Le malokdo od nas bo učakal sto let, skrbi in načrtov pa si delamo vsaj za tisoč let. Ali ni tako? Z Bogom bo pos- tala pajkova mreža ka- kor trden zid, brez Boga pa nam bo betonski zid kakor pajkova mreža. Pogled se sprehaja po vzcvetelih pobo- čjih, ki nam nazdravljajo z množico rož. Misel išče in najde: Kraljica majniška! Njen duh je že od davnin pričujoč med nami; vsak majnik nam pričara božjo mater z otrokom v naročju, z otrokom, ki jo je napravil za Kraljico.
Čudno in vendar je tako, da mora človek človeka ljubiti in vendar ne sme pozabiti Boga. Ne, otrok ni samo skrb in naloga, otrok je božji dar, in to najprej.

Svetloba. Radost duha objame molk. Koraki. Gledam obraze. Spod- buda sije iz njih, spod- buda za moje in njihovo veliko dejanje.
Tu je moj trenutek. Od- piram srce spovedniku. Prvič v življenju. Poslu- ša me. Oh, še nikoli me ni nihče tako poslušal. Govorim, prosim odpuščanja, priznavam slabosti, mislim na vse svoje prijatelje, pa tudi sovražnike... Da, zdaj je čas, moram prižgati še zanje luč Lju- bezni. Ne sme jih težiti sovraštvo do življenja in človeka. Nevidna roka zves- tobe je dosegljiva vsakomur, le iskati jo je treba.
Postajam lahka. Na božji oltar dajem vso lepoto, koprnenje, vsa bogastva, ki mi jih prinaša trenutek;iz preteklosti pa bom vzela s seboj le tisto, kar me je že ovrednotilo. In Ti, dobri Oče, boš pre- sodil in rekel: Pridi, naj duša zadiha v novi svobodi oživljajoče resnice.
O Bog, želela sem Te prejeti, ker vem, da boš pošteno bedel nad mano, me bodril, očiščeval.Koliko nepravega je še v meni, kaj vse moram storiti, da bom boljša, drugačna kot sem!
Utihnem. Spovednik me ima pred seboj. Zdaj mi bo dal odvezo.V meni se poraja svežina,mučne preteklosti ni več. Samo sedanjost me hoče,samo njej pripadam, z njo se moram spoprijemati. O moč iz večnosti, iskala te bom z vsem svojim bitjem!
Vrata se odpro...spet zagledam obraze. Smehljajo se. V meni pa klije slast vsta jenja. Dočakala sem novo rojstvo. Ra- dujem se skupaj s Kristusom in z vsemi ljudmi sveta...
Prijatelji, zapojmo pesem sreče in po- guma!

Marjetka Smrekar

Pred dnevi sem dobil razglednico, naslo- vljeno samo: Jože, invalid, Smrečje 15.
No, ta je pa dobra,si mislim prvi hip,kdo mi le piše, ko še za moj priimek ne ve. Radovedno preletim meni namenjene vrstice. Končavajo se z najlepšimi že- ljami in upanjem,da se ga še spominjam "Kdo piše?" se oglasi od štedilnika mama Moj Simon, mi zdrsne z jezika, gospod Lorbek, hitro popravim. Da, in zakaj Simon?
Bilo je pred leti v pozni pomladi. Kot vsak dan sem se tudi tisto popoldne pripeljal na dvorišče v senco košate lipe. Prije- tno je tu, saj je, ko zrak v opoldanski pripeki popolnoma miruje, v njeni gosti krošnji čutiti osvežujoče sapice. Danes pa je še posebno lepo. Na tisoče,deset tisoče cvetov se je odprlo v teh dneh, ki nasičujejo z vonjem ozračje. In to brenčanje čebel, ki pridno hite s cveta na cvet ter nosijo nektar in cvetni prah v čebelnjak. Zame je to najbolj popolna simfonija barv,vonja in zvokov, ki se še ni odigrala v nobeni koncertni dvorani. Še ata je danes prinesel klepača sem in enakomerno udarjanje po kosi preneha kdaj pa kdaj le za toliko, da jo pomakne naprej.Kar hitro mu je zdrsela preko ko- len. Med nasajanjem na les zamišljeno strmi v daljavo. Vem, s pogledom ob- jema tisti veliki pravokotnik, zasejan s pšenico,ki ob najžlahtnejši sapici vzva- lovi v jasnem jutru kot morje. Koliko truda je bilo treba,koliko znoja,da lahko zdaj zadovoljno in ponosno opazuje zo- renje. Hkrati pa se vse pogosteje ozira v nebo s strahom, ali je med ovčkami, ki leno bedijo na nebu, tudi kakšen gro- zeče rdeč oblak s točo v nedrih.Še de- set,petnajst dni se bo napenjala tetiva na loku upanja, da bo pšenica srečno spravljena pod streho.Trenutek zmago- slavnega olajšanja,in spet se bo začelo znova za ajdo, koruzo... No, zdaj je pa čas, da se spravim na travnik, pravi, sicer jutri mama ne bo imela kaj grabiti. Vidiš sosedova dva, pokaže z glavo na pobočje nad našo domačijo,sta že sredi druge redi, jaz pa še začel nisem. Joža, mi greš pomagat,me nagovarja z neka- kšno žalostjo v očeh,kakor že tri, zame tako dolga leta. Moj odgovor je vedno enak: molk.
Dober dan želim, vam je treba kaj delav- cev?, se začuje moški glas sem s ceste Zagledam možakarja, kako si briše pot- no čelo. Salamensko je vroče, govori obrnjen proti atu. Bo kosa rezala v taki vročini? Bo,bo morala, mu odvrne, in že z utrujenim korakom odhiti na travnik.
Ti smem malo delati družbo,toliko, da si malo oddahnem od napornega lova za čistim zrakom?, me nagovori neznanec in sede na trato. Oh, seveda smete, gospod. Lorbek, me dopolni, da se spo- znava. Sledi nekaj trenutkov popolne tišine, da slišim,kako z vso močjo svojih pljuč zadiha, medtem si pa spoštljivo in občudujoče ogleduje tega vsaj tristo let starega drevesnega orjaka. Oko se mu ustavi na enem izmed dveh vrhov. Na njem je še po štiridesetih letih vidna poškodba od ognja, ki je takrat do tal upepelil naš dom, ni mu prizanesla niti strela. Še pred nekaj leti so v razpoki gnezdili škorci, zdaj pa je na nekaterih mestih lubje že prekrilo rano.
Čas celi vse rane,spregovori počasi, ko da je uganil tok mojih misli. Slišal sem zadnje atove besede, je začel spet čez čas. Te velikokrat tako sprašuje, pos- tavlja taka vprašanja?
Da, velikokrat.
Ti je težko zaradi tega?
Sprva mi je res bilo, pozneje sem se privadil. Da, še slišal jih nisem, danes, danes pa čutim, kako mu je verjetno še težje kot meni.Saj razumete,osemnajst jih še nisem dopolnil,pa... Mnogokrat,ko se pogovarjamo o mojih vrstnikih, kako se uče,kolikšna pomoč so staršem, po- govor kar nenadoma zamre. Potem pa ta vrtajoča, iz dneva v dan ponavljajo- ča se vprašanja ljudi, ki prihajajo k hiši. Bojim se, da nanje ne bom mogel več dolgo potrpežljivo odgovarjati in bo bru hnilo iz mene kot iz ognjenika, da bom začel podcenjevati vse meni nedoseg- ljivo in sovražiti sebe zaradi te svoje tolikokrat pomilovane nemoči ter okoli- co. Vem, to se ne sme zgoditi, toda zašel sem v labirint »teme« in ne vidim izhoda iz njega. Zgôdi se božja volja, zavzdihnem.
Božja volja?
Pa veš,kaj hočeš, zmoreš in kaj si storil v iskanju načina za izpolnitev božje vo- lje, da se tudi tebi prižge plamenček upanja, tistega preprostega človeškega upanja,da si nekomu potreben, kar daje življenju smisel?
Starša bi si lahko že do kolen obrabila noge, toliko...
Pa ti?, mi odločno, a prijazno poseže v besedo.
Jaz?
Čez nekaj mesecev se mi je začela ure- sničevati želja izučiti se v poklicu. In zame ni večjega zadovoljstva, kot je tisto, ki mi ga daje delo.

