojih katehetskih let se spominjam, da je za otroke bila najhujša naloga ali celo kazen - napisati prosti spis.Vse drugo raje kot pisati... Uro jim je tokrat popestril To- ne, ki jim je povedal, kako je bilo, ko je bil pred leti z njim narejen intervju v Ognjišču Dobil je velik kup pošte, ki se je potem če- dalje bolj manjšal; nekaj tako pridobljenih znancev pa je le ostalo zvestih in jih danes lahko šteje za svoje prijatelje.
    Po verouku sva si še natančno ogledala cerkev, posvečeno Povišanju sv.Križa, po- tem pa končno upoštevala napotek: "Kar naprej, do prve vasi, in pri trgovini, kjer prodajajo pohištvo, bosta našla Ivana in Veroniko."
    Nekoliko sva ju presenetila, ker sta naju pričakovala dan kasneje. Pa nič ne de, še bolj se je izkazala prekmurska gostoljub- nost. Z Ivanom sva najprej ugotovila, da sva se pred leti že srečala v Ljutomeru, ko je ob svetovnem dnevu bolnikov bilo tam enodnevno srečanje Prijateljstva bolnikov in invalidov. Nato je stekel pogovor:

    Ivan, povejte najprej kaj o sebi. Pre- bral sem, da ste bili rojeni leta 1915. Stari ste natančno toliko kot moj oče.

    Ali res? Da, leta 1915 sem rojen, v Mali Polani. Priženil sem se sem v Žižke. Med vojno, leta 1943.

    Sedaj ste na invalidskem vozičku. Ko- liko časa ste že, kako je do tega prišlo?

    Zbolel sem na nogah, prsti so mi začeli odmirati, najprej na eni nogi, nato še na drugi.Zdravniki so ugotovili nevarno zama- šitev žil. Bolečine so bile neznosne. Ni bilo druge rešitve: najprej so mi amputirali eno nogo, nato še drugo.

    Ali imate še kakšne druge večje zdrav- stvene težave. Pri teh letih že marsi- komu odpoveduje sluh. Ali vi še dobro slišite?

    Slišim pa slabo, slabo.

    Kaj pa ste poprej v življenju delali?

    Kmetoval sem. Bil sem pa nekaj let v Nem- čiji; tam sem delal. Nekaj let sem pa hodil na sezonsko delo v Avstrijo, da sem kaj zaslužil.

    Gospod župnik je omenil, da vas vsako nedeljo pripeljejo k maši. Ali ste tudi prej vedno hodili v cerkev?

    Ja, nikoli nisem zamudil maše.

    To pa kar ne morem verjeti - da bi ni- koli ne zamudili maše. Vsaj kdaj ste pa že malo zamudili in prišli na primer ob evangeliju...

    Hotel sem reči, da nobeno nedeljo nisem ostal brez maše.No,enkrat smo res s kolegi zavili v gostilno. To priznam. Drugače pa - zopet pravi po domače- nikoli nisem zamu- dil maše.

    Medtem se je pridružila žena Veronika in povedala, da ona ostane sredi cerkve, v klopi, ki ji pripada, mož Ivan pa gre z vozi- čkom naprej; čisto spredaj. Otroci in vsi drugi v cerkvi so se navadili nanj. Posebej rad vidi, ko mu za pozdrav miru pridejo po- dat roko ministrantje. Teh imajo v Črenšo- vcih malo morje; sedaj kar 52.

    Ivan,ste sami kdaj v življenju ministri- rali ali pa morda peli na koru?

    Ne, v zboru pa nisem nikoli pel. Ministriral tudi nisem. Drugače pa zelo rad pojem.

    Povejte nama še kaj,kako je bilo takrat ko se je bilo treba odločiti za operacijo; da vam bodo odrezali nogo.To je goto- vo zelo težka odločitev. Vem za nekaj ljudi, ki so bili pred takšno operacijo in so se silno težko odločili.

    Meni se ni bilo težko odločiti;sam sem pro- sil zdravnika,naj mi odrežejo nogo,ker sem imel tako grozne bolečine.To se ne da po- vedati. Pri operaciji na drugi nogi je zdrav- nik še pomišljal, jaz pa sem rekel, naj kar operirajo in odrežejo nogo, da me ne bo več tako bolelo. Če bo do tega, da ti bodo odrezali nogo, tako ali tako kmalu prišlo, zakaj bi odlašal in grozno trpel.Saj še tako dovolj boli; tudi po operaciji.

    Kakšne spomine imate na bolnišnico? Kako so z vami ravnali? Kaj ste opazili pri drugih bolnikih?

    Večinoma so ravnali zelo lepo. V bolnišnici je veliko dobrih sester in zdravnikov. Vsi pa niso dobri. Ko te boli in prosiš za pomoč ali za kakšno pojasnilo, ti zabrusijo: "Kaj kompliciraš?" Ali pa slišiš celo: "Ta je pa blesav." Vse to slišiš.
    Tudi bolniki so bili nekateri zelo potrpežljivi drugi pa so grdo preklinjali. Še nikoli v živ- ljenju nisem slišal takšnih kletvic kot takrat v bolnišnici. Jaz sem velikokrat v bolnišnici vzel v roke rožni venec in mi je bilo laže. Nekateri pa so se samo jezili in preklinjali.

    Kaj pa sedaj,ali ste še pod zdravniškim nadzorom?

    Pod takim običajnim že, kaj posebnega pa ne.

    Poznate še koga drugega v vaši bližini, da je na vozičku?

    Ja, v vasi je eden. Je pa bolj doma. Druge poznam s srečanj.

    Pa vi, kam še greste poleg cerkve?

    Že večkrat sva oba z ženo bila v Kančev- cih na srečanju. Pa v Ljutomeru je bilo pred leti srečanje. Pa v Turnišče greva na romanje. Turnišče je Marijina božja pot v Prekmurju. Tam je srečanje za vse bolnike, podobno kot na Brezjah. Vsi ne morejo na Brezje, ker je dolga pot, pa nam napravijo srečanje v Turnišču. Zelo lepo je.

    Povejte še kaj o srečanju v Kančevcih!

    Tja me povabi Marta Janežič iz Veržeja. Ona večkrat pride na obisk. Rad grem,am- pak samo za en dan.Čez noč pa ne morem Za en dan grem zelo rad.

    Kako pa ste se spoznali z Marto?

    Ona je prišla k našemu župniku in mu po- vedala, da bo priredila srečanje. Vprašala ga je, če je v naši župniji kakšen invalid in je zvedela zame. Potem me je obiskala in povabila.

    Nato povprašam še Veroniko: Pa vi, mama, ste še kar pri zdravju?

    Posmeje se in pravi: "Še kar." Skupaj ugo- tavljamo, da je bilo zdravja v več kot pet- desetih let skupnega življenja kar precej. Tudi Ivan je bil do svojega sedemdesetega leta kar pri moči.Tako sta oba Bogu hvale- žna za vsa leta zdravja,čeprav zdaj peša- ta. Malo povprašam še po tem, kako sta skupaj preživljala ta leta.Zdi se jima samo- umevno da vztrajata skupaj, saj sta si to obljubila pred oltarjem.

    Kako pa sta vzgajala otroke? Je bila vzgoja stroga?

    Imava štiri otroke. To so Jože, Slavko, Veronika in Minka. Vzgoja ni bila stroga; največ le z besedo. Bolj zlepa.

    Ste bili vi kdaj v življenju tepeni?

    O, ja. Spomnim se, ko sem imel kakšnih šest let,nekoč za veliki petek.S prijateljem sem jedel meso, ki je bilo pripravljeno za velikonočni blagoslov. Ko so ugotovili, da manjka nekaj mesa, in da sva to storila na veliki petek, sva jih dobila, da se še danes spomnim.

    Pa vnuki; koliko jih imata? Kakšna ime- na imajo?

    Osem vnukov imava. Doma imamo Bojana in Darjo, od drugih najinih otrok pa so še: Simona, Lilijana, Robert, Slavko, Milan in Roman.

    Kako pa je z pri vas z molitvijo? Ali še skupaj molite z mladimi?

    Ob nedeljah, ko skupaj jemo. Mladi imajo trgovino in med tednom jedo kar v gostilni Nimajo časa.Midva pa si skuhava sama.Ob nedeljah smo skupaj in takrat tudi skupaj molimo. Drugače pa rada moliva.

    Kaj še delate sedaj, Ivan?

    O,še kar delam.Včasih tudi skuham. Naučil sem se v vojski. Pa ko sem bil v Avstriji na delu,sem si tudi kuhal sam.Pa rože zalivam sobo pospravim.Tudi po tleh pomijem. Na omelo dam krpo in pomivam. Kar lotim se. Pletem tudi košare, pa na vrtu kaj storim. Opremijo me z orodjem in delam. Pa berem tudi rad.
    Žena še doda: "Vedno kaj dela. Saj je ve- dno rad delal."

    Kaj pa berete?

    Družino, Ognjišče, Prijatelja.Vse preberem.

    Kaj v Prijatelju najprej preberete? Kaj vam je najbolj všeč?

    Vse preberem. Počasi berem in vse prebe- rem.

    Ali poznate oddajo za bolnike na radiu Ognjišče?Jo poslušate?(To je zanimalo Toneta, ker jo on pomaga pripravljati)

    Radio Ognjišče poslušam. Za to oddajo pa ne vem. A da vi kdaj govorite po radiu? Jo bom poslušal.

    Vesel sem, da ste bili takoj pripravljeni za pogovor. Nekateri se tega zelo bra- nijo. Nekateri se še slikati ne pustijo, da jih moram podražiti: 'Kristus se je pustil pribiti na križ, vi se pa še slikati ne pustite...'

    Zakaj pa ne? Zakaj se ne bi pustil slikati?

    V dokaz pripravljenosti je Ivan takoj pred- lagal, da gremo v dnevno sobo, da bi Tone lahko oba z ženo slikal pred podobo zadnje večerje. Že prej si je Ivan nadel kravato. Hoče biti do konca življenja,dokler mu mo- či dopuščajo, urejen človek, vedno pripra- vljen na uslugo in pogovor. Tudi ves tale pogovor je vzel tako. Na koncu ga še po- vabim:

    Ivan, recite še kaj tistim, ki bodo brali pogovor z vami!

    Vse prijatelje, ki berejo Prijatelja, lepo po- zdravljam.

