Zadnja nedelja v septembru je bila po- svečena sredstvom družbenega obveš- čanja. Pri službi božji smo premišljali,kaj pomeni starost za človeka,kako gledajo na stare ljudi njihovi najbližji in družba.
Papež je za 16. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja potrdil temo, ki hoče obrniti pozornost vernikov vsega sveta in vseh ljudi dobre volje na vpra- šanja tretje življenjske dobe oziroma sta rejših ljudi. Na prvo nedeljo v letu 1982 opoldne je v svojem nagovoru imenoval to skupino »zelo zaslužne, včasih pa popolnoma pozabljene ljudi«. Letošnje leto so tudi mednarodne organizacije, kot sta Organizacija združenih narodov in Evropske skupnosti, posvetile sta- rejšim ljudem, ker hočejo tako zbuditi zanimanje javnega mnenja za nekatera posebno pomembna in resna vprašanja na tistem področju človeškega sožitja, ki se zaradi podaljšanja življenja danes vedno bolj razširja.
Papež je na svojem potovanju po Za- hodni Nemčiji 19.11.1980 v cerkvi Naše ljube Gospe v Münchnu rekel: »Papež se spoštljivo klanja pred starostjo in vabi vse, naj to storijo skupno z njim. Starost je krona življenjskih stopenj. Je namreč spravilo žetve iz naučenega in doživetega, iz ustvarjalnega in doseže- nega, žetve tudi iz tega, kar je človek pretrpel. Kakor v sklepnem stavku veli- ke simfonije, dosežejo tudi velike teme življenja mogočno uskladitev.In ta har- monija podarja človeku modrost..., do- brotljivost, potrpežljivost, razumevanje in dragoceni okras staranja, vedrino.«
Ko je papež nagovoril udeležence »Med- narodnega zborovanja o staranju«, je opisal delovna področja starejših ljudi. Med drugim je dejal tudi tole: »Starejši ljudje morajo postati dejavni del druž- benega življenja; bogastvo njihovega bivanja najde v božjem stvarstvu in v življenju ter dejavnosti družbe neki smi- sel. Življenje starejših ljudi nam pomaga, da jasneje vidimo razvrstitev človeških vrednot; razkriva nam nadaljevanje in povezanost med rodovi in nam odpira oči za medsebojno odvisnost v božjem ljudstvu.
Poleg tega imajo starejši ljudje poseben dar, da zapolnijo praznino med rodovi, preden ta sploh nastane.
Treba je poudariti sredstva in možnosti ki jih ima starejši človek, in jih tudi nje- mu priklicati v zavest. V starosti more človek obogatiti svet s svojo molitvijo in svojim nasvetom; njegova navzoč- nost napolnjuje hišo; njegove posebne sposobnosti za evangelizacijo v besedi in z zgledom so moč za božjo Cerkev,ki je še nismo polno dojeli ali jo ustrezno uporabili. Kjer zatirajo državljanske in verske svoboščine, posreduje starejši človek izročanje mnogih verskih vrednot družini,ki jih cerkveno vodstvo ne more.«
Starejšega človeka bi morali upoštevati tudi tisti, ki poklicno delujejo pri tisku, radiu, televiziji, filmu itd. in odgovorno prikazovati vprašanje starosti. Kajti da- nes vse prepogosteje opravičujejo raz- mere, ki starejše ljudi silijo, da se uma- knejo v svoje zasebno življenje. To od- rivanje starejših ljudi na rob življenja, to izključevanje starejšega človeka je vsekakor eden tistih pojavov, ki zbuja veliko skrb v našem času.
Moderna družba skuša s splošnim be- gom zadrževati daleč od sebe starost, bolezen in smrt. To gre celo tako daleč da se starejši in umirajoči ljudje čutijo krive zaradi bremen,ki jih pešanje njiho- vih moči nalaga sorodnikom.Ta pojav je povezan s pretiranim iskanjem osebne blaginje. Moramo se vprašati ali niso sre- dstva družbenega obveščanja prispe- vala svoj delež, da je nastala uživanja željna in razosebljena družba, v kateri porabništvo in blaginja nadomeščajo pravo krščansko lestvico vrednot.
Družba potrebuje starejše ljudi. Zato, da gledamo v njem osebo,naj odgovorni sodelavci pri sredstvih družbenega ob- veščanja na vseh ravneh nastopajo, da bi ponovno vzpostavili spravo med sta- rejšim človekom in družbo. Pospeševati morajo predvsem kulturo starejšega člo- veka, ki pojmuje življenje kot celoto, in v tisti človečnosti,ki je vseobsegajoča, ker je krščanska, kakor pravi papež Ja- nez Pavel II. v svoji okrožnici Človekov odrešenik. Meni namreč, da je treba sta- rejšega človeka z njegovim izkustvom za družbo pridobiti nazaj in da mu je treba izkazovati spoštovanje. Za to temeljno spoštovanje si morajo prizadevati vsi,ki delujejo pri sredstvih družbenega obve- ščanja. Pri tem se morajo posebno za- vedati,da pomeni njihovo življenje neko obliko posebne polnosti, ki more zaradi pridobljenih izkušenj omogočiti še ne- štete dejavnosti.
Zato je potrebno, da sredstva družbe- nega obveščanja bolj poudarjajo vred- nost starejših ljudi, njihovo vrednost in pomemben prispevek v družini in družbi.
Sredstva družbenega obveščanja morajo pa tudi govoriti starejšemu človeku. Tre- ba je ustvarjati programe,ki so posebej uglašeni na stare ljudi, da jim pomaga- mo,da varujemo njihovo zavest o lastni vrednosti in v sebi oblikujemo pravilno gledanje na njihove posebne naloge.
Če družba potrebuje starejše ljudi,velja isto tudi obratno. Treba jih je sprejeti, kakršni so. Pri tem ne gre toliko za raz- vijanje kakšnega proizvodnega ustvar- janja, ampak mnogo bolj za ravnovesje njihove osebnosti. Dostojanstveno se starati pomeni učiti se, in spreminjati navade v vedenju.
Ne gre toliko za gospodarsko in social- no vprašanje, temveč za človeka, čigar rešitev je zaupana nravnim in etičnim močem vsega človeštva. Cerkev si pri- zadeva,kolikor more za dosego teh ciljev ker je prepričana, da ne more nobena družba sama sebe imeti za napredno,če tretje življenjske dobe ne spoštuje, je ne ščiti,ji ne pomaga in je nima v časti.
Zboljšanje življenjske blaginje in napre- dek merimo s tem, kako se starejši člo- vek čuti ljubljen, spoštovan, svoboden in koristen.

OKTOBER

MISIJONSKI NAMEN: Da bi dosedanje misijonske dežele začele pošiljati misijonarje drugim narodom.
Vsa Cerkev je misijonarska. Vsak je po svojih močeh dolžan pomagati, da bi ve- selo oznanilo o odrešenju doseglo vse narode.
Nekatere dosedanje misijonske dežele že pošiljajo misijonarje drugim narodom. Prednjači Indija. Tudi s Filipinov, z Ja- ponske,iz Tanzanije in Brazilije odhajajo misijonarji pomagat tja, kjer je potreba še večja. Spodbuja jih Jezusovo naro- čilo, da je treba prinesti evangelij vsem narodom. »Pomagaj bratovemu čolnu čez reko in tvoj bo prispel na drugi breg,« pravi indijski pregovor. Čim bolj je kakš- na dežela krščansko zrela, tem več ima misijonarjev.

NOVEMBER

MISIJONSKI NAMEN:Da bi ljudska ver- nost koristila krščanskemu življenju posebno v nerazvitih škofijah Latin- ske Amerike.
Ni naroda na zemlji,kjer ljudje ne bi ču- tili navzočnosti višjega, lepšega sveta. To se izraža na zunaj posebej ob vers- kih slavjih, procesijah, praznikih (v krš- čanskih deželah: božič, cvetna nedelja, velikonočna procesija, blagoslov jedil, birma,nova maša,šmarnice,itd.). Zadnje čase o ljudski pobožnosti veliko govore in pišejo. Sedanji papež Janez Pavel II. je poln razumevanja za ljudske oblike vernosti in tudi sam izraža svojo vernost tako, kot je ljudem blizu.
Izrazi ljudske vernosti so posebej pome- mbni tam,kjer je premalo duhovnikov in ljudje nimajo rednega bogoslužja. Zlasti velja to za Južno Ameriko, kjer pride en duhovnik na deset ali petnajst tisoč, včasih celo na petdeset ali sto tisoč ljudi Ljudska vernost,prežeta z evangeljskim duhom, omogoča ljudem, da se srečujejo s Kristusom tudi tedaj,kadar ni duhovnika

p. F. Z.

