Roženvenska božja Mati vsak dan v oktobru te obsipa z rožnim vencem barv ljubezni in hvalež- nosti.
Vsi naši grehi in napake izvirajo odtod, da v lju- bezni do ustvarjenega pozabljamo na ljubezen do Stvarnika.
Ameriški zgodovinar pravi: V svoji mla- dosti sem nad vse cenil neomajno svo- bodo, v svojih zrelejših letih sem za red v življenju; kajti odkril sem,da je temelj vsaki svobodi vzoren red. Psalmist je zapisal: Človekovi dnevi so kakor cvetica na polju. Komaj zaveje vanjo veter, je že ni več in njen kraj je več ne pozna.
Modrost z Vzhoda: Bolje je skrivaj doma nekaj dobrega storiti kot nekje daleč na tujem zažigati kadilo.
Slehernemu izmed nas je dano, da je vsaj v nečem človeku človek. Od vsa- kega se zahteva, da delček svojega živ- ljenja daruje človeštvu, kajti kdor svoje življenje izgubi, ga bo spet našel.

Pred nami je misijonska nedelja. Prav je, da se ob tej priložnosti mi bol- niki in invalidi še posebej spomnimo misijonske de- javnosti svete Cerkve. Pisma misijonarjev nam- reč večkrat povedo, da na našo duhovno pomoč računajo.
Nekaterim se to čudno sliši. Le kako naj bolniki komu pomagamo,ko smo večkrat sami povsem odvisni od pomoči drugih.
Dolgo je že, kar sem nekje brala - kar pa mora vedeti vsak kristjan - da nas Kristus ni odrešil le z molitvijo in delom, temveč zlasti s trpljenjem in smrtjo na križu in je prav s tem tudi našim bole- činam dal vrednost, če jih le združeni z Njim vdano sprejmemo iz božjih rok. In prav za te vrednote, za to pomoč, nas misijonarji prosijo. Ne zase, temveč za tiste, katerim so, daleč od domovine in evropske civilizacije, posvetili svoje ži- vljenje.
Mnogi od njih živijo v revščini,ki si je mi niti predstavljati ne moremo. Na Mada- gaskarju, kjer deluje precej slovenskih misijonarjev, vsak dan še nešteto ljudi umira zaradi nedohranjenosti in lakote. Fotografija iz Toga, kjer misijonarita slo- venska frančiškana p. Hugo in p. Evgen, so pretresljivi dokaz, da tamkajšnji ljudje ne poznajo kruha. S.Bogdana poroča iz Borundije, kako huda nadloga so poleg vsega drugega za tamkajšnje prebivalce drobni zajedalci,ki se zarijejo v kožo, pod nokte itd. in s tem ljudem povzročajo hudo gnojenje. Statistike pravijo, da je na svetu še okrog 14 milijonov gobav- cev. Podobnih primerov bi mogli našteti na stotine. Toda še hujša je včasih du- hovna revščina in kulturna zaostalost, zaradi česar nimajo možnosti in niti ne čutijo potrebe, da bi dosegli višjo stop- njo omike,da bi spoznali prave vrednote življenja.
Misijonarka s.Marjeta Mrhar mi je že pred leti pripovedovala, da mnogi Malgaši ne poznajo niti osnovnih pravil higiene. Na svetu je še mnogo pokrajin,ki nimajo šol, in tako še pretežna večina prebivalcev ne zna ne pisati ne brati. Hinduistom v Indiji so krave še vedno svete, nedota- kljive živali, medtem pa sto in sto ljudi, ki bi se lahko prehranjevali z njih mesom, umira od lakote. Ob tem pa so ljudstva teh narodov ponosna in se želé, pose- bno ob spominih na kolonializem minulih časov, čimbolj osamosvojiti. Tudi na verskem področju.
Zato je razveseljivo, da v zadnjih deset- letjih,zlasti pa po koncilu, vodstvo Cer- kve tudi na misijonskih področjih vedno bolj prehaja v roke domačih škofov. Ker pa v večini dežel v razvoju še dolgo, dolgo ne bo dovolj poklicev, bodo še vedno potrebni misijonarji.
Misijonarji bodo z ljubeznijo spoštovali tradicijo domačinov in tako njihovim na- vadam nevsiljivo vpeljali bogastvo milosti in kulturnih vrednot. Ne samo duhovniki in redovnice,temveč tudi laiki:zdravniki, učitelji, gradbeni delavci,kmetijski stro- kovnjaki. Tu pa je prvi in glavni činitelj milost. Milost, ki duše nagne, da se od- ločijo, posvetiti se temu velikemu pos- lanstvu svete Cerkve, da v njem kljub težavam tudi vztrajajo.
Tej milosti je treba pripraviti pot. Na neki način jo je treba od Boga izprositi in večkrat tudi iztrpeti. In tu se dragi sotrpini, začenja naša naloga, naše mi- sijonsko poslanstvo.
Prepričana sem, da se mnogi od vas v trpljenju in molitvah misijonarjev že zdaj redno spominjate. Vse druge pa pova- bim, da bi se nam velikodušno pridružili, da bomo tako tudi slovenski bolniki s svojih bolniških postelj in invalidskih vo- zičkov pomagali uresničevati veliko na- logo,ki jo je Kristus zaupal svoji Cerkvi: »Pójdite po vsem svetu in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!« Tako bo pred Bogom tudi naše življenje postalo nekaj velikega, nekaj, za kar je vredno živeti, vredno tudi trpeti.

Mimica Pust

Na praznik Srca Jezusovega sem res srečna, da vam lahko izrečem naročilo ljubezni samega Jezusovega Srca: »Lju- bite se med seboj kakor sem vas jaz ljubil!«
»Biti ljubljen,« dragi prijatelji, ta beseda je morda bila izgovorjena o vas le redko kdaj in vendar ste ljubljeni.
Težko je to verjeti, kadar je okoli in okoli vse drugače, ko so nas prezrli tisti, ki bi nas morali ljubiti ter smo prepuščeni sami sebi in smo tako zavrženi. Vendar bodite prepričani, da Nekdo čuje nad vami, vas ljubi in vam želi samo srečo. Bog Oče,ki vas ljubi po Sinu s tako res- nično ljubeznijo, da vam Ga daje, da bi po njem spoznali kdo je to: Ljubezen, Dobrohotnost, Dobrotljivost in Usmilje- nost; da je rad pri malih, pri slabotnih.
Gospod prihaja k vam,da bi z vami hodil nalaga si vaše težave in jih sprejema za svoje.Zaupajte Mu svoje skrbi in na- šli boste veselje. Skupno tako potujte in razumeli boste, kako zelo ljubi nas in vas. Ta pot bo tudi pot vaših bratov in tako boste deležni te ljubezni in jo bo- ste živeli.
Gospod govori: »Našel si veselje v svo- jem srcu.« Koliko jih je še pri vas,ki te- ga ne vedo. Bodite torej glasniki dobre novice. Svet vas potrebuje, da odkrije pravi pomen življenja. Veliko vlogo boste igrali v tej novodobni družbi. Ne imejte se za nekoristne. Doprinesti morate prav učinkovit delež.
Najprej: v svoji okolici, v svojem kraju, v svoji družini poglejte dobro okoli sebe Najdete morda bolnika, osamelega in- valida. Bolnika, ki željno čaka, da kdo pride in mu da upanje življenja, da bo tako šel iz sebe in bo tudi sam postal živ znanilec ljubezni.
Ljubiti in biti ljubljen,to je oznanilo Krš- čanskega Bratstva Bolnikov in Invalidov (ali Prijateljstva), ki bo dalo resnično upanje življenja kljub velikim težavam. Prej ali slej bo ljubezen zmagala vse te- žave in vladal bo mir in svetloba. Vsak bolnik je kakor majhna nočna lučka, ki čaka, da jo kdo poživi in ji prilije olja,da bo mogla dajati jasno svetlobo in sij.
Dragi prijatelji! Vi,ki ste začeli spoznavati Bratstvo, bodite taka luč pri bratih. Ta človeška toplina, zajeta iz Jezusovega Srca,bodi res žerjavica,ki bo vžgala vsa srca,da bo nekoč vladalo veselje in mir.
Vem koliko delate in kako resnično voljo imate pri delu za brate. lz vsega srca vam čestitam.
Želim, da nadaljujete z delom zaupajoč v Gospodovo milost, ki dela v vas in po vas. Tudi najmanjša dejanja dobrote in dobrohotnosti so pred Bogom zelo važna zaradi ljubezni, s katero delate. Hvala vam! Nadaljujte! Bodite prepričani, da božja Mati čuje nad vami. Za vas pro- simo, naj varuje vas in vaše družine.
Bratstvo je velika vez ljubezni po vsem svetu in vi ste v njej celica, ki se bolj in bolj veča. Zahvaljujte Gospoda za ta njegov dar. Preden končam,vas še pro- sim, da se na poseben način spomnite začetnika Bratstva p. François-a. Nav- dajal ga je resnično Sveti Duh.To giba- nje bo pripomoglo, da zaživi nova deja- vnost po svetu. To želim vam in vašim odgovornim.
lz vsega srca vedno z vami in prisrčno vdana

