Tale uvod vam piše eden od letošnjih zlatomašnikov, član Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega, ki je del svojega duhovniškega življenja preživel kot mi- sijonar na Kitajskem.
Kaj vam želim povedati? To, da je du- hovnikovo življenje lepo, pred Bogom in ljudmi zaslužno. Prva leta so bila najte- žja. Videl pa sem, da je skrb duhovnika za bolnike in siromake odprla srca sicer skrajno nezaupnih Kitajcev. Strmeli so, da se izobražen tujec tako poniža in gre v vsako, še tako zanemarjeno hišo obiskat bolnika in vernikom naroča, naj se zavzamejo za zapuščenega bolnika. To je bilo v tisti deželi nekaj nezasliša- nega. Zanje siromak ni bil pravi človek, saj so menili, da je sam kriv bolezni in zapuščenosti.
Kristjane vera uči, da so bolniki in siro- maki prav posebni božji prijatelji. Zanje je imel Jezus usmiljeno in nežnočuteče srce. Vaše molitve in žrtve so pred Bo- gom najbolj uspešne. Cerkev to ve in računa na vašo pomoč.
Ena največjih skrbi v sedanji Cerkvi so duhovniški in redovniški poklici. »Žetev je velika,delavcev pa malo« Naši škofje vsako leto na praznik sv. Petra in Pavla dele zakrament mašniškega posvečenja Srečna Cerkev, srečni novomašniki! Ko pa preštevamo njih vrste,nas kar stisne pri srcu. Veliko premalo jih je. Res je,da je pri duhovnikih veliko več vredna njih svetost, njih sposobnost, kakor pa njih število. En svetniški duhovnik zaleže - po besedi sv.Vincencija- več kot deset povprečnih. Ali če jih je premalo,ne do- sežejo vseh, ki jih potrebujejo. Prosite torej predvsem vi Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!
Po božji dobroti imamo letos na Sloven- skem zelo veliko zlatomašnikov.Petdeset let dela na božji njivi, v božjem vino- gradu! Koliko je bilo truda, koliko znoja, koliko razočaranj in koliko tudi veselja! Večina njih še ni omagala.Mnogim zdra- vje peša, a še vedno posegajo v delo, največkrat prek svojih moči. Vidijo,kako so še potrebni. Dobri verniki jim česti- tajo, se jim zahvaljujejo, jim prinašajo darove in jim žele še veliko delovnih let
Dragi bolniki, vi najbolje veste, koliko potrpljenja, koliko žive vere vam je po- trebno,da nosite leto za letom svoj križ Zato morete prav vi s svojimi molitvami žrtvami in zgledom podpreti stare du- hovnike.
Molite, naj bi še pomagali,kjer duhovni- kov manjka,dokler ne pridejo mlade mo- či. Kako ganljivo je gledati take stare, izčrpane duhovnike, ki ne odnehajo vse do dneva,ko omahnejo v božje naročje! Zgledi take skrajne požrtvovalnosti spo dbujajo mlade. Mnogi spoznavajo boga- stvo takega življenja in se odločijo, da gredo nadaljevat njihovo delo.
Ves svet je veliko božje polje.Na žalost so pa še znatni deli tega polja neobde- lani. Človeška hudobija je zaprla vrata misijonarjem. Bolniki,vi ste prvi poklicani da izmolite vstop v te zaprte dežele. Vaša potrpežljivost, vaše vdano trplje- nje bo izprosilo Gospodarja žetve,da bo poslal delavce v svoj vinograd. Hvala vam, dragi prijatelji!

France Jereb

AVGUST

MISIJONSKI NAMEN: Da bi mlade dr- žave v svojih ustavah priznavale človekove pravice, zlasti pravico do svobodnega izpovedovanja vere.
Svobodno izpovedovanje vere je ena od temeljnih človekovih pravic. Države načelno priznavajo vse človekove pra- vice, vendar večkrat tega ne izvršujejo bodisi v zakonodaji,bodisi v vsakdanjem življenju.
Najbolj otipljivo nespoštovanje človeko- vih pravic je v Južnoafriški republiki, kjer so črnci domačini dejansko zapostav- ljeni. Takšno stanje je glavna ovira za oznanjevanje evangelija.
Cerkev dviga svoj glas v obrambo za- postavljenih-v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in drugod. Septembra 1980 je papež pisal vsem vladarjem držav, ki so pod- pisale Helsinško listino,pismo,v katerem govori o svobodi vesti in veroizpovedi.

SEPTEMBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi duhovniki, redovniki in redovnice z zglednim življenjem budili nove duhovne, zlasti misijonske poklice.
Povsod primanjkuje duhovnih poklicev. Posebej to občutijo misijonske dežele. Ni dovolj misijonarjev. Domači duhovni poklici pa začno kliti šele, ko je Cerkev dovolj globoko ukoreninjena v narodu.
Zaradi velike privlačnosti udobnega živ- ljenja,ki ga svet ponuja,je odločitev za duhovni poklic zelo težka. Samo pova- bilo ne zaleže. Potrebni so svetli zgledi svetih duhovnikov, redovnikov in redo- vnic. Zato sedanji papež uporabi vsako priliko, da jih spodbuja k res popolni iz- ročitvi Kristusu. To bo mlajšim v spod- budo in oporo.
Tudi mi vsi moremo s svojimi molitvami in trpljenjem podpirati duhovnike in re- dovnike na njihovi poti k svetosti.

p. F. Z.

Spoštovanje in strah pred staro- stjo v svetem pismu stare zaveze

V svetem pismu je razmeroma malo o starosti.Poleg tega moramo tudi vedeti da so bile razmere v svetopisemskem času in prostoru dru- gačne kot so naše in moramo pri razlagi to upoštevati.
Za naš čas velja ideal: biti mlad, ostati mlad, za vsako ceno postati mlad. To moderno oboroževanje in malikovanje mladosti je v velikem nasprotju s spoš- tovanjem in češčenjem starih v pretek- losti. Podoba človeka v antiki, v starem orientu in torej tudi v svetem pismu je bila takale: človek v polnem pomenu be- sede je popolnoma odrasel, zrel in zato že ostarel človek. Otrok in mladostnik pa sta še v »rojevanju«, mlad človek je še nedokončan in zato se ga ne more vzeti kot polnega človeka.
Osnovna je svetopisemska zahteva, da moramo spoštovati stare, mednje spa- dajo tudi starši: »Spoštuj očeta in mater, kakor ti je Gospod,tvoj Bog, zapovedal, da boš dolgo živel in ti bo dobro v de- želi, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!« (5 Mojz 5, 16). »Poslušaj svojega očeta, ki ti je dal življenje, in ne zaničuj svoje matere, ko se postara!« (Pred 23, 22).
V čem je utemeljeno svetopisemsko spoštovanje starih?
1. Potreba po pomoči:
Stari so posebno potrebni opore in po- moči, tudi ti spadajo k tistim bližnjim, ki trpijo, v katerih človek na poseben način služi Bogu in ga srečuje: »Moj sin, podpi- raj svojega očeta v njegovi starosti, ne žali ga, dokler živi! Ako mu pamet peša, mu prizanašaj in ga ne zaničuj v vsej svoji moči! Zakaj usmiljenje do očeta ne bo pozabljeno in se ti bo zaračunalo v spravo za tvoje grehe. Na dan nadlo- ge se te bo Bog spomnil in tvoji grehi izginejo kakor slana pri toploti.« (Sir 3, 13-15)
2. Modrost:
V Stari zavezi pomeni biti star biti mo- der. Seveda je pri tem modrost več kot znanje,vedenje.Modrost temelji na ose- bnem izkustvu: »Ne zavračaj govorje- nja starih; tudi oni so se učili od svojih očetov! Zakaj od njih se naučiš razso- dnosti, da moreš dati odgovor ob času potrebe.« (Sir 8, 9).
3. Plačilo in pravičnost:
Dolgo življenje je sad in plačilo pravično- sti in božjega strahu. Tistega,ki je postal star, Bog ljubi in blagoslavlja: »Moj sin, ne pozabi mojega nauka in mojih zapo- vedi naj se drži tvoje srce! Zakaj dodelé ti dolge dni in mnogoletno življenje in srečo« (Preg 3,1-2). Stara zaveza po- stavlja npr. tudi starostno mejo za so- dnike: šestdeset oziroma petdeset let.
V novozaveznem občestvu pa postanejo tudi sorazmerno mladi ljudje duhovniki in škofje (npr. Timotej), s tem dobijo dolžnost in pravico tudi v odnosu do starejših ljudi. Tudi Jezus ni postal star čeprav je bil Gospod, mojster in učitelj tudi svojih starejših učencev. V njem in po njem so tudi starostna nasprotja, tako kot vsa druga nasprotja,dokončno postala relativna.
Da človek postane star, ni samo dar in milost, ampak hkrati tudi usoda, s ka- tero se mora človek spoprijeti, nadloga, zaradi katere trpi:»Da,v tvoji jezi mine- vajo vsi naši dnevi, svoja leta končuje- mo kot vzdih. Doba naših let je sedem- deset let, če smo krepki, osemdeset; in največ izmed njih je trud in nečimrnost, zakaj hitro minejo in mi odletimo.« (Ps 90,9-10).Pridigar zelo stvarno razmišlja o življenju in starosti in o smrti (Prid 12 1-8).Človeško je,zato tudi svetopisem- sko bati se te poti v temo in negotovost ter smrt. Toda človek, ki ga prikazuje sveto pismo, ni izrinil smrti, kot človek danes, ampak jo je kot nespremenljivo dejstvo bolj ali manj voljno sprejemal. V svetem pismu najdemo dve posebni razumevanji smrti:
1. Smrt v svetem pismu ni tako zelo trenuten dogodek, ampak bolj proces, ki se razteza na daljše obdobje. To po- meni: smrt in življenje nista dve pod- ročji, ki se ju da jasno ločiti med seboj. Smrt prodira že v življenje: kdor je bo- lan, slaboten in star, je že tu in sedaj v območju moči smrti, ji je že pri živem telesu izpostavljen, ujet v njene zanke. »Zakaj moja duša je nasičena s hudim, moje življenje se bliža kraljestvu smrti. Štejejo me med pogrezajoče se v jamo, postal sem kakor mož brez moči. Med mrtvimi je moje ležišče, sem, kakor po- biti, ki leže v grobu, katerih se več ne spominjaš, in ki so ločeni od tvoje skrbi Vrgel si me v globoko jamo, v temo, v brezno.« (Ps 88, 4-7)
2. Smrt pomeni izgubo odnosov, umira- nje, osamitev. Tudi ta osamitev se za- čenja že v življenju, morda je največje breme, ki ga mora bolan in ostarel člo- vek nositi. »Moje znance si umaknil od mene,napravil si iz mene gnusobo zanje zaprt sem in nikamor ne morem..- Uma- knil si od mene prijatelja in tovariša: moj zaupnik je tema.« (Ps 88,9.19). Ta osamitev gre lahko še globlje in posta- ne stiska vere: Kako more Bog, ki je za Izraelce tako kot za kristjana bistveno Bog življenja in živih, tistemu, ki je kot umirajoči zapadel smrti - in star človek je, kot umrljivi zapisan smrti -, še biti blizu?
Če se star človek vrti samo okrog sebe okrog svoje žalosti zaradi iztekajočega se življenja, postane življenje neznosno njemu in njegovi okolici. Zato se ravno v tem obdobju pokaže,koliko je v življe- nju dozorel kot človek v veri, v ljubezni in v potrpežljivosti in v upanju. Sprejeti mora vso resnost življenja-s staranjem in umiranjem vred-in v tem upati in ve- rovati-samo tako lahko postane starost rodovitna, ne pa strašna.

dr. M. K.