Jože

Edino pravilno je iti med ljudi

»Praznujem enaintri- deseto obletnico. Še kar v redu sem vide- ti, mar ne? Človek bi dejal, da sem precej mlajši,« se je po stari navadi šegavo postavil Ivan Kenik, invalid na vozičku, družinski oče in po ženini izjavi zelo dober mož. Seveda se nisem mogel krotiti, da bi ga ne vprašal kako mu je žena čestitala.
»He, takoj zjutraj sta prišli, ona -Marija in hčerka Darja. Kaj več ...« No ja, kaj več ni bilo potrebno pojasnjevati.Mlada žena se je ob pomivanju posode raz- posajeno zasmejala, mala Darja pa je razkazovala pisano žogico.
Človek hitro zasluti, v kakšen dom je prišel. Pri Ivanu in njegovi ženi nas je sprejela domačnost in toplina, ki je naj- zanesljivejši znak, da gre tukaj za res urejene družinske razmere. Tujec opazi le očitno posebnost: mož sedi v invali- dskem vozičku. Samozavesten, vzrav- nan, krepak, obraz ima zdravo barvo. Ko spregovori, se razodene kot veder sogovornik, mož zrele presoje in vese- lega pogleda na življenje.
»Živim povsem navadno družinsko živ- ljenje.Žena hodi v službo,jaz pa skušam z delom doma malo primakniti k svoji invalidski pokojnini. Imam pa tudi svoj živalski vrt. Kanarček razposajeno pre- peva. Ga slišite? A polh, le-ta je bolj potuhnjen, trmast in nedružaben. Sicer je pa kar v redu. Zanimivo je, da se nič ne zmeni za zimsko spanje. Rad bi imel veverico. Le-ta se bolje udomači in bolj družabna je.«
»Kako pa drugače. Zelo rad grem ven. Glejte tole (kaže posnetek v gozdu), smo bili pod Triglavom. Bilo je zares pri- jetno. Pekli smo čevapčiče in prepevali. Odkar imamo avto,smo kar vsako sobo- to in nedeljo zunaj, malokatero nedeljo smo doma. Obiščemo moje in ženine starše, pa ostale prijatelje. Saj bi bilo prav, da bi tudi kdo drug kaj več zaha- jal k nam.«
No, resnici na ljubo Ivan poudarja, da ima vendarle mnogo obiskov. Obiskujejo ga prijatelji in nekdanji sodelavci v po- djetju Viator. Zelo jim je hvaležen, saj se tako skupno poveselijo, kakšno za- pojejo; »ko poješ, moraš pa tudi malo zaliti, da ti ne razpoka grlo«.
»Maja bo tri leta. Zani- miv mesec,ta mesec maj. To je moj mesec. Maj mi mnogo pomeni. 8. maja sem prišel od vojakov, 1. maja sem se pones- rečil, maja 1970 sem se poročil, maja 1967 sem začel voziti tovornjak...Pozneje sem se preusmeril na avtobusni promet in vozil avtobus v ljubljanskem mestnem pro- metu. Tako sem mogel več časa ostati doma z ženo.«
»No, ni bilo prehudo, ker se je že vse umirilo.«
»Za prvo obletnico maja smo bili pri nas doma. Mati me je sicer spomnila, da sem pred letom dni bil še zdrav. Domači pa so se obnašali povsem neprizadeto. Nobene »škode«, nobenega »reveža« mi niso dopovedovali. To mi je mnogo pomagalo. Imam prijatelja, ki je tudi na vozičku, podobno kakor jaz. Njemu po- gosto sočutno govore, kakšen revež je in prav zato se po mojem slabše počuti Nekoč sva bila pri njem na obisku skupaj z ženo. Tudi meni so kar naprej govorili »revež«. Tedaj se postavi moja žena: Prenehajte no vendar, saj moj mož ni noben revež.
Zato mislim, da je zelo važno, kako do- mači sprejmejo prizadetega, to na bol- nika odločilno vpliva. Treba se je vdati v usodo. Nekateri so se bali,da bi z ne- srečo mogel iti po vodi tudi moj zakon. Vendar se z ženo zelo dobro razumeva. Sicer pa to mora biti, saj sva se vzela za dobro in hudo. Z ženo se kar nič ne prerekava. Spodrsljaji so redki, in še tedaj raje molčim. Naj kar napiše na koledar; pozneje, ko bom bolj v formi, bom že prebral, kar mi ima povedati...«
»Mnogo več časa sem potreboval jaz kakor ona. Je bila že od prej navajena na podoben primer, saj ima strica na vozičku.«
Vprašali smo tudi ženo, kako ona gleda na to stvar. »Nič tako groznega ne vi- dim v tem.Ne more uporabljati nog,tega se je treba zavedati. Ne morem reči,da na družinsko življenje to slabo vpliva. Nasprotno, še boljši mož je, saj je več doma.«
E,vidite, tudi mlada žena Marija zna biti šegava. Toda brž je dodala: »Važno je takoj začeti. Brž ko mogoče mora iti med ljudi. Tega sem se vseskozi močno zavedala.«
»Že iz zavoda sem hodil domov vsak teden, komaj tri mesece po nesreči,« dopolnjuje mož. »Od začetka je bilo pre- cej nerodno, zaradi pogledov, vprašanj, sožalja vaščanov, pozneje sem se na vse privadil. Pa tudi ljudje se navadijo«
Prijatelj Ivan Kenik trenutno živi v čed- nem, za njegove razmere primernem stanovanju na Topniški 66, Ljubljana. Zlahka se v vozičku pomika po stano- vanju, prirejeno pa je tudi tako, da gre sam lahko celo na sprehod.Odpre vrata na zgornji strani in se zapelje ven, prav tako domov, vse sam. Zanimalo nas je, kako je prišel do novega,tako primerne- ga stanovanja. Razodel nam je razvese- ljivo skrivnost: Stanovanje mu je kupilo, novo in opremljeno, podjetje Viator.
Vsekakor moramo pohvaliti ta ukrep,saj se Ivan ni ponesrečil v službi,ampak pri delu doma. Pri podiranju drevja ga je pokopalo deblo in mu hudo poškodovalo hrbtenico. »Tako se zgodi,« modro ugo tavlja, »sam ne veš,kje in kdaj te čaka. Rojen sem bil v Višnjah (pri Ambrusu) na Dolenjskem, pa je razumljivo,da sem bil gozdnega dela še kako vajen.V mla- dih letih sem pomagal očetu in bratom pri oglarjenju... in vendar, zgodilo se je prav pri podiranju drevja...«
Prej je Ivan stanoval v premajhnem kletnem stanovanju.Še zdravemu v ta- kšnem stanovanju ni prijetno, kako bo invalidu, ki tako pogreša razgleda, stika z zunanjim svetom, ki za sleherni spre- hod potrebuje pomoč, da mu pomagajo premagati stopnišče, preden se more peljati sam. Razumljivo,ker sam ni zmo- gel kupiti primernega stanovanja, se je obrnil s prošnjo za pomoč na delavski svet TOZD Mestni potniški promet.Tam je naletel na izredno razumevanje, in mi ga zdaj lahko obiščemo v prijetnem no- vem stanovanju, in on sam gre lahko na krajše sprehode ali na obisk v Zavod za rehabilitacijo.

Ivan je bil najprej zaposlen v Litostroju. Vendar je že tedaj hodil na tečaj za sprevodnika. Pri podjetju Viator je bil zaposlen od leta 1965,najprej kot spre- vodnik, potem, po uspešno opravljenem vozniškem izpitu, v tovornem prometu. Vozil je težke tovornjake pri špediciji in »pri tem užival kljub naporom. Šofer sem si že zdavnaj želel postati, zato sem vozil s srcem. Tudi kot voznik avtobusa pozneje sem imel mnogo veselja,čeprav sem imel od časa do časa kakšen ma- njši karambolček. No ja, odkar pa vozim tegale (razposajeno udari po kolesu in- validskega vozička),mi je pa z nesreča- mi povsem prizaneseno. Še nobenega karambola.«
Družina Kenik je podjetju hvaležna za razumevanje. »Urejeno stanovanje mno- go pomeni tako pri urejenem družinskem življenju kakor tudi, ali pa še bolj, pri bol- nikovem ponovnem vživljanju v družbo.«
Ivan zadnje čase rad sodeluje z bolniki in invalidi pri prizadevanju Prijateljstva. S Prijateljem,listom za bolnike,se je se- znanil že v bolnišnici, kmalu po nesreči. Prinesla mu ga je mama. »Stric ga je imel doma, pa ga je mama prinesla še meni. Sicer sem ga bral tudi kdaj prej, pri stricu. Prosil me je, pa sem mu ga bral. Stric slabo vidi. K njemu sem po- gosto zahajal,tudi na dan pred nesrečo sem bil pri njem.«
»Veš, pisanje mi ne gre rado od rok. Že pismo napišem z veliko težavo. Potrebu- jem mir vsaj dve uri in seveda dve škatli cigaret, potem gre. Stran začnem z ve- liko začetnico, ko je stran polna,napravim vejico, na koncu pa je obvezno pika. Pišem z velikimi črkami in pustim med vrsticami mnogo prostora za zrak,« pre- tirava šaljivi Ivan.
Sicer pa, zadnje čase gre raje kar na obisk, to se bolje obnese.
»Da, nazadnje pri sv. Petru v Ljubljani. Pogovarjali smo se po skupinah. Opazil sem,da sem bil bolj sončna stran. Kaj bi si svojo invalidnost toliko gnali k srcu?! Človek sam lahko napravi življenje zno- snejše. To bi bilo potrebno govoriti tis- tim zagrenjenim. Pri podobnih srečanjih bi še rad sodeloval. Le da časa ni zme- raj. Imam pač družino. Dobro bi bilo, da bi o stvari zvedel malo prej, tako se človek lahko pripravi.«
»Da,to že,pa tudi časa si je treba najti Da kaj razmislim,no ja,o sebi razmišljam bolj malo. Najbolje je, da se človek s seboj preveč ne ubada. To svojo bole- zen sem dal čisto ob stran. Imam pač takšno družbo, zelo mi olajšajo položaj. Sprejemajo me kot sebi enakega. Poza- bavamo se. Za kakšne temne misli niti časa ni.«
»Večinoma doma na Dolenjskem. K maši ne grem v domačo vas. Dostop do cer- kve je težaven. V resnici mi je nerodno Tudi v Ambrus ne bi maral iti k maši. Ljudje me vse preveč poznajo.Ljudje bi ves čas gledali vame, in to me moti. Ne bi bil prav pri maši, ampak bi komaj čakal, da pobegnem. Človeka le moti, če ga le preveč presojajo, zlasti s sočutjem.«
Ob tem vprašanju je bil Ivan malce v zadregi. Dolenjec pač,ki nerad kaže,kar čuti globoko v sebi. Beseda se mu je zatikala. »Hm..., pomeni. Pomeni toliko, da je nekdo nad nami. Sicer kaj več o tem ne razmišljam. Veren sem. Ne kaj več kot prej. K maši hodim in k spovedi Doma mi je nerodno, raje grem na ro- manje na Brezje, kjer se pomešam med množico. Doma sem bil vzgojen krščan- sko. Ko sem bil še zdrav, sem seveda redno hodil k maši.V Ljubljani v stolnico ali k frančiškanom. Je pa moja vernost pomalem »moderna«. Kakor sodobna mladina. Pa ne zametam maše ali spo- vedi. Ne. Nekaj mora biti nad nami. Ni- smo menda ravno v našem času odkrili zadnjih resnic.Ne moremo kar preprosto pomesti z vsem,v kar je verovalo toliko rodov in toliko narodov. Ne smemo biti toliko predrzni in domišljavi, da bi ravno mi kar vse pokopali.To ne gre. Kaže, da smo dandanes ljudje zdrknili v nekakšno špranjo, ko se odločamo, kam naj bi se obrnili.Pa tudi vojske ni že dolgo bilo...« je spet hudomušen.
Ivan le ne misli tako malo kakor bi se hotel poniževati. In njegova vernost ima vsebino, čeprav na zunaj ne tako vidno. Na Brezjah je bil že večkrat. Lani celo dvakrat, ob vseslovenskem bolniš- kem romanju in enkrat z domačimi. Ko smo ga vprašali,kdaj mu je bilo bolj všeč, je brez obotavljanja zagotovil: »Ko nas je bilo več skupaj.« Seveda zato, ker tedaj niso »buljili samo vame«. Čutil je neko ozadje.Videl je,koliko jih je še mno- go bolj prizadetih. Tudi versko razpolo- ženje sámo na človeka posebno vpliva.
Mnogi ga obiskujejo,to je res.Toda Ivan bi rad spoznal še koga, ki je v podob- nem položaju kakor on. Ne odlikuje se sicer z dopisovanjem, rad se pa pogo- varja. Zlasti se zaveda,da bi bilo potre- bno pomagati tistim, ki se svoji bolezni teže prilagodijo.
Svojim tovarišem in tovarišicam naro- ča: »Če imajo kakšne možnosti, naj jih vselej izrabijo in gredo ven. Naj se ne zapirajo vase. Naj prosijo zdravega pri- jatelja, znanca,da jih popelje na sonce. Saj so dobri ljudje povsod okoli nas. Zdravi so pripravljeni pomagati.Radi vas bodo popeljali ven, če boste le rekli. Imam prijatelje, ki bi me bili voljni voziti na sprehod, vendar jaz grem lahko tudi sam. Zato rajši opravim sam vse, kar morem.
Ni težava v tem, kako dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, težava je v bolniku samem.Bolnik se vedno lahko na kaj izgovarja,če se boji pokazati svetu. Vendar v tem ni rešitev. V za- četku je tudi mene imelo da bi se skrival. Vedno sem našel izgovor. Zdaj vidim, da je edino pra- vilno iti med ljudi.«

