Vedela sem, da me čaka težka naloga. Povedati ji bom morala, da ji njena bo- lezen obeta le še kratek čas življenja. Dala ji bom vsaj slutiti slovo. Bom to zmogla? Strah me je bilo. Laže bi bilo napisati,še laže bi bilo preložiti to nalo- go na koga drugega. Toda nisem imela izbire.
Končno je prišel trenutek, ko sva bili sami. Čutila sem, da bo sedaj vprašala. In res me je vprašala: »Prosim te,povej mi čisto po pravici, kako je z menoj.« Rekla sem ji, da je stvar zelo resna, da jo skušamo zdraviti, da pa ne moremo vnaprej reči, kako bo bolezen potekala. Razumela je. Ni ji bilo treba več in na- tančneje razlagati. Rekla je tiho: »Hva- la ti. To sem slutila in šele danes sem zbrala toliko poguma, da te vprašam. Zdi se mi, da sem prebila led. Zdaj sem mirna. Za seboj imam bogato življenje - ki mi je bilo podarjeno. Zdaj ga bom morala zapustiti. Pripravljena sem.«
Pogovoru je sledilo olajšanje. Zdaj sva obe vedeli, kako je z njo. Zbližalo naju je in brez besed sva si lahko od tega trenutka marsikaj povedali.

Mojca Kresnik

Na binkoštni praznik po tisti odločilni veliki noči, ko je Jeruzalem vztrepetal ob novici,da je grob prazen in da je Kristus res vstal, je judovska prestolnica doži- vela nov pretres: po ulicah se je razle- galo oznanjevanje Kristusovih učencev, za katere so mnogi menili, da so se ra- zočarani za vedno umaknili v svoje pri- vatno življenje. Pojavili so se kakor živo pričevanje narodove vesti, enodušni in hrabri, z odločnim voditeljem apostolom Petrom na čelu. Jeruzalem, ki je mislil, da je Kristusa in njegov nauk za vedno pokopal v bolečini in ponižanju, je pre- senetila živahna in glasna Kristusova Cerkev.
In res je v tem nenadnem rojstvu Cer- kve več kot preprosto presenečenje. Saj so ji stebri ljudje,ki so še včeraj bili plahi in so se negotovi skrivali pred ja- vnostjo, ljudje, polni bolečine, s strtimi srci.Jeruzalem je vedel za njih brezmej- no bolečino in mogel je slutiti njih za- puščenost in osamljenost. S Kristusom je padla njih kariera. Božjega kraljestva od katerega so si toliko obetali,jim Kris- tus ne more več dati. Mrtev je in z njim so po mnenju ogromne večine tistih, ki so Kristusa poznali,mrtvi tudi vsi upi,da bo Bog svoje kraljestvo vendarle obnovil. Tako mlada in tako nebogljena skupnost se ob takšnem pretresu človeško gle- dano ne more obdržati pri življenju.
Toda,glej, Jeruzalem se je uštel pri tem izračunu. Ni veroval, da gre v tem pri- meru za božje delo. Videl je pač Kristu- sovo bolečino in bolečino njegovih uče- ncev, ni pa računal s posredništvom in ustvarjalno močjo božje ljubezni. In prav ta izliv prekipevajoče božje ljubezni je na binkoštni dan presenetil tako same Kristusove učence kakor Jude in poga- ne.Nenadoma pred svetom stoji Cerkev Rodila se je iz ljubezni in bolečine,zrela, da nastopi dolgotrajno popotovanje med narode skozi vso zgodovino.
Tu imamo Cerkev, sad bolečine in božje ljubezni. Prihod Svetega Duha jo je ob- likoval pred svetom, na pogled krhko, pa vendar nepremagljivo. Ta Duh, ki ga pošilja Kristus, je duša te Cerkve, in iz Njega črpa moč za svoj obstoj in svoj boj. V Njem postane njena bolečina ro- dovitna, kajti Bog sam ji zatrjuje, da je z njo,da ljubi to svojo razbolelo Cerkev.
Cerkev je prestala že nešteto viharjev. Skozi vso zgodovino gre za njo globoka krvava gaz bolečin in odpovedi. Toda skozi vso zgodovino je značilnost te Kristusove Cerkve tudi ljubezen, ki v njej živi. Tudi danes ni drugače. Člani te veličastne Kristusove Cerkve so naj- bolj živi pričevalci Kristusovega nauka prav takrat, ko trpijo in ljubijo.
Trpljenje, ki nam je dano, je torej lahko žlahtna prvina našega krščanstva. Ni potrebno tega trpljenja posebej iskati. Prinaša nam ga življenje samo. Pome- mbno je edinole, kako svoje bolečine sprejemamo. Ali bo v njih prostor tudi za Boga? Ali bo v naših skrbeh, v naših prizadevanjih, v naših molitvah prostor tudi za misel na druge? Ali bo v nas poleg bolečine tudi prostor za ljubezen?
Če bo v nas tudi prostor za ljubezen, tedaj smo svetlo binkoštno znamenje,ki je vest človeštva - Kristusova Cerkev. Kristusova Cerkev se namreč rojeva tudi iz ljubezni in bolečine v nas.

Nekam turobno jutro. Ozračje bolniške sobe pretresa bolečina. Onemogli kriki razbolele žene mi režejo v dušo. Bolijo me, o še kako me bolijo te besede, iz- trgane tam iz dna, kjer se kot v konici slapa peni brezmejno trpljenje. »Sestra, pomagajte, pomagajte... O Bog, o Marija pomagaj!«
Zdaj čutim, prišel je tisti neizbežni tre- nutek, ko se še tako zakrknjen človek sreča z Njim, ki je nekoč na križišču ta- ko kot ona ponavljal: »O Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Kriki,pretresajoči kriki. Nekatere zapuš- čajo sobo.Ne morejo prenesti te,čeprav tuje,a tako žgoče bolečine. Na hodniku pa je mir. O,zdaj vem,zakaj tisti razpeti na križ, ostajajo tako sami. Ljudje se bojé srečanja z bolečino, še več, bežé pred njo. In ti ostajaš sam. Potem se nekdo,ki mu pravimo zdravnik, spet ne- močno skloni nadte. Ogleduje, primerja, ugiba... Končno! Naj dobi ampulo apa- urina.
Kriki pojenjujejo, soba se utaplja v tisti vsakodnevni dih jutra, ko se prebujaš v nove neznane trenutke dneva in ti je pri srcu tesno. Kaj bo danes z menoj?
Že peto jutro se sprašujem, od trenut- ka, ko sem prestopila prag te velike, s trpljenjem natrpane bolniške sobe. Že tretjič v tem letu moj pogled objema te stene, edine, ki čuvajo skrivnost moje osebne drame.Tretjič in vendar zdaj še bolj okrvavljene. Sama, nad sklonjenimi ženicami, priklenjenimi na bolniške pos- telje,sama s svojo po zunanjem življe- nju dihajočo mladostjo. In ob meni mo- rda poslednji utripi zgaranih življenj. Ne vem, zakaj, toda mislila sem na svojo smrt, na trenutek, ko bo začelo v meni ugašati vse tisto, kar danes še živi, ko ne bo več sanj in ne hrepenenj, ko bom le še z bolečino prekaljeno telo in se bo moja duša bližala prostranstvu večno- sti. Morda bom taka kot tista starka v kotu, ki želi samo še domov, čeprav je njen dom prazen in je nihče ne čaka.
Ali pa kot žena, ki nema, negibna leži poleg mene. Le hropenje mi govori o tisti pesmi življenja, ki se bo prej ali slej izzvenela.
Ne mislim več nase.Vse tone v skrivno- sti trinajstih žena, s katerimi bom delila te tedne življenja. Soočala se bom s skrivnostjo njihove bolečine, s pesmijo njihovega življenja. Prisluškovala bom utripu teh src, morda bo moja beseda le našla moč tolažbe in bo moja priču- jočnost le kateri v skromno pomoč. Da, to si želim, Gospod, tudi za temi zidovi: živeti zate, zanje, v katerih se mi naj- globlje razodevaš - v njih, ki so s teboj pribiti na križ. In ko bom spet štela ka- plje infuzije, naj bo vsaka dar njim, ki trpijo ob meni in z menoj,naj bo sleher- na moja bolečina Tebi znana daritev za vse, ki jih ljubim.

Milena

Veselje podaljša življenje

Veselje podaljša življenje. Zdi se mi, da je to osrednja misel, ki jo je potrebno poudariti iz pogovora z Mimi in Frido. Živita v Domu upokojencev na Taboru v Ljubljani. Čeprav jih imata že obe nad sedemdeset let in to tudi ne tajita, ne marata govoriti o tegobah starosti, mar- več o lepoti življenja.
Res, kdor je vse življenje godrnjal, bo verjetno tudi in še bolj godrnjal na sta- ra leta; kdor pa je imel vseskozi oči odprte za to, kar človeka osreči, bo to zmogel tudi v starosti. Vsaka stvar ima svoje senčne strani,ima pa tudi sončne Zakaj bi ne iskali sonca povsod: pri lju- deh njihovo dobro voljo, ljubezen, ve- selje;v naravi lepoto;v otrocih srečo in razigranost; v notranjem miru pa božji nasmeh. Tisoč razlogov je, da smo sre- čni. Mimi se je letošnje pomladi takole razveselila: »Pozdravljena,pomlad, kon- čno si se zdramila iz zimskega sna.Kako čudovito se prenavlja narava. Kako to- plo je, sonce nas objema. Ti si, ki vso zemeljsko oblo budiš. In cvetlice v gre- dah so paša za naše oči. Poglej,kako iz grmov poganja cvet. Ali slišiš ptičke pet?«

