Naši doživljaji polnijo knjigo, naše zamude... celo knjižnico. Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi, o Bog, je rekel veliki mislec in svetnik: sveti Avguštin Nedelja tvoje mladosti te bo spremljala vse življenje. Mladina in njena mladost je navadno vsevedna. Vse ve, samo tega ne, da smo bili mi starejši in najstarejši nekoč tudi vsevedni, dokler se nismo zares nekaj naučili. Kristjani moramo biti navzoči in delavni na vseh področjih modernega življenja, je dejal sveti Oče, papež Pavel VI.
V ameriškem mestu Chicagu moremo po telefonu zvedeti za življenjepis vsakega svetnika, svetega vzornika, o katerem bi radi kaj več vedeli. Ali veste, da so svetniki bili in so največji junaki? Ali po- znaš vsaj svojega krstnega patrona?

Iz novega leta smo izluščili že več kot mesec dni. Če bi človek meril svoje živ- ljenje z dnevi, potem bi gotovo večno živel. Dnevi nikoli ne obstanejo. Hitijo, hitijo... Zjutraj so vedno sveži, spočiti, komaj rojeni, četudi je včasih megla in dež. Do večera ostarijo. Za seboj imajo neko življenje. Vendar se nikoli ne utru- dijo. Preskakujejo noči kot čreda belih ovac in zvončkljajo z urami. Ko včasih pomislim, da je že vse minilo, se preko mene zapodi nova čreda dni. Nekateri me grobo odrgnejo, spet drugi so mehki in nežni, da na obrazu začutim toplino. Nekateri uničujejo, razjedajo,spet drugi bogatijo, plemenitijo...
Plavam po tem čudnem morju dnevov in skušam jih zriniti v obseg koledarja. Skozi razprte dlani mi uhaja čas. To me vznemirja. Rada bi ujela vsak trenutek, ga zadržala, se zagledala vanj in ga za hip občudovala. Toliko drobnih stvari je ki so postavljene v vsakdanjost. Toliko stvari, ki so bile ustvarjene iz ljubezni in težnje po lepoti, pa se ob njih včasih sploh ne znam ustaviti.
Zavzdihnem ob tem razmišljanju in roka mi seže na polico. Vzamem, kar je naj- bližje prijemu. Bel kipec... Navijem klju- ček na zadnji strani in po sobi se razlije znana melodija. Čisto tiho zapojem: »Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo Lurško gospo...« Pred mano vstane slika iz preteklosti. Tako je živa, da ni le spomin na romanje v Lurd, am- pak kot podzavest,kot delček sedanjo- sti. Ob prazniku Lurške Matere Božje v mislih še pogosteje hitim pred skalno votlino, kjer moja nemirna notranjost vedno najde potešitev.
Lurška Marija.Kot dih iz nebes je stopila z neskončne višine. Povsod je ljubljena, Mati vseh, preprosta in resnična, polna milosti. Vedno je ob nas in čaka,čaka... Sprejmimo darove, ki jih prinaša na ze- mljo! Njena ljubezen,dobrota in usmilje- nje naj se neprestano rojevajo v naših srcih, kot cvetje v dehteči pomladi.

Kati

Malokdo je že videl pravo puščavo ali celo potoval skozi njo. Le brali smo o njej in si skušali predstavljati,kaj človek vidi in občuti, ko se znajde sam, daleč od ljudi,živali,rastlin...,skratka življenja, vode, pod žgočim soncem podnevi, pod hladnimi zvezdami ponoči,sredi puščav- skih vetrov, ki nosijo pesek, zasipajo sledi in jemljejo vid. Puščava, to so od žeje razpokane ustnice,rdeče in pekoče oči, kače strupenjače, varljiva narava, prividi, fata morgana...
Ta zunanja puščava se naseli tudi v srce,njeni vetrovi zapihajo v notranjost in grozé,da bodo zasipali upanje s pes- kom obupa. Ko je izvoljeno ljudstvo po- tovalo skozi puščavo, mu ni zmanjkovalo samo kruha,mesa in vode, temveč tudi vere in zaupanja. Puščavski veter ni zasul samo sledi, temveč tudi spomine na božjo pomoč, na čudežno rešitev iz Egipta, zameglil prihodnost in božje ob- ljube. Ljudstvo je začelo godrnjati, iz- gubilo je zaupanje v Gospoda.Ko ni več moglo računati na zaloge hrane, ko se niti na moč svojih rok in sad svojega dela ni moglo več zanašati,mu je ostala le še vera v božjo dobroto.Toda ta ve- ra je bila šibka in je nekajkrat popustila Ljudstvo je skušalo Boga...
Kot na vse druge ozke in s človeškimi padci zaznamovane poti je novi Adam, Kristus, stopil tudi na pot, ki vodi čez puščavo. Na prvo postno nedeljo bere- mo evangelij o Jezusu v puščavi in nje- govih »skušnjavah«. Ta misel na puš- čavo se prav tako kot pepelnični prizor pepeljenja ujema s temeljitim postnim razpoloženjem. Pepel vsega,kar ni bist- veno,kar ni Bog,je pogorišče vseh naših majhnih puhlosti, ničevosti in lahkomi- selnosti. Kot bivanje v puščavi nas tudi postni čas usmerja k misli na bistveno, na edino potrebno, na kar pa tako po- redko mislimo in pred to mislijo bežimo v najrazličnejša raztresenja.
Nista pa samo puščava in postni čas obdobja, ki bi nas, kot Duh Jezusa v puš- čavo,vodila k misli na bistveno.Puščavo lahko doživljamo sredi najbolj zelenečih travnikov ali največjega mestnega hru- pa. Ko mislimo, da nas življenje zapuš- ča, da mu nagriza bolezen korenine, se v našem srcu začnejo dvigati peščeni viharji dvomov, strahu, brezciljnosti, in nam kot Izraelcem pri Mari grenijo vodo življenja (2. Moj 15,22).
Takrat smo podobni izvoljenemu ljud- stvu in Jezusu v puščavi. In kot so bili Izraelci izvoljeno ljudstvo in je bil Jezus Očetov ljubljeni Sin, lahko rečemo, da pošilja Bog v takšno ali drugačno puš- čavo ljudi,ki jih je izvolil in vzljubil,da bi bili nosilci odrešenja čim večjemu šte- vilu bratov in sester. Toda, medtem ko so Izraelci godrnjali in je mnogim, celo Mojzesu,ker je podvomil, bila zaradi te- ga zaprta pot v obljubljeno deželo, pu- ščava Jezusa ni zastrašila, ni zmedla in ni zapeljala. Prišel je osvobodit ljudi sil zla. Njegovo orožje ni bilo nič drugega kot zvestoba Bogu, gotovost, da pri- pada Očetu in da je njegovo življenje v njegovih rokah. Knez teme in zla tudi v puščavi ni mogel zasejati nobenega dvoma v to vero, upanje in ljubezen.
Puščava je torej normalno obdobje na- šega potovanja v veri. Pridejo ure, ko se nam zdi svet prazen, življenje ne- smiselno, potovanje brez prave smeri. Nimamo več kaj užiti, vsako veselje je zastrupljeno in Bog se nam zdi daleč. Blizu je samo Satan s svojimi ponudba- mi. Gospod je takšno preskušnjo srečno in uspešno prestal. Tudi nam bo poma- gal. Ko je zaradi grenke in nepitne vode Mojzes pri Mari vpil h Gospodu, mu je Gospod pokazal les; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka in pitna. In rekel mu je: »Jaz, Gospod, sem tvoj zdravnik.« Gospodov križ,zaradi ljubezni s katero ga je nosil, je les, ki naj tudi naše grenke vode dela pitne in tekoče v večno življenje.