Helena je bila ena tistih slovenskih že- na in mater, ki ni nikoli iskala veljave v življenju. Zato pa se je toliko bolj požr- tvovalno in z ljubeznijo posvečala svoji družini. Zanjo je trpela, molila in delala do zadnjega dneva življenja. In zdelo se je, kakor da jo je okolje šele takrat opazilo, ko so jo položili na mrtvaški oder
Toda, še preden je Helena položila prvi sad zakona, prvorojenko Minko, je bil njen mož vpoklican. Komaj kdaj pa kdaj je mogel pogledati domov, da sta s He- leno drug drugemu dajala upanja, da bo vojne kmalu konec,da bosta potem za- živela srečno družinsko življenje.
Toda, komaj si je od vsega tega malo opomogla, je že po nekaj mesecih prišel nov udarec: davica,ki je tedaj nezadrž- no morila mladi rod, je pobrala tudi njeno prvorojenko. Samo toliko je mož mogel pogledati domov,da jo je lahko pokropil, da je, sam strt, ubogi ženi rekel besedo tolažbe in že ga je vojna obveznost kli- cala naprej.
Potem pa je v srečo mlade družine spet prišel udarec, hujši kot katerikoli prej. Kakor marsikje drugje so tudi oni obna- vljali domačijo, da bi tako, tudi ko bodo odrasli,lahko vsi otroci imeli prostor pod domačo streho. Tudi trinajstletni Jožko in osemletni Stanko sta že pridno po- magala.Tisti usodni dan so spet pripra- vljali kamenje-tedaj še ni bilo toliko gra dbenega materiala kot danes - in skala, ki je nenadoma zdrsela po strmini,je naj prej pokopala pod seboj Jožkota,potem pa oplazila še Stankota.
Jožko je bil vseskozi nezavesten in žu- pnik je na njegovem telesu komaj našel cela mesta, da ga je mazilil. Stanko pa je bil pri zavesti, da ga je lahko tudi spovedal. Potem pa so ju odpeljali v bolnico, kjer je Jožko, ne da bi se kaj zavedel, čez dva dni umrl...
Tudi pozneje se je nad Heleno zgrnilo še mnogo preizkušenj, tudi bolezni, vendar pa se je do zadnjega silila z delom, ko jo je Gospodar življenja nenadoma po- klical k sebi. Zadela jo je kap.

Kakor njeno življenje, je bila tiha tudi njena smrt. In ko so ji redovnice-mlade sosestre njene hčere - zapele pesem slovesa, se je v marsikaterem srcu utr- nila želja, morda tudi prošnja, da bi Bog dal slovenskemu narodu še mnogo res- nično vernih žena in mater,ki bi znale v trpljenju iskati moči pri Križanem, kakor jo je ob hudi nesreči njenih sinov, pa tudi sicer, iskala pokojna Helena.

Mimica

Bolniškostrežniški poklic (kratko: strežništvo) je bil že davno iztrgan iz tihote sočutne zavzetosti in vržen v vrtinec raznovrstnih interesov. Seveda se ne more izogniti so- očenju s spremenjenimi razmerami. Pri tem pa nastajajo važna vprašanja glede dejan- skih in možnih posledic,zaradi spremenjene in spreminjajoče se stvarnosti. Kako se je strežništvo že spremenilo in kako se še bo? Samo nekaj primerov: Ali bo strežništvo postalo žrtev neomejenega znanstvenega in tehničnega medicinskega napredka in slavohlepja,ki misli,da bo kmalu zmoglo vse in smelo vse? Kaj naj strežništvo pričakuje od okolja, v katerem prevladujejo naspro- tujoča si prizadevanja in kjer velja samo golo potrošništvo? Ali je v takem ozračju strežništvo še na mestu in kakšno vlogo naj prevzame? Ali naj se da zapeljati po govoričenju o tako imenovanih enakih po- ložajih? Ali naj se prepusti že kar dokončno sprejetim smotrom družbenega samoljubja, ki se je razširilo po bolnišnicah, domovih za onemogle in kakorkoli prizadete? Ali bo mo- goče v posvetno ozračje modernih bolnišnic uvesti človekoljubne ali celo dobrodelne namene krščanske bolniške oskrbe? Ali ima sploh še kdo pogum na to misliti?
Takih in podobnih vprašanj bi lahko našteli nešteto. To pa je gotovo: Ni v nevarnosti strežniški poklic,važno pa je,da o njem ra- zmislimo.To je v redu. Saj kdor hoče komu pomagati, mora biti na jasnem sam o sebi, o pomoči in o tistih, ki so pomoči potrebni.
Stari vzor bolniške oskrbe je temeljil na ver- ski podlagi. Hoja za Kristusom, ki je prav z ozdravljenjem bolnikov dokazoval, da je prišlo mesijansko kraljestvo, in Gospodova zapoved sta bila spodbujajoča nagiba za strežbo bolnikom.Krščansko prepričanje,da iz trpljenja odseva neka religiozna zadolži- tev (krivda), je povzročilo, da so bolezni vzporejali z nujnostjo odrešenja, tj.imeli so jih za stiske, od katerih more rešiti samo Bog. »Zdraviti ni mogoče brez Boga«, je menil še Paracelz.K temu je pripomogel tu- di mistični nauk o trpljenju, ki je v trpečem človeku gledal skrivnostno trpečega Kris- tusa in ga tako tudi spoštoval. Še danes so stare bolnišnice, v katerih so velike dvo rane podobne gotskim cerkvam. V sredi je stal oltar, kjer so dnevno darovali sv.mašo V nekdanjem stanju medicine se ni postav- ljala nasproti boleznim v "pozo zmagovalca" ampak se je veliko bolj poudarjal verski smisel. Odtod je razumljivo, da so bolniško strežbo gledali prav tako z verskega vidika Večinoma so se ji posvečali redovniki. Lju- bezen do trpečega Kristusa v bolnikih je zahtevala popolno darovanje življenja.