Mimi in Frido poznamo že nekaj let, saj sta redni obiskovalki naše cerkve. Sami pravita: »Kar vsak dan greva k maši. Ta- ko blizu imamo cerkev,da bi bil greh, če ne bi šli.« Namenili smo se, da ju pred- stavimo tudi našim bralcem.
Mimi smo našli v Dvorani doma, kjer imajo klavir. Svoje proste urice namreč rada preživi ob igranju in petju. Ko naju je zagledala - bolj od blizu seveda, ker slabo vidi - je kar zavriskala in naju vsa vesela peljala k sestri v sobo. Po tako sproščenem uvodu smo se lahko kar brez priprav začeli pogovarjati.
Tri leta. Prej sva bili na Cigaletovi.
Ko so prišla najina leta, nisva mogli delat Služkinja se je namreč poročila in medve nisva mogli več sami. Zaprosili sva za sprejem v Domu na Taboru, ki so ga tedaj zidali. Tri leta sva čakali. Težav z vživetjem sploh ni bilo. Kar privadili sva se. Drugače niti nisva mogli. V pesmi "Življenje mojega življenja" sem zapisala:
Ko je ravnateljica to videla, je bila tako vesela, da jo je vsem v Domu prebrala. In predstavila me je,kot da znam igrati.
Na prireditve ne gremo toliko.Pri razve- drilu pa rada kaj veselega zaigram, kar na pamet, saj nič ne vidim.
Radi pa sva tudi sami.V začetku so na- ju skušali vabiti medse in so govorili,saj smo prijatelji. Me se s tem že strinjava, a vendar sva dve in sva zaradi tega radi kar sami. Sami zase sva že družba. Težav z drugimi ljudmi sploh nimava; greva ven na sprehod, greva v cerkev. V Domu sva kar zadovoljni.
To je najino zdravje. V glavnem sva bili vseskozi zdravi, razen v letih otroških bolezni.
Zdravje je v prvi vrsti. Drugo pa je podedovan humor. Moj papan je bil velik humorist. Kljub te- žavam je bil vedno do- bro razpoložen in je bil tudi zelo dober do svojih štirih otrok. Bil je čudovit človek.Ženo je imel ze- lo rad in otroke je ljubil. Mene ni nikdar udaril, kar s ponosom pripoveduje Mimi. Mama je bila pa zelo stroga. Palica je bila vedno na mizi in če nismo bili pridni je padalo po nas. To meni ni bilo prav, da je zmeraj šiba pela. Mislim, da je v tem premalo ljubezni. No, pa eden že mora biti strožji, ker smo bili otroci tako razposajeni.
Ob spominu na otroštvo se Mimi še bolj razživi in začne pripovedovati zgodbe iz otroštva, da se vsi nasmejemo. Never- jetno so bili iznajdljivi v igrah in so si znali krajšati čas. Kakor da hoče opra- vičevati svojo razigranost,potem nada- ljuje: Veste,veselim se življenja. Vese- lim se vsakega dne. Veliko tudi moliva in zdi se, kot da Bog kar sproti dobro plačuje in hudo kaznuje. Vsak dan nam je podarjen, zato se vsakega veselim. Pravzaprav sestra Frida več moli, jaz pa bolj delam. Postelji pripraviva sami, pospravljava tudi, le enkrat na teden nam pridejo po tleh pomit. Drugače pa vse narediva sami. Tako imamo kar za celo dopoldne dosti dela. Včasih tudi kaj pesnikujem, uživam v tem.
Počutiva se srečni. Nekoliko naju skrbi bolezen. Mislim pa, da kaj hujšega ne bo, ker se kar drživa in naš rod je zelo mo- čan.V glavnem sva srečni.Vsaj za sebe lahko tako trdim, - pravi Mimi. Sestra Frida pa,kakor da hoče sestrino mnenje omejiti, bolj naglaša: Zadovoljni sva. Kljub vsemu,kar je v življenju prišlo,sva kar zadovoljni.
Saj se počutim mlado. Čeprav sem stara, se počutim mlado.
Če nič ne premišljujete o preteklosti in ne gledate samo naprej.Pride pa mnogo stvari,ki človeka osrečijo. Mene recimo, osreči že to,če lahko kaj dobrega nare- dim. Če grem h komu na obisk.Na spre- hod hodiva, na zraku sva mnogo. To je veliko. Nič ne premišljujeva, kaj je bilo in kaj bo. V božjih rokah sva.
Velikokrat sem že sli- šala od kakšne gospe: »Kako sta srečni, da sta tako veseli.« Rekla sem ji: Gospa,samo vo- ljo morate imeti, da vse hudo pozabite. Bodite srečni. Uživajte v tem, kar vidite. Poglejte ze- lenje, poglejte cvetje, poslušajte ptičje petje. Občudujte pomlad, kaj vse nam prinaša! One pa odgovorijo: Ko pa ne morem. Potem jaz nadaljujem: Prosite Boga za milost, da boste imeli voljo in da boste veseli. Poglejte naravo, obču- dujte sončece, ki vas obžarja; kaj pa hočete še več? Iskat čim več lepega in čim več veselega. Veselje podaljša živ- ljenje! Prav zares. Veliko je pa takih, ki so nezadovoljni v življenju. Le tožijo in godrnjajo. Sami s seboj ne morejo biti zadovoljni. Toliko sem izgubila,a vendar z dobro voljo sem vse prestala in sem ostala vesele narave. Znali sva sprejeti karkoli je prišlo, dobro ali slabo. Iz Mari- bora smo se preselili v Borovnico,kjer sva preživeli najlepša leta otroštva in mla- dosti. Potem sva se preselili v Ljubljano
O tem raje ne govoriva.
Hudobija ljudi. Če človek dolgo živi, do- sti doživi. Hvala Bogu, da sem lahko kaj dobrega naredila.
Iz Borovnice. Tu nam je oče vse napravil Telovadkinji sva bili. Mama naju je pos- lala v narodni dom in v glasbeno matico Za to sem ji še danes hvaležna.
V času,ko sem bila še mlada,me je snu- bil neki Lojze. Iz službe sem šla domov. Lojze je bil vame zaljubljen in je rekel, če me sme spremljati. Jaz sem seveda dovolila.Potem sva tako šla in klepetala Kar naenkrat mi je rekel: »Veste, gos- podična, jaz imam z vami resne name- ne.« Potem pa iznenada stopi iz fižo- love njive njegova mama: »Kaj, ti imaš resne namene?! Kakšne resne namene neki! Ti boš moral za mene skrbet. De- kle pa le pusti.« In jaz sem pobegnila. Drugi dan mi je rekel, naj odpustim, in da mora ostati pri mamici. Jaz sem si pa mislila: Oh, Marija, da bi jaz morala iti k Lojzetovi mami, da bi me tepla? In tako je bilo konec najine ljubezni. Rekla sem Lojzetu: »Potem pa veste kaj, kar mame se držite! Pa mamo podpirajte.Po pravici povedano, jaz ne čutim nobene ljubezni do vas.« Ali ni to smešno,da je s fižolovke stopila ven in to prav takrat ko je on izpovedal svojo ljubezen.
No, pa še enega dogodka se dobro spo mnim. Bila sem zelo živahna, iskrivih oči in so mi mnogi dvorili. Nekoč me je neki častnik spremljal do doma in sem se s tem očetu pohvalila. Očka je pa kar molčal. Drugega dne, ko sem spet šla proti domu, pa je pristopil drugi "čast- nik" in je rekel: »Veste, gospod, pustite jo, jo bom že sam spremljal do doma.« Meni pa je rekel: »Z oficirjem že ne boš hodila!« Od takrat ga ni bilo več na spre- gled. In spet je bilo nove zgodbe konec.
Pa vendar,Mimi je bila srečno poročena z možem Jožetom: V Celju sva živela. Jože je bil zelo veren. Resen je bil, zelo resen. Tudi jaz sem bila z njim resna, s prijatelji smo se pa včasih poveselili. Ko je mož umrl, sem se preselila k sestri Fridi, ki je ves čas živela v Ljubljani.
Frida je ostala sama na domu, ker ji je zaročenec padel v vojni: Skrbela sem za starše in za Mimi, ko se je vrnila iz Celja. Sedaj tu v Domu v miru živimo, se lepo razumemo. Zjutraj vstanemo, se napravimo, pospravimo. In obujamo spomine.Predvsem vesele,lepe spomine Zanimivo je, da se človek zna razživeti, uživati srečo.
Kako resnične so besede Antona M. Hitmair: »Tudi tega se je treba učiti in naučiti: biti zadovoljen; da gledamo v življenju to, kar je dobro; da gledamo v življenju in v ljudeh to, kar je lepo.«

jojo

Delala sem večerno vizito. V neki sobi se je razvil zanimiv pogovor. Ena izmed bolnic je vsa potrta ležala na postelji. Lahko bi bila šla gledat televizijo. Lahko bi se sprehajala po hodniku in se pogo- varjala z drugimi,pa ni hotela iz postelje Na moje vprašanje, kako se počuti, mi je odvrnila, da se ji godi velika krivica: v svojem življenju ni doživela prav nič lepega in tale bolezen je samo še potr- dilo za to. Vprašala sem jo, ali je tako zelo prepričana, da v njenem življenju zares ni bilo nič lepega. Pa se ni hotela niti potruditi, da bi o tem razmislila.
Njej nasproti je ležala druga bolnica.Pred kratkim je ohromela, ležala je negibna na postelji, za vsako najmanjšo stvar je bila odvisna od tuje pomoči. Vključila se je v pogovor.In med drugim je rekla: »Veliko težkega sem doživela, pa tudi veliko lepega. In če pomislim na trenu- tek,ko sem po porodu prvič držala svo- jega otroka v rokah, odtehta že sam ta trenutek vse,kar je bilo v mojem življe- nju težkega.« Pozneje sem izvedela, da je pri prvi bolnici zdravljenje šlo slabše, kot pa so pričakovali. Druga bolnica pa je kljub vsem pričakovanjem ostala pol- na življenjske moči.
Pred nami sta dva načina, kako lahko gledamo na svoje življenje.Lahko vidimo v njem samo negativne strani, storjene krivice, položaje brez izhoda, žalostne dogodke. Kot da bi bilo samo to. Lahko pa vidimo v življenju tudi vse tisto, kar nam ob vseh velikih in majhnih skrbeh prinaša veliko veselja, tisto, od česar pravzaprav živimo. Važno je,kaj prevla- duje v načinu našega gledanja na živ- ljenje,ne pa,kakšno je življenje gledano od zunaj, objektivno. Včasih navidez majhen, nepomemben dogodek veliko pomeni,seveda za tistega,ki ga zna ra- zumeti in doživljati.Včasih nas srečanje s kom, pa čeprav morda čisto mimogre- de in nepomembno, spremlja še dolgo časa in nas navdaja z zadovoljstvom, s srečo. Kdor zna življenje tako doživljati živi polno, bogato življenje. Zanj dobi vse svoj smisel, zanj je vse vključeno v neko celoto,celo bolezen. Zanj bolezen kljub bolečinam in težavam ni nekaj,kar bi ga okrnilo V njegovi globini, v njegovi osebnosti. Tudi v bolezni zna poiskati tisto,kar ga v tem položaju bogati: sre- čanje z ljudmi, ki so morda sedaj celo prisrčnejša. Morda se šele v bolezni iz- kaže, kako zelo so mu nekateri prijatelji naklonjeni. To ga včasih kar gane.
Čisto drugače je pri človeku, ki vsega tega ne zna, ne zmore. Na vsako stvar se že takoj v začetku odzove negativ- no. Vedno godrnja. Zanj je bolezen sa- mo še potrditev vsega tega negativne- ga, zanj je to polom. In namesto da bi vso svojo življenjsko silo uporabil za zdravljenje bolezni, jo nespametno raz- sipava, ko se jezi in je užaljen in zahaja v postopno osamitev od okolja.Pogovor s takšnim bolnikom je včasih težak. Z razumskimi dokazi, da ni vse tako črno, kot se zdi njemu,ga največkrat ne pre- pričamo. Dobiti mora občutek,da ga ra- zumemo,da ga razumemo tudi v njegovi črnogledosti. Šele ko bo dobil ta obču- tek, bo pripravljen stopiti korak dalje: k previdnemu počasnemu odkrivanju lepih in svetlih strani v svojem življenju.
Videli smo,kako tesna je povezava med človekovo duševnostjo in njegovim te- lesnim zdravjem, med voljo do življenja in potekom bolezni. Iskanje pozitivnega v življenju je tudi eden izmed pogojev za uspešno zdravljenje.

