Med stvarmi,ki me v življenju čudijo,je tudi to,kako živahni in polni radovednosti so otroci Vse jih zanima. Seveda,vse jim je novo nimajo še grenkih življenjskih izkušenj in pred njimi je svetla prihodnost...
Pa odrasli? Otrdimo, olesenimo, tako malo stvari nas še zanima; vsaj večino odraslih. Mnoge ljudi življenje zagreni. Žal postanemo odrasli, čeprav vemo za Jezusove besede: "Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kra- ljestvo."
Nova številka Prijatelja prinaša nekaj močnih spodbud, da bi iz preizkušenj življenja, karšnekoli že so, prišli - pom- lajeni, kot pravi novi ljubljanski nadškof dr.Franc Rode. Rad je obiskal ekipo od- govornih Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov,ji spregovoril ter odgovarjal na vprašanja.Preberite si o tem obisku!
Ravno tako močna spodbuda bo inter- vju z mnogim bralkam in bralcem poz- nanim Zvonetom Modrejem. Srečo je potrebno počakati, ne pa teči za njo, pravi. Sreča ni v prejemanju, kot misli večina ljudi.V življenju je potrebno not- ranje spreobrnjenje; zamenjati je treba merila, to je bistveno. Samo nekaj naj- pomembnejših misli naj bo vabilo,da bo- ste počasi in pazljivo prebrali tokratni intervju.
V tej številki se v rubriki Različni so da- rovi končuje daljša serija prispevkov o pravilni pomoči ljudem na vozičku. Za dobro pomoč je pač potrebno tudi znanje. P. Marko Novak nadaljuje svoja duhovna razmišljanja; sedaj ob Pavlovi hvalnici ljubezni. Dr. Tone Mlinar nas o- pozori na pandeterminizem.To je učena beseda za vsakdanje prepričanje mno- gih ljudi,da jim je vse vnaprej določeno, da se ne da ničesar spremeniti in zato tudi niso za nič odgovorni. Pa ni tako! Kljub mnogim vplivom in kljub težavam življenja smo ljudje svobodna in odgo- vorna bitja.Te odgovornosti nas ne reši niti bolezen niti invalidnost.
Našli boste še veliko spodbud in nekaj bodic,čeprav žal,za vse,kar je prispelo, zopet ni bilo prostora.
Vse, kar prinaša Prijatelj, naj preveva prošnja: "Jezus, krotki in iz srca ponižni upodobi naša srca po svojem srcu!"

Vlado Bizant

spredaj:
cvetlica z metuljem, foto Klemen Čepič
zadaj: slika s posvečenja novega nad- škofa, foto Tone Planinšek

Junij

da bi bili kristjani, žive podobe Kristusa, ki sprejema in odpušča, nosilci sprave in evangeljskega veselja. da bi afriški narodi, po besedah papeža in svojih škofov, z novo zavestjo hodili po poti vere in miroljubnega razvoja. da bi se ob duhovniških posvečenjih in jubilejih globlje zavedali daru duhovniš- kega poklica, ki si ga moramo izprositi.

Julij

da bi Cerkev širila kulturo ljubezni in življenja v svetu, ki trpi zaradi nasilja in smrti. da bi se azijski narodi odprli luči in lju- bezni Kristusa in odkrili v evangeliju pol nost vrednot, ki so v njihovih kulturah in verah. da Slovenci ne bi pozabili na solidar- nost z najpotrebnejšimi, zlasti do žrtev vojne v Bosni.

....  PO  STEZAH  LJUBEZNI

(I. DEL) 

V hoji za Jezusom bomo s 'poti blagrov' krenili na 'steze ljubezni'; to seveda ni nekaj čisto novega in drugačnega,nasprotno: steza je kakor pot,a osvetljena z druge plati Božje nedojemljivosti,Božje podar- jajoče se Ljubezni... Izvir naših premi- šljanj bo Pavlova HVALNICA LJUBEZNI, ki nas želi popeljati v osrčje svetega, do mejnika dojemljivega!
Žarišče kristjanovega bivanja je LJUBE- ZEN.V našem času je beseda o ljubezni 'večumna',predvsem ker so o njej izgo- vorjene in zapisane mnoge puhlice,celo sprevrženosti, za njimi ne stoji resnično življenje.Kaj je ljubezen v svojem bistvu razume le tisti, ki jo je doživel, izkusil.
Ko razmišljamo o ljubezni, se moramo varovati visokoletečih besed,če hočemo ostati pristni. Velja pa tudi: z nežnimi stvarmi moramo ravnati nežno! Najbolj vzvišeno vrednoto življenja moramo sprejeti s svetim dostojanstvom in ji tiho odpreti vrata notranjosti,ki trepeta in drhti v pričakovanju...
Odprimo duri s svetim Pavlom:1 Kor 13, 1-13!
To čudovito besedilo je prepleteno s trditvami,omejitvami, nasprotji, razmis- leki,... Sicer se pa o ljubezni ne da dru- gače govoriti. Sv. Pavel ne opredeljuje ljubezni, omejuje se na osvetljevanje njenih značilnosti in jo nekako obkroža- s tem potrjuje,da o ljubezni ne moremo razpravljati,ampak jo moramo doživeti in biti pretreseni:LJUBEZEN JE PRA-DOŽI- VETJE BIVANJA!LJUBEZEN JE DAROVANA: sprejeti in zaživeti jo moremo le kot darilo. In Pavlovo izkustvo ljubezni nam govori:LJUBEZEN JE VSE! - Potopimo se v njegovo izpoved...
"KO BI GOVORIL ČLOVEŠKE IN ANGELSKE JEZIKE, LJUBEZNI PA BI NE IMEL, SEM POSTAL BRNEČ BRON ALI ZVENEČE CIMBALE" (v.1): V teh besedah je moči čutiti Pavlovo izkušnjo, da je ljubezen zasidrana v življenje predvsem kot služenje; kajti beseda o ljubezni brez služenja je puhla. Z vsem bitjem moram namreč izpričati, da so besede zrasle iz življenja! Ljubezen lahko priobčujem v tihoti, s pomaganjem z zvesto navzoč- nostjo;bližnjemu moram postati zavetje svoj odnos dvigniti nad koristnost, mu lajšati trpljenje, zdraviti rane, ki mu jih je zadal svet...
"IN KO BI IMEL DAR PREROŠTVA IN KO BI POZNAL VSE SKRIVNOSTI IN IMEL VSE SPOZNANJE IN KO BI IMEL VSO VERO, DA BI GORE PRESTAVLJAL, LJU- BEZNI PA BI NE IMEL,NISEM NIČ" (v.2): Apostol še izraziteje razmejuje pristno ljubezen od neresnične.Vse tri lastnosti -preroštvo,spoznanje in verska izkušnja - so dragocene v človekovem življenju, so celo njegova dinamika, toda Pavel tudi tu zatrjuje: vse to nima prave vre- dnosti, če ni ljubezni. 'Temeljni kamen' je samo ljubezen!
"IN KO BI RAZDAL VSE SVOJE IMETJE,DA BI NAHRANIL LAČNE, IN KO BI IZROČIL SVOJE TELO, DA BI ZGOREL, LJUBEZNI PA BI NE IMEL,MI NIČ NE KORISTI" (v.3): Če je ljubezen 'dejanje/dájanje', potlej apostol mora poudariti: nujno potrebna je nesebičnost! Povsem mogoče je, da v (domnevni) ljubezni iščem sebe, in v takšni umišljeni nesebičnosti ljubezen zastrupim... Pavel živo predstavi zah- tevno lastnost ljubezni: ne smem misliti nase, biti moram brez teženj po koristi; lahko namreč vse žrtvujem, celo svoje življenje - pa če ne bo res 'zastonj', nima vrednosti... Tu naletimo na pos- lednjo mejo izrekljivega: ne vem zase, povsem se prepuščam, ničesar ne za- htevam, sprejemam bližnjika, kakršen je. Brez prečiščene nesebičnosti nismo rodovitni, pa če bi naredili še toliko 'dobrih del', kajti konec koncev bi iskali le svoj 'jaz'! V tem vznemirljivem izzivu je pomenljiva tale izkušnja: ko smo se trudili ljubiti, smo lahko doživeli, da smo z dobroto koga obremenili in s požrtvo- valnostjo prizadeli, ker ju pač (še) ni mogel sprejeti... Zares je težko (nese- bično) ljubiti!
Pavlovo oznanilo je neizprosno, hkrati pa blagoslovljeno: odkriva nam širino in globino vrednote LJUBEZNI, ki po njej hrepenimo in si zanjo prizadevamo. Naj nam bodo že prve tri vrstice njegove hvalnice sočna spodbuda, da pričujemo zanjo...

p. Marko Novak

ŽELETI ZATO, DA BI DAL DRUGIM

Sprejeti nepričakovano kot izziv in priložnost za novo srečo je ena izmed čudovitih misli našega prijatelja, ki je z veseljem sprejel izziv: spre- govoriti za Prijatelja.
Kako v življenju to izgleda zame, sem znova spoznal tisti dan, ko se je pribli- žal dogovorjeni dan za intervju, našega urednika pa ni hotela zapustiti vročina. Da ne bi še enkrat prestavljali dogovor- jenega pogovora, sem pristal,da skupaj s fotografom Tonetom naredim intervju ZVONE MODREJ, Štefanova 1, 1000 Ljubljana, je mnogim bralkam in bralcem Prijatelja gotovo poznan po svojih ču- dovitih knjigah, ki doživljajo ponatise, zadnji dve leti pa še posebej po odda- jah na radiu Ognjišče. Še preden sem mu postavil pripravljena vprašanja, je Zvone povedal:

Dal sem že veliko intervjujev. Prej še vedel nisem, da obstajajo radijske po- staje Žiri, Brežice, Ptuj, Murska Sobota in druge - poleg radia Slovenija. Vsi ti intervjuji so nastali zaradi mojih knjig, ki so nagovorile ljudi. V njih ne dajem nobenih receptov.Pokažem,kako doživ- ljam življenje jaz,vsak bralec pa se sam odloči, ali vzame kaj iz moje izkušnje ali ne. Vidim, da so moje misli mnogim lju- dem za posebno rezervo.
Sam sem bil namreč prisiljen izkoristiti vse rezerve.Našel sem veliko načinov in poti za to. Marsikdo,ki bere mojo knjigo si reče: Tudi jaz lahko vključim to v svoje življenje. Imel bom v življenju več Knjige pišem najprej za ljudi, ki imajo podobne težave kot jaz. Vidim pa, da imam med zdravimi celo več bralcev kot med bolnimi.

Moja prva knjiga govori o sreči. Ljudje običajno poznajo le ene vrste srečo. Dirkajo za neštetimi bleščečimi srečami, ki jih ponujajo reklame na vsakem kora- ku.Srečo iščejo v užitkih,v dobrih stva- reh, a za take sreče vedno velja: več ko imaš, več hočeš imeti.
Jaz pa govorim o dvojni sreči. Ko se nehaš poditi za temi bleščečimi srečami začneš premišljevati, ali je sreča res v prejemanju. Kaj pa, če je sreča v da- janju? In pravim: Če daješ, si srečen dvakrat. Srečen si zase in za tistega,ki to prejme.
Moja knjiga nastaja tri leta. Letos bom izdal tretjo.Naslov bo:Odločitve pri sebi Mi se velikokrat ne odločimo in odloči- tev prepustimo drugim; toda posledice moramo vseeno nositi. Zato sem hotel premisliti svoje odločitve in tako je na- stala nova knjiga.
Eno razmišljanje v njej nosi naslov Knji- ženje. Človek sam knjiži vse, kar se mu pripeti; čisto po knjigovodsko; na ta ali oni konto. Glejte, neozdravljivo bolezen ki se je pripetila meni, bi lahko knjižil na konto krute usode. Toda jaz jo knjižim na konto milosti. Če se mi ne bi to zgo- dilo, kar se mi je, ne bi bilo teh mojih misli in knjig. Tako pa mislim, da z njimi lahko celo druge bogatim. Umetnost življenja je torej v pravilnem knjiženju.

Gospod Zvone, zelo hitro in radi ste pristali na intervju za Prijatelja. Ste vedno tako ustrežljivi in prilagodljivi?
Kolikor se da, sem. Moje zmogljivosti so seveda omejene in ne zmorem vsega, kar bi rad. Zame je vsako srečanje sre- ča. Ljudje smo drug drugemu dar. Sam si vedno pred vsakim srečanjem rečem: "To mi bo prineslo nekaj dobrega." Vsak človek ima izkušnje, vsako srečanje je izziv. Nekdo mi postavlja vprašanja, ki si jih sam ne bi postavil. Dá mi prilož- nost, da jaz iz sebe potegnem nekaj nezavednega. Vprašanja so res včasih tako nenavadna, da mi zastane dih. Na koncu, ko sem povedal, in ko preberem to, se velikokrat zgodi, da se vprašam: "Sem res jaz to izjavil?" Če bi me zdaj vprašal isto, ne verjamem, da bi uspel tako dobro odgovoriti. Ali ni to darilo?
Sicer sem pa medijski človek.Moja prva služba je bila na radiu in televiziji in sem se navajen pogovarjati z najrazličnej- šimi ljudmi o vseh mogočih temah in to mi je vedno v veselje. Ugotavljam, kaj še zmorem. Ne rečem, da so zadovoljni tisti, ki sprašujejo; jaz sem.
Če življenje človeku ena vrata zapre, vedno odpre okno. Komur odpro okno, takoj pogleda,kje je lestev,da bo stopil dol v množico in se zgubil v njej. Jaz pa pravim: Če se ti odpre okno,poglej na- vzgor,kako letijo ptice in se jim pridruži. V mislih, z idejami, z drugačnostjo.

Stanujete v eni najbolj poznanih in zanimivih stavb v Ljubljani -v nebo- tičniku. Ali lahko poveste, od kdaj ste tu, kako živite v središču mesta, kako ga doživljate?
Tu v nebotičniku sem devetnajsto leto in če bi mi kdo kdaj prej rekel, da bom živel tukaj,bi rekel: "Nikoli." Uspelo mi je skozi zamenjavo stanovanja. Iskal sem ponovno pot nazaj v Ljubljano. Takrat smo bili v Novi Gorici. Mogli smo zame- njati stanovanje,ki je bilo seveda druž- beno.Vesel sem,da smo tukaj. Življenje v nebotičniku me drži v središču vsega dogajanja v Ljubljani. Imam občutek,da sem "noter". Če pogledam skozi okno (poglejta si,prosim,iz moje pisarne,spla- ča se!), je to prav posebno doživetje. Daje občutek, kot da sem nad vsem. To je neke vrste transcendenca. To je občutek,ki daje izredne pogoje za dru- gačnost v ustvarjalnem smislu. Vse to mi pride zelo prav;zlasti v tej neizogibni drugačnosti.

Ali lahko bralkam in bralcem Prijate- lja nekoliko osvetlite svojo življenj- sko pot?
Povsem običajna je-dokler se ni zgodilo z menoj nekaj posebnega. Običajna v smislu šolanja, službovanja, delovanja, potem pa - kot strela z jasnega - sem ugotovil, da sem izbran. Govorim s po- sebnimi besedami drugačnosti. Nadme je prišla usoda, ki se ji nisem mogel izogniti. V začetku, ko človek dobi tako diagnozo, se ji seveda skuša izogniti. Jaz sem to poskušal z vsemi mogočimi padarji, bioenergetiki, doma in v tujini, dietami itd. Na koncu sem ugotovil, da se me bolezen kar drži. Prigovarjal sem ji že,svoji bolezni,naj me vendar enkrat pusti, pa ni hotela in noče. Sedaj si re- čem: "Če je že tako neizogibna, potem bom poskusil v tej drugačnosti, ki mi jo ponuja, storiti kaj dobrega." Večina mojih izdelkov, oddaje in knjige, vse to je prijazno sprejeto. In to mi je vedno v neko spodbudo, da je tako vse prav.

Morda poveste še kaj več o tistem obdobju, ko ste spoznavali, da ste bolni. Kakšni znaki bolezni so bili, kako ste to doživljali sami in kako vaša okolica?
Skleroza je grda bolezen, ker je napre- dujoča, ker se je ne da zaustaviti in ker človeka vleče in zavira v običajnem življenju; na koncu začneš odklapljati nekatera področja življenja. Sem inva- lidsko upokojen, čeprav sem imel službo čisto blizu. Na koncu mi je odpovedala roka. Nisem več mogel pisati. Vse se je začelo,ko sem bil na RTV. Takrat je pri- šla diagnoza; to je bila grozeča pretnja da se lahko z menoj kaj zgodi.Prav zato sem zamenjal službo. Končal sem nam- reč ekonomsko fakulteto. Šele potem se je začelo resno kazati, da je z mano nekaj narobe. Začelo me je resno od- klapljati iz življenja.Izstopil sem iz vlaka na katerem ljudje potujejo za bleščeči- mi srečami tega sveta.

Gotovo ste bili velikokrat v bolniš- nici. Kakšne izkušnje ste si nabrali z zdravstvenimi delavci?
Lahko rečem, da sem bil sorazmerno malo v bolnišnici. Pri tej bolezni ni no- bene uspešne in dobre pomoči, ki bi jo medicina lahko dala. Hodil sem na pre- glede. V glavnem sem slišal napotek: "Jejte vitamine." Tega sem se naveličal To si lahko rečem sam. Potem sem ne- hal hoditi k zdravniku. Že več let nisem bil. Medicina,če ne štejem tistih koreni- tih posegov z infuzijo, hormoni,ki zača- sno izboljšajo stanje,mi ne more poma- gati. Bolezen gre naprej. Napreduje. Pri drugih gre bolezen valovito.Pri nekaterih pa je ta bolezen v enem zamahu,popu- sti in se nikoli več ne vrne; ampak jaz te sreče nisem imel.Sicer pa je odvisno kje pride do propadanja živčnih ovojnic: nekateri ne morejo govoriti, jaz pa celo sodelujem na radiu. Drugače pa imam z zdravstvenimi delavci v glavnem dobre izkušnje. Vedno so me sprejeli prijazno, mi s svojim odnosom poskušali pokazati da so na moji strani. Izražali pa so tudi svojo nemoč. Odvzeti neozdravljivo bo- lezen mi pač ne morejo.

Povezovanje ljudi, ki imajo podobne zdravstvene težave, je nekaj zelo dobrega in pomembnega. Gotovo ste član društva (bolnikov skleroze multipleks). Kaj vam pomeni društ- vo, kakšne dejavnosti imate, ali kaj pišete v društveno glasilo?
Res je; sem član društva multipleks skleroze Slovenije in delovanje v njem mi veliko pomeni. Mislim,da smo soraz- merno dobro organizirani. Družimo se, se srečujemo na rehabilitaciji,ko si sku- šamo nabrati novih moči, izmenjavamo izkušnje ter pomagamo drug drugemu. Delovanje v društvu? Bil sem deset let urednik našega časopisa Glasilo MS;prej je to bil celo jugoslovanski. V članke sem skušal vedno vplesti kaj bodrilnega ali tolažilnega; spodbujati druge in sebe Psihična kondicija je zelo pomembna. Če človek vse težave, ki pridejo, jemlje kot izziv, ali kakorkoli kot možnost za spopad, za dokazovanje, kaj vse zmore koliko časa še zmore, je to čisto nekaj drugega,kot če bi se jezil nad krutostjo usode ali nad nezmožnostjo raziskoval- cev medicine.