Želimo, da je med nami

Čez širno ptujsko ravan je pošiljalo so- nce žareče poletne žarke.Spomnila sem se: Olgica pa nima rada sonca, ker ne more gledati premočne svetlobe.Vendar smo hiteli k njej, prav zato, da ji prine- sem malo sonca, tistega sonca, veste, ki toplo sije v človeških srcih...
Mama nam je pomagala pri pogovoru, ker je bila Olgica tako presenečena, da je besede izražala samo v dolgih pres- ledkih. Malo je bila pa tudi še praznično razpoložena, saj je dan poprej stopila v triindvajseto leto življenja.

OLGICA BRODNJAK (62288 Hajdina, Haj- doše 56) je rasla kot vsak otrok. Bila je ve- lika, močna, hodila je v šolo in z mamo na polje... Ko je imela deset let, je nenadoma začela šepati.
»Vedela sem,« je dejala mama, »da z otrokom nekaj ni prav. Vozila sem jo o- krog zdravnikov. Obsevali so ji kolk,do- bivala je injekcije, toda šepala je vedno bolj in zaradi bolečin je pogosto jokala. V bolnišnici so mi razložili, da je potreb- na operacija kolka. Težko sem privolila v to, a verjela sem, da bo potem spet vse dobro.
• To je bil začetek. Kako se je bole- zen potem razvijala? »Sledili sta še dve operaciji,zdravje pa se ni izboljšalo Nekega dne, ko sva bili na njivi, jo je zadela še kap. Bilo je strašno. Z vozom sem jo odpeljala domov. Potem sva v bolnišnici romali od oddelka do oddelka. Zvečer nisem vedela več niti njenega rojstnega datuma, ne kje sem...«
»Ko sem hodila Olgico obiskovat,sem jo vedno tolažila.Nekoč mi je rekla: 'Mama ti praviš,da bo bolje, jaz pa sem slišala, da ne bo.' Vedno je namreč lovila na ušesa besede zdravnikov. Pozneje so mi povedali, da se res ne bo nikoli poz- dravila,ker boluje za sklerozo multiplex. Nekaj časa je lahko še sedela. Že več kot deset let pa samo leži.«
• Verjetno je takšno naglo poslab- šanje vplivalo tudi na vas? »Vse to me je zelo prizadelo. Obolela sem na živ- cih in na srcu. Posledice imam še danes
Ko je Olgica tako obležala, je zbolela tudi druga hčerka.Bila sem vsa prestra- šena, storila sem vse, da so jo sprejeli v bolnišnico v Valdoltri. Na srečo ni bilo nič hudega, samo premočna je bila, ker je zelo hitro rasla.«
»Veliko hudega sem doživela.Če mi Bog ne bi pomagal,tega ne bi prenesla. Lju- dje me sprašujejo, kako zmorem. Edini odgovor je - Bog pomaga. Čutim in ve- rjamem to! Za naprej pa ne mislim pre- več, saj bi se mi še zmešalo.«
»Lahko bi jo dali v sobo,« pravi mama, »ampak potem ne bi bila več tako naša. Vsi se zbiramo tukaj in želimo, da je med nami. Le tako lah- ko živimo skupaj. Kadar kuham, ji sproti razlagam, kaj delam, drugače potoži: 'Mama, nič ne vidim!' Rada se pošalim z njo in tedaj me vpraša: 'Mama, kje do- biš moč?' Včasih me kdo kliče zunaj, pa me Olgica vedno zadrži: 'Mama,počakaj saj bo prišel noter.'
O vsem hoče biti na tekočem, z nami živi,vse opazi in občuti, sledi dogajanju in življenju v hiši. Ne bi je mogli ograditi med štiri stene, mora biti med nami. Tu jo lahko vsak vidi,med ljudmi je.Ne vem kako bi nam bilo, če bi mi sedli k mizi in jedli, ona pa bi bila zaprta nekje proč od nas. Živimo drug z drugim in drug za drugega.«
»Če bi bila zdrava,gotovo ne bi bilo toliko ljubezni med nami. Ona nas povezuje taka kot je. Pri nas ni nevoščljivosti, kaj kdo ima. Olgica včasih dobi kakšen priboljšek. Vsi se potrudimo za to in nikdar ni bilo glede tega najmanjšega očitka.«
»Vedno posluša radio. Potem nam pove vse novice.Kadar smo sami,lažje govori in jo dobro razumemo.Pogovarja se tudi s papagajčkom. Rada posluša kasete. Brati ne more,ker slabo vidi.Veliko skrbi ima:kaj bomo jedli,kaj delamo,ali imamo dovolj denarja...«
»Joj, pa kako! Ko pridem do vrat,vedno zakliče - mamaaa! O, velikokrat na dan me pokličejo, vsi trije, kar naprej.«
»Oba sta mlajša od nje in nekako sproti sta se navajala in sprejemala njeno bo- lezen. Nikdar me ni nobeden spraševal, zakaj je ravno pri nas tako. Vesta, da tako je,da drugače ne more biti in nista nesrečna.Samo težko jima je včasih,da je z njo tako,vendar tega ne pokažeta.
Samo pomislite, kako težko bi jaz pre- našala,če bi jo brat in sestra jezno gle- dala in se sramovala. Olgica bi to tudi sama takoj občutila.Tako rada se z na- mi pogovarja, veseli se, ko smo skupaj, čuti,da tudi »nekaj naredi«,ker mi spre- jemamo »njeno delo«.
Ko se je Franci pred kratkim vrnil od vojakov, se je kar vrgel k njej. Danica mi veliko pomaga pri oskrbi,vse postori Ko sem spomladi prišla iz bolnišnice, mi je rekla: 'Mama,če bi ti umrla, Olgice ne bi dala nikamor' Najbrž je težko doumeti da imata tolikšno ljubezen do nje.«
V času, ko je nastajal tale zapis, Fran- cija in Danice ni bilo doma. Dobro pa se spominjam lanskega srečanja z njima. Njuna pomoč in dobrota do Olgice ni naporna in utrujajoča, ampak je iskrena in vsemu daje nek smisel. »Ne predsta- vljam si« je takrat rekel brat, »da je ne bi bilo, ko pridem domov. Vedno čaka in se oglasi, nikoli ne vstopim v prazno hi- šo.« Danica pa jo je pohvalila: »Ne toži veliko,bolečine pozabi,rada se smeje..«
Da, Olgica se rada smeje. Najbolj pa je razigrana, ko jo kdo obišče. »Tako zelo srečna je, če lahko koga drži za roko,« pove spet mama. »Včasih jo kregam, pa nič ne pomaga. Župnik mi je k temu povedal misel z nekega predavanja: 'Če prideš bolnika obiskat, si mu blizu, če stopiš k njemu in ga pozdraviš,si mu še bliže, če pa mu podaš roko, si pri njem in bolnik ima vse.'«
»Velikokrat je sama in mora biti precej potrpežljiva. Zato je tako srečna, če pride kdo k njej. Vsak prvi petek, pa še vmes jo večkrat prideta obhajat župnik ali kaplan. Takrat Kristus pride k njej in zahteva resnično soudeležbo v daro- vanju... Olgica pravi: 'Ne trpim sama, prijatelj Jezus mi pomaga. Jaz in Jezus sva eno.'
Ob praznikih imamo doma tudi mašo. Občutki so takrat izredni. Ponavadi jo- čemo,sodelujemo s prošnjami. Tako do- mače je. Maša nas vse potolaži in spet naberemo moči. Če župnika dalj časa ni, Olgica postaja vse bolj brez volje in še bolj trpi.«
Veseli sij ji je zagorel v očeh in z roko je spet napravila tisto čudovito kretnjo ko si počasi položi belo dlan na lice. Črka za črko je izoblikovala njen odgovor: »Imam prijatelje...« »Veseli smo, da ji obiski krajšajo čas, lajšajo bolečine in osamljenost,« doda še mama. »Pridejo pevci in ji zapojejo, vsako leto pridejo gasilci. Pogosto so prihajale sošolke, ki so zdaj večinoma že poročene. Kadar pride župnik,mu Olgica kaj pove, potem pa on to vplete v pridigo. Kar naroča mu, kaj naj reče ljudem, da bi se bolj zavedali, kaj imajo, ko so zdravi.«
»Če kam grem, se z ljudmi pogovarjam. Zelo resno jemljejo njeno trpljenje.Vedo kako je še mlada,pa je že toliko presta- la. Tako spoznajo, da življenje ni samo razkošje, ampak tudi trpljenje.«
»Včasih joče,vroče in boleče...Ne more vedno skriti vse teže bolezni in se kar tako potolažiti ob življenju, ki ga živi. Hudo ji je bilo tudi, ko je bil brat pri vo- jakih. Pa takrat je bilo strašno, ko smo izgubili moža in očeta v prometni ne- sreči. Sedela sem ravno pri njej. Držala me je za roko in naročala kakšen naj bo njen pogreb: 'Peljite me z vozom in ker jaz ne morem hoditi, pojdite takrat vsi peš za menoj' V tistem je na vratih po- zvonilo in nečak mi je povedal o nesreči«
»Ma-maaa in...« Ni odgovorila do konca z besedami. Dvignila je kazalec proti steni in se nasmejala. Z očmi smo našli odgovor - podobo Križanega nad pos- teljo! Z njim se Olgica veliko pogovarja, zelo rada namreč moli. »Zvečer, ko jo obrnem, ji vedno sklenem roke,« je po- vedala mama. »Skupaj z nami pa ne more molit, gre prehitro. Tudi molitev ji pomaga, da se potrpežljivo bojuje z vsemi težavami, ki valove proti njej.«
Nimam oči,ki bi videle tudi človeško no- tranjost, občutila pa sem, da je Olgica za nemočno zunanjostjo polna gibanja in življenja. Ljubezen domačih, pesem, obiski, prijatelji... Vse to jo tako prev- zame in prodre do dna duše. Tam pa stanuje Bog, ki ga Olgica tako ljubi in spoštuje.
Ko se poslavljamo,razumem -na takega človeka se Bog lahko ozre in ga vklene v svoje roke. Služiti Bogu... Ta zavest prežema Olgico vsak dan in spremlja vsak njen sklep rok k molitvi... Kajti edino On pozna ozadje najtežjih ur nje- nega trpljenja. Kot je rekel sv. Pavlu: Dovolj ti je moja milost, kajti moč se v slabosti spopolnjuje, tako tudi Olgica razume: Potrpi! Jaz te bom podpiral...
Zunaj je mrak poletne noči že tkal lah- ne večerne meglice. Tema se je plazila od vsepovsod. Bilo mi je toplo pri srcu, ko sem pomislila -zdaj bo mama sklenila Olgici roke k molitvi...