dr. M. K.

II

Sonce, tema, Ljubezen...
In mati? Nosi pečat večnega trpljenja.
Zdravniki so povedali: »Ostala bo negi- bna v nogah. Še dobro, da je tako. La- hko bi se vse drugače izteklo.«
Da,lahko bi se vse drugače izteklo,če...
Gospod v cerkvi mi je podelil krst, rekel je, da sem Njegova. Potemtakem mora On vedeti, kje so vsajena semena mla- dega življenja,kakšne bodo njegove ko- renine, kako naporna bo rast. Kalvarija življenja mi je namenjena, to je v Tvo- jem načrtu, Oče. Hvala za križ. Nosila ga bom in se trudila biti vredna Tvoje ljubezni...
Mama, te bolijo solze največjega spoz- nanja? Vem, duša jih izroča prečutim nočem,skritim,s samo tvojim trenutkom groze. Toda,ne pozabi na olajšanje,ma- ma. Pojdi v samoto jasnine, odpri srce dobrim angelom v višavah.
Leta minevajo. Otrok raste. Stanovanje v bloku je zdaj njegov drugi dom. Mamo naglas pokliče. Bolj in bolj jo hoče zase Vsako jutro čaka,da odpre ograjico po- steljice, jo obleče; in samo mama upa, da ne bo tako, kot so upali zdravniki. Kadar hčerkico postavi na noge, ji v očeh zažari ogenj, a hip nato...
Mama, prosim, ne muči se v nezasluže- nih bolestih. Sprejmi pelin resnice in živi za tvoje, moje, naše sonce prihodnosti. Oh, punčka se tako rada žoga. Najraje kleči na tleh in meče žogico ob zid. Enkrat, trikrat, desetkrat. Lička ji rdijo od sreče, ko pa dobi v zadoščenje še kakšen bombonček, je njena radost po- polna. Mamica, očka, želela sta si pun- čko. Vajina je, vidva pa sta tako zelo njena. Vsak večer ji bereta pravljico. Ne eno,dve. Prva mora biti tista o Sne- guljčici in še druga o potepuški Žogici nogici. »Le glej,da boš ti bolj pridna,kot je bila Žogica« kdaj pouči budno poslu- šalko očka. In kadar zapoje pesmico o bobnu in lajni, se ji obrazek razpotegne v nasmeh:
Tako je večer za večerom. Pravljice in povestice so nekaj novega za dekletce štirih let. In razposajena igra je njena dobra prijateljica.
Mama pa čisto zase joka... zato, da bo v novem jutru lahko svojim otrokom dajala smehijaj, toplino ljubezni.
A jok zamre -tudi v maminem srcu. Za- živi tista neotipljiva odločnost, ki je kos še tako veliki bolečini. »Tako je in nič drugače,« pogosto berem v dobrotljivih očeh preizkušenega bitja. Jaz-že odra- ščajoča deklica, jaz,ki moram od doma, če hočem spoznati, kaj je svet, kaj je človek...
»Veš, v zavod moraš. Tam boš hodila v šolo, - tedaj mi je bilo osem let - imela boš prijatelje. In jaz pridem kmalu k te- bi... vsako nedeljo se bova videle,« me je tolažila mati.
Šla sem - premajhna, da bi mogla čutiti trpkost slovesa. Toda - jokala sem za- radi maminih solz, ker sem videla, da bo ostala sama...
Velika hladna stavba... vhod v puste prostore... fantka vozijo na vozičku... punčka ima čudne "palice" z ročem, de- ček nima roke... Planem v krčevit jok... »Mama, vzemi me nazaj, ne bom tu, nočem ostati tu.« Vendar, mama mora proč. Doma jo čakata moja dva bratca...
Začelo se je. Soba s svetlimi okni, na klopeh zvezki,svinčniki... »Otroci, kakš- na je črka C? Ja,kot lunica,« veselo uči svoje malčke dobra »šica«. Potem se črkam pridružijo te debele, hudo učene knjige,zemljevidi,akvarij... vse dokler ne dobimo-prepojeni z neodložljivo učeno- stjo- »povelja«: »Dovolj bo za enkrat!« Dovolj... učenost me je zadovoljila,glo- bine v meni pa niso mirovale. Zdaj že korakam »po svetu«, srečujem ljudi. Ampak zvonovi! - nikoli jih ne slišim, če pa le kdaj, jih ne morem dojeti. Tako tuje je vse in duša sameva. Išče kotič- ka tišine, gleda drevesa... in pričakuje mamo, saj ve, da zagotovo pride. Kako darujočo dušo ima to odkrivam vse bolj in bolj. Le ona je sposobna prezreti napake, mojo sebičnost. Kolikokrat trpi zaradi nepozornosti, čudaštva svojih otrok. Želi si zaupanja, oni pa, kot da tega ne bi hoteli razumeti...
Globine... klicale so me k strpnosti, me opozarjale... So pomenile prvi korak k samoti? Ja, zaslutila sem, da človek mora biti veliko sam, če se hoče »učiti« živeti za druge.

Zato: pozdravljeni vsi trenutki tišine v pre teklosti, ki vas zdajle budim k zavesti. Od- kritosrčni ste bili do mene, rada sem vas imela. Skupaj smo občutili, kaj mi pomenijo prvi koraki po šumečem pesku.Noge so bile obdane s »šinami«, koraki so bili odvisni od lesenih opornic. Šlo je počasi, pa vendar: korak... premik »palic«, korak... premik... korak...
Polno dvorišče mojih stopinj in glasni vrisk: Hodim! Kot da se je svet premaknil, kot da je zapel zvon...
In tisto nedeljo, mama, si mi s smehljajem rekla: »Vedela sem, da se bo kaj takega zgodilo,upala sem...« Tedaj je splahnel obup in zasvetilo je sonce.
Prvi žarek upanja si mi dala ti, Polonca. Združno sva se učile angleščino, reševale zapletene matematične enačbe. Ti si me vedno reševala pred matematičnimi doko- nčnimi »porazi«, se sprehajala z mano po samotnih stezicah. Tvoja bližina me je os- rečevala,oplajala z vedrino igrive mladosti. Spoznala sem, da je čudovito stati ob strani prijateljici - sotrpinki. In tista obdobja, ko sva obe s posebno nestrpnostjo čakali na »randevuje« v dvoje. Znale sva se izpo- vedati molku okrog naju, zmogli sva si biti ena do druge odkrite, brez puhlih, mrzlih besed. Naučila si me znati ceniti neznatne stvari. Polonca, nič ti ni bilo zoprno storiti zame. In tudi v tebi je klicala želja po me- lodiji zvonov, vedela si, da je nekje izven najinega prostorskega bivanja nekaj več, da je to nežnost brez hrupa, brez laži... in tudi ti si težko čakala mamo, potrebovala si njeno gotovost, trdnost. Brez te ne bi vzdržala tam v zavodu, ne bi ostala trdna v upanju, da bo nekoč vse drugače.
Noč... jutro...dan... Najlepša zarja juter je bila ob nedeljah. Tedaj melodija zvonov ni molčala.Napajala je srce slehernega,ki se ji je predal in čutil v njeni milini izhod iz stisk in hrabrost za nadaljevanje novega dne...

