Narava na široko odpira srce, kakor bi hotela darovati človeku vsa bogastva,ki jih pestuje naročje zemlje. Kamor ti seže pogled in kamor zaide misel, vse,vse se ponuja, vse je dar. In vsi novomašniki sveta so prisluhnili tej daritvi, in zdaj sami postajajo dar Bogu in človeku.
Da, tako je, srce ima samo tisti, ki ga ima za sočloveka, zlasti za najbolj za- puščenega. Srce pravega kristjana ne more najti pokoja, dokler kjerkoli na sve- tu še živijo ljudje v stiski in bedi, dokler so na svetu še lačni otroci... V julijskem soncu žito zori. Ponuja se in vabi žanjce, da poberejo dar narave, naš vsakdanji kruh. Darovano nam je, čaka nas...
Tudi kruh večnega življenja nam je darovan, božja bližina se nam ponuja. Toda potrebni so molivci, da bi to božjo bližino ujeli in jo približali človeku. Pomisli, kdo in kaj moraš postati, in ne skušaj papagajsko postati nekaj drugega.

Dragi moji prijatelji in sobratje. V veliko presenečenje sem iz uredništva našega lista prejel prošnjo, da vam na kratko spregovorim. Verjemite mi, da sem ne- koliko v zadregi.
Že v začetku bi vas rad opozoril na dobronamerno željo, da v meni gledate predvsem vašega brata in nič več. Le tako bomo dosegli tisto pravo ozračje in okolje, o katerem je tako navdušeno zapel psalmist: »Kako dobro in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj.«
Nekateri se že dobro poznamo. Vsaj z romanj na Brezjah, ki mi vselej, ko mi misel splava k Mariji Pomagaj,obudé le- po oživljeno podobo našega življenja, ki si ga včasih sami in drugi predstavljamo neznosnega. Pa ni tako. Kolikokrat se nam je -tako mislimo- popolnoma zate- mnilo,pa je vendar posijal žarek tistega upanja, ki ga že več let, če le mogoče, skupaj iščemo pri Mariji.Poleg romanj pa nam vsem tako prijetno denejo občas- na srečanja. Pred kratkim je bil misijon v ljubljanskih župnijah, in spet smo se večkrat srečali.
Priznati moram, da se vsakega takega srečanja veselim. Kolikor zmorem,se tudi potrudim, da se ga udeležim. Vsakokrat me obogati z novimi spoznanji, z novimi izkušnjami. Kako blagodejno vpliva spo- znanje, da človek le ni sam, posebno takrat, ko pada in se mu šibijo noge in je korak negotov, ali ko je kljub veliki množici in veliki družbi okrog sebe sam. V duhu in molitvi se moremo povezati z največjim prijateljem Jezusom in z brati Šele tedaj krepko občutimo delovanje in učinkovitost izmenjave naših izkušenj
Tu moramo seveda vključiti tudi naše prijatelje, ki nam tako nesebično pokla- njajo svoj čas in vse,kar imajo.Mogel bi reči: dajejo sebe v službo nam, svojim bližnjim. Gotovo ne morejo vedeti, ko- liko nam pomeni njihova spodbuda, ne- prisiljena misel, koliko velja ena ura, ki so jo žrtvovali za bližnjika.Le Kristusovo zasluženje je tisto zagotovilo, s katerim smemo ponižno računati, da jim bomo darovano iz hvaležnosti povrnili.
Prav v tem času, ko obhajamo praznik prihoda Sv. Duha, nam mora biti misel, da smo povezani v skrivnostno Kristu- sovo telo,še posebno živa. Prelep zgled za to so nam apostoli z Marijo v priča- kovanju obljubljenega Tolažnika. Zato je prav, da s prečiščeno notranjostjo damo prednost oživljajočemu Duhu in se ravnamo po njegovem vodstvu. Je- zus je namreč rekel,da bo iz njegovega jemal in nam oznanjal. Spominjal nas bo tistega, kar nam je naročil Gospod. Če- prav vedno ne razumemo božje volje in načrtov,naj nas prav Sv.Duh razsvetljuje in pomaga, da ne omagamo sredi pota.
Našo slabotno človeško naravo ničkoli- kokrat razjedajo dvomi,teži nas skrb za pozemsko življenje, vežejo nas tvarne dobrine, da včasih sploh pozabimo, da človek ne živi samo od kruha. Tolažnik prihaja! Zatorej se ne ustavimo samo ob prazniku, ampak, bratje in prijatelji, vas vabim, da mu pripravimo vredno prebivališče v srcu, poslušni Njegovim navdihom, zahvaljujmo se mu za obilne darove.

O, zares prijeten občutek, ko lahko re- čem: danes, današnji dan, je zares dan veselja, ker se ne počutim osamljenega Toda takšni dnevi so skoraj prava red- kost. Večinoma sem sam, pogosto pa celo osamljen. Samota je včasih potre- bna, osamljenost pa je boleča. In zato se bojim osamljenosti. Osamljen sem, ker so pozabili name tisti, ki bi naj po- gosto bili v moji bližini.
Včasih sem brez moči, brez moči, da ne morem spregovoriti niti napisati besede kaj šele pismo. Razumejo to vsi? Če bi razumeli tisti, ki na neki način pripadajo mojemu krogu, potem bi bilo drugače, povsem drugače. Ne tožim. Vsaj moj namen ni to. Toda nekomu moram po- vedati in tako pregnati grenkobo osam- ljenosti iz zbeganega srca. Vesel sem, da lahko to povem, ker je še nekdo, ki mi prisluhne.
Poskušam sprejeti življenje takšno, ka- kršno je, s sončnimi in senčnimi stranmi In pri tem pokazati tudi najmanjše no- tranje zadovoljstvo in nasmejan obraz. A kljub temu sem veliikokrat sam, tako sam, kot da bi bil edini človek na svetu
Kje ste, prijatelji? Sami se tako imenu- jete. In jaz vas potrebujem,potrebujem vaše besede, vašo navzočnost, vaše prijateljstvo. Ne ostanite ravnodušni. Ne bodite gluhi za moje neizgovorjene klice in ne pustite me prevaranega.
Šele, ko je človek sam, spozna druge. Včasih roža kaj hitro ovene. Tako je tudi z ljudmi.
Mnogi so mi že rekli: Ko boš osamljen, ko boš sam,povej,povej nam in razode- ni svoje težave in bolest in mi ti bomo pomagali. S tabo bomo vsaj v mislih... Bodite torej mož beseda! Ne obljubljaj- te preveč in ne varajte sočloveka na ta način.
Mogel bi najti nadomestilo za vaše vča- sih morda nepristno prijateljstvo. Toda nekaj v moji notranjosti mi govori: ne hodi drugam,ostani vedno TI, moraš se boriti in kot zmagovalec kljub porazom z dvignjeno glavo iti naprej in pokazati, česa vse je zmožen človek.
Mislite, da je moje življenje vedno žalo- stno? O ne! To so samo senčni trenutki mojega življenja. Po vsakem viharju in neurju zasije na vedrem nebu dobrotno sonce. Sončni žarki prinašajo toploto in željo, da bi vse, kar ni lepega, mogel za vedno pozabiti.
Tudi smejati se znam. Znam biti vesel in razpoložen. Vesel kot škrjanec,ki na- vdušeno poje novorojenemu dnevu. In to veselje in prijetno razpoloženje po- skušam širiti in dajati drugim. Veselje ni samo zame. Veselje je dar za vse, in vsakdo hrepeni po njem.In ta zavest mi pomaga,da morem veselje,ki ga doživim z zadovoljnim in nasmejanim obrazom širiti. Tako pomagam še komu doživeti lepoto večne dobrote.
Ostanite moji prijatelji, prijatelji!

S. F.

Izvleček iz tridnevnih prizadevanj v Bohinju

Ne, nimam namena na dolgo in široko opisovati naše doživljaje zadnjega »du- hovnega vikenda«, ki smo ga imeli v za- četku maja letos v Srednji vasi v Bohinju. Pisank je bilo verjetno na pretek za ve- liko noč,in to praznovanje ni tako daleč za nami, da bi ga že povsem pozabili. Moj namen je poročati o odkritjih na tem srečanju.
Pobudo za to ml je dal udeleženec sre- čanja,ki je zapisal: »Jaz še premišljujem o vprašanjih, ki smo jih obravnavali, a nikakor ne pridem do konca, toliko je bilo raznih mnenj in predlogov.« V resnici je bilo razpoloženje sila delavno. Srečanje smo si zamislili kot nekakšno skupno iskanje odgovorov na vprašanja, ki nas tarejo. Najprej smo skupno iskali temo pogovora, ki bi odgovarjala željam ve- čine. Ko smo se končno zedinili, smo o zastavljenem vprašanju razpravljali po manjših skupinah. Vsaka skupina je pri- pravila svoje poročilo, ki ga je vsem ostalim prebral eden izmed članov do- ločene skupine.
Izbrani predmet pogovora je bil: Kako živeti življenje, ki nam je darovano in kako oblikovati naše odnose do drugih. Objavljamo poročila posameznih podskupin. Tako se nam boste mogli pri- družiti tudi vi, ki Prijatelja berete. Opo- zarjamo pa, da gre tukaj res za iskanje, ne za pravila o življenju.To iskanje mo- ramo nadaljevati tako udeleženci tega srečanja, kakor vsi tisti, ki to poročilo berete.
A. Življenje vsakega posameznika je svet zase. Gledano v luči večnosti je življe- nje prizadevanje, da vsakemu trenutku kakršnega koli dogajanja damo smisel in zaznamo njegovo vrednost. Brez misli na večnost bil bilo življenje nesmiselno, bilo bi zbegano iskanje s hitrim koncem. Kljub naši veri v nesmrtnost moramo pri- znati svojo majhnost,saj nam mnoga do- gajanja ostajajo nerazumljiva in v nas zbujajo večni zakaj. Življenje je večno iskanje mnogih ciljev, v katerih odkri- vamo končni cilj.
B. Glede naših odnosov do drugih pa bi mogli reči: V življenju neizbežno pride do medsebojnih trenj, ker se le tako iz- popolnjujemo. Toda to trenje mora os- tati v okviru ljubezni in medsebojnega spoštovanja. Od vsakega posameznika je odvisen razvoj duha. Ravno v tej smeri se kaže tudi odnos do soljudi.
Naši odnosi do ljudi so mnogokrat odraz našega trenutnega razpoloženja. So pa tudi odgovor na razpoloženja našega okolja. Dandanes živimo tako hitro, da si ne vzamemo časa za poglabljanje v duhovno življenje drugih. Zaradi preob- remenjenosti zdravih se nas ob večnem ponavljanju »nimam časa« velikokrat poloti malodušje.
A. Razmišljanje o pomenu in smislu živ- ljenja je samo po sebi umevna naloga posameznika. Seveda več ali manj hote prisluhne, kaj o tem meni družba okoli njega. Po njej se navadno tudi ravna. Zato je vsako zgolj osebno opredelje- vanje, po našem mnenju, izključeno.
Nam kot posameznikom velikokrat sku- pina ljudi določen čas pomeni duhovno dviganje, kar pomaga premagovati zu- nanjo poplitvenost. Ko pa človek opazi nekakšen zastoj, mora iskati naprej in ne dovoliti, da ostane zadovoljen z do- seženim. Z našo osebno rastjo lahko iz darovanega preidemo v darovanje.
B. Ne dovolimo, da nam drugi gospodu- jejo, hkrati pa ne smemo gospodovati drugim. Žalost in veselje sta sestavna dela našega doživljanja. Ni prav, če svo- ja pristna razpoloženja  skrivamo zgolj iz ozira do drugih. Na splošno bi naše medsebojne odnose ocenili kot zadrža- ne, pogosto smo nedostopni. Zato se moramo truditi, da razumemo druge in jih spodbujamo. Obenem pa si želimo v drugih opore, saj smo ljudje opora drug drugemu. Nihče ne more biti opora sam sebi.