    Izmenjali smo si še darilca. Midva s Tone- tom sva dobila praktično darilce domače trgovine Vaš dom, Žižki - pladenj in nož; Ivan pa komplet lepih podobic s slovenski- mi motivi. Najprej se je branil, da ni treba, potem pa se je spomnil, da bo podobice razdelil otrokom v cerkvi. Gotovo bodo ve- seli! Ko sva povprašala za pot proti Verže- ju, se je še enkrat razveselil in naročil lepe pozdrave za Marto, ki povezuje bolnike in invalide v Krščanskem bratstvu v Pomurju in Prekmurju. Večerilo se je že; slovo,samo še pogled nazaj na prag. Pomenljiv pogled je to bil: Ivan, na vozičku in brez nog, s čvrsto sklenjenimi rokami in trdnim pogle- dom. Ob njem žena,triinpetdeset let življe- njska družica. Zraven ena od vnukinj. Nad njimi trikraljevski napis: 19+G+M+B+97. In odprta vrata. Tone je še enkrat izkoristil priliko za zgovoren in zanimiv posnetek; za spomin in v premislek, kaj je mogoče pre- nesti, če je v srcu vera,če se uresničujejo besede, izrečene nekoč pred oltarjem - besede obljube o zvestobi, ljubezni in spo- štovanju, v sreči in nesreči, v ljubezni in zdravju. Hvala, Ivan, hvala, Veronika in vsi domači!
    Vlado Bizant
    fotografije Tone Planinšek
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SPOZNAJTE ...
    GOLNIK IN NJEGOVA PASTORALNA DEJAVNOST NEKOČ IN DANES

    Golnik leži odmaknjen od vrveža mest v lepi dolini pod Kriško goro, obdarjen s po- sebnimi naravnimi prednostmi - klimatskimi razmerami,ki so bile leta 1921 odločilne, da so odprli sanatorij za "pljučno bolne". Lega ob vznožju Karavank,500m nad morjem,mu daje značaj podalpskega kraja,ki ga ščitijo pred vetrovi visoke gore (Storžič 2134 m). Prebivalci Golnika trdijo, da na Golniku sije sonce, medtem ko so pogosto, zlasti spo- mladi in jeseni,doline zavite v gosto meglo. Povprečna temperatura je ugodnejša kot v vsej okolici. Golniški temperaturni minimum je za štiri do osem stopinj višji kot v dru- gih krajih v Sloveniji z isto lego.
    Golnik se je v več desetletjih razvil od ne- kdanje banovinske ustanove prek povojne- ga zveznega jugoslovanskega in kasneje republiškega inštituta do sestavnega dela današnjega Univerzitetnega kliničnega cen tra v sodoben inštitut za pljučne bolezni. Oktobra 1996 sem kot bolnica tu preživela dvanajst dni.
    Prof. dr. Bojan Fortič je ob 60-letnici te ustanove leta 1981 v Golniškem vestniku zapisal: "...Razvoj Golnika krije v sebi ne le bogato dobo razvoja medicinskih znanosti in tehničnega napredka, temveč tudi vse družbeno poslanstvo te zdravstvene usta- nove, ki se je s svojo dejavnostjo vselej široko zavzemala za aktivno reševanje na- cionalne patologije." Kot bolnica sem lahko občutila, da je ustanova zvesta tradiciji, ki se kaže v veliki delovni disciplini in ureje- nosti še iz prejšnjih let s poudarkom na odnosu do bolnika, na tisti pristen in pog- lobljen odnos zaradi katerega imajo bolniki Golnik radi.
    Kažipoti z napisom Bolniška kapela na ste- nah hodnikov povedo, da je tu kakor v so- dobnem svetu poskrbljeno tudi za duhovno zdravljenje bolnikov, ki so se zatekli v to ustanovo po pomoč.Z vrnitvijo sakralnega prostora se je Golnik leta 1995 uvrstil med tiste slovenske zdravstvene ustanove(UKC -Ljubljana,Ptuj, Slovenj Gradec, Šempeter pri Novi Gorici, Vojnik, Brežice), ki imajo bolniške kapele, prostor za premišljevanje o sebi in vrednosti življenja, prostor za osebno molitev in srečanje z Bogom.V sobi preurejeni v kapelo,opremljeni po izbranem okusu prizadevnega župnika iz Gorič, sale- zijanca Lojzeta Zupana, ki je zadolžen za duhovno oskrbo bolnikov na Golniku, je sv. maša vsak petek ob 15.30. Kapela je ved- no odprta in v njej je z dovoljenjem nad- škofijskega ordinariata tudi Najsvetejše.
    Ob vračanju zdravja po prizadevnih zdrav- nikih oddelka 300 pod vodstvom prof. dr. Eme Mušičeve in skrbnega ter prijaznega ostalega zdravstvenega osebja me je v ustanovi, obdani s prelivajočimi se barvami jesenskega listja okolišnjih dreves,vredne- ga impresionističnega čopiča, ob večkrat- nem obisku bolniške kapele,zamikalo poznati razvoj tukajšnje pastoralne dejavnosti od začetka do danes. Pri zbiranju podatkov o zgodovini Golnika so mi bili v veliko pomoč prekmurski rojak,zaposlen na Golniku, Šte- fan Lepoša, župnik Lojze Zupan in Kronika Frančiškank Brezmadežne iz leta 1994, iz- pod peresa s. dr.Amabilis Šolar in s. Marije Kadiš.
    Kronika navaja: "Kmalu po koncu vojne 1918 so na Golniku zgradili dom za vojne invalide. Vendar se ni mogel vzdrževati. Nova država je bila revna in je tudi potre- bovala vsa sredstva, da bi obnovila Srbijo. Tako za druge dele države ni nič ostalo. Saj med vojno niso bili uničeni in tudi po svoji kulturi so daleč prekašali srbski del, ki pa je imel v rokah vlado. Tako so si morali drugače pomagati: dom za invalide so spre menili v sanatorij za pljučne bolnike..."
    Vodstvo sanatorija se je obrnilo po pomoč k sestram v Mariboru,da bi prišle oskrbovat bolnike v sanatorij. Sestre Frančiškanke Brezmadežne so v to privolile.Tako so leta 1922 prevzele službo v sanatoriju za tuber kolozne bolnike na Golniku. Ustanoviteljica reda, mati Frančiška Lampel, je zapisala v ustanovnem pismu, naj bodo sestre pri- pravljene za vsako nalogo, kjer jih Cerkev potrebuje, kolikor je to v njihovih močeh. V Frančiškovi preprostosti,veselo in odprto naj se odzivajo božjemu klicu in naročilom Cerkve, pa naj bo to v vzgoji in pouku, v strežbi bolnikom in ubogim, v pastorali ali v misijonskem delu. Leta 1923 sta bila na Golniku dva stalna zdravnika; dr.Otto Hans in dr. Robert Neubauer.
    Na Golniku so bile sestre v deželni službi in so prejemale skromno,a zagotovljeno plačo V začetku je bilo le 30 oseb skupaj z bolni- ki in uslužbenci,pred drugo svetovno vojno pa je tu delovalo 84 sester. Delo med bol- niki je terjalo 16 mladih sestrskih življenj za takrat neozdravljivo boleznijo, tuberko- lozo.
    Sestre so bile zaposlene tudi v kuhinji, pralnici in upravi. Katoliški duhovnik je bil nastavljen kot uradnik in bolniški kurat.Ma- ševal je v lepi bolniški kapeli za redovnice in bolnike, pa tudi za prebivalce Golnika. Večina bolnikov je bila drugih narodnosti iz raznih krajev jugoslovanskega ozemlja. V sklopu sanatorija je bila tudi pravoslavna kapela.
    "Med vojno so na Golniku uredili vojaško bolnišnico. Sestre so ostale v službi. Leta narodnega in verskega zatiranja so bila huda. Slovenske duhovnike so odpeljali.Na Golnik je občasno hodil jezuit p. Gottfried Heinzel,ki ga je vnema za duše spodbudila, da se je naučil slovensko. Tako sestre le niso bile preveč zapuščene, čeprav so včasih minili celi trije tedni brez sv. maše," poroča kronika. Zdravniki so bili v glavnem Nemci, med bolniki pa tudi nemški vojaki. Po vojni pa se je vse spremenilo. Štirin- dvajsetega julija 1945 so štirinajst sester odpeljali v zapor v Ljubljano, od tega so poslali večino v čakovsko bolnišnico in v Črno goro, tako da je bilo leta 1948 le še štirideset sester. Bolnišnico je moral zapu- stiti tudi duhovnik.
    Katoliško kapelo so izpraznili in spremenili v druge namene. Do leta 1970 je kljub pre- povedi, a po lastni iznajdljivosti, prihajal k težkim bolnikom g. Metod Kranjc.
    Po letu 1970 je bil Golnik razporejen v žu- pnijo Goriče. Od takrat je pastoralna de- javnost v rokah salezijancev. Župniki niso imeli več težav pri obiskovanju bolnikov. Zadnjih deset let je zadolžen za pastoralo župnik Lojze Zupan, ki lahko obiskuje bol- nike tudi zunaj časa obiskov ter jim razdeli verski tisk. Duhovnike pokličejo predvsem na željo bolnih."Ustavim se tudi pri bolnikih ki ne želijo zakramentov,pa se vseeno radi pogovorijo o svojih preizkušnjah,boleznih... V meni vidijo človeka, ki jih je pripravljen poslušati in zanje moliti" pravi Lojze Zupan
    Zadnjih šest let je bila sv. maša za božič v veliki obednici za več kot 60 bolnikov. Od leta 1995 pa je maša vsak teden v bolniški kapeli, ki je dnevno na razpolago tudi du- hovnikom, ki se zdravijo na Golniku.
    "Delo z bolniki me zelo veseli in tudi notra- nje bogati, čeprav mi vzame veliko časa, zato pridejo na pomoč tudi iz drugih župnij kar je lepa možnost za sodelovanje na Golniku", zaključuje Lojze Zupan.
    Direktor Inštituta za pljučne bolezni dr.Jurij Šorli je povedal:" Tudi kot zdravnik menim, da je dobro obravnavati bolnika, če ustre- žemo vsem njegovim potrebam.In duhovna oskrba se zdi vsaj v primeru težjih bolezni pomemben del zdravljenja."

    mag. Karolina Godina, dr. med.
     