TSS

Če veš, zakaj živiš, nisi revež

Ko sem se v mislih mu- dil pri naših prijateljih, ki bi jih lahko obiskali in malo povprašali,sem se naenkrat znašel v bol- niškem vagonu romar- skega vlaka, ki nas je 1970. leta peljal v Lurd V prostoru, kjer so se zbirali bolničarji in pomočniki, se je na vozičku veliko zadrževal možakar šest- desetih let, močne postave, vedno dobre volje.
»Žušmov ata« smo ga klicali. Svojo po- steljo je odstopil drugim,ki so bili vedno na nogah, češ, »saj jaz sem lahko kar na vozičku; dovolj je,da sedim.« Rad se je pogovarjal, vmes pa tudi šalil, zato je imel vedno dovolj družbe. Hitro se je razvedelo,da je »Žušmov ata« (naslov: Kompare Franc, Slamnikarska 2, Men- geš) oče sedmih otrok. Od dveh sinov bogoslovcev je bil eden z nami.
Bolezen, skleroza multiplex, je nastopila pred desetimi (sedaj že petnajstimi) leti. V glavo ga je zadela veja borovca,tako da je obležal nezavesten. Ni bilo moč takoj ugotoviti, kaj je pravzaprav bilo. Bolezen se je slabšala in tako danes ve- čji del dneva prebije na stolu ali invalid- skem vozičku.Prej so obdelovali manjšo kmetijo, sedaj pa imajo le še dve kravi. »Toliko, da je mleko pri hiši, največ pa zato,ker ima ata z njimi veselje,« smeje pravi mama. Prav zares. Ata gre vsak dan do hleva in nazaj,voziček pa poriva pred sabo, da ne izgubi ravnotežja.
Bila je res velika razlika. Ko sem prišel domov, sem bil pripravljen, da bi takoj šel na prižnico pridigat in bi vsem rekel, naj gredo v Lurd, kaj bi vse od tam od- nesli. Ko prideš tja je čisto nekaj pose- bnega v tebi. Tam sem bil najbolj sre- čen, ker sem bil na tistem mestu, kjer se je nekoč Marija prikazala. Mislil sem si, kakšna milost je samo to, da sem na to mesto sploh prišel. Kako naj bi bilo potem še v nebesih pri Mariji lepo, če je že tukaj tako čudovito, da bi stalno tam bil.
Prinesel sem vse, ker sem se čutil čisto prerojenega, tako veselje,kot zadošče- nje. Nimam zadosti besed, da bi vse to povedal. Tam sem videl, kako so drugi še bolj reveži, in sem se z njimi povezal Glavno pa je srečanje z Bogom in Mari- jo, ki ga imaš tam. Kdor ni bil tam, si ne more predstavljati, kakšno prijateljstvo je tam. Ko še danes katerega srečam, sem ves vesel in navdušen in si pravim: tudi ti si bil tam, na tistem lepem kraju. Torej je Lurd veliko poglavje v mojem življenju in zelo važna potrditev in sre- ča.Po Lurdu sem bil še bolj vesel in sem raje šel v cerkev in je zelo vplivalo na moje notranje življenje, na duhovnost. Po tem dogodku več molim in tudi več premišljujem. Tisto,kar sem tam doživel se vedno obnavlja, gre stalno naprej z menoj. A vendar ne živim samo od spo- mina, ampak to znova doživljam. Daje mi moči, da bi še napredoval in še kaj delal. Tako je trajen sad tega doživetja da prijateljstvo z Bogom še naprej vzdr- žujem in poglabljam.
Največ sem dobil med bolniki, ker sem se z mnogimi spoznal, bolnimi in zdra- vimi. Z njimi vzdržujem pismeno zvezo, predvsem z bolnimi in tudi z nekaterimi zdravimi.Po drugi strani pa drug za dru- gega molimo. Tudi obiskat me pridejo, predvsem zdravi, včasih tudi bolniki.
Da, tudi jaz grem rad kakšnega obiskat, če me le kdo pelje. Zmerom si mislim, kako sem vesel, če me kdo obišče; je pa gotovo tudi drug vesel,da se ne čuti tako osamljenega. V bližini jih grem kar večkrat obiskat in jim dajem poguma, naj bodo veseli. Dajem jim spodbudo, naj veliko molijo in še delajo zase in za druge z molitvijo in potrpljenjem, naj ne trpijo nejevoljno. Čim bolj se sam po- trudi, da ne boš slabe volje, si pravim. Daruj svoje trpljenje Bogu za tiste, ki trpe še bolj kot mi. In mi kateri pravi, da imam prav; zato si pa ti tak, vedno z dobro voljo. Pravim mu, da ne smeš premišljevati, kaj te boli, ampak, koliko še lahko narediš in prežrtvuješ zase in za druge.
Po moje je tako: če boš voljno potrpel, imaš že zasluženje za drugi svet. Potr- peti, delati, moliti, vse to jaz združim. Potrpljenje ni v tem, da bi se vdal v tr- pljenje in nič ne mignil in bi potem ždel ter se vdal v tako imenovano »božjo voljo«, ker prava božja volja ni v tem, da bi ležal in gledal v zrak, ampak je v tem, da svoje zmožnosti še zmerom iz- rabiš in nekaj narediš. Potrpeti in z dru- gimi znati potrpeti; poleg tega pa še nekaj narediti zase, za svoje sedanje dobro in za večno življenje, po drugi strani pa tudi narediti za druge kaj, da drugim dejansko pomagaš ali pa vsaj z molitvijo. Ko greš k drugim, ne samo da stokaš,ampak,da si vesel,moraš drugim dajati poguma. Marsikateri me vpraša, kje dobim ta pogum, da ga še drugim dajem;pravim jim,da je treba veliko mo- liti in to je božja moč, ki ti nekaj daje. Ne sme se obupavati in vzdihovati.Tre- ba se je pa precej potruditi, da se to naredi. Pravim, veliko moli, pa boš tudi ti lahko zmogel. Skušam mu dopovedati da se sam potrudi in da tudi kakšno žrtev naredi, ker brez žrtve pa nič ni.
To je bilo prav lepo in bil sem zelo navdušen, pa tudi veliko lepega odneseš, mnogo duho- vne tolažbe.Srečni smo da taki skupaj pridemo, je sprememba v vsak- danjem življenju. Malo se pogovorimo o vsak- danjih stvareh,tegobah drug drugemu poguma dajemo, eden drugega poživljamo.
Tudi enodnevna srečanja so pustila lep vtis,prav vesel sem bil in mislim,da tudi drugi ljudje. Spominjam se, ko sem bil na Primorskem, so bili ljudje tako tiho, ko sem govoril, ženice so tako jokale. In ljudje smo bili srečni. Taka srečanja koristijo takim, ki so prvič tam bili in še niso nikoli kaj takega doživeli in ki so prej mislili, da se nihče več zanje ne zanima. Tam se je pa čutil med svojimi. To je veliko delo,da ste začeli ta srečanja za bolne in invalide. To je res doživetje.
Približno pol leta sem bil bolj zamišljen in sem premišljeval o tem in si mislil, mogoče me bo, mogoče pa tudi ne. Saj se tudi lahko zmotijo.Potem sem pa po- stal kar živahen in vidim,da je najboljše da nisem kot mevža. Potem smo šli v Lurd 1970. leta. Ko sem že nazaj prišel, me je nekdo vprašal, če sem žalosten, ker se tam nisem pozdravil. Jaz sem mu pa odgovoril, da nisem šel samo zato, ampak,da sem pri Mariji prosil za sinova da bi prišla do svojega poklica in da bi vztrajala.Drugi so se temu malo smejali jaz sem si pa mislil,da ni tako hudo, ker ne bom več dolgo živel, čeprav bi se pozdravil; raje pa vidim,da je doma vse v redu.
V glavnem sam, kajti vsak, ki je prišel, je rekel: to si revež. Sem bil včasih kar hud, ker se sedaj sam lahko toliko ure- dim, da drugi nimajo posebnega dela z menoj. Ne slišim rad besede revež, ker lahko z vozičkom še hodim, včasih sicer prav težko, ker se bojim, da bom padel. A moraš biti vztrajen in trmast, pamet- no trmast.Ne čutim se še reveža.Mislim da je revež tak, ki mu morajo prav vse pomagati. Pa tudi takšni ne vidijo radi, da jim pravijo reveži, čeprav pravijo, da bi bilo tega čimprej konec, da niso dru- gim v nadlego. Če bi mu pa rekel, da bi še danes umrl, bi pa še rad živel,ker se vsak veseli življenja. In če ima človek vero, koliko lahko naredi za drugi svet!

Ko imaš več časa,ko imaš večkrat smrt pred očmi. Pri sebi vidim,koliko več mo- lim kot pa, če bi bil zdrav in ne bi imel časa in bi zvečer hitro zaspal. Sedaj pa ne morem, potem pa molim in v molitev vključim vse znane.Torej ne samo delo, ampak tudi molitev. In tako se dan lepo izpolni in človek najde smisel svojemu življenju in ve,zakaj živi. In zato mislim, da je resnično revež tisti, ki ne najde smisla svojemu življenju. Če veš, zakaj živiš, in vsak dan narediš, kar moreš, nisi revež. Da pa najdeš smisel, je pa potreben pogum, da vztrajaš pri delu. Pa tudi molitev drugih pomaga, ki molijo zate in se te spominjajo.Če se pa jeziš, nič ne pomaga in boš hitro pokopan.
To se meni dobro zdi, ker lahko poka- žem,da nekaj še lahko naredim,da grem v hlev in dam živini jesti in piti in da ne visim kar tako, tja v en dan, in to delo v hlevu ni samo zato, da bi čas zabil, ampak tudi, da nekaj hočem narediti in tako me želja, da bi še nekaj naredil, drži pokonci.
Rekel sem si, da mora že taka biti božja volja Marijo sem pa vedno častil,to me je že oče naučil, da Marije ne smeš nikdar pozabiti. Ko smo bili na fronti, jih je toliko padlo, jaz sem bil pa ranjen. Podobico Matere božje Previdnosti sem imel pa vedno pri sebi. Ko me je gestapovec prijel in pretepel, ter mi po listnici vse premetal, če imam kakšen partizanski list, je vzel tisto po- dobico ven - še danes ga vidim - pa jo je tako gledal in obenem tudi mene in mi je sliko nazaj dal,mene je pa izpustil. Mislil sem si, da je tisti moral imeti še kaj vere, ker sem si mislil, da jo bo kar strgal, pa mene zraven. Pa me niso in tako je bilo konec s tem dogodkom. V meni je vedno ostalo prepričanje,da me je samo Marija rešila. Ravno te dni sem tisto podobico spet našel. Glede misli, da bi me Bog zapustil, sem jih že imel, ampak sem si mislil, da je to že božja volja in tudi časa nisem imel, da bi na to mislil. Mora pač tako biti. Fanta sta pa tudi rekla,da če ne bi bil tak,ne vem če bi se odločila za to pot.
Ne.Odločila sta se sama.Govorila sta že prej, potem pa se je Janez šel učit za mehanika. Domov je hodil žalosten, pa sem ga vprašal, zakaj je tak. Odgovoril mi je kratko »Ah,jaz grem« (v gimnazijo namreč). In je šel, za njim pa še drugi, čeprav nikomur ni prej povedal.
Seveda, bil sem zelo vesel in ju opomi- njal, da bi vztrajala. Molil sem zanju, prav tako sestre in drugi.
Ne, nikoli. Tega jima sicer nisem rekel, le opazoval sem ju. Saj smo se vedno radi imeli in dobro razumeli.
Bil sem zelo srečen. Nikoli nisem mislil, da bom imel sina mašnika.
Nato pa nagajivo doda: Sestra mi je rekla tisti dan, da je oče želel, da bi šel že jaz. Res, ampak Cerkev bi bila na izgubi. Sedaj bi bil že star in polomljen duhovnik, tako sta pa dva mlada.