Jeanne Delchambre

Bolniki težko govorimo o doživljanju sebe in svojega življenja tako prepričevalno,da bi nas mogli zdravi popolnoma razumeti in se vživeti v naš položaj. Tokrat smo besede raje spre- menili v dejanja in spet pripravili razstavo naših ročnih del.
Letos se je število razstavljavcev dvi- gnilo nad devetdeset, zato je že sama priprava v razstavnem prostoru terjala kar dva dni dela. Po aranžerskih nasve- tih invalidke Ljubice so naši prijatelji v razgibanem zaporedju razvrstili poslane izdelke in jih poživili s cvetjem. Velika soba je bila žal še pretesna in treba se je bilo res potruditi, da ne bi kakšna stvar ostala preveč v senci. Vsi izdelki so bili namreč nenavadno živi, doživeti in prav zato dragoceni.V vsakem je bilo čutiti nerazumljivo moč, ki sili k delu. V delu pa je življenje.
Opazovala sem prve obiskovalce. Vsto- pili so polni pričakovanja in vendar os- trmeli nad lepoto, ki se je dajala očem, ne samo očem... »Tu je treba gledati z razumom in srcem,« je dejal bogoslo- vec, ki se je prvi opogumil potešiti mojo "časnikarsko" radovednost. »Odkril sem nov svet,vreden občudovanja in tihega strmenja nad tem, kako lepo znate v njem predstaviti sebe. Vsaka stvar mi je prinesla lepoto in koristno je, da sem se vsaj za nekaj minut zadržal tukaj. V tej lepoti,rojeni iz bolečine, vidim veliko globino, vidim Boga.«
»Mnogo razstavljalcev poznam in čutil sem dolžnost, da si to razstavo ogle- dam,« je navdušeno povedal zdravnik. »Obiskovalci se zares lahko čudijo, kaj zmore nekdo, ki ni telesno zdrav; z vo- ljo more marsikaj doseči in tako najde svoje mesto v življenju.«
»Ta razstava je za mlade dokaz, da se dá neverjetno veliko napraviti z voljo in to nas vodi v premišljevanje,« pravi študentka.
Njen prijatelj nadaljuje:»S svojo močno voljo nas učite. Po ogledu bomo znali bolje vrednotiti delo, ljubezen, prizade- vnost... V tem zmaterializiranem svetu nas dvigate k lepšim, višjim stvarem in preko teh k Bogu.«
Duhovnik, ki je pri- peljal s seboj tudi skupino ministran- tov, pravi: »Hotel sem fantom poka- zati,kaj zmorete s svojo voljo in kako znate sprostiti svojo ustvarjalnost ter ljubezen do dela.«
Novinarja je pripeljala na obisk razstave poklicna dolžnost, vendar je doživel na njej tudi močno osebno srečanje z raz- stavljalci in njihovim bogastvom. »Obisk je pomemben za vsakogar,« je dejal, »posebno še za mlade, ki vse preveč zgubljajo voljo do življenja in do dela. Ko vidijo te izdelke in zvedo za pogoje, v katerih so bili narejeni, se jim v kotič- ku srca ali vesti morda le vzbudi neka želja,nek ukaz, da bi se bolnikom v tem navdušenju, v tej volji tudi sami pridru- žili.«Medicinska sestra doda:»Razstava, to je zgled truda in volje, kar je nekaj najmočnejšega na svetu...«
Tudi mnogi bolniki so si z velikim vese- ljem prišli ogledat razstavo. Na njej so srečali svoje prijatelje - preko njihovih del - in čutili v tem globoko povezavo. Med izdelki so odkrili tisto, čemur gre največje občudovanje, odkrili so duha, ki nas povezuje in pospešuje ustvarjal- nost.»Razstava je za nas luč,da vidimo da spoznamo, kaj še imamo,« je dejala bolnica na vozičku. »Ob njej se razblini nesorazmerje lastnih moči in zmožnosti v primerjavi z nenehnimi pričakovanji in željami.« Drug bolnik, prav tako »šofer na vozičku«, dodaja: »Ta razstava po- meni bolnikom in invalidom nekaj zbližu- jočega, razbija enoličnost, osamljenost, to je nekaj kompaktnega med nami. Pomaga nam k notranjemu zdravju. Na njej lahko pokažemo, da zmoremo na- praviti marsikaj, če le hočemo.«
Študentka, ki je kar dvakrat prišla pogle- dat naše izdelke, je povedala:»Razstava opozarja na veličino ki jo mladi velikokrat ne znamo ceniti. Pre- ko izdelkov nemočne roke izražajo ljube- zen do življenja,glo- boko srčno plemeni- tost, iznajdljivost... Vzgajate nas in vaš močan duh nam za- gotavlja, da imamo še upanje,če se tu- di nam kaj zgodi.« »Vaša aktivnost nas spodbuja« nadaljuje pogovor njena pri- jateljica.»Kar sram me je,ko spoznavam kako jaz razmetujem svoj čas. Vi bolniki pa ga znate lepo izkoristiti,čeprav s to- liko truda. Moje roke so zdrave, vendar hrome za tako delo.«
»Razstava bi zaslužila več sonca, več prostora, saj se v taki stiski lahko mar- sikaj prezre,« je menil novinar. »Tu me je vse tako pritegnilo, še najbolj tisto preprosto delo, ki je bilo ustvarjeno v težkih pogojih. Z razlago so bile k pred- metom lepo podane okoliščine in opis avtorja. Če je človek iskren in pristen, mu vse to mora veliko pomeniti.«
Upokojenka, ki se tudi sama ukvarja z ročnim delom, je dejala: »Vsak izdelek ima svojo veliko vrednost, v katero se skušam čimbolj poglobiti in jo cenim. Tako prijetno,domače ozračje je tu. Lepo je, da bolniki sami razlagate razstavo in jo tako spremljate s svojim življenjem.«
»Blagoslovljene naj bodo vse roke,ki so izdelale gradivo in pripravljale razstavo" To so besede gospoda škofa.
Mladi očka, ki je na ogled izdelkov pripe- ljal svojo prikupno družino,je bil navdu- šen prav nad vsemi podrobnostmi. »Ne gledam le celote« je dejal,"ampak skušam vsakega razstavljal- ca videti tudi izza kulise.« Redovnica je bila navdušena nad ustvarjalnostjo in trudom. »Vse to bolnike dviga.« Duhovnik v razstavi vidi veliko opozorilo zdravim, ki bežijo od bolnikov za boljšim, ugodnejšim. »Raz- stava ima svoj globlji pomen,to je korak do zbližanja. Niso samo besede,temveč nekaj bolj trdnega.« Njegov sobrat do- da še svoje misli: »Razstava je naredila name lep vtis. Zdravi se lahko marsikaj naučijo in postanejo bolj pozorni na vre dnost, ki jo imate bolniki v sebi. Znajo vas bolj vrednotiti in ceniti.Ob vaši na- vzočnosti tukaj še laže razumejo delo in jim je v prijetno zavest, da so videli vsaj nekaj ustvarjalcev. S temi deli ste dali od sebe vse, dali ste svojo dušo, srce... Iz vaše ustvarjalnosti odseva dvojno življenje...«
»Ob ogledovanju izdelkov sem si spra- ševal vest« je priznal mlad kaplan. »Mi- slim, da se je vsak,ki je razstavo dobro ogledal, mogel spraševati, odkod vse to bogastvo, skrito, neznano, ki ga na videz ni,pa vendar iz njega rastejo vre- dnote za celo družbo. Drobne in velike umetnine so skrivale v sebi toliko truda požrtvovalnosti in veselja do ustvarja- nja, da so osramotile vse, ki jim nave- ličanosti in dolgočasja ob cvetočem zdravju manjka volje za življenjski boj.«
Duhovnik-profesor je menil:"Današnja mladina ima v sebi premalo ustvarjal- nosti, nima pravih ciljev. Razstava jim daje novih pogle- dov in napotkov za življenje. V bolnikih lahko vidijo tisto silo,ki je potrebna tudi njim v mladostnem iskanju.«
»Vsi izdelki privlačijo,« je dejal marsika- teri obiskovalec. »Tu je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo, da ni nobena stvar majhna in bi vse zaslužilo še višjo ceno Sicer pa tisti, ki hoče podpreti to ustvar- jalnost in ljubezen do dela, ne bo po- mišljal o cenah...«
»Mislim, da je vsak bolnik in invalid zelo srečen,ko napravi nek izdelek« je plaho dejal eden izmed ministrantov. »Jaz tu- kaj v vsem vidim srečo in tudi sam sem srečen.«
To je le drobec doži- vetij tistih, ki so si og- ledali naša ročna dela Hvala, prijatelji, hvala za dobroto vaših src in vso ljubezen, ki ste jo prek svojih del delili obiskovalcem.
Bodite tudi vnaprej kot drevesa polna listov, ki se nikdar ne osujejo. Ob delu vam želimo veliko notranjih radosti, ki jih je Stvarnik privoščil človeku- soust- varjalcu.

Kati

Tončka je ta dan imela tisti boleči ob- čutek, ki se tako rad polasti osamljenih bolnikov. »Nikomur nisem potrebna, ni- komur ne morem nič več koristiti..« Po- iskala je pismo nekega prijatelja.»Kadar boš občutila posebno bolečino in osam- ljenost, tedaj vedi, da te nekdo prav tedaj potrebuje.Daruj svojo bolečino za tiste, ki te prav tedaj potrebujejo, da ne bo splahnela brez koristi,« tako je ponovno prebrala Tončka v prijateljevem pismu.
Naj bo moja boleča osamljenost za tis- te, ki so mi v življenju kdaj kaj dobrega storili,pa se jim nisem z molitvijo še do- volj zahvalila, ker sem na njih dobrote že pozabila, je v srcu zašepetala Ton- čka, spomin pa ji je v hipu pohitel daleč nazaj...
Bil je vroč poletni dan. Tedaj je bila Ton- čka še toliko zdrava, da si je upala tudi na daljšo pot s svojim stalnim spremlje- valcem,z motorjem.V mestu je nakupila potrebnih stvari in jih naložila na motor. Sonce je pripekalo, motorček pa je pri- jetno brnel po prašni cesti. Nenadoma pa se motor ustavi. Kaj sedaj? Bencina ni zmanjkalo, saj sem bila danes na čr- palki. Nekaj se je pokvarilo, kam sedaj? Saj je že motor sam težak, pa še dosti prtljage imam...Tončka je obupano sta- la ob motorju in si ni znala pomagati. Tedaj je po cesti z veliko brzino pripe- ljal mlad fant, ki ga je Tončka le na videz poznala kot »divjega dolgolasca«. Fant ji je med letom nekaj zaklical,toda Tončka ga ni razumela. »Prav tebe je bilo treba zdajle mimo, da se mi še po- smehuješ,« je grenko pomislila Tončka. Toda fant se ni posmehoval. Hitel je s svojim motorjem le do bližnje sence po- leg ceste,tam svoj motor ustavil in pri- hitel nazaj,pograbil Tončkin motor in ga odpeljal v senco. »Bomo videli, kaj je s tem vašim bolnikom,« je rekel fant in preden se je Tončka prav zavedela, je že držal v roki ključe,strokovnjaško od- vijal vijake in iskal okvare... Ni šlo prav lahko, vendar se mu je kmalu posrečilo, da je motorček veselo zabrnel...
Tončka je bila vsa srečna,da se bo lah- ko naprej peljala. Pa tudi Marjanu, tako je bilo fantu ime, je obraz kar žarel od zadovoljstva. Tončka je v torbici pois- kala denar, da bi Marjanu dala nagrado. »Oho, tako se pa ne bomo menili, take usluge se ne plačujejo, to je samo to- varištvo na cesti, vesel sem, da sem vam mogel pomagati« je dolgolasec za- vrnil nagrado. Pomagal je še namestiti prtljago na motor. »Odpeljite se, da bom videl, če bo šlo,« je ponudil motor Tončki,ki se je veselo odpeljala. Marjan je še nekaj časa vozil počasi za njo, ko pa je videl,da se lepo pelje, jo je prehi- tel in še zaklical "srečno vožnjo". Kmalu ji je izginil izpred oči.
Leta so tekla. Iz vihravega fanta je po- stal miren mož, ki je seveda imel tudi avto. Prav tisti dan, ko se je Tončka hvaležno spominjala njegove dobrote, njegove pomoči na cesti, pa je Marjan imel hudo prometno nesrečo.Avto je bil ves razbit, toda Marjan je ostal živ in zdrav.