Tekst: Kati, foto: Jože

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Emil je tretjič v Trnju v Rencurelu. Vsa pričakovanja se ujemajo: bolezen je resno napredovala, bolnik se vrača zelo oslabljen. Še vedno je tako vesel,šaljliv a manj se udeležuje življenja v skupno- sti, ker je zelo slab in trpi. Tudi vede se drugače. To pot nima več jopiča ne šala, ne poskuša več skrivati iznakaže- nega obraza.
Vsi imajo vtis, da preživlja Emil zadnjo stopnjo življenja in da to ve.Toda hoče da je ta doba še vedno aktivna, kakor kažejo stavki, načečkani na zadnji strani ovojnice.
O veliki noči razpošlje škofijska okrožni- ca iz Arrasa anketo o veri.Emil odgovori na tri vprašanja. Prvo se tiče Kristuso- vega vstajenja: Ali verujete, da živi in dandanes deluje?
Ali ta vera označuje vašo molitev, vaš način molitve in ljubezen do bližnjih?
Ali obljuba našega vstajenja podpira vaše upanje?
Emilovo zadnje pismo škofu spremlja te odgovore na anketo:

Ko smo sprejeli, da gremo skozi Getse- mani, bomo gotovo doživeli velikonočno veselje.
V svojih dnevih prihajam v stik z mnogi- mi bolniki, posebno s takimi,ki so izgubili pogum. K meni prihajajo iskat pomoči. Priznam Vam, da je to zame vir veselja, saj imam tako priložnost, da pozabim svoje bolečine, preskušnje in trpljenje zato, da prevzamem trpljenje drugih. Tako se ne zapiram vase in odkrivam Gospodov obraz. Res Ga srečujemo v trpljenju in odpovedi in tako je mogoče hoditi z Njim.
Kljub bolečinam in trpljenju se Mu vsak dan zahvaljujem za tisto, kar mi daje doživljati. V sedemnajstih letih župniko- vanja nisem nikoli imel priložnosti, da bi odkril vse to bogastvo. Ponavljam, kar sem Vam že pisal: nikdar nisem bil tako zelo duhovnik kot od začetka bolezni.
Zavedam se, da se moje poslanstvo v Rencurelu končuje.Kmalu bom potrebo- val zraka arraške škofije, da nadaljujem pripravo na veliko srečanje. Vem, da mi pomagate. Moram reči, da s pomočjo Vaše ljubezni varno hodim v miru in ve- selju.Ne odneham prej,dokler ne bo ve- liko bolnikov moglo spoznati to vedrino in predanost Gospodovi ljubezni.
Moje življenje ni vsak dan »zabavno«, je pa lepo. Vem, da se te besede lahko zde malo prisiljene, ko je človek zdrav, toda nikakor ne, če vsak dan doživljaš trpljenje.
Seveda ostajam tesno povezan s Cerk- vijo v Arrasu.Še vedno imam za "svoje" nje,ki mi jih je Gospod zaupal in sem jih moral zapustiti na zunaj, a ne duhovno. Vedno so zame še globlje osveščanje duhovnikovega poslanstva in tistega, kar bi moralo biti njegovo geslo: Ni večje ljubezni, kot je ta, da kdo dá življenje za prijatelje. Gospod zahteva od nas, da dajemo svoje življenje dan za dnem.

Emilovo zdravstveno stanje ostaja nespre- menjeno, vendar ve, da so mu dnevi šteti. Manj ga boli čeljust, zelo pa spodnji del vratu in leva rama. Zdi se, da se bolezen prestavlja. V začetku maja želi prejeti bol- niško maziljenje, da »bo bolj močan in bolj združen s trpečim Kristusom«. Zelo je sre- čen, da je tako še bolj povezan s svojim Odrešenikom. Še isti večer zapiše:
Lepo vreme... učinek zdravljenja v Compi- ègnu, velika Gospodova naklonjenost... ni pomembno... nekaj dni je trpljenje znosno. Zdi se, da bolezen spi. Spet ima Emil vso svojo življenjsko moč. Z družino, ki se us- tavi v Rencurelu, odide neko popoldne na izlet po stezah ob Bourni, se zabava, ko meče kamenčke v reko,ruje mlade borovce da jih da temu ali onemu. Brez pomislekov ga lahko fotografirajo. Nekaj dni cerkev spet odmeva od akordov, ki jih izvablja iz harmonija. Verniki Rencurela ga spet vidijo pri božji službi.
Toda lahko si mislimo, da ta čas olajšanja ne bo trajal, ampak naznanja nov napad bolezni. In prav to se zgodi. Trpljenje se vrne,še strašnejše,kolikor je mogoče, moči pojemajo. Emil ne more več vstati, razen za mašo v svoji sobi.
Kot je pisal škofu,se njegovo poslanstvo v Rencurelu končuje. Zdaj je treba misliti na povratek v Pas-de-Calais. Dne 30. maja zjutraj ga prevzame rešilec in ga pelje v Dom ljubezni v Coursetu, kjer je skupnost pripravljena, da ga zopet sprejme. Srečen je,da spet najde to ozračje molitve,da živi sredi tistih, ki delajo duhovne vaje. Toda lahko si predstavljamo, kako hud je odhod zanj kakor tudi za prijatelje, ki jih pusti v Trnju. Prejšnji večer je pisal nekemu duho- vniku:

Jutri bo zadnja stopnja.Gospod se približu- je, da me bo kmalu z vsem napolnil v sebi. Toda bojim se,da nisem še popolnoma brez samoljubja. Včasih pričakujem, da me bo smrt rešila trpljenja,ki me muči dan in noč. Ne mislim dovolj, da mi bo omogočila končno gledati Boga iz obraza v obraz. Vidiš, da se moram še očistiti, da bom ves na voljo, kakor Gospod hoče od mene. Pomagaj mi reči »fiat« kot Marija, brez vsake prikrite misli. Pomagaj mi, da bom popolnoma na razpolago kot ona.

(se nadaljuje)

Leopold Layer iz Kranja je bil priznan in iskan slikar. Med francosko okupacijo pod Napole- onom je tudi njegova družina zašla v veliko stisko. Layerjevi so začeli ponarejati papir- nati denar, oblasti so jih odkrile in Leopold je bil obsojen na pet let ječe. Njegov brat je v ječi umrl, Leopold pa se je zaobljubil; če bo rešen, bo poslikal kapelo Marije Po- močnice na Brezjah, ki so jo leta 1800 pri- zidali skromni podružnični cerkvici sv. Vida. Ko so Francozi odšli, je prišel na prostost in naslednje leto 1814 izpolnil svojo oblju- bo,poslikal kapelo in verjetno je v tem letu naslikal tudi sedanjo milostno podobo Ma- rije Pomagaj. Po številnih uslišanjih in tudi čudežnih ozdravljenjih se je glas o tej naj- bolj obiskani slovenski božji poti hitro razširil tudi prek meje. Stara cerkev je postala pre- tesna, v letih 1889-1900 so sezidali novo, prostornejšo cerkev, tako, da je Marijina kapela z milostno podobo ostala taka, kot je bila. Cerkev je z veliko slovesnostjo po- svetil tedanji goriški nadškof, kardinal dr. Jakob Missia. Hkrati so dozidali samostan za frančiškane,ki so postali oskrbniki cerk- ve. Na angelsko nedeljo 1.septembra 1907 so Marijo z Detetom okronali za Kraljico Slovencev. Pri prenovi cerkve leta 1954 so Layerjeve freske v kapeli zaradi obledelo- sti, žal, odstranili. Milostna podoba je vsa desetletja ostala povezana z usodo slove- nskega naroda. Med drugo svetovno vojno je kot begunka našla zatočišče na Trsatu in v ljubljanski stolnici, od koder so jo leta 1947 spet prenesli v njen pravi dom.
Kako iskreno hvaležen in poln ljubezni je bil slikar,da je ustvaril u- metnino tolikšne miline in prisrčnosti! V ljubeči zaupljivosti se božji Otrok oklepa Matere, ki je materinsko nag- njena k njemu in z vabečim pogledom obr- njena k obiskovalcu: Pridi in odpri mi svoje srce!
In prišli smo k Tebi tudi letos, 12. junija, bolniki, invalidi in ostareli že štirinajsto leto zapored, da Ti odpremo srce, se Ti potoži- mo in razbremenimo, se Ti zahvalimo in Te prosimo,Te počastimo in se Ti priporočimo.
Somaševanje je vodil g.nadškof dr.Šuštar; v uvodu je dejal: »Prisrčno pozdravljeni bolniki, invalidi, ostareli, pomočniki ter vsi, ki ste danes prišli sem v tako velikem številu iz vseh krajev Slovenije in tudi iz tujine! Ne moremo razumeti, zakaj je Bog dopustil, da ne moremo zaradi slabega vremena ob- hajati slovesnosti tako, kot bi radi. Vdano sprejmimo,kar nam Bog pošilja,in vse naše težave naj bodo iskrena daritev, združena z daritvijo božjega Sina, iskrena hvala vsem ki pomagajo bolnim,invalidom in ostarelim...«
»V mednarodnem letu ostarelih povsod v svetu ljudje z zanimanjem in ljubeznijo mi- slijo na svoje ostarele brate in sestre.Tudi mi kristjani hočemo vedno in ne samo to leto skrbeti zanje,najsi bodo to naši starši, sorodniki ali pa tudi ljudje,ki jih bliže ne po- znamo. Zavedamo se, da je to naša prava krščanska naloga. Naše skupno romanje je dokaz, kako hočemo biti med seboj pove- zani v medsebojni pomoči. Izraz te pomoči so mladi fantje in dekleta, pa tudi številni duhovniki so kakor močan dokaz, da hoče Cerkev na Slovenskem uresničevati nalogo pomoči tistim,ki jo najbolj potrebujejo. Na- ša največja moč pa je v tem, da zaupamo v božjo pomoč in še bolj bo goreča naša prošnja k Mariji Pomagaj.
Kar je Jezus govoril množicam, vam danes tukaj govori in ponavlja svojo besedo, ki je oznanilo in obljuba. Oznanilo,da tisti,ki ve- ruje v Jezusa, ne bo lačen in ne žejen, ker je On sam kruh življenja. Zato smo danes prišli sem,da bi naši duhovni lakoti dali kru- ha. Skupaj z Marijo, našo Materjo, gremo k Jezusu v zaupanju, da se bo izpolnilo to oznanilo. Potem nam Jezus danes na Bre- zjah obljublja: Nikogar, ki pride k meni, ne bom zavrgel. Po Očetovi volji bodo vsi, ki Vanj verujejo, imeli večno življenje. To no- vo življenje nam Gospod danes obljublja in hvaležno sprejmimo to obljubo, Marija naj bo naša priprošnjica v tem življenju, da se izpolni božje oznanilo, ter naša vodnica v večno življenje. Da bi prejeli kruh za božje življenje,naj bo danes naša skupna molitev in naše skupno upanje.«
Po sv. maši je bil mimohod okrog oltarja Marije Pomagaj, prvi so bill vozički z bolniki in invalidi. Tudi sveto maziljenje in proce- sija z Najsvetejšim sta bila v cerkvi.
Izredno veliko romarjev in srečni obrazi so bili priča,da je srečanje z Marijo na Brezjah slovesno doživetje,ki ga ne more skaliti niti dež. Vsem, ki ste nam bolnikom, invalidom in ostarelim pripravili in omogočili srečanje, Bog povrni!