BLZ

Odkar je Slavka vedela, da bo v župniji sv. misijon, je vsak dan mislila nanj. Mi- slila s prošnjami,da bi ljubi Bog delo mi- sijonarjev obilno blagoslovil, da bi bili v tistih dneh vsi župljani deležni čim večje milosti odrešenja. Ob tem pa je tiho, tiho upala, da se bo mogla vsaj pobožnosti za bolnike in onemogle tudi sama ude- ležiti.
Slavka je namreč že dolga leta hudo bolna, in čeprav so se ji leta pomaknila že precej čez polovico navadne dobe človeškega življenja, sv. misijona še ni- koli ni doživela. Ob zadnjem misijonu v župniji je bilo njeno zdravje celo tako slabo, da so ji prav tedaj znova podelili sv. bolniško maziljenje.
Nova odkritja na področju zdravljenja pa so tudi njej prinesla malo olajšanja. Neizmerno je bila Bogu hvaležna, da je zdaj mogla vsaj malo vstati z bolniške postelje, da se je mogla po toliko letih vsaj nekajkrat peljati v cerkev. Tako je res trdno upala,da bo mogla tudi na mi- sijon, še posebno zato, ker jo je podpi- rala zares močna volja in je bilo vreme že kar pomladno toplo.
Toda, Bog ji je naložil tudi bolečino te odpovedi. Prav tisti dan, ko je bilo na misijonu srečanje bolnikov, ji je Bog po- slal novo obolenje-neko neznano zastru pljenje, kateremu tudi zdravnik ni našel pravega vzroka. To jo je tako oslabilo, da na udeležbo sploh ni bilo misliti.Tako se je Slavki upanje spet prelilo v odpo- ved in ni je bilo sram, da so ji ob prvem spoznanju, da na misijon ne bo mogla, po licih zdrsele solze. Še posebno zato, ker ji je nebeški Oče v tistih dneh od- tegnil tudi notranjo tolažbo, da se je njena duša čutila duhovno tako prazno, prazno...
Toda, Slavka je v življenju prestala že mnogo trpljenja, ne samo telesnega, temveč tudi duševnega. Če ni čutila s srcem,je vedela iz vere v božjo previd- nost,da ji ljubi Bog tudi te dodatne bo- lezni, tudi te duhovne suhote, ni poslal zato, da bi tožila, temveč, da morejo tudi preizkušnje tistih dni,če jih le vda- no sprejme,pripomoči k uspehu misijona
Ta zavest je bila Slavki nova pobuda, da je preizkušnjo ne samo vdano spre- jela, temveč se Bogu celo zanjo zah- valila. Potem pa so ji iz srca vrele nove prošnje... Ne, saj to niso bile samo prošnje, temveč kriki duše, velikodušne ponudbe, naj ljubi Bog svojo tolažbo in duhovno veselje kar odtegne njej in je zato več podeli tistim dušam, ki so se morda po dolgih letih v sv. zakramentih srečale z Njim. O, da bi klic misijonskih milosti poslušalo čimveč župljanov,da bi prišli vsi,vsi... Ta prošnja je bila v tistih dneh stalno navzoča tudi v Slavkinem srcu, še posebno tedaj, ko ji je g. misi- jonar prinesel Jezusa v sv. obhajilu.
Da, čeprav na bolniški postelji, čeprav v srcu ni čutila božje bližine, je bila tudi Slavka trdno povezana z misijonskim dogajanjem v župniji. In ko je misijonski zvon župljane povabil k sklepni pobož- nosti, se je tudi Slavka v duhu v prav prisrčni iskrenosti pridružila zahvalni pesmi in bila tako, kljub bolečim preiz- kušnjam, v srcu srečna. Tako je spomin na duhovno obnovo župnije tudi njej še vedno svetal in lep.
Precej časa je že minilo od tistega mi- sijona,odkar mi je Slavka povedala,kako ga je doživljala.In ko je pred nami drugi krog ljubljanskega misijona, se mi to nje- no pripovedovanje vedno znova vrača v spomin.Odločila sem se,da ga prelijem na papir. Morda bo Slavkino doživljanje komu od trpečih prijateljev v spodbudo, da bi tudi sam z vdanim sprejemanjem trpljenja in molitvijo podprl delo ljublja- nskih misijonarjev, ki računajo tudi na duhovno pomoč bolnikov, kakor je eden od njih zapisal. Ne razočarajmo jih.

Mimica

Ste že kdaj slišali žensko, ki vsa vzbur- jena pripoveduje, kako je napravila na novem avtu vdrtino? Shirley Kopecky, ki je 97 odstotno negibna in katere zgodbo v 90 minutnem filmu bo kmalu prenaša- la televizija ABC,je bila vsa zamaknjena ko je opisovala pripetljaj.
»Zgodilo se je dan po prihodu mojega novega vozila. Veste, poganjajo ga ba- terije in doseže hitrost šestih milj. Rav- no učila sem se voziti na poti v Shrine. Najprej sem dala buško Geneovemu Torinu (avto letnik 1974). Potem sem zadela še njega,« se smeji.

39 letna Shirley opazuje svet z vodoravne- ga položaja že od svojega 12.leta, ko jo je prizadela otroška ohromelost. Njen prijatelj Jim Tanner, poznata se zgolj po pismih, - trenutno je pogojno izpuščen iz San Quen- tina - je sestavil posebej zanjo vozilo,ki ga more upravljati s svojimi tremi uporabnimi prsti.
1964 je bila Shirley med ustanovitelji Misi- jonarjev žrtve (Victim Missionaries), orga- nizacije prizadetih, s sedežem pri Shrine of Our Lady of the Snows v Bellevilleu,Illinois, U.S.A.Zdaj je članica novo ustanovljenega narodnega upravnega odbora. Zato je bilo povsem naravno,da svoje novo »vesoljsko vozilo« preizkusi na teh tleh.
Gene Wescovich je vodja pisarne Misijonar- jev žrtve v Shrineu, in ga praska na novem avtomobilu ni vznemirila. Vse to je sodilo v priprave priprav na Shirleyjin nastop na St. Louiški televiziji nekaj dni pozneje.
Človek, ki je napravil voziček za Shirley v zaporu San Quentin (bil je obsojen na do- smrtno ječo zaradi oboroženega ropa), pride čez nekaj tednov v St. Louis, da obišče svojo prijateljico.Ko je bil pred kratkim po- gojno izpuščen je 29 letni Jim Tanner dobil zaposlitev pri neki kalifornijski firmi za izde lavo medicinskih pripomočkov. Popravlja, izdaja in namešča opravo na domovih, op- ravlja delo, za katero se je usposobil, ko se je trudil pomagati Shirley.
Ko je lani v zaporu dokončaval voziček, je svoje delo takole pojasnil:»Veste,so fantje tu notri podobni meni, ki mislijo, da morajo sovražiti ves svet,ker so tukaj. Toda glej- te, tu imamo Shirley,ki je ohromela; ona bi po vsej pravici sovražila svet zaradi svojih razmer.Toda ne sovraži. Ljubi! Shirley ljubi življenje in vse v njem. To mora človeka kot sem jaz prisiliti k razmišljanju.«
Prvič po svojem dvanajstem letu se je Shir- ley zmožna premikati brez pomoči domačih ali prijateljev. Voziček je oskrbljen z ogle- dalom, ki ji omogoča pregled nad potjo, in zgolj s pritiskom prsta se lahko pomakne naprej in nazaj, levo in desno, gor in dol, zelo počasi, pa kar do šest milj na uro.
Seveda je motorni voziček ena od najvz- burljivejših stvari,ki se jih spominja Shirley. Toda spomni se let nazaj.Ko je pri dvanaj- stih letih zbolela, je sedmi, osmi in deveti razred preživela v bolnišnici, potem pa je srednjo šolo končala doma pod strokovnim vodstvom državne šole. Imela je skoraj 20 let, ko je počasi spet mogla malo uporabljati desno roko in tri prste na njej. To je bil iz- jemen dogodek.
Tako Shirley gotovo lahko ceni, česar se je navadila v zadnjih 20 letih: da se hrani, da se uredi,si očisti zobe, piše z roko in na stroj, uporablja telefon. Pravi,da je srečna zato, ker njeni senzibilni (čutilni) živci še delajo, čeravno so motorični (gibalni) po večini odpovedali. Občuti muho na stopalu občuti lakoto ali potrebo za na stranišče.
Čeprav gre ven z družinskim avtomobilom enkrat na teden ali vsaj na dva tedna, ima Shirley mnogo opravkov doma;če ne naku- puje pa obiskuje ali si ogleduje zanimivosti.
Od marca je bilo življenje Kopeckyjeve dru- žine težko zaradi bolezni in smrti Shirleyji- nega očeta.Toda Shirley je pomagala svoji mami. Opravljala je mnoge uradne posle, urejala naročila,ki jih je sprejemal njen oče kot zastopnik. Urejala je davčne zadeve, naredila prošnjo za priznanje socialne one- sposobljenosti in medicinsko pomoč za oče- ta; ko je oče umrl,je to sporočila njegovim delovnim tovarišem.
Delavnost je verjetno ključ Shirleyinega us- peha v boju s pobitostjo. »Mislim,da sem po- sebej blagoslovljena, da nikoli ne zapadem v pobitost,« pravi. Čeprav spi v kovinskih pljučih, jo podnevi redkokdaj še uklepajo.
Šest let je delala pri Caritasu patra Demp- seja v St. Louisu; opravila je tudi do 500 telefonskih klicev dnevno. Kot usklajevalka pri Misijonarjih žrtve je tudi napravila mno- go, ko je pripravljala sestanke. Nekoč je delala za neki zapisni urad v New Yorku; zapisovala je TV reklame, javne razglase, identifikacije postaje,potem pa klicala New York, da je poročala.
Na vrsto pridejo tudi obiski množice prija- teljev,prizadetih in drugih;njenega brata in njegove žene s tremi otroki, ki živijo neda- leč stran od Shirley in njene mame. Shirley zelo rada bere. Zapomni si skoraj vse in je hitro popravila svojo mamo,ko je le-ta de- jala, da novi motorni voziček napajata dve šestvoltni bateriji: »To sta dvanajstvoltni bateriji«.
Nekateri mislijo, da prizadeti po ves dan zgolj sedijo in molijo, pravi Shirley. »Toda jaz menim, da moliš s tem, da delaš. Na ljudi lahko vplivaš, če vere niti omeniš ne, preprosto, z načinom svojega življenja. Mislim, da Bog odpravlja meje, ki branijo človeku, kot sem jaz, izkazovati krščansko ljubezen. Gotovo bi jaz ne imela dobrodej- nega vpliva na zapornika kot je Jim Tanner ki mi je naredil motorni voziček, če ne bi bila prizadeta.«
Shirley je gotovo lahko posebno ponosna na svoj vpliv na Jima Tannerja, ki jo bo v nekaj tednih obiskal. Jim je rekel, da se po zaslugi Shirley »nič več ne smili sam sebi, ampak upa, da bo iz svojega življenja še kaj naredil.«