Pa vaš poklic? Ste ohranili stike z nekdanjimi kolegi?
Moje službe so bile raznovrstne. Moram pa reči, da je največji pečat dalo delo- vanje na radiu, ker je to izpostavljen medij. Tako ali drugače še vedno rad sodelujem; sedaj na radiu Ognjišče. To je bil neke vrste "come back", kot se reče moderno,le da tokrat ne gre samo za branje tekstov,ki so jih napisali drugi ampak v predstavljanju tistega,kar sem napisal sam. To je velika razlika. Čisto nekaj drugega je od sebe zahtevati po- polnost spikerja (napovedovalca). Zdaj si lahko privoščim,da ni vse tako gladko kot prej. Včasih je bilo pomembno,kako povem, danes pa kaj povem.

S kolegi iz službe nimam dosti stika. O- hranjam nekaj stikov z radijskimi kolegi, zlasti telefonske,sem in tja kakšen obisk S kolegi iz drugih služb (ekonomskih; služboval sem v Kamniku in Novi Gorici) že zaradi krajevne oddaljenosti in zara- di gibalne oviranosti nimam več stikov. Večkrat sem menjal službo.Sedaj "služ- bujem" doma. Tako nastajajo misli, pri- hodnja knjiga, kaseta.

Mnogi ljudje vas poznajo po vaših knjigah: SREČA JE METULJ in ČUDEŽ LJUBEZNI. Izšli sta že v ponatisih. Kako ste sploh prišli na misel, da bi napisali knjigo in kako je nastajala zlasti prva knjiga?
Nikoli si nisem domišljal, da bi lahko napisal kakšno knjigo. Nisem niti čutil te sposobnosti, niti nisem vedel, kaj bi ljudem hotel posebnega povedati. Ta drugačnost, ki je nastopila z multiplo sklerozo, pa mi je dala ogromno prilož- nosti. Preprosto sem želel te izkušnje posredovati naprej. To so bila najprej neka razmišljanja, ki pa so bila tako do- bro in prijazno sprejeta pri kolegih (ho- dil sem še v službo), da me je to vodilo naprej, naj ponudim še kaj več. Najprej sem začel objavljati v revialnem tisku in ko je bilo tam potrjeno, da je to tisto pravo, sem začel zaokrožati v knjigo. Izmislil sem si naslov in knjiga je bila tukaj.
K temu težim še naprej. To mi je izziv za nove in nove knjige. Letos bo izšla tretja.

V knjigi SREČA JE METULJ govorite o notranji preobrazbi. Lahko kaj po- veste o tej preobrazbi, morda tudi o vlogi vere pri takšni preobrazbi?
Že sam metulj je preobrazba. Zato sem tudi dal tak naslov in še dodal besedo sreča,ker sem vso to preobrazbo doži- vljal kot neke vrste srečo.Ugotovil sem, da je tako neizogibno prišlo nadme kar je pač prišlo, da iz tega preprosto mo- ram nekaj narediti. Ko sem doživel to preobrazbo,sem začel spoznavati,da mi je bilo v življenju sicer marsikaj odvze- tega, na drugi strani pa se mi marsikaj ponuja. Skoz to preobrazbo sem spoz- nal veliko lepih stvari;na tej drugi strani Ponudba na tej drugi strani je drugačna a bogata. Poudarjam da sem to spoznal šele po preobrazbi.Kako je do nje prišlo? Čas jo je naredil; sprejetje drugačnosti in življenjska nuja. Prišlo je spoznanje, da je treba iz življenja nekaj narediti, kakršnokoli že je. Začel sem se spraše- vati,kaj bom sedaj,ko se mi je življenje tako zelo spremenilo, naredil lepega za druge. In spet pravim, je bila bistvena preobrazba. Bistvo te preobrazbe je zamenjava meril, ki jih človek uporablja, ko ocenjuje svoje življenje. V prejšnjem življenju sem meril življenje čisto druga- če kot sedaj. Čas mi je zamenjal merilo, s katerim merim življenje. Gotovo je v tem spremenjenem življenju odigrala svojo vlogo tudi vera.

Naj povem primer. Poštar mi je prinesel paket,v katerem je bilo pismo in knjiga. V tem pismu mi neznani bralec moje knjige Sreča je metulj sporoča, da je knjigo prebral in opazil, da se veliko stvari sprašujem. Priporočal mi je, naj berem knjigo,ki mi jo pošilja, kajti v njej bom našel veliko odgovorov. Ta knjiga je bila Sveto pismo. Dodal je tudi napo- tek: "Beri trikrat zapovrstjo; vsak dan eno poglavje. Naredil sem to. To, da sem dobil to pošto,sem vzel kot milost. Podpis je bil J. Ch. Poglej, sem si rekel, Jezus mi bo pomagal. In res sem prebi- ral Sveto pismo, dve leti, vsak dan po eno poglavje.Veliko odgovorov sem do- bil na tista vprašanja, v Svetem pismu ali v veri,kakor hočete. Še sedaj mi ve- likokrat pride v spomin nekaj stavkov, ki sem si jih takrat najbolj zapomnil, na primer: "Ne skrbite,kajti jutrišnji dan bo imel svojo lastno težo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri..." Do takrat sem se namreč velikokrat spraševal,kaj bo jutri Dobil sem odgovor.Podobno sem si zelo zapomnil stavek: "Če je mogoče,naj gre ta kelih mimo mene."Tako zelo preprosti so bili odgovori na vprašanja, ki sem si jih takrat postavljal. Mogoče sem dobil odgovor šele pri drugem ali tretjem branju. Zanimivo,ko bereš Sveto pismo, te pri prvem branju mnoge stvari nago- vorijo. Pri drugem branju sem si take stvari podčrtal; pri tretjem pa izpisoval. Ampak to so bile vedno druge stvari. Vedno me je nagovorilo kaj drugega.

Torej lahko rečete, da je vera po- membna opora v vašem življenju?
Pomemben del opore je verovanje v dobro,verovanje v življenje brez konca, v nedogled.Občutil sem,da je v primer- javi s celotnim življenjem to zemeljsko življenje nekaj malenkostnega. Drugi ljudje živijo tako hitro, da tega niti ne utegnejo opaziti. Moje življenje se je spremenilo, ustavilo in sem dobil to pri- ložnost. Večnost sem naenkrat tako močno začutil in začel verovati vanjo, da mi je začelo postajati lažje in bolj sprejemljivo. Naj povem primer iz Sve- tega pisma, kjer je zapisano približno takole: "Kaj pa mislite, da ste? Dim ste, ki se za kratek čas pokaže..."

Ali bo nova knjiga, ki jo pripravljate, podobna dosedanjim? Imate že naslov?
Podobna bo dosedanjima, kajti le tako znam pisati. To mi je dano. Zato lahko rečem, da je neke vrste nadaljevanje prejšnjih dveh. S tem, kar sem zapisal, sem zorel, in ta rast, ki jo človek lahko začuti iz knjig, se nadaljuje. Ničesar si ne morem izmišljati. Marsikaj se je po- kazalo.
Dogajalo se je, da sem si zastavil kakš- no vprašanje, na katerega nisem vedel odgovora. Čez čas je ta odgovor prišel sam od sebe; in to tako zelo dober od- govor, da sem se ob njem velikokrat sam učil. Zato čutim, da odgovori niso samo iz mene. Sebe poznam; takega odgovora nisem zmožen, a na papirju je bil. Prišel je iz podzavesti, iz višjih ali nižjih sfer. Ni bilo moje. V tistem trenu- tku mi je bilo dano. Kako je to mogoče? To pride človeku takrat, ko nekaj želi zato, da bi dal drugim. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem v življenju nekaj ho- tel imeti zase in mi ni uspelo.Če pa sem želel zato, da bi dal drugim, mi je bilo z lahkoto podano.

Vaš glas poznajo mnogi poslušalci radia Ognjišče. Omenili ste že, da sodelujete. Kako pa ste prišli tja; kako nastaja oddaja in odkod njen naslov: ZVENI MODRO?
Naslov sem izbral sam. Nekoliko sem se poigral s svojim imenom in priimkom. Zveni MODRO tudi ne zveni ambiciozno. Veliko veselje imam s temi oddajami, s stikom s poslušalci, s temami, ki jih za- okrožim v svoje razmišljanje in potem v pogovoru. Toliko novih stvari se mi razkrije in spet ponovno pokaže zato, ker jih bom dal drugim. A istočasno se razkrijejo tudi meni. To sodelovanje je zame nekaj zelo lepega in zanimivega. Po eni strani je zame to potrjevanje, vsaj po odzivu poslušalcev, ki se veliko oglašajo in mi dajo vedeti,da so zraven in jim je oddaja v veselje. Kako sem do tega prišel? Urednik g. Franci Trstenjak me je prosil, če bi posnel svojo knjigo Čudež ljubezni na trak in bi to potem predvajali na radiu. Res je več kot eno leto vsak teden bil odlomek po radiu. Potem sem si glede na dober sprejem tega mojega razmišljanja rekel: "Pos- kušajmo ponuditi še kaj več!" Tako je prišlo do teh oddaj. Sedaj se končuje drugo leto oddaj. Mogoče bodo še na- prej. Imam še veliko idej in nameravam povabiti poslušalce,naj sami predlagajo, o čem bi se še pogovarjali.

Gospod Zvone,ste tudi v uredniškem odboru Prijatelja, čeprav so seje odbora silno redke. Kot vem, pa radi sodelujete z nasveti, ki so veliko vredni. Od kdaj poznate Prijatelja?
Mislim, da bo več kot pet let. To čtivo mi je bilo vedno dobrodošlo. Ubrano je na stran drugačnosti, prikrajšanosti za marsikaj, po drugi strani pa gre za obo- gatitev, ki sem jo čutil v tej reviji, tudi med vrsticami. To, kar berem v Prija- telju, ne more vsak napisati. To, kar je napisano,je tako doživeto,da mi je zelo blizu. Tudi meni se rojevajo biseri, ker pač nastajo iz bolečine. In ta bolečina mi je pač zelo blizu.

Ste tudi član Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov. Ste bili na ka- kšnih srečanjih?
Zaradi te svoje drugačnosti se nekoliko ogibam druženja zunaj svojega doma. Razen sestankov uredniškega odbora Prijatelja se srečanj nisem udeležil. Mi je pa vedno v veselje, ko dobim vabilo: "Pridi! Tam se bomo srečali." To mi je v posebno čast.Prepričan sem,da se bom enkrat odločil in šel tudi na srečanje. Toda moralo bi biti kratko,kajti samo to zmorem. Moje telesno stanje je v fizič- nem pogledu zelo zahtevno; za tistega, ki je z menoj. Takoj ko grem,je problem stranišča.Moje noge nagajajo (se pokr- čijo ali stegnejo) in to je lahko prese- nečenje za spremljevalca.Toliko nerod- nosti in drugih posebnosti je z mano,da grem težko zdoma.Morda pa res pridem pogledat diapozitive o papeževem obi- sku,ki jih boste pokazali. Drugače mi,ko grem na radio Ognjišče, največ pomaga sin,ki me obvlada.Je pa to kar zahtevno in ga ne maram preveč obremenjevati, saj je mlad in ima veliko interesov. Že to, da me vsakih štirinajst dni odpelje tja,me odnese po stopnicah,namesti v studio in poravna pred mikrofonom, je veliko.

V čem vidite poslanstvo Prijatelja in Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov?
To poslanstvo je nekaj velikega. To je najboljši odgovor. To, da človek, ki je odrinjen od vsakdanjega, običajnega druženja, lahko pride skupaj z drugimi, ki doživljajo podobno,je zelo pomembno Potem je pomembno, da drug drugemu pokažemo lepote življenja.Če to storimo je to nekaj ogromnega. Že to je veliko, da najdemo drug drugega v molitvi,prek Prijatelja, mnogi na srečanjih; to je ne- kaj izrednega.Teh priložnosti ne smemo zametovati in bilo naj bi jih čimveč. Sami jih moramo ustvarjati.

Gospod Zvone, bi morda še kaj do- dali k temu pogovoru?
Vesel sem, da bom tako vzpostavil te- snejši stik z bralci Prijatelja. Tako se spoznavamo in v takih predstavitvah gotovo vsakdo najde tudi košček sebe. To želim; več od intervjuja tudi sam ne smem pričakovati.

Na obisku sva bila:
Roman Travar in Tone Planinšek

ZADNJA POMARANČA

Ko je izvedel, da ima pljučnega raka, se je v njem sprožil plaz vprašanj:"Kaj sem v življenju zagrešil, da je prav mene doletelo? Zakaj me Bog kaznuje z bo- leznijo? Ni bilo prav, da sem toliko kadil in cele dneve garal. Morda pa sem si bolezen celo želel,da bi si malo odpočil? Tudi za otroke si nisem vzel dovolj časa Preveč sem živel v stresu. Bolj bi moral skrbeti za svoje zdravje. Tudi žene nisem poslušal. Sedaj imam, kar sem si zaslužil."
Njegova žena razmišlja: "Pol leta je ka- šljal in hujšal. Tudi moči ni imel. Ni želel iti k zdravniku. Žal mi je, da ga nisem prepričala, da bi šel."
Tudi družinskemu zdravniku ni vseeno. Vsak dan ga je srečeval na cesti,opazil je, da je bolj bled. Lahko bi ga pismeno povabil v ambulanto ali ga obiskal na domu.
Ko zbolimo, si pogosto očitamo in s tem položaj še poslabšamo.Tako imamo na- enkrat dve bolezni: običajno in bolezen samoočitanja. Začnemo se ukvarjati z najbolj neumnimi mislimi in lahko posta- nemo sovražnik samemu sebi. Bolezen nikoli ni kazen nekega krutega Boga. "Nič hudega nisi napravil, edina 'krivda' je, da si se rodil kot moški ali ženska s telesom brez jamstva proti poškodbam in z možnostjo, da v nekem trenutku nekaj ne bo delovalo brez vsake logične razlage," piše Alessandro Pronzato v knjigi Križev pot bolnika. Tudi Pilat je ob Jezusu postavil vprašanje: "Kaj je hudega storil?" (Mk 15,14). Toda Jezus ni nič odgovoril in Pilat se je čudil.
Občutki krivde so krik bolečine in so človeški. Deset let po očetovi smrti mi je njegova hčerka rekla:"Dan pred smr- tjo si je oče želel, da ga obrijem. Ker se mi je zdel tako slab, ga nisem. Še danes si očitam, da tega nisem storila, ko si je oče tako želel urejen umreti..." Druga žena je rekla: "Mož je bil v bol- nici. Zaželel si je pomarančo. Nič nisem vprašala zdravnika. Dala sem mu krhelj. Čez pet minut je umrl. Ne morem si odpustiti. Prepričana sem, da je zaradi pomaranče tako kmalu umrl."
Kot spremljevalci si postavljamo vpra- šanje, ali smo prav ravnali? To, kar se nam danes zdi 'prav', se nam pred desetimi leti lahko ni zdelo prav. Drugi problem je, da to, kar se nam zdi prav, se lahko ne zdi prav bolniku. Običajno ravnamo, kot najbolje vemo in znamo v tisti situaciji in zato ni razloga za krivdo Človek umre, ker je neozdravljivo bolan in ne zaradi krhlja pomaranče. Vedno bo ena tableta ali ena injekcija zadnja. Koliko ljudi si očita, ker niso bili navzoči ob trenutku smrti svojca v bolnici. Tudi če nekdo umre doma, lahko nismo pri- sotni ali celo prespimo smrt bližnjega.

Kako se lahko razbremenimo občutkov krivde, ki nam ne dajo spati? Pomaga, če se pogovorimo s človekom, ki mu zaupamo in nas pozna. Ni nujno, da je profesionalec. Imeti mora le zdravo pamet. Lahko se pridružimo skupini za samopomoč, kjer se zbirajo ljudje, ki so doživeli nekaj podobnega kot mi, npr. skupina za žalujoče po samomoru, Vera in luč... Mnogim je pomagala knjiga Harolda S. Kushnerja 'Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem'.
Včasih je občutek krivde pravilen in po- treben. Takrat je naš najboljši zdravnik spovednik. Kakšen vrelec duhovnega zdravja je sprava s samim seboj, z bliž- njimi in z Bogom, s tistim Bogom, ki človeka pozna, nikoli ne obsoja, pač pa usmiljeno nagovarja po imenu v zdravju in bolezni. Moralnost ni v tem, da ne delamo napak, ampak da kljub temu rečemo: "Gospod, ti veš, da te ljubim!"

dr. Janja Ahčin

UTRINEK O ZAUPANJU

Slabo počutje in vsesplošna oslabelost ob koncu minule zime sta me opomnila, da bo treba k zdravniku.
Pritisk, srčni utrip, dihanje-vse v mejah normalnega. "Ko bo topleje in boste mogli iti več v naravo, na sonce, med ljudi in se boste manj ukvarjali s samim seboj, bodo tudi vaše težave minile," me je "tolažil" zdravnik. Ampak "za vsak primer smo le vzeli kri."
Po dobri uči čakanja na izvid krvnih pre iskav so me poklicali v ambulanto, kjer mi je zdravnik rahlo zaskrbljen razložil, da krvna slika ni ravno preveč prijazna in me pripravil za nadaljnje preiskave. Ob tem me je še vprašal,ali sem še za- dovoljen z njim kot osebnim zdravnikom ali pa bi ga morda želel menjati. "Zau- pam vam in ne bi želel oditi od vas," je bil moj odgovor.
Da,resnično zaupam človeku,ki premore v sebi toliko človeške zrelosti,da pokaže da se zaveda, da nihče ni nezmotljiv.