Kaj je od verskih nagibov še ostalo? Krš- čanska bolniška strežba še danes ne more prebiti brez njih. V predgovoru k novemu redu bolniške pastoracije je rečeno,da Kri- stus ljubi ljudi posebno kot bolnike (Št. 1). V tem »ko zdravniki in vsi, ki se posvečajo bolniški strežbi«, storijo vse, da bi se bol- niki opomogli telesno in duševno, »izpolnijo Jezusovo naročilo,ko je ukazal bolnike obi- skovati« (Št.4).Torej imamo tudi še danes zdravniški in strežniški poklic za udeležbo pri Kristusovem služenju bolnikom. Manjka nam pa danes tista zavzetost, ki je bila lastna srednjeveški mistiki o trpljenju. V bolezni gledamo samo zlo, ki ga je na vsak način treba odstraniti.Vsekakor pa velja za krščansko strežbo bolnikom tista poveza- nost (solidarnost) učlovečenega Boga s ce- lotno naravo,zaradi katere je Kristus Jezus močno soudeležen pri naši usodi; tudi ob trpljenju v svetu, pa naj kliče kdo njegovo ime ali nihče. Sicer pa je glavno za kršča- nsko strežbo bolnikom, da se zatekamo k našemu Odrešeniku, čeprav še tako tiho. Vendar se pa uresničuje pravi verski nagib v kakovostnem izvrševanju bolniške strež- be, ne v pobožnih vzdihih.
Ni nujno,da ravno verski nagib privede ko- ga,da se posveti strežbi bolnikom. Pogosto bo popolnoma manjkal; šele ob bolniški pos- telji se bo izoblikoval, kakor bi se mogel tudi ob kakem drugem poklicu.Mnogo pogosteje navajajo kot nagib za vstop v strežniško službo smisel za človečnost (humanost). »Hotel sem se ukvarjati z ljudmi, ne pa z brezdušnimi stvarmi.« »Ta poklic me veseli ker morem pomagati.« Današnja mladina ima veliko smisla za socialne zadeve in se ji zdi bolniška strežba pomembna,zelo raz- novrstna in zanimiva naloga;hkrati pa daje zadnje čase velike možnosti za napredo- vanje. Kaže pa, da samo socialni nagib ni zadosten, da se kdo odloči za ta poklic, saj v Nemški zvezni republiki primanjkuje 40.000 strežniških moči.
Marsikatera ženska si izvoli strežniški poklic, da se nekako zavaruje, izenači ali uveljavi. Za mnoge - če ne morda za večino - je strežniški poklic, kakor katerikoli drug. Ve- činoma ima prednost bolniška sestra, ki je preudarna, stvarna in izkušena v zdravilst- vu (medicini). Bolniku se pa kaj lahko »toži po usmiljenki«.S svojega stališča bi vprašali: Ali je nravno opravičljivo izrabljati bivanjsko ogrožen položaj sočloveka,kar je bolezen,v zgolj sebične namene? Seveda mora živeti bolniška sestra kakor tudi strežnik. Nihče nima večje pravice, da je socialno zavaro- van kakor tisti, ki skrbi za sočloveka, ki je v stiski. Ali ni nujno, da bolniška strežba ohrani vsaj toliko človekoljubnosti (huma- nosti), da bi brez teh človekoljubnih nagi- bov ne mogla prebiti? Ne gre za »stvarne vrednote«. Kolikor bolj se medicina spre- minja v stvarnostno znanost, ki tehnično deluje po izvidih laboratorijev in podatkih raznih aparatov, toliko bolj ji je kot dopol- nilo potrebno zares človekoljubno strežno osebje. To je važno tudi zato, ker se z družbenega stališča rado dogaja, kot da je zdravljenje nekako samo sebi namen, in se pozablja,da je bolezen čisto osebna zade- va posameznika.
K povedanemu dodajmo samo kot vpraša- nje še tole: Ali more izvrševati bolniško strežbo v smislu krščanske poklicne etike, ne da bi pri tem čutil, da ta naloga deluje v svojskem smislu na njegovo življenje? V tem smislu namreč,da ima on ali ona bolni- ško strežbo za postranski zaslužek in se v službi čuti samemu sebi nekako tuj oziroma tuja, in začne prav živeti šele po končani službi. Drugače povedano: Ali je strežba bolnikom samo konjiček kot vsak drug, ali pa je v njej obsežena neka poklicna prvina?
Za samoumevnost bolniške oskrbe in kršča- nske etike tega poklica se je treba ozirati na bogoslovne vire,saj so ti odločilni za obseg in usmeritev.Ob bogoslovni utemeljitvi stre žniškega poklica se večinoma sklicujemo na Kristusov zgled, saj ga tako pogosto vidimo pri bolnikih. Neredko se navaja tudi njegovo naročilo: »Oznanjujte evangelij in ozdravljajte bolnike« (Lk 10, 9). Čeprav so ti navedki popolnoma resnični, stojimo šele v preddverju, ako se ne potrudimo, da bi jih globlje razumeli.
So bili in so še krščanski teologi,ki Kristus- ovemu trpljenju ne pripisujejo posebne va- žnosti za odrešenje sveta. Zdi se jim, da je bilo že z učlovečenjem božjega Sina od- rešenje popolnoma dovršeno. Opravičenje kot spravo in zadoščenje odklanjajo kot nekaj, kar se ne sklada z božjo milostno naklonjenostjo in diši kar po kupčevanju. Če so torej Kristusovemu trpljenju in smrti vzeli bistveni pomen, moramo tudi mi spre- meniti svoje naziranje glede človeškega trpljenja in smrti. Z nerealnim optimizmom sedanjega časa ne moremo soglašati. Dasi smo tudi mi mnenja, da je treba zlo bolezni in trpljenja na vso moč preganjati, smo pa prepričani, da je neizrekljivo važna naloga dajati trpljenju pravi smisel. Mimo vprašanja o smislu trpljenja ni mogoče iti kar tako mirno Dnevno se srečujemo z njim, je pretežko, preveč iznajdljivo in otipljivo. Ne moremo drugače, kot da se pogosto sprašujemo, čemu in zakaj je treba plačevati tako vi- soko ceno.
Mi kristjani moramo videti najgloblji teološki temelj za bolniško strežbo v tem, da je sam Bog stopil v pokvarjeno stvarstvo. V poni- žanju in božjem izničenju. Odrešenje sveta ni neko božje dejanje od zunaj, ampak je božji Sin z učlovečenjem vseskozi doživel naše življenje. Ta »vseskozi« pomeni, da je Bog-človek prehodil vso razsežnost od »najglobijib nižin zemlje do zadnjih nebes- nih višav«, ne da bi kaj prezrl (Ef 4, 8). Po takem ravnanju, ki se v teologiji imenuje kenoza,kar pomeni,da se je Bog ponižal do skrajnosti,je nastala že omenjena vzajem- nost (solidarnost) učlovečenega božjega Sina s celotnim stvarstvom.S tem je ozna- čeno sodelovanje in pričujočnost v vsem, tudi v trpljenju in smrti. Prav s svojim so- delovanjem in pričujočnostjo pri teh zadnjih udarcih človeške usode, trpljenju in smrti, ji daje nov smisel in novo smer. Ne samo, da je trpel in umrl kakor mi, ampak je šel v ljubezni in pokorščini do skrajnosti (Fil 2, 5). Kjer grozi poslednja nezgoda, je s tem poskrbljeno za rešitev. Ker Bog iz izkušnje popolnoma pozna izkvarjeni svet, obsega učlovečenje že tudi smrt, sicer bi ne bilo pravšno. Čeprav so izrazi kot zadoščeva- nje, sprava,opravičenje človeški način oz- načevanja božječloveškega delovanja, jih moremo ohraniti. Kristus se je pokoril, je zadoščeval in je s svojo ljubeznijo in poko- rščino vrnil človeštvu prvotno pravičnost. Vse je odvisno od tega, ako se mu svobo- dno pridružimo. Za samoumevnost in oblikovanje krščanske bolniške strežbe je slejkoprej bistvenega pomena strah vzbujajoča bližina ob križa- nem Jezusu.Drži,kar je Graham Greene za- pisal v svojem romanu: »Srce vseh stvari« in položil v usta neki ženi: »Ti (Bog) bi nas mogel umoriti z blaženostjo, pa nas držiš ob sebi s trpljenjem.« Nič zato, ali moremo vse pripraviti do tega,da bi razumeli to re- snico krščanske vere ali ne.Vsekakor pa je važno, da mi sami ob vsepovsodni prosev- nosti trpljenja in smrti verujemo v Jezusa Kristusa. Ta vera nam je potrebna,da pre- magamo skušnjavo, ki mika, da bi zbežali pred dolžnostmi do bolnikov in zašli v po- plitvenost razumevanja svojega poklica in službe. Pa naj delamo pri zdravljenju bolni- kov ali pomagamo neozdravljivim v njihovih poslednjih bridkostih. Vedno mora naše delo biti usmerjeno tudi na novo od Boga priha- jajoče bivanje,na poslednjo neuničljivo ce- lovitost, ki je obljubljena v Jezusu Kristusu To je nova k svetu in človeku usmerjena religioznost,ki ne išče Boga v onostranstvu ampak se srečuje s staro duhovnostjo, ki je v bolnikih gledala samega Kristusa in ga častila. Obojno naziranje,novo in staro,čr- pa iz istega vira. Saj drugače ne more biti.
Če krščanska bolniška strežba stoji na tej podlagi,izvršuje,kar je delal in še dela Bog: ponižna je, vedno pripravljena in sočust- vuje, seveda brez domišljavosti. Tako se pokaže izvrstna oblika krščanstva. lzvršuje natančno to, kar smo kristjani v zgodovini premalo delali: V zgodovini je bila vera na prvem mestu.Neredko si je krščanstvo na- silno prizadevalo za čistost verovanja. Pri tem pa je ljubezen izpuhtela v prazne be- sede.Glavno pri strežbi bolnikom je ljubezen do bližnjega. Mi ne strežemo zato, ker kdo veruje, ampak zato, ker mi sami verujemo in ljubimo. Med vsemi čedno- stmi je taka ljubezen največja.

Ni naš namen, da bi se spuščali v posame- zna poklicno-etična vprašanja in probleme. Želimo le krščanskim sestram in strežnikom podati samo nekaj splošno veljavnega za njihov poklic. Kakšna je naša naloga, bomo na kratko povedali: Merilo našega dejanja in nehanja je prav tale bolnik,vse tisto kar potrebuje in od nas po pravici pričakuje. Ljubezen do bližnjega nam mora narekovati, kaj je treba storiti, in nas napravi jasnovi- dne in uslužne. So zadeve in usluge, ki jih bolnik pričakuje samo od kristjana in mu jih nihče drug dati ne more. Pri vsej skromno- sti si upamo trditi,da je v krščanski bolniški strežbi nekaj karizmatičnega, kar presega človeško zavzetost. Hladna stvarnost na- šega okolja naj nas ne ovira v veri v kariz- mo, ki je brez zanesenjaštva in razneže- nosti (patosa in sentimentalnosti).
V sedanjih bolnišnicah trpijo bolniki nekatere posebne težave,na katere moramo opozo- riti. Najprej je treba naglasiti spoštovanje do človeka. Bolnik nam je pogosto izročen na milost in nemilost. To pa tem bolj, čim manj si more sam pomagati. Posebno pa takrat, ko se mu bliža smrt.
Za dobro bolniško postrežbo je najprimer- nejša človeška zavzetost za bolnika. Samo kje jo je danes še najti? Žal mora strežni- ško osebje vedno bolj streči raznim pripra- vam (aparatom),ki osebje tako zaposlujejo da ne najde več časa za človekoljubno srečanje. Znano je, da se na postajah z intenzivnim zdravljenjem temu in onemu bolezensko stanje še poslabša in nastajajo nove bolezni, ki jih povzročajo aparati, ki bolnika napolnjujejo s strahom, ker skoraj popolnoma izključujejo povezanost z ljudmi Skrb za telo, ki ni ločeno od duše, je ple- menito opravilo. Naj bi jo mogli sestre in strežniki celovito izvrševati.
Sedanji svet je tako zvrhano poln čvekanja in govoričenja,da smo pozabili na zdravilno moč pogovora.Toda o trpljenju se je treba pogovoriti in k ozdravljenju spodbujati. Tudi odrešenje je prišlo k nam po »Besedi« Preudarjajmo, kdaj in kako bi našli čas za pogovor z bolnikom. Kakšno priložnost daje počasnost obratovanja za srečanje in člo- veško zavzetost? Po Schopenhauerjevi be- sedi je trpljenje "punctum pruriens" (srbeča točka) človeškega življenja. Njegov skriti smisel je vprašanje in spotika. Neogibno ta ali drugi vpraša sestro ali strežnika po smi- slu trpljenja. Bolnik morda niti ne pričakuje odgovora.Le sam noče biti. Nikakor ni prav ako bi ga zavrnili: »Me žulijo lastni proble- mi.« Ali: »Kaj mi mar, saj tudi jaz ne vem.« Veliko bolje bi bilo, če bi v takem primeru pokazali, da se tudi sami ukvarjamo s smi- selnostjo ali nesmiselnostjo trpljenja. To povezuje. Ob duševno kritičnih položajih kroničnih in neozdravljivih bolnikov je mo- goče na vprašanje odgovoriti z verskimi mi- slimi. Pri vernih bolnikih to ni težko. Imamo pa opraviti z drugoverci,neverniki in versko zanemarjenimi. Tem ne kaže veliko govoriti Takim bolnikom je treba tako streči, da se sami vprašajo: »Zakaj pravzaprav tako dela?« Če iz našega človekoljubja odseva poslednja in izvirna dobrota, bo to zaleglo veliko bolj kot še toliko besedi.
Krščanska oskrba bolnikov odlično sodeluje pri dušnem pastirstvu.To ji omogoča njena celovitost,zavest o nadnaravni razsežnosti človeškega bivanja in vsakokratne bolniko- ve potrebe. Odločno pa je treba odklanjati nespametno in vsiljivo gorečnost,kjer pa je primerno, skušajmo tiho govoriti z bolnikom o Bogu in z njim molimo. Tudi smo dolžni sodelovati z dušnim pastirjem, kjer je mo- goče in zaželeno. Skrb za bolnika se zelo pogosto konča z navzočnostjo ob smrti. Ali nam je to kaj pri srcu?
Enotne podobe strežniškega poklica pa zaradi tolikšne raznovrstnosti nalog ni mo- goče podati. Specializacija v medicini, de- litev poklicnih področij in s tem območja strežništva razkrajajoče vpliva na nekdanjo enotno podobo. Kljub vsem poklicnim razliko vanjem mora zavzetost za bolnika z vsemi njegovimi bridkostmi in potrebami ostati ne- omajno glavni znak in nepogrešljiva prvina strežniškega poklica. Krščanska človeko- ljubnost - ali sploh kakšna druga je? - bo vedno vodilno vplivala ob menjavi podob.