Rodovitnost starosti v svetem pismu

Na vprašanje, ali ima življenje starega človeka še kakšen smisel,ali je še lahko rodovitno,bi lahko odgovorili z verzi 92. psalma: Svetopisemski pogoj za rodovitno sta- rost je v tem,da starajoči se in ostareli človek sprejme svoje življenje, tako se- danje kot tudi prihodnje in preteklo. Do tega pa, da reče »da« svojemu življe- nju, se mora človek priboriti in to se pri vernem zgodi predvsem v molitvi. Tu lahko spet vzamemo v roke psalme in preberemo 71. psalm, ki je v celoti mo- litev človeka v starosti.
Star, onemogel človek lahko pričakuje smrt kot odrešitev.V Sirahovi knjigi be- remo: »O smrt,kako dober je tvoj sklep za nesrečneža in tega, ki je opešal v močeh,za ostarelega in s skrbmi preoblo- ženega,za upornega in tega,ki je izgubil upanje! Ne boj se smrti,ki ti je usojena! Misli na svoje prednike in potomce! To je od Gospoda določena usoda za vse človeštvo. Zakaj se torej upiraš volji Najvišjega?« (Sirah 41, 2-4). Stara za- veza poroča o smrti mnogih starih ljudi zelo mirno,brez groze. Npr.o Abrahamu: »Potem pa je preminil in umrl Abraham v lepi starosti,star in nasičen z leti, ter bil pridružen svojim očetom.« (1 Mojz 25, 8). Tako so umrli tudi: Izak (1 Mojz 35, 29), Gedeon (Sodniki 8, 32), David (1 Kron 29, 28) in drugi.
Tako sproščeno pa lahko starajoči se človek stopa umiranju nasproti samo,če se je naučil popolnoma sprejeti svoje preteklo življenje, če zna reči "da" vse- mu, kar se mu je v dolgih letih zgodilo (ali tudi ne zgodilo).Samo tako se lahko starost in smrt posrečita. Tega ni ra- ziskala in potrdila šele moderna psiho- logija staranja, ampak je tu spoznanje, ki mu že Stara zaveza pripisuje veliko vrednost.
Sprejeti starost in smrt pomeni torej sprejeti življenje. Lahko govorimo o "umetnosti" življenja in umiranja. "Umet- nost umiranja" je odvisna od "umetnosti življenja", "umetnost življenja" pa pred- videva "umetnost ljubezni". Koga ljubiti pomeni: sprejeti ga takšnega, kot je, ga priznati v njegovi samostojnosti in drugačnosti. Tu pa se dotaknemo vpra- šanja navzkrižja med rodovi.
Po krščanski tradiciji je treba stare spoš- tovati, mlajše pa ljubiti. Delajmo za po- zitiven odnos v obe smeri. Če smo pou- darjali spoštovanje do starih v svetem pismu, je treba zraven dodati tudi Pa- vlov opomin, namenjen starim v odnosu do mladih: »Očetje, ne grenite življenja svojim otrokom, da jim srce ne upade«. (Kol 3,21). Če se star človek druži z mla- dimi,je tako soudeležen v življenju in to vedno pomaga tudi najbolj osamelemu staremu človeku premagati izoliranost. Pozitiven odnos do mladih ljudi bistveno pomaga narediti starost rodovitno.
Toda vsaka ljubezen se želi izkazati ro- dovitna v dejanju. Ali ni stiska starega človeka prav v tem, da je zaradi fizične onemoglosti obsojen na nedejavnost? Sveto pismo pozna sredstvo, ki je vsa- kemu staremu človeku, še tako osame- lemu in betežnemu, na razpolago, da je "prisoten",da je "koristen": to je molitev
V Lukovem evangeliju imamo čudovito podobo prerokinje Ane: »In bila je neka prerokinja, Ana, Fanuelova hči iz Aser- jevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je z možem preživela sedem let od svo- jega devištva, je bila vdova do štiriin- osemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu slu- žila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripove- dovala vsem, ki so v Jeruzalemu priča- kovali odrešenja.« (Lk 2, 36-38) Poleg Ane je v templju tudi Simeon. Ta dva človeka sta čakala na odrešenje, na Jezusa Kristusa -kot dva adventna člo- veka. Že v Stari zavezi,prav izrecno pa potem v Novi zavezi, seže pogled sta- rega človeka prek smrti in prodre skozi smrt k Bogu, ki tudi onkraj smrti lahko podeli življenje: »Poglejte zdaj, da sem jaz, dá, jaz, in ni Boga poleg mene; jaz jemljem življenje in ga dajem, zadajam rane in jih ozdravljam, in nihče ne more iz moje roke oteti.« (5 Mojz 32,39). Star človek ne pričakuje samo svojega kon- ca, ampak božjo tolažbo. Ta »tolažba Izraela«, na katero je čakal Simeon, se je prikazala v Jezusu. Kdor ima njega, se lahko potolažen stara in umre ter pri tem govori: »Zdaj odpuščaš,Gospod,po svoji besedi svojega služabnika v miru; zakaj moje oči so videle tvoje zveliča- nje.« (Lk 2, 29). Naj bo človek še tako star in slab, življenje ima v sebi in pred seboj.»Pač se utrujajo in pešajo mlade- niči, mladi možje se spotikajo in padajo, kateri pa zaupajo v Gospoda, dobivajo novo moč, dobivajo peruti kot orli; tečejo in ne opešajo,hodijo in se ne utrudijo«. (Iz 40, 30-31).
Ti ljudje ostanejo mladi. Kajti mlad je tisti, ki ima prihodnost in kdor ima pred seboj celo večnost, je tudi s 70, 80 ali 90 leti še mlad. In to je tisto zadnje, najgloblje in najbolj bistveno, kar sveto pismo pove nam in starim ljudem;o tem nam bo vedno znova govorilo.

dr. M. K.

Odrešilna moč trpljenja

Okrog visokih zvonikov cer- kve sv. Jožefa v Celju so se spreletavale in glasno cvr- čale lastovke. Zdaj,ko se je pozlatilo drevje, ko je spravljena otava in pobirajo z vrtov in njiv še zadnje pri- delke,je prišel njihov čas. Zbrale se bodo in poletele toplim,južnim krajem naproti...
Sredi priprav na selitev sva z urednikom našla pri sv. Jožefu v Celju tudi župnika g. Domanjka. Prav rad je za dve uri od- ložil svoje delo in skrbi in naju pospremil k LIZIKI KOŠIČ, Janežičeva pot 6, Celje
Lizika je bila presenečena in vesela, ko ji je župnik predstavil "visok obisk". »O, Prijatelj mi vedno prinese toliko tolažbe« je dejala.»Rada berem o drugih bolnikih«
»O, to pa ne,da bi o meni pisali. Saj ne znam nič povedati, razen to, kako me vse boli. Tega pa ja ne boste pisali, je čisto dovolj, če to ve Bog. Naj on stori z menoj, kot je božja volja.«
»Potem pa naj bo,« je Lizika le prema- gala svojo skromnost. Ampak vseeno je prijela palico, ki jo ima na postelji, z njo požugala župniku in ga v šali okregala: »Vi ste jima pokazali pot. Ko bi vedela, da prideta, bi se pripravila.« »Imeli bi le skrbi.« »Saj res, še zaklenila bi se...«
Nasmejali smo se ji, tej drobni šestin- sedemdesetletni ženici, ki ji je v zadnjih tridesetih letih sklepna revma popolno- ma sključila in zvila vse ude. Kljub hudi bolezni pa je ostala nadvse pogumna in nepopustljivo vztrajna. »Živi v veselju, ki ji ga daje Bog,« je povedal župnik, ki nama je pomagal postavljati tudi vpra- šanja, saj Liziko pozna še iz študentov- skih let in ve s kakšnimi »žavbami« je namazana. No, pa tudi Lizika je imela pomočnico, ker se pri govorjenju hitro utrudi. Nečakinja Rezka je dokončala marsikateri stavek, saj teto dobro po- zna, ker je že več kot trideset let noč in dan ob njej.
• Svojo bolezen sprejemate vdano in z globoko vero. Kako ste si to pri- dobili? »Imela sem zelo verno mamo. Tudi, ko sem hodila v gospodinjsko šolo pri sestrah, sem vsak dan šla k sv. ob- hajilu. Tako sem prejemala moč in znala vse to že takrat ceniti. Spominjam se tudi, da je mama govorila: 'Liza, če bo prišlo trpljenje, trpi voljno'.« Rozika do- da: »Tudi potem, ko je bila poročena in se je vračala domov, ji je mama naro- čala 'trpi in moli.'«
»Iz Ptuja. Naša družina je štela sedem otrok.Ko sem hodila v gospodinjsko šolo sem imela namen vstopiti v samostan. Žal doma ni bilo možnosti, da bi mi pri- pravili doto, ki je bila takrat potrebna. Šla sem za kuharico k župniku v Tehar- je. On mi je 'prepovedal' hodit v cerkev drugam. Bal se je, da ne bi spoznala kakšnega fanta in se poročila, ker bi bil potem on ob kuharico.«
Nadaljuje spet Rozika: »No, enkrat je tudi do poroke prišlo. Mož pa je zbolel za tifusom. Ravno na osmo obletnico poroke, leta 1945, ji je umrl. Potem je tudi sama začela bolehati.«
»Naj povem, kako je bilo,« se je spet oglasila Lizika. »Mnogi so hoteli, da bi se ponovno poročila. Jaz pa sem prosila Boga:če je tvoja volja,mi pošlji raje bo- lezen. Rada bi trpela za duhovnike, da bi bili zdravi in stanovitni, da bi lahko reševali duše. Večkrat sem ga prosila, potem pa me je resno vzel. Ravno na veliki petek me je bolezen tako napadla da sem čisto otrpnila. Potem sem se obli- vala z vodo in to mi je precej pomagalo.«
»Leta 1947 sem se odločila, da pridem sem, da bom teti v pomoč. Hodila sem tudi v službo,sedaj pa sem že upokoje- na, saj je ne morem pustiti dolgo same. Bolečine in hudi napadi bolezni so jo v zadnjem letu in pol čisto izmučili. Prestala je tudi več operacij na sklepih. Potem se ji je zdrobil kolk, počila ji je kost v nogi in to jo je priklenilo na posteljo. Sedaj mi večkrat pravi, da ji še preveč strežem. Nikoli ne pomiluje sama sebe, zameri pa če jo pomiluje kdo drug. Združeni sva v dobrem in hudem že toliko let...«
»Kaj se ne bi! Vsaka žlica kdaj zaropota..
Rozika: »Jaz pravim,ti moli,ko imaš čas, jaz bom pa delala,ker me čaka delo.Kar prebere, rada potem razloži tudi meni.«
• Kakšen način molitve vam je naj- bolj pri srcu, Lizika? »Veliko berem in premišljujem, posebno evangelije in sv. pismo.Uporabljam tudi molitvenik in se- veda rožni venec. Ta je ves čas pri roki.«
Župnik je prelistal njen molitvenik. Pri zahvalnih molitvah so bili listi precej ob- rabljeni; pri litanijah so bili listi že brez robov;pri spokorni molitvi smo se pa vsi hkrati pošalili,da listov že skoraj ni več.
Težko je takole z besedami predstaviti podobo miru in tišine Lizikinega prebiva- lišča. Ugibam,s čim neki obvladuje ljudi in prostor okrog sebe in čas,ki vse včasih tako vleče... Potem spoznam:samo eno dragoceno ima Lizika, to je trpljenje, ki ga z iskrenim hotenjem in dobrotnim srcem daruje za druge.
»Izpolnjujem, kar sem Bogu obljubila. Včasih za trenutek pride tudi naveliča- nost in potem si to zelo očitam. Ampak če kdaj potarnam,se potem z Bogom še bolj razumeva.«
Nadaljuje Rozika: »Lizika pravi: 'Zaslužim da trpim.' Zelo je skromna, a daruje vse Dela pokoro tudi za druge. Včasih, ko ima hude napade, ki ji hočejo zviti vse telo, vpraša: 'Ali Jezus ve, kako mene boli?'«
Župnik: »Rad pridem sem, ker tu, kjer govori trpljenje, vedno dobim moč tudi zase. Vseh šest let tu v Celju sem živo občutil prisotnost Lizikine molitve.« »Ne me hvalit« ga je prekinila Lizika. Vendar smo za njeno skromnostjo kar naprej odkrivali bogat svet.V tišini in samoti je prišla do zrelosti, ki rodi obilne sadove. S svojim življenjem, ki ga napolnjuje z molitvijo, daje zgled, da se da tudi trp- ljenje dobro uporabiti in da ima smisel. Veliko odgovornost je vzela nase...Nje- na vztrajnost in vdanost v božjo voljo tudi drugim pomaga do vernosti. »Bogu sem hvaležna za ta čas, to je vrednost,« pravi Lizika.
Rozika: »Da, ima jih. Toda, ker ne mara poslušati 'čenč', včasih obiske tudi od- klanja. Prazno govorjenje jo samo raz- tresa v razmišljanju.«
»Skoraj ne, ker pisati ne morem. Sicer pa Bog ve za vse.Samo v Prijatelju be- rem o mnogih, ki tako kot jaz živijo med štirimi stenami. Vidim tudi, da so drugi še bolj bolni in potem mislim, da se jaz samo 'crkljam'...«
• Kaj bi rekli drugim bolnikom za spod- budo? »Saj še sama nisem pogumna,« se je nasmejala Lizika. »Čutim, kaj bi morala povedati, a ne znam reči tako kot mislim. Imela sem težke boje, preden sem postala trdna.Velikokrat v življenju mi je Bog pomagal, posebno Sv. Duh s kakšno mislijo.Rada ga prosim za pomoč da ne bi obupala. Ne, nisem pogumna, ampak jokala pa zaradi bolezni in trplje- nja nisem še nikoli.«
Dvakrat tedensko in ob praznikih prejme Lizika sv. obhajilo. Dve sestri usmiljenki imata dovolje- nje,da bolnike obhajata Tudi srečanje za bolne in ostarele imajo pri sv. Jožefu vsako leto. Tiste, ki ne morejo v cerkev, obiščejo doma.«
»Komaj čakam, da pride. Če je ni, sem kar nesrečna. Vsako jutro se točno ob uri duhovno združim s sv. mašo in prej- mem tudi duhovno sv. obhajilo. Nekaj- krat smo imeli mašo že tudi doma.«
»Prav nič. Naj pride drugo življenje, ko bo božja volja. Ampak pomislim pa tudi: tam bo pa še hujše,ha,ha..« Lizika nam je povedala le nekaj o sebi:»Drugo mora ostati za Boga« je dejala. Ko je Lizika ob koncu pogovora opazila še foto- grafski aparat, je stisnila rjuho z obema rokama in si jo potegnila čez glavo.
Že naslednji hip pa si je, z edinim prstom ki ga še lahko stegne, hitela popravljati ruto. »O, ti nesrečna Liza,« je vzkliknila med bliskanjem fotoaparata in prav pri- srčno smo se ji nasmejali.
Na poti domov nas je skozi mirno večer- no svetlobo spremljala dobra volja, ki smo se je nalezli od Lizike.