SPLOŠNO ZDRAVILO

Je neki način poskušanja, da bi »poznali«, ki pa je samo nekakšna pretkana igra, pa naj bi si pri tem pridobili še tako veliko du- hovno omiko. Enako je neki vpogled vase, ki pa je samo hladna duševna zvedavost, ki tistega, ki to počenja, ne more nravno spopolniti. Takšno poznavanje in tak vpo- gled vase daje slutiti, kaj naj bi bila tista »prazna učenost«, ki o njej govori Hoja za Kristusom, učenost, ki je le sama sebi cilj in ki po njej še vedno ne poznamo ne sebe in ne svojih najbolj bistvenih ciljev.
Je pa še drug način prizadevanja za poz- nanje. To niso dejanja diletantstva ali na- puhnjenega stremuštva, ampak žive volje, da bi dosegali rast vsega našega bitja, kljub vsemu. V tej volji so kali vsega prenavljanja uma in duha,vsake iskrenosti; ona dela,da naša duša pazi, kaj je njena prava narava. Z njo se zavemo sami sebe,pravih vrednot življenja, je vir najstrašnejše bistrovidnosti in najgorečnejših moči. Od nje bolj od ka- tere druge umske in nravne vede izhaja čut za upoštevanje in pozornost, ki smo ju dolžni drugim, in skrb za vse naše bližnje ali daljne odgovornosti.
V takšnem duhu naj bi se v svojih posebnih primerih bolni in zdravi potrudili najti prave razloge svojih medsebojnih needinosti. Kajti bilo bi zanje prazno delo, če bi se lotili spre- tno razstavljati prvine svojega položaja, če bi jim to ne pripomoglo najti »spravo, ki osvobaja«.
Iskrena in ubrana sporazumnost je vedno redka. Toda, če se bolni in zdravi zapirajo v svoje pravice in si jih zlohotno postav- ljajo nasproti, gredo sovražnemu razdoru naproti.
Najlepše bi bilo,da bi se bila sposobna zbli- žati, - se pogovoriti, če treba, v bratski slogi in naklonjenosti, v želji po medsebojnem ra- zumevanju, prizanesljivosti in spoštovanju. Morala bi biti voljna, priznati odkrito svoje pomanjkljivosti in svoje zmote, v skrbi, da bi drug drugemu pomagala in se poučila.
Takšno razmerje ne bi smelo biti kot da je nekaj umišljenega (utopija),ker je osnova- no na čustvovanju, kakršno bi morali ljudje drug do drugega imeti. Kakor koli že, ures- ničljivo je le pri malo ljudeh.
Kakšen osnovni razlog je torej na dnu vseh vzrokov spora in trpljenja, ki smo jih skušali razumeti? In česa bistvenega manjka bol- nemu ali zdravemu ali pa enemu in drugemu da ne bo kakor tisti, o kakršnem je govoril sv. Jakob: »Podoben je človeku, ki svoj lastni obraz ogleduje v zrcalu; pogleda se namreč, pa gre in takoj pozabi, kakšen je bil« (Jak 1, 23).
Ob pretresljivih ali vsaj žalostnih primerih, pa naj se tičejo splošnosti ali posameznika mi vselej tale misel pride v glavo, ta, da je vsak poskus prenovitve, vsako upanje na resničen napredek, na pravičnost ali slogo - prazno, če človek ne razume, da je naj- nujnejša vseh prenovitev, za katero mora delati, - prenovitev samega sebe. Večkrat si domišlja, da je on glavni začetnik mnogo dobrega, in se nad tem naslaja. Kdaj se bo zavedel,da je še mnogo pogosteje dejaven vir hudega, nad katerim toži človeštvo na splošno in posebej posameznik?
Edino zdravilo, ki splošno pomaga, edino,ki ima lahko dobre posledice na vseh področ- jih in na vseh ravneh, - je dviganje člove- kove duše, razjasnitev njegove zavesti. Saj delati za takšno dviganje je bistveno smisel življenja vsakogar,je njegovo pravo člove- ško dostojanstvo. To bi moralo biti glavno delo vsega življenja, ki bi mu bila druga dela le v pomoč. Ni ga lepšega in našega truda bolj vrednega. Mogoče ni težjega.
Bolehamo za pomanjkanjem nravne moči in predvsem pomanjkanjem rešilnega kvasu,ki je dobrota. Če nosimo v sebi oslabele du- še, ki se znajo samo trudno plaziti po tleh, bomo vedno samo mučni ali vsaj nekoristni bolniki, nezmožni sprejemati nauke trplje- nja; bomo tudi kot zdravi nesposobni za svojo vlogo, slepi in nezavedni, tako zelo, da si bomo upali izgovarjati sveto besedo »požrtvovalnost«, ko ne bomo dosegali niti najnižje stopnje dolžnosti.
Da,veljati moramo na vse načine več, pred vsem pa biti dobri. In ko pravim to, ne za- htevam samo od zdravih, naj bodo do bol- nikov dobri,zahtevam tudi,zahtevam pred- vsem od bolnikov, naj neutrudno v sebi izkoreninjajo vse,kar dobroti ne da, da bi v njih rastla, dobroti,ki ne razganja le vedno slabih kvasov, ki vro globoko v nas vseh, ampak, ki enkrat za vselej poskrbi, da jih nimamo za gibalo svojih dejanj.
Toda, če se hočeš truditi, da se povzpneš do dobrote, niso dovolj samo besede. Ne smemo si prikrivati,da se prava dobrota še ne začne z nekaterimi zaleti velikodušnosti ali če nekaj trenutkov pomiluješ, ne s pre- vidno podaritvijo od tega, kar imaš odveč ali z udobnim vbogajme, ki najprej poskrbi za udobnost in okus tistega,ki daje.Če da- mo tudi mnogo od tega,kar imamo,ali tega, kar znamo, utegnemo ne biti dobri, če ne damo obenem nekaj samega sebe. In ne bi mogli brez žalitve izreči besede »dobrota«, če bi s tem navidezno plemenitim dejanjem nravno ali tvarno delali za kakršno koli svojo korist.
Biti dober je najprej to, da ne prebijemo svojega časa v čakanju,kaj nam bodo mo- rda dali več kakor pa nam dajejo, ampak v iskanju,kaj bi mogli dati mi; ne to, da samo ne škodimo, pa da ostanemo ravnodušni in nedelavni, ampak da smo bojevito dejavni in imamo opuščanje iz zanikrnosti za prav tako kakor je škodljivo dejanje; je to,da se trudimo pomnožiti in povečati svoje možno sti za dajanje; je to, da smo zmožni dajati popolnoma brez povračila to, kar imamo, in tudi sami sebe.
Dober biti, pomeni, večati v sebi, - pa ne zase, - potrpežljivost v brezmejno, tudi, kadar drugi le malo potrpe in imajo le malo volje, tudi, kadar so srca do nas slabotna in nas izdajajo; pomeni,spreminjati razloge za bolečino in razdraženost v razloge za usmiljenje, da tistim,ki nas mučijo in žalijo, manjka razsvetljenja. Biti dober, pomeni, premagovati odpor srca proti žrtvam in odpuščanju; pomeni, zavedati se, kaj vse v nas lahko služi, in potem dati. To je več kakor razumeti, to je ljubiti, toda ljubiti, kakor pravi Tolstoj, ne »obrnjen od ljudi, z brezosebno ljubeznijo do tistih, ki so tam nekje daleč...
Ljubiti ljudi, katerih ne poznamo in ki jih ni- koli ne bomo srečali,je prav lahko! Saj nam ni treba žrtvovati in obenem smo sami s seboj tako zadovoljni! Vest smo prevarali. Ne! Treba je ljubiti bližnjega, tistega, ki z njim živimo in nam je neprijeten«.
Biti dober, pomeni, presojati svoja dejanja, vse svoje življenje, ne več iz stališča gole pravičnosti,ocenjene prav na ozko,ampak v luči ljubezni - prave ljubezni! - in se ne damo ostrašiti,kadar zaslutimo,da nas vodi daleč prek navadne dolžnosti in natančne pravičnosti. Pogosto nam bodi predmet premišljevanja Fenelonova beseda:»Če mi- slimo, da je priložnosti, biti dober, le malo, kažemo, da dobrote ne razumemo«.

(dalje prihodnjič)

Mlakarjev očka je bil prava dobričina. Nikoli ni poznal jeze ali prepira, nikoli mu ni prišla kletev iz ust.Že zgo- daj je izgubil ženo. Potem sta s hčerko Miro živela lepo in mirno življenje.
»Očka, zakaj pa nisi šel k spovedi in obhajilu,« je včasih vprašala Mira, ko sta se vrnila od jutranje maše.
»Saj jih je bilo brez mene dovolj, kaj bom delal gnečo,« je odgovoril očka. »No,zakaj pa danes nisi šel k obhajilu,« je spet vpra- šala Mira ob drugi priliki. »Ni se mi ljubilo vstajati iz klopi,« je brezbrižno odgovoril očka.
Mira je počasi nehala prigovarjati.Spoznala je, da je očka eden tistih, ki kljub dobremu srcu ostanejo do obhajila brezbrižni.
Leta so tekla. Mlakarju je bilo že blizu devet- deset let, ko je hudo zbôlel. »Proti naravi smo tudi mi brez moči, pomislite, njegova leta« je mirno povedal zdravnik Miri. Razu- mela je, da se bliža ločitev od očeta. Po- skrbela je,da je očka prejel sv.zakramente in v hudi bolezni skrbela zanj,kolikor je mo- gla. Ponoči je ostajala v njegovi sobi in kar oblečena malo zadremala ob peči, samo da je bila takoj pri bolniku, kadar je klical.
Bilo je na véliki četrtek, ko je očka nena- doma zaklical: »Mira, Mira, kje si, pomagaj mi!« Mira se je sklonila nad posteljo: »Pri tebi sem, očka, ali ti je hudo, kaj bi rad,« je vprašala.
Bolnik je z belo roko kazal po sobi in rekel: »Glej,kako lepa cerkev in tamkaj je gospod ki obhaja, joj,kako bi rad k obhajilu,moram, moram k obhajilu,pa ne morem, ne morem. Noge me ne ubogajo, niti koraka ne morem narediti. Lepo te prosim, Mira, pomagaj mi, tako rad bi k obhajilu, rad bi k Jezusu,« je šepetal očka in hrepeneče strmel po sobi.
Miro je stisnilo pri srcu, čeprav so bile te besede izrečene v blodnji. Pa vendar! Ko- likokrat je očka brezbrižno obsedel v klopi, ko je duhovnik obhajal, zdaj pa, ko mu je bolezen in starost izčrpala moči, da se ne more ganiti, zdaj pa tako hrepeneče strmi v svoj privid, v duhovnika, ki deli sv. ob- hajilo. »Gospod, ne kaznuj ga za njegovo brezbrižnost do Tebe v življenju. Ni te žalil z dejanji, greha opuščanja pa se ni zave- dal, bodi mu milostljiv,« je solznih oči še- petala Mira ob očetovi postelji.
Poskrbela je, da je očka še enkrat prejel sv. zakramente, in pri tem pomislila: ko bi mogla tega umirajočega starčka in njego- vo hrepenenje po obhajilu pokazati vsem tistim, ki nedeljo za nedeljo brezbrižno ob- sede v klopi, ko duhovnik deli sv. obhajilo.