A. življenje je res čudovit dar,je pa tu- di dolžnost, je služba sebi in drugim, je žalost in veselje, je gospodovanje in tlaka; sprejmeš ga kot dar in mu moraš dati vrednost. Ne moremo ga opredeliti, vsakdo ga čuti po svoje, kot ga po svoje doživlja.
Nekomu iz naše skupine je vrednost in oporo v življenju dala vera. V boju za življenje je bil povezan z ljubeznijo dru- gih do njega in njegova ljubezen ga je vezala na druge. Ljubezen je torej tista ki daje življenju vrednost in pomaga v težkih trenutkih. Nekdo v naši skupini pa ni spoznal globine ljubezni, ki plemeniti in dviga, je pa vanjo veroval in upal. Svoj smisel je našel v umetnosti, v svetu, v katerega je zlil sebe in se tako na drug način razdajal ljudem, v glasbi, slikar- stvu...
Človek mora med ljudi. V svetu popolne osamljenosti,ki se lahko stopnjuje v od- tujenost in zagrenjenost,ne more živeti polnega življenja.
B. Tam, kjer vladata ljubezen in razu- mevanje, so odnosi čudoviti. Toda vsa- kdo izmed nas se danes vse prepogo- sto srečuje s krivico, z osamljenostjo, skratka, z negativnim odnosom drugih do sebe. In često se žal zgodi, da tak odnos tudi vrača. Zato je za nas vpra- šanje medsebojnih odnosov sila pome- mbno. Nekdo je pripomnil, da se zdravi bojé pristopiti k bolnemu in da je bolnik tisti, ki pogosto mora napraviti prvi ko- rak. Vsaj dá naj čutiti, da si želi družbe Včasih je za marsikoga težko sprejeti pomoč. Resda so za to potrebne žrtve, toda zavedajmo se: kar želiš, da drugi tebi storé,ti stôri drugim. Včasih že pri- jazna beseda in iskren nasmeh ruši zi- dove, ki jih je med nas postavilo življenje
Že misel sama, da smemo živeti, je ču- dovita. Živeti svoje življenje ni lahko, ni preprosto. Vsak dan sproti se je treba prilagajati sebi in okolju, v katerem ži- vimo. Važno za nas vse je,da vsak dan začnemo znova, da iščemo, se trudimo delati dobro sebi in družbi. Čeprav se naši ideali mnogokrat ne uresničijo, je vendarle od nas samih odvisno, kako drugi sprejmejo nas in naš položaj. Do- stikrat sodimo ljudi, najsi bodo bolni ali zdravi, preveč površinsko in kritično in s tem jih spravljamo v neprijeten po- ložaj. Posledica tega je oddaljevanje in odtujevanje.
V vsakdanjem življenju se moramo tru- diti, da po svojih zmožnostih naredimo čimveč sami. Ta služba ali delo nam je veliko zadoščenje in nam olajša življe- nje. S tem,ko delamo,pokažemo drugim in sebi, da kljub invalidnosti naše življe- nje ni brez smisla.
Seveda bi se tudi zdravi morali zavedati da iz naše invalidnosti črpajo sadove. Danes je to pomembno že zato, ker je vsled hitrega življenja in motorizacije vsak trenutek nešteto možnosti, da se preselijo v naše vrste.
A. - V življenju se vsi spuščamo iz ene skrajnosti v drugo.
- Prelen sem,da bi se potrudil,da bi bo- ljše živel. Premalo mislim na to,da lahko z napačnim ravnanjem prizadenem druge
- Mene usmerjajo v življenju kakšni im- pulzi - duhovne vaje, dobra beseda. Ko študiram,pa ne mislim mnogo o življenju Tudi vpliv drugih me prisili, da ne mislim po svoje. Bog me vedno kliče,vedno pa ga ne poslušam. Tavati v temi je obup- no. V bistvu veš, kaj bi moral narediti, pa nimaš moči.
- Težave,ki jih imam, rešujem sama za- se, jih ne pokažem. Živim, kakor sama mislim, da je prav. Najtežje mi je, če koga oškodujem, mu vzamem dobro ime Najbolj me osrečuje, če so ljudje okrog mene veseli in zadovoljni.
- Pogosto slišimo, da smo kristjani za- prti vase. Poznamo le Boga,ko pa mo- ramo živeti doma skupaj z ostalimi, je to vse kaj dru- gega kot visoko leteče misli o Bogu
- V življenju lahko drugim pokažeš svo- jo pravo vero le z zgledom in dejanji, seveda tudi z besedami, če so iskrene in v skladu s tvojimi dejanji.
B. - Pričakovanje nečesa lepega, kak izlet v naravo prihodnjo nedeljo,me ves teden drži pokonci in se izraža v mojih odnosih do družine in vsega okolja. Tu- di lepi spomini na duhovne vaje ali kaj podobnega napravi moje obnašanje bolj ljubeznivo.
- Do tistih, ki so dobri s teboj, je lahko biti dober. Do tistih, ki do njih čutiš od- por, pa je herojsko biti dober. Kadar v sebi premagam odpor do človeka, ki me sovraži, se počutim junaka. Tudi v nje- govih slabih lastnostih moraš videti Bo- ga. Na človeku je treba gledati predv- sem dobre lastnosti, za kar je potrebno mnogo truda, vsaj včasih.
- Zdi se mi nujno premagati strah,ki me hromi, da se ne morem vživeti v druge.
- Meni je težko združiti resnico in spoš- tovanje do človeka, ki me sovraži, kot je to zmogel Kristus.
- Nagnjenje k slabemu in izvirni greh imamo že z rojstvom.Imamo pa obenem tudi voljo, da se odvrnemo od zla in da smo dobri. Da je to mogoče, da je mo- goče premagati húdo,je pokazal s svojo življenjsko daritvijo Jezus Kristus.
- Človeka je treba gledati takšnega, kakršen je, ne takšnega, kakršnega si želimo.

Pri skupnem pogovoru smo skušali prime- rjati posamezna poročila. Nekaterim se je na koncu vprašanje zdelo pretežko. Udeleženka je predlagala, da bi morali začeti od življenja doma. Takoj se je oglasila druga: »Kaj razumeš pod tem? Doma se lahko pogovarjam samo o vsak- danjih stvareh,tukaj pa smo zato,da se pogovorimo še o čem globljem.« Pogo- vor je postajal napet.Vendar je pripeljal do novega spoznanja, ki ga je izrazil udeleženec: »V oči me je zbodlo vpra- šanje »kako«, in nekakšna nemoč od- govoriti na to vprašanje. Opaziti je tudi razpon med spoznanjem in uresničeva- njem. Po mojem smo vse preveč navajeni gledati na življenje kot na aktivnost, delavnost, na-zunaj vidno ustvarjanje. Treba pa je stopiti prav v svoj vsakdan in tam odkriti, kako narediti svoj korak naprej. Ko iščemo, ne smemo računati samo z lastnimi močmi in z lastno voljo. Saj je res,to je nekakšen temelj,vendar je potrebno še kaj več, kar nam mora dati Bog.«
»Čutimo pač, da svet sam po sebi ni pravičen. Od posameznika je torej od- visno ali se žrtvuje ali stori kaj dobrega in tako zboljšuje svet.Samo to vem: če bom jaz majčkeno boljši, bo boljši tudi svet.«
Predlagana je bila pot molitve. Saj v molitvi pridemo v stik z nekom boljšim od sebe, in ta Nekdo, naš Bog, bo tudi nas polagoma napravil boljše.Smo torej postavljeni v svoj vsakdan. Ostanimo v njem in preiskujmo; vsak v svojem oko- lju naj išče našo skupno pot naprej.

Miroslav Š.

Zrem v težki obok neba. Razgibanost mu daje glasna melodija dežja, ki moti tišino trenutka. Mirujem... vendar miru- jem z vso tisto prejeto močjo treh naših dni. In roža v meni zdaj kliče k še večji rasti, k trdnejšemu trudu...
Premišljevanje... misli, ki jih duša spreje- ma s samo njej lastnim razumom. Loteva se je omotična nemoč. Vidi obraze, ki »tipajo« za svetlobo pozitivnosti; prehod iz slabega k dobremu, iz  nekoristnosti v koristnost. Njihov trud me omamlja - mene in dušo. Sledim jim, dajem svoja mnenja, krik v podzavesti pa hoče iz mene kot izbruh spoznanj: odkar si pri- šla do cilja, se v sebi izčiščuješ izrazi- teje kot kdaj koli prej, vendar to,kar se tu dogaja, kar ti odpira oči in pomeni istočasno svarilo in opomin tvojemu srcu, to mora biti začetek nove poti. Odvrzi vso izrabo, ki teži bistvo jaza v tebi, upiraj se bolečim globinam in bolj se trudi...

Da,truditi se. Ali ne želi to naš Bog, ve- dno znova, z vsakim našim in Njegovim trenutkom? Da. Samo škoda, da mu ne dajemo vselej dovolj prizadevnosti,pre- več smo omahljivi, majhni. Zavedati se svoje majhnosti - to je trpkost, ampak do neke mere tudi priznanje,ki daje na- šemu odnosu do Njega smisel. Mar On res želi brez namena, da smo ponižni, polni kesanja? Ne. Saj nam je to dvoje dal v srce kot vrlino in nalogo. Le da mi to v sebi zanemarjamo, premalo smo ponižni - ponižni za ljubezen,za vse do- bro,kar nas dela vredne.Če bi ponižnost in kesanje zavestneje negovali, bi tudi manj trpeli, tako pa... Zakaj se često bojimo celo sami sebe? Čemu nas je strah? Po moje zato, ker se prešibko borimo za lastno notranjo voljo, ki vodi h globljemu očiščevanju in ponižnosti. Ponižnosti pa ne vzgajamo zaradi po- polnosti, temveč zaradi prave smeri, ki vodi v popolnost. Ta pa ni nič drugega kot večnost in nikjer drugje bolj resnič- no sprejemljiva kot pri Njem! In končno - tu zaživi tudi vsa realnost, ki jo v tu- zemskem življenju mnogokrat odrivamo od sebe, ali pa se je ne moremo in kdaj tudi nočemo držati. Sicer pa je naš ob- stoj, to si kar priznajmo, tako zamotan, da kakršnokoli prizadevanje za stalno realnost pomeni nesmisel. Za tako stal- nost tu ni možnosti. Pač pa mi sami »po- tujemo« proti njej, se z vero dvigujemo iz nestalnosti, v tisto edino gotovo vi- šino,ki nas danes vodi, usmerja. Vse pa zaradi zmage. Boj za zmago je prava resničnost. Zaradi nje se soočamo z dobrim in slabim, zaradi nje hočemo po- stati še boljši kot smo,zaradi nje trpimo in se ljubimo. Bog je naša Zmaga, naša resnica!
Zaradi te resnice jaz vendarle čutim,da mi je življenje dar; dar, ki ga je vame vdihnila božanska Duša. Zdi se mi, da sem v materinem telesu zaživela kot nebogljen,droban cvetni popek,ki mu je Večni dobrotnik dal zemljo, kjer so zdaj korenine že visoko pri soncu, pa tudi v teminah življenja. In cvetni popek se je razbohotil, ni edini, ki živi. Sega v roko še drugim,ki so mu dosegljivi,jih neguje, želi, da ne bi oveneli...
Vsi smo »cvetovi« iz materinega srca, negovani z njeno srčnostjo, na zemlji, ki jo je ustvaril Bog. In če hočemo, da se nam On ne »izneveri«,moramo živeti iz Njegovega daru kolikor mogoče bolj pošteno, v plemenitih žrtvah - za daro- vanje sočloveku in Ljubezni!
Zato - »hura« za naš bohinjski vikend! Navsezadnje moramo iz srečanja »po- brati« vse vrednote in radosti ter odmi- sliti »kikse«, če hočemo slediti željam in nalogam,ki smo si jih zastavili. Naš Oče nam pomaga živeti in nas svari; dalje moramo samostojno, s pravimi notranjimi silami!
Hvaljen dobrotni Bog! Mi, Tvoji otroci, Te ljubimo!