Prev. Anton Moder

Velikokrat, posebno v hudem trpljenju, mi še prihaja v spomin ena izmed mnogih noči ki sem jih preživela v bolnici. To je bila noč prvega petka, ki se mi je vtisnila nepozab- no v spomin.
Dan je bil pust, meglen, deževen. Temu je bilo podobno moje razpoloženje. Kljub vsej prizadevnosti sem se sama sebi zdela pra- zna, nerazpoložena. Ob misli, da bi doma gotovo s sv. obhajilom prišel Jezus v moje srce,sem obujala duhovno obhajilo ter da- rovanje sebe in svoje praznote. Tudi ob večernem premišljevanju sem ugotovila, da je bil ta dan, ta moj prvi petek, izredno prazen in ničev. Pa sem v njem toliko pre- jela, da je bila vsa zahvala Bogu in ljudem premajhna za tolike dobrote tega dneva.
Kakor vsak večer so me sestre položile in uredile za počitek. Zdelo se mi je, da bo položaj,v katerega so me uredile,kar dober za vso noč, ker si sama nisem mogla nič popraviti ali se premakniti.Toda kmalu sem začutila pekoče bolečine,ki so hitro naraš- čale.Zdelo se mi je,da so za moje slabotne moči prehude, da je nemogoče tako prebiti vso noč. Ob tem sem pozabila na tako zna- ne besede: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.« Začela sem misliti, da bi pokli- cala dežurno sestro, da me vsaj nekoliko premakne. Če bi bila mogla za klic sestre pozvoniti sama! Toda tudi za to sem pot- rebovala pomoči drugih, pomoči sobolnice. Vsa sem bila z mislijo le ob svojih bolečinah in tiho kovala načrt, da zdaj zdaj pokličem sobolnico. Vendar mi je bil ta načrt težko izvedljiv. Saj mi je bilo tako tesno pri srcu, da bi iz mirnega spanja budila sobolnico.Ob klicu bi se gotovo preplašeno zbudile še ostale.V tej duševni tesnobi in hudi telesni bolečini je iz sosednje sobe začel nenadoma odmevati grozen krik bolnika. Tem krikom so sledili hitri koraki dežurnega bolniškega osebja. Šla sem iz sobe, pozabila svoje načrte in trpljenje. Vso pozornost sem po- svetila temu neznanemu bolniku, katerega močni kriki so se ponavljali prav do jutra. Mislila sem na njegovo grozno trpljenje, mi- slila sem tudi na trpljenje in žrtve bolniške- ga osebja, še posebno na dežurno sestro našega oddelka, ki je morala vso noč pre- biti le ob tem bolniku. Navdala me je velika notranja moč. Z njo sem premagala misel, da bi klicala sestro,in trpljenje. Vdano sem ga sprejela in ga prenašala vse do jutra. Tedaj je bilo moje srce tako polno vesele hvaležnosti in sreče.
Končno mi je trpljenje te noči prineslo ne samo vesel in srečen dan, temveč še vse več: prineslo mi je jasno spoznanje, kako ne smemo v svojem trpljenju misliti le nase temveč naj pohitimo med sotrpeče znance in neznance, ki jih je na svetu toliko, in utihnili bodo kriki naše bolečine. Pohitimo med zidove bolnišnic, kjer se končno zdru- žuje vse to trpljenje s trpljenjem na Oljski gori, na Kalvariji, na križu, kjer je trpel in umrl naš Odrešenik le za nas vse.Tako bo- mo laže prenašali svoje trpljene in sleherni delček velikonočne radosti in zmagoslavja.

P. T.

KRIK BOLEČINE

Nekoč mi je nekdo pisal: »Mislim,da bi bol- nikom naredili uslugo, če bi jim povedali, da naj se zanašajo samo na omejeno naklonje- nost zdravih in da pravzaprav samo velika ljubezen zmore dati to, česar oni morda ne smejo pričakovati od vseh!«
Ali res mislite, da bi bilo potrebno bolnikom to priporočiti? Da je ljubezen samo delna, da so srca preozka, tega morda nihče ni skusil bolj kot oni! Prav kmalu se je odtrga- la od njih ta prevara, češ da njih trpljenje gane vsa srca.lz neuničljive skušnje vedo: kadar krik, en sam primerno glasen krik ni srca omečil, ga ne bo omečilo tudi ne še tako obupno vpitje.
Ali veste, kako trdno zaupno so pričakovali ljubezni, prijateljstva, bratstva, pomoči, ki jim pa nikdar ni bila dana? Ali ste izmerili, kako majhne, revne so reči, ki z njimi ne- kateri izmed vas odgovarjajo na njih velika vprašanja? Videli so mnogo ljudi tožiti nad njih trpljenjem,tarnati,da jim ga ne morejo olajšati. Koliko pa so videli takih, ki so si prizadeli, da bi storili vsaj tisto, kar bi bili zmogli, da bi jim pomogil, ali vsaj, da ne bi tolikemu trpljenju dodali novega? Ali ste pretehtali, iz kakšnih, včasih smešnih raz- logov hočete, naj mislijo,da je kar prav, če so zapuščeni v uri, ko bi vas najbolj potre- bovali? Smrtni boj Oljskega vrta, brez po- moči v ponižnih prošnjah, ko izbrani prija- telji spijo, zatrjevanje sv. Petra in njegove zatajitve ena za drugo - so drame,ki so jih doživeli večkrat! In kadar jim pogled pade na tele vrstice prerokov, se jim zdi, da so bile pisane z lastno krvjo iz src njih, bolni- kov: »Reši me,o Bog, zakaj vode so mi pri- šle do grla! Pogrezam se v globoko blato, ni mesta, kamor bi noge postavil... Oziral sem se okoli sebe... nikogar ni, ki bi mi po- magal. Iskal sem in nisem našel pomoči... moja roka sama me je morala rešiti.«
Naša roka sama? Ne, naša roka, ki jo je okrepil Bog.
V stvareh, v katerih je osamelost najbolj boleča in se zdi najbolj nedopustna, jim je pa le treba,da se naučijo hoditi - se vzpe- njati! - v vedno popolnejši samoti. Pa ni brez pomena naučiti se živeti sam. Bridko je skusiti, kako je krik srca morda samo šum ki ne prikliče odmeva. Pa ni brez pomena, naučiti se trpeti tiho. Da je naklonjenost samo omejena! To smo že preveč skusili in se nam morda zato pripeti, da pravega so- čutja, ko se z njim srečamo, ne spoznamo.
So bolniki, ki so se povzpeli do dobrohotne prizanesljivosti nepozornostim zdravega, ki k njim pride.Vendar pa niso lahkoverni. Ču- tijo - morda bolj ko tisti, ki nimajo dati nič drugega ko to - kakšna je tista površna in plehka sočutnost, ki jim jo izkazujejo ob bolniški postelji,in se ne moremo čuditi, da nič ne izda.
Edino velika ljubezen,pravite,lahko ustreže potrebam našega srca? Ali pozabljate, da ljubezen ob naši postelji ugasne in da sploh ni nič bolj sebičnega kakor ona - vsaj tista ljubezen, o kateri govorite?
To so kriki bolečine, ki so nam bolnikom večkrat ušli. Toda, če bi se mi spominjali samo okoliščin ali navzkrižij, iz katerih so prišli, bi bili krivični do tistih, ki nas obda- jajo - in jaz bolj kakor drugi, kajti jaz sem deležna posebne ljubezni.
Nikoli nisem poleg drugega trpela še tega, da bi bila v preiskušnji brez prijatelja. Mo- jemu prijateljstvu je vedno odmevala zve- sta,velika ljubezen. Videla sem večkrat ro- ke svojih prijateljev kakor iztegnjene okoli mene,da bi ublažile udarce,ki mi niso mogli prizanašati. Nikoli se mi ni zameglilo v duši, koliko je ta prednost vredna. In vendar sem zaradi svoje bolezni živela skrito dra- mo s svojimi prijatelji. Tisti izmed njih, pri katerih mi je resnica važna, zdaj vedo ali lahko zvedo, da sem glede njih preživela mučne ure.
Zdravljenja, ki naj bi me varovalo bolezni, moči za boj proti njej, sem s kraja v prep- roščini pričakovala od pričujočnosti svojih najboljših prijateljev ob mojem vzglavju. Njih ljubezni sem pripisovala vse zmožnosti da mi pomorejo. Kakor se otrok čudi, da ljubezen njegove matere ne more doseči, da bi ne trpel, sem se čudila, da se dobro- hotnosti,ki me je obdajala,ne posreči,rešiti me bolezni. Zdelo se mi je, da se še prija- telji,ki sem jih imela za res zveste,za svojo trpečo prijateljico odvračajo od svojih poti samo za eno uro ali se sploh ne odvračajo več. Mislila sem si: če se mi zde pomanj- kljivi, če v njih ne najdem več tega, kar bi zaradi naše medsebojne ljubezni po pravici pričakovala od njih, more tako biti le zato, ker ne vedo, ker ne razumejo. In sem se najprej skušala dati razumeti.Nisem se mo- gla vdati v to, da bi se ljubezen izkazala za tako nezmožno ali da bi se pokazalo, da je tako vnémarna.V svojih prijateljih nisem več zadevala na enak odmev. Dozdevalo se mi je, da vidim v njih dan za dnem iz- razitejšo spremembo. So mar bili za svojo vlogo prijateljstva nesposobni? Morda niso ne želeli ne sprejemali deleža mojega gorja ki njih prijateljstvu po pravici gre? Nekate- ri, morda... A ne vsi - posebno ne ti, ki si boš ob branju teh vrstic na jasnem, da jih nič, kar je prihajalo od tebe, ni opravičilo.

