Veselite se, nebesa, raduj se, zemlja, pred obličjem Gospodovim, zakaj prišel je!
V sovražnost in mraz človeštva je stopila ve- čna Beseda in zaklicala v noč: Darujem se ti,o človek,darujem z vsem kar sem in imam! In spoznali smo, kaj je mir.
Vojne nastajajo zaradi besedic: moje - tvoje.
Vsakemu človeku ugaja njegov način življenja, zato je na svetu toliko nes- pametnih.

Preizkusni kamen za vsakega človeka je njegovo zadržanje do soljudi,od katerih ne bo nikoli imel koristi.
Ne cenimo človeka po tem, kar ve, am- pak po tem, kar ljubi. Samo ljubezen ga naredi za tistega, kar je.
Za preveliko ceno je bilo pridobljeno naše odrešenje, da bi se smeli z njim igrati.
Če me vprašate,zakaj se je Bog ponižal v človeka, vam morem dati samo en odgovor: ker je Ljubezen, ki je človek nikoli do kraja ne doživi,nikoli dokončno ne osvoji, nikoli toliko ne uresniči, da bi je ne mogel uresničiti še bolj popolno. Božja Ljubezen je skrivnost, ki je ne ra- zumem, le sprejemam jo kot dar, ki se razrašča v večnost.

Zvečer 5. oktobra je sv. oče maševal na trgu sv. Petra pred 9000 bolniki, romarji svetega leta. Pri maši je imel zanje nasle- dnji nagovor:
Med vami smo, predragi sinovi, ki vam je Gospod hotel izkazati prednost - dà, mi kristjani o tem nič ne dvomimo - ko vam je z boleznijo in trpljenjem dal dokaz svoje ljubezni; saj je to trdno občestvo s skrivnostjo križa.
Prvi nagib za to naše srečanje je prav to, da vas na to resnico spomnimo, če- prav vam je že znana, bodisi iz krščan- skega nauka ali morda še prej po Sv. Duhu, ki živi v vaših srcih. Za človeka, ki veruje v Kristusa, je trpljenje seda- njega časa znamenje milosti, ne pa ne- milosti, je razodetje neskončne božje dobrohotnosti,ki po načrtu svoje ljube- zni »vsako sadiko..., ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu« (Jan 15, 2).
S temi besedami vas seveda ne mislimo nemodro pozivati, da sprejmite bolezen brezdelno in da se odpovejte zdravlje- nju.Gospodu ne bomo nikoli dovolj hva- ležni,da je v naravo položil sile, ki lahko bolnim telesom vrnejo zdravje in moč, in da je ljudem dal sposobnost, odkriti nekaj teh skrivnosti, da lahko bratom pomagajo v trpljenju. Nikoli ne bomo iz- kazali dovolj priznanja znanstvenikom, kemikom,raziskovalcem,ki so v stoletjih odkrivali in vedno uspešneje uporabljali zdravila človeškim boleznim. Zato poz- dravljamo tudi zdravnike,zdravniške po- močnike in bolniško osebje,ki so tukaj z vami,dragi bolniki,in se jim javno zah- valimo za njihovo lepo delo,ki ga navdi- huje krščanska ljubezen. Prav posebno spodbujamo duhovnike,redovnike in re- dovnice, ki v izrazito krščanskem duhu posvečujejo vse svoje življenje skrbi bolnikom in tistim,ki trpé. Čestitamo jim Čestitamo tudi osebju in ustanovam, ki so specializirane za pomoč bolnikom. Pozdravljamo vse zdravnike,pomočnike, bolničarje in bolničarke vseh zdravstve- nih ustanov po svetu in jim kličemo: vi ste za nas odsev Jezusa,ki je ozdravljal bolnike; Jezusa,ki je tolikokrat rekel, da je prišel ozdravljat bolnike (Mt 9, 12), tolažit žalostne (Mt 11,28);Jezusa,ki je ozdravljal tiste,ki so jih privedli k njemu (Mt 4, 23; 21, 14; Lk 9, 11). K temu ga je gnala njegova ljubezen, ki je je bilo polno srce, pa tudi njegovo poslanstvo, ki je bilo namenjeno rešitvi celotnega človeka z dušo in telesom.
Vemo namreč, da bodo v moči odrešenja nekoč izginile vse nepopolnosti, ki so nótranje združene s človeško naravo ali pa so posledica greha -te nepopolnosti so začasno v človeku,da ima priložnost učiti se v askezi in se upodabljati po kri žanem Kristusu (prim. sv.Tomaž Summa Theol. III, q.69, čl.3) - zginile bodo, ko bo »obrisal vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21, 4), ko bo telo vstalo poveličano in vse ožarjeno v novi edinosti z dušo, ki je prežeta z božjo slavo (prim. Rimlj 8, 11; 1 Kor 15, 42 in sl.).
Toda vam, bolniki, in vam, ki skrbite zanje, bi radi spregovorili o posebnem predmetu,ki je z današnjim slavjem ne- posredno v zvezi.Zakrament bolniškega maziljenja, ki smo ga danes nekaterim izmed vas podelili, je Kristus ustanovil in izročil kot učinkovito znamenje svoje zveličavne ljubezni, ki hoče bolniku vr- niti v prvi vrsti duševno zdravje, ne da bi pri tem pozabili na telo. Ko Cerkev podeljuje ta zakrament, prav gotovo nima namena nadomestiti zdravila. Njej so popolnoma tuja lažna verska pojmo- vanja in dejanja, ki so sorodna nekate- rim oblikam praznoverja. Cerkev, kakor veste, stoji na drugi ravni, na nadnara- vni ravni zakramentov, ki so učinkovita znamenja Kristusovih posegov v naše življenje in v naše telesne in duhovne potrebe. Kristus je pa božanski rešitelj in zdravnik. Zakrament maziljenja pa predstavlja tudi res človeški smisel,ki bi ga lahko povzeli v naslednje besede sv. Pavla: »S svetimi v potrebah delite... Jokajte z jokajočimi...Prizadevajte si za dobro pred vsemi ljudmi« (Rimlj 12, 13 in sl.). In kako ne bi danes pred vsemi vami vzel za svoje tele druge lepe be- sede sv. Pavla: »Kdo je slaboten in bi jaz ne bil slaboten?« (2 Kor 11, 29). In kako naj pozabimo na izrecno pričeva- nje,ki nam ga za ta zakrament daje sv. Jakob: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče duhovnike Cerkve in naj ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem ter nad njim molijo;in verna molitev bo bol- nika rešila in Gospod mu bo polajšal in, če je v grehih, mu bo odpuščeno« (Jak 5, 14-15).
V tem zakramentu seveda tudi Cerkev gleda predvsem na dušo,na odpuščanje grehov in na rast božje milosti. Kolikor je v njeni moči, bi pa rada bolniku tudi pomagala in ga-če je mogoče-ozdravila Nedavno smo dali pobudo za preuredi- tev obreda maziljenja bolnikov, da bi se pokazal ves njegov pomen in da bi ta zakrament pogosteje in laže - seveda v pravih mejah - delili tudi izven smrtno nevarne bolezni. Pri tem smo imeli pred očmi Gospodove besede, ki so nam jih izročili apostoli; voditi smo se pa dali tudi ljubezni, ki jo izražajo.
Tako smo danes kot skromni predstav- niki našega Odrešenika Kristusa podelili zakrament, ki ga še enkrat priporočamo gorečnosti svojih bratov in sinov - škofov in duhovnikov, ki jim je zaupana dušno- pastirska skrb za ta izbrani del Cerkve, ki ga v njej predstavljajo bolniki.
Razlago za našo ljubečo navzočnost pri opravljanju tako bogate zakramentalne službe pa podaja še neki drug nagib. Radi bi vam povedali, da nič ne spravi vernikov tako zelo v razpoloženje, ki ga je v svetu doseglo sveto leto, kakor prav trpljenje in torej krščansko doživljana (naglašamo: doživljana in ne samo pre- našana) bolezen. Nič jih bolj ne vključi v to obnovitveno in spravno gibanje, ki se je vanj napotilo že na milijone roma- rjev; spoznali so namreč, da je v njem nekaj temeljnega za življenje kristjanov ki so poklicani v božje kraljestvo. Nič jih ne napravlja bolj sprejemljivih za neizrekljive darove milosti, odpuščanja in očiščenja, ki so sad svetega leta. Zaradi tega smo v buli »Apostolorum limina«, s katero smo napovedali sveto leto, bolnikom - kot vsem drugim ver- nikom, ki iz važnega razloga ne morejo poromati v Rim - dali možnost, da dobé odpustek, če se duhovno združijo z ro- marji in darujejo Bogu svoje molitve in trpljenje.
Znano nam je, da se je mnogo bolnikov pridružilo svojim bratom, ki so poromali na grobove apostolov. Tako so opravili duhovno romanje,ki je večinoma nevid- no, ki pa brez dvoma predstavlja zlato nit v tkanini milosti tega lepega cerk- venega dogodka. Kakor smo v svoji ne- davni poslanici vsem bolnikom sveta že rekli: »Prepričani smo, da njihov veliko- dušni odgovor predstavlja eno bistvenih prvin sedanjega svetega leta;zakaj,ka- kor je vse trpljenje, vpisano v skrivnost Kristusovega križa, tako sprejem trplje- nja še bolje razodeva pravi smisel spo- kornosti, ki je značilna za vsako sveto leto.«
Vi pa, dragi sinovi,ki ste tukaj, se niste omejili na nevidno romanje. Hoteli ste biti z nami na ta dan »svetega leta bol- nikov« pri svetih vratih, ki pomenijo vhod v svetišče božjega usmiljenja, da bi bolje uresničili in razodeli vesoljno povezavo s skrivnostjo odrešenja v tem svetem letu, da bi si izprosili milost tolažbe in če je Bogu všeč, ozdravljenja ali vsaj olajšanja v trpljenju, zlasti pa milosti posvečenja v bolezni in napredka v ob- čestvu s Kristusom in njegovim skrivno- stnim telesom. To nas v naši apostolski službi navdaja z veseljem in nam je sredi stisk sedanjega časa v tolažbo.
Naj vam povemo, da nam vaša navzoč- nost daje nekako otipljivo gotovost; da so v svetu na delu moči dobrega, pos- večene z darovanjem skupaj s križanim Kristusom, da ga privedejo k rešenju. Naj vam dodamo, da računamo na vas, na vaše molitve, na darovanje in vred- nost vašega trpljenja in tudi na to go- rečo slovesnost in zato upamo, da bo človeštvo prav v svoji biti doživelo to nótranje ozdravljenje, to dušno vedrino in mir, brez katerih bi telesno zdravje, blaginja in vsa druga zemeljska zado- voljstva ne pomenila nič. Če ob nekih trenutkih doživljate vso človeško revš- čino,ki spremlja bolezen, žalost osame- losti, zapuščenosti ali katerokoli drugo muko in ponižanje, tedaj se spomnite čudovite skušnje sv. Pavla, ki je prosil, da bi bil rešen trna v svojem mesu, pa mu je Gospod odgovoril: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spo- polnjuje« (2 Kor 12, 8-9). In sv. Pavel dostavlja: »Zato so mi všeč slabosti... Kadar sem namreč slaboten,takrat sem močan« (pt. 9-10). To vam iz vsega srca želimo, dragi bolniki: da bi bila Kri- stusova moč vedno z vami.
Radi bi vam zaupali še eno misel od vseh ki nam jih navdihuje vaša vera.
Če nihče ni otok;če smo vsi povezani z naravno vzajemnostjo, ki izvira iz naše skupne pripadnosti človeškemu rodu, njegovemu poklicu in njegovi zgodovini; če »vsaka duša, ki se dviga, dviga ves svet«,kakor pravi izbrana duša Elizabeta Leseur;če smo zlasti mi,ki smo Kristusovi učenci in udje njegovega Skrivnostne- ga telesa, vsi združeni z vezjo ljubezni, z močmi zveličanja in z zaslugami, ki iz- hajajo iz glave tega Telesa in nekako v nas oživljajo, potem si lahko predstav- ljate, kaj se zgodi, ko se to občestvo uresničuje pri darovanju trpljenja. Bol- nik lahko tedaj s sv. Pavlom pravi: »Na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovim bridkostim,za njegovo Telo, ki je Cerkev« (Kol 1,24). Dà,vsa Cerkev -in z njo ves človeški rod- veliko preje- ma od vašega trpljenja, ki ga spreminja skrivnost križa, tako da postaja kvas v občestvu svetnikov.
Prepričani smo, da zlasti duhovno so- glasje, ki danes raste med vsemi bolniki katoliškega sveta in ki jih vi tu nekako predstavljate, ta trenutek vzpostavlja neposredno zvezo z zadoščenjem in zasluženji, ki jih Očetu daruje Kristus Odrešenik;tako od tod Cerkvi nujno pri- haja neposredna korist: novo življenje, edinost in notranja obogatitev. Ta tre- nutek torej vi pomagate Cerkvi in jo zi- date. Kako čudovito dejstvo,če ga gle- date v evangeljski luči! Kakšne poglede na skrivnost trpljenja nam to odpira! Ta trenutek slavimo pravi praznik občest- va v Cerkvi z vsemi bolniki katoliškega sveta.
Zato se zahvalimo vam vsem, ki ste tukaj navzoči, vam,ki ste telesno daleč proč, vendar z nami skrivnostno zdru- ženi v občestvu svetnikov,vsem vam,ki vzorno sodelujete s poslanstvom Cerk- ve za rešenje sveta; zahvalimo se vam v svojem imenu in v imenu naših bratov v škofovstvu in duhovništvu.
Dragi sinovi in hčere! Kristus vas je po- klical, da greste za njim zlasti na Oljsko goro in na Golgoto! To je res skrivnosten načrt Previdnosti, ki pa mu odkrijemo ves smisel in vso vrednost v tesni pove zavi s Kristusom. Z njim trpite in z njim rešujete duše. Naj vam Gospod Jezus dá moči, svoje vedrine in tudi svojega veselja!