Marjetka S.

Skalarju je tistega dne srce kar vriskalo od veselja. Zjutraj se je bil odpeljal od doma z avtom in ga postavil na semenj »pod lipco«. Kmalu je prišel kupec,mlad fant, in si je z zanimanjem ogledoval Skalarjev avto. Seveda, Skalar je po- maknil števec kilometrov krepko nazaj, še prej pa je že močno porjavelo karo- serijo kar čez rjavino lepo pobarval, da je bil avto videti lep,dasi je bil v resnici že stara škatla.
»Ha, za to škatlo sem do- bil več kot dva milijona. Še malo bom pridal, pa bom spet imel nov avto« se je zadovoljno muzal Skalar.Saj se mu je malo oglasila vest, da je mla- dega fanta s svojo pro- dajo ogoljufal, pa se je že zdavnaj navadil potišati svojo vest, kadar se mu je še oglasila. »Hm, kaj pa hoče že vsak mládič imeti avto, če se nanj nič ne razume, jaz sem mu prodal lep avto. Kakšen bo po nekaj mesecih vožnje,pa ni moja skrb,« je sam pri sebi modroval.
Ko je stopil iz vlaka, kar ni mogel mimo gostilne pri postaji,privoščil si je krepko merico. Ker je bil dobre volje, je proti domu še enkrat vzel denarnico iz žepa, da jo je še malo pobožal, potem pa je denarnico spet spravil v notranji žep. Toda namesto v žep jo je potisnil poleg žepa. Denarnica je padla ob robu ceste na tla, ne da bi to opazil.
Ko je prišel domov in je hotel denar spraviti v omaro, je bil v hipu trezen... Naj je še tako iskal po žepu... debele denarnice ni bilo... Spominjal se je, da se je ustavil v gostilni,kjer je denarnico še imel. Brž je hitel nazaj proti gostilni, obenem skrbno iskal ob cesti, toda vse njegovo iskanje je bilo zaman,denarnice ni bilo, ne na cesti ne v gostilni.
Medtem pa, ko je obupno iskal svojo denarnico, je kočar Krapež kar drhtel od veselja, ko je prešteval veliko vsoto najdene denarnice. Ker se je Skalar v gostilni precej zamudil, je kmalu nato pripeljal naslednji vlak, s katerim se je Krapež vračal iz službe. Ko je na cesti zagledal denarnico, Skalarja pred seboj ni več videl. Ker je bile cesta samotna, ga ni nihče videl... Denarnico je urno skril,da jo doma nemoteno pregleda. Ko je videl kako veliko je notri, se mu je oglasila vest, da bi denar vendar moral vrniti. Toda Krapež je bil reven, imel je več otrok. Ker pa je imel nekaj zemlje, ni imel otroških doklad, da se je s svojo borno plačo le stežka prebijal skozi živ- ljenje s svojo številno družino.
»Saj Skalar je bogat, on bo ta denar kmalu pogrešil,meni pa bo pri toliki dru- žini v veliko pomoč« se je tolažil Krapež
Skalar je dal oglas, da dá najditelju de- narnice lepo nagrado. Ta oglas je bral tudi Krapež.Spet se mu je oglasila vest naj denar vrne. Toda, »čemu bi se za- dovoljil z nagrado, če pa lahko imam vse. Ako sedaj vrnem, bo Skalar vedel, da sem hotel denar obdržati. Ne, zdaj ga ne smem več vrniti,« je premišljeval Krapež. In tako je bilo vse Skalarjevo iskanje zaman.

»Nobene poštenosti ni več pri ljudeh,« se je jezil Skalar, toda v dnu srca se mu je oglasilo »ha,Skalar, prav ti imaš pravico od ljudi pričakovati poštenost! Pomisli, koliko si si ti sam prisvojil po krivici med že dokaj dolgim življenjem? Seveda,pa nikoli toliko,« se je sam pred seboj skušal opravičiti. »Ni- koli toliko, ker pač nisi dobil. Toda pomisli, ali se morda ni skozi življenje nabrala že večja vsota tvojih goljufij, kar priznaj si,da bi tudi ti take denarnice ne vrnil, ako bi jo našel, sedaj pa te je končno zadela obču- tna božja kazen,« mu je šepetal notranji glas in Skalar si je v dnu srca moral priznati, da bi tudl sam ne vrnil. In dasi ni veroval, se ni mogel več znebiti občutka, da ga je s to izgubo zadela božja kazen!
Od tedaj je minilo nekaj let. Ljudje so ta dogodek počasi pozabili. Delavec Krapež pa je še nadalje živel povsem revno. Takoj ko je denar našel, si ga ni upal rabiti, da ne bi z njim zbudil suma, ako bi kdo opazil, da se je v njegovi družini kaj spremenilo. Potem pa,ko je mislil,da ne more nihče več sumiti, ko je vzel v roke Skalarjevo denar- nico,da bi denar začel rabiti,mu je bilo, kot bi bil denar iz samega ognja. Zavest, da si je denar pridržal po krivici,ga je vedno bolj grizla.Ni mu dala spati,ni se mu ljubilo jesti povsem je izgubil veselje do življenja.Žena ga je s skrbjo ogledovala, ter mu prigovar- jala,naj gre k zdravniku,da je gotovo bolan Toda o zdravniku ni hotel nič slišati. Saj je vedel, da za njegovo bolezen, za njegovo žgočo vest, nima zdravnik nobenih zdravil.
Toda Krapež je bil res bolan. Ko nekega dne ni mogel vstati, da bi šel v službo, je žena poklicala zdravnika.Zdravnik je bolni- ka preiskal ter resno zmajal z glavo: »Po- slal ga bom v bolnišnico. Toda mislim, da mu ne bodo več pomagali, da je že vsako zdravljenje prepozno.« Zdravnikova napo- ved je bila pravilna, po nekaj dneh so Kra- peža pripeljati domov, ker mu ni bilo več pomoči.
Krapež je kar vidno hiral. Zavedal se je, da se mu bliža smrt. Žena mu je prigovarjaia, naj bi poklicali duhovnika, toda on se je vse- lej obrnil v steno in ni hotel o duhovniku nič slišati. Po dolgem prigovarjanju pa je ženi le dovolil, da naj pokliče duhovnika. Žena je to z veseljem storila. Krapež je sprejel zakramente za umirajoče. Toda po duhov- nikovem odhodu se ga je polastil obup,grizel je odejo, grčal neznane besede,razbijal po postelji, da so se otroci preplašeno stiskali v kuhinji in si manjši zatiskali ušesa, da ne bi slišali očeta,žena pa je jokala ob postelji in mu popravljala odejo. Približal se je ve- čer in nevihta, da so bliski švigali po nebu. Tedaj pa je Krapež začel prositi ženo:»Ne- ža, pojdi še enkrat po gospoda.« Žena je bila začudena: »Saj so bili danes pri tebi, kako naj gospoda kličem v takle vihar,« je ugovarjala žena.Toda on ni odnehal,ampak s solzami v očeh prosil, naj mu še enkrat pokliče duhovnika.
Žena je skozi vihar hitela v župnišče in povedala župniku, da ga mož prosi, naj še enkrat pride. Župnik se je zelo začudil. Že drugič je tisti dan hitel proti Krapeževemu domu. »Čudno, čudno, kaj reveža teži, saj je bil vse življenje ena sama dobričina,dasi zadnja leta ni več zahajal v cerkev,« je premišljeval župnik.
Ko je bil župnik zjutraj pri Krapežu, ta ni mogel spraviti iz ust obtožbe o najdenem denarju. Sedaj pa,ko je duhovnik spet ob- stal ob njegovi smrtni postelji in ga začu- deno gledal, sedaj so se Krapežu najprej vsule solze po licih. Potem pa je počasi prosil župnika, da naj odpre njegovo omaro v sobi, ter potegne ven še predal... Za predalom je bila pritrjena drobna deščica. Krapež je prosil župnika,naj odtrga deščico in tedaj je duhovnik v skritem prostorčku zagledal denarnico. Krapež je počasi in v pretrganih stavkih povedal vse o najdenem denarju. Kako je denar našel, kako ga je satan premotil, da denarja ni vrnil, kako ga je ta denar žgal in pekel, da ni porabil niti dinarja... »Lepo prosim, vrnite ta denar Skalarju, povejte, da ga lepo prosim odpu- ščanja,« je šepetal.
»Krapež,s tem madežem na duši je bila sv. popotnica, ki sem ti jo zjutraj podelil, nevre- dna, ali naj ti še enkrat prinesem sv. Rešnje telo?«, je vprašal duhovnik. »Gospod žup- nik, samo za sveto odvezo vas prosim, ne bi vas več dočakal,da se še enkrat vrnete Sedaj,ko vidim denar v vaših rokah, sedaj, ko ne leži več na moji duši, sedaj bom lah- ko umrl,« je še komaj slišno šepetal Krapež Duhovnik je še molil molitev za umirajoče, blagoslovil bolnika in odšel domov. Zjutraj pa je zvon naznanil, da se je Krapež po- slovil iz te solzne doline...
Župnik je počasi stopal proti Skalarjevemu domu.Odkar je bil v fari,Skalarja še ni videl v cerkvi. Če sta se slučajno srečala, ga je Skalar mrko pogledal. »Sedaj pa mu nesem tako veselo novico, kako se bova neki da- nes pogledala?«, je zadovoljno premišljeval župnik. Skalar je v kuhinji zajtrkoval, ko je župnik vstopil. Skoraj bi mu padla žlica iz rok, tako je bil začuden. Župnik si je kar sam vzel stol ter počasi pričel pogovor. Skalar je bil mrk in tih. Toda, ko je župnik omenil njegov zgubljeni denar, je Skalar vzrojil: »Ne spominjajte me, dovolj huda je bila ta izguba.« Župnik je pričel pripovedo- vati vse, kar mu je povedal Krapež izven spovedi,in počasi je privlekel iz notranjega žepa Skalarjevo denarnico..Skalarju je ob- raz kar zažarel od veselja: »Ali je mogoče, da že po več letih dobim nazaj izgubljeni denar?«, je veselo kot otrok vzkliknil. Žup- nik je svojo dolžnost opravil in se poslovil.
Po župnikovem odhodu se je Skalar zamislil »Kaj je zadrževalo Krapeža, da ni porabil niti dinarja? Niti jaz niti nihče drug ni mo- gel slutiti, da je on našel denar. Morda ga je le zadrževala višja sila, morda pa je le Nekdo nad nami,komur bo treba dajati od- govor o svojem ravnanju?«
Skalar se je udeležil Krapeževega pogreba. Naslednjo nedeljo pa je budno župnikovo oko opazilo, da tam ob stranskih vratih stoji Skalar in zamišljeno strmi v oltar. »Kar Bog stori, vse prav stori,« je v srcu šepetal duhovnik: »Krapež res ni ravnal prav, da je pridržal denar, a morda je bilo prav to v božjih očeh potrebno, da bo tudi Skalar našel Boga.«