    RAZDIRALNI CIKLON NA MADAGASKARJU

    Štiriindvajsetega januarja je strašen vihar opustošil območje, kjer delujejo slovenski misijonarji in misijonarke na Madagaskarju. Predstojnik malgaških lazaristov je pisal vodstvu v Rim: "Gotovo ste slišali za ciklon Grételle, ki je prizadel jugovzhodno obalo Madagaskarja. Prenočeval sem v Vohipenu in 24. januarja me je g. Aimé okrog osmih zjutraj peljal v Manakaro. Začel je silovito pihati veter in padati dež. Velike veje so padale na cesto, toda nekako nama je uspelo priti do Manakare, ko se je ciklon razdivjal nad mestom. G. Aimé se ni hotel ustavljati,ampak se je takoj obrnil,da bi se vrnil v Vohipeno. Po nekaj minutah je na- stal pekel. Silen veter je nosil dež v vseh smereh. Več dreves za našo hišo ob morju se je zrušilo in se preprečilo čez cesto ter pretrgalo električne žice. Dvema sosednji- ma hišama je odneslo streho.Kratko zatišje je bilo med 13. in 14. uro; potem pa spet veter in dež, kot nisem še nikdar videl, pa sem v sedemnajstih letih doživel že precej tropskih viharjev. Dež in veter sta divjala vso noč, do prve zarje. Okrog devetih zjutraj sem med drobnim dežjem šel ven in napravil krog po mestu; bilo je kot na boj- nem polju; vse ceste neprehodne zaradi padlih dreves. Po prvih ocenah govorijo,da je v Manakari več mrtvih, 3.500 ljudi brez strehe nad glavo,več kot 600 hiš popolno- ma porušenih in več sto drugih poškodo- vanih. Na TV so poročali, da je veter pihal s hitrostjo 250 km na uro; ocenjujejo,da je med 80 in 95 odstotki porušenega; zlasti v Farafangani, ki je podobna mestu po bom- bardiranju. Žetev je uničena.
    povzeto po: Nuntia (novice) Misijonske družbe

    Pomoč našim misijonarjem za obnovo po viharju lahko darujete v Misijonski pisarni, Poljanska 2, Ljubljana.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    SVET IN MI
    IZ VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
    Človek ljubezen spozna, ko je življenje za njim. Vse življenje sanja in razmišlja o lju- bezni.
    Modrost se prenaša preko generacij. V današnji ihti življenja pa marsikdaj nimamo časa za modrost naših dedov.
    dr. Ivan Marko Rupnik, Stična '96
    »Denar je sveta vladar,« pravi slovenski pregovor. Enake ali podobne pregovore lahko najdemo tudi v duhovnih zakladnicah drugih narodov. Tudi informacije vse bolj postajajo blago, s katerim se trži. To vse močneje čutimo tudi mi, ki se trudimo s polnjenjem rubrike Svet in mi. Ni problem dobiti informacijo, ki bi reklamirala, opevala in slavila nekoga ali nekaj. Zatika pa se pri pridobivanju dobrih informacij, ki bi bile v službi bralcev. Včasih se kdo tudi obregne ob to, da malce pokukamo čez plot doma- čega dvorišča v svet.
    Ni vse zlato,kar prihaja iz tujine.S ščepcem dobronamernosti pa lahko ob tem spozna- mo,da se tudi v materialno bogatejši tujini 'brez muje čevelj ne obuje', ampak se je vedno in povsod treba truditi in prizadeva- ti, da bi imeli več življenja, da bo v našem življenju več človeškega, povezano z bož- jim(naslanjam se na besede Janeza XXIII.)

    Kako lepo je človeku v duši, ko spoznava, da kljub manjšim materialnim možnostim v primerjavi z "razvitim svetom," nismo v mnogih pogledih prav nič revnejši;nasprot- no,v marsičem smo celo bogatejši.Dobrota in ljubezen sta pač redkokdaj otroka moči in bogatije.

    Morda bi kdo želel rubriko SVET IN MI zo- žiti tako, da bi MI pomenila le mi bolniki in invalidi, SVET pa zdravi. Takšen način ra- zmišljanja in delitev pa je zame nemoralen. S takšnimi delitvami se srečujemo le ob ovirah,ki so jih praviloma postavili in zgradili "zdravi" in žal v tem ne najdem najmanjše sledi krščanskega.

    Res, vsakdo ima pravico, da razmišlja po svoje, nekateri pa imajo celo moč,da svoje poglede tudi uveljavljajo. Ali je bila ta moč uporabljena tudi v duhu evangelija, pa ostaja vprašanje vse do poslednje sodbe, ki smo ji vsi z vsakim dnem vse bližje.
     
    RESNIČNOST LJUBEZNI IN ŽIVLJENJA

    Ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov so tudi naši elektronski mediji,ki so mi naj- bolj dostopni, posvetili presenetljivo dosti pozornosti temu dnevu. Dan so zaznamo- vale oddaje, v katerih so govorili bolni, pa tudi programi in filmi, ki govorijo o bolnikih. Že zjutraj so me z valov slovenskega radia pozdravile prijazne misli, obogatene z mis- limi svetega očeta, ki so bile namenjene tako bolnim kot zdravim. Proti poldnevu je v literarnem kotičku gostovala pisateljica, ki je začela pisati med boleznijo in nam v sproščenem pogovoru nevsiljivo natresla nekaj življenjskih izkušenj in spoznanj o vrednosti optimizma, volje in vztrajnosti.

    Tudi na naši komercialni televizijski postaji, kjer so tisti čas predvajali ameriško naniza- nko Obalna straža, so na predvečer dneva bolnikov prikazali epizodo, v kateri so na svoj ameriški in prav simpatičen način opozorili na problem (ne)dostopnosti plaže in morja za ljudi na invalidskih vozičkih.

    Fant na invalidskem vozičku je nekaj dni zapored prihajal do roba kopališča in str- mel v vrvenje in valovanje pod njim. To so opazili tudi reševalci Obalne straže in se mu ponudili, da ga odnesejo na plažo in v morje. "Ne gre le zame, gre za ustavno in človečansko pravico, da imamo vsi ljudje, tudi prizadeti, možnost dostopa do vseh javnih krajev in torej tudi na javno plažo," je prijazno a odločno vztrajal.V nekem tre- nutku, ko mu je brhko dekle želelo prijazno dopovedati, kaj je in kaj ni v njeni moči,ter mu ponujala svojo pomoč, jo je s spretnim gibom z lisicami priklenil na svoj invalidski voziček. Tako je tudi ona, polna telesnih moči, morala nekaj časa skupaj z njim, do odrešitve s kleščami (ključ od lisic je imel v prsnem žepku), le nemočno opazovati dogajanje pod njima.Ta dogodek in vztraj- no prihajanje tega fanta na plažo je v e- nem od reševalcev prebudilo tisto ljubezen ki zna biti iznajdljiva. V njem se je porodila zamisel o posebnem vozilu za prevoz inva- lidov na javno plažo. Z nekaj iznajdljivosti ga je izdelal kar sam ob pomoči prijateljice Tokrat je fant z veseljem sprejel ponujeno pomoč.Zapeljal se je na plažo in se skupaj z reševalci prepustil radostim morja.

    Morda se bo omenjanje te zgodbe komu zdelo preveč plehko, a mene je nagovorila bolj kot kakšna kilogram težka knjiga na to tematiko, ki so navadno napisane tako, da jih le malo ljudi prebere. Ob gledanju te epizode se je v meni še močneje zasidralo spoznanje, da dostikrat ne potrebujemo nekih velikih projektov, strokovnih študij, učenih strategij itd. (kar je v določenih stvareh seveda potrebno).Velikokrat je ob vztrajnosti prizadetih dovolj le nekaj dobre volje in zdravega razmišljanja, da se odpre nova možnost,ki nikomur ničesar ne jemlje, vse pa bogati. Naj še dodam, da sem le nekaj dni po dnevu bolnikov obiskal rojstno vas svojih prednikov. Želel sem tudi v no- vo,dobrih deset let staro cerkev v tej vasi sredi prekmurske ravnice. Ustavile so me (kot bi me lahko še kje drugje) tri nesram- no in nevarno visoke stopnice. Tako je načrtoval pač priznan arhitekt in tako sem jaz to stvaritev,ta božji hram lahko doživel le od zunaj.Ob tem me je popadla prav nič poduhovljena in ponižna želja, da bi tisti hip tudi jaz imel pri sebi lisice in bi lahko priklenil na svoj invalidski voziček arhitekta in še koga, da bi lahko skupaj podoživljali to stvaritev, v kateri je vzidano mnogo zi- dakov trpljenja in odpovedovanja.
    Bog ve, morda pa kdo takšne ovire potre- buje.
    Pa nič zato. Dobra misel najde prostor v srcu in počasi poganja svoje korenine. Vse življenje. Dokler ne spoznamo resničnosti ljubezni in življenja.
    R. J.
    Δ na kazalo nadaljev. rubrike Δ
    SVET IN MI
    (nadaljevanje)začetek
    NA ROB NEKEMU SEMINARJU

    Pred časom sem bil na krajšem seminarju, na katerem so strokovnjaki razgrnili socio- loško študijo o položaju prizadetih v naši družbi. Podoba prizadetih, ki jo je izrisala omenjena študija, ni bila prav nič prijazna in spodbudna. Brezvoljni, nesrečni, revni, zakompleksani, razočarani, izigrani... tak- šna strokovna podoba je poleg slabe volje porodila tudi vprašanje: Na temelju česa so prišli do takšnih rezultatov in spoznanj? "Na temelju opažanj in zabeležk skupine socialnih delavk, ki se vsakodnevno sreču- jejo s takšnimi problemi in ljudmi," je bil odgovor.
    Bilo nas je okrog dvajset različno prizade- tih in razen enega ni noben že več let ali pa še nikoli imel stika s socialnimi službami, smo brž ugotovili. Predavateljica žal tudi ni vedela,kolikšen delež prizadetih ima stike s socialnimi službami in se v težavah obrača nanje.
    Omenil bi še izjavo matere desetletnega fanta na invalidskem vozičku. K družini je prišla študentka in bodoča socialna delav- ka z željo, da bi na njihovem "primeru" de- lala diplomsko nalogo.Rade volje so privolili v sodelovanje, a že po tretjem obisku se jim je zahvalila za sodelovanje z obrazlo- žitvijo, da pri njih nima kaj početi, ker pač niso problematična družina.
    Razmišljanje o tem,zakaj ta družina ni pro- blematična,kaj vse vpliva na ubranost dru- žine, pa je bilo za to gospodično in njeno mentorico verjetno že odvečen napor. Kot spoznavam iz lastnih izkušenj,je veliko laže pisati in pisariti o problemih kot o neproble- mih in se poglabljati v to, kaj "neprobleme" gradi.
    J. R.