Angelca

Če se povrnejo misli na naše otroštvo, tedaj se spominjamo dveh stvari: na veseli brez- skrbni čas ob očetu in materi. Živeli smo pod okriljem domače hiše. Pri vseh težkih stvareh sta nas spremljala oče in mati in to nam je dajalo občutek varnosti. Ampak mislimo pa tudi na marsikaj težkega, kjer nista mogla pomagati niti oče niti mati.To- lažila pa nas je že njuna bližina, materina roka in očetova beseda, ki je svetovala in dajala pogum. To je veljalo predvsem za čas bolezni, kajti otroci so večkrat bolni. Pretolči se morajo skozi večino otroških bolezni. In prav je tako, pravijo zdravniki, kajti odrasli jih mnogo teže prebolijo. To vedo vsi, ki so bolni in jim je bilo v otroških letih z boleznimi prizaneseno.Sedaj se mo- rajo mnogi sprijazniti z dejstvom, da ni več matere in očeta ob bolniški postelji in ne moreta več svetovati.
Vsem tem bi rad dal nekaj nasvetov. Da je v bolezni potrebno potrpljenje in še enkrat potrpljenje, ni potrebno posebej poudarjati Toda, kako si ga pridobiš? Njegov največji nasprotnik je dolgočasje.Tedaj je dan tako dolg in noč še posebno, če ne moremo spati in nas mučijo bolečine. Morate se zaposliti! Če je bolnik preslaboten, da bi bral ali se ukvarjal z ročnim delom, tedaj je za nekaj časa prav dober pomočnik radio - ali tele- vizijski aparat. Lahko poljubno izbirate in tudi izklopite. Če pa pridejo bolečine in preide volja do poslušanja, tedaj nikar ne opazujte stropa in nikar ne štejte vzorcev na tapetah. Zatisnite oči in poglejte v svojo notranjost. Tedaj lahko greste na potovanje v preteklost, lahko podoživljate še enkrat vse lepo in važno, lahko se pogovarjate s svojimi dragimi, tudi če so že zdavnaj po- kojni. Lahko se v mislih sprehajate po sta- rih ulicah in obiščete prejšnja stanovanja. Morete pa popotovati tudi v prihodnost in kovati načrte za čas ozdravljenja. Lahko si izmišljate zgodbe, premlevate probleme z nevidnim sobesednikom, lahko si celo skom ponirate glasbo in skujete kakšno pesmico. Tedaj šele bomo opazili, kako bogato nas je Stvarnik obdaril z domišljijo, ki more po- peljati človeka preko hribov in dolin v dru- go okolje, druge čase in druge svetove. Največje darilo pa je vera, da imamo ne- beškega Očeta,ki nas nikoli ne zapusti. Od začetka je pri vseh korakih zraven, tudi pri prvih,oklevajočih poizkusih po dolgi bolezni Še posebno je z nami pri poslednjem ko- raku. Kajti je oče našega gospoda Jezusa Kristusa in s tem tudi naš oče.

Kaj pomenijo te besede, ta izpoved vere: Jezus je Kristus? Pomenijo, da ne priznamo le njegovega izvora ali njegovega dela, ampak da ga sprejmemo in priznamo za Go- spoda. Je odločitev v našem življenju. Iz- povedi in sprejetja ne smemo ločevati, ker eno brez drugega ne more v nas ostati, da ne bomo šli mimo Kristusa. »Jezus je Kris- tus« - ta izpoved je pomoč, da sprejmemo v svoje življenje njega, ki je prvorojeni od Boga Očeta. Posledica sprejetja Kristusa kot Gospoda in da je Bog tudi nam Oče, je za nas novo življenje.
Kdo si še ni zažêlel, da bi mogel še enkrat začeti, da móra znova začeti?! V veri nam je dana ta možnost po Jezusu,ker nam da- ruje življenje, ki je on sam. Kakšna ponud- ba: - življenje, ki je Bog sam! Po veri se nam daje pomoč in moč, da moremo znova začeti, začeti živeti iz življenja, ki je Bog.
»Človek upa, dokler si prizadeva« - morda je to žalostna resničnost življenja,ki se ji pa mo- ramo izogniti. Navedek iz svetega pisma nam pove, od kod prihaja upanje. Upanje je de- lovanje Svetega Duha, božji dar,ki nam ga daje po našem Tolažniku iz dobrote. S temi lepimi besedami je Jezus napovedal Svetega Du- ha, tega Duha,ki daje moč našim besedam Namreč tisto moč, ki iz žalostnih in slabih dela živo zaupajoče in močne ljudi. Ne pri- haja k nam kar tako,ampak je to posledica našega verovanja, tistega verovanja in vere, ki zaradi upanja prinaša našemu živ- ljenju veselje in mir. Skrivnostno je apostol Pavel to povedal v enem stavku: Bog, naš Gospod, je darovalec dobrih darov, ki so veselje, mir in upanje. Ti so med sabo po- vezani po veri v moči Svetega Duha. Ta skrivnost nam mora dati več zagotovila kot prazno mahanje po zraku.
Večkrat smo na tem, da bi odpovedali, ker ne poznamo božjih misli in poti. Radi bi vse razumeli in videli.Potrebna je potrpežljivost in milost,ki nam počasi razkriva božjo voljo
Bog želi,celo zapoveduje,da moramo ljubiti očeta in mater in bližnjega. Kako žalostno je, če preneha ljubezen med starši in otroki! Ali ni ljubezen matere do otroka podoba naj lepše ljubezni? Nič ni tako bolečega kakor oskruniti to ljubezen. In kako močna mora biti ljubezen med starši in otroki, med brati in sestrami, med prijatelji...!
To je za nas »sveta ljubezen«. Jezus pa pravi: Kdor očeta, mater,ženo, sina,brata, prijatelja ljubi bolj ko mene, ni mene vre- den?! Trda je ta govorica. In kakšna žalo- stna navzkrižja nastanejo zaradi pomanj- kanja ljubezni! Pričakuje Jezus kaj takega?
Kdor je Jezusov, je poklican k ljubezni, - k ljubezni,ki širi svoje roke prek vseh grobov in je pripravljena služiti tudi tam,kjer mnogi odpovedo.
Kdor je Jezusov, mora znati reči tudi ne. Težka in trda je ta beseda. Tudi Jezus je rekel ne! - Poberi se, satan!
Če bomo znali ob pravem času reči ne, si bomo izbrali pot, ki nas bo privedla do ve- čne ljubezni.

Na obzorju so ugasnili še zadnji prameni rdečih žarkov.Mirenski grad je sanjal v ob- jemu mraka in meglene tančice so plavale med košatimi rožmarini. Celo burja se je umirila...
V lepem večeru, zbrani okrog daritvene mize smo začeli letošnje prvo srečanje bolnikov, ki je bilo tokrat namenjeno predvsem bra- tom iz Primorske. Prijetno urejeni prostori so nam tokrat dopuščali, da se je število udeležencev dvignilo kar na trideset. Tudi naši mladi sodelavci so radi priskočili na po- moč v večjem številu kot po navadi. Tako je bilo ozračje že od vsega začetka zelo razgibano, polno hrepenenja po medseboj- nem spoznanju in zbližanju.
Prvi večer srečanja je minil ob posebnem načinu molitve žalostnega dela rožnega venca. Čudovito skladje diapozitivov s spremnim govorom in izbrano glasbo nas je vpeljala v premišljevanje Kristusovega trp- ljenja.
Naslednji dan so nas navsezgodaj zbudili udarci cerkvenega zvona, ki so zadoneli v nemoteno tišino. Topli žarki sončne svet- lobe so se že razlili prek rosne trave in ru- menih šopov trobentic. Skozi odprto okno je v sobo dahnil svež vonj - vonj prvega pomladnega dne. Pri zajtrku smo vsevprek govorili o pomladi in čutili nov utrip stvarstva novo moč, ki poživlja, dviga in navdušuje...
Potem smo se lotili dela. Na »rešeto« smo dali: Vprašanje samote in dobrodejni učinek samote.
V nekem pogledu občuti osamljenost vsa- kdo, kajti v naše globine ne more prodreti noben človek. Kolikokrat nas nihče ne ra- zume, koliko skrivnosti mora nositi vsak sam zase in koliko bojev moramo dobojevati sa- mi,v sebi zagrenjeni in nesrečni,ker »nima- jo nikogar«, čeprav se gibajo med množico ljudi. Prav to je značilna osamljenost da- našnjega časa: Človek ne sreča človeka!
Francoski filozof Sartre pravi: »Moja osa- mljenost je moja ječa, kazen za zločin, ki se ga ne zavedam.« Naš pesnik Gregorčič: »Gorje mu, kdor v nesreči biva sam...« Človek ima vtis, da smo vsi sami, sleherni izmed nas in vsak zase. V norem zaupanju stegujemo roke drug proti drugemu, da bi se kdo zdramil in nas objel s poživljajočim plamenom resnične, nesebične ljubezni. Kdo izmed nas ni prizadet v svojih zadnjih globinah? Razmislimo besede samega sina božjega: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Sam, ta beseda je bila grozna tudi njemu, ni samo meni, tebi, nam.
Pred osamljenostjo človek navadno beži. Že od nedoločljivih davnin se človek otepa osamljenosti s pretiranim čutnim izživlja- njem. Dandanes smo »odkrili« mnogo novih načinov, da »pozabljamo« nase. Vse samo zaradi pošastne samote, ki ji hočemo ube- žati. Beg pred samim seboj lahko povzema

najbolj grozne razsežnosti. Toda vsi lahko vemo,kako klavrno se ta beg konča. Nujno vodi v razočaranje.Človek prej ali slej spo- zna, da tako ne bo ubežal osamljenosti in tedaj je še bolj sam, kot je bil na začetku svojega bega.
Življenje nam torej govori, da se človekov duh ne umiri v tvarnih dobrinah, da le-te ne morejo biti trajna vrata iz ječe osamlje- nosti. Globoko v človeku je močno žejna praznina,ki hlepi po nekom,da bi jo izpolnil, hlepi po sreči,uspehu...Vendar je zadošče- nost ob uspehu le kratkotrajna, kajti hitro zaznamo,kako prazni smo kljub temu. Toda mnogi bi radi našli trajno srečo že na zem- lji... Samo naivnež bo iskal trajno srečo v tem življenju, ali pa tisti, ki misli, da bomo že v tem življenju zmožni odstraniti vse, kar nas tare,premagati sleherno bolečino..
Kako torej ubežati osamljenosti? Samo člo- vek, ki ljubi in je ljubljen ima odgovor na to vprašanje. Saj je le ljubezen tista žlahtna vsebina, ki nas edina more potešiti,ki more resnično izpolniti našo notranjost. Kajti osa- mljenost ni nič drugega kakor občutek, da ni v naši bližini nikogar, ki bi nas res ljubil. Vzrok osamljenosti je torej pomanjkanje lju- bezni med nami.Največji sovražnik človeku je danes človeška pozunanjenost, sebič- nost, nezrelost,nezmožnost,da bi resnično ljubili. Zato smo tako pošastno osamljeni. Nobene ljubezni ne čutimo okrog sebe.
Prej ali slej, mogoče po mnogih razočara- njih, je sleherni človek prisiljen reševati vprašanje osamljenosti, da bi izpolnil svoje življenje s smislom. Rešujmo to vprašanje kot verniki:Od tega,v kaj resnično verujem in koga ali kaj resnično ljubim, je odvisen odgovor. Osamljenosti bomo torej ubežali samo z ljubeznijo. Ljubezen pa v nas pri- žiga božji Duh, ki nam ga je poslal Kristus. On noče, da smo sami, zato hoče ostati z nami skozi vse rodove, z menoj, s teboj, v vsakem in z vsemi. Božji Duh je v nas,pris- luhnimo mu in spoznali bomo njegov šepet.

