Vsakokrat, kadar sem prišla v njeno so- bo, mi je postavila isto vprašanje: »Ali mislite,da bo nekoč vse dobro?« In ve- dno znova sem ji z vsem prepričanjem odgovorila: »Da, prepričana sem, da bo nekoč vse dobro!« Očitno ji je ta odgo- vor veliko pomenil in ji pomagal, da je svojo bolezen laže prenašala. Meni je bilo jasno, da se vprašanje in odgovor ne srečujeta na isti ravni.Ona je z vpra šanjem gotovo mislila na ozdravljenje. Jaz pa sem vedela, da tega ne moremo pričakovati - toda globoko sem prepri- čana, da bo za nas vse, za vse te, ki sedaj trpijo, nekoč vse dobro. »In obri- sal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine,zakaj kar je bilo prej, je minilo.« Tako piše v Janezovem Ra- zodetju in te besede iz Svetega pisma so tako žive v meni, da mi ni težko od- govarjati. »Da, prepričana sem, da bo nekoč vse dobro.«
Dolgo sem se spraševala, ali je prav,da ji jaz odgovarjam pravzaprav nekaj dru- gega, kot ona sprašuje. Toda ugotovila sem,da je »neskladje« med vprašanjem in odgovorom samo navidezno. Saj ji je moj odgovor, ki je sicer usmerjen neko- liko dlje, pomagal živeti v sedanjosti.

Mojca Kresnik

Težko si predstavljamo danes, v drugi polovici dvajsetega stoletja, praznoto in razočaranje, ki sta zavladali v dušah Jezusovih prijateljev, ko je njih veliki Učenik klavrno končal med razbojnikoma na zloglasnem morišču Kalvariji. Po tem nepojmljivem dogodku je v dušah vseh, ki so Jezusa iskreno ljubili,zavladal mrak dvoma. Le redki med njimi so, lahko do- mnevamo, imeli dovolj vere in razume- vanja, da so navzlic dogodkom Velikega petka z vztrajno gotovostjo verovali nje- govim preroškim besedam, da bo vstal. Večina pa jih je bila prepuščena brez- upu poražencev, z grenkim priokusom prevaranosti v zavesti. Nad Jeruzale- mom je zavladala noč, strah in brezup sta pustošila zredčene vrste vernih.
Ko pomislimo na vse to, nam postane na- vdušenje Kristusovih učencev ob njego- vem revolucionarnem podvigu tem bolj razumljivo. »Vstal je!« je planilo mednje Bog je »svojega sina obudil ... od mrt- vih« (1 Tes 1, 10)! Te besede in zlasti to enkratno doživetje je zbralo prepla- šene razkropljence v pogumno, vzorno verujočo krščansko skupnost. Misel na vstalega je apostole, ki so »Gospoda videli« (Jan 20,25), ter vse ostale zve- ste povezala v močno občestvo trdno upajočih v njih lastno vstajenje ob ko- ncu sveta.
Kristus je vstal! Zato brez strahu ve- rujem, da bom vstal tudi jaz. Da bomo vstali tudi mi, ki nas življenje tepe s težkim batom vsakodnevnih razočaranj nad seboj in nad bližnjimi. Ko mogoče zdvomim nad smiselnostjo svojega be- dnega življenja, ko me dušna stiska in telesna bolečina potisneta v samo bre- zno popolne nemoči in brezupa, tedaj naj mi pomaga Vstali.
V noč zgodovine je namreč zasvetila močna luč. Prišla je iz groba,ki je poslej ostal prazen. To je za prve kristjane resnica,ki je ni moč zanikati. Odtod njih nori pogum, da so se ločili od tedanjih praznovernih in lahkomiselnih navad ter zaživeli novo življenje, polno tveganja in odpovedi. Nauk o vstajenju postane izhodiščna krščanska resnica, zagoto- vilo, da je vse, kar je Bog po prerokih in Kristusu razodel, res. »Če pa Kristus ni vstal, potem je naše oznanjevanje prazno,prazna tudi naša vera..., potem je tudi vaša vera ničeva, in vi ste še vedno v grehih« (1 Kor 15, 14-17).
Tudi današnje krščanstvo brez vere v vstajenje izgubi svoj pomen in celo svo- jo pravico do obstoja. V tem primeru postane nerazumno, nesprejemljivo za zdravo pamet,nepotrjeno, postane člo- veška modrost med številnimi različnimi nauki,ki jih je ustvaril raziskujoči člove- kov duh. Če ni vstajenja, potem je vse krščansko prizadevanje za resnično člo- večnost noro. In tukaj ne mislimo samo zgodovinske resničnosti Kristusovega vstajenja,ampak v isti meri na zgodovin sko resničnost našega osebnega vsta- jenja. »Če imamo samo v tem življenju upanje v Kristusa, potem smo od vseh ljudi najnesrečnejši« (1 Kor 15,19).
»Toda Kristus je vstal od mrtvih« (1Kor 15, 20), vneto zatrjuje sveti Pavel, ki je za to prepričanje žrtvoval življenje. Kristus je vstal tudi za nas, bedne, za- puščene, bolne, onemogle, ostarele, prikrajšane za vse lepo,kar more dati to življenje. Vstal je v poveličani podobi, prej ves strt in iznakažen. Zato bomo vstali tudi mi - v poveličani podobi!

Grom, ki prinaša veselje

Marsikdo ob nedeljah popoldne, morda še posebno bolnik-invalid pričakuje obisk. Zato niti ni čudno, ko sta naju Minka Grom (Stara Vrhnika 45, 61230 Vrhnika) in nje- na sestra Francka sprejeli tako veselo, kot da sta čakali prav naju. Tudi »raz- stava« aparatov, ki so potrebni za to- vrstno »delo«, Minke ni preveč zmotila. Malo že. Pa se je hitro zasmejala, češ, »če Prijatelja berem, je prav, da tudi kaj povem.«
Sestra Francka je bila v večji zadregi. Zato se je zelo trudila s postrežbo, da ne bi še njo kaj spraševala. Navajena je trdo delati, saj poleg redne službe skrbi še za dom. Bila je to kar številna družina: osem otrok. Dva sta umrla, ostali so razkropljeni po Sloveniji in po svetu. »Doma smo se radi imeli in smo se dobro razumeli.Še danes. Da, pa tu- di »grmelo« je včasih.« Tako zna naša Minka (Grom!) še priimek uporabiti za smeh. S svojimi domislicami je tudi med pogovorom skrbela za sproščenost.
Da, kar dosti. Tisti, ki morejo, me redno obiščejo.V nedeljo pridejo skoraj vedno sicer pa je sestra Francka vedno ob meni. Kakšno je razpoloženje med nami, je dostikrat odvisno od mene. Če sem slabe volje in preveč tarnam, takrat se oddaljujejo. Če potrpim in jih skušam razumeti,pa pridejo lažje. Na splošno se razumemo. Ljudje imajo rajši veselega človeka in se mu tudi lažje približajo.
Že po naravi sem takšna. Že od malega se rada smejem in šalim.Mama mi je re- kla,da sem se vzela po teti: imam enak značaj, lahko se vključim v družbo, se ji prilagodim in drugi me imajo radi. Pa tudi isto slabo lastnost imam kot ona: Ona je zelo mlada zbolela in kmalu nato umrla, tudi jaz sem mlada zbolela...
Najrajši sem v družbi otrok.Tudi ko sem zunaj. Rada jih imam zato, ker se ob njih razbistrim in dobim več poleta. Oni mi pripovedujejo o sebi, o domu, o šoli, o verouku.
Če sem bila več s starejšimi, sem postala bolj zagrenjena.Starejši radi pripovedu- jejo o svojih težavah, tarnajo, nekateri se tudi bolj zaupajo. Jaz sem to vedno obdržala zase. Počasi se pa tega le na- bere veliko. Človeka začne težiti, če je zaprt sam vase in nima možnosti, da bi na kakšen način to dal iz sebe.
O svojih rečeh pa ne govorim rada.
Več poleta in idealizma imajo. Bolj so pravični. Bolj so odprti za dobro kot za slabo. Nikdar nisem opazila, da bi bili do mene hudobni, ko smo se pogovarjali.
Če govoriš kaj dobrega z njimi. Zelo so dovzetni,če jim pripoveduješ kaj iz svo- jega življenja. Starši so se spraševali, zakaj se otroci tako radi zadržujejo pri meni. Odgovorila sem jim, da otrokom pripovedujem o svojem življenju in jim govorim o ubogljivosti. Jaz sem vedno ubogala,celo preveč. Zdelo se mi je, da moram vsako stvar, ki mi jo je kdo uka- zal, narediti. Potem sem videla, da so mojo dobroto izkoriščali.Otroke sem ho- tela k temu usmerjati,da ne bi vsakega ubogali. Večkrat so mi otroci dali prav. Poučevala sem jih,da morajo svoje sta- rše ubogati in svoje dolžnosti opraviti.
Ne zdi se mi pametno, da so otroci stal- no doma. Človek mora imeti svojo druš- čino, človek mora iti med ljudi. S takim govorjenjem sem se pa nekaterim ma- micam zamerila. Ena od njih je nekoč prišla k meni in otroku rekla: »Vidiš, tako je pa Minka na postelji, ker je plezala na hruško kot ti; padla je in zdaj ne more več hoditi.« To seveda ni bilo prav, saj je bilo s tem rečeno, kot da sem bila nerodna.Mama pa ni povedala okoliščin,zakaj sem padla. Takrat sem bila zelo utrujena in sem šla vseeno na hruško. Če takrat ne bi ubogala in ne bi šla na hruško, bi se to najbrž ne bilo zgodilo. Otrokom je treba povedati celo resnico, ne polovi- čno. Če se pa del zamolči, se s tem ot- roku škoduje.A ta mama je bila poštena in se je prišla opravičit.
Osemnajst.
Bil je zlom hrbtenice med 12. in 13.vre- tencem. Tudi mozeg je bil poškodovan. Ko sem padla s hruške,nisem mogla več sama vstati. Bila sem negibna, vendar mi noge niso popolnoma ohromele, kajti občutim jih še zdaj, predvsem bolečine. Včasih kar preveč. Kljub ohromitvi sem ostala optimist; dolgo sem upala,da ozd- ravim. Po mnogih poskusih sem "pristala" doma, kjer me dan za dnem oskrbuje sestra.
Prej sem računala, kako bom mami po- magala na starost, potem se je pa vse obrnilo. Močno izčrpana je kmalu umrla.
Zame je veliko lepše, če nas je manj. Takrat je bolj duhovno. Če je romarjev veliko, je več možnosti, da se bolniki bolje med seboj spoznajo. Vsak način ima pač svojo prednost.
Zelo lep spomin imam nanj. Pogosto v pogovoru z ljudmi vpletem tudi spomine s Trstenika. Najbolj všeč mi je bila sv. daritev, ker smo bili tako lepo povezani med seboj; to je bilo nekaj posebnega. Le sklepi, ki smo jih na koncu napravili, so ostali malo v zraku, ali bolje rečeno, se niso potem uresničili.Medtem ko smo bili skupaj, smo se zelo dobro razumeli, a bolj globoko se nismo spoznali in to je bil po mojem vzrok,da smo se na koncu bolj hladno poslovili in tudi preko pisem pozneje povezava ni uspela. Sicer je pa to moje osebno mišljenje.
Vera mi zelo veliko pomeni. Če vere ne bi imela, bi se moji koraki drugače usme- rjali. Vera daje smisel mojim odpovedim, žrtvam, obenem pa vse moje življenje napolnjuje z radostjo. Daje mi radost in zavest, da nekaj iz sebe lahko dam. Kljub temu,kar me dan za dnem sprem- lja,morem biti vesela in morem še druge spodbujati.
Veliko razmišljam. Kadar čutim,da me to poglablja in mi pomaga najti pravi smi- sel, raje premišljujem,ker mi to več po- meni kot obrazci. Svoje težave darujem Prepričana sem, da je prenašanje bole- čin tudi molitev. Ko si ne moreš olajšati bolečin, ko ne moreš drugemu pomagati, pa potem to svojo nemoč,sebe samega daruješ Bogu, je to tudi molitev. Zgled nam je Jezus Kristus ki se je na križu vse- ga izročil Očetu. Vselej to ni mogoče in tudi prisiliti se ne moreš k temu.
Premišljujem o vsem: o sebi, o okolici, o domovini, o ljudeh po svetu. Zelo me prizadene, če ljudje hudo trpijo, kot na primer pred kratkim, ko je bil potres v Guatemali; ali ko slišim ali berem o zahr- btnosti, o tem, kako je mladina brezsrčna in se vdaja raznovrstnim uživaštvom. Premišljujem o vsem tem in najrajši kaj zanje darujem, se nečemu odpovem; mislim, da ima to večjo vrednost kot to da izblebetam neki obrazec.
Skušam se držati načela: moli in delaj.
Zadnje čase se največ ukvarjam z go- belinom. Sicer pa včasih šivam, vezem prte in tudi pri gospodinjstvu pomagam. Predvsem pa rada poskrbim za rožice,ki jih imam zelo rada. Tako po svoje so- delujem pri družinskem življenju.
To, da nekaj dobro napravim,ne pa po- lovično; in tudi,če morem komu narediti uslugo. Dvigne me že sama zavest, da tudi sama lahko nekaj naredim in da morem komu pomagati. Delo dviga vsa- kega človeka.
Da bi rada ali celo s hrepenenjem spre- jela bolezen,se mi,preprosto povedano, upira. Če pa začnem gledati naokrog, vidim, da tudi zdravi nimajo vsega. Po- tem se s tem sprijaznim in skušam sa- ma sebe prepričati, da je to vsakdanja obveznost. Trpljenje sprejeti in v njem občepeti, to mi pa nikakor ne gre v ra- čun, tega nikakor ne morem razumeti. Sprejeti trpljenje: to vključuje tudi čim večjo dejavnost. Moraš se izkopati iz sebe, iz svojega kalupa, saj ti prav od- prtost in dejavnost daje poleta. Dela- vnost me nekako dvigne. Tistim, ki se zakopljejo vase, ki postajajo malodušni, bi rekla najprej, da morajo iti iz sebe. Ne smejo se zapreti med štiri stene in premišljevati samo o sebi. Če mu je le dana možnost, naj gre med ljudi in jih skuša poslušati.Njihova pripovedovanja oziroma izkušnje, je treba primerjati s svojim življenjem.Če vidiš,da so na sla- bšem od tebe, jim tega ne smeš poka- zati ali jih pomilovati,ker jih lahko s tem še bolj prizadeneš. Če me npr. nekdo pomiluje, kar preslišim. Kakor večino, je tudi mene v prvih letih bolezni pomilova- nje zelo potrlo, sedaj pa vidim,da je naj- bolje,če to kar preslišim in grem naprej.