Sveti večer je. V domu so menda zamrle že vse luči. Med stenami je molk, skrivnosten in neponovljiv, kakor vsak sveti večer v mo- jem dolgem, bridkosti in razočaranj polnem življenju. Sama sem. Kričala bi v ta trohneči čas,kričala,toda kdo me naj sliši? Kakor da so odšli vsi ljudje, kakor da so izpraznili zemljo. V sobi je pusto in prazno, kajti jaslic ne premorem in moja miza ne pozna božič- nih dobrot. Nekje v daljavi zahrbtno buči mesto, sredi možganov pa kljuje temna misel kakor nenasitna, pošastna ptica: Odšla so, vsa leta so odšla. Porazgubila so se kakor drobne kaplje vode v žejnem pesku časa; mesto me je izdalo in moji najbližji so si našli svoja pota. Sama!
Iz daljave se prikrade med stare zidove zven polnočnih zvonov. Globoko v duši vzdrhti nekdanje doživljanje božiča. Prav tako skrivnostna je ta pesem,prav tako enkratno lepa kakor pred mnogimi leti. In vendar, nekaj se je spremenilo,nekaj težkega me vklepa ta večer. Hoče se me polastiti groza, svetla in hladna ka- kor mraz,ki z ivjem reže v plaha lica šip Življenje ima povsem drugačen obraz kakor nekoč. Vse, vse je drugače. Udi so mi ohromeli,oči so mi usahnile in vsa tonem v mrak. Starka sem, prepuščena samoti in umiranju.
Starka sem, le še starka. Kako me žge ta odrinjenost na rob življenja! Že dol- go,predolgo me ni nihče poklical mama. Otroka sta se porazgubila po svetu, in morala sem najti zatočišče tu, v tem praznem domu. Saj res, nista mi pisala za praznike.Morda nista utegnila. Goto- vo imata veliko skrbi. Poskrbeti morata zase in za svoje. Ali pa...
Moj Bog, to ne more biti! Da bi pozabila na Tvoje rojstvo? Prihrani mi vsaj to gorje,moj Bog. Pa vendar,Minka že dol- go ne napiše več v pozdrav tistih lepih besed: »Bog s Teboj, mama!« In Andrej mi je ob zadnjem obisku dejal: »Mama, časi so se spremenili. Zdaj je vse dru- gače.«
O, Novorojeni,varuj ju. Jaz ju ne morem več. Niti križa ne morem več narediti, kaj šele,da bi sledila klicu zvonov. Moje telo stiska bolečina.Kot vedno. In ven- dar je nocoj še bolj žgoča. Tako sama sem. Pozabili so name. Le Ti, Ti si ostal v mrzlem hlevcu moje trepetajoče duše Zebe me, zebe od predolgih ur samote in teme. Veš,žejna sem tiste topline, ki je že zdavnaj ne prejemam več.Topline ljubezni. Da, pozabili so me,čeprav sem jim dala največji del svojega življenja. Odpusti, Gospod, ker jočem. Pa saj jo- čeva skupaj. Tudi Ti jočeš za vsemi, ki so Te pozabili in zatajili, ki so te zaprli v svet starin in preživelih navad. Tako rada jokam s Teboj. Saj si rekel,da sol- ze niso zaman, in pokazal si, da je križ hkrati odrešenje.
Kako lepo zvoni! Zdaj je gotovo polnoč. Rodil si se, se razodel svetu. Tudi zame si se rodil. In tudi za Minko in Andreja, kajne? O, kako sama bi bila brez Tebe, kako sama in nepotrebna. Toda vem, Ti potrebuješ tudi moje življenje, moj križ, da skupaj odrešiva vse, ki Te v tej svetli uri ne sprejmejo. Zanje bom zdaj molila, kajti to je vse,kar Ti morem dati, Gospod.

