Moj Bog,ljubezni in usmiljenja poln,v kaj bi pač obračal v težkih dneh svoj trudni pogled, če ne bi spoznal tebe!
Ob kaj bi se opirala tresoča se roka, če ne bi ljubil,častil neznatnega znamenja, nekoč sramotnega in zasramovanega kri- ža,in se ga ne bi oklepal krepko in trdno!
Danes umevam, česar nisem umel in spoznal dolgo: vsa sreča našega življe- nja je le v tem, da se križa ne branimo, ampak ga sprejemamo vdano in ga no- simo z ljubeznijo.
A tudi ne obupavam več. Kadar sem od življenja ponižan, kadar sem od prevar in trpljenja upognjen, pokleknem v tihih nočeh pred znamenje križa,da zaprosim Gospoda tolažbe in miru. In glej, ob ne- mirno trepetajoči svetlobi sveče se raz- jasni trpeče lice Zveličarjevo,oči se mu upro z veliko, vse odpuščajočo ljubez- nijo v me, na ustih mu zatrepeta mehki izraz vse obsegajočega sočutja in usmi ljenja in kakor bi tolažil bolnega otroka, mi govori nežno in ljubeče: »Pax!«

In v moje srce tolažilno lije tih mir - mir božji...

Ksaver Meško, Mir božji

Že od nekdaj je Cerkev za postni čas priporočala posebno pokoro, da bi se kri- stjani z odpovedjo in molitvijo zavestno pripravill na praznovanje središčnega dogodka človeške zgodovine, ko je Bog s svojim odrešilnim dejanjem v veliko- nočnih dneh dokončno določil usodo vsega stvarstva. Odrešil nas je v mesu in krvi, z bolečino in ponižanjem. Z od- povedjo in molitvijo naj bi se kristjani pripravili, da bi lažje doumeli Kristusovo trpljenje in smrt in zato z večjim nav- dušenjem sprejeli tako drago plačano odrešenje.
Kakšno pokoro bi mogli za postni čas priporočiti bolniku, invalidu, ki je že za- radi življenjske nuje prisiljen v nešteto odpovedi in so njegovi dnevi pogosto temni in polni bolečine? Njim, ki jih mnogi gledajo kot nekoristne in pomilovanja vredne ljudi? Kaj bi si človek v svoji ži- vljenjski stiski še naložil, da bi lažje do- umel trpečega Kristusa? Kakšno breme naj še naložimo že tako preobremenje- nemu?
Njim, ki bi po vsej pravici mogli reči: moje življenje - moj postni čas. Ne, njim ni potrebna dodatna pokora. Saj o njih zadnji koncil v posebni poslanici pravi: »Vi ste ljubljenci božjega kraljestva, ki je kraljestvo upanja, sreče in življenja! Vi ste bratje trpečega Kristusa in, če le hočete, skupno z njim rešujete svet!«
Zato, dragi trpeči bratje in sestre, naj bo vaš postni čas posvečen predvsem razpoznavanju vašega življenjskega po- slanstva. Bratje in sestre trpečega Kri- stusa ste. Poklicani ste,da na poseben način v svetu razodevate Boga, razo- devate z vdanim prenašanjem bolečin, ki vam jih zadaja življenje.
In ko boste svoje življenjsko breme no- sili z zaupanjem v smiselnost svojega trpljenja, smiselnost, ki mu jo daje Bog sam, boste polagoma dojeli, da se vaš živi vsakdan spreminja v molitev. Vaše življenje se bo spremenilo v tisto daritev ki je edino vredno nadaljevanje Kristu- sovega darovanja. Kajti »Kristus trplje- nja ni odpravil niti hotel v celoti razkriti njegove skrivnosti. Vzel pa ga je nase in to je dovolj, da razumemo, kako je dragoceno.«
»Nisem te ljubil za šalo...« Ta resna božja ljubezen je v križu našla svoj naj- popolnejši izraz. Ta božja ljubezen naj ti pove,da je tvoje življenje-tvoj postni čas zahtevna in odgovorna naloga. Naloga ljubezni v svobodo poklicanih.

Božično jutro. Nad pokrajino še visi za- grinjalo teme.Mračne postave se luščijo iz nje in se zgrinjajo proti cerkvi, ki se počasi polni in jim v medlem siju luči razkriva od mraza pordele obraze.
Tu, s svojega prostora ob vratih v zakri- stijo jih opazujem in poslušam njih lah- kotne, odločne, mehke,trde..., a danes nekoliko srečnejše korake, odsev njih čutenja.Gledam jih in prijetno mi je med njimi, v družbi znanih obrazov. Prijetno je izmenjati nasmeh v pozdrav s kate- rim izmed njih. To opazovanje mi vedno

sproži igrivo domišljijo, ki iztrga duha iz negibnosti telesa,ujetega v lastno težo in priklenjenega na invalidski voziček, ter mi da moč, da lahkotno stopim med nje,obvladam prostor in čas,se rokujem z njimi, se vživljam v njihove značaje in usode. Prisluhnem zvonkemu tenorju prijatelja na koru in njegovim besedam izpred nekaj dni: »Edinole za temi de- belimi cerkvenimi zidovi zmorem toliko zbranosti,da se zazrem vase, še enkrat podoživljam življenje minulega tedna in naravnam korak za prihodnji teden.«
»Razodela se je dobrotljivost in ljudomi- lost Boga, našega Odrešenika,« začenja bralec današnje berilo. In spomnim se na kup čestitk, ki mi jih je v teh dneh prinesel poštar, na stiske rok... Lepo je slišati mehak človeški glas, prijazno be- sedo,pa četudi napisano,ali občutiti to- plino prijateljske dlani. Poskušam dojeti kaj je za njimi,od kod prihajajo. Nekatere se mehko vpijajo vame, druge se me niso niti dotaknile, le boleče ošvrknile. Te prihajajo izza obloženih miz, oblože- nih z bahaškimi darili in najboljšimi jedili, izpod našopirjenih, s svetlečimi krogli- cami in papirčki ozaljšanih drevesc, iz ganjenosti nad melodijami starih božič- nih pesmi, le zaradi in iz prazničnega razpoloženja.
Gledam, gledam angela nad jaslicami, ki že skoraj dva tisoč let prinaša veselo novico-novico o božji ljubezni,utelešeni v Jezusu Kristusu. Prišel je v ta naš svet, postal je človek za človeka. Za novega človeka, ki naj postane bolj človeški. Smo doumeli besede današnjega berila, sporočilo angela nad jaslicami, smo do- umeli Njegovo učlovečenje? Je potem prav, da kličemo njegov blagoslov le zaradi prazničnega razpoloženja tistih nekaj dni?
Po maši se je množica razšla po hribu s svetlo zavestjo: »Dete je rojeno.«
Pa je v nas rojena tudi pripravljenost sprejeti Dete vase za vse dni v letu?
Poizkusimo se kot moj prijatelj zazreti vase in naravnati korak za leto pred nami, in potem vsako nedeljo za novi teden.

Jože

Živi v srcu Suhe krajine

Jože Novak, ki se nam v tej številki predstavlja, je "kmečka duša" starega kova Skrben,preračunljiv, obenem pa poln prikrivane čustvene topline in živahen, da, hudomušen so- govornik. Kljub svoji invalidnosti, ali pa mogoče tudi zaradi nje, je izredno sve- žega duha, načelen in samozavesten. Poleg tega je poročen in oče šestih ot- rok. Invalid je zaradi rane, ki jo je dobil ob bombardiranju leta 1943. Živi v srcu Suhe krajine (Vrh 3, 68362 Hinje), v na pogled radodarni gričevnati pokrajini, vendar je tam zemlja za kmetovalca sko- pa. Že od nekdaj so v teh krajih kmetje siromašno živeli.
Ko sva tokrat prišla na obisk oborožena z magnetofonom in fotografskim apara- tom, so se domači ravno vrnili iz gozda. Grabili so listje,nenavadno delo v zače- tku januarja. Žena in hči sta se že tru- dili, da bi pripravili večerjo. Invalid Jože pa je zadovoljno vlekel cigareto in bil dobre volje. Pogovor je že ob pozdravu postal živahen.
Ja,saj je že čas. Poznali ste našo bajto Sama bi se podrla, če ji ne bi pomagali. Če samo pomislimo, kakšna je bila stara hiša in ta sedaj, smo res lahko zadovo- ljni. Otroci so nama veliko pomagali, to so zlati otroci.Sicer nova ni še do kraja izdelana, pa vendar, v njej udobno sta- nujemo. Bomo že počasi. Otroci morajo skrbeti tudi za svojo prihodnost, da si tudi sami ustvarijo ognjišče.
Vsekakor,tako tudi mora biti,sicer bi človek izgubil voljo do vsega. Ko so bili otroci še majhni, je bilo zares težko. Ni imel kdo zaslužit, kmetija pri nas pa presneto malo daje. Doma si pomagamo tudi z izdelavo zobotrebcev. Zaslužek res ni velik, je pa vsaj za drobnarije. Letos so nam omogočili še prodajo mleka, pa bo spet malo bolje. Druge podpore nimamo in je nikoli nismo imeli.
Invalid Jože najraje govori o svojih, o otrocih,o delu. Sama sva se morala po- truditi, da je stekla beseda tudi o nje- govi bolezni.
Po vojni. Bil sem sicer v bolnici, vendar me niso mogli več pozdraviti.Bolezen je preveč zastarala.Po tistem italijanskem bombardiranju naše vasi leta 1943 smo bili še lep čas v vojni, pa za zdravljenje ni bilo takšnih možnosti kot so danes. V začetku nisem mislil, da bo kaj hujšega, pozneje pa se je močno poslabšalo. Po vojni so me toliko pozdravili,da sem ho- dil. Ne spomnim se natančno, katerega leta sem popolnoma obnemogel.
Pomaga mu žena. Poročila sva se 1951. leta. Hudo je bilo,vendar si se takrat že še potrudil. Od leta 1959 pa nisi mogel več. Junija bo 17 let,odkar ne hodi.Prej je pridno hodil na njivo, na travnik, v gozd. Zjutraj smo ga dali na konja,zve- čer smo šli ponj. Tam je pridno delal, garal, saj silno ljubi zemljo. Drevje ali grmičevje je sekal kar kleče. Potem je bilo enkrat tri tedne skupaj samo deže- vje. Takrat nam je tudi koruza ostala neokopana. On si je rekel, češ da se je končno odpočil in bo lažje delal. Pa sem ga kot navadno peljala s konjem na nji- vo pod hišo. Ko pa sem konja odvedla nazaj v hlev in se sama vrnila na njivo, sem ga našla nemočno razprostrtega po tleh. Tako sem se prestrašila, da bi me skoraj kap. Kaj pa zdaj? Poskušala sem ga spraviti pokonci. Brez uspeha. Šla sem po voz. S pomočjo sosedov sem ga odpeljala domov in od takrat ni šel več na njivo.
O, seveda! Pa tudi prizadeval sem si, da bi bila moja bolezen čim manj vidna. Sicer mogoče ne bi takšne dobil.
Kako pa drugače, mora biti. Doslej je še kar šlo. Zdaj so pa tudi meni za- čele pojemati moči, čep- rav nisem še tako stara. Preveč sem delala. Pri- jeti sem morala za vsako delo, tudi moško. On ni mogel dvigovati. Še dobro, da sem bila težkemu delu in vsemu hudemu že va- jena, sicer verjetno ne bi dolgo vzdržala Ko ni mogel več na noge, me je bilo gro- za. Kaj zdaj? Njegova pomoč pri delu je bila sedaj še bolj očitna. Najhuje je bilo za košnjo. Prej je še vse sam pokosil, zdaj je bilo potrebno vso pomoč iskati drugod. Dobiti delavce za pomoč na kmetih pa je zelo težko. Čeprav s tež- kim srcem,sem morala včasih iskati po- moč tudi v nedeljo, ker je ob delavnikih ni bilo moč dobiti.Še sreča,da so otroci tako hitro rasli in vedno več pomagali. Seveda,zdaj gredo pa spet vsak na svoje
Družina mi mnogo pomeni. Vse. Ne vem kaj bi bilo z menoj, če ne bi imel žene, otrok. Tako pa mi gre prav lepo. Ne samo, da mi ni dolgčas, lepo mi je. Od začetka seveda ni bilo tako. Hudo mi je bilo,da bi skoraj obupal.Zlasti me je bo- lelo,ko sem gledal,kako se ostali mučijo z delom, jaz jim pa nisem mogel poma- gati.Toda ljubezen in razumevanje vseh domačih, posebno žene, me je rešilo in dvignilo. Bolezen me je pravzaprav spre- mljala že od mladih nog, tudi potem v družini je bila prisotna. Tako smo z njo že nekako rasli in se utrjevali. Ohrome- lost je sicer prišla nenadoma, zelo nas je prizadela, vendar smo to mučno ob- dobje s skupnimi močmi premagali.
Žena: O, ja! Tudi "zrukamo" se večkrat vendar nikoli ne traja dolgo, takoj smo spet prijatelji. Sama sem skusila, kako je hudo,če človek ne more nikamor.Zlo- mila sem si nogo in šest tednov nisem mogla niti v Hinje k maši. Tedaj je bilo pa res hudo. Zdaj moža lažje razumem. Veliko se je treba premagovati, stisniti zobe. Že meni je bilo hudo, ker sem imela samo nogo zlomljeno, kako je šele možu, ki nikamor ne more sam. Ne more več zdržati. Potem je za nekaj časa spet lažje.
No ja,ženske se itak vedno nekaj prito- žujejo. Ženske ne smeš nikoli vprašati, ali je zdrava,ampak ali ji gre kaj na boljše
O ja, tudi! Seveda! Vsak človek je ob- čutljiv in vsak da to vedeti tudi drugim, vsaj včasih.
Sedaj ne več. Vidim,da ljudje ne morejo več pomagati. Prej sem seveda želel, veliko molil, poskušal z zdravljenjem, pa je bilo prepozno.
Prijatelj Jože se je polagoma otresel mučnih misli in občasnega brezupa.Prva leta je bilo zares hudo.Hudo se je grizel Počasi pa se je umiril in utrdil.