Ko sem bila v bolnici, se z nekaterimi starejšimi nismo mogli sporazumeti gle- de pojmovanja bolezni. Tisti, ki so imeli že več let, so imeli drugačen pogled na svet, medtem sem bila pa jaz še mlada, se nisem marala zapreti med štiri stene ampak sem hotela še nekaj narediti.Oni niso hoteli stopiti v leta, ki sem jih jaz preživljala, kajti oni so že nekaj dali od sebe.Bila sem in sem še vedno v delov- nem razpoloženju, ker še nisem naredila vsega tistega, kar sem načrtovala. Ko sem bila mlada, sem si naredila drugače načrte, ki sem jih pa morala s prihodom bolezni spremeniti. In tako se mi zdi, da sem v zaostanku, ne samo s tistim na- črtom, ki sem si ga naredila v mladosti, ampak tudi s poznejšim, kajti večkrat sem morala v bolnico ali pa sem bila bolehna zaradi te ali one bolezni in tako se je moj načrt zavlačeval. Sedaj pa se čutim še dovolj močno, da nadaljujem z delom. Smrt še ni blizu, vsaj tako si mi- slim. Zdi se mi,da se z vsako spomladjo vržem z novim zagonom na delo, da premostim obdobja, ki sem jih zamudila.
Dokler bom še takšnega zdravja in miš- ljenja, tega ne bom rekla. Ko je bila se- stra nekaj tednov v bolnici, nisem ho- tela,da bi bil kdo tukaj,ampak sem zase opravila vse sama. Prav »luštno« se mi je zdelo, ko sem bila zjutraj in zvečer sama doma. Tudi kuhala sem, pomivala in prala. Zdelo se mi je, da sem zdrava, le voziček mi je bil v napoto. Ko bom opešala, se bom umirila. Dokler morem, pa bom poskušala delati.

jojo

Pred nekaj leti se je v neki naši bolnišnici zgodilo tole. Mlada žena je poskušala narediti samomor. S hudimi opeklinami so jo pripeljali na kliniko.Morali so ji pre saditi kožo, toda transplantati kože se niso hoteli prijeti. Zdravniki so začeli razmišljati, kaj bi bil vzrok temu. Ugo- tovili so, da bi se po vsej njihovi logiki morali prijeti. Vzrok leži torej nekje dru- gje. Morda je ta vzrok povezan z bolni- čino duševnostjo. Poklicali so psihiatra, ki se je z bolnico dolgo pogovarjal. Iz- gubila je veselje nad življenjem, ker jo je zapustil mož. Rada ga je imela, zdaj pa je odšel in ostala je sama z dvema otrokoma. Zdravnikom je postalo jasno: treba ji je spet pridobiti voljo do življe- nja. Govorili so z njo o otrocih,ki jo po- trebujeta. Zanju mora živeti. Od takrat so se transplantati prijeli,bolnica je oz- dravela. V težki situaciji so ji pomagali najti smisel, za kaj naj živi.

To je samo eden od mnogih podobnih primerov. Ob njem nam postane jasno, da zdravljenje ni odvisno samo od zdravnikov, zdravil in raznih medicinskih tehničnih pripomočkov, ampak tudi od bolnika samega. Od bolnika samega je odvisno, ali bodo zdravila sploh mogla delovati v njegovem telesu. Vse to je preko vegetativnega živčevja poveza- no z bolnikovo duševnostjo. Morda vse prevečkrat pozabljamo,da ima pri zdra- vljenju neke bolezni oziroma pri poteku neke bolezni bolnik sam velik delež. Te- ga bi se morali zavedati zdravniki in bol niki sami in to tudi izkoristiti. Ta delež je lahko v pozitivnem ali v negativnem smislu. To je ogromna energija, ki jo je treba spoznati, priznati in jo iz negati- vne spremeniti v pozitivno. Tako kot je obup bolnice oviral pri celjenju transplan- tatov, tako bo njena volja do življenja pomagala pri celjenju. Zato je treba v bolniku vzbuditi najprej voljo do življenja.
To je torej prvi korak: pomagati bolniku poiskati smisel življenja. Mu pomagati najti neko stvar v življenju, ki je zanj pozitivna, zaradi katere je njemu vre- dno živeti. To sta bila pri naši bolnici njena otroka. To je lahko pri vsakem člo- veku drugače. Predvsem pa je važno, da ne govorimo o vrednotah življenja nasploh ali o tem,kaj se nam zdi pome- mbno. Najti moramo to, kar je zanjo osebno pomembno. Kako pa bomo to našli?
Pot do tega je dolga in včasih težka.Če hočemo zares vedeti, kaj se dogaja v nekem človeku,ga moramo najprej znati poslušati. Ne samo z ušesi, ampak s srcem.Moramo se skušati vživeti vanj skušati misliti po njegovo, z njegovo lo- giko. Ne vsega, kar on doživlja, spremi- njati in postavljati v naš miselni sistem. Samo tako si bomo tudi pridobili njego- vo zaupanje, samo tako bo začutil, da ga razumemo in da mu želimo dobro.
Če se bomo potrudili in bolnika poslušali in si pridobili njegovo zaupanje, potem nam bo tudi veliko lažje, ko mu bomo pomagali poiskati neko zanj pozitivno stvar v življenju, zaradi katere je vredno živeti. To pa bo okrepilo njegovo voljo do življenja - in ta volja do življenja bo velika gonilna sila pri procesu zdravlje- nja. Zato ni čudno,da pogosto najdemo človeka, ki bi po vsej medicinski znano- sti že zdavnaj moral biti mrtev. Pa je s svojo voljo do življenja zmagal v boju proti težki bolezni.

dr. M. K.