Angelca

Po vrnitvi iz Lurda so se mnogi znanci spraševali, kako je bilo. Sem in tja je tudi kdo vprašal: »No, koliko pa jih je tam ozdravelo?« To vprašanje kaže samo na to, da si ljudje, ki še nikoli niso bili v Lurdu, predstavljajo Lurd drugače. Ali je bistvo, vrednost Lurda zares samo v čudežnih ozdravljenjih? Tako redka so - ljudi pa poroma tja vsako leto tisoče in tisoče. V čem je skrivnost Lurda?
Spominjam se, da je neka bolnica konec prvega dne zvečer v bolnišnici jokala od razočaranja, da se ni nič zgodilo in je vse ostalo kakor prej. Z nikomer ni ho- tela govoriti, zaprla se je vase. Ko sem jo videla zadnji dan,na poti domov, ji je obraz žarel. Pred oči mi stopajo mnogi drugi obrazi, katerih pogled je bil poln trpljenja, pričakovanja, upanja. Skoraj sem se zbala zanje. Ali bodo znali ohra- niti upanje tudi še potem, ko bo »vse ostalo pri starem«, ko se bodo morali vrniti domov, kakor so prišli? Pa strah je bil nepotreben. Ko so se vračali, so bili veseli, mirni, polni zaupanja. Kaj so našli v Lurdu?
Ko sem pri popoldanski procesiji z Najsvetej- šim na trgu pred bazi- liko videla zbranih sto in sto bolnikov z vseh koncev sveta, me je pri srcu stisnilo.Toliko trpljenja skupaj! In ob pogledu nanje me je prešinilo jasno spoznanje, da so ti bol- niki del nas,del našega sveta, da je nji- hovo trpljenje nekaj, kar se tiče vseh nas, da to njih trpljenje ne more biti zaman, da je to trpljenje soodrešenje, vključeno v Kristusovo trpljenje in odre- ševanje. Verjetno so podobno spoznali tudi bolniki - in to spoznanje jim daje veliko novih moči, novega upanja, vere in ljubezni. Tega spoznanja pa človek ne ohrani samo zase - mora in želi ga ponesti naprej. Kakor kamenček, ki ga vržeš v vodo: Krogi valov se širijo še daleč naokrog. Tudi lurški romarji niso romali samo zase, ampak tudi za vse tiste, ki so ostali doma. Radi bi vsem pomagali poglobiti trdno vero v to, da nobeno trpljenje ni zaman, ne more biti zaman. Ta vera je nalezljiva. Kdor ima v svojem srcu dovolj ljubezni,jo bo znal prižgati tudi v svojem sosedu.
Kako doživimo Lurd tudi doma,v svojem vsakdanjem življenju? Če bi trajalo do- živetje Lurda samo en teden, bi bilo to zelo žalostno. Potem bi prišla trda vsak danjost, vse bi bilo tako kot prej. Nekaj je, kar uresničuje Lurd v našem življe- nju, za tistega, ki je že kdaj bil tam, ali pa morda tudi ne: to je molitev in lju- bezen do bližnjega. To dvoje povezano daje polnost našemu življenju - Lurd naj bi nas tega spominjal. Ravno bolniki pa so tisti, ki s svojo pričujočnostjo to omogočajo.

M. K.

Lurški popoldan.Procesija se steka na pro- strano ploščad. Vozički, drug ob drugem. Strmiš v to množico: roke in noge visijo ob telesu,počivajo od zdavnaj. Uklenjena mla- dost na vozičku. Dolga zgodba,ure in dne- vi trpljenja, ost bolečine in iskanje izhoda v nemoči. Potem trenutki samote,čas brez upanja. Začeti znova! Spet iskanje poti. Nositi breme strmo, navzgor. Toliko težkih križev je tu! Čemu? Molk. Trudna glava se skloni še nižje.Ustnice se počasi premikajo v tihi molitvi. Sklenjene roke drhtijo. Pre- izkušeni obraz izdaja tiho bolest, oči pa v trudnem upanju iščejo podobo Matere in Najsvetejšega. Glej,Kristus na križu in Ma- rija ob njem na Golgoti! Trpljenje,ki odrešuje
Bledo nebo pošlje žarek. Obsije to množico vozičkov, Najsvetejše se zalesketa. Tišina objame množico.Sledijo napeti trenutki pri- čakovanja.Marija,boš izprosila milosti za to ubogo ljudstvo? Samo tega reši bolečin, onemu daj,da bi videl,drugemu... Tisoč želja, iskrenih prošenj, neizmernih upov globoke vere. Morda se le zgodi nekaj velikega,bo- žjega. Tesnoba, strah in radostno pričako- vanje enega samega čudežnega trenutka.
Žarek zopet posveti. Vse je kot prej. Duša pa je bogatejša za novo spoznanje.Brezno je premoščeno, praznine so napolnjene z novo močjo. Bilo je srečanje z Njo.

V. I.

Draga Mimica! Res je minilo že kar precej časa,odkar ti nisem nič pisala,toda vedi,da vedno mislim nate, in sem prepričana, da tudi tvoja molitev prosi blagoslova na moje delo. Saj je duhovna pomoč še potrebnej- ša, kakor pa stvarna.
Pri nas delo še kar za silo napreduje,skoraj vsak dan enako. Bolnikov je vedno toliko, da je včasih kar preveč. Že zjutraj ob pol osmih se včasih tako prerivajo, da je treba celo strogo nastopiti. Med otroki je zlasti zelo veliko ošpic. Marsikaterega pobere smrt So družine, kjer so kar po dva ali trije odšli v enem tednu. Velik udarec za starše.
Pred kratkim je tudi med odraslimi divjala gripa, ki je nekatere kar precej potlačila. Tudi nam sestram ni prizanesla. Midve s sestro Terezijo sva jo prebolele na nogah, zato se je pa še dlje vlekla. No,sedaj so le še posamezni primeri. Za nakup zdravil je vedno teže, ker nimajo deviz. Tukaj pa še nimajo tovarn za izdelavo. Tudi za pakete iz drugih držav je vedno teže. Če bo šlo tako naprej, bomo zopet začeli zdraviti s podobnimi zdravili, kakor so delali naši pre- dniki, pa so bili bolj zdravi kot mi.
Z zdravstveno vzgojo nadaljujem enkrat na teden. Mame res pridejo,a vprašanje je kaj si zapomnijo. Mogoče že kdaj pozneje obrodi sadove. Saj je tudi to delo za Boga, a pri Njem ni nič pozabljenega.
V kratkem bo prišel g.Česnik za en teden k nam, da uvede delavce v beljenje dispan- zerja, potem bodo pa sami nadaljevali. Saj imajo nekateri moški iz naše vasi vso dob- ro voljo, toda niso vajeni. Ko jim bo pa vse pripravil,bodo že delali,saj so tako potrebni zaslužka.
Tukaj pri nas je velika kriza za vse. Za do- mačine zlasti to, ker ne dobijo riža niti za denar. Stari ljudje pravijo, da ne pomnijo, da bi bili kdaj tako lačni kot letos,ker je do žetve še dober mesec. Za nas sestre pa, hvala Bogu, skrbi nebeški Oče, tako da do sedaj še nismo bile lačne.
Zelo sem vesela vsakega Prijatelja in ga takoj preberem od prve do zadnje strani. Koliko lepega je v njem.Zlasti to me veseli, da se bolniki vedno bolj povezujejo. Slika z naslovne strani v zadnjem Prijatelju je kot bi bila posneta z naše terase.Saj je pri nas v primernem letnem času vse polno teh le- pih cvetlic, ki svoje rožnate glavice molijo iz vode.
Draga Mimica! Tako sem ti malo opisala, kako živimo pri nas.Po tebi pošiljam iskrene sestrske pozdrave vsem, ki trpijo. Vsi in vsak po svojih močeh delajmo za razširjenje božjega kraljestva na zemlji, da bo v vseh srcih zasvetila luč Kristusove ljubezni. Bog vas živi!

Vaša vdana s. Terezija

Znova: DRUGIM UTEGNEMO BITI V BREME

KAKO NAJ JIM GA ZMANJŠAMO...
KAKO NAJ ZANJ ODŠKODUJEMO

Biti junaški in plemenit včasih, je lahko,
težko pa je, biti v tem stanoviten in zvest.