Dobra volja, se zasmeje naš Jože, e, ta pa je pri hiši. To je zdravilo za vse. In tale voziček! Ko vozička ne bi bilo,bi bil že zdavnaj v Hinjah (na pokopališču!). Ne morem povedati, koliko mi pomeni. Sedaj se lahko sam premikam po sobi, po kuhinji,peljejo me ven na sonce. Ka- kor da sem dobil druge noge. Veste, na ta način postane svet večji, vidiš bolj daleč, ker se lahko premakneš od okna do okna in se razgledaš na vse strani. Kako lep je pogled skozi okno. Vidim Sela, Hinje, daleč tam Kočevske hribe. Kakor da se mi zdravje ponovno vrača.
Tudi žena je vsa navdušena: Prej je bil ves čas v hiši, največkrat na postelji. Včasih smo ga dali na stol, posadili za mizo, in tako je bil na enem mestu ves dan. Sam se ni mogel niti premakniti. V dvanajstih letih je bil menda samo en- krat zunaj. Otroci so bili premajhni, jaz sama tudi nisem zmogla, in časa ni bilo. Sedaj,ko ima voziček, je neprimerno la- žje. Lahko ga peljemo ven in je tudi po ves dan na njivi. Sonce in zrak mu zelo dobro deneta. Tako je zadnja leta spet bolj krepak.Prej je bil že skoraj do kraja oslabel.
O, kako razigrano se včasih zavrtim! Tako prijetno je. Vesel sem,da se lahko sam gibljem po stanovanju.Tudi pri šte- dilniku popazim.Na lonce in njih vsebino niti ne preveč, ker jih ne morem premi- kati,pač pa skrbim,da ogenj ne ugasne.
Jože Novak živi predvsem družinsko ži- vljenje. Dom in družina sta mu glavna skrb in poglavitno razvedrilo.Vendar gre rad med ljudi. Vesel je obiskov in se rad pogovarja.Žena pojasnjuje: Zelo je ve- sel, če ga kdo obišče. Po obisku je vsaj teden dni lepše pri hiši. Človek se mora pogovoriti. Nekateri mu pišejo. Pravi,da se želi vsem tem zahvaliti za pozornost in toplino, ki mu jo s pismi dajejo, toda sam žal ne more pisati. Pač pa se jih pogosto spomni.
Skoraj ne. Pa ne bi rekel, da mi je ne- rodno. Preprosto hudo mi je, ko vidim, kako se morajo z mano mučiti. Včasih me obišče gospod župnik.
Na izlete in letovanja ravno ne hodi. Tudi potrebe po tem ne čuti. Predlanskim se je udeležil romanja slovenskih bolnikov in invalidov na Brezjah in enkrat je bil na tridnevnem duhovnem srečanju na Trsteniku. Žena ga je pogrešala celo tistih nekaj dni:Takrat,ko je šel na sre- čanje, je bilo v hiši tako pusto. Ko sem prišla v sobo in njega ni bilo, bi skoraj zajokala. Vse je bilo prazno. Gorje, če bi umrl!
Kakšno vprašanje! Saj sem ga vendar imela rada. Nisem gledala na to, da je slaba hiša, - glejte, danes imamo novo. Pa tudi kmetija me je veselila. Zemlja nekaj velja, cenim jo, čeprav jo je pri nas težko obdelovati. Ne takrat,ne kdaj pozneje se mu nisem posmehovala, češ da je »krevlja«,kot pogosto vidimo med ljudmi. Rada sem ga imela, to je vse.
On: Večkrat sem že rekel: Ko nje ne bi imel,ne vem,kaj bi bilo z menoj. Takšne je ni. Ko bi takrat kaj godrnjala, bi go- tovo obnemogel. Ne bi zdržal.
Edina sta si: Mnogo je treba potrpeti, pa gre. Človeka je treba razumeti,treba je vse sproti odpuščati. Če se ne bi res rada imela, ne bi šlo.
Žena je odhitela ven po opravkih. Izko- ristila sva trenutek,da ga »preskusiva«.
Gorje,če je ne bi imel! Brez nje tudi mene ne bi več bilo. Tako pa imamo družino, zame lepo skrbijo.

mirjož

Takoj potem, ko je iz rok g. nadškofa prejel misijonski križ,se je mladi misijonar Rado Sušnik podal na pot. Najprej je štiri mesece preživel med svojimi domačimi in prijatelji Slovenci v daljni Argentini. Na praznik Sv.treh kraljev se je poslovil tudi od tam in nadaljeval pot proti svo- jemu cilju - na Madagaskar.
V letih svojega študija in službovanja v Sloveniji je ves čas požrtvovalno sode- loval pri urejanju Prijatelja in nesebično pomagal bolnikom. Zato sem ga pred odhodom prosila za par besed. Nisem ravno najbolje zadela časa, ko bi bil pripravljen kaj več reči o sebi, pa sem opustila vrtanje z vprašanji. Za pot v misijone se je odločil že ob prihodu na študij v Ljubljano. Ko je sedaj po toliko letih stal že tik pred ciljem,je bil nadvse srečen in preprost kot vedno.
»Ob taki priložnosti«, je dejal, »težko kaj rečem, ker besede ne morejo dovolj izraziti čustev. Najprej bi se rad iz srca zahvalil predvsem za mnoge lepe,vesele ure, ki sem jih preživel skupaj z bolniki. Od njih sem več dobil kot sem jim dal. Imam se za kaj zahvaliti, zato te bese- de niso izrečene tjavdan. Ni bilo mnogo takih ur, a vsaka je bila polna radosti. Po zaslugi vseh smo se imeli lepo... Bili smo prijatelji in želim,da bi to tudi ostali Ločevale nas bodo daljave,ločevalo nas bo morje, a srce bo ostalo blizu, ostalo bo čuječe, srce enega za srce druge- ga... Ostal bo spomin, ki naj nam daje korajžo, pospešuje veselje, oddaljuje žalost, odstranjuje razočaranja.
Slovo je moralo priti, tudi to je del živ- ljenja. Znati moramo sprejemati dogod- ke kot prihajajo iz božje roke,in videti v njih lepo stran. Vse, kar Bog stori, prav stori, ali kot pravi španski pregovor: Kljub krivim črkam Bog piše naravnost. So stvari v življenju, ki jih ne moremo spremeniti in niti ni potrebno, da bi jih spreminjali. Sprejmimo jih takšne kot so in potem z možnostmi, ki jih vsak ima, gradimo dalje. Naša dolžnost in veselje obenem je,da delamo,da se trudimo, da znamo prizanašati bližnjemu ob slabih trenutkih... Zavedajmo se,da imamo vsi napake, da se lahko vsakdo kdaj utrudi Naš spomin, naše življenje naj vodijo tre- nutki,ko smo se med seboj razumeli, ko je med nami res vladalo veselje in za- dovoljstvo. Prinašajmo bližnjim vedrino, svežost, radost, razumimo jih, imejmo odprto srce za vse. Prijatelj - tisti, ki ima nekoga rad, ne išče koristi od svo- jega brata, ampak gleda na to, kaj mu bo dal, ker ga ljubi, ker ga spoštuje. Za zgled nam je naš Gospod...Seveda, lju- dje smo slabotni, omahljivi, nepotrpe- žljivi... Če se bomo vztrajno trudili, da bomo z drugimi ravnali tako, kot želimo, da bi drugi ravnali z nami, bomo s tem omogočili Bogu,da bo pisal naravnost...
Želim vam srečo, ki jo daje človeku za- vest, da ima njegovo življenje smisel, srečo, ki jo daje Bog. In ne pozabite - največja vrednost prijateljstva je biti dober s tistim,ki ni dober z menoj.Adios prijatelji, nasvidenje!«
Dragi prijatelj Rado! Med slovenskimi bol- niki si pustil del svojega življenja. Hvale- žni smo ti za vse razumevanje, toplo in trdno podporo, za dobroto,ki je globoko segla v naša srca. Srečanja s teboj odmevajo v naših dušah in se nevidno ohranjajo. Razumemo, da si odšel zato, da bi tudi drugod s svojim življenjem spregovoril o Bogu. Želimo, da bi v sebi izpolnil lik ljubezni do vseh,ki so potrebni pomoči, jim znal pomagati, se jim daroval Želimo, da bi s svojo sočno preprostostjo tudi med našimi brati na Madagaskarju znal ustvariti razpoloženje, ki bo izža- revalo zaupanje, da boš srečal njihova srca.
Naše misli bodo vedno s teboj in te tiho spremljale na težki poti, poti Resnice, Ljubezni in Križa.