Sediva v prijetnem vrtu pred slaščičarno, postavljeno le za čez poletje, in srebava ledeno kavo. Prileže se v tem vročem predvečeru. Kamenje je od celodnevne pripeke segreto, kakor da se je ogrelo na peči za savno, ko se mehča asfalt in človeka vleče, da se poleni skoraj do onemoglosti. Tako nama misli plavajo v nekakšni breztežnosti. Pogledi počivajo na morski gladini in na hrbtih valov hite proti položnemu bregu. Po njem se v enakomernem ritmu vzpenjajo,dokler se ne razdrobe in zdrsnejo nazaj v globino Mokri kamni lovijo zadnje žarke velike svetle krogle, ki škrlati obzorje, ko se utaplja v svetlikajočo se modrino,ki vse bolj in bolj temni in naznanja, da dan podaja roko noči. Le nekaj najbolj vne- tih kopalcev je še v vodi.
Nenadoma začutim na sebi radoveden pogled. Izpod čopa las, ki sili na čelo, zre vame par otroških radovednih oči fantka petih let.
»Je to palček?«, spregovori in zatiplje proti pajacku, nalepljenemu na stranico mojega invalidskega vozička.
»Mhm«, mu pritrdim in se mu skušam nasmehniti. To mu, kot kaže, odplakne nezaupanje. Kmalu se mu prstki udo- mačijo med kolesi, zavorami in drugimi »zanimivimi« deli vozička. Pa se čudim tudi njegovi spretnosti pri postavljanju vprašanj, s katerimi me oblega, kot da je potegnil Hitroroki iz njegove majice, da mi je kar malo žal tistega nasmeha v začetku. Magda ga vzame v naročje in ga nekajkrat zaujčka, a najin gost se ne da ugnati.
»Ali že dolgo ne hodiš? Te je avto po- vozil? ... Ali nisi mamice ubogal?«, se vrste vprašanja. V zadnjem zaslutim že svet odraslih. Zato ga vprašam: »Ti je mamica to povedala?«
»Ne, ati.«
»Veš, to -bolezen- pač pride,« mu sku- šam pojasniti, »kakor pride k vam na o- bisk kaka mamina znanka ali tvoja teta pa potem pozabi oditi.«
»Takrat je oči zelo slabe volje« brž od- drobi, da se mu morava od srca nas- mejati.
Magda pa, obrnjena k meni, doda: »To pač praviš ti, to je tvoja resnica.«
Res, na koliko načinov, iz koliko zornih kotov, v koliko barvah, odtenkih lahko vidimo nekoga ali nekaj, me prešine. »Ljudje smo kot zrcalo. Nobeno zrcalo ni nikoli popolnoma ravno. Naša zrcala imajo vsa nekje neko razo, morda nevi- dno razo naše preteklosti.«
»Zrcalce, zrcalce, povej« pomislim za šalo.
Pravljično vznemirljiva igra zrcal -nas, z nami. V tistem trenutku te lahko dvoje le različno postavljenih zrcal odseva v Pietà in Frankensteina.
Tisoč zrcal - tisoč odsevov. In kateri izmed njih je pravi? Je pravi, resnični sploh med njimi? Za vsakega izmed njih je njegov odsev pravi, je njegova res- nica. Pa je resnica lahko moja ali tvoja? Resnica je vedno samo ena, resnica ne more biti moja ali tvoja, ampak resnica preprosto je...!
Tok misli mi pretrga zapovedujoči glas od ene izmed sosednjih miz: »Miran, kje se potikaš, pridi, gremo.«
Mali se oglasi in hoče steči k svojim, ko se nečesa spomni: »Si danes že kaj je- del?« me polglasno vpraša.
Mišice se mi za hip sprostijo v smeh, a neki čudni občutki zdrvijo skozi mene, ko skozi naraščajoče šumenje začujem svoj presenečeni »Sem!«
Velike zvedave oči pa se mu razcvetejo v olajšanje: »Zdaj se te pa čisto nič več ne bojim,« dahne, »saj nisi tak...« in že je pri svojih.
Previdno prečkava deltasto križišče tik ob slaščičarni, kjer se cesta razhaja v različne smeri, in pohitiva v zvezdnato julijsko noč proti Domu.Le tu in tam za- tiplje za nama s svojimi kovinskimi ze- nicami avto. Rahel jugo prinaša z morja utrujeno rohnenje motorjev ribiške lad- je, ki reže temno gladino, dokler se ne združi s šumenjem morja in ponikne v povečanem valovanju, ki se širi od nje.

Jože

Ker sem se že dolgo vozila in sem bila ves čas sama v kupeju, sem se narav- nost razveselila, ko je prisedel in ko je kmalu nato stekel živahen pogovor. Tak- šna srečanja s poti so vedno zanimiva - včasih prvič in zadnjič srečaš nekoga, pa ostane to srečanje še naprej živo in ti še pozneje marsikaj pove.
Ko je zvedel, kaj sem po poklicu, se je njegovo navdušenje za pripovedovanje še povečalo. »Veste,česar vsi zdravniki ne morejo, to sem zmogel jaz s svojo ženo.« Radovedno sem ga pogledala, pripravljena, da mi to razjasni.
In pred menoj se je začela odvijati ču- dovita zgodba o človekovi volji do živ- ljenja, o človekovi veri, da bo uspel v boju proti bolezni.
Pripovedoval je o svojem sinu, ki je z 12 leti zbolel za otroško paralizo. Bil je čisto nebogljen,dihal je samo še z enim pljučnim krilom, negibno je ležal v pos- telji. Zdravniki so se trudili,toda končno so priznali, da so naredili svoje, da ne morejo ničesar več storiti. Mati in oče sta z grozo spoznala,da je njun sin se- daj na tem, da ostane težak invalid za vse življenje.
Tedaj pa je oče rekel svoj odločni NE. Ne bo sin postal invalid - vrnil se bo v življenje, normalno kot vsi drugi ljudje. Začel je trenirati z njim. Vsak posamezen gib posebej. Včasih je šlo za milimetre.

Nekajkrat je hotel sinko že obupati. Tudi materi se je trening zdel le pretrd,jokala je in je hotela sina s svojo nežnostjo »obva- rovati« pred »trdo« očetovo roko. Toda oče ni odnehal. Uspeh se je začel očitno kazati šele po enem letu, potem pa vedno bolj. Pet let je trajal ta trdi trening - pet let je vztrajal, ker je veroval, da bo sin to zmogel. In zmogel je. Sedaj mu je 30 let,je dokončal študij, smuča, igra tenis, plava, hodi v gore... skratka, živi normalno življe- nje. Na zunaj se mu skoraj ne opazi,da ima za seboj tako težko bolezen.
Ko so se po enem letu vsi skupaj, starši in otrok, hoteli zahvaliti profesorju, predstoj- niku klinike, jih je le-ta prekinil in jim rekel: »Ne vi meni,ampak mi zdravniki se moramo zahvaliti vam, ki ste zmogli to, česar me- dicina sama ne bi mogla nikoli narediti.«
Poslušala sem ga napeto, z občudovanjem »Zares veliko delo ste opravili v svojem živ- ljenju«, sem mu priznala. On pa je razmišljal naprej: »Ni to samo moje delo. Vsega tega ne bi zmogel, če tudi sin ne bi sodeloval. Tako sva midva z ženo hvaležna sinu, on pa je hvaležen nama in mi vsi trije se čuti- mo povezane in hvaležne Življenju. Veste, pisano z veliko začetnico.«

Mojca Kresnik

Povabili so me,naj si v frančiškanski cerkvi neko soboto zvečer ogledam misijonski film »Marija na Mravljišču«. Z veseljem sem se povabilu odzval, saj so rekli, da bo film iz japonskega življenja in v barvah. Ni mi bilo žal.
Marija je lepo dekle iz ugledne krščanske družine iz velemesta Tokyo na Japonskem. Mravljišče pa se imenuje predmestje Tokya, zgrajeno iz nizkih barak,polno umazanije in bede. Otroci so kakor pujski na gnojišču, prepuščeni trdim ljudem, brez ljubezni in dobrote.
Ko Marija izve za Mravljišče, ji Bog navdahne misel, da bi šla pomagat in reševat. Res gre. Toda kakšen sprejem: medtem, ko se ona vljudno prikloni,po japonsko, vsakemu člo- veku, otroku in odraslemu, se človek pred- mestja, otrok in odrasel, sovražno obrne od nje, saj prebivalci predmestja sovražijo vse, ki prihajajo iz mesta, kakor da so oni krivi njihovega bednega življenja. Marija in njeni gotovo ne...
Vendar je ves Marijin trud, da bi se jim pri- bližala, zaman. Kljub neuspehom in poni- žanjem ne odneha. Ima jih rada, hoče jim pomagati. Tako slučajno odkrije, da njeno petje priteguje otroke. S pesmijo si pridobi njihovo zaupanje in otroci se vse rajši zbi- rajo okrog nje. Ljudje spoznavajo, da jim Marija želi pomagati, ko vidijo, kako je po- zorna in ljubezniva z njihovimi otroki. Ko Marija opazi,da ji tudi odrasli niso več sov- ražni,začne z zbiranjem starih cunj, papirja in odpadkov vseh vrst, da bi tako očistila naselje in z otroci zaslužila kaj denarja za njihovo šolanje. Mravljišče je vedno bolj čisto in vedno več otrok se vije za Marijo, ki jih vodi vedno više. Že se učijo brati,pi- sati in računati, kar jim bo omogočilo lepše življenje. Šola je v zasilni baraki, vendar načrtuje Marija že malo hišico, v kateri bo šola, tako da bi bila podoba Mravljišča bolj prijetna, ljudem bolj v srečo kakor v prek- letstvo.
Marijino delo je že zelo široko zasnovano, tako da ne zmore vsega, zato si poišče pomočnike. Kljub temu sama dela preveč. Čisto je pozabila na sebe, ljubezen jo pri- ganja in revščina je ve- lika. Začne omagovati in grabijo jo slabosti. Močna volja in zaupa- nje v božjo pomoč jo še držita pri delu, ki je tako potrebno. Nazadnje tudi to ne poma- ga. Odpeljejo jo v bolnico za tuberkulozne. Bolnica je na videz bolj prijetna kakor Mrav- ljišče. Sredi gozdov ob jezeru leži sanatorij za jetične. Tu se ji zdravje zboljšuje, toda duša je nemirna.Poštar ji vsak dan prinaša pisma otrok in staršev, ki izražajo veliko hrepenenje po njej in željo, da se čimprej vrne v njihovo sredo. Preveč močan zgled dobrote in ljubezni je med njimi zapustila, da bi jo mogli pozabiti. Marija prosi zdrav- nika, naj ji dovoli povratek na Mravljišče; le-ta pa meni, da je za to še prezgodaj in bolezen bi se mogla povrniti. Na ponovne prošnje ji dovoli odhod, vendar na lastno odgovornost...
Ko se Marija zopet pojavi med svojimi na Mravljišču,zavlada nepopisno veselje. Delo se nadaljuje z vso močjo. Šola je sedaj že v prijazni hišici. Tudi učitelja žene zgled pogumne in požrtvovalne Marije k vedno večji zavzetosti za revno, toda že očišče- no Mravljišče. Delo je zahtevno, Marija pa še ne čisto ozdravljena. Zato jo delo zelo utruja. Njena mati opazi bledico in utruje- ne korake. Roti jo, naj se vrne domov, kjer bo dobro jedla in tako poskrbela za krhko telo. Marija se posvetuje z duhovnikom, ki razume situacijo: gre za vse, ali se daš Bogu in sočloveku do konca, ali pa se daš sebi in drugo izostane. V evangeliju bereta z Marijo trde besede: »Če pšenično zrno pade in umre, bo rodilo stoteren sad...« Marija se zamisli.Bolezen je že tako napre- dovala, da mora v posteljo. Toda po njeni volji naj bo postelja v razredu, kjer je učila otroke.
Nad Mravljišče pride nesreča. Občinska uprava v mestu bi se ga rada znebila, saj ji je še vedno v sramoto. Zato požge del Mravljišča. Obup ljudi je nepopisen, pride celo do uporov.Mestna uprava pa zahteva še več: z ostalega dela se morajo prebi- valci izseliti daleč v notranjost dežele, ali pa plačati 50 milijonov yenov za obnovo predmestja.
Ko je stiska ljudi,ki nočejo z doma, denarja pa nimajo, največja, pošlje Marija sodelav- ca k mestnemu županu, da prosi za uboge ljudi.Ta je vzel s seboj zvezek otroških risb in pisem, v katerih se je razodevala dobro- ta in poštenost teh ljudi, ki jih je revščina privedla v to barakarsko naselje. Obenem pa mu da - kot znak posebnega varstva - svoj rožni venec in mu zagotovi - saj je že čisto pri koncu-da ne bo prej umrla, dokler se ne vrne. Učitelj se od župana kmalu vr- ne z najboljšimi novicami. Župana je ganila preprostost in prisrčnost barakarjev, ki jo je razbral iz pisem in otroških risb. Odločil je, da se ljudem ne bo treba izseliti, le 20.000 yenov naj zberejo za uradne stroške. Med tem pripovedovanjem ji učitelj vrača rožni venec, ki ga je tiščal v roki, ko je govoril z županom. Marija kmalu potem umre. Vedno več otrok in domačih se zbira okrog pos- telje. Njihova hvaležnost ne pozna meja.
Niti učitelj niti oni pa niso zvedeli za Mari- jino skrivnost: ko je bil učitelj s prošnjo pri županu,je Marija z največjo muko vstala iz postelje, se zavlekla pred Marijino podobo in tiho ponudila Bogu svoje življenje za us- peh učiteljeve prošnje in za rešitev pred- mestja. Bog je ponudbo sprejel...