Vem (in priznam, da sem nekdaj sama tako menila), da neprestane tožbe žro tudi naj- sočutnejšo potrpežljivost tistemu, ki jih mora poslušati. In vendar se bo prav s po- zivom zdravemu, naj prizanaša, začelo to poglavje, ki bom v njem povedala, kako po moje močno narobe delajo bolniki,kateri se mnogo pritožujejo. Danes le predobro vem, koliko človeka stane, da mu uspe vzdržati v trpljenju, da ne bi opravičevala - in po- milovala! - tistega, kateremu ne uspe vz- držati se pritoževanja.
Ko vas je,vas,zdrave, do obupa utrudil kak tak bolnik,ki ne zna tiho trpeti, si recite,da slutite samo delček boja, ki je tako trpek, da ni čudno, če komu pogum upade. Pred- stavljajte si telesne bolečine, ki jih ne po- znate, dušno trpljenje, ki vam je neznano, tisto, kateremu ste vede ali nevede sami vzrok. Mislite na toliko razočaranj, na ure temnega obupavanja, ko se duh boji,da bo pod uničenostjo telesa obnemogel. Premi- slite, koliko vsega vi imate in česa vsega bolnik nima. Zamislite se v njegovo vedno večjo osamelost, oprostite mu, če vas za- držuje,ko vi od njega bežite. Znajte uvide- ti, koliko ga stane njegov navidezno tako majhen pogum.Zamižite nad njegovo veliko krhkostjo. Recite si, da bi naletela na vašo brezbrižnost ali celo nepotrpežljivost...in... poglejte malo sami nase, kako se je vedla vaša duša, kadar vas je zadela nezgoda. - Naj tisti med vami, ki nikdar ni dal čutiti svoje muke nikomur, ki se mu nikdar lastna nesreča ni zdela večja od nesreče bližnjega, - prvi vrže kamen na bolnika, kateri toži!
Da pa mi bolniki ne postanemo hudo breme ki ga bodo kar brž imeli za neznosnega, se moramo prav res varovati pritoževanja. Kako zelo stik z nami razdira,če se kar na- prej pritožujemo! Če svojo nesrečo nena- sitno z vsakomer obravnavamo in zopet obravnavamo z vseh strani! Razkazovati svoje telesno in dušno gorje, kakor berač svoje rane, moledujoč za pomilovanje, se pravi, odreči se dostojanstvu svoje duše!
Ah, saj dobro vem, ne kričimo kar naprej, kako hudo nam je, ne opisujemo tega, ne razlagamo posledic tega vselej iz straho- petnosti. Je večkrat samo zato, da ne bi nerazumevanje stkalo med zdravimi in na- mi svoje goste zavese, in ker poskušamo priti iz samote, v kateri srce umira, dokler ne začuti,da se more iz nje izmotati; zato, da ne bi bili odvlečeni daleč od tistih, ki jih ljubimo; da bi jih ne žalili s tem, da živimo ob njih življenje,ki ga oni ne živijo.Bodi ta- ko ali tako, znajmo ostati tiho, kajti tožbe, pa naj bodo še tako upravičene, utrujajo tistega, ki jih sliši, in mu celo prikrivajo re- sničnost in velikost gorja, ki so jim vzrok.
Zlasti v začetku bolezni radi zapademo zmoti, da mislimo, češ opisovanje gorja bo zlo pojasnilo. Pozneje vemo,da bo naše tr- pljenje,pa naj o njem govorimo ali molčimo, vendar ostalo nerazumljivo tistemu, ki ga vidi samo od zunaj, ali bo vsaj duši drugih le redkokdaj, zlasti trajno, popolnoma do- umljivo.
Ne bom tu iskala, kaj pri tej človeški nezmo- žnosti, da bi tožbe, kako je hudo, ali včasih že celo sam stik z bolnikom dolgo prenašali - prihaja od sebičnosti ali od drugih nag- njenj... Ugotavljam samo to, da večina ljudi ne gleda dolgo ljudi, kateri jočejo. In človeka,ki ga je zadela bolezen ali nesreča bodo brž pustili, če tiste,ki prihajajo k nje- mu, preoblaga s stokanjem.
V bolezni kakor v vsaki drugi preizkušnji duša niha med močjo in slabostjo;mi bi ra- di svoj pogum ohranili trden in rastoč; pa je neenakomeren in nam pohaja; poznamo čase velikodušnosti,ko narašča kakor voda pod pritiskom, ki poganja peneč se oblak proti nebu; nobena žrtev, noben napor se takrat ne zdi nesorazmeren našemu poletu Potem pa ta pogum,ki se nam je zdel zma- govit, spet upade in začutimo se slabotne, kakor da nam je kri odtekla iz žil.
Glejmo, da udarcev tega upadanja našega poguma ne bo prisiljena trpeti naša okolica Da naše solze padajo na srca drugih - je dopustno samo, kadar s tem prinesemo iz- branemu prijatelju dragoceni dar naklonje- nosti in zaupanja. Takrat naše trpljenje drugega človeka ne obteži, ampak s tem samo ne odrečemo deleža tistemu, ki ima do njega pravico. Lahko, da imamo samo enega prijatelja -ali da sploh nimamo take- ga, da bi mu bili voljni pokazati svoje solze Razen v razmerju resničnega medsebojnega prijateljstva - nalagati vsem prizore našega obupavanja, pridruževati vsakogar našim tesnobnim slutnjam, v vse naokoli sejati žalost in nemir, kadar ga nosimo v sebi, bi se reklo,opravljati škodljivo delo sebičneža
Vem, so trenutki, ko se jok ne da več za- držati,ko ni več moč vzdrževati svojo dušo nad zunanjimi prisilami in notranjimi vihar- ji... Kako naj takrat dosežemo zadržanost in umerjenost? Mislim, da bi v časih, ko se ne moremo več obvladati, storili prav, če se sploh ne bi pokazali. Tiste grenke in obupne trenutke, ko se krivimo pod butaro svoje usode in ko bi nam tožbe in obupni kriki kar vreli z ustnic, poizkusimo preživeti zavarovani pred pogledi, do ure, ko smo »čuli in molili« in bomo znova mogli postaviti svojo moč zoper moči naše usode. Toda brez velikih besed, brez bučnega razkazo- vanja, kako nam je potrebno,da se zbere- mo in spet zmagamo! Vse, kar je globoko, je molčljivo in preprosto. Kako lahko je, sklicevati se na nujnost nekaj ur počitka v samoti! Če nam ne uspe, razviti v sebi to notranjo moč,ki je resnični pogum, se vsaj ne vdajmo nikdar v to,da bi bili izmed tistih vzdihujočih ljudi, ki jih je mučno prenašati, pa naj bi bilo njih gorje še tolikšno. Duša bi mogla biti izžarevajoča in dobrodejna tudi v najbolj ohromelem telesu, človek pa, ki se pritožuje, si sam odvzema moč dejanja.
Dajati!... Ali kdo pričakuje, da bo bolnik dajal? Redkokdaj,res. In kadar daje,se ču- dijo. Toda ali nismo takega vedenja do nas sami krivi? Mar nas ni le preveč takih, ki spreminjamo svoje življenje v brezbarvno sivino,vrsto praznih ur brez cilja, neplodno brezdelnost, dolgčas, dremoto? (Mimogrede: ali samo bolniki svoje življenje v to spremi- njajo?) Ali vsaj,mar nismo le prevečkrat mi sami krivi, ki popustimo? Jih mar ni mnogo med nami,ki se ne sramujejo postati večno jokavi, tako zelo obrnjeni sami vase,da jim moremo večno izražati samo sočutje? Ko- liko učinkovitosti bodo zmogli imeti ljudje, katerim se, ker so bolni, zdi pravilno, da zgubljajo zdrav razum, odločnost, pravič- nost, velikodušnost, in ki dopuščajo, da se jim mora prinesti vse - brez vračila od njih - vse, še njih pamet, še njih pogum!
In vendar bi bilo lepo, da bi to, v čemer smo jim breme, ne samo olajšali, ampak jih tudi odškodovali z mnogimi darovi!
Bolnik ima lahko dvoje možnost! »dajanja«. Ena,pogojna, je v tem,kar hrani iz svojega prejšnjega delovanja, ali v tem, kar prido- biva v novi obliki delavnosti, prikladnejši kot prejšnja možnostim, ki mu jih je pustila bolezen. Kar bolnik na ta način daje, ni drugega kakor usluge, ki jih naredi, ali kar dobrega stori okolici ali skupnosti z delom obrtnika, učenjaka, misleca, umetnika, ki mu ga uspe narediti kljub oviram bolezni.