Kati

Draga Mimica! Zelo sem se razveselila Vašega pisma. Iskrena hvala. Zdaj, ko Vas poznam, mi je veliko lažje in sem zelo srečna,da sva se srečale,kot Vaše darilce pa hranim Vašo sliko,ki mi veliko pove. Že po praznikih prihajam k Vam z voščili. Želim Vam še vseeno srečno novo leto, za Božič pa sem prepričana, da ste ga v srcu globoko doživeli. Naj Vam bo On pomoč skozi celo leto, ki vanj stopamo.
Dva meseca bo že, ko sem se vrnila sem Dnevi v domovini so bili lepi, marsikaj prijetnega sem doživela.Videla sem tudi da nam odločno stojite ob strani. Brez vas doma bi mi tukaj ne mogli delati, zato je naše delo tudi vaše delo.

Božič tukaj je bil edinstven in lep. Vro- čina je žgala, saj je bilo v senci 36°C in na soncu 47°C. Pa vseeno Božič ni iz- gubil svojega čara, čeprav ni bilo snega Otroci so že nekaj dni prej pripravljali kipce iz ilovice in potem naredili še ko- čo pod bananami pred našo hišo. Kipce so razvrstili na svoj način. Marija ni bila ob Jezuščku, pač pa je pripravljala ob strani kosilo.Prav tako kot pri njih. Mame ki rodijo otroke, morajo delati že prvi dan, če zmorejo, pripravljajo hrano. Pri maši je bilo veliko ljudi. Polnočnico smo imeli ob pol petih popoldne,ponoči tu ni varno. Še pri tej maši so bili večinoma le moški. Drugi dan pa je bilo pri maši, pri kateri sem bila jaz, nad 2000 ljudi. Devet nas je delilo obhajilo kar po sre- dini cerkve. Ljudje so ostali na svojih mestih.
Za Božič je bilo tu krščeno dekle, ki bi rada vstopila k nam,v samostan. Seve- da pa ji pustimo popolno svobodo, kajti poklic je nekaj velikega. Prva postulan- tinja je zelo dobra in ima rada uboge.
Prejmite tople pozdrave, Vi in vsi slo- venski bolniki!

S. Bogdana

Bilo je v Libiji leta 1942.Dvajsetletnemu vojaku se je v rokah razpočila granata. Ostal je slep in brez rok,invaliden. Kako je z njim, se je zavedel šele nekaj me- secev pozneje... Marca 1974 je bil v Clermont-de-l'Oise posvečen za diakona Ime mu je Jacques Lebreton.
»Brez rok - je dejal tedaj škof - ne bo mogel ne krščevati ne služiti pri oltarju; brez oči ne bo mogel brati božje besede Ima pa glas, ki bi z njim lahko razglašal veselje do življenja.« Zdaj je narodni podpredsednik Bratstva bolnikov (200. 000 članov). Kot tak križari po Franciji in nastopa kot govornik. Njegovih na- govorov je 200 in čez.
Eden njegovih krikov veselja je na primer takšen:
»Na svoji bolniški postelji sem jaz, ki sem bil popolnoma opustil vse verske pobo- žnosti, začel spet moliti. Prosil sem za obhajilo. Postalo mi je jasno,da je ob izvoru mojega trpljenja greh sveta: so- vraštvo,napuh, vojna... Spet sem našel veselje in upanje. Doživel sem nekaj takega, kakor Kristus v Getsemaniju in na Golgoti, kakor Kristus, ki je vstal. Kristus hoče od nas, da živimo to skriv- nost smrti in vstajenja.
Prišel sem - ne do tope vdanosti; te besede me je groza - prišel sem do te- ga, da sem svoje stanje sprejel. Topa vdanost je poraz, sprejem je zmaga! Ko sem hudo ranjen ležal na postelji, sem od veselja jokal; neki sestri sem celo rekel: Pri zameni nisem na zgubi! Kar se zdi, da presega človeške moči, je z milostjo mogoče. Kakor pravi Mauriac: 'Jezus ni prišel odstranjevat trpljenja; prišel je, da ga napolni s svojo navzoč- nostjo'...

In drugi primer: Ko sta učenca na poti v Emavs ob lomljenju kruha Jezusa prepoz- nala,sta stekla v Jeruzalem povedat vese- lo novico: »Kristus je vstal, govorila sva z njim.« Tudi jaz hočem oznanjati svoje ve- selje in upanje... Smrt je rojstvo,starati se moramo v upanju.Kakor je rekla Magdalena Delbrel: Smrt je eksplozija bitja v ljubezni. Pravega življenja ni nikjer drugod. Začenja se takoj zdaj. Bog je Ljubezen že zdaj. Kaj naj bi si mislili o Bogu,ki hoče biti ljubezen, pa bi vam dejal: 'Trpel boš 80 let, potem boš pa užival srečno večnost? Spričo koga ki ga ljubimo in ki trpi, bi radi njegovo trp- ljenje nase vzeli. Ker je Bog Ljubezen, je sprejel naše trpljenje in trpi z nami, da po- tem tudi nas obudi v trpljenje.
Končno je najhujša bolezen, če so ti odre- zali - Boga! Ne bi imel pravice to izreči, če bi še imel svoje oči in roke. Toda zdaj to lahko rečem: vem, kaj se pravi, biti bolan, vem tudi, kaj se pravi živeti brez Boga. In danes po svoji dolgi poti kličem vsem svo- jim bratom:
Kje neki je ta hudi invalidni človek našel svojo duhovno moč? Prav gotovo v tesnem stiku z Bogom pri molitvi; prepričani smo, da v rožnem vencu, če imamo pred očmi njegov odgovor nekemu mladeniču, ki mu je dejal: »Rožni venec... to je molitev za v staro šaro.«
Poslušajmo njegov odgovor: »Za v staro šaro?... sem mu odgovoril... prav gotovo ne... Ni moderen?...morda,toda ne zanašaj se na modo, to je nespametno in muhasto dekle. Reci, kar hočeš, in delaj, kar hočeš, vedno znova se boš povrnil k vsebini rož- nega venca. Sicer se je pa že sam izkazal.
Rožni venec je prav posebno molitev ubo- gega. To je molitev ubogega, ki ne ve ni- česar povedati in zato pred Bogom molči. Jagode, ki polze med prsti, te spominjajo, da si pred Bogom. Boga srečaš s sijajnim razumom. Moliti se pravi biti s srcem ob božjem Srcu. Ne z glavo ob glavi. Treba je biti ob njem z odprtim srcem. To pa je najtežje.
Ne vidim nobenih težav v tem, če v tem premišljevanju rožnega venca, ki si se ga lotil, tu in tam obstaneš in premišljuješ ka- kšno stran skrivnosti,ki jo poslušaš. Morda ti danes prav tam govori.«
»Vse to je lepo,« mi boš rekel, »toda rožni venec je marijanska molitev in o tem ne črhnete besedice...«
»Res, prav zdaj sem hotel preiti k temu. Marija je zame v molitvi prosojen kristal. Ni- česar ne obdrži zase, marveč našo molitev usmerja k svojemu Sinu. Še vedno zvesto ravna tako,kakor je ravnala za Jezusovega življenja. Posrednica je,pretok, daleč gleda in najčistejša pot je, ki nas vodi h Kristusu Litanije jo imenujejo »Nebeška vrata«,»Skri- nja zaveze«, »Jutranja zvezda«: to so iz- razi, ki jih naš moderni svet težko razume, vendar imajo namen povedati samo to, kar sem rekel.
Obrni se k Mariji! Dala ti bo svojega Sina.«
Clos Bethléem (ki objavlja omenjene vrstice v trimesečniku L'appel du Coeur douloureux et immaculé de Marie) je diakonu Jakobu Lebretonu poslal ta članek,da bi se prepri- čal, ali je drugi del res njegov. Z veseljem lahko priobčimo odgovor, ki ga je on sam narekoval:
»K članku,namenjenemu vašemu časopisu, dodajte, da bo moja misel, če jo popolneje izrazim, tale (govori onemu mladeniču):
Sprašuješ me, zakaj gojim pobožnost k Mariji? Rad bi ti odgovoril: Kako naj je ne gojim? Večkrat sem si dejal: Kaj je vendar čudnega, če zapoje Magnificat nekdo, ki mu je šestnajst let, ko kipi od zdravja in ki je vrh vsega tega deležen angelovega obi- ska v svoji hiši... in kakšnega angela! Ga- brijela!, nadangela, ki nenehno stoji pred božjim obličjem... in se obrne nate s pozd- ravom... »Zdrava,milosti polna«, neznatna stvarca! Kdo ne bi potem zapel: 'Velike re- či mi je storil Gospod!'... Menda bi vsakdo tako pel...
Toda, da Marija stoječ pod križem svojega Magnifikata ne prekliče!... vidiš, moj fant, za očeta in še bolj za mater je največje tr- pljenje to, da vidita, kako jima mučijo sina! In glej, Marija je na Golgoti spričo te stra- hotne bolečine, ki jo je občutila ob muki, ki jo je trpel njen Sin na križu, stala. Nagla- šam, stala je, kakor poudarja evangelist,ki se je,se zdi,sam temu čudil. Kakšen človek je bila ta žena! Tu smo daleč od vsakega pretiravanja,ki se je morda kje pokazalo pri Marijinem češčenju. Hoteti po Mariji priti h Kristusu res ni nikakršna cmerava čustve- nost. In Ona, ki bolje kot kdorkoli ve, kaj se pravi trpeti, te bo, če boš izgubil oči in roke, naučila, da boš z njo pel: Velike reči mi je storil Gospod... Sveto je njegovo ime.«