R. R.

BOG NAS POZNA

V pogovoru mi je nekdo rekel: "V več- nosti bomo izvedeli vso resnico o sebi." Zanimivo in upajoče hkrati, vsaj zame, saj ljubim Jezusa. On, ki je Ljubezen, mi lahko pove vso resnico o meni.Čutim,da sem kar radovedna,v kakšnem smislu bo meni, nam vsem, ta resnica razodeta? Mar ne gremo odrešenju naproti in nam resnica o nas ni pot domov? Odgovora se veselim in se zanj zahvaljujem.
Vprašanja, kako bo v večnosti, so za- res izraz naše radovednosti. Mislim, da kar upravičene radovednosti. Če smo nekam namenjeni in v to večnost, ki bo z Bogom, trdno verjamemo, nas prav gotovo zanima, kako bo tam. Vendar večno življenje in tudi način bivanja pri Bogu je za nas skrivnost vere. Zato bi prav gotovo ne mogel naravnost odgo- voriti na vprašanje, kako bomo v več- nosti spoznali vso resnico o sebi. Te večnosti noben živi človek še ni dobro izkusil; zato tega ne moremo vedeti; lahko le verjamemo Jezusu in razodeti Božji besedi, ki nam govori o večnem življenju in Božjem kraljestvu. Seveda je kljub temu naša radovednost velika; prav tako želja po takojšnjih natančnih odgovorih.
Jezus nam je dal v mnogih prilikah slu- titi način bivanja in življenja v Božjem kraljestvu. Kar spomnimo se mnogih prilik in primer iz vsakdanjega življenja. Torej iz tega sklepamo,da je v večnosti zelo lepo z Očetom, saj tolikokrat go- vori o gostiji, o povabljenih,o angelih... Govori tudi o prosojnosti človeka pred Bogom ter njegovih resničnih in čistih odnosih do ljudi. To nam daje slutiti, da ne bo več kakšnih skritih resnic o nas samih. Drugi nas bodo videli takšne,kot smo in tudi sebe bomo videli takšne,kot smo. Če bomo v Jezusu,ki je resnica in življenje, potem bomo resnični. Mislim, da bo vse tisto, kar je na človeku zla- gano in potvorjeno,v večnosti odpadlo. To je verjetno tisto očiščevanje, ki je boleče, pa vendar potrebno.
Morda bi lahko še naprej razmišljali, kaj bo in kaj bi bilo, če bo tako in tako. Gospod nas pravzaprav vedno usmerja v resničnost sedanjega življenja.V evan geliju nam Jezus pravi,da je večno živ- ljenje v tem,da poznamo Očeta; Očeta pa poznamo in vidimo v njegovem Sinu Jezusu Kristusu (prim.Jn 14). Teh izpe- ljav bi lahko naredili še več in ugotovili, da se Jezus enači z ubogimi, saj pravi, da kdor sprejme katerega njegovih naj- manjših bratov, sprejme njega samega. Še več podobnih primerov bi lahko našli v evangeliju. Torej večnost in večno življenje nista rezervirana le za življenje po telesni smrti, pač pa smo je deležni že sedaj. Ko pa smo že sedaj tako po- vezani z večnostjo, lahko tudi že sedaj doživljamo določeno stopnjo resnice o sebi in o drugih.
Lahko si zopet vzamemo primero iz evangelijev. Jezus govori o luči. O sebi pravi, da je Luč sveta in da kdor hodi z njim in v njem,bo hodil v luči in ne bo v temi (prim. Jn 8,12). Resnica in luč sta povezani med seboj. Čim bolj smo na svetlem,tem bolj jasno spoznavamo kaj je v prostoru; bolj jasno vidimo ljudi, njihove obraze, poteze, njihovo obleko; na koncu vidimo tudi, če stvari spadajo skupaj ali pa so moteče. Ta luč nam podari občutek za lepoto in harmonijo. Brez luči bi bilo vse le sivo in dolgoča- sno. Tako je tudi z našo resnico o sebi in o ljudeh.Če je človek v temi,se pravi daleč od Božje luči, potem lahko zelo malo ve o sebi, vse je enolično, brez barve in okusa,brez lepote in harmonije Tistemu, ki bi rad kaj skril, to lahko zelo ugaja. Seveda se vedno boji, da bo nekdo prišel in prižgal luč. Zato morda stori tako, da onemogoči luči, da bi po- svetila. Morda pretrga električno na- peljavo, morda razbije svetilko, morda prepove vstop vsakemu, ki bi hotel priti z lučjo. To govorim v prispodobi, ki je zelo konkretna v našem vsakdanjem življenju in družbenem dogajanju.
Poleg tega, da je Bog Luč in Resnica, je tudi Ljubezen in Usmiljenje. Gospod prihaja k človeku zelo diskretno. Ne želi zlomiti nalomljenega trsa in ne pogasiti tlečega stenja. S svojo lučjo stopa k nam, k meni, lepo previdno. Postopoma povečuje luč in prihaja vedno bližje. Če bi nas preveč presenetil, bi se lahko zgrozili in obupali nad seboj. V življenju vidimo,da resničnosti o sebi spoznavamo postopoma. Ko smo sposobni prenesti kaj večjega, nam to pokaže. Pavel go- vori v pismih, da daje svojim vernikom takšno hrano, ki jo zmorejo sprejeti; za otroke ima mleko, za odrasle pa moč- nejše stvari. Vsakemu daje primerno njegovi sposobnosti.Lahko bi se namreč zgodilo, da bi nekdo obupal,ko bi naen- krat spoznal preveč ali vso resnico o sebi.Nekateri si v takšnem primeru vza- mejo življenje. Resnica brez ljubezni in zaupanja je lahko tudi zelo "nevarna"; lahko tudi uničuje. Seveda pa tudi lju- bezen ni prava, če nima svoje osnove v resnici.
Gospod prihaja ljubeče,mirno in z veliko tolažbo. Počasi nas prepriča s svojo bližino, da se nam ni treba bati Boga; počasi nam dokazuje, da nas ima rad in nam vse sproti odpušča. Ko se v to že prepričamo ob majhnih stvareh, mu bo- mo zaupali večje.Torej ta ljubezen nam bo pomagala polagoma odkriti veliko in čim večjo resnico o sebi. Pri tem nas ne bo strah, saj verujemo v Boga, ki je Ljubezen in vemo, da je Jezus tisti naš zagovornik, ki nam vse opraviči in od- pusti. Zato se bomo veselili vse resnice in nam ne bo treba ničesar skrivati. Predvsem bomo spoznali resnico Božjih darov in talentov,ki so nam bili podarjeni

Franci Šuštar

O SVOBODI IN SPOSOBNOSTI, DA SE ODLOČIŠ (II)

Psihoanalize se je prijel pred- sodek,da je panseksualistična Ta predsodek je že dolgo časa nesmiseln in o njej ne pove ničesar.Na ta način tu- di ni mogoče veliko povedati o človeku. Pač pa je tako danes kot v preteklosti mogoče govoriti o pandeter- minizmu. Zaradi različnih predsodkov je bil ta pojem skrit in je lahko učinkoval neovirano. Izraz pomeni,da je ni stvari, ki se je sodobnik ne bi lotil z determini- stično razlago.Vse je določeno vnaprej. Ničesar ni mogoče spremeniti.Ne ustavi se niti pred človekom niti pred t.i. 'do- brim' niti ne pred Bogom. Bog sam je postal ideja, pojem, beseda, skratka: nekaj določenega. V psihologiji, zlasti v psihoanalizi, je mogoče zaslediti prepri- čanje,da človeka najgloblje pozna in da je totalna znanost o človeku.Tudi to je izraz pandeterminizma. Človek je dolo- čen in nima nobenih možnosti, ki bi bile neznane. Pandeterminizem je podoben zaporniškemu obzidju. Vse je mogoče pojasniti, če poznaš okoliščine. Vse je pod nadzorom. Tisti, ki človeka 'pozna', ima hladen pogled in ga človek niti ne zanima več. Hoče ga samo poznati. Še v zgodnjih šestdesetih letih so zlasti ameriški psihologi trdili,da nobena stvar ni bolj 'prismojena' kot domnevati, da je človek svoboden in odgovoren. Bili so prepričani, da je popolnoma odvisen od okolja, vzgoje in podobnega. Bil je pro- izvod okolja. Če je kdo zašel na kriva pota, je bil obsojen za vse življenje. Če je kdo iskal pomoč pri psihiatru,se ga je to prijelo, kot če bi ga tetovirali. Niso verjeli, da se kriminalec lahko spremeni in postane normalen človek. O samo- zavesti tako rekoč ni bilo govora. Tudi niso govorili o tem, da bi obstajala ka- kšna pot, ki bi človeka vodila k samemu sebi; vpet je bil v zunanje okvire in po- doben odrti koži, ki so jo razprostrli, da bi se posušila. Kasneje, v šestdesetih letih, se je na tem področju začel polo- žaj spreminjati, ostalo pa je veliko bre- men tolmačenja in predsodkov. Viktor Frankl pripoveduje, da je nekoč za ko- nec tedna povabil svojega kolega na planinarjenje. Debelo ga je pogledal in mu rekel, da nikakor ne bo šel, ker je moral kot otrok z očetom hoditi na dol- ge sprehode v planine; tedaj se mu je to uprlo in tega ne misli nikoli več po- četi. Pa mu je Frankl rekel: "Meni se je godilo isto. Tudi jaz sem moral hoditi z očetom v hribe. Očetovi sprehodi so bili dolgočasni in utrujajoči.Vendar sem da- nes navdušen planinec.Rad planinarim." Človek v svojem bistvu ni ujetnik, am- pak svobodnjak.

Če bi bil kdo povsem odvisen od okolja in od svoje preteklosti,bi bilo kaj takega nemogoče. Četudi je tesar odvisen od lesa, ki ga obdeluje, je kljub temu svo- boden, ali ga bo uporabil in obdeloval ali ne. Podobno je s človekom,ko naleti na 'oviro' (prepoved, zapoved): do njih in zaradi njih se obnaša svobodno. Ni dvoma,da je od njih tudi odvisen,vendar je njihov značaj takšen,da mu pomaga- jo odkriti (prebuditi) svobodo. Smisel postave je svoboda, je vzklikal apostol Pavel. Kaj se pravzaprav prebudi? Kaj je tisto, kar me vznemiri? To je nekaj ne-navadnega. Navade ali spretnosti pridobivam zato, da bi lahko nekatere stvari opravil bolje in hitreje. Danes na tem področju pomagajo številni tehnični pripomočki. Toda ni se mogoče navaditi na presenečenja.Ni se mogoče navaditi na dobro. Tudi zlo (greh) je predmet človekove odgovornosti. Vsako dobro zahteva tveganje. Odločilna ni navada (odvisnost), ampak človekova edin- stvena duhovna narava: odločitev in odgovornost.

Svoboden človek ima vedno možnost, da do svoje konkretne naloge zavzame svoje stališče. Te možnosti ne more izgubiti. To na drugi strani pomeni, da za človeka ni pomembnejše naloge kot pridobiti si svoje stališče in pomagati drugim,da ga dosežejo. Svobodo in od- govornost je namreč mogoče izgubiti, s tem pa tudi svoje stališče. Nevrotičen človek je skoz in skoz odvisen, kot da bi visel v zraku ali kot da bi ga omrežil položaj: dobesedno nima svojega stali- šča.Ko so se psihologi zavedeli pomena človekove svobode, so se šele lahko soočili s pojavom nevrotične usodnosti: izolirani človek in človek brez stališča je izgubil voljo do česarkoli. Izgovoril se je,da nima volje oz. da je njegova volja tako šibka. V resnici pa je izgubil stali- šče, spomin in upanje. Kjer je cilj, tam je tudi volja. Ni kaj prida nasvet, če nekomu, ki 'nima volje', rečemo, naj se k delu prisili. Če se bo k delu silil, se bo vedno znova izgovarjal in rekel,da 'nima volje'.

Mesto morale

Bertold Brecht je nekoč rekel: "Najprej je treba jesti, šele nato pride morala". Veliki nemški dramatik verjetno ni računal na človeka, ki nima apetita, ki živi nesmiselno življenje in gleda zgolj na svoje koristi.Ape- tit je znanilec smisla,ta pa je podlaga žive morale,živetega življenja.Če ni smiselnosti, je moralnost v zraku. Apetit nadomesti 'žretje'. Nezmernost v jedi in pijači,jemanje poživil ali hlastanje za uživanjem so znanil- ci nesmisla. Na drugi strani pa je človek za ohranitev svoje časti pripravljen tudi stra- dati. Ko so muslimani očitali M.Gandhiju,da jih s svojim postom izsiljuje, jim je rekel: "Nikakor vam ne delam sile. Naj me zaradi posta nihče ne preklinja. Tisti, ki ne veru- jejo v moč posta, naj mi priznajo svobodo, ki jo zahtevajo sami zase. Z Bogom, ki je moj edini in najvišji svetovalec, vem, da se moram postiti, ne da bi se posvetoval s komerkoli. (...) Moj post ni uperjen proti nikomur; z njim se obračam na vest vseh."

Težko se je postiti, če ni motiva. Težko ga je od nekoga zahtevati,naj se ga drži,če ga pustim lačnega.Moralno življenje ni nikoli zgolj koristno. Njegova vrednost je v tem, če je to človekova pot do samega sebe.

Vsaka vrednost,ki jo človek uresniči, pred- postavlja njegovo odločitev zanjo. Zdaj pa nastopi vprašanje, ali je odločitev dejanje volje ali mora biti odločitev tudi razumna? Kdo odloča? Vrednost človeka gotovo ne zavezuje samo z razumskimi razlogi. Ti so vedno vključeni, četudi so podzavestni. Vežejo namreč življenjski razlogi. Če npr. vidim, da bo vaza padla z mize na tla, in skočim, da jo prestrežem in ulovim, nisem imel časa odločiti se s premislekom. Šlo je samo zato, da ujamem vazo,da se ne raz- bije. Bi torej to dejanje lahko bilo samou- mevno? Če bi bilo samoumevno, to ne bi bilo dejanje,ki bi ga lahko opredelili kot de- janje. Tudi na videz samoumevna rešitev vaze je sprožila občutek hvaležnosti in čudenja; tega dejanja ni mogoče plačati. V sebi je imelo nekaj posebno človeškega: odločitev za dobro. Človek se lahko dejan- sko odloča 'samoumevno', kolikor je njego- va odločitev postavljena na trden temelj pred-odločitve (ki ji teologija pravi 'temelj- na odločitev') in kolikor iz človeka dobrih del nastaja dober človek.

Človekova svoboda vključuje zlasti svobo- do,da zavzamem stališče do samega sebe. Človekova svoboda ni absolutna. Omejuje jo cela vrsta stvari. Usodno pa jo omejuje to, če nekdo ne more vzpostaviti odnosa s samim seboj,skleniti razmerja s svojimi na- meni in se od njih tako rekoč oddaljiti: od- daljiti se od samega sebe in samega sebe videti.Kolikokrat se človek vprašuje po tem kaj je v njem in kaj naj stori. Ni dvoma, da na ta vprašanja najbolj vpliva strah pred tveganjem. Na vprašanje, zakaj v določe- nem položaju nisem bil svoboden oz. nisem svobodno odgovoril, bi lahko odgovoril, da zato,ker sem bil preblizu svojemu strahu in se od njega nisem oddaljil, da bi ga videl. Ne glede na to, da je človekova svoboda za odločanje zaradi okoliščin še tako ome- jena, je mogoče do nje zavzeti stališče.To stališče pa je izbrano svobodno.
Kako pomembno je imeti svoje stališče! To je najprej stališče do samega sebe, zlasti do svoje preteklosti.Včasih to človeka do- besedno ohromi, da ne more videti priložno sti, ki mu jih nudi sedanji trenutek. Poljski teolog M. Malinski je napisal križev pot in mu dal naslov 'Tudi ti' (1978). V njem je postajo za postajo nizal svojo lastno ude- ležbo na križevem potu.Pokazal je na ose- bne like,ki so v absurdnem zanikanju svoje svobode in odgovornosti bili nesposobni (nesvobodni) zavzeti svoje stališče do do- gajanja,v katerega so bili vpleteni. Pokazal je, da je bila to zapletenost v zlo. Seveda izstopajo zlasti liki oseb, ki so imeli svoje stališče in jih logika zla ni oropala njihove svobode.
Patogenezo večine človeških konfliktov opredeljuje to, da se nahajajo razpršeni povsod in da jih ni mogoče zajeti. Zdijo se brezmejni. Človek jih ne more izreči. Kako močna je človekova predzgodovina? O tem pa v prihodnji številki.

Anton Mlinar

Ko slike spregovorijo

• Duhovna hrana. Vzemite in jejte od tega vsi! (mašnik pri povzdigovanju)

• Ne,ne, ne boste lačni, prijatelji moji!

• Dedek moj, rada te imam. Tvoja Patricija (vnučka v naročju invalida)

• Lep je božji svet,ko lepša ga cvetlice cvet (ikebana ob svetilki)

misli in fotografije: Tone Planinšek

STATI INU OBSTATI

Bela nedelja,prva v mesecu aprilu mi bo ostala v svetlem, toplem spominu. Posvečenje novega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta me je napolnilo z močjo molitve in globoko milostjo. Vsa množica v ljubljanski stolnici, ozračje ter posvečenje samo,me je dvigalo v gotovost: prav je, da sem kristjana, srečna, da lahko molim, v božji moči lahko darujem, upam, zaupam ŽIVLJENJU.
Vse veliko in močno je skrivnostno. Izroči- tev Bogu v služenju in darovanju še toliko bolj; ves potek slovesnosti - od petja do zahvale gospoda nadškofa ob koncu - je bil zame blagoslov, slavljenje, prošnja. Ena sama molitev božjega ljudstva, ki je prišlo na srečanje z vstalim Gospodom, na slo- vesnost posvetitve božjega služabnika, ki ga je sveti oče Janez Pavel II. imenoval za nadškofa 5. marca letos. To je zaupanje Bogu, je odgovornost. Odločen nadškofov "Hočem" me je zelo ganil. V njem je preda- nost božji volji, milosti...
Slavja so se udeležili mnogi ljudje cerkvene in državne oblasti,gostje iz tujine,novinar- ji... Menim,da je tako velik dogodek pome- mben ne le za vso Cerkev na Slovenskem, ampak za vso Slovenijo. Naj nas poveže v skupnih prizadevanjih za dobro, za spora- zumevanje in slogo. Bog je velik in vsemo- gočen. Pušča nas svobodne obenem nas neprestano išče.
Slavje škofovskega posvečenja je za nami. Ohranimo v srcu veselje in milosti tega dneva.Gospodu nadškofu in metropolitu dr. Francu Rodetu želimo božjega blagoslova in varstvo Matere Marije v poslanstvu slu- ženja Bogu in človeku.

Marjetka Smrekar

»LEPO, DA SE ZANIMAŠ ZA TAKŠNE«

Šestega aprila, na belo nedeljo, je bilo v ljubljanski stolnici slovesno posvečenje no- vega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr.Franca Rodeta. Po slovesnosti je bilo za povabljene goste še agape - prijateljsko srečanje.Kot fotoreporter Prijatelja sem se znašel zraven, med visokimi gosti (cerkve- nimi in političnimi),med duhovniki, novinarji in fotoreporterji...Tudi nekaj "naših" je bilo zraven - invalidov na vozičkih.
Med množico sem srečeval tudi znane ob- raze,stare znance,celo prijatelje.Z nekate- rimi sem se pozdravil in izmenjal še kakšno besedo.
Ko sem si ravno nalil kozarec in poskušal dobrote z obložene mize, sva se s pogle- dom srečala z duhovnikom, ki je stal korak vstran. Nasmehnil sem se mu, kot da ga hočem pozdraviti, ker mi je bil po videzu znan. Pristopil je in me ogovoril: "Se midva poznava?" "Od nekje pa res,znani ste mi!", sem mu odgovoril. - Kmalu sva ugotovila, da nisem iz njegove fare ali bližine, ampak da oba zahajava na ista duhovna srečanja Prijel je svoj kozarec in sva nazdravila. Ne vem ali najinemu znanstvu ali novemu nad škofu.
Med temi najinimi spoznavnimi pogovori se je mojemu sogovorniku približal drug duho- vnik in ga ogovoril: "Lepo, da se zanimaš za takšne - ne bom motil, samo da te po- zdravim!" Kar pridno sta se zaklepetala.
"Lepo, da se zanimaš za takšne," se je ka- sneje oglašala misel duhovnika, ki se mi je vtisnila v srce. Kaj se vsi duhovniki ne za- nimajo za "takšne" - za invalide in bolnike? Duhovniki so Jezusovi namestniki in izvršu- jejo njegovo poslanstvo.Jezus se je najbolj zanimal za bolne, invalidne,kakorkoli priza- dete in zapostavljene. Bili so njegovi prija- telji.
Duhovniki, ki v svoji pastorali posvečate skrb invalidom in bolnikom ali kako drugače preizkušenim bratom in sestram: Lepo, da se zanimate za "takšne"!