To delo je večkrat samo prav zmanjšana podoba navadne delavnosti. Včasih pa je zelo veliko in se povzdiguje v vrsto najlep- ših človeških del. Sijajni primeri so to prav obilo dokazali. Vsekakor, naj bodo naše zmožnosti še tako skromne ali naše delov- ne možnosti omejene, nihče izmed nas ne bi smel pustiti neizrabljene ali neučinkovite niti ene izmed njih. Rešiti iz uničevanja ali zmanjševanja vse,kar se da od naših zmo- žnosti rešiti, delati nadomestila, najti nove prilagoditve, na kratko, zbrati v sebi, kar nas dela kakorkoli delavne,to bi morala biti ena naših glavnih skrbi.
Nekateri posebno oblagodarjeni ljudje,ki so prejell to nekakšno »milost«,da so neome- jeno obdarovani v kaki duhovni zmožnosti, nosijo v sebi oplajajočo pa obenem trinoš- ko moč,ki jim ne pusti obotavljanja v izbiri, kaj naj kljub bolezni še dovršijo ali pridobijo. Da poskušajo razviti in uveljaviti svoje silne težnje, je ne samo »pot«, ampak tudi naj- bolj nujni »zakon« njih misli. In poživljajoča moč njih darov je tolikšna, da se razliva prek vsega:Bach je še slep in umirajoč na- rekoval koral; Beethoven, pokopan v molk, je zidal spomenike v svetu glasov; Pascal, Balzac in mnogi drugi so na pragu smrtne- ga boja še pisali; Schumann je, že na tem, da utone v blaznost, še skladal.
Ne da bi sploh govorili o vzvišenih izjemah veleuma,mi res da ne nosimo v sebi vsi ta- ke moči duha, da bi služili z vso silo svoje- ga bitja. Mi vsi pa moramo premisliti,za kaj smo v svojem ozkem krogu najbolj priprav- ni, in bomo tem koristnejši, čim bolj bomo znali uskladiti to,kar moremo storiti, s tem, česar je drugim v našem delovnem podro- čju najbolj treba.
Toda stvarno ročno ali umsko delo, čeprav omejeno ali nedokončano, ni združljivo z vsemi boleznimi in ne dostopno vsem bol- nikom. Razen vsaj nekolikšne telesne moči, potrebne za obojno, se za umsko delo za- hteva vsekakor tudi potrebna zmožnost, ki pa ni dota vseh. Večini ljudi pa se hoče dozdevati, da, če ne morejo nadaljevati svoje navadne delavnosti ali druge, njej podobne, niso več »za nobeno rabo«. In vendar je še neka druga zmožnost za da- janje. Po njej zmoremo deliti darove višje vrednosti kakor pa je dar naše spretnosti ali naših talentov; ni odvisna toliko od te- ga, kaj storimo; bolj od tega, kaj smo; je neodvisna od navadnih sredstev delovanja in more se celo večati, ko ta sredstva po- puščajo.
Dandanes -ne kot bolnica-lahko precenim, kaj zdravi včasih prejmejo od nekaterih bol nikov. Nekoč pa, ko sem bila zdrava, sem ob dveh dragih mi bolnikih prejela tako dra- gocene življenjske spodbude,da so vplivale na vse moje življenje. Njih bolezen je bila taka, da je že nje samo ime prestrašilo. Trpinčila je enega in drugega več let dolgo Kljub temu je v njih sobi bilo življenja več ko na zabaviščih in celo delovnih mestih. Njih preprosti in krepki pogum je že sam po sebi bil vir moči. Vzvišeno nad svojimi po- trebami sta znala-kakor nepotopljive plov- ke (boje), ki jih razburkano morje ne more pogoltniti - ohraniti svojega duha živega in svobodnega, svoja srca čuječa in ljubeča. Sama s seboj sta se ukvarjala kar le moč malo; za druge nista nehala biti v skrbeh. Sočutna dobrotnost, pobude, jasni nasveti so iz njiju vreli kakor živa voda. Zunanjost njih bitja, pogled na vse,kar je bolezen za- nju uničila, kaj je naredila iz njiju teles - je postavljalo boleča vprašanja ničevosti... silni polet njiju duha je razglašal prvenstvo duhovnega življenja nad tvarnim življenjem
Bolniki, kateri ne morejo več »delovati«, kakor se navadno razume ta beseda, naj ne marajo za to! Če so nekateri bolniki bili svetli pojavi, niso to bili s tem, kar so njih omejene delovne možnosti imele še podo- bnega z možnostmi vseh zdravih. Bili so to zato, ker je človek ob njih zglavjih pozabil na pustošenje bolečine in se zavedel, ka- kšne dušne moči mu lahko nasproti posta- vimo; ker je tam spoznal, da sta si telesna čilost in nravna moč bistveno drugačni med seboj in da sta lahko ločeni; ker se je tam okoristil z velikansko močjo srca, ki ostaja neuničljiva-dokler ostanemo zavestni-tudi v najbolj uničenem, najbolj ugonobljenem, najbolj odvisnem telesu.Življenje teh bolni- kov je obračalo poglede k resničnemu za- kladu človeštva, to je, k vsem nravnim in umskim vrednotam skupaj, ki so jih ljudje nakopičili. Če vsi ljudje k temu »zakladu« ne težijo,pa se mu vsaj vsi klanjajo. Hoteti ga povečati? Morda je to prav velika domiš- ljavost. Imeti pa moramo vsaj močno voljo, ne živeti v nasprotju z vzorom, ki nam ga postavlja.
Človeka dela škodljivega ali dobrodejnega predvsem to, kar je duša v svojem bistvu, pa če človek to hoče ali ne,če to ve ali ne ali kakršnakoli je oblika njegovega življenja
Od vsakogar izmed nas prihajajo neki »va- lovi« dobrega ali slabega, se razlivajo v neskončno, eden porajajoč drugega, kakor valovi na vodi ali skozi zrak, ne da bi tisti, ki jih je prvi pognal, mogel vedeti, do kod bodo segli, ne, koga bodo dosegli. Nismo odgovorni za to, kako bodo naši »valovi« sprejeti, moramo pa gledati, da ne bomo »oddajali« škodljivih valov.
Naj bi si domišljali,da smo dober zgled? Moj Bog, kako objestno bi se mi to zdelo! Toda biti zaskrbljeni,da ne bomo v slab vzgled, se mi zdi nasprotno ena najosnovnejših stvari v skrbi za odgovornost.
Naj bomo bolni ali zdravi, to kar drugi od nas prejmejo, je redko to,kar smo hoteli ali menili dati.Kaj hočemo! Da le kaj prejmejo, da le nismo večno suh pesek, ki nenasitno vsrkava vse, kar nanj zlivamo, temveč ve- dno tekoč vir, ki bodo ob njem nekateri lahko zajemali, kakor jim bo treba.
Res da se dobe ljudje, ki hodijo po poti, ki je naši tako nasprotna, da jim ne moremo dati ničesar;so tudi srca,grobo oblikovana, uporna vsem nadnaravnim mislim, katerim duša,ki jo trpinči bolečina,ostane za vedno zaprta knjiga.Zopet: kaj hočemo! Važno je le to, da iz našega bolniškega življenja na- redimo duhovno delo, v katero vložimo,kar je od nas najboljšega,pa vedno bolj, kakor dela resničen umetnik, ki v svoje stvaritve vtaplja samo bistvo svojega bitja, potem pusti, da se njegovo delo od njega oddeli, čeprav ve, da delo ni brez napake, in vna- prej ve, da ga ne bodo vsi sprejeli in ne razumeli na enak način,pa da bo za mnoge ostalo mrtva črka.Zanj pomeni nekaj samo to, da delo je. In samo to mora nekaj po- meniti tudi za nas.
Duhovno življenje je dostopno vsem in pred- vsem ono je moč človeškega izžarevanja. Stopa po vseh potih, vse ga lahko veča, prilagaja se vsaki duši, ne da bi zgubilo kaj svojega bistva in jakosti; najbogatejše duše in najrevnejše duše se morejo v njem srečati, kajti,če so poti različne, cilj, h ka- teremu gredo, je isti. Ono dela iz sob ne- katerih bolnikov ognjišča toplote, življenja in moči, in malo ljudi gre mimo njih, ne da bi se čutili poživljene.