Na kratko, zavedela sem se,da so moji pri- jatelji ostali, kar so bili, da pa sem se bila spremenila jaz, ne oni, in da sem bila le jaz stopila v pokrajino,v katero jih nisem mog- la siliti za seboj, iz katere pa sem jih mogla razumeti in se vrniti k njim. Moje najgloblje življenje ni bilo več takšno, kakršno so si oni zamišljali.Zame je postalo važnejše ne- kaj drugega kakor pa tisto, kar nam je bilo

skupno. Niso pogrešili, niso izdali, niso ne- hali ljubiti - in jaz tudi ne, upam - toda to, kar nas je ločilo, sem čutila močneje kakor pa to,kar nas je vezalo,in na svoje stroške sem se naučila, da ne smemo zase iskati moči v drugi slabosti. Delati jih odgovorne, ali ni bilo to noro? In še bolj noro, imeti jih za pomanjkljive, ker je mojo dušo žejalo po nečem,kar nima z ljudmi nič opraviti, česar ni v nikomer izmed njih in česar nihče iz- med njih ne more dati?
Mnogi so mi v moji muki bili veliko blažilo, nihče mi ni bil luč. Le sama sem si mogla utirati in urejati pot.Sem se mar smela ču- diti,da je to,kar sem našla in sezidala, mo- jim prijateljem mnogo bolj neznano kakor pa razdejanje, ki so ga z menoj objokovali? Mar ni bilo torej na meni, da spet odprem vrata, ki so se bila med nami zaprla?
Sprevidela sem: ko sem trpela,ker se mi je zdelo, da se mi moji prijatelji oddaljujejo, so morda oni trpeli, da sem tako oddaljena in nedostopna. O kako zelo je bilo tako ra- vnanje neradovoljno, kako daleč od mojih misli!
Spoznanje, da sem morda bila,ne da bi bila slutila, zanje vzrok trpljenja, je bilo zame kakor razodetje. Na kakšne težave zade- vajo zdravi pri bolnih, v kakšnem trpljenju utegnejo živeti spričo naših bolečin, zakaj se nenaravno vedejo,-mi je postalo popol- noma jasno. Videla sem, da nezavednosti in neumevanju, ki ga kaže zdravi do nas, odgovarjamo včasih mi z nezavednostjo in neumevanjem, ki imajo prav tako posledico med njimi in nami.

(Dalje prihodnjič)

Peter je moral umreti na pragu svojega ži- vljenja. Bilo mu je komaj petnajst let, ko je obôlel za rakom. Njegov prerani grob je očetovo srce hudo zadel. Potrt je dan za dnem spremljal sinovo ugašanje in ob tem pisal dnevnik. Njegova bolečina se razgrinja pred nami kot nekakšen križev pot sodob- nega človeka. Vzeto mu je bilo, najdražje, kar je imel - otrok.
Zakaj moraš od nas?
Težko je najti odgovor, skoraj nemogoče. Ko se človek počuti oropanega najdražjega se ga loteva obup. Ločiti se od nekoga, ki ti pomeni vse...!
In vendar je pred nami hodil to pot odpo- vedi že naš Gospod. Sam nam je dal zgled, kako se moramo v svojem zemskem romanju radostno odpreti trpljenju. In Petrov oče je to poskušal,ko je spremljal trpljenje svojega ljubljenega sina. V spremljanju njegovega križevega pota je našel vse tisto, kar nosi v sebi vsak človek, ko se vživlja v veličino daritvenega trpljenja: strah, zaničevanje Boga,dvom,bolečine,krvaveče srce,grobno temo, molčanje, nemirni plamen upanja...
In končno pride odgovor: vstajenje! Pom- lad in svetloba.Veselje in mir. Zadovoljstvo in večno življenje.
Križev pot se torej ob grobu še ne konča. Pelje v grob,iz groba pa v velikonočno sve tlobo. Vera pa daje pravi odgovor o smislu trpljenja.
Petrov oče žaluje za ljubljenim otrokom. Njegovi bolečini se pridružujejo mnogi.
Vprašanje: Zakaj moraš od nas? - se pos- tavlja slehernemu izmed nas. Jezus Kristus v bolečinah - mi v bolečinah. Jezus Kristus na križevem potu - mi na križevem potu. Jezus Kristus v vstajenju - mi v njegovem vstajenju.
Zadnji odgovor bi mogoče mogli najti v be- sedah, ki jih je izrekel Petrov oče, žalujoč za svojim sinom: »Večnost, moj dragi, je že tu.«
Sin, hotel sem te spremiti do sobe za ob- sevanje. Toda bil si že nazaj. Nasmehnil si se mi v pozdrav kakor vselej, ko sem v teh sedmih dneh šel k tebi. Oh, le če sem ob tebi, mi še ostaja nekaj upanja. Ti si zame doslej najboljša šola. Ne vem, kaj se skriva v tebi, nedolžnost ali svetništvo. Ne vem, ali greš skozi trpljenje, ne da bi se ga za- vedal,ali mi ga le ponosno tajiš. Izmikaš se mojim tipajočim vprašanjem, ni ti do tega, da mi kaj poveš o sebi.
Izgubljam se v tebi,hočem se izgubiti. Šele štirinajst jih imaš in štiri mesece: zdaj ali nikoli se moram ob tebi bojevati, s teboj moliti, verovati, hoteti. Da le ne bi bilo kaj hudega,o Bog! Hotel sem te vzgajati,otrok moj,pripraviti te za življenje. Čudno, danes postajaš ti moj učitelj.
Od vsega, kar sem upal od tebe, mi je os- tala le bolečina ob misli na tvoje nekdanje igre in sanjarjenje.Začelo se je pred dese- timi dnevi: petek, 14. novembra. Rentgen- sko slikanje. Zaskrbljeni obraz specialista. Obisk pri hišnem zdravniku. Nekaj besed za oddelčnega primarija v bolnišnici. V soboto zjutraj: primarij je na potovanju. Šele na- slednji dan bo nazaj. Za konec tedna se popeljemo skozi deževen dan v našem no- vem avtu... kakor v zasmeh! Zvečer smo pri teti pred televizorjem.Oddaja o morju... Le kam je naravnano naše življenje, kam naši upi? Ponedeljek: primarij je resno za- mišljen. Sin mora na opazovanje v klinični center.
Peter je v bolnici. V grozi mi odmevajo po ušesih besede: rak, sarkom, odrezati no- ge... Tolažijo me: Saj lahko človek tudi z eno samo nogo živi,hodi, vozi avto, plava. Strahota! Kaj pa moj mali, neustrašeni smučar? In najina potepanja v dvoje po planinah? Pa naša gorska hišica brez njega?
Ko stojim v sobi, kjer sva se s sinom toli- kokrat od srca smejala,se od velike žalosti ne morem ubraniti glasnemu joku. Izgub- ljen! Moj sin je izgubljen! O dobri Bog!
In kako naj vse to povem njegovi materi. Res jo občudujem, to mater, mojo ženo, kako tiho prenaša bolečino. Med prijatelji v strahu čakava na izvide. Še tli iskrica upa- nja. Vsemu trpljenju svetá navkljub vero- vati,hoteti, to moram sedaj. Toda, kako je to težko!
Nesreča v družini je vse postavila na pravo mesto. Pohlevne poklicne sitnosti so se razblinile v nič: kaj mi sedaj mar prihodnost, delo,napredovanje! Če se zgodi najhujše, se bo ra- zodela resnica, ki jo slutim: nihče ne pre- živi samega sebe. Če gre sin pred menoj s sveta, bo vendar tako, kot da je on moj oče in ne sin... O Bog, ali ti ga moram res že sedaj darovati. Gospod,daj,naj se borim do konca, daj mi moči,da ti otroka ubranim vzeti.
Zgodaj popoldne sem te spet videl. Ker ni- sva bila sama, nisva pošahirala kot zadnje dni. Opazoval sem tvoj obraz, ko si se po- greznil v razmišljanje pred svojo potezo. Gledal sem tvojo otroško mehko polt, raz- kuštrane lase,obrvi,globino tvojih oči. Sku- šal sem iz njih razbrati, kako hudo trpiš. Toda našel sem v njih le radostno potrditev življenja.
Z mamo sva ti delala družbo,dokler te niso odpeljali v operacijsko sobo. O Bog, daj,da se zdravniške napovedi izkažejo za napač- ne! Ob pol enih je morala mama stran, da bo doma, ko pride iz šole tvoj bratec. In čez nekaj časa, ko sem se sprehajal po dvorišču,zaslišim krik,ki je prediral zidove... To si bil ti...
Šel sem za tvojim vozičkom, ušesa in srce pa mi je še vedno paralo tvoje bolestno vpitje. Ko si bil spet v postelji,sem te prijel za roke, ti govoril, te poljubljal. Spal si še, in solze so ti polzele prek lic na zatekle usne. Počasi si se spet osveščal in prema- goval bolečino. Zdaj spet spiš, angel moj mali.
Čisto spremenjen si danes. Nič več se ne smehljaš. Le moja roka počiva v tvoji, ko zreš vame brez besed. Sam ne vem, ali ti berem v očeh tolažbo ali očitek.
Poskusila sva napraviti nekaj korakov sku- paj,pa ni šlo. Ali je tvoja noga res že noga hromega? O Bog!
Včeraj sva z mamo trdno verjela, da je pred nama še teden dni upanja, mučnega, divjega, trdovratnega upanja. Danes pa ni od njega ostalo nič več ali skoraj nič. Z mamo si skušava dopovedati, da solze nič ne pomagajo. Ne preostane nama drugega kot da moliva. Gospod, nakloni mu sladek sen, njemu z nama in nama z njim.
Današnji dan je čudovit. Šla sva skupaj do toalete, korak za korakom. Opiral si se na naslonjalo bolniškega stolca, a hodil si sam Nazajgrede ti je sestra ponudila berglo. Od- govoril si, da gre tudi brez nje, in obšlo me je neznansko veselje.Smejala sva se,brala, šahirala.
Zapustil sem te spet v naslonjaču. Tvoja noga je bila sicer zatekla, toda zdravo iz- tegnjena, živa kot si živ ti sam. Od sreče mi je postajalo skoraj slabo.