In kdaj bo ta šepet najbolj očiten? Tedaj, ko smo sami. Duh govori le zbranim v srcu. Ko se mi zdi, da me zapuščajo ljudje, tedaj nastopi Tolažnik. Govori mi, da nisem sam, zavržen, Dopoveduje mi, da me ljubi On, ki me je ustvaril in odrešil. Zato morem ljubiti tudi jaz, moremo ljubiti vsi. V rjoveči bole- čini, ki jo v nas rodita osamljenost in za- puščenost, se namesto sovraštva do ljudi rodi ljubezen do njih, ki so mogoče slepi in nerazumevni. Nenadoma opazimo v sebi skrivnostno govorico Duha, ki nas nagiba, da ljubimo, ker nas s svojo pričujočnostjo dela zmožne ljubezni.Nenadoma nismo več sami.Biti sam je potemtakem prav tako la- hko blagoslov, kakor prekletstvo. Odvisno, kako kdo v sebi, v svojih nedostopnih glo- binah to vprašanje reši. Ne pričakujmo, da bomo kar čez noč dosegli trajno povezanost z božjim Duhom, ki nas reši skelečih vezi osamljenosti. To je veličastno življenjsko delo, ki zahteva mnogo truda in odpovedi. Potrebno je prisluhniti sebi in drugim in le na ta način se nam bo duh razodeval v povsem vsakdanjih, na videz nepomembnih doživetjih.
V evangeliju beremo, da se je tudi Kristus umaknil na samoten kraj in molil. Zakaj? Gotovo zato, ker ima samota svoje dobre strani, ker nam omogoča, da se ljubezen v nas razplamti v vsej svoji čistosti.
Napravimo si iz samote zaveznika. Čeprav nas objemata osamljenost in negotovost tega življenja, smo lahko srečni,če ljubimo, če smo podoba nevidnega. Tega se moramo zavedati, ko se borimo za življenjski smisel v skritih globinah srca, kamor človekov pogled ne seže. Dovolimo Bogu, da izpolni prepad v naši notranjosti. Vir krščanskega upanja je prav zavest, da nas more popol- noma osrečiti samo Bog. On nas kliče k sebi tako, da se nam daje. Biti človek, podoba Nevidnega, je poklic, ki ga je vredno živeti Dan nam je, da ne bi tavali sami.

Škof Sheen je zapisal upoštevanja vredno misel: »Pogosto si ljudje porušijo vse živ- ljenje z željo,da bi nekaj imeli, namesto,da bi ves trud vložili v skrb: da bi nekaj bili.« Da bi nekaj bili, da bi bili kristjani... K temu samota mnogo pripomore, če jo prav izra- bimo. Res je sicer, da se nam Bog približa po drugih ljudeh, vendar je tudi res, da je za globlje osebno življenje z Bogom potre- ben določen duševni mir, določena samota Ko smo sami, se nam približa Gospod na prav nam primeren način. Če ga ne sprej- memo,ko smo sami,ga ne bomo mogli spre- jeti niti z drugimi.
To osebno srečanje z Bogom, to je tisti ve- liki blagoslov, ki nam ga more dati samota, če jo pravilno sprejmemo.
Po še podrobnejši predstavitvi te teme smo se razdelili v manjše skupine,v katerih je lahko razgovor bolj sproščeno tekel. Vsi smo bili navdušeni nad takim načinom dela saj smo se lahko res približali drug drugemu
Pozneje smo prisluhnili posameznim zapis- nikom. Tako smo sestavili mozaik našega sodelovanja, ki smo ga sproti bogatili še z množico mišljenj in izkušenj. Sleherno srce je gostoljubno odpiralo vrata najrazličnej- šim vtisom.
Zvečer nas je nadvse presenetila skupini- ca otrok, ki so nam zapeli nekaj pesmic in nas s svojo prisrčnostjo vzradostili.
Srečanje smo zaključili s sv. mašo, da bi tako utrdili vse tisto, kar smo v treh dneh skupaj doživeli, občutili in spoznali. Na Mi- renskem gradu nas ni ogrevalo samo pomla- dno sonce, ampak nam je sijalo tudi sonce medčloveške topline.Ob medsebojni pozor- nosti in ob dobroti naših pomočnikov ter go- stiteljev smo dihali prijetno toploto življenja.
Naj končam to poročilo z nekaj vrsticami iz prijateljevega pisma,ki sem ga prejela pred dnevi. »Ko sem se odpravljal od doma, me je glodalo vprašanje, kako bom tiste dni na Mirenskem gradu preživel brez radia in televizije. Saj če tega doma nimaš, se po- čutiš še bolj bolan. Pa tiste tri dni nisem občutil nobene želje ne po enem ne po dru gem in to je zelo dobro. Spoznal sem,kako majhna stvar sta TV in radio proti prijetni prijateljski družbi...«

Kati

Kristus, ki je križana Ljubezen in Dobrota, vam je podelil milost najvzvišenejšega in najplemenitejšega poklica-poklica duhovnika Veselimo se z vami in vam iskreno čestitamo k tako visokemu božjemu odlikovanju.
Prosimo vas, da se čimbolj sklanjate nad zapuščenim in trpečim Jezusom, ki v svojih udih dalje skrivnostno trpi in umira v odrešenje človeštva. Nebeški Oče je daroval svetu svojega Sina in vi ga boste darovali pri sveti maši za vse ljudi, tudi za nas bolnike in invalide, da ne omagamo pri vsakdanjih preizkušnjah.
Mi pa se želimo združiti z vami v vaših na- porih in žrtvah za rast božjega kraljestva na zemlji ter za rešitev slednjega človeka, ki tava v temi, grehu in nespokojnosti. Naj nebeška luč po vas razsvetli njihova srca, da bodo našla pravo pot k Očetu.
Kadar pa boste utrujeni,odprite svoje duše Jezusu in se okrepčajte ob njegovem pre- bodenem Srcu. Njegov mir, mir,ki ga je dal svojim apostolom po vstajenju, bo napolnil naše duše, da boste z novo močjo šli na delo v imenu Resnice, Pravice, Ljubezni in Življenja.
Prosili bomo Kristusa, Dobrega pastirja in Kraljico duhovnikov, da bo vaša žrtev obil- na in da ne omagate pri svojem poslanstvu in delu na Gospodovi njivi.
Nebeška Mati naj vas blagoslovi in vodi v večno blaženstvo!

L. O.

Že nekaj let prirejamo razna enodnevna de- kanijska in župnijska srečanja bolnih, osta- relih, zapuščenih in in- validov. V mesecu ma- ju, na nedeljo Dobrega pastirja,smo se srečali v Jarenini.
Okrog oltarja Marije vnebovzete so se zbi- rali od življenja utrujeni starčki, žene zgubanih obrazov in tresočih rok. V njihovi sredi so sedeli na invalidskih vozičkih mladi fantje in dekleta, ki se jim je pridružila tudi naša prijateljska skupina iz Ljubljane. Čeprav različnih starosti, je prav zaprav vse povezovala ista usoda: poklic trpljenja. Združilo nas je življenje, ki ga ži- vimo, naše skupno dihanje vere.
Nismo se prvič tako srečali, saj se zbiramo v maju že nekaj let. Mnogi so nam tu pos- tali znanci,prijatelji. Zbrani okrog daritvene mize smo sodelovali pri sveti maši. Tu, ob tabernaklju smo začutili resnico, kako smo ljudje drug drugemu potrebni. V nas je oži- velo poslanstvo, ki se uresničuje v med- sebojni pomoči, izmenjavanju ljubezni in darovanju. Prostovoljno smo se vključili v skupno daritev in tako postali soudeležen- ci v veliki drami odrešenja. Molitve so se zlivale v prošnje,ki so prihajale iz nas. Ve- liko jih je bilo izrečenih glasno, mnogo pa jih je ostalo zakopanih v dušah. Molili smo za nove duhovne in redovne poklice, za misijonarje v svetu, za naše duhovnike... Tudi zase smo prosili, za moč v lastni ne- moči,osebnih bojih in preizkušnjah. Naš boj brez božje opore se nikoli ne bi končal z zmago.
Poklic trpljenja, ki je bil mnogim med nami edini,zahteva velike duhovne pomoči.Samo kdor svojo bolečino, darovano iz ljubezni, potopi v božjo, osmisli vrednost svoje živ- ljenjske daritve.Trpeti v skupnosti,ko smeš bolečino deliti, ni več težko.
To skrivnostno povezavo smo posebno čutili pri obhajilu, ko smo nekaj trenutkov mogli živeti v polnosti z Jezusom.On je vsa naša izpopolnitev.Zato smo mu tudi glasno izre- kli zahvalo; zahvalili smo se za vez ljubezni s katero nas je povezal v prijatelje in svo- je zaupnike.
Ob koncu maše smo prosili še za pomoč in blagoslov,da bo naše življenje zorelo v po- polnost ob vztrajnem iskanju božje opore. Iz cerkve smo odhajali v upanju, da osta- nemo povezani v molitvi.
Po maši smo še malo ostali skupaj.Zadržali smo se na prostoru pred cerkvijo,prepevali v veselem razpoloženju in se pogovarjali. Gostje smo bili deležni prijazne naklonjeno- sti domačinov in njihovega g.dekana. Vseh se spominjamo s toplo hvaležnostjo.