F. V.

Vsakdanje delo zdravnika je, da predpiše bolniku zdravilo. In vsakdanje delo lekarnar- jev je, da recept prebere (kar je pri pisavi mnogih zdravnikov prava umetnost), pripravi zdravilo in ga izroči stranki. Ta ga vzame, se seznani z načinom uporabe (trikrat dnevno 10 kapljic po jedi) in jemlje predpi- sano - upajmo - tudi redno. In vsakdo želi da tudi pomaga. Vse to služi telesnim po- trebam. Pa si mislim, ali ne bi bilo lepo, če bi nekaj takega obstajalo tudi za duševne potrebe? Potem bi moral biti tudi nekdo, ki bi postavil diagnozo in vedel za zdravilo. Moral bi biti tudi nekdo, ki bi predpisano pri- pravil in tudi izročil. Biti bi moral tudi ubogljiv bolnik, ki bi zdravilo po navodilu jemal.
Res je tu nekdo,ki nam predpiše pravi recept za naše »notranje« bolezni, za naše sožitje, za naše zadržanje v življenjskem boju. Sa- mo brati je treba znati. Marsikdo se na to spozna in ga pripravi za domačo uporabo. Neka radijska poslušalka mi je nekoč pos- lala -postala je s tem prijazna lekarnarica- majhen tedenski koledar, katerega nasveti niso bili nič drugega kot tenkočutno se- stavljena zdravila božjih receptov:
Za tistega, ki je žalosten: topel stisk roke.
Pri enoličnosti vsakdanjega dela: prijazen obraz.
Če vidiš napake drugih: previdno molčanje.
V dobro sočloveka: beseda priznanja.
Za tistega,ki stoji ob strani: majhno opravilo Za tistega, ki nosi skrito bolečino: sočuten pogled razumevanja.
Pri storjeni krivici: pošteno priznanje.
Uporabljati vsak dan, mogoče tudi vsako uro, ali pa posredovati drugim. Pomagalo bo in ozdravilo.
Ni vsakdo izmed nas lekarnar? Ali ne dobi vsakdo navodilo od zgoraj,zapisano v Sve- tem pismu in namenjeno za takojšnjo upo- rabo? Ali ni v naših rokah, da odmerimo na tehtnici našo pripravljenost pomagati, naš obzir in skrb za dušni blagor, preudarno sestavimo in koristno razdelimo?
Pri zakoncih: naj ne zaide sonce nad vašo jezo.
Pri bolezni: vera,ki je trdna, je potrpežljiva Pri ugovarjanju: ne moja,ampak tvoja volja se zgodi.
Pri udarcih: vemo, da tistim,ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.
Za vse: Bodite veseli v upanju, potrpežljivi v nadlogah, oklepajte se molitve!

Hzl

Ljuba mama! Zapiram oči... Potujem... Potujem v deželo Luči, tja, kjer je nešteto zelenih jas, gozdičkov. Tam živi sonce in šepeče tišina,tam je vse lepo in dobro,vse je Ljubezen.
Glej, sédiva semkaj, mati. V gosto zeleno praprot, da se bodo najine roke spojile z Zemljo,da bo dihanje stvarstva grelo tvojo in mojo dušo.
Tvoja sem,mati. In vsaka beseda,ki jo na- meravam napisati, je prav tako tvoja. Naj bo to povest, povest tvojega otroka - zate.
Rodila sem se. Neke zgodnje nedelje v po- letju si se oddahnila, mati. Moj jok te je osvobodil teže strahu. Za konec vojnih gro- zot je prišlo plačilo - majcena, nebogljena deklica...
Položili ste jo v zibel, njeno prvo zavetje. In burja na kraških vaseh je pela. V zado- ščenje za srečo novemu življenju, kot klic za tvoj pogum, mama.
Potem so se rojevala jutra. Eno za drugim. Čas se je razraščal v niz drobnih dogod- kov, Ti, mati, si bila duša zanje, za vsak trenutek posebej.
V detetu oživi slutnja. Zaznava prvi sij sve- tlobe, dotik tvojega božanja - in glas. Da, komaj zaznavno prihaja v otroško zavest glas, rahel in svetal.
»Kaj je to?« vprašujejo oči deteta. Mati obrne njegovo glavico v smer proti glasu: »Vidiš,dete moje, tamle je velika hiša. Tiha in lepa. Na njenem vrtu stoji zvonik. V tem zvoniku je tisti glas, glas, ki poje. Morda te kmalu popeljem tja... Da, obe morava iti tja, ti in jaz.«
Ta dan je prišel. Šli smo v hišo glasu. Z nami je bila kraška burja.Velika hiša,zvonik Nenadoma, na tiho povelje vse utihne in topel glas starčka spregovori: »To dete je eno izmed mnogih, ki mu naš Oče odpira vrata svojega kraljestva. Naj vstopi, če to želi njegova duša. Pridružilo se bo otrokom velike božje družine...«
Starček obmolkne.Tišina razdaja svoj spev hiši Luči in Ljubezni. A že zapoje pesem spokojnega miru. Zamolklo,plaho, mogočno done strune orgel. Done rojstvu Dobrote, rešitve, rešitve, ki bo obveljala za vselej!
Iz ljubezni svojega srca si me rodila za Lju- bezen, mati. Dala si mi trpljenje in bolečino, mati!
Tvoji deklici je preteklo dobro leto življenja Soba na vasi ostaja prazna, zvonik v fari pa gotovo še zvoni, le da ga otroške oči ne vidijo več...
Dete joka, kriči, se smeje. Ti, mati, moraš spati skupaj z njo,košarica se trese,nogice brcajo, rokice iščejo.
Nogice... rokice... dete bi moralo že hoditi, vsaj stopicati...
Mati, tako onemogla si, suha. Kaj ti je? Takoj, ko dete zajoka, prihitiš k njemu, ga vzameš v naročje in zaihtiš. Zakaj, mati? Tvoje dekletce je veselo, hoče jesti. Čemu jokaš, ko ga ljubkuješ,mati? Čemu trepečeš?
Čas... pogum... upanje... resnica... srh usode...
Zvonik, orgle... kje je vaša pesem? Spomnite se matere, ki izžareva v boju za upanje! Noče, noče teme!
Punčka... zvonik... orgle...
Materine oči bodo za vedno ostale solzne, tudi takrat, ko drugi solz ne bodo slutili. Krutost je prevladala. Mamino dete ne more premakniti nog...