    ANTIGONA V GOVORICI ZA SLUŠNO PRIZADETE

    Mladinsko gledališče v Ljubljani je pripravilo uprizoritev antične drame Antigona, izve- dene v govorici slušno prizadetih. Že nekaj časa govorica slušno prizadetih ni več go- vor gluhih, ampak je jezik znakov priznan kot samosvoj jezik. Prav gledališčniki so od krili simbol znakov in postali glasniki tišine. Prav Thierry Roisin, ki režira to ljubljansko uprizoritev Antigone je med tistimi, ki so prvi pripeljali gluhe igralce pred odrske luči
    Prevesti Sofoklejevo delo v jezik znakov je bila za igralce in režiserja zelo zahtevna naloga. Morali so se oddaljiti od vsakodnev nih znakov in ustvariti novo poetiko gibov, skorajda že koreografijo,ki so jo dograjevali in brusili.
    Tisti, ki so sledili vajam in pripravam,so bili prevzeti ob pogledu nad neverjetno melo- dičnimi gibi. Glasovi pa se rišejo kot neka- kšna nema glasba.
    Želeti in upati je, da se bo govorica te predstave dotaknila čimveč ljudi dobre volje.
    R. R.

    NOVA METODA ZDRAVLJENJA

    Pisci člankov s področja zdravstva smo med ljudmi, posebej še med bolnimi, vzbu- dili že mnogo lažnih ali preuranjenih upov. Iskreno upam, da novica, ki jo je 3. febru- arja 1997 prinesel Dnevnik, ni ena takšnih.
    Raziskovalci z univerze v Los Angelesu so po nekaterih obetavnih znamenjih na poti do bolj uspešnega zdravljenja raka na pro- stati, kot je sedanje zdravljenje s kemote- rapijo. Zdravljenje se začne z vbrizganjem posebnih genov v prostato, kjer ti napa- dajo bolne celice, z zdravimi pa oblikujejo zdravo tkivo. Kemoterapija namreč ne ločuje med bolnimi in zdravimi celicami.
    Kot je pojasnil vodja raziskovalne ekipe dr. Belldegrum, je metodo zdravljenja raka z genetsko spremenjenim in za rak nevarnim genom sicer že znana. Zdaj so odkrili me- todo, po kateri lahko tak gen do obolenja tkiva prenesejo do tisočkrat hitreje.

    NASMEH OKUŽENIM Z VIRUSOM HIV

    Mlada prostovoljka, študentka jedrske te- hnologije Sonia Vitali iz Bergama, pomaga v centru, ki ga vodi red kamilijancev v Bangkoku, in od leta 1993 gosti okužene s HIV in bolne za aidsom. Sonia se poda tja dvakrat letno in ostane običajno po dva meseca.
    Na Tajskem povzroča aids dramatične ra- zmere. Leta 2.000 bo v tej deželi približno štiristopetdeset tisoč primerov aidsa. Naj- večji problem ne bo zagotoviti le ustrezno bolnišnično zdravljenje, ampak tem ljudem pomagati, da sprejmejo svojo bolezen. Čuta za družino ni več. Ko komu odkrijejo bolezen, ostane često na cesti. Spričo tega je nastalo središče Suun Banthaojai ali po naše Središče nasmeha. Trenutno imajo na voljo dvajset postelj, nudijo sve- tovanje prek telefona,izvajajo preventivno dejavnost, ki jo denarno podpira švicarska vlada. Center sodeluje z bližnjo državno bolnišnico za infekcijske bolezni. Okuženi gredo večkrat tja, da bi pomagali bolnim v njihovih potrebah.Kdor more,čez dan lahko dela v različnih zavodskih delavnicah. Red kamilijancev postavlja še en nov podoben center.Sprejel bo lahko trideset bolnikov in stalno delovno osebje. Okuženi bodo lahko v njem od enega do petnajst tednov, go- stje pa opravljali razna hišna dela.

    Povzeto po Famiglia christiana

    IGRICA O STRAHU

    Igralska skupina mariborskih tabornikov je v mariborski bolnišnici obiskala otroško bol nišnično šolo. Bolnim otrokom so polepšali dan z igro Strah. Gre za zgodbo o strahu in njegovih težavah z gozdnimi živalmi, saj se ga te prav nič ne bojijo. Igrica, ki v do- gajanje vključi tudi gledalce, je nabrž pri- pomogla k temu, da bodo otroci laže pre- magali tudi strah, s katerim se srečujejo med zdravljenjem in bivanjem v bolnišnici, obiska tabornikov pa bodo veseli tudi v prihodnje.
    povzeto po Večeru

    NEDELO BODO ZDRAVNIKI PLAČALI

    Zavod za zdravstveno zavarovanje je po zdravstvenih zavodih začel s strožjim nad- zorom spoštovanja ordinacijskega časa. Nadzor opravljajo po vseh zdravstvenih zavodih in tako,da se posedejo med čaka- joče v čakalnici ter čakajo na to, kdaj bo zdravnik začel delati. Tako so med prvim tovrstnim nadzorom v mariborskem zdrav- stvenem domu kar v sedmih od osmih am- bulant ugotovili, da zdravniki niso spošto- vali ordinacijskega časa. To je vsakega zdravnika stalo šestinšestdeset tisočakov. Ugotovili pa so še druge pomanjkljivosti.
    Zavod za zdravstveno zavarovanje posku- ša s temi kontrolami zagotoviti zavarovan- cem-bolnikom bolj kakovostne zdravstvene storitve, to pa pomeni zdravnika v ordina- ciji, ko v njej mora biti. Pri zavarovalnici menijo, da bi se ob spoštovanju ordinacij- skega časa dalo marsikaj izboljšati tudi v zobozdravstvu.
    Kontrole in denarne kazni so pri zdravnikih povzročile negodovanje,pacienti pa nadzor pozdravljajo,je obširno pisal dnevnik Večer 22. februarja.
    J. R.
    EPILOG O NEKI PIJANKI

    Ti, capinka!
    Na ulici sem te videl,
    Ko si se zibala kakor trs.
    Vedel sem, da ne bo trajalo dolgo
    in da boš obležala na tleh.

    Ob ograji pred neko imenitno hišo
    si se zgrudila.
    Najprej si nisem upal stopiti k tebi,
    da bi te dvignil.
    Nekaj časa sem se boril sam s seboj.
    Najprej sem šel naprej,
    potem sem se vendar vrnil,
    te dvignil in te odvlekel
    v tvojo kletno luknjo.
    V njej je bilo temno.
    Tedaj si rekla: "Sveča je tamle."
    Prižgal sem jo
    in zagledal obrise tvoje bede.

    Stisnila si mi roko
    in rekla: "Bog povrni."
    Z veliko hvaležnostjo
    si to izrekla.
    "Takšno je življenje," si prikimala.

    Na kratko si mi povedala svojo zgodbo.

    Bila si priseljenka.
    Nisi se znašla.
    Napačni prijatelji,
    poklicni neuspeh,
    počasno pogrezanje.
    Rešitev, ki ni bila rešitev:
    alkohol!

    Zdaj tičiš tukaj
    in premišljuješ o svojem življenju
    in ne moreš si več pomagati.

    Ostala si sama.
    Rekel sem ti,
    da bom še prišel.
    A ko sem prišel,
    so mi povedali,
    da si pred kratkim umrla
    za pljučnico -
    in da so te našli šele čez nekaj dni.

    Samo enkrat sem te srečal,
    vendar si svojo podobo
    vtisnila v mojo dušo.
    Tako kakor je Jezus
    svoje obličje vtisnil
    v Veronikin potni prt.
    Martin Gutl
    (prevedla Darinka Slanovec)

    Beseda o avtorju:
    Martin Gutl (1942-1994),duhovnik in pesnik Več kot ducat njegovih priljubljenih knjig nam ponuja pesniška besedila z religiozno vsebino.Vsa so izraz njegovih lastnih iskanj in preizkušenosti ter sad srečevanj z ljud- mi v odločilnih življenjskih trenutkih, ko so iskali razumevanje, tolažbo, pogum, smisel svojega življenja. Objavljena pesem je iz zbirke njegovih najljubših besedil z naslo- vom "In vielen Herzen verankert"(Zasidran v mnogih srcih; 1996 založba Styria Graz, Wien, Köln). Bralcem Prijatelja jih bomo v naslednjih številkah ponudili še nekaj v izboru D. S.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽIVLJENJE NA ROBU
    THOMAS