Milena

Janez Puhan je slovenski misijonar na Madagaskarju. Na svoje misijonsko po- dročje je šel leta 1971. Letos je bil štiri mesece na oddihu v Sloveniji. Pred od- hodom smo ga kot enega začetnikov lista Prijatelj in njegovega sodelavca naprosili,naj nam kaj več pove o misijo- nskem delu na Madagaskarju. Misijonar se je vabilu prav rad odzval. Pogovor objavljamo v upanju,da bo v vas poživil zanimanje za misijone. Njegov naslov: Janez Puhan, EKAR, Vangaindrano, Madagaskar.
Misijonar ne joka, ker ljudje ne sprejemajo njega,ampak zato,ker ne sprejemajo tiste- ga, katerega jim mi- sijonar prinaša, to je Jezusa Kristusa. Ne- kateri narodi tretjega sveta danes namreč zavračajo misijonar- je, s tem zavračajo evangelij. Res je, da je marsikatera dežela že zaprla vrata tujim misijonarjem in morda se bo v pri- hodnosti to zgodilo tudi drugje.
Mislim in upam, da bomo še nekaj časa ostali tam.Kajti vse kaže,da vladna po- litika ni naravnost naperjena zoper nas belce in zoper misijonarje. Malgaška cerkev je izrazila željo,naj misijonarji še ostanejo, in je pripravljena sprejeti po- moč, ki jo dajejo stare bratske cerkve iz Evrope in Severne Amerike, najsi bo ta pomoč materialna ali v osebju.Dokler nas bodo potrebovali,bomo ostali.Če jih tuji misijonarji oviramo pri rasti pristne domače cerkve, bodo že povedali, da je bolje, če odidemo. Prepričan sem, da je malgaška cerkev toliko široka, da bi misijonarjem,ki so zrasli s tem narodom, dovolila, da še naprej žive in delujejo med njimi, čeprav bi imela dovolj doma- čih duhovnikov. Vloga tujih misijonarjev se bo potem spremenila.
Strah, da bi tuji misijonarji morali oditi z Madagaskarja, je povsem, rekel bi, v načrtu božje Previdnosti. Zaradi tega je danes vse naše pastoralno delovanje usmerjeno v to,da bi laiki spoznali svoje mesto v Cerkvi,da bi se zavedeli svoje- ga poslanstva in postopoma odgovorno sprejemali službe, ki so jim zaupane. Prepričan sem, da na Madagaskarju ne bo še tako hitro dovolj domačih duhov- nikov. Tisti, ki bodo, bodo opravljali res povsem duhovniško delo, kakor nekoč apostoli, ki so cerkvene občine obisko- vali, jim pisali pisma... Vsaka krščanska občina pa bo imela svojega starešino,ki bo laik ali katehist, in ta bo odgovoren zanjo. Že sedaj si prizadevamo, da bi vsaka cerkvena občina imela katehista.
Kadar sem ob nedeljah šel maševat kam drugam izven Vangaindrana, je liturgična skupina pripravila nedeljsko bogoslužje božje besede z obhajilom vred. Vse je kot pri maši z duhovnikom. Oblečeni v albe eni berejo berila, drugi bere evan- gelij in tudi pridiga, voditelj pa moli vse mašne molitve, razen posvetilnega dela Sestre delijo obhajilo. Vse to pripravijo sami.
Ne. Zgodilo se je že, da duhovnika ni bilo dve nedelji zaporedoma, pa obisk ni bil nič manjši. In tudi slovesnost ni bila nič manjša.Na podeželju kjer pa duhovnika ni, se vsako nedeljo zbirajo kristjani pod vod- stvom kateheta in ravno tako imajo bo- goslužje božje besede,le obhajila nimajo Mislim, da bo prišel čas tudi za to, da bo tudi katehet ali starešina smel deliti obhajilo.
V kraju, kjer sem doslej deloval, je žup- nijski svet,ki ga sestavlja deset članov: osem laikov,ena sestra in duhovnik.Du- hovnik z župnijskim svetom vodi župnijo Tako npr. o krstu ne odloča duhovnik sam,marveč ves župnijski svet.Ko star- ši želijo krstiti svojega otroka, morajo izpolniti pismeno prošnjo, kjer izpovedo svojo pripravljenost, da bodo izpolnje- vali dolžnosti, ki si jih nalože s krstom svojega otroka. To pismeno prošnjo sprejme duhovnik. Na seji župnijskega sveta razpravljajo, ali starši res kršča- nsko živijo in ali je otroku zagotovljena krščanska vzgoja. Dokler te gotovosti ni,krsta ne dovolijo. V začetku so ljudje nad tem godrnjali, zdaj pa opažamo vi- dno spremembo. Krst so začeli jemati bolj resno. Vidijo, da gre za življenjsko važno stvar.
Za zdaj kaže zelo slabo,težko pa je reči kateri so vzroki za to. Eden od vzrokov je tudi celibat. Pri Malgaših je potomstvo velikega pomena. Kdor nima otrok, je manj vreden človek. Tuji duhovniki, mi- sijonarji, ne moremo biti domači mladini dosegljiv vzor, ker mislijo, da je belemu človeku to laže doseči,laže ostati sam- ski. Če bi bilo več domačih duhovnikov, bi bilo verjetno tudi več poklicev.
Današnja malgaška cerkev preživlja kri- zo odraščanja. Prvi misijonarji so ji po- magali k življenju,današnji misijonarji pa ji pomagajo k odraslosti. Zato ne smejo biti več paternalistični, pokroviteljski. Bratsko naj ji pomagajo po besedah Ja- neza Krstnika: Jaz se moram manjšati, domača cerkev pa rasti. Biti neopažen, a vendar delovati.
Misijonar se mora potruditi, da spozna jezik, navade in običaje, kulturo, vero naroda,med katerim živi,in poiskati vre- dnote,na katerih bo gradil krščanstvo - vcepljal Kristusa.Vse,kar je dobro,mora krščanstvo sprejeti, saj prihaja od Sve- tega Duha. Kot Kristus tudi misijonar ni prišel, da bi rušil in podiral, marveč do- polnjeval. Malgaši npr. verujejo v Boga stvarnika in imajo svoje daritve. Važno jim je torej s pomočjo te daritve pojas- niti in približati pomen in smisel Kristu- sove daritve.
Na žalost še premalo. Razen nekaterih besed, ki so v prošnjah. Npr. izraz za Boga stvarnika (Zanahary) je v krščan- ski molitvi enak kot v njihovi veri. Obo- gatitev krščanstva z njihovo kulturo in versko dediščino pa je predvsem naloga domačih duhovnikov, ki bolje razumejo malgaškega človeka.
Zvečer pred polnoč- nico se ljudje zbere- jo v cerkvi ali zunaj nje. Nato mladina s petjem, plesom, re- citacijami in igro po- nazori ves božji načrt odrešenja, od stvarjenja sveta do Jezusovega rojstva in prihoda modrih. Naš malgaški božič je brez tiste slovenske idile, ki smo je va- jeni: sneg, smreke. O božiču je pri nas največja vročina, tako da morata osel in vol pošteno pihati, da Jezusu še pri polnočnici ne bi bilo vroče.
Nemogoče je, da bi nas ločevala samo barva kože. Tu je npr. mojih 29 let, ki sem jih preživel v drugačnem svetu. Iz- hajam iz drugega naroda, druge kulture Tega ne morem zatajiti. Malgaši tudi ne pričakujejo,da postanem Malgaš,ampak da ostanem kar sem, pa da jih kljub te- mu razumem. Ne pričakujejo, da bi živel povsem ob isti hrani kot oni, da bi spal na tleh... V pohujšanje pa bi jim bilo, če bi med njimi živel kot lahko živim v Evropi. Moje potrebe razumejo in upoš- tevajo, vsaj nekateri. Drugo za misijo- narja najvažnejše pa je to, da njegove besede potrjujejo dejanja, kot to sicer velja za vsakega kristjana.
Od misijonarja zahteva, da je prežet z evangeljskim duhom. Zavedati se mora, da prihaja zato, da bo služil. To zavest si mora z vsakim dnem obnavljati.
Dostikrat opažam, da me mnogi ljudje ne razumejo. Nekaj,kar jaz živim,drugim nič ne pomeni. Tudi nekateri kristjani ne razumejo tistega krščanstva, ki ga hočem živeti jaz. Na to nerazumevanje je mislil papež v pismu in v tem nerazu- mevanju naj duhovnik svoje duhovniš- tvo bolj deli s Kristusom. Gotovo je Kri- stus tudi trpel, ker je prišel med svoje »in njegovi ga niso sprejeli« (Jan 1,11)
Predvsem, da se za misijone zanimajo. Že s tem,da se nekdo zanj zanima,daje človeku poguma, da delo nadaljuje, da napreduje. Sami naj se zanimajo in tudi v okolici naj vzbujajo zanimanje za mi- sijone. Misijoni niso stvar nekaterih pu- stolovcev ali konjiček nekaterih poseb- nežev, ampak je to stvar vseh kristjanov Rad poudarim: Cerkev je misijonska ali pa ni Kristusova.To je zadeva nas vseh Vsi se moramo zanimati, tudi bolniki, ali ta naša stvar napreduje ali pa nazadu- je. Biti z misijonskim delovanjem vesel in se z njim žalostiti.

Druga oblika pomoči so molitve za misi- jone. Rok seje, Janez seje, Janko oko- pava, toda drugi je, ki daje rast, to je Bog.Misijonar to dostikrat občuti.Zami- slil si je neko stvar, ki je ne more in ne more izpeljati; drugič pa mu bo uspelo nekaj, za kar ni bilo upanja. Bog daje rast, zato je še kako važno za misijone veliko moliti.
In še tretja stvar: trpljenje. Odkar je Kristus trpel,verujemo,da je tudi trplje- nje zveličavno, da ima svoj smisel, nas posvečuje in dela dobro za druge, če ga le obrnemo v ta ali oni namen. Tako bodo tudi bolniki, ki svoje trpljenje da- rujejo za misijone, veliko storili in to se bo nekje poznalo. Svoje trpljenje naj bi načrtno darovali za misijone. Priložnosti je gotovo dovolj.Npr.bolnik bere o nekem misijonu in si reče: današnje trpljenje bom daroval za tega ali onega misijonar ja; za mlade kristjane. Takšen poseben namen bi mogel narediti vsak dan ali vsak teden.

Tako se bolniki z molitvijo in trpljenjem te- sneje povežejo z misijonarji in sami občutijo povezanost med starejšimi in mlajšimi brati po veri.
Potrudil se bom, da čimbolj spoznam ljudi, običaje, navade, vernost, da bi to mogel koristno uporabiti v dušnem pastirstvu. Laiki naj bi čimveč prevzeli v svoje roke, jaz pa jim bom po svojih močeh pomagal, delal v ozadju in gradil naprej. Upam, da bomo na celem področju vodili enotno politiko, delali skupno z novimi močmi, ki jih še dobimo v pomoč za nadaljnje delovanje; skupinsko delo se mi zdi prvi pogoj za uspešno delo- vanje.
Če bomo mi misijonarji živeli in delali skup- no, bomo že s tem pričali o tisti edinosti, ki je razpoznavni znak kristjanov. In Bog daj, da bi ljudje med katere bomo prišli, to pričevanje razumeli.