(Dalje prihodnjič)

Ob prazniku naših mater in žena vam poši- ljam nekaj misli,ki bi jih rada poklonila svoji dobri, nesebični mami in vsem materam, ki s tolikšno ljubeznijo skrbijo za svoje otroke - bolnike. Morda bodo vredne objave v vašem Prijatelju?
Draga mama! Vem, vsako pismo se prične s pozdravom, pa bom vendarle začela to pismo drugače - z besedo življenja.
Dobro veš, da so mi že minila otroška leta, ki se jih zelo rada spominjam.Pripovedova- la si mi pravljice, pela pesmice in me tako marsikdaj zazibala v sladko spanje. A ta leta so že minila. Danes sem odraslo dekle, dekle življenja; dekle, ki so ga poznali le redkokateri, danes pa je krog njenih prija- teljev velik. Živim življenje bolnika.
Gotovo se boš začudila, zakaj ti pišem. Mogoče bo tvoja prva misel: Gotovo je iz- gubila voljo do življenja in namerava nare- diti samomor. Ne, to ni res! Zmotila si se! Veš, naj ti kar takoj povem: življenje je umetnost in boj. Vživela sem se v življenje bolnika. Priznam,včasih je bilo težko, boje- vala sem se sama s seboj. A zmaga je bila moja. Danes je to življenje lepo, včasih le- pše kot življenje zdravega dekleta, ki drvi z mislimi in dejanji z vso naglico in nihče je ne more ustaviti. Ne misli na posledice. Ko pa je vse že za njo, se šele zave, kaj se je zgodilo. Da pa bi vse to prekrila, priteče k zdravniku (ki bi naj posredoval življenje!) ali pa kar sama naredi gnusno dejanje-splav
Ti nisi naredila tega. Vem,prestala si veliko pred in po mojem rojstvu.Ljudje so govorili marsikaj, ko si me nosila v naročju, se po- smehovali, ko si me že dokaj doraslega otroka vozila v otroškem vozičku. Ti pa si držala glavo pokonci in skrila marsikatero solzo. Nisi takrat vzela življenja meni in ne sebi.
Zato ti, draga mama, danes rečem: hvala ti za tvojo ljubezen in življenje!

Tvoja Beti

Profesor dr. Jože Demšar je 12. marca letos izpol- nil 98 let in stopil v 99 leto starosti. Doktor filo- zofije in teologije, častni doktor teološke fakultete je že dolgo zvest šentpetrski župniji in neu- trudno dela kot nenadomestljivi spovednik, poln razumevanja, ljubezni in dobrote. Lju- bimo ga tudi vsi, kdor ga le pozna, in si ga želimo imeti še in še v svoji sredi. Spomin- jamo se lanskoletne ljubeznive slovesnosti praznovanja diamantne maše - in diamant je s svojo dragocenostjo in žlahtnostjo pravi simbol g.profesorja.Pri svojih pridigah nam posreduje dragocene napotke za živ- ljenje. Nekaj jih navedem:
Dve luči imamo, pamet in vero. Po obeh živimo v novem letu.
Najlepši spomin na Jezusovo trpljenje je dobro opravljena in redna nedeljska maša.
Velikonočno obhajilo je najboljša priprava na veliko noč. Ni pokora, temveč vesela priprava na praznovanje velike noči.
Kristjan ve, da je nezvestoba greh. Bog ni naložil bremena, ki bi bilo pretežko. Zves- toba je temelj človekove sreče in družin.
Želja po sreči nas vedno spremlja. Ni pa vse sreča. Da se pri iskanju sreče prav odločimo, je potrebna razsodnost. Daje jo pamet,ki se oglaša po veri. Kristusov eva- ngelij točno pove, kje nas čaka sreča...

M. Lavrič

Dragi prijatelji! Ker pravijo, da so ženske usmiljenega srca, in da ne bom izvzeta, se moram Bineta usmiliti, da ne bo zastonj pre- biral in prebiral... Povedati pa mu moram že takoj na začetku, da se ne strinjam z nje- govim dolgim nosom, ker če bi ga bil dobro »vtaknil«, bi me gotovo dobil že v božični številki Prijatelja. Pa naj bo, za zdaj mu odpustim trditev, da se več ne oglašam.
V teh vrsticah pa bi rada odgovorila ne samo Binetu, ampak tudi tistim prijateljem, ki so mi v zadnjih pismih potožili, da se ču- tijo na svetu odveč.
Dragi moji bratje in sestre, vaš trpeči klic mi odmeva globoko v srcu. In bolečina mi raste v mislih, da vam ne morem vrniti te- lesnega zdravja in vam olajšati telesnih bolečin.Dam vam pa lahko nekaj globljega, bolj dragocenega: resnico, ki edina lahko odgovori na skrivnost trpljenja in vam pri- nese olajšanje brez razočaranja: vero in združenost s človekom bolečin, s Kristu- som, božjim Sinom, ki je bil pribit na križ za naše grehe in naše rešenje.
Kristus trpljenja ni odpravil; in nam tudi ni hotel popolnoma razkriti skrivnosti trplje- nja: sprejel ga je nase in to je dovolj, da razumemo, koliko je vredno.
Vsi,ki težo križa najbolj čutite, vi,ki jočete, vi,ki ste v bolečini nepoznani,ne zgubljajte poguma! Vi ste izvoljenci božjega kraljest- va, kraljestva upanja, dobrote in življenja! Ste bratje trpečega Kristusa. In z Njim, če hočete, rešujete svet.
Vedite, da niste sami,ne zapuščeni,ne od- več. Poklical vas je Bog, ste njegova žive- ča in prozorna podoba. In za to bo Kristus prav po vas, iz vašega trpljenja, pripravil marsikomu vstajenje!
Za sklep tega kratkega premišljevanja pa še Binetu odgovarjam,da bi ga tudi jaz ra- da spoznala; samo bojim se, da se bo tudi meni zgodilo kot njemu na Brezjah, ko je dobil poklon dekleta, da bi bilo bolje, da bi ga ne poznala. Že sedaj ga vidim, kako bo zazijal, morda kot nekoč neki otrok, ki me je videl na avtobusu in rekel: »Mama, glej maškaro!«
Prepričana pa sem: če bova oba zelo pridna in bova pisala, naju bo urednik, ako nama že honorarja ne da, nagradil vsaj s tem, da nama bo zaupal skrivnost, kdo je Bine in kdo Rozika!
Binetu in vsem dragim prijateljem iz srca želim doživeto Alelujo in vse, kar skrivnost tega praznika prinaša, posebno upanje na večno Vstajenje. Aleluja!

Vaša Rozika

Ne morem mimo tega, da se ne bi v našem listu Prijatelju zahvalil za tako redki obisk, ki sem ga dobil na sam godovni dan. Da o darilih ne govorim še posebej, ko sem pa samega obiska bil tako vesel. Ko ste pa že prinesli,čeprav ne bi bilo treba, naj se vam vsem javno zahvalim.Še enkrat Bog povrni vsem cerkvenim pevcem in ostalim fara- nom,ki ste me obiskali in mi za god zaželeli vse najboljše.Posebno se zahvalim našemu novomašniku Janezu, ki me je razveselil s tako lepo čestitko. Tudi vsem ostalim, ki ste se me kakorkoli spomnili, gre moja is- krena zahvala. Ne vem,kako naj se vam zahvalim za obisk ki ga res ne morem pozabiti. Kako lepo je, če bolni bolnega obišče. Ker jaz take mož- nosti nimam, da bi vam vrnila obisk, pa se vas vseh spominjam v molitvi, zdravih in bolnih. Enako tudi tistih, ki se me spomnijo z razglednico. Večkrat prejmem kaj nepri- čakovanega in zaradi poštnih žigov ni moč razbrati, od kod ali kdo mi je poslal. Zato naj vam bo vsem Bog plačnik, jaz pa bom za vas molila, saj v tem tudi zase najdem tolažbo in mir. Vse bolnike prisrčno poz- dravim. Bog z nami vsemi!

Rozika Duh

Dragi prijatelji v Kristusu!
Ko me je nekoč bolezen priklenila na pos- teljo, sem se najprej zamislila. Kako morejo zdržati tisti, ki so leta in leta priklenjeni v tako ozek krog sveta,ki ga vidijo okrog se- be. Ko pa sem čez nekaj časa le spoznala pomen in smisel, sem ugotovila, kako so srečni. Predvsem zato,da morejo pomagati Jezusu trpeti in se z njim mnogo laže pove žejo, ker imajo za to veliko več priložnosti kot pa jo ima zdrav človek,ki je vedno vse preveč zaposlen z vsakdanjimi skrbmi. Ako pa si bolan in vidiš,da ti drugega ne preos- tane kot pokoriti se in se ukloniti,postaneš popolnoma drugačnih misli. Zato sem še Bogu posebno hvaležna, da me od časa do časa spomni in mi da priliko spoznati in se vživeti tudi v takšen položaj, v kakršnem nekateri prebijajo vsa leta življenja. S tem si dobiš veliko izkušenj in ljubezni, s katero lahko nadaljuješ pri sobratih, ko si zopet zdrav. Kajti dokler si zdrav, ne znaš ceniti zdravja in ne zaznaš njegove vrednosti. Zato bom vselej z veseljem sprejela vsako bolezen, kl mi jo bo Bog poslal. Saj s tem me obogati na vseh področjih, da bolje ra- zumem smisel trpljenja in se laže približam trpečim in tudi Jezusu samemu, ker je tudi on za nas trpel. Zato tudi mi lahko nekaj žrtvujemo in prispevamo s svojim trpljenjem za zveličanje izgubljenih duš. Vse žrtve in bolečine sem darovala v ta namen in sem se počutila potem mnogo bolj srečno in bogatejšo, da sem mogla vsaj malenkost prispevati za dobro sočloveka. Koliko pris- pevajo šele tisti,ki vsa leta trpé iz ljubezni do Jezusa in do bližnjega. Ko bi se vsak človek zavedal, koliko lahko pripomore s svojo boleznijo, če jo zna vdano v božjo voljo prenašati in ne godrnja,če ga zadene nesreča! Zato bodite potrpežljivi vsi bratje v stiski in se Jezusu izročite, da Vam bo pomagal prenašati vse težave. Veliko jih je, ki so na tej poti, a žal še vse premalo.