Angelca

Deževalo je in vihrav veter se je zaletaval v naju zdaj s te zdaj z one strani. Sivi as- falt, sive hiše, vse mesto (Kranj) je bilo z nebom zavito v eno samo sivo meglo. Vsi so hiteli, da bi čimprej prišli pod streho. Tudi midva sva hitela, in sicer na slikarsko razstavo. Ko sva razočarana zvedela,da je razstava že minila, sva se napotila k njej, Nevenki Gorjanc, slikarki sami. V Domu, kjer trenutno biva, sta pri oknu sedeli dve mladi sestri in gledali v pusti dan. Ko sta naju zagledali,se jima je na obrazih razgrnil smehljaj,kot krpa jasnine na oblačnem nebu, bili smo namreč že stari prijatelji. Preselili smo se v njuno sobo, in Nevenka naju je z veseljem povabila na ogled slik. Ko sem sto- pil v sobo, sem najprej občutil urejenost, toplino.Videl sem,da stanujeta dve esteti- nji,umetnici.Na stenah so visele njene slike Večina sami psi. Najraje slikam pse, živali, je, kakor da se hoče opravičiti, razlagala Nevenka. Ne vem od kod je potegnila še cel kup slik, nekaj je še govorila, a jaz je nisem več dobro slišal. Umetnost, lepota, me je potegnila za seboj. Nevenka ne slika abstraktno, tudi ni koloristka; njen svet je preprosta figuralika,slika je realistična.Nje- na barva ni povsem naravna,kajti Nevenka vendarle ni samo odlična opazovalka, ki bi potem z izrednim talentom za upodabljanje anatomije narisala psa kot je.Ne,barva ima še neko posebno dimenzijo,ki je v skladu s potezo, vse pa je izraženo v izredno enot- nost, ki te vleče in se ji ne moreš upreti. Prepustil sem se temu padanju vedno glo- blje.Vedno večjo polnino življenja sem čutil Počutil sem se, kakor takrat, ko sem stal na sončnih gorah, in sem vzkliknil: lepo je živeti! Skoraj sem pozabil, da je to nari- sala Nevenka. Toda v globini, kjer je le še življenje, v bolečinah, v trpljenju, ki poraja lepoto, tja v tisto lepoto sem se poglobil. Srce mi je spet bilo v polnini. Kopal sem se v tisti lepoti, po kateri večkrat hrepenim. Kajti to je bila prečiščena, zrela lepota, ki biva na dnu zrele osebe. V meni je, kakor val proti obali, naraščal polet, pogum in še nekaj čisto novega se je lesketalo na valu.

Rahlo sem se nasmehnil in pogledal Neven- ko, da bi videl, kdo je,ki tako doživlja. Za- šepetal sem, kako lepo, oprosti vprašanju, toda zakaj sploh rišeš, in zakaj ravno pse. Čez mladostni obraz se ji je zarisal smeh- ljaj, ves svež, v zanosu, življenju, vse v izrazu lepote. Zopet sem se znašel prav tam kot prej, le da nisem občutil bolečine, skozi katero zori življenje in lepota, zdru- ženo v enoto. Nisem videl niti invalidskega vozička,na katerem je bila Neva, čutil sem le ljubezen do življenja, do nečesa večje- ga, lepšega. Resnice nauka,ki sem ga več- krat slišal, da se iz bolečine trpljenja rodi nekaj večjega,lepšega, boljšega, popolnej- šega,sedaj nisem mogel zanikati,kajti stala je pred menoj, kot je stal vstali Kristus pred nevernim Tomažem. Potem se je med nami razvil topel, domač pogovor. Vse pa je preraščalo iskreno veselje,kajti Zvezda- ninemu smehljaju se res ne moreš upreti, (Nevenkina sestra, tudi na vozičku). Njeno prisrčno veselje, ki je vedno pripravljeno za petje, šalo, ti dá vedno slutiti, kako sta ti dve sestri globoko v sebi srečni in prek trpljenja odprti k nečemu neizčrpnemu. Preden sem odšel,sem občutil, kako sem ju potreboval, koliko stvari sta mi dali, katere žal večkrat manjkajo v mojem mladem, ne- malokrat razpetem življenju. Da bi imel po- guma za žrtev, trpljenje, je bučalo v meni, ko sem odhajal v vetru,dežju in megli son- cu naproti!

Rupnik Marko

Zaklad moj, vračam se z dežele, ki jo imaš tako rad. Včeraj zjutraj, v letalu čez Allier, kjer si prišel na svet, se je v daljavi svetli- kalo tvoje morje. V Aixu sem bil član izpit- nega odbora. Na to mestece me vežejo prisrčni spomini, toda kaj mi sedaj vse to pomeni! Malo ali nič. Saj v tonečem jesen- skem soncu, ki tam zunaj za okni počiva nad griči in jelkami,iščem samo tebe. -Opolnoči sem v Montpellieru.Pri tvojih starih starših; oh, kakšno trpljenje, seznanjati jih po kap- ljicah o naši nesreči in besedam prilivati strup upanja. Tvoja soba, slika, tvoja pos- telja, ki sem v njej prespal; še zdaj se vidi jamica v steni,ki si jo vneto dolbel s svojim otroškim nohtkom, vsem prepovedim nav- kljub. - Nedeljski dopoldan. Nekaj korakov od hiše naš stari dom. V garaži še zdaj bi- nglja tvoje staro kolo.
Sleherni kamen, ki te je spotaknil, vsak rožni grm, ki te je oprasnil, vse, česar si se dotaknil, vse te kliče: Vrni se k nam! - Sodobna božja služba v stolnici sv. Petra, park Tour des Pins, moj god. Obed. V tihi družbi s starši. Vožnja z vlakom; pogled upiram v planinsko višavje:ali bova še kdaj skupaj stopala goram na teme? O Bog, kam se pa izgubljam? Nočem. Sin živi,mora živeti. Noč se spušča nad Nimes. Ker je bil vlak, ki pelje po dolini Rena, zaseden, sem se odločil,da se peljem skozi gorski svet. - Morda pridem po neskončnih urah vožnje v snegu. Potrpi! Že hitim. Že sem pri tebi.
Prvi četrtek v mesecu: sirene tulijo čez mesto, mene pa ob zvoku mrazi noter do kosti. - lzvidi so pozitivni: rak. Poplesova- nje grozovitih besed: kobalt, novi izvidi, morda odrežejo nogo. Ali boš res ob nogo, ki sem jo te dni tolikokrat videl, ob nogo, ki sem jo sam pomagal umivati? Moj Bog, ne prenesem tega, že zdaj ne. In rak živi. Za eno nogo pojde še druga, seveda, in roke... Oh, ko bi se le zgodil čudež, ko bi že bil mrtev, od strele zadet, brez enega samega krika, ko bi odšel s sveta z mirnim nasmehom! Odpusti mi te bogokletne be- sede, to žalitev tvojega življenja, zaklad moj, moj angel,moj ponos. Pravijo,da mar- sikdo preživi,za lep čas.Da se poroči in ima otroke tudi sam. V katerem statističnem stolpcu bomo mi? Med preživelimi?
So besede, recimo bolečina, zmeraj iste, ki pa jih iz dneva v dan teže spravim na papir, tako so nabite z novimi pomenskimi odtenki. Doslej sem vedno govoril, da se bolečina ne da prenašati.Nesmisel! Bolečina gloda v meni.Ljubezen me združuje s teboj. Ponoči sem se v solzah prebudil.Nisem nič hudega sanjal, a vem, da je to od tebe. Smrt? Zdi se mi, da živim le še zato, da jo pričakam v tebi. Oprosti! - Kadar smo skupaj doma, ne točimo več solzá ob misli nate. Veruje- mo, da se bo končno za vsem lažnim vide- zom le izrisala ena resnica,resnica tvojega življenja.
V Montpellieru. V imenu te dežele moraš biti rešen! Druga polovica decembra je po- tekla skoraj na čudežen način. Živeli smo od minute do minute in kot od praznika do praznika. Božič: naši prijatelji iz Jure so posebej zate prinesli jelko, ki si si jo okrasil s svečkami. Niti enkrat samkrat nismo po- mislili na vse druge, ki smo jih že izgubili, pa na staro kočo, ki zdaj pokopana pod snegom spi svoj zimski sen, začudena, da je nihče ne predrami.
Od včeraj dežuje in dežuje brez prestanka sivina dneva mori duha in srce. Ti še nosu nisi hotel pomoliti ven ne prijeti knjige v roke. Karte in televizija. Brazgotina se ti gnoji in babica meni, da si vsak dan bolj suh. Res,teka več nimaš takega kot nekoč Nekoč! Groza nas je pred vsem tem, kar še mora priti.
Naš vsakdan je postal nenavaden. Poče- njamo tiste stvari, kot vedno, le ko da se godé na nekem drugem ozadju. Ljubezen, ki me veže z Janino, je spet zaživela z ne- kdanjo nežno prisrčnostjo, vse se odigrava z neko globino. Dejal sem ti, da zaupaj svoje stanje le meni, mami in sestri pa kaži vesel obraz. Toda v hipu, ko sem tebe in sebe tako hrabril,so se mi za rosnimi veka- mi zvrstile najine igre, najine gorske jelke, vse,kar si,kot se tako bojim, izgubil enkrat za vselej.
Rentgenske slike razodevajo neusmiljeno resnico: kljub obsevanju s kobaltom se rak širi. Nogo odrezati: nujno in neizogibno. O Bog, že nekaj dni si z materjo naravnost želiva tega,če pomisliva na tvoje nakazno, gnijoče, presunljivo oteklo koleno. Moja naloga je, da ti jo povem. Še istega dne, opolnoči. -
Zdaj je za mano in sam vse veš. Ko si pri- hajal iz šole,jaz pa iz bolnice,si me vprašal kaj zdravniki pravijo. Rekel sem ti, da se morava moško pogovoriti. Zavlačeval sem pogovor celo popoldne, potlej sem te ne- nadoma posadil poleg sebe in te prijel za roke. - Prav nič nisi bil pripravljen na stra- šno novico, tako da sem te moral za tre- nutek poprositi: »Peter, pomagaj mi, da ti povem, samo malo pomisli.« Tedaj si planil v jok,se pritisnil obme in ponavljal: »Ali res mora biti,ali res?« Popestoval sem te v ro- kah in te tolažil celo uro, ti govoril besede, ki jim hočem sam verjeti.
V sanjah so me venomer begali strahovi, pred očmi so mi vstajale pošastne slike: noga, ki sem včeraj še vanjo zrl, jo božal, poljubljal z očmi, z brezmejno nežnostjo, in potlej - grozno! - mesarski nož,žaga, noga v odpadnem vedru - nič drugega. Ubogi kirurg!
Teden odloga. Šele naslednji ponedeljek greš spet v kliniko. Obolenje se je ustavilo na enem kraju,tako kaže. Bog daj! Upanje? Tvoj dan je neobetajoče potekel - slabo si se počutil. Ves dan si preždel v postelji. Bil sem pri tebi. Ponovil si mi besede, s kate- rimi sem te tolažil pred dnevi: Prebresti bo treba reko,ne ocean; povzpeti se bo treba na goro, ne na previsno pečino. - Čutim veselje do življenja. Prijatelj, zdravnik mi je sporočil, da se je rak povsem verjetno lokaliziral. Z motorjem sem predivjal nekaj kilometrov avtoceste. Torej vendar nisem imel prav!