Jacques Lebreton
5, rue Marcel-Duchemin
60600 - CLERMONT-DE-L'OISE

Treba je veliko olike, zmožnosti prenikáve notranje spoznave in še dobrega poznanja bolnika, da bodo znali biti »obzirni«, ne da bi ga preveč spominjali omejitev njegove- ga delovanja in mu ne bodo dali misliti, da imajo njegovo moralno osebo za tako zanič in nezmožno, kakor je njegova fizična oseba Meni bi bilo tisočkrat ljubše, da bi me malo preveč izrabljali, kakor pa da se ne bi k temu zatekla, kadar bi mogla biti koristna.
Vem, prodreti kar naravnost v resnico je težko ne samo v težkih urah življenja. Vem da so resnice, ki jih ni moč razločno izreči, da so obzirnosti, ki so nujne, molk, ki je neizogiben. Vem, da se včasih kar ni moč otresti navade plehkega ali vsaj površnega govorjenja. Vem,da mnogi ne samo resnice iščejo, ampak se je,nasprotno,bojé in pred njo bežé.
Vem, da se večina zvez med ljudmi ob njenem pihljaju zruši. Vem pa tudi, da tudi velíka in vzvišena ljubezen zunaj ozračja resnice ovene. Zato pa, kadar gre za tako ljubezen med bolnimi in zdravimi, je treba budnosti, kajti kadar velike bolečine, ki jim je vzrok isti dogodek,ne spletejo med dve- ma novih vezi, ju utegnejo ločiti, morda na drug način, pa tako zelo kakor največje razlike v mišljenju in čustvovanju.
Naj ti plemeniti medsebojni oziri zdravega in bolnega ne delajo iz njiju bitij, zvezanih hrbet na hrbet z isto verigo, za vedno ne- sposobnih, pogledati si v oči. Naj skrb, da bi si med seboj bili obzirni, ne privede do tega, da bi se osamili s svojim trpljenjem vsak na svojo stran;nasprotno,naj nas na- uči, nositi bolečino skupno. V tem je treba najti, si narediti neko ravnotežje. Kako to doseči, je skrivnost src, ki so si resnično edine. Vendar sem lahko skusila,da morajo glavne pobude priti od nas bolnikov.
Čudimo se, da nam zdravi včasih del svojih skrbi prikrije in nas od svojega življenja od- makne, kakor delajo nekateri z ljudmi, od katerih nimajo nič več pričakovati. Pa smo mar vedno tako sočutni in tako dobri, da se bodo srca ob toploti našega srca odprla in se bolečine pred nami same razkrile? Mar obvladujemo svojo bolečino tako dobro, da drugi čutijo, kako je naše obzorje razširila, ne pa zožila?
Razumimo vendar, da zdravemu ne bo lah- ko prositi nas česa,in da moramo,če si želi tega, kar mu lahko damo, biti zmožni, dati mu to veselo in iskreno, in edino to nagne človeka, da dar sprejme. Na nas je torej, da si preženemo iz srca in iz vedenja vse, kar bi storilo, da naša soba ne postane za naše prijatelje prijeten prostor; na nas, da iščemo, kako ostati delujoči in uslužni; na nas,da ne pustimo,da bi naši prijatelji sami nosili četudi le najmanjše breme, ki jim ga naša ljubezen morda lahko olajša; na nas končno, da pustimo in pazimo,da bi drugi - kolikokrat naše trpeče telo ne bo prehudó na to spominjalo-na našo bolezen pozabili.
Pa naj si tega še tako želimo in hočemo, nam bo, žal, včasih težko, podreti pred zdra- vim vse pregraje, ki jih morda med njega in nas postavlja naša bolezen ali vsaj življe- nje,kakršnega nam bolezen dela. Pa je po- trebno, da jih nič, kar je združeno z našim stanjem bolnika, ne bo oviralo, da ne bi o sebi svobodno govorili, tako, da resnična iskrenost z našimi dragimi ne bo motena. Pa tudi, kadar te svobode ne bi uporabili, naj čutijo, da je nič ne omejuje.
Mi bolniki pa moramo dobro vedeti, zakaj - (ne mislim na vzroke, ki so v zvezi z našim stanjem samim in našim ravnanjem) - se drugi ob nas vselej ne čutijo tako svobod- ne.Vsekakor je nekaj neprijetnega govoriti o svoji nadlogi človeku,ki ga je zadela huj- ša nadloga, za važne imeti drobne skrbi, manjše ovire, bolehavost,ki je morda mučna, pa kratkotrajna, vpričo življenja, stkanega iz mnogega fizičnega in moralnega trplje- nja. Jasno, da se tisti, ki jih muči zvinek, bronhitis, ledveni usek, slaba prebava, ne bodo kar zlahka pritoževali in razlagali, kaj jim je pri tem neprijetno, -pri takih,ki imajo Pottovo bolezen (v hrbtenici), sušico, her- nia disci ali želodčnega raka;enako bo tudi z moralnim trpljenjem, ki nikakor ne posega v vse strani življenja,kakor to dela bolezen s svojim uničevanjem in svojim vklepanjem
Sebičneži bodo morda svoje malo fizično in moralno trpljenje imeli za mnogo hujše ko naše,največkrat pa jim bo zlasti zelo nepri jetno, rêči si, da se bo njih trpljenje vpričo našega pokazalo za malenkostno, in prijela jih bo želja, ali povečati svoji pred nami in pred seboj, ali se iti nad njim pritoževat tja, kjer pomembnost njihovega nič ne bo zmanjšalo. Redkokdaj bodo ob naši postelji našli pravi čut vrednotenja.
Plemeniti in tankočutni bodo nesorazmerje čisto drugače občutili; bali se bodo neub- ranosti, ki utegne priti iz tega,da bi vpričo takó uklenjenih govorili o težavah ali trp- ljenju, ki so sicer morda velike, pa vendar omogočajo življenje, v katerem je veliko svobôde in virov veselja. Če pa nam želijo govoriti o svojem boljšem delovanju,o svo- jih radostih, jih bo zadrževal strah, da ne bi za nas preveč boleče, poudarjali razlike med navadnim življenjem in življenjem, ka- kršno je naše.
Le dobro pazimo! Lahko postane, nasprot- no,prav ravnanje nas bolnikov težko.Zgodi se nam, da z nasmeškom,z molkom, z opa- zko damo razumeti, da se tiste neprijetno- sti,nad katerimi tožijo,kot da so velike,nam zde za nas same malo pomembne stvari. Primeri se nam,da tiste, kateri tega ne ve- do, spomnimo,da je to,kar trpijo, z njih za- vidanja vrednim življenjem še kar združljivo Priznam,da storimo to večkrat posmehljivo in nestrpno, vem pa, da mnogi izmed nas to naredé zato, da bi sobesednika ohrabrili in ga pripravili do pravilnejšega ocenjevanja resničnih življenjskih vrednot.Redkokdaj se kdo vpraša, ali nam ni bila potrebna prav bridka in poučna izkušnja,da smo se nava- dili na tak način misliti; kar na splošno se bo reklo, da mi zdravega zavidamo in da smo se vseskozi onesposobili,sočutiti bole- čino bližnjega. To pa je docela neresnično.
Hvala Bogu, bolniki nimajo vsi neobčutlji- vega srca! Če se dobé taki, ki so v svojih nenehnih skrbeh zase kakor mumije in ne- dostopni za vse, kar se njih ne tiče, so pa drugi, ki so se v bolezni trudili oprostiti se sebičnosti, ki jih je v zdravju imela ujete; so taki, katerim je vsako njih trpljenje po- večalo moči sprejemanja in udeleževanja, ki jih duša lahko ima.
In samo na take mislim, ko pišem,kar sledi, in sem prepričana, da je moj glas odmev njih misli,ko govorim zdravemu:Takile zdra- vim ne zavidajo; spričo sijajnega življenja nekaterih zdravih si želijo samó povzdigniti svoje življenje bolnika v drugačno, pa enako vredno višino. Vedo,da v svojem oviranem življenju človek spet najde moči, morda po- večane, ki delajo življenje zdravega živahno in polno; vedo, da človek tam odkrije - in pomnoži - "glavnico" (kapital) moči, neslu- tenih v zdravju; vedo,da je človek v bole- zni prisiljen spremeniti obliko življenja, ne pa zmanjšati njegovo vrednost; zavedajo se,da jim je njih oviranost dnevni izkupiček na neki način podeseterila. Je to napuh? Mislim,da ne.Je samo občutek,da so odkrili nov svet. Toda,ko gledajo življenje mnogih drugih zdravih, kaj naj si ti bolniki mislijo drugega, kakor da so moči in svoboda v zdravju v rokah nekaterih samo zapravljeni zakladi.
Ti bolniki niso, nikakor ne, zgubili čuta za trpljenje,ki je različno od njihovega, prido- bili pa so si smisel za pravo ceno vrednot, ki ga mnogi zdravi morda nimajo in ga mor- da tudi sami niso imeli,ko so bili prosti oko- vov bolezni. Življenje in zdravje sta zanje postali dragoceni stvari, ki jih ne gre za- pravljati in kaziti. Pa se jih mar ne bi reklo kaziti, če bi hoteli neprijetnosti in majhne nadloge povzdigniti na višino in veličino naj- večjih preskušenj, ki jih Bog hrani za člove- ka? Toda ti bolniki vedo,da takega čuta za pravo vrednost ne pridobiš, ne da bi pre- hodil posebno pot; in zato jim lahko nepri- siljeno govorite tudi celo o stvareh,ki bi se spričo njih -po človeško govorjeno- uniče- nega življenja - zdele malenkostne. Prezira in brezbrižnosti ne bo ne v njih srcu ne na njih ustnicah.
Do poznanja bolečine so se povzpeli prav po svoji bolečini; in to, da najhujše njih trpljenje ni morda tisto, ki se pokaže vsem očem, jih je naučilo, da bolečin, ki se manj vidijo, nimajo za manjše kot pa je njihova lastna. Ne bodo jih prezrli, ker le predobro vedo,da ima bolečina vse oblike,vse odte- nke, vse grenke okuse. Zato pa, kadar gre za to,da se jim v svojem trpljenju razode- nete,kakor prijateljstvo po pravici zahteva kadar bi vam oni mogli biti Cirenec, ki si bo z vami zadel vaš križ,pridite k njih vzglavju brez obotavljanja in pomislekov. Če je med njihovo in vašo usodo neenakost, jo poza- bite,kakor jo pozabijo tudi oni. Če je treba da jim govorite o svojih bolečinah ali radó- stih, povejte jim vse. Govorite jim o čemer hočete, naj vas ne zadržuje strah, da bi zanje preveč boleče poudarili morebitno razdaljo med navadnim življenjem in življe- njem,kakor je njihovo.To razdaljo so mnogi od njih premerili vso in so jo uspeli gledati brez trepeta. Spominjajte zato brez strahu na žive radosti, kakršnih oni ne bodo več poznali, na svoje delovanje, ki bo njim os- talo nedostopno, svojo svobodo, ki je oni nikdar ne bodo imeli. Naj spoznajo težave in vprašanja, tudi če so takšna, da so jih oni že razrešili, ali takšna, od katerih bole- zen oprošča. Vedite dobro:to,kar so v bo- lezni dognali,ohranja v njih tolikšno vnemo, da jim omogoča živeti svoje težko življenje in se udeleževati življenja drugih iz tega, česar je polno srce. In če vam pride v gla- vo misel na njih bolečino, naj vas to nikdar ne spravi do tega, da bi o svojem trpljenju molčali, ampak samo, da boste čutili, da je te bolnike ravno dolga preskušnja naredila razumevajoče.