Kaj mi je danes, se sprašujem, da mi nekaj ne da risati. Poizkusila sem brati, a tudi to mi ne gre.Vedno znova premišljujem bese- de,ki so po radijskih valovih prihajale v moj dom ob velikonočnih dneh. »Če ne bi vsaj malo spoznala smisla trpljenja, bi mi bila beseda trpljenje ali bolezen neznosna.« Ob misli, da je Jezus vzel nase vso težo naših slabih dejanj in grehov, da je tako prema- gal hudobijo in nam podaril večno življenje. Občudujem njega, ki je božji Sin, pa si je svobodno izbral trpljenje in težki križ, da nas osvobodi zla in nam podari svetlo luč, ki nam bo vedno svetila.
Premišljujem tudi o dneh, ki sem jih preži- vela v zavodu. Zdi se mi, da se vsi dnevi vrstijo pred mano, kot na filmskem traku. Pred sabo vidim žalostne, obupane obraze mnogih,ki jih je bolezen,prometna ali kakš- na druga nesreča, priklenila na invalidski voziček. Saj se človeku, to kar ga doleti, res zdi trdo, pa vendar se mi zdi, da lahko kljub vsemu ostaneš optimist.
Vsak dan sem se vozila po dolgih hodnikih, ker sem se hotela res čimbolj potruditi v vsakdanjih dolžnostih ter tako izpolnjevati nasvete zdravnikov. Vedno znova sem la- hko spoznavala ljudi okoli sebe. Še bolj pa sem spoznavala ljudi v popoldanskem času v pogovorih; v sobi med sotrpinkami ali pa v dnevni sobi. Ker sem bila dalj časa v za- vodu,se je v tem času tudi v sobi marsikaj spremenilo. Odhajale so stare bolnice in prihajale nove in z njimi marsikaj novega. Čeprav smo se kar dobro razumele, se mi je vendar zdelo, da ne morem biti do vseh iskrena, posebno do tistih ne, ki niso bile mojega prepričanja. Bala sem se jim poka- zati, da sem verna, ker se mi je zdelo, da bi me začele sovražiti, če bi zvedele resni- co. Vem,da bi morala ravnati drugače. Po- kazati bi morala, kaj mi daje moč, da lažje in bolj veselo premagujem vsakodnevne težave, da sem našla smisel življenja kljub hudi bolezni, ki me bo verjetno spremljala vse življenje.
Ko sem nekega dne prišla v sobo, sta se dve pogovarjale o svojih družinah. Ena je začela pripovedovati, da je na željo svoje matere dala krstiti svoje otroke in da ji je zelo žal, ker jo je poslušala. Začela je tudi preklinjati z najbolj nespodobnimi besedami Ob spominu na ta dogodek me kar strese in si mislim, ali mati res zasluži kaj takega. Saj hoče svojim otrokom in vnukom poka- zati pot,ki naj bi jih privedla v večno srečo
Večkrat sem v dnevni sobi srečala fanta,ki ga je doletela prometna nesreča. Do pasu je ohromel. Čeprav mu je bilo le malo čez dvajset,ni videl pred seboj nobenega cilja, niti ni mogel najti smisla nadaljnjemu živ- ljenju. Srečo in uteho je iskal le še v alko- holu,ki ga je vsak dan bolj vabil ter vklepal v svoj začarani krog, kjer je vse lepo. Ka- dar sem se z njim pogovarjala, sem mogla vedno znova spoznati, da v njem ugaša tudi volja do življenja, ki bi bilo lahko lepo, čeravno na vozičku.
Spominjam se, da sem v dnevni sobi več- krat srečala že starejšega gospoda. Obču- dovala sem sama pri sebi njegovo vdanost Kljub hudi bolezni,sem na njegovem obrazu lahko videla le izraz nekega veselja. Zdelo se mi je, da ima ta človek v sebi srečo, ki je ne more streti nobena, na videz še tako težka preizkušnja. Ko sem nekega dne ča- kala na kosilo v avli, sem med drugimi,ki so prišli iz dvigala, zagledala tudi tega gospoda Odhajal je oblečen v rjavo haljo. Spoznala sem, da je to redovniška obleka; obenem pa razumela, odkod njegovo zadovoljstvo.
Večkrat se mi zazdi, da bi že zdavnaj klonila če ne bi imela vere. Vem, da so mi starši dali veliko, ker so me vzgajali v veri. A tudi sama sem se morala potruditi, da sem na- šla smisel svojega življenja. Hotela bi vse, kar mi je namenil nebeški Oče, premagati z veseljem;zato naj bo ravno vera moja naj- večja sreča in božja ljubezen tista, ki naj me nikoli ne zapusti.