Tone Planinšek

KAKO SE SREČUJEVA

Duhovne vaje vodstva KBBI, Celje

V dneh pričakovanja velike noči me je raz- veselilo vabilo, naj se udeležim duhovnih vaj za vodstvo Krščanskega bratstva bol- nikov in invalidov. Od 11. do 13. aprila se nas je okrog dvajset zbralo v Domu sv. Jožefa nad Celjem. Želeli smo se umakniti vsakodnevnim skrbem in dejavnostim ter se pogovoriti s seboj in z Bogom.Če z Bo- gom nisva res prijatelja,je velika nevarnost da gradim hišo na pesku. Enako seveda velja za naše Bratstvo. Že same duhovne vaje pa so bile dokaz, da hočemo Bratstvo graditi na skali, na Kristusu.
Duhovne vaje je usmerjal p. Milan Bizant, jezuit. Potem, ko nam je spregovoril ob izbranih evangeljskih odlomkih in nas pri- pravljal za osebno molitev, smo se vsakič za eno uro umaknili vsak v svoj kotiček, da bi se pogovorili najprej z Jezusom. Šele nato smo se dobili v skupinah in si povedali svoja spoznanja in izkustva.
Najprej smo se vživljali v apostola Petra in njegov odnos do Jezusa. Ko so ribiči vso noč lovili in niso nič ujeli, je zjutraj, ko je sicer lova konec in ni mogoče ničesar več ujeti, prišel Jezus in rekel ribičem: "Vrzite mrežo na drugo stran!" Po človeški modro- sti bi vsakdo rekel: "Neumnost! Če vso noč nismo nič ujeli, potem podnevi nima pomena niti poskusiti." Peter pa je rekel: "Vendar na tvojo besedo bom vrgel mrežo" Vemo,da se je potem čoln skoraj potapljal, toliko rib so ujeli.
Ali pa zgodba o Petru, petelinu in Jezusu. Vsi jo dobro poznamo. Kako hitro je petelin zapel! Peter je najprej hotel ostati tak,ka- kršen je bil, in je prosil Jezusa,naj gre proč od njega, grešnega človeka. Vseeno se je pridružil Jezusu. Potem je v navdušenju začel Jezusa celo prehitevati in mu braniti, da bi trpel. Jezus ga je moral poučiti: "Za menoj, za menoj hodi, ti skušnjavec!" Po- tem,tik pred Jezusovim trpljenjem, je Peter pokazal celo bojevitost in pripravljenost,da kar umre za Jezusa. Iz vsega navdušenja in junačenja je nastala le strahopetna za- tajitev.Peter je bil čisto na tleh. In takrat, v takem položaju, je uvidel bistvo Jezuso- vega nauka in božjo ljubezen. Takrat se je spreobrnil. Najpomembnejše pri Petru je,da je v trenutku največjega padca iz enega samega Jezusovega pogleda spoznal in sprejel božje usmiljenje in dobroto. Tisti Jezusov pogled je bil odločilen.
Čigava zgodba je to? Da, pogosto je tudi moja. Dvojnost, ki je v Petrovem življenju navzoča,je tako pogosto tudi moja. Zase- bno se prepričujem, da živim evangelij, na javnem mestu pa zanikam Jezusa, ali pa vsaj ostajam tiho, sem povprečen in mla- čen. Vsakič, ko smo doživljali Petra v novi situaciji, smo se lahko v njegovi zgodbi prepoznali in se vpraševali: Gospod in jaz? Kako se srečujeva? Pomembni vprašanji, na katera so odgovori tako različni.
Tudi v odlomku o Marti in Mariji sem spoz- naval, kako potrebno je, da se pogosto ustavim na svoji poti in preverim, če je ta pot, po kateri stopam, res prava. Marta je sprejela gosta v hišo, mu stregla in skrbela za njegovo dobro počutje. Njena sestra Marija je le sedela ob njem in ga poslušala. Vemo, kaj se je potem zgodilo. Kljub čudo- viti gostoljubnosti in pridnosti v svoji not- ranjosti Marta ni bila mirna. Spotikala se je ob sestro in hotela prisiliti Jezusa, naj on doseže, da ji bo sestra podobna. Jezus pa ni ravnal po njenem pričakovanju in ji je dal nauk, ki ostaja: "Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari,a le eno je pot- rebno..." V današnjem času,ko imamo vse- ga dovolj, ko nas z reklamami materialnih dobrin,se je še težje odločiti za "boljši del, ki nam ne bo odvzet." Vendar je nujno iti proti toku življenja.Med vrednotami je naše delo pomembno, a ne more biti na prvem mestu. Še vedno je spoštovanja vredna modrost naših vernih dedkov in babic: "Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo."
To je le nekaj misli, ki so se porajale v teh duhovnih vajah. Vsak izmed nas je podo- bne misli zvečer pri sveti maši polagal na oltar. Na oltar smo polagali tudi misli vas, tako ali drugače bolnih. Spomnili smo se tudi vas, dragi sodelavci - s hvaležnostjo, da se lahko zbiramo v KBBI in z željo, da bi bili med seboj čim tesneje povezani.
V pogovorih po skupinah smo se bogatili z različnimi spoznanji. Predvsem ne bi bilo prav, če bi samo čakali in pričakovali. Ena od navzočih je pripovedovala: "Čeprav ži- vim v bloku, me nikoli ni nihče pozdravil in ogovoril. Ob tem sem se zamislila. Začela sem vse ljudi pozdravljati.In učinek? Ne le, da so mi odzdravljali,temveč smo se začeli med seboj pogovarjati in se zanimati drug za drugega. Tako postajamo vedno bolj znanci in prijatelji" "Kako malo je potrebno" bo rekel kdo. Jaz pa razmišljam, kako po- membno je, da ne čakam na drugega in da sam naredim prvi korak.To velja za vsako- gar od nas in za vsako naše srečanje!
Ti dnevi duhovnih vaj so prehitro minili. Ob pogovoru z nekaterimi sem čutil zadovolj- stvo, da so duhovne vaje bile, obenem pa želja in pričakovanje, da bodo odslej vsako leto. Res nima smisla graditi na pesku.
Hvala, pater Milan, in Vlado, za duhovno vodstvo ter za vsakršno pomoč. Hvala la- zaristom pri sv. Jožefu, da smo mogli biti tam in začutiti lepoto in domačnost tega doma. Bog povrni in na svidenje še kdaj.

Rafko J.

ODRINI NA GLOBOKO

"Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mrežo" (Lk 5,5,).
Zaupanje v Boga mi daje moč in pogum,da začnem vedno znova, čeprav se v svojih idejah,zamislih in prizadevanjih delati dobro pogosto čutim nerazumljena in nesprejeta. Večkrat sem že potrkala na vrata sočlove- ka, pa mi jih ni hotel odpreti, me ni bil pri- pravljen poslušati, mi ni mogel spregovoriti niti besede,mi ni mogel podariti niti pogleda kaj šele nasmeh. V takih trenutkih sem se počutila osamljena in prizadeta, češ, nima me rad in ni mu mar moja bližina.Ozrla sem se na Boga, mu prisluhnila in dobila odgo- vor: "Zaupaj in poskusi znova!"
Človek ob meni je božji dar; takega moram sprejeti in ga vzljubiti. Pripravljena moram biti na to, da me morda ne bo mogel razu- meti, da mi morda ne bo znal prisluhniti,da me morda ne bo sposoben podpreti v mojih načrtih,da se mi morda ne bo upal nasme- hniti. Pripravljena moram biti na to, da me bo zavrnil ali celo ponižal, ker je morda v njegovi duši le strah, bolečina, zagrenje- nost, nekaj krhkega in ranljivega. Najbrž je kdaj tudi obratno in se moj bližnji ob meni počuti tako.
Tudi v Bratstvu bolnikov in invalidov sem nekajkrat imela občutek, da sta bila moja dobra volja in zavzetost zaman,da so moje besede naletele na gluha ušesa. A Bog mi je spregovoril drugače.V ozadju negativnih misli so bila velikokrat le prevelika pričako- vanja, moja nestrpnost, in zahtevnost v odnosu do drugih, nesposobnost sprejeti bližnjega kot dar in ga upoštevati v vsej njegovi različnosti. Zato si tudi danes po- navljam Jezusovo naročilo: "Potrpi, zaupaj in začni znova!" Samo s teboj, Gospod, mi je to mogoče.

Alenka O.

NE DOVOLITE, DA BI VAS TRPLJENJE PREMAGALO!

Obisk nadškofa dr. Franca Rodeta

Vodstvo Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ter nekaj sodelavcev je v sredo, 14.maja 1997, doživelo čudovit dogodek,ki si ga bomo gotovo zapomnili za dolgo časa Obiskal nas je novi ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode. V imenu gibanja je nadškofa pozdravila voditeljica Ljubica Zakovšek ter mu nato predstavila Bratstvo in njegovo delovanje.
V skoraj dveurnem srečanju, ki smo ga pri- čeli z Marijino pesmijo Spet kliče nas ven- čani maj, nam je nadškof iz srca,preprosto in očetovsko spregovoril. Da bi sadove tega srečanja mogli uživati tudi drugi člani Bratstva in vsi bralci, Prijatelj prinaša nad- škofov nagovor in odgovore na vprašanja, ki smo mu jih postavili.

Zahvalim se vam za predstavitev vašega gibanja. Lahko rečem, da mi nikakor ni ne- znano,saj sem dolga leta živel na Maistrovi 2 v Ljubljani, kjer ste se zbirali, kjer je bilo uredništvo Prijatelja, kamor so prihajali obiski - s. Mihelangela in drugi. Kar precej vaših obrazov mi je poznanih. Ker so bile moje službe drugačne, nisem bil vključen v gibanje, vendar sem predvsem prek laza- ristovskih bogoslovcev in g. Zupančiča od blizu spremljal vaše delo. Tudi osebno sem se, čeprav bežno,z marsikom srečal v naši hiši, na dvorišču itd. Posebej sem vesel,da vas lahko pozdravim v tej naši obnovljeni hiši na Taboru - v hiši,ki je lazaristom tako draga in smo jo dobili vrnjeno, da jo lahko tudi vi uporabljate za svoja srečanja.
Rekel bi, da je to gibanje, ki je posebno blizu srcu Cerkve, blizu Jezusovemu srcu in je gotovo zelo v skladu z duhom evan- gelija. Saj je Jezus prišel zato, da prinaša odrešenje in to za celotnega človeka, za njegovo telo in dušo. On sam je ozdravljal, tolažil in prinašal upanje; predvsem upanje na srečen razplet našega življenja in vseh naših tegob. V tem smislu je vaše gibanje zares v srcu Cerkve.
Cerkev je vedno imela skrb za tiste, ki so prizadeti in jih težijo razne bolezni. Bila je prva, ki se je posvečala bolnikom, ko je ustanavljala bolnišnice. Nekateri svetniki, še posebej sv. Janez od Boga, sv.Kamil de Lellis, sv. Vincencij Pavelski, sv. Ludovika de Marillac in še drugi so bili tudi - danes bi rekli - veliki socialni delavci.
Pred skoraj tremi desetletji sta se v Slo- veniji srečali dve dobri volji, dve pobudi - pobuda Mimice Pust in nekaterih drugih bolnikov ter pobuda bogoslovcev Misijon- ske družbe, s katerimi sem bil takrat na Maistrovi. V svoji misijonski gorečnosti so kot zvesti sinovi sv. Vincencija gospodje Janez Puhan - že od leta 1971 misijonar na Madagaskarju - pa Franc Letonja, Jože Zupančič in drugi prisluhnili pobudi bolnikov Kljub omejitvam takratnega režima se je rodil Prijatelj, kasneje pa je zaživelo še gibanje, ki ima danes že lepo zgodovino. Mislim, da je bila s tem zapolnjena neka vrzel v Cerkvi na Slovenskem. Pobuda bol- nikov in bogoslovcev je bila gotovo nekaj, kar izhaja iz evangelija in je uresničevanje evangelija.
Vesel sem, da se je to gibanje razraslo, da se je porodil list Prijatelj, ki že dolga leta izhaja, je kvaliteten in lep ter doseže kar lepo število bolnikov, prizadetih in tistih, ki imajo v Cerkvi skrb zanje. To je lep uspeh in zasluži vse priznanje Cerkve. To priz- nanje želim danes tudi izraziti: tako vam, bolnikom in invalidom, tukaj navzočim in vsem v gibanju, posebej pa še dolgoletne- mu uredniku Prijatelju, g.Jožetu Zupančiču ter sedanjemu uredniku, kakor tudi vsem drugim,ki kakorkoli pomagate. Vaše delo in vaše gibanje kaže na učinkovitost evan- gelija v našem prostoru, da lajša bolečine in težave.
Nedvomno je bolezen ali invalidnost težko stanje, vendar je to stanje lahko tudi iz- redna milost za človeka. Tako tisti, ki ste bolni, kot tisti, ki se sklanjate k bolnikom, imate priložnost, da dojemate življenje bolj resno in globlje. Bolezen ni vedno in ne nujno nesreča,ampak tudi milost,da človek dojame smisel svojega življenja. Velikokrat ste tudi obvarovani tolikih stvari, ki bi vas lahko zavajale v površno življenje. Sprej- mite bolezen ali invalidnost kot milost, ki vas vodi k Bogu.
Po drugi strani - in to je v krščanstvu zelo poudarjeno-trpljenje nikoli ni brez pomena Človekovo trpljenje je lahko vir milosti za Cerkev, prijatelje,domače, sorodnike. Kdor svoje preizkušnje sprejema, nikakor ne bo imel vtisa, da je od Boga in ljudi zavrženo, pozabljeno bitje, ampak bo lahko samega sebe imel za človeka, ki živi neko posebno in težko milost, vendar veliko milost. Ta misel,da je preizkušnja trpljenja tudi milost je stalno navzoča v vašem listu in med vami. Če tako sprejmemo preizkušnje, ki nam jih je dano živeti, potem lahko vsak bolnik in invalid živi - rekel bi - normalno življenje,celo v nekem veselju in zadovolj- stvu. Svoje stanje sprejemajte kot milost zase in za vse, ki se jim posvečate. Želim vam, da bi vsi to milost živeli.

Pogovor z g. nadškofom

V imenu navzočih in vseh v Bratstvu je na to Alenka Oblakovič g. nadškofu postavila nekaj vprašanj.Čeprav je od imenovanja sem dal že veliko intervjujev, je rad odgovarjal:

Če dovolite gospod nadškof, bi vas najprej radi povprašali o vašem geslu STATI INU OBSTATI.Krščansko bratstvo ima namreč tudi svoje geslo-Jezusove besede:VSTANI IN HODI! Ko smo slišali za vaše geslo, smo v našem bratstvu bolnikov in invalidov dejali: "Ali ni to geslo nekoliko podobno našemu?" Radi bi iz vaših ust slišali kakšno besedo o vašem geslu.
Moje škofovsko geslo je vzeto iz knjige Pri- moža Trubarja Katekizem. Ko govori o veri, Trubar v stari slovenščini pravi: "Samo z vero more an krščenik u tih nadlugah inu izkušnjavah STATI INU OBSTATI". Te nje- gove besede STATI INU OBSTATI sem vzel za svoje geslo. Geslo mora biti kratko in kleno, nabito z vsebino. Vera je tista, ki človeku omogoča,da stoji in ne kloni,da se ne boji, da ne popusti pred raznimi pritiski in nasprotovanji. Rad poudarjam tudi, da je človek, ki poklekne pred Bogom, lahko pokončen pred drugimi. Vera in zaupanje v Boga mu daje moč, da je lahko pokončen pred drugimi ljudmi; da stoji in obstoji.
To je prvi pomen gesla STATI INU OBSTATI. Mislim pa, da imajo te besede pomen tudi za slovenski narod, ki je stal in svojo isto- vetnost hranil. Ravno zaradi tega, ker se ni uklanjal ali prodajal, ker se ni pustil usu- žnjevati in ker je hranil svojo istovetnost, svoj jezik, svojo kulturo, svoje običaje, ker je ljubil svojo zemljo;ravno zaradi tega,ker je stal, ker je bil pokončen, je tudi obstal.
Vaše geslo, geslo vašega gibanja, je zelo blizu tem besedam. Gre za Jezusove bese- de: VSTANI IN HODI! Vstani, dvigni se iz pasivnosti, dvigni se iz žalosti, dvigni se iz depresije, dvigni se iz svojih travm, vstani, stoj in hodi! Ne bodi nepremičen v svojih preizkušnjah, ne zadržuj se sam s svojimi boleznimi, ne ukvarjaj se preveč z lastnimi problemi in pojdi iz tega ven; dvigni se, pojdi naprej!
Moram reči,da so Jezusove besede seveda veliko boljše kot moje oziroma Trubarjeve. (Tu smo se z nadškofom vred prisrčno na- smejali).

Gospod nadškof,prebrali smo,da je bilo vaše življenje zlasti v mladosti trdo in polno hudih preizkušenj. Ali lahko tudi nam spregovorite, kaj vam pomeni vrnitev v domovino?
O svojem življenju sem že kar preveč govo ril in verjetno ste tudi vi kaj prebrali o tem v Družini ali v knjižici, ki so jo izdali salezi- janci.
Vsako življenje je polno preizkušenj in trp- ljenja.Ni življenja brez tega.Vendar je pome mbno v življenju človeka,da ga preizkušnje in trpljenje ne stisnejo, da ga ne pritisnejo ob tla, da se ne pusti premagati. Nikdar ne dovolite, da bi vas trpljenje premagalo in da bi vas katerakoli preizkušnja zrušila in uničila! Nikdar človek ne sme dopustiti te- ga! Vedno mora stati in obstati.Človek naj bo zaradi vseh preizkušenj življenja utrjen in pomlajen.
Res je bilo tudi v mojem življenju veliko hudih stvari. Dostikrat sem bil v svojem ži- vljenju postavljen pred zelo nepredvidljive in popolnoma nove okoliščine. Ko si naen- krat prestavljen iz lepe gorenjske domačije v begunsko taborišče,je to velika spremem- ba. Nato nova velika sprememba-iz Evrope v Južno Ameriko, učiti se novega jezika in nove miselnosti, prilagajati se povsem drugačnim ljudem; vendar moraš preživeti - stati in obstati. Potem sem bil v Franciji, spet drug jezik in kultura, druge navade in zahteve.Kot Slovenec biti med samimi Fra- ncozi ni lahko,ampak to je spet možnost za izredno obogatitev, kot je tudi nevarnost, da utoneš v tistem. Ko sem pred približno tridesetimi leti prišel v Slovenijo, takrat v komunističen režim, je bilo zopet mogoče, da bi se pustil ustrahovati in bi privolil v tisto, kar je bilo mnogim ponujeno - v so- delovanje z Ozno. Toda ostal sem zvest svojemu duhovništvu in Cerkvi in tudi to je bila preizkušnja,ki me je bogatila; lahko pa bi šel po napačni poti. Tudi v Vatikanu ni lahko. Tudi to je nov svet,izredne delovne zahteve, nova miselnost. Vse to ti lahko veliko da, lahko pa se ti zdi pretežko in se kar vrneš. Tudi tam je bilo treba stati in obstati.
Nikoli nisem šel nazaj; vedno naprej. Upam da bom ob vaši molitvi in pomoči tudi sedaj šel naprej in izpolnil svojo nalogo. Moja vr- nitev v domovino? Zelo vesel sem, da sem spet v Sloveniji.Vendar je tu najprej ogrom na odgovornost,ki mi je naložena.Če smem reči, čutim v teh prvih tednih veliko težo svoje nove službe, v katero me je Cerkev poklicala.Težka,zapletena in mnogoplastna je služba nadškofa. Priznam, da še nisem prišel do tega,da bi jo popolnoma obvladal Ampak to mi bo uspelo. To bom sčasoma dosegel.

Te dni se bomo spomnili obiska svete- ga očeta,posebej v soboto na Brezjah. Tudi mnogi bolniki in invalidi iz našega Bratstva smo se udeležili srečanj z njim. Ker ste bili takrat v papeževem spremstvu, vas prosimo, da nam po- veste še kakšen svoj vtis o obisku in seveda o svetem očetu.
Redkokdaj v svojem življenju sem bil tako srečen kot tisti petek - lep sončen dan je bil -ko smo se ob pol petih popoldne s pa- peževim letalom začeli spuščati na brniško letališče. Prihajati v Slovenijo s svetim očetom -zame je bil to eden najlepših tre- nutkov v življenju.
Še kakšen vtis? Po vrnitvi iz Postojne smo v Ljubljani na škofiji čakali na večerjo, pa- peža pa nikjer... Čez pol ure je prišel - iz kapele. Poglejte,po vsem tem izredno tež- kem dnevu, po vseh srečanjih,po Stožicah in Postojni, in to pri svojih letih in slabot- nem zdravju, je šel v kapelo in dolgo molil. To sem že večkrat opazil. Papež je človek molitve. Mislim, da je moč Janeza Pavla II. ravno v tem, da ima izredno tesen stik z Bogom, da je stalno v pogovoru z Njim. Tukaj je skrivnost njegovih uspehov.