(Dalje prihodnjič)

Jezus je stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« (Mt 14, 31)
»Malovernež« v tej zvezi: imaš vero, ki slabi, v veri omahuješ.Torej nestalno in nezane- sljivo vero; vero, ki se umika, ko se kažejo težave; vera, ki se ji zamajejo tla, ko je postavljena na preizkušnjo.
Jezus bi mogel tudi nam reči maloverneži. Vero postavljamo na slabe temelje našega spoznanja - na naše izkušnje in nepravi namen, ker so naša spoznanja in izkušnje nekaj nepopolnega in hitro spremenljivega.
Temelj naše vere mora biti božja beseda, njen cilj pa božje obljube, tudi takrat, ko ne moremo dokazati, da se bodo izpolnile; božja beseda tudi,ko je zunaj meja našega razumevanja in spoznanja.
Vse prevečkrat računamo le na svoje moči izkušnje in spoznanja. To nam prinaša ra- zočaranja, ker to ni pravi ključ do trdne vere. Dati se moramo voditi božji milosti.
»... da bi bili tako v hvalo njegovega veličan- stva, kateri smo že poprej upali v Kristusa«. (Ef 1, 12).
Ne smemo pozabiti, da je ravno Kristus te- melj našega upanja, upanja, ki nas naredi delavne in ustvarjalne na tem svetu.S Kri- stusovo pomočjo in zasluženjem so naša dejanja Bogu všečna, ker jih Kristusovo trpljenje očiščuje naših slabosti.
Mi upamo, upamo na prihodnost, na novo življenje.Za to nam je poroštvo Kristusovo vstajenje in poveličanje.
Kristusovo veličastvo mora biti izziv za naše delovanje in moč na- šemu upanju. S trdnim upanjem, dejavnostjo in prizadevnostjo,da bi bili v hvalo njegovega poveličanja, da bomo dajali oporo njim, ki iš- čejo upanje, ki ga od- krivajo. Ne smemo biti brezbrižni, ne smemo stati ob strani. Zves- toba v upanju prebija brezbrižnost in daje moč za vztrajnost. Gospod, daj da bomo hrabri in zvesti, naj nam upanje oživlja in krepi dejanja.
»Jezus ga je pogledal in vzljubil...« (Mr 10,21)
Zanimivo je, kako se Jezus obrača k posa- meznikom, kako jim izkaže in podari svojo ljubezen, pa naj bo to Lazar ali »učenec, ki ga je ljubil«, ali otroci ali bolni ali trpeči.
Eden teh, h katerim se obrača Jezus, je pred nami.O njem je rečeno,da ga je Jezus pogledal in vzljubil: mlad mož - bil je bogat Ali je Jezus ljubil bogate? Na njihovi strani ga ne moremo zaslediti.
Ljubil je tiste, ki so božje resno jemali. In ta je bil takšen. Jezus je rekel, da je spol- njeval božje zapovedi "od mladosti". Jezus se je zavzel za nevezane, ki svobode bož- jega otroštva še niso našli - kakor ta.
Jezus je ljubil uboge, in ta bogati mladenič je ubog - bogat je zase in reven za Boga.
Za njegovo bogastvo mu Jezus ponuja svo- jo ljubezen: Hodi za menoj! Je Jezusova ljubezen dovolj zanesljiva in zadostuje za vse življenje - celo za večnost? Imeti »le« Jezusovo ljubezen? Mladenič »se je užalo- stil« in odšel »otožen«. Verjetno je zaslutil da je zapravil odločilno priložnost življenja. Jezus gleda za njim. Ne zaustavlja ga. In katero srce je bilo bolj žalostno?

Takrat, ko sem bil še majhen,čisto majhen
takrat še nisi vedela zame
in jaz sem hrepenel po trenutku,
ko spoznaš, da sem s teboj.

Z očkom sta se držala za roke in sanjala,
bila sta dobra in vesela,
iz oči vama je sijala svetla sreča,
zakaj ljubezen je bila v vama
in ta ljubezen sem sedaj jaz.

Tako rad bi živel, mama,
samo tega te prosim!
Daj mi življenje
in potem me pusti na pragu, v čakalnici...
kjerkoli;
blagoslavljal te bom vse dni za to golo življenje.

Petra

Ko je Alenka zvedela, da bo postala mati, je bila presrečna. Novica je bila prevelika, da bi jo lahko ohranila v srcu. Pohitela je k možu in mu zaupala, da bosta postala mati in oče.Peter se ni tako razveselil kot Alen- ka. Namrščil je čelo in rekel zaskrbljeno:
In ni se motil. Ko je Alenkino materinstvo postalo očitno,sta začutila nezadovoljstvo svoje gospodinje.
- Veste, je začela, ko sta se vselila v tole sobo, smo se zmenili, da otrok ne bosta imela. Zdaj pa sta to obljubo prelomila. Mi- slim, da vesta, kaj morata po svoji vesti storiti.
Gospodinja je vstala. Bila je vsa rdeča v obraz.
Alenka in Peter sta se izselila. Z veliko u- panja sta se preselila k Petrovi materi. Iz svoje sobice, ki sta jo imenovala mali raj, sta se preselila v pekel.
Alenka in Peter sta bila dopoldne v službi, popoldne pa je bilo treba pomagati na kme- tiji. Kadar si je Alenka odtrgala čas za svojo punčko, je tašča že prihitela za njo in se vsajala:
Mateja je bil miren otrok. Ležala je v koša- rici in se za okolico ni menila.Ni je zanimala mati, ki je od časa do časa prišla v sobo, ni ji bilo za igrače, navezane na košarici. Če je bila sita in suha, je ležala pri miru in zadovoljno vlekla dudko.
Za varstvo je našla teto Kristino in za de- vetmesečno deklico se je začelo novo živ- ljenje. Mamica je skrbela, da je bila deklica vedno lepo oblečena, dobra teta Kristina pa je za deklico nesebično skrbela.
Matejka je rasla v ljubko deklico.
- Ne,ne,se je branila teta Kristina, presta- ra sem, da bi jo lovila. Po takih neprijetnih pogovorih je rajši ostala z Matejo doma. Zelo potrpežljivo jo je učila hoditi, jesti in govoriti.
Počasi pa je le doumela, da je hoja nekaj čudovitega. Dan za dnem je postajala ur- nejša. Teta Kristina je upala. Pela ji je pe- smice, se z njo pogovarjala, jo jemala iz posteljice in jo postavljala na noge.Mateja se je na teto Kristino zelo navezala. Z jez- nim vzklikanjem se je poslavljala zvečer od nje in zadovoljno grgrala zjutraj, ko jo je zagledala. In nekega dne, ko je teta Kris- tina že obupala, da bi Mateja kdaj sprego- vorila, jo je deklica sprejela z grgrajočimi, a razločnimi zlogi:
To besedo je Matejo učila že nekaj mese- cev.Pa ni bilo uspeha. Zdaj pa je prišlo kar samo od sebe.
Mateja je imela že dve leti. Znala je hoditi in znala je besedo mama. Teta Kristina jo je imela zelo rada in bila je na- njo ponosna. Alenka pa je bila mlada in željna življenja, zato je na svojo hčer preveč pozabljala in jo prepuš- čala varnim rokam tete Kristine.
Mateja je najprej brundala napev, potem pa je že začela loviti prve besede. Bili so to prvi uspehi, v veliko veselje tete Kristine.
Peter se je vrnil iz Nemčije.Ko je videl svo- jega umsko zaostalega otroka,ki mu je bilo takrat že tri leta,je bil njegov moški ponos prizadet. Od vsega začetka je odklanjal otroka in otrok je odklanjal njega.
Tako se je med njo in Matejino družino pre- trgala vsaka vez.
Prizor, ki ga je doživela, se ji je vrezal glo- boko v srce. Vsi so se vrteli samo okrog košarice,Mateja pa je bila popolnoma osa- mljena. Stala je v kotu.Zibala se je z noge na nogo in vlekla palec. Iz ust so se ji sli- šali samo čudni grgrajoči glasovi. Niti ene pesmice ni znala. Za trenutek se ji je po- svetila lučka v očeh, ko je zagledala teto Kristino, a se je kmalu umaknila v svojo odmaknjenost.

Teta Kristina je spoznala, da je pozabila tudi besedo - mama.

Svetlana

Mraz prihaja z velikimi koraki. Zima bo. Pa- dale bodo prve snežinke in zametle poti. Mar tudi moje?
Sem sama? Tiho je tukaj v sobi,ura tiktaka slišim glas iz radia in to je vse. Molk, molk, okrog telesa in okrog duše.Kje si ti,prijatelj moj, da bi mi spregovoril besedo, dve? Kje si ti, človek, da bi me potolažil in pregnal tišino iz mojega srca? Dolgo že nisem sli- šala tvojega glasu, dolgo že nisem prejela tvojega pisma. Molčiš in molčim jaz in tes- noba mi stiska srce in oklepa dušo.
Skozi okno vidim nebo, drevesa, vrtove. Rekel si, da le v naravi najde človek spet svoje korenine,le tu se spet zbere in izmeri daljo in nebeško stran. Čutim resnico teh besed in zato rada puščam očem, da beže po vrtovih in gozdovih, da opazujejo trav- nike in polja, se smehljajo ptičkom in vetru Ko bi mogla poleteti tudi jaz,poiskala bi te, prijatelj moj, ti sedla na ramo in ti zapela pesem o toplem soncu, svetli zvezdi... Pa sem privezana na to kruto življenje, ko se je treba boriti,premagovati udarce in vsta- jati. Vstajati,da... Naj verjamem tebi,prija- telj moj, ko praviš, da je življenje v svojem bistvu vendarle lepo?

Eno samo življenje imamo, v marsičem je odvisno od nas, ali si ga zapacamo in za- grenimo, ali pa vendar vidimo v njem kak- šen sončen žarek.Veseliti se je treba lepih stvari,pri žalostnih in grdih pa stisniti zobe in iti preko njih...
Pa vendar je toliko bolečine. Včasih me premaga in takrat sem šibka,da čutim,kako se lomijo valovi moje notranjosti.Takrat te močno potrebujem, prijatelj, da mi poma- gaš prebroditi stisko. Samo besedo reci in vse bo dobro, bolečina bo usahnila. Čutim jo, bolečino, kako se plazi po meni, dviga se kot podivjano valovje in zaliva posodo mojega bitja. Želim si najti čeri, na katere se je mogoče opreti in izplavati. Oziram se z zbeganim pogledom, zaman te iščem; ti si daleč, prijatelj in jaz sem sama...
Le tvoje besede me hrabrijo in slišim jih, ko zrem v nebo skozi okno: pravzaprav so samo majhne stvari velike in morda je naj- večja sreča v tem, da človek malo priča- kuje, da vidi veliko v majhnih stvareh.
Tukaj puščam trenutek svojega življenja. Malo.Pa je vendarle bogat ta trenutek.Po- vezal je nebo, tebe, prijatelj moj in mene, malo; drobec življenja, košček lepote...