(dalje prihodnjič)

»Takoj je dečkov oče vzkliknil: "Vérujem, po- magaj moji neveri"« (Mr 9, 24).
Dečkov oče je že veliko pretrpel-zaradi neuspe- lih poskusov je doživel že prenekatero razoča- ranje. Njegovo vedenje je bilo odpoved. Toda ko gre za zdravje otroka, kdo bi pustil neporablje- no še zadnjo možnost, ki je tudi »zadnje upanje«, in se je ne bi oklenil! Zaradi tega stopi pred Jezusa. Je- zus pa zahteva vero, trdno prepričanje,da bo izgovorjena beseda zanesljiva pomoč. »Vérujem, pomagaj moji neveri,« to je bil samo dvomeč klic.
Tukaj začne poganjati korenine vera. Po- dobna je gorčičnemu zrnu: poznam in za- vedam se svoje nemoči! Ničesar več ne zmorem. Prepustiti se je treba Jezusu in njegovemu usmiljenju.
Prepustiti se Jezusu - je neizmerna moč - božja vsemogočnost, ki nam pomaga. Bo- žja moč postane delavna. To je skrivnost, skrivnost rasti naše vere.
Kolikokrat sem se že z zaupanjem obrnil k Bogu in se prepustil Jezusu? Ali računam na poslednjo možnost? Gospod, pomagaj moji neveri!
»Hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Je- zusa Kristusa, ki nas je po svojem obilnem usmiljenju prerodil za živo upanje po vsta- jenju Jezusa Kristusa od mrtvih« (1 Pet 1, 3)
Apostol Pavel se glede upanja sklicuje na Kristusa. Gornji stavek iz Petrovega pisma pa nam povsem jasno pove, kje je poroštvo našega upanja. Imamo upanje, živo upanje ker je naš Gospod Jezus Kristus vstal od mrtvih, ker ni ostal mrtev, ker ni zapadel vsem naravnim zakonom, v katerih živimo in umiramo mi ljudje. Njegovo vstajenje, znamenje in zagotovilo,da bo ponovno pri- šel. Kristjani živimo v upanju, da bo prišel Kristus v slavi kot vladar nebes in zemlje. Ne vemo pa ne ure ne dneva. Verujemo pa da bo prišel. In tako se je prihodnost za nas že začela, in se bo izpolnila z njegovim prihodom. Mi živimo med tema dvema res- ničnostima. Ne vemo pa, kako daleč sta druga od druge. Živimo v neki napetosti, imamo cilj, smo upajoči.
Večkrat pozabljamo na končni cilj in božje obljube. Blodimo v času našega življenja in pozabljamo na božje usmiljenje in preroje- nje, ki nam oživlja upanje, ki nas pripravlja na Kristusov prihod v slavi.
»Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je svojim skazal ljubezen do konca« (Jan 13,1)
Na večer pred svojim trpljenjem. Kakšna noč! Z Jezusom sedijo za mizo: izdajalec, maloverneži... Ko je Jezus spregovoril be- sedo: »... me bo izdal«, se učenci spogle- dajo, ko da vsak izmed njih sluti, da ga bo morda sam izdal. Med njimi je Jezus. Kaj ima z njimi? Čemu praznuje?
Je kdaj ljubezen vprašala: kdaj, čemu, zakaj? Ko učenci kasneje razmišljajo o tem večeru, morejo osramočeni in obenem po- tolaženi reči: On nas je ljubil, tudi v trenutku naše največje bede in ko smo odpovedali. On je šel po poti pokorščine, po poti ljube- zni do konca: za nas! Za nas je dal življe- nje, svojo kri je za nas prelil. »Posvetil se je za nas,« da smo postali božji otroci. Z njim se bližamo Očetovemu obličju: »Naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz« (Jan 17,24)! Jezusove z žeblji prebodene roke nosijo znamenje ljubezni, ki nam kažejo cilj.
Komu se bomo zaupali? Ljubezni ljudi? Naši ljubezni? Upanje je: Jezusova ljubezen - ki je včeraj, danes in večno.

ZAKAJ NE GOVORIM O OBLAKIH, KI UTEGNEJO NASTATI MED ZDRAVNIKI IN BOLNIKI

Zdravnikom, kateri so mi bili v pomoč.

Zdravniki in njih bolniki večkrat drug nad drugim tožijo. Zato bi v opisovanju drame, ki se odigrava med bolnim in zdravim, bila velika vrzel,če bi v njem kar molče šli mimo tega, kar bi težave in neprijetnosti,ki si jih zdravniki in bolniki včasih drug drugemu pri- zadevajo, moglo imeti na sebi posebnega.
Rasla sem, živela sem med zdravniki. Pa se vendar za pisanje tega pomembnega pogla- vja imam za manj sposobno kakor kdorkoli. In če bi hotela to vrzel zapolniti,bi mi,da bi v tem uspela, manjkalo potrebne izkušnje. Kajti zame beseda »zdravnik« govori pred- vsem o izvedenski zdravniški negi,o požrt- vovalnem prijateljstvu;spominja na izjemno skupino ljudi iz preteklosti in sedanjosti: zdravnike, ki so imeli slavna, po pravici spoštovana imena; zdravnike, četudi manj splošno znane, pa zato manj odličnih spo- sobnosti;skrite podeželske praktike,katerih zdravniška skušnja in človeška vrednost pa sta vendar prav izredni. Prav v življenju vseh teh sem našla toliko lepih in močnih razlogov, da imam zbor zdravnikov za iz- brani zbor, ki je v njem premnogo odličnih razumov, izobraženih duhov, prosvetljene in poštene znanosti, neomejene nepristra- nosti, neomajne predanosti stanovski dol- žnosti, dobrote in požrtvovalnosti, ki jih priganja večkrat prek te dolžnosti.
Ti pristni zdravniki povzdigujejo svojo de- javnost v višino poklica. So velikodušni ne samo iz svoje znanosti, ampak iz vsega, kar je v njih najboljšega. Brž ko jim gre za kako njih odgovornost ali za blagor četudi najbednejšega njih bolnika, se resnično ne menijo za lastno udobnost, okus, načrte, trud, lastno trpljenje, in se vedno brez pri- držka razdajajo, pa naj se jim zato zgodi kar koli. In ta neprimerljiva preprostost v spolnjevanju tako nepopustljive stanovske dolžnosti in izkazovanje vneme, neznane v kakem drugem poklicu,je stvar,ki jo na njih morda najbolj občudujem.
Sicer prav dobro vem,da se dobé zdravniki celo zelo ugledni, ki so samo hrupne ničle. Kar slutim jih, nekake nepomembne lučke, katerih nikdar ne bi nihče opazil, če bi jih naključje,sreča ali spletke ne bile povzdig- nile na podstavek, h kateremu se obračajo oči vseh; ni mi neznano,da je dobiti zdrav- nike, ob katerih se človek vprašuje, zakaj so si izbrali poklic,ki so zanj potrebne spo- sobnosti izvedenca in človeka, ki jih pa oni nič nimajo; priznam, da je najti prave sle- parje,ki izrabljajo nespamet enih in neved- nost drugih, tisto posebno trmasto neved- nost, v katero se glede znanosti zapirajo nekateri, drugače izobraženi ljudje. Drugi zdravniki-pravi-le zakrivajo mazače mojim očem, kakor dela množica svetnikov bed- nega nevrednega redovnika manj vidnega.
Ti resnični zdravniki so redki,se mi je reklo. Morda! Ker je njih vrednost zložena iz pre- več delcev,da bi bila pogosta. Toda potem je treba priznati,da sem vse svoje življenje imela prednost, da sem naletela na mnogo izjem.
In če bi napisala na eno stran lista to, kar mi je pri zdravnikih, ki so me zdravili, bilo mučno ali me je žalilo, na drugo stran pa razloge za svojo hvaležnost do njih, bi bilo na prvi strani samo nekaj vrst, druga pa bi bila izpolnjena z gosto pisanim besedilom, ki bi govorilo o budnosti, o potrpežljivem trudu, o odličnih zmožnostih, o dobroti, o pomagajočem prijateljstvu,o neutrudni po- žrtvovalnosti.
Rada bi,da bi mogla upati,da moji zdravniki nimajo izreči več očitkov meni kakor jaz njim.
Prav res, nihče ni manj ko jaz sposoben govoriti o oblakih, ki utegnejo nastati med bolniki in zdravniki.
Sicer pa sem trdno prepričana, da bi se bolniki mnogo manj imeli pritoževati nad svojimi zdravniki,če bi imeli najprej in pred- vsem skrb, da si ga dobro izberejo, potem, da ne bi od njega terjali nemogočega,in da ne bi - da se bodo mogli čutiti zadovoljne- zahtevali, naj zdravnik gre iz svoje vloge.
Žal kažejo ljudje pri izbiranju svojih zdrav- nikov, ubogi!, tako malo razsodnosti, da bi na vsakem drugem področju zaradi tega zardevali. Da v znanstvenih zadevah ne morejo razsojati in so zato nesposobni raz- ločevati resničnega strokovnjaka od njego- ve karikature, prav lahko razumemo. Manj razumljiva pa je njih lahkovernost do spre- tnega blebetača in njih dovzetnost za raz- novrstne »peske v oči«.
Res,znanost ima svoje meje in najboljši iz- med zdravnikov ve zanje bolje kot kdorkoli Toda še dosti preden gre za meje zdravni- ške zmogljivosti same,zadene bolnik,kateri si zdravnika slabo izbere,prav trdo ob meje zgolj povprečnega ali še slabšega človeka.
Ta ali oni bolnik pričakuje od zdravnika ne- verjetnih reči: najpreprostejše, kar naj bi zmogel, je, po njihovem, da ozdravi neoz- dravljivega, da razloži nerazumljive reči, da bodi nezmoten prerok, nagel in uspešen čudodelec in pa neutruden človek! Da jih zdravnik zdravi z neoporečno znanostjo, nepodkupljivo vestno, sočutno dobroto, to jim še ni dovolj.
Iz človeka,ki mora življenja reševati, muke lajšati, duševnosti uravnovešati, svojo iz- vedenost učiti in ji pomagati k napredova- nju, hočejo narediti poslušalca svojih malih zgodbic!
Je neka molitev,stara že več sto let.Kakor je pri vseh molitvah, - misli, želje, volja, ki jih molitev izraža,in dolžnosti,o katerih go- vori, niso take, da bi se v stoletjih spremi- njale. Ideal, ki iz nje odseva, je tisti, ki se zanj navdušuje vsak pravi zdravnik, pa naj ima dušo verno ali pa ne. Molitev je pa tale:
»O Bog, navdaj mi dušo z ljubeznijo do po- klica in do vseh ljudi. Ne daj, da bi žeja po dobičku in iskanju slave imela name moč, ko delam v svojem poklicu. Kajti tedaj bi me sovražniki resnice in ljubezni do ljudi morda prevarali in me odtrgali od vzvišene dolžnosti delati dobro tvojim otrokom.Pod- piraj mi moč srca, da bo vedno voljno slu- žiti ubogemu in bogatemu, prijatelju in so- vražniku, dobremu in hudobnemu. Daj, da bom v trpečem gledal le človeka. Naj mi duh ob postelji bolnika ostane jasen, naj ga nobena tuja misel ne raztresa, da bo imel pred očmi vse tisto, kar ga je skušnja in znanost naučila. Kajti velika in vzvišena so znanstvena raziskovanja, katera gredo za tem, da ohranijo zdravje in življenje vseh stvari. Stori, da se bodo moji bolniki mogli zanesti name in mojo izvedenost.
Če me nevedneži grajajo in zasmehujejo, narêdi, da me ljubezen do moje službe ka- kor oklep naredi neranljivega, da bom mo- gel vztrajati v resnici,ne gledajoč na ugled na ime in leta mojih sovražnikov. Podeli mi, o Bog, razumevanje in potrpežljivost do svojeglavih in neotesanih bolnikov. Daj, da bom v vsem zmeren, pa nenasiten v ljube- zni do znanosti. Odženi od mene misel, da zmorem vse.Daj mi moči,volje in priložnost da bolj in bolj razširim svoje znanje. Danes lahko najdem v svojem znanju stvari,kate- rih včeraj nisem slutil, kajti umetelnost je velika, človeški duh pa prodira vedno bolj naprej.« (Maimonid iz Kordove,13.stoletje)

Helena Lambert: Zakaj hočete, da bi hodila,
ko me je hotel Bog takó;
jaz ne bi rada več hodila,
ker sem srečna tudi takó. Dal mi je glavo polno skrbi,
dal mi je oči, ki govorijo.
Kaj mi je še treba drugih stvari,
ko imam srce, ki govori. To ni smeh, niti nasmeh,
to ni v življenju uspeh
to niso sanje,kaj bi naredil
ali kaj ne bi postal.
To je ljubezen,darovanje,
življenje in trpljenje.
To je, sprejeti sebe,
to je, dati srečo drugim,
to je, ljubiti to, kar je,
to je odkriti druge.