Tekst: Kati, foto: Jože

Bila je enajsti otrok v družini. Ko je imela dve leti, ji je umrla mati ob porodu dva- najstega otroka; ta je umrl z materjo. Oče je zastavil vse svoje moči za otro- ke, da ne bi družina preveč pogrešala matere. Polagoma so starejši odhajali v svet za kruhom. Ko ji je bilo deset let, je umrl oče. Ostala je sama, nevešča v gospodinjstvu. Dobri sosedje so jo več- krat povabili na kosilo. Ko je odrasla, se je zaposlila kot gospodinjska pomočnica Nesreča jo je spremljala;začela je bole- hati na očeh.Operacije ji niso pomagale popolnoma je oslepela.
Tako jo je našla socialna delavka,v Do- mu za upokojence ji je našla nov dom. Tu si je našla prijateljice za spremstvo v cerkev in kamorkoli je želela. Hvalež- na je upravi Doma, ki ji nudi topel dom in vse potrebno za življenje. Nadvse pa Bogu, skrbnemu Očetu, ki ji daje moč, da trpljenje vdano prenaša.
Ob pesmi »Le enkrat bi videl,kak' sonce gor gre, bi videl kak' luna, kak' zvezde blešče« - pa se ji zasolzijo mrtve oči.

A. B.

Emile Cicéron, Floride Gerard predstavljata Emila Damiensa

Kako dolga bo ta zadnja stopnja? Sam Bog ve. Drugo jutro po prihodu se Emil še enkrat zaupa božji Materi in prepiše v zvezek molitev Male Terezije: Kmalu bom slišala ljubo melodijo,kmalu te bom obiskala v lepih nebesih. Ti si se mi pri- šla nasmehnit v jutru življenja. Pridi se mi spet nasmehnit, o Mati, glej, večer je. S teboj sem trpela in hočem sedaj prepevati na svojih kolenih,zakaj te lju- bim, o Devica in brez konca ponavljati, da sem tvoj otrok.
Življenje v hiši duhovnih vaj je dobro znano. Emil hoče pomagati duhovniku, ki je odgovoren za skupnost. V začetku vsakih duhovnih vaj prosi za seznam u- deležencev s podatki o njihovem poklicu in razmerah, da lahko bolje moli zanje. »Vi pridigate s svojim glasom, jaz pa s srcem.«
Prve dni se udeležuje življenja skupno- sti: moli z njimi rožni venec,brevir, hodi k maši, moli pred Najsvetejšim. Rad ima dnevno sobo, kjer spet vidi kamin in o- genj. Včasih pride južinat v toplo kuhinjo, ko kuhajo. Nič več ne more delati drob- nih uslug, ne se sprehajati v parku kot ob prvem bivanju tu. Toda prav kmalu ne bo mogel več zapustiti sobe, a to ga ne ovira,da ne bi bil pozoren na vse, kar se dogaja v hiši. Zvočnik ga veže s predavalnico. Takó lahko sledi pogovo- rom in navodilom, kadar mu trpljenje pusti kak oddih.
Vsi v Estevellesu so hitro zvedeli novi- co in obiski si bodo sledili. Emila očitno utrujajo,toda nikdar ne bo rekel besede da bi jih skrajšal. Nasprotno, skrajno je vesel, da vidi svoje vernike,da ima zad- nje novice. Včasih so novice slabe,npr. ko se dva mlada ponesrečita z avtom. Emila bo to zelo zadelo. So pa tudi do- bre novice, kot sporočilo o poroki. Emil obljublja, da se je bo udeležil v veselju in molitvi. Posluša novice o otrocih,bol- nikih in ostarelih.
Še vedno je estevellski župnik in to pri- poveduje. Prav tako se čuti odgovor- nega kot sobratje, ki upravljajo župnijo. Posebno se čuti odgovoren za najbolj uboge, neverne,obrobne, katerim bi rad oznanjal Gospoda v dneh, ki mu še os- tanejo tu doli.To je njegova velika skrb Kolikokrat je mogel reči: »Gospod jih ljubi a oni tega ne vedo... Umrl je zanje, pa jim to ni znano« Toda takoj jih je opra- vičeval: »Življenje je bilo zanje trdo od rane mladosti. Bili so priče in žrtve toli- kih krivic, da jim je težko verovati. Jaz sam nisem storil vsega, kar bi bil moral, ko sem bil sredi njih.«