Stani

KAKOR PRAVI PRIPOVEDKA

Razumeli boste, da bolnik sredi toliko nera- zumevanj, ki čuti, da ga preplavljajo, več- krat le težko prav uravna svoje razmerje do zdravega. Pripovedka o mlinarju, njego- vem sinu in oslu prav dobro kaže, kakšen postane včasih položaj bolnega spričo tega ali onega zdravega.
• Če se pritožuje, bo zdravemu prav kmalu v nadlego, pa naj bi bile njegove tožbe še tako bridko upravičene! Brž bodo mnenja, da si bolezen le domišlja. Obdolžili ga bodo da svoje bolečine pretirava in rad brodi po njih.
• Če se pogumno zdravi, če poskuša najti telesno trdnost, ki mu je morda neogibno potrebna zaradi domačih, in se zato prepro- sto in brez godrnjanja uklanja tudi najmuč- nejšim zdravniškim predpisom in omejitvam bo veljal za bolnika, ki preveč skrbi zase in ki išče samo priložnost, da bi se razvajal.
• Če se primeri, da bolnik zgublja pogum, ker ta ali oni poskus zdravljenja ni uspel ali si zdravniški nasveti nasprotujejo ali če opazi, da njegov zdravnik le malo upa, da bo ozdravel-pa se zato pokaže nezaupne- ga do načina zdravljenja in zanemarja to ali ono naročilo,ko je zaslutil,da mu njegov zdravnik sam dosti ne verjame, tedaj bodo rekli,da ni pameten in da noče storiti niče- sar, da bi ozdravel; veljal bo za trmastega bolnika.
• Če se mu zdi za malo,da bi tožil, če še o svoji bolezni noče govoriti, ker mu je nihče ne more olajšati, in ne o notranjem življe- nju,ki ga - to čuti - mora živeti sam,potem se jim bo zdelo,da ni tako hudo bolan in ne tako nesrečen, in zdravi bo kar brž zane- maril pozornost, ki jo je dolžan bolezni in njenim potrebam.
Potrpežljivost bolnih trdo preizkušajo neka- tere vrste zdravih, ki prihajajo k njih postelji!
Ta ali oni zdravi daje razumeti, - ne da bi slutil kako zelo se kaže naivnega in neko- liko smešnega - da nima zdravja za veliko, neprecenljivo vrednost, ki bi moral zanjo Bogu vedno zahvaljevati,ampak za premoč ki je je nekoliko deležen in zaradi katere si lahko kaj domišlja. Bolezen,to bo gotovo po- udaril, je po njegovem samo manjvrednost Že to, kako tak zdravi človek daje bolniku čutiti, da mu »prizanaša«, je žaljivo kakor zaušnica. Njegovo prizanašanje ni nič po- dobno obzirnosti, ki jo narekuje srce in ki gre bolniku naravnost do srca.
Spet drugi zaničevanja do bolezni in tele- sne slabosti ne razkazujejo tako surovo, toda do telesne dejavnosti, ki jo nekateri bolniki dosežejo,ali do duhovnosti,do kate- re se povzpnejo, kažejo ti zdravi samo ne- ko pol dobrohotno,pol zaničujočo obzirnost
Da taka dejavnost utegne biti večje vred- nosti ali bolj plodna kakor marsikatero raz- gibano življenje, za to se ne menijo. Naj rečejo karkoli, vedno kažejo, kako si priza- devajo, da bi se bolniku "naredili dostopne" pri tem pa niti ne opazijo,da morda niso na njegovi višini. »To mu krajša čas...« Tako v besedi ali tiho razmišljajo spričo napora okrnjenega življenja.
Nekoč sem občudovala srečo neke žene,ki je bila tako izjemno zdrava,da je njen brat nespoštljivo govoril, da je »zdrava kakor divja zverina«. »To je zato, ker nikoli ne skrbim preveč za zdravje,« je večkrat pre- pričano in samozadovoljno rekla, ona,ki je, kakor je sama priznavala, našla svoje telo vselej pripravljeno slediti brez težav spod- budam njenih misli.
V čem neki naj »ne skrbi preveč za zdrav- je«, ona, ki je v vsem življenju izpričevala odpornost, ki bi jo ji zavidal vojščak, in ki se hvali sama, da ni nikoli čutila glavobola ali utripanja srca ali hujšega nerazpolože- nja? Tako sem se izpraševala; priznam, da ne brez skritega podsmeha.
Na vse te prazne besede zdaj prav malo dam, ker sem imela priložnost videti, kaj postanejo v bolezni ti zdravi ljudje, ki »ne skrbijo preveč za svoje zdravje«, ti junaki, katerih neustrašenost ni bila nikdar merje- na z merili preizkušnje. Preplah jih popade že ob sami nevarnosti,da bi utegnili trpeti; že slutnja,da je nevarno,jim pogazi odpor- nost in življenjsko moč.Njih pogum v bese- dah tako odločen, se razpoči kakor papir- nata vrečica, če udariš po njej s pestjo. - Iz obzirnosti do njih ne rečem nič drugega.
So, ki radi svarijo in dajejo nasvete. »Na vašem mestu bi jaz storil to in to. Zakaj tako in tako delate?« V njih »Zakaj vedno ležite, vstanite vendar, pridem vam poma- gat narediti prve korake!«, zaslutimo vpra- šanje,ki si ga ne upajo izreči čisto na glas, ki pa si ga tiho postavljajo: »Zakaj ste se le odločili živeti v postelji in ne iti nikoli iz nje?«
So še drugi, prav nasprotni. Bili so nekoč navzoči pri nevarni krizi. Ne skrivajo Vam svojega veselja, a še manj svoje čudenje, da so Vas po takem napadu spet našli žive pa da bi se jim ne zdelo čudno, če pride nov napad.
So še neukrotljivi pripovedači zgodbic. Kar glavo zgubljate ob njih nespametnem kle- petu.Mnogo jih je med bolničarkami in med ljudmi, ki so imeli koga izmed svojih dolgo bolnega. Ne prizanesejo Vam z nobeno po- drobnostjo strašnih smrtnih bojev,ki so jim bili priče, niti enega obdobja počasnega propadanja, ki se je dopolnjevalo pred njih očmi. Podrobno vam opisujejo vse »laži iz usmiljenja«, vse »pobožne« prevare, ki so si jih izmislili, da bi svojega bolnika slepili.
Dobiš tudi take, ki ti dajejo razumeti, da je bolezen »sitna« še bolj za okolico kakor za bolnika, in ki ob bolezni katerega njihovih razlagajo mnogo mnogo podrobnosti, svojo vznemirjenost, svojo utrujenost, svoj po- gum, svoje trpljenje, - glede bolnika pa na vse to še mislili niso.
Dobijo se taki,ki si od zore do mraka,pa še od mraka do zore tratijo zdravje z ničevimi opravki in so tako nezavedni,da vprašujejo bolnika, kako neki utegne uporabljati svoj čas.
Dobijo se tudi preveč prizadevni. Ponujajo Vam tisoč reči, ki jih prav nič ne potrebu- jete. Trudijo se v prazno, sl dajejo posla brez potrebe, so hrupni, kar nadležni, in... jih ni,kadar bi bili lahko koristni. To so tisti, ki Vas zbudijo, ko Vas vprašajo, ali spite.
So še taki, ki vas hočejo opogumiti. Lotijo se včasih tega na prav nenavaden način! Eden najbolj presenetljivih dogodkov glede tega je tale: Tiste čase, to je že davno, sem se zdaj pa zdaj še popeljala malo z avtom. »Zakaj ne vozite sami?«, me pov- praša nenadoma neka gospa,drugače prav dobra duša,ki bi si bila gotovo zelo prizade vala,priti na pomoč,če bi se mi poslabšalo.
»Kako zakaj« zakliče moj mož! »Zato ven- dar,ker bi to bilo zanjo mnogo prenaporno! In pa, če bi jo prijela slabost ali srčni na- pad,Bog ve,kakšno nesrečo bi povzročila!«
»Oh, ni gotovo,« odvrne gospa z mirnim nasmeškom. »Saj se spominjate gospoda X. in njegove bolezni srca? Glejte, njegov avto je vozil 70 na uro, ko je nenadoma zavpil In rekel svoji ženi: "Ah, ne počutim se dobro." Ustavil je avto,padel z obrazom na volan... in bil je mrtev. Nobene nesreče ni bilo.«
Prav res...
Drugikrat me je srčni napad trapil že več ko tri ure. V strahu sem preračunavala, koliko časa bi te muke utegnile še trajati, spominjajoč se takih napadov,ki so se vle- kli 15, 16, 18 ur in ki sem čutila,da so tako ogrožajoče hudi. Zdravnik, ki je bil takoj poklican, ker mojega navadnega zdravnika ni bilo, mi učeno in obenem dobrohotno reče: »Tak napad je hud samo, kolikor je dolg. Ni se nam še treba vznemirjati. Videl sem napad, ki je trajal 15 dni brez hudih posledic.«
Drugi dan me obišče drug zdravnik. Povem mu to otročjo opazko njegovega mladega sobrata. »Taka kriza, da bi trajala 15 dni,« pravi in skomigne z rameni, »kaj takega se še ni videlo,že zato ne,ker bi srce v takem stanju odpovedalo že pred koncem tretje- ga dne.«
Oseminštirideset ur kasneje nestrpno pri- čakovani obisk mojega zdravnika, ki je bil nekdaj učitelj mladih vedežev,ki sem ju vi- dela prejšnje dni. To je bister človek, meni človečansko bratski prijatelj.Dopovedovala sem mu, kako je potrebno,da bi se njegovim predavanjem dodalo še nekaj nasvetov, kako govoriti z bolniki.
»To se ne nauči,moja draga, to je vpraša- nje srca, obzirnosti, čuta za primernost,« mi reče učitelj z glasom prisrčne, tople dobrohotnosti. »Takšni nerodneži bodo ob vsaki priložnosti nerodni.« Potem je zopet postal strokoven: »Sicer pa ima prav dr. X Jaz sam sem videl napad, tako hud, kakor Vaši najstrašnejši, ki je 21 dni kljuboval vsemu, kar smo poizkusili, ki pa ni prinesel hude asistolije, ki bi se je bilo bati vsak hip.«
Že nekaj časa so moji napadi pogostejši. Dan po enem izmed njih je nekemu zdrav- niku,ko me je bil osluškoval,ušla tale bese- da: »Srce vztraja. To je nenavadno, toda vztraja le. Ne vznemirjajte se, gospa, ni tako hudo, kakor se zdi. Seveda, če bi pri- šlo do tega, da bi Vas napadlo dvakrat ali trikrat na teden, bi to brž izrabilo motor, toda... toda, nismo še tako daleč.« Te strašne besede so bile izgovorjene tako ne zavedno,da se sprašujem,ali bi ta zdravnik spoznal sam sebe, če bi mu kdaj ta »vknji- žba« prišla pred oči.
So še taki obiskovalci, ki zelo razkazujejo svoje sočustvovanje z bolnikom, toda iz vse njih osebe prenikava, da se ne zave- dajo in trpljenja ne razumejo. Na lahko je- mljejo trpljenje in njega strašni problem ter njegove velike nauke. So taki,ki se hvalijo, da znajo bolniku streči in z njim prav rav- nati, - toda hitro spoznaš,da so bolniki za- nje lutke, s katerimi se človek igra, ki jim ukazuješ kakor pruski korporal.
Dobé se taki, ki razumejo! Res blagor nam, če imamo prijatelje med njimi! Njih umeva- joče srce sluti bolečino in uvidi, kakšno delo odločnosti in ljubezni utegne biti življenje trpljenja. Nobena neubrana beseda jim ne pride iz ust.Če jim ne damo pravice,dotak- niti se globlje našega gorja,se bodo čuvali, seči vanj z nepremišljeno roko. Nič pa nas ne gane bolj kakor obzirnost, ki odseva iz njih molka. K njim -pa če so prehajali skozi naše življenje tudi samo eno uro- gre naša misel, kadar se začutimo preveč same in ko nas nerazumevanje okolice duši kakor peščen oblak.

(dalje prihodnjič)

Ljubezen do knjig mi je menda že prirojena Ko še nisem poznala črk, ni bil noben papir varen pred menoj, samo da je bil popisan. Vsak papir sem zrezala,ter ga z nitjo skrb- no sešila, da sem imela knjigo! In te knjige sem namesto igrač vedno nosila s seboj in iz njih vedno »brala«, v veliko zabavo do- mačih. Saj sem brala pač to, kar je v tis- tem hipu polnilo mojo otroško glavico, pa čeprav sem tedaj knjigo držala narobe.
V šoli je bila spet knjiga vzrok za mojo prvo laž. Mami sem se namreč zlagala,da učite- ljica pravi, da zelo slabo berem. To sem si izmislila zato, da bi mi doma pustili več ča- sa za knjige. Toda ta laž je bila kmalu raz- krita. Mama se je lotila učiteljice, kako more reči, da slabo berem,ko sem vedno pri knjigi Učiteljica je moje veselje do knjig razumela in mamo potolažila: »Otrok je uporabil laž, zvijačo,saj bere kakor odrasli,a se boji, da bi ji doma branili brati knjige. Nikar je zato ne karajte in ne kaznujte, da ji ne ubijete veselja do knjig in s tem do učenja.«
V bratovi skromni knjižnici kmalu ni bilo več knjige, ki je jaz ne bi že prebrala. Nestrpno sem pričakovala, kdaj si bom mogla kupiti kakšno knjigo,ki bo samo moja.Skrbno sem zato hranila dinarje...
Končno je le prišel dan, da sem šla sama v mesto. Ne vem,kako sem medtem zvedela da se v knjigarni v antikvariatu dobe knji- ge ceneje, čeprav že stare, vendar lahko še tudi lepe. Zavila sem v antikvariat in si kar brž izbrala lepo debelo knjigo, v kateri sem na videz sodila, da je lepa povest. Nesla sem jo prodajalcu na pult, da mi jo zavije. »Punčka, nikar ne kupuj te knjige, ta knjiga ni lepa,« me je prodajalec resno pogledal.
»Saj je lepa, pa še draga ni, kar to bom vzela,« sem odgovorila, ter čakala. Počasi je prodajalec, mlad fant, zavijal knjigo, ter me medtem še nekajkrat proseče pogledal. Iz njegovega pogleda je odsevalo nekaj kakor otožnost ali usmiljenje! "Na svidenje" sem pozdravila, ko sem knjigo plačala in jo spravila v torbo. »Nikar ne beri te knjige,« mi je odgovoril namesto pozdrava.
V veselje, da imam svojo knjigo, se je vri- valo tisto tesnobno opozorilo prodajalca, zato sem doma knjigo skrila v posteljo. Zvečer pa sem pri luči razvila svoj zaklad in pričela brati. Že po nekaj straneh me je stisnilo pri srcu. Spoznala sem,da knjiga ni lepa povest, ampak... Z vso močjo se me je polastila želja, da bi knjigo brala, toda pred očmi ml je stal prodajalec z resnim svarilom: »Nikar ne beri te knjige!« Še ne- kaj bežnih pogledov v sredi knjige in vstala sem s postelje ter s knjigo v roki tiho lezla v kuhinjo. Tam v peči je še gorel ogenj, da je ogreval družinsko sobo. Tiho sem vrgla knjigo v ogenj, da je zgorela.
Moja prva knjiga je zgorela, v srcu pa je ostal hvaležen spomin dobrega prodajalca, ki sicer ni nikoli zvedel, da je njegovo sva- rilo bilo tako dobro delo,saj mi je dalo dober nauk v življenje, da ni vsaka knjiga lepa!
Knjige so mi ostale zveste prijateljice v življenju. Kadar me sedaj bolezen opomni, da mi lahko pred koncem življenja še tudi knjige vzame, me to spoznanje boleče sti- sne pri srcu! Toda, saj me je prav branje lepih knjig in časopisov naučilo ljubiti Boga, ljubiti tudi križ bolezni, ki jo Bog pošilja.