(Dalje prihodnjič)

Pozno poletno dopoldne se je oče vrnil s sporočilom,ki smo ga že dolgo in težko pri- čakovali. »Na, preberi,« mi je izročil modro ovojnico. Hlastno sem jo odprl.Ogrel me je ogenj vzemirjenja, ko sem na hitro preletel vrstice v njej.
»Hura, še teden dni in moja velika želja se bo začela uresničevati« sem v eni sapi za- nosno in vesel vzkliknil mami, ki se je prav tedaj pokazala na hišnem pragu, kamor jo je privabilo brnenje našega avta, ki ga je oče postavljal v garažo. Brez besed mi je vzela iz rok pismo, ga prebrala in mi ga vrnila z globokim vzdihom: »Torej pojdeš.« Srečala sva se z očmi, ki so zasijale, a že naslednji hip je iz njih prhnila ptica žalosti. Obrnila se je proč in v svoj veliki predpasnik skrila svoj obraz, ki ga plemeniti nešteto - v delu,skrbeh in na soncu dobljenih- gubic in brazd, da si obriše mokre oči, in odhitela nazaj v polmrak kuhinje.
Čutil sem,kako zdaj tam z vso svojo veliko materinsko ljubeznijo tehta mojo odločitev da grem v šolo za telesno prizadete. Misel na oddaljenost jo je begala in naplavljala nove in nove pomisleke.Jeziček na tehtnici je nihal med zaupanjem vame in pomisleki. Kaj pa, če je le res, da tam...?
Vame pa se je tedaj začelo natakati veliko človeško pričakovanje.
Od tega trenutka naprej so mi odvzeli vsa »moja« opravila, - z menoj so ravnali rahlo kot s posebno dragoceno, krhko in tanko- brušeno čašo.V hiši in okrog nje je bilo ču- titi nekakšno praznično in melodično ozra- čje; zadišalo je po praznikih,večeri so spet postali prijetno polni kot že dolgo ne,toliko smo si imeli povedati, toliko vprašanj. Za- dnje jutro se je prikotalilo tako nenadoma kot cekin iz kakšne pravljice. Za okni se je razcvetelo mlado jutro, in plaval sem v ti- stem prijetnem polsnu,v katerem lahko sa- nje podaljšuješ v neskončnost in jih voljne oblikuješ kot umetnik svojo glino, ko čutila zaznajo vse, a človeka ne vzdramijo v de- janja.
Izza priprtih kuhinjskih vrat je vdiralo vame pritajeno ropotanje in nato ocopateni ko- raki. Ustavili so se tik ob meni. Na zaprtih vekah sem začutil mamin mehko božajoči pogled. Odprem jih. Nad mano se - kot že tolikokrat doslej - sklanja mama, a danes nekoliko drugače.V nosnice mi zadiši vroča bela kava, ki se je kadila iz skodelice v njeni raskavi roki. Za bežni hip se spomnim Cankarja. Ustnice so se ji nabirale v pogo- vor, iz oči je vame dahnilo drhtenje, ki je napovedalo,da mi pripravlja popotnico,ki jo bom do kraja lahko doumel šele čez leta.
»Simon,« ji je glas zadrhtel, »saj ni treba, da greš, če ti je hudo.« Glas se je mehko vpijal vame, »z očetom bova že skrbela zate, dokler bova mogla, da ti ne bo česa manjkalo...« Ne bo manjkalo, mi je boleče zabrnelo skozi možgane, »lahko boš delal, kar te bo veselilo.«
»Ne, mama, grem,« sem izdavil.
Čutil sem, da je čas,da si po svojih močeh naložim svoje breme,ki so ga do zdaj nosili drugi zame. Pomagali mi bodo, da ne oma- gam.
Pomagal omagati mi ne bo nihče; kdor je omagal, je omagal vedno sam.
»Na, pij!« mi je ponudila skodelico in pri- sedla na rob postelje, potem pa toplo za- zvončkljala, kot da vabi k obhajilu: »Ne bo lahko, a če ti bo prehudo, piši, prišli bomo pote.« »Bom,« sem izgrgral iz suhih ust in jih vlažil s kavo.
»Ubogaj, poslušaj in moli!« je izdahnila te tri, zanjo največje zapovedi. »Pogrešali te bomo,« je rekla z zatikajočim se glasom. »Pazi, da te prijateljevanje ne zanese in izžge!« »Pravi prijatelj se ti nikoli toliko ne približa, da ga vidiš lahko le v oči, ampak ostane od tebe toliko oddaljen, da mu mo- reš videti ves obraz,« je dodajala k popot- nici. »Veš, pravo prijateljstvo raste iz zau- panja,treba ga je vsejati in skrbno ter ne- sebično gojiti.Ni papir,ki hitro in nenadoma zgori in prav tako hitro ugasne, navadno za njim še pepel ne ostane.« Prikimal sem.
»Ne pozabi Boga in tudi on te ne bo, naj te vodi njegov nauk skozi vse tvoje delo,a nikdar ga ne imej na koncu jezika. On naj bo motor v tebi, ne plašč. Nikar tudi ne frnikolaj z Njim; pa tudi ne z besedami o prijateljstvu kot...«
Ni mogla izgovoriti do konca. Njen dežek je ustavilo nekaj v grlu,a razumel sem. Mislila je na Mileta, ki sem ga imel vedno za ene- ga najboljših prijateljev, žejno sem pil vse njegove besede o dvatisočletni ljubezni, dokler se ni kot skobec med piščanci ne- nadoma prikazal s svojo kartico,da je topo udarilo po mojem bolnem telesu, da je v trenutku postalo spet vse gobavo. »Gospod invalid...« V mislih preberem začetek prija- teljeve »prijateljske šale« s te kartice in spet prisluhnem maminim besedam, ki me delajo mehkega in voljnega,da bi želel pre- streči in vtisniti vase vsako njeno besedo.
»Bodi kakor sončni žarek, ki lahko posije v še tako umazano luknjo, a ostane vedno čist,« je vzneseno in zasanjano bruhnilo iz nje in roke so me oklenile v dolg in topel materinski objem.
Po tleh je tenko zažvenketalo. Skodelica ji je zdrsnila in se razbila v drobne koščke. »Oh, nič ne maraj, saj je bila že stara,« je mene in sebe prepričevala, »in ni bila dosti vredna.« Vendar sem vedel, koliko ji je po- menila, ker ji je bila spomin; na kaj, mi ni nikoli pravila.
Z žalostjo in z občutkom krivde sem sesta- vljal črepinje. »Pusti jih, da jih pometem,« me je prepričevala, »nima smisla.«
Čez dolgo dolgo časa,ko sem že bil v inter- natu, sem začel počasi doumevati ta njen »nima smisla«.
Z zavzeto pomočjo ljudi v internatu in z rokami svoje volje sem trmasto in vztrajno ugnetel novo skodelico, lepšo in vrednejšo od razbite.

Jože

Že se prebuja pomlad. Drevje je začelo br- steti, kmalu se bo vse razcvetelo. Krošnje bodo kakor veliki šopki in trata čudovito pregrinjalo. Ptice se bodo vrnile in začele plesti gnezda in veselo prepevati. Ko gle- dam ljudi na polju, kako obdelujejo njive, orjejo in sejejo,se mi zazdi,da so vsi veseli V upanju, da bo letina dobra, se tudi njim v očeh iskri odsev pomladi.
Na misel mi prihaja neka televizijska oddaja o mladih. Pred mano stopajo spet slike kot tedaj na TV ekranu. Vidim mlade ljudi, ki bežijo pred resničnostjo vsakdanjosti in tis- timi težavami, ki se jim zde pretežko breme. Beže, a se utapljajo v še večje,v uničeva- nje samega sebe.V omami mamil pozabljajo na vse,celo na to,da jim mamila izsrkavajo zdravje, vedrino in življenjske moči. Vse, kar jim je bilo darovano obilno, jim sedaj ugaša že v pomladi življenja. Ko to premiš- ljujem, se mi zazdi, da noben invalid, ki je telesno prizadet, pa je našel smisel življe- nja, še malo ni tako ubog kot ti narkomani, tudi če so na videz zdravi. Vprašujem se, ali je tak človek resnično svoboden in sre- čen?
Spomnim se počitnic,tistih vročih in včasih tudi lepih avgustovskih dni.Najlepše je bilo ko so me prijateljice odpeljale na sprehod (k sv.maši). Te lepe in bogate večerne ure ki sem jih preživela v cerkvi, so mi dajale tisto, česar sem najbolj potrebovala. Ko sem se zazrla v tabernakelij, so se mi misli združile v veselo zahvalo, da sem tu, in da smem prejeti Jezusa. Vselej sem tiho pro- sila: Jezus, daj, da te bom jutri in vselej vredna prejeti.
Ob poti do cerkve, so v krošnjah dreves veselo žvrgoleli škorci. Ko so se z vabilom k daritvi sv. maše oglasili še zvonovi, se je zvonjenje in žvrgolenje združilo v eno pe- sem. Tedaj se mi je zdelo, kot da se tudi ti drobni ptički hočejo zahvaliti Gospodu za dan, ki je ugašal,da so ga srečno preživeli. Kako hvaležni bi morali biti Stvarniku mi ljudje, ki bolj razumemo, kaj nam vse Bog pošilja. A žal smo mnogi slepi za darove, ki nam jih daje, in mislimo, da je vse le sad našega znanja, iznajdljivosti in pridnosti pri delu.
Ko premišljujem o svojem delu, se mi zdi, da sem samo orodje,ki ga ima Bog v svojih rokah in prek mene ustvarja tisto, kar je njegova volja ter v mojih zmožnostih.Upam da ne bom nikoli razočarana, da bi klonila pred resničnostjo življenja vsakega dne in trenutka, če ohranim zaupanje v Boga.