Posamezna zaupna sporočila obiskovalcev odkrivajo nekaj potez njihovega župnika: Ni bil vedno priljubljen.Ni imel ravno najlep- šega značaja,toda dal bi bil srajco... Ko je njegov oče živel v župnišču,mu je »kradel« premog, da ga je nosil revežem... Redno je hodil kupovat ribe, da jih je nosil neki dru- žini... Nekega dne sem mu dal zajca. Pre- senečen sem bil, ko sem ga videl popoldne pri ljudeh, ki so mi rekli: »Župnik nam ga je dal.« Tedaj mi ni bilo prav, a danes ga ra- zumem. Ničesar ni imel zase... Po očetovi smrti je bilo župnišče zelo zanemarjeno, na- sprotno pa je hotel, da bi bila cerkev brez- hibna.
Od začetka 1973 je »župnija« Emila D. zra- sla: po stikih,po pismih je »pridobil« številne "farane",za katere je prav tako čutil odgo- vornost. Eden od njih je Janez Marko;temu je 15.junija pisal dolgo pismo. Konec pisma kaže Emilovo stalno skrb, da bi sodeloval pri gradnji božjega kraljestva.
Prav tako je »faranka« redovnica, ki jo je zaznamovalo trpljenje in je Emil ob njej od- kril trpečega Gospoda, preden Ga je videl vstalega.
Ker je brez dvoma dobil črnogled odgovor, piše znova:
Dnevi minevajo, bolezen napreduje. Zdaj more Emil komaj govoriti. Ostanejo pa mu roke in dlani. Prijatelj,misijonar redovnik ga neko jutro obišče med dvema govoroma. Ohranil je globok vtis,da je Emil v stiku sa- mo še z Bogom: »Ko sem ga vprašal, kako mu je, je desetkrat z rokami ponovil isto darovanjsko kretnjo, hoteč tako povedati, da mu ne ostane nič drugega kot daritev. Ko sem odhajal, sem ga prosil, naj moli za misijon, ki ga bom začel. Ponovil je isto kretnjo.«
Emil vsak dan mašuje v svoji sobi. Z njim je nekaj članov skupnosti Doma ljubezni. Pisma,ki jih je dobil zjutraj, je položil na kor- poral, poleg hostije in keliha. Zdaj pa zdaj vzame pismo,ga položi posebej, potrka nanj z roko, kakor bi hotel reči Gospodu: »Vztra- jam pri tem namenu. Tega mi ne boš od- rekel.« Tako ukazuje Kristusu, navzočemu na oltarju, z avtoriteto v kretnji in očeh.
Pogosto je zavlačeval ob darovanju. V teh dolgih minutah je gotovo navajal podrobno- sti namenov,ki so mu bili zaupani. Od časa do časa, kadar sta se beseda ali stavek evharistične molitve ujemala s predmetom pisma, se je znova ustavil in gledal pismo, ki ga je izločil. Večkrat je imel seznam, na katerega je napisal osebe,za katere je ho- tel prositi: za tiste, ki nimajo več upanja... za tiste,ki jim je trpljenje vzelo pogum...za vernike Estevellesa in mest Saint-Paul in Saint-Jean, za tiste, ki jih bo danes zadela žalost ali bolezen... za tiste, ki ne poznajo Gospodove dobrote do njih... za njegove domače in prijatelje itd.
Vedno končuje mašo z besedami, ki jih bo vedno teže izgovarjal: »Pojdite v miru in veselju vstalega Kristusa!«
Prosil je, naj mu v Dom ljubezni pripeljejo njegov harmonij,ki je bil v Estevellesu. Vsa- kokrat, ko mu bodo dovoljevale moči, bo dolgo časa prebil ob njem: zdaj miren, zdaj nagajiv, zdaj vdan, zdaj razburjen pritiska na tipke in pedale z divjo energijo.Vsa hiša sliši tedaj litanije Matere božje in zelo po- gosto tudi: K Tebi želim, moj Bog... Jezus, naj ostane moje veselje...Iščem Gospodov obraz... Z odprtimi rokami pred Teboj... Kako sem bil vesel, ko so mi rekli: Pojdite v Gospodovo hišo...Na svidenje,prijatelji... (francoske cerkvene pesmi in popevke).
Brž ko se trpljenje malo umiri, rad posluša plošče, npr. Händlovega Mesija, Deissovo skladbo Bog ljubezni.
V začetku avgusta Emila razveseli obisk brata, svakinje in deklice, ki ji je bil boter. Z muko se mu posreči reči jim nekaj besed a jih pazljivo posluša.
Nato nepričakovano leže na hrbet, ovije ro- žni venec okoli levice in z desnico pokaže, kot da bi se pokropil z blagosilovjeno vodo Oči se mu posredno iskrijo, kot bi hotel reči: »Smejati se vam moram, ko govorite o upanju... Glejte, kaj se bo kmalu zgodilo. Bodite pa prepričani, da se ne bojim.«
Potem je prosil za list papirja in vžigalnik. Piše: »Brat, vzemi moj vžigalnik. Jaz ga ne bom več uporabljal. Naj ti da notranji pla- men!«
Drugi dan prosi, naj mu kupijo neko ploščo in jo pošljejo bratu in svakinji s posvetilom: »Alfredu in Renéeji v bratovski hvaležnosti za skrb in vso pozornost, za vse skrbi in sitnosti... misel, ki prikliče stare spomine.«
Od začetka avgusta bde pri Emilu noč in dan Ker se ne more več hraniti, leži ves dan. Leži,tako se reče,a najpogosteje sedi,celo ponoči, z glavo v rokah.
Dvakrat na dan pride del skupnosti v njego- vo sobo pet brevir. Nekega jutra je videti bolj slab, zato se odločijo,da bodo izpustili en psalm, da bo krajše. Toda z nervozno kretnjo z roko Emil pokaže,da »ni nasedel« in želi slišati celoten oficij. Nekega večera pokaže, da bi molili rožni venec. Sestre ra- zumejo njegovo željo. Ko končajo prvi del, spravijo molke v žep, a Emil prosi za drugi, nato za tretji del. Šele tedaj se mu oči za- svetijo v zahvali, ki prihaja iz srca.
Bliža se 15. avgust. Emil očitno pričakuje smrt na ta dan kot posebno milost Matere božje. Zvečer bodo videli,da je razočaran. Toda zelo hitro se zopet obvlada in nače- čka na staro ovojnico: »To bo takrat, ko bo hotel Gospod.«
V četrtek, 29.avgusta, se naznanja nava- den dan. Nič ni posebnega z Emilom. Uspe mu celo,da malo spregovori, ko reče: »No- coj se mi je zdelo,da slišim:Oče kliče svoje otroke.« Temu nihče ne posveča pozornosti Opoldne mu sestra prinese malo juhe, nato je dnevna molitev brevirja s 24. psalmom: »Kdo pojde na Gospodovo goro in kdo bo stal na njegovem svetem kraju? Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu,ne misli hudega in ne snuje prevare.«
Skupnost ga je komaj zapustila pred dve- ma minutama,ko pozvoni v hiši.Hitro gredo gor. Emil se duši. Obe roki z muko dviga v zadnji darovalski kretnji. Izgovori poslednje komaj slišne besede: »Slišim glas,ki mi pravi: Pridi k Očetu!« in takoj izgubi zavest.
Treba je samo obvestiti škofa, ki pride v začetku popoldneva, in Estevelles,da more Emil umreti sredi svojih vernikov, kakor je želel.
Ob sedmih zvečer pride v Očetovo hišo po dolgem potovanju in smrtnem boju, ki je trajal približno dve leti.
»Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Velike reči je Gospod storil zame. Sveto je Njegovo ime.«

(konec prihodnjič)

Na šesti razstavi izdelkov bolnikov in invalidov, ki je bila od 5. do 12. septembra na Teološki fakulteti v Lju- bljani, je sodelovalo 113 razstavljalcev iz vse Slove- nije. Njihovemu ustvarjanju v težkih pogojih daje moč ljubezen do dela in volja do življenja.

Kdor zna trpeti, zna zmagati. Močan je samo tisti, ki ga je potrdila pre- izkušnja.
Velik je tisti, ki preraste samega sebe. Poskusiti moramo v svoji nesreči osrečiti druge.

Lučka upanja sveti tudi v najbolj temnih urah.

 

Boga kliči, a sam ne počivaj.

Danes je na svetu veliko smeha pa malo pravega in trajnega veselja. Človek je ustvarjen za srečno življenje že na tem svetu in Bog želi, da bi bili vsi zadovoljni in srečni. Zato človek hrepeni po teh vredno- tah,ki se zdijo danes še posebno ogrožene Velikokrat je v tem iskanju razočaran, ker pravega veselja ne najde in je zato tudi nesrečen sam in drugi ob njem. Napredek in tehnika nudita razne priložnosti za ugo- dje, ni pa jima uspelo, da bi s tem prinesla človeku več pristnega veselja.Koliko nave- ličanih, zagrenjenih in zamorjenih obrazov lahko srečujemo in to celo med mladimi, iz katerih bi morala odsevati življenjska radost Mnogi ljudje imajo dovolj denarja in udobja vendar niso srečni. Nekateri so celo tako malodušni, da jih to privede na rob obupa.
Ob vrtoglavem napredku se človek zave svoje omejenosti in nemoči,ker ga ne more več obvladati, ter se boji, ker ve, kako hi- tro se lahko napredek sprevrže proti njemu Zato se mu zdi prihodnost negotova, nje- govo življenje pa preveč ogroženo. Tudi teža moralnega in fizičnega zla v svetu, toliko brezplodnih bojev in obljub za lepše in boljše življenje,vse to vpliva na človeka, mu jemlje veselje,ga dela črnogledega, ža- lostnega in zagrenjenega. Današnji človek pa bolj kot kdaj v preteklosti išče veselja. V tem svojem iskanju je velikokrat razočaran ker misli,da bo pravo,popolno in trajno ve- selje našel v raznih zabavah, veseljačenju, popivanju, drogah, itd. Vse to pa ga dela še bolj nesrečnega in nezadovoljnega.
Sv. Frančišek Asiški je bil srečen človek, zadovoljen redovnik in vesel svetnik. Pred svojim spreobrnjenjem je v družbi asiških mladeničev iskal sreče in veselja v raznih zabavah,veseljačenju in popivanju. Pri tem je sicer za nekaj ur pozabil, kako prazno je njegovo življenje; nazadnje pa je ugotovil, kako ga vse to dela še bolj nezadovoljnega in nemirnega. Ko mu je »Gospod razodel, kaj mora storiti«, je njegovo srce napolnila »neizrečeno velika radost in veselje«. Na- enkrat je spoznal,kdo je vir trajnega vese- lja in temu viru se je z vsem srcem odprl. Bog mu je postal najvišja vrednota in njej je Frančišek podredil vsa svoja hotenja. Ugotovil je nenavadno zakonitost: čimbolj živim v prisrčnem razmerju z Bogom, tem bolj se počutim svoboden in srečen. To vzajemnost lahko ugotavljamo pri mnogih svetnikih, ki so bili res srečni in veseli. Edina žalost, ki so jo poznali, je bila žalost nad lastnimi grehi in nepopolnostjo.
Religiozna umetnost srednjega veka in ka- snejših stoletij sicer upodablja sv.Frančiška z vsemi potezami in značilnostmi, ki so bile pod močnim vplivom strogo asketično us- merjenega časa in duhovnosti. Zato sv. Frančišek ni več prikazan v umetnosti kot svoboden mož, ki se sproščeno pogovarja z ljudmi,pridiga pticam in se počuti nadvse srečen sredi božje narave in svojih duhov- nih sobratov.Pač pa je upodobljen kot mož bolečin, poln utesnjenosti, poln žalosti in zapuščenosti, ki kot samotni stigmatik v temni votlini ali na samotnem kraju objema lobanjo. Tako ne prihaja več do veljave to kar je sv. Frančišek dejansko bil in ostal: poln življenja in čistega veselja nad božjim otroštvom in nad čudovitim stvarstvom, ki ga je znal vedno z izredno globokim čutom za lepoto odkrivati, ljubiti in opevati.
V skrajni revščini,skoraj že popolnoma slep in hudo bolan, v popolni svobodi od vsega in v otroški predanosti božji Ljubezni, je našel del tiste prvotne sreče in veselja, ki je izšlo še neskaljeno iz Stvarnikovih rok. V svoji čudoviti in enkratni pesmi Hvalnica stvarstvu ali Sončni pesmi je iz svojega srca izlil vso srečo in veselje nad vsem,kar je Bog ustvaril, da bi s tem človeka razve- selil in sebe v svojih delih proslavil. Razve- selil se je ob pogledu na »brata sonce, ki prinaša luč, se blišči, je žareče in ogreva« in je prispodoba Najvišjega,ki je sama Luč. Počutil se je srečen, ko ga je »brat veter« nalahko božal po licih, razžarjenih zaradi hude vročine.Posebno vesel je bil vsakega bistrega potočka, kajti »sestra voda nam je vsem v prid, je lepa, čista in skromna«. V ognju je občudoval njegovo »lepoto, lju- bkost, čvrstost in moč«. Zorano in pose- jano njivo je imenoval »naša mati zemlja, ki nas vzreja,hrani, rodi nam sadeže, travo in pisano cvetje«. Ko je zaslutil, da se bo poslovil od tega sveta, je tej pesmi dodal še zadnjo kitico, v kateri se je razveselil celo nad »sestro smrtjo«. Sv. Frančišek se je razveselil ob še tako vsakdanjih in pre- prostih stvareh in lepotah in bil je nad vse srečen,ko je občudoval okoli sebe stvarstvo ki mu je govorilo o »vsemogočnem, vseve- dnem in nadvse vzvišenim Gospodom«. Na stvarstvo je gledal s čistim in svobodnim srcem, zato je prodrl globlje v naravo in vse mu je postalo »brat in sestra«.
Veselje sv. Frančiška je torej izhajalo iz življenja z Bogom;to pa pomeni: biti nese- bičen, brez greha, mržnje, dati kar največ prostora božji milosti in svoje srce narediti za svetišče Sv.Duha. Že prvi stavek Fran- čiškovega vodila se glasi: »Življenje mojih bratov je: življenje svetega evangelija na- šega Gospoda Jezusa Kristusa«. Evangelij pa ni nič drugega kot veselo oznanilo, ra- dostna novica. Tisti, ki nosi v sebi to ve- selo oznanilo - Jezusa, bo znal biti srečen in vesel tudi tedaj, kadar pridejo težave, bolezen, trpljenje. Sv. Frančišek je dobro poznal in izkustveno doživljal zakonitost: čim več evangelija v življenju, tem več veselja in sreče v srcu. Vedel je, da je no- tranje veselje najbolj zanesljivo sredstvo proti hudobnemu duhu. Svoje brate takole spodbuja: »Bratje varujte se, da se ne bi kazali na zunaj žalostni in mračni hinavci; nasprotno, razodevajte, kako se veselite v Gospodu in se mu vedno zahvaljujte« (Ne- potrjeno Vodilo, 7). Nastopal je proti vsaki obliki žalosti,in ko je zaslutil,da se ga hoče polastiti, je goreče molil. »Hudobni duh se silno veseli, če more kateremu odvzeti ve- selje. Na vse kriplje si prizadeva,da bi člo- veku odvzel mir duha in čistost njegovega življenja. Hudobni duh ne more raniti člo- veka,kadar je ta poln svetega veselja, na- sprotno pa, kadar je duša potrta, jo lahko hitro premaga žalost in se preda praznemu veselju« (T. Celano, II, 125).
V molitvi je sv. Frančišek iskal trajnost no- tranjega veselja, in če je bilo to veselje o- groženo, ga je zavaroval zopet z molitvijo: »Če je človek vznemirjen, kar se pogosto dogaja, se mora zateči k molitvi in ostati v božji navzočnosti toliko časa, dokler se mu ne povrne veselje. Če ostaja malodušen, bo rastla želja po posvetnem življenju, in če ne bo našel izhoda v jokanju, bo ostala v srcu neozdravljiva brazgotina«.
Ko je nekoč videl svojega redovnega sobra- ta žalostnega in potrtega,mu je rekel: »Ne spodobi se,da si žalosten in jezen, marveč bodi vedno prijazen. O svojih grehih raz- mišljaj v svoji sobi in tam jokaj kleče pred Bogom; kadar pa se vrneš med ljudi in svoje brate, odloži žalost in se prilagodi drugim«. (T. Celano, II. 128). Sobrate je večkrat opozarjal: »Moji sovražniki mi zelo zavidajo odrešenje in božje veselje, in ker vame ne morejo vnesti nemira, vedno poskušajo vznemiriti moje tovariše.« Čeprav je bil sv. Frančišek človek izredne spokornosti, od- povedi in premagovanja, pa je dospel do vrhunca tistega veselja, za katerega pravi Jezus: »Veselilo se bo vaše srce in vašega veselja vam nihče ne bo vzel« (Jan 16,22)
Frančiškovo veselje je zahvala za neskon- čne božje darove; občudovanje narave, v katero je Bog vtisnil del svoje popolnosti, vsemočne iznajdljivosti in pestrosti; je molitev Boga Stvarnika; je moč,s katero je znal sprejeti z vso vdanostjo križe, trplje- nje, bolezen,ponižanje, nerazumevanja; je pogum,da je kjub tolikim oviram in naspro- tovanju ostal zvest svoji karizmi in šel po poti, ki mu jo je razodel »Najvišji Gospod«. Mnogi se še danes poglabljajo v skrivnost Frančiškovega veselja, ker ga želijo razna- šati v utrujeni in zagrenjeni svet.Jezus želi da bi vsi imeli "polnost njegovega veselja". (Jan 17, 13). To pa je možno samo v pol- nosti življenja iz evangelija.

