Že dolga leta je Ivanka vsako leto, če že ne nekaj mesecev, pa vsaj nekaj tednov, preživela v bolnišnici. Ta čas ji je ostal vselej v lepem spominu. Tam je srečala nove ljudi, včasih pa tudi stare znance in pogovor z njimi je bil prijeten Ko je bila pred kratkim zopet v bolnišni- ci, je bila nekaj dni sama v sobi, pa ji je bilo že kar dolgčas. Bila je precej slaba, zato ni mogla veliko hoditi na obiske v sosednje sobe. Prihajala pa so druge bolnice k njej.
Potem pa je dobila v sobo sosedo, ki dva dni ni spregovorila z njo niti besede. Ta soseda je bila sedaj prvič resneje bolna vendar še zdaleč ne tako kot Ivanka. Neprestano je preklinjala,se pritoževala nad svojo boleznijo, nad osebjem. Z ničemer ni bila zadovoljna. Kljub vročini oken sploh niso smeli odpreti. Ko so jo njeni prihajali obiskat, je neprestano govorila samo o bolezni.
In Ivanka je vztrajno čakala,kdaj se bo soseda začela »tajati«. Po dveh dneh sta spregovorili prvo besedo. Potem pa vsak dan več. Ivanka je čakala potrpe- žljivo,z ničemer je ni izzivala,ni se z njo prepirala zaradi zaprtega okna in slabe- ga zraka. In glej - po petih dneh je bilo okno odprto za majhno špranjo, dva dni pozneje pa že za polovico. Soseda je vedno manj govorila o svoji bolezni, vedno manj je preklinjala, celo nekoliko manj je nadlegovala sestre in strežnice
Razšli sta se kot dobri znanki. Obljubili sta si celo, da se bosta obiskali.
Kdo ve,kakšno bi bilo ozračje ob slove- su,če ne bi bilo Ivankine potrpežljivosti, njenega vztrajnega čakanja, ki zna ta- jati led, ki zna podirati prepreke med ljudmi?

Mojca Kresnik

Nepregledne množice, ki so te dni na potovanjih in letovanjih, imajo mnogo možnosti za telesno in duhovno spros- titev. Gotovo je človek dandanes dalj- šega oddiha še kako potreben. Ubežati svetu, ki nas preobremenjuje z dolžno- stmi in odgovornostmi, vsaj za hip, kdo nam more kratiti to pravico? Toda prav te možnosti se največkrat zgubljajo v zgolj površinskem hlastanju po novem, dopust jim je pogostokrat v zgolj zuna- njem norenju in v pohlepnem zadošča- nju svoji radovednosti. Človek vse pre- rad pozablja, da se pravi počitek, tisti rodovitni počitek,ki nas notranje uskladi in nam pomaga najti nove rešitve za naše nadaljnje življenje, začne šele z notranjo duševno umiritvijo. Žal tega ljudem ne moremo tako lahko dopovedati Velikopotezna potrošniška miselnost se s svojo tosvetno preobremenjenostjo odraža tudi v načinu, kako preživimo svoj dopust.
Pa vendar - dopusti, počitnice... Tudi v nas te dni mogoče plaho vstaja želja, da bi vsaj za kakšen dan spremenili svoje okolje, da bi mogoče svojo bolniško po- steljo zamenjali z razgretim peskom na bregu reke ali na morski obali. Žgoči poletni dnevi budijo v nas svojevrstno žejo po senci,vodi,mogoče po planinah, mogoče po morju, ali pa v nas dramijo potepuškega duha. Hrepenenje nas že- ne med razigrane množice naših zdravih prijateljev in znancev, toda...
Toda tu je veliki kamen spotike, tu je naša priklenjenost na posteljo, ki v ra- zgretih poletnih dneh včasih postane razbeljeno mučilo. Prijatelji nas mogoče bodrijo,obiščejo kdaj pa kdaj, toda ote- ti te ječe nas ne morejo. In spet nas strese misel, kako drugačna je naša ži- vljenjska usoda, kako močno smo spet prikrajšani.
Pa vendar, mogoče le ne gre obupati. Mogoče boste, če v vas živi toplo pre- pričanje,da pripadate Kristusu,vendarle tudi v tem poletju brez dopusta in po- čitnic do svoje bolezni našli svoje za- doščenje. Mogoče boste vzeli v roke Sveto pismo in prebrali: »Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste.« Mogoče bo po hudih notranjih bojih na vaših ustnicah vendarle zatrepetal zma goslavni: »Ne moja, ampak Tvoja volja se zgodi.« In v tej predanosti božji volji in ob pričakovanju potešitve, ki jo je ob- ljubil Kristus, se boste napotili na dopust vase. In tam, v skritih globinah svojega duha, boste našli tisti počitek,ki ga ne- pregledne množice iščejo zaman. Tam, kjer nam vsem Kristus, izzivajoč sodo- bnega potrošniškega duha, neprestano kliče: »Jaz sem pot,resnica in življenje« Tudi sredi vročih poletnih dni!

Nekateri so silno nezaupljivi. O vsaki stvari dvomijo. Takšen je bil tudi naš bolnik. Bil je zelo izobražen in je s svo- jimi vprašanji vrtal v vse, v zdravnike in sestre.Nobenim zdravilom ni zaupal. Pre- dlagali so mu daljše zdravljenje, pa je že kmalu po začetku kar odšel iz bolni- šnice. Vrnil se je čez nekaj tednov, ker so ga k temu prisilile bolečine. Toda njegova nezaupljivost je ostala. Takoj, ko mu je bilo malo bolje, se je spet ne- hal zdraviti. In tako se je vleklo več mesecev. Nam vsem je bilo jasno,da ob takšni bolnikovi nezaupljivosti uspeha ne moremo pričakovati.
Zaupanje je eden od pogojev, da bolnik pripomore k zdravljenju svoje bolezni. Zaupanje v zdravnika, v sestro, v vse ostalo strežniško osebje, zaupanje v zdravila, v dobro postrežbo... Kjer tega zaupanja ni, pride že takoj v začetku zavora, ki preprečuje ugodno zdravlje- nje. Zato je tako važno,da si bolnik za- res izbere tistega zdravnika,v katerega zaupa, da leži po možnosti na tistem oddelku, kjer se dobro počuti. Okolje, kjer se počuti doma,kjer so okrog njega ljudje,ki jim zaupa, je gotovo prav tako važno ali celo važnejše kot ostalo zdra- vljenje.
Zaupanje je v človeku nekaj osnovne- ga,bistvenega.Brez tega kratko in malo ne more živeti. Sposobnost zaupanja pomeni podlago, na kateri človek hodi, stoji, živi, na kateri se počuti varnega. Ker lahko zaupa, ima tla pod nogami, zato lahko stoji v življenju, zato lahko nekaj pomeni, opravlja delo, izpolnjuje naloge. Ker zaupa, se lahko česa loti, se lahko zanese, lahko tvega. Življenje zahteva zaupanje na vsakem koraku: ko se peljemo z železnico, z dvigalom, z avtom... zaupamo tehničnemu meha- nizmu. Zaupamo kakovosti predmetov, ki jih kupujemo, trdnosti zgradbe, v ka- teri stanujemo,zdravilom,ki jih jemljemo Zaupamo učiteljem, ki poučujejo naše otroke...
Zaupamo prijateljem, da nam hočejo dobro. Zaupamo jim svoje skrbi,težave, pa tudi radosti.Odkrivamo jim svojo no- tranjost, svojo »zaklenjeno kamrico«. Vsako zaupanje je tveganje.
Lahko je to zaupanje zlorabljeno, lahko smo ob njem razočarani. Vsakdo doživi v življenju tudi takšna razočaranja. To- da zrelega človeka to ne sme potreti, ve, da mora zaupanje kljub temu živeti naprej. Nekateri ob takšnih neprijetnih doživetjih odpovedo. Razočaranja ne prenesejo. Verjetno tiči pri njih vzrok za to daleč nekje v njih otroštvu. Zakaj zaupanje se začne razvijati v človeku že s prvim dnem njegovega življenja - že v času, ko še prebiva v materinem telesu. Otrok prav dobro čuti materino razpoloženje. Če ga mati in oče takrat sprejemata, če doživi dovolj ljubezni in pozornosti že v svojem otroštvu,potem mu ne bo težko utrjevati zaupanja. Saj se počuti varnega. Kdor kot otrok tega občutka varnosti ne doživi, bo verjetno vse življenje ostal nezaupen.

Kadar srečamo med bolniki koga, ki je nezaupljiv, se moramo vselej zavedati, da ima ta nezaupljivost vzroke verjetno v njegovi okolici, - morda je živel med ljudmi v razmerah, ki mu sploh niso do- pustile,da bi zaupal. In ob takšnem bol- niku se moramo vselej tudi sami vpra- šati, kaj smo naredili mi, da bi v njem vzbudili zaupanje. Včasih je to dolga in težka pot. Bolnikovo nezaupanje doživ- ljamo pogosto kot odklonitev,skoraj kot žalitev. Tak odnos pa seveda nezaupa- nje še poveča. Samo, če bomo priprav- ljeni sprejeti bolnika z njegovim neza- upanjem, mu pustiti njegovo pravico do tega,če mu bomo dali čutiti,da ga sku- šamo razumeti in ga sprejemati takšne- ga kot je - potem lahko pričakujemo,da bo počasi zaupljivejši. To pa je hkrati zanj tudi veliko upanje, da se bo bolje zdravil. In seveda je to tudi korak na- prej v napredovanju njegovega oseb- nostnega dozorevanja.

dr. M. K.