Veronika

Nenadoma je Ado preblisnilo čudno spoz- nanje; njena preteklost in prihodnost sta ji zrastla pred očmi. Težke roke so jo vse močneje oklepale - zdaj zdaj jo bodo strle, uničile.
Trudno je zahajalo sonce in tonilo v globok prepad. Gledala je za njim in nič več ji ni bilo hudo. Čudno! Hotela je, da bi jokala, glasno in nepotešljivo, a ni mogla. Stala je brez solza, brez nasmeha. Kolikokrat je že upala; vesele slike so ji bežale pred mla- dostnimi očmi. Film je bil neskončen, vsak pogled nanj je bil lepši. Da, vse to je pred njo, trak srečnih trenutkov se vrti in se ne bo nikoli utrgal; odvijal se bo počasi in ko- nec bo srečen kot v kinu.Toda trak upanja film njenih sanj se je utrgal. Platno je bilo tako prazno, vse bolj sivo... Zrla je vanj, zaman čakala ponovne svetlobe,nove slike srečnega življenja.
Tudi to je bilo za njo. Zdelo se ji je, da je že davno tega in morala je čakati. Zaman? Upala je.Skušala je čakati brez strahu.Težko kot bolna starka, a dvigala se je znova in znova. Kolikokrat je že mislila: srečna sem, lepo je, tu je pričakovani začetek.
Tako je padala in vstajala. Pot je bila str- ma, vijugasta, Ada bi bila skoraj zdrknila v prepad,pa se je vsakokrat pognala naprej, zgrabila za vejo, ki je slabotno rastla ob kamniti poti.Prebila se je do ravnice.Stekla je po mehki stezi med zelenje in vitka dre- vesa.Pa je spet zablodila s sonca v temo.. Takšna je bila njena pot.Morda so bile poti drugih prav takšne. Tega ni vedela.
Spet se vidi v ogledalu sedanjosti. Trudna je in izmučena, kot da ima za sabo dolgo verigo let. Tema je okrog nje, a ona je sa- ma. Ni je strah. Tudi ta je izginil. Ada stoji nemo in steguje roke, da bi sprejela vse, kar ji prihaja naproti. Bo dovolj močna, bo vzdržala, ali jo bo zvilo k tlom - v nič?
Dolg sprevod se prikaže v daljavi. Bliža se počasi, a vse prehitro. Ada bi rada, da bi se še malo ustavil, vsaj malo počil. Slutila ga je že nekoč.Toda takrat je bil še daleč. Oklepala se je upov; morda ne bo zavil na njeno pot. Morda pride za tem še eden, v belem in slovesno,in bo krenil naproti njej? Križišče je bilo še daleč,pa se je ozrla proč da ne bo videla, kako blizu je odločilni čas.
Bilo je odločeno. Prvi so že stopili na pot, ki je bila ozka, a se je Adi zdela velikanska in je zastrla vse druge - ker je bila njena. Ada si je hotela zakriti oči; saj ne vidi prav Spoznanje je bilo resnica, resnica pa je samo ena! Pa, kaj ni nekoč želela: naj se zgodi, samo, da bo konec negotovosti? In sedaj: tu je, nič več pričakovanj. Zgodilo se je in drugače ne more biti več! Le čemu se brani, saj nekdo mora sprejeti tudi to! Če ne ona, pa kdo drug. Morda bi morala biti hvaležna, da je izbrana. Morda? ...
Ada je strmela v čudno množico.Sami tujci a spoznala je v trenutku vse. Bo vzdržala, je ne bo strlo premajhno srce? Šel je pos- lednji mimo nje,a ona: kot da je zrasla,po- stala nenadoma močna. Stekla je za njimi, postala del njih.Objela je vse in jih sprejela vase.Namenjeni so bili njej,postali so njeni. V tem trenutku je stopila na pot,ki ji ni bila več neznana.Mračna je in boleča,a morala jo bo prehoditi. Tudi si ne želi več sonca, njena sreča bo mrak.
Ada je po tem silnem boju ponovno mirna. Tiho in vdano je prešlo to spoznanje vanjo se zlilo z njo.Z velikimi očmi zdaj zre v pri- hodnost in ve, da bo morala izpolniti sebe. Ne bo lahko, a razdala se bo do dna.
Postala je večja, saj je sprejela križ, ki ga mora prinesti na cilj.

JV

Naj se vam najprej predstavim. Sem sedem- najstletno dekle. Doma sem blizu Dvora pri Žužemberku. Mene, prvega otroka v druži- ni, je doletela huda nesreča. Ko sem imela komaj devet dni, sem zbolela za otroško paralizo, ki mi je pustila trajne posledice. Starši so me z upanjem vozili iz bolnice v bolnico in iskali pomoči,a mi nikjer niso mo- gli pomagati.Imela sem komaj dve leti in že sem morala zdoma. Do sedmega leta sem bila v Stari Gori pri Novi Gorici. Tudi tu mi niso mogli pomagati. Zapustila sem Staro Goro ter odšla v Vipavo. Naredila sem dva razreda, pa zopet odšla na zdravljenje. V meni je živelo še zadnje upanje, da ozdra- vim. Prebolela sem dve hudi operaciji in tudi poslednji trud je bil neuspešen. Ostala sem invalid,za vedno priklenjen na voziček Vrnila sem se v Vipavo, kjer sem uspešno končala osemletko. Ko sem izpolnila petnajst let, sem zapustila Primorsko in se vrnila domov. Sedaj živim med svojimi domačimi.

Jožica Štrumbelj
Mali Lipovec 1
68361 DVOR (pri Žužemberku)

Tudi jaz bi vam rada nekaj napisala o Pri- jatelju. List mi je zelo všeč, vidim, da ima mnogo novih dopisovalcev. Sprašujem se pa, kje je Rozika, ki se je prej pogostokrat oglasila.Mislim,da je ne pogrešam samo jaz ampak tudi drugi bralci. Naprosite jo,naj še kaj napiše. Mogoče bo vaši želji ustregla.

Karolina

Oglašam se z nekaj vrsticami, saj nas je Bine zadnjič tako lepo povabil k sodelova- nju, da sem se odločila kaj napisati.
Prijatelja zelo rada berem. Zelo vesela ga je tudi moja 81-letna mama, ki je zaradi okvare hrbtenice negibna.Le bere še lahko zato pa tudi vsega prebere, in to večkrat.
Bine je nekoč napisal, da gre bolj nerad v cerkev. No, mene to preveč ne moti, čep- rav je radovednih pogledov na moje bergle veliko. Na to sem se nekako že privadila, le to je težko, ker je naša cerkev predaleč in jo zaradi tega le malokdaj obiščem, pa če je želja še tako velika.

Še lep pozdrav prijateljem Prijatelja.

Marija iz Prevalj

Dragi prijatelji,prijateljice v Jezusu in Mariji! Že tretjič se mi je uresničila srčna želja, da sem romala s huje bolnimi v Lurd. Silno vesela, polna hvaležne radosti sem bila pri sv.mašah, ker le na tem romanju mi je bilo dano, da sem bila večkrat deležna sv. da- ritve. Nebeško lepo mi je bilo. Prejeli smo tudi novomašni blagoslov. Skupno smo Bogu darovali svoja srca in ljubezen prav vsi, ki mu z veseljem služimo. Ob lepem petju so se nam srca povzdignila k Bogu in Materi Mariji.
Tako sem bila tudi pri votlini pri naši Materi Mariji v veliki hvaležnosti, notranji sreči in veselju, da sem že tretjič ob njej. Tako mi je bilo tudi to romanje v posebno dožive- tje, da sem pri Materi Mariji prejela nove milosti. Na ves glas bi rada zaklicala: »O Marija,bodi mi vedno mati, jaz pa za vedno ostanem Tvoj vdani, hvaležni otrok!« Kar občutila sem, da me Marija z veselim na- smehom gleda in posluša moje zahvale in prošnje. Tako sem bila vesela in srečna, da bi od veselja in ganjenosti kar zapela svojo pesmico. Nekaj me je sililo, naj kar zapojem. V tej sreči sem prosila, naj me Marija usliši, če je taka božja volja, da bi smela zapeti. Moja prošnja je bila uslišana in prisrčna hvala Tebi, o Marija.
Najlepše se zahvalim vsem, ki ste kakorkoli pomagali na romanju, in vas v ljubezni Je- zusa in Marije prisrčno pozdravim.

Marija Ulčar
Dom počitka Bokalce
61000 LJUBLJANA

Kakor vsako leto na moj osebni praznik, sem bil tudi letos zelo srečen, obiskali so me ne- kateri cerkveni pevci. Prišli so mi voščit za god in izrazit dobrodošlico, kar me je zelo razveselilo. Vesel sem namreč vsakega obiska, žal jih je bolj malo, skoraj nič. Vsaj na ta dan, enkrat na leto, pa jih je v moje veliko zadovoljstvo več. Prav lepo se za- hvalim vsem, prav vsem, ki ste mi prinesli darila. Ko ste mi segali v roko in ko sem pre- jemal vaše čestitke, sem bil do solz ganjen.

Ob koncu še enkrat prav lepa hvala in lep pozdrav!

Albin

Rada prebiram Prijatelja, čeprav se ne šte- jem med bolne ali invalide. Mislim, da vaš list ni namenjen izključno prizadetim,ampak se tudi zdravi iz njega lahko veliko naučimo. V življenju se z boleznijo, invalidnostjo, tr- pljenjem vsake vrste velikokrat soočamo, a se takim ljudem najraje izognemo.
Ob vsakem branju Prijatelja se mi utrinjajo številne lepe misli. Dobim pa vedno nova spoznanja. Mislim, da je to dober list in dobro vrši svoje poslanstvo.

Prisrčen pozdrav!

J. B.

Teden je naokoli in še vedno sem v mislih v družbi soinvalidov.Res nepozabne so bile te svetle urice med njimi.
Koliko dajo te besede misliti.
Če vzamem besedo samota. Kolikokrat je ta prav potrebna vsakemu izmed nas, da spoznaš sam sebe, Boga. V takih trenutkih si še bliže Bogu in čutiš njegovo navzočnost.
Mi pa smo lahko ponosni, da smo najbližje Njemu. On je voljno sprejel križ in rekel: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«
Prejmite lep pozdrav!

Oliva B.