Znano je,da ima papež zelo rad bolnike Vsako leto nam na primer ob svetov- nem dnevu bolnikov, 11. februarja, napiše posebno poslanico. Na mnogih obiskih po svetu so bila tudi posebna srečanja z bolniki in invalidi, ponekod celo obišče kakšno bolnišnico.Tudi nad škof dr. Šuštar je lani ob razstavi naših ročnih del dejal, da se je papež v Slo- veniji želel posebej srečati z bolniki in invalidi, pa to očitno ni bilo mogoče. Zanima nas, ali ste bili morda kdaj na- vzoči ob kakšnem srečanju svetega očeta z bolniki v Rimu ali kje drugje.
Ne, pri kakšnem posebnem srečanju nisem bil navzoč, pač pa dostikrat pri njegovih splošnih avdiencah, pri maši na trgu sv. Petra ali v baziliki. V prvi vrsti so vedno bolniki in invalidi in papež jih pozdravi. Ta bližina do bolnikov izhaja preprosto iz nje- gove zavesti, da je Jezusov namestnik na zemlji. Kot Jezus Odrešenik, ki je vedno blizu trpečemu človeku, hoče biti tudi on blizu vsakemu človeku, ki je preskušen z boleznijo ali drugače. Mislim, da papež tu razodeva svoje srce. V molitvi prosimo: "Upodobi moje srce po svojem Srcu!" Pa- peževo srce je upodobljeno po Jezusovem Srcu in iz tega izhaja njegova ljubezen do bolnikov.

Tudi mi se raje pogovarjamo o zdravju in delu, vendar je življenje takšno, da kar vsakogar v Krščanskem bratstvu spremlja bolezen ali invalidnost.Vi ste, dragi gospod nadškof, videti zelo zdra- vi in krepki, polni življenjske vedrine in odločnosti. Če nismo preveč zvedavi, nas zanima, ali ste se morali tudi vi kdaj v življenju soočiti z boleznijo ali kakšno poškodbo.
Nikoli. (Tu smo se še enkrat vsi z nad- škofom vred od srca nasmejali.) Nikoli.

Ali imate morda že kakšen poseben načrt v zvezi s pastoralo bolnikov in invalidov?
Kot sem že v svojem prvem pozdravu po- vedal, hočem biti blizu bolnim in preizkuša- nim,ker to izhaja iz moje škofovske službe. Zanimanje za bolnike ni stvar hobija; to je moja sveta dolžnost, ki jo sprejemam nase in jo skušam izpolniti. Moj prvi obisk je bil obisk naših ostarelih in bolnih duhovnikov na Lepem potu. Bil sem tudi v bolnišnici v Ljubljani, danes sem pri vas. Moja posebna skrb bo tudi,da bo vedno urejena duhovna oskrba bolnikov po vseh bolnišnicah v nad- škofiji in da bo v vsaki bolnišnici kapela.
Vem, da je bil v skrbi za bolnike moj pred- hodnik, nadškof Šuštar,izredno prizadeven in je pokazal veliko ljubezen do njih.V mar- sičem je na tem področju uspel, tako, da so danes že v mnogih bolnišnicah kapele. Lahko samo rečem:želim prizadevno nada- ljevati in dopolnjevati to, kar je delal nad- škof Šuštar.

Kje vidite možnosti, da bi se pri nas bolniki in invalidi bolj dejavno vključili v življenje?
To vključevanje ima najprej duhovno razse žnost,ki sem jo že omenil in ima silno velik pomen za Cerkev. Bolniki in invalidi ste tr- peči del Cerkve, vključujete pa se v njene splošne napore. Zelo si želim, da bi bolniki in vsi prizadeti močno živeli s Cerkvijo. To pomeni predvsem molitev za uresničitev velikih načrtov in nalog, ki jih ima Cerkev na Slovenskem. Začeli bomo pripravo na sinodo,ki naj bi bila pred letom 2000. Vsi bolniki naj bi molili v ta namen.

Gotovo veste, da morajo vse zgradbe javnega pomena imeti dostop tudi za invalidne osebe,na primer klančine ali dvigala. To naj bi veljalo tudi za cerk- vene stavbe. Ali vas smemo prositi za podporo pri naših prizadevanjih, da bi prav vsaka cerkev, župnišče, dom du- hovnih vaj itd. bili dostopni tudi invali- dom na vozičkih?
Prav je,da ste me opozorili na to. Morda je v Cerkvi prišlo do občutljivosti za to vpra- šanje res nekoliko pozno. Gotovo bi bilo potrebno, da bi se to uredilo, vprašanje pa je, koliko je izvedljivo. Dokler vprašanje dostopa ne bo povsod urejeno, je rešitev tudi v tem,da so na voljo mladi prostovoljci Vsekakor bom na to spomnil župnike pri obiskih župnij, o tem pa se bomo pogovorili tudi z drugimi slovenskimi škofi.

Ali smemo računati na vašo pomoč, da boste,ko boste hodili po župnijah, spod bujali tudi k ustanavljanju bratskih sku pin - občestev med bolniki in invalidi, in da boste zlasti mlade spodbujali k sodelovanju tudi pri našem Krščanskem bratstvu bolnikov in invalidov? V Brat- stvu bolnikov in invalidov je dozorelo že nekaj duhovnih poklicev; z vašo po- močjo jih bo gotovo še kaj.
Seveda bom spodbujal.Podpiranje bolnikov in invalidov ter skrb zanje ni nekaj poljub- nega,ampak je sestavni del našega poslan stva. To mora biti vedno navzoče v Cerkvi in tudi sam bom vedno opozarjal, da to spada med bistvene dimenzije Cerkve. Kot lazarist to še posebej čutim. Vem, da je to tudi ena od poti, po katerih bi se lahko prebudili novi duhovni in redovniški poklici. Tudi to je razlog več, da to delo podpiram.

V imenu navzočih ter bralcev in bralk Prijatelja se vam, dragi gospod nad- škof, najprisrčneje zahvaljujemo za vse vaše besede in odgovore in za tole srečanje.

za Prijatelja pripravil Vlado Bizant

JAZ SEM TRTA, VI MLADIKE (Jn 15,5)

Srečanje v Škofji Loki

Biti skupaj v Jezusovem imenu,biti priprav- ljen prisluhniti Božjemu sporočilu ljubezni v sveti evharistiji,biti pripravljen odpreti svo- je srce sočloveku in ga vanj sprejeti, biti pripravljen objeti Jezusa v svojih bližnjih...
Biti skupaj ne pomeni, da moramo vsi isto delati,vsi enako misliti in čutiti,vsi isto do- življati. Biti skupaj v Bratstvu pomeni biti skupaj v Jezusu,ki je naša Pot, Resnica in Življenje. Le v tej pripravljenosti bomo v Bratstvu lahko resnično živeli, ne pa da bomo v Bratstvu le zapisani.
Ta želja "biti skupaj kakor velika družina" nas je združila v nedeljskem popoldnevu, 27. aprila, ko smo se zbrali v župnijski ka- peli pri svetem Jakobu v Škofji Loki. Prišli smo,da se med seboj trdneje povežemo, v želji po medsebojnem zaupanju in spošto- vanju, da skupaj naredimo nekaj dobrega. Precej časa je minilo od našega zadnjega srečanja, zato smo se najprej razgovorili o naših doživetjih v tem času.Pogovarjali smo se o različnih možnostih naše tesnejše po- vezanosti, kako bi naše skupine v Bratstvu bolj živo zaživele. Izbrali smo "verižno po- vezanost",vsak izmed nas je "izžrebal" pri- jatelja,na katerega bo odslej bolj pozoren, se ga bo spomnil v molitvi,z lepo mislijo po telefonu, z razglednico ali s pismom...
Med nami je bil g. Marko Marinko, ki je z nami in za nas daroval sveto mašo. V na- govoru nas je spodbudil k večji odprtosti in pripravljenosti slediti Jezusu na njegovi poti ljubezni. "Gradimo in utrjujmo prijatelj- stvo z Bogom in med ljudmi. Skupnost z Jezusom (Bratstvo, Cerkev,...) je trta, ki poganja nove mladike in jim daje moč za rast in življenje."
Razšli smo se v upanju, da se kmalu spet srečamo in s hvaležnostjo v srcu za tako lep popoldan.
Bog povrni g. Jožetu Miklavčiču, ki nas je sprejel pod streho, gospe Zalki za čaj in vsem vam,ki ste pripomogli, da nam je bilo kljub deževnemu vremenu prijetno v dušah Lep pozdrav!

Alenka O.

SREČANJE V SEMIČU

"Lepo je in prijetno, če bratje prebivajo skupaj", beremo v Sv. pismu. Tudi bratje in sestre Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov se radi srečujemo,radi prebivamo skupaj, si izmenjujemo življenjske izkušnje, pomagamo drug drugemu s svojimi talenti in se tako medsebojno bogatimo. Ob takih srečanjih je tudi prilika,da poglobimo svojo vero, zato večkrat povabimo medse duho- vnika, ki nam pomaga in nas usmerja pri duhovnem razmišljanju, da lahko še bolj krščansko zaživimo.
Jože Nemanič, ki povezuje člane Bratstva na Dolenjskem in v Beli krajini,je s pomočjo prijateljev pripravil eno takih srečanj v Semiču, od 18. do 20.aprila, v domu para- plegikov, ki je funkcionalno prilagojen in- validom na vozičkih. Ogrevan dom nam je za naše tridnevno srečanje dala v brez- plačno uporabo Zveza paraplegikov.Hvala!
Namen srečanja je bil tudi ta, da se čim več invalidov in bolnikov iz Bele krajine sreča v bližini domačega kraja in da se še bolj povežejo. Ker jih zaradi bolezni in dru- gih vzrokov ni bilo dovolj, je Jože povabil na srečanje še druge prijatelje, invalide in bolnike-tudi mene."Greš zraven,imaš čas?" se je glasilo njegovo povabilo. Z veseljem sem ga sprejel.
S prijateljem Tonetom, ki je bil tudi povab- ljen, sva se odločila, da potujeva skupaj. Bil je čas aprilskega cvetenja. Dolenjsko sonce je že kar prijazno grelo z brezoblač- nega neba. Vsak zavoj,ki sva ga prevozila, je presenetil z novim razgledom, s soncem ožarjeni Gorjanci, ob cesti cvetoča dreve- sa in že zelene trate. Bela krajina naju je gostoljubno sprejela z belimi brezami in vso cvetočo naravo. Na cilju v Semiču pa tisto pristno veselje in sreča,ko se po dol- gem času spet srečajo prijatelji.
Tri kratke dneve smo preživeli zelo lepo in bogato. S pomočjo našega duhovnega vo- ditelja, župnika iz Radeč g. Slavka Kalana, smo razmišljali in se pogovarjali o Jezusu in o tem, kako mu poskušamo biti podobni, kako zares živeti evangelij,da bomo prepo- znavni med ljudmi kot kristjani. Tako bomo s svojim življenjem, in ne z besedami, pri- čevali za Kristusa.
Belokranjci so znani kot gostoljubni ljudje. To skušnjo smo tudi sami doživeli. Župan občine Semič g. Janko Bukovec nas je po- vabil v svojo klet na pokušino najboljšega.
Duhovno okrepljeni, bogatejši za nova spo znanja in izkušnje, smo se razšli v upanju, da se kmalu spet kje srečamo. Tako se la- hko obogatimo tudi drug z drugim in zares postajamo bratje in sestre.
Vse prav srčno pozdravljam!

Zapisal: Tone Planinšek

IZ KLEMENOVIH PISEM

V prejšnji številki Prijatelja smo brali o raz- diralnem ciklonu na Madagaskarju, ki je opustošil območje, kjer delujejo slovenski misijonarji in misijonarke.
Danes pa se zamislimo ob nekaj odlomkih iz štirih pisem, ki jih je poslal prijatelj g. Klemen.

Konec januarja: Opustošenje okoli nas je nepredstavljivo divje.Vse moje cerkvice na podeželju je zradiralo. Zanimivo pa je,kako so Marijini kipi,tudi tam,kjer so na poslopja padala drevesa ali se rušila ostenja, ostali nepoškodovani.
Ljudje, ki desetletja niso molili, se vračajo v naročje Cerkve. V nedeljo sem na pode- želju spovedoval kot še nikoli doslej. Bog je sedaj tu še bolj navzoč. Škoda, da se te resnice ne zavedamo, ko nam gre kot po maslu. Treba je, da završi ...
Na hribu so otroci imeli "kino",ko so opazo- vali in šteli,čigavo hišo je še odneslo. Kajti ko se je zemlja dodobra razmočila,je lesena hiša priplavala na površje in se odpeljala z vodnim tokom.
Groza v očeh naših ljudi se iz dneva v dan stopnjuje. Na določenih grmih ni več niti listja,ki so ga bili vajeni jesti.Zadolžen sem za razdeljevanje pomoči. Petčlanska dru- žina dobi 25 dag riža. Povsod je polno ze- meljskih udorov in plazov, voda je odnesla mostove, zato pomoč prihaja počasi.

Konec februarja: Drevje po mesecu dni ponovno zeleni. To prinaša nekaj upanja. Ljudje se, ko se na cesti spet vidijo, poz- dravijo: "Čestitam, da si ostal živ!"
Mašujem na prostem.Imam občutek,da sem v Bosni, kjer so jim vse zrušili. Ljudje me sprašujejo, če bo vse to razdejanje sploh mogoče še kdaj popraviti.Dajem jim upanje in dodam, da bo nekaj časa pač treba po- trpeti s tem, kar je ostalo.
Riž dovažajo s helikopterjem. Vojaški dvo- krilec je odmetaval vreče v nizkem letu. Marsikakšna se je razpočila in otroci so riž ves dan potrpežljivo pobirali.
Vsak ponedeljek razvažam hrano po podru žnicah. Ljudje so neizmerno hvaležni za še tako pičle odmerke.Pri vsakem obedu imam slabo vest, ker vem, da večina tu okrog strada, še huje,umira od lakote. Pri polnem krožniku bi bil najraje lačen. Malce si mirim vest s tem, da morda le nekaj pomagam in je prav,da jem,da bom še lahko še kaj storil za druge! Bog se me usmili! Res nam ni la- hko.Hvala vam za molitve in drugo pomoč!

Sredi marca: Najbolj trpijo otroci, ki so v dobi rasti in nimajo kaj vtakniti v usta.Gro- za me je žarečih,upanja polnih otroških oči zapičenih vame, ki žalostno ugasnejo, ko povem, da sem že vse razdelil. Večinoma jedo koreninice neke močvirske rastline. Stvar je grenka, povzroča hripavost in dri- sko.
V nedeljo se mi je neka starka hripavo za- hvaljevala za sramotno majhno merico riža Ob njenem priklanjanju pred menoj in dvigo vanju rok k nebu me je bilo pošteno sram. Med mašo na prostem so v prošnjah za vse potrebe možakarji prosili Boga za ozdravlje nje od krvave griže. Prav ta sedaj desetka tukajšnje ljudi.
Otroci pri verouku sprašujejo, kako gre to vkup, da Bog, ki je vsemogočen, ni zaščitil naše katedrale. Človeški templji se bodo vedno rušili, le božji ostane in trdno stoji!

Konec marca: Hvala vsem,ki ste z nami v stiski,bodisi z molitvijo ali z otipljivo pomo- čjo. Tu se mnogi postijo do umiranja, vi pa dajete od preobilja... Ker tudi sam dajem le od preobilja,je čisto prav,da se še dolgo pokorim. Škoda,da ne morete videti globo- ke hvaležnosti teh ljudi. Čeprav jim dajemo tako malo, da nas je sram, se za vsako malenkost globoko priklonijo in so iz srca hvaležni.
Prepričan sem, da se bo vsem dobrotnikom tudi Gospod spoštljivo priklonil na sodni dan. Niste dali le ljudem v stiski, ampak njemu samemu, saj se je izničil in postal eden izmed nas,še več - revež med reveži

Zbrala: Kati

NE NASEDAJMO NASVETOM PO INTERNETU

Vsaka novost ali novotarija lahko ljudem da marsikaj dobrega in tudi slabega -odvisno, v kakšnih rokah je. Tako zdravniško zdru- ženje ZDA opozarja (opozorilo so prenesle poročevalske agencije širom po svetu), da so lahko zdravstveni nasveti in informacije ki so dostopni po Internetu, netočni in škodljivi. Internet je zasičen z nepopolnimi in nepreverjenimi informacijami in uporab- nik težko razlikuje med koristno in škodljivo informacijo. Pri zdravstvenih nasvetih sta naivnost in lahkovernost lahko celo nepo- pravljivo usodni, opozarjajo ameriški stro- kovnjaki.

R. R.

UPOŠTEVAM,KAKO BODO MOJE BESEDE SPREJETE

"Moja zelo osebna predavateljska izkušnja mi pravi, da pritegneš poslušalce tako, da jim daš nekako vedeti, da si prestopil prag učilnice z željo, da jim resnično kaj daš. Med mlade moraš priti z dobro voljo, začu- titi morajo, da jih imaš rad, da jih hočeš nečesa naučiti. Če zaznajo tvojo skrbnost, prijaznost, se umirijo, prisluhnejo in sledijo tvoji pripovedi; začnejo spraševati. Rad sem med mladimi, pritegneta me njihova mladostna radoživost in zvedavost.
"O pojasnjevalni dolžnosti zdravnika lahko rečem, da sem do bolnika in njegovih svoj- cev vedno pošten. Pri pojasnjevanju zdra- vstvenega stanja in možnosti za zdravlje- nje pa vedno upoštevam tudi to, kako bo bolnik moje besede sprejel, kako bo lahko dojel moje sporočilo. Resnica ima veliko obrazov."