Marjetka Smrekar

Bila sem med mnogimi, ki smo v avli klinič- nega centra čakali, da se odpro vrata dvi- gala. Nestrpno je to čakanje, vsakdo želi posvetiti bolniku uro obiska,ki je za bolnika najdragocenejša.
Tudi jaz sem hitela, ko so se odprla vrata dvigala. Hitela sem k bolniku, ki so mu bili odrezali obe nogi. Pretreslo me je, ko sem opazila, da je osemposteljna bolniška soba zasedena z bolniki, ki jih je usoda prikraj- šala za eno ali obe nogi. Bolniki so željno upirali poglede v vrata; vsakdo od njih je pričakoval obiska. Obrazi, še nekoliko prej otopeli, so jim ob obiskih zažareli, kot da se jim je nasmehnila nenadna sreča. Obiski so prihajali različno po številu k posameznim bolnikom; brez obiska je ostal le starček. Pristopila sem k njegovi postelji, ker sem menila,da nima svojcev. Po licu so mu pol- zele solze in se zgubljale v porastli bradi. Vprašala sem ga, ali nima svojcev, ki bi ga obiskali. Hlipaje mi je odgovoril: »O, imam tri sinove; vsi so preskrbljeni, a name so pozabili.«

Nekaj dni pred tem so mu odrezali nogo, vendar se ni zavedal,da živi brez noge.Du- ševna stiska je bila močnejša od telesne bolečine. Stežka mi je na kratko pojasnil: »Doma sem iz..., imam 74 let. Žena mi je umrla pred tremi leti. Doma gospodari sin. Jaz sem delal do zadnjih moči. En sin dela v mestu v tovarni...Verjetno ne ve,da sem tu.« Za hip je utihnil, potem pa mi dejal: »Povejte mi, kje sem-doma vem da nisem« Pojasnila sem mu, da je v bolnici, pa ni mogel razumeti. Ni se spominjal, kako je prišel vanjo. Več besed ni zmogel, le solze so mu neprestano drsele po licu. S toplimi besedami sem ga pomirila, ga pripravila na zakramente za umirajoče in obljubila, da poiščem sina.
Uspelo mi je najti sina. Pojasnila sem mu hudo očetovo stanje in ga prosila, naj ga takoj obišče. Obljubil je. Pri naslednjem obisku sem starčka vprašala, ali ga je sin obiskal. Odkimal je,usta pa so mu šepetaje govorila: »Jezus, Marija!« Čutila sem olaj- šanje. Videla sem, da ne potrebuje več ljubezni otrok. V zadnji popotnici je našel Ljubezen, ki ne razočara. Z obraza mu je odseval mir... Nekaj dni za tem je ugasnil, ne vedoč, da je prestopil prag večnosti sa- mo z eno nogo.

A. B.

(Spominska črtica)

Ko so letos goriška Brda in obsoške doline zacvetele v najlepšo pomlad, je docvetel svetniški cvet Marijine duše v večno pom- lad. Vso posuto v belo cvetje, med toplo drhtečimi lučmi,so jo peljali iz Gorice v Trst kjer je želela biti pokopana v bližini pokojnih staršev in ljubljene sestrice Anice, ki ji je bila Marija 23 let najboljša usmiljena sestra Čudno, kako in zakaj je bilo tej verni in dobri slovenski družini v Trstu dodeljeno in nato- čeno v kelih življenja toliko duhovnega in telesnega trpljenja! Samo v skrivnosti križa in v božji dobroti so mogli ti ljudje sprejeti in vdano nositi prav njim namenjeni križ trpljenja, z najljubšim bitjem v njih družini, z zadnjim otrokom, malo Anico.
Vse je bilo v začetku lepo in prav. Nad mestom ob morju je sijalo sonce. Dalo se je zaslužiti, si pridobivati izobrazbo in kruh, si ustanoviti dom in družino. Starši petih otrok, najmlajša med njimi je bila Anica, so ostali pri vsem zunanjem blagostanju verni ljudje. Gorje, če bi ne bili živeli iz trdne in vedno žive vere v času, ko se je nad njih družino stemnilo nebo tople družinske sre- če in zdravja!
Anica se je prismehljala na svet kot sončni žarek iz onstranstva. Očetu Janezu je bila sam božji dar. Saj je ljubil vse otroke,toda Anico še posebej. Ob čebljanju ljubkega otroka je pozabljal na vsakdanje skrbi in težo dneva. Deklica je kazala iz dneva v dan večjo razumnost,prisrčno ljubkost.Vse v družini se je vrtelo okoli nje in vsem se je zdelo tako prav. Anica je zato stopila v ta dom ob morju,da bo ljubljena. In te lju- bezni bo ta otrok potreboval kot svoj vsak danji kruh,ker brez ljubezni vernih staršev, bratov in dveh sestric ne bi mogla nositi križa, ki ji je bil namenjen.
Anica je začela hoditi v šolo. Nadpovprečno nadarjen otrok pa je bil v svoji notranjosti nenavadno občutljiv. Že samo resnejši pogled, kaj šele trša beseda, izgovorjena vsem otrokom v razredu, je izzvala v Anici strah. Kaj je otrok videl, slišal in občutil ob trdi besedi, morda drobni krivici, kdo bi ve- del. Anica je bila ustvarjena za ljubezen. Prejemala jo je obilo doma in povsod, ka- mor je prišla. Znala pa jo je tudi izžarevati in dajati. V grobosti,v trdoti in umazanosti življenja bi bila ta rožica usahnila v smrt. Ne, ljubezen tega otroka ni razvajala, son- ca dobrote in pozornosti je potrebovala kakor vsakdanji kruh, kakor zraka in vode. Ni ga otroka v velikem svetu, pravzaprav ni ga človeka, ki bi mogel živeti in uspevati brez dobrotne ljubezni. In če te ljubezni ni dovolj, človeški cvet hira in se izgublja v temo in mraz. Svoje pogube ni čisto sam zakrivil. Ni imel človeka, ki bi ga imel rad.
Ker je našo Anico božja previdnost izbrala za veliko trpljenje,je morala biti najprej lju- bljena, je morala živeti v družini,ki je znala ljubiti in se žrtvovati tudi za hudo bolnega, neozdravljivo bolnega otroka.
Osemletna, je Anica zbolela za hudim me- ningitisom. Več dni je ležala nezavestna. Tudi najboljši zdravniki niso mogli pomagati Smrt bi bila za trpečo deklico dobrotna re- šiteljica. In če bi le ostala živa, bo hroma in si sama ne bo mogla več pomagati. Oče in z njim vsa družina so trepetali ob dekli- čini bolniški postelji in čakali konca.Ne,oče se ni mogel vdati. Da bi izgubil najbolj ljub- ljenega otroka! Tudi, če bi ga moral dolga desetletja negovati na postelji, je priprav- ljen,samo da ne umrje. Anica je ostala živa, samo živa. Družina je sprejela v svoj dom za življenje in delo nezmožnega otroka in z njim križ preizkušnje in žrtvovanja vsak dan in vsako noč. Deklici so odpovedali vsi čuti. Ni mogla govoriti in ne gibati. Oslabel ji je vid, le slišala je še in tako na svoji postelji ali v naslonjaču spremljala domače življenje. Bolezen se je v prvih letih toliko zboljšala, da je mogla stopiti na nogo in narediti nekaj korakov do okna. Pa tudi to malo veselje ob oknu ji je bilo nekega dne strto ob nerazumljivem strahu,ki je prihajal skozi vrtna vrata. Zrušila se je,se onesve- stila in nikdar več ni stopila na noge in ho- dila. Naj bi dali dekletce v primeren zavod, da bi tam skrbeli zanjo, ko morajo domači ljudje na delo, štirje otroci v šole in ni ni- kogar, ki bi trajno skrbel za potrebe bolne deklice? Tudi bolniško sestro bi bili mogli dobiti. Bilo je v letih pred drugo svetovno vojno. Ne, nič tega! Anica ne sme in ne bo čutila, da smo se je naveličali, da nimamo od nje nobene koristi in ni več upanja, da bi se pozdravila.Samo iz globoke in prepri- čane vere živeči mož je mogel tako misliti, delati in živeti. Ob njegovem resnično krš- čanskem zgledu so našli plemenite moči tudi vsi domači.
Anica je telesno rasla kakor drugi otroci, le njeni čuti, živci in viri zdravega in normalne- ga gibanja so bili od bolezni prizadeti. Prav tako se je razvijala duhovno in je razumela življenje okoli sebe. Ni pa mogla govoriti, izražati svojih misli in želja. Le najbližji do- mači so razumeli Aničino govorico polglas- nega trepeta že hromečih glasilk. Navadili so se na bolno sestrico in jo ljubili še bolj pazljivo in pozorno, kakor če bi bila zdrava med njimi. Prvi pozdrav,prvo zanimanje, ko se je oče vračal domov ali ko so prihajali otroci iz šol, je veljal Anici. Obisk, znanec ali prijatelj, ki je prihajal v družino, se je ustavil ob bolni deklici in ji prinesel šopek cvetja. Rožni venec so vsak večer odmolili ob postelji bolne Anice. Brez molitve, brez vsakdanje pomoči od zgoraj bi nekega dne odpovedali. Trpljenje hromega otroka je namreč z leti raslo in zahteve so se stop- njevale. Kakor bolna Anica, so doraščali in se pripravljali za poklic brata in obe sestri- ci. Za dobro Aničino mamo je bilo vse do- mače gospodinjsko delo in bolniška nega pri otroku preveč. Kaj in kako bi ukrenili,da Anica ne bo čutila svoje težke navzočno- sti. Starejša sestra Marija se je ob koncu šolanja odločila,da ostane za bolniško stre žnico svoji sestri. Ves dan in vse dneve,če bo potreba, tudi noči bo bedela ob bolnici in ji izpolnila vsako željo, ji pomagala in jo negovala z najboljšimi močmi. To naj bo njen življenjski poklic. Plačilo zanj jo čaka v večnosti.
Tako sta zorela dva mlada cvetova v me- stu ob morju v svojo svetost: bolna Anica na bolniški postelji in njena strežnica, se- stra Marija. Ob njiju pa vsi drugi domači, katere je skrb in ljubezen za bolno deklico trgala iz sebičnosti in jih vzgajala v pleme- nite ljudi.Kakor blaga Marija,tako se je že- lela tudi njena sestra žrtvovati za bolnike Koliko bolnikov, revežev, kakor je njihova Anica, čaka na usmiljeno ljubezen dobrega človeka! Odločila se je, da vstopi v samo- stan k Marijinim sestram v Ljubljani. Oče in mati sta ob hčerini odločitvi tiho trpela. Tudi doma in v domačem okolju bi mogla krščansko živeti in delati dobro. Nekoč bi utegnila zboleti tudi Marija, onadva pa sta vsak dan bolj betežna. Tako sta mislila, po človeško. Vprašanje je rešila bolna Anica. Z umirajočim nasmehom v očeh in trepetom hromečih glasilk je pritrdila samostanskemu klicu,ki je vabil njeno sestro Justo. Prav ta poklic bo nekoč vsej družini v poseben bla- goslov. Rastel in dozorel je ob družinskem trpljenju in velikodušju plemenitih, vernih ljudi.
Anica se je vdala v svoje trpljenje in se navadila nanj, kakor se mi zdravi in delovni ljudje navadimo zdravja in dela. Čeprav se je v družini vse vrtelo okoli nje, je vendar utegnil vsak po svoje rasti in zidati svoje življenje. Vedeli so,da je tako po božji volji zanje najbolj prav. Vendar oljskogorsko tr- pljenje mora rasti in zakrvaveti v kalvarij- sko. Začela se je druga svetovna vojna.