Očka imamo radi

Začeli bi lahko kot v prav- ljici: Na robu Ljubljane, odmaknjena od glavne ceste, že kar v »gmajni«, stoji hišica. V njej srečno živi Anton Leben s svojo družino: ženo in tremi otroki. Žena hodi v službo, Srečko in Zvonko obiskujeta šolo, najmlajša Bernardka pa se po ves dan vrti okoli očeta in mu pomaga »na- gajati«.
Morda bi bilo res tako, če oče Anton ne bi v juliju 1969.leta padel s strehe in se hudo poškodoval na glavi,si zlomil nogo in zdrobil kolk. Zdravljenje po bolnišni- cah je bilo dolgo in združeno z mnogimi preizkušnjami. Prav v tem času sta na- mreč začela graditi hišo, tu na samoti, ker je bila tu zemlja najcenejša. Žena pripoveduje, kako je bilo takrat hudo, ko je z dvema otrokoma ostala sama. Tudi moža v bolnišnici je bilo treba os- krbovati kot otroka; še dar govora je izgubil za vedno. Srčno si je želel, da bi po zdravljenju mogel priti domov,da mu ne bi bilo treba iti v zavod.Tudi njegovi domači so si to želeli: »Samo da očka pride domov. Radi ga bomo imeli, kakr- šen koli bo, samo da ga bomo imeli ob sebi.« Zato je žena zastavila vse moči, da je hišo, s pomočjo dobrih ljudi, toliko dogradila, da so ga mogli sprejeti.
Ko nam žena to pripove- duje,se zdi, ko da znova doživlja tiste brezupne trenutke: leta 1971 je prišel čisto nebogljen iz bolnišnice. Nenehna skrb in ljubezen žene in otrok sta mu pomagala, da se je precej osamosvojil:čeprav se nepre- stano slini (to je zame največja nadlo- ga-pravi on),more že sam jesti posebej zanj pripravljeno hrano. Zdravje se mu je toliko izboljšalo, da je začel hoditi s pomočjo bergel. Doma mu zadostuje že ena sama.
Sam nam je napisal, kako težko mu je bilo sprejeti sebe kot invalida: »Nepri- čakovano je prišla name kruta in gren- ka usoda. V svoji nebogljenosti sem se skrival pred ljudmi. Družbo so mi delali le domači, rad sem bral knjige in gledal televizijo. Iz knjig sem dobival duhovno hrano, ki mi je v najtežjih dneh bojeva- nja s seboj pomagala vztrajati. Globoko v spominu mi je ostala knjiga Njegova suknja. Tako me je pritegnila, da sem jo bral stoje in še ponoči. Ob njej sem pozabil nase in na svoje bolečine. Še sedaj, ko jo pogledam, me obide neka toplina.«
Tako je oče Anton ob naklonjenosti in vsestranski pozornosti domačih počasi sprejemal resnico svojega življenja.Naj- večja sreča zanj in njegovo družino je bilo rojstvo tretjega otroka -Bernardke. »Z njo je posvetil v preizkušeno družino - kot sam pravi - topli sončni žarek,« ki danes ogreva njihov dom. Vsi jo imajo radi, saj jih osrečuje s svojo razigrano- stjo in čistim otroškim smehom.
Žena mu je omogočila tudi prevoz na Brezje, kjer je bilo srečanje bolnikov. »Tu sem prvič opazil sebi enake ljudi in mnoge, ki v svoji usodi trpijo veliko več kot jaz. Po maši sem stal pred Marijo Pomagaj in prosil za moč in zdravje. Sčasoma sem res dobival moč, čeprav se mi velika želja po zdravju ni izpolnila. Hudo je bilo, ker niti za najnujnejšo po- moč nisem mogel prositi. Počasi sem se naučil, da si pomagam z rokami, z njimi »govorim« in pišem. Vrnilo se mi je ve- selje in upanje, da bo kdaj še boljše. Čeprav je bil uspeh majhen, je bila dobra volja v meni vedno močnejša.«
Tudi žena je bila s tem romanjem na Brezje zelo zadovoljna. Še bolj pa si je želela videti kraj,kjer se je Marija prika- zala Bernardki. In res. Leta 1973 in še enkrat sta imela to srečo. Ona pravi,da se je duševno pozdravila in "tudi mož je čisto drugačen. Prej se je skrival, sedaj gre kar rad med ljudi.«
Njegovo mišljenje, gle- danje na trpljenje, se je precej spremenilo. Sam pravi: »Sedaj več ne mi- slim, da se bom še kdaj pozdravil. Vem,da ne bom nikoli več govoril. Vesel sem, da lahko hodim z berglami okoli hiše in hranim zajčke, ki jih imam sedaj preko petdeset. Ob njih pozabim na bolečine in osamljenost. Imam neko obveznost, ki me sili k delu, da mi ne more biti dolgčas. Tudi psa imam rad, uboga me na ukaz z rokami. Prijatelj je z domačimi zajčki in je vselej z menoj, ko jim dajem jesti.«
To smo imeli priložnost videti že tedaj, ko smo prišli k njemu.Pravkar jim je na- mreč nakosil travo, jo pograbil, hčerki pa sta mu jo pomagali nesti. S kakšnim veseljem in zadovoljstvom nam jih je pokazal! Kar ponosen je nanje in na to, kar zmore.
Vse drugače pa se spominja tistih ča- sov iz bolnišnice: »Težko sem prenašal bolečine,še težje žejo. Nihče mi ni smel dati vode. Sam tudi nisem mogel do nje čeprav je bila komaj meter od moje po- stelje.V reviji Tovariš je bila reklama za Rogaško slatino. Oči so mi tako dolgo počivale na tisti sliki,da sem se kar od- žejal. Sedaj si vodo lahko privoščim in še marsikaj drugega si lahko sam po- magam.«
Sam si lahko veliko pomaga, obenem pa se zaveda, kako nenadomestljiva mu je ženina pomoč. »Ženi se moram zahva- liti za njeno poštenost in zvestobo, ko mi je ob najhujših trenutkilh stala ob strani. Pogosto, ne samo ob nedeljah, me je obiskovala; me tolažila in spod- bujala.« Vseskozi je spremljala njegovo vračanje v življenje, čeprav je bila med njegovo boleznijo tudi sama hudo pre- izkušana. Ob rojstvu Bernardke je bila nevarno bolna,otroci so morali za nekaj časa v Dom, hrepenenje po osrečujo- čem družinskem življenju, pa jih je spet združilo.
Sedaj imajo hišo kolikor toliko urejeno. Odkar so bili na romanju na Brezjah, v Lurdu ter na dekanijskem srečanju Trnju, si želijo še večkrat iti na podobna sre- čanja.Žal pa nimajo sami prevoza. Zato ga večkrat obiščejo prijatelji in tako napravijo srečanje kar doma.»Imeli smo že štiri srečanja.Nazadnje smo se zbrali na možev god, 13. junija. Bilo nas je kar sedemindvajset. Imeli smo sv. mašo in se ob prigrizku še veselo pogovarjali. Takšni obiski vselej prehitro minejo.«
Gotovo so ta srečanja kakor novo roj- stvo,ne samo za očeta, marveč za vso družino. Dajejo jim moči, da morejo vztrajati v vedno novih preizkušnjah,za kar tudi sami prosijo Boga. Ob Kristusu samem, ki prihaja med vse zbrane, se utrjuje njih prijateljstvo in se veča pri- pravljenost širiti pravo evangeljsko bra- tstvo.
Ob tej družini se zavedamo,da trpljenja ne moremo izločiti iz sveta. Iz krščans- tva ga ne smemo. Če je kaj Kristusovih potez na našem krščanskem obrazu, potem mora biti poteza trpljenja. »Ne more biti moj učenec, kdor vsak dan ne zadene svojega križa na svoje rame...« Giloteaux pravi: »S trpljenjem se Bogu najbolj približamo.« Šele trpljenje stori človeka velikega. Ne vsako trpljenje. Trpljenje mora človeka tudi zdrobiti,kot se zdrobi steklo pod kladivom. Trpljenje brez ljubezni ubija, trpljenje brez duha plitvi. Le trpljenje z veliko ljubeznijo, bolje - darovano trpljenje, posvečuje.