p. Viktor

Večletna želja, da bi šel peš na Brezje, se mi je letos uresničila.
V petek 2. julija sem po telefonu poklical prijatelja Jožeta.Poprosil sem ga,če bi želel z menoj peš poromati na Brezje. Povabilu se je rad odzval in sva se o vsem potreb- nem na hitro dogovorila. Jože je še istega dne zvečer prišel pome. Skupaj sva krenila na dogovorjeno mesto v Šentvid nad Lju- bljano, kjer je bilo zbirališče romarjev, po- večini mladih. V šentviški cerkvi smo imeli za uvod najprej sveto mašo. Vodil jo je g. Milan Knep; misel romanja je bila: zakaj vi- soki standard ne osrečuje.
Po končani sveti maši smo krenili na pot. Vodila nas je preko Guncelj, Mednega, Me- dvod, Mavčič,Jeprce do Kranja. Vsi napol- njeni z božjim Duhom smo z veseljem hodili molili, prepevali, ter se pogovarjali o tem, zakaj visoki standard ne osrečuje,vmes pa se seveda tudi med seboj spoznavali. Jaz sem spoznal med drugimi udeleženci roma- nja p. Avguština iz Stične.
Primerno hladna noč je bila kot nalašč za pešačenje. Nenadoma so se na nebu raz- grnili oblaki in luna nam je v polnem sijaju kazala pot. V tem čudovitem objemu noči smo se že bližali Kranju. Tam smo imeli no- čno mašo s kratkim počitkom, ki jo je imel Janez Oberstar.Približno ob dveh po polno- či smo krenili dalje. Nekaj časa smo hodili po stari cesti do Naklega,nato pa po stra- nskih poteh proti Brezju. Kljub že dolgi poti smo še vedno molili, peli in nadaljevali za- četi razgovor. Tu in tam se je pri kom že oglašala utrujenost.
Že je napočilo jutro, najprej bledo, nato z rožnato modrino neba. Obarvalo je pokraji- no okrog nas.Tudi ptice so prispevale k še večji duhovni povezanosti med nami. Žal se je utrujenost stopnjevala,saj je bila pot dolga 45 kilometrov, povečini asfaltirana. Marsikdo je imel ožuljene in boleče noge, med njimi tudi jaz. Človek bi že skoraj o- bupal, ko smo nenadoma od daleč zaslišali brezjanske zvonove. Tisti trenutek smo začeli pozdravljati Mater Devico Marijo.
Ob šestih zjutraj smo z Jožetom in ostalimi prispeli na cilj. Tisti trenutek so se mi hi- poma od radosti in velike sreče ulile solze. Takrat pristopi k meni Janez Oberstar, mi stisne roko in čestita: »Vidiš Jerko, pa si prišel; Bog ti je dal mnogo moči, da si to zmogel!« V tistem trenutku mi pride s spre- mljevalcem naproti prijatelj Ivan Povše. Kot resnična brata, prizadeta na vidu, sva se objela, si drug drugemu čestitala in se od veselja kar malce razjokala.Vsi,ki so bili okoli naju, so bili na moč ganjeni nad tem najinim srečanjem. Jože in Ivanov sprem- ljevalec sta nama uredila vse potrebno za okrepčilo in oddih. Kljub močni utrujenosti sva z Ivanom takoj začela pogovor o tej slovesni romarski noči. Marsikdo, ki je bil v bližini naju, je zamaknjeno poslušal in se ni mogel načuditi,kako ta dva,ki ne vidita,vse to doživljata. Če ne bi Ivan in jaz resnično verovala, bi to bil za naju samo navaden pohod.
Po enournem počitku smo se vsi romarji zbrali v cerkvi pri Mariji Pomagaj k sklepne- mu bogoslužju, ki ga je vodil g.Rudi Koncilija Pri množičnem ljudskem petju med mašo je sodeloval tudi ansambel »Dominik« iz Ptuja Pri tem sva z Ivanom šla v take globine,da sva bila popolnoma prevzeta od božje luči. Na koncu bogoslužja sva oba z Ivanom priznala pred Marijo, da visoki standard in izobilje prinašata duševno uboštvo. To spo znanje naju je spodbudilo,da prihodnje leto zopet poromava peš na Brezje. Najina pri- jatelja Jože in Andrej sta bila za to in nama bosta prihodnje leto v pomoč.
Še kratek kos pešpoti do avtobusa v Pod- vin in že smo bili v Ljubljani.
Na koncu bi rekel: kdor doživi tako razsve- tljenje pri Mariji Pomagaj na Brezjah, je re- snično srečen in v sebi čuti neizmerno bo- gastvo in božji mir. Vse to sem začutil v srcu
Vsem bralcem, ki imajo možnost in količkaj zdrave noge, želim, da se nam drugo leto pridružite in poromate z nami peš na Bre- zje, obenem pa vam želim mnogo božjega miru. Bogu hvala!

Jerko Kos

Katka-Katarina-Katra... Takole so ji spre- minjali ime od trenutka,ko se je začela za- vedati svojega bivanja, do trenutka, ko je z vso grenkobo obžalovala, da živi.
V budnih trenutkih deklica pri materi ni do- življala svoje prizadetosti ne v besedah, a kadar je spala, se je materi ničkolikokrat utrgal vzdih: »Ljubi Bog, kaj sem zagrešila, da me tako jobovsko preizkušaš s tem otrokom?«
Kdo bi se čudil,če se je v zvezke in pod li- kovne izdelke podpisovala samo z imenom, priimek pa je kljub opominom trdovratno izpuščala. Ime Katka je poslej slišala samo iz ust patronažne sestre,hišne sostanovalke če sta se srečali na stopnišču. Toda to so bili redki trenutki,ko je doživljala dobro be- sedo kot božajočo roko.
- Katka, kaj je s teboj?
Vrgla se ji je okrog vratu in se razjokala. Toda to je bil samo trenutek dvignjenega prsta. Ko je spoznala alkohol kot tolažilo in pozabo,se ga je oklenila z neustavljivo silo
Na kliniki je po dolgem in mučnem hiranju umirala njena mati, ona pa je izostajala od dela in tavala od bifeja do bifeja.Matere ni obiskala niti enkrat, le ob odhodu v bolniš- nico ji je vrgla v obraz očitek, da je že z rojstvom zakrivila vso njeno nesrečo. Na- mesto nje je od časa do časa pogledala k bolnici patronažna sestra kot soseda.
- Vse vem in razumem vas. Toda iz alko- holika, ki se je zdravil in se znova predal pijači, je težko kaj napraviti...
- Zakaj? Ker vidijo v njej bitje, ki bolestno sovraži vse zdrave in normalne, vse, kar ni ona... Družba ji je pripravljena pomagati, a ne more je rešiti za vsako ceno.
- In kaj je tisto nekaj?
- Najbrž se ne motite. Osebna privrženost bi tu res utegnila storiti čudež. A kje je tista duša? Mislim, da je taka duša lahko samo mati.
- Najbrž se spet ne motite. A kje jo najti?
- Mene? Ste prepričani?
- Če je res, kar pravite, če sem jaz zanjo tista edina duša...
Njena roka je zatrepetala v sestrini in v očeh ji je ugašal žar zadnje utehe. Zave- dajoč se, kaj si je naložila, ji je sestra pre- tresena zatisnila globoko vdrte oči.
»Patronažna« jo je pustila,da se je izjokala potem pa se ji je približala in jo dvignila v svoj objem:

- Pridi, Katka moja... Mami je zdaj dobro,in če se bova imeli radi, bo kmalu dobro tudi nama...