    THOMAS je angleško moško ime. Je pa tudi kratica za THose On the Margins of A Society, po slovensko Tisti na robu družbe To je gibanje,ki omogoča delovanje centra o katerem govori duhovnik v Blackburnu (Anglija). Opisuje delovanje tega centra (hiše), kjer usmerjajo odvisnike s poti, ki vodi v zločin in smrt.
    Kot duhovnik vsakodnevno srečujem ljudi, zasvojene z raznimi mamili. Ko jih zavržejo njihove družine in prijatelji, jih še hitreje vsrka svet kriminala, zadaj pa ostajajo nji- hove družine strtih src.
    Vsak trenutek,ki se ga v življenju zavedajo je namenjen le še zadovoljitvi nagnjenja,ki jih ne bo več spustilo. Usmiljenje,ljubezen, plemenitost, spoštovanje in dostojanstvo se umikajo živalskemu nagonu po preživetju
    Ko ti prijatelji dan za dnem zapuščajo mojo hišo, se sprašujem,če se bodo vrnili, ali pa jih bo ujela policija. Hiša sv. Ane v centru Blackburna, sicer v predelu z mnogimi jav- nimi hišami, je varno pribežališče za ljudi z zmedenim življenjem. Zgoraj živim jaz,spo- daj pa imamo odprto hišo s šestčlanskim osebjem.
    Del hiše je namenjen nepričakovanim obis- kovalcem, v drugem delu se ukvarjamo s potrebami mladih od težav pri nastanitvi in zaposlitvi do družinskih in čustvenih težav. To je hiša na pol poti. Naš namen je pote- gniti obiskovalce s ceste in jih pridobiti za odvajanje od mamil in morebitno zdravlje- nje. Omogočamo jim hoditi po tej poti.
    Skušamo ločiti mlade ljudi od starih zasvo- jencev. Mnogi so prebili večino življenja v oskrbi socialne službe,ki jim je zagotavljala le nočitev in zajtrk, ali pa niso več v stiku s svojimi družinami. Od mladosti jim prima- njkuje kakršenkoli občutek pripadnosti.
    Nasproti njihovemu zmedenemu življenju ustvarjamo družinsko ozračje zaupanja in spoštovanja. Potrebujejo več kot hrano za preživetje; hrepenijo po ljubezni in spreje- tosti. Ob 13. uri se vsi zberemo za večjo mizo pri kosilu, kjer ni razlik med "nami" in "njimi". So naši gostje in spodbujam jih,naj delijo z nami vse, karkoli se dogaja v nji- hovem življenju.
    Stare mame,mlade mamice, svetovalci itd. delajo v naši hiši in prispevajo k večji trd- nosti teh tako negotovih življenj.Kuhinja je najljubši prostor za sproščen pogovor, na voljo je tudi miren prostor za ljudi, ki želijo biti sami.
    Skušamo urediti bivališče za brezdomce. Imamo sklad za plačilo pologa za ključe,kar zahtevajo hoteli, preden koga sprejmejo. Eden od naših delavcev na primer obiskuje mladeniče na domovih, da bi jim pomagal s praktičnimi nasveti in pomočjo.
    Čeprav nikoli ne dovolim ljudem v hišo pri- našati ukradenih stvari, se zavedam,da so zunaj, na cesti, kot ptice roparice,ki iščejo plačilno sredstvo za smrtonosno strelivo, ki bo preko njihovih ven razstrelilo njihove glave zunaj stvarnosti. Ob vsakodnevnem času za čaj so oni na ubijalskih poljih, ka- dijo heroin ali si ga vbrizgavajo, si jemljejo "družabnika", ki jih drži ujete,da jih popelje v grob. Zgodaj zvečer se vračajo v našo hišo z modricami, razširjenimi očmi in mla- havimi rokami. Njihova mlada življenja so nemočna zaradi skrajne odvisnosti od uni- čujoče sile, ki jim pohabi razum in vsiljuje zmešnjavo, motnje, iluzije v um,ki je nekoč užival v logiki in razumnosti.
    V teh okoliščinah ne govorimo dosti o us- pehu,ampak se raje sprijaznimo z neuspehi Veliko naših gostov še vedno jemlje narko- tike. V očeh družbe so neprilagodljivi in po svoje zaznamovani. Toda ti slabotni in zlo- mljeni mladi ljudje me kot duhovnika opo- minjajo, da se ne smem vdajati skušnjavi in meriti svojih dosežkov. Gospod sam je bil deležen te skušnjave in je trpel za naš človeški obstoj. Če sledimo njemu, ne mo- remo ceniti dela po normalnih merilih. Ne- uspeha v družbi pač ni lahko opravičiti; to, kako ga prenašamo, pa je temeljno v naši krščanski službi.
    Če si vzamem čas in spoštujem dostojans- tvo človeka,ki je padel,ustvarjam možnost za sprejetje in preprečim odtujitev. Pred- nostna naloga zame je podpirati ljudi, ki še niso sami sposobni,da bi se izvlekli iz sveta mamil. Izdajam revijo Meje. Ta omogoča brezdomcem in tistim na robu družbe spre- govoriti. Prejšnji pomočnik urednika je bil zasvojenec s heroinom, ki je trenutno v rehabilitacijskem središču v Bristolu. Je eden od naših uspehov.
    Skušamo opogumljati naše zasvojence, da se začno zanimati in odkrivati svoje zmo- žnosti. Začetnik revije Meje je bila mlada zasvojenka - prostitutka,ki je umrla lansko leto. Našel sem jo na cesti, ko je uživala heroin in odkril njen pesniški talent.Navdu- šila me je za izdajo revije. Naši sodelavci raznašajo revijo po cerkvah in opominjajo družbo, da obstajajo tudi taki ljudje.
    Moj namen je pokazati mladim drugačen svet,kot so kriminal in droge. Če se prepu- stijo naši hiši in so pošteni glede zasvoje- nosti, jim zagotavljam, da jim do pol poti pridem naproti. Rehabilitacija vsakega od njih so moje sanje, vendar je pogoj za prvi korak na tej poti trdnost, skupnost in dru- žinsko okolje naše hiše.
    Pred kratkim sem preživel noč z zasvojen- cem, ki je bil tik pred odhodom na rehabili- tacijo. Videl sem znoj in strah na obrazu. Vzrok njegove zaskrbljenosti ni bila le pot v neznano,ampak tudi dejstvo,da je zapu- ščal našo hišo ljubezni. Pobrali smo ga na cesti in mu dali poguma, da je spet zaupal vase in hitro je napredoval.
    Sporočilo, ki bi ga rad posredoval Cerkvi in družbi na splošno je tole: Potruditi se mo- ramo,da za zasvojenostjo odkrijemo oseb- nost;ne smemo pustiti,da bi na nas vplival zunanji videz ter obnašanje. Če narobe razumemo zmedeno jokanje, tarnanje in zbegano duševnost zasvojenca,to samo še pripomore k zmedi njegovega življenja in ustvarja brezupnost. Namesto tega moram razvijati dialog zaupanja, nikoli opravičujo- če do jemanja mamil, vedno pa spoštljivo do zasvojenca.
    Če je kdo predan kemičnim snovem, lahko počne zelo nečloveške stvari. Zato je ra- zumljivo, da ljudje zapirajo pred njim vrata in se obračajo proč. Če je še kakšno upa- nje,moramo prepoznati trdoto,preizkušeno na bojišču zasvojenosti.
    Gledati mlade ljudi, ki dalje in dalje drvijo proč od zdravja in normalnega življenja, je zelo bridko izkustvo. Kakor hitro izgubijo voljo,da bi se upirali,je zaznati smrt na nji- hovih obrazih. A vendar celo sredi te smrti moramo mi kot Cerkev oznanjati življenje.
    To mi omogoča ocenjevati skromne dosež- ke. Lahko se zgodi,da nekdo vzame heroin trikrat tedensko namesto sedemkrat. To je dosežek, ki zasluži pohvalo.

    Jim McCartney, The Tablet
    prevod: Tomaž Tobing
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    MNENJA IN ODMEVI
    NIHČE NE ODIDE SAM

    Oglašam se vam prvič,čeprav redno prebi- ram Prijatelja. Zaposlena sem v domu sta- rejših občanov. Že veliko let delam z osta- relimi in bolnimi ljudmi - takimi, ki jim svojci stojijo ob strani pa tudi takimi,ki so povsem osamljeni. Rada bi le povedala, da v domu nihče ne odide sam in da uslužbenci nismo tu samo zaradi službe ampak tudi zato,ker imamo to delo radi,ker imamo radi njih,'os- tarele ljudi', in jim stojimo vedno ob strani.
    Pošiljam vam sestavek, ki mi je prišel izpod peresa neke noči,ko sem bila v službi in se je poslavljala od življenja dolgoletna sta- novalka našega doma. Prosim, če ga pre- berete. Morda boste občutili mojo dušo.Če boste mislili,da je za objavo, bom zelo ve- sela,kajti s tem boste povedali,da ni nihče sam, da ima vsakdo prijatelja, tudi če ga ne pozna.
    Človek ima veselje nad odgovorom svojih ust, a beseda o pravem času, kako je to dobro!
    (Prg 15,23)
    ČE PA SE SOL SPRIDI ...

    Zelo sem hvaležna vam in vsem, ki nam prinašate toliko lepega branja v Prijatelju. Izredno me je pa vznejevoljila "zgodbica" na str. 50 letnika XXVIII (o poroki duhov- nikov; op. urednika). Ta bi bila kar dobro- došla za kak protiverski list. "Če se pa sol spridi,s čim se bo solila?"Molimo za svetost in zvestobo duhovnikov in redovnic! Vse preveč smo že pretrpeli zaradi odpadništva
    Mnogo božjega blagoslova in vodstva Svetega Duha v vašem duhovniškem delu vam iskreno želi
    Pepca (naslov v uredništvu)
     
    SLOVO OD HANI!

    Jutro je. Še malo in bo moje nočne izmene konec.Še zadnjič stopim v tvojo sobo.Vem da še živiš. Stopim k postelji, te primem za roko. Se zagledam v tvoje oči. Ne vidiš me več. Tvoj pogled je prazen. Pobožam te po obrazu, ti obrišem pot s čela, zmočim ustnice. Tvoje telo se ne zgane. Zakaj bi reagirala na moj dotik. Saj nisem tvoja hči, nisem tvoja kri. Sem le bolničarka Vida, ki opravlja svojo službo. Kljub temu, hudo mi je, ko te gledam, kako se poslavljaš s tega sveta. Ne vem, če sem verna, vendar pro- sim Boga, naj te vzame k sebi, naj te reši trpljenja. Veš Hani, nisem prišla v sobo po službeni dolžnosti.Prišla sem se poslovit od tebe.Vem,da te vidim zadnjikrat.Ko se bom zvečer vrnila v službo, bo tvoja postelja prazna. Vem,da boš vsak čas odšla k Bogu Jaz se poslavljam od tebe, ti pa od življe- nja. Pojdi Hani, pojdi, ne obiraj se! Tam ti bo lepo. Tam ne bo trpljenja. Vesela bom, ko te bo Bog odrešil, a obenem žalostna.
    Zvečer bom za trenutek obstala ob tvoji prazni postelji in si rekla: Hani, tebe je Bog vzel k sebi, tudi delček mene si odnesla s sabo.Ti si odšla,jaz ostajam.Moram ostati. Še veliko jih bo, ki bodo potrebovali moj dotik, stisk moje roke, ko se bodo poslav- ljali od življenja. Vsak izmed njih bo s sabo odnesel delček mene -dokler ne bom odšla tudi sama.
    Tam gori pri Bogu se bova zopet srečali, Hani, in zopet nama bo lepo. Bog naj bo s teboj, Hani!
    V. L.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    ŽELIM SI PRIJATELJA
    SURSUM CORDA!

    Pošiljam vam 3.000 SIT za dva nova naro- čnika. Na ljubega Prijatelja sem naročena že od začetka izhajanja. Še in še ga pre- biram.
    Sem v osemdesetem letu starosti. Trinajst let že uporabljam bergle in zelo težko ho- dim. Kolka mi več ne služita, pa koleno in hrbtenica; v obeh ledvicah imam pesek. Žolčne kamne so mi z operacijo odstranili. Tudi vid je prizadet - zaradi sive mrene, pa želodec... Neumnost, zakaj naštevam? Saj je to razumljivo,kajti telo odmira ZORI. Srce bi moralo reči: Sursum corda! Habe- mus ad Dominum (Kvišku srca! - Imamo jih pri Gospodu.) Vse je zastonjski božji dar in vse bi morali sprejeti, kot pojemo: "Če boš poslal bridkost ali radost..." Žal kljub priza- devanju ni vedno tako.
    Prvi izvod Prijatelja bi rada naročila za do- brega gospoda M. in njegovo ženo. Sam je astmatik in vendar me skupaj z ženo več- krat peljeta k maši. Pri nas namreč nimamo avta. Vem,da ne bi vzela denarja.Prek vas bi rada napravila dobro delo, da bi jima naročila Prijatelja. Drugi izvod naročam za bivšo sodelavko. Sedaj je zelo osamljena; čisto se je zaprla vase, ubožica. Ob branju Prijatelja bo spoznala, da ni edina v svoji duševni stiski. Bog ji pomagaj in Tolažnica žalostnih.
    Dobrohoten pozdrav iz zasneženih višin!
    Terezija

    Draga Terezija, vaše pismo objavljamo kar v celoti, čeprav nas včasih kdo pokritizira, češ: Dobro blago se samo hvali, vi pa ob- javljate hvalnice sebi v čast! Mislim, da se bo marsikdo nasmehnil ob vašem zares do- brohotnem pismu;ne samo pozdravu.Ni kaj dodati. Hvala vam za zvestobo Prijatelju in za takšno zahvalo ter pomoč bližnjemu. Morda bo vaš zgled pritegnil še koga.
     