M. K.

»Skozi noč - k svetlobi..« To misel je prelil veliki glasbeni umetnik Beethoven v svojo 9. simfonijo, ko je spoznal bolečino stvar- nosti:»Oglušel bom«.Toda njegova duša je potem še bolj zahrepenela v njegovi umet- niški ustvarjalnosti: skozi noč k svetlobi...
So trenutki, ko se tudi v našem življenju zgosti mrak, ko postanemo sredi svojih moči nenadoma čisto nebogljeni. Tedaj iščemo okrog sebe opore, da bi se vsaj za trenu- tek oprli nanjo, in potem spet usmerili svoj korak dalje.
Poznala sem ženo, ki je dosegla šestinde- vetdeset let. Dosegla je vrh življenjske zre- losti. Do zadnjega leta pred svojo smrtjo je z vso ljubeznijo delala za družino svojega sina. Bila je vedno dobre volje. V svoji glo- boki plemenitosti ni nikoli mislila nase. Na njenem nagubanem obrazu je sijala luč no- tranjega zadovoljstva. Nikoli ni tožila, pa ji prav gotovo življenje ni prizanašalo s trp- ljenjem,saj je preživela dve svetovni vojni. Delo jo je osrečevalo, zato je tako cenila življenje,ki je bilo bogato razdajanja za so- človeka. Poštenost,nesebičnost in globoka umirjenost - vse to je odmevalo iz vsake njene besede. Ob vsakem pogovoru z njo sem odkrila bogastvo njene duše, čeprav je v svoji skromnosti postavljala sebe na zadnje mesto. Njeno bogato življenje je bila molitev, njeno delo za druge: daritev!
Ko sem jo obiskala zadnji dan pred smrtjo, je kot vedno govoril njen plemeniti smehljaj: »Ostani še pri nas! Doma si tako sama!« Pobožala sem jo in se zazrla v njene glo- boke oči, ki so bile odprte do dna njene plemenite duše... Tako težko sem odhajala od nje, kakor da bi slutila,da se na tem sve- tu ne bova več videli... Mirno je zaspala. Njena lepa smrt - je bil odmev njenega le- pega življenja...
»Draga mama, še vedno se rada v duhu pogovarjam z Vami! Prepričana sem,da me tudi Vi sedaj ne boste pozabili. Pomagajte mi, da Vas bom mogla posnemati v razda- janju za bližnjega,da bom znala mladim du- šam pokazati -s svojim delom in življenjem - veliko resnico, ki ste mi jo ob vsakem najinem srečanju potrdili:
»Daritev naj ti bo - življenje celo!«

Cili Kodrič

Srečali sva se v Merkatorju. Nisem jo opa- zila,poklicala me je: »Pridi v petek na mojo obletnico, praznovala bom, veš, pa brez darila, samo pridi,prosim te!« Rekla sem si: »Zakaj jaz, saj jo ne obiskujem, zelo sva si različni?« Spraševala sem se in premišljeva- la, kaj naj ji podarim. Prazna res ne morem Ali bi rože ali naj kupim veliko bonboniero, v kateri je nametano nekaj deserta. Bom že kaj, imam dva dni časa.
Bila je invalidka, vozila se je z mopedom in skrbno skrivala že od rojstva bolno nogo. Rada sem jo imela že od nekdaj, srečevali sva se v zgodnjih jutranjih urah, ko sva hodili vsaka v svojo službo.
Spominjam se, kako me je nekega dne vi- dela iz stanovanja, ko sem še v globokem žalovanju po mami šla na pokopališče. Po- klicala me je: »Glej, tri bele gladiole imam za tvojo mamo.« »Hvala!« Sprejela sem rože z velikim vprašanjem,zakaj? kako? »Za tvojo mamo,« je ponovila.
In danes praznuje. Po sončni ulici sem šla k njej. Z okna sem vzela lonček s cvetočo gloksinijo,ki sem jo že od pomladi z ljubez- nijo vzgajala. Postavila sem jo še v okrasni lonček, ga zavila in šla, da so se cvetovi krivili in bingljali ob mojem koraku.Potrkam, vsa srečna in vesela me je sprejela, objela in poljubila na obe lici ter vzkliknila: »O, gloksinija, to pa sprejmem...«
Jaz pa sem v sebi za to slavljenko imela še naročilo za Gospoda, naj osvoji to dušo, jo hrani s svojo ljubeznijo, čeprav ga zavest- no še ne ljubi. Sklenila sem: Inka bo del mojih posebnih prošenj h Gospodu. Kako rada bi ji ponudila naše Prijateljstvo,a tega še ne morem. Gospod še čaka mojih žrtev in vztrajnih molitev zanjo.
Kadar grem na pokopališče blizu njenega doma,me vest opominja. Mislim si: »ona je sprejela mene,namesto da bi jo jaz poiska- la?! Tako nas učijo tudi trpeči prijatelji...«

Fanči T.

Sv. Klara je v svoji duhovni oporoki zapisala: »Božji Sin je postal za nas pot in Fra- nčišek, njegov ljubljenec in posnemovalec, nam je pokazal to pot s svojim zgledom in besedo«.
Redkokateremu svetniku je uspelo približati Kristusa ljudem s tako preprostostjo, kot je sv.Frančišku.Biti preprost ne pomeni za- nemarjati pravila vljudnosti in lepega ve- denja. Resnično preprost človek in hkrati tudi plemenit,pozoren do drugih,samodisci- pliniran, ni suženj trenutnega razpoloženja in izključuje vse dvoumno, lažno in nepristno
Frančišek je preprostost imenoval »hčer božje milosti, sestro prave modrosti, mater pravice«. To krepost je večal v sebi in jo ljubil v svojih bratih. Ni mu ugajala vsaka oblika preprostosti, temveč samo ena: za- dostoval mu je v vsem samo Bog. Zato je ostro pokaral svojega redovnega brata Ja- neza »Preprostega«, ker je šel v svoji pre- prostosti tako daleč, da je hotel v vsem posnemati svojega vzornika Frančiška: v hoji, govorjenju, kretnjah, to pa Frančišku ni bilo všeč. Frančišek ve,da čista prepro- stost daje vso slavo Bogu v zvestobi, ni zmožna drugemu delati zlo, da nikogar nik- dar ne obsoja,temveč zna vedno razumeti, opravičevati,odpuščati in pozabljati krivice in žalitve. Frančiškova preprostost ne išče sebe, raje samo dela, kot pa bi druge pou- čevala. V spoznanju in oznanjevanju božje besede pušča ob strani vsako dvoumno govorjenje, olepšavanje, besedne zanke in napuh; vedno išče le duha in bistvo. Tej preprostosti, ki jo Frančišek vedno pove- zuje z duhom modrosti, je zapel hvalnico: »Pozdravljena,kraljica modrosti! Naj te Go- spod živi s tvojo sestro sveto preprostostjo. Kdor ima njo in ne zanemarja druge, ima vse. Kdor pa zanemarja njo, nima nobene in greši proti vsem«. Tudi Kristus opozarja svoje učence, naj bodo »previdni kakor kače in preprosti kakor golobje« (Mt 10, 16); to pomeni, da preprostost ne pomeni biti brez modrosti in brez globokega poznanja živ- ljenja. Brez dvoma je Frančišek iskal te- melje za »sveto preprostost« v evangeliju: »Zahvalim te, Oče, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, za- kaj tako ti je bilo všeč« (Mt 11, 25-26).
Frančišek je živel samo to preprostost,»da mu samo Bog lahko v vsem zadostuje, vse ostalo ima prav majhno vrednost«; to po- meni: popolno osredotočenje samega sebe na Boga, bližanje Bogu neposredno in pre- sojanje vsega drugega v odnosu do Boga. Sv.Bonaventura, veliki mislec in mistik fran- čiškanskega reda, pravi za preprostost, da je v bistvu »neločljivost človeka z Bogom«
Začetek Frančiškove preprostosti lahko iščemo v nenadnem dotiku božje milosti,ko je Frančišek spoznal, da se od njega zah- teva več kot pa prejšnje »staro« življenje. Še enkrat je nekoč zbral svoje prijatelje in jih bogato pogostil z večerjo. Ko so šli pod vplivom jedače in pijače na asiške ulice in vznemirjali sosede z glasnim vpitjem ter pesmijo, so »peli zvezdam in zvezde so jim odgovorile, toda samo eden je slišal njihov glas.Frančiška je nenadoma obšla milost in v svojih ušesih in srcu je slišal šepetajoči glas zvezd: »Frančišek! Bog, samo Bog«. Spoznal je, da mora odslej biti središče njegovega življenja Bog, ljubezen do Boga, služba Bogu in nič drugega. Tako je našel najglobji smisel svojega življenja.
Frančiškov prijatelj Bernard Kvintavalski je skrbno opazoval Frančiška, ker se je hotel prepričati o resničnosti Frančiškovega spre- obrnjenja in novega življenja. O iskrenosti Frančiškove nove poti in življenja se je la- hko prepričal,ko je videl mladega Frančiška kako je na kolenih vso noč v solzah sreče in zadovoljstva ponavljal eno samo molitev: Moj Bog in moje vse!
»Ko smo zapustili svet, nimamo več kaj drugega delati kot izpolnjevati božjo voljo in ugajati Njemu, da imamo svoje misli in srce vedno naravnano na Gospoda, da lju- bimo, častimo in služimo Gospodu s čistim srcem in mišljenjem. Ne želimo si, bratje, ničesar drugega kot Gospoda, Odrešenika, edinega, resničnega Boga, ki je edini do- ber...« (1 Pravilo, 22-23). Od tedaj naprej postane Frančiškovo življenje kot življenje otroka: preprosto, iskreno, čisto, resnič- no, nenarejeno in svobodno, predvsem pa srečno in veselo. Frančišek je bil srečen in vesel svetnik! Njegova sreča je izhajala iz duhovnega otroštva: »Ako ne postanete kakor otroci, ne pridete v božje kraljestvo. Kdor postane kakor otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu« (Mt 18, 3-4). Za prve kristjane je rečeno v svetem pismu: »Vsak dan so enodušno prihajali v tempelj, lomill po hišah kruh in uživali jed z veselim in preprostim srcem« (Apd 2, 46).
Zaradi te otroške preprostosti se Frančišek ni bal Boga,pač pa ga je globoko spoštoval in iskreno ljubil. »Strahu ni v ljubezni, tem- več popolna ljubezen strah prežene; kajti strah je združen z muko, a kdor se boji, se ni izpopolnil v ljubezni« (1 Jan 4, 18). Pred Boga je Frančišek prihajal, takšen kot je bil: brez zadrege zaradi svojih napak, ne- popolnosti in grehov,a z velikim zaupanjem v božje usmiljenje in odpuščanje; pa tudi svojih zaslug in dobrih del ni razkazoval Bogu. V božji navzočnosti se je počutil kot otrok; otrok pa zna z vso predanostjo sa- mo ljubiti in se zaupati. Osebno doživetje božjega otroštva je imelo to posledico, da je Frančišek otroško doživljal božje očeto- vstvo. V takratno oznanjevanje evangelija in krščanskega nauka je vnesel pravo du- hovno pomlad, ko je ljudem približal Boga kot Očeta v najlepšem pomenu besede. Ljudem je govoril, da je pred Bogom vsak božji otrok (Mt 6, 4-6, 18) in da se božje očetovstvo najbolj razodeva v ljubezni in odpuščanju.
Čista preprostost je zato najvišja oblika spoznanja Boga, ki vključuje tudi ljubezen, preganja zlo, ki si prizadeva vgnezditi se v naša srca in nas uči iskati resnično dobro: to je Boga.Zato ima preprostost svojo ve- liko vlogo v življenju vsakega človeka: želi namreč preprečiti,da bi se v našo ljubezen in službo Bogu vrinila sebičnost, da bi iskali le sebe in samo sebe priporočali Bogu. Če nas modrost uči in pomaga reči Bogu »DA« potem preprostost ni nič drugega kot reči »NE« samemu sebi. Mala Terezija Deteta Jezusa, ki je zelo dobro poznala duhovnost sv. Frančiška in jo posnemala, je zapisala nekaj podobnega: »Nikoli nisem Bogu niče- sar odrekala«.
Frančišek je svoje brate poučeval, da so korenine preprostosti v popolnem uboštvu, njegovi sadovi pa so mnogoteri, čeprav skriti Uboštvo, kot ga je pojmoval Frančišek, ni v prvi vrsti tvarno ali zunanje, ampak ubo- štvo v duhu: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo« (Mt 5, 3). Taka oblika uboštva pa pomeni popolno »izpraz- njenje« samega sebe, da se lahko v nas na- seli Bog. Tako uboštvo je temelj preprostosti ki jo najdemo pri Frančišku. Sv. Bonaven- tura pravi, da mu je med mnogimi darovi, ki jih je prejel od Boga, najbolj koristila in ga obogatila ravno preprostost.
Frančišek si je to krepost pridobil, ker je hotel v vsem biti podoben Kristusu, tudi nje- govemu popolnemu izničenju,ker je z vsem prepričanjem in velikodušnostjo izrekel Bo- gu svoj »DA« in samemu sebi svoj »NE«. Zato se čista preprostost izraža v Franči- škovem odnosu do Boga, bližnjega, v nje- govih molitvah, v odnosu do samega sebe in do vsega ustvarjenega. Ko svojim bra- tom priporoča preprostost srca, jih goreče spodbuja: »Ne zadržite ničesar zase, da vas sprejme On, ki daje sebe popolnoma.«