Nad mestom je vzšla kakor nad vsem sve- tom krvava zarja najhujše vojne, kar jih pomni človeška zgodovina. Neke noči se je vžgala nad mestom ob morju strahotna bomba,ne ena, deset in več, in uničila živ- ljenje v njem. Hrome in že težke deklice ne morejo nositi v zaklonišče. Niti trenutek je ne smejo puščati same.Ne sme čutiti stra- hote vse uničujoče vojne. Vojna vihra se ni dotaknila njihovega doma, ne njihovih življenj, tudi vsakdanjega kosa kruha jim ni vzela. Bolelo in težilo je le skupno trpljenje in temna negotovost jutrišnjega dne.Bolno dekle preizkušnje vojnih strahot ni doživ- ljalo. Že je potekalo triindvajset let njene bolezni, 23 let vsakdanje žrtve in odpovedi svojim željam njeni plemeniti strežnici Ma- riji, 23 let vdanega prenašanja trpljenja in vsak dan težjega življenja staršem.
Po 23 letih je bilo Aničino trpljenje dopol- njeno. Dozorela je v svetniški cvet. Neki večer je med molitvijo rožnega venca uga- snila v večnost. S krstno nedolžnostjo v duši,s prižgano prvoobhajilno svečo,z vda- nostjo v božjo voljo in nesebično ljubeznijo božjega otroka v srcu.
In Marija, usmiljena sestra svoji bolni ses- tri? Ni še dovršila svojega poslanstva na svetu. Vedno bolj bolehna in utrujena sta- rša jo potrebujeta. Ne, ne bo se poročila, tudi v samostan ne pojde za sestro Justo. Ostala bo doma in skrbela za dom in starše.
Svoje nadaljnje življenje sprejema iz božje roke tako, kakršno je. Navajena je delati, ne boji se odpovedi, še manj samote. Po smrti staršev se zaposli kot upravnica in dela zdrava in zadovoljna še 19 let. Nad njenim delom in življenjem žari božji blago- slov. Prepričana je,da v bolezni, kadar pri- de, ne bo sama in zapuščena nekje v tuji bolnišnici,med tujimi ljudmi.S svojimi doho- dki in imetjem dela dobro in je veselo so- dobno dekle v mestu ob morju. Vendar je pripravljena.Vsak dan lahko potrka Gospod na vrata njenega življenja.
Prišel je in jo našel pripravljeno. Vdano in tiho je sprejela bolezen in vedela, da ji ni pomoči. Sicer pa je dovršila svoje življenj- sko poslanstvo in uredila vse račune z Bo- gom in ljudmi. Potem se je že bolna preselila k svoji sestri Justi v dom Marijinih sester v Gorici. Kakor nekoč ona sama ob pokojni sestri Anici,tako so bile zdaj dobre Marijine sestre ob njej.Ne samo njena rodna sestra Justa, vse so lajšale in lepšale njene zad- nje dneve. In Gospod v sv. obhajilu je pri- hajal vsako jutro v njeno bolniško sobo in v njeno srce. Marija po svoji čudodelni svetinji ji je lajšala trpljenje in bila ob njej v njeni zadnji uri. V topel predpomladni večer se je Marijina duša preselila v več- nost. Tudi starejši brat je medtem v gorski nesreči umrl. Na zemlji sta ostala sestra redovnica in brat zdravnik.
Svetniški cvetovi zore in bodo zoreli v trp- ljenju, v vdanem trpljenju. Samo ob Gos- podovem križu utihne in se umiri človeško srce, ki bi se rado dokopalo do skrivnosti trpljenja,tega čudnega uničevalca človeš- ke sreče,kakor mislimo vsakdanji povprečni ljudje. Je trpljenje,so preizkušnje,ki jih ne- skončna božja Previdnost dopušča. Samo On, gospodar našega življenja, ve, zakaj tako in ne drugače. Ko se bomo naučili sprejemati dobre kakor hude dni iz njegove očetovske roke, ne bomo več nesrečni ljudje.
Morda je tudi v vaši družini hudo. Bolezen, pomanjkanje, zapuščenost, izgubljajoči se in nehvaležni otroci in še in še.V tisoč ob- likah se ponavlja zgodba družine v mestu ob morju.Če niste v dejanju pozabili na naj večjo Gospodovo zapoved ljubezni, potem, bratje in sestre, se spomnimo apostolove besede, ki jo slišimo v dneh pred božičem: »Veselite se, zopet pravim, veselite se, ker Gospod je blizu.« In če je On blizu, če je On z nami, koga in česa bi se bali! Tudi trpljenja in smrti ne!
Prebrali ste zgodbo o dveh svetniških cve- tovih, ki sta cvetela in zorela v trpljenju in odpovedi. Zgodba je resnična in še mnogo bridkejša in stvarnejša,kakor jo prikazujejo zbrani napisani odstavki. Naj bi vam bila v spomin in pogum, kadar vas bo obiskalo trpljenje in bo stopil v vaš dom Gospod, obložen s križem...
December, 1970

Darina Konc

Dragi urednik! Najprej naj se zahvalim za redno pošiljanje našega lista. Ta je zame kakor tudi za mnoge redni prijatelj, ki me obišče vsaka dva meseca. Ne vem, kaj bi počeli,če ga ne bi bilo. Prinaša nam mnogo lepih novic. Posebno rada berem o sreča- njih,kako so zadovoljni in veseli naši bratje Stisne me pri srcu, ko pomislim, kako rada bi bila spet enkrat deležna tega lepega doživetja.
Zato se strinjam s Stanko,da so ta sreča- nja res potrebna. Ko bi se ga mogel udele- žiti vsak bolnik, bi lažje živeli v svojih vsak danjih težavah. To je zlasti potrebno, če je bolezen iz meseca v mesec hujša. Še mnogo osamljenih bolnikov je, ki bi bili zelo potrebni takšnega duhovnega srečanja. Zato prosim Brezmadežno, da bi vas vse v prihodnjem letu ohranila pri zdravju, da bi mogli nadaljevati tudi s tem delom.
Vse toplo pozdravlja

Z. M.

»... Mašujem kar doma, v sobi. Saj težko, a vendar se bom skušal še potruditi. Tudi govorim težko,medtem ko so misli še jasne Zdaj je minil čas, ko sem mogel ven. Od narave sem se že poslovil za nekaj mese- cev, če mi jo bo sploh dano še kdaj opa- zovati. Ta teden so bile spet kritične ure (hude prebavne motnje).Ni veliko manjkalo pa bi zvonček oznanil mojo zadnjo uro...«
Tako je rajni g. Leopold pisal v predzadnjem pi- smu, 17. XI. prijateljici Mimici Pust. Nekaj dni pozneje ji je pisal še enkrat, češ, da se ne more spomniti, če ji je že odgovoril in zraven dostavil,da je zdaj že nekoliko boljše. Zbo- ljšanje njegovega zdravja je bilo kratko- trajno in 14. decembra smo se od njega poslovili na cerkljanskem pokopališču.
Pogreb g. Leopolda, duhovnika-invalida, ni bil le žalostno slovo. Do zadnjega kotička napolnjena velika cerkljanska cerkev in šte- vilna duhovščina, vse to je dalo vtis, da cerkev ta dan praznuje. Da, praznuje dan, ko je dopolnjeno trpljenje velikega božjega pričevalca. Ko je Bog določil, da se zanj konča priprava, pričakovanje božiča, da zaživi večni praznik, kot je lepo poudaril gospod škof Lenič.
Dragi prijatelj Polde! Gospod škof in drugi govorniki so se ti ob krsti lepo zahvalili za vsa dela, ki si jih izvršil po župnijah v svo- jem duhovniškem življenju. Toda, le božjim očem je znano,koliko dobrega si storil med nami, v prijateljstvu bolnikov, s svojim do- pisovanjem in zgledom. Kljub trpljenju si vedno imel čut in razumevanje za bolečino bližnjega. Tvoje besede so nam dajale po- guma in nas navajale k vdanosti v božjo voljo. Dvigal si nas. Kot bi slutil, da te bo prehitela smrt,si že v začetku adventa na- pisal številna božična voščila svojim prija- teljem, ki smo jih po zaslugi tvoje skrbne gospodinje Lojzke prejeli prav za božične praznike. Kako drage so nam še te tvoje zadnje vrstice.
In obisk pri tebi. Kdor te je mogel kdaj obi- skati,tega gotovo ne bo nikoli pozabil.Spo- minjam se, ko sem te obiskala le nekaj dni prej, predno si odšel v bolnišnico, da so ti odrezali še drugo nogo. Sredi živahnega razgovora si utihnil in v bolečini stisnil ust- nice, oči pa so ti vdano strmele v križ na tvoji oltarni mizi. Tedaj mi je v duši vstalo spoznanje,da je tvoja bolniška sobica sve- tišče, v katerem se neprestano daruje da- ritev Bogu. Saj, ko si končal daritev svete maše, si nadaljeval Bogu daritev svojega življenja, svojega trpljenja.
Dragi prijatelj, ni te več med nami! Spomi- njamo se te v molitvi. Toda prošnja za po- koj tvoje duše se v upanju, da uživaš ve- čno plačilo, spremeni v prošnjo: »Prosi za nas pri Bogu«. Kakor si nas v življenju po- dpiral s svojo besedo in zgledom, tako nas podpiraj s priprošnjo pri Bogu. Da bi vsi, ki nam je življenjska spremljevalka bolezen, poznali vdanost v božjo voljo. Da bi po tvo- jem zgledu drug drugega razumeli in si po svojih močeh pomagali. V žalosti,da smo izgubili prijatelja, nas tolaži upanje,da ima- mo zdaj pri Bogu priprošnjika.
Tvoje od bolezni izčrpano telo počiva na cerkljanskem pokopališču, ob vznožju Križa- nega, tvoja duša pa naj uživa večno plačilo, večno srečo, v družbi vstalega Zveličarja in njegove Matere!

