Lansko leto sem imel manjšo ope- racijo na palcu leve noge. Težave z nohtom,nič hujšega. Operacija je bila rutinska, brez možnosti kakšne resnejše komplikacije. Bil sem vesel,da je uspela. Še vedno mi ostaja spomin na prijazno zdravstveno osebje, ki so se trudili razbliniti strah pred nepozna- nim, pred negotovostjo, pred bolečino.
Kako premalo se zavedamo vsega dobrega, ki ga zdravniki in ostalo osebje storijo za nas,vsega veselja,ki se poraja ob uspešnih ozdravljenjih, upanja, ki ga dajejo ljudem v bolezenski stiski. Vsaka ozdravitev, vsak uspešen kirurški poseg, vsaka operacija je razlog za praznik. Gre za odrešitev, ki člo- veka reši določenega bremena, mu povrne svobodo in ga navda z veseljem.
Zato bi lahko delo zaposlenih v zdravstvu primerjali z Jezusovim poslanstvom. Jezus je v življenje svojih rojakov vnašal odrešenje in prazničnost s svojimi odrešujočimi bese- dami kot so npr.: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« (Mr 2,5) ali »Vstani,vzemi svojo po- steljo in hôdi!« (Jn 5,11) Pa ne samo nekoč Jezus je zdravnik našega telesa, duše in duha tudi danes.
Vsekakor pa je največji Jezusov »poseg« v naše zdravje ozdravitev od smrti. Za to bolezen, ki v brezno niča sili prav vsakega človeka, je Jezus s svojo smrtjo priskrbel za- nesljivo in učinkovito zdravilo,namreč svoje trpljenje, smrt in vstajenje. Velikonočni do- godek je zdravilo naše minljivosti. Pri tem gre za ozdravitev najglobljih človekovih korenin. To dejstvo nas mora navdati z veseljem in prazničnostjo!
Vidimo torej, da imata uspešna operacija in velika noč marsikaj skupnega. Pri obojih gre za razbremenitev in odrešenje.Oboje je tudi razlog za veselje in proslavljanje. Besede v obeh primerih nimajo moči, da bi izrazile to praznično razpoloženje. No, večina besed. Ena je, to zmore: »Aleluja«!

Borut Pohar CM, urednik

Velikokrat slišim ljudi, ki pravijo, da je sta- rost žalostna. Jaz pa pravim, da se prvikrat v življenju zavedam, da rada živim, ker sem prvikrat v življenju brez vsake skrbi. To za- vedanje,da rad živiš,je omogočeno le tistim ki imajo okrog sebe koga,ki jih ima rad. Za- vedam se, da nikomur nisem odveč, da me imajo ljudje okrog mene radi in da imam tudi jaz njih rada.
Ali nam lahko vsaj na kratko poveste, od kod prihajate in kakšno je bilo vaše otroštvo? Rodila sem se 17. oktobra 1924 v Črnomlju skupaj s sestro dvojčico. Oče je bil čevljar. Mama je sedem dni po porodu umrla in s sestro so naju kmalu po rojstvu dali v dečji dom, kjer sem ostala do enega leta. Nato sta me posvojila zakonca Vilfan. Starši posvojitelji so bili zelo dobri in so mi nudili res lepo otroštvo. Na začetku smo živeli v Novem mestu, ko sem hodila v tretji razred pa smo se preselili v Kranjsko Goro. Oče je bil namreč orožnik in preselili smo se lahko šele po njegovi upokojitvi. Starši so želeli,da sem povezana s sestrico, s katero sva se prvič srečali šele ob sv.birmi. Najino naslednje srečanje je bilo leta 1945, malo bolj pa sva se zbližali šele v starosti. Zdaj je že štiri leta pokojna. Že od rojstva imam prizadeto nogo, zato sem že od začetka težje hodila, do šestnajstega leta pa še kar v redu. Takrat pa se je nekaj zakompliciralo in morali so me operirati.Do danes sem pre- stala štirinajst operacij. (več v reviji)

Vstal je Kristus, aleluja,
vstali bomo tudi mi!