AZ

III

Ura na hodniku zavoda naznani budnico Konec je,konec sanj o tebi,mama. Zbu- dila sem se lahka, sveža, kajti sanje so bile blago prijetne...
Obraz ti žari v nasmehu. Bleda si,a črni lasje skrivajo bledico: Oh, ko bi lahko zakrili tudi trpljenje! Življenje te ne ob- daja s srečo.Zakaj ne?-To veš le sama. Nam otrokom o svojih stiskah ne moreš in nočeš govoriti. Žrtvuješ se in delaš za nas s ponosom čustvene, duševno polne matere. In tvoja resničnost? To smo mi, tvoji otroci. Bediš z vsakim na- šim trenutkom dneva, dihaš ljubezen v naše še nebogljeno,krhko bistvo. Daješ vse, ne pustiš, da bi ti vračali. In kar prevečkrat si tiha. Mirno razkrivaš glo- bine svoje strpnosti, preizkušenj, samo svoji samoti. Kadar prideš k meni in se pogovarjava često le s pogledi, s čvr- stim občutkom, da sva duhovno neraz- družno povezani, se v meni utrjuje re- snica, ki sem jo spoznala: Odpuščati, darovati se in čakati zmoreš zato, ker si rastla z vero v vstajenje življenja, z močjo večno sijoče Ljubezni. Ljubezen pa ti zdaj pomaga čuvati in hraniti bo- gastva v skriti kamrici svojega srca.
Kaj so ta bogastva? Kaj je njih poglavi- tnost? Bolečina! Grenka in sladka. Gre- nka zato, ker se je tvojim bremenom pridružila moja bolezen. Sladka pa zato, ker se ti in jaz zavedava,da drugače ne more, niti ne sme biti. To prepričanje, to vdanost nama je dala vera. Živiva jo v dejstvu, da smo ljudje ustvarjeni po božji volji: Njegova veličina nas vedno poziva k vztrajnemu boju.
Vem, mati, sleherni tvoj gib dneva in noči je boj. Veš, kje diha sreča... za družino živiš, v njenem imenu.
Za družino pravim. Mene si sicer »od- dala«, vendar - kadar me obiščete vsi skupaj z očetom in bratoma, čutim, da se imamo radi. Nikomur ni lahko,da smo ločeni. Toda,mama, meni se zdi,da bom med sebi enakimi laže krepila vzgojo duha,hitreje se bodo množila spoznanja kajti tu diha svet, kaže se mi v lepi in grdi luči. In koliko je molka med temi zidovi! Takega, ki uči! In vpitje - to - reže vame, v njem je zloba, hudobnost. Molk... ah, ta miri, tolaži. Prinaša mi ga Bog. V njegovi lepoti se morem brez strahu predati čarom planin, gozdov... Molk pa me pogosto tudi svari, največ- krat tedaj, ko nisem dovolj pazljiva za potrebe drugih... Molk od Boga uničuje mojo pretirano misel nase.Daje mi nežno milost. V njej se iščem, želim si, da ne bi bila tujka sama sebi, saj to je groza.
Če vidim kakšnega gojenca,ki zapušče- no grebe sam vase, me v dušo zazebe. Mar trpljenje tako hitro orje po človeku? O čem premišljuje? Česa upa?
Njegova mati je čisto preprosta ženica. Ob nedeljah prihaja v pisani bluzi in čr- nem krilu. Oči se ji svetijo, ko ugleda svojega Ivančka.Nič mu ne reče.Objem pove vse namesto besed. In Ivanček ve, da ga ima mamica rada. Včasih mu celo zaupa: »Veš, s tvojo staro mamo sva bili včeraj pri maši. O, naša cerkev je lepa. Pred oltarjem vedno prosim Je- zusa, naj pazi nate, da ne boš sam. Pa glej, o tem ne govori nikomur v domu! Ne smeš! Karali bi te. Ko se za vedno vrneš domov, bo vse drugače,veš. Ta- krat boš tudi povsem doumel, zakaj je življenje toliko vredno, če veruješ v Boga.«
Kako si želim,mama,da Ivanček ne bi bil edini, ki bi se dokopal do smisla vero- vanja. Želim si,da bi vsi, prav vsi tukaj sprevideli, da je treba verovati, upati z močjo neponarejene Ljubezni. Gotovo bo marsikdo to dosegel. Samo dorasti mora, si izoblikovati mišljenje, sodbe. Tistemu, ki ne bo oškodovan za iskreno materino nežnost in zvestobo, je za- gotovljen vstop v božji svet, - svet, ki plemeniti.
Mama, Polonca je tako dobra z menoj. Zadnjič jo je obiskala njena starejša sestra. Šli smo se sprehajat. Mesto je bilo natrpano z mladino,toda ta mladina se kaže zamorjena. Dva ali trije fantje - majhna družbica - stopijo na cesto, klepečejo s cigaretami v ustih.Malo na- prej vidimo dva mladeniča z dolgimi la- smi. Kadita. Gledata v tla... Kam dajeta svoje trenutke? Prahu na cesti? Dolgo- časju okrog sebe?
Cigareta je pokajena... ogorek pade v prah.Moja spremljevalka in njena sestra me opozorita: »Oglej si tistega dečka z rdečo majico. Nekam čudno truden ob- raz ima. Zdi se, da je pil...« Pil... komaj petnajst let mu je videti. Škoda bitja, škoda njegove duše. Bo kdaj našel hote- nje po rešitvi? Jo bo iskal v pravi smeri?
Hodimo. Ceste so sive. Cigaretni dim puhti v zraku. Veter ga na srečo sproti raznaša. Da bi le upihnil sivino v ljudeh in jih osvežil.Ni grenkejšega od občutka brezčasja in če dovolimo, da nas to razosebi, pušča v lenobnosti. Hej, fant, vzdigni se iz malodušja! Stopi v vrvež, umiri se in reci: »Dovolj, ljudje! Kličejo nas dolžnosti, potrebni smo pametnega razvedrila, ne pa praznega tavanja. En sam danes že hoče, da se spopademo z njim...«
Ali je petnajstletniku kdo sploh kdaj po- magal v stiski? Ga je vprašal,zakaj pije?
Večeri se. S Polonco naglas razpredava misli o sprehodu. »Moram priznati, od- prle so se mi oči,« reče ona. »Ti fantje, tako mladi, pa iščejo omame. Bog ve, kako živijo doma? Mar v sebi res vedo, zakaj se vdajajo pijači? In kje dobijo denar?« »Poslušaj, Polonca,« ji sežem v besedo, »jaz pa vendarle mislim, da si fantje in vsi mladi vsaj želijo kolikor toliko varno prihodnost, kdaj pa kdaj so le malo bolj veseli.In morda hočejo tudi pozabiti, pozabiti na žalost.«
»Kaj res moreš tako pozabljati,« ostrmi Polonca nad mojo razlago. »Veš, Teja, meni je žal teh ljudi. Tisti petnajstletnik recimo - njegov obraz me je presunil. Kot da ne bi vedel, kaj je smeh. In v njegovih očeh je govorila prošnja: Kaj ne vidite, osamljen sem; da, imam dom, a kje? Pri kom? Oče dela v tujini, mama sama preživlja še štiri bratce. Kadar sem doma, veliko joka. Rekla mi je,da se ata ne bo vrnil. Kaj naj storim? Če sem na cesti ali v družbi,mi vsaj ni tako tesno...«
»O, Teja,dečku sem v očeh prebrala to prošnjo.Ko bi mogla kaj napraviti zanj.«
Prijateljici se samo sočutno pogledava. Polonca je gotovo ugotovila, da osam- ljenega dečka nimajo posebno radi. Ga ne morejo imeti? Ga ne znajo imeti?
Ne morejo...ne znajo.Te besede pečejo v dušo. Ako veš, da te nihče ne mara, čutiš v duši oddaljenost, mrzlo ti je. In celo vera je tukaj tujec. Kako bo ta otrok iskal Boga? Kje bo zaslutil pot? Jo bo sploh hotel iskati?
Mama, hvala, ker si mi dala vero, hvala za življenje v Gospodu. Niso bile zaman tvoje besede nekoč:»Veš,Bog je dober, je upanje, pogum...«
Sive ceste. Siv dan. S Polonco zreva v tihe hribe tam daleč. Nočeva govoriti na glas. Pogovarjava se brez besed, poslušava pesem gora, neba, ki šepeče o večnosti. Nenadoma pride iz Polonce: »Vsi ljudje smo popotniki, Teja. Želimo priti na skupno goro. Njen vrh-nihče ga še ni dosegel, mnogi se ga pa dotikamo Ubiramo različne poti nanj. Nekateri iz- birajo lahko prehodne stene,drugi težke plezalne smeri.Mnogo je krušljivega ka- menja, spolzkih skal in previsov, vendar vse lahko premagamo,če čutimo z goro in živimo z njo.«
Da, vse lahko premagamo, Polonca. To veva midve in še drugi. Toda tisti fant na cesti - kaj bo z njim? On nima doma kakršnega imava ti in jaz. Kdo ve, koli- kokrat ga zebe in je lačen...
Gore... nebo... Ljubezen, daj, razbohoti svoj plamen v sleherno človeško srce. Ogrej osamljenega fanta,pokaži mu,kam naj krene, da bo našel goro. Predrami zapuščene!
Ti, moja mati, pa vedi - večno te bom ljubila.

Majsko dopoldne je bilo vroče, naphano s slepečo svetlobo, ki je zorela nad va- lovito dolenjsko pokrajino. Pod vasjo so zeleneli travniki in na njivah sta v ravnih vrstah klila krompir in koruza. Na poti je ležal težak prah. Nenadoma pa se je skozi zrak usula zavesa toplega dežja. Sijoče kaplje so osvežile zelenje in iz- ginjale v izsušena tla.
V Čatež smo prispeli, ko je iz zvonika donel opoldanski angelski pozdrav. Misli so nam pohitele k Mariji in se zlile v pro- šnjo, da pod okriljem njenega svetišča na Zaplazu zopet uspešno preživimo duhovni vikend. Popoldne je hitro zdr- selo prek pokrajine in še pred večerom smo bili zbrani vsi udeleženci. Po poz- dravu smo se s pesmijo pripravili na sv. mašo. Poglobljeni v daritev smo čutili in drhteli vsak po svoje, pa tudi v skupni sreči in veselju, da smo se zopet srečali.
Naslednjega dne smo nekaj časa name- nili najprej govoru o Mariji, predvsem o tem, kako je živela in izpolnjevala svojo nalogo po moči Svetega Duha.
Ko ji je angel oznanil:»Sveti Duh bo pri- šel nad te in moč Najvišjega te bo ob- senčila,« je prejela Sv. Duha, ki ji vse življenje ni bil odvzet. Bil ji je dan, da bi lahko izpolnila svoje veliko poslanstvo v svetu - božje materinstvo. Brez njega tega gotovo ne bi bila zmogla. Sprejela je božjo voljo, ki je ni le osrečevala, ampak tudi privedla do Kalvarije. Samo utrjena v Sv. Duhu je zmogla Marija vztrajati do te najvišje postaje svojega življenja. Trpljenje je ni zlomilo. Po Je- zusovi smrti je vse življenje posvetila Cerkvi. Usmerjala je apostole in učence do prvih binkošti, ko je bil tudi njim po- slan Sv. Duh.
Dve stvari predvsem povzdigujeta Ma- rijo: njena trdna povezanost z Bogom in stalna pripravljenost - deliti dobroto, prisrčnost, ljubezen in moralno oporo prav vsem...

V sončnem dopoldnevu smo se potem v sprevodu odpravili v cerkev, kjer smo bili med mašo priča še posebno slovesnemu dogodku. Eni izmed udeleženk srečanja je g. škof Lenič podelil zakrament sv. birme. Z veseljem smo izrekli naši prijateljici čes- titke in ji zaželeli, da bi v sebi znala vedno ohranjati neizmerne obilnosti,ki jih je prejela
Nato se je birmanka zahvalila Sv. Duhu: »S tem trenutkom si ti v meni in jaz sem tvoj vojak. Srce imam odprto, in ti si sveži zrak moje pomladi. Ti, ki govoriš v tišini in nosiš resnico vsega plemenitega, dobrega, si mi dan, da te poslušam, da ne zabredem s poti k edino pravemu cilju, ki je Ljubezen V tebi bom še naprej rasla, se trudila biti človek za sočloveka. Prosim te, utrdi mi dobrosrčnost, pomagaj mi, da ne klonem v trudu za pozabo nase.Bodi mi nova življenj ska volja, sila, ki hoče, da ostanem zvesta Bogu. Mi vsi te ljubimo. Jaz, ki sem te pre- jela vase, bom zdaj močnejša, svobodneje bom hodila v prihodnost, saj boš ti z menoj«