Hvala lepa za te misli, Janez. Bog daj, da bi bili res dobri pričevalci za Kristusa, ti in vsi tisti misijonarji in misijonarke, ki delate na vašem misijonu. Prepričani smo,da bodo tudi bolniki, bralci Prijatelja sploh, odslej še več molili za vas in tudi svoje trpljenje darovali v misijonske namene.

J. Z. in F. R.

Tu so tudi naslovi naših misijonarjev na Madagaskarju. Če želite kateremu pisati, je dovolj, da napišete tako kot za Janeza.

Radi pišemo ali beremo o ljudeh, zaslužnih za blagor človeštva na socialnem, karita- tivnem ali kulturnem področju. Malokdaj pa se spomnimo tistih, ki so v blagor človeš- tva vdano prenašali trpljenje in s tem mo- goče več koristili kot taki, katerih dela so bila vidna. In ena od teh je bila rajna Ana Krelja, ki je bila 34 let popolnoma hroma. Letos na veliko sredo jo je Gospodar živ- ljenja poklical k sebi.(Kratek pogovor z njo je bil objavljen v Prijatelju 1974, št. 5). Ob njeni krsti je duhovnik rekel,da je s Kristu- som trpela in z njim reševala svet. Pri tem sem se spomnila besed voditelja duhovnih vaj: Tisti,ki so dvajset, trideset let na po- stelji in trpijo vdano in iz ljubezni do Boga, vodijo usodo narodov.
Ana se je rodila 11.IX.1911. Bila je enajsti, najmlajši otrok revnih staršev.Imeli so ma- lo zemlje in nekaj ovac. Kruh je bil na mizi le ob praznikih, drugače pa fižol, polenta in kakšno ribico so si privoščili, ker je bilo blizu morje. Ana je bila najmlajša, zelo pri- kupna in tudi razumna. Pet njenih bratcev je na veliko mamino žalost umrlo kmalu po rojstvu.
Ko je imela 16 let, so se pojavili prvi znaki njene bolezni. Razpočila se ji je koža na peti; nato je šlo naprej preko členkov, do- kler ni bila vsa sključena in zvita. Nekaj časa se je zdravila v italijanski bolnici Lid, a je kmalu morala domov, ker ni bilo sred- stev za plačevanje. V bolnici se je naučila lepega vezenja. Še vsa leta potem, dokler je mogla gibati z rokami, si je služila s tem kruh. Bolezen pa je napredovala in Ana je postala hroma.Dokler je bila mama pri moči je še šlo. Pa je tudi njo bolezen položila na posteljo za celih 18 mesecev, nakar je v veliki žalosti in skrbi, kaj bo z njeno Ano, zatisnila oči.
Skrb za Ano je zdaj prevzela njena starej- ša sestra. Ljubeče jo je negovala in ji bila kakor druga mati. Teža življenja in pa bo- lezen sta tudi njo zmagali, in tako je tudi ona šla za mamo. To je Ano hudo potrlo in takrat je zdravnik odločno zahteval,da gre v Dom v Volosko.Bila je bolj mrtva kot živa ko so jo pripeljali k nam.Ko pa je videla,da ni tako hudo,kot si je predstavljala in so jo drugi strašili,se je kar hitro vživela. Začela je zopet po malem jesti in njeno stanje se je iz dneva v dan boljšalo. Čeprav je veliko trpela, je bila vedra in kaj kmalu se nam je vsem priljubila. Na omarici je imela vedno cvetje,v roki pa ogledalo, v katerem je ure in ure opazovala rožice. Glava ji je bila na- mreč nagnjena v levo in je ni mogla nič o- brniti.Tudi ust ni mogla popolnoma odpreti.
Kakor v cvetje,tako se je tudi vsa zatopila v žvrgolenje kosov,ki so se oglašali v zgo- dnjih urah spomladi. Enako rada je poslu- šala lepo resno glasbo, poročila iz sveta, posebno pa nedeljsko sv.mašo iz Vatikana Bila je tako bistra, da je znala skoro dobe- sedno ponoviti govor, ki ga je poslušala preko radia. Če sem le utegnila, sem ji ob nedeljah pol ure čitala iz sv.pisma SZ. Po- tem je to zvečer premišljevala. Zavedala se je dobro, kako srečni smo, da se nam Boga oznanja kot ljubezen in ne kot včasih ko smo imell samo strah pred njim.
Ko so jo vprašali, za koga največ moli, je rekla: Za tistega, ki največ trpi. Kdo pa največ trpi? Sveti oče.
V svojih zahtevah je bila skromna in vselej je znala opravičevati. Včasih je rekla:Kako bom lepo počivala v dolinici! Želela se je odpočiti, saj se tu nikoli ni mogla. Vse ji je bilo vzeto. Nič ni mogla ne z rokami ne z nogami. Zadnja leta je bila slepa, a razum je ni zapustil do zadnjega. Bila je izredno inteligentna in prijetna sogovornica. Zelo je ljubila svoj istrski (siromašni) rodni kraj.
Zadnjo preizkušnjo, da je bila namreč pre- stavljena v drugo hišo Doma, je junaško prenesla. Ni slutila, da bo to trajalo samo dobrih štirinajst dni. Uživala je malo. Na Cvetno nedeljo so se pojavile hude boleči- ne in na veliko sredo je kmalu po deveti uri mirno zaspala v Gospodu.
Ugasnila je sveča, ki je tiho gorela za druge Tiho pravim, saj ji je celo upravnica Doma dala priznanje: Občudujem Vas. Tako je, kot da Vas ni v hiši! A bila je v Domu skoraj deset let... Pokopali smo jo na veliki četrtek tiho, skromno. Ni bilo posebnega žalovanja Sorodniki so zahvaljevali Boga,da jo je rešil Berilo je bilo tisto Jobovo: Vem,da moj Go- spod živi! A evangelij: Slavim te Oče, da si to razodel malim. Zdi se mi kakor posebna božja pozornost, da jo je Bog ravno na veliki teden poklical k sebi. Ko je nečakinja dobila obvestilo o njeni smrti, je rekla: O teta, kako lépo Veliko noč boš imela!
Draga Ana, pri Bogu ne pozabi na nas, saj si nas tako rada imela, posebno tvoje »mla- de male« sestrice. Kolikor te pa nismo razu- mele in si mogoče zaradi nas še več trpela nam oprosti. Hvaležne smo Bogu, da si pri- šla med nas in tudi, da tu počivaš, kakor si sama želela. Blaga duša, počivaj v miru!

s. Firmata

Minevali so zadnji oktobrski dnevi.Popoldan je bil poln čudovitega jesenskega čara. Z avtomobilom smo se zajedli v vijugasto cesto, ki je vodila navkreber. Občudovali smo mehko, valovito pokrajino, saj se je tako lepo usklajevala v igrive prizore z go- zdovi, ki so žareli v soncu kot tleča žerja- vica. Na oknih hiš so bohotno gorele rdeče pelargonije. Prispeli smo. Slaboten piš ve- tra je dvigal odpadlo listje in ga vrtinčil po zraku kot zlate snežinke.
Veselje narave se je prelivalo na ljudi. Po- teze na obrazih, ki sem si jih razlagala kot negotovost,zadrego, so izgubile svojo glo- bino. Vse je zajela sreča, sproščenost, in besede so prihajale same od sebe...
Takšno je bilo razpoloženje, še preden se je pravzaprav začelo zadnje letošnje du- hovno srečanje bolnikov in invalidov, ki je tokrat potekalo na Dolenjskem. Zbrali smo se v župnijskem uradu v Čatežu pod Za- plazom.
Življenje slehernega človeka napolnjujejo misli, ki so le njegova last, a vendar vse v človeku kriči po tem,da bi jih z nekom delil, jih položil v varno zavetje razumevajočega bitja. V prijateljskem pogovoru smo skušali razodeti bogastvo misli predvsem o dveh pojmih:
samota - osamljenost. Dve besedi, tako podobni in vendar tako različni... Da bi mogel vsakdo neustrašeno povedati svoje mnenje, smo se po skupni osvetlitvi teme »Ko sem sam, me obišče Gospod« razdelili v štiri skupine. Besede so vrele kot izvir ne- navadne moči... Nekaj misli iz zapisnikov:
Samota je potrebna vsakemu človeku. V njej prisluhnemo sebi in bo- žjemu Duhu. Napolnjuje nas z notranjim mirom, odpira za najboljše oblike ljubezni. Iz samote si moramo napraviti zaveznika, potem bo lepa in nas bo duhovno bogatila...
Tudi osamljenost v nekem pogledu obču- timo vsi, kajti v svojih zadnjih globinah je vsak človek tako ali drugače prizadet. Oz- načili smo jo kot mučno notranje doživljanje in razglabljanje, občutek brezizhodnosti, ki vodi v odpor do vsega. Po- spešuje jo pomanjkanje volje,da bi se izvlekli iz malodušja,bolezen, negativni odnosi okolice in največkrat po- manjkanje ljubezni...
Prisluhnimo človeku, sebi in drugim, prisluh- nimo Duhu in v nas se bo v vsej svoji čistosti raz- plamtela ljubezen. Samo s pomočjo raznih oblik ljubezni - delo, molitev, dopisovanje, obiski - bomo rešili vprašanje osamljenosti...
Samo besede ne bodo pomagale,zato daj- mo bližnjemu čutiti, da ga imamo radi z is- kreno, resnično ljubeznijo. Pomagajmo, ne le iz dolžnosti, ampak iz prepričanja svoje vere, ki naj bo vidna v dejanjih...
Duhovni vikend smo vsak dan obogatili tudi s sveto daritvijo. Posebno lepo je bilo v nedeljo, ko smo se zbrali okrog oltarja skupaj s čatežkimi farani. Prav oni in še posebno njihov župnik so nam s svojo ne- sebično dobroto omogočili, da smo položili nov kamenček v mozaik,ki bogati naše du- še. Skupna maša,ki jo je z ubranim petjem bogatil litijski pevski zbor, je bila za vse neprecenljiva milost. Tudi bolniki smo jo napolnjevali s svojim sodelovanjem in ne- kaj skromnih besed je še posebno veljalo čatežkim dobrotnikom:
»Pri tej daritvi se čutimo vaše brate, vaše prijatelje, saj ste nas tako lepo sprejeli medse.Z neštetimi darovi ste nam dali ču- titi, da smo v vaši sredi dobrodošli. S tem ste na poseben način izpolnili zapoved: ,Ljubite se med seboj!' Srečni smo, ker ste nam pomagali in obenem ste prav gotovo srečni tudi vi. Tisti, ki nosi v sebi ljubezen do invalidov in bolnikov, je ohranil v sebi nekaj pristno evangeljskega. Veliko razlogov imamo, da smo vam hvaležni. Naš ,hvala' ni samo beseda, ampak prisrčen izraz na- šega notranjega razpoloženja, ki prihaja iz srca. Vašo prijazno naklonjenost naj vam poplača božja dobrotljivost...«
Prehitro je prišlo slovo, vendar se nismo žalostili. Dvigala nas je duhovna moč in zavest, da nas druži dragocenost, ki nima primere. Pogumno smo si segli v roke in mežikali v svetlobi sonca,ki je igrivo vdiralo skozi krošnje dreves, ter se sprehajalo po naših obrazih.
Nekje globoko v meni se je porodila tiha prošnja, da bi vsaka ura,vsaka minuta na- šega življenja, ki se je iztekla pod streho čatežkega župnišča, našla svoje mesto v Očetovem načrtu.