Imenuje se Helena Lambert. Ima 19 let in smehljaj,ki razoroži še tako neobčutljivega sogovornika. Pri Heleni najbolj preseneča njen nasmeh. Nasmeh, ki je tako prešeren, da osvetli ves prostor. In pa, saj mora biti takšen, ko je praktično to njen edini način komuniciranja - občevanja. Kajti Helena ne more govoriti,ali le nekoliko z veliko težavo Ima obolenje motoričnih možganov (IMC). Taki ljudje morejo normalno razmišljati kot vi in jaz. Navadno imajo celo nadpovprečni inteligenčni kvocient.
Vzrok te prizadetosti je v večini primerov poškodba ob rojstvu. Pri Heleni npr. je bil potreben carski rez in nato še deset ted- nov v inkubatorju. Paraliza (ohromelost) njenih okončin je praktično popolna, edino z rokami more nekoliko gibati. Ravno toliko da je dovolj za udarjanje na tipke elektri- čnega pisalnega stroja... Bog ve, kako je zato srečna, kajti le na ta način se nam približa, da jo moremo razumeti. Tu je del njenega pisma:
»Večina prizadetih rada ljubi in je rada tudi ljubljena; zanje (in verjetno brez dvoma za vse druge) je to nekaj zelo pomembnega. To lahko potrdim,ker sem tudi sama fizično prizadeta že od rojstva. Primerjava bo mo- goče zvenela preveč preprosto, toda, če ne damo otroku drugega kot jesti in če se z njim ne ukvarjamo, se ne bo razvil tako hitro kot sicer.

Prizadeti, ki ljubi in ki je ljubljen, bo napre- doval hitreje kot drugi. Ni vedno lahko ljubiti in biti ljubljen,ker imamo strah pred drugim in ker si postavljamo zapreke. Imela sem srečo, da sem srečala nekega duhovnika. Sprva sem se ga bala, toda polagoma sem ga odkrila in med nama je zraslo veliko pri- jateljstvo in to prijateljstvo mi mnogo po- maga v težkih trenutkih. Moje življenje ni bilo vedno lahko. Imam probleme kakor ve- čina prizadetih. Bilo bi preveč, če bi hotela opisati vse podrobnosti.
Najbolj pomembno zame je to, da vem, da je z mano Jezus in da se on ves čas ljube- znivo ukvarja z mano. Če ne bi verovala, ne bi mogla vzdržati. V težkih trenutkih, ko sem utrujena ali zelo slabe volje in ko bi najraje vse popustila,takrat govorim Jezu- su, ki me rešuje. Pomaga mi tudi to, da se morem o Njem pogovarjati tudi z drugimi,ki so ga res našli in ki ga ljubijo močneje ko jaz, ter da grem lahko k maši, kadar čutim, da mi je potrebna.«
Helena živi v neki hiši v Bruslju, skupaj z drugimi invalidi. Pater, ki vodi to skupnost, je profesor v nekem kolegiju. Nekega dne je želela z njim in zato je napisala kratek tekst, ki ga je pater v razredu prebral:
»V življenju smo srečni tedaj, ko moremo nekaj dati.Verjetno ste že srečali invalide: mogoče ste bili z njimi prijazni, mogoče ste se jim posmehovali.Vendar,da boste vedeli vam povem, da nisem nesrečna, ker sem razumela,da imam neko nalogo (vlogo).Saj je Bog vsakemu dal neko nalogo. In moja naloga je, da razveseljujem druge s svojim nasmehom.«
Helena ima prijatelja in ona skrbi tudi za tiste,ki trpijo. Tako je npr. pisala o nekom v bolnici:
»Zelo rada bi šla obiskat Marka. Včeraj, ko me je njegova mama objela, sem čutila, da me ona potrebuje. Mogoče si to le zamiš- ljam, vendar se mi zdi, da je tako. In ko mi je nekoč dal Marko roko v slovo, sem imela občutek,da hoče reči »spet pridi«,ker jo je tako težko izpustil. V postelji nisem mogla zaspati. Če bi mogla vstati, bi šla k njego- vim staršem, ker sem se čutila poklicano.«
Čutiti se poklicano: v teh treh besedah je vsa Helena. Vsa obrnjena k drugim in ža- reča od želje po dajanju drugim in združe- vanju z njimi.
Mi, ki smo zdravi, ki znamo govoriti, hoditi, mi,ki si znamo sami pomagati,ali se čutimo poklicane?

Jacques Van der Elst

Bil je lep, zgodnje pomladni dan, ko me je mama kot slepca vodila po mestnih ulicah. Prek oči sem imela težko črno obvezo in vsak korak mi je delal v očeh bolečine, da sem se opotekala in vedno naslanjala na mamo. Končno sva le prišli do zdravnika. »Takoj v bolnišnico, vsaka ura je usodna, če bomo sploh še mogli rešiti oči, predolgo ste čakali!«, je resno rekel zdravnik, pri- marij bolnišnice.
»Mislili smo, da bo samo minilo,« je rekla mama in zajokala. »Dá, čakate, da je pre- pozno, zdravniki pa naj potem delamo čude- že, če moremo«, je rezko odgovoril zdravnik.
»Četudi ne bom več videla, vsaj bolelo me ne bo več,« sem se oklepala upanja,ko me je mama spet dolgo dolgo vodila po mestu.
Po nekaj dneh pa se je pokazalo, da trud zdravnikov ni bil zaman. Počasi se mi je vračal vid... Bolečine so povsem popustile, polastilo se me je toliko veselje, tolika hvale- žnost Bogu, da je nisem mogla nositi sama. Vsa bolniška soba je bila polna moje sreče. Bolnice,po večini starejše ženske,so z razu mevanjem gledale name, srečnega otroka, in me imele rade. Zlasti »Čekadova mama« stara ženica, ki ni mogla več iz postelje, me je hotela imeti vedno ob sebi, da sem sedela na njeni postelji in kramljala z njo.
Neko nedeljo me je obiskal brat,tedaj bogo slovec. Naša sobna sestra ga je spoznala in spoštljivo pozdravila. Ko so obiski minili, sem zopet vasovala pri Čekadovi mami. Tedaj je prišla sobna sestra in povedala: »Tako dolgo že imamo tole »našo punčko« tako so mi namreč vse bolnice vedno rekle »tako dolgo imamo tole punčko med seboj, pa nam ni še povedala, da bo duhovnikova sestra, njen brat je bogoslovec,danes sem ga videla«, je nekam ponosno povedala sestra. Vse bolnice so sprejele to novico z veseljem,s spoštovanjem, Čekadova mama pa me je odrinila od sebe in se obrnila v steno.
Po večerji je sestra stopila v našo sobo. V roki je imela majhno skodelico. »Ženske, ali hoče katera čaj, sicer je brez sladkorja, toda toplo je«, je prijazno ponudila. V ne- deljo smo namreč vselej imele samo mrzlo večerjo. Brez sladkorja,tega pa smo bili ti- sta prva leta po vojski vsi vajeni. Zadišala mi je prijazna soparica čaja.Ker se ni ogla- sila nobena druga,sem rekla: »Sestra, daj- te meni čaj«. Tedaj pa je planila pokonci Čekadova mama, ki smo mislile, da že spi, in zakričala: »Ne, sestra, ne smete ga dati njej, ne njej, dajte ga meni«. Sestra je v zadregi obstala. »O, le dajte ga mami, jaz bi ga vzela samo, če bi ga nobena druga ne želela«, sem odgovorila.
Zjutraj pa je sestra od Čekadove mame odnesla nedotaknjeno skodelico čaja! Od tiste pomladi je poteklo že več kot četrt stoletja... Toda vsako pomlad,ko z veselim pogledom objemam pomladno cvetje in bu- jno zelenje, mi spomin pohiti v tisti čas, ko so zdravniki dvomili,ali mi bodo vid še rešili Tedaj se vselej spomnim tudi uboge Čeka- dove mame. Kako me je imela »rada«! Ko pa je zvedela, da bo moj brat duhovnik, mi niti skodelico neoslajenega čaja ni več pri- voščila...

Angelca

In na svet je prišlo življenje,kakor da se je rodilo sonce. Kakšno je to življenje, kakšni trenutki, ki ga sestavljajo? Tako podobni so si med seboj, pa vendar tako različni pri slehernem človeku. Zbližujemo se in odda- ljujemo, smo prijatelji in smo sovražniki.
Včasih si tako sam in slaboten, da si še manjši in še nepomembnejši kakor pa sodijo tisti, ki te ne marajo. Vrtiš se v začaranem krogu brez izhoda in ne vidiš, kako ubežati majhnosti, ki je v tebi. Drhteč kakor cvet pričakuješ božajočo roko. Včasih ti v glo- binah zaigra pomlad, spet drugič te duši vlažna poplava bolečine. Kličeš in grebeš po nedojetnem, a vedno znova ti zmanjka moči, da bi se končno ujel in prepoznal. Korak je negotov, telo drhti, toda iti moraš naprej. Padeš neštetokrat, in spet boleče vstajanje.Toda vstati,to je edino,kar šteje Molčiš,ko bi najraje rjovel,ihtiš,ko bi se rad smejal, padaš,ko misliš,da vstajaš, sovra- žiš, ko bi moral ljubiti, božaš, ko bi najraje udaril... vse, vse to je življenje.
Življenje, podobno krhkemu cvetu. Nekoč nenadoma usahne, in pred nedavnim roje- no sonce zatone. Za nekaterimi ostaja na nebu žareč večerni sij nepozabne plemeni- tosti,ki ga ni mogoče zbrisati z obraza zgo dovine, za drugimi se spusti mrak, in kmalu ne vemo, ali je to sonce sploh kdaj obsta- jalo. Vse je odvisno od tega, kako se od- ločamo, ko se nezadržno bližamo svojemu zatonu. O,večno vznemirljivo je vprašanje: Bom ob odhodu zapustil neizbrisen sij na temnem ozadju preteklosti?