Janez Lampič

»Dragi oče François! Gotovo se ne boste 14.julija sami zahvalje- vali Bogu za prejete dobrote v šestdesetih letih duhovniškega življenja. Bodite prepričani, da Vas bodo v cerkvi v Benoîte-Vaux, kjer ste bili leta 1922 posvečeni v duhovnika, in kjer se je leta 1945 porodilo gibanje Katoliškega brat- stva bolnikov in invalidov, obkrožali škofje, sobratje duhovniki, sorodniki ter bolniki in invalidi. Veliko jih bo, ne le v Franciji, am- pak po vsem svetu, ki bodo z Vami hvalili Boga!«
Tako je v čestitki očetu Françoisu, usta- novitelju gibanja Bratstva bolnikov in inva- lidov, napisal verdunski škof Pierre Boillon. Čestitkam se pridružuje tudi naše Prijatelj- stvo bolnikov in invalidov z željo in molitvijo, da očeta Françoisa Bog še dolgo ohrani pri volji in moči za tako plemenito delo.

Drugič je razlog našega veselja, da smo zbrani v baziliki lurške Matere božje. Danes je prva sobota, posvečena Marijinemu brez- madežnemu srcu in molitvi za duhovne po- klice, za nami je veliki šmaren, pred nami mali šmaren, nato praznik Žalostne Matere božje.Ti prazniki nam govorijo,kakšna mora biti naša pot: kot Marijina, polna vdanosti, zaupanja in vere.
Tretjič se lahko razveselimo ob Jezusovem vabilu: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Po Cerkvi nam deli mnogotere milosti. V božji hiši prihaja Jezus med nas,da nas obdari in da tudi mi darujemo Njemu. Pomagal nam bo nositi naš križ.Sv.Duh vas bo po zakra- mentu sv.maziljenja poživil in vam dal moč za življenje.
Slovesnost je povzdignilo lepo petje. Pred zaključkom slovesnosti se je g. dekan Janez Zorko zahvalil: »Najprej Bogu hvala za lep dan in Mariji zahvala, da nas je sprejela. Prisrčna zahvala uredniku Prijatelja in Bog naj vodi še naprej njegovo misel. Zahvala domačemu g. župniku,da je pripravil to da- našnje slavje.«
Po sv. maši je bilo še dovolj časa za raz- gledovanje po okolici. Ta je kar precej hri- bovita, a v ugodnem podnebju vse bujno raste. Tudi 4.septembrski dan se je pošte- no ogrel.
Bolniki, invalidi in starejši se prisrčno zah- valjujemo za vso pozornost do nas.
Dobro je, da sem na poti domov kazala hr- bet brestaniškemu gradu, kajti nič več bi se mi ne zdel tako prijazen. Zvedela sem, da so med vojno Nemci zapirali naše ljudi v grad in jih izseljevali v Nemčijo na delo in v taborišča. Po vojni so v zahvalo za srečno vrnitev pripravili romanje k brestaniški lurški Materi in pridne roke so obnovile povsem izropane domačije. Njihovi vnuki živijo sre- čno otroštvo,to so nam povedale radostne otroške oči. Domača zemlja je najboljša in domač kruh najslajši, še posebno, če ga reže mati.

M. K.

Sedaj ni več nobena novost,če povemo,da smo bili bolniki in invalidi nekje na obisku. Že nekaj let je v navadi,da nas farani pre- nekaterih župnij vabijo v goste, vendar je to vedno znova doživetje za nas in tako je bilo tudi tokrat pri sv. Katarini.
Župnik Janez Juhant nas je s farani povabil v goste 29.8.1982 in mi smo se radi odzvali, čeprav je bilo vreme za obiske in izlete kaj neprimerno. Pogrešali smo sicer sonca, da bi si lahko ogledali prelepo naravo in uživali v njenih lepotah, a zato smo bili toliko bolj obdarjeni z bratsko ljubeznijo navzočih, ki nas je ogrevala še bolj kot sončni žarki, zato smo se pri sv. Katarini počutili kot v materinem naročju.
Sv.daritev smo opravili skupaj s farani;teh je prišlo lepo število, in ker smo vsi sode- lovali, je bilo res lepo.
Po sv. maši smo se zbrali v učilnici in ob izvrstni postrežbi poklepetali. Klepet je bil nadvse prijeten in sproščen.
Vse tegobe in skrbi sem odložila na oltar v cerkvi in se prepustila toplemu okolju gos- titeljev.
V imenu nas vseh, ki smo bili deležni vse pozornosti pri sv.Katarini,se vsem prisrčno zahvaljujem.

Marija

Kar navadili smo se že, da se zberemo ne- kateri invalidi, bolniki s prijatelji spremljevalci ob morju.Letošnje počitnice so bile že pete v Lignanu. Bilo nas je vseh skupaj 45, ki smo bili gostje italijanskih prijateljev. Nekateri so bili prvič, nekateri drugič, drugi pa smo že kar stalni gostje, vsak s pričakovanjem, da čim lepše preživi deset dni na morju.
30. julija smo se iz različnih krajev Slovenije zbrali v Gorici, od koder smo skupaj nada- ljevali pot k cilju. Po poti je bilo v vozilih precej živahno. Mogoče nisem bil edini, ki je premišljal, kaj mu bo prineslo teh deset dni počitnic. Ali sem dovolj odprt, iskren, da bom pozabil nase in znal skladno živeti v skupnosti.
Bilo je že pozno v noč, ko smo prispeli tja. Nihče ni mislil na utrujenost, na pozno uro, vsakdo je z očmi iskal znanca, prijatelja. Čeprav sredi noči, je bilo v jedilnici ko v panju. Dobrodošlico nam je zaželel naš do- bri prijatelj Roberto. Pozdravil je vsakega posebej, ga objel. Res čudovit je občutek, ko po dolgem času spet zagledaš obraz prijatelja!
Marsikdo misli, da so počitnice čas, ko bo človek na vse pozabil in užival v telesnem in duhovnem brezdelju.Tak človek bi si po- čitnice pokvaril.Kaj bi imel od tega,če si ne bi pripravil vsakdanje hrane tudi na počit- nicah? Kristjan ve,da mu je v vsakem času potrebna duhovna hrana, kajti brez nje bi kar nekako podivjal.Vsak dan smo imeli sv. mašo. Mislim, da so take sv. maše nekaj posebnega. Meni je bilo najbolj všeč, ko je bila maša proti večeru, ko sem lahko v tis- tem miru poslušal božjo besedo.
Ves čas nam je bilo znano, da nas bo obi- skal gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ve- selili smo se tega obiska in v četrtek kmalu popoldne smo ga pričakali s slovensko na- rodno pesmijo. Vsakemu posebej je stisnil roko in ga ogovoril s prijazno besedo. Po kratkem sproščenem klepetu smo skupaj darovali sv.mašo.Ne spomnim se natančno besed iz pridige, spodbudile pa so me pre- proste besede o prijateljstvu, ki ga pove- zuje Jezus Kristus,saj smo po njem deležni največjega in najglobljega prijateljstva. Po maši je povabil voditelj skupnosti visokega gosta in nas v bližnji kamp,kjer so nam ot- roci s pesmijo in plesi prikazali običaje Fur- lanije. Za spomin smo napravili še skupno fotografijo in že se je g. nadškof poslovil. V njem imamo velikega dobrotnika in prija- telja in smo mu tudi za to veliko pozornost iskreno hvaležni.
Če bi me kdo vprašal,kateri dan mi je ostal najbolj v spominu, bi se težko odločil. Vsak dan zase je imel svoje značilnosti, nekaj lepega in posebnega. Tudi sonca in morja je bilo dovolj. Z italijanskimi prijatelji smo se čudovito razumeli. Nekateri, s katerimi smo se prejšnja leta spoznali, so nas tudi obiskali. To nam daje upanje,da se besede Prijateljstva počasi spreminjajo v dejanja.
Spominjam se oblačnega dne,ko ni bilo pri- merno za kopanje, pa smo se odločili, da si ogledamo mesto. Vstopili smo v cerkev, moderna in lepa je, zapeli smo po sloven- sko. Ko pridemo iz cerkve, nas neka gospa presenečeno vpraša, če smo Slovenci.
Ali smo se kopali,ali molili ali počivali,mislim da je vsakdo našel vsaj delček zase in ob tem spoznanju lahko mirno rečemo Bogu hvala in vsem prijateljem za to, kar smo doživeli.

Bojan

 

Nikdar ne bi verjela, kako prijetno je biti v krogu,kjer čutiš prijateljsko ozračje, oziroma bližino človeka, ki ti je kot brat ali sestra. To sem občutila in spoznala v družbi prijateljev, s katerimi sem preživela prečudovite in ne- pozabne dni ob morju v Lignanu.
Domov sem se vrnila z bogato izkušnjo, ki mi je razširila pot v srce. Vidim, da vera omogoča še trdnejšo voljo do življenja. Z mislijo ostajam vedno v bližini svojih prija- teljev.

Štefica

Kolikokrat se nam zgodi, da sicer zaradi nepome- mbnih, a za nas strašnih stvari obupavamo in ne vidimo izhoda iz stiske, vse nam je temno... Vendar je mnogokrat za žarek sreče po- trebno prav malo...
V avgustovskem dopoldnevu (23.8.1982) so se oblaki »bojevali« s soncem. Slednjič je zmagalo sonce in obetal se je lep, son- čen dan. Šli smo k prijateljici Majdi v Gozd Martuljek blizu Kranjske gore. Zavoljo maj- hne zamude nas je že nestrpno pričakovala. »Nastanili« smo se kar na bližnji gozdni jasi pod Martuljkovo skupino.Ko je z ražnja za- dišalo,kmalu nismo bili več ne lačni ne žej- ni. Kot martinčki pa smo se v klepetu greli na soncu.
Ko se je dan že nagibal proti večeru, smo se, kot vedno na podobnih srečanjih, prip- ravili še na duhovno hrano.Za oltar nam je služila malo večja skala in med mašo smo se spomnill tudi vas, dragi prijatelji,ki niste bill z nami, a vendar v mislih blizu nas.
Ko nas je že kar malo »treslo« od mraza, smo bili skoraj edini v mislih, da se bomo morali zaradi tega raziti? Ne,prišla je rešitev. Ogenj nam je dajal prijetno toploto, pesmi so se vrstile ena za drugo in odmevale v zvezdnato noč nad nami.
Vsako srečanje, naj bo tudi samo piknik, prinese vsakomur nekaj spominov, čeprav smo bili skupaj le nekaj kratkih ur. Domov smo se vračali duhovno bolj bogati in vedri z željo,da se še kdaj snidemo. Da je ta pi- knik uspel se moram iz srca zahvaliti sode- lavcem, ki so nam pomagali, da smo prišli skupaj; vsem prijateljem pa, da ste se od- zvali povabilu.
Nas vse pa naj v temačnih in mrzlih dneh ogreje prijateljski ogenj, medsebojna lju- bezen!