Peter Borin, dr. med.,

šef hematološkega oddelka Splošne bolnišnice Maribor za Večer, 10.4.1997 - Zdravniški obrazi

DEŽELA DAROVALCEV

V Aritzu v Italiji solidarnost ni prazna bese da.Od njegovih tisoč sedemsto prebivalcev je že petsto darovalcev kostnega mozga. Pa ni pomembno to, da v Aritzu ni nihče prizadet zaradi talasemije ali levkemije. V vsakem primeru se lahko in mora pomagati bližnjemu. To je prepričanje predsednika krajevnega društva darovalcev, Massima Argiolasa. Po njegovi in zaslugi njegovih tovarišev v upravi je prišlo do te pobude. Zaradi nje je majhno področje Nuorese za- slovelo z največjim odstotkom darovalcev kostnega mozga v Italiji. Med njimi so štu- dentje, delavci,gospodinje, uradniki,župnik poveljnik karabinjerjev in župan. Vse to v kraju, ki ga bremeni že dvajset odstotna brezposelnost in še narašča.
Solidarnost so pokazali tudi zdravniki. Pomoč zdravnikov v boju proti levkemiji in drugim oblikam tumorjev na nerazvitih po- dročjih je cilj društva, ki ga je ustanovila Fondacija Cariplo v sodelovanju z milansko univerzo. Na njihovi univerzi lahko, med drugim, poslušajo začetne tečaje o akutni levkemiji otrok zdravniki-specialisti iz Sre- dnje in Južne Amerike. Tako jim omogočijo zdravljenje teh bolezni v njihovih deželah, kjer je žal število ozdravljenj v odstotkih še zelo nizko, zlasti če se jih primerja z najbolj razvitimi deželami, kjer dosegajo že sedemdeset odstotkov.
Odločitev "za uboge",zaščita vrednot soli- darnosti, pravičnosti in miru v odnosih med italijanskim Jugom in Severom, Jugom in Severom sveta,je bilo temeljno sporočilo z 22.kongresa italijanske Karitas v Benetkah sredi lanskega leta. In vabilo k zavzetemu delu, duhovnosti in skupnostnemu življenju na teh področjih. Mineva petindvajset let od njenega nastanka. Srečanja se je udele žilo petsto predstavnikov iz stošestdesetih škofijskih Karitas.
Direktor italijanske Karitas Armando Franco je njene člane povabil, naj ne bodo samo usmiljeni bolniški strežniki pod vzglavnikom zgodovine, ampak predvsem generatorji sprememb. Opozoril je še na potrebo po sodelovanju v aktualnih dogodkih njihove države. Rimsko vlado pa so pozvali, da po ustavnem načelu solidarnosti in z ozirom na različne posamične razmere omogoči ena- komerno porazdelitev bremen na družine.

povzeto po Famiglia Cristiana-Jože Potrpin

ZARADI TVOJE LJUBEZNI

Bili so dnevi, meni dani v preizkušnjo. V njih ni bilo lahko-bolečina je hotela svoje..
Soba z velikimi okni, hlad, sklonjene glave pacientov in ena sama želja: "Ko bi bil že jutri doma!"
Ležim v postelji. Mraz mi je v dušo in telo. Rada bi spala, toda moram ostati budna. Kmalu me bodo prišli iskat in me odpeljejo v operacijsko sobo...
Čakam na operacijo. Sestra me tretjič za- bode,ne čutim nog... Zdaj, zdaj bo zdrav- nik začel z delom... Vse vidim, slišim... Na videz je tudi življenje zdravnika vsakdanje. In vendar - meni bo pomagal. Rešil me bo trpljenja dolgih mesecev... Vse vidim... vse slišim... in tiho molim... Le Bog in jaz veva, da bo moje darovanje obrodilo sad!
Injekcija po operaciji je popolnoma popus- tila. Boli, zelo boli. Položili so me v posteljo in tu moram ostati. V bolečini molim. Rada bi vstala, ker me od ležanja boli telo. Toda - zdaj ne morem vstati. Premikam se lahko samo s pomočjo trapeza, ki je pritrjen na posteljo. Na trenutke začutim, da me bo zlomilo... samo na trenutke... Tu je Bog, tu je moja vera... tu je človek, ki mu v dolgih letih iskanja in hrepenenja po Bogu ni zapustil in zdaj kot misijonar v eni izmed cerkva v Ljubljani hrani duše, jim daje Nje- ga in moli z njimi. Zanj je čas za blagoslov njegovega dela. Moje trpljenje je za vse, ki me imajo radi, za vse, ki mi pomagajo čutiti srečo v Bogu...
Sestra mi prinese zdravila proti bolečinam. Nič ne vprašam, samo... O Bog,kako brez- čutno je vse to! Ta naglica,v kateri mora- mo narediti čim več in čim hitreje... Mar res ne znamo več najti časa za človeka? Ampak, Gospod - saj si tu! Moram sprejeti tudi take situacije - zaradi tvoje ljubezni! Ne morem te vsak dan prejemati pod po- dobo Kruha - zato Te pa toliko bolj čutim, hrepenim po Tebi! Ko mi vročica obliva telo, ko vidim, da moram še ležati, mi je v največjo srečo zavest, da verujem, moj Bog, da imam v Tebi varnost, zavetje... Zato sprejemam ta čas kot tvoj dar, kot dokaz tvoje neizmerne ljubezni. In počasi, počasi se vračam k sebi,z močjo tvoje ne- vidne bližine se zavem, da bo že jutri vse dobro; da je tudi v bolniški sobi življenje - seveda ne brez tvoje tolažbe.
Gospod,hvala Ti za dneve v bolnišnici! Mo- rda se čudno sliši,vendar je res: več bole- čin premagaš, močnejši postaneš v svoji notranjosti - močnejši za vsak naslednji dan, ki te čaka. Predvsem pa si močnejši zato, ker nisi zatajil Ljubezni...

Marjetka Smrekar

"Teh ljudi se bojim.Ne zaupam jim." Besede se nanašajo na večino naših Romov(mnogi jim še vedno rečejo cigani),izrekel pa jih je duhovnik, ki ima kar nekaj opravka z njimi. Besede so mi ostale v spominu in tudi sam priznam, da čutim približno tako.Splošno je razširjeno mnenje,da Romi ne ločijo natan- čno,kaj je moje in kaj tvoje,da niso nič kaj pridni za delo, sploh pa, da se nočejo ob- našati kot vsi normalni ljudje,ki se ustalijo, si postavijo dom in tam živijo. Tisti, ki se ustalijo, so še bolj redki. Cilj mnogih napo- rov za "socializacijo" Romov je, da bi jih potisnili v kolesnice vsakdanjega življenja. Ampak oni si ne dajo kar tako vzeti svoje svobode.
Prav ta njihova svoboda in nomadstvo sta me vedno po eni strani begala, po drugi strani pa pritegovala. Ste kdaj pomislili, da je človek z urejenim domom tudi privezan nanj,podobno kot je k jaslim privezana ži- val? Prehuda primerjava? Vsaj v počitnicah se hočemo sprostiti teh vezi. Romi pa teh vezi sploh ne prenašajo. Kar mene zadeva, bi, če bi jim lahko bolj zaupal glede pošte- nosti, samo zavidal.
Z ozirom na zdravje jim sploh zavidam, po- sebej v teh dneh, ko me spet muči bron- hitis. Spominjam se prizorčka v romskem naselju, mimo katerega sem se peljal. Dva otročka sta se očitno za šalo prerivala po snegu. To ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bila oba bosa in brez srajc. Mi "civili" pa takole kilavo prebiramo te in one nasvete glede zdravja in nismo pol toliko utrjeni kot oni. Recimo, da smo vsaj duhovno močni. Ali pa res smo, lahko spoznamo tudi po svojem odnosu do tako drugačnih ljudi,kot so Romi,ki so večinoma še vedno na robu življenja. Morda še ne veste, da je papež Janez Pavel II. v maju 1997 za blaženega razglasil prvega Roma. To je Ceferino Jimenez Mallo, spreobrnjeni španski Rom, rojen leta 1861,umrl pa med špansko drža- vljansko vojno.Avgusta 1936 je bil ustreljen in je mučenec.
Razglasitev prvega Roma za blaženega (še preden je za blaženega razglašen prvi Slo- venec) je za nas izziv in spodbuda,da smo bolj spoštljivi do njihove drugačnosti. Pred časom mi je v roke prišel dober članek o Romih in naš "civil" - civilni vojak Tomaž ga je z veseljem prevedel. Kljub različnim pogledom in odporu nekaterih je vendarle prvi korak k spoštovanju in sodelovanju - poznavanje.

OSAMLJENI ROMI

Romi so izobčenci Evrope. Raziskovalec pri Inštitutu za židovsko politiko je napisal poročilo o njihovem neprijetnem položaju. Pravi,da je reševanje njihovega trpljenja v Evropi najbolj zanemarjeno in neodložljivo. Sicer pa predstavlja veliko izdajo človeko- vih pravic.
"Prekleta dežela,iz katere so cigani zbežali" Pomenljiv je ta star srbsko-ciganski prego- vor.To je spomin na drugi beg Romov med leti 500 - 1000 iz severne Indije (Rome so zaradi napačno domnevanega porekla dol- go časa imenovali Egipčani).
Danes so izobčenci in v mnogih evropskih državah najpogostejše tarče rasističnih napadov; najrevnejši in najbolj ranljivi. Trpljenje Romov je postalo v Evropi najbolj zanemarjeno.
Imel sem meglene,vendar simpatične pred- stave o Romih, preden sem začel razisko- vati na tem področju. Moj ded, anglikanski kmet,je postal krvni brat romskega pleme- na, ker je pred prvo svetovno vojno rešil življenje. Kot otrok v Kentu sem bil na pole tnih večerih z Romi okrog tabornega ognja Ciganke so bile vedno dobrodošle v naši hiši - njihove vijolice in trobentice so bile zgodnji znanilec pomladi - doma narejene kljukice pa poletja.
Kasneje sem kot študent z njimi obiral če- šnje,jabolka in hmelj ter občudoval njihovo spretnost in tovarištvo.Moja osebna izkuš- nja ni netipična.V kmečkih predelih zahodne Evrope sta bila stoletja prisotna harmonija in prijateljstvo med vaščani in potujočimi Romi, ki so imeli vlogo rokodelskih umetni- kov, krošnjarjev in poljedelcev, kot so na- rekovale spremembe letnih časov.
Ko sem leta 1967 potoval po Franciji, sem naletel na posebno taborišče poleg gradu, približno 10.000 eksotično oblečenih Romov Zbrali so se iz vse Evrope, da bi poslušali pridigo in skupaj študirali Biblijo.Na moje pre senečenje je nek duhovnik razglasil: "Romi smo krvni bratje Židov. Bratje v trpljenju." Trpljenje? Naslednji dan sem srečal Rome s tetoviranimi številkami iz Auschwitza. Po- polnoma nepripravljen sem bil na dejstvo, kako slabo so bili - in so še - Romi obrav- navani v krščanski Evropi. Prvotno, na začetku 15. stoletja, so bili sprejeti sicer previdno, toda spoštljivo. Zavedali so se, kako tuji bi lahko bili njihov prihod in običaji za kristjana,ki ni bil nomad. Zato so njihovi voditelji zahtevali, naj bodo spokorni božje potniki.
Toda naklonjenost do njih je izhlapela ne glede na priporočila plemstva in celo papeža o njihovi zaščiti. Niti rokodelske sposobnosti (vojskovodje so visoko cenili kovaštvo Romov) jim niso pomagale.
Zgodnji agrarni kapitalizem; nasprotovanje cerkvenih ljudi in krščanskih bratovščin; vedno bolj centralizirana in avtoritativna vlada; kruta legalizacija trgovine s popot- niki; vse to je kmalu globoko spremenilo pogoje za Rome. Mnoge države so jih ho- tele zatreti, še posebej, če so bili nomadi. Ponekod je celo postal moderen šport "lov na cigane" in to do smrti. Preprosto, biti Rom je bil zločin. Če so bili aretirani, je bila kazen lahko tudi mučenje, pretepanje, ži- gosanje,izgon.Druge kazni so bile obešenje za moške in utopitev za ženske. Romi so bili pogosto poslani za več let na galeje kot vklenjeni veslači, ženske in otroci pa nasilno izgnani. V mnogih državah,vključu- joč Nemčijo in Anglijo, so ciganske dojen- čke odvzeli staršem in jih dali v rejo in suženjstvo ne-Romom, dokler niso odrasli. Tako so izobčeni Romi preživeli le zaradi poguma, eksotičnosti, izrazite skupinske pripadnosti, bega na odročna geografska območja civilizacije, ali pa, če so dobili za- ščito pri ne-Romih.
Na žalost je Cerkev za zaščito Romov na- redila zelo malo.Čeprav so mnogi dali krstiti svoje otroke, in imeli cerkvene poroke in pogrebe, je Cerkev ostala nenaklonjena do njih.V vzhodni Evropi so se Romi nasplošno počutili bolje pod muslimanskim vplivom kot pa znotraj krščanskih držav. V Moldaviji na primer so bili Romi sužnji od 14. do srede 19. stoletja. Živeli so v razmerah grozne krutosti in poniževanja.
Skozi 18. stoletje je nasilna prilagoditev zamenjala izgon.Potem pa je širitev razsve tljenjskih idej in večje strpnosti vodila ne le do izboljšanja pogojev za Rome v skoraj vseh državah, ampak tudi do zanimanja učenjakov 19. stoletja o njihovem poreklu, navadah, glasbi in jeziku. Evropska,še po- sebej nemška znanost, pa je imela s svojo rasistično ideologijo Rome za genetsko ne- pravilne in kriminalce.
To nazorno kaže močna podpora nacistič- nemu genocidu med holokavstom,ko je bilo med 200.000 in 500.000 Romov umorjenih (ironično, najčistejših "Arijcev" v Evropi). Mnogo več jih je pretrpelo grozote koncen tracijskih taborišč, medicinskih poskusov, nasilne sterilizacije. Skoraj nihče ni dobil povračila za trpljenje.
Po drugi svetovni vojni so bili nomadski Romi v zahodni Evropi vedno bolj omejevani zaradi centralizirane birokracije in zakono- daje, v Sovjetski zvezi pa prisiljeni opustiti nomadsko življenje.Prvi komunisti so verjeli v spodbudo romske kulture, ta politika je bila zanemarjena v času Stalina, čeprav sta zaposlovalna in stanovanjska politika dajali Romom določene ugodnosti.
Od leta 1989 se je življenje Romov po vsej Evropi alarmantno poslabšalo. V bivših ko- munističnih državah je svoboda govora, skupaj z željo najti grešne kozle za ekono- mski polom in propadanje zakonodaje in reda, vrgla nezadovoljstvo na že vnaprej določene žrtve - Rome. Mnogi Romi so bili v nižjem plačilnem razredu kot ostali. Za- nemarjena politika polnega zaposlovanja je pustila okoli devetdeset odstotkov Romov brezposelnih, mnogi so postali reveži.
Ker je bila zemlja odvzeta iz državnih v privatne roke, je bilo mnogo Romov razlaš- čenih in stanovanjski problem med njimi je akuten. Nič nenavadnega ni,če do dvajset Romov živi v eni sami sobi. V nekaterih delih vzhodne Evrope so Romi tako revni, da imajo samo kos valovite pločevine ali košaro, kjer živijo. Pričakovano življenjsko povprečje je lahko celo do 20 let nižje kot pri drugih ljudeh.
Še huje, predsodek proti Romom v državah s protiromsko zakonodajo,se je kazal v šir- jenju nasilja.Od leta 1991 je bilo umorjenih vsaj 45 Romov, bilo je veliko prisilnih izgo- nov iz vasi in zaselkov. Pogosto se je zgo- dilo,da so mestne oblasti in policija gledale skozi prste in so krivci odšli nekaznovani, medtem ko so žrtve - Romi bili aretirani.
V mnogih vzhodnih državah je bilo pravilo, da je Rom dobil ostrejšo kazen kot ne-Rom To je paradoks, ki izhaja iz stoletij anti- romske propagande. Velika večina Romov meni, da so poslušni zakonu. Nekaj se jih sicer ukvarja z žeparstvom ali črnim trgom v manjšem obsegu.
Da bi se izognili takšnemu preganjanju, so nekateri Romi izkoristili prednost lažjega potovanja od 1989 in so poiskali azil v zahodni Evropi. Ta dotok je znova razvnel strasti predvsem v desnem krilu rasistov. Romski priseljenci so bili ubiti v Nemčiji,Av- striji in Italiji, njihovi otroci so bili nenehno žrtve bomb. Nemčija je vrnila več kot 50. 000 Romov nazaj v Romunijo,Jugoslavijo in še kam. Francija bo očitno sledila Nemčiji.
V Veliki Britaniji je postalo življenje za prvotne Rome mnogo težje po kazenskem zakoniku iz leta 1994, ki je naredil skoraj nemogoče življenjske pogoje za nomadske cigane.Mnogi Romi dobijo negativne odgo- vore za postavitev prikolic, celo na svoji zemlji.Že malo bolj številna družina je lahko obtožena masovnega prekrška in nasilno pregnana,ali se znajde celo za zapahi. Tr- pinčenje Romov s strani policije je čedalje hujše.
Znotraj Evrope se pojavljajo nekateri sve- tli znaki. Nekatere države so priznale Rome kot manjšino s pravicami. Evropska skup- nost in Konferenca o varnosti in sodelo- vanju v Evropi spodbujata zaščito Romov in njihove kulture. Voditelji Romov so sicer prišli na površje javnega življenja, vendar so njihovi uspehi neznatni.
Nemški pisatelj Guenther Grass je urgiral: "Naj pol milijona ali več Romov živi med nami, saj nam lahko njihov način življenja popestri vsakdanjik..Potrebujemo jih.Poljski vodja Romov pa je sklicujoč se na obudi- tev svetopisemske zgodbe o begu v Egipt nedavno vprašal:" Bo kaj prostora za nas v novi Evropi?"