Beti

Hvalite Gospoda za vse ljudi,
ki se znajo zatekati k njemu.

Hvalite Gospoda za ljudi,
ki so sovraštvo premagali z ljubeznijo.

Hvalite Gospoda za ljudi,
ki prinašajo božje usmiljenje.

Hvalite Gospoda za ljudi,
ki za pravi mir izpostavljajo svoja življenja.

Veselite se v Gospodu
in zahvaljujte ga v vsem.

Le nekaj ur proti jutru mi je spanec zatisnil oči.Prebudim se in zastrmim po sobi.V hipu se zavem resničnosti: nedeljsko jutro v bolnišnici! Pogledam na posteljo, kjer je še včeraj ležala mlada mamica Tončka. »Ton- čka, ne pozabi name,« zašepetam v srcu. »Samo dva dni sva preživeli skupaj,in kako čudovito sta se najini duši našli. Jaz sem razumela tvojo bolečino,da ne moreš svoje družinice pomnožiti še z enim otročičkom,ti pa si razumela, kako strašno trpljenje sti- ska mojo dekliško dušo za temi bolniškimi zidovi.« Pogledam na uro.Ko bi bila doma..! V duhu obiščem farno cerkev,svoj prostor- ček v cerkvi,ki bo danes prazen. »Tončka, ti pa boš v Cerkvi, ne pozabi name.«
Tedaj se skozi rahlo priprto okno zasliši glas zvonov. Pohitim k oknu, da bi se moja duša naužila vsaj glasu, ki prihaja od cerkve »Angelca, odpri okno,« me poltiho poprosi bolnica Ančka,ki že dolge mesece ne more iz postelje. Odprem okno na stežaj in ču- dovita pesem zvonov napolni bolniško so- bo. Zvonovi utihnejo. Sedem na posteljo k Ančki, srečava se solznih oči. »Stopi, ljubi angel varuh,« poltiho izrekam bolnikovo molitev. Ančka sklepa roke,čutim,da z mo- jimi besedami tudi ona daruje svoje trplje- nje Bogu. »Hvala,« mi solznih oči zašepeta tudi soseda Pavla.
Tako živo občutim v tej uri Gospodovo za- gotovilo: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi.« Čutim, da je med nami On, ki po njem hrepenijo naša srca. »Saj kdor je bolan, ni dolžan iti k maši,« se tedaj oglasi mlado dekle z dru- ge strani sobe. Vesna čaka, da bodo zdra- vniki ustavili življenje otroku, ki ji živi pod srcem.Njen glas me v naši zbranosti zabo- li: »Eno je dolžnost, ki se ji človek rad izo- gne, drugo je potreba po sveti maši, a še vse nekaj drugega je želja in hrepenjenje po božji bližini,po sveti daritvi,« odgovorim V sobi zavlada molk. Vrnem se na svojo posteljo. V duhu obiskujem vse drage pri- jatelje. Tiste,ki ste to uro v bližini, tiste, ki vam v cerkev hitijo le vroče želje, pa tudi tiste, ki se sveti maši radi izognejo z izgo- vori. V srcu pa vstaja prošnja: »Daj, Gos- pod,da bi vsi trpini znali ceniti sveto mašo, da bi po njej občutili željo in hrepenenje.«

Angelca

Spoštovani gospod urednik! Vašo revijo Pri- jatelj prebiram šele drugič. Ognjišče in Dru- žina sta pogosto moje čtivo, po Prijatelju pa sama ne vem zakaj nisem segla. Letoš- nji prvi izvod mi je prinesel iz cerkve moj 15-letni športnik - zdrav sin pubertetnik. Takoj,ko sem začela brati,kaj pišejo o sebi invalidi, sem se zamislila: kako sem lahko srečna! Imam zdravje, prav tako vsi moji najdražji. Samo Mariji Pomagaj se moramo zahvaliti, ker nam deli ljubo zdravje.

Ker lahko uspešno opravljam svojo službo, prav tako mož, ne živimo v finančnem po- manjkanju. Pošiljam vam skromen znesek za tiste nepoznane prijatelje - Prijateljeve naročnike, ki sami težko poravnajo naroč- nino.
Prisrčno Vas pozdravljam in vam želi mnogo uspehov

vaša bralka iz Ljubljane

Dragi prijatelji bolniki! Naj se vam po dolgem času spet oglasim s kratkim pismom. Pri- jatelja imam naročenega že odkar je začel izhajati. Zelo sem ga vesela. V njem imam precej tolažbe, ko berem, koliko je še huje prizadetih kot sem jaz. V spisih sledim, ka- ko mnogi mirno in vdano, z božjo pomočjo, vsak po svoje prenašajo trpljenje. Vem, da se čutite osamljene, pa niste sami.
Že več let boleham, stara pa sem že nad osemdeset let. Na svojem skromnem domu živim v samoti. Kljub bolezni in onemoglosti sem vesela,ker čutim,da nisem sama,da je vedno nekdo ob meni. Tako je tudi ob vas. To je tisti Prijatelj, ki je dal svoje življenje na lesu križa za nas. Zato pa, dragi trpini, ne obupujmo. Bodimo pogumni in prosimo ga, naj nas še naprej podpira, da nas križi in trpljenje ne bo strlo.
Dragi prijatelji! Združimo se vsi v molitvi. Molimo za vse trpeče brate in sestre, ki so razkropljeni po vsem svetu. Molimo tudi za naše duhovnike in dobrotnike,naj jim Bog še naprej daje moči in razsvetljuje s Svetim Duhom, da bi vsi skupaj ostali stanovitni in pomagali drug drugemu.
Vse skupaj iskreno pozdravim in ostanem v duhu vedno z vami

Ž. M.

»Osmrtnice«,me je zmotil glas iz radia.Nanj sem postala še toliko bolj pozorna,ker sem vedela, da je mati moje zdravnice težko bol- na. In res mi je že prva osmrtnica prinesla poročilo o njeni smrti.Čeprav sem tega ta- ko rekoč pričakovala, me je novica vendar globoko prizadela in znova sem se povrnila k razmišljanju.
Pred oči mi je živo stopilo jutro prejšnjega dne, ko sem bila pri zdravnici na pregledu. Že ob vstopu sem v nji zaznala globoko duševno bolečino in utrujenost, kajti po odgovornem delu v ordinaciji in naporih dežurstva je zadnje čase mnogo nočnih ur prebedela ob bolniški postelji svoje mame, ki je že dolgo bolehala.Pred desetimi dnevi pa jo je zadela kap in od tedaj niso mogli pričakovati drugega kot smrt. To je njena hčerka,zdravnica, dobro vedela. Čeprav se je trudila, da tega ne bi pokazala, se ji je glas tresel, ko je pripovedovala. V tolažbo ji je bilo, ko je videla, da z njo iskreno so- čustvujem.
In ob sporočilu,da je njena mama dotrpela sem pomislila na vse tiste zdravnike, ki ta- ko kot ona dostikrat gredo preko sebe in z vso predanostjo poklicu lajšajo trpljenje svojim pacientom.
Res je, da so znani tudi drugačni primeri. Tudi jaz sem jih doživela, in morda pridejo prav zato taki zgledi še bolj do izraza. Za- to bi želela ob tem zgledu svoje zdravnice dati priznanje vsem tistim zdravnikom, pa tudi drugemu zdravstvenemu osebju, ki se tudi ob preizkušnjah lastnega življenja ne- sebično žrtvujejo v samaritanski službi. Ne samo zdravila, tudi to je nam bolnikom v veliko moralno oporo in s tem v pomoč pri lajšanju trpljenja.

M. P.

Predragi Prijatelj in vsi sotrpini! Po dolgem času se Vam zopet oglasim.Želim,da bi nas Prijatelj v prihodnje še bolj pogosto obis- koval kot doslej. Seveda je to odvisno tudi od nas, koliko bomo zanj prispevali in kako pogosto mu bomo pošiljali svoje dopise.
Vsaka številka prinaša nekaj dopisov bol- nikov in invalidov. Ta pisma mnogo povedo tudi zdravim bralcem. Res pa je, da vsak izmed nas trpljenje drugače prenaša, ne- kateri bolj pogumno in vdano, drugi manj. Gotovo je med nami dosti takih, ki darujejo svoje trpljenje za misijone, za duhovniške in redovniške poklice, za pokoro za svoje grehe, za vse tiste,ki so umrli nagle in ne- predvidene smrti in še za mnoge druge na- mene. Nešteto načinov je,ko moremo kljub svoji onemoglosti in bolečinam narediti še kaj dobrega. Zato v svojem trpljenju ne smemo prehitro obupati, saj Bog ve za vse naše žrtve,ki jih darujemo za svoje bližnje, pa naj bodo to naši prijatelji ali tisti, ki na- šega trpljenja ne razumejo in nas morda celo zaničujejo. Mnogi zdravi, ki ne znajo ceniti svojega dragocenega zaklada-zdravja tudi bolnika ali invalida ne razumejo. Ti ne pomislijo, koliko bojev in truda je bilo treba bolniku, da se je izkopal iz mnogih kriz in zopet našel smisel tudi takšnemu življenju.
Dragi prijatelji,ne obupajmo, pokažimo zdra- vim, da smo tudi mi močni. Naj naša srca ne bodo žalostna, saj je z nami On, ki je sam okusil,kaj je trpljenje,in nam, če bomo zvesti,obljublja,da bomo za vedno združeni z Njim in našim Očetom.
Prisrčno vas vse pozdravlja prijateljica