Kati

Na zemljo se je spuščal mrak svetega večera Tudi Trlepov dom je bil že lepo počiščen in po njem se je razlival vonj po božičnih do- brotah,ki se je lepo ujemal s toplino krušne peči. Vsi so bili praznično razpoloženi in otroci so kar nestrpno čakali, kdaj bodo ob jaslicah prižgali lučke in s tem začeli praz- novanje svetonočnih skrivnosti.
Tedaj pa so se tiho odprla vrata. V hišo je stopila deklica Milka in se kakor že toliko- krat, vsa premražena stisnila k topli peči. Bila je to vojna sirota. Pogosto je zahajala k Trlepovim,saj so jo sočutno sprejemali in med njihovimi otroki se je tako dobro po- čutila. Njen oče je padel v vojni, ko je bila še v zibelki. Tako je živela sama z materjo in starejšim polbratom, ki pa mu je bila uboga Milka že od rojstva trn v peti.
Polbrat Janez je bil sin očetovega prvega zakona. Ker je bil oče ob smrti prve žene še v najboljših letih in je dom potreboval gospodinjo, se je poročil še enkrat. Čeprav Janez,ki je tedaj že odraščal, nad tem za- konom ni bil navdušen, vendar tudi ni na- sprotoval, saj je bil prepričan, da bo kljub temu on edini dedič očetove imovine.
Težave pa so nastale,ko se je iz očetove- ga drugega zakona rodila hčerka in je Ja- nez videl, da se je oče zelo navezal nanjo. Vedno znova se je oče vračal k njeni zibelki. To je bil za Janeza dovolj velik razlog,da je postal nanjo ljubosumen. Milkica se še za- vedala ni življenja,ko je tako v polbratu že imela prikritega sovražnika,ali bolje rečeno, tekmeca za očetovo ljubezen in posest.
Potem se je zgodilo, da je moral tudi oče v vojno. Težko, težko se je poslovil od doma in vedno znova se mu je v misel vračala slutnja, da se je poslovil za vedno.
Tako je tudi bilo.Neizmerna je bila bolečina mlade vdove Ančke, ko je dobila sporočilo, da ji je mož padel. Še toliko bolj, ker je Janez vedno bolj očitno kazal, da se z njim ne bo dalo složno živeti, da bi njo in Milko najrajši čisto odrinil.Vendar pa se ni Ančka z njim nikoli prepirala. Vedno znova se je trudila, da bi bila tudi njemu dobra mati.

Toda, ko je sodišče po vojni odločilo,da so dediči vsi trije in gre vsakemu ena tretjina očetove dediščine,je Janez pobesnel. Tudi na to ni hotel pristati, da bi vdovi in Milki iz- plačal nekaj od deleža, in tako je vsa stvar neurejena obvisela v zraku. Ančka pa je kljub temu pridno delala in skrbela za dom, Janez pa je šel v službo.Čeprav je njegove roke pri delu manjkalo,ji tega vendar ni bilo žal, saj sta tako z malo Milko živeli bolj v miru. Zato pa se je, kadar je prišel domov, njegovo vpitje slišalo daleč okrog.
Tako je bilo tudi tisto dopoldne pred boži- čem.Nekaj časa se je Milka potikala po vasi.Ko si pa tudi v mraku ni upala domov, se je ustavila pri Trlepovih. Spravili so jo na peč, da se ogreje, in ji potem postregli s praznično večerjo. Ker pa so Trlepovi vedeli, da mamo skrbi, kod hčerka hodi, so jo potem nagovarjali, da bi odšla domov. A ni hotela, čeprav se je Trlepka ponudila,da gre z njo, temveč je tako lepo, z besedo odraslega zaprosila:»Jaz bi bila najrajši kar pri vas, da bi vsaj nocoj v miru zaspala!« Tako jo je kar kmalu premagala toplina pe- či in jo zazibala v sladek sen. In ko je mati prišla ponjo jo je kar spečo odnesla domov
Toda Milka ni dolgo v miru spala,kajti sredi noči se je Janez vrnil iz gostilne in jo z glasnim kričanjem prebudil.Njen prestrašen jok pa ga je še bolj razjaril in z enim za- mahom jo je vrgel v sneg pred hišo.
Ljudje so se ravno odpravljali k polnočnici, ko se je po vasi razlegel jok prestrašenega dekletca in polglasne tožbe njene uboge matere. Že se je bila odločila, da to hišo čimprej za vedno zapusti.V tistih trenutkih svete noči je namreč bolj kot kdajkoli za- čutila, da bo mirno življenje s svojim otro- kom mnogo boljše in več vredno kot vsa moževa dediščina, ki bi jima pripadala.
Že med prazniki se je s hčerko začasno preselila k svojim staršem, ki so jo že prej nagovarjali, naj se vrne domov. Potem pa je dobila službo. Ko je vse uredila, je na sodišču,kamor so jo klicali,podpisala izjavo da od Janeza ne mara ničesar. Vedela je namreč, da ji prostovoljno ne bo dal, pre- pirati in tožariti pa se z njim ni hotela.
Tako sta odslej s hčerjo živeli v neskaljeni medsebojni ljubezni in čeprav se je Ančka pogovora o tem izogibala, je vendar rada povedala, kako je zadovoljna, da se je za vedno odtrgala od hiše,v kateri je doživela toliko gorje, kako lepo je zdaj, ko z Milko živita v lepem miru in slogi.
Tudi zdaj po svetu divjajo vojne in ko nam sredstva družbenega obveščanja prinašajo poročila tudi o trpljenju otrok,žena in star- čkov, se mi misel večkrat ustavi ob podobi sirote Milke, ki je na tisti sveti večer pri Trlepovih tako lepo zaprosila: »Jaz bi bila kar pri vas, da bi vsaj nocoj v miru zaspala.«
Da, tudi to je trpljenje, bolečina, ki je po- sledica vojne. Ob misli nanjo človek še bolj živo začuti,kako nekaj dragocenega je mir. Pa ne samo mir med narodi, temveč tudi mir v družinah in mir v posameznih dušah, mir, ki so ga oznanjali svetonočni angeli. In tega miru tudi jaz vsem želim!

Mimica

DRAGI BRALEC! Med tiskanjem te številke smo zvedeli, da moramo za prihodnje leto računati s podražitvijo. Sporočamo, da bo celoletna naročnina v letu 1976 znašala 36.-, posamezen izvod bo 6.-, podporna naročnina pa 70.-. Upamo, da boste to sprejeli z razumevanjem. Hvala!

PRIJATELJ

Bog se nam daruje. Sprejmimo ga s preprostim srcem in z zaupanjem stopimo v novo leto.