S pozdravom Š. M.

Že večkrat sem vam nameravala napisati kakšno vrstico in vas po širni Sloveniji poz- draviti. Doma sem iz okolice Rogaške Slatine V zgodnji mladosti (18 let) sem odšla v Ljubljano, da se posvetim strežbi bolnikov. Tu sem ostala do 1947. Usoda me je od- peljala v Beograd. Tu sem dosegla poklic medicinske sestre. Sedaj sem že v pokoju, vendar ves prosti čas porabim za bolnike. Pridružila sem se č. sestram Sv.Vincencija da skupaj pomagamo tistim, ki jih je bole- zen priklenila na posteljo. Največkrat me pošljejo tja, kjer življenje ugaša. - Tu do- živim razne neprijetnosti. Da sem čim bolj potrpežljiva, mi veliko pomaga Prijatelj. Ko prebiram,kako se mnogi ne morejo premak- niti iz postelje, pa v zahvalo Bogu za zdra- vje, s katerim v teh svojih jesenskih dneh življenja še razpolagam,neutrudno hitim na pomoč bolnim. Tukaj sem srečala prijatelj- ico Srbkinjo, pa z združenimi močmi delava med prizadetimi.
Dragi bolniki, moram vam tudi povedati, da z veseljem postrežem vašim sobratom tu v prestolnici.Trpljenja ne manjka nikjer,zlasti ne pri bolnikih. To pa darujem za vse vas, posebno za mlade, ki jim je onemogočeno veseliti se svoje mladosti in poklicnega de- la. Namen se imam še oglasiti, do tedaj pa obe prisrčno pozdravljava.

s. Angela Zorko
Malbašić Olga

Božični prazniki so za nami,smo že v post- nem času. Upam, da se vsi zavedamo, kaj pomeni postni čas. Ker naslednji Prijatelj izide šele v aprilu, vam le iskreno želim ve- sele velikonočne praznike.Vidite,vsako leto pride. Velika noč kakor vsi prazniki,le da je mnogo bolj pomembna. Saj se mora vsak kristjan zavedati, da je na ta dan človešt- vu prišlo odrešenje. Božji Sin nas je odrešil vseh grehov, zato naj bo v našem srcu Njegovo čutenje.
Večkrat premišljujem, kako težko mora biti bolniku, ki se še ni privadil svoje bolezni. Zato čutim z vsemi takimi,ker sem bila tudi jaz v podobnem položaju.Čeprav je v meni bilo veliko upanja in zaupanja v Boga in Marijo... Ko zdravi ljudje nenadoma zbolijo, se z boleznijo težko sprijaznijo.Hudo je res za take,če nimajo veselja do življenja. Tu- di v bolezni je tako, nekaterih križ je težji, drugih lažji. Vendar se moramo v vsakem primeru zavedati, da nismo sami in da mo- ramo gledati tudi na druge. Saj trdnega zdravja nima skoraj nihče.
V zadnjem Prijatelju sem prebrala vse vaše prispevke. Vsak je po svoje lep in razumljiv »Teža in veličina ljubezni« pa je najlepše, in berem ga z velikim veseljem. Zelo mi je tudi všeč, kadar Bine kakšno zine. Človek se mora zares nasmejati. Tudi Prijatelju je potrebno kaj za smeh.S tem tudi zaključim to svoje pismo in vas, dragi prijatelji in do- brotniki, prisrčno pozdravim.

Prijateljica I. Š.

»Kdor molči, devetim odgovori,« pravi stari pregovor. Kakor vsakega, je treba tudi te- ga jemati z neko omejitvijo. To pa zato, ker si ta molk lahko vsak razlaga po svoje, torej tudi napačno, kar bi bilo v škodo za stvar samo. To modrost smo menda hoteli uporabiti tudi v uredništvu Prijatelja, ko smo z novim letom zvišali naročnino za naš list.Zdaj pa vendarle mislimo,da smo dolžni dati nekakšno pojasnilo. Gotovo vas po- dražitev ni presenetila,saj si podražitve pri nas kar sledijo. Kakor pijavke se vsesavajo v naše slabokrvne denarnice, dohodki jih preprosto ne dohajajo več. Tudi s Prijate- ljem je bilo tako. Čeprav se je obdržal pri isti ceni od začetka leta 1972,kar je v prvi vrsti zasluga tistih, ki ste mu izdatno po- magali, je končno moral popustiti podražit- veni tekmi,sicer bi ga pogoltnili naraščajoči računi za tiskarske usluge in potreben ma- terial. Saj sami vidite, da ga skušamo tako vsebinsko kakor oblikovno vedno bolj spo- polnjevati. To je nujno, če hočemo, da bo vedno mlad in zares naš, če nočemo, da zaostane prav na začelju življenjske pro- cesije. Razumljivo,to zahteva tudi dodatne izdatke.
Če ste prebrali prispevke, ki jih prinaša ta številka v kotičku »Želim si prijatelja«,vam je gotovo padla v oči nenavadna poseb- nost: hvaležnost. Različni se zahvaljujete za najrazličnejše usluge, za prijateljstvo, za pripravljenost pomagati. Pravijo, in to nedvomno drži, da je zahvala tudi najlepša prošnja. Če zahvaljevanje svojih bralcev razumemo tako, bomo pač storili vse,da se še tesneje povežemo z vami, da skušamo pomagati še bolj. To je naša krščanska dolžnost.
Naša krščanska dolžnost pa je tudi, da se vsem vam, zvestim in požrtvovalnim bralcem zahvalimo za vztrajno podporo in razume- vanje.Prijatelj uspeva prav zahvaljujoč na- šim skupnim prizadevanjem. Vemo, da to čutite z nami, zato o podražitvi, ki se na pogled zdi tako visoko,nekako ne zmoremo biti v zadregi. Moramo naprej. Ta misel nas navdaja. Moramo, ker nas k temu sili hvaležnost naših bralcev in požrtvovalnost mnogih, vam znanih in neznanih sodelav- cev. Moramo, ker smo kot kristjani dolžni delati dobro, sejati prijateljstvo in se med- sebojno podpirati. Ta naš moramo temelji prav tam,kjer najdete voljo do sodelovanja tudi vi:Moramo,ker hočemo živeti evangelij ki nam ga oznanja Kristus.Izpolniti hočemo svojo krščansko dolžnost skupno z vami. In v tem prizadevanju naj nas obilno pod- pira misel, ki se nam vsiljuje te dni: Kristus je vstal, zato bomo vstali tudi mi, vsi,ki se trudimo živeti po njegovem nauku. In delo za prijateljstvo in Prijatelja je tudi en način priprave na naše osebno vstajenje, mar ne?
V želji, da bi velikonočni prazniki v nas vseh okrepili željo po vstajenju in zveličanju,vas vse toplo pozdravim.

Prijatelj urednik

Čas je, da spet primem za pero in vam ne- kaj napišem, ko sem se že tako lepo udo- mačil na tem svojem prostorčku. Danes sicer nisem najboljše volje, kar pa je tudi razumljivo v tem postnem času. Upam pa, da mi bo uspelo napisati vsaj delček tega, kar mi leži na duši.
Veste, poparjen sem pa zato, ker sem po- šteno izprašil svojo zanemarjeno vest. Saj mora tisti,ki hoče pikati in bosti druge,naj- prej prerešetati sebe. Ali ne?
Pa sem to tudi zares storil. Seveda pa ne vem, če sem spravil iz duše prav vso ne- snago. Trudil sem se in v veliko pomoč mi je bil naš Prijatelj. Ob prebiranju njegove vsebine, mi je moj edini, umetno vzgojeni las stal naravnost pokonci. Žena pravi, da je to najzanesljivejši znak moje jeze. Uje- zim pa se vedno, kadar berem solzave pri- povedi in poslušam jadikovanje. Tega pa v Prijatelju res ne primanjkuje. Tako sem prišel do tiste grdobe na duši, ki ji pravimo JEZA in ki je nam vsem včasih v napoto. Sedaj, ko sem jo odkril, jo bom skušal na- domestiti s čim boljšim.
Pa sem povrtal še malo globlje in ugotovil, da jaz nisem tako vdan v svojo usodo kot vi, ki pišete, da vse tegobe prenašate z neizmerno vdanostjo. Že mogoče, da je z vami tako. Jaz pa bom iskren do vas in do sebe in vam povem, da včasih prav pošte- no »zabentim« nad življenjem,ki mi je dano Bili so tudi trenutki, pa gotovo še bodo, ko sem obdolžil Stvarnika, da me je prikrajšal za zdravje. Vem, to je zelo grdo od mene, a taki smo ljudje,ki smo že rojeni z grehom
Sedaj mi je malo laže, ker sem vam pove- dal, da nisem tako lep in čist,kot bi kdo od vas mogel misliti. Pokesal sem se in sedaj še vas prosim, da mi oprostite, ker sem na vaših napakah odkril svoje. Če pa boste kdaj tudi vi naredili takšno splošno čiščenje vesti, boste gotovo lahko napisali kaj za- nimivega za Prijatelja in takrat jaz na glavi ne bom imel »antene«.
Sedaj pa naj vas še povprašam, kako se kaj pripravljate na Velikonočne praznike. Jaz ne mislim že lep čas drugega kot to, če mi bo moja jarčka nanesla dovolj jajčk, da bom imel pirhe za vse svoje oboževalke Zato krmim to svojo kokoško z vsemi kurji- mi dobrotami, a mi vseeno noče znesti več kot eno jajce na dan. Tiste,ki imate boljše nesnice, mi pa le prihranite kak pirh in pi- šite, da pridem ponje.
Ob koncu pa vam vsem, ki prebirate in urejujete našega Prijatelja želim MIRNE IN BLAGOSLOVJLJENE VELIKONOČNE PRAZNI- KE! Pa lep pozdrav in brez zamere!

Vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 4 din, letna naročnina 24 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št.421-1/73 z dne 8.10.1973) je list PRI- JATELJ oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov.

Srečal bom neki dan Življenje v meni,
radost, ki se skriva v mojem življenju
dasi tudi dnevi motijo mojo pot
s svojim praznim prahom. Srečal bom neki dan Radost izven sebe,
ki biva za zastorom luči
in bom stal v prekipevajoči samoti,
kjer so vse stvari gledane
kakor od njih Stvarnika.