iz okolice Vrhnike

Spoštovani Bine! Komaj sem dobro prebrala Prijatelja, že sem se odločila,da Ti pišem in povem, da se nam nisi "vsedel v želodec kot žvečilni gumi", temveč, da smo Te -upam- vsi bralci vzljubili kot dobrega, odkritosrč- nega prijatelja.Kadar se s kom pogovarjam o Prijatelju, vedno pogovor nanese tudi o Tebi. Pred kratkim me je po Tebi v pismu vprašala celo ena naša misijonarka iz de- žele vzhajajočega sonca: »Kako pa je tisti Bine-zine, ki mi daje mnogo smeha in tudi bolnikom, tako mislim.« Vse kaže, da si se močno priljubil tudi prijatelju uredniku,da je Tvoja stran dobila celo novo, skoraj praz- nično opremo, kjer zdaj tako brezskrbno vlečeš fajfo.Gotovo še bolj brezskrbno za- to, ker si tudi od ženkice dobil dovoljenje, da smeš pisati tudi brez honorarja. Lepo, da imaš smisel za dobro delo in da si za to svojo zamisel pridobil svojo tabolš polovico
Veš,Bine,lepo si popisal,kako sta z ženkico preživela praznike, vendar se Ti nisi poka- zal v najlepši luči. Ob njem sem spoznala, da se je Tvoja ženkica lepše pripravila na praznik kot pa Ti. Sicer ne vem, morda le iz ponižnosti nisi povedal, če si »šel« tudi Ti k praznični spovedi. Mislim pa, da si le preveč zgovoren in odkritosrčen,da bi mo- gel kaj zamolčati, še posebno, če kaj dob- rega storiš. Vidim, da se rad tudi pobahaš. Zato mogoče božične spovedi niti nisi op- ravil. Sam poveš, kako se je ženkica spre- menila po božični spovedi, kako je bila po- tem vsa bolj ponižna,skromna, dobrotljiva, skratka,vsa boljša tudi do Tebe. Zdi se mi, da je Tvoja komanda pri delanju jaslic bila bolj slaba priprava na praznike. Veš, Bine, če nisi o svoji spovedi nič zapisal iz poniž- nosti, potem Ti gre pohvala, če pa je nisi opravil, potem Ti svetujem,da se zato po- trudiš vsaj za Veliko noč, kar je že po cer- kveni zapovedi dolžan opraviti vsak vernik. Kot spoznam iz Tvojih pisem,si versko zelo šibak, zato vem, da potrebuješ daljši čas za pripravo, in v tem je tudi vzrok, da Ti tako hitro pišem: Saj bom vesela, če nam boš v velikonočnem Prijatelju pisal, da si tudi Ti opravil to praznično dolžnost. Upam da Te bo Tvoja ženkica rada peljala v cer- kev, da Ti jo za to dobro delo niti ne bo treba prositi,da bo dovolj,če ji boš to željo le omenil. Če pa je Tvoja ženkica res pre- pričana, da Tvoja plešasta glava ne pre- nese več mraza in ker bo v postnem času gotovo še mraz,upam,da bo Vaš g. župnik Kapselj na Tvojo željo rad prišel tudi na dom,da opraviš to dolžnost. Le potrudi se, boš videl,Bine,če je že spoved ženkice ta- ko dobro vplivala nate, kako bo šele Tvoja spoved. In to blagodejnost daj tudi Ti ču- titi ženi. Tako bosta oba še složneje plula v toku življenja in trpljenja. In ob tem upam, da se bo v vajinih srcih porodila še marsikatera dobra misel, ki bo v korist in veselje številnim bralcem Prijatelja.
Sedaj pa še Tebi in tabolš polovici lep po- zdrav.

Tilka

Dragi prijatelj! Zelo nam je všeč ta Prijatelj in vsaka številka je najlepša. Škoda, da imamo tisti bolniki, ki še nismo na vozičkih, tako malo časa za čitanje in tako sem šele oni večer za trenutek vzela v roke Prijatelja in slučajno začela zadaj. Resnično mi je že dalj časa ta Bine Bodež všeč, ta zadnja spreobrnitev njegove žene je pa »bomba«.
Čestitamo obema, da tako lepo skrbita za smeh, čeprav je morda le nekaj resnice notri. Hvala Bogu, da se je lepo končalo in želimo za naprej obema vesele in polne ljubezni Božiče. Naj ne bo ljubosumna, če bomo vsi malo ponoreli.
Posebej še čestitamo Stanki Glavan za lepo risbico in ji želimo še veliko uspeha pri risanju.

Tudi Mirka pošilja za Pri- jatelja Lurško Gospo in pesmico, ki bi naj bila mo- litvica, s katero bi želeli kaj izprositi, predvsem, da bi vsi bolniki in invalidi ki si težko privoščijo kaj drugega,prejeli Prijatelja zastonj. Morda bi mladi zdravi odprli srce in roke saj jim bo Marija bogat plačnik, če se bodo mogoče sami znašli v bolezni. Bolezen pa tako rada pride in je potrebna v mnogih primerih kot dež za rast. Tudi po bolezni vsi rastemo za nebesa in tako se vzpenja- mo po lestvi bolečin v novo domovino, saj si jo z boleznijo vsakdo sam zasluži, če jo le želi dobiti.

Ljuba Lurška Ti Gospa,
prosi še za Prijatelja!
Dobrotnikov mnogo mu izprosi,
da svoje breme lažje nosi.
Če zdravja bolnik ne bo imel,
vsaj Prijatelja bo prejel.

Mirka

Dragi Bine! Prav lepa hvala za pisma, ki nam jih pišeš v Prijatelju. Seveda tudi tvoji ženkici, ki daje nasvete, kot si pisal v zad- nji številki. Tudi jaz se strinjam s tem, naj bi premožnejši pripomogli revnejšim za Pri- jatelja. Mnogim nam je v tolažbo, da lažje prenašamo bolezni, ki nam jih božja previ- dnost dopušča. K meni navadno priroma, kadar me moj stari bronhitis položi v poste- ljo in termometer nameri visoko čez rdečo številko.
Tvoje pismo mi je vselej v veliko veselje, saj se zraven pošteno nasmejem, ko ga pre- biram. Zgleda, da tvoji možgani dobro delajo Moram ti povedati, da moji zelo slabo, ker jih je preurejal avto. Ko me je fiček vrgel s pločnika na sredino ceste, so se pošteno stresli.
Lep pozdrav tebi in ženkici

Terezika

Pozdravljeni prijatelji! Danes mi je pa kar malo nerodno začeti kramljati z vami. Ne vem ali je temu kriva prihajajoča pomlad ali pa sem res malo sramežljiv in mi je ne- rodno zaradi moje slike v Prijatelju. Veste, da moja "Tabolš polovica" pravi,da me raje gleda na tej sliki, kot pa »original«. A jaz ji tega ne zamerim, ker vem, da ji je najbolj všeč na sliki moja fajfa, saj ji iz nje ne pu- ham pod nos. Če pa ima ob sebi »original«, me pa vidi tako megleno, kot bi bil v ljub- ljanskem smogu.
Ja, pa čeravno moja antena bolj slabo lovi ljubljanski val, je le ujela vest, da so se v Ljubljani zbrali že februarja naši "glavni" in sklenili, da bo v tem letu malo več duhov- nih vaj za bolnike. Jaz sem se te novice nadvse razveselil, ker upam, da bom tudi prišel na svoj račun, da se malo bolj duho- vno utrdim.S tem pa bi tudi lahko potolažil vse tiste, ki so tako v skrbeh zame. Dotlej pa naj potolažim vse, ki ste mi pisali s tem v zvezi, da je moja »ta stara« precej teč- na, če me vsake toliko časa ne obišče g. Kapselj in mi ispraši dušo. Draga Tilka, ta odgovor velja tudi tebi in prisrčna hvala za toplo in iskreno pisemce! Prosim pa te, da me razumeš, da ne smem preveč pisati o sebi. S tem bi namreč lahko pokvaril družin- sko idilo, ki se je ustvarila v Božičnih praz- nikih.Zato tudi tebi Špela le na kratko lepa hvala za prisrčno pesmico.Moja zahvala pa velja tudi vsem tistim, ki le prebirate moje vrstice in oklevate, da bi se mi oglasili. Kar pogumno primite za pero in boste videli, da pisanje sploh ni tako težko kot se vam zdi. Lahko vam za korajžo povem še to, da vsako pismo doprinese h kvaliteti našega Prijatelja. Čim več pa je pisem, tem večja je tudi dobra volja našega g. urednika. Jaz pa pri njem nimam prav nobene protekcije, le to se rado zgodi, da meni »bere levite«, če nima primernih člankov za Prijatelja. V svoj kotiček pa me je s fajfo vred potisnil zato,da se mu v poletnem času ne polenim ali izmuznem v kako drugo deželo. Tega zadnjega sicer res ne bi mogel narediti,po- lenim se pa prav lahko, ker je ta bolezen danes kar precej razširjena.
Za konec pa naj vam povem še to, da da- nes moja žena goduje. Te vrstice vam na- mreč pišem na sam pustni dan. Žena cvre krofe,pa ves čas nekaj godrnja - da ni do- bila darila - jaz pa kar lepo počasi pišem, jem krofe in jih malo zalivam. Seveda ne s »Cvetalom«. Tolažim se, da se bo kmalu umirila,ker mora biti za ženski praznik, ki je pred vrati, umirjena in spočita. Še sreča, da imajo tudi žene svoj praznik. Mi možje pa, uboge pare, seveda lahko samo darila kupujemo in gledamo na koledar, da kak datum ne zgrešimo.
Smo pa res pravi trpini, kajne?
Sedaj pa moram res končati, ker bi lahko še kdo pomislil, da se sam sebi smilim. Že- lim vam lepe pomladne dni in brez zamere

vaš Bine Bodež

Očka, zakaj imajo krave na paši zvonec?
Sinko, zato, da ne zaspijo. Rezika, ki hodi v prvi razred, pride iz šole domov. Mama jo vpraša: Rezika, kako je bilo v šoli?
Oh, mamica, vse je prevara. Učiteljica nič ne zna. Mene je vprašala, koliko je 2+2.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Dejansko se v svojem umetniškem prizadevanju še vedno iščem. Začela sem upodabljati preproste pred- mete, trudila sem se, da bi v igro barv ujela igro svojih misli in doživljanj. Polagoma postajam do sebe vse bolj zahtevna. Poskušam se v pejsažih,tihožit- jih;končno bi hotela v svojih delih razodeti svoje najplemenitejše doživljanje, svojo krščansko vero.Razmeroma pozno sem za- čela upodabljati križ. Upodobiti Križanega - to se mi zdi najzahtevnejša naloga. Prav tako težko ga je oblikovati na platnu,kakor v našem vsakdanjem življenju.«