Po kosilu nam je čas mineval v prisrčnem in sproščenem pogovoru z g. škofom. Nad- vse smo mu bili hvaležni za obisk.
Popoldne je namesto običajnega predava- nja spregovorila naša birmanka. Pod naslo- vom »Vera je svetloba duše« nam je pred- stavila in približala svojo pot iskanja vere, rast v njej in njen smisel. Skrajšan povzetek njene izpovedi:
»Dolgo nisem vedela, če je kakšna smer za mojo pot. Vse se mi je zdelo mrzlo,nerazu- mljivo. Danes se zavedam: nihče mi ni pri- bližal, razložil smisla življenja. Bežala sem od slehernega trenutka, ki bi mi utegnil kaj dati. Moja zavest se ni znala hraniti, not- ranjost ne čutiti globin. O, verna sem bila, toda površna sama s seboj.
Toda ta revščina na srečo ni trajala. Od- pravil jo je odhod od doma, spoznanje, da je odvisno predvsem od mene, kakšna bom v novem okolju, med drugimi ljudmi. Ljudje, bili so dobri in prijazni. Toda jaz sem za- čutila, da je nekaj močnejšega od njihove družbe. Ne, nisem se nikomur izogibala, le bolj in bolj jasno mi je postajalo, da potre- bujem samote, če hočem sebe bolje vzga- jati. Samota pa potrebuje mojo dušo, da me bo lahko učila, napolnjevala, mi dajala resnično bližino sočloveka.Sprva je bilo te- žko. Nisem in nisem mogla dobiti odgovora na vprašanje, kaj je s človekom v meni. To je dolgo trajalo. A ko sem začutila, da moram iz vsakdanje praznine ven, se je začelo v meni jasniti. Poslušala sem tišino, ki me je vabila k sebi, vabila, naj opazujem drevesa, nebo, skratka vse,kar me obdaja. Moja duša se je utrjevala v čisto notranji samoti, hotela je premišljevati. Vedela je: tu sem varna pred praznino slehernega trenutka.
Je bil to Njegov prvi klic? Kdo je vcepil va- me samoto? Vprašanja zame niso bila lah- ka.Toda vedno bolj mi je bilo jasno: rasteš dekle, tvoje življenje postaja boj. Le prek njega boš dozorevala, spoznavala vred- note... Od takrat zame prav nič ni bilo več samotno. Tudi v najmanjši stvari sem videla lepoto, vsak hip tišine mi je govoril, da je življenje bogastvo,ki raste prav v soočenju s preizkušnjami in udarci. Iz mene je vela želja, da bi v sedanjem trenutku živela ži- vljenje...
Tisto iz mene - vem -bilo je in ostaja sve- tloba iz najglobljega jaza, vest človeka v meni - moj Bog! - Bog... Bi ga dobila, doži- vela brez lastnega hotenja? Kakor se čud- no sliši,po moji zavesti se je ta boj bil prek trpljenja,ki me je končno pripeljalo do pra- ve vere. Zdaj lahko rečem - Bog je moj! Moj klic mu je posredovala moja samota. Zaupam vanj in to mi zadošča. Bolj ko sem prepričana vase s pomočjo vere, trdnejši je v meni Njegov lik, bolj razumem smisel Njegovega trpljenja za nas. Spoznanje, da je trpljenje vsakega človeka osmišljeno od takrat, ko je Bog poslal med nas Sina, ki je moral prenesti vse stiske,izdaje,bolečine in končno še smrt na križu, pomaga utrditi za- vest,da ima sleherno življenje svojo veličino.

Včasih se mi zdi,da je vsa vera,ki jo imam, nekakšna filozofija hrepenenja, nekaj, kar me priteguje ravno s pomočjo tistega, kar je še neodkrito in neznano. Zato je potre- ben pogovor z Bogom, da spoznavam, da pravilno dojemam, oziroma živim pomoč Ljubezni. Ne bi bilo prav,če bi mislila,da po neumnosti trpim, da bo Bog vse uredil in zgladil. To je tolažba,ki ne rodi sadu. Zato moram znati odločati in presojati tudi sa- ma, tako v majhnih kot v velikih rečeh.
Zavest, da morem svojo verovano resnico živeti tudi za druge, me dela notranje samo- stojno in me prepričuje, da je v meni nekaj VREDNEGA. Zato kličem vsem: ohranjajmo in množimo svojo vero,prizadevajmo si dvi- gniti in spoznati ta dragoceni zaklad duše. Krepimo vero z molitvijo in vztrajajmo do konca. To pomeni biti resnično bogat v ži- vljenju in doseči venec pravice,ki jo bo dal Gospod vsakemu, ki bo prinesel gorečo luč vere čez prag večnosti...«
Po tej izpovedi se je vse do večerje raz- vijal prost pogovor predvsem o tem, kako drugi čutimo bistvo Boga. Odpirale so se zakladnice misli, da si kar osupel nad bo- gastvom, ki je skrito v srcih.
Večer je bil potem poln petja in sploh ubran na bolj vesele strune...
V nedeljo smo naše srečanje sklenili s sku- pno daritvijo v božjepotni cerkvi na Zaplazu. Navzoči so bili tudi bolni in ostareli farani iz čateške župnije. Vsak po svojih močeh smo sodelovali s sv.mašo. Posebno salezi- janski bogoslovci z Rakovnika so nas prep- ričali, da je mnogo resnice v reku: »Kdor poje, dvakrat moli.« Ko sem že pri rekih, tudi tisti, da je ljubezen iznajdljiva, drži... Malo nas je skrbelo,kako bomo spravili vse vozičke v strmi hrib. Pa se je našel iznajd- ljivi sosed in nam z veseljem priskočil na pomoč kar s svojim traktorjem in prikolico...
Kot vsem, ki nam s srcem pomagajo, tudi njemu naša bolezen in nemoč nista bili ne- kaj žalostnega ali celo sramotnega, ampak čudovita priložnost za dobro delo. Dobro delo pa je zaklad in rečeno je: »Nabirajte si zakladov v nebesih.«

Kati

Zmešnjava misli. Zmešnjava vrednot. Ta pravi:»Ne vemo več,kaj je prav,kaj narobe kaj je dobro in kaj zlo.« Drugi spet razpra- vlja in zavrača še to: »To je umetno razli- kovanje - mi pravi prijatelj - kajti človeško življenje je nerazrešljiva mešanica dobrega in zla in kot takega ga moraš vzeti, sicer ubiješ življenje, ubiješ človeka.« In spet drugi: »Z razlikovanjem dobrega in zla se ustvarja kompleks krivde; in potem se tudi iz njih porajajo te živčne bolezni, ki so bo- lezni stoletja...«
Sredi vseh teh mož nih zmešnjav nam sam po sebi pride na misel stavek sv. Pavla: »Ljubezen bodi brez hinavščine. Sovražite hudo,držite se dobrega.« In da bi izrazil to sovraštvo, uporablja zelo krepek grški iz- raz: besedo, ki pomeni »z grozo, s studom bežati«, kakor bi storil tisti, ki bi nepriča- kovano naletel na strupeno kačo. Tudi da izrazi »držite se dobrega«, uporabi krepko besedo, vsaj v svojem izvoru, ki pomeni »prilepiti se«; kakor, če bi rekel »prilepite se k dobremu«, tako da vas nihče ne bo mogel odtrgati.
Ljubimo dobro, a sovražimo zlo: sicer je na- ša ljubezen napačna,ne tista prava, Jezu- sova.Sv.Pavel trdi,da bi bila hinavščina,če bi rekli,da je dobro to,kar je zlo ali narobe; ali pa če bi z imenom »dobro« zakrivali stvari, ki so slabe.
Torej - da se vrnemo k že omenjenim pri- merom - ne moremo dati imena »kompleksi krivde« pravi, zreli in odgovorni »zavesti krivde« zaradi zla, ki smo ga storili. In če hočemo videti v človeku nerazrešljivo zmes dobrega in zla, moramo tudi priznati, da dobro in zlo v človeku ne obstaja kot nes- premenljiva in usodni stvarnosti,ampak kot nasprotujoči si sili, v medsebojnem boju. Če se človek odpove svoji osebni bitki za dobro, proti zlu, se v bistvu odpove temu, da postaja resnično človek.

Če to nekoliko premislimo,opazimo,da našo ljubezen zlahka skali ta pretkana oblika hinavščine, o kateri nam govori sv. Pavel. Mislim namreč,da bi lahko imenovali hinav- sko ljubezen tudi to, da se zato, da bi bili v soglasju z vsemi, ne postavimo na stran resnice proti laži in zmoti. Ali tudi ta vrsta ljubezni, ki se v želji po napačnem miru ali zaradi strahu postavi na stran zatiranih, proti krivici in zatiranju.
Tudi to je napačna ljubezen, če kdo laže, dela kompromise, uporablja zelo negotova sredstva,da bi prišel do dobrih ciljev,morda resnično koristnih za bližnjega. Ali pa to, da postane zaradi napačnega razumevanja in solidarnosti sokrivcev pri zlu,ki ga je na- redil drug. Konec koncev je taka napačna ljubezen tudi lažno usmiljenje,ki privede do tega, da ubijejo deformirane ali pohabljene ljudi, za katere se zdi, da so nekoristna in neznosna obremenitev za družino ali za družbo.
Ljubiti pomeni »imeti rad, hoteti drugemu dobro«: torej hoteti dobro, ne slabega.
Prav to je značilno za pravo ljubezen: ho- teti dobro. To pomeni delati dobro, biti na strani dobrega, pomeni pa tudi poseben vidik,ki bi ga rada naglasila: iskati,odkriva- ti, poudarjati v vsaki osebi ali okoliščini ali skupini vse, kar je dobro.
V nasprotju s tem je obrekovanje, ki je nekaj presneto nekrščanskega, čeprav je, žal, mnogokrat pogosto tudi v krščanskem okolju. Poudarjati brez potrebe nekaj slabe- ga na človeku, tudi če je resnično, pomeni naglašati nekaj, kar ne prihaja od Boga; kadar pa poudarjamo dobro, dajemo slavo začetniku vsega dobrega, ki je Bog.
Prav zato lahko brez težav ugotovimo: če kdo resnično ljubi, ima poseben dar za od- krivanje resničnega. In ljudje, ki ga sreču- jejo, lahko čutijo, da so »spoznali«, da so pod pogledom tiste ljubezni, s katero jih ljubi Bog, tako da se včasih spremenijo in pokažejo tisto,kar imajo v sebi najboljšega
Če se ljubimo, nenehno odkrivamo dobro, ki je v drugem, in si med seboj pomagamo. Še več:kolikor bolj raste ljubezen med na- mi, toliko bolj raste tudi resnica: v pravem trenutku postane možno, ne da bi se edi- nost med nami porušila,da skupaj govorimo o slabih ali pa dobrih straneh, katerih se včasih niti ne zavedamo.Tudi ta »trenutek resnice« je uresničitev tega Pavlovega stavka.
Predvsem pa bomo,če se resnično ljubimo, v teku dneva iskali vse, kar je dobrega; neštevilne dobre stvari,ki nam jih Bog daje vsak dan,pa se mu zanje pozabimo zahva- liti. Zakaj ne verujemo velikim zmožnostim za dobro, ki so v srcu vsakega človeka, tudi v našem; neštevilnim poskusom, da bi delali dobro, morda na okoren, neroden in plah način. Moramo znati razumeti in opo- gumiti, da bodo v polnosti dozoreli. Solze, napori, upanje, žrtvovanje matere, ideali doraščajočega,potrpežljivo in vztrajno de- lo mnogih ljudi; mir, življenje, pravičnost, napredek: kar sami od sebe se čutimo na strani vsega tega.
Z resnično ljubeznijo, tisto,ki nam jo je dal Jezus, je moč z dobrim premagati vsako zlo; z iskro, ki se vžge za tisto, kar je na svetu dobrega.In prepričana sem;ne glede na videz in propagando je v svetu veliko dobrega, mnogo več kot zla.