Angelca

Lojzek je doma ob veliki reki, ki priteče iz- pod grintavških gora. Je najmlajši otrok v dobri in verni kmečki družini. Njih dom stoji pod gorami,na prisojnem gričku, z obširnimi smrekovimi gozdovi. Če kje na svetu, mo- rajo biti ljudje ob bistri planinski reki, med samimi gozdovi,prav gotovo zdravi.Le kdaj pa kdaj pogleda sem čez reko smrt. Poko- siti mora od časa do časa že zelo starega človeka, ki mu je devetdeset ali sto let. Otroci in mladi ljudje so pa kakor dren. No- bena bolezen jim ne more do živega. Saj imajo ob sebi najboljše zdravnike sveta: dober zrak,sonce in vodo.Vsega na pretek

Tudi naš Lojzek je bil do dvanajstega leta zdrav. Na ošpice in tisto malo kašlja v pr- vem razredu je že davno pozabil. Hodil je dobro uro daleč v šolo in bil najsrečnejši, kadar je mogel doma pri delu pomagati. Z majhno samokolnico je dovažal iz reke gli- nico, ki so jo rabili pri zidanju.
Najlepše Lojzkovo veselje pa je bilo zbira- nje belih, lepo oblikovanih kamnov, ki jih je planinska reka prinašala s seboj, kadar je nekoliko narasla. Ti kamni, najrazličnejših oblik, naj bi sestavljali njegov betlehemski hlevček. S starejšim bratom Jožkom sta vsako leto postavljala jaslice, vsako leto lepše. Betlehemski hlev je moral biti nare- jen z najlepšim kamenjem. Saj je bil pravi hlevček tudi ostanek nekdanje kraljeve Davidove palače. Čeprav samo hlev, mora biti za Jezuščka kar najlepše narejen. In je tudi bil. Lani, da! Letošnji božič pa je pre- živel Lojzek v bolnišnici.
Kaj pa se je vendar zgodilo? Ga je povozil avto ali je nesrečno padel? Ne, nič takega Vse vrstnike bo gotovo zanimalo, kaj in kako se je z Lojzkom zgodilo.
Lojzek je končal peti razred. Ker je bil vedno vesel in dobre volje, ni nihče slišal, kako je večkrat vzdihnil, ker ga je v kolenu zabo- lelo. Doma so pripisovali bolečino v kolenu prehladu, ki naj bi se ga bil nalezel v vodi. Prešlo bo, kakor je prišlo, so mislili. Pa ni! Bolečine so bile vedno hujše. Moral je k zdravniku. Da je samo vnetje po prehladu, je menil zdravnik in se motil. V šolo ni mo- gel več. Na kolenu ni bilo opaziti nič pose- bnega, vendar je moral biti nekje znotraj povzročitelj bolečin.

Lojzek je moral v bolnišnico v Ljubljano. Tam naj bi ga preiskali zdravniki specialisti. Da ne bo prepozno. Vsem domačim se je ubogi otrok smilil. Prvič je moral z doma, v bolnišnico, kamor ne bodo mogli vsak čas k njemu. Lojzek ni jokal. Le ko je sedel v avto in videl mamo, kako si briše oči, ga je premagalo. »Saj se bom pozdravil, mama, nič ne jokajte, in potem bom vedno pri vas.«
Vrstile so se preiskave in modri zdravniki so dognali, da se dečku v kolenu dela neva- ren, strupen tumor, ki mu utegne zastrupiti kri in se razširiti po vsem telesu.Bolezni ne morejo z nobenim zdravilom več ustaviti. Od dne do dne se bolj širi. More prinesti tudi smrt. Samo odstranitev bolne noge bi čudno bolezen ustavila. Vendar bodo, pred operacijo, poskusili še vse mogoče načine zdravljenja.Morda se umakne bolezen brez najhujše operacije.
Preprostega, vedno dobrovoljnega in po- trpežljivega fantiča so v bolnišnici vzljubili. Hoteli so mu pomagati. Domači ljudje in otroci so misliti na Lojzka in mu pisali. Pri verouku so molili zanj. Vedno je bil priden, nikoli ni zamudil nedeljske svete maše, za- kaj je moral prav Lojzek toliko trpeti?!
V lepo Lojzkovo dušo pa niso nikoli priha- jale take misli.Ljubi Bog je bolezen dopustil On že ve, zakaj. Prav gotovo bo tudi po- magal, da se pozdravi in da bo drugo leto spet delal hlevček z najlepše obrušenimi kamni.
Prvi sneg je že zapadel po gorah, ko se je Lojzku spet poslabšalo.Zdravnik je spoznal da za otroka ni rešitve brez operacije. Spo ročil je staršem, kako je z otrokovim sta- njem in prosil za pristanek očeta in mamo, da bi ga operirali,dokler ni prepozno.Lojzku o operaciji ne bodo govorili.Po operaciji bo fantek razumel, da ni moglo biti drugače.
Lojzkovi starši so se težko vdali. Najmlajše- ga otroka so imeli še posebno radi. Vendar, vsaj doma ga bodo imeli, čeprav invalida brez noge. Podpisali so.
Drugo jutro so prišli po Lojzka v bolniško sobo.Zdravnik in sestre so bili z njim nena- vadno prijazni. Da bo samo neka operacija po kateri mu bo izginil tumor v kolenu. Loj- zka so odpeljati v operacijsko sobo. Deček je še videl velika zagrajena okna,veliko luč nad mizo, na katero so ga položili. Že sta- rejši zdravnik ga je prijel za roko in rekel, naj bo junak, kakor je bil doslej, da bosta vedno prijatelja, tudi potem, ko bo spet doma zdrav.
Potem so dali Lojzku narkozo. Kar brž je zaspal in ni nič več vedel in čutil. V opera- cijski sobi je bilo vse mrtvaško tiho. Vsaka operacija je veliko tveganje. Bolnik na mizi bi utegnil zaradi majhne nepazljivosti za večno zaspati.
Glavni zdravnik je zelo resen. Sama misel in oči so ga. V roki ima čudne instrumente, ki mu jih podaja sestra instrumentarka.Od- rezati nogo cvetoči mladosti dvanajstlet- nega fantiča! Hudo je to.Kako neusmiljena je bolezen, ki se zagrize v mlado telo!
Operacija je končana.Nezavestnega dečka peljejo na vozičku v posebno sobo. Nekaj dni mora prebiti v popolnem miru. Zdravnik primarij sam sedi ob dečkovi postelji in ča- ka,da se prebudi.Dolge ure čaka. Nazadnje se le odpro velike modre oči. Šele polago- ma se spomni, da je bil operiran in da je zdaj vse drugače okoli njega.
Očetovsko dobrohotno mu primarij obraz- loži, kako hudo bolezen je imel v kolenu in da bi moral umreti, če bi mu noge pravo- časno ne odrezali.
Kaj je v tem hipu naredil naš Lojzek? Čisto po pravici mu bomo rekli:junak! Pogledal je primarija in skoraj hvaležno dejal: »Samo, da mi niste glave odrezali, da bom še videl mamo in ata in domačo hišo. Za koleno, ki me je tako bolelo, je pa tako bolje, da ga ni.«
Lojzek je bil popolnoma miren, še celo ve- der. Pravi junak. Zdravnik je gledal in po- slušal bolnika z občudovanjem.
»Gospod zdravnik, kaj pa glinico,ali jo bom še lahko vozil iz Kokre in nabiral bele kam- ne za naše jaslice v kotu?«
»Vse to in še marsikaj drugega boš lahko delal. Nekaj mesecev boš ostal še pri nas v bolnišnici,potem ti napravimo drugo nogo da boš spet lahko hodil in doma pomagal. Vse bo dobro,Lojzek,ker si junak in ne me- vža, ki ne zna nič potrpeti. Od danes sva prijatelja.«
Zdravnik je segel svojemu malemu pacientu v roke in ga izročil v oskrbo dežurni sestri. Lojzka,velikega junaka,ne bo nikoli pozabil.
V nedeljo je spet prišla k Lojzku mama. Že dve nedelji ga ni videla. Kakor si je želela snidenja,tako se ga je bala. Kako se bosta srečala, kako ga bo potolažila? Pa ni bilo treba.
Lojzka so pripeljali na vozičku na hodnik. Bil je pokrit. Tam pod odejo je samo ena noga.Njen Lojzek je za vse življenje invalid Verna žena se sprašuje, kaj le so se preg- rešili, da mora njihov najmlajši vse to pre- stati, da ne bo nikoli kakor so drugi otroci. Ni si utegnila odgovoriti, Lojzkove oči in njegov nasmeh so ji pregnali vso tesnobo in žalost.
»Mama, samo da mi niso odrezali glave in da bom še lahko delal jaslice in vozil glinico iz Kokre. Gospod zdravnik je rekel, da bom vse lahko delal, da nisem revež, ampak junak.«
Za božične praznike je ostal Lojzek v bol- nišnici.V kotu bolniške sobe je stala novo- letna jelka, toda jaslic ni bilo pred njo. Ko je skozi veliko okno v sobo lezel mrak in se je nekje iz mestne cerkve slišalo zvonenje, tedaj se je Lojzku stožilo. Skrit pod odejo je prvič tiho zajokal.Bolj žalostno je biti na sveti večer brez doma in jaslic, kakor pa biti brez noge. Toda Lojzek je bil še vedno junak: »Jezušček, ti si v sveti noči ležal v mrzlem hlevčku, Marija in sveti Jožef sta bila pri tebi in pastirčki so prišli. Glej, pri meni pa ni nikogar,samo angel varuh. Vendar ne bom žalosten, Jezušček, ker vem, da me imaš ti rad in da bom kmalu spet zdrav.«
Junak Lojzek je mirno zaspal in v sanjah po obeh nogah tekel z betlehemskimi pastirji daleč daleč čez polja in zasnežene travni- ke v betlehemski hlevček k Jezusu,Mariji in svetemu Jožefu, katerim je naredil hlevček z obrušenimi belimi kamni iz reke Kokre.
V Preddvoru, decembra 1966