    SKRBI IN DELO S PESNIŠKO ZBIRKO

    Pred tremi desetletji sem imel hudo prome- tno nesrečo s poškodbo glave in možganov ter bil en mesec v nezavesti. "Bil sem kot dojenček;nisem mogel ne misliti ne govoriti ne hoditi in ne jesti.Živ sem ostal,posledice pa tudi... " Posledice so bile tudi drugačne - vedenje okolice do mene.
    Že dve leti se vam ne oglašam,ker sem imel obilo skrbi in dela s svojo pesniško zbirko. Končno je izšla. Ob tem sem bil predstav- ljen v vseh novomeških medijih. Želel bi,da me tudi vi predstavite v čim širšem obsegu da vidijo, kako se pobiram po nesreči. Mo- goče bo kdo v meni in mojih pesmih našel vsaj bilko opore.
    Gustelj Cvelbar, Šentjernej

    Dragi Gustelj! Človek takoj postane pozo- ren, ko prebere o vaši nesreči. Zlasti pa je lepo brati vaše spodbudne vrstice. Glede objavljanja pesmi je pa tako, da vseh na- enkrat pač ne smemo objaviti, ker bi vam delali konkurenco pri prodaji. Kakšno od pesmi pa bomo čez čas morda tudi v Pri- jatelju objavili. Seznam čakajočih pesmi in različnih prispevkov v našem računalniku se namreč kar podaljšuje. Upam, da boste razumevajoči.
     
    VSEMU SLEDIM V DUHU

    Želim, da bi se gibanje KBBI v novem letu, Kristusovem letu, ob pripravi na veliki ju- bilej 2.000 širilo in napredovalo v svojem poslanstvu ljubezni.
    Zaradi poslabšanja bolezni že dolgo ne mo rem na srečanja, vsemu pa sledim v duhu, z mislijo in molitvijo. Posebno pa sem po- vezana preko Prijatelja.
    Cvetka

    Draga Cvetka, prav pisma, kot je vaše, so dokaz, da je Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov veliko bolj ukoreninjeno, kot se marsikdaj zdi. Pa ne samo ukoreninjeno, ampak predvsem podprto z molitvijo in šte vilnimi žrtvami vas, ki niti na srečanja ne morete več prihajati, kaj šele, da bi sami mogli kaj organizirati. Vendar je vaš delež gotovo med najpomembnejšimi.
     
    PRIJATELJSKA VEZ

    Želel bi,da bi obstajala dobra in prijateljska vez, kot je bila v času prejšnjega urednika Želim vam, da bi živeli v veliki veri, da bi se dobro imeli in bili v dobri zvezi z nami. Oglasite se mi kaj!
    Drago Pavlinec

    Spoštovani Drago! Vse, kar mi posamezni bralci želite ali od mene pričakujete,bo kar težko izpolniti. Vsekakor pa je vaša želja, da bi živel v veliki veri, čudovita in hvala zanjo. To želim tudi vam in vsem drugim bralkam in bralcem Prijatelja. Trdno sem prepričan, da je pri vsakem, ki živi v veri in prijateljstvu z Jezusom, vse prav, in tak človek tudi razume drugega.
     
    ČESTITKE

    Lep pozdrav in čestitke gospodu Otonu za pestro sestavo ugank in dopolnjevank. Hvala za nagrado...
    Ivan in Jožica V.

    Draga Ivan in Jožica! V zadnji številki je bila izrečena majhna kritika čez uganke, češ da so pretežke,vidva pa tokrat izreka- ta pohvalo - pa se izravna. S križankami in ugankami je tako: če so pretežke, človek obupa; če so prelahke, se jih ne splača reševati. Za povrh je za enega pretežko, kar je za drugega prelahko. Mislim, da naš Oton prav s tem,da vsakič sestavi kaj no- vega in različnega, skuša ustreči vsem in smo mu lahko vsi hvaležni.
     
    NA RADIU OGNJIŠČE SEM SLIŠAL

    ... o vaši reviji. Želim postati vaš naročnik. Nekdaj sem bil dopisnik časopisov in revij, morda bom tudi vam lahko poslal kakšen članek ali zapis. Vesel bom vašega sporo- čila.
    Sem invalidski upokojenec - poškodba pri delu, zato sem zbolel za epilepsijo. Upam, da mi bo vaša revija tudi v pomoč.
    Alojzij

    Dragi Alojzij! Takšna pisma so posebej do- brodošla. Poleg novega naročnika je dra- gocena vaša pripravljenost sodelovati in soustvarjati našo revijo, da bi bila še komu v veselje in pomoč. Na radiu Ognjišče so res tako prijazni, da vsakič preberejo ob- vestilo o izidu nove številke Prijatelja.
    Živim in s pogumom objemam križ,
    ki vodi v skrivnost odrešenja.
    Živim in srečna hrepenim
    po objemu večnega življenja.
    Živim, ko boli,
    ko se mi srce smeji
    v topli sreči.
    S teboj živim, Gospod.
    Ostani moja moč.
    Vodi me k sebi,
    Ti, edini up
    in prava pot.

    Mir vesti.
    Mir, ki hrabri.
    Mir v žalosti,
    v veselju in vdanosti.
    Mir v božji potešenosti.
    Marjetka Smrekar
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    TAKO ODHAJAJO DOMOV
    Gospod prihaja ob uri, ko ne mislimo. Kliče svoje k sebi, ne glede na dobo bolezni ali na leta starosti. V tem letu smo se že mo- rali posloviti od tolikih prijateljev.

    Petnajstega januarja je mirno v Gospodu zaspal RAFAEL TRČEK iz Žažarja 5, oče osmih otrok, med njimi sta s. Bernarda, usmiljenka,in Katarina ter Franci,ki sta po- magala v Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Poslovil se je tiho med svojimi, tako kot je tiho potekalo njegovo življenje. Ljubil je dom in družino ter bil zgled pokončnega in globoko vernega moža. Nikoli ni odhajal na delo,ne da bi bil prej pokleknil in molil.Koliko hiš v bližnji in daljni okolici je z njegovim delom dobilo streho! Skrbel je za strehe zemeljskih bivališč,še bolj pa si je prizade- val,da nekoč dospe pod streho nebeškega doma. Zdaj,upamo,že uživa mir in neminlji- vo srečo v nebesih. Ata,hvala vam,da ste nas vedno sprejemali z nasmehom in od- prtih rok. Prosite zdaj za vse nas pri Bogu!

    Že naslednji teden smo se zbrali, da se poslovimo od naše dolgoletne prijateljice VIKICE ŽVEGLIČ, Kvedrova 50, Sevnica. Po daljšem trpljenju je nepričakovano v petinštiridesetem letu odšla v večno vese- lje. Čeprav je bila od drugega leta starosti ko je zbolela za otroško paralizo, vezana na voziček in tako prikrajšana za mnoge otroške radosti, to ni pustilo v njej nobene otožnosti ali zagrenjenosti. Že na prvem srečanju Prijateljstva leta 1973 smo jo spo znali kot živahno, vedno nasmejano, polno življenja. "Življenje je kljub vsemu lepo," je tolikokrat dejala. Ne le dejala, veselila se ga je in živela. Živela je v preprostosti, is- krenosti in veri -najprej sama doma,potem skupaj z možem Francijem na novem domu v Sevnici. Pri njima je bilo zares toplo in domače. Hvala ti,Vikica, za vse! Spominjaj se nas od zgoraj, najprej Francija, ki te najbolj pogreša, potem pa še vseh nas, ki smo te poznali in imeli radi.

    Devetega februarja je po dolgotrajni bole- zni zapustila zemeljsko življenje naša prija- teljica DARINKA PUNGARTNIK, Neveljska 26, Kamnik. Življenje ji ni prizanašalo s trpljenjem. Bolezen jo je spremljala že od rojstva, vendar sta ji njena trdna volja in veselje do življenja dajali novega poguma. Zgodaj je občutila smrt očeta, le nekaj let za tem pa je Gospodar življenja poklical k sebi tudi mamo. Darinka je bila najstarejša od petih otrok.Skupaj s sestro Zvonko sta dobili novi dom v kamniškem domu starej- ših, kjer je preživela skoraj 20 let, čeprav je dopolnila komaj 35 let življenja. Sreče- vali smo se na raznih srečanjih, saj sta se jih s sestro radi udeleževali. Tako smo utr- jevali prijateljske vezi. Zdaj smemo upati, da se Darinka veseli v večni sreči skupaj s svojimi starši in našimi prijatleji, ki so že pri Bogu.