Sedaj vsakokrat jokaš,kadar gre kdo izmed nas ven: »In jaz«, praviš, »jaz sem prikle- njen na to posteljo za celo poletje...« Po- letje, vedno poletje...
Včeraj pa si se spet opogumil in pred spa- njem dejal: »Naj bo, pojdimo v spanju na potovanja!« Lagati ti bomo morali, lagati do konca.
In kaj je usmiljenje brez pomoči besede in resnice?
Potem si me to noč poklical, samo mene. V poltemi sem videl velike solze v tvojih očeh in na ustnicah. »Strah me je, strah me je.« Delal sem se nevednega in sem te morda dvajsetkrat vprašal, zakaj. Končno si skoraj neslišno -tako zelo je bil tvoj glas udušen od hlipanja- zašepetal: »V sebi sli- šim strašne šume. To je smrt, ki me bo to noč pobrala.« In takoj nato si obrnil k meni svoj ubogi,zdelani obraz z divje razmršenimi lasmi in rekel: »Strašno je, razumeš, ker... ker vas imam rad. Saj Boga ljubim, toda to ni isto, rajši bi ostal pri vas.«
Tako je torej. Ta razvalina,ki se še imenu- je moj sin, je samo še ljubezen in bojazen. Gospod, sedaj si na vrsti, da položiš karte na mizo. Ljubosumni Bog, vzameš mi ga, naj bo - toda zahtevam od Tebe, da si pridobiš vsaj njegovo ljubezen.
Nocoj piknik v gozdu. Namestili smo te pod smreko, ki je s svojimi vejami napravila ne- kakšen obok nad teboj. Gozd in tvoje oči so bili napolnjeni z zlatom zahajajočega sonca. Kdo razen tebe ne bi verjel, da ne boš živel?
Včeraj, ko si se zaman trudil, da bi ugasnil vžigalico, si rekel svoji materi: »Nič čud- nega, s temi slabimi pljuči, kakršne imam sedaj.«
Ne vem, katero podobo svojega sina bom nekoč imel najrajši. Bojim se, da se bom pozneje,ko ga ne bo več tu,oklenil lepega, žalostnega mladeniča, mladeniča z dolgimi lasmi, ki jih ni bilo več mogoče striči, mla- deniča z očmi, polnimi brezmejne žalosti in poguma hkrati, ki je skoraj vedno zapiral vase svoj strah in bolečine. Ljubljeno obli- čje je, ki se je tako zagreblo vame, da so druge podobe pred to izginile.
Pred enim tednom si prejel sv. maziljenje, ne za smrt, ne za življenje, za življenje tukaj na zemlji. Oči so gorele od upanja in tvoj duh je spremljal besedo za besedo molitve ki sem jo prej z duhovnikom prebral, in po- zneje si mi rekel: »Res je potrebno poma- gati ubogi človeški zdravniški znanosti.«
Jutri zapustimo Juro. Vseh deset dni kot sen, poln čudes. Spet si dobil barvo, pri- dobil si nekaj teže, spet se ti je zahotelo življenja. Delaš načrte: kupiti daljše smuči, ko se boš spet privadil na protezo, ki je več ne nosiš, in stare smučke položiti pod sanke...
Toda meni je nekega večera, ko sem te videl tako hrabro živeti dalje, prišlo nekaj strašnega v zavest: nisi več moj sin. Se- veda, ljubim te res nežno, toda nisi več ti- sto živo nadaljevanje mene samega, tisto življenjsko zavarovanje proti smrti, ki se imenuje sin.
Kriki, tvoji strašni kriki so se spet pričeli. Tvoja mati in jaz topo in skoraj brezumna strmiva drug v drugega, vsa otopela zas- ledujeva novi napad bolezni, ki ti razjeda telo in tudi naju. Za svet bo izguba tebe kot izguba enega samega lasu.
O, Bog, ta las si za nas ti,naše vse, nedo- končana katedrala, novo gradbišče, opus- tošeno po nepričakovanem viharju.
Kjer pač si,notri ali zunaj,leže ali sede,drsi tvoj topi pogled okrog prek odeje, kamina, prek jesena in bresta, smrek, njiv, prek vseh krajev, od koder nam kmalu ne boš več odgovoril na naš klic.
Nikoli nisi bil lepši.
Danes se skorajda nisi zbudil iz nezavesti in le stežka dihaš. Smrt je pred vrati.
Tulite, demoni pekla, za vse trpljenje, ki ga povzročate! In vi, angeli nebes, bodite pripravljeni! To je konec.Specialist mi je to zagotovil. Kako dolgo bomo še poslušali tvoj glas, koliko ur, koliko dni bomo še vpijali tvoj pogled,čeprav zastrt in izgubljen.Tvoja koža je siva in razpokana in tvojih moči je le še toliko, da se kdaj malo predramiš iz spanja,ki se že imenuje koma.Ker so razse- vki že dosegli hrbtni mozeg, se zdi, da boš ugasnil hitro in lahko, ne da bi trpel. Da, hočem, da zaspiš, moje srce, moje vse.
Zakaj se ni svet vsaj za trenutek ustavil? Na ta torek, 22. septembra, je nekaj pred šesto uro umrl moj nenadomestljivi sin, moje srce,moje vse. Danes je četrtek, 24. septembra. Ura je štiri zjutraj; nočem več pisati naprej, hočem še vpijati tvoj lepi obraz, ki počiva med rožami, dokler te čez kratek čas ne pokrijejo, moje srce, moj angel, moj ponos. Ne boš se več bal noči. Ti, moj sin, del mojega življenja, si mrtev.
Moj sin je umrl istočasno s poletjem. Nekaj dni kasneje. Naše misli se vračajo nazaj: tako sem pozabil napisati,da ti je bil v juniju, v najhujših dneh tvojega križevega pota, vsak dotik tako neznosen, da si zakričal, če smo te poljubili;
da smo ti osem dni pred smrtjo zamolčali pogin tvojega nemega tovariša-zlate ribice ki si jo vedno hodil obiskovat v kuhinjo;
da si na svojem zadnjem potovanju v Nor- mandijo vzel iz kletke zajčka in ga tako navezal nase, da je prosto skakljal v travi okoli tebe, da si ga hotel vzeti s seboj v Pariz, pa si si premislil, češ, preveč bi bil nesrečen!
da si se ukvarjal s hromimi otroki in bil za- čuden nad njihovim veseljem do življenja.
Toliko spominov nas prevzema! Vse je do- polnjeno in vse se pričenja.
Na ta dan,ko je bilo nebo neusmiljeno modro in ko se je končalo poletje, si deset minut pred šesto uro, ko je tvoja sestra pravkar prišla iz šole, umrl,kakor si živel - skromno, ne da bi koga motil, izgórel kot luč.
To jutro, po strašni noči, si se pomiril, toda zaspal nisi. Prigovarjal sem ti,da si vzel zdravilo, in proti drugi uri po- poldne sem ti dal poslednjo malico: kozarec vode in malo jogurta, da si mogel s sla- mico poplakniti dva praška. Še v tej uri si hotel vedeti, kaj sem ti dal in zakaj. Rekel sem ti, da je bolje, da zaspiš, kajti nisem hotel, da bi čuječ zašel v smrtni boj, ki se je pričenjal.
Tako si torej zadremal. Kmalu zatem, četrt ure po tretji uri, si zaslišal glas svojega brata,ki je prišel na obisk.Poklical si mamo, jo vprašal, če je res prišel, in ko je odšel, si ji rekel: »Ostani pri meni in drži me za roko, če nimaš drugega boljšega opravila.« Tvoja mati je legla zraven tebe in ti je od ohromelosti skrčene prste iztegnila in drg- nila,kot vse dni doslej. Zatem si res zaspal in zdelo se nam je,da dihaš zelo na kratko. Šlo je proti šesti uri. Mati je odšla,da ope- re tvoje perilo, in je prišla vsake dve, tri minute pogledat najinega spečega otroka. Bil si miren, tvoje spanje je bilo mirno, po- vršno,toda mirno. Imel sem opravek-kakor v zasmeh-da bi šel po svoje motorno kolo, ki sem ga imel v popravilu. Sedaj? Jutri? Končni migljaj Janine: pojdi, toda vrni se takoj. Na cesti,dva koraka od hiše,gasilska sirena. Kot na početku tvoje bolezni, kot pri odrezu noge - sirena. Je to znamenje? Nesmisel! Pospešil sem korake, zatrl sem notranji glas, naj se vrnem. Še bolj sem pospešil korake, prišel do svojega cilja - trgovine, odšel, ne da bi plačal, s prošnjo, naj mi račun pošljejo, ter tekel nazaj. Pred našo hišo mož hišnice: »Pójdite hitro gori, nekaj hudega je.«
Tvoja mati v solzah. Tudi ona je zamudila tvojo smrt,toda z boljšim opravičilom. Kla- vdija je zvonila in odšla je, da ji odpre, in mimogrede pogledala na posteljo. Okrog tebe je bila sumljiva tišina. Odvedel sem ven hčer in mater, spet prišel, doumel... in šel dol klicat hišnico, da bi prišla pomagat.
Pozvonil sem pet minut po tvoji smrti.Moja prva beseda je bila krik:vprašanje,ali si me bil klical. Če si me, bi se kesal vse življenje Toda ne, nikogar nisi klical, niti svoje ma- tere niti mene. Nikogar. Moje srce, moje nežno čuteče čisto srce,moj mučenec,moj skromni ponižni otrok,ki si v enem dihu od- šel. Mrtev si. Kako je mogoče to verjeti? Trenutek prej si živel... in potem umrl.
Ko sem vstopil, si bil že oblečen: žametne hlače s potovanja v Rim, pionirska srajca, rdeča, kot tvoja kri. Zatisnem ti veke, ki niso še popolnoma zaprte, ti uredim okrog čela dolge lase in ti stisnem ustnice. Po- ljubim te, vso večnost bi te rad poljubljal, tvoje čelo,tvoje oči,lica,tvoje roke, ki leže za vedno vdano prekrižane prek starega družinskega rožnega venca. O,tvoje oblič- je! Kako mirno, kako lepo! Kakšna moč! Za mojimi solzami me je prevzel silen občutek veličine. Na kolena in molimo!
Počivaš v Montpellieru, kjer te more druži- na često obiskovati, na lepem pokopališču z gosto zasajenimi drevesi. Tukaj, vem, ti ne grozi nobena nevarnost. Velika drevesa ti prisluškujejo in te varujejo, drevesa, po katerih si tako strastno hrepenel: »Povej, mama, ali so v nebesih drevesa?«
Danes mi je 41 let, toda moj rojstni dan je za vedno uničen. Pa ne,neka mila svetloba začenja topiti led, odvračati noč, ki nas je težila. Do sedaj je vladala samo naša volja naš dvom,naš odpor;sedaj si ti tisti,ki nam prihajaš na pomoč, ki nam daješ zaupanje. Tvoja smrt in moj rojstni dan se stekata v eno. Odvrgel bom žalost in obup, na novo se bom rodil in ti mi boš pri tem pomagal.
Ljubljeni otrok, ti si v meni in moreš biti sedaj le v meni in v tistih, ki te ljubijo; si močnejši od nas, prost naše utesnjenosti, prost časa in prostora, prost spanja in be- denja,čudovito prost. Kako nenavadno po- gostni so trenutki, ko živimo iz tebe. Ti si v nas,čutim te,in vendar, - v to ne smemo dvomiti - si neki drug,kajti,če bi bil samo v nas,bi umrl,brž ko bi mi umrli. Kar je v nas, je samo del tebe samega, delujoča milost tvoje ljubezni, ki prehaja iz nas v kroženje ljubezni, osvobojena naše bede in vendar pripravljena prevzeti nase svoje breme. Mila noč jeseni se spušča nate, angel moj. Pokopališče bodo kmalu zaklenili. Spet smo prišli,da te obiščemo pred tvojo prvo nočjo v zemlji. Pridružil se nam je večerni vetrič. Včasih se nam zazdi, kot da bi spal na goli zemlji, kot si tako rad delal pri taborjenju v gozdu, zavit samo v odejo.
Razžarjen je tvoj grob. Pridi,ljubljeni otrok: hočemo se napolniti z lepoto te zemlje.