The Tablet,

prevod: Tomaž Tobing

POSLUŠANJE IN POGOVARJANJE

Ko se neha pogovor,se začne vojna. Vojna se praviloma konča,ko spet steče pogovor Vmes pa je veliko gorja in trpljenja... To je le ena od misli, ki smo jo mogli slišati med poročanjem ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Bosni.
Tudi v družinah in v drugih skupnostih in skupinah je resnicoljubnost z voljo do po- slušanja in pogovarjanja temelj resničnega sožitja.
Dialog - pogovor in sprava, sta besedi, ki ju danes pogosto slišimo, da se nam zdita že sami sebi umevni in razumljivi.Doživljamo ju kot izraz resnične človečnosti. K temu nas nenehno nagovarja evangelij in tudi potreba časa. Ob tem lahko spoznavamo, da o pogovoru in spravi zato toliko govori- mo,ker ju je malo,premalo. Pa sta v resnici tako zelo potrebna, saj omogočata iskreno sodelovanje v prizadevanjih za več pravič- nosti, miru in ljubezni med ljudmi.
Ljudje smo si zelo različni tudi po tem, ko- liko smisla in volje za pogovor premoremo. Ljudje so se že od nekdaj znali resnično pogovarjati in ne le govoriti drug mimo dru gega.Tako je med ljudmi,denimo za dobrega spovednika vedno veljal tisti duhovnik, ki je znal prisluhniti in iz povedanega izluščiti to,kar nas teži.Tak spovednik se potrudi in nam pomaga pri spoznavanju in obvladova nju resničnosti ter sprave z njo in Bogom. Do pravega pogovora v družini, pri delu in v kaki skupini pride le, če se potrudimo in vživimo v mišljenje in čustvovanje sogo- vornika z iskrenim namenom, da se njega učimo in mu hkrati kaj damo.Pravi pogovor se porodi iz želje, da prisluhnemo drug drugemu in se tako med seboj bogatimo - poslušanje in govorjenje ter govorjenje in dajanje.
Kadar ni pripravljenosti,da bi drug drugega poslušali in si prisluhnili, ampak hočemo le uveljaviti svojo misel in svoje poglede, nikakor pa ničesar sprejemati, je resničen pogovor nemogoč. V takem primeru prihaja le do kopičenja monologov - samogovorov, s čimer se pogosto srečujemo prav bolniki in invalidi. Miselnost: "Jaz biti (fizično) mo- čnejši, jaz biti pametnejši," je žal prisotna še v mnogih okoljih in v mnogih prikritih o- blikah.Žal je pa tako,da moč in pravičnost, znanje in ljubezen, ne hodijo vedno z roko v roki; biti moramo pripravljeni, da gremo prek tovrstnih predsodkov. Albert Einstein je nekoč rekel, da je lažje razcepiti atom, kot uničiti predsodek.
Naš pokojni prof. dr. Trstenjak je v enem zadnjih radijskih pogovorov poudaril, da je človek nagnjen k monologu, k vsiljevanju svojega prepričanja in k želji po samouve- ljavljanju.Zato tako težko sprejema druge- ga in njegovo drugačnost.Poslušati namreč pomeni priznati,da se moramo še česa na- učiti - se potruditi,da se naučimo stopiti iz sebe in pustiti drugemu, da se nam približa in vstopi. Zato je tudi razumljivo, da ljudje z avtokratskimi in diktatorskimi nagnjenji ne znajo in nočejo poslušati. Prav tako pa tudi ne ljudje,ki so polni le samega sebe in hočejo vedno imeti svoj prav in uveljaviti svojo voljo, pogosto tudi v imenu nekih višjih in širših interesov. Preprosteje jim je ukazovati,kakor karkoli doseči s pogovorom
Menim, da je zmotno, če kdo misli, da najbolje udejanjajo zahtevo po poslušanju tisti, ki stvari,o kateri je govor, ne poznajo in le pasivno ali laskajoče prikimavajo. Na- sprotno, menim,da lahko res dobro posluša le tisti, ki kaj ve o stvari, o kateri teče pogovor ter ima svoje mnenje in je zato sposoben presojati, kar sliši ter je odprt za poslušanje. Tu pa smo že pri drugem delu pogovora - pri govorjenju in dajanju.To pa zmore le tisti, ki stvar, o kateri je govor, vsaj nekoliko pozna in želi v pogovoru pre- veriti svoje znanje in ga deliti z drugimi. S takšnim pogovorom smo drug drugemu v pomoč, da lahko skupno napredujemo. Ti- ste, ki se iskreno in resnično pogovarjajo, pogovor vse bolj vodi pod vpliv stvari, o kateri teče beseda in jih potem ta stvar tesneje povezuje.
Spodbujati k poslušanju, poglabljati željo po resnicoljubnosti,utrjevati voljo za vode- nje resničnega in nenehnega pogovora je zahtevna naloga, ki bi ji veljalo posvečati nenehno skrb, če hočemo priti do zmago- slavja medčloveškega in resnice.
Mnogi misleci opozarjajo, kako se hkrati s področjem znanega širi tudi področje nez- nanega. Ob tem pa smo vse bolj prisiljeni priznati,da smo vsi le iskalci resnice,odvis- ni drug od drugega, čeprav so naši pogledi (in se vsi ne "gnetemo" na isti poti) še ta- ko različni."Ne bojte se," so prve Jezusove besede po vstajenju,a je vendar med nami kristjani toliko negotovosti in strahov.Prav iz tega se porajajo najrazličnejše oblike človeških slabosti in hudobije, opozarjajo misleci.
Pregovor pravi: "Molk je zlato." "Ni pa vsak človek zlat, ki kaj zamolči," dodaja satirik. Nekateri uživajo ob misli na svoj prav in se neradi soočajo z ljudmi, ki so (morda) dru- gačnih pogledov, saj bi podoba, kakršno gojijo o sebi ali neki stvari,utegnila postati dvomljiva. Enostavneje jim je ostati v "mirni posesti" svoje resnice ali pogleda,ko ni treba z nikomur ničesar deliti - denimo spoznanja ali informacij.
Pogosto lahko srečamo ljudi, ki se fanati- čno oklepajo nekih svojih pogledov in jih v bojazni, da bi jim jih kdo utegnil omajati, posredujejo naprej le v obliki strastnih mo- nologov, v katerih so le neke vrednostne sodbe, s katerimi poskušajo sebi in drugim prikrivati neko resničnost in s tem dušijo možnosti za iskren, odprt in ustvarjalen pogovor. Tej skušnjavi pogosto podležejo "močnejši" v odnosu do "šibkejših".
Tudi z etiketiranjem tistega, s katerim se človek ni pripravljen pogovarjati, se je mogoče izogniti pogovoru in opravičiti svoj odklonilen odnos. Iz človeka, za katerega včasih le mislimo,da je drugačnega mnenja naredimo kar lumpa s slabimi nameni, ki si ne zasluži,da bi se z njim resno pogovarjali To so,žal,pogosti pojavi različnih predsod- kov, ki močno motijo naše medsebojne odnose...
Ko razmišljam o pogovoru in kulturi pogo- vora, kot vrednosti in izrazu resnične člo- večnosti,s katerim bogatimo drug drugega, se večkrat spomnim razmišljanja in ravna- nja starejšega duhovnika, ki si je vedno vzel čas za pogovor, ne glede na to ali je kdo bil revež ali gospod, prijatelj ali "nas- protnik".
Kdor se želi zares pogovarjati, mora biti iskreno pripravljen tudi na spremembo svo jega stališča. Za to pa potrebuje nekaj skromnosti in zavesti, da nima v posesti vse resnice. Iskreno mora tudi priznati so- govornikovo dostojanstvo in spoštovati njegovo svobodo pri iskanju in zagovarja- nju lastnega spoznanja. Tudi v navidez povsem nasprotujočih si pogledih je lahko marsikaj skupnega in del resnice.Če se po- govarjamo v binkoštnem duhu, z ljubeznijo in željo,da prisluhnemo drug drugemu,je to mogoče odkriti, saj tak pogovor naravnost sili k razmišljanju. Gotovo pa morajo biti sogovorniki v enakopravnem položaju in se ne smejo bati posledic, če bodo razkrili svoje mnenje. Le tako je mogoče priti do resničnega srečanja z drugimi in do iskanja, izbire prave poti na križpotjih življenja, ki vodijo do končne RESNICE.

Jožef Raduha

TAKO IN DRUGAČE

Praznično dopoldne.S sestro sva se odpe- ljali v Dom in se pridružili oskrbovancem pri maši.Pri oltarju kar štirje duhovniki in okrog belolasa starost, ki odkritosrčno izroča v dar svojo podobo ljubezni in bolečin, poza- bljenja, nemoči in čakanja.
Pesem, molitev, vstajenjska radost... A zakaj se vse odvija tako naglo, da okorele ustnice ne dohitevajo? Ali ni časa ali potr- pljenja,da bi se ob božji besedi lahko razjas nil tudi naguban in utrujen človeški obraz?
Po maši so odšli, vsi štirje. Mudilo se jim je... Starost pa je ostala. Žal brez toplega stiska dlani, brez kančka domačnosti, ki bi jo pričaral vsaj kratek klepet.
Popoldne sva s sestro obiskovali in potrkali na precej vrat.Za njimi nikoli ne iščeva ne- znancev ali starcev, ampak med prijatelji tudi v bolečini minljivosti vedno najdeva pogumen odziv na že davno prejeti dar ži- vljenja.
Ko sva proti večeru odhajali, je prispel re- šilni avto. Medtem ko je šofer v avli čakal pacienta,je sedel na klop,med oskrbovance Skupina je oživela. Vsevprek so govorili in se smejali. Ob slovesu je vsem po vrsti segel v roko, jih prijazno imenoval 'mama' ali 'ata' in vsakemu namenil še ohrabrujoč vzklik in velikodušen nasmeh.
Dva zgovorna primera... Vstali Jezus nas čaka kjerkoli. Zato moramo biti čuječi, da ne gremo mimo!

Kati in Helen

DOSTI, DOSTI MISLIM NA VAS

Spet smo dočakali,da nas je zapustila dol- ga,turobna zima.Človek se kar bolje počuti kadar so lepi in sončni dnevi. Po travnikih je posuto drobno cvetje, vse zeleni.
Hudo mi je,da ne morem tako kot nekoč iti v naravo in nabirati dišeče vijolice in druge rožice. Vedno sem doma okrasila moj mali Marijin oltarček. To so samo še spomini. Lepi spomini. Zdaj ne morem nikamor več, a se ne pritožujem. Hvala Bogu, vsaj z ro- kami še kaj delam. Zdaj leže pletem, da mi ni dolgčas. Tudi berem precej. Prijatelj,naš list, mi veliko pomeni, ker me zelo zanima vse, posebno, kje so bila razna srečanja. Zares rada bi se še katerega udeležila, a ne vem, kako bi bilo, ker ne morem dolgo sedeti. Preveč me boli zlom v stegnenici. Noče se nič zaceliti.
Zdaj sem srečna, da grem lahko vsaj ob nedeljah k sveti maši. Peljejo me prav do cerkve. Zelo me razveseli vsak obisk prija- telja ali znanca.Vsak mi polepša dan.Vedno se spominjam vseh prijateljev, s katerimi sem hodila na srečanja. Ko molim rožni venec, mislim na vse in želim biti z vsemi, ki trpijo, duhovno povezana. Dosti, dosti mislim na vas.

Jožica S.

DRAGE BRALKE IN BRALCI!

Kar nekaj bolj ali manj bistre vode je steklo po Savi,Soči in Dravi,odkar sem se umaknil pred hrupom g. Mijona in njegovega rom- pompom orkestra. Sam sem se medtem malce bodel s slovnico, a me je v nekem trenutku oplazilo spoznanje, da je slovnica lahko silno koristna in potrebna stvar, da pa je za takšnega tesarja,kot sem jaz,bolj malo 'važno' ali pomembno, če je bilo neko dobro delo narejeno po maši ali šele po kon čani maši. Na prvem mestu naj bo slovnica ljubezni.
Prijatelj je v tem času dobil novega ured- nika in le želeti je, da bodo sledi, ki bodo ostale za njim, sledi krščanske ljubezni. Sliši in bere se, da so zapihali novi vetrovi tudi v Bratstvu. Novi ali vsaj drugačni vet- rovi pa so zapihali tudi v mojem laičnem invalidskem združenju, le obrazi v vodstvu so še v glavnem iz časov,ko so se nekateri od njih nejevoljno križali, če se je kakšen navaden član javno pokrižal. Pa tudi sicer je na tem področju nekaj nejasnosti, saj se posamezni vozičkarji stalno ali občasno vozijo bolj po levi strani vozišča in drugi ali drugič bolj po desni strani. Domnevam, da to ni odvisno le od tega ali se dotični ste- šejo za voznike ali za pešce. Verjetno pa tudi vsi ne bodo po Savlovem - Pavlovem vzoru prispeli v Damask. Demokratično izvoljeni 'frizerji' v Visokem domu pa nas medtem vztrajno strižejo, da je 'gobica' na moji plešasti glavi vse manjša.
Se še spomnite moje jezikovne nečakinje Neže? Poročila se je in zdaj sem že stric dedek. Lektor s to skovanko verjetno ni preveč zadovoljen. Je pa zadovoljen naš mali Marko,ko mu napolnim flaško ali si ka- kšno zabrundava, ko sva sama.
Ker je Neža že od rojstva zaznamovana z boleznijo in invalidnostjo, ji je eden od zdravnikov s prav ganljivo skrbjo predlagal pregled na posebnih aparaturah,ki pokaže- jo ali je 'plod' zdrav ali ne in se potem lah- ko 'plod' v primeru okvare tudi pravočasno 'odpravi', kot je bila nagovarjana. Moja trmasta nečakinja pa je temu novatorsko navdušenemu zdravniku odgovorila kar z skoraj dvatisoč let starimi besedami evan- gelista Marka: "Spreobrnite se in verjemite evangeliju."
Tako smo dobili Marka in kot kaže, bomo prav kmalu lahko skupaj zapeli: "Marko skače..."
Prisrčno pozdravljeni in verjemimo evange- liju!

stric Kopriva

V zadnjem času je prišlo veliko zelo zani- mive pošte, nekaj na naslov Prijatelja, še več na naslov Krščanskega bratstva bolni- kov in invalidov.Precej te pošte se nanaša na pravila, pristopne izjave za Bratstvo ter delovanje Bratstva. Nekaj najznačilnejših pisem po dogovoru z voditeljico gibanja objavljamo.

Najprej bi se vam rada zahvalila za pova- bilo,naj se pridružim Krščanskemu bratstvu bolnikov in invalidov. Upam, da nas bodo skupna pota k Njemu opogumila, in bomo lahko stopali k soncu tudi takrat, ko se bodo nad nami zgrinjali črni oblaki.
Sama sem se odločila podpisati pristopno izjavo in sem tega zelo vesela. Žal pa mi veliko časa vzame učenje in se bom naj- verjetneje morala nekaterim srečanjem odpovedati.
Zelo rada pa bom prevzela kakšno odgo- vornost, saj vem,da so to zidaki v gibanju. Tudi če ne bom z vami, boste navzoči v mojih mislih in molitvah.
Draga Vesna, hvala za tako lepe besede. Oblaki pač pridejo in gredo in spet posije sonce. Iz tvojih besed sodim, da spadaš med optimistične ljudi,ki pravijo:"Za vsakim dežjem pride sonce."Obstajajo namreč tudi pesimistični,ki takoj potarnajo: "Ah,kje pa, za vsakim soncem pride dež..."
Najlepša misel je gotovo obljuba molitvene povezanosti. Če bi bili vsi v Bratstvu do konca iskreni, bi najbrž prišlo na dan, da v glavnem molimo za simpatične in se jezimo na tiste,ki so drugačnega mnenja ali so se nam kaj zamerili.Kajti če za nekoga moliš,si se z njim prav gotovo pripravljen srečati, pogovoriti in sonce zasije.

Nisem izpolnila pristopne izjave za Bratstvo Jaz bom sodelovala kar tako kot doslej. Tudi kakšnih knjižic mi ni treba pošiljati; imam svojih dovolj. Stara sem 84 let, sem bolehna, v glavi mi šumi in imam razne bo- lezni. Sredi januarja sem zaradi poledice padla in si zlomila desno roko. Naredim še kakšno dobro delo za zavod, v katerem živim. Upam, da bo kakšno srečanje tu v Želimljah.Vse trpljenje darujem v zadošče- nje Jezusu in pokoro za naše grehe. Poši- ljam svoj prispevek za članarino. Hvala za velikonočne pozdrave!
Draga Angela,vaše pismo,namenjeno Brat- stvu, je zelo zanimivo in zgovorno. Da pri teh letih in takšnem zdravju, kot je vaše, ne morete storiti drugega kot to, kar sto- rite, se razume samo po sebi. Vendar ste vsi,ki ste dobivali pošto ob praznikih in va- bila na srečanje v postu, dobili tudi pravila Bratstva in povabilo za podpis pristopne izjave, da ne bi kdo kasneje očital; češ, mene pa ne marate. Saj veste, kako hitro ljudje stvari obračajo. S pravili gibanja je Bratstvo samo izpolnilo navodilo, ki ga je dal še prejšnji g. nadškof, že pred več kot desetimi leti, naj zapišemo svoja pravila in se jih držimo, da ne bi prihajalo do nespo- razumov. Gotovo pa vaše pismo, želja, da bi še bilo srečanje v Želimljah, posebej pa še vaš dar, govori o želji biti povezana z drugimi bolniki in invalidi. Prepričan sem, da ne boste ostali pozabljeni,čeprav niste podpisali tiste izjave.

Lepo se zahvalim za poslano gradivo in vso skrb, ki ste jo imeli. Vračam podpisano prijavnico. Prosim pa vas, da bi mi poslali šesto številko lanskega letnika Prijatelja. Posodila sem jo v branje,pa je nisem dobila nazaj.Spravljam vse letnike in bi rada imela tudi to številko.
Lepo je prebrati, da komu Prijatelj toliko pomeni, čeprav mi gre malo na smeh, ko pravite, da ga niste dobili nazaj. Zakaj? Zato, ker o vračanju sposojenega včasih pridigam, pa tudi med nami duhovniki kroži nekaj šal v zvezi s sposojanjem in (ne)vra čanjem knjig. Prijatelja damo natisniti malo več, da ga nekaj ostane tudi za rezervo. Mislim, da ste Prijatelja v tem času že do- bili. Lepo pozdravljeni.

Naj vam napišem, da živim sama v hiši v skromnem zaselku,več kilometrov od pošte trgovine in cerkve. Pomaga mi dobra so- seda. Ravno na moj rojstni dan mi je pred tremi leti umrl sin,lani pa še mož. Snaha se je poročila drugam. Tako sem ostala sama v hiši. Mož je imel kmečko pokojnino, meni pa sedaj ne pripada nič. Tako sem invalid brez tolarja.
Draga Milka, vsaj upam, da se je v tem času, kar ste pisali, vaše stanje le uredilo s kakšno socialno podporo. Kar ne morem verjeti, da bi danes kdo ostal takole čisto brez vsega.In vendar se v vsaki stiski lah- ko pokaže dobrota bližnjih, kot je dobrota vaše sosede. Upam, da bo Prijatelj kmalu lahko prinesel tudi kakšne konkretne na- potke, kam se je mogoče obrniti v takšnih nujnih primerih, kajti verjamem,da je veliko zlasti starejših ljudi,ki niti ne vedo da ven- darle obstaja možnost za kakšno pomoč, tako pri državnih organih kot v Cerkvi. Za- dnja leta se v Cerkvi lepo razvija Karitas in še kakšna dobrodelna ustanova;gotovo pa je treba "zavpiti na pomoč".

Prijatelja sicer nimam naročenega, vendar ga v prosti prodaji redno kupujem. Želela bi pozdraviti vse bolnike in invalide. Ker mi vid peša, ne morem kaj prida narediti. Prej sem rada obiskovala bolnike v bolnišnicah, delala pa sem v domu kot bolniška nego- valka. Sedaj pa zelo težko hodim, ker me zelo boli hrbtenica. Pojesti moram veliko tablet in delati telovadbo, da bom vsaj še nekaj časa pokretna.
Sedaj pa veliko molim in tudi sveta maša mi pomeni vse. Članarino za Bratstvo bom tudi plačala, samo ne vem, kam naj jo na- kažem.
Zanimivo ste zapisali,draga Marija,da "mo- rate" delati telovadbo in jesti tablete. Če vam je kaj v tolažbo, vam povem, da kar precej duhovnikov takole telovadi.Tako se spominjam z rekolekcije (mesečnega sre- čanja dekanijskih duhovnikov), kako je nas mlade duhovnike podučil devetdesetletni duhovnik-starosta,da on vsako jutro naredi po deset počepov. "Takole, primem se za mizo in gre..." Kar vpričo nas je potelovadil
Glede članarine pa boste, kot vem, tisti, ki ste poslali pristopno izjavo, obveščeni s posebnim pismom. Za sedaj se še ne mudi, čeprav je članarina kot eno od znamenj samostojnosti gibanja bolnikov in invalidov res sprejeta.

Jaz bom v Bratstvu sodelovala samo z mo- litvijo in trpljenjem. Mislila sem, da je moja mera trpljenja že polna, pa sem v postu morala sprejeti še dodatno porcijo. Dobila sem mavec na nogi.Na srečo imam Simone ki mi pomagajo nositi ta moj križ. Sprejeta sem tudi na rehabilitacijo na Sočo in bi bila vesela kakšnega obiska. Pozdrav z najlep- šimi željami. Sicer pa: Korajža velja!
Ne vem, če vas je kdo iz Bratstva utegnil obiskati, ko ste bili na Soči. Rad pa bi le zapisal, kar sicer veste, da je vsako sredo popoldne od 15.30 do 18.30 kdo od odgo- vornih bolnikov in invalidov Bratstva dežu- ren v pisarni gibanja na Taboru 12 v Ljub- ljani in lahko,preden odidete na zdravljenje ali že od tam, pokličete in obvestite, kje (bo)ste.To storite tako,da zavrtite telefon (061)/133-94-10. Morda bo kdo od dežur- nih naslednje dni utegnil kar sam priti na obisk, ali pa bo obvestil koga drugega iz vodstva Bratstva,ali tudi koga drugega,tu- di kakšnega sodelavca,da bi prišel na obisk

Z veseljem sem sprejela statut Bratstva in rada sem podpisala pristopno izjavo. Jaz sem sicer včlanjena že več kot dvajset let; vpisala me je še pokojna Mimica Pust. Točno pa ne vem, koliko je od tedaj; po- glejte vi v svoje evidence. Na srečanja bi rada hodila, ker so zelo lepa in potrebna ter nam v blagoslov.Rada bom tudi plačala članarino.
Draga Anica, po starih evidencah ni nič prijetno brskati. Po tem,kar ste napisali,pa ste najbrž že kar od začetka nekdanjega Prijateljstva bolnikov in invalidov - seda- njega Bratstva - zraven.Zakaj je sploh bilo tisto vprašanje, od kdaj je kdo v gibanju? Ker se ljudje izmenjujejo, tudi tisti,ki vodijo gibanje, in je dobro, da je nekaj najosnov- nejših podatkov zbranih.Tako novi voditelji skupin, območij ali celega gibanja lahko hitro spoznajo situacijo in ljudi. To obstaja v vsakem urejenem gibanju ali skupini ljudi. Tudi mnogi župniki imajo lepo urejene po- datke o svojih župljanih, da nov župnik, ko pride, lahko v nekaj dnevih,ko to pregleda, vsaj približno uvidi versko stanje v župniji in laže dela.
Velikokrat se tudi zgodi, da se ne spoštuje dovolj tistih, ki so že dolga leta zraven, vendar marsikdo novih članov ne ve, da je drug že tako dolgo zraven, če tega ni ni- kjer zapisanega. Nikomur pa to ne piše na čelu. Ta podatek je na koncu pomemben tudi pri volitvah, ker imajo v primeru ena- kega števila glasov prednost tisti, ki imajo več izkušenj,to se pravi,da so dalj časa v gibanju. Sicer pa hvala za vaš hiter in lep odgovor ter vso pripravljenost.