(Dalje prihodnjič)

Slepa Lojzka Jeglič iz Pod- brezij me je ob koncu obi- ska zelo opozarjala, naj je nikar preveč ne hvalim, da si kdo ne bi o njej ustvaril prelepe podobe. Vendar moram priznati, da se tega njenega opozorila težko držim. Ne zato, da je ne bi prikazal v boljši luči, ampak zato, da ne bi ranil njene skromnosti. Srečanje z njo je bilo resnično doživetje. Kajti »teta Lojzka«, kakor jo mnogi imenujejo,ustvarja okoli sebe ozračje stvarnosti, vdanosti, tihega bogastva.
Vse,kar boste tukaj brali, je bilo povedano v zelo kratkem času. Lojzka Jeglič je nam- reč upokojena učiteljica,pa ji je dolgoletno poučevanje izostrilo čut za pomembno. Izraža se jedrnato, sleherna beseda ima svojo enkratno težo.
»Rojena sem bila v Podbrezjah 1892. v kmečki hiši tam preko ceste. To tukaj, kjer zdaj stanujem, je kajža, ki pripada k naši kmetiji. Včasih so ljudje na kmetih poleg velike hiše imeli še manjšo,tako imenovano kajžo, da so v njej mogla živeti dekleta,če se niso poročila. Ostala so doma in živela v tej tako imenovani kajži.
Moje življenje je bilo skromno in mnogo sem delala. Kot učiteljica sem službovala v Dražgošah. Služba je bila naporna, saj sem bila sama na šoli,ki jo je obiskovalo tudi do 120 otrok. Poučevala sem ves dan dopol- dan in popoldan. Ob četrtkih pa sem imela še ponavljalno za večje in vse to sem op- ravljala sama z velikim veseljem. Po svoje je bilo zares naporno. Vendar me je krepila ljubezen do otrok in ljubezen do teh dobrih ljudi.Bili so zares zelo dobri ljudje,drug dru- gemu smo bili vdani. Preprosto, rada sem jih imela.
V Dražgoše sem prišla med prvo svetovno vojno, med drugo pa sem jih zapustila, ko sem morala bežati pred Nemci. Takrat sem izgubila vse, kar sem prihranila v tolikih le- tih. Vse so požgali. In pa, seveda, izgubila sem veliko živcev. Največ solza sem pre- točila za ljudmi, ki sem jih tako zelo ljubila. Mnogo jih je padlo. Nemci so ustrelili celo dva šolarčka. To so bili strašni časi. Saj razumete, tam sem bila tako rekoč doma. Tam sem službovala 34 let in še pozneje sem zelo rada odhajala tja na počitnice.Še zdaj ohranjam stike s temi dobrimi ljudmi.
Ne. Pa mi ni bilo dolgčas.Imela sem mnogo dela in dovolj družbe, tako mi ni ničesar manjkalo. Dejansko mi ni žal, da nisem bila poročena.
No ja,to že.Toda najprej sem imela druga- čen namen.Hotela sem stopiti v samostan. Pa sem bila bolna na očeh, in je kazalo, da bom oslepela - kar nazadnje tudi sem - in me niso sprejeli. Tako sem ostala zunaj med ljudmi in vse svoje moči posvetila šoli, mladini, vzgoji otrok.
Sleherna oblika invalidnosti je težka. Med najtežje bi mogli šteti slepoto, ki uklepa v temo teto Lojzko že mnogo let. Zato me je njen odnos do slepote, tega njenega križa, toliko bolj presenetil.
Veste, tudi slepota je lepa. V slepoti sem toliko lepega doživela, toliko lepega "videla" Razveseljuje me vsaka duhovna lepota, ki jo vidim na ljudeh. Srečala sem, denimo, človeka pijanca, na cesti, s kolesom. Pa je stopil s kolesa in rekel: »Brez skrbi pojdite, saj vas ne bom povozil.« Vsa sem vztre- petala v lepem občutju. Pijanec je,pa ven- dar človek, in to tako zelo dober. Duhovni obraz tega človeka je zasijal z nekoliko lepšo potezo tudi s tem najinim srečanjem. In to me razveseljuje. Mislim si, spet je eno dobro delo več v Podbrezjah. Lepo je. Tudi slep biti je lepo.
Prav zaradi slepote z vami rada govorim. Hočem razglasiti ljudem, da je tudi slepota lepa. Človeka nagiba, da se obrne navznoter in išče notranjih lepot. In teh lepot je v ljudeh mnogo. Tudi v sebi jih najdemo. Posebno še, kadar nam odpove vid, je važno,da se predajamo doživljanju notranje lepote.
Res je, tudi slabi ljudje so. Mene je včasih groza zaradi človeške hudobije. Tole tekmo- vanje v oboroževanju, za vse bolj izpopol- njeno orožje,ki stane toliko imetja in toliko človeških moči samo zato, da bi potem hi- treje uničevali, to je groza. In to, da ljudi mučijo namenoma, kjerkoli, po ječah, to je groza. Včasih me je groza od človekove hudobije.Vendar so ljudje na splošno dobri Vedno se je treba vprašati, kaj je vzrok, da imamo napake. To pa je težko dognati. Včasih v šoli, ko smo bili bolj hudi in smo otroke še za ušesa vlekli, sem si mislila, bogve katerega prednika bi morala zdajle vleči za ušesa. Kdo je kriv, da ima ta otrok te napake, ki jih ne morem izruvati iz njega? Ko pomislimo na vse to, postanemo le bolj prizanesljivi in preudarni.Mislim,da ima člo- vek z napakami nekaj v krvi, proti čemur si ne more sam pomagati. Takšnega je ust- varila skupnost. Dela na podlagi, ki mu je dana. Premagaj hudo z dobrim, to je lahko reči, vse kaj drugega pa je to napraviti.
Sama sem že včasih. Ampak jaz imam rada domače ljudi in domači imajo radi mene. Radi me obiščejo in mi delajo kratek čas. Ob nedeljah pride nečakinja, da mi bere Družino. Pa tudi Delo pomalem. Vendar ni- smo vsemu kos, nimajo časa, da bi mi brali kaj več. Kadar so vsi zdoma, sedem pred domačo hišo na klop in sedim pred hišo kot njen varuh, pa sem kar zadovoljna.
Ja, vsaj pozdravi, ko gre mimo. Domači se kaj več pomudé ob meni, pa tudi drugi me radi ogovoré. »Kako je, teta Lojzka, a ste zdaj spet zdravi?«
Skušam to, ja. To človeku pomaga, da vzdrži Mislim pa, da je najlepša misel na križanega Kristusa. Ta me najbolj privlači. V tem je nekaj posebnega. Dandanes ljudje ne vidijo, vsaj nekateri, prave vrednote krščanstva, ker so preveč površni. Vidijo predvsem te- lesne potrebe, duhovnih nimajo toliko. Vse plava na površini.
Začeti je treba že pri otrocih. Otrokom je treba vlivati ljubezen do Jezuščka, do Jezusa, lju- bezen do vere, do Cerkve, spoštovanje do verouka. To je treba otrokom vce- piti,kajne? To jim je treba približati. Sicer pa, če bi starejši dajali lep zgled,bi bila tudi mladina boljša.
To je res, to drži.
To, da hočem biti dobra. To je končno od- ločilno. Sicer pa je na to vprašanje težko z gotovostjo in pravilno odgovoriti.Doživlja vsak po svoje,v skritih globinah, do katerih drugi nimajo pravega dostopa.

Svoje krščanstvo naša slepa teta Lojzka marljivo hrani. Kadarkoli more,gre k maši. V isti hiši stanuje vdova,ki jo spremlja v cer- kev vsak dan, če le Lojzki zdravje dopušča ta napor.
In ob vsem tem je Lojzka srečna. Z bolniki sicer ne more imeti pravih stikov, ker ne more pisati. Vendar more odločno pribiti: »Zapuščena nisem. Sorodniki so z menoj zelo dobri. Nečaki in nečakinje me radi obi- skujejo. Vsi mi radi pomagajo. Imam, hvala Bogu, dobre, zelo dobre domače.«
Želimo, da bi se po Lojzkinih domačih zgle- dovali vsi, ki imajo v svojih družinah ali so- rodstvu bolnike in invalide. Tako bo Slove- nija imela lep obraz, krščanski obraz.

Franci in Miro

Tiho in neizbežno prihaja bolečina v mlado telo. In nad menoj že nekaj dni visi nego- tova usoda. Berem jo v očeh zdravnikov,v pogledih domačih. Stresa me nemir. Nemir tega, da v meni živi nekaj, kar mi bo pre- trgalo nit življenja, mojo mladost, ki niti še ni zaživela.
Jutri,pojutrišnjem se bo izkazalo.Je tumor? Solz v mojih očeh ni,le nekaj se krči v tem mladem srcu,ki vendar hoče živeti. Rada bi živela. V meni je še tisoče načrtov za živ- ljenje. Bili so dnevi, ko sem pomagala dru- gim, a zdaj sem tu - sama.
Vem, to je moj boj, a vendar nekaj v meni hoče živeti, nekaj me noče sprijazniti s smrtjo. Želim, hočem živeti. Nekaj v meni še ni doživelo. Morda bi rada še doštudira- la? Toliko moči sem usmerila v svoj poklic. Ali pa je to želja po tem, da bi se iz mene rodil nekdo,po katerem bi se moje življenje nadaljevalo v jutrišnij dan? Morda si želim, da bi prišel nekdo, ki bi mi vsaj za trenutek dal košček nežnosti, topline, ljubezni?
Moj Bog, kaj se dogaja v meni? Ta želja, to brezmejno hrepenenje, da bi živela vsaj še nekaj let. O, vem, Ti si tu, in tu je moje srce. Srce, ki ljubi. Vse želje v meni so se združile v eno samo,ki ne bo nikoli izpeta - želja po ljubezni. Le ta bo z menoj izzve- nela v večnost in je edina dediščina, ki jo nosim v svojem srcu. Ljubezen. Če je bilo vse moje življenje doslej prazno, to zavest čutim v sebi - ljubila sem! Tu jo darujem, tu, ko se morda iztekajo zadnji dnevi ali se nadaljuje življenje. Toda vedno in povsod, kjerkoli bom,vem, ni me strah smrti,ne trp- ljenja.Ljubim in ljubezen je moja dediščina, moj odgovor na negotovi jutri, ki ga morda ne dočakam.
Pripis: Dragi bratje -prijatelji! Tako sem pred meseci napisala v svoj dnevnik in z istimi črkami je zapisano tudi v mojem življenju. Zdravje se mi je izboljšalo, življenje se na- daljuje. A ko v prijateljstvu povzdigujem z vami roke k molitvi, k daritvi in trpljenju, vem eno - ljubim. Zatorej ljubimo se med seboj!