Konec

KAJ ZARADI BOLNIH TRPI ZDRAVI
VČASIH JE OB NJIH V TEŽAVNEM POLOŽAJU

(1. del)

Bolnik vidi, kako se ob njem vrsté mnoga brezbrižna, nekatera pa sovražna srca; opaža, da nekateri ljudje občutijo ob njem samo nek sebičen nemir in si želijo samo be- žati iz sobe bolečin in od vprašanj, ki tam vstajajo. Toda Bog ne daj, da bi zaradi ta- kih kdaj prezrli plemenita srca, katera živé samo za tolažbo trpečih, in srca, prežeta z ljubeznijo, ki v njih odmeva vse, kar se nas tiče.
Le preveč res je,da bolnik sam,skrivaj,pre- bije mnogo bolečin,ob zdravih,ki ga ljubijo; med drugimi je prav huda ta, da ga muči strah,češ da utruja,vznemirja, ovira; huda je tudi bojazen, da mora zanemarjati svojo vlogo ali ne skrbeti za bitja, katerim je po- treben. (Bile so res ure, ko se nisem čutila upravičeno privoliti v smrt,tako zelo je tis- tim,ki sem jih ljubila,bilo potrebno,da živim) Prejle sem rekla,kako je za bolnika grozno, priti v take okoliščine, ko ljubezen, prija- teljstvo, zanos izgubijo svojo varujočo in rešujočo moč. Toda, da ljubiš, pa moraš priznati, da ta ljubezen ne more priti na pomoč, kakšna strašna bolečina te zgrabi! In na tisoč načinov biti sočuten, skrben, razlivati v potokih iz zakladov vneme,zbra- ti vse možnosti pomaganja, pa videti, da muke ostajajo neizprosne? Videti,da mrač- na gotovost bolj in bolj zmaguje in izteza vedno večje sence nad upanje, čeprav se srce uporno brani to doseči? Matere, ki jih trpinči nenaravna bolečina, ko otroku ne morejo polajšati..., otroci, ki trepetajo, da varujoča jih roka ne postane morda zanje nemočna! Učenjaki,včasih upravičeni,imeti se za zmagovalce bolečine, ki pa začutijo meje svoje moči ravno pred trpljenjem naj dražjega jim bitja... duše, ki trepečejo, ko vidijo, kako se ljubljeno, oboževano, po- trebno bitje pogreza v uničenje ali izginja v smrt in odnaša s seboj njih glavni razlog, zakaj živeti. Za trpljenje,ki sem ga pravkar omenila,bol- nik ni neposredno odgovoren, čeprav mu je še tako izključno sam vzrok. Zato tudi nima pripomočkov, kadar ga hoče poskusiti omiliti. Toda zaradi nas nastaja še drugač- no trpljenje,manj nedostopno našemu ose- bnemu posegu, in zdravi se utegne ob nas znajti v težkem in mučnem položaju, v ka- terem imamo mi svoj delež,ki ga ne smemo prezreti. Prej sem že rekla, da sem v svoji bolezni precej časa trpela,ko sem to,kar me je lo- čevalo od prijateljev, čutila močneje kakor pa tisto,kar me je njim bližalo, da pa se mi je nenadoma zazdelo mogoče,da oni glede mene trpijo podobno kakor jaz. Kajti mar naši zdravi prijatelji nimajo včasih mnogo razlogov čutiti ali vsaj meniti,da smo daleč od njih? Kaj utegnejo misliti ali trpeti,kadar bolnik sam onemogoča moralni stik in jim tako prikrati vse tisto, kar je ta dragocene- ga prinašal? Ko čutijo,da se muči z raznimi mislimi, pa jim ene od njih noče odkriti? Kaj čutijo ti prijatelji,ko se grenki in zagrenjeni in krivični zapremo sami vase in se zdi, da nam njih naklonjenost, tako živa,tako želj- na,vsepovsod, če le mogoče biti v pomoč, ne dosega več srca? Kaj si smejo reči, ka- dar so v vztrajnem prizadevanju poskusili vse, da bi nam nadlogo omilili ali se proti njej bojevali, pa jih mi očitno ali v očividni zadržanosti obdolžimo brezbrižnosti ali vné- marnosti,ker se naša bolezen njih naporom ni umaknila? Nikar jim njih bolečega občutja, da nič ne morejo, ne večajmo s strašno težo, s tem da od njih, ki nas ljubijo, kot dar, ki da je odvisno od njih dobre volje, ali nam ga da- jo, - pričakujemo moči, ki je mi ne iščemo sami v sebi. Saj se ta ne kuje med dvema človekoma, ampak edino med človekom in Bogom. Čim bolj je z nami žalostno ali resno ali zdra- vljenje brez sadu, čim slabše je naše raz- položenje, tem težavnejši postane položaj zdravih ob nas, tem nevarneje je zanje, lotiti se »resnice«. Ali nas more pritegniti v vsa nihanja svojega srca med upanjem in nemirom? Ali more posvetiti z lučjo na vse prepade, ki ob njih hodimo? Nam dati vna- prej vedeti za muke in padanja, ki ve, da nas čakajo? Ali lahko obsojenemu bolniku reče, da ga vselej, ko ga na čelo poljubi, prime omotica ob misli na dan, ko bo to čelo mrzlo? Tudi,če res želi čisto kaj drugega, postane človek žal brž nepristen, ko se trudi dajati poguma, obenem pa trepeta, ali prekriti drugemu bolečino, kateri je, zavestno ali ne, oni vzrok. In zgodi se, da bolnik zaradi takega nepristnega ravnanja in zaradi teh previdnih besed trpi, ker se mu spričo uni- čenosti njegovega življenja zde siromašne; zaradi tega odlašalnega početja, zaradi več- kratnega molka,ki se mu zdi dokaz brezbri- žnosti; ne razloči več v tem ljubeče skrbi, postaviti se med bolezen in njega, in stra- hu, da bi ne položil brezobzirno roke na prehudo boleče rane; spregleda bojazen, ki brani površno dotikati zla, ki se ga nima pravice - ali pa ne možnosti - dotakniti na globoko; bojazen, ki je podobna tisti, ki nam zadrži na ustnicah ime umrlega vpričo živih, ki ga objokujejo, čeprav vemo, da jim rajni zaposluje vse misli. Zgodi se, da si bolni in zdravi glavo belijo, kako bi drug drugemu prizanašali, vsak hoče bolečo resnico izmakniti pogledom drugega, ko misli, da jo je sam prvi zaslutil; ko vsak poskuša drugega prepričati, da je njegova lastna bolečina manjša kakor pa bi morda mislili;ko vsak upa,da je drugemu neznano, kar on ve. Zmote in nesporazumi lahko te- daj postanejo usodni. So primeri, ko je misel na smrt gotovo v glavi tistih, ki nas ljubijo, in v naši, je pa navadno kar brez besed domenjeno, da o tem nikdar skupaj ne govorimo in da bomo vsak zase prenesli,oni strah,da nas zgubé, mi bojazen, da jih zapustimo. Kadar pusti- mo, da vstane na površje del naše hude bojazni ali našega verskega čustvovanja glede tega, je ravnanje zdravega le redko- kdaj takšno, kakor bi bilo ravnanje tistega, ki bi se vprašal, ali človeku, z očmi v oči s skrivnostjo smrti,ni potrebno še kaj druge- ga kakor samo to, s čimer se zadovoljujejo živi. Naši dragi nam zapró usta kakor otroku ki nespametno govori; dajo nam razumeti, da je misel na smrt samo neumna blodnja, ob kateri se, kar se nas tiče, še trenutek ni treba pomuditi. Neskladnost med njih besedami in našimi mislimi - in njihovimi - je tolikšna, da zmoremo mi in drugi svojo tesnobo samo še pokriti z molkom. Seveda, kadar hoče -ali mora- biti do bol- nika moralno obziren, bo držati se v pravih mejah prav tako težavno kakor dati tej obzirnosti sprejemljive oblike. In težko je tudi, razločevati bolnika,ki se mu ne bo ni- koli zdelo, da smo dovolj obzirni in ki zav- rača že sámo misel, da bi se koristno ude- leževal življenja svoje okolice, - od takega ki hoče še »služiti« in sprejema kar se da malo obzirnosti in kolikor ima to za nujno. Kolikor le mogoče bo ta odklanjal uporabo takšne moralne »imunitete« (zavarovano- sti), ki jo nekateri zdravi s plemenitim, pa včasih ne bistrovidnim namenom mislijo da morajo vsiliti vsem bolnikom brez razlike. No, in če se dobé nekateri bolniki, ki kar čakajo, da bi se okoristili s tako imuniteto (s takšnim »spravljanjem na varno«), - so pa drugi, katerim je to tem mučnejša žali- tev,čimbolj je neupravičena in brez koristi. In včasih se mora bolnik prav živo spomniti kako plemenit je bil namen,da opraviči na- čin izražanja tega namena.