Prvič se vam oglašam. Mislim, da Vam te vrstice ne bodo odveč. Piše jih moja prija- teljica namesto mene - slepe reve. Saj dobro veste, da trpljenje ni sramota, tudi Kristus ga je prostovoljno sprejel nase in z njim odrešil ves svet. Tudi jaz svoje trplje- nje vdano nosim skoraj 64 let, ko sem po- polnoma slepa.Kako dolgi so bili dnevi, me- seci in leta in kako žalostni vse do tistega časa, ko sem začela prejemati priljubljeni list PRIJATELJ. Ob njem dobivam moči, ko slišim, koliko tudi drugod trpijo in kako raz- lične bolezni imajo. Vsak sestavek v njem je tako lep in meni v tolažbo. Res nimam hudih bolečin, pa vendar zelo trpim, ko ne vidim belega dneva in ne zlatega sonca,ne vidim svojih bratov in sester, ki me pridejo obiskat, v mojih očeh je tema. V radost mi je samo njihov glas in dotik njihovih rok.Ne morete si misliti, kako sem vesela vsakega obiska,veliko bolj kot njihovih darov. Goto- vo poznate pesem o slepi siroti: »Na svetu sem sam - bratov in sester jaz ne poz- nam...« Naš list pa me povezuje z mnogimi brati in sestrami, ki trpijo, da nimam več občutka osamelosti. Komaj čakam, da mi soseda, dobra Štrbenkova mama, prinese Prijatelja in mi ga potem tudi prebere.Sicer znam brati Brailovo pisavo, a čisto nekaj drugega je, ko človek sliši živo besedo iz ust ljubeče prijateljice. Čeprav je že 77 let stara, pa se toliko žrtvuje za nas bolnike, pelje me k zdravniku, večkrat tudi k maši, čeprav je do cerkve več kot eno uro in pol Največji praznik zame pa je tedaj, ko se zberemo bolni in slepi na Brezjah, v Stični ali kje drugje. Iz srca sem hvaležna vsem, ki mi naredijo uslugo in me kdaj peljejo k maši: takrat sem najbolj srečna,ko se mo- rem udeležiti Jezusove daritve in prejeti Prijatelja bolnikov v svoje srce.

Vse trpeče lepo pozdravlja slepa

Francka

Najprej sprejmite moj prijateljski pozdrav. Pišem na prošnjo Francke Bajc, ki želi po- ravnati naročnino za Prijatelja. Doslej je pri- hajal na naslov njenega brata, sedaj pa ga želi prejemati na svoj naslov. Pred meseci je namreč njen trpeči brat zapustil dolino solz in se preselil k Bogu v večno veselje. To lahko rečem z dokajšnjo mero gotovo- sti, saj je že kot majhen otrok postal eden tistih, ki so vse življenje odvisni od drugih. Njemu, Jožetu,se je posvetila sestra Fran- cka.Ostala je neporočena samo zato,da je stregla trpečemu bratu, ki je bil nebogljen kot otrok v zibki. Umrl je v starosti 57 let. Že zadnji mesec njegovega življenja pa je tudi Francka zbolela. Desna noga ji je za- čela odpovedovati in ni bila več kos svoji težki nalogi - pri strežbi brata. Pa je Bog Jožeta k sebi vzel.
Ima 59 let in je res vse svoje življenje po- svetila trpečemu bratu. Sedaj pa že na sebi okuša bolezen, saj je bila prej vedno zdrava, dokler je morala delati za druge. Prav gotovo ji bo Bog žrtve obilo poplačal, saj je vse svoje življenje pletla neminljiv venec za srečno večnost pri Bogu.

Sprejmite v mojem in njenem imenu prisrčen prijateljski pozdrav!

Joža Kobal

Dragi Bine! Ko sem prebrala Prijatelja, sem se odločila, da ti napišem nekaj vrstic, da me ne izbrišeš iz svoje kartoteke.
Moram te pohvaliti, da si toliko zavednega kristjana,da si večkrat izkristaliziraš dušico Sem prepričana, da ima g. Kapselj precej dela, preden ti jo očisti.
Veš,Bine, tudi jaz se veselim,da so se naši predstavniki domislili, da nam je potrebno več duhovnih vaj. Upajva, da tudi midva prideva na vrsto,saj bodo že iz najinih do- pisov spoznali, kako zelo sva potrebna du- hovne opore.

Lep pozdrav tebi in tvoji boljši polovici!

Prijateljica Anca

Dragi prijatelji! Tokrat se ne mislim kaj več ustavljati ob vaših pismih, čeprav bi to še kako zaslužila. Naj se vsem dopisovalcem le toplo zahvalim za toliko spodbudnih in plemenitih misli, ki bodo gotovo našle ro- dovitna tla v marsikaterem bralcu. Mogoče bodo spodbudila še nekatere, da nam na- pišejo kaj iz svojega življenja. Prav pisma namreč še najbolj izrazito uresničujejo na- šo medsebojno povezanost. Dovolite,da se vam iskreno zahvalim za godovna voščila, v imenu uredništva pa tudi za velikonočna.
Za vse bolne in prizadete imamo še važno obvestilo:tudi letos bo v Ljubljani razstava vaših izdelkov. Vsekakor je potrebna, saj je bila doslej vsakikrat sprejeta z velikim navdušenjem. Razstava bo prvi teden septembra. Če se mogoče kdo še ni začel pripravljati, naj vsekakor pohiti, je še kar nekaj časa, da kaj naredi. Ko pripravljate za to enkratno razstavo, se zavedajte, da tako spodbujate zdrave, zlasti mladino. Mladi spremljajo vaše delo s posebnim na- vdušenjem, pa jim ta razstava pomeni do- ber poduk za delovno in pošteno življenje. Torej veselo na delo. Toplo vas pozdravlja

prijatelj urednik

Lep pozdrav, dragi prijatelji! Moram vam povedati, da bi me žena naj- raje imela priklenjenega doma. Pa se mi je po junaškem boju le posrečilo priboriti do- voljenje, da sem smel na srečanje bolnikov na Mirenskem gradu, kjer sem si, hvala lju- bemu Bogu,nabral kar precej "kalorij".Žena upa, da sem dobil tudi vsaj malo potrpež- ljivosti. No, pa pustimo to nadlego za zdaj, že tako mi sili čez glavo. Dobro sem se pa le imel, dobro. Moram pohvaliti te duhovne vaje,čeprav ni moja navada,da bi hvalil kar koli ali kogarkoli razen sebe. Od duhovnih nagovorov in pogovorov se ne spomnim več kaj prida. V spominu mi je ostal bolj zabavni spored, zlasti srčkani otroci iz so- sednje vasi. Kako prijazne so bile sestre, vemo vsi, ki smo bili na srečanju. Jaz sem se prav rad smukal okoli njih, kadar sem potreboval pomoči, ali pa tudi ne. Naj mi tega, ubogemu zakonskemu možu, ne za- merijo. Toži se mi pač po »lejdek« stanu. Pohvaliti pa moram tudi naše spremljeval- ce, ki so v soboto zvečer pripravili tako imeniten zabavni program. Dokazali so, da zmorejo tudi kaj drugega, ne le voziti, no- siti in nas poslušati.Pa naj jim moja dobro- dušna pohvala ne skoči v glavo, da bi šli na RTV iskat službo, mi jih bomo namreč še večkrat potrebovali. Torej, vsem je bilo lepo, zame pa še veliko lepše, ker je moja »tastara« ostala doma in sem lahko užival »svobodo«. Še bolj pa me je zabavalo to, da v meni nihče ni odkril Binetove podobe. Težko sem zadrževal smeh,ko so eni spra- ševali g. urednika, kaj bo sedaj pisal Bine, ko ga ni med njimi. Pa sem bil z vami in srečen sem,da sem bil, saj sem doživel to- liko lepega.
Ta šmentana reč! Še bi vam govoril o pre- lepem srečanju na Mirenskem gradu, pa me je zmotila žena. Ne vem, kaj jo je spet obsedlo. Naenkrat se znajde pred menoj s skledo regrata v roki, kar tu pod hruško. »Tako torej, pišeš lahko, pišeš. Regrat je bil pa pretrd oreh zate. Pisal, seveda, pisal bi in se hvalil. Le kaj si počel na duhovnih vajah?« In naštela mi je peklenske litanije. Vse,kar sem si z Mirenskega gradu zapom- nil,so bili razni »štosi« in »vici«, razne vra- golije in vragolijice. Kaj resnega pa ni ostalo v moji »buči«. »Če so tudi drugi odnesli sa- mo to, potem so tisti,ki vam duhovne vaje omogočajo, prav resno ,mahnjeni' ljudje. Poboljšal, kje se boš ti poboljšal, prav tak- šen si kot prej!« Nemočno sem si mašil ušesa in žal mi je bilo, da si nisem izmislil vsaj nekaj pobožnega, če si že zapomniti nisem mogel. Ubogi moji sotrpini, smilite se mi,če je vaš spomin prav tako izbirčen kot je moj.
Veste, malo sem bil pa tudi zato še bolj slabe volje, ker me ta »nadloga« ni pustila po pirhe in kokljo k Anci. Recepta za plešo se je takoj polastila in že meša neko »go- dljo«. Samo jaz se bojim, če mi zrase še kakšna antena, kako bom spravil v svoj kotiček vse novice, ki jih ujamem. Pa tudi zgodi se lahko, da bralci Prijatelja kdaj, ko vam bom že več kot presedal,v trenutnem slepem besu name napravite atentat.Tega me pa Bog obvarji,mene in mojo ljubo žen- kico!

Lep pozdrav in brez zamere!

vaš zvesti Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

FRANCI PLAZAR

Franci Plazar, Cerovec 2, 68297 Šentjanž, je narisal domačijo. Rodil se je v števil- ni kmečki družini 22.septem- bra 1954. Po osnovni šoli,ki jo je obiskoval v Šentjanžu se je izučil za konstrukcij- skega ključavničarja. Delal je samo 14 mesecev, ker je njegovo zdravje začela spodkopavati skleroza multiplex. Ko je bil v marcu 1974 na duhovnem srečanju bolnikov na Trsteniku, se je navdušil za ri- sanje; v osnovni šoli je namreč dobro risal. Franci je začetnik in poskuša slikati živali, pokrajine in tudi portrete. Kolikor more po- maga domačim, bratom in sestram, pa tudi sam rad seže po časopisih in knjigah.