    Kratko pot svojega življenja je sredi janu- arja dokončala enainštiridesetletna IRMA KLAJNŠEK iz Škofje vasi. Rodila se je kot prva izmed devetih otrok v kmečki družini na Planini nad Zrečami. Triindvajsetletna se je poročila in prišla v Škofjo vas.Čeprav pogoji na kmetiji niso bili idealni, je z ve- seljem pričela obdelovati zemljo. Rodila je dva otroka. Nikoli ni tarnala. Bila je tiha in zamišljena, kot bi slutila, da njeno življenje ne bo lahko. Njen korak je postajal težak in vedno bolj utrujen, dokler pred desetimi leti ni popolnoma obstal. Pričel se je njen križev pot.Postaje so bile:pregledi,zdravnik bolnišnica, zdravilišče, bolniška postelja in voziček. A vse je vdano in izredno potr- pežljivo prenašala. V veliko oporo ji je bila vera. Rada je poslušala radio Ognjišče in vedno, kadar je slišala pesem Marija, skoz' življenje, dejala: "Prosim, da ob mojem po- grebu zapojejo to pesem." Nihče ni mislil, da se bo to tako kmalu zgodilo.
    s. Edith

    V soboto, 8. februarja, je v šestinosemde- setem letu starosti v Bogu zaspala naša draga prijateljica in sovaščanka ROZALKA POLANC iz Otlice 44.Pri Krščanskem brat- stvu bolnikov in invalidov se je bomo spomi njali kot prijazne in mirne ženske. Udeležila se je mnogih srečanj,če pa tega ni zmogla se nam je doma pridružila z molitvijo. Bila nam je za zgled, saj je znala vsakemu kaj lepega povedati. Živela je doma pri bratovi družini. Bila je invalid od rojstva, a kljub temu zelo pridna, požrtvovalna in vedno z vedrino na obrazu. Kolikor je bilo v njeni moči, je zelo rada pomagala, naj si bo pri otrocih (bilo jih je sedem); vse je imela rada in otroci njo, pa tudi v kuhinji ni nikoli mirovala. Domači so jo zelo cenili. Kot mla- do dekle se je pridružila cerkvenemu zboru in lepo prepevala do pozne starosti.Skrbe- la je tudi za cerkev, da je bila vedno čista in lepo urejena. Vedno je bila pripravljena pomagati tudi v župnišču. Bila je globoko verna, pred vsako sveto mašo je lepo in zbrano molila rožni venec. Svete maše pa ni zamudila.Veliko je molila in to za vse po- trebe. Že zgodaj se je vključila v Marijino družbo, pozneje v Frančiškovo družino, bila je v živem rožnem vencu, obhajala je prve petke vse do zadnjega.Skratka-njeno življenje je bilo eno samo služenje Bogu. Znala je ohraniti dobre odnose z vsemi ljudmi, vsakemu je podarila košček svoje ljubezni. Bila je dobrega srca,saj je vedela, kaj Bog od nje pričakuje.
    K večnemu počitku smo jo pospremili v ponedeljek, 10. februarja. Imela je zelo lep pogreb s tremi duhovniki. Vsi, ki smo jo poznali, jo spoštovali in imeli radi, jo bomo ohranili v lepem spominu. Prepričana sem, da si je njeno življenje zaslužilo božjo sla- vo in večno srečo. Naj počiva v miru. Vse bralce Prijatelja prisrčno pozdravljam.
    Marinka Peljhan

    Mlado drevo bujno raste in cveti.
    Temu primerno tudi sad rodi.
    Toda vsakovrstno neurje ga vedno bolj upogiba sem ter tja.
    Vztrajno mu rahlja zemljo in trga korenine.
    Drevo še zadnjič zaječi in omahne.
    To naj bo podoba življenja naše prijateljice ROZALIJE MOŽE iz Senožeč, ki jo je po dolgi bolezni in težkih preizkušnjah sredi februarja letos Gospod poklical v večnost. Zelo rada je prihajala na naša srečanja, da si je nabrala moči in duhovne hrane.Zalka, hvala vam za vse, kar ste nam darovali s svojo ljubeznivostjo in skromnostjo. Bog naj vam povrne z večnim veseljem, saj ste si s skritimi dobrimi deli odpirali vrata več- nosti. Gotovo bi se sami želeli še posebej zahvaliti zlasti tistim,ki so vam s prevozom pomagali na srečanja in jim nobena pot ni bila prestrma ali pretežka.
    Majda Križaj
     
    Odprta noč in dan so groba vrata, pravi pesnik Prešeren.Tudi zadnji dan preteklega leta so bila ta vrata odprta, skoznje pa je stopila MARIJA ČELIGOJ z oddelka mlajših invalidov ljubljanskega doma upokojencev Bežigrad.Marija se je tako pridružila svoje- mu bratu Toniju, ki se je poslovil le nekaj mesecev poprej. Pokopali so jo v rojstnem kraju Parje pri Pivki.
    Kljub bolezni od otroštva in invalidskemu vozičku je bila Marija pogumna in vztrajna. Tako je tudi študirala in skušala živeti čim- bolj polno življenje. Veliko ji je pomenila družba in prijetno okolje, pa tudi sama se je trudila, da bi drugim to ustvarjala.

    Drugega januarja letos je Gospodar življe- nja poklical k sebi MARIJO ONUK s Primoža nad Muto. Da je vredna omembe v Prijate- lju, govori med drugim tudi dejstvo, da je kljub invalidnosti dolga leta pridno in za skromno plačilo šivala dekliške obleke za prvo obhajilo ter birmo. Tudi za neveste je znala narediti lepe obleke. Veliko oblek pa je sešila za manj zahtevne kmečke ljudi. Često je šivala do polnoči in še čez, samo da bi vsakomur pravočasno ustregla.
    Ob delu okrog bajtice v strmini ter ob gos- podinjstvu in vzgoji otrok je vse to skoraj čudežno zmogla. Le s težkim srcem se je ločila od šivalnega stroja in ga zamenjala z invalidskim vozičkom.V času nepokretnosti je zanjo lepo skrbela hčerka Micka z dru- žino.
    Draga Marija, več kot sedem desetletij ste nosili križ trpljenja.Zdaj se veselite v večni svetlobi!
    Ludvik Mori
     
    Med pošto se je nabralo še nekaj obvestil o smrti znancev. Morda bo kdo do nasled- nje številke poslal tudi sestavek o njih.
    Domačim in najbližjim pokojnih prijateljev in prijateljic izrekamo iskreno sožalje.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZLIČNI SO DAROVI
    KO SE JE TREBA PREMAKNITI

    Pomlad se vedno bolj razcveta in pogled v naravo bo vsak hip paša za oči in dušo. Četudi ta pogled seže morda le skozi okno, se ga veselite.Kot v zeleneče veje in cve- tne preproge prihaja novo življenje, tako se preko Kalvarije že sveti odrešenjska zarja: Vstali Jezus nam podarja življenje...
    Podarimo se tudi mi drug drugemu, saj smo prav zaradi tistega, kar si dajemo, zaradi medsebojne dobrote in pozornosti lahko bolj ljudje...
    Mislila sem, da bom s tole vrsto nasvetov danes zaključila, pa jih je nekaj najboljših ostalo še za prihodnjo številko. Tisti,ki ste naveličani, potrpite, ostali se pa učite...

    Presedanje

    Vozičkar se mora truditi, da čimveč naredi sam,posebno če se lahko še opre na roke. V tem primeru se po svoje presede in mu je morda treba le pridržati voziček. Za vse primere, ki jih bom opisala, velja, da mora biti voziček zavrt in po potrebi odstra- njena podnožnika ter naslon za roko na tisti strani, na katero se presedate.
    K stolu ali postelji se lahko zapeljete pravo kotno ali vzporedno,kakor vam bolj ustreza (sl.1). S strani se prestavljate in tako pre- sedete (sl.2). Lahko si pomagate z desko, ki naj bo zgoraj čimbolj gladka,da omogoča lažje drsenje telesa.
    Če je invalid nestabilen in si deske ne more sam podstaviti, pomočnik pristopi takole: Primite invalida pod pazduho in ga nekoliko nagnite. Pod zadnjico mu pomaknite eno stran deske, drugo stran pa na posteljo ali sedež avtomobila (sl.3). Pazite na ravno- težje, da vam invalid ne omahne in pade. Primite ga za rob hlač ali od zadaj pod paz duhama in ga začnite pomikati po deski.

    Prestavljanje

    Ko si vozičkar pri presedanju ne more sam nič več pomagati, ga je treba prestaviti.
    En pomočnik: Stopite pred sedečega in če ste sneli podnožnika, morajo biti njego- ve noge trdno na tleh.Nogo na tisti strani, na katero ga presedate, mu pomaknite za dolžino stopala naprej. Nato s svojima ko- lenoma objemite koleni sedečega, sklonite se naprej, njegovi roki pa si položite preko svojih ramen, da se vas lahko kar najbolj trdno oklene. Vi pa ga primite preko hrbta ali za rob hlač (sl.4) Na dogovorjen znak se nagnite nazaj, z rokama potegnite nav- zgor in sedečega z obratom prestavite.
    Dva pomočnika: Voziček zapeljeta vzpo- redno s stranico postelje ali stola. Prvi pomočnik stopi za voziček, položi svoji roki sedečemu pod pazduhi in ju prekriža pred njegovimi prsmi ali zgornjim delom trebuha. Lahko ga prime tudi za prekrižani roki.Drugi pomočnik prime sedečega pod kolenoma in na dogovorjen znak ga dvigneta in presta- vita (sl.5).
    Pri prestavljanju lažjih oseb lahko prvi po- močnik prime sedečega tudi spredaj za rob hlač in ga dvigne. Če je invalid nestabilen, ga pomočnik zadrži s svojo brado (sl.6).

    Prenašanje

    Včasih je vozičkarja potrebno tudi prenesti npr. z vozička na avtobus ali vlak, z obale v morje itd. Tako pomoč rabi tudi bolnik ali invalid, ki po ravnem še hodi, ne zmore pa vzpenjanja po stopnicah in ga je prav tako treba prenesti.Spet je možnih več načinov predvsem pa je prenašanje odvisno od sto pnje prizadetosti in od števila pomočnikov.
    En pomočnik: Počepnite pred stoječega ali sedečega invalida s hrbtom proti njemu. Z rokama naj vas objame okrog vratu, vi pa ga primite za nogi pod kolenoma in ga dvignite na hrbet. Stopajte enakomerno, nagnjeni nekoliko naprej (sl.7). Ko ga spet postavljate na sedež ali na tla, če še hodi, ponovno počepnite, spustite nogi, ga pri- mite za roki in se počasi dvigujte. Varneje bo,če ga lahko postavite s hrbtom ob ste- no in mu pomagate ujeti ravnotežje.
    Če ima invalid oslabele tudi roke,ga prene- sete takole: Postavite se ob bok, obrnjeni proti njemu. Nekoliko počepnite, primite ga za roko in si jo položite okrog svojega vratu. Z eno roko ga potem objemite pod pazduho preko hrbta,z drugo pa ga primite pod kolenoma. V tem položaju ga dvignite čim višje na prsi, stisnite k sebi in z njim čimbolj enakomerno stopajte (sl. 8). Med hojo po stopnicah lahko tudi počivate in sicer tako,da invalida položite na tisto svo je koleno, ki je na višji stopnici. Na sedež ga spuščajte počasi, da se ne udari. Če ga postavljate na tla, najprej spustite nogi in mu pomagate ujeti ravnotežje.
    Dva pomočnika: K invalidu pristopita s strani in njegovi roki položita okrog svojih vratov.Vsak z eno roko sežeta pod pazdu- ho preko hrbta, z drugo pa primeta pod koleni. Opora bo še trdnejša,če pomočnika tudi drug drugega primeta za roko (sl. 9). Na dogovorjen znak dvigneta invalida in usklajeno neseta. Posedeta ga tako, da nekoliko počepneta, spustita roki pod ko- lenoma in mu pomagata dvigniti roki izza svojih vratov.
    Kot berete in vidite na slikah, se vedno da pomagati na več načinov. Najboljši pa je gotovo tisti, ko se človek ob nasvetih še sam znajde in si spomaga ... Ob prejšnji številki mi je znanka rekla: "Tako kot ti pišeš, pa jaz ne morem vstati." Mislim, da v tej rubriki ne gre le za pisanje in da ti nasveti niso nekakšna zapoved, ampak le skromni in za koga tudi koristni predlogi...
    Še lep pozdrav in želja, da bi nas na velikonočno jutro obsijalo tisto duhovno sonce, ki ga vsi pogrešamo...
    Kati Urh
     