p. Viktor

Ne moremo govoriti o junakih dejanj, go- vorimo lahko samo o junakih odpovedi in trpljenja. Malo med njimi je znanih, toda še ti ne mnogim, ampak le maloštevilnim.

Da Bog posebno ljubi bolnike, sem se pre- pričala, ko sem se letos odločila romati na Brezje. Vsako leto sem si želela tja, a vedno mi je huda bolezen to preprečila. Če zmo- rejo to pot drugi bolniki in invalidi, moram tudi jaz k Mariji,sem letos vztrajala. Poskr- bela sem za prevoz in značko pri Ognjišču. Z veseljem sem čakala dan romanja. Dva dni pred odhodom sem dobila hud napad. Kriza se je vračala. V bolnišnico nisem hotela; rada bi umrla doma. Mož je poklical duhovnika, ki mi je podelil zakramente za umirajoče. V trpljenju sem čakala rešitve - smrti. No,ura življenja se ni še iztekla; ok- revala sem. Zelo pa sem bila žalostna, ker se nisem mogla udeležiti romanja k Mariji.
Drugega dne me je obiskal duhovnik. Pri- nesel mi je spomin z Brezij -podobico z na- pisom: »Če vas Bog ne bi potreboval tam, kjer ste, bi vas ne postavil tja.« Zamislila sem se ob teh besedah ter premišljevala, da je bila to božja volja. Nisem bila več ža- lostna, saj sem spoznala, da je bila Bogu bolj draga moja žrtev, kot veselje, ki bi ga doživela na romanju.

A. B.

Vročega julijskega popoldneva sem sredi živahnega vrveža kopalcev zavzeto opa- zovala igro svojih treh pobalinov, ki so na- vdušeno tekali po vodo in s kanglicami po- livali dolgo peščeno sipino. Ko so se malčki naveličali, so se po obilni malici nemudoma spravili na veliko dedovo blazino in sladko zaspali.
Segla sem po zajetni knjigi, ki je že nekaj dni potrpežljivo samevala na dnu moje ve- like platnene torbe. Kmalu sem jo naveli- čano odložila; čudno, niti Via mala s svojo preprosto,a tudi bogato vsebino me tokrat ni mogla pritegniti. Nehote sem se zleknila v udobnem ležalniku in začela opazovati mimoidoče.
Sredi pisanih blazin, mehkih brisač in živo- barvnih senčnikov sem v senci starega bora nenadoma zagledala temno moder ležalnik, na njem pa fanta, ki je bil obut, oblečen in zapet do vratu, na glavi pa je imel velik slamnik;mirno je lizal veliko kepo sladoleda.
Fant je bil star nad deset let.Potem je moj pogled obstal na njegovem otroškem obra- zu,ki ga je zariplega, pokritega z neštetimi izpuščaji, mehurčki, in krastami nenehno skrival za velikimi sončnimi očali.Dve drobni ročici, tesno poviti in prelepljeni z obližem, sta se krčevito oklepali sladoleda, od ka- terega so neprestano padale sladke kaplje da je bil fantič na koncu že čisto prepoten in popackan. Deček se je veselo obrnil k materi in ji ponosno pokazal prazne dlani: »Poglej, mami, pa sem ga zmazal!« Mati je nemudoma vstala in se smehljaje vrnila s svežo srajco. Nežno in skrbno ga je obri- sala in preoblekla. »Tako Tonček, pa boš spet lep.« Potem je fant vstal in se s težko, pozibavajočo se hojo počasi bližal ravnici, kjer je v prijetnem hladu mogočne košate lipe stala miza za namizni tenis. Z velikim naporom, vendar veselo je prijel za lopar in začel spretno odbijati nasprotnikove žo- gice. Pogumno in napadalno je prestregel udarce in potem srečen hitel k svojemu očetu in mu navdušeno razlagal, kako je uspel kar dvakrat premagati soigralca. Po- tem so igrali nogomet. Z veliko pazljivostjo je šibki deček točno streljal med vratca. Poskusil je celo z badmintonom, a je žalo- stno odnehal, ko je spoznal, da s svojimi šibkimi, v obvezo vklenjenimi rokami, ne bo kos težkemu lesenemu loparju in ne bo mogel pravilno usmerjati udarcev.
Z očetom sta nato igrala karte in mali je navdušeno zmagoval. Proti večeru sta z bratom reševala zanke problemskega šaha jaz pa sem se potihem čudila fantovi bist- rosti in iznajdljivosti. Po večerji je Tonček s svojimi prijatelji na terasi bližnjega hote- la pozno v noč užival ob zvokih sodobne glasbe.
Drugo jutro je začelo sonce greti že zelo zgodaj, opoldne pa je večina kopalcev se- dela v gosti senci mogočnih dreves ali pa čofotala po modri gladini. Tonček je bil še vedno obut in oblečen, ter na oguljenem stolu skušal kljubovati divji vročini; prosil je mamo,če sme v vodo.Oče je na njegovo moledovanje odgovoril s strogim pogledom izza časopisa. Tedaj je fant prebledel, ves izmučen in prepoten je pokleknil ob svoj razmajani ležalnik in se bridko zjokal. »Vsi smejo v vodo, le jaz moram biti dan za dnem oblečen in obut, pokrit s klobukom in zvezan s temi povoji, pa skozi velika očala le od daleč gledati morje...« Ob teh bese- dah si je njegova mati zakrila obraz, da bi skrila solze in stekla proti hišici, oče pa je vzel bolnega sina v naročje in ga poskušal potolažiti, čeprav se je tudi sam dušil od bolečine.
Ko se je mama vrnila na plažo, je njen fant že pridno vihtel leseni lopar in divje zabijal udarce z belo žogico...

NINA

Čas bolezni more postati čas blagoslova

Sestri ob bolniški postelji to vprašanje ni tuje. Tudi duhovnik često sliši: »Zakaj se je ravno mene lotila bolezen?« Ko je človek vržen zaradi dolge ali kronične bolezni iz utečenega tira, se prične mučiti z vpra- šanjem: zakaj je ravno mene zadelo komaj na začetku življenja, ko sem poln načrtov? Zakaj kot preračunano ravno mene sredi nujnega dela? Zakaj ravno jaz kot oče,kot mati velike družine? Zakaj, zakaj?
Kako so razumljiva vsa ta vprašanja in tož- be, čestokrat polne obupa? Bolnik je človek, ki je iztrgan iz normalnega vsakodnevnega življenja. Malo se potolaži s tem, ko vidi okrog sebe druge bolnike, ki morajo prena- šati podobne težave, toda v srcu mu je težko. Bolnik je tudi človek,ki je nenadoma dobil čas za razmišljanje o svojem življenju - Nikjer drugje ni ozračje tako napolnjeno z vprašanjem o smislu življenja kot v bol- nišnici. Tukaj more marsikateri človek, ki v kolesju vsakdanjika ni našel nobenega časa, pogledati na svoje preteklo življenje in se ne more več izogniti kočljivemu vprašanju, kam vendarle krmari čolnič svojega življe- nja. Med boleznijo pridejo na dan številni človeški problemi, morda vprašanje zavo- ženega zakona,hudega družinskega spora, potreba, ki jo zahteva težaven otrok ali druge težave,ki jih vedno znova potlačimo v vsakdanji naglici. Končno moraš razmiš- ljati, če hočeš ali ne, in to je poseben bla- goslov, ki ga prinaša bolezen. Kadar prične ponoči sosed stokati in čutimo, da gre z njim h koncu, tedaj nezadržno plane tisto zadnje vprašanje, kam vodi življenje. Mno- žica vprašanj postane često tako nasilna, da jih bolnik ne more več sam obvladovati. Veliko pade tedaj na njegovo okolico! Od- govornost,ki jo ima bolnikovo okolje, je ko- majda mogoče preceniti. Iz njega izhajajo sile,ki gradijo,zdravijo ali pa ravno obratno Sestre, zdravniki in duhovniki vedno znova doživljajo, kako čas bolezni lahko postane čas blagoslova. Odločujoča je pridobitev, da kdo sprejme svojo bolezen, da pride od vprašanja: »Zakaj je mene to zadelo?« k vprašanju: »V kakšno korist mi bo ta bo- lezen?« Če je bolnik v svoji notranjosti za- radi bolezni slabe volje, ne bo postal bolj zrel in mu ne bo prineslo blagoslova.Blagor pa tistemu, ki čuti v svoji bolezni božjo ro- ko, se ne upira,molči in vse prepusti Bogu. Tako postane bolezen posebno božje pos- lanstvo. Mora se samo potruditi,jo sprejeti in razumeti.Tedaj ne bodo skrbi polne noči izgubljene, temveč izpolnitev božje volje.