Stanka

O SEBIČNOSTI

Spominjam se, da sem brala, ne vem več kje, naslednji stavek - napisal ga je neki zdravnik: »Bolnik je sebičnež. Če bi o tem povprašali zdravnike,bi bilo njih mnenje so- glasno.« Kakšno bi bilo mnenje bolnikov,če bi jih povprašali glede njih zdravnikov, ta zdravnik ni povedal. Toda kaj bi rekel,če bi kdo splošno o zdravnikih izrekel tole prep- rosto sodbo: »Zdravnik je slepar, zdravnik vidi v bolniku samo sredstvo za dobiček ali pa samo predmet za zdravstvene raziskave"
Zavpil bi, da je to huda žalitev, krivica ali vsaj nepopolno nepoznanje zdravnikovega življenja in dela. In čisto po pravici! Ne bom rekla, da se ne dobe zdravniki sleparji, stremuhi, dobičkarji, nekaj takih poznam sama. Naletela sem tudi na take, katerim je bolnik v resnici samo stvar laboratorija. Toda štejem si v čast,da poznam zdravni- ke čisto drugačne vrste. Njih zgled je tak, da lahko zaradi njega od sramote zarde vse te garjave ovce. Po njih življenju mi zdravniški poklic vzbuja tako občudovanje, tako spoštovanje, da ga postavljam nad vse druge.
Take posplošujoče besede, ki prilepljajo žaljive etikete kar celi skupnosti, se mi je vedno zdelo, kažejo omejeno duševnost brez tankočutnosti in bistroumnosti.
Pa bodi že tako ali tako, ne moremo reči, da bolni ne veljajo zelo splošno pri zdravih za sebičneže. Ali upravičeno veljajo za take?
Na to vprašanje ni moč odgovoriti kar z eno besedo.
Stavki, kakor tisti, ki sem ga navedla v začetku tega poglavja, so mi vselej zbudili misel, da je v prvo vrsto ljudi,ki so do bol- nika kar naprej neumevajoči, treba postaviti precej zdravnikov. Kakor lepo pravi Amiel: »Pravemu zdravniku se splošni primeri raz- drobe v posebne primere.Vsaka bolezen je preprost ali zamotan činitelj, ki se pomno- goteri z drugim,vselej zapletenim činiteljem to je, s posameznikom, ki jo trpi.« Toda pravi zdravniki so redki. Med drugimi pa so taki, ki včasih vedo, kaj je bolezen, pa ne vedo in ne bodo nikdar vedeli,kaj utegnejo biti bolniki.
In tega ne bodo nikdar slutili, ker jih moti zaslepljenost,morda ena največjih pri zdra vih nasproti bolnim,da namreč mislijo,da je dušno stanje pri vseh bolnikih enako. Sa- mosvoja miselnost bolnika, posebna duše- vnost bolnika, čustvovanje, kakršno ima bolnik,razpoloženje bolnika itd.,to so izrazi, ki smo jih zopet in zopet tisočkrat čuli. Iz tega prihaja čudno načelo, češ da ljudje, ki so si v zdravju tako različni, postanejo v bolezni vsi enaki.Mislili bi,da si,prestopajoč strašni prag bolezni,nujno oblečemo neka- kšno »livrejo« počutja. In najlepši okrasek, ki ga obešajo na to »livrejo«, je sebičnost, z njim nas obdarijo vse,skoraj brez razločka.
Bilo bi nesmiselno trditi, da bolnik ni nikoli sebičen, toda prav tako nesmiselno, govo- riti, da je vedno tak, ali da je sebičen, ker je bolan. Saj je vendar človek,kjerkoli je ali v kakršnem koli položaju je, če se razvija v svobodi zdravja ali pa ga do kosti režejo verige bolezni, - vedno tisti (spreminjavi) Protej, ki se pokaže včasih bogat, včasih brez vsega,ki ga včasih navdaja osvajajo- ča moč, včasih pa kar zastaja ves izčrpan ker mu usihajo moči. Bolan ali zdrav,človek ostaja isti, kakor ga večkrat vidimo, kako se težko vleče po tleh in se sam uničuje, pa ga včasih spet začudeni vidimo, kako svoje bitje povzdiguje do najvišje stopnje omike in duhovitosti.
Vzemimo v bolezni ta dva skrajna primera: bolnika,ki se trudi,da bi se povzpel do sve- tosti, in bolnika,ki je izrodek sebičnosti. Ne bom se razpisala o prvem. Vsi kristjani in vsi, katerim beseda o duhovnem življenju kaj pomeni, bodo razumeli, da povem vse, če rečem, da gre njegovo življenje minuto za minuto,dejanje za dejanjem,trpljenje za trpljenjem, - za tem, da postane dejanje ljubezni,velikodušnosti, prostovoljne žrtve, bogatitev in dviganje samega sebe na poti od katere pa si ni ničesar sam izbral. Kaj je njegovo življenje? Ni življenje telesa, je življenje razuma, srca, volje. Pa kako ži- vahno je!

Bolniki, da so veliki sebičneži? Ne naletimo na take vselej, oh nikakor ne, med najbolj prizadetimi ali najbolj oklenjenimi! Le pre- res je, da se ne menijo za nič drugega več kakor za sebe. Nič,tudi ne dogodki, najva- žnejši zanje ali za skupnost, jih ne iztrga iz njih zagledanosti v lastno bolezen, njene potrebe, nje posledice za njih življenje. Videla sem sama take,ki niso bili umsko nič oškodovani, pa je njih ravnanje po njih, bi rekla, človeško osebo onečaščevalo. Njih malosrčnost, trinoštvo, zahtevnost, pa brez- čutnost za vse, kar se jih ni naravnost ti- kalo, njih tarnanje,večne tožbe proti usodi bi bile prav lahko utrudile vsako ljubezni- vost, vsako sočutje, vsako potrpežljivost. Če bi jih zadela tudi najstrašnejša bolezen, tem groznim, bednim bolnikom ne bodo zdravi nič prizanašali. Samo kak drug bol- nik, poučen po težavah lastnega boja, bi utegnil slutiti,kako zelo je mogoče in prav- zaprav tudi opravičljivo,če kdo vozi po ta- kih kolesnicah. Samo on bi mogel razumeti in pomilovati in ne bi strogo obsojal.
So mar takšni bolniki, veliki sebičneži, bili v zdravju plemenite duše? So se mar izkazo- vali močne v preskušnjah, so skrbeli za dru- ge,pozabljali nase,vsi obzirni in velikodušni do drugih? Ah,ne! Že najmanjše ovire, na- vadne neprijetnosti so jih našle nestrpne, malodušne,slabe volje, nič človeške. Šli so za svojimi zadoščenji, uspehi, zabavami, domisleki, udobnostmi, ne da bi se kdaj vznemirjali,da je to morda v škodo drugim. V sebičnosti, ki se je kazala neprikrita v njih bolezni, se je videla sebičnost, ki se je kazala vedno v navadnem življenju.
Je mogoče, da nam bolezen, kakor vsaka druga preskušnja, pripomore, da se preob- razimo po naukih, ki nam jih prinaša. Toda, najprej, - pred njo stopamo s tem,kar imamo v sebi, s preprostim nravnim »kapitalom«, ki je bila naša last že preden je vdrla bole- zen v naše življenje.In če smo v prednosti trdnega zdravja bili šleve, sebičneži, ne- strpni, neurejeni, zahtevni, gotovo ne po- stanemo v nadlogah in trpljenju bolezni kar čez noč potrpežljivi, pogumni, plemeniti, človeški in preprosti. Kakršni smo preživeli svoje dneve,takšni bomo vstopili v bolezen In kar verjetno je, da se bo ta sebičnost, ki smo se ji dali voditi, pokazala še enkrat hujša,ko nam vsi tokovi postanejo naspro- tni in ko se pomnožijo in upravičijo prilož- nosti,da se ukvarjamo sami s seboj, in pri- čakujemo, da se ukvarjajo z nami drugi.
Če se ne trudimo, svojo sebičnost izslediti in obrzdati,se bo brž kar neverjetno razra- stla. Ali v bolezni bolj kot v zdravju? Prav res tega ne vem. Priložnosti, da bi se uk- varjali sami s seboj, in zahtevali, da bi se drugi z njimi ukvarjali, - jih mar ne ustvar- jajo obilo mnogi zdravi, in sicer ne da bi se mogli izgovarjati, da si hočejo bolezen omiliti ali se truditi, da si najdejo zanjo olajšanje? Ukvarjajo se sami s seboj morda drugače, gotovo pa ne manj kakor najbolj sebični bolnik.
Resnično, ne verujem v posebno sebičnost bolnikov. Verujem pa v človeško sebičnost sploh, v to ljuljko, ki je dobimo globoko v sebi obilo in ki si jo tako težko izrujemo iz srca, tudi, kadar to hočemo. In kakor te- kočine zavzemajo obliko posode, v kateri so, tako dobiva sebičnost obliko življenja, katero napolnjuje. Bolnik, katerega ne skr- bijo ne nevarnosti ne napori, ki jih drugim prinaša njegova bolezen, »okuženec«, ki ne poskrbi, kar je potrebno, da ne razširi okužbe, bolehni, ki sam od sebe ne pusti eno uro počitka tistim,ki mu strežejo, bolni oče, mati, ki v svojo korist preobremenju- jeta vso mladost svojega otroka - o koliko bednih,takim podobnih vidimo med zdravimi! Sebičnost, ki iz nas dela neznosne bolnike, ki dušijo vse okoli sebe! O prav ta dela, da nekateri zdravniki niso kos svoji nalogi, da so nekatere bolničarke sramotno nezmož- ne za svoje opravilo in da se zdravim več- krat zdi, da bolniku nikakor ni moč ustreči, pa se niso nikoli vprašali, koliko je morda moral bolnik potrpeti, ko je moral prenašati nje, -na kratko: da se dobé ljudje,ki nikdar popolnoma ne vidijo svojih odgovornosti in svojih dolžnosti, kakršnih koli že.
Ko sem gledala nekatere zdrave,kako živijo mi je večkrat prišlo na misel, da bi bili to res strašni bolniki.
Priznavamo torej, da nekateri bolniki razo- devajo brezmejno sebičnost brez pridržkov Priznavamo tudi, da bi to bili nebrzdani se- bičneži do vseh in proti vsem,tudi če bi jim stregli angeli in svetniki.Ne priznamo pa,da bi bilo vselej tako.Življenje med zdravimi je pogosto boj sebičnosti. Zgodi se tudi, da sta bolni in zdravi dvoje sebičnosti, ostro ena proti drugi in se vnemata ena proti drugi. Tako imenovana »sebičnost bolnika« se mora meriti s hudim nasprotnikom, s sebičnostjo zdravega. Sebičnost bolnika ni večja od sebičnosti zdravega, in če se zdra- vemu zdi večja, ali ni to preprosto zato, ker ji ne more postaviti po robu svoje, ne da bi se skrivaj tega sramoval?
Kdo je v teh primerih sebičen?
So še drugi primeri,ko je sebičnost zdrave- ga prva na seznamu. In vse, kar se takrat lahkomiselno in tudi krivično šteje za sebič- nost bolnika, je samo odziv poklicni ali sploh človeški nezadostnosti bolnikove okolice. Ta odziv je včasih neroden, neprimeren, žalosten, vsekakor pa upravičen ali vsaj razumljiv. Nekatere bolnike brž osumijo, da si dajo preveč opraviti sami s seboj. Ali mislimo na tiste, ki si ne morejo pomagati drugače, kakor da se branijo proti nemar- nosti ali malomarnosti zdravih, ki jim stre- žejo? So drugi,katere dolžijo, da se kažejo zahtevne,da neprestano kaj zahtevajo? Ali smo presodili njih potrebe? Smo se zavedeli, kako malo smo jim v pomoč ob njih postelji kjer gre za njih življenje, ali koliko je njih življenje vredno? To, kar imamo za neup- ravičeno zahtevo, - ali ne vidimo, da je to klic, dobrohoten,žalosten, morda nestrpen a nujen klic po rečeh,ki bi jih zdrav sam od sebe storil, ko bi bil vesten v svojih naj- osnovnejših dolžnostih? Ker se ne zaveda, kaj bi moralo biti njegovo opravilo in v čem ga ne opravi, se zdravi užali... pa govori hrupno, kako bolniku ni moč ustreči.
Kdo je sebičnež v teh primerih, ki se v živ- ljenju bolnika ponavljajo tolikokrat na dan: ali onemogli trpin,ki je zdaj pa zdaj poprosil naj bi bili tako dobri, da bi v njegovi sobi ne delali toliko ropota, da ne bi loputali z vrati,da ne bi tolikokrat zadevali ob njego- vo postelj, - ali okolica, ki si cele mesece ali leta ni prav nič prizadevala paziti nase, da bi bolnika obvarovala še te nepotrebne nove muke in neprijetnosti?
Kdo je bil sebičen,oče ali sin,med katerima sem videla,da se je vnel ta prepirček.Fant, osemnajstleten, je komaj šele preboleval najhujšo stopnjo hude pljučnice. Zelo za- posleni oče se je v sobi svojega sina mogel pomuditi le zelo malo vsak dan. Domislil si je,da bi prišel s prižgano cigareto in bi po- pil kavo ob bolnikovem vzglavju. Po nekaj minutah je dim že meglil sobo. Posledice,ki bi jih bilo moč pričakovati, so se kmalu po- kazale in bolnika je stresel napad silnega kašlja. »Oprosti mi, če te nadlegujem,« reče očetu, »pa se mi zdi, da dima še ne morem prenesti.« In oče,odhajajoč iz sobe odvrne: »V tej bolezni, moj fant, si postal precej občutljiv in težak; če te moti dim, lahko noč, svoji cigari se ne morem odreči!!«
Je mar res bila »nemogoča« in zahtevna, »da moraš zblazneti«, kakor so razglašale njene sestre, če jih je le hotel kdo poslušati - uboga dekle 25 let, ki so jo našli v stiski in solzah, če sta pretekli le dve uri, odkar nikogar ni bilo v sobi? Pri tej zahtevnosti je bila samo neka »majhna« olajševalna okoliščina, neka »podrobnost«, ki je njenim sestram, se zdi, bila nepomembna: zaradi bule, ki je pritiskala na možganski mozeg, je bilo nesrečno dekle na rokah in nogah popolnoma ohromelo, tako zelo, da je bila nezmožna že samo malo pritisniti na gumb zvonca, ki bi ji ga bili lahko položili v roko! Kamnit steber ne bi bil mogel biti bolj trd in bolj negiben kakor je bila ona že tri leta. Duša, zaprta v kip, katerega ni imela moči premakniti! Si lahko predstavljate trpljenje te duše in potrebe tega telesa?
In tista bolničarka, ki sem že pred mnogo leti šla ponjo na postajo, da jo pripeljem k neki zelo bližnji sorodnici! Kaj naj bo pri bol niku človek, katerega prav prve besede pri sestopu iz vlaka so bile tele: »Ali moja pri- hodnja bolníca ni preveč sitna? Upam, da imam sobo prav samo zase. Ali je kuhinja dobra?«
Omenjena bolníca je trpela strašno muče- ništvo raka v hrbtenjači. Brez pomoči se ni mogla premakniti.Živela je že dve leti zvita na levo. Če so ji bolečine - vsi zdravniki vedo, kakšne so bolečine raka v hrbtenjači - izvabljale vzdihe, je bolničarka z najbolj navadnim glasom izrekla tole opazko: »No, gospa se spet pači. Eno uro porabim, da ji uredim vzglavje po njenih muhah.« Po treh tednih potrpežljivosti smo jo odslovili, njo, ki je bila nesposoben zmaj. Vprašala sem jo, zakaj si je izbrala stan, ki se čisto nič ne ujema z njenimi sposobnostmi. Odvrnila mi je, da mi je dalo misliti: »Izbrala sem si ga, ker je to zelo upoštevan poklic.«
Zelo upoštevan poklic! Toda ta opazka velja za tiste, ki so iz tega prekrasnega poklica naredile delo požrtvovalnosti in ljubezni. Tiste, ki si iz tega delajo samo obrt in ga razen tega izvršujejo še kot slabe delavke, so na tem, da mu korenito zapravijo vse upoštevanje.
Kdo neki ima svojo uro sebične nezaved- nosti v usodnem primeru - ki pa se tako često ponavlja -, ko bolnik svoje najbližje najde »speče«? On je bliže svojemu koncu kakor pa daje slutiti njegovo navidezno stanje. On ve,čuti. Tisti,ki ga ljubijo,delajo - to, kar delamo vsi! - branijo se, ljubljeno bitje imeti za ogroženo -in umrljivo. Ker se pa ne zavedajo, kako hudo je že, se tudi ne zavedajo, da bi bilo morda prav, če bi se popolnoma darovali njemu, ki ga kmalu ne bo več. Njih želja, kar moč zavarovati svoje koristi in svoje osebne potrebe, pri- haja na dan tako, da je včasih v takih iz- jemnih okoliščinah kar pretresljivo. Bolnik se žalosti, ko vidi, da nihče ne more z njim prebiti hudega bedenja pričakovanja. Zdravi slutijo v njem bolečo presenečenost in... se vprašujejo, ali bolezen ne razvija v bol- niku čuta sebičnosti,kakršnega v njem niso nikdar videli.
Večja ljubezen bo razumela njega, ki ne razume...
Če bi vsi zdravi preiskali svoje srce, ali bi bilo mnogo takih, ki bi si mogli po pravici reči: »Bil sem bratski in usmiljen; ljubeče sem poskušal biti razumevajoč;to bolečino svojega brata sem imel za tako važno, ka- kor če bi bila zadela mene; razdajal sem obilo vsega, kar bi bil hôtel, da bi bili drugi dajali meni; prizanašal sem, kar sam ne bi bil hôtel, da zadene mene?« Ali jih je legija takih, ki si nič nimajo očitati in ki bi si prav odkrito mogli reči samo: »Nisem razumel, kako bridka je taka usoda?«
Tudi če bi bilo res, da je bolezen njiva, ki na njej sebičnost zlahka raste, bi je zaradi tega še ne bilo treba gojiti. Kaj še! Vendar mislim, da bolezen ni že sama po sebi taka njiva,kajti z vero sem prepričana,da le na- ša duša samo po plemenitosti, ki dušo širi, ali po sebičnosti, ki jo drži zaprto, oplaja in jaloví polje, na katerem je poklicana, da živi. Lahko storimo, da namesto sebičnosti vzkali iz bolezni duh ljubezni,požrtvovalno- sti in darovanja sebe,pa da krepko vzraste Priložnosti za to se nam ponujajo vsak čas
Da postanemo plemenit bolnik, se moramo najprej zavedeti,kakšna je bila naša sebič- nost v zdravju. Vedeti moramo,da sebična dejanja, ki obtežujejo življenja, niso vselej posledica jasne im premišljene hudobnosti. Zelo pogosto prihajajo iz naše zakopanosti v udobnosti življenja, zlasti pa iz neverjet- ne nezavednosti samega sebe, ki v njej životarimo, in od naše neizmerne brezskrb- nosti glede naše bližnje ali daljne odgovor- nosti pri bolečini - ali splošno pri zlu - ali preprosto pri življenju ljudi, ki so okoli nas.
Če si že v navadnih razmerah ne delamo dovolj skrbi, kako utegnejo v življenju dru- gih odmevati naša premišljena dejanja ali zadovoljna opuščanja,je jasno,da v bolezni ne bo naša prva skrb to,da bi tehtali, kak- šne posledice utegne imeti v življenju dru- gih zdravstveno stanje, za katero nismo v ničemer odgovorni.
Mislim, da se sebičnost v človeku dejansko zmanjša šele takrat, ko je ta človek v luči ljubezni razumel,da je vsako življenje od- govornost. Po mojem ta postava kakor tista o »talentih«,ki morajo donašati, ostaja ob- vezna enako za bolnika kakor za zdravega.
Večkrat mi gredo po glavi tele misli Pasca- love molitve: »Poslal si nam bolezen, da nas poboljšaš...« Da nas poboljšaš, nas, bol- nike, ne pa da bi nas priganjal, naj zdrave obsipavamo z očitki. Brž ko se lotimo tega »poboljševanja«, zasledimo najprej, v čem nimamo prav,v čem smo krivični,nato svo- je dolžnosti do zdravih, potem neomejene možnosti, skazovati jim ljubezen in veliko- dušnost. V prvo vrsto naših dolžnosti do zdravih postavim spoznanje svoje odgo- vornosti do njih in ljubečo skrbnost, da se ji ne izneverlmo. Ni pa dovolj, da bi vodili nekako, čeprav natančno računovodstvo o pravicah in dolžnostih. Gre za to, da se naučimo dajati,ljubiti. Ljubezen pa ne daje skopuško, ne šteje in ne meri, ljubezen razdaja.

(dalje prihodnjič)

Zelo všeč mi je v Prijatelju Bodež s svojim »pikanjem«.Zato bi mu rada izrekla prizna- nje, da je spoznal, da je vse preveč solzavih pripovedi in jadikovanja. Govorimo tako, ko da je bolezen edini križ in trpljenje v življe- nju. In tako se začnemo bolniki sami sebi smiliti, to je pa res najhujša bolezen,ki nas more zadeti!
Zelo pogosto slišimo znani rek, da znamo zdravje ceniti šele tedaj, ko ga nimamo več. To ne drži! Zdravim življenje prinaša pogosto toliko skrbi za vsakdanje življenje, da se ne utegnejo veseliti in uživati sreče, ki jo daje zdravje.

Angelca

Vsaka številka Prijatelja mi dá obilo snovi za razmišljanje. Saj prav to je lepa naloga Prijatelja, da nam krajša težke in samotne ure. V zadnji številki sem posebno opazila pogovor s prijateljem Kenik Ivanom z na- slovom: »Edino pravilno je iti med ljudi.« Oprostite, neznani prijatelj, da ne morem molčati,ampak bi Vam rada malo odgovorila.
Naj Vam priznam, da me je ob branju Vaših vrstic, Vaših odgovorov zabolelo srce! Ta- ko z veseljem poveste, da greste radi med ljudi,da ste malokatero nedeljo doma.Tako lepo ste povedali: »Bolnik se vedno lahko s čim izgovarja, toda v tem ni rešitev. V začetku je tudi mene imelo,da bi se skrival zdaj vidim,da je edino pravilno iti med ljudi!«
Toda, ko so Vas vprašali, kako preživite nedeljo, ste se v odgovoru svojim načelom izneverili! Saj pravite: »K maši ne grem v domačo vas,dostop do cerkve je težaven, tudi v Ambrus ne bi maral k maši. Ljudje me vse preveč poznajo, ves čas bi gledali vame, in to me moti. Ne bi bil pri maši,am- pak bi komaj čakal, da pobegnem. Človeka le moti, če ga le preveč presojajo, zlasti s sočutjem.«
Dragi prijatelj Kenik! Mislim, da se v cerkvi ne zbiramo samo neolikanci, ki bi ves čas gledali v Vas? Tudi sočutnega pogleda se Vam ni treba bati. Pomislite, da bi morda tisti, ki bi Vas sočutno pogledal, obenem dal Bogu zahvalo za svoje zdravje? Da bi morda kdo ob pogledu na Vas potem laže nosil svoj križ življenja, ki je morda še težji od Vašega, četudi je sam zdrav!
V Vaši domači vasi je dostop do cerkve težaven.Pomislite na tiste bolnike ali stare ljudi, ki uro ali še več daleč počasi, ne ho- dijo, ampak le s težavo prestavljajo noge, da pridejo do cerkve.
Naj Vas spomnim še na nekaj možnosti. Radi greste ven, med ljudi, na izlete! Na Vaši poti v Dolenjsko stran ali kam drugam je dovolj cerkva v bližini. Priložnosti za ne- deljsko mašo bi imeli dovolj, da boste zve- sti načelu, da je treba iti med ljudi, da se bolnik ne sme izgovarjati. Da bi se tako še bolj izpostavljali radovednim, morda sočut- nim pogledom? Pomislite,da bi s pogumom, ki ga imate, mnogim lahko vrnili moč in po- gum za težo vsakdanjega življenja!
Torej, prijatelj Ivan, na svidenje redno pri nedeljski maši,ali vsaj večkrat! Tako boste res zgled krepkega in plemenitega značaja ki ga nesreča ni strla. Sami ste povedali, da živite povsem navadno družinsko živ- ljenje, da invalidnost na Vaše življenje ne vpliva. Ne dopustite,da bi vplivala na Vaše versko življenje!

Angelca

Spoštovani! Po Prijatelju se zahvalim za pisanje,ki sem ga prejela. Čutim se kar bolj močno, ker vidim,da se me še drugi spom- nijo, čeprav sami vse več trpijo kakor jaz. Res je, sama ne morem hoditi, pa na voziček tudi nisem priklenjena. S svojo pomočnico palico pa le še hodim okrog hiše in vzamem to trpljenje v dnevni red. Že mora tako biti. Vsem vam želim vztrajnosti in zadovoljstva Sprejmimo to trpljenje z dobrim namenom, tudi za pokoro, in zavedajmo se,da nam to prinese nekakšno tolažbo. Bodimo ponosni na to. S Kristusom trpimo,z Njim bomo tudi vstali.
V upanju, da me boste prav razumeli, vam pošiljam tolažilni pozdrav. Vaša prijateljica v bolezni

Marijana Jesenko

Na splošno menimo,da je list Prijatelj samo za bolnike. Da je to mišljenje preozko, naj navedem primer, ki dokazuje, da Prijatelj bolnike povezuje, zdravi pa se z njim bo- gatijo v srčni kulturi.
Bila je nedelja.Želela sem zadostiti krščan- ski dolžnosti: udeležiti se sv. maše. Kapela pri Novi Gorici stoji na precej strmem griču Kot srčnemu bolniku mi vsaka najmanjša vzpetina onemogoča dihanje. Kljub temu sem šla na pot.A že po nekaj korakih nav- zgor sem omagala. Sedla sem na rob ces- te, da si naberem moči za vrnitev,da bi šla naprej mi ni bilo mogoče. Mimo je brzelo nekaj avtomobilov, saj je do desete ure manjkalo le še nekaj minut.Eden teh avto- mobilistov je ustavil, izstopil in me vprašal, če bi rada na Kapelo k maši. Pritrdila sem mu, a pristavila, da ne zmorem več koraka navzgor. Odprl je vrata in me povabil, naj prisedem. O, kako sem bila srečna! V avtu je poleg tega mladega moža sedela žena ter tri- in pet-letna otroka. Ko smo na Ka- peli izstopili, me je povabil, da me po maši odpelje tudi domov. Ta njegova ljubezni- vost me je ganila do solz. Med sv. mašo sta oba pristopila k sv. obhajilu.
Ko sem doma izstopila in se zahvalila, je dejal: »To je prijateljska dolžnost.« Zah- valila sem se z besedami - v srcu pa sem čutila mnogo več, zato sem prosila Gospo- da: »Gospod, kakor si obogatil to družino, obogati vso mladino s srčno kulturo, ker le v njej bo našla Tebe in svojo srečo!«

Angela B.

Rada sem šla v Ljubljani mimo hiš,v katerih so živele in delovale sestre usmiljenke vse do leta 1948. Poleg Lichtenturna, Leoniš- ča, Zavetišča sv. Jožefa, je Marijin dom... najbolj v spominu sestram,ki so tam dobile prvo vzgojo družbenega življenja.Med njimi je tudi sestra Karitas Zvonc, ki sedaj živi v Beogradu, v Višegradski ulici. Pravimo ji »steber hiše«. Zakaj,bomo ugotovili, saj je potrpežljivo odgovarjala na vprašanja ra- dovedne sestre kot sem jaz. Takole pravi:
»Doma sem iz Bur pri Šmarjeti na Dolenj- skem. Rojena 1909 leta. S triindvajsetimi leti sem vstopila v Družbo usmiljenih sester sv.Vincen- cija Pavelskega. Vzgojna leta v Družbi sem preživela v Marijinem domu v Ljublja- ni in v Radečah. Leta 1933 sem bila premeščena v Beograd, kjer sem začela z neposrednim delom pri bol- nikih. Nisem dolgo delala med njimi. Že po petindvajsetih letih službe sem morala v pokoj kot invalid.Artritis levega kolka se je stopnjeval, dokler me ni postavil v odvis- nost sosester.Bolj kot telesna bolečina me boli to, da mi morajo drugi streči. Hvaležna sem jim za vso skrb, ki mi jo izkazujejo. Dokler sem mogla, sem to vračala grlicam, ki so prihajale na moje okno. Končno v bolezni ne prosim za čudežno ozdravljenje, ampak za vdanost v Gospodovo voljo, da bi drugi in jaz imeli korist od moje daritve. Zato se čutim povezano s trpečimi, zlasti s svojima župljankama Tilko in Vido Pajk iz Gorenje vasi pri Šmarjeti. Tudi v njunem imenu prosim Gospoda, da bi se znali po- govarjati z Gospodom, ki nas kliče, in se mu pustili oblikovati in vzgajatI v bolezni in zdravju,v razočaranju in uspehih.Za to po- vezanost se zahvaljujem Prijatelju, po ka- terem tudi pozdravljam vse, ki trpijo. Tudi vam, sestre, ki mi strežete in molite zame, iskren BOG POVRNl!«
Sestra Karitas in vi vsi, ki trpite, vedite, da mislimo na vas zavedajoč se, da tudi mi lahko danes ali jutri postanemo odvisni od pomoči drugih.

Š. K.

Cenjeno uredništvo! V začetku se vam prav lepo zahvalim za dragoceni dar, da ste se potrudili in pred sedmimi leti začeli izdajati Prijatelja, ki je list nas tolikokrat ubogih bolnikov. Pošiljam vam svoj skromni dar za Prijatelija: 50 din. Naj bo za kakšnega bol- nika, ki je reven in ne more sam obnoviti skromne naročnine. Prosim, da mi na prilože- ni dopisnici sporočite, če ste v redu prejeli Tudi jaz bi srčno želela, če bo le kdaj mo- goče, da bi Prijatelj izhajal mesečno kakor Ognjišče.
Jaz sicer delam še vsa lažja dela in vodim vse gospodarske posle. Skrbim za drugo mater, ki so stari in onemogli. Skrbim za živino.
Rada obiščem bolnike, tudi daleč od doma. Bojim se pa srčnih napadov,ki so z leti ve- dno hujši,saj mi bo kmalu petdeset let.Ve- lika milost in sreča je, da sploh še živim in delam, saj sem v triintridesetih letih veliko pretrpela zaradi bolnega srca. Hvala Bogu za srečo, da sem doma blizu cerkvice, da še morem iti k Jezusu, prijatelju bolnikov.
Vse na uredništvu lepo pozdravljam in se vam priporočam v molitev.
Tudi bolnikom bi rada rekla kakšno besedo.
Spoštovani bolniki, moji prijatelji! Po Prija- telju se prav lepo zahvalim vsem, ki ste mi lani pisali in niste poslali naslova,da bi vam odgovorila.Lepo pozdravim vse,ki mi pišete Če le mogoče, bom odpisala vsakemu.
Vsem želim veliko poguma in svetujem vsem: imejte veliko zaupanje v Jezusa, prijatelja bolnih in trpečih. V molitvi se vas večkrat spomnim, pa tudi sama se vam priporočim. Marjanci Malavašič se za molitvico prav lepo zahvalim,in tudi drugim bolnikom pripo ročam,da jo uvrstijo med večerne molitve.

Ana Vrbnjak

Vsaka nova številka prinaša, kljub navidezni enakosti, vselej kaj novega. Včasih nas morda tarejo skrbi, ker imamo premalo do- brih prispevkov, pa ne vemo, za kaj bi se odločili.Vemo pa tudi,da jih je med vami še precej,ki bi bili zmožni priskočiti na pomoč. Zato smo prepričani, da se boste ob svo- jem času oglasili tudi vi.
Dovolite, da vas že sedaj opozorimo,da ne "pozabite" napisati tudi svojega naslova.Ni se treba bati, da bi naslov objavili, ali vas podpisali z imenom, če to ne želite. Dovolj so kratice ali tudi izmišljeno ime. Moramo pa vsaj vedeti, kdo so naši sodelavci, da se moremo z njimi, če treba, posvetovati. Zato noben prispevek ne bo objavljen, če ne bomo vedeli za naslov avtorja.
Dostikrat pa smo v času mrzličnega pripra- vljanja deležni prijetnih presenečenj. To se je zgodilo tudi tokrat, ko smo prejeli Anino pismo. Bilo je dobrodošlo zaradi besed, na- menjenih bolnim prijateljem, ker kaže,da je Prijatelj za mnoge koristen. Predvsem pa nas je to pismo razveselilo,ker nas je rešilo zadrege, kako naj vam napovemo ponovno podražitev. Kar neverjetno se nam zdi, da smo cela tri leta vztrajali pri isti ceni,med- tem ko so drugod cene stalno naraščale. Res je, da ste se mnogi med tem časom izkazali za dobrotnike, pokazali ste, da se čutite soodgovorne za obstoj Prijatelja. Kljub temu pa se nam zdi najbolj pametna rešitev, da posameznemu izvodu Prijatelja povišamo ceno na 5 din. Celoletna naroč- nina bo znašala 30 din.Upoštevati moramo namreč, da Prijatelj izhaja v sorazmerno majhni nakladi,pa zato pri končnem računu posamezen izvod pride znatno dražji kakor pri drugih listih z visoko naklado.
Vsa leta smo skupno z vami še kar uspešno premagovali že marsikatere težave, zato tudi tokrat zaupamo v medsebojno pomoč in razumevanje. Božja ljubezen naj bo z nami! Naj nas razveseljuje in podpira v vseh težavah, ki nam jih poleg veselja prinaša razgibani vsakdan.
Toplo vas pozdravlja vaš

prijatelj urednik

Čas je, da zopet kakšno zinem, ko pišete, da vam je moje pisanje všeč.Le preveč me nikar ne hvalite, da se mi v glavi ne zavrti. To se rado zgodi, če koga samo hvalijo. Dobro bi bilo, ko bi se kdo ojunačil in me oštel, kar bi gotovo izboljšalo moje pisanje Roziki sem prav hvaležen,ker me je opomnila da sem premalo pazljivo prebral Prijatelja. Priznam in sem ji hvaležen. Tokrat sem bil bolj dosleden. Tako sem takoj opazil,da se je kakovost našega Prijatelja precej izbolj- šala.Prispevki so precej raznovrstni in šte- vilo sodelavcev se je povečalo. To pa je vse zelo razveseljivo. Le da se prehitro ne skujate, ker sem vas pohvalil!
In kako se kaj počutite v tej pomladi, ki je bolj zima kot pomlad? Tudi vi že čutite po- mladne motnje? Jaz sem kar nekam čudno cvetoč,pravi žena. Zaradi tega je tudi od- ločila,da bova morala oba z Roziko še malo počakati in najino radovednost krotiti, ker v tem nevarnem času ne dovoli, da bi se seznanjal z njo. Pravi, da me predobro po- zna in ve, da se jaz še nikoli nisem ustrašil nobene »maškare«, ne take s krinko in ne take brez nje. Ima čisto prav! Bolje, da še prebirava, kar si napiševa v Prijatelju, saj se tako vsaj še drugi česa naučijo. Ali ne? Če si poročena,me boš razumela,da moram včasih le tudi malo ženo ubogati.Če pa nisi kar po moje bolj drži, boš vsaj videla, kak- šno prednost imate neporočeni. Pa lepa hvala v imenu vseh za tople in spodbudne besede!
Za konec naj vam povem, da sem praznike lepo preživel, le majceno sem bil razočaran nad vami BRALKE. Niti ena me namreč ni povabila na pirhe. Saj vem, izgovorile se boste, da niste vedele kam pisati. Pa to ni izgovor;če bi mi pisale na uredništvo Prija- telja, bi jaz pošto gotovo dobil. No, se me boste pa drugič spomnile, kajne? Name pa se lahko obračate tudi z raznimi vprašanji, ker se razumem prav na vse,od zakonskih, gospodinjskih pa do gospodarskih zadev. Na vsako vprašanje bom rad odgovoril, a se razume, le po svoje. Pa še to naj vam povem,da me je za 1.april žena lepo pote- gnila.Še ko sem spal,je prihitela v spalnico in me zadihana začela vleči iz postelje. U- piral sem se na vse moči,pa mi je povedala da me čakata dve prijateljici od Prijatelja, ki sta mi prinesli pirhe. Kar poskočil sem in že sem bil tudi na vozičku in v kuhinji. Tam pa sem našel le koledar, na katerem je bil obkrožen 1. april. Kar pihal sem, žena pa je bila vsa srečna, ker me je enkrat v letu spravila zgodaj iz postelje. Tako, vidite, se godi nam ubogim možem.

Vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 5 din, letna naročnina 30 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Življenjska moč je v njem za dolge čase:
iz skale zrastel, grčav, vendar slok
v nebo kipi, kot da planinski sok
do zadnje kaplje je izsrkal vase. V viharjih izklesan stoji tršat,
nikomur za lepoto ni zavisten,
sproščen razteza veje kot v objem.