Darina Konc

Noč in dan je gorela luč v njunem stanovanju Končno so le šli sosedje pogledat,zakaj to. Odkrili so dva mrtva, on 84 let, ona pa 70. Ona je umrla pet dni pred možem, ki je bil tako slab, da ni mogel nikogar poklicati na pomoč. Živela sta v skrajni revščini.
To se je zgodilo v velikem francoskem me- stu Dijon v začetku januarja letos.Časopisi nam večkrat poročajo o podobnih primerih, ki so se dogodili v velikih mestih današnje potrošniške družbe. Ta družba bolj in bolj odriva na rob življenja vse tiste,ki niso več sposobni,da bi živeli z isto hitrostjo in mo- čjo kakor živi sama. Da ne bi bili vrženi na rob življenja, se tudi kristjani tako poveže- mo s potrošniško družbo, da že sami zač- nemo pozabljati na tiste, ki so osamljeni in zapuščeni. Ali je ta pot pravilna?
Pred nekaj leti je ameriška zdravnica Eliza- beta Kubler-Ross slučajno spregovorila z umirajočim o njegovi smrti. Zanjo je bilo to razodetje: odkrila je,da je umirajoči narav- nost čakal na tak pogovor. Od tedaj pos- veča svoje življenje tem "poslednjim pogo- vorom". Medtem, ko sedanja potrošniška družba hoče govoriti o smrti samo abstrakt- no, celo bolniško osebje se je pohujševalo zaradi ravnanja omenjene zdravnice, pa umirajoči čakajo na nekoga, ki bi se z njimi hotel pogovarjati o njihovi smrti. Zakaj se hočejo o tem pogovarjati? Zato,da bi v tej skrajni osamljenosti,ki jim jo prinaša bližina smrti, ne ostali sami. Ali te osamljenosti, ki je hujša od same smrti ni občutil celo Kris- tus Gospod, ko je na križu zaklical Očetu: Moj Bog, zakaj si me zapustil...
Gospa Kubler-Ross je spoznala,da trezen in iskren pogovor z umi- rajočim o njegovi smrti prinaša pomirjenje in tolažbo. Pripravljen je sprejeti to samoto, jo celo vzljubiti, ko je v pogovoru z dobrim človekom našel v njej tudi žarke svetlobe.
Ker se sami bojimo sa- mote, često prezremo osamljene. Ker se bo- jimo starosti, prezre- mo stare ljudi. Ker se bojimo smrti, bežimo pred umirajočimi. Mo- goče bi pa le morali bolje razumeti bistvo naše vere-učlovečenje ki nam sporoča: Ker je Kristus vzel nase vso osamljenost, bedo in trpljenje in celo smrt, je mogel dati našemu življenju smisel.Ali ne bi mogli tudi mi v veri rešiti iz osamljenosti smrti umirajoče in jim pokazati upanje, ki iz nje izhaja tudi za tako uro?

Aime Savard
(prev. F. V.)

Dragi Miha! Roka drhti, ko piše te vrstice. Koliko raje bi zdajle zrla v Tvoj nas- mejani, upanja polni obraz A resnica hoče drugače; iščem besede,s katerimi bi izrazila bol ob spoznanju, da Te ni več med nami.
Odšel si tako nenadoma. Brez slovesa. Nepozaben bo Tvoj zadnji: »Srečno, Marjetka,« tisti večer, ko je zvonilo in sem dvignila slušal- ko... Rad si živel, prijatelj. Dajal si nam svo- jo vedrino in kadar si videl, da lahko komu storiš kaj dobrega, si v tem črpal moč za premagovanje svojih težav. Nikoli nisi tarnal. Kljub neizprosnosti usode, si hotel čutiti tisti vsakdanji utrip življenja, ki Te je klical k delu, vztrajanju. Dopoldne služba, potem kuhanje kosila, televizija... vsakdanjost, v kateri si se sam boril in nisi pozabljal na nas; kako rad si koga obiskal, kadar si le mogel.
Da, snoval si tudi tihe načrte, snoval s tistim trdnim: »Poizkusiti je treba.« Toda Tvojo vztrajnost je pretrgala smrt. Ključi od no- vega, svetlejšega stanovanja, so zdaj na- menjeni drugemu lastniku.Ti imaš svoj dom postavljen na božji njivi in varen si v njem. Tvoja duša je dobila zadoščenje, kajti go- rela je za božjo ljubezen. Vedela je, da je vse prav in dobro le v Njegovem zavetju. Zato - bodi srečen, prijatelj! Vsi smo Ti hvaležni za tiha sporočila in misli,ki nam jih pošiljaš. Vemo - ostal boš z nami. V sebi hranimo vse, kar si nam dal: svojo neug- nano voljo, svoje veselje in smeh, smeh mladostnega poguma in vere.
Spomin nate oživi v naših srcih vselej, ko sklenemo roke k molitvi...
Prijatelji, naj vam povemo, da smo se pred kratkim poslovili še od dveh sobolnikov: Tonija Odarja in Antona Bolte. Molimo tudi zanju!

Marjetka S.

Spoštovani! Oglašam se vam prvič.Ko pre- biram Prijatelja, vidim, da si mnogi v trplje- nju znate krajšati dneve.Tudi jaz sem med vami. Živim v vasi osamljena. Noge mi ne dajo,da bi hodila.Žalostna skozi okno opa- zujem ljudi, ki se živahno gibljejo v naravi, jaz pa sem tako nemočna. Boli me še to, da me nekateri od strani pogledujejo, in večkrat slišim kakšno pikro. Tolažba mi je ta, da me večkrat obišče g. župnik in mi prinese sv. obhajilo.
Želim se z vami, dragi prijatelji, seznaniti. Upam, da me boste prav razumeli, in želim, da bi življenje tako uravnavali, da se ne bi ob koncu, ko zastor pade, kesali. Vesela bom, če se mi bo kdo oglasil. Pošiljam vam vsem topel pozdrav!

Marijana Jesenko, Vaše 34
61215 Medvode

Bil je vroč poletni dan, ko sem sedela pri odprtem oknu in opazovala naravo. Videla sem, da je zunaj vse srečno,veselo in lepo Kako ne bi bilo, saj se je povsod razlivala sončna svetloba.Tudi skozi veje dreves so žarki močno sijali, da so prodirali do zemlje pod drevjem.
Sonce je sijalo povsod, le mene ni obsijalo Okrog mene je bila sama senca. To me je zelo prizadelo.Nisem se mogla umakniti bo- lečini,ki se je ta hip neovirano pritihotapila po senci, a je nisem mogla premagati.
V trenutku,ko sem dobila povabilo za ogled razstave v Ljubljani,sem se le rešila te bo- lečine. Povabila sem se nadvse razveselila, saj ne morem biti bolj vesela,kakor da sem se tudi jaz pridružila vam, dragi prijatelji.

Nuša

Spoštovani! Rad prebiram vaša pisma in Prijatelja. Hotel sem tudi že kaj napisati, pa sem mislil, da nisem zmožen.
Naj se vam tokrat predstavim.Sem invalid- sko upokojen in imam 35 let. Nimam desne noge, leva pa je ohromela. Imel sem zlom petega vretenca hrbtenice. Kot štiriletni otrok sem lizgubil tudi desno oko zaradi eksplozije bombe. Bog mi je dal še toliko sreče, da lahko hodim s pomočjo bergel, ki jih uporabljam že več kot osem let. Imam tudi avto, da se lahko peljem z družino k maši in kam drugam.
Minilo je deset let, odkar sem se poročil. Po prvem letu zakona me je doletela huda nesreča. V bolnišnici sem bil dalj časa. Med tem se nama je rodil prvi otrok. Kasneje sta se rodila še dva. Janko hodi v drugi razred Milan v prvega, Barbara pa ima štiri leta.
Žena je prej hodila v službo, zdaj je zača- sno prenehala, ker je dovolj skrbi in dela doma, saj otroci hodijo v šolo; poleg tega imamo tudi kmetijo. Imam še žive starše. Veliko so trpeli, saj nas je bilo sedem otrok Vedno je bila nesreča pri hiši, pa je vendar prišla tudi v našo hišo sreča. Saj je imel naš najmlajši brat Jože letos novo mašo, ki smo jo lepo obhajali.
Še enkrat pozdravim vse trpeče brate in sestre. Zbogom.

Janez Grebenc iz Ribnice

Marsikomu izmed vas še doni v ušesih lepa pesem, ki opeva moravško dolino. Kot uje- tnica je obdana z griči in hribi. Na jugu jo obkrožajo zasavski hribi,na vzhodu Limbar- ska gora. Kljub naravni zaprtosti, živijo tu veseli ljudje, četudi je med njimi več preiz- kušenih bratov in sester.
V vasi Soteska, četrt ure iz Moravč, živi CERAR FRANC, po domače Hadarinov ata. Njegova življenjska pot ni bila lahka. Preži- vlja že 83. leto. Kot skrben oče je spravil h kruhu devet otrok,od katerih so štirje že odšli k Bogu. Nesebično zdaj zanj skrbi sin Filip, oziroma vsa njegova družina. Stanuje v prijetni pritlični sobici. Zadovoljen je,če- prav je že star, poleg tega pa še invalid. Levo oko je izgubil v prvi svetovni vojni v Galiciji, 1971. pa so mu odrezali še levo no- go. Tako je popolnoma odvisen od drugih. Čaka. Česa? Gospodovega klica ali »vozno karto za tujino«, kot je sam dejal v šali.
Kljub vsem nadlogam je nasmejan in trplje- nje vdano prenaša. Vse brate in sestre, ki jih tare podobna preizkušnja, prisrčno po- zdravlja