Agnes

S čim se bo Simon še srečal, ko mu je Je- zus rekel: Jaz pa sem prosil zate...! Šel je z njim in bil je pripravljen zanj žrtvovati vse. Še svoje življenje je postavil na tehtnico, ko se je postavil v bran njim, ki so hoteli Jezusa prijeti. Še večja sprememba se je pokazala po Jezusovem vstajenju.Prej pla- šen, je postal neupogljiv. In dal je celó ži- vljenje za prepričanje, iz katerega je živel. To je v naši veri nekaj bistvenega, da iz slabičev in izdajalcev naredi pogumne, ne- ustrašene mučence. To je milost vere.
Jezus se zavzame za vsakogar in, če smo pripravljeni njegovo pomoč zares sprejeti, ne bo brez uspeha. In če se zavemo, da prav Jezus pomaga, da nam ne opeša vera in da se krepi, moramo zares vzeti tudi drugi del stavka: da moramo potrjevati svoje bra- te. To je posebna naloga naše vere: -vero jim izprositi,v veri jih krepiti in jih podpirati.
Do potrpežljivosti pridemo po razsvetljenju To se pravi:spoznati moramo,kakšne vrste je upanje,ki nas navdaja,krepi in nas spre- mlja v življenju. Kristjan se ne more poga- njati za nekim vsesplošnim upanjem in ga loviti. Takšnega upanja ni.Če hočemo spo- znavati iz dneva v dan, kaj nas vodi, mo- ramo apostolovo prošnjo za razsvetljenje oči z vero ponavljati. Vedeti moramo, da s telesnimi očmi upanja ne moremo videti. In pot do razsvetljenja? Molitev! Povsem sa- mi se bomo zaman trudili. Prositi moramo Gospoda,naj nas razveseli,naj nam da luči, v kateri bomo mogli gledati njegova darila.

Bog nas po svoji besedi opominja in govori da ne moremo ničesar storiti brez njega, ampak v pogovoru z njim. Prositi ga mora- mo, naj nas opogumi za pogovor; naj usliši naše prošnje in nam odgovori.
Prekrasen je pogled na vzhajajoče sonce nad morsko gladino, ko zagoré oblaki in ko se rosa na travi zalesketa.Prerok v tej po- dobi ne vidi nekaj velikega.Ko sonce vzide, oblaki izginejo in lesketajoča se rosa se posuši. »Temu je podobna vaša ljubezen,« govori izvoljenemu ljudstvu, »je kot leske- tajoča se rosa, kakor oblak, ki ga ožarja sonce!« Ko postane "vroče" - tudi v življe- nju, in ko je preizkušnja huda, ko nas obi- šče žalost in nadloga, takrat nam ljubezen in zvestoba začne pojemati in slabeti. Počasi preide in celo izgine kakor oblak in rosa pod žgočim soncem.
Utegne biti drugače! Naša ljubezen ne sme biti podobna bežečemu oblaku ali rosi. Soncu samemu naj bi bila podobna, soncu v svoji moči in jasnosti. Ko sonce vzhaja, slabijo nočne sence, ob svetlobi novega dne se vzbuja življenje in veselje. Takšen naj bi bil tisti, ki ljubi Boga. Božja ljubezen osvobaja moči, prijazno razsvetljuje temo in se prebija z žarki svetlobe do drugih in jih ogreva.

SPLOŠNO ZDRAVILO

Če vse, kar smo na teh straneh rekli, po- vzamemo: kaj si morajo predvsem zapom- niti zdravi in bolni, kateri bi želeli ne biti vir bolečin drug drugemu, ali bi celo želeli biti vir dobrega?
Ker mislim narediti izpraševanje vesti in trdni sklep ne za zdravega, ampak za bolnega - zase! -, prepuščam zdravim, katerim je kaj za to, skrb, da najdejo, kaj bi bilo treba popraviti v čustvih in ravnanju, katero jim navdihuje fizično ali moralno trpljenje, sta- nja bolnih in prizadevanje okrnjenih življenj Rekla jim bom samo to: da doženejo, kaj je njih ljubezen, njih pomoč, njih sočutje imelo na sebi nepravilnega, naj ne čakajo, dokler bolnik, katerega so ljubill, ni prešel v skrivnost smrti. Če bi se to zgodilo tak- rat, ko po človeško nobeno popravljanje ne bi bilo več mogoče, bi jih strašno pekla vest, da so slabo ljubili, da so morda toli- kemu trpljenju dodali še novo. Pa naj vsaj to obžalovanje ne bo brezplodno, in če se zgodi, da dušo prevzame, naj pred njim ne beži kakor beži človek pred neznosnimi in nadležnimi stvarmi. Ne! Sprejme naj ga, naj jo to kesanje pouči in jo prenovi in naj se potrudi spolniti naproti drugim to, kar je nezadostno spolnjevala naproti enemu ali nekaterim.
Zdravim ne rečem drugega. Za nas bolnike pa bom poskusila dobro povzeti, kaj zlasti izhaja iz tega, kar smo rekli, in na kaj je po- sebno važno obrniti vse svoje prizadevanje.
Predvsem priznajmo, da nikakor nismo ve- dno junaške žrtve brez napak. Omilimo kar le moremo mučne odmeve našega zdravs- tvenega stanja, naše odvisnosti in našega vedenja na naše okolje. Pazimo, da našim potrebam ne nadenemo oblik trinoštva. Zgladimo raskavo skorjo svojega značaja. Ne domišljajmo si, da ne pridejo kljub temu trenutki, ko bomo še najboljšim strašna teža neizogibnih bremen. Poiščimo, kaj vse nas dela težke,zmanjšajmo to na najmanj- šo mero, kakršne mi sami ne moremo več zmanjšati,odškodujmo mnogovrstno za vse to po vseh svojih močeh. Ne odpovedujmo se svojemu dostojanstvu človeškega bitja s tem, da bi mislili, češ, naša bolezen je za nas razlog ali opravičilo, da ne izpolnimo dolžnosti, katero še zmoremo, ali da osta- nemo v zastoju.
Priznajmo, da tisti, ki nam morajo streči, potrebujejo še česa drugega kakor samo stika z nami in da to še ne pomeni, da ni- majo srca in požrtvovalnosti. Odpuščajmo, če nas zdravi ne razume, in glejmo, da ga bomo razumeli mi. Razumimo..., da on ne more razumeti! da mu nedostaje kar dosti reči, da bi spoznal naše bolečine in naše nadloge,kakršne res so, in kakšno življenje nam delajo... in kakšno življenje mi iz njih delamo. Dobro vedimo,da nas delajo težko razumljive ne samo življenjske razmere, kakršne nam ustvarja bolezen, ampak tudi duhovnost, h kateri bolezen včasih povz- digne tiste, katere udari.
Vedimo, da smo za zdravega uganka, ki ga bolj bega kakor pa zanima, in da vprašanje bolezni,ki je za nas življenjsko,za zdravega ni nujno več ko postransko; on ga lahko kar obide; mi, mi pa smo prisiljeni vanj se poglobiti. Za zdravega je vse življenje,tudi kadar nam streže, izven območja bolezni; za nas ni drugega ko samo to,kar zmoremo spraviti v ta obroč ali dati, da iz njega pri- de. To utegne biti silno veliko, a vsi bolniki tega ne spoznajo in vsi zdravi tega ne ra- zumejo.
Ne pozabimo nikoli, iz koliko razlogov nam je omogočeno poznati zdravega mnogo bolj kakor pa je to njemu mogoče v stvareh, ki se nas tičejo.Njemu je o nas vse neznano; mi pa, mi vemo o njem skoraj vse, ker smo bili on.
Človek, kateri je iz nevere prešel v vero, postane že s tem nerazumljiv za neverne- ga; ta pa mnogo bolj ko vernik ve, kaj vse se buri v duši »dvomljivca«. To je nekako naš položaj spričo zdravega.
Vprašajmo se večkrat, ali smo takrat, ko smo mi sami uživali ugodnosti zdravja,dru- gim bili popolnoma to, kar bi mi radi, da bi bili drugi nam.
Sprevidimo, da je nam bolj, kakor pa zdra- vim,omogočeno začeti življenje misli in du- hovitosti; mnoge stvari, ki jih zaposlujejo, jih raztresajo;vse to,kar bolnika zaposluje, ga zbira, mu veča moč za razmišljanje in ga navaja v duhovnost. Zavedajmo se, kakšno odgovornost nam prinaša in kakšne pobude nam nalaga že to, da smo mi tisti, ki vemo, ki imamo izkušnje o nevednosti drugih in kakšno pot je treba prehoditi, da »vemo«.
Vse to nam bodi razlog, da zdravega pri njegovih pomanjkljivostih ali nerazumeva- nju glede nas opravičujemo,ne pa dolžimo.
Zdravimo se v redu,a se preveč ne razva- jajmo. Spomnimo se, da pripravna, pamet- na razumljena ureditev naši okolici mnogo olajša nalogo postrežbe in zmanjša nevar- nost za trenja in žalitve.Zavarujmo si srce da nas ne popade nehvaležnost in krivič- nost; ohranimo spomin na življenja, požrt- vovalno posvečena našemu, na znanstvena in socialna dela, ki se za nas neprestano opravljajo ali začenjajo.
Bodimo nezaupni do posebnih bolniških oblik sebičnosti; zavedajmo se, kako sebično in prazno je pretirano se pritoževati, in koliko dobrodejnim možnostim glede na bližnjega se odrečemo, če se predajamo tarnanju. Znajmo skrito,a obenem ponosno in poniž- no trpeti. Nikar ne zagrešimo napake,da bi od ljudi pričakovali tega, česar nam nihče izmed njih ne more dati.
Ne zožujmo svojega življenja samo nase in na to, da nam bi bilo pomagano. Ne zgub- ljajmo spred oči potreb drugih. Pri tistih, ki so okoli nas,ne prezrimo,kaj vse bi utegnili zaradi nas ali za nas trpeti in nobene dru- ge njih bolečine, pa naj bi bile področju bolezni še tako tuje.
Naša stvar je,da izsledimo, zakaj so odnosi z nami včasih težki, naša, da jih zlajšamo; ohranimo svoje srce res človeško in mu podeseterimo moči dobrotnosti, dostopno- sti in razumevanja; naša stvar, da jih veli- kodušno prehitimo, kadar bi nas radi česa prosili, pa si ne upajo; naša stvar je, da utremo pot na beli dan nekim resnicam, ki jih ne smemo prikrivati, ne da bi škodili lju- bezni in zaupanju.
Nikdar nikogar ne vklepajmo v svojo usodo Zavedajmo se, koliko skritih nravnih moči spi na dnu tudi najslabotnejšega telesa, zbujajmo jih vse in jih vse spravimo v de- lovanje.Poznajmo dobro ti dve možnosti za dajanje: tisto, ki raste, kadar druga sred- stva pohajajo.
Nikdar ne zgubimo spred oči, kaj vse pre- more srce in kakšno moč si utegne pridobiti duša, posebno duša, katera moli.
Ostanimo ali postanimo vir česa dobrega.
Da se trudimo priti takemu idealu blizu, pa naj bi bilo telo še tako negibno in tvarna delavnost še tako omejena, - za to je po- trebna življenjska moč, mnogo večja kakor pa jo imajo mnogi ljudje tudi najbolj razgi- banega življenja.
Naj nas mar to potre? Naj se nehamo pri- zadevati za ta vzor, ker je visok? Ker daje slutiti, da bo pot bridka, da se bomo krepili le v trdem boju, sami, v odpovedih, v žrt- vah, ... in bo naše srce obrnjeno od nas samih in usmerjeno k drugim?
Ne! Tisočkrat ne!
Narediti moramo zopet kakor umetnik, ki neutrudno ustvarja, obnavlja, spopolnjuje, ko vendar dobro ve, da mu marsikdaj ne bo dano izvršiti popolno delo, in bo vedno čutil, da ga njegov ukazovalni in nedoseg- ljivi vzor presega. Bistveno je le, da ga ta ideal poganja vedno više.
Toda kje vendar je ta nravni ideal upravi- čen? Kje se najbolje zavemo svoje moči, da se duša požene kvišku? Kje neki je iz- pričana odličnost blage moči dobrote? Kje zvemo,da zmore ta rešilni kvas podesete- riti storilnost in uspešnost vsega življenja?
V knjigi, ki so jo brali skoraj vsi, eni, ker so ali pravijo da so kristjani, drugi, ker jih tr- pinči muka vere, nekateri iz radovednosti, še drugi, ker si prave umske omike ne mo- remo misliti brez poznanja te Knjige in nje- nega vpliva na človeško delo. Toda če so jo vsi brali, niso vsi vsrkali vase njenega bistva,bistva,ki bi,ako bi se razlilo v mnoga srca, vsa ta srca, preoblikovalo in po njih preoblikovalo svet. Ta Knjiga je Evangelij.
Toda, poreko mnogi, »saj smo jo brali, pa večkrat, pa nas ni tako prevzela«. Že mo- goče. Primeri se, da evangeljska govorica dolgo ostane čudno nedostopna tudi naj- bistrejšemu duhu. To je zato, ker se nam pomen evangeljskih besed odkrije ne že s samim branjem, ampak v spopadu z življe- njem, iz oči v oči z vsemi ugankami usode. Te svete strani, se zdi, so bile pisane v jeziku, ki postane razumljiv šele, ko so v nas neki pogoji notranjega življenja izpol- njeni. Vsak dogodek,vsaka bolečina, vsaka pridobitev spoznanja, vsako povečanje izkušnje daje evangeljskim resnicam novo potrditev (argument), vsaj za ljudi, kateri resnično nočejo svojega življenja omejiti na kake ničevosti ali kake užitke, in za tis- te, ki jih je zgrabil gnus, ko so se zavedeli svojih nizkotnosti, bede svoje duše in pra- znote, ki jo njih dejavnost skuša prikriti.
Včasih je kdo že nejasno videl lučke Evan- gelija kakor migetajoče svetlikanje v gosti megli, potem vidi, kako se jih prikazuje več in več in so vedno močnejše in svetlejše in vedno bolj žarijo. Vsaka beseda postane kakor dragoceno zrno, ki se mu iz njega pred očmi razvija vedno obilnejše in izrazi- tejše cvetenje in njega korenine in razras- tki se množijo v nedogled. Takrat te osupi, ne to, da razumeš, ampak to, da si mogel pred to jasno razvidnostjo tako dolgo os- tati slep in brezčuten.Morda nam ni bilo do tega, da bi razumeli in videli, kajti videti in razumeti pomeni tukaj preiskovati, pregle- dovati, pretresati svoje srce, popravljati - in včasih popolnoma prevrniti - vse svoje vrednotenje,in potem sprejeti,kar ta Knjiga ponuja, in si prizadevati to izpolniti v enem izmed neštetih in tako raznovrstnih »Oče- tovih bivališč«.
Ko smo že večkrat brezplodno brali Evan- gelij,ga ne bomo zdaj razumeli že kar samo z boljšim vodenjem delovanja razuma ka- kor pa doslej; to razumevanje je pravo ra- zodetje, ki nam pove, kaj pomeni beseda iz Hoje za Kristusom, pravzaprav ta misel, s katero Kristus navda dušo tistega, ki ga posluša: »Česar ne razumeš,ko bereš, boš razumel tisti dan, ko te obiščem«.
Bog pa bolnike obiskuje.