Ljubka

Pred kratkim si zaspal. Zaklenil sem se po- leg tebe in te gledal prav nežno... gledal smrti v obraz... Noč groze. Peklenska noč! Neprenehoma si se premetaval,desno,levo, sêdel si,hotel si vstati, in ko si se spomnil, da imaš samo eno nogo, si padel nazaj, zakričal. Bojim se, da ne bom več slišal drugega kot besede: papa, mama, boli me, grozno je. In tvoja duša, ta, ki naj edina ostane od mojega sina, kje se skriva? Mo- goče je že odšla, se zadržuje kje v vesolju že nesmrtna ali v pričakovanju nesmrtnosti pripravljena na vstajenje po noči, ki se ti bo zdela dolga le nekaj ur.
Bog mi odpusti,ljubosumen sem.Zakaj moj, ki je lepši, boljši, čistejši kot mnogi drugi. Šele to noč, ko sva mati ali jaz menjaje se bedela ob njegovi postelji, je bil on tisti, ki je med dvema napadoma rekel: »Poglej, pojdi spat« ne da bi bil pri tem izpustil na- jini roki.
In tvoja roka na mojem čelu, mojih očeh, ustih, tvoja uboga roka,ki bi bila tako lepa, prave moške roke, ki bo umrla.
Jezus,tvoji evangelisti in tvoji pridigarji -ne morem poslušati njih zgodb o poveličanem telesu. Tisti,ki bi ga hotel imeti za svojega sina, je tukaj, ki ga imam pred očmi, ali pravzaprav prejšnji, z obema nogama, s svojimi suhimi mečami,s svojo vitko rastjo, razmršenimi lasmi in bliskajočimi se očmi, pegastimi lici: ta je tisti, ki bi ga hotel.
Imel si skoraj srečno popoldne; muziciral si, sanjal o počitnicah in mi, mi smo živeli z neizbežnimi mislimi: igra,sanje,umrl bo. Ve- dno,dokler boš še med nami, ostaneš naše vse. Z jedmi,ki jih slastno uživaš, hraniš bo- lezen v svojem telesu, ki je zapisano bližnji smrti-a se vendar strastno oklepa življenja
Gospod, naša beda ni v tem, da bo umrl, ampak v tem, da živi za smrt.
Z nami joče nebo v tem odločilnem dnevu. Spal si in stokal, obotavljal si se vstati ali jesti. Ko sem ležal poleg tebe, sem čutil, kako tvoja roka išče mojo. Čutil sem tre- pet tvojega telesa do konca svojih prstov. Ramena so ti postala sedaj neznosna.
Postelje ne zapuščaš več. Zaman smo te skušali pripraviti do tega, da bi vstal in si nadejal protezo. Nobene moči nimaš več. Praviš, da ti kost prodira skorajda v kožo in da te to boli. Imaš prav: čemu? Zadnje predstave o tebi bodo: ki spi in iz dneva v dan bolj trpi, ter v redkih trenutkih, ko vstane, opotekajoč se ob berglah z ubogo hlamudrajočo hlačnico pižame.
Znova ve, ve nočne sile! Cele ure ječi, kr- čevito stiska mojo ali materino roko, roga se mi, zadira se nad menoj, sekundo pozneje pa me prosi odpuščanja. Hoče piti, prosi za prašek, ga odkloni. Sedaj spi ves dan, živi veči del v temi in v tožbah...
Ne morem več. Tvoji kriki vzbujajo v meni bogokletstvo. In tvoje oči, tvoje nedoum- ljive oči, ki me pogledujejo.
Noč je obdržala svojo grozo.Vse strahotne bolečine so se nagrmadile. Oba, tvoja mati in jaz, sva morala pri tebi bedeti, ni ti več zadostoval samo eden od naju.
Danes si bil z menoj dražesten - zato,da ti oprostim, si rekel. Kajti včeraj podnevi, ko sem sedel pri tebi in ti molče stiskal roki, si nenadoma planil: »Presneto, ne vem, kaj je v tebi, pravi talent imaš za to, da me dražiš!«
Ulice, drevesa, polja, ki si jih ljubil...! In ko sem se vrnil, po nekaj urah, sem te našel nezmožnega, da bi sam použil hrano, pil brez pomoči in obe roki sta ti otrdeli. Vem, Gospod,da Ti ga moram dati,toda ne vpra- šaj me, ali vem, zakaj mora tako biti.
Vedno bolj uporabljamo sredstva proti bo- lečinam. Bojim se, da ne bi motili tvojega rahlega spanca, tvoje edine mirne ure. Res je, da spiš že dva dni, ponoči in skoraj ves dan in mi, ki smo si tako želeli tega topega miru,ga sedaj skoraj obžalujemo, kajti kliče nam v zavest tvojo skorajšnjo odsotnost - skoraj je tako, kot da si nas že zapustil.
Naši in tvoji prijatelji zapuščajo Pariz drug za drugim. To novo preizkušnjo si prestal brez besede, z željo, da bi bili drugi srečni. Ko počivaš, ti delajo tvoji sedaj zelo dolgi lasje okrog tvoje glave ljubek svetniški sij.
Bolečine prihajajo in odhajajo. Večinoma se nam posreči, da zaustavimo najhujše napade. Potem pride spet mir. Ah, končno bo moral zmagati...
Ne nam, temveč drugim si rekel, da bi imel evangelij sv. Janeza najrajši, ker je bil naj- mlajši in je ostal do konca pod križem.
Spet spiš cele dneve.

Preživel boš svoj rojstni dan, ne da bi vedel. To- da mi, mi imamo ušesa polna tvojega prvega joka na tem svetu in v solzah nam odsevajo vse luči tega slepečega, vročega dne, tvojih prvih sončnih žarkov pred petnajstimi leti.
Danes se sonce skriva. O Bog, pričenjamo govoriti o tebi v preteklem času!
Zbral si vse svoje moči, da si z nami in s svojim prijateljem upihnil petnajst sveč na tvoji torti.

(dalje prihodnjič)

Spoštovani g. urednik! Čutim dolžnost, da se vam vsaj kratko zahvalim za vso požrt- vovalnost pri delu z bolniki in invalidi.Koliko požrtvovalnosti in truda je vas in vaše so- delavce stalo, da ste pripravili to lepo raz- stavo naših izdelkov in poiskali celo nas po domovih,da smo si razstavo mogli ogledati. Ob tem vašem trudu in požrtvovalnosti se čudim, odkod nekaterim zdravim tak čut do trpečih in bolnih. To sem opazila že na srečanju na Trsteniku, ko smo šli v Lurd in sedaj na razstavi.Saj razstava ni zgolj sad nas bolnih, ampak tudi vas, ki ste nam jo omogočili.
Moram pa vam povedati, da invalid ni pov- sod sprejet tako lepo, še zlasti ne v naši dolini. Mogla bi navesti mnogo primerov,pa omenjam le enega. Ko sem se neki večer vračala domov, pride za menoj moški pet- desetih let, na pogled izobražen, pa se je izkazal z zelo slabo srčno omiko. Začel me je dražiti s šepavko in s podobnimi za inva- lida tako bolečimi vzdevki. Če bi to govoril otrok, bi že razumela. Teže pa je razumeti odraslega. Saj nihče ni rad invalid,in koliko samopremagovanja je potrebno, da vdano sprejme svojo usodo. V takšnem primeru tudi invalid ne more biti dober in ljubezniv do zdravih. Nič čudnega, če se izogiblje družbe zdravih in si ne upa ven. Že mnogi invalidi so mi potožili,da ga zdravi ne spre- jemajo takšnega, kakršen je, in da ga gle- dajo z večjim ali manjšim prezirom. Toda po nekaterih krajih gledate zdravi na svoje trpeče brate in sestre drugače. Prav vsak bi se moral zavedati, da je tudi on že jutri lahko invalid.

M. B.

Potem,ko sva si s prijateljem ogledala raz- valine šumberškega gradu, kjer poleti kar mrgoli gadov, in cerkvico sv. Katarine, ki se lahko pohvali s 730 let starim zvonom, sva vsa premočena prisopihala v skromno, a zelo lepo urejeno domačijo. Tu živita Terezija in Angelca Kmet, sestri duhovnika Kmeta, ki je služboval v Ajdovcu in v krat- kem času postal priljubljen ljudski pisatelj. Pravzaprav je v nekem oziru bila vsa dru- žina obdarjena s pisateljsko žilico, tudi Te- rezija. Bila je mnogo let cerkvena pevka. Sedaj živita s sestro na rojstnem domu v vasi Gorenji Podšumberk,68230 Žužemberk
Angelca naju je takoj peljala v sobo, kjer naju je vsa srečna pozdravila Terezija. Vsakemu novemu obiskovalcu je seveda treba povedati kako je prišlo do nesreče.

Usodnega dne je pred dvema letoma šla Terezija nabirat gobe še pred sedmo zjutraj Kar naenkrat je začutila močno šumenje in že ji je »pošast« stala za hrbtom in jo s šapami udarila po glavi. Potem jo je začela zver - medvedka- obdelovati naprej,kolke, rebra;desno roko pa ji je pregrizla.Bolečine so bile strašne in kmalu je izgubila zavest. Še je slišala zvoniti sedem - potem pa so jo našli ob treh popoldne... Vsa je bila raz- mrcvarjena, in na vnetih ranah so se pasle muhe-mesarice.Našlo jo je sosedovo dekle Takoj so jo odpeljali v bolnišnico, več me- secev je morala preležati na bolniški pos- telji, sedaj pa to nadaljuje doma, saj more le malo stopiti na noge. Pravi, da je bila le božja pomoč tako učinkovita, da je preži- vela to strašno nesrečo.Kljub velikim bole- činam in žalosti zaradi popolne invalidnosti (brez desne roke), je ostala nasmejana in pogumna. V bolnišnici je kratkočasila vso sobo in še sosednje. Zdravniki so ji rekli MEDVEDKA. Spomnila se je tudi, da je pred več ko desetimi leti medved napadel tudi organista v Sela-Šumberku.
Sedaj v postelji mnogo moli.Zelo rada bere knjige in razne časopise,tudi Prijatelja. Po- sebej velja omeniti, da je velika dobrotnica župnijske cerkve v Sela-Šumberku, za kar so ji farani zelo hvaležni. Znajo pa ceniti tudi njeno dobro voljo!

Janez Zaletelj

Spoštovani! Najprej izrekam pozdrave in zahvalo vsem sodelavcem našega lista z željo,da bi bili še bolj uspešni. Pozdravljam bolnike po vsej Sloveniji. Binetu čestitam za tako pridno sodelovanje in občudujem njegovo zaupanje v Boga v drugem delu pisma. Ne vem pa, kaj je vzrok, da je proti koncu pisma mišljenje spremenil. Mogoče dolga noč z morečimi sanjami. Soglašam bolj z njegovo ženo in z župnikom, pa tudi z Angelco,ko »trebi« glavo Ivanu. Bine naj nikar ne čaka, da jo začne trebiti tudi nje- mu. Naj se nikar ne boji oči ljudi in naj se raje prepriča,kako dejansko mislijo.Saj tudi na Brezjah še nobeden ni izkrvavel zaradi drugih. Naj Binetu v spodbudo povem, da je bil letos v sosednji župniji pri maši mož na invalidskem vozičku. Pripeljala ga je že- na. Pa ni bil niti malo ponižan, nasprotno, srečen je bil, da se je mogel udeležiti tako lepe slovesnosti. Tudi jaz se svojih bergel ne sramujem, in če je le mogoče, grem ob nedeljah k maši v oddaljeno župnijsko cer- kev.