Teologinja, ki jo je pred oseminštiridesetimi leti prizadela paraliza, pripoveduje:
Šest in polletna deklica sem pričela kot pri- zadeti otrok svojo življenjsko pot: najprej ohromitev vsega telesa,nato kobacanje po tleh, hoja s palicama, opornice, mali inva- lidski voziček. Brez terapije, rehabilitacije, brez kakšne posebne strokovne nege v spe- cializiranih zavodih. Živela sem obkrožena z miselnostjo »manjvrednega življenja« in »moči polnih« zdravih. Nenormalen otrok, nezmožen, da bi tako kot drugi prihajal in odhajal, tekal in stal, se vzpenjal po stop- nicah in odpiral vrata,se vozil s prometnimi sredstvi,se svobodno gibal in delal. Poseb- než,potisnjen vstran,vzbujajoč pozornost, drugačen. Bila sem izpostavljena radoved- nosti in negotovosti,sočutju in celo odkla- njanju; v svetu, ki ni prirejen za prizadete niti moralno-etično, niti tehnično-arhitek- tonsko.
Prva možnost: Mala deklica ostane ob strani, pasivna od daleč opazuje druge, doživi ra- zočaranje: ne morem sodelovati, ne mo- rem se meriti z drugimi, ki so urni in spretni Odpove se normalnemu razvoju, mogoče se pusti kot »objekt« razvajati, pomilovati, obžalovati, ostane odvisna. Živi brez svoje volje,brez stikov z drugimi in komuniciranja brez socialnih odnosov, brez svoje dejav- nosti, brez udeležbe v družbenem življenju na kakršnemkoli področju.
Druga možnost: Mala deklica s svojimi vid- nimi telesnimi pomanjkljivostmi, ki bodejo v oči in povzročajo nenehne probleme, se sprijazni s svojo prizadetostjo, hoče postati samostojna in doseči, kolikor je le mogoče, razvoj lastne osebnosti. Hoče se vključiti v normalno življenje, biti enakopravna in ustrezati splošnim merilom. Hoče delovati s polnim razumom in biti dejavna. Odločila sem se za slednjo možnost.
Začetek je poln naporov, težav in razoča- ranj. Doživetje, da sem bila proti močnim, hitrim, okretnim, dejavnim in vitalnim nee- nakopravna,mi je povzročilo spoznanje, da se mora tak odnos predrugačiti, predelati. Zavest nemoči, slabosti, počasnosti mora biti premagana, pri tem pride nujno do na- vzkrižja z brezbrižnimi, nerazumevajočimi, usmiljenja polnimi ljudmi in njihovimi pred- sodki. Vse, česar se lotiš, zahteva tri- do petkrat več časa, naporov, priprav in iz- najdljivosti.Borba za priznanje se ne konča Vprašanje, v čem tiči vrednost človeka, ostane odprto.
Dostikrat je realno priznanje: tega ne zmo- rem.Vaditi se v odpovedih in priznavati ome- jitve, to spada k vsakodnevnemu treningu.
Vedno so me spremljali ljudje, ki so mi po- magali pri osamosvojitvi in nudili svoje noge, roke in svojo pomoč, da sem lahko dosegla kar sem hotela; ljudje, ki so me hrabrili, da sem mogla osvojiti nova življenjska področja ki so mi zaupali, da lahko živim normalno in uspešno življenje, ki so mi pomagali, da ne bi prizadeli mojo čast, ki so mi odklonili svojo pomoč,da so mi krepili samozaupanje v lastne sposobnosti. Tako je bilo v tova- rištvu polno življenje. V takem ozračju sem začela upati,da se življenjske razmere lah- ko spremenijo in bremena razdelijo. Izguba lahko postane pridobitev-dimenzija globine skriva zaklade.
Ločuje nas moja stalna in na starost vedno hujša prizadetost - tu prizadeti, tam nepri- zadeti - četudi občasno prezremo, da sem prizadeta. Združuje nas pa dejstvo, da ima vsak človek pomanjkljivosti, večinoma nevidne, omejitve, nepopolnosti, slabosti in napake. Vsi smo prizadeti. Združuje nas nam vsem naložena naloga, da postanemo z omejenimi možnostmi, ki so nam na raz- polago,bolj zreli,bolj človeški. Združuje nas dejstvo, da priznamo v pridobitniški družbi svoje in tuje slabosti. Imamo priliko, da se iz občutka pripadnosti drug drugemu izo- blikuje družba zdravih,vitalnih in nemočnih, trpečih, prizadetih.

Med bolnimi v tem delu Slo- venije je že močno ukore- ninjena zamisel, da postanejo Binkošti dan bolnikov za misijone.Takrat se zberemo na Mirenskem gradu, ki nam je v našem duho- vnem delovanju kot zatočišče in ognjišče, kar je potrjevala tudi velika udeležba. Letos je vodil srečanje, ki ga kot vedno začenjamo s sv.mašo, predstojnik samostana g.Lavrič V daljšem nagovoru je povezal praznik s poslanstvom bolnih, invalidov in letos še posebno starejših oseb v Cerkvi. Po kon- čanem prazničnem evharističnem opravilu je sledil še sproščen družaben spored,ki se je odvijal na prostem pred cerkvijo, saj je bilo zelo prijetno na soncu. Bili smo navdu- šeni nad petjem in dovtipi prisrčnih otrok iz renške župnije. Tudi za klepet in dober prigrizek smo vzeli čas,ki pa na tistem kra- ju posebno hitro teče.
Mnogi domači, svojci in prijatelji so velikodu- šno poskrbeli za prevoz bolnikov, starejših, razveselili pa smo se tudi večje udeležbe duhovnikov iz okoliških župnij.
Bogu hvala za lepo doživetje, vsi pa,upam, da smo duhovno zadoščeni odšli na svoje domove.

Tone

Hiša med hišami,toda ni običajna hiša,temveč lep nov, sodoben božji hram. V njem domuje sv. Družina, ki vabi k sebi verne Moščane. Moste oz. moščansko cerkveno občestvo je upravičeno lahko ponosno na svojo no- vo cerkev sv. Družine, ki je bila posvečena konec preteklega leta. Letos pa je župnijsko občestvo že postalo gostitelj velikega sre- čanja starejših,bolnih in invalidnih.Značilno toplino družinskega počutja in domačnosti pričarata v notranjosti božjega doma les, svetloba, nam pa je bilo toplo tudi ob ve- selju gostitelja, da so nas lahko sprejeli in nam izkazali svojo ljubezen.»Želim,da bi se vsi dobro počutili pod okriljem sv. Družine in hvala vsem,ki ste kakor koli pripomogli k temu, da smo lahko danes tukaj,« je v po- zdravu dejal župnik Rihar.Pripravo srečanja je prevzela Dekanijska komisija za diakonijo pod vodstvom g. Turšiča, ki se je v uvodu zahvalil g. župniku, navzočim in Bogu za milost srečanja s prošnjo, da se v spravi in medsebojnem razumevanju udeležimo sv. daritve.Mašo je z osmimi somaševalci vodil g. kanonik Kvas. V svojem govoru je pou- daril dvoje: da je človek velika vrednota in da more vsak še veliko dobrega storiti. Je- zus pravi, da nas je izvolil, da smo njegovi prijatelji (Jan 15,9-17).Nič ne ločuje,kakš- ne sadove življenja bomo prinašali,vsi smo enako dobrodošli in vsi poklicani,da obrodi- mo sad.Starejši ljudje so kot dozorevajoče polje, ki še vedno zori za božjo žetev.Tudi oni morejo še veliko dobrega storiti in sa- moto si bodo lajšali, če si bodo na sreča- njih drug drugemu dajali poguma. Jezus pa se je v samoto tudi umikal, da se je pogo- voril s svojim Očetom. Morda pa je samota tudi v božjem načrtu, da bi imeli priliko po- govoriti se z Bogom. »Nadaljevali bomo z daritvijo,« je rekel g. kanonik, »vi pa boste prinesli na oltar dar svojega celotnega živ- ljenja. Mladi naj z vami darujejo svojo mla- dost in se zavedajo,da bodo tudi oni nekoč v jeseni življenja.Povežimo se med seboj v bratski ljubezni in molimo drug za drugega«

Program med bogoslužjem je bil zelo bogat in pester; zborovsko in ljudsko petje, razli- čne recitacije in meditacije. Malo dekletce iz Dravelj je pogumno zapelo Marijino pesem in poželo celo aplavz. Sodelovalo je 25 lju- bljanskih župnij.
Moščani so nas pogostili s pecivom in pija- čo. Ob zaključku srečanja se mi je pogled ustavil na daritveni mizi. Na njej so bili da- rovi: hlebec kruha,črno vino in ročno delo. Poleg pa je bil krasen šopek snežno belih šmarnic,med katerimi so kipele kvišku tem- nordeče vrtnice. Naj se tako, Gospod, tudi naša ljubezen dviga k Tebi po Mariji.

M. K.

In spet smo bogatejši za eno snidenje z Marijo in Jezusom v petrovški cer- kvi na Štajerskem. O, za koliko ljudi-bolnih in ostarelih-je bila majska nedelja drugačna kot drugi dnevi! Prišli so v cerkev, k sveti maši; Marija in Jezus sta prisluhnila pred- vsem njim in jim olajšala trenutke zapuš- čenosti, samote.
Srca nas vseh so močnejša.Upanje je kre- pkejše... Hvala Ti, petrovška Marija, ker si nas sprejela in nas objela s svojo ljubezni- jo! Hvala za moč molitve, hvala za dobroto vseh ljudi. Spomin ostaja svetal, veder.

Marjetka

Na binkoštno nedeljo, 30. maja, je bilo v frančiška- nski cerkvi v Kamniku dekanijsko srečanje ostarelih, bolnih in invalidnih. Pripravili so ga frančiškani in k sodelovanju povabili šte- vilne sodelavce, mlajše in starejše, ki so obogatili mašo s svojimi mislimi.
Evharistično bogoslužje je vodil p. Šef. Ker je leto 1982 mednarodno leto ostarelih, nam je v nagovoru spregovoril o tem, kako živeti starost v polnosti.
Iz zelo bogate vsebine: »Starost je kot knji- ga, ki sem jo dobil v dar. Če jo neprebrano odložim na polico in jo pustim tam ležati, bom ostal prikrajšan za vrednote, ki bi jih našel v njej. Tudi starost je obdarjena s svojo lepoto, ki jo odkrijern, če staranje in starost pripravljen sprejmem,čeprav je ne- izogibno dejstvo,da je tudi veriga odpove- di... Starost, bolezen, invalidnost pomeni umiranje naših sposobnosti, toda Jezusove besede:»Če pšenično zrno ne pade v zem- ljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi veliko sadu,« poklanjajo svetlo upa- nje in obljubo, da ostane človek miren, trden in vesel v pričakovanju in pripravi na novo dobo življenja po smrti... Zato naj bi se za življenjski obračun vprašali: ne, za kaj sem živel, temveč ZA KOGA SEM ŽIVEL?!«
Prav ganljivo pozornost so nam izkazali naj mlajši,ki so pred obhajilom delili šopke polj- skega cvetja.
Po maši je bil na samostanskem vrtu dru- žabni del srečanja,ki ga je letos z narodno- zabavnimi napevi popestril ansambel bratov Krt iz Stranj in tako poskrbel, da je bilo ra- zpoloženje ob pogovorih še bolj veselo.
Bilo je res lepo. Lepo sončno vreme pa je bilo vsemu vreden okvir. Rekli smo si hvala in na svidenje prihodnje leto.