Pri Mariji Pomagaj na Brezjah se je tudi letos- pod skrbno roko Ognji- šča in sodelavcev ter ostalih prijateljev bol- nikov - zbrala številna množica invalidov,bolnih,starih in osamljenih skupaj s svojimi spremljevalci. Navdušena pesem in zbrana molitev, ki sta se medse- bojno prepletali, nista mogli odkriti vseh raznovrstnih notranjih doživetij vsakega posameznika. (zgoraj)
Po spodbudni besedi lj. po- možnega škofa Leniča,ki je vodil letošnje bogoslužje, so se duhovniki skupaj z njim pomešali med trpeče brate in sestre in prosili »Gospoda, naj jim po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem us- miljenju pomaga z milostjo Svetega Duha, naj jim odpusti grehe, jih reši in milostno poživi«, da bi tako polni zaupanja svoje trp- ljenje združevali s Kristusovim in po Njegovi dobroti spet lahko opravljali svoje delo. (zgoraj in desno)

Solange Michaud pravzaprav ne more upo- rabljati svojih udov že od 16. leta. Z roko se premakne za nekaj metrov, njeni skriv- ljeni prsti ji omogočajo le nekaj gibov. Pri vsem tem Solange upravlja pomembno po- djetje, ima na desetine prijateljev in kadar imamo težek primer, si lahko vedno rečemo: »Solange bo gotovo našla pravo misel!«
Ko smo jo nekoč vprašali, kako ji je to us- pelo,je odgovorila:»Mislim,da vse dolgujem predvsem staršem.« Vsi starši si želijo, da bi njihovi otroci bili veseli, ker je veselje známenje življenja. Vprašali smo torej So- lange, kaj so ji starši pomenili. Preprosto in z naravno dobro voljo nam je zaupala:
»Kaj sem prejela od staršev? Vse imam od njih,predvsem pa sem prejela od svoje ne- beške Matere, sv. Device Marije. Morda ne bi smela reči »prejela«, ampak »delila«. Ko sem legla in se zavedala, da nikoli več ne bom sama hodila, je v moje življenje hkrati stopila sv. Devica. Starši v začetku niso razumeli,da je poliartritis bolezen,pri kateri se ne sme pretiravati. Ker sem bila stra- šansko lena, ker sem se neredno šolala, so me večkrat prisilili, da sem šla. Prišla je kriza, bolnica v Bordeauxju, nato vrnitev domov še bolj bolna.
Čemu se spominjati velikega fizičnega trp- ljenja, če ne za to,da se zahvalimo,da smo ga rešeni. L. 1950 smo v Lurdu povsod in ob vsaki priložnosti molili zdravomarijo, pri