Marija

Sredi junija so se po prizadevanju našega g. župnika Izidorja že tretjič zbrali stari, bol- ni in invalidi pri Mariji Vnebovzeti v Jarenini Skupaj z urednikom Prijatelja, z invalidi in prizadetimi iz mnogih krajev Slovenije, smo ob somaševanju duhovnikov in zbranega ljudstva pošiljali molitve in prošnje pred prestol Njega, ki je Oče vseh ubogih in tr- pečih. V marsikaterem starem in utrujenem očesu se je zalesketala solza, mogoče od sreče, mogoče ob misli, da je to srečanje zadnje na tem svetu. Po sv. maši so nam še zapeli in zaigrali.Nato smo bili povabljeni v veroučno učilnico, kjer je ob osvežujoči zakuski in ob kozarčku vina naše prijetno srečanje, ki si ga želimo še in še, počasi minilo in se preselilo v spomine. Vsem šo- ferjem,ki so nas prepeljali v cerkev in spet na domove, zlasti še g. župniku in vsem, ki so pripomogli, da se je to srečanje spre- menilo v osvežujoče doživetje, iskreni Bog plačaj.

Antonija

Pred dnevi sem si ogledala razstavo ročnih del invalidov in bolnikov.
Bila sem veselo presenečena in ganjena, saj nekateri invalidi delajo tudi v posteljah in celo ležé, kar sem razbrala s slik. Brez ogleda si nikoli ne bi mogla predstavljati, kako vsestransko je bogata ta razstava. Ko človek ogleduje te vsestransko lepe in vse po svoje zanimive in umetniške izdelke more v resnici spoznati,kaj vse zmore člo- veški duh,kako velik je duhovni zaklad bol- nika ali invalida. Iz vseh izdelkov, od maš- nega plašča, albe, slik, prtov, pletenin in najmanjšega spominčka ali igračke diha velika ljubezen in močna volja do dela, do življenja,česar zdravim in mladim tolikokrat primanjkuje. Ko sem občudovala te najraz- ličnejše izdelke rok in nog- saj ena bolnica riše celo z nogo! - sem se skušala vživeti tudi v globlji duhovni svet teh trpečih in tako delavnih invalidov, ki so že samo v te izdelke vložili le Bog ve koliko truda,vztraj- nosti, potrpežljivosti in celo trpljenja.
Upam, da smo vsi,ki smo si ogledali to raz- stavo, tudi duhovno obogateli vsaj za ne- kaj spoznanj, se zbližali in globlje spoznali, da ima naše življenje šele tedaj pravi smi- sel,ko se vedno znova združujemo s Stva- rnikom vseh stvari, v katerem more imeti vse naše delo in življenje začetek in konec Vsako naše delo opravljeno v ljubezni, pa če je še tako skromno, daje našemu živ- ljenju vrednost, smisel, skratka znamenje veselja in velike sreče.
Svoja občudovanja razstave ne morem kon- čati drugače kakor s toplo zahvalo vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri tej koristni razstavi del naših trpečih prijateljev, saj je bila razstava zares vsestransko lepo in skrbno pripravljena.

Tilka

kakor sončni vzhod: je prisrčen in prežene temo, kakor dva človeka, ki se razumeta in ljubita, svetlikanje v gozdu: prinese svetlobo, jadranje pod modrim, vedrim nebom, nepričakovano in prisrčno pismo: prevzame nas z veseljem, občutek po uspešnem pogovoru, zares krasen dan: nas ohrabri,da smo dobre volje, požirek vode žejnemu v puščavi, lepa pot, ogenj, ki s toploto prežme ledeni hlad,

Dragi prijatelji! Ali tudi vam tako hitro čas beži kot meni? Veste, mislil sem, da je še kar pomlad, pa mi je pred dnevi moja »ta bolš polovica« dokazala,da smo že kar krep- ko zapluli v jesen. Zapeljala me je namreč na vrt, me parkirala pod hruško in ko sem v prijetni senci prebiral napeto kriminalko, sem naenkrat začutil strašen udarec na svojo »TV postajo«. Prepričan, da me želi eden »oboževalcev« spraviti s poti,sem se ozrl okoli sebe in ugotovil, da je z drevesa nad menoj padla hruška. K sreči je na moji »anteni« naredila le manjšo okvaro, katero je potem popravila žena, ki je strokovnjak za tovrstno napeljavo. Tako,vidite, sem se zavedel, kateri letni čas je že.
Ko pa sem se tega zavedel, sem takoj za- pregel svojega »fičaka« in odhitel v našo megleno Ljubljano na ogled razstave.Pa mi tega ni bilo žal, saj sem res imel kaj videti. Najprej sem si ogledal dekleta, ki so razka- zovala razstavo,saj sem svojo "čarovnico" pustil doma. Povem vam, lahko vam je žal, če si jih niste ogledali, saj so bila od vseh razstavljenih predmetov najbolj zanimiva. Prava škoda, da niso bila več prosta, kar sem razbral z njihovih prstkov,ki so se po- bešali pod bremenom dražljivih prstanov in prstančkov, da me je zaščemelo pri srcu. Globoko sem vzdihnil in se spomnil svoje žene, ki mi vsak dan ljubosumno dopove- duje, da nisem več prost.
Potem sem si ogledal še ostalo blago, ki je bilo tako raznoliko, da se nisem mogel od- ločiti, kaj naj kupim za ženičko. Najbolj so me mikale slike, a so bile tako visoko pod stropom obešene, da moja denarnica ni mogla do njih, ker je pač tudi invalid. Nato sem se zagledal v kurjo družinico, ki mi je bila baje namenjena, a je že imela napis »prodano«. Prav žal mi je, da sem bil pre- pozen, saj obožujem piščančke »v ponvi«. Nazadnje sem si ogledal še zvezek,v kate- rega so se podpisovali obiskovalci razsta- ve. Videl sem razno-razne podpise in lepe spodbudne besede, a zdi se mi, da bi raz- stavo lahko obiskal še marsikdo, če bi se resnično toliko zanimal za bolnike kot go- vori. A je že tako ustvarjen ta svet,da eni raje govorijo kot pa delajo. Žena pravi, da sem tudi jaz med tistimi junaki. Kaj pa mi- slite vi? Kaže, da se zame bolj malo zani- mate, saj sem na razstavo poslal svoj in ženin portret, pa ga nihče še zastonj ni hotel imeti. To me je zelo potrlo, pa me je

g. urednik potolažil in ju vzel za spomin. Seveda pa je sedaj vprašanje, kam ju bo obesil, ko nima še svojih uredniških pros- torov.
Ker sem od ogledovanja razstave še precej utrujen, bom za danes kar končal z željo, da pridno nadaljujete z delom vsi, ki želite drugo leto spet sodelovati na razstavi.
Lep pozdrav!

Vaš Bine Bodež

Sicer ne vem,kako se bosta kaj z ženo po- gledala, ko dobiš pošto, a se Ti le moram oglasiti, vsaj da se zahvalim za »poklon«, ki je prav Tvoji pameti podoben!
Pišeš, da Te žena vozi na sprehode, da bi Te srečala pamet, a da je bolje, da Te ne sreča,ker bi v tem primeru gotovo ne pisal več? Ali hočeš s tem povedati, da tistih, ki pišemo,še ni srečala pamet? Ne,dragi Bine, v tem se s Teboj ne strinjam. Jaz sem trd- no prepričana, da me je pamet že zdavnaj srečala, čeprav še pišem. In prav v svoji pameti sem prebrala sveto pismo in v njem prebrala tudi tele besede: »Kdor bo mene priznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« Kaj praviš, Bine, ali ne veljajo te Jezusove be- sede tudi takim junakom, ki se »bojijo po- gledov?« In še drugo Jezusovo zagotovilo: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem ime- nu, tam sem jaz sredi med njimi.«
V mojih otroških letih (Tvoji ženi v tolažbo povem, da je od tedaj že dolgo), je živel v naši župniji invalid, ki ni poznal strahu. Pa še graščak je bil! Njegova strežnica ga je vsako nedeljo pripeljala v zakristijo. Ko je duhovnik odšel k oltarju, je voziček zape- ljala med zakristijska vrata. Niti otroci ga nismo »zijali«, ampak je postal del nas sa- mih. Kako praznično je bilo za nas otroke, ko je duhovnik vsako nedeljo, ko je nehal obhajati vernike pri obhajilni mizi, s cibori- jem v roki stopil k invalidu in ga obhajal.Ko je tega moža bolezen do konca izčrpala,da ni več mogel v cerkev, smo dolgo občutili praznino.
Moja stara mama mi je nekoč povedala tole zgodbo. Živel je graščak, ki je hotel vzbu- jati pozornost in si je dal narediti kočijo z zvončki.Ko se je prvič peljal po cesti,ga je vse »zijalo«, ko pa se je peljal v tretje, se ni nihče več ozrl za njim. Vsemu se ljudje privadijo, pa bi se tudi »Tvojemu« vozičku, ko bi taki junaki le ne iskali izgovorov!
Praviš,da je tudi tiha molitev doma v sobi- ci lahko rodovitna. V taki molitvi Te pridno posnemam, saj mi za to ne manjka prilož- nosti, ko pogosto po ves teden ne vidim žive duše! (Razen pasje in mačje.) Glej, da boš mož beseda, ko obljubiš, da boš tudi poglede zmogel,če Ti bom jaz vztrajno da- jala vzgled! Tebi,in Tebi podobnim junakom ki se bojite pogledov, želim več poguma.

Angelca

O nikar, le nikar ne straši nas z molkom,
brž ko oglasiš se, te sprejmemo z aplavzom,
v tvoje vrstice smo se poglobili,
dojemati duhovno se naučili. Naš umski zdravnik je Bine,
ko zine, nam spiha vse bolečine,
v dobro voljo nas popelje,
lažje prenašamo svoje življenje. Tvoja žena vzorno za zdravje skrbi,
na toplem te zaradi občutljive antene drži.
Veste, Bine je meni obrnil hrbet kljub než- nemu pogledu,
zato prisegam, njegova zvestoba do žene je v redu.

Špela

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 5 din, letna naročnina 30 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Potapljam v dobre zemlje se vonjave,
v šumeči plamen svežega lesa,
v voščeno smolo borov in gora,
v kadila brinovega zublja plave. Ponudil Bogu bom od vseh plodov,
ki hranim še za dolge jih noči.
Nasiti drugega naj dar Njegov!