CERAR FRANC, Soteska - Moravče

Po dolgem času se vam zopet oglasim. V vsakem Prijatelju berem razne dopise, ki jih pišete, da s tem še bolj obogatite naš priljubljeni list, ki je nam vsem tako zelo pri srcu. Vem, da ni samo moja želja, ampak nas mnogih, da bi v prihodnje, če mogoče, izhajal vsaj enkrat mesečno.
Vem,da je to zelo težko, ko se je vse tako podražilo: papir, tiskarske storitve, pa še poštnina. Mnogim pošiljate Prijatelja zas- tonj, posebno še tistim, ki imajo komaj za najnujnejše življenjske potrebščine. So pa seveda še dobri ljudje, ki pomagajo s pro- stovoljnimi prispevki kriti stroške. Bog naj vsem dobrotnikom obilo poplača, prav tako uredniku in vsem sodelavcem, ki se trudite da bi nam bolnikom in invalidom olajšali breme trpljenja, nam pa naj da moči in po- trpljenja. Imejmo vsak dan živo zavest, da naše trpljenje ni zaman. Naj se tudi mi pri- družimo Jezusovemu trpljenju, ki se ni ust- rašil križa,saj je vedel,da gre za odrešenje nas in vsega sveta. Žal, da se mnogi tega premalo zavedamo.
Hvale vredno je, da se tudi pri nas skuša oživiti Bratstvo bolnikov in invalidov, ki naj bi nas med seboj povezalo v trdno skupnost da bi si dopisovali, se obiskovali, da bi se nihče ne počutil osamljenega in zapušče- nega. Saj je to velika pridobitev,da človek tudi v težkih trenutkih življenja najde spo- dbudno besedo, če so ga zdravi pozabili.
Zelo smo hvaležni vsem, ki od časa do ča- sa pripravite kakšno romanje ali srečanje, kar nam zopet daje poguma. Vsem našim dobrotnikom, ki nam na razne načine želite pomagati, naj Bog obilo poplača. Mi bolniki in invalidi bomo pa še naprej molili za vas, naj vam dobri Bog podari vsega, česar najbolj potrebujete.
Oprostite, da vam napišem še nekaj besed čeprav je moje prvo pismo zelo obširno (mi smo ga skrajšali, op.ur.). Nič zato,če roma to pismo v koš.
Razumem,da se mnogi počutijo žalostne in zapuščene,kakor mi marsikdo potoži. Poši- ljam vam molitvico, ki se mi zdi za nas zelo primerna. Molim jo vsak večer.

O, Jezus, glej, prišla je noč,
ostani ti z menoj.
Naj v rani Tvojega srca
počivam spet nocoj.
Odpusti, kar žalila sem Te
ta pretekli dan,
očisti, Jezus, prosim Te,
s krvjo me svojih ran.
Če Tvoja sveta volja je,
da več se ne zbudim,
naj se na kraj miru,
o, Jezus, preselim.
Sveti angel, lahko noč,
ti me varuj celo noč.
Če to noč umrla bom,
sprejmi dušo v večni dom.
V miru božjem naj zaspim,
zadnje naj besede, Jezus, izgovorim,
zdaj počivat grem.
V imenu Očeta, ki me je ustvaril,
in Sina, ki me je odrešil,
in Svetega Duha,ki me je posvetil. Amen.

Marjanca Malavašič,
Smrečje 17, 61360 Vrhnika

Dragi bratje in sestre! Danes se vam oglaša spet nova sestra. Zelo rada prebiram Prija- telja in ga težko pričakujem.V njem je najti vedno nove pobude. Mislim, da jim bralci zvesto sledijo. In kaj me je spravilo k pi- sanju? Ravnokar sem prebrala v časopisu: prometna nesreča, trije mrtvi, eden hudo ranjen.Takšna poročila beremo dan za dnem Smrt kosi na veliko in po vsem svetu. Umirajo vsak dan; pa kako umirajo? Ali so pripravljeni? Zdravi gredo od doma, na poti pa jih dohiti smrt, da se nanjo še zmisliti ne utegnejo.
Kot mlada deklica sem v Bogoljubu našla članek: »Najlepša služba, stati pri vratih večnosti in reševati duše,ki gredo skoz,« s priporočilom, da bi kristjani vsak dan molili za umirajoče. Tega nisem nikoli pozabila. Danes pa je še bolj potrebno: nesreče na cesti, vremenske ujme,vojne,umori... Dragi bratje in sestre, bolniki, invalidi, trpeči, o- samljeni! Ali bi hoteli tudi vi vsak dan moliti za umirajoče? Združimo se, da nas bo čim več,molimo za tiste,ki so v času odločitve, darujmo zanje svoje trpljenje in žrtve. Bo- dimo prepričani, da bomo s tem marsikomu pomagali ali ga celo rešili. Bodimo veliko- dušni in ne mislimo samo nase. Nekoč se bomo v nebesih srečali s tistimi, ki smo jim pomagali, da so prišli k Bogu.
Lep pozdrav vsem!

Cilka

Spoštovani! Rada bi vam nekaj napisala, čeprav nisem dosti hodila v šolo,ker v mo- jih otroških letih ni bila obvezna. Sporočam vam,da Prijatelja prejemam, odkar je začel izhajati. Zelo sem ga vesela. Ko ga dobim, ga takoj preberem,ker mi je v veliko spod- budo. Tudi sama se čutim invalida. Stara sem 83 let. Velikokrat sem se hudo pone- srečila in dalj časa hodila po berglah, pa hvala Bogu,sedaj hodim le s palicami. Zato mi je Prijatelj prav v tolažbo,ker berem,ko- liko je še huje prizadetih,pa vsi tako vdano sprejemajo svoje žrtve in jih darujejo Bogu V duhu se jim tudi jaz pridružujem v molitvi in premišljevanju. Želim,da bi vsi mogli po- gumno prenašati vse težave. Saj vemo,da nismo ustvarjeni samo za ta svet. Mi smo le popotniki,ki gremo proti večnosti po plačilo kakršno si bomo zaslužili. Zato pa želim,da bi bili vsi skupaj vedno vdani v božjo voljo, saj ima vsakdo izmed nas posebno nalogo. Bog daj obilo blagoslova vsem skupaj v novem letu.

M. Ž.

V latinščini Caritas (Karitas) pomeni ljubezen, dobroto. Zato se s tem imenom ime- nujejo številne narodne in mednarodne dobrodelne or- ganizacije. Med njimi je tudi zagrebški Karitas,ustanovljen v februarju 1967. Že naslednje leto je ta organizacija pod vodstvom Jelene Brajša začela nenavadno dejavnost, ki je pri nas gotovo zelo potrebna, saj kot rešitev ne- zakonske nosečnosti največkrat svetujejo splav. Karitas je začel sprejemati in vzga- jati otroke, ki jih nihče ni maral, ki so jih matere zavrgle ali jih celo najprej niti roditi niso hotele. Med temi otroci so tudi invalidi, postali so invalidi, kot na primer mali Tomi- slav, ker je mati v šestem mesecu noseč- nosti hotela splaviti. Karitas sprejema vse. Otroci so vendar srečni, da smejo živeti, čeprav so bili prikrajšani za najlepše v živ- ljenju,materino ljubezen.O vsem tem lahko berete v knjižici v hrvaškem jeziku Da bi i oni živjeli,ki jo je izdal Glas koncila,Zagreb, Kaptol 8. Za 25 dinarjev ne boste brali sa- mo pretresljivih zgodb in videli fotografije prisrčnih otrok, temveč boste s tem, da to knjigo kupite, podprli tudi Karitasovo delo in dali poguma in priznanja tistim, ki svoje življenje posvečajo skrbi in vzgoji otrok brez staršev.
Za nesrečne malčke je poskrbel Bog na ta način, da je v srca teh nekaterih ljudi vlil svoje ljubezni, tiste ljubezni, ki jo ima do slehernega človeka.

Dragi prijatelji! Ko mi je pred prazniki poštar prinesel Prijatelja, kar nisem mogel verjeti svojim očem,da je urednik res objavil moje pismo. Kar dvakrat sem moral očistiti očala preden sem verjel, da res vidim napisano svoje ime.Po pravici vam povem,tako ime- nitno se mi je zdelo, da so bili še prazniki lepši.
Ali je zelo grdo, če malo popustim svoji ra- dovednosti in povprašam,kako ste kaj pra- znovali vi? Veste,jaz sem dobil že pred Bo- žičem obisk, ki se ga nikakor nisem mogel znebiti. Obiskala me je prav nadležna gostja gripa, in sem moral biti vse dni lepo doma. A verjemite ali ne, prav nič se nisem jezil. Žena je namreč želela, da jo peljem silves- trovat v hotel A kategorije,jaz pa sem imel v denarnici komaj za ajdove žgance. Tako sem se rešil te neprijetne dolžnosti in sem lahko v miru prebiral Prijatelja.
Prebral sem ga res od prve pa do prav »tazadnje« besede. A kakor sem prebiral in prebiral, sem končno moral ugotoviti, da se tokrat Rozika ni nič oglasila. Prej se je s svojimi prispevki tako redno oglašala,sedaj je pa kar utihnila. Prav razžalostil sem se. Upal sem namreč, da jo bom enkrat le imel priliko spoznati, če bom sam pridno pisal. No, pa saj sem že vajen nositi dolg nos. Sicer pa upam,da se bo Rozika še oglasila, ona,pa še vse tiste,ki so do sedaj oklevale Jaz bom tega zelo vesel, urednik pa jim bo hvaležen. Sedaj namreč pogosto pozno v noč premišljuje, kaj naj objavi, ko ima tako ušivo izbiro prispevkov. Kaj pa uganke, ste jih kaj dosti sestavili? Jaz za ta posel res nisem. Glavnik ima le žena, jaz brišem prah kar s krpico. Mraz me tudi ščipa le v dolgi nos, če ga pomolim iz »fičaka«, glavo pa še kar nosim za sabo, le prazna je že od rojstva in stalno mi v njej šumi. Zdravniki mi pravijo,da naj se varujem vročine - za- radi požara - drugače pa,da sem kar zdrav
V upanju, da ste vi boljšega zdravja, vas lepo pozdravlja

Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 4 din, letna naročnina 24 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št.421-1/73 z dne 8.10.1973) je list PRI- JATELJ oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov.

Gospod Gospod Gospod resničen
pravi post
je
v čistem srcu