vstajenju, na poti, pri jedi, med spanjem. Odkrila sem občestvo svetnikov in brez dvoma sem bila že tedaj pripravljena za svoj »posel«: natančno sem štela sprejeto trpljenje, desetko rožnega venca, kesanje, nerazpoloženost: vse sem namenila v po- moč Rusom in deželam za železno zaveso, ki so trpeli pod Stalinom in katerih bolečina je bila silna. Prepričana sem, da sem po poti občestva prejemala moči in veselja, ki mi ga je posredoval kdo iz ječe, iz muk in iz taborišča. Vsa ta »trgovina« je trajala leta. Sedaj poizkušam, ne več toliko raču- nati, biti bolj »zastonj«, pustiti, naj nebo naredi po svoje iz te malenkosti, ki mu jo dajem jaz. Sedaj tako malo mislim na to, ko se spominjam mojega šestnajstega, se- demnajstega leta,ko me je fizično trpljenje spomnilo reda. Moja prava svoboda se je začela pri sedemnajstih, ko sem rekla »dà«
Šla sem v bolnišnico v Parizu za 18 mesecev in odkrila svet, ki ni bil več svet majhne, zelo neizkušene deželanke...Tu sem vljud- no prisilila starše, da so me pustili. Nisem mogla poslušati, ko jim je zdravnik govoril, da sem zelo bolna in verjetno neozdravlji- va. Čutila sem, da starši trpijo bolj kot jaz. Razložila sem osebju in vsem okoli sebe,da rada ostanem v bolnišnici.Dvajset let je že od tedaj! Srečna sem bila tam, vse se je pri meni razvilo, na žalost tudi revma. Od- krila sem,da imam kljub invalidnosti krepost ženske in moč cele gore milosti.Ljubila sem tovariše,ljubila sem bolničarke in zdravnike ki so mi ljubezen vračali. Naučila sem se živeti sredi 40 oseb, v upanju proti vsake- mu upanju, da pridem ven, ker me Kristus ljubi, mene sámo sredi množice,ker me je ustvaril zase in zame. Vedela sem, da bom napredovala v življenju z njim zelo počasi, da bo z moje strani polno zapletljajev, vo- zlov,pa vendar dosti dobre volje,z njegove pa ljubezni in usmiljenja,in da se vse to ne bo popolnoma uredilo prej kot v večnosti, v katero sem sicer že vstopila ob prvem trenutku življenja.
Povzemam: mati me je vsak dan obisko- vala, ena mojih sestričen pa vsak teden. Prva mi je prinašala novice iz družinskega, druga iz študentskega življenja. Po njih sem bila sredi delovnega življenja in oni dve sta sodelovali v našem - bolnišničnem življenju. Ko sem zapustila bolnico Cochin, je bilo potrebno še celo leto, da sem ob pomoči drugih mogla stati. Še rajši bi bila lovila ravnotežje kakor pa se ponosna ka- zala v sedežu na kolesih izpred vojne. Ma- ma me je brez prestanka porivala po parku Monceau, po ulicah 8. pariškega okrožja. Ni preveč zabavno,se pri devetnajstih letih voziti v vozičku in te vsi gledajo, toda po- staja ti vse kot šala, ne moreš več ostati resen. Preveč sem si želela živeti, da bi ostala zaprta doma.
Prvi veliki »napor«, ki sem ga zahtevala od staršev,pravzaprav sem jih k temu prisilila, je bil, da so me pustili oditi v Chartres v družbi zdravih študentov in prenočevati v senikih. Počasi sem jim dala razumeti, da mi morajo pustiti moj delež neodvisnosti. Imela sem veliko prijateljev,ki sem jih spo- znala na srečanjih invalidov, niso poznali njih staršev in njih naslovov celo ne. Prišli so pome z avtom,odpeljali smo se na vikend Nekaj let pozneje sem se vkrcala z dvema fantoma in enim dekletom za Maroko. Go- tovo niso spali štirinajst dni, a meni so dali proste roke.
Kmalu za Marokom sem z raznimi srečanji pripravila enoletno bivanje v Angliji. Mislila sem na začasno izmenjavo oseb, s tem se zdaj ukvarjam že 15 let,zahteva pa znanje angleščine. Moji vedno pogumni starši so me pustili, da sem se sama znašla. Vse jih je pač malce prehitelo, kakor vse starše. Med tem je na hitro umrla moja svakinja za poliomielitisom in brat za rakom. Obču- dovanja vredni starši nas niso obteževali s svojo žalostjo, ki pa je bila tudi naša. Niso nam ustavljali poleta in volje do življenja.
Končno ne morem pripovedovati kaj več kakor moje vrstnice. Prejela sem dejansko to, kar bi moral prejeti vsak otrok: zavest o lastnem življenju in ljubezni do življenja nasploh. Moji starši so bili zelo iskreni in zelo izobraženi, popolnoma so pozabljali nase za nas in zgodaj sem bila - prav tako kot moji bratje -deležna lepote stvari, kra- jev in beriva.
Kadar nam je središče ži- vljenja Bog,Kristus,Marija, angeli in svetniki, nasploh skoraj ni več težko biti bolan. Je težko v vsakem trenutku in skoraj vsak dan Vendar, če težave sprva prenesemo, jih v vsakda- njem življenju bolj in bolj zmanjšujemo in si pridobimo prav veliko svobodo duha.
Iz tega pa ni treba sklepati,da pravim:sem »svetnica« ali da mi je vse lahko.Imam dar da pozabim lastno trpljenje, in to je velika milost. Že od vsega začetka nisem dovo- lila, da bi upočasnitev ovirala moje korake. »Gospod,tebi darujemo to minulo preizkuš- njo,izčisti jo, zame je končana, tebi je da- rovana,« in brez težav se spominjam samo dobrega. Treba je delati s tem, kar imamo - kot kmetje - in biti kljub vsemu srečni ali vsaj veseli zase in za druge. Treba je po- magati tem, ki jih srečamo, da nas sprej- mejo takšne, kakršni smo, vedno nekoliko nepopolne.
Vodim torej to slavno zadevo,ki sem jo za- čela opravljati pred 15 leti in sem resnično uspela. Mnogo delam, mnogo mi pomagajo drugi. Navezanost na človeške odnose v bolnicah in rehabilitacijskih središčih mi veliko pomagajo pri izbiri prostovoljcev za začasno nadomeščanje.Ti so skraja vedno nekoliko zadržani, že po prvem pogovoru pa oni in jaz pozabimo na invalidski voziček, na katerem sedim za pisalno mizo. Glede klientov, ki jih obiščem ali s katerimi skoraj vsak dan kosim, lahko rečem,da se po prvi zadregi,ko koga poprosim,da mi da roko pri hoji ali da mi zreže meso na krožniku,ozra- čje takoj zvedri in ustvari boljšo medsebo- jno povezanost kot pa je uradno razmerje. Resnično sem sedaj znova popolnoma vključena v življenje in čutim, da sem bliže zdravim kot invalidom in nič me bolj ne ve- seli kot stavek: »Hodi kakor vi in jaz,« ko govorimo o kakšnem ozdravljenem bolniku. Predvsem je treba prenehati z razločeva- njem med mladimi in starimi,bolnimi in zdra vimi, kakor vidimo neko osnovo za to pri nekoliko hipijevski mladini.
Življenje je zelo lepo in ga moramo zelo lju- biti, pa naj se božjega daru zavedamo ali ne. Ljubim življenje in vsi,ki sem jih srečala na svoji življenjski poti, so ga,upam, vzlju- bili po meni.

Solange Michaud

Podala mi je roko. Vedno vedri obraz se ji tudi tokrat ni spremenil. »Veš« mi je dejala »na Golniku se zdravljenje običajno precej zavleče. Računam na tri ali več mesecev. Torej se ne vidimo tako kmalu. Ne trudi se me obiskati, da se ti zdravje ne poslabša.«
Vozel,ki me je tiščal v grlu, se je razvezal, ko je odšla-ulile so se mi solze. »Ne vidimo se torej tako kmalu...« Te njene besede so mi ko kamen legle na srce. V duši mi je glas šepetal:»Ura življenja se ji izteka, Go- spod jo kliče.« Vztrepetala sem: »Ne, ne Gospod! Ohrani jo!« Poslej so naju vezala le pisma, obiski domačih pa so mi prinašali njene pozdrave, a žal, tudi poročila o nje- nem trpljenju. Vedno vedra in polna življe- nja je kljub večji slabosti upala,da ozdravi. Božji načrt pa se ni ujemal z njenim. Ura življenja se ji je iztekla. Tiho, kot dogorela sveča, je ugasnila.
V življenju je posebno častila sv. Jožefa, zavetnika umirajočih. V vseh stiskah se je zatekala pod njegovo varstvo. Umrla je v sredo in na praznik sv. Jožefa so jo položili k večnemu počitku na Žalah, kjer je želela počivati v grobu svoje mame.
Ne samo mi bolniki, prav tako tisti,ki z avti hité bodisi na oddih ali po službeni poti, delavci na delo, otroci v šolo,in tudi ko le- gamo počivat, priporočimo se sv.Jožefu,da nam bo ob strani v času, ko nas pokliče Gospod.

A. B.

Včasih se nam kakšen dogodek ali razgovor vtisne v srce in nas potem spremlja skozi vse življenje.Spominjam se,ko sem kot bo- goslovec spremljal prijatelja novomašnika na njegov dom. Z mešanimi čustvi, skoraj s težkim srcem sva se bližala domu, kajti vedel sem, da je njegov očka hudo bolan.
Najprej je prijatelj podelil novomašni bla- goslov, potem pa sva se z bolnim očkom spustila v razgovor.
»Kaj pravita, kaj je za človeka,še posebno za duhovnika v življenju najvažnejše?«, naju vpraša. Premišljeval sem, kaj naj od- govorim. Ko sem gledal njegovo od bolezni izčrpano telo, sem si pač mislil, da bi moral reči, da je zdravje najvažnejše. Vendar se nisem mogel odločiti, da bi odgovoril. Tudi prijatelj novomašnik je molčal.
»Najvažnejše za človeka, še posebno za duhovnika je, da živi, kakor govori, kakor uči«, je odgovoril sam.
Vedel sem, kako je ta očka svojo številno družino vzgajal v vdanosti v božjo voljo. In sedaj, v hudi bolezni,je bil sam živ zgled vdanosti. Živel je, kakor je govoril.
Kmalu potem je umrl. Toda nauk, ki mi ga je tedaj na smrtni postelji dal, me spremlja skozi življenje. Za ta nauk sem mu hvale- žen prek groba.
Tako je obujal spomine blag, sposoben du- hovnik, ko je njegov prijatelj,tedanji novo- mašnik obhajal srebrno mašo...

Angelca

Dragi bolniki! Oglašam se vam prvič,čeprav dobivam Prijatelja že več let. Pa mislim, da tudi to pismo ne bo za objavo. Roka se mi že trese in ne morem več lepo pisati, imam že 75 let.
Zelo sem vesela tega lista,vse preberem in še po večkrat. Ganljivo se mi zdi, kako se družite bolniki in invalidi in skupaj romate na božjo pot k Mariji. Seveda,to vam omo- gočijo zdravi, in to je zelo lepo. V duhu se vam pridružim tudi jaz,ko stopite pred Ma- rijo, in prosim pomoči in varstva za sebe, za moža, za sorodnike, za sosede in vso našo župnijo.
Dobila sem nekoč podobico, na kateri je bilo napisano: »Kdor zvest otrok je Marije/ smrti naj se ne boji/luč nebeška mu zasije/ ko ugasnejo oči.«
K maši ne morem, razen,če me kdo zapelje Poslušam jo pa rada iz radia Vatikan ob pol osmih in tudi večerne oddaje ob sedmih menda še nisem zamudila. Zdaj pa se mi je radio pokvaril in vse to zelo pogrešam.
Končno vse lepo pozdravim: tiste,ki pišete v naš list, in tiste, ki ga samo berete. Bog z vami in Marija!