Angelca

Spoštovani g.urednik! K Jolandinemu pismu v lanski zadnji številki Prijatelja v kotičku "Vi nam mi vam" bi rada pripomnila sledeče
Če primerjamo duhovno hrano s telesno, po- tem lahko ugotovimo, da se nekateri ljudje zadovoljijo s preprosto pripravljeno hrano, drugi si želijo hrane pripravljene po sodob- nih receptih. Preprosto pripravljena jed jim ne ugaja. Podobno je z duhovno hrano. Iz tega izvira dejstvo, da nekateri bolniki naj- dejo v Prijatelju dovolj duhovne hrane, drugi pa premalo. Res bi bilo zaželeno, da si pri- zadevate ustreči z duhovno hrano vsako- vrstnim bralcem.
Glede objave pisem raznih bolnikov se me- ni zdi zelo pametno, da jih objavljate in to zaradi bolnikov samih, ne toliko zaradi du- hovne hrane, ki bi jo iz pisem dobili. Lahko si mislite, koliko časa potrebuje preprost bolnik, preden napiše pismo za objavo, in kakšno veselje je za njega, ko to pismo, sad svojega truda,bere potem v Prijatelju. Ravno zaradi tega ta list bolnikom veliko pomeni. Tako torej mislim o oblikovanju Prijatelja.

Frančiška

Spoštovani! Pošiljam vam svoje razmišljanje ob današnjem dnevu (Božič 1975),predvsem pa o izkrivljeni podobi, ki smo mu jo dali ob hitenju skozi čas in hlastanju za materialnimi dobrinami, ko že marsikje - v marsikaterem okolju le »toliko veljaš kot petic imaš«.
Mislim,da z napisanim nisem odkril smodnika in ne bom posebno slabe volje, če sestavka ne priobčite (glej str. 2: Dete je rojeno), vseeno pa sem prepričan, da tudi bralci Prijatelja nismo neranljivi za take reči.Zato naj bodo strani Prijatelja odsev našega re- sničnega življenja, ne, da se včasih opisu- jemo takšni, kot bi želeli biti in ne takšni kot smo.
Zato naj Bine le še bolj naostri pero in še svojo »čarovnico« naj povabi zraven, da še ona pokaže svoje sposobnosti - kako je treba sukati z metlo.
Božični pozdrav in vse lepo v novem letu!

Jože

Na uredništvu veseli ugotavljamo,da je Jo- landino pismo spodbudilo nekatere bralce k razmišljanju. Dvoje takih pisem tudi objav- ljamo, da še vas,dragi prijatelji, seznanimo kako ti »dihajo« s Prijateljem. Obema prav lepa hvala,Jožetu še posebej,saj nam daje v objavo že kar svoj prispevek. Kaj več o tej zadevi v imenu uredništva tokrat ne bi pisali, saj smo bili, upamo, v pojasnilih k Jolandinemu pismu dovolj jasni in dovolj izčrpni.
Naj vas raje opozorimo na spremenjeno ceno našega lista.Ponovna podražitev nam je sila neljuba, vendar drugače ne gre. Če hočemo obstati,moramo marsikaj žrtvovati Vsak po svoje.Vsekakor upamo,dragi bralci da zaradi tega vaše število ne bo zmanj- šano, da boste skrbeli tudi za tiste,ki sami ne morejo plačati. Vse dokler bomo čutili, da je Prijatelj zares naša skupna skrb, nam tolikšne ali pa še večje žrtve ne bodo vzele poguma. In hvaležni smo vam za vašo do- brodušno podporo in razumevanje.
Bog z vami!

prijatelj urednik

Dragi prijatelji! Zapluli smo že tako daleč v leto 1976, da ste se gotovo odpočili od napornih prazničnih dni. Tudi tisti, ki ste mogoče za silvestrovanje iz svojih žepov izpraskali zadnjega stotaka, ste že boljše volje. Saj ste menda že dobili novo plačo ali pokojnino ali vsaj invalidnino. Sicer je z invalidnino bolj švoh, to vam rečem jaz, ki jo prejemam. Žena kar ne more biti zado- voljna z njo. Češ,jaz,nekvalificirana delav- ka, dobim dvakrat več kakor ti,visoko kva- lificirani invalid. Toda kaj morem pomagati, če pa ljudje invalidsko kvalifikacijo tako nizko cenijo.
Pa še to naj vam povem, kako sem svojo tabolš polovico spreobrnil. Nekaj dni po pre- jemu zadnjega Prijatelja v preteklem letu je bilo v hiši čutiti visoko napetost. Rajtal sem, da gre za novo ljubosumnost, kajti žena je nejevoljno zmajevala z glavo in si jezno grizla ustnice, kadarkoli je odhajal poštar. Da, pošto nadzoruje, v tem se ne motim. Pošto. Vse, vse je prebrala, cele kopice božičnih in novoletnih čestitk, pa ni in ni mogla biti zadovoljna. No, in končno je prišla z barvo na dan.
Bilo je zvečer, ko sem nejevoljen sedel pred televizorjem in si praskal srbečo plešo. Jezil sem se, zakaj mora biti že konec tiste zagrebške nadaljevanke o Dudeku. Povsem meni je podoben, samo še invalidske kvali- fikacije nima,pa brihten ni tako kot jaz. Pa mi žena potisne pod nos cel šop Prijateljev »Preglej raje tole!« »Pa to je Prijatelj,ženi- čka,« jo skušam pridobiti z nežnim glasom »Ja, Prijatelj,« nastane neurje, »Prijatelj, šest številk v letu 1975, zadnja številka v letu 1974!« Nisem še dojel, čemu ta vihar. »Mar ni prijetna revijica, ženkica?« »Prije- tna revijica, žeeenkicaaaa. A poglej tole: Bine Bodež,Vaš Bine Bodež,Bodež,Bodež... V vsaki številki Bine Bodež!« Čeprav sem bil v skušnjavi,da takoj pokažem,kdo v hiši nosi hlače, me je premagala radovednost. Prelistal sem vse te številke Prijatelja in z zadovoljstvom ugotovil,da se žena ne moti Že več kot leto dni imam v njem svojo stran. Nenadoma sem postal ponosen na to. »E, ženka, to morava zaliti. Daj prinesi tisti šampanjec, ki si ga včeraj postavila v špajzo, in se raje poveseliva!« »Poveseli- va,zalijva, a kje je honorar,kje je denar!?« Aha, to jo žuli, honorar. Pa sem ji potrpe- žljivo,kakor zmorem edino jaz, povedal, da Prijatelj ne more deliti honorarjev, ker se vsako leto znova bori za svoj obstoj. Že odkar živi,živi od denarne stiske in usmilje- nja tistih, ki mu od časa do časa nesebič- no priskočijo na pomoč. Kazalo je sicer, da je nisem prepričal, kajti odvihrala je spat. Vendar se je do jutra že toliko pomirila, da mi je prav ljubeznivo povedala, da odhaja v cerkev k prvi maši, ker mora iti k spovedi za praznike.
Verjetno se moram tej spovedi zahvaliti, da po novem letu nisem imel večjih težav s prebavo in plešo. Praznike sem preživel zelo mirno in skromno, pod domačo streho, skupaj s svojo ženkico. Gotovo vas zanima kako mi je uspelo obdržati doma tabolš polovico in to še celo na silvestra. Prav rad vam povem, da po tisti spovedi ni bilo težav in da se je ta izvrstna misel porodila celo v njeni »sfrkani« glavici.
Prvi hip kar nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Pa je le res,da nisem tako slabo izbral, ko sem izbiral med tolikimi »le- poticami«. Ta čudež pa se je pokazal prav na Sv. večer. Delala je jaslice, jaz sem pa, kot se spodobi,držal komando, ko mi je za- čela razlagati vse mogoče. Tako je ugota- vljala, koliko denarja bo ta zadnji večer v letu steklo z miz v razkošno razsvetljenih hotelih. Koliko dobrot bodo pripravile gos- podinje za svoje družine in kdo od vseh teh se bo spomnil, vsaj spomnil, tistih, ki so tudi ta večer imeli le skromno običajno večerjo. Pa je še dalje razpletala svoje mi- sli,kako lepo bi bilo,ko bi v našem prijatelj- stvu prišlo do takega prijateljstva,da bi se tisti, ki žive primerno življenje, odrekli kaki svoji želji, v dobro tistim, ki si ne morejo niti enkrat v letu privoščiti kaj posebnega. In edino pravilno se ji zdi, da za Prijatelja pišem brez honorarja,še pomagati mu bova morala.Ker sem se njenim mislim malo čudil mi je pojasnila, da kar ne more in ne more pozabiti tistih prijateljev - bolnikov -, ki so nama v času stiske pomagali, četudi sami nimajo izobilja. Resnično! Njihova pomoč je bila za naju veliko več kot samo pomoč, saj človek v sili spozna pravega prijatelja.
Prav te dni pa je moja »antena« ujela vest da se bo moralo nekaj naših prijateljev od- reči »Prijatelju« zaradi malenkostne podra- žitve. Ko sem to povedal ženi, me je takoj spomnila na najin pogovor in svetovala, da vam to napišem. Morda bi pa le kdo med vami želel naročiti »Prijatelja« za svojega manj premožnega prijatelja. Oba sva pre- pričana, da bi se tako naše prijateljstvo še bolj krepilo in nas povezovalo. In ženička nič več ne nadzoruje pošte.
Tako,vidite, sva v novo leto zaplula precej složno in jaz sem imel eno samo željo,da bi bilo celo leto tako in da bi mi še kdaj dala kako dobro idejo za pisanje. Celo to mi je naročila,da naj skušam še koga spreobrniti Seveda pa se zavedam, da od žene ne smem preveč pričakovati, saj pregovor pravi da včasih tudi slepa kura najde zrno. Za danes naj bo dovolj in pišite mi kaj,da bom vedel, če se vam nisem že v želodec vse- del, kot žvečilni gumi!
Lep pozdrav in brez zamere,

vaš Bine Bodež

Petletni Danici je mama kupila punčko. Da- nica je prav tedaj zbolela za angino in mama jo je komaj zadržala v postelji.
Ko se Danica s tem sprijazni,pa pravi: »Saj so vse mame nekaj časa bolne, ko kupijo punčko ali fantka.« Za Božič prinese mož ženi domov deset zavitkov.
- Za božjo voljo, kaj nosiš toliko zavitkov, rajši bi mi kupil en briljantni prstan.

Zdravnik meri bolniku utrip srca, a možu bije srce počasi. O, naj kar počasi bije, sem upokojenec, imam dosti časa.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Stanka Glavan, iz Žužem- berka 147, že od rojstva ne more uporabljati rok; tudi govori in hodi težko. V šolo ni hodila, čeprav jih ima že nekaj čez dvajset. Je pa nadarjena. In ker je oče videl, kako spretno zna za igro uporabljati noge, jo je začel učiti brati in pisati. S svinčnikom med prsti na nogi danes lepo piše, in kar je še več, riše in slika. Seveda, potrebuje pomoč očeta ali matere,da ji pripravi papir, svinčnik ali bar- vice, pa gre. Danes ima že številno zbirko risb in slik. Naši posnetki,žal,ne morejo biti v barvah, vseeno pa, tako upamo, pričajo o njeni izredni prizadevnosti, veri in živ- ljenjskem pogumu.