Darinka

Na Binkošti sta na Sveti gori pri Gorici obhajala zlato poroko naša prijate- lja Maksa in Jakob Kogoj s Kneže blizu Mosta na Soči. Jakob je naš znanec s srečanj na Mirenskem gradu in je že dalj časa vezan na invalidski voziček. Zakonsko pot sta sklenila na Sveti gori in od tedaj nista bila več tam. Tokrat sta med sv. mašo, ki jo je zanju in v zahvalo Bogu daroval p. Peter Vrtačič, spet izrazila ljubezen drug drugemu.
Slovesnost v majhnem krogu prijateljev je bila prisrčna, nas pa je osrečevalo to, da sta naša prijatelja jubilanta srečna.

Tone

Tudi mi smo imeli na binkoštno nedeljo sre- čanje, ki sta nam ga pripravila domača du- šna pastirja. Sv. mašo in pridigo je imel g. škof iz Maribora. To je bilo za nas ostarele in invalidne, ki ne moremo ob nedeljah k maši, nepopisno doživetje. Večkrat bi radi šli v cerkev pa ne moremo. Mnogi zdravi,ki bi lahko šli,pa imajo v nedeljo največ dela.
Spominjam se, ko smo kot šolarji morali vsako nedeljo k maši. Zdaj pa po birmi ne bi radi več hodili v cerkev.Jih bolj vabi ples glasba, televizija in še vse drugo.
Včasih,ko se je opoldan oglasil vaški zvon, se je prenehalo delo in molili smo angelovo češčenje. Ravno tako smo molili pred jedjo in po njej. Zdaj tega skoraj ni več. Se pa še najdejo družine, kjer zvečer skupaj mo- lijo rožni venec, posebno v postnem času.
Redko se sedaj še sliši molitev, zato sem vesela, da imamo vsaj več verskega tiska.

A. Štrakl

S prijetno zavestjo, da bodo trije dnevi drugačni od naših vsakdanjih dni, smo od 28. do 30. maja preživeli duhovni vikend na Čatežu pod Zaplazom.Pod streho nas je sprejel prijatelj, gospod Jože Glas.Z redkimi izjemami je bila tokrat večina udeležencev z Dolenjske.
Prišli smo skupaj, da bi utrdili svojo vero, naše prijateljstvo z Jezusom in med seboj. Večerna sveta daritev nas je združila v tej želji. Delavno popoldne v soboto je bilo iz- polnjeno s predavanjem o Sv. Duhu. Kot du- hovnik in človek nam je z bogastvom božje besede o moči naše vere spregovoril p. dr. Marijan Šef.Bistvo sporočila in namen pre- davanja sta bila,da bi začutili ljubezen, mi- lost in delovanje Sv.Duha med nami,v nas, v našem življenju;da bi okrepili iskanje poti ki ima začetek in konec v troedinem Bogu.
Moč Sv. Duha je neizčrpna. V sv. pismu je navzoča vsa njegova razsežnost in delo- vanje. Sv.Pavel pravi: »Različni so duhovni darovi, isti pa je Duh.« In še dodaja, da bi morali biti vsi kristjani s temi različnimi da- rovi povezani v eno telo.Največji dar za to vez je ljubezen - dar Sv. Duha, vse božje dobrote.
To resnico smo skušali do- jeti v pogovoru po skupi- nah. Tu se je lahko vsak odprl Sv.Duhu in nam dal drobtinice iz svojega živ- ljenja, kot je to zmogel in čutil. Mislim, da je pomembno spoznanje to,da prihajamo na ta naša srečanja tudi zato, da se zazremo v življenje brata, sestre ter prisluhnemo njunima notranjostima.
Navedimo nekaj misli posameznih skupin (od skupno 6 sta imeli po dve ista vprašanja).
1. in 3. skupina: Kako lahko opišem delo- vanje Sv. Duha v svojem življenju?
»V odločitvah se posvečam Sv. Duhu, po- mirim se,z lahkoto prenašam težave in tudi trpljenje.«
»V mladosti se nisem toliko zavedala,koliko mi pomeni Sv. Duh in vera v življenje. Ko pa je prišel križ, sem začutila, da je lepo, če je nekje opora in zavetje.«
»Vsem nam Sv. Duh daje moč, da s svojim življenjem in spoznavanjem pričujemo za božjo dobroto.«
2. in 4. skupina: Kako gledam na delovanje Sv. Duha v zgodovini izvoljenega ljudstva do Jezusa in pri prvih kristjanih?
»Brez Sv. Duha ni trdne vere.«
»Brez Sv. Duha se ne bi ohranjala vera skozi stoletja.«
»Prepričani smo, da je Sv. Duh v davnini enako učinkovito deloval kot dandanes. Delovanje Sv. Duha po Jezusovem zgledu je bilo v tistih, ki so ga doživljali in občutili že pred Njim,nepopisno veselje,saj so imeli v Njem živ človeški zgled, ki je svetil med njimi.«
5. in 6. skupina: Kateri darovi Sv. Duha so nam kristjanom najbolj potrebni v današ- njem času?
»Nam je v današnjem času najbolj potrebna medsebojna ljubezen!«
»V molitvi se moramo izročati Sv.Duhu. Ko nam je tako hudo, da ne moremo nič dru- gega kot molčati in trpeti,moremo še upati v pomoč Duha.«
Da, moremo, hočemo upati! Mi, ki imamo poslanstvo trpljenja, odreševanja s trplje- njem, smo klicarji upanja! V našem križu je tudi svetloba, ki jo črpamo iz vere, ki daje vsebino naši samoti...

Ob duhovnem voditelju smo lepo odkrivali duhovno bo- gastvo in delo Sv. Duha, v katerem živimo,se gibljemo in smo. Tako smo poživili zavest, da le Sv. Duh kaže pravo pot in daje moč, brez ka- tere ne moremo nič dobrega storiti, zato se moramo k Njemu zatekati sleherni čas. Kristjani smo še posebno poklicani,da Duha izžarevamo v medsebojni ljubezni, dobrih delih, molitvi, spodbudni besedi.
V nedeljo ob slovesni sklepni sv. maši na Zaplazu me je objel tako osrečujoč občutek, kot da smo bili zbrani ob prvih Binkoštih z apostoli in Marijo. Nedvomno je tudi nad nas prišel Sv. Duh ter nas napolnil z novo močjo, saj smo šli domov vsi bolj veseli in poživljeni v zavesti, da moramo izžarevati svojo vero.
Hvaležni smo Bogu in ljudem za srečanja,ki lajšajo samoto, našim dušam pa prinašajo vedrino. V Čatežu smo to občutili, veseli skupaj doživeli binkoštni dan, peli z Marijo in Jezusom majniške pesmi... Ostanimo po- vezani,molimo drug za drugega v Sv.Duhu, ki daje milost, ljubezen, upanje...
Bogu hvala in vsem dragim prijateljem, ki ste nam omogočili, da sva se mogli udele- žiti srečanja bolnikov, invalidov in ostarelih za veliki praznik Binkošti. Vedno znova se v duhu vračava v to pomembno doživetje.
Na srečanju je p. Šef razlagal delovanje Sv. Duha. Nismo sicer mogli v nekaj urah vsega razumeti. Mislim, da je to moč lahko čutil vsak,da smo šli domov veliko bolj na- polnjeni z mirom in zadovoljstvom, čeravno na invalidskem vozičku ali z opornicami. Prosimo Boga,da bi ta moč Sv.Duha vedno v nas delovala.
Takšna srečanja so za nas invalide zelo potrebna. Tu dobimo nove moči, da lažje prenašamo svoje vsakdanje težave, s ka- terimi se srečujemo na vozičkih ali na bol- niških posteljah.

Vedno sem mislil, ko postaneš invaliden, izgubiš vse prijatelje. Zmotil sem se. Zdaj lahko rečem, da sem jih veliko več našel. Res je tudi to, kar je v prejšnji številki za- pisala Marija S., da je najtežje snovati pri- jateljstvo v svoji okolici, posebno pa v da- našnjem času,ko vsi hitijo za napredkom in Bog ve za čim še, za invalida pa, žal veli- kokrat,ni časa spregovoriti kakšne besede. Vendar pa so tudi še dobri ljudje. Bog jih podpiraj!

Marjetka, Tilka, Jože

Razstava ročnih del bo letos od 5. do 12. septembra na Teološki fakulteti v Ljubljani Poljanska c. 4. Za tri dni,od 24. - 26. sep- tembra jo bomo prenesli tudi v Maribor (naslov bo objavljen v Družini).
Bolnike in invalide vabimo, da na razstavi sodelujete s svojimi izdelki.Potrebna in do- brodošla pa bo tudi vsaka pomoč v molitvi.
Izdelke bomo sprejemali od 9.-21. avgusta na naslov:Prijatelj (RAZSTAVA),Maistrova 2, 61000 Ljubljana.
K poslanemu izdelku nujno pripišite: svoj točen naslov; naziv izdelka; ceno, če bo izdelek za prodati; ali pa željo, da vam iz- delek vrnemo.
Namen razstave, ki bo potekala pod ges- lom: »Živeti v polnosti«, je pokazati našo ustvarjalnost, iznajdljivost in delavnost, nikakor pa ne le prodaja.

Pripravljalni odbor

Gospodar življenja je odpoklical domov Levstek Barbaro iz Doma upokojencev, 61240 Kamnik. Čeprav je bila zelo bolna, se je odpravila v bolnišnico z upanjem,da ji bodo z razgibavanji pomagali, da bo lahko spet hodila s pomočjo bergel. Pa je nepri- čakovano zaspala za vedno.
Bila je vesela vsake pozornosti, posebno obiskov. Živo mi je ostal v spominu njen žareči obraz, ko smo jo neko nedeljsko ju- tro presenetili z obiskom. Zato ob pogrebu nisem mogla verjeti, da ta veseli obraz leži negiben pod šopkom rdečih rož. Dopolnila je petinpetdeset let.
Barbara, hvala ti za tvoj zgled vdanosti v trpljenju in Bog naj ti bo plačnik za vso lju- bezen, ki si nam jo darovala.