(dalje prihodnjič)

Dragi prijatelji! Obljubila sem,da v Prijatelja napišem nekaj za vas. Oprostite moji za- mudi. Zopet so mi huje zboleli mama. Tako imam kljub svoji invalidnosti dosti dela, da skrbim še za mamo. Saj je v glavnem odvi- sna od mene. Dragi prijatelji bolniki, mnogi se srečujete na raznih romanjih, duhovnih vajah, z obiski. Prav gotovo so taka srečanja zelo spodbud- na,saj si naberete novih moči. Ne pozabite tudi na druge bolnike, še posebno tiste, ki so leta in leta priklenjeni na posteljo in in- validski voziček.Če se boste v njih poglobili jih boste razumeli, spoznali boste, koliko trpijo, pa boste tudi svoje težave lažje prenašali. Dragi prijatelji bolniki in invalidi, želim vam veliko poguma in moči, da boste v vsakda- njih težavah zaupali v Boga, saj nas pov- sem razume in ve za naše trpljenje le on.

Lep pozdrav vsem, tudi Binetu.

Anca

Spoštovani urednik! Zelo rad berem Prija- telja, zato sem se odločil, da napišem ne- kaj misli in vtisov z duhovnega srečanja v Čatežu.

Zame je bilo to srečanje enkratno doživetje in prava duhovna prenova Svojo notranjost sem napolnil z novimi duhov- nimi močmi,da bom laže premagoval ovire z dokajšnjo mero optimi- zma in z mislijo,da ne trpimo le zase, tem- več da svoje trpljenje in molitve darujemo pomoči potrebnim. Na sobotni večer smo se v Čatežu nasme- jali prisrčno in res od srca. Naj nas veselje spremlja vsepovsod. Veseli me, da sem spoznal tudi nekatere sodelavce Prijatelja, ker ga sedaj še z večjim zanimanjem be- rem. Naj povem še to, da sem bil prav na- vdušen nad lepim petjem sester,in srečen, da smo veliko prepevali.

Vsem, ki so karkoli pripomogli, da smo se tako lepo imeli, posebno še gostitelju, ča- teškemu g. župniku, prisrčna hvala. Vsem pa, ki bodo brali te vrstice: blagoslovljen božič in srečno novo leto, želi vaš prijatelj

Tone Planinšek,
Zavrstnik 24, 61275 Šmartno pri Litiji

Kar ne morem verjeti, da sem se res udele- žila duhovnega srečanja bolnikov v Čatežu. Najprej sem malo podvomila, kako se bom znašla sredi te družbe,a je vse steklo lepo Tudi veliki umetniki čopiča so bili ljubitelji samote,mnogi so se odpovedali družini,njih ljubezen je bil Bog, ki jim je dajal navdiha za njihovo ustvarjalnost. Spomnim se, da sem nekje prebrala, kako je slikar dejal: »Samota mi je prijateljica, umetnost žena, dela,ki jih bom zapustil, pa so moji otroci.« Gotovo je njega razveseljeval in podpiral Bog mnogo bolj kot bi ga mogla družinska sreča. Bratsko srečanje v Čatežu mi je dalo spo- znanje, da so ure, v katerih je gost osam- ljenost,le trenutki,katere Bog prepusti bolj nam, da spoznamo kako majhni in nebog- ljeni smo, kako malo močne volje je v nas, ki včasih mislimo, da bi za Jezusa dali živ- ljenje. Mnogi pa smo kot učenec Peter, ki ga zatajimo v vsaki preizkušnji.Toda Jezus nam ljubeznivo odpušča, ter nas vedno znova kliče ter budi. Kdor le hoče slišati ta glas, bo kljub trpljenju srečen.

Mogoče nisem napisala niti malo primernega za objavo, toda razkrivam vam razmišljanja in spoznanja. Srečanje me je mnogočesa naučilo,odkrila sem veliko novega,in upam, da mi bo to v nadaljnjem življenju zelo po- magalo. Predlagala bi,da se vsakemu inva- lidu omogoča udeležiti se vsaj enega sre- čanja na leto.Tudi mi namreč potrebujemo duhovne poglobitve, saj doma človek sam tega ne zmore.

Stanka

Dragi prijatelj urednik! Danes bi se rada malo pogovorila s Teboj o vsebini zadnjega Prijatelja, saj želim in prosim za nekaj novo- sti. Vzemimo najprej prvo stran.Po mojem bi prva stran morala dati prednost uredniku. Ti, prijatelj urednik, pa bi se vselej moral potruditi, da v vsaki številki posvetiš vsaj nekaj besed svojim prijateljem. Vsaj pozdrav in podpis. Skromen kotiček naj bo vedno Tvoj in to v vsaki številki Prijatelja, velja? Iskreno Te pozdravim.

Jolanda

To pismo se nanaša na 4.št. Prijatelja. Žal je prispelo prepozno,da bi ga mogli objaviti že v 5.številki, pa ga objavljamo zdaj sku- paj z odgovorom.Na uredništvu smo ga bili resnično veseli. Brez dobronamerne kritike bralcev Prijatelj ne more biti takšen, kot bi moral biti. Zato se Ti, draga Jolanda, za odkrito besedo in dobronamernost uredni- štvo toplo zahvaljuje. Vsekakor smo tebi in tistim, ki mogoče podobno sodijo, dolžni odgovoriti. Lažje odgovorimo na drugo Jolandino trdi- tev, da Prijatelja sestavljajo »skoraj sama pisma bolnikov«.To preprosto ne bo držalo Odgovori lahko Prijatelj sam. Če prelistate vse letošnje številke, boste videli, da ob- javljamo razmeroma malo pisem. V letošnjih uvodnikih najdemo marsikakšno zrelo krščansko,globoko evangeljsko misel, ki se je oblikovala v življenju in je prav za- radi tega enkratnega stika z resničnim ži- vljenjem bolnika pri nas še kako primerna za duhovno hrano. Neprestano se moramo pač zavedati, da je krščanstvo uresničeno v življenju, ali pa krščanstva ni. Bog nam govori po vseh ljudeh, po dogodkih in not- ranjih doživetjih, čeprav je res, da nam na posebno odličen način govori po cerkveni hierarhiji. Tudi mi bi bili veseli, če bi v vsaki številki mogli objaviti prispevek kakega misijonarja, zdravnika, redovnice, duhovnika. Zlasti prispevki zdravnikov bi bili dobrodošli in si jih moramo samo želeti. Prijatelj je odprt vsem in objavi sleherni prispevek, ki je do- volj dober in sodi v okvir naše zasnove. Če določenih prispevkov primanjkuje, pomeni le, da ni ljudi, ki bi jih pisali. Tu so torej naše želje skupne. Spet je za nami eno leto. Naj se zahvalimo vsem, ki ste v tem letu podpirali Prijatelja na kakršen koli način. Vsem bralcem naj znova položimo na srce, da je usoda lista za bolnike in onemogle naša skupna skrb, in le s skupnimi napori in žrtvami ga bomo mogli ohraniti pri življenju in še izboljšali. Čeprav nam računi trenutno napovedujejo hude čase, zaupamo v naš skupni napor in v božjo pomoč v novem letu.Zato naj vam povemo, da v nas ni malodušja. Želimo le, da nas doživetje božične skrivnosti še bolj zbliža, da bomo v novem letu še boljši pri- jatelji. Bog z vami vsemi! Pozdravlja vas

prijatelj urednik

Dragi prijatelji! Četudi mi kosti od mraza ropotajo in se moja »TV antena« v tej kraški burji maje, sem vam sklenil napisati nekaj bolj »kratkih« stavkov. Pa se nikar ne ču- dite,da me tako zebe! Veste,moja »stara« se je odšla smučat in sončit na prvi sneg pod Triglav, jaz pa lepo »za šport« zmr- zujem. Saj veste, da v tem letnem času v Kranjski gori pri mrzli peči še nikoli ni bilo preveč vroče. Pa naj vam še to povem,da sem skočil tudi na kratek obisk v Čatež-Zaplaz,kjer je bila na duhovnem srečanju skupina naših trpi- nov. Imeli so se tako imenitno, da se zame še kaj prida zmenili niso. Pa se tudi nisem nič šopiril, ker sem se tistih nekaj uric rajši držal kuhinje.Veste,dobri ljudje so shrambo tako založili, da kar nisem vedel, katere dobrote naj se najprej lotim. Pa tudi drugi udeleženci srečanja so zelo lepo govorili o vsem, kar so doživeli, in posebno pohvalili prijaznega gostitelja in njegove dobre fa- rane. Prav žal mi je, ker sem bil med njimi tako malo časa, in upam, da nas še kdaj povabijo in da jaz takrat dobim »dopust«. Še lep pozdrav in brez zamere vaš

Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 5 din, letna naročnina 30 (podporna - prijateljska 50) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: Bogoslovci Misijonske družbe, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Zvonenje plava nad Ljubljano,
in nad zvonenjem plava duh blodeč
zanj jaslic ni, zanj ni pastirčkov,
zanj ni na smrečici prižganih sveč. Ko vrh hrastov zaspi šumečih,
ga vzdrami črni grom iz sanj svetlih
in okrog tvojih oken druži
z viharjem se njegov obupni vzdih. A danes - božič je na Kranjskem.
In krog zvonikov plava bedni duh,
zvoniki se treso in ž njimi
se trese naokrog polnočni vzduh. Da bi bil tam, tam pod zvonenjem,
tam sredi množice, tam kjer si ti -
od zgoraj Bog vam z glasom zvona
zapovedi močne govori...