Milena in Majda

Srečanje v Šentjakobu ob Savi

Prvič sem prišla v Šentjakob ob Savi v petek, 16. julija in sem bila nadvse srečna, ker sem po dol- gem času spet videla nekatere prijatelje in prijateljice. Tudi z novimi sem našla takoj stik, ozračje je bilo zelo prisrčno.
Že popoldne smo se zbrali na dvorišču pred župniščem in tam tudi večerjali. Zvečer smo šli v cerkev k sv.daritvi.Somaševali so trije duhovniki: Jože Zupančič, Janez Juhant in misijonar Rok Gajšek, ki je prišel na dopust z Madagaskarja. Ganilo me je, ko je zapel »Oče naš« najprej v malgaščini. Ko pa smo po naše soglasno zmolili Gospodovo molitev, sem začutila, kako smo povezani z verniki vsega sveta in imamo skupnega Očeta, ki nas ljubi. V dokaz nam je dal svojega Sina, ki bo ostal z nami vse dni do konca sveta.
Po maši nam je g. misijonar pokazal diapo- zitive s področja, kjer deluje on in drugi slo- venski misijonarji. Ljudje na Madagaskarju živijo zelo skromno in v slabih razmerah, a njihovi obrazi so vedri in zadovoljstvo jim sije iz oči. Tu imamo dokaze, da bogastvo in razkošje še ne osrečujeta človeka. Mal- gaški otroci so prikupni in nasmejanih obra- zov. G.Rok nas je prosil,naj bomo v molitvi povezani z misijonarji.V stiski naj darujemo tudi svoje trpljenje za širjenje vere in krš- čanske ljubezni v svetu, da bi med narodi zavladal mir.
V soboto nas je spet pozdravil lep sončen dan. Že zjutraj smo se zbrali k zajtrku na dvorišču. Po jutranji molitvi in okrepčilu smo posedli v krog kar na trati ob cerkvi. Naš duhovni vodja g.Janez nam je lepo prikazal kako božji Duh deluje v nas, če smo odprti za božjo besedo, za ljubezen, ki nas mora vedno povezovati. Kadar se otresemo se- bičnosti in pomagamo bratom,služimo Bogu Dostikrat je samo pozdrav ali prijazna be- seda dovolj,da osrečimo človeka,ki je osa- mljen in se nam morda ne upa približati.
Prav je, da prisluhnemo sobratu,kadar nam potoži ali nam razkriva svoje gorje. Odvza- memo mu breme, ki ga teži, in se počuti olajšan. Božji Duh v nas nam daje moči, da skupno premagujemo težave.Bogu moramo le reči svoj "da" in se pustiti njemu, da nas On vodi. Postaviti ga moramo na prvo me- sto, pa bo tudi križ,ki nam ga pošilja, lažji. Prositi ga moramo,da bi nas vedno vodil po poti ljubezni, da bi napolnjeni z njegovim Duhom pričevali zanj,kamorkoli nas postavi
Predstavili smo se drug drugemu. Predava- nje in pogovori po skupinah so nas bogatili Tu so nekatere misli iz dela po skupinah:
Ne znamo je opisati, a jo občutimo kot ne- kaj, kar bi lahko imenovali smisel življenja. Bog nam govori,naj bomo veseli toliko, kot je prav, v žalosti pa ne obupujmo.
• Povezana je z upanjem, ki nam kljub preizkušnjam, vedno znova pomaga živeti
• Vir naše sreče je v veri in zaupanju v Boga. Za srečo ni potrebno bogastvo, včasih je dovolj ena sama roža. Velikokrat pa, žal, ne znamo ceniti tistega, kar imamo.
• Občutimo jo takrat, kadar koga razvese- limo, čeprav z drobno pozornostjo.
• Sreča je prijateljstvo, mir, ljubezen, sku- pnost, vera, delo, zdravje, enakost.
• Sreča je nekaj, kar bi radi dosegli, a ni odvisno od bogastva oziroma od tega, kar imamo, saj vse več primerov v vsakdanjem življenju govori o tem. Človek, ki več me- secev nepremično leži, potem pa lahko po dolgem času zopet sede, občuti nepopisno srečo. Hkrati pa vsak reče: »Kako si ti ne- srečen, ker moraš sedeti na vozičku«. Če se zavedamo, da je vse, kar imamo, dar in da smo drug drugemu potrebni, potem smo že srečni.
• Preveč gledamo na zunanjosti. Resnična pobožnost bi morala seči v globino člove- kove duše.
• Okoli tega pojma je veliko nerazumevanja Težko ga je opredeliti, ker je Bog skrivnost Tako med vernimi kot med nevernimi ljudmi je veliko dobrih,ki si iskreno prizadevajo za dobro bližnjega. Pri tem pa izraz »pobožen človek« bolj moti, ker ima negativen prizvok
• V krščanskem življenju pomeni pobožnost skoraj isto kot vernost. Pobožnost pa ne bi smela biti le dokaz, da hodimo v cerkev, pač pa, da to dokazujemo in potrjujemo s svojim življenjem.
• Pobožnost je jasno povezana z molitvijo.
• Je v izpolnjevanju vsega,kar je učil Jezus Pobožen je le ta,ki v dejanju to pokaže,sicer gre za hinavščino, za »pobeljene grobove«
• Najdemo jo v skupnosti, tako da si drug drugemu pomagamo.
• Pobožnost, sreča, mod- rost,upanje-vse to je moč življenja,ki pa jo krepi tudi molitev.
• Vera in molitev mi dajeta moč,da pričenjam vsak dan posebej z novim upanjem. Tudi dan končam z zahvalo Bogu.
• Da vsak dan pričenjam znova, jemljem moč v us- klajevanju misli z molitvijo in molitve z življenjem.
• Moč pride iz upanja. Če upanja ni, tudi moči ni. Brez molitve se to ne da doseči.
• Če bi imela močno vero, bi lahko premi- kala gore. Po tej obljubi, ki jo je dal Jezus, vidim, da je moja še slabotna.
Naša moč je Jezus v Evharistiji.
• Je eden izmed darov Svetega Duha, ki izvira iz ponižnosti.
• Zanjo je treba prositi in veliko moliti.
• Modrost je sposobnost, da se v življenju pravilno odločaš: če si invalid, da se ne ukloniš pod tegobami, ampak znaš živeti.
• Izobrazba ni pogoj za modrost.V prepro- stih ljudeh je večkrat veliko modrosti, ker imajo življenjske izkušnje.
• Modrost je velik božji dar. Pridobimo si jo v vsakdanjih preizkušnjah.
• Za starejše ljudi vemo, da znajo svetovati Odnos mladih do starejših pa velikokrat še- pa. Z večjo ljubeznijo in strpnostjo drug do drugega pa bi bili vsi bolj srečni.
• Modrost je v tem: jemati življenje takšno kot je. Upanje vedno daje moč, da nekaj naredimo, da vztrajamo, s tem pa delamo tisto, kar je dobro, in to je modro.
• Vir modrosti je Bog.Čim večkrat se bomo odžejali pri njem, ki nam ponuja žive vode, toliko bolj mirno in bogato bo naše tukaj- šnje in kasneje večno življenje.
• Včasih se človek v trpljenju sprašuje,za- kaj prav on trpi. Na to je odgovoril že Job: Bog je dal, Bog je vzel - bodi hvaljeno nje- govo ime. Vera nam pomaga,da v težavah ne obupamo.
• Upanje je veselje do življenja. Potrebno pa je delati drugim veselje, ker le tako pri- de veselje tudi do nas.
• Je višek vere,ki nas utrjuje za prihodnost Izraža se zlasti v hudih težavah, da ne obu- pamo. Brez upanja ni življenja.
• Preteklost je minila in se ne bo vrnila ni- koli več, sedanjost, je ta bežni trenutek, prihodnost pa je moje upanje, moja resni- čnost, edina vrednota, ki ji je temelj Bog.
Zvečer so nam naši mladi prijatelji pomoč- niki pripravili lep program. Zelo posrečeno so uprizorili nekaj skečev, da smo se vsi od srca nasmejali. V odmorih pa se je slišal veseli glas harmonike.
V nedeljo zjutraj je prišel med nas p. Mari- jan Šef. Imeli smo skupno daritev sv.maše s tamkajšnjimi farani. Govoril nam je o te- žavah in vsem, kar nam prinašata bolezen in stara leta.Lahko pa so tudi ta leta lepa, če ne mislimo preveč samo nase. Tudi v jeseni življenja lahko naredimo kaj dobrega za bližnjega in to nas osrečuje.
Po maši je p.Marijan odgovarjal še na vpra šanja. Srečanje smo končali z odličnim ko- silom. Poslovili smo se in z novimi doživetji odpotovali.
Za sklep še misel enega izmed nas, ki po- udarja pomembnost sedanjega trenutka: minljivost je le toliko vredna, kolikor je v njej ljubezni.
Škoda, da so ure, v katerih smo čutili, da so izpolnjene z medsebojno ljubeznijo,tako hitro minile. Tu je sedaj vsakdanjost,v ka- tero naj vsak po svojih močeh vnese nekaj novega - nekaj te ljubezni do bližnjega,kot smo si obljubili.

Jožica in Tatjana

Prejeli smo sporočilo, da je v sredo, 14. julija, v Gospodu zaspala naša prijateljica Barbara Švarcbartl iz Doma počitka J. Po- trča v Poljčanah.Zaradi bronhitisa in slabega srca so jo prepeljali v bolnišnico in tam je podlegla. Pogreb je bil v petek 16. julija na pobreškem pokopališču v Mariboru. Takoj po pogrebu je bila zanjo sv. maša v mari- borski stolnici. V Prijateljstvu bolnikov in invalidov je bila že od vsega začetka; zato je spremljala vse dogodke in se s hvalež- nostjo spominjala vseh, ki smo jo imeli radi Naj počiva v miru!