Želela bi biti član Bratstva,vendar verjetno ne bom mogla kaj dosti sodelovati pri njem Najprej sem sama zelo slabega zdravja, potem pa moram skrbeti za svojo mamo, ki je bolna, ima oseminosemdeset let in ne morem nikamor od nje. Obe pa sva v domu starejših. Hvala za pošto.
Draga Izolda, hvala za iskrene in stvarne besede. Bog vas sedaj gotovo hoče tam, kjer ste. Zdi pa se mi prav,da ostajate po- vezani z gibanjem, kajti tako opogumljate tudi druge v gibanju, zlasti pa čedalje bolj sprejemate geslo gibanja: Vstani in hodi! Če to geslo živite tam, kjer ste, boste go- tovo storili vse,kar morete,za dobro svojih bližnjih v domu. Čas bo pokazal božje na- črte; saj verujete to?

Najprej se opravičujem za zamudo; sem imela gripo,sedaj pa počasi okrevam.Hvala za pismo in dobre želje. Jaz sem stara in bolna ter ne razumem vsega, kar je v tisti knjižici s pravili. Ne morem nikamor od do- ma. Za članarino pa kar pošljite položnico in bom takoj poslala, saj vem, da je mnogo stroškov z vsem.
Draga Milka, najbrž ste že prebrali druga pisma in odgovore. Saj veste,eno je dober namen in pripravljenost sodelovati po svo- jih močeh (to je očitno tudi pri vas), drugo so zmožnosti posameznika, tretje pa je, da so pač nekateri proti pravilom ali pa se jim je kaj zamerilo. Vem,da za pristopne izjave tudi še sedaj ni prepozno. Po nekem datumu,ki še ni določen, to je odvisno tudi od potrditve pravil na škofovski konferenci pa bo vse nove pristopne izjave (prošnje) obravnaval takoimenovani Narodni odbor, ki vodi gibanje.Sestavljali ga bodo voditelji skupin, en duhovnik, en predstavnik sode- lavcev in en predstavnik dobrotnikov.Kako bo odbor odločil,bo najbrž odvisno od tega koliko bo članov, ki bodo pripravljeni voditi skupine ali drugače sodelovati, pa tudi od števila duhovnih spremljevalcev, sodelav- cev in dobrotnikov,ki gibanje vsak po svoje podpirajo. Seveda bo odbor spoštoval tudi opredelitev,da je Bratstvo gibanje bolnikov in invalidov, natančneje telesno prizadetih in trajno bolnih oseb.

Včeraj sem dobil prijavnico za Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov. Zanima me, če me boste oprostili članarine, ker nimam toliko denarja, da bi jo lahko plačal, kajti vse mi poberejo za oskrbnino v domu.Meni ostane le 4.000 tolarjev na mesec.
Dragi Miklavž! O tem bo, ko bo čas, odločil Narodni odbor, prepričan pa sem, da bodo vsi člani popolnoma razumeli tvojo situacijo Takšna oprostitev bo veljala za toliko časa dokler bodo isti člani odbora.Ko bodo nove volitve,to pa naj bi bilo vsaka štiri leta,boš pa zopet pojasnil,kakšna bo tvoja situacija takrat in ponovno prosil za oprostitev. Be- seda, pravi pregovor,ni konj. Nekoliko pre- prostosti je treba, pa nekoliko potrpljenja in vse se lepo razreši. Že doslej so gibanje podpirali nekateri dobrotniki in gotovo ga bodo tudi v bodoče. Morda pa se bo čez čas pripetilo, da boš kar ti sam naletel na kakšno dobro dušo,ki ti bo dala dar za tvoj prispevek Bratstvu. Saj veš, kdor išče,naj- de... To pravim zato, ker vidim tvoje lepo pismo z natiskanim naslovom in znakom, ter domnevam, da se še kar znajdeš. Pa lepo pozdravljen!

Na obletnico papeževega obiska, sredi cve točega maja,ko je vse v razcvetu življenja je zaživela novo življenje v Bogu tudi naša prijateljica KATARINA BEVK, Davča 20, Železniki.Tako upamo v veri,čeprav je vsak tak odhod boleč in prehiter.Bila je mati šti- rih otrok.Njen dom je bila samotna kmetija, ležeča v strmem bregu, petnajst minut oddaljena od najbližjega soseda. A Kati ni bila zagrenjena. Bila je nasmejana, odprta, z izredno močno voljo, kljub temu, da jo je skleroza multipleks priklenila na voziček in ji vedno bolj jemala moči. Vsako nedeljo je bila pri maši,saj ji je vera bila v veliko oporo Prav tako ji je bila v oporo njena družina, saj so bili med seboj zelo povezani.Zato jo bodo zdaj še bolj pogrešali. A vezi, s kate- rimi smo bili povezani z njo, bodo zdaj še bolj močne, ker uživa Boga. Marsikaj smo se lahko od nje naučili, naj zdaj pri Mariji prosi za vse nas!

OBČUTEN PRISTOP

Pred vami je še zadnji sklop nasvetov,kako nuditi fizično pomoč osebam na invalidskem vozičku. Še enkrat se toplo zahvalim dr. Antonu Zupanu, da sem si smela pomagati z njegovim priročnikom.

Ko pomočnik invalida posede ali presede, ga ne sme takoj spustiti,saj se lahko zgodi da omahne naprej, nazaj ali vstran. Zato je treba vedno počakati in pomagati, da sedeči ujame ravnotežje. Če sam ne more kontrolirati položaja glave,mu eno roko po- ložite na vrat in zatilje, drugo pa spredaj čez ramena (sl.1)

Za vozičkarja je zelo pomembno, da sedi čimbolj udobno in da se počuti varnega. Tistega, ki se v vozičku sam ne more pre- mikati, je zato treba namestiti v ustrezen položaj res z občutkom in pozornostjo.
Če je sedeči s trupom nagnjen preveč na- prej,stopite predenj,ga primite za nogi pod kolenoma in ju povlecite nekoliko naprej (sl. 2).
Če je s trupom nagnjen preveč nazaj, sto- pite za njega, ga primite preko trebuha ali za rob hlač in povlecite nekoliko nazaj.Ka- dar invalid pri nameščanju v vozičku sam ni dovolj stabilen, ga zavarujte tako,da ga z brado držite za ramo (sl.3).

Tisti, ki imajo prizadete tudi roke, so veliko bolj samostojni, če imajo preko vozička položeno posebno mizico, ki se lahko dobi skupaj z vozičkom. Na njej si stabilizirajo roko, da na primer lahko še sami nosijo hrano v usta (sl. 4).
V primeru, da kdo ne zmore več toliko dvi- gniti roke, da bi z njo prišel do ust, ga na- hrani, umije ali počeše pomočnik. Je to res edina rešitev? Ne! Prav zato bi pomočnike še posebno rada opozorila na bolj človeški in občuten pristop...
Začnimo z drobnim primerom: Odvijete bonbon in ga daste nepokretnemu v usta. Lahko pa odvijete bonbon, ga položite v njegovo roko in mu jo pomagate dvigniti. Z vašo pomočjo se bo sam posladkal... Saj ni treba razlagati, kajne, kakšna je razlika in zakaj vas nanjo opozarjam.
Tako pomagate invalidu dvigniti roko tudi, kadar se želi obrisati, popraskati, pomen- cati oko ali kaj prijeti npr.kozarec.Tedaj ga z eno roko primite preko prstov, z drugo pa dvignite njegovo roko in jo približajte ustom (sl. 5).

Mnogo ljudi, ki so vezani na invalidski vozi- ček, ne more več dvigniti rok tudi toliko od telesa, da bi se lahko rokovali. Še posebej je težko, če se človek na vozičku rokuje s stoječim človekom, ki je dosti višji od nje- ga in bi zato moral kar precej dvigniti roko. Zato naj se stoječi pri rokovanju toliko skloni in iztegne svojo roko, da jo bo prib- ližal roki sedečega (sl. 6).

Včasih pomočnik, ki potiska voziček, po- polnoma pozabi, da je tisti, ki se vozi, v drugačnem položaju kot on sam. Kadar se pogovarjata, naj pomočnik ne govori za vozičarjevim hrbtom, ampak naj se nagne vsaj na stran ali pa stopi naprej. Enako velja za ustavljanje pred izložbami, ko po- močnik vidi razstavljene predmete, tisti na vozičku pa le od strani.
Tudi, ko se srečata z znano osebo, pogo- sto pomočnik ustavi voziček tako, da sam direktno govori z znancem, invalid je pa obrnjen stran ali toliko spredaj,da je v ne- prijetnem položaju.Zato ga mora pomočnik obrniti proti človeku,ki ga srečata, sam pa naj stopi ob bok (sl. 7). Tako se vsi lahko pogovarjajo.
Številne zadrege in nerodnosti se dogajajo tudi v trgovini, v banki, na pošti, kjer so okenca za stranke ponavadi precej visoko in vozičkar ne seže do njih. Zato naj se uslužbenec skloni preko pulta in toliko ste- gne roko, da stranki na vozičku izroči do- ločeno stvar v roko ali položi v naročje.

Kaj naj rečem drugega, kot da ste sedaj vi na vrsti..Življenje terja prizadevanje vseh: gibalno oviranih,da ne bomo nekje neka po zabljena in odrinjena skupina,ampak bomo, kolikor je le mogoče, še živeli od svoje po- končnosti; ter zdravih,da bi laže poskrbeli, da ljudje na vozičkih ne bodo prepuščeni sami sebi. Vrednost takega sodelovanja, kjerkoli in kadarkoli, je neprecenljiva. Kar lahko storite in če komu lahko kdaj poma- gate, ne pomišljajte niti za hip...
Naj spomnim še, da se je do invalidskega vozička,ki je mnogim dragocen pripomoček na poti skozi vsakdanjost,treba vesti spo- štljivo. Ni igrača, da bi kar naprej drezali v kolesa in stresali sedečega. Tudi ni nekaj tako strašnega, da bi le bežali od njega. Na njem vendar čisto dostojanstveno sedi človek. In nihče ne ve, če ga ne bo kdaj tudi sam potreboval...
Bralce doma in po svetu prisrčno pozdrav- ljam in se vam zahvalim za potrpežljivo branje!

Kati Urh

V nedeljo, 11.maja 1997 popoldne je komi- sija za karitativno delovanje pri Zvezi višjih redovnih predstojnikov in predstojnic Slo- venije organizirala srečanje ostarelih redo- vnih bratov in sester. Srečanje je potekalo v svetišču Marije Pomočnice (pri salezijan- cih) na Rakovniku v Ljubljani. Vodil ga je g. Stanko Hočevar.

LJUBEZEN NIKOLI NE MINE

Resničnost teh besed apostola Pavla smo lepo doživljali na prvo majniško nedeljo ob izletu - romanju v Italijo.
Naš prvi obisk je veljal naši dragi pokojni sestri Mihelangeli. Ob njenem grobu se je naših src polastila otožnost, a le za kratek hip. Po skupni molitvi je zadonela tudi slo- venska pesem, da, razlegale so se pesmi, ki jih je sestra imela rada in jih ob obiskih pri prijateljih tako rada prepevala. Obisko- valci groba smo se počutili,kot da je sestra med nami, da, saj v grobu počiva le njeno od bolezni izčrpano telo, njena duša pa uživa Boga in v ljubezni bedi nad nami.
Potem smo odšli v Doberdob, kjer sta v župnijski cerkvi svetega Martina gospoda Jože Zupančič in tamkajšnji župnik Ambrož Kodelja darovala sveto mašo za pokojno sestro Mihelangelo ob bližnji obletnici nje- ne smrti.Vse naše sodelovanje je izzvenelo v prošnjo k Bogu, naj bo bogat plačnik za vsa njena dobra dela.Delo,ki ga je prezgo- daj morala dokončati sestra Mihelangela, nadaljujejo tudi njene sosestre,ki so orga- nizirale ta prelepi izlet, romanje.
Čas na župnijskem dvorišču ob obilni pos- trežbi je bil lepa priložnost za poglabljanje dosedanjih prijateljskih vezi in za sklepanje novih. Za gostoljubnost so se gostiteljem Marijine sestre oddolžile s simboličnimi da- rilci, ki jih je z njej lastno šegavostjo izro- čala prijateljica Kati.
Potem pa se nam je pridružil g. župnik Ko- delja in nas popeljal v notranjost pokrajine ter nam razkazoval in razlagal razne zna- menitosti. Kljub šegavosti ni mogel prikriti otožnosti,ko je povedal,da slovenski narod občuti zapostavljanje in da rahlo izumira.
Obiskali smo tudi veličastni spomenik Dober- dob, grob slovenskih žrtev prve svetovne vojne. Tudi ob pogledu na ta spomenik je otožnost stisnila srce.Koliko slovenskih src počiva tu?
Pot se je obrnila proti domu. V naših srcih je odmevalo: "To je dan, ki ga je naredil Gospod". Naj tudi ta dan okrepi naše prija- teljstvo, za kar si je dolga leta in do zad- njega diha prizadevala s. Mihelangela!
Prav ta dan je tudi g. Miro Šlibar spremljal skupino slovenskih bolnikov na romanje v Lurd in obljubil, da bo tudi ostale "ponesel" s seboj. Tako smo bili vsaj v duhu tudi v Marijinim milostnem kraju, v Lurdu!

Angelca

Servis dobrote mladih (SDM) je združe- nje mladih, ki želimo biti ljudem v pomoč in uteho ter verjamemo, da smo sposobni narediti kaj dobrega. Zaradi šolskih obvez- nosti je naša pomoč lahko le občasna (v obliki storitev).Ne sprejemamo celodnevnih ali večdnevnih obveznosti. Pomagamo os- tarelim pri njihovih vsakdanjih opravilih in tegobah (pospravljanje, oskrba z živili,kur- javo,sprehodi, spremstva,manjše tehnične storitve in popravila,pogovori in informacije o vsakdanjem življenju), mladim (v njihovih stiskah, dvomih, iskanjih,pri študiju), inva- lidom (spremstva, družabnosti, prevozi). V okviru servisa dobrote mladih je mogoče tudi civilno služenje vojaškega roka.
Prijave novih članov in razporejanje pomo- či vodimo na centru SDM, Černetova 17 (vhod iz Beljaške ulice) Ljubljana-Šiška,kjer imamo tudi organizirano dežurstvo vsak ponedeljek in četrtek od 17. do 19. ure. Pri nas se lahko oglasite osebno ali po tel. 159-30-96. Člani SDM se srečujemo vsak zadnji torek v mesecu ob 20. uri v dvorani Frančiškovega študentskega doma na Čer- netovi 17, Ljubljana.

p. Pavle Jakob, koordinator

"Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl."
To so besede iz svetega pisma. V enem naših znanih samostanov je upodobljeno, kaj se bo godilo z ljudmi, ki takim svarilom ne verjamejo. Povejte:

1. Samostan, kjer je ta upodobitev
(da ne bo pretežko: tam živijo patri, ki imajo bel habit in črn škapulir):
a) Pleterje
b) Stična
c) Nazarje
2. Kdo je izrekel gornje besede:
a) Jezus
b) apostol Peter
c) apostol Pavel
3. Hudi duh je v svetem pismu poime- novan tudi satan.Kako bi se temu reklo po slovensko?
a) se ne da prevesti
b) skušnjavec
c) razdiralec

Pravilni odgovor PP 2/97: A A B

Tokrat je prispelo še več odgovorov kot prvikrat, še vedno pa je kar 16 takih reše- valcev, ki ste doslej zadeli vse prav in si tako nabrali že po 12 točk.Ker je imen vo- dilnih še vedno precej, naj samo naštejem kraje,odkoder so: Domžale,Kobarid, Koper, Ljubljana, Mozirje, Prevalje, Raka, Rogaška Slatina, Slov.Bistrica, Sp.Idrija,Škofja Loka Tudi novi reševalci ste še vedno povabljeni Za upoštevanje vašega odgovora je potre bno izrezati le kupon,ostalo lahko prepišete

Odgovore pošljite do 25.6.1997 na naslov: PRIJATELJ, za PP,Tabor 12, 1000 Ljubljana

Tokrat smo vam zares dolžni opravičilo. Pri posebnem mozaiku v zadnji številki so manj kale številke v likih in praktično nemogoče je bilo uganiti misel.Presenetljivo pa je ena skoraj pravilna rešitev le prišla.Da se oddol žimo avtorju in vsem rednim reševalcem, v tej številki posebni mozaik ponavljamo.

POSEBNI MOZAIK

BUDILO KOKILE MIHAIL MORSE OOLITEK POMIJE POMOLI SLAVIST SNOBI UTRILLO

Poskusimo še enkrat:
Pri tem mozaiku praktično ni potrebno ni- česar reševati (pomembno je le, da znate vsaj do osem šteti), le zgornje besede, urejene po abecednem redu, morate v lik pravilno razporediti v dele mozaika, ki so ločeni z debelejšimi črtami. Črke vpisujte po vrstnem redu, kot ga kažejo številke v vsakem kvadratku levo zgoraj. Če boste vse črke pravilno uvrstili v mozaik, boste brali v vodoravnih vrstah skupaj z že vpi- sanimi črkami misel iz knjige Pregovorov.Če pa le ne bo šlo, vam po tihem zaupam, da se prvi kvadrat začne z besedo SLAVIST, potem pa v tem smislu naprej.Veliko sreče!
Rešitev v celoti prepišite na dopisnico, pri- lepite kupon (vsak lahko sodeluje le z eno rešitvijo) in jo do 25.rožnika(junija) pošljite na naš naslov: PRIJATELJ, Tabor 12, 1000 Ljubljana, s pripisom UGANKA.

sestavil: Oton

Nagrade 3/97:
1. električna digitalna budilka
2. knjiga Cvetana Priol, Darovana
3. glasbena kaseta Sejavec (Franc Juvan)
4. namizna plaketa Marija z Jezusom
5. komplet tridesetih podobic s slovenskimi motivi (avtor fotografij Klemen Čepič)
6. prtički.

Nikdar ne dovolite, da bi vas trpljenje pre- magalo in da bi vas katerakoli preizkušnja zrušila in uničila!
Nikdar človek ne sme dopustiti tega!

Vedno mora stati in obstati.

Človek naj bo zaradi vseh preizkušenj živ- ljenja utrjen in pomlajen.

Nadškof dr. Franc Rode, odgovornim Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov