Narava zori v vsem svojem naponu. In tudi človek mora zoreti.
Bratje in sestre, drug drugemu služite z ljube- znijo. Kajti vsa postava se dopolnjuje v enem stavku: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo,z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe. Imejmo torej pogled, srce in roke za druge, pa bomo pri bližnjih vse to našli tudi mi.Ljubezen je zadnja globina naše zrelosti. V tem mesecu je angelska nedelja, ki nas spominja na brezskrbne mlade dni.
Angeli niso le varuhi otrok. Večji je člo- vek,večjim nevarnostim je izpostavljen, bolj je potreben božjega varstva.
Sreča je drugo ime za Boga v primerih, ko se noče podpisati s svojim pravim imenom, pravi neki francoski pisatelj. Božja bližina je naša sreča.

Predragi prijatelji!
Govorim vam izza be- lih bolniških sten, a verjemite, prav tu za temi zidovi trpljenja se poraja sleherni dan tisoče misli, spoznanj in vprašanj.
Pred dnevi je bilo. Med enajst bolnic, nad ka- terih sleherno je razpeta svoja kal trplje- nja, so pripeljali novo. Ženo štiridesetih let. Ječala je in vmes vznemirjeno po- navljala: »Sestra, kaj bo z menoj? Jaz se tako bojim trpljenja! Ne, ne!...«
Nisem poslušala sestrinih besed, le oči so mi nemo, brezizrazno zrle v kapljice infuzije, ki so polzele v mojo žilo. In te kapljice so spraševale. Kdo, le kdo se ne boji, kdo za hip ne vztrepeta pred bo- lečino, ki neusmiljeno para telo? Zakaj? Zakaj!? Zdelo se mi je, da vsaka kaplji- ca kliče svoj ZAKAJ. ZAKAJ BOLEČINE, TRPLJENJE? Žena, ki so jo pripeljali, je ječala, kričala.Proti čemu? Proti bolečini Hotela jo je premagati. Borila se je do konca in po nekaj urah je umrla.
V meni pa je ostal nemir.Kapljice infuzi- je so še vedno udarjale tisti neizprosni zakaj trpeti? Vrtala sem globoko v svo- jo notranjost in glej, tam nekje se je celo v meni utrnila misel, da se tudi jaz sama bojim trpeti. Je v meni ta strah potlačen s tiho vdanostjo v to, kar mi prinaša ta dan. Pa vendar vem, zave- dam se, bili so dnevi, ko sem na obrazu in v duši nosila podobo te žene, ko sem trepetala pred bolečino in sem se bala že najmanjše bolečine. Potem se je ne- kaj v mojem življenju spremenilo.
Prišlo je trpljenje, bolezen, ko so kaplje polzele po telesu in sem čutila, da v mladih dlaneh usiha življenje. Takrat, moji prijatelji,sem spoznala veličino Kri- ža - Smisel trpljenja. Od tistega dne ne trepečem pred novo bolečino, znam jo darovati, ne le zase, temveč zlasti za svoje brate,zanje,ki kličejo iz globin za- slepljenosti, revščine, lakote..., zanje, ki me potrebujejo takšno, kakršna sem. Zato, glej, prijatelj, tu ležim, tam nekje pa je nekdo v hudi duhovni stiski, tam nekje nekdo trepeta pred bolečino in nekdo bo umrl brez zavesti odpuščanja. Brat, moj brat, je v tebi Srce? Vem, da je. Veliko in čuteče srce. Zato pomagaj da se bo rodil otrok, ki bo morda splav- ljen, da bo našel košček kruha človek, ki je lačen, da se bo od samomora od- vrnilo mlado bitje, da bo živela mati številne družine, da bo z odpuščanjem umrl starček.
Glej, povsod tu je potrebno tvoje trp- ljenje. Lažje boš nosil težki vsakdan, ko ga boš daroval za sobrata, tvoje življe- nje ni zaman, tudi tvoja bolečina ima nekje tam daleč neki nesluteni smisel. Glej,On,On sam,Kristus je trpel za naše odrešenje.Celo apostoli,njegovi najbližji so tedaj dvomili v resnost njegovega poslanstva. Šele ko je dotrpel, so nam bila odprta skrivnostna pota njegovega poslanstva - odrešenje. Glejte,bratje in sestre, on nam naroča, da nadaljujemo njegova pota. Tiha, skrivnostna, ne- znana...
Nič novega vam nisem povedala, toda govorim vam iz svojega življenja. Še vedno v mojem srcu boleče odmevajo besede: »Sestra, jaz se tako bojim trp- ljenja,« toda kapljice infuzije že dolgo več ne sprašujejo zakaj? Vem,o bratje, vem zakaj! ZATO, ker je trpel ON, ker sem njegov otrok, del Njega, moram, hočem trpeti z Njim.
Ne s kriki in stoki, ampak s smehljajem poletja, ki nas je premnoge prikrajšalo za čare sončnega morja in skalnih pe- čin,pa vendar, verjemite,tam nekje živi NEKDO, ki nas potrebuje. Danes mene, jutri bo morda potreboval tebe. Zato bodimo pripravljeni.

Milena Naglič

Nenehno rojevanje

Rojena sem bila 9. septembra 1941. Pet let sem bila zdrava. Za otroško paralizo sem zbolela v jeseni 1946. Nekaj časa sem se zdravila v bolnici v Mariboru. Do leta 1950 sem ostala doma. Potem sem odšla v Kamnik, kjer sem obi- skovala osnovno šolo in se učila obrti:ročna dela, čipkarstva. Iz Kamnika sem se vrnila domov.
Želela sem se osamosvojiti, zato sem si iskala službo. Najprej sem dobila delo v Ponikvah. Nekaj časa sem bila na preiz- kušnji, nisem bila takoj sprejeta v delov- no razmerje. V Ponikvah sem bila skoraj šest let, kar pa ni zadostovalo za upo- kojitev. Delala sem po navodilih zdrav- nika le štiri ure, ker se mi je zaradi na- pora pri delu začela kriviti hrbtenica. Vrnila sem se domov. Pol leta sem bila v Mariboru, delala sem v stanovanju in nekaj časa še potem doma. Končno so me invalidsko upokojili.
V začetku je bilo težko, a sem hotela v vsaki stvari najti smisel. Zakaj bi imela čut manjvrednosti? Saj sem tudi sama mogla delati kakšna dela npr.v kuhinji in čeprav nisem delala tako kot drugi,sem se čutila enakovredno. Lahko pa rečem da so mlajši bratje in sestre kar tekmo- vali,kdo mi bo pomagal.Odnos med nami v družini je bil dober,zelo dober. Za po- moč pa niso pričakovali kakšne nagrade Danes je seveda drugače. Takrat smo vsi živeli skupaj, danes pa ima že vsak svojo družino in niti ne morem pričako- vati, da bi bilo, kot je bilo takrat.
Veliko sem razmišljala. Lahko pa rečem, da sem največ smisla našla v veri, v branju svetega pisma, v Kristusovi poti. O tem sem največ premišljevala: boga- stva ni sprejel, že pri rojstvu ni imel sta- novanja. Tako sem videla, da vse to, kar imamo, nima pravega smisla, če na to ne gledamo v luči poslednjega življenja.
S sedemnajstim letom sem prejela prvo sv.obhajilo,kar doma. Dan poprej je pri- šel duhovnik,da me je malo izprašal. Na to mojo slovesnost sem povabila brate in sestre - bila je le družinska slovesnost.
Vero sem spoznavala največ iz evan- gelija, ki sem ga z zanimanjem brala. Obenem pa sem tudi veliko razmišljala. Prosila sem tudi za veroučne knjige.
Ne vem, res ne vem. Spominjam se, da sem že od malega rada molila in koliko- krat sem imela križ v rokah.Najbrž neka notranja sila, ki je pa ne razumem. V evangeliju pa so name najbolj delovale Kristusove besede: Zgled sem vam dal... In tako sem raziskovala,kaj je delal, kje je hodil, kako je trpel, kakšne krivice je prenašal. Še danes si nabiram moči iz tega vira.
Poskušam že.
Da, to največ. Za malo se mi zdi, ko nekateri pravijo:no ja,tale veruje zato, ker je na vozičku, češ,drugo ji tako ne pre- ostane, druge tolažbe tako nima. V tem se lju- dje najbolj motijo, ker če je Bog ljubezen in ga kot ljubezen sprejemamo, bi ga potem morali najbolj obsojati,ker nas je naredil za ta svet "reveže".To se mi zdi najbolj narobe. Bog nas je ustvaril, da svoje življenje prebrodimo, da se prerodimo, zato ne smemo gledati tako na trpljenje, pa tudi na vero ne, kot da bi bila neko lažno upanje.
Veliko mi pomeni prijateljstvo, ker tu vidim, da vsak bolnik precej po svoje doživlja življenje, kar je precej odvisno od okolja, v katerem živi. Vsakdo mi la- hko,mi more nekaj dati,čeprav je morda na videz še tako nepomembna beseda, mi da nekaj novega,ker končno doživlja nekaj podobnega kot jaz, le na druga- čen način.
Največ stika imam z dopisovanjem. Ka- kor mnoge, tudi mene zelo osrečuje, da se lahko kdaj pa kdaj srečamo, da pri- demo skupaj, da si tudi z živo besedo povemo, kar se v pismih pogovarjamo. Vesela sem in Bogu hvaležna, da so še takšni,ki nam pomagajo, ki nas spravijo skupaj.
Nič kaj izjemnega;če pa pridemo skupaj da drug drugemu dajemo in si tako med sebojno pomagamo. Pričakujem izme- njavo mišljenj. Sprašujemo se,dopolnju- jemo to, česar ne vemo. Do razočaranj pa pride zaradi človeških slabosti, ker si morda ta ali oni ne vzame dovolj časa, da bi premislil to, kar je slišal. Tako bi morda mogel videti več dobrega in bi do razočaranj ne prišlo tako hitro. Kdor pa je po naravi nekako nagnjen k temu, da se ga razočaranje bolj prime, bi mo- ral pač, ko ima priložnost za osebni po- govor, nejasnosti odpraviti in bi se tako prijateljstvo laže ohranilo manj okrnjeno Ko smo se pogovarjali o tem, da sprej- mem nekoga kot prijatelja, je seveda stopnja zaupanja večja. Ljudje so res različni in imajo tudi različne želje in pričakovanja. Zavedati se pa moramo, da noben človek ni popolno bitje, tudi prijatelj ne, ki bi mogel vsemu ugoditi. Na bližnjega je treba gledati s pravim zaupanjem in razumevanjem.Tudi svojih zahtev ne smemo postavljati previsoko, ne smemo preveč pričakovati. Prijatelj je vselej pripravljen pomagati, seveda po možnostih in zmožnostih. Napačno bi bilo misliti: mene nekdo ni obiskal in sem zaradi tega užaljen. Sama sem ve- sela in hvaležna, če kdo pride na obisk, če pač kdo more, če ne pride, pa ne raz- glabljam in ne raziskujem,zakaj ni prišel. Vesela sem obiska in si obiskov tudi želim. Te pravice si pa ne upam jemati, da bi bila užaljena, če nekoga ni bilo k meni. Obisk, pismo sprejemam res kot dar,ne pa kot neko zahtevo; ker je dar, ga cenim. Je velika razlika, ki je pa ne- kateri ne vidijo: češ,dolžnost drugih je, da se zanimajo zame, da me obiskujejo. Dolžnostni obisk ni prijateljski obisk. Dar pač sprejemamo takšen,kot nam je da- rovan.In ravno v tem je naša sreča.Dar je nekaj, česar si nisem zaslužila. Če je obveznost, pa ni več dar. Od prijatelja lahko pričakujemo pismo ali obisk. Če bi komu večkrat pisala in ne bi odgovoril, si lahko mislim, da ni hotel sprejeti mo- jega daru. Potem lahko preneham, ker mislim, da ni prav nekomu se vsiljevati. To je prijateljstvo. Ne morem nekomu prijateljstva vsiliti, češ ti moraš biti moj prijatelj.Pripravljena sem,če hočeš.Zato si vzamem kot neke vrste dolžnost, da odgovorim, če mi kdo piše, ne zato, ker moram, ampak ker čutim, ker ga čutim kot prijatelja in mu želim prijateljstvo tudi vračati.
Kakšne velike razlike na prvi pogled ni. Če pa se poglobiš v pismo in ga večkrat prebereš, čutiš razlike v hotenjih in že- ljah. Nekaj skritega se izraža. V glavnem pa vsi želijo, da bi človek bil prijatelj. Drugi si želi ra- zumevanja,išče nekoga,ki bi ga razumel ki bi mu rekel tolažilno, spodbudno be- sedo. Razlika je predvsem v različnosti značaja zdravega ali bolnega. Zanima me predvsem,koliko se ta,ki piše, v tem pismu sam daje, kaj mi hoče povedati. Vsakega skušam razumeti.Med zdravimi so taki, da kar čutiš, da sam pride, ko pride njegovo pismo. Drugi pa nočejo povedati svojih težav,ampak jih je moč le zaslutiti. Takoj,ko zaznam klic na po- moč, priskočim in po svoji sposobnosti pomagam.Tako lahko drug drugega do- polnjujemo.
Navadno nekateri povedo svoje težave ko pride do vrha in ne morejo več vzdr žati. O verskih stvareh pišejo bolj po- redkoma. Če kdo vpraša po smislu živ- ljenja, kar se včasih dogaja, kar mislim, da vsaj bolnik išče, mu posredujem svoje mišljenje o smislu življenja.
To je zelo težko kar na splošno nekaj določenega reči. Potrebno je živeti ta- ko,da smisel res doživljaš. Če pomagam komu iskati pot, kadar je v stiski, je to v tem, da mu pomagam zamisliti si, da smo v stalnem rojstvu, tudi zdaj, da se to veselje in trpljenje razvija do konč- nega smisla...! Če kdo tako razume in doživlja, potem more laže premagati težave in mu ni več tako hudo zaradi stvari,pri katerih je prikrajšan kot bolnik Drugače pa bi bilo res hudo.
Bolj malo.
Doma sem komaj mesec dni.Prej,ko sem bila pri sestri, sem pazila na otroke, je bil dan skoraj do podrobnosti izpolnjen. Nekaj časa, ki mi je še preostalo, sem porabila za dopisovanje in premišljeva- nje. Sedaj doma veliko več pišem. Dru- gače pa pomagam tudi v kuhinji,kakšna ročna dela, perem, likam. Sedaj imam več časa in manj družbe. Tudi kakšno knjigo berem, prej skoraj nisem imela časa.
Da bi iz veroučne skupine vsaj eden ali dva bolnike obiskovala, jih povezovala med seboj in skupino. Mislim, da bi mla- dina to lahko naredila, če bi bila dobra volja in pripravljenost. Seveda bi pa moral biti kdo, ki bi jim to povedal in jim pomagal. Če ni skupine, pač odpade ta možnost. V vasi smo bolniki najbolj od- rezani od cerkve. V Ponikvah sem lahko šla k obhajilu vsak teden ali pa je du- hovnik prišel k meni na dom. Tukaj bo verjetno drugače. Kjer je možnost, je treba narediti korak, da se mladina zbli- ža z bolniki. Če bolnik ne more k zdra- vemu, pa naj bi zdrav prišel k njemu, vsaj na nedeljski klepet. To bi mnogim veliko pomenilo.
Težko! Če želim koga obiskati, moram dobiti nekoga, da me pelje. Zelo sem vesela,če pride takšna priložnost. Vsak obisk dobro dene, posebno še, če se z nekom poznaš in po dolgih letih prideš z njim skupaj, da zmoreš z njim sprego- voriti vsaj nekaj besed.

Z Zinko sva se po več mesecih spet videla. Pogovarjala sva se to, kar ste na teh nekaj straneh mogli prebrati.
Morda bi kakšen obiskovalec rekel, da živi Bogu za hrbtom, ker živi na samem, precej daleč od glavne ceste. Mislim, da ni potrebno govoriti o tem,kako živi, saj je veliko povedala.
Sama je rekla, da je zelo vesela pošte in obiska. Prepričan sem pa tudi, da ji bo marsikdo od vas veselje še povečal s pismom, morda celo z obiskom. Njen naslov je: Zinka Pajtler, Gaj 53, 62201 Zgornja Kungota.
Ko sem odhajal,sem ji obljubil,da jo pri- dem še obiskat, pa ne zaradi dolžnosti. Obiskat, ker jo na ta način morem raz- veseliti in ker je kramljanje z njo zelo prijetno že z mikrofonom, brez njega pa še bolj.

lf

Lojze Skalar se je prebudil iz težkega spanja in se zastrmel v strop. Ali je vse to res? Ali so le mučne sanje? Ali je mo- goče, da leži v bolnišnici on, Skalarjev Lojze,ki do svojega petdesetega leta ni nikoli poznal še najmanjše bolezni ne? Potem pa je prišlo kot strela z jasnega. Med oddihom v službi ga je zvila huda notranja bolečina. Sodelavci so brž po- klicali rešilni avto, ki ga je odpeljal v bolnišnico, in tako je sedaj tu že več kot dva tedna. Medtem so ga vozili iz enega oddelka v drugega in včeraj mu je zdravnik povedal, da bo potrebna operacija.
Operacija! Brrr. Lojze se je pred to bese- do zgrozil. Toda želel si je zdravja, želel življenja v svoji družini in je na operaci- jo takoj pristal, samo da se bo potem spet vrnil domov k družini.
Po operaciji so Lojzeta kmalu peljali do- mov. Naslednji dan pa je njegova sta- rejša hči Majda šla k zdravniku. »Kako je z zdravjem našega očka, Alojza Ska- larja? Ali mu je potrebna kakšna dieta? Kako naj mu strežemo, da čimprej ok- reva?« je vprašala zdravnika, ki ga je bil operiral. »Dajte očetu, kar si poželi, ustrezite vsaki njegovi želji, če morete, pomagajte mu vi, mi mu ne moremo več« je skoraj bruhnilo iz zdravnika.
Majdi se je prvi hip stemnilo pred očmi. »Toda, gospod doktor, kaj je vendar z očkom?« je prestrašeno izjecljala.
»Kakšen smisel bi imelo, da bi vas varal s praznimi tolažbami? Vaš oče ima le še nekaj mesecev,največ pol leta življenja pred seboj, pomagajte mu, kolikor mo- rete, lajšajte mu življenje, dokler ga še imate« je zdravnik skušal nekako omiliti boleče priznanje.
Majda se je zahvalila. Kakor omotična je odtavala proti domu. Pot jo je vodila mimo cerkve. Majda je že dolgo hodila mimo cerkve, ne da bi vedela, ne da bi se kdaj spomnila, da tu biva On, ki je Tolažnik žalostnih. Danes pa jo je noga kar sama zanesla proti cerkvi. Tu, pred Tolažnikom trpečih, je Majda izjokala strašno bolečino in si nabrala novih moči Spoznala je, da se je z današnjim dnem zanjo nehala brezskrbna mladost. Spo- znala je, da mora prav ona skrbeti za očka v zadnjih dneh življenja in poskr- beti za mamo, da je boleča izguba ne bo prehudo zadela.
Tu v tihoti cerkve je Majda prvikrat v življenju pomislila, da je človeško življe- nje kakor kaplja na veji, ki jo že lahna sapa otrese v prah. Kako močan, kakor krepak mož je bil njen očka,sedaj pa so mu kar nenadoma dnevi šteti...
»Ni mu potrebna dieta, samo krepko hra- no mora imeti,pa bo kmalu okreval,« se je doma Majda izognila maminim vpraša njem. Zvečer, ko sta bili s sestro Sonjo v sobi, pa je počasi in previdno povedala tudi sestri,kar je zvedela pri zdravniku. »Toda paziti imorava,da mamo lepo po- časi pripraviva na to bolečo izgubo, da ne izgubiva še mamice,« je Majda na- ročala sestrici. Sonja je neutolažljivo jokala. »Sonja, ko boš izjokala svojo bolečino v tihoti cerkve, si boš nabrala moči,« je skušala tolažiti Majda. »In kdaj si bila nazadnje v cerkvi ti?« je nekoliko kljubovalno vprašala Sonja. »Danes! In sklenila sem, da moram rešiti očetu du- šo,« je potiho priznala.
Potekali so tedni in Skalarju se je zdra- vje vračalo. Zdravnik,ki ga je obiskoval pa je Majdi na vprašanje priznal, da je vse to le navidezno, da gre bolezen svojo pot.
Približal se je praznik sv. Antona Pado- vanskega, god Skalarjeve mame, ki je bila Tončka,in obenem dan srebrne po- roke Skalarjevih staršev.Majda je iskala priložnosti, kako bi očka pripravila na srečanje z Bogom. Sedaj se je odločila, da svoj sklep čimprej izpolni, da je smrt ne prehiti. Odkar je bil oče bolan, sta obe hčeri mnogo posedali pri njem in ga prav otroško ljubkovali. »Glej,očka,bliža se obletnica vajine poroke, s Sonjo sva si včasih predstavljali, kako bomo ta dan praznovali s svatbo in plesom. Zdaj pa si ti očka, bolan,pa bi ne bilo mogo- če plesati, ampak midve s Sonjo bi ti tako radi pripravili lepo praznovanje« je previdno začela Majda.Oče ni odgovoril Mislil je, da Majda hoče njegov prista- nek, da bi vendarle doma priredile ples, in to ga je zabolelo.
»Očka, ali bi ne bilo lepo,ko bi obletnico poroke praznovali s svetim obhajilom?« je znova pričela Majda. Zdrznil se je. Kako dolgo že ni bil pri sv.obhajilu! »Da, očka, za mamin god in obletnico poroke bomo priredili lepo praznovanje,pripeljali ti bomo gospoda z Jezusom na dom,« je tedaj prihitela Sonja in se ljubeče stisnila k njemu.
»Kaj sta ob pamet! Ali mislita, da bom umrl, da mi hočeta pripeljati gospoda?« se je skušal šaliti. Toda glas se mu je tresel v temni slutnji. »O, nič takega, samo vajino srebrno poroko bi radi pra- znovali, saj sta bila tudi na dan poroke oba pri sv. obhajilu, zdaj bo pa mamica šla v cerkev,ti pa ne moreš,« sta spre- tno prigovarjali dekleti.
Dolgo sta prigovarjali, dolgo je oče iskal praznih izgovorov. Končno pa se je lju- beznivemu prigovarjanju vdal in dovolil, da pride duhovnik.
Ko je Majda poprosila duhovnika za obisk je zaupno povedala tudi zdravnikovo izpoved glede očetovega zdravja. Du- hovnik se je za opozorilo zahvalil in po- vedal uro obiska.
S svetim spoštovanjem so Skalarjevi sprejeli božji obisk. Duhovnik se je pri bolniku dolgo pomudil. Ko je duhovnik odšel,je oče poklical k sebi Majdo,ji lju- beče stisnil roko in zašepetal: »Majda, otrok moj, za ta dan ti bom do smrti hvaležen.« V očeh so se mu lesketale solze. Majda je razumela, da je duhov- niku uspelo očeta pripraviti za odhod v večnost.
»Hvala Bogu, zdaj sem pa na vse pri- pravljena,« je zvečer tistega dne rekla Skalarjeva mama, »tako lepega godu in praznovanja obletnice poroke si nisem predstavljaia.«
»Mama,« je dahnila Majda, hotela je mami povedati, kako je z očkovim zdra- vjem, toda glas ji je obtičal v grlu.
»Saj vem, Majda. Že dolgo sem slutila, a sedaj vem zagotovo, očkova bolezen je tebi vrnila Boga, ti pa si očku poskr- bela Boga za pot v večnost!«
Dober teden pozneje, prav za god sv. Alojzija, pa so Skalarjevega očeta po- spremili k večnemu počitku!

Angelca

Tokrat smo se spet srečali v Stični. Mogočnost bazilike je izražala zbranost, mirnost. Klopi so se počasi polnile, vse je mirno pričakovalo začetek, če lahko rečem,uradnega dela srečanja.Toda pri tej trditvi človek nikakor ne more ostati po uri in pol trajajočem bogoslužju. Vse, prav vse je bilo tako domače in prijetno; lahko rečem, da se malokje dá doživeti tako zbranost, tako živahno sodelova- nje slehernega, ki je bil navzoč.
Uvodno bogoslužje, ki ga je vodil p. Anton Nadrah, je bilo podobno telovski procesiji. Prebrali so štiri evangelije s kratko začetno mislijo, čemur je sledilo premišljevanje.Evangelije so povezova- le evharistične pesmi, iz katerih je od- mevalo živahno sodelovanje celotnega občestva.
Nato se je začelo obha- janje evharističnega bo- goslužja, ki ga je vodil kanonik Jože Kvas,ško- fijski pooblaščenec za dušno pastirstvo slepih
Kot celotno srečanje je tudi sveta maša imela predvsem evharistični poudarek. Misel pridige je bila: Božja ljubezen kliče našo ljubezen. In prav evharistija je po- seben dokaz za to bo- žjo ljubezen do nas.Bog je šel do konca in se nam dal v hrano.Obhajilo nas naj- bolj približa tej večni Ljubezni -Kristusu in tudi med seboj. Toda ne smemo po- zabiti, da je maša tudi naša daritev, ne samo Jezusova. Z daritvijo in skupnim obhajanjem evharistije raste naše brat- stvo, ki ga uresničujemo v vsakdanjem življenju.
Sodelovanje slepih se je posebno izra- zilo, ko so brali berila v Braillovi pisavi in izrekali prošnje za vse potrebe.
Z mašo pa se še ni vse končalo. Šele tedaj se je pokazal učinek skupnega ob- hajanja evharistije. Navdušenje se je pokazalo v polurnem klepetu, kateremu je sledilo skupno kosilo v veliki samos- tanski obednici. Živahna dekleta iz žu- pnije so vsem prav prijazno postregle z dobrotami,ki so bile pripravljene prav za to srečanje. Da ne bi bila med pridnim pospravljanjem dobrot zamolkla tišina, je poskrbel domači ansambel s prijet- nimi zvoki glasov in strun. Vse to pa je pripomoglo k večji domačnosti in tudi dalo pogum gostom, da so brez strahu nastopili s svojim programom. Tako so s svojimi recitacijami, pesmimi in šalami kaj kmalu utišali domače »Viharnike«. Posebno je prišel do izraza Zoran iz Sta- re Loke s kitaro in s svojim čudovitim glasom.Vse je dvignil na noge in gotovo požel največji aplavz. Toda drugi niso zaostajali za njim.Prav tako korajžno so nastopali. Skupno, zelo domače veselje je trajalo vse do sklepne slovesnosti,ko smo se spet vsi skupaj zbrali v baziliki.
Po petih litanijah Matere božje in blagoslovu smo se odpravili vsak na svoj dom. Vsi upamo in želi- mo, da se bomo vsaj čez leto dni spet srečali in še bolj poglobili poznanstvo in prijateljstvo.

LJ

V rokah držim porumenel list papirja, spomin od prijateljice Ivanke, ko jo je bolezen že v zgodnjih dekliških letih po- ložila na bolniško posteljo.Pod podobico ki je prilepljena na papir in predstavlja sv. mašo, Jezusovo nekrvavo daritev, je vtisnjena njena (in tudi moja) najve- čja želja, ki se ji v teh dneh, ko se ji je hrepenenje na poseben način izpolnilo, vedno znova vrača v spomin. Takole piše na tem listu:
»O, Gospod, daj mi,da še enkrat morem v Tvoje svetišče, da tam pred Tvojim oltarjem kleče v prisrčni molitvi sprostim svojo dušo. Prosim Te, vsaj enkrat mi daj še doživeti srečo, da bi se mogla ude- ležiti najsvetejše daritve in se tam, ob vznožju Tvojega žrtvenika, napiti moči za težko pot skozi življenje. Da, moči, kajti križ z vso silo pritiska na moja iz- mučena ramena in vsak dan zahteva od mene novih odpovedi. Vsak dan novih in to že mesece in leta. Mesece in leta mi ob nedeljah in praznikih srce zaman hrepeni po sveti maši. Mesece in leta mi na ustnicah drhti ista prošnja: O, da že enkrat, vsaj enkrat, pridem v Tvoje svetišče. Toda v srcu me grize boleča zavest, da ne bom mogla nikoli nikoli več. In v očeh mi trepetajo solze.«
Tako mi je Ivanka pisala pred mnogimi leti, v prvem obdobju svoje bolezni. To je boleča odpoved in tiho hrepenenje, ki je še zdaj v njenem srcu, čeprav je tudi to odpoved sprejela. Saj ni nikoli kazalo,da bi se ji ta želja izpolnila. Tudi tedaj ne, ko bo njen brat kot novomaš- nik stopil k oltarju.
Tudi takrat ne. Pri svojem slabem zdra- vju Ivanka tega tudi ni pričakovala.Za- to pa je že dolgo prej gojila v srcu tiho upanje, da bo brat novomašnik dobil dovoljenje in opravil sveto daritev tudi ob njeni bolniški postelji.
Tako se je tudi zgodilo. Že dva dni po veličastni slovesnosti v župnijski cerkvi se je daritev božje žrtve obnovila ob njenem življenjskem žrtveniku - bolniški postelji. Na belo pogrnjeno mizo so po- stavili z lepim vencem ovit novomašni križ, sveče in drobni šopek cvetja. To je bil oltar, ki so ga obrnili proti njej, da je s sveto daritvijo bolje sodelovala. Čeprav je bilo vse zelo preprosto,je bilo za Ivanko prav to najlepše doživetje novomašnega slavja.
»Milost našega Gospoda...« Tudi mašne molitve v slovenskem jeziku so bile zanjo nekaj novega. Ob njih je še bolj čutila veličastnost svete daritve.
Darovanje. Maziljene bratove roke so dvignile pateno, na katero je Ivanka obenem z daritveno hostijo položila tudi vse svoje trpeče življenje:v zahvalo za vse velike milosti, ki jih je tiste dni Go- spod izkazal njihovi družini in s prošnjo za vse velike namene svete Cerkve, za mir na svetu, za svoje domače in vse, vse ljudi, da bi zvesto sodelovali z mi- lostjo in tako dosegli večno srečo ne- beške domovine. Še posebno pa se je Ivanka spomnila vseh sotrpinov in tako zanje kot zase prosila, da bi v zedinje- nju s Križanim vedno vdano nosili svoje življenjske križe.
Pod podobama kruha in vina je bil Križani navzoč tudi med štirimi stenami Ivan- kine bolniške sobe, kot spravni dar za naše grehe. In ob tej izredni priliki je prav tako pod obema podobama prišel v njeno srce. Ne samo Ivanki, temveč tudi drugim navzočim so v oči znova privrele solze velikega veselja.
»To je samo droben spomin na sveto daritev,ki sem je bila po tolikih letih, ob bratovem novomašnem slavju, deležna tudi jaz. Samo droben spomin, kajti do- živetje je bilo tako globoko, da ga člo- veška roka ne more opisati,« mi je pred kratkim vsa navdušena pripovedovala prijateljica Ivanka.

Mimica

Do lastne bolečine se utrdimo. Toda kaj, če nas bolečina koga drugega prevzame in smo ta drugi mi sami in brez orožja proti tej napadalki? Najbrž morajo Petru obsevati tudi pljuča, da bi zavrli možno slabšanje bolezni. Sovražim raka: živi, se posmehuje, je nizkoten. Naš sin je lep, da se trga srce.
Zgodilo se je. Včeraj je torej bilo. Sprem- ljal sem te do vrat operacijske dvorane, moj pogumni, bistri otrok. Božal sem ti lica in še v zadnjih sekundah si me iskal z očmi. Potem sem odšel s tvojo materjo v mesto. V katerem trenutku najinega topega postopanja, v kateri sekundi najine molitve so ti nogo odrezali? Mra- zila naju je groza. Vsako drevo, ki sva ga videla, vsako znamenje pomladi na nebu je bilo upanje, si bil ti.
Potem vrnitev v bolnico.Tvoje prebuja- nje in ponovno spanje. Polagoma vsta- jajoča zavest trpljenja,golega trpljenja, vedno ponavljajoče se besede: »Noga me boli! Koleno! Prsti!« Koliko ur sva morala čakati,preden si doumel, da pri- padaš odslej svetu invalidov!
Noč, dolga noč. Tvoja mati in jaz sva se menjavala ob tebi. Tvoje roke, ki so neprestano grabile po odeji; tvoje na- raščajoče bolečine!
Tvoj posebni smeh; zatajeval si se, za- tiral tožbe. Skupek človeškega trpljenja v majhni bolniški sobi.
Uničen od strahu in bolečine.Ne,nočem! Grozno! Spet vidim odejo pred seboj in kaj se pod njo skriva. Za božjo voljo, dajte mi ga spet, kakršen je bil.
Včeraj popoldine smo ti naročili umetno nogo. Izbirati nam ni bilo treba; imeli smo samo en vzorec. Če ne, bi jokal pred temi policami z lesenimi nogami v nogavicah in čevljih. Groza nam ni bila več tuja. Vsak nov korak, ki ga napra- vimo na tej poti, je poln bolečine, toda preseneča nas ne.
Nikoli si ne bi mislil, da bo tvoje dolgo trpljenje tako hudo. Odklanjaš protezo. Ko zjutraj pridemo, jo kot v posmeh vi- dimo stati ob vzglavju tvoje postelje.In potem, spet obupano poskusiš mučno hojo. Centimeter za centimetrom se ti posreči med solzami; dvigneš se, greš, toda brez sledu veselja ali zaupanja. Na prsih so ti že vidne temne proge in včeraj si me zaupno vprašal: »Papa, zakaj mi sedaj obsevajo pljuča s kobal- tom? Kaj mi je?« Sem te prepričal...?

Trenutek prešernega veselja;jutri zapustiš bolnico in prideš za konec tedna domov. Spiš, ješ, se smeješ. Je res mogoče, da se tvoja bolezen ni zaustavila? Spet ti na no- vo obsevajo pljuča s kobaltom. Tako kakor ti, ki si bil molčeč in vznemirjen, bomo za- živeli šele od dne,ko bo izginila ta pošast - bomba. Presledek pri obsevanju bo zadosto- val, da bomo spet lahko upali in se smejali. Ne hodi proč, ne zapuščaj nas! Nočem, da si sam. Med nami si varen.
O šoli se še ne govori. Tvoja ljubljena op- ravila te čakajo: risanje, rokodelčenje, ke- mija, keramika, knjige - vsa omara je polna tega. Kolači so pripravljeni, naša srca tudi, do roba napolnjeni z nevarnim veseljem.
Kakor David bi rad zaklical: »Kdo mi da,moj sin, da umrem namesto tebe!« Ko sem hodil po Parizu, sem se spomnil stare pesmice, ki poje o majhnem dečku brez noge. Zatekel sem se v neko vežo in jokal.
Že dolgo je,odkar se mi to ni več pripetilo. Vaja v trpljenju, nujnost, da bi ščitili sebe in njega, je bila skovala oklep krhke trdno- sti; uboga mala pesmica ga je predrla.
Na kliniki za rehabilitacijo te morem na skri- vaj opazovati,kako korakaš in korakaš,oma- hovaje od napora. Sme biti to zaman?...
Pred kratkim si govoril o raku in kobaltnem zdravljenju in si s tem v zvezi vprašal, če obstaja kostni rak. Preden je mogla tvoja mati odgovoriti in lažno drugače imenovati tvoj primer, si smehljaje se prešel na pov- sem drugo snov pogovora. Toda, od tedaj nam je zajel srca še večji hlad.
Nazaj iz klinike za rehabilitacijo.Spet sam v prazni hiši.Pariz je kot izumrl. Konec tedna bo Velika noč. Slabotni, brezmočni, revni kot smo, prejmemo vsak teden od Tebe, o Bog, milost,da doživimo po našem sinu ču- dež svetosti. Je to zaljubljenost? Ne, moj sin je v resnici svetnik. Od kdaj veš, kako se imenuje tvoja bolezen? V soboto te je prišel obiskat tvoj prijatelj - duhovnik; ko je odhajal, sem ga spremil do izhoda. Rekel mi je: »Ne vem,gospod, kaj so vam sveto- vali zdravniki,toda vaš sin ve vse.V bolnici je dobro razumel besede,ki so se nanašale na njegov primer. In potem je rekel, ,sem videl, koliko so prejokali moji starši, čeprav so se na vso moč trudili, da bi to zakrili.' Vaš sin vidi jasno. Po eni strani je strastno prežet z voljo do življenja, po drugi strani pa ves vdan. Toda za vas je to resno vpra- šanje: vaš sin misli samo na vas, videl je vašo bolečino in si ne upa govoriti z vami o tem,čeprav je potreben tolažilne besede Ali se vam zdi pravilno, da plačuje s svojim strahom in svojo osamljenostjo to z lažjo vzdrževano ozračje, h kateremu vi ne do- prinašate prav ničesar?«
O Bog, to je moralo priti!... Ves popoldan sem se motal okoli tebe kot takrat, ko sem ti povedal o odrezu noge. Ure in ure dolgo sem premišljeval in tehtal besede: tega ne bom rekel, to bom rekel... Govoril sem ti o naših bojaznih in medtem sem izgovoril be- sede, ki si jih pričakoval in takoj na začet- ku tisto grozno besedo, ki si je sedaj niti zapisati ne upam. Opozoril sem te, da se ne prepuščaj tem mislim,govoril sem o mo- žnostih ozdravljenja. Zagotovil sem ti, da je vse v redu, da so preiskave negativne, da je vse odvisno predvsem od tebe in od nas.Končal sem z vprašanjem: »Verjameš- povej iskreno - ali bi mogel tvoj oče živeti naprej kot prej, misliti na prihodnost, kupiti novo motorno kolo, da bi te mogel vzeti s seboj, če bi bil ti zapisan smrti? Peter, po- vej odkrito, ali verjameš?«
Odgovoril si mi: »Ne,poznam te, ti tega ne bi mogel.« Zmotil si se, srce moje, ne poz- naš me.Nekaj pozneje sem hotel vedeti,če bi se želel pogovarjatl o tem našem upanju Skoraj hladno si mi odgovorli: »ne.«
Pred tremi ali štirimi dnevi je Peter rekel glavni sestri za rehabilitacijo invalidov: »Mojemu očetu lahko vse poveste, on ve, toda moja mama naj ne sluti in tudi moja sestra ne.« Mislim, da te že od vsega za- četka od daleč opazuje, Janina, in dobro veš,da ti hoče z obraza razbrati vsako no- vo slabo novico -nekaj zato,da bi te mogel tolažiti, nekaj zato, ker je tako strašno ra- doveden. Uboga mati, ki ne sme pokazati solza. Toda tudi jaz nisem na boljšem: la- gati in govoričiti je tudi moja usoda.
Zadnjo sredo so pregledovali sedimentacijo krvi. Nasproti nam je bil Peter samo godr- njav, čemeren in razdražen, toda sestri - sedaj vemo - je rekel: »Saj je vseeno, kaj bo z menoj. Vse to bo koristilo drugim«.
Življenje je zopet steklo. Če to rečem, mi- slim vsakodnevno življenje z našimi sprem- ljevalci: s pametnostjo in grozo. S pamet- nostjo, da lahko živimo iz dneva v dan, da smo hvaležni za podarjene dneve; z grozo v tvojih očeh, v tvoji utrujenosti in vedno mogočem slabšanju bolezni.
In vendar se zdi, da je bilo kot včasih: pr- vega maja si se spet vzpel na kolo in sku- paj smo napravili izlet. Pred 14 dnevi smo preživeli čudovit teden v Juri. Vse je bilo isto: večeri v naši hiši,obkroženi s smreka- mi,nabiranje mavrahov (kot včasih si našel enega samega, s katerim se je lahko dru- žina pobahala)... Da, skoraj,vse je bilo kot nekoč.. Toda tvoja okornost, trda noga, trud na vzpetinah, katere si včasih tako zlahka premagoval. Pa vendarle delamo načrte: za nekaj dni naj bi šel v Rim in te vzel s seboj.
Najbolj črni dan v dneh naše žalosti! To poletno nebo je neizprosno! Razsevki! Sto- krat prekleta beseda, ki zveni kot ime ka- kšnega peklenskega svetnika, kateremu se je posrečilo s svojo peklensko čarovnijo zastrupiti vso nebeško trumo.
Danes nepreklicno vemo, da boš umrl.
Če te gledamo, če se zazremo vate s svo- jim narejenim nasmehom, s svojim zatrtim krikom, da, če te gledamo pred seboj v tr- pečem telesu, tedaj čutimo, kako se nam z vsako uro počasi izmikaš.
Moje srce, moj lepi otrok, moj ponos, umrl boš. Ves nemiren si in boli te in tvoja plju- ča so napadena na šestih različnih mestih. Mislimo lahko samo še na to, da ostaneš med nami čim dlje in predvsem-o Bog-da ti trpljenje olajšamo. Tožiš, da je tvoja bole- zen napadla grlo in celo ramena. Sprašuješ nas v solzah: »Ali se bo to res umirilo?«
V poltemi sosednje sobe (ker nočeš več spati sam v svoji podstrešni sobici) priče- njamo nočno dežurstvo.

(dalje prihodnjič)

Začelo se je kot v pravljici, bilo je kot v pravljici in končalo se je kot v pravljici.
Tam za devetimi grički in devetimi hribčki je nad Škofjo Loko vas Rovt. Domačije so druga od druge precej odmaknjene in vsa- ka ponosno stoji na svojem grebenu. Zato so pa ljudje tem bolj povezani med seboj in prav nič košati, kot bi kdo sodil po mo- gočnih poslopjih. Polni so srčne kulture in ni jim predolga nobena steza, ki vodi do njihove cerkvice sv. Lenarta.

Na eni teh trdnih domačij živita tudi zakon- ca Mesec. Vrsto let že složno premagujeta težave življenja, saj so hčerke in sin že samostojni in že vnučki iščejo zavetja v njunem naročju. Veliko imata skrbi in dela, pa vendar sta našla še čas za nas bolnike - invalide. Spomnila sta se, da je le malo takih, ki bi si sami lahko privoščili letovanje in sta nekaj takih povabila v svoj dom. Bilo nas je osem srečnežev in dva spremljeval- ca, da sta nam pomagala v premagovanju ovir - stopnic. Teh osem dni bo za nas os- talo nepozabnih. Tudi tiste dni, ko je zunaj deževalo, je v naših očeh sijalo sonce. V vseh kotih, v vseh srcih je bilo tiste dni veliko sonca, ker je bilo v vseh - gostih in gostiteljih - veliko iskrene bratske ljubezni. Najlepše pa je bilo, ko smo vsak dan veliko kmečko sobo napolnili s cvetjem in jo pri- pravili za srečanje z Najsvetejšim. V času sv. maše smo čutili, da smo resnično ena družina, zbrana ob svojem Očetu.
Tako so nam dnevi hitro, pre- hitro minevali in vse je bilo res le kot pravljica.Od svojih dobrotnikov smo se poslovili s solzami v očeh in radostjo v srcih, saj smo vedeli, da bomo ostali prijatelji. Vemo, da bomo v mislih vedno drug z drugim in morda se bo ta »pravljica« še kdaj ponovila. Ponovila pri njih ali kje drug- je, pod drugo streho, za drugimi gorami. Saj povsod žive ljudje, dobri ljudje.

J. L.

Risba na desni spominja na našega misijonarja med Indijanci Severne Amerike, Friderika Bara- ga,doma iz Male vasi pri Dobrniču. Baraga, apo- stol dežele velikih jezer - med Kanado in ZDA od leta 1831 do 1868, ko je umrl kot škof v Marquettu v sluhu sve- tosti.
Risba je povzeta z ma- lega letaka v angleščini s katerim Baragova zveza v Marquettu vabi k molitvi, da bi bil Baraga kmalu razglašen za blaženega odnosno za svetnika, ki bi ga smeli častiti na oltarjih. Letak vabi, naj se zatekamo k Baragu v svojih težavah in pro- simo Boga tudi za velike čudeže v slavo nje- govega služabnika. K temu vas vabi tudi ta priloga.
Zahvale in poročila o uslišanjih pošiljajte na naslov: BARAGOV ODBOR, Ciril Metodov trg 4, 61000 Ljubljana.

SPREMNA BESEDA

Baragov odbor v Ljubljani z veseljem spre- jema ponudbo »Družine«, da nam zopet brezplačno natisne zahvale škofu Baragu, ki jih v svojem rednem tisku ne more obja- viti. Baragov odbor pa je prepričan, da je od objave teh zahval v veliki meri odvisna stopnja zaupanja, ki ga imajo in ga bodo imeli Baragovi častilci tudi v bodočnosti. Prepričani smo, da se ogenj užiga ob ognju in da bo eno uslišanje priklicalo zaupne pro šnje mnogih in tudi mnoga uslišanja. Bara- gov odbor si želi, da bi Slovenci v domačih krajih kakor v tujini začutili, da imajo v mi- sijonskem škofu Baragu velikega zagovor- nika pred Bogom, in da je prav ta Bog tudi tisti,ki na Baragovo priprošnjo pomaga lju- dem v dušnih in telesnih stiskah.
Ne gre samo za to, da se na škofa Baraga obračamo v dobah, ko nas stisne telesna bolezen-kdo si ne želi zdravja- ampak tudi v stiskah bolj duhovnega značaja, pa naj gre za razne družinske stiske ali bolečine, za katere ve le vsak posameznik. Škof Ba- raga je pri svojem duhovniškem delu doma in v misijonih med Indijanci v Ameriki izkusil toliko različnih stisk, da si po pravici misli- mo, da ima tudi v nebesih razumevanje za naše stiske. Poudarjamo: v nebesih.
Četudi smo prepričani, da svetniški misijo- nar že uživa pri Bogu slavo, ki si jo je s svojim delom in trpljenjem zaslužil, vseeno želimo in se trudimo, da bi se ta slava že sedaj na zunaj razodela z raznimi uslišanji, morda tudi čudežnimi, na njegovo priproš- njo. Tudi v Rimu,kjer počasi, pa stalno na- preduje delo za razglašenje škofa Baraga za blaženega in za svetnika, težko čakajo na naša sporočila, kaj vse se je velikega le zgodilo na njegovo priprošnjo.
Knjižica, v kateri objavljamo ta poročila in vaše zahvale, bo tudi na kongregaciji za zadeve svetnikov v Rimu napravila ugoden vtis, saj jim bo govorila o zaupanju in hva- ležnosti slovenskih vernikov do tistega, katerega življenje in še posebej svetost natančno preiskujejo in tehtajo. Tudi njim bomo poslali ta poročila, vas pa prosimo, da se škofu Baragu še bolj priporočate in nam sporočate še naprej svoje zahvale.

Baragov odbor

POMOČ V ZADNJI URI
Dolgo let sem molila za moža, da bi se spre- obrnil. Zbolel je hudo za rakom.Neka gospa mu je dala Baragovo molitev, naj se k nje- mu zateče. Začela sem takoj moliti devet- dnevnico in ga prositi z zaupanjem, da me bo uslišal.In res me je uslišal.Sedmi in osmi dan devetdnevnice sem moža prosila, naj se pripravi za večnost. Pa je privolil: osmi dan devetdnevnice je prejel vse zakrame- nte. Sedaj mu upam reči, naj v bolečinah ponavlja: Jezus, usmiljenje, odpusti moje dolge.
Prisrčno se zahvaljujem božjemu služab- niku Frideriku Baragu za uslišano prošnjo. Prilagam mu v dar, kar sem obljubila, in se mu še v naprej priporočam v drugih zade- vah, zlasti za moje zdravje, da bom možu lažje stregla. Prosim, da bi objavili mojo zahvalo, ker sem prepričana, da sem bila uslišana. Molim, da bi dobil čimprej čast na oltarju, da bi obiskala njegov oltar in se še tam zahvalila - škofu Frideriku Baragu.
POMAGAL JE NAŠEMU SINU
Že dalj časa se čutim dolžno, da vam spo- ročim o tej zadevi in pridenem vsaj kapljo za slavo našega Baraga. Že štiri leta je pre- teklo, kar sva s starejšim sinom od doma opravljala devetdnevnico - skromno a pri- srčno- za našega,takrat še ne enoletnega sinka,oziroma bratca.Znan ortoped je rekel da brez operacije sinovih kolkov ne bo šlo. S skrajno nego in v mavčnem koritu ponoči je sin kmalu shodil čisto normalno. Danes mineva štiri leta in je zdrav brez posledic. Skače kot drugi otroci. Upam, da bo tudi za naprej tako. Hvaležna sem vsem, ki so mu pomagali, posebno pa Frideriku Baragu, ki je našemu sinku z božjo pomočjo pripo- mogel do zdravja.
NAZADNJE JE LE PRIŠLA
Moja nečakinja,ki se je kot 15-letna odse- lila od svojih staršev in se naselila pri svoji teti, se je čez nekaj časa odselila tudi od nje. Dobila je fanta, se naselila pri njegovi sestri, ki je ločena in poročena zopet z lo- čenim možem. Ko je nečakinjin oče zvedel za to novico,ji je pisal pismo za pismom, jo svaril in prosil, naj pride domov, toda vse zaman. Grozila je z umorom in krsto. To novico so povedali meni, in kot krstno botro prosili,naj ji tudi jaz pišem. Pisala sem ji, to- da odgovora nisem dobila. Obiskala sem jo na stanovanju, toda dobila je nisem. Skrila se je, ali pa so me nalagali, da je pri svojih starših. Šla sem domov, pa je nisem dobila V upanju na njeno spreobrnjenje sem za- čela opravljati devetdnevnico na čast bo- žjemu služabniku Frideriku Baragu. Ko sem končala devetdnevnico, sem nekaj časa čakala,kaj se bo zgodilo. Na koncu pa sem izgovorila: "Oče, zgôdi se tvoja volja,kakor ti hočeš." Še vedno pa sem v ta namen darovala kako desetko rožnega venca.
Ko sem čez nekaj mesecev prišla domov, sem zvedela veselo novico,da bo prav tisti dan domov prišla tudi nečakinja.
In res je prišla. Poiskala si je službo v go- stilni kot natakarica, toda tam ljudje niso bili dobri. Ker je bila moja velika želja, da bi to službo zapustila, sem se odločila za nadaljnjo molitev in prošnjo. Uslišana sem bila tudi tokrat in sedaj je doma.
STARA SEM 84 LET
Zahvaljujem se škofu Baragu za uslišano prošnjo, po zaobljubi. Lani sem zbolela na srcu in ledvicah ravno prvo postno nedeljo Nato sem bila bolna pet mesecev.Zdravnik iz Trebnjega je že obupal nad mojim ozdrav- ljenjem. Moje hčere in sinovi pa so se zatekli k škofu Baragu in res se je stanje izbolj- šalo. 8. decembra 1974 sem bila stara 84 let, pa grem še večkrat v delavnik zjutraj k maši. Pišem tudi sama, čeprav bolj slabo ker sem kmetica. Priporočam se mu še za naprej tudi v duševnem trpljenju.
POMOČ V SKRAJNI STISKI
V septembru 1973. leta sem bil na oddihu pri svojem znancu na otoku Olibu pri Zadru Otok Olib ima bogato zgodovino, sedaj pa je pust in prazen, kajti skoro vsi prebivalci so se izselili v Ameriko.Nekdaj obširna polja kjer so gojili trto in oljke, so sedaj skoro popolnoma opuščena. Ostala pa je njihova značilnost,ostale so neštete parcele,v ka- tere so ta polja razdeljena.To so z visokimi kamnitimi zidovi obdani koščki rodovitne zemlje,ki pa so drug od drugega ločeni tu- di po globokih stezah, ki se brez konca in kraja vijejo med parcelami. Gorje tistemu, ki brez vodnika vanje zaide. Gorje tistemu, ki zaide danes v pokrajine, kjer ni nobene točke, po kateri bi se mogel orientirati in nobenega človeka, ki bi ga mogel poklicati na pomoč. In tak človek sem bil jaz.
Šel sem k morskemu zalivu proti deseti uri dopoldne, pa prav hitro sem se začel izgu- bljati na teh potih in med temi parcelami. Stiska je bila vedno večja, zavijal sem se- daj proti levi, potem proti desni in zopet naravnost in zopet nazaj, dvigal se na ka- mnite ograje,da bi videl kje sem,začel sem klicati človeka, pa nikogar ni bilo. Že sem begal skoro tri ure v vročem soncu, ali rešitve še ni bilo videti. Tudi utrujenost je naraščala. Ker ni bilo človeške pomoči,sem se obrnil po pomoč na ljubega Boga in na božjega služabnika škofa Baraga. Čim bolj je potekal čas in čim večja je bila stiska, tem bolj goreče sem prosil za pomoč.
In tedaj, kakor da se je zgodil čudež. Na- mesto, da bi zopet zavil na levo ali desno, ali nazaj,kar bi bilo možno in se je tisti dan že tolikokrat zgodilo, sem krenil naprej in čudno:kakor izgine spomladanski sneg pod toplimi žarki prvega sonca. Kamniti zidovi so odpadli in znašel sem se naenkrat na odprtem polju in na stezici, ki je prijetno vodila naravnost k morju. Ah, kako je bila hladilna njegova voda v tisti vročini za du- šo in telo in kako sem bil hvaležen ljubemu Bogu in škofu Baragu, ko sem občutil res- ničnost našega pregovora: Ko bo sila naj- večja, bo božja roka najbližja. Že tedaj pa sem sklenil, da se bom škofu Baragu za iz- redno uslišanje svojih prošnjá javno zahvalil
MATJAŽEK JE BIL REŠEN
Draga Rozi in Francka! Najprej vaju lepo po- zdravim in prav lepo prosim za eno uslugo; upam, da mi bosta priskočili na pomoč.
Imeli smo težave. Naš mali Matjaž je iz sosedovega dvorišča pritekel naravnost v vojaški tovornjak. Po čudežnem padcu je ostal brez večjih poškodb, samo malo je bila glava poškodovana. Zato prosim, da kupita sveče in naj gorijo med sv. mašo v zahvalo škofu Baragu, ker njemu se vedno priporočamo in tudi verujemo, da smo usli- šani.
OPERACIJA NI BILA VEČ POTREBNA
Podpisana moram izpolniti zaobljubo,ki sem jo napravila novembra 1973, ter se javno zahvaliti božjemu služabniku Frideriku Bara- gu za čudežno uslišanje v naslednji zadevi
Nenadoma sem zjutraj začutila neznosne bolečine v črevesju. Prepeljana sem bila na Polikliniko. Po rentgenskem pregledu je bilo ugotovljeno zapleteno črevesje -Illeus Zaradi nujne operacije so me takoj preme- stili na kirurgično kliniko. Čeprav mi je po injekciji odleglo, je zdravnik odredil, da se vse pripravi za operacijo, ki naj bi bila še isti večer. V težkih trenutkih čakanja sem se z zaupanjem obrnila na božjega služab- nika Friderika Baraga, da bi me ne bilo treba operirati. Po ponovnem pregledu je zdrav- nik res odločil,da zaenkrat operacije ne bo treba. Po 9 dneh sem bila iz bolnišnice od- puščena z diagnozo: subilleus.
Mnenja sem, da je bila moja prošnja prav gotovo čudežno uslišana,saj sem bila takrat v resnično kritičnem zdravstvenem stanju. Zato sem dolžna izvršiti dano zaobljubo in se javno zahvalim.
Tudi leta 1969 sem bila čudežno uslišana. Moja mama je zbolela, dobila je hudo gripo Njeno zdravstveno stanje je bilo skoraj brezupno, saj je prejela sveto maziljenje. Prosila sem škofa Friderika Baraga in čez nekaj dni ji je odleglo.
V VAŽNI ZADEVI SMO BILI USLIŠANI
Čutimo prijetno dolžnost, da se javno, pri- srčno zahvalimo škofu Baragu za čudežno uslišanje v važni zadevi. Prilagamo Bara- govemu odboru sto novih dinarjev. Pripo- ročamo se še v bodoče.
Hvaležna družina
POMOČNIK V BOLEZNI NOG
Podpisana M. S. iz Tunjiške mlake se zah- valjujem škofu Baragu za uslišano prošnjo. Dalj časa sem že imela na desni nogi pod kolenom bulo, ki me ni bolela. Leta 1952 sem jo dala operirati, da se ne bi kdaj iz nje razvila rakasta tvorba. Kmalu po operaciji se je napravila spet enaka bula. Ponovno sem hodila na pregled na onkološko kliniko, kjer mi je zdravnik dr.Žitnik določil obseva- nje. Po rojstvu devetega otroka leta 1971 se je stanje poslabšalo.Noga je postala ob čutljiva za sonce. Rana se je odprla, iz nje se je cedilo. Ko se je rana poglobila, so iz nje prihajali drobci kosti. Stanje se je po- slabšalo: iz onkološke bolnišnice so me po- slali na oddelek za kožne bolezni, da bi me tam naprej zdravili.Potem bi prišla na vrsto operacija kosti. Po uporabi raznih zdravil se stanje bolezni ni zboljšalo. Nazadnje je nastala velika hrasta in zdravnik me je od- pustil domov, češ da sem zdrava. Doma se je rana ponovno odprla,iz nje je teklo, pri- hajali pa so tudi drobci kosti. Doma smo se vsi bali, kaj bo iz tega.
V velikem strahu in bolečinah sem se zate- kla h škofu Baragu za pomoč. Marijine se- stre, pri katerih je tudi moja hč erka, so v januarju 1974 opravile devetdnevnico k škofu Baragu. Kmalu po opravljeni devet- dnevnici se je rana zaprla in v dveh tednih se je posušila. Od takrat ne čutim nobenih težav,razen,če se izpostavljam premočne- mu soncu. To naglo zboljšanje pripisujem škofu Frideriku Baragu in se mu prisrčno zahvaljujem.
HVALA ZA OZDRAVLJENO ROKO
Dobrniški dekan je dobil na koncu leta 1974 pismo iz Ljubljane, ki se glasi:
Spoštovani gospod dekan! Prosim, da mi oprostite, ko se tako pozno zahvaljujem. Odlašala sem iz dneva v dan, da pride tisti dan,ki bo imel vsaj 28 ur, pa ga ni. In tako si tudi danes moram narediti silo, ker jutri potujem v Italijo za teden dni. Torej najprej zahvala. Vi ste lepo prosili, Friderik Baraga pa lepo pomaga.Obema sem zelo hvaležna Pa ne samo danes, ampak vsak dan tam od julija, odkar zopet lahko delam z roko. Da ste videli, kakšna je bila roka po tistem padcu! Nisem se mogla niti počesati, niti vrata odpreti,kaj šele,če so bila zaklenjena Roka je bila modra kakor črnilo tja do rame Nisem prosila za čudež,da bi v hipu ozdra- vela, ampak samo, da bi šlo to brez bolni- šnice. Šlo je dosti naglo. Malo še škriplje v komolcu,a to je skoro brez bolečin. Takrat pa je bilo obupno. Bila sem sama s tremi majhnimi otroki, komu naj jih izročim? Tiste prve dni, dokler nisem vas prosila za mašo v cerkvi Baragovega krsta, se ni prav nič izboljšalo. S kakšno težavo sem napisala tistih nekaj besed.Prosim vas,da mu izrazi- te mojo zahvalo, kakor ste mu takrat mojo prošnjo.
ZAHVALA ZA VEČKRATNO USLIŠANJE
Sporočam vam, da se javno zahvalim Fride- riku Baragu za večkratno uslišano prošnjo glede zdravja in družinskih zadev in se mu še priporočam.
LUČKE NAJ GORIJO PRI BARAGOVEM KIPU
Ko sem bila leto dni nazaj v Dobrniču na proslavi Friderika Baraga, sem z zaupanjem prosila, naj pomaga,če sem vredna, in sem bila uslišana. Zato moram poravnati, kar sem obljubila. Obljubila sem dar g. župniku, naj ga odda v Ljubljani. Želim, da bi gorele lučke pri kipu Fr. Baraga.
POMOČ V RAZNIH BOLEZNIH
V žepni knjižici „Misijonar Baraga" sem za- sledila na koncu tudi vašo željo, da vam sporočim morebitna uslišanja. Na ta način bi mu tudi rada izrazila zahvalo za toliko uslišanih prošenj.Ker nisem več ravno mla- da, so me večkrat napadle razne bolezni. V hudem telesnem trpljenju sem se obrnila na Baraga. Prepričana sem,da mi je to oh- ranilo zdravje, saj ga, ker sem sama, zelo potrebujem. Tudi sedaj se stalno zatekam pod njegovo varstvo. Morda se vam bo zdelo to samo majhno božje usmiljenje, jaz pa vem, da je to nekaj velikega in vredno, da vam to sporočim. Najlepša hvala za po- zornost.
PA ŠE TO
Javna zahvala škofu Frideriku Baragu za večkratno uslišanje. K njemu sem molila za pomoč, ko je Olimpija igrala nogomet v Gr- čiji in pri tekmi s Škotsko. V zadnjem trenu tku sem bila uslišana in sem obljubila javno zahvalo. Že večkrat sem bila tudi v drugih prošnjah uslišana na priprošnjo škofa Ba- raga. Sem že stara mama, pa vseeno na- vijam za naše nogometaše. Pa objavite,če vam je prav.
OTROŠKE SKRBI
Javno se prav prisrčno zahvaljujem škofu Frideriku Baragu za uslišano prošnjo po več devetdnevnicah za pomoč pri izpitu pri te- žkem predmetu v šoli, dalje v poboljšanju dveh otrok v 19. in 20. letu. Izpolnjujem zaobljubo in prilagam prispevek za vse po- trebe v korist Friderika Baraga.
CELO GANGRENA SE JE UMAKNILA
Tudi jaz moram priznati glede moje bolezni; imela sem namreč gangreno in sladkorno bolezen. Zgodilo se je pa tako: V noči od sobote na nedeljo sem imela grozne boleči- ne. Višja doktorica in višja medicinska sestra sta takoj ugotovili:gangrena. Pomagali sta mi takoj z injekcijo. Prednica Marija mi je rekla, naj se priporočim škofu Baragu. To sem takoj storila in glej, še tisto noč od torka na sredo se je širjenje na druge prste ustavilo. Tako sem uvidela,od kod je prišla pomoč. Baragu se imam zahvaliti, zato ga vsem vernim toplo priporočam.
PROSIM, DA OBJAVITE
Po zaobljubi se zahvaljujem škofu Baragu za uslišano prošnjo za ozdravljenje moje hčerke.
ŽIVCI, ŽIVCI
V smislu zaobljube in v zahvalo Frideriku Baragu vam sporočam, da sem bila na nje- govo priprošnjo uslišana v sledeči zadevi:
Pred kakim letom sem zbolela na živcih in sem se celo zdravila 11 dni v bolnišnici. Pre- iskave niso pokazale kake bistvene bolezni in je bila diagnoza: nervoza srca in živci. Bolezen se je tako stopnjevala, da me je večkrat,posebno zjutraj okoli 4.ure, popa- del nepopisen strah in celo strah, da bom pogubljena.
Pred leti sem opravila dolgo spoved. Živim sama in pristopam vsak dan k obhajilni mizi in k sv. maši. Naknadno sem pri spovedi večkrat povedala, kar se mi je zdelo, da sem pri dolgi spovedi pozabila. Kljub temu nisem našla notranjega miru. Spovednik mi je celo,da bi me pomiril, dal odvezo za vse nazaj. Nekaj časa je bil mir in zopet se je pojavil nepopisen strah. V tem obupu sem se obrnila s prošnjo na Friderika Baraga. Opravila sem devetdnevnico tako, da sem šla dnevno k maši in prejela sveto obhajilo v ta namen. Po tej devetdnevnici me je strah zapustil. Čakala sem kak mesec in se ni več povrnil.
Menim, da se moram za to zahvaliti pripro- šnji Friderika Baraga in srčno želim,da bi bil pred vesoljno Cerkvijo prištet k blaženim. S tem pismom izpolnjujem obljubo, da bom to zahvalo javila odboru za beatifikacijo.
VEČKRAT USLIŠANA
Škof Irenej Friderik Baraga mi je že večkrat uslišal razne prošnje, zlasti pa se je to po- kazalo ob zadnji nezgodi, ko sem si poško- dovala roke z elektriko.V hipu bi bilo vsega konec. V zadnjem hipu sem zaprla aparat, zdravnik pa je izjavil: to je bil zares čudež.
Prilagam skromen prispevek za prevajalca Baragovih spisov v latinščino z vljudno pro- šnjo, da bi malo pohiteli, da bi v tekočem svetem letu to zaključili... Moje devetdne- vnice se nadaljujejo.
USLIŠANA V HUDIH ZADEVAH
Zahvaljujem se škofu Frideriku Baragu za pomoč v hudih zadevah in se mu bom še naprej vedno priporočala.
PRIPROŠNJIK ZA BOLEZNI V NOGAH
Večkrat sem slišala o škofu Baragu, da je večkrat uslišal prošnje za pomoč v bolezni. Zelo so me bolele noge in sem se s proš- njo zatekla k škofu Baragu. Osem dni sem zvečer molila rožni venec.Baraga mi je zelo pomagal.
On je že svetnik v nebesih, zato ga pripo- ročam za na oltar Cerkve. Pa še vedno se mu zahvaljujem za dobroto,ko me je uslišal On se je vsemu odpovedal, - peš prehodil toliko poti za Kristusa - delal je za misijon in sveto Cerkev.
USLIŠANA V HUDI DRUŽINSKI ZADEVI
Zahvaljujem se škofu Frideriku Baragu za uslišanje v hudi družinski zadevi. Obljubila sem javno zahvalo in s tem obljubo izpol- njujem.
USLIŠANJE GLEDE SLUŽBE
Ko sem brala o Baragu v vašem listu, sem tudi sama sklenila, da se priporočim njemu in o uslišanju sporočim vašemu odboru.Za- hvaljujem se škofu Frideriku Baragu za us- lišanje glede službe in za zdravje v družini. Še naprej se mu za vse toplo priporočam.
NENADNO USLIŠANJE
V dolžnost si štejem,da vam sporočim res- nični dogodek o mojem ozdravljenju. Udaril sem se prav močno v koleno desne noge. Ta udarec mi je povzročil strašne, neznos- ne bolečine,katere so trajale tri dni. V noči od 3. na 4.februar so se bolečine tako po- množile,da sem skoro obupal.V tistih hudih urah mi je nenadoma prišlo na misel,naj se zaupljivo priporočim škofu Frideriku Baragu da bi mi njegova priprošnja polajšala moje veliko trpljenje. In ko sem z velikim zaupa- njem to storil, so bolečine naenkrat popol- noma izginile, brez vsakih nadaljnjih posledic Še do danes je ostalo to moje ozdravljenje stanovitno. Dolžan sem, da sem in vedno ostanem misijonarju Baragu za uslišano pro- šnjo hvaležen. Pripravljen sem to s prisego potrditi. - Pripis župnika: Potrjujem, da je J. K. verodostojen in moralno neoporečen.
MOČ DEVETDNEVNICE
Usmiljena sestra sporoča: V bolnišnico je prišel bolnik v takem stanju, da so ga mo- rali takoj operirati. Imel je vnetje trebušne mrene in menda tudi gnojno vnetje slepiča kar pa zdravniki niso mogli takoj ugotoviti, ker je bila trebušna votlina polna gnoja. Imel je poleg tega vnetje ledvic in nasto- pilo je tudi zastrupljenje okrog rane. Nje- govo stanje je bilo brezupno. Zdravnik je menil, da bolnik vsega tega ne bo mogel prenesti, saj je bil že skoro umirajoč.
V tem hipu sem se spomnila na škofa Ba- raga. Zazdelo se mi je,da bom uslišana, če bolnika njemu priporočim. Začela sem op- ravljati devetdnevnico k škofu Baragu. In glej,bolniku se je že prvi dan začelo stanje boljšati. V kratkem je popolnoma ozdravel. Obljubila sem, da bom uslišanje objavila.
IZ PISMA MISIJONARKE
1. Na misijonu smo imeli nekega fantiča, ki je imel nogo tako bolno, da smo mislile, da bo gobav. Domači zdravniki so ga zdravili, pa ni nič pomagalo. Tudi evropska zdravila niso pomagala. Stanje je bilo vedno bolj brezupno. Bolezen se je že javljala na ko- steh. Ker niso pomagala zdravila, smo ga z devetdnevnico izročile škofu Baragu. Po op- ravljeni devetdnevnici se je bolezen obrnila na bolje. Danes pa ne čuti nobenih posle- dic več.
2. V ulici, kjer bivamo, živi tudi več muslima- nskih družin. Ena izmed njih je imela hudo bolnega otroka. Ker zdravniki niso mogli več pomagati, sem šla na pomoč še jaz. Šla sem na dom in videla, da malemu bol- niku ne morem z drugim pomagati kakor s sv. krstom.Krstila sem ga na ime Friderik in mislila pri tem na škofa Baraga ter obudila prošnjo,naj otroku reši življenje, če je taka božja volja. Vse sem prepustila božjemu služabniku. Naslednje jutro pa je prihitela mati, da se nam zahvali, češ da je otrok ozdravel in da pogumno jé. Hvala božjemu služabniku Baragu!

S. I. M.

PRILOGA „PRIJATELJU", štev. 4., avg. 1975, in „SREČANJEM", štev. 9., sept. 1975. Pripravil in izdal Baragov odbor v Ljubljani (dr.Vilko Fajdiga, vicepostulator) - Razmnožila Družina.

Mnogokrat,ko premišljujem o življenju, živ- ljenju, ki me vodi v novi dan, občutim, da me vodi neka nevidna opora, Moč, in mi daje tisti prepotrebni optimizem, ki ga po- trebujem vsepovsod, v vsakem trenutku. V urah, ko sem zatopljena v svoje delo,ker se hočem čimbolj izpopolniti, se trudim, da bi znala razumeti ljudi okoli sebe ter jih sprejeti tako, da bi bilo prav njim, ne samo meni. Ob tej misli se sama sebi zazdim po- dobna viharniku, ki ves izmučen stoji sredi skal in išče zemljo, ki mu je potrebna, da živi.Veter ga neusmiljeno premetava in mu nevihta odnaša že tako skopo prst. Vihar- nik pa vztraja, hoče živeti, čeprav v vsej skromnosti.
Tudi mene premetavajo življenjske preiz- kušnje, tudi jaz vedno iščem tisti vir, ki mi prinaša srečo in zadovoljstvo v življenju. Večkrat je potrebna za to nemajhna žrtev. Če iščeš srečo, jo ne najdeš vselej, ampak te večkrat doleti le razočaranje.Ako pa kaj podariš ali storiš kaj za bližnjega, pa če je tudi le prijateljski nasmeh, mnogo prej naj- deš srečo.
Starejši ljudje teže razumejo usodo, če vi- dijo mladega invalida na vozičku. Napisala bom primer. V zavodu sem sedela v avli in gledala skozi okno.Prišla je k meni starejša žena. Začneva se pogovarjati. Ko ji odgo- vorim na vprašanje, koliko mi je let, in da sem vse življenje invalidka, ji iz oči začno drseti solze. Govorila je: tako mlada, pa moraš toliko trpeti, reva uboga. Rada bi se pogovarjala, pa se mi smiliš, da se ne mo- rem. Skušala sem ji razložiti, da telesna bolezen ni najhujša in da sploh nisem ne vem kako uboga, kakor sem mogoče videti na prvi pogled.
Mene je to sicer prizadelo, toda nisem se hotela vdati užaljenosti,temveč sem si do- povedovala, da smo pač ljudje, ki gledamo le površinsko,ne pa tistega,kar se skriva v duši posameznika, pa naj bo njegovo srce polno žalosti, veselja, ali pa tihe sreče. V bolezni ne vidim nič takšnega, kar bi mi jemalo srečo in veselje, saj je sreča doma tudi v skromnosti. Vsekakor se mi pa zdi pomembno, da se ob človeku, ki je telesno prizadet, ne kaže samo usmiljenje in po- milovanje. Mislim, da si sleherni izmed nas mnogo bolj želi,da bi bil sprejet kot človek, morda tudi kot prijatelj.
Vedno bolj spoznavam, da se je potrebno učiti preko napak: svojih ali pa morda tujih če se svojih premalo zavedamo. Večkrat si mislim: O Bog, daj, da bom znala vsaj malo razumeti tvoje in naše človeške skrivnosti, ker vidim,da je vsak človek skrivnost zase.

Stanka

DRUGIM UTEGNEMO BITI V BREME
KAKO NAJ JIM GA OLAJŠAMO...

Rekla sem že: nekateri zdravi govore ob bolnikih tako,da kar preseneča, in občutijo to bolniki kakor udarec na živo rano: be- sede, ki razorožajo - pa tudi ubijajo - ker pričajo o trdovratni nezavednosti; besede, ki bičajo,žalijo,tlačijo, ker razodevajo topo nerazumevanje, slepo (včasih bedasto) krivičnost, zaničujoče pomilovanje in neiz- prosno brezsrčnost; pomilovanja, ki nas za vedno zavarujejo, da bi izdali karkoli že iz svojega notranjega življenja,-toda besede ki večkrat poučijo in pojasnijo z resnicami, ki jih vsebujejo, ali ker jasno osvetlijo po- dobo nas samih,kakor odseva v misli zdra- vega. Ne togotimo se, ko nas take besede bolijo. Rajši poglejmo, česa nas učijo.
Ena mojih prijateljic je nekoč ob moji postelji na katero sem bila priklenjena že tri leta, izustila tele besede: »Bolnik je v življenju tistih, ki ob njem žive, breme.« Priznam, da mi je prvi hip kar dih zastal, kakor če te nepričakovano potopijo v mrzlo vodo. Pa sem se brž obvladala: tista prijateljica ni ne brezsrčna ne brezobzirna. Vem, da ob njej nisem brez moči za dejanje, in najino prijateljstvo je eno izmed tistih,ki se v njih lahko spustiš v nevarne pokrajine resnice. In pa, da bolnik je ali vsaj utegne biti bre- me v življenju tistih, ki so ob njem, je pač bridka resnica,ki sem jo spoznala prav zgo daj in ki si je ne prikrivamo. In mi bolniki se motimo, kadar menimo, da še nismo v bre- me, če le nismo že odkrito neznosni. Naša bolezen sama je morda že breme zaradi nujnosti strežbe,zaradi odvisnosti in ker se včasih poslabša,ne da bi,žal,mogla izbirati, ob katerih urah bo manj motila življenje ti- stim,ki so z nami,in ker preprečuje zdravim ne samo zabave in domisleke, ampak tudi njih najbolj upravičene potrebe,njih najbolj neposredne nujnosti, jim moti počitek in delo in presega njih moči in prostor! Breme smo jim tudi, ker ne moremo živeti kakor drugi in včasih še prenesti ne, da bi živeli ob nas navadno življenje. Breme tudi, ker jim stik z našim okrnjenim življenjem notra- nje ovira svobodno uživanje srečnega in navadnega življenja; breme zaradi nekake nelagodnosti pri očitkih, ki se nekaterim zdravim zbujajo ob zlu, do katerega neja- sno čutijo, - tako imajo - neko dolžnost, ki je ne bi radi videli vstati iz sence; breme zaradi tiste vznemirjajoče uganke, ki jim jo postavljamo mi, ker vedno spominjamo na usodnost življenja in temne grožnje,ki visi- jo nad vsemi; breme zaradi groze,ki mnoge navdaja ob pogledu na bolečino ali nevar- nost drugih. Ta čudni strah sem spoznala

pri ljudeh, katerim ni dosti do mene, enako pa tudi pri tistih, ki ne ljubijo. Videla sem te in one, kako se boje,da ne bi bilo vpričo njih srčnega napada, - kakor se nekateri boje, ko vidijo teči kri. Med nekim takim napadom sem videla zmedene od strahu, konec je bilo sleherne pobude,vsake volje, da bi pomagali. Lahko sem se prepričala, da je ta »strah« nekaj čisto drugega kakor bolečina ali ganjenost, ki jo čutiš, ko vidiš trpeti prijatelja, priznam pa, da lahko ob- staja eno poleg drugega.
Na kratko: naša bolezen sama po sebi je lahko za zdravega breme zaradi neposred- nih vplivov našega zdravstvenega stanja na njegovo življenje in zaradi vsega, kar stik z našo boleznijo v njem vzbuja ali moti ali ovira. Nekatera teh bremen postanejo neznosno težka sebičnost, ki zavestno ali nezavestno naredi vse, kar le more, da se jih reši. Rekla sem že in ne bom nehala po- navljati, da edino kaka ljubezen žene, ma- tere, hčere ali božjih sester krščanske lju- bezni ne klone pod tem bremenom, ampak ga s srcem nosi,in ne ponižujem "bremena" tistih bolečin, ki jih plemenita in ljubeča srca prenašajo z nami in po nas.
Bati se, da za svoje ne postanemo breme namesto opora, senca namesto luč, to je ena najgrenkejših bojazni, ki jih more bole- zen vzbuditi. Ali si predstavljate,koliko trpi bolnik, ki dan na dan skuša, da je strašna Mauriacova beseda na začetku tega po- glavja včasih resnica?
Bolnik ni v ničemer odgovoren, mi je bilo rečeno,za morebitne odmeve potreb svoje bolezni v življenju drugih. Gotovo! Pa je mar zato naše srce upravičeno vdati se v to, da se za to ne meni? Nekoliko je odvisno od nas, da to breme še povečamo ali ga olajšamo.Kako naj nas ne bi navdajala go- reča želja,olajšati ga kar se da,ali vsaj,ka- ko naj ne bi čutili, da je to ena naših prvih dolžnosti? Kako naj storimo, česa naj ne storimo,da življenja okoli sebe ne otežimo? Tudi v tem so velike in majhne reči, toda male imajo tako pogosto nepreračunljive posledice,tako da nobene ne moremo imeti za malo važno ali nepomembno.
Predvsem je zelo važno, da glede nobene- ga odmeva naših potreb v življenju naše okolice nismo nevedni in da jasno presodimo kaj zahtevajo od zdravega, ki nam streže. V tej stvari vsak bolnik zlahka zaide v zas- lepljenost in nezavednost in zato prizade- vanja zdravih,njih truda,vrednosti njih na- menov ne ceni dovolj in jim ne zna več laj- šati naloge, jim zagotoviti počitek in oddih Pazimo! Očitamo zdravemu, da se je na našo usodo navadil, tako da več ne čuti, kako strašna je, da zgublja z oči pomen in vrednost našega prizadevanja. Mi, mi sami pa se le prelahko navadimo na njegovo pripravljenost za pomoč in njegovo požrt- vovalnost, tako da je več ne priznamo. Če pustimo,da začnemo drseti po tem klancu, kako zelo bomo upravičili očitek, da smo se- bični, kakor nam vedno tako radi govorijo!
Če že ne moremo spremeniti mnogoterih potreb svoje odvisnosti, nujnosti nekaterih pomoči,napete razburjenosti ur nevarnosti je pa to, kako te preizkušnje prenašamo, popolnoma v naših rokah. Če smo drugim že v breme, ne dodajajmo še bremena ne- primernega ravnanja spričo bolezni. Na ži- vljenje naše okolice bomo vplivali zelo raz- lično, odvisno od tega, ali smo »dober« ali »slab« bolnik, ali bomo ostali človeški,dos- topni, skrbni za druge, s srcem,res odprtim za vse, kar se jih tiče, - ali pa bomo zožili vse svoje obzorje samo nase in na svojo uteho.
Da družina s pripravljeno in plemenito lju- beznijo prenaša breme bolezni koga svojih, je naravno. Da pa nesrečno okolico preo- bremenjuje gospodovalnost,nespamet, ne- zavednost ali brezbrižnost bolnika,to pa je popolnoma nedopustno.
Naj bomo bolni ali zdravi, vedeti moramo tole: zelo kažemo dejansko škodljivo sebi- čnost, pomanjkljivost ljubezni, popolno po- manjkanje obvladovanja samega sebe, če nebrzdano mučimo druge z neprijetnimi pojavi svojega značaja, s spremenjivostjo svojega razpoloženja, z jezo, prekomernim očitanjem, trpkimi obtožbami, z nepremiš- ljenimi besedami!
Bolnik ima vsak dan sto priložnosti, poka- zati se neznosnega; zato pa še ni treba, da jih vse porabi! Je pa tudi v nekih ozirih v zelo slabem položaju in ima sto drugih priložnosti vsak dan, zdeti se neznosen, ne da bi to res bil. Naj le ne bo lahkoveren Naj dobro pomni tole: če mu je npr. treba, da pokliče desetkrat, naj mu pomagajo, pa pokliče, ker mu je zelo nerodno, rajši samo petkrat, bo vendar kar verjetno zdravi mi- slil, da bi bilo dovolj dvakrat in da bi se bil lahko premagal in ga ne motil tolikokrat.
Sv.Pavel je neko sposobnost,biti ljubezniv, imel za ljubezen-in kako po pravici! Težav- na je včasih ta ljubezen, terja prav trdega napora, res krepko oblast nad seboj.
Ah, prav dobro vem, odvisen biti od dobre - ali slabe - volje kogarkoli že za kaj nujno potrebnega,za premik ali za najnižje potre- be telesa, je mučeništvo, ki se včasih zdi, da ga kar ni moč sprejeti.Ostati takrat po- pustljiv, dober in potrpežljiv z okolico, ki je večkrat nerodna,malomarna ali nezavedna, utegne za trenutek preseči moči tudi naj- boljšega izmed bolnikov.
Vendar sem spoznala tole: če je treba biti v pomoč pri telesni odvisnosti, utegne biti to včasih za tiste,ki jim je to naloženo,ze- lo težko ali vsaj utrudljivo, posebno, kadar morajo ustrezati našim potrebam z razno- vrstnimi opravili. Streči, kakor je treba, hudo bolnemu,za to se zahteva pozaba na vse drugo, odpoved, duhovna napetost in vztrajnost, in za to, to moramo razumeti, je potreben oddih.
Da ne bomo morda drugim v breme, si je nujno treba - preprosto povedano - urediti življenje, tako, da za okolico vse, kar se tiče neizogibne postrežbe, poenostavimo. Mislim reči, poenostavimo razumno. To pa pomeni - kaj še! - v sebi spodbujati nemar in okoli sebe brezbrižnost, nemarnost in po- manjkanje zavednosti. Dalje, ne pozabimo, da zahteve, in še zlasti pogostne zahteve, nikakor ni rečeno da bi morale že biti neu- pravičene, pa se bodo tistim,katerim so iz- rečene,že zdele neznosne. Pametno bo,če odpravimo kolikor le moremo mnogo vzro- kov za zahteve. Majhen vsakdanji primer: okolica, prijatelji, ki nas obiščejo, se le malokdaj ne naslonijo na daljni konec naše postelje. Mnogo bolnikov ne more prenesti stresljaja, ki jim ga to prizadene. Opozorili bodo desetkrat, stokrat, zdravi bo to prav tolikokrat pozabil. Najprej ga bo te raztre- senosti sram, oprostil se bo, potem se bo čudil,da bolnik ne odneha, in končno ga bo imel za preveč zahtevnega ali celo nezno- snega. Najpreprosteje bo, če odpravimo vzrok zahteve s tem, da naredimo spodnji konec svoje postelje nedostopen. Pa naj se zdi to v primeri s to težavo še tako smešno se ne obotavljam napisati, da taka navi- dezno otročja previdnost,da npr. na koncu revne ograde, ki moramo v njej živeti, po- stavimo mizico, - lahko pripomore, da se ohrani dobra ubranost med bolnikom in tis- tim, ki k njemu prihaja.
Vseh razlogov za pritožbe ni moč odstraniti tako lahko kakor tega! So neprijetnosti, ki se vsak dan večkrat ponovijo, pa naj na- redimo kar hočemo. Če to ni resnično kaj težkega in za naše zdravje nima prehudih posledic, zakaj se ne bi poskusili na to na- vaditi? Uspemo, če le nočemo zamenjavati prave skrbi zase z odvečno mehkužnostjo. V prvih časih svoje bolezni sem zaradi ne- pričakovanega ropota, ki se je razlegel po moji sobi, zlasti loputanja z vrati, kar po- bledela, in mi je srce začelo razbijati. Ker nisem mogla odpraviti vzroka, sem se po- trudila zmanjšati njegov učinek in že dolgo mi tistih, ki odhajajo in prihajajo k meni, ni več treba prositi, naj lepše delajo z vrati. Sama sem iznenadena, ko vidim, kako je neprijetnost, ki sem se je nekdaj strašila, postala tako majcena,da nimam več velike zasluge, če se zanjo me menim. Vendar pa zato nisem manj hvaležna tistim, ki so že sami od sebe prizanesljivi.
Vsekakor, če izvzamemo ure nevarnosti ali skrajne sile, bomo vedno zelo pazili,da skr- bem zase in svojim željam ne bomo dajali oblike nezastarljivih pravic, ki bi se pred njimi v škodo komurkoli in čemurkoli moralo takoj vse ukloniti.
V bolnišnici, v sanatoriju, kjer je določeno posebno osebje za strežbo bolnim,je mnogo težav, ki jih povzroča naša tvarna oskrba, na prvi mah premagano. V družini pa je vprašanje postrežbe lahko z ene in druge strani vir trenja in trpljenja in to naši okolici gotovo ne bo lajšalo bremena naših potreb samih.
Prišla sem do mnenja, da mora bolnik (razen če bi bilo to popolnoma nemogoče) svoje domače osvoboditi neprestanih zahtev svoje odvisnosti od njih. Gotovo pa se bo treba znati odreči prijetnosti, da bi nam neprestano stregli tisti, ki nas ljubijo, če bi jim to hromilo ali oviralo življenje in polet, ali če bi se to upiralo njih želji. Če le mo- goče, se vsaj ne pritožujmo, pustimo jim svobodo, da nam dajo, kar hočejo. Kaj pa je dar, če smo si ga izprosili, pozornost, ki smo jo izsilili?
Imejmo pogum (prav pogosto bo to razko- šje,ko bo treba to v dejanju uresničiti), da izročimo nalogo, da nam strežejo, tistemu, kateremu bo to delo; če ne izključno, pa vsaj delno. S tem sicer tvegamo, da nam bo včasih prav čudno postreženo,ker si vsi ne zmorejo zagotoviti postrežbe izkušene in prijazne bolničarke. Pridobimo pa s tem to, da ne bomo neprestano v tvarno oviro članom naše družne, in bomo čutili, da so se pri nas svobodno oddahnili in se sprostili. In če se varujemo svoje nadležnosti, bo naš duh našim ljubljenim morda lahko bolje služil.
Biti toliko pogumen, da se ustavimo neka- terim prijetnostim,ki se nam ponujajo, zato da ne zadušimo nobenega življenja okoli sebe-vem, težko je včasih do tega se po- vzdigniti.
Moja doraščajoča hči pride nekoč k meni: »Vznemirja mi dušo,« mi pravi, »da se uk- varjam čisto svobodno s študijem, ki mi je všeč, medtem pa ti trpiš, si sama, ko je tvoja potrpežljivost na preskušnji nič koli- kokrat vsak dan. Tri četrtine dneva sva - ti brez moje navzočnosti, ki bi ti mogla biti koristna, jaz brez sreče, tebi lajšati vsak trenutek življenja. Pusti mi veselje, da se posvetim samo tebi.«
Biti odvisna samo od te ljubeče duše, od tega jasnega razuma! Za trenutek sem za- mižala, omamljena od tega milega upanja. Ah, kako silna je bila skušnjava, da bi tej ljubeči prošnji popustila... Še nikdar nisem tako močno kakor tisti dan čutila,da prava materinska ljubezen ni,vzgojiti otroka sebi, ampak njemu za tisto, kar mislimo, da je zanj najboljše. V boju s srcem sem drago- ceno žrtev zavrnila, a sem svoji hčerki po- vedala, kako me je njen otroški pomislek ganil in da bi takega v podobnih okoliščinah imela tudi jaz. Rekla sem ji, da bo pozneje, ko bo tudi ona mati, razumela mojo današ- njo voljo,pripraviti jo kljub vsemu za življe- nje. Spomnila sem jo, da ljubiti ne pomeni uživati in imeti od njih korist,tudi ne,izvleči iz njih čim več nam morejo dati,ampak na- sprotno, da imajo kaj od nas samih. Pojas- nila sem ji, da bi bila to velika sebičnost bolne matere, če bi brez nujne potrebe u- sužnjila svojega otroka svojim potrebam in bi ji ne bilo mar, omogočiti mu, da razvije darove,ki jih je prejel od Boga. Skupno sva iskali vsa mogoča sredstva, ki sva jih imeli, da bi bili v prid ena drugi, ne da bi jo vkle- nila k svoji postelji.
Ko je umirjena odšla,sem dolgo razmišljala, kako je mati včasih dolžna, predmet svoje največje ljubezni primorati, da jo zapusti...
Seveda, če se hočemo paziti, da si otroka ne usužnjimo in mu razvoja ne ustavimo, moramo gledati, da ga ne vodimo tako, da bi hodil brezbrižno in brez koristi mimo str- tega življenja svojega očeta ali svoje ma- tere. Reklo bi se izkazati mu najslabšo uslugo, če bi v njem ugasili sočutnost in požrtvovalnost in mu zmanjšali vrline srca. Kdor res hoče,bo zlahka našel pravo sredo
Ne vklepajmo nikogar v svojo usodo! Kakorkoli je z nami,ostanimo, ali postanimo vir česa dobrega... To bi moralo biti za bolnike ena tistih prvobitnih »zapovedi«, ki jih vsak dan premišljuje. Spravila bi nas še mnogo dlje od tega, kar smo pravkar rekli.

(dalje prihodnjič)

Srce mi narekuje, da napišem nekaj vrstic, v katerih naj vam razodenem svoje veselje ki sem ga ponovno doživel na Brezjah pri naši ljubeči Materi. Navdalo me je veliko veselje. Takšna radost mi je prepojila srce da bi zavriskal kakor pastirček na planinah, če bi se ne zavedal,da smo pri božji službi, da moramo biti tihi in zbrani.
Zopet prizor, ki me je ganil do solz. Tam za cerkvijo,kjer so spove- dovali,je bilo slišati jok Takoj je iz množice pri hitelo mlado dekle in si utiralo pot k jokajoče- mu naglo in neučakano kakor mati. In spet po maši,ko smo bili pri ko- silu, me je presunil nov prizor: mlad fant je hra- nil starejšo ženico, ki sama ni mogla jesti. Srečne slovenske matere, ki imajo takšne hčere in sinove. Da bi nam Bog dal še mno- go takšne mladine.
Naj se v imenu vseh udeležencev letoš- njega romanja zahvalim g.škofu, ki je vodil mašno slovesnost, duhovnikom,ki so sode- lovali, vsem fantom in dekletom, ženam in možem,ki so stregli s tolikšno potrpežljivo- stjo in zbranostjo, brez misli nase in svojo utrujenost. Naj vse Bog za dobroto obilo poplača. In Marija, naša skupna mati, naj nam stoji ob strani.
Vse,ki smo se letos srečali na Brezjah, po- zdravim poln toplih spominov in hvaležnosti!

Slavko Krivec

To vprašanje se poraja domala vsem bol- nikom, ko spoznajo, da upanja na ozdrav- ljenje ni več. Zakaj ravno jaz!-tožijo mladi - saj sem vendar šele začel živeti! S temi besedami sprejemajo bolezen tudi starejši, češ, vse življenje sem se trudil, sedaj, ko bi se rad malo odpočil in preživel starost v miru, se je name zgrnila bolezen. Huda du- ševna stiska jih razjeda, dokler...
Šestindvajsetletni fant se je po mnogih zdravniških pregledih znašel na onkološki kliniki.Kmalu je spoznal,da je zapisan smrti. Obupan se je ukvarjal s to mislijo: Zakaj ravno jaz, pa tako mlad! Blizu njegove po- stelje je ležal bolnik. Po spokojnem obrazu bi sodil, da le utrujen počiva. Fant ga je občudoval, kako le more tako mirno prena- šati hudo neozdravljivo bolezen. Vstopil je duhovnik in temu bolniku podelil sv.obhajilo Tudi ta fant je bil sin vernih staršev. Dvig- nil je roko in s tem opozoril duhovnika, da želi z njim govoriti. Duhovnik je pristopil k postelji in ga vprašal, kaj želi. Fant, potre- ben tolažbe in razumevanja, mu je potožil: Zakaj moram ravno jaz tako mlad umreti?
Dolgo sta se pogovarjala. Fant je postav- ljal vprašanja in ugovore. Duhovnik je od- govarjal z razumevanjem,ki ga je presene- čalo in pomirjevalo.Na marsikaj mu ni vedel odgovoriti, a sam je bil presenečen, ko je spoznal, kaj ga je pravzaprav pomirilo. Za- kaj moram ravno jaz tako mlad umreti? Med mnogimi besedami si je zlasti zapomnil: Ker te Jezus ljubi. Jezus ljubi mlade duše; po- sebno še tiste, ki jih mlade pokliče k sebi, mu je pomirjevalno odmevalo v duši.
Duhovnik je odšel, a fant ni več toliko raz- mišljal o bolezni.Misli so mu postale svetle, polne upanja. Po prejemu sv. obhajila se mu je v srce naselila sreča in zahvala. Po- slej je prenašal trpljenje vdano,ves predan božji volji. Čul je glas z onstranstva: Pridi! Še je poprosil očeta in mater:Saj mi dovo- lita,da odidem k Njemu,ki me kliče? Solznih oči sta mu odgovorila: Če je to tvoja želja in božja volja, tedaj pojdi!
Odšel je - ne v smrt - v večnost, k Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, v večno srečo.

A. B.

Tišina. Iz daljave zaslišim glas čudovite me- lodije. Premišljujem. Spet tišina. V očeh se zrcalijo solze, solze nerazumetega-mogoče solze žalosti, mogoče solze veselja. Spra- šujem se, odkod jim takšna bujnost, zakaj te solze, znanilke življenja? Misli se mi vra- čajo v leta,ki so prešla, na življenje, ki me presune z neštetimi bojnimi prizori. Življe- nje je borba. In solze drsijo po licih, solze poraženosti in zmagoslavja.Bistre so kakor rosa na rdečem cvetu vrtnic.
Ali ljubiš vrtnice,vprašam sebe v tej drami? Te vrtnice brez bodic so kakor žito brez klasja, kakor okno brez znakov življenja so Kajti življenje brez bolečine, brez trpljenja za Boga, je življenje brez upanja.
Solze mi ne morejo pomagati. V trenutku jih hočem prezreti.Brez uspeha. Na obrazu zazeha brezbarvni nasmeh.
In vendar hvala. Hvala tudi za ta trenutek zbranosti, za solze.

Beti

Velika roka je zaobjela majhno. Deklica na- slanja svojo glavo na očetovo roko. Nasmeh govori, da je dobro in lepo: imeti očeta, držati se njegovih rok in opirati se nanje, kako globoka povezanost src, kako močna je njena medsebojna povezanost - kako je otrok srečen v varstvu očetove roke.
Povsod po svetu so očetje in imajo radi svoje otroke. Vsak dan jim znova dajejo življenje, ker jim dajejo varnost in zavetje. Nosijo mlado življenje skozi sedanjost, delo, skrbi, napor. Še več pa je vredna toplina: tukaj sem zate, moj otrok.
Če bi mogli vsi otroci vsak dan najti zavet- je pri svojem očetu, pri svoji materi, kakor ta otrok, bi bili bogati, nedopovedljivo bo- gati. Kljub revščini, uboštvu, pomanjkanju in trdnosti življenja bi bili otroci varni in bi imeli dom, občutili bi skupnost, zaslutili bi ljubezen. Vemo, da te pogrešajo mnogi otroci...
Ne da umre oče ali mati, ne da očetje ne skrbe in da matere ne ljubijo in da otroci ostanejo brez zavetja.
Ljubezen je mnogovrstna.Eden od načinov ljubezni je ljubezen otroka do očeta, ki je tako pristna, topla in močna. Ali bo ostala celo življenje?
V naših očeh mora biti močna svetloba, v našem srcu prava toplota, ko na popotova- nju našega življenja slutimo nevidno roko, ki nas vodi sedaj, tukaj in danes, gledamo tudi tam, kjer je naše končno zavetje - v Bogu.

Tvoj klic odmeva kot klic nežnega otroka, ki je izgubil najdražje, svojo mater. Tako sam se počutiš, tako osamljen. Pa vendar razberem iz Tvojega pisma, da le nisi čisto sam, da je še nekdo ob Tebi in s Teboj. Le kaj bi rekel, če bi bil v moji koži? Veš, jaz pa že dolga leta živim čisto sama v hiši, še mačke nimam. In vendar mi je ta samota ljuba, prav nič se ne čutim osamljena, če- prav tudi moj križ ni lahek. In četudi mi te- lesne moči pojemajo, duh je svoboden! In želim vam povedati, vam vsem, ki berete Prijatelja, da veliko mislim na vas.
Ko večerni zvon utihne, poroma moja misel po domovini in išče in obiskuje vse, ki ste žalostni in trpite, posebno v nočeh, ko je vsaka bolečina hujša. Tiho in neutrudno romam dalje in dalje, saj ga ni, ki bi mi za- branil pot, duh je svoboden! Preko širnih oceanov mi potuje misel in povsod srečujem nje, ki trpijo, so zasovraženi in zapuščeni, trpijo telesno in duševno. In ko tako v mi- slih prepotujem ves svet,se dvigne duša v iskreni molitvi k Očetu za vse trpeče brate in sestre. Bog je najbridkeje trpel. Zato pa mi vsi, ki ljubimo Boga, verujemo, da nismo sami, čeprav smo osamljeni, On je z nami, čeprav ga ne vidimo. Toda bomo ga videli!

Cilka

Naše življenje je lepo kljub trpljenju, s kate- rim se srečujemo iz dneva v dan. Naj vam bežno opišem svoje življenje še iz otroških let,ki niso bila ravno rožnata. Ko sem izgu- bila očeta, sem imela komaj čez šest let. Tako smo ostali trije otroci brez očetovske ljubezni. Na srednje veliki kmetiji je ostala mama sama z nedoraslimi otroki, ki jim je morala nuditi najnujnejše za življenje. Kljub tedanjim težkim razmeram smo odraščali v mirnem sožitju, saj smo verna družina, in ni bilo nedelje, da ne bi bili pri sveti maši.
Čas je šel svojo pot, in mama ni zmogla vsega. Kmetija jo je namreč povsem zapo- slila,morala je trdo delati. Žal ji ni preosta- jalo drugega, kot da najde pomoč, in se tako reši stalne preobremenjenosti. Tako se je družina povečala in navaditi smo se morali na novega družinskega člana-očeta Moram priznati, da je bil vzoren človek in da med otroci ni delal razlike. Vendar nam kmetija ni dajala dovolj, da bi krili vse naše potrebe. Zato se je oče zaposlil. Tudi jaz sem tedaj imela že »svoj kruh«, kot se te- mu reče, druga sestra se je poročila, naj- mlajša pa je invalid že od rojstva. Pozneje sem se morala z boleznijo najmlajše sestre sprijazniti tudi jaz. V začetku je bilo morje solza in nepregledno duševno trpljenje. Kljub vsem težavam pa sem skušala vztra- jati in sprejeti življenje, kakršno je. Mislim, da mi je pri tem odločilno pomagala vera, saj sem neštetokrat rotila Boga, naj me obvaruje vsaj kaj hujšega.
Toda tudi v družini so nastale spremembe. Začeli so se prepiri. Vzrok temu je bil seveda alkohol, ki dandanes gospodari v prene- kateri družini. Ta nesoglasja so še najbolj zadele naju s sestro, ki sva že tako priza- deti. Po vsem, kar sem doživela, mislim, da je največji dar v življenju, če vlada prija- teljstvo, ki ga plemeniti vera v Boga. Bog nam v slehernem trenutku stoji ob strani.
Naj toplo pozdravim vse bolne prijatelje in bralce Prijatelja, kakor tudi vse tiste, ki ga urejate!

Hermina iz Slov. Goric

Že več kot leto dni je utonilo v večnost po tisti usodni prometni nesreči prvo soboto v decembru 1973, ki je iztrgala iz naše srede drago sestro Marijo Gajšek, usmiljenko in organistko v župni cerkvi sv. Cirila in Metoda na Čukarici v Beogradu - mene pa položila na bolniško posteljo, tako da sem šele po dolgem enoletnem zdravljenju zopet mogla na noge.
Zgodilo se je takole. V zimskem večeru na prvo soboto v decembru 1973,ko je bila na cesti poledica, sva se odpravili s s. Marijo na Čukarico k večerni maši. Sosestre so s. Mariji odsvetovale, da bi šla v takem vre- menu v cerkev orglat.Ona pa je rekla: »To je moja dolžnost!« In odšli sva. Na poti domov pa naju je že čisto blizu hiše, kjer je stanovala s. Marija s svojimi sosestrami (okrog 90 po številu) podrl avto. Odpeljali so naju v bolnišnico, kjer je s. Marija po nekaj urah hudega trpljenja podlegla poš- kodbam - jaz sem se pa celo leto zdravila po raznih bolnicah in zdraviliščih.
V tem času božjega obiskanja sem bila de- ležna izredne pozornosti usmiljenih sester. Poleg skrbne sestrinske potrežbe,mi je se- stra prinašala v bolnico tudi evharistične- ga Jezusa, kar mi je bilo v veliko tolažbo.
Vse to mi je vlivalo poguma in me v težkih urah duhovno podpiralo, da mi je kljub trp- ljenju privrelo lz duše: »Da, Gospod svojih ne zapusti...!«
Topla zahvala tudi gospodom misijonarjem, ki so mi ves čas trpljenja bratovsko stali ob strani in mi dajali duhovno pomoč.
Vsem, prav vsem se danes iz srca zahva- ljujem!
Gospodarja življenja in smrti, ki je zaklical naši dragi sestri Mariji: »Dopolnjeno je!«, mene pa ohranil pri življenju,prosim za vse, ki ste mi kakorkoli pomagali in mi stali ob strani. Naj vam bo on najboljši in tisočeri plačnik!
V ljubezni naše Brezmadežne ostanem ve- dno Vaša hvaležna

Lončka Bučer

V prvih vrstah se opravičujem,ker sem ta- ko dolgo odlašala z naročnino za Prijatelja. Vzrok je moja bolezen, ker pač sama ne morem,ali vsaj zelo težko pridem do pošte.
Sem popolnoma sama, že stara in povsem onemogla. Zraven tega pa imam še hudo srčno astmo. K sveti maši že dalj časa ne morem,ker imam večkrat hude napade.Ze- lo mi je težko,ker ne morem v cerkev. Sem pa prav srečna in potolažena, ker lahko vsaki dan spremljam sveto mašo po radiu ob pol osmih zjutraj iz Vatikana.
Tudi zame je zelo velika žrtev, ker ne mo- rem redno prejemati svetih zakramentov, še posebno svetega obhajila, ker sem bila celo življenje vajena krepčati se vsak dan z angelskim kruhom.
Ko pa slišim po radiu med svetim obhajilom da duhovnik obhaja vernike in izgovarja besede: Corpus Christi, se tako duhovno pridružim tej sveti večerji. Tako se čutim mirno in potolaženo.
Včasih mi je zelo težko,ker ne morem sku- pno in glasno opravljati vsakdanje molitve, potolažim se pa s tem, kar je Jezus rekel, da hoče biti moljen v duhu in v resnici.Za- torej skušam biti čim bolj v duhu združena z ljubim Bogom.
Zelo sem vesela tega Prijatelja. Veliko le- pega in tolažilnega mi prinese vsakokrat. Težko ga že čakam. Molim pa vedno za tiste, ki na kakršenkoli način prispevajo k temu našemu zvestemu prijatelju.
Vseh tistih bolnikov in invalidov, ki se v Prijatelju podpišejo, se pa še prav poseb- no rada spominjam ter zanje tudi molim in svoje trpljenje tudi zanje Bogu darujem. Saj je naša pot pot križa in trpljenja in če ga skupno nosimo, potrpežljivo in vdani v voljo božjo, nam postane trpljenje lažje in prijetno. Če bomo velikodušno v molitvi in trpljenju mislili tudi na naše sotrpine in ne samo nase, potem se bomo tudi enkrat sre- čali vsi skupaj v nebesih pri ljubem Bogu in Mariji.
Ostajam hvaležno vdana

Hribernik Frančiška
Nova Dobrova 91, 63214 ZREČE

Zapluli smo globoko v poletje in kaj hitro bomo skočili v zimo, ki nas bo spet zaprla med zidove. Žena me pozimi skrbno zapira, saj je ugotovila,da moja pametna pleša ne prenese dveh stvari: mraza in nespameti. Zato čim bolje izkoristimo ta čas, ki nam še dopušča, da vsak po svoje od časa do časa skočimo na prijateljski obisk. Jaz sem že mnogo prekrižaril in obiskal že mnoge med vami, ki prebirate te vrstice. Povsod ste me lepo sprejeli in za to vam lepa hva- la. O,kakšen sprejem bi šele bil,ko bi vedeli da vas je obiskal Bine! Toda tega ne smem izdati, ker me prijateljice že tako sprejemate z ljubeznivostjo, za kakršno žena pač nima razumevanja. Po vsakem obisku porabim nekaj dni, da jo prepričam o svoji zvestobi
Ja,pa to me ne teži ne vem kako.Žena pač Vse kaj drugega mi rije po srcu, dragi moji. Čudne govorice se namreč širijo po naši de- želi. Iz vseh vetrov jih lovi moja »antena«: da bo naše prijateljstvo razpadlo, da se bo razblinilo. A jaz vas vprašam prav resno - kako? Kdo je tako mogočen, da ga uniči? Kdo tako krut, da bi mogel to storiti? Kdo tako silen, da bi vzdržal zoper Bineta? In mi, smo mar tako šibki, da bi nas omajala ena sama napačno izgovorjena beseda? So vse prijateljske vezi,spletene med nami zares tako tanke, da se že ob rahlem do- tiku neiskrenosti ali površnosti pretrgajo? Tudi moja žena je trdno prepričana, da te- mu ni tako. Saj ji neprestano govorim, da nas On ne bo zapustil, čeprav nas zapus- tijo vsi zemeljski dobrotniki. To povem tudi vam. Zato,dragi prijatelji,ne sklanjajte glav im ne bodite malodušni, to vam polaga na srce vaš Bine.
Pa hvaležni bodite za vse dobro. Za zgled vam postavim sebe,saj bolj hvaležnega ne poznam.Nikar pa tega ne primerjajte s tem kar pravi žena.Po njenem sem nehvaležnež in to grd in neotesan. Prav, naj bo. Vendarle se iskreno zahvalim za pohvalo,ki mi jo daje Angelca v zadnji številki Prijatelja. O, kako blagodejno je vplivala na mojo plešo in kako razigrano je zaplesala moja antena! Seveda Bine ne bi bil Bine, če bi bral zgolj tisto, kjer ga hvalijo. Zato me je po svoje zbrihtal drugi Angelčin prispevek,kjer graja Ivana. Sem mar tudi jaz Ivan? Žena mi je dva dni trobila, da Angelca dejansko piše meni. Tudi jaz sem namreč take vrste ver- nik. V svoji fari ne morem in ne morem v cerkev. Po mojem zato, ker me ljudje pre- badajo s svojimi čudnimi pogledi. Menim,da niso dovolj brihtni,da bi me razumeli. Z že- no je tukaj spet križ. Pravi pač, da sem le zelo zelo komot in da je moja antena pre- občutljiva. Pa kdo bi se prerekal z ženo! Mogoče sem res šibak,da ne prenesem te- ga pomilovanja, prizadene me - pa amen. Verjetno bom kdaj to zmogel, če mi bo Angelca vztrajno dajala lep zgled. Mislim pa, da je mogoče tudi doma tiha in zbrana molitev prav tako rodovitna kakor v cerkvi ko bi se neprestano bal, da izkrvavim pod pogledi. Naš dobri stari župnik g. Kapselj meni, da so moji pogledi pogosto precej svojeglavi. Eh, Bog ve, kdo ima prav. Pri tem vprašanju na tihem pričakujem vaše pomoči.
Pa znaj bo dovolj o tem in naj vam še po- vem,da moj fičak nekaj kiha. Moral ga bom odpeljati k »ranocelniku« ali celo k »inter- nistu«, da mu spet uredi drobovje, jaz pa bom med tem lepo doma, česar bo nadvse vesela moja »boljša polovica«. Oba pa bi bila srečna, če bi naju kdaj obiskal prijatelj urednik in njegov zakonski namestnik,da bi jima na uho povedal, kaj vse slišim, ko ne- olikano prisluškujem po vsej deželi Kranjski Dal bi jima pa tudi zelo koristne napotke za urejanje Prijatelja,saj moja antena spre jema nepregledno število najrazličnejših novic. A kaj moremo pomagati? Bo že bolje da jima kar napišem, ko pa nikoli nimata časa. Pač nimata dela samo s Prijateljem. Nekdo mi je prišepetal, da imata celo vrsto dolžnosti. Tako sta menda ekonoma, ko vendar o ekonomiji, tako se šušlja, nimata čistih pojmov, nabavljata po trgovinah in trgih,tolažita številne obiskovalce...Včasih pa mogoče počenjata še kaj, česar tukaj ne bom omenjal. Prepovedala mi je žena, ta moj dobri in zli duh. (Menda sta včasih tudi zidarja in celo kmetovalca! - Pssst.) Pa upajmo in čakajmo, morda pridejo tudi za nas še lepši časi, kot je to dano drugod kjer se tisti duhovniki,ki se posvečajo delu z bolniki,zares lahko posvečajo samo temu delu. Tudi žena se strinja z menoj. »Kdor čaka - dočaka,« pravi in me pridno vozi na sprehode, da bi me srečala pamet. Mislim pa, da je bolje,če me za zdaj še ne sreča, ker v tem primeru gotovo ne bom več pisal
Pa lep pozdrav in brez zamere!

Vaš zvesti Bine Bodež

V hribovski župniji X.. so imeli misijon. Mlad navdušen govornik je pri stanovskem go- voru za može neusmiljeno bičal najgršo na- pako Slovencev, pijančevanje. Prikazoval je, koliko gorja, prepirov, revščine, povzroči pitje žganja. Možje so zvesto poslušali in govorniku skoraj glasno pritrjevali, saj so za take zglede pijančevanja, kakor jih je na- vajal govornik, vedeli tudi iz bližnje okolice
Nasproti cerkve, na drugi strani ceste, pa je stala gostilna. Ko je gostilničar videl, kako se možje zgrinjajo v cerkev, si je za- dovoljno mel roke. Pripravljal je steklenice in kozarčke ter nestrpno pogledoval proti cerkvi, kako da se cerkvena vrata tako dolgo ne odpro. Končno so se le odprla, bilo je zelo mraz, in večina mož je po stari navadi krenila čez cesto v gostilno...
»Presneto mraz je danes, kajne, kozarček žganja,da se ogrejete,« je gostilničar ogo- varjal svoje stare znance, saj je vedel, da ne bo ostalo pri enem kozarcu.Možje so se v zadregi spogledali. Pravkar so poslušali, kako pogubno je pijančevanje, a sedaj so zopet tu...
Jeračev očka pa je pojasnil gostilničarju: »Veste, očka gostilničar, misijonar je bil hud, hud, da ne smemo piti žganja, bomo pa pili slivovko...«
Táko je na žalost poboljšanje pijančkov!

A. Š.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 5 din, letna naročnina 30 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

To je bilo komaj oni drugi dan,
da sem prišel na tvojo zemljo,
nag in brez imen,
z javkajočim vpitjem. Še ko ti prinašam svoje pesmi v dar,
upam na skrivnem,
da bodo prišli ljudje in me ljubili za to.