Tončka

Spoštovani prijatelji! Dragi soinvalidi! Težko pozabiš srečo, ki jo doživiš enkrat na leto,pa takrat temeljito Sprejmeš jo kot najlepši dar, ob katerem se lahko od veselja razjokaš in si misliš: »Saj so na svetu tudi ljudje-invalidi,ki imajo kljub bolezni še smisel za zdravo šalo.« Ta in podobne misli se mi utrinjajo v teh dneh ko smo se po tridnevnem skupnem domo- vanju na Mirenskem gradu razšli po vsej Sloveniji. Resnica je v tem, kar pravi neki rek, da je humor najboljše zdravilo.
Samo eno življenje imamo. Dragoceno je, zato se mi zdi,da bi ga morali malo bolj ce- niti. Upam,dragi prijatelji,da se trdno držite stavka,ki ga je izrekel Jezus sam:»Jaz sem Pot,Resnica in Življenje«. Ne vem,kako naj se človek zahvali za gostoljubno okolje,ka- kršno nas je obdajalo na Mirenskem gradu. Najlepša hvala za doživeto srečo, pa tudi za čisti zrak, za ogled okolice. Upam, da se dobimo še kdaj.
Lep pozdrav vsem!

Branko

Zopet se vam oglasim s kratkim pisemcem in vas vse prav lepo pozdravim. Vsem se zahvalim za velikonočna voščila in lepe že- lje.Za velikonočno nedeljo se mi je izpolnila velika želja,da sem mogla biti pri sv.daritvi v župnijski cerkvi. Že mnogo let sem imela v srcu to željo.Hrepenela sem po osebnem doživetju Kristusovega vstajenja. To do- živetje je bilo toliko močnejše, ker sem ga bila deležna po toliko letih. Spominjam se vas v molitvi. Še enkrat lep pozdrav!

I. Š.

Po naključju sem dobila v roke prvo števil- ko letošnjega Prijatelja. Tako lepo se bere! Zato sem se odločila vas zaprositi, da bi mi list pošiljali na dom. Bolna sem že nekaj let. Bila sem tudi po bolnicah, in so me kar dobro pozdravili. Sedaj hodim s palicami. Sicer pa delati ne morem več. Precej sem že stara, 77 let, poleg tega pa je še mož bolan na nogah, tako da ga hodi sestra previjat. Živiva sama, ker nimava otrok.
Vse skupaj lepo pozdravljava z možem.

Marija Grabar

Morda mojega pisma ne boste najbolj veseli, pisala bom namreč o,vsaj za mlade bolnike in invalide, zelo žgoči temi. Ne zdi se mi prav, da mnogi dopisniki Prijatelja izenaču- jejo prizadete mlade s postaranimi ljudmi, z »od življenja utrujenimi starčki in ženami zgubanih obrazov in tresočih se rok«. Sta- rost je vendar biološko popolnoma normal- na,čeprav vemo,da ni prav nič prijetna. Ne mislim, da je stare treba pustiti ob strani, ne,saj so pomoči še kako potrebni, vendar ne enačite jih z bolniki in invalidi, prosim. To ni samo moje mnenje, temveč mnenje vseh mladih, ki jih poznam. Vem, da bom tudi sama še prekmalu stara, stara invalid- ka, a to, žal, mora priti.
S spoštovanjem

Stanislava Potokar

Zelo prav je, da imajo trpeči svoj verski dvomesečnik, saj je to najboljše »zdravilo« poleg zdravil. Vse to tudi pošteno zaslužijo kajti duševnega in telesnega trpljenja ne moreš plačati z denarjem tega sveta. Lepo je,da tako združujete vse bolnike in osam- ljene, ki tožijo, da so zavrženi.
Želimo tudi, da bi bolniki ne mislili tako, saj se jih v cerkvi pri svetih mašah vedno spo- minjamo z duhovnikom in so vključeni v sveto Daritev,Bog pa jim bo lajšal bolečine
Zahvala vsem v naši domovini, ki tako gle- date na bolne in mlade invalide, posebno negibne, v katerih gledate Kristusa, razpe- tega na križ. V vsakem času mora kdo delati pokoro za druge, da se po njih Bog usmili ljudstva. Lahko pa gotovo vemo: Kjer je trpljenje, tam je Kristus in tam bo tudi vstajenje.
Vsak dan beremo o žrtvah zahrbtne bole- zni, pa me srce boli, če bi rekli, da to Bog pošilja. Zahrbtni so ljudje in zahrbtne so bolezni. Ni prijetno, če kdo živi v dobri veri in zaupa, naposled pa spozna, da je vse drugače. Mora pa zopet pravični trpeti za takšne bolezni,da se pri Bogu odkupijo tudi tiste duše, ki bi si drugače ne zaslužile ne- bes. Mislim, da je moje gledanje pravilno in mislim, da mi nihče ne more dati drugač- nega spoznanja.
Kraljica mučencev nam more izprositi, da moremo vse prenesti, saj je na začetku ali na rožnega venca Križani, h kateremu po- tujemo. Morda bi bilo v veselje še,če bi na rožne vence dali poveličanega Jezusa, pa bi ljudje rajši molili rožni venec.
Vsem lep pozdrav, da izprosite še upanje bolnikom in invalidom pa tistim, ki trpijo na duši. V pismu so tudi besede: »Ni prijetno, če kdo živi v dobri veri in zaupa, naposled pa spozna, da je vse drugače.«
Kaj na to rečemo?
V veri in zaupanju v Boga moramo živeti. Jezus sam je rekel: »Vse, karkoli boste v mollitvi prosili z zaupanjem (vero), boste prejeli.«
Nezmotna uspešnost prošnje (molitve) pri- haja predvsem iz božje besede in božje us- miljenosti. Pa tudi od dušne pripravljenosti prosečega. Ni pa rečeno, da nas bo Bog vselej uslišal kar takoj in prav tako, kakor mi želimo; in da nam dá prav to. Sam na- mreč vidi, da je kaj drugega za nas boljše, morda mnogo boljše.
Če je mollitev prava, res zmore vse. Ni ni- koli brez koristi, čas dobre molitve ni nikoli izgubljen čas. Če nismo uslišani takoj in če vendar v molitvi vztrajamo, ostajamo zmo- žni prejeti več.Z vztrajno molitvijo ne pri- pravljamo mi Boga na uslišanje, ampak mi sami sebe pripravljamo na uslišanje, ker jo zboljšujemo. Če ne prejmemo tistega, če- sar prosimo, dobimo tisto, kar je po božjih načrtih in božji modrosti za nas še več vredno.
»Spozna, da je vse drugače.« Je večkrat res vse drugače, kakor pa smo mislili mi, toda zato,ker smo mi mislili preveč po člo- veško, zmotno, češ, da je prav to in to za nas dobro in najboljše. Bog nam v svoji previdnosti, ki jo vodi Ljubezen, hoče dati tisto, kar je za nas najboljše.
Če nam Bog kljub našim gorečim in zaupnim molitvam ne odvzame bolezni ali sploh trp- ljenja ali če z uslišanjem čaka in odlaša, je seveda prav »da trpimo,da se odkupijo tu- di tiste duše, ki bi si drugače ne zaslužile nebes« (kakor je rečeno v pismu). Če se zavedamo, kako Bog z nami ravna z ljube- znijo in trpimo vdano,je táko naše trpljenje že dobra molitev.Moliti s trpljenjem je naj- krajša pot k Bogu. Oviro tako spreminjamo v sredstvo za napredek.
Če govorimo o »zahrbtni« bolezni,mislimo s tem pač,da bolezen večkrat pride nenadno nepričakovano, kakor če nas kdo nenadno od zadaj napade, ko še mislili nismo na to. Pri Bogu je pa sama ljubezen do nas, za- hrbtnost je samo pri ljudeh. Bog nam hoče samo dobro.
Povejmo tu, kar o križih in trpljenju in bo- lezni govori sv.Frančišek Saleški:»Če bi vsi angeli in vsi geniji sveta premišljali, kaj bi bilo v tem trenutku zate dobro, ne bi mogli najti nič primernejšega kot tisto, kar te je doletelo. Večna božja modrost in njegova ljubezen sta od vsega začetka zamislili ta križ in ti ga naklonili kot najdražje darilo. Bog ga je opazoval, preden ti ga je poslal. Pregledal ga je s svojim božjim razumom, preskusil s svojo modro pravičnostjo in og- rel s svojim Ljubečim usmiljenjem. Z obema rokama ga je pretehtal, če ni za milimeter prevelik ali za miligram pretežak.Nato je še enkrat pogledal nate in na tvojo moč, ga blagoslovil s svojim svetim imenom,ga ma- zilil s svojo milostjo in ga oblil s svojo tola- žbo.Tako prihaja naravnost iz nebes k tebi kot božji klic, kot dar njegove usmiljene ljubezni, da ti postaneš res ti in da najdeš v Bogu svojo dovršitev.«
Poglejmo sv. Pavla (2. pismo Korinčanom), ki je bolan. Pravi,da je trikrat prosil Gospo- da, da bi od njega odstopil (to je,da bi mu bolezen odvzel). In kaj mu je Gospod od- govoril? »Dovolj ti je moja milost, moč se v slabosti spopolnjuje«.
Dovolj? V kakšen namen? Da ozdravim? Ne! Z mojo milostjo boš ne samo bolezen vdano prenašal, ampak ti bolezen in sploh trpljenje postane najboljši pripomoček, da bolj gotovo dosežeš to, kar bi v svoji apo- stolski gorečnosti rad dosegel, namreč več duhovnega napredka zase in več duhovne- ga napredka pri vernikih za katere se trudiš. - In sv. Pavel je Gospoda dobro razumel. Zato beremo v naslednjem: »Všeč so mi slabosti, zasramovanja,potrebe, preganja- nja in stiske za Kristusa;kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan. - Takrat se na meni in v mojem delovanju čudovito iz- kaže moč božje milosti.Takrat res premore vse v Njem,ki mu daje moč (Flp 4,13). Du- hovno je pri Bogu na prvem mestu in mora biti na prvem mestu tudi pri nas.

Uredništvo

Dragi prijatelji! Kako se imate sedaj, ko vam sonce greje zrahljane kosti? Jaz sem prav oživel. Prevažam se iz kraja v kraj in občudujem našo lepo deželo. Moja pleša se blešči v lepi rjavi barvi in »antena« na njej prav dobro sprejema. Sicer me ženka dan na dan pleska s kremico mešano po receptu,a do danes še ni nobenega učinka Tako nisem več v strahu, da bi mi pognala še kakšna »antena«.
No, in kje sem se podil v tem času, vas gotovo radovednost tlači!
Prav rad vam povem, da sem bil na dveh enodnevnih srečanjih, in to v Novi Štifti na Dolenjskem in v Kamniku.Povsod je bilo le- po,saj so nas povsod nadvse lepo sprejeli. Zabaval pa se nisem preveč, ker sem imel s seboj svojo osebno stražo.
No, povabljen pa sem