Dragi bralci, prijatelji, so- delavci,dopisniki, dobrotniki in vsi tisti, ki nas podpirate z molitvijo in nasveti!
Jezus je svojim učencem rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne da- jem vam ga, kakor ga daje svet.« (Jn 14,27)
Želim Vam, da bi vas kot Kristusove učence napolnil Kristusov vstajenjski mir, ki edini more v polnosti osrečiti človeško srce!

Uredništvo in uprava
revije Prijatelj

»Moram, moramo.« To je bil od- govor na moj pozdrav, ko sem na hodniku doma starejših sre- čal gospo in jo vprašal,kako je. Beseda moram me ni pustila hladnega. Ko sem naslednjič srečal gospo, mi je že spet rekla: »Moramo.« Vprašal sem jo: »Gospa, povejte mi, kaj mislite, ko rečete moramo?« In gospa mi je pripovedovala: »Bog mi je dal življenje, in to je tako velik dar,da kljub starosti in vsem boleznim moram Bogu reči 'da' in se še naprej veseliti Božjega daru, ki mi ga je dal. To delam vsak dan znova in v tem sta tudi veselje in sreča mojega življe- nja.« Hvaležen in vesel sem tega, kar mi je povedala gospa. Življenje je neprecenljiv dar in Bog se v našem življenju razodeva na mnogotere načine. Po Božjem načrtu je v naše dneve in trenutke vstopil vstali Jezus Kristus, zato lahko rečemo, da je vstajenje v nas. Človeku je dano upanje. S sv. krs- tom smo sprejeli Jezusa Kristusa in z njim njegovo vstajenjsko razsežnost. Človek ne more biti drugačen,kot da je vstajenjski,saj je ustvarjen po Božji podobi. (več v reviji

Revija Prijatelj je imela v svoji zgodovini že kar nekaj urednikov. Vsak ji je zapustil svoj pečat. Svojo življenjsko pot sedaj nadalju- jejo v drugem delu Gospodovega vinograda Eden izmed njih, Toni Burja, deluje med Slovenci v Kanadi. Prosili smo ga, če nam lahko na kratko opiše svoje delo in življenje naših rojakov.

Pozdravljeni, g. Burja. Na slovenski žu- pniji v Kanadi sedaj delujete že šest let Kako je bilo, ko ste prišli na slovensko župnijo v Toronto? V Kanado sem prišel iz Slovenije. Rojen sem bil v Argentini,po sre- dnji šoli pa sem odšel v Slovenijo, kjer sem vstopil v semenišče in postal duhovnik. Po posvetitvi leta 1992 sem bil najprej kaplan v Šmartnem pri Slovenj Gradcu,nato pa žu- pnik v Šentjakobu ob Savi. Dve leti sem bil tudi urednik revije Prijatelj in duhovni asi- stent v Bratstvu. Nato sem oktobra 2008 prišel v Kanado.

Zadnje besede, ko sva se po obisku na dan Svetih treh kraljev poslavljala, so bile: »Z Bogom, sestra!" Njegovo življenje in delo je bilo začeto in končano z Bo- gom. Zato je naš dragi prijatelj Jože Nema- nič iz Metlike 2.februarja lahko mirno zaspal v Gospodu.Bil je velik Marijin častilec. Rojen je bil 15. septembra, na praznik Žalostne Matere Božje, svojo življenjsko daritev pa prav tako končal na Marijin praznik, na pra- znik Darovanja Device Marije.Vsa leta se je redno udeleževal romanj k Mariji na Brezje in Dobrovo. Pogrešali ga bomo! Z njim nas je vezalo dolgoletno prijateljstvo, saj se je že kmalu po nesreči l.1977 pridružil Prijate- ljstvu in vsa leta dejavno deloval. Zapustil nam je bogastvo življenjskih izkušenj. Bil je mož z velikim srcem! Notranje bogat, odprt za vse, poln dobrote, človeške zrelosti in topline.Znal je vsakemu prisluhniti in bil za- res iskren prijatelj. Bogu hvala, da smo ga smeli poznati in z njim deliti mnoge trenut- ke življenja, in njemu za vse, kar nam je s svojim življenjem podarjal! (več v reviji)