Tudi Jožica Turnšek, Tomšičev trg 9, Celje nas je zapustila. Preko deset let je tiho in vdano trpela med štirimi zidovi bolniške so- bice. Bila je ena tistih,ki jih Gospodar izbira zase,da mu,kot Cirenejec, pomagajo nositi križ.Vedno je bila blizu Gospodu in pri njem naj sedaj prosi za nas, da bi znali vedno in povsod izpolniti božjo voljo.

Ko moram zapisati, da Tilke Pajk, Gorenja vas 52, 68220 Šmarješke Toplice ni več med nami,mi zastaja roka... V krogu domačih in z molitvijo na ustih je umrla 29. junija zju- traj. Skupaj z domačimi, župljani in petimi duhovniki smo jo tudi prijatelji spremili na zadnji poti. V našem imenu ji je Majda za- pela v slovo: Večerni zvon in Večerni ave. Pesem se je razlivala v tihoto pokopališča... Naš duh je šel za Tilko v daljave... Preskro- mne so te vrstice,da bi opisale njeno, pred svetom na videz revno, a pred Bogom bo- gato življenje. Veliko nas je, ki smo Tilko poznali in jo imeli radi, saj je veliko pome- nila za »Prijatelja«, »Prijateljstvo bolnikov in invalidov« ter za vsakega izmed nas.
Nenaden odhod pušča za seboj bolečino spoznanja, da nikoli več ne bo nje, ki nam je bila prijateljica. In šele ta bolečina nam povsem odkriva, da smo si bili dragi. Govo- rimo o njej... Besede so tople, spoštljive, občudujoče in hkrati žalostne. Sedaj,draga Tilka, se šele zavedamo,kaj smo se ob tebi naučili: naj bo še tako neznatno, še tako trpljenja polno naše življenje, nekaj velikega je! Vedno si se nam darovala takšna kot si bila in to je bilo najlepše. Trideset let na invalidskem vozičku si z nepopustljivo vztraj- nostjo vsak dan vzela svoje breme nase in tiho izpovedovala svoj: DA!
Rada si bila skupaj z nami. Verjela si v Živ- ljenje, kamor si zdaj odšla. To smo lahko tolikokrat čutili ob vsaki tvoji radosti, bo- lečini in prijateljskem nasmehu. Sedaj, ko tvojega mirnega nasmeha ni več,se tolaži- mo,da ti je že zasijala tista nebeška zarja, v katero si vedno upala.
Zaman te bomo pričakovali na naših sreča- njih,zaman čakali na tvoja pisma.Zapomnili pa si bomo tvoje besede: »Človek se mora sprijazniti s tem,kar ima in delovati po svojih zmožnostih.« Ti si se v svoji nemoči raz- dajala do zadnjega trenutka.Tvoja molitev je podpirala vse, še posebej misijonarje.
Bila si tudi ena izmed pobudnic za list »Pri- jatelj«. Vedno si ga rada bogatila s svojimi prispevki, ki so bili mnogim v duhovno po- moč in spodbudo. »Premalo se zavedamo« si večkrat dejala, »kako blagodejna je med- sebojna pomoč. Tu lahko bolniki največ storimo.«
V Prijatelju, v svojih pismih in na duhovnih srečanjih si nas učila, kako je treba iz svoje stiske živeti za druge.
V zadnjem pismu si mi pisala: »... O, ko bi vam jaz mogla povedati, kako vas imam rada... To je ljubezen, ki bo šla tudi preko groba. Ne najdem besed za to,da bi pove- dala,kakšno vlogo je odigralo "Prijateljstvo" v mojem življenju. Sedaj mi moči ne dopuš- čajo več toliko dejavnosti in gibanja. Ostaja mi le še molitev in trpljenje.«
Danes ti kličem na svidenje v nebesih,Tilka Staršem, vsem domačim pa Bog povrni za vse, kar so storili zate. On naj bo tudi to- lažnik v dneh bolečine,posebno tvoji sestri Vidi, ki tudi razdaja svoje življenje z inva- lidskega vozička kot si ga ti.

Prvega julija je Gospod nagradil z večnim plačilom Drofelnik Marijo, Paška vas 7a, 63327 Šmartno ob Paki. Njeno življenje je bilo podobno kot življenje pravičnega Joba Izgubila je zdravje in tudi otroci so drug za drugim odhajali pred njo Življenju naproti. Kljub temu je ostala močna žena, polna vere v vseh preizkušnjah. Bila je zvesta prijatelji- ca v dopisovanju in tudi na srečanjih, ki se jih je z veseljem udeleževala. Gospod naj jo sprejme in naj ji bo plačnik v večnosti.

Rozika

Petega junija sem doživela lep dan. Sestra katehistinja je s prvoobhajanci iz Šmarjete prišla na obisk. Vsi so prišli do moje poste- lje, vsak me je pozdravil, se predstavil in me obdaril. Nato so zapeli tako lepo,da me je ganilo do solz.
Potem smo vsi skupaj šli ven.Na vrtu so se igrali razne igre in zapeli več pesmic. Dve uri sta zelo hitro minili. Ko so odšli, sem jih priporočila Materi božji in molila,da bi zrasli v dobre kristjane.
Otroci so bili srečni in veseli, jaz pa še bolj Takega obiska želim vsem bolnim in osta- relim, ki so osamljeni v svojih sobicah.
Lep pozdrav!

Fanika

Lepo pismo in tudi fotografije so mi še po- sebno osvežile spomin na naše skupno do- živetje in pogovor o Sv. Duhu na Mirenskem gradu. Da bi mi to trajno ostalo v srcu, si pri jutranji molitvi, ko se navadno v duhu združim z vsemi pri Prijateljstvu bolnikov, rada prikličem v spomin nekaj misli s sre- čanja in jih vnesem v življenje.
Bog nam res daje veliko milosti, le sprejeti jih je treba, kajne? Naj nas Sv. Duh med seboj povezuje! S to željo v srcu vse lepo pozdravljam!

Cvetka

Letos mi bolezen ni dopuščala,da bi se bila udeležila sv.maše na Brezjah. Upam,da me je Marija obiskala tudi med štirimi stenami in smo bili v duhu združeni v molitvi.
Ko zjutraj vstanem, se najprej priporočim Materi Mariji Pomočnici, ki je tolažba vseh nas trpečih.Čutim njeno osrečujočo bližino in ljubezen. Kaj hočem še več od nje, to mi daje moč.
Jezus, njen sin, je moj največji prijatelj, svetovalec in pomočnik. Ne vem,kakšno bi bilo življenje brez njega? Srečna sem, da lahko delim življenje z njim. Želim, da bi še mnogi prišli do te sreče, ki jo daje Jezus.
Vdanost v božjo voljo in božja Previdnost ter potrpežljivost v trpljenju me vodi prek Kalvarije vse bliže h Gospodu.
Čeprav sem tako daleč,sem v molitvi zdru- žena z vami.
Prisrčno vas pozdravljam!

Rozika Duh

• Ko sva prejela drugo številko Prijatelja, sva bila zelo presenečena. Solze sreče sva imela v očeh, saj sva v njem zagledala našo sliko, ko ste bili na obisku. Bog plačaj za ljubezen vsem prijateljem, ki se trudite za nas, da ne bi bili zapuščeni. • Zelo sem bila vesela, ko so me obiskali prijatelji in še celo invalidi med njimi. Kljub slabemu vremenu jih je pripeljala njihova iskrena ljubezen. Naj jim bo Gospod obilen plačnik! • Vedno mislim in molim posebno za tiste, ki ste priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček. Blagor vsem, ki še lahko hodimo, čeprav s težavo ali bolečino.Vsi pa storimo lahko dosti dobrega, dokler živimo. • Veste, če je človek zdrav in ima vsega zadosti, rad pozabi na Boga, saj mu nič ne manjka. Ko pa zboli, trpi, začne misliti, da je še Nekdo, ki mu lahko pomaga. • Spominjam se lepih dni v Čatežu. Tudi s. Marjeta Mrhar, ki je prišla z Madagaskarja, nas je razveselila z bogatim pripovedova- njem o misijonih ob diapozitivih. • Naše srečanje na Mirenskem gradu! Go- tovo so taka srečanja veseli trenutki v vsak- danji enoličnosti invalidov in bolnikov, ki večji del dneva preživé sami brez družbe. Človek je vendar družabno bitje in potre- buje, da se s kom pogovori. Z druge strani pa prav ti s svojim trpljenjem in molitvijo veliko pripomorejo k odrešenju svojih bra- tov.Papež redno imenuje invalide in bolnike najodličnejše Kristusove ude, ki rešujejo druge. Torej le pogumno naprej! Pozdrav in blagoslov!

V dneh, ko končujemo s pripravo te številke Prijatelja,po Sloveniji obhajamo slovesnosti novih maš. Bogu smo hvaležni za njegove klice in občudujemo trdno pripravljenost tistih, ki s svojo odločitvijo stopajo v njego- vo službo. Veselimo se tudi jubilejev vseh, ki že vrsto let vztrajajo v svojem nesebič- nem razdajanju v službi bratom in sestram. Čestitamo jim z željo, da jih Bog ohranja v veselju in sreči ter pomaga tam, kjer teža- ve in ovire bremenijo njihovo poslanstvo.
V tej številki je razveseljivo veliko sporočil o srečanjih ostarelih, bolnih in invalidnih po župnijah. Bogu hvala in bratom in sestram za razumevanje, pomoč in sprejem.
Čas počitnic je, mnogi se boste odpravljali na izlete, mogoče boste kdaj obiskali tudi katerega bolnih. Kako ga boste razveselili, govori pismo, ki nam ga je poslala Fanika.
Vsem želimo prijetne poletne dni. Z mislijo v molitvi Vas spremljamo sodelavci Prijate- lja in

prijatelj urednik

Pri mladinskem verouku je katehet dal Ma- rijanci svoj rokopis, naj glasno prebere. Ma- rijanca je nekaj časa gledala popisani list.
»Tega pa jaz ne znam prebrati.«
»Kaj nisi hodila v šolo?« jo je vprašal ka- tehet.
»Oja, jaz sem hodila v šolo, ampak kaže, da tisti ni, ki je tole pisal«, je hitro vrnila Marijanca.

Marjeta in Neža sta se po več letih srečali
»Joj, kako si se postarala! Komaj sem te spoznala«, je menila Marjeta.
»Ob srečanju s teboj mi je prav v zadošče- nje, ko vidim, da se ne staram samo jaz«, je vrnila Neža.

»Pijete?« je zdravnik strogo vprašal paci- enta. »Ja, mleko ali čaj, alkohola nikoli ne poskusim,« je odgovoril pacient.
»Kadite?« je sledilo strogo zdravnikovo vprašanje. »Ne, niti najmanj,« je odgovoril pacient.
»Ja, to je pa res težko zame, kaj naj vam pa potem prepovem?« se je zdravnik v za- dregi popraskal za ušesi...

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Včasih veliko delamo, v resnici pa nič, ker ne delamo tega, kar bi morali. Prijatelja si morata med seboj pomagati kakor roki. Včasih je prav, da stemni se nebo, da se navadimo sonce ljubiti. Težko gledamo v sonce, zaslepi nas, pa kljub temu ne moremo brez sončne svet- lobe ničesar videti v pravi luči. Tako je z našim soncem - Bogom.