    DA BI ŽITO DOZORELO

    Naselje z več kot šeststotimi ljudmi je pri nas že kar spodobno velika vas,ki jo je mo goče najti že na malo boljšem zemljevidu Slovenije. V tako veliki naselbini pa se tudi vedno nekaj dogaja,ustvarja..Tudi v Domu upokojencev Danice Vogrinec na Pobrežju v Mariboru, kjer domuje več kot šeststo (predvsem) starejših ljudi, se vedno nekaj dogaja.
    Kako simbolično - nobene kljuke ali ključa- vnice na vhodnih vratih. Le dovolj se jim je treba približati in že ti jih nevidni žarek odpre. Na Gregorjevo jih je odprl mlajšim šolarjem iz bližnje šole Draga Kobala. Tem babicam in dedkom v Domu so prišli poka- zat, kaj so se naučili pri pevskem in reci- tacijskem krožku, hkrati pa so poskušali prinesti nekaj otroške radoživosti in vsaj malce splesti tiste nevidne žlahtne vezi od človeka do človeka, ki nas osrečujejo ali onesrečujejo od otroštva do starosti z že- ljo pedagogov,da bi žito življenja teh otrok prav dozorelo.
    Opisan pa je le utrinek nekega dopoldneva letošnje pomladi, saj si v Domu pogosto podajata roko mladost in starost.
    Jožef Raduha
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    IZ ŽIVLJENJA MLADIH
    OZDRAVLJENA NAGLUŠNOST

    Zapuščen otrok - mati pod skrbstvom, oče neznan - je bil sprejet v zavetišče, ne- zmožen pogovora in z vtisom duševne pri- zadetosti. Šele tam je dobil ljubečo osebo kot dopolnilo prave matere. Njegove oči so sijale ob ljubezni in pozornosti negovalke, vendar pa še ni zaznal šumov in glasov. Zdravnik je ugotovil notranjo naglušnost najvišje stopnje.Toda nedolgo zatem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Negovalka mu je pred spanjem večer za večerom za- pela isto uspavanko. Otrok se je med pes- mijo trdno oklepal svoje nove mamice. Ko je nekega večera prišla mimo vrat njegove sobe, je zaslišala glasove dečka, ki je pol- glasno ponavljal znano melodijo njegove uspavanke. Torej je slišal! Naglušnost je prodrla navzven! Presenečeni ušesni zdra- vnik je potrdil ozdravljenje.
    Heinrich Spaemann,
    Fraternität 5/96
    OBVESTILO

    V Sončku, zvezi društev za cerebralno paralizo Slovenije,v sodelovanju oz. skupni akciji s Svetom mladinskih organizacij Slo- venije pripravljajo letos že tretji festival kulturnih skupin- FESTINVAL '97. Potekal bo teden dni,od 6. do 12.oktobra 1997 na slovenski obali.
    Festinval bo letos še posebej slovesen,saj obeležujejo petnajstletnico delovanja Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije.

    Področja Festinvala bodo:
  • gledališke in lutkovne predstave
  • avtorski recitali (poezija oziroma proza)
  • glasbeni recitali
  • plesna predstava.
  • Letos bo kot spremljajoča dejavnost pri- druženo tudi:
  • slikarska kolonija
  • okrogla miza o umetnostni terapiji
  • strokovni pogovori, prikazi
  • druženje, izmenjava izkušenj, pogovori in zabava.
  • Namen srečanja je spodbujanje kulturne ustvarjalnosti mladih, prikaz njihove umet- niške izraznosti ter spodbujanje tradicio- nalnejšega srečevanja različnih umetniških skupin invalidov.
    Udeleženci naj bi bile različne skupine mla- dostnikov in odraslih invalidov iz šol,zavo- dov oz.centrov za usposabljanje, VDC, in- validskih društev in organizacij,samostojne in ad hoc skupine iz Slovenije in tujine.

    Kraj: Kulturni dom krajevne skupnosti Hrvatini, za večje predstave pa kulturne dvorane v Izoli, Kopru in Piranu.
    Prijave: Zveza društev za cerebralno para- lizo Slovenije,Trebinjska 13,1000 Ljubljana tel/fax: 061/340-667
    Zadnji rok za prijave: 30. julij 1997.
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    POKAL PRIJATELJA
    "Če gredo vsi noter, ne gredo vsi noter.Če pa ne gredo vsi noter,gredo vsi noter." To je priljubljena igra besed v zvezi z obiskom cerkva. Vsaj za praznike pa se cerkve kar lepo napolnijo; tudi možakarji pridejo. Dru- gače je namreč po cerkvah pri maši navzo čih veliko več žensk kot moških.Že deklice so bolj pridne pri verouku kot dečki, več deklet kot fantov ostane pri mladinski vero učni skupini in v pevskem zboru. Vendar je tudi to res, da moški pač niso krivi, da so moški in zato bolj trdobučni za vero,molitev itd. Kako je bilo s tem v starem Izraelu?

    1. Kaj piše v Svetem pismu stare zave- ze glede udeležbe moških pri obredih?

    A) Trikrat v letu naj se prikažejo vsi moški pred Gospodom, svojim Bogom
    B) Vsakih sedem dni služi Gospodu, svoje- mu Bogu!
    C) Nič ni rečeno o tem; to pomeni, naj se vsak sam odloči.

    2. Kako se je imenoval največji izrael- ski praznik -spomin na izhod iz Egipta?

    A) praznik opresnikov
    B) praznik bega
    C) Mojzesov dan

    3. Kako dolgo so Izraelci obhajali ta praznik?

    A) 3 dni
    B) 7 dni
    C) 40 dni

    Pravilni odgovor PP 1/97: C C B (Lenart)

    Prispelo je 26 popolnoma pravilnih odgovo- rov, nekaj delno pravilnih,nekaj pa tudi či- sto zgrešenih. Vsak,ki je pravilno odgovoril na vsa tri vprašanja, je dobil po 6 točk. Ker je imen vodilnih v pokalu še precej, jih tokrat še ne objavljamo. Tisti, ki ste prvič usekali čisto mimo, se ne vznemirjajte; ste na istem kot tisti, ki bodo začeli sodelovati šele tokrat. Vsaj upam,da se bo še kdo o- pogumil. Na uho vam povem,da so svojčas na takšnem kvizu iz poznavanja svetnikov celo duhovniki (tudi z doktoratom iz teolo- gije), sestre redovnice in bogoslovci uspeli doseči največ dve tretjini točk... Geslo tega pokala je zato: Povej, če veš, sicer pa ugani! Za upoštevanje vašega odgo- vora je potrebno izrezati le kupon, ostalo lahko prepišete.

    Odgovor pošljite do 25.4.1997 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

    Pravilni odgovor za PP 2/97:
    1 A  B  C (pravilno obkroži)
    2 A  B  C
    3 A  B  C
    Priimek in ime: ......................
    Naslov ................................
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    RAZVEDRILO
    POSEBNI MOZAIK


    BUDILO KOKILE MIHAIL MORSE OOLITEK POMIJE POMOLI SLAVIST SNOBI UTRILLO

    Pri tem mozaiku praktično ni potrebno ni- česar reševati (pomembno je le, da znate vsaj do osem šteti), le zgornje besede, urejene po abecednem redu, morate v lik pravilno razporediti v dele mozaika, ki so ločeni z debelejšimi črtami. Črke vpisujte po vrstnem redu, kot ga kažejo številke v vsakem kvadratku levo zgoraj. Če boste vse črke pravilno uvrstili v mozaik, boste brali v vodoravnih vrstah skupaj z že vpi- sanimi črkami misel iz knjige Pregovorov.Če pa le ne bo šlo, vam po tihem zaupam, da se prvi kvadrat začne z besedo SLAVIST, potem pa v tem smislu naprej.Veliko sreče!

    Rešitev v celoti prepišite na dopisnico, prilepite kupon (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) in jo do 25. malega travna pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom UGANKA.
    Sestavil: OTON

    Za uspeh je potrebno samo nekaj norcev!
    (SKRAJNO POŽRTVOVALNIH LJUDI)

    Nagrade 2/97:

    1. električna digitalna budilka
    2. knjiga Maksim Gorki, Mati
    3. glasbena kaseta Sejavec (Franc Juvan)
    4. namizna plaketa Marija z Jezusom
    5. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič)
    6. prtički.

    Rešitev 1/97:

    Nagrajenci 1/97:

    1. UKV tranzistor: Angela Gorišek,Gradišče 4, 1276 Primskovo na Dolenjskem
    2. stenska gravirana plaketa-ptički:Ljudmila Lozar, Stomaž 83, 5263 Dobravlje
    3. knjiga Jakob Sket, Miklova Zala: Jelka Vrhunec, Topolje 6, 4227 Selca
    4. knjiga Luigi Mezzadri, Življenje za druge Frida Janežič, Jurčičeva 6, 3000 Celje
    5. glasb. kaseta, Za Slovenijo z ljubeznijo: Vlasta Femc,Muhaber 68,8000 Novo mesto
    6. pleten šal in cekarček: Valerija Breznik, Vrhe 1, 2380 Slovenj Gradec

    Bog povrni darovalcem nagrad!
     
    Kolofon
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    OVITEK ZADAJ

    Koliko veselja, dobre volje in ljubezni je tukaj. Hvala vsem, ker nam mladim dajete pogum in veselje, da vztrajamo v življenju.

    iz knjige vtisov ob razstavi
    velikonočnih izdelkov bolnikov in invalidov
    Δ na kazalo domov na vrh Δ
    oblikovanje in izdelava: primož cvetko  •  copyright © 1997 prijatelj - tabor 12 - 1000 ljubljana slovenija  •  elektronski naslov: revija.prijatelj@rkc.si