Takoj za Barbaro je šla po plačilo k Bogu in Mariji, ki jo je tako zelo ljubila, naša prija- teljica Albina Pekolj, Šahovec 3, 68211 Dobrnič. Umrla je 18. julija, stara 83 let. Skoraj šest let je samo ležala, ker se tudi premakniti ni mogla sama. Vdano je trpela in se na smrt lepo pripravljala, zato jo je Gospod gotovo z ljubeznijo sprejel v nebe- ško bivališče, kjer prosi za nas.

Ko je bila razstava ročnih del bolnikov in invalidov v Ljubljani, je med nas prišla ža- lostna vest,da je naš dobri Slavko Krivec Robanov kot 33, 63335 Solčava, na leto- vanju ob morju kar nenadoma v četrtek 9. septembra ponoči odšel za vedno domov. V soboto, ko smo že vedeli za njegovo smrt, je prišla njegova kartica, kjer je nam vsem napisal: »Na veselo snidenje!« Upal je, da bo v soboto,ko bo potoval v Solčavo, obiskal še razstavo. A Gospod je prekrižal njegove načrte in ga nagradil z večnim plačilom.
Slavko je bil mož globoke vere,preprostega in iskrenega srca,trdnega upanja in goreče ljubezni do Boga in bližnjega. Še čebelice, ki jih je gojil,so z njim prepevale hvalo Go- spodu. Živel je skromno v mali sobici in bil ves srečen,ko smo ga obiskali.Slavko je bil izreden človek; na telesu sicer prikrajšan za marsikaj, Bog pa mu je dal lepo dušo in bistro pamet. Bil je pravi apostol, apostol besede, tudi pesniške; apostol trpljenja, ki ga je spremljal brez godrnjanja ali slabe vo- lje. Bil je tudi apostol veselja, vedno dobre volje in je še drugim dajal poguma. Pred- vsem pa je bil apostol molitve. Na nikogar, ki ga je v življenju srečal, ni pozabil. Veliko je molil za duhovnike in za domačo župnijo ljubil je domačo cerkev, otroško častil Marijo.
Pogreb je bil v Solčavi v nedeljo 12.septe- mbra s slovesno sv.mašo.K večnemu poči- tku ga je spremilo veliko prijateljev,čeprav jih mnogo še ni zvedelo za njegovo smrt.
Pogrešali te bomo, dragi Slavko, na sreča- njih, romanjih, ki si se jih s takim veseljem udeleževal, pogrešali bomo tvoje pisane besede, tvojo iskreno prijateljsko ljubezen. Tolaži nas zavest,da imamo priprošnjika pri Bogu. Kličemo ti, kot si sam napisal: »Na veselo svidenje pri Bogu!«

Rozika

Misijonar Egidij Crema poroča, kako v Tan- zaniji rod Wahehe ravna s tistimi, ki jih mi v Evropi kar odpišemo,zapremo v "domove" ali pa pridržimo doma in se zanje kaj malo brigamo. Sramota!
Misijonar pravi, da rod Wehehe starejše ob- drži v družinskem okolju, jih na vse načine spoštuje,sprašuje za svet, da bi se ne ču- tili osamljene.
Starih in onemoglih ne dajejo v »domove«, ampak jih imajo med seboj kot središče dru- žine ali klana. Za stare skrbijo otroci,če teh ni, pa vnuki ali kdo drug. Šele takrat je z njimi hudo, če se nihče od domačih zanje ne zavzame. Zato se ljudje bojijo, da na starost ne bi imeli dobrih sorodnikov.
Misijonar pripoveduje,kako se kaže to spo- štovanje in skrb za stare v Afriki. Pri jedi pustijo starim, da si prvi vzamejo boljši kos Seveda pa mora biti mehak, ker so njihovi zobje že slabi.Ravno tako dobijo stari najbo- ljše pivo, saj je potrebno za njihovo zdravje.
Prvi dar, ki ga sin ali hči preskrbi za svoje- ga očeta ali mater, je dobra odeja. Četudi vse zebe, stari ne smejo zmrzovati. Pozimi mladi posebno skrbe,da v koči,kjer so stari ljudje, vedno gori ogenj...
Enkrat ali dvakrat na dan mladi starim pri- nesejo vrč vode za pijačo in umivanje. Nji- hova »stara kri« se s tem poživlja.
Najbolj pa so stari počaščeni, če jih sin ali snaha še vprašata za razne nasvete in jim s tem priznavata njihovo izkušenost v živ- ljenju. Vedo, da stari oče ali mati govorita modro in premišljeno. Ob tem starši najbolj čutijo, da spadajo v družino, ki jih še upo- števa.

V. F.

Danes se vam oglašava skupaj z Eleno tu z njenega doma. Elena Pečarič (Spodnje Škofije 156, 66281 Škofije) bo prihodnjo jesen napolnila 11 let.Šolo obiskuje v ZUIM v Kamniku, letos bo šla v 5.razred. Prejšnji mesec, 4. julija, pa je bila pri prvem sv. obhajilu. To nedeljo smo imeli v naši župni cerkvi res lepo slovesnost. V dobro pripra- vljenem sporedu, v katerem so med mašo največ sodelovali prvoobhajanci, je nasto- pila tudi Elena. Ob njeni zahvali po obhajilu ki jo je vsa srečna tako lepo recitirala, so bili mnogi ganjeni. Elena je resnično vesela ker je našla prijatelja Jezusa, ki bo vedno z njo in ji pomagal.
Tudi sama bi vam rada spregovorila: »Lepo mi je v srcu. Nikoli ne bom pozabila veselega dneva, ko sem se prvič srečala z Jezusom in začela živeti z njim. Prilagam vam sliko tega praznika, oziroma del naše skupine. Deček zraven mene je moj brat Marko;tudi on je prvoobhajanec.Marko mi rad pomaga vodil me je tudi ta dan v cerkvi. Hvaležna sem mu. Lepo se zahvaljujem vsem drugim ki so mi pomagali ob pripravi-posebej star- šem in g. župniku.«
Ko z Eleno zaključujeva, vas vse v Prija- teljstvu bolnikov in invalidov obe prisrčno pozdravljava in vam želiva vse dobro.

Cvetka in Elena

Hvaležna sem Bogu, da se mi je spolnila velika želja. Že vsa leta, odkar berem naš list »Prijatelj«, sem si želela, da bi tudi jaz bila deležna tega srečanja.
Lepi sončni dnevi so bili 16., 17., 18. julija, ko smo se bolniki in invalidi srečali v Šent- jakobu ob Savi.Spoznala sem se z mnogimi prijatelji. Bili smo kot ena velika družina.Zelo je bilo lepo, vsi srečni, nasmejani. Posebno je bilo lepo v cerkvi pri sv. maši, molitvi in petju;veliko lepih in spodbudnih misli je bilo podanih med bogoslužjem.
Naši spremljevalci so se vneto potrudili, da bi nam bilo čim lepše. Bog jim povrni. To tri- dnevno srečanje mi bo ostalo v lepem spo- minu. V prihodnjem letu, če bo božja volja, pa nasvidenje. Prijateljski pozdrav

Ema

Vsem dragim se zahvaljujem za povabilo na letošnje duhovno srečanje. Žal se ga ne morem udeležiti. Iskreno pa želim, da bi bili vsi tam navzoči - kakor tudi vsi ostali zdru ženi v tem Prijateljstvu - vedno bolj pre- pričani, kako smo vsi potrebni globokega zaupanja v pravilnost in smiselnost težke življenjske poti, ki nam jo je Bog namenil in usmeril.Vsak med nami jo oblikuje po svojih močeh. Zmogljiva bo in lepa, če pri tem ne pozabimo na nesebično ljubezen do vseh ljudi okrog nas.
S temi željami bom tudi jaz v duhu z vami združen pri tem srečanju. Vaš

Bojan Pirc

• Hvala vam za trud in bogato vsebino lista iz katere bolan,kakor tudi manj bolan človek veliko pridobi. Ko berem o trpečih bratih in sestrah, se teža mojega križa zmanjša in njega smisel poveča. Duh božji naj veje med vami! • Lepi so bili dnevi, ki sem jih preživljala v prijateljski družbi ob sončnem morju. Hvala vsem, saj je sprememba okolja zelo potre- bna. Koristno je, da človek pride v družbo in zdravo je za dušo in telo. Iskren in lep pozdrav. • Predragi prijatelji bolnikov! Hvala za pre- lepo kartico,ki sva jo z Vladom prejela. Pri- dite kaj.Prav lepe pozdrave pošiljava vsem • Hvala, da ste me povabill k sodelovanju. Namesto izdelka za razstavo obljubljam svojo molitev. • Ker se je moje stanje poslabšalo, za raz- stavo nisem uspela nič pripraviti. Sedaj mi je bolje. Ostajam v duhu z vami. • Odkar nisem več doma, nastaja manj iz- delkov. Kljub temu, da tokrat ne bom nič razstavljal, bom razstavo rad obiskal in na ta način sodeloval.

Dragi prijatelji! Razstavo vaših izdelkov v Ljubljani tokrat predstavljamo samo v slikah in z mislimi, ki so obiskovalcem pomagale razumevati novo bogastvo skritega življe- nja. Tudi razstava v Mariboru je medtem že za nami.
Leto ostarelih gre h koncu, nikakor pa s tem ne sme zamreti naša skrb zanje. Zato Komisija za diakonijo pri ljubljanskem Pasto- ralnem svetu prireja poseben študijski dan (srečanje), ki bo v soboto, 23. oktobra, od 9. do 17.ure v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani (Poljanska c.4).Tema dneva je: SKRB ZA OSTARELE. Predaval bo zdravnik iz svojega zornega kota in duhovnik z du- šnopastirskega vidika. Nato bo še pogovor po skupinah in sklep z mašo. Vabljeni vsi, ki se s tem delom že poklicno ukvarjate, še posebej pa ga priporočamo tistim,ki ste svojim bližnjim pripravljeni osrečiti stara leta ali pa vas ta vprašanja zanimajo.
Z željo za nadaljnje dobro sodelovanje vas prisrčno pozdravim!

prijatelj urednik

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2,Ljubljana -Izhaja dvomesečno- Cena izvoda 17 din, letna naročnina 100 din (podporna 200 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691-13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.

Ko si sam, delaj kot bi te videli vsi, ko te pa vsi vidijo, delaj, kot bi bil sam. Življenje je lepo. Treba je delati za druge. To je najboljši način, da pokažemo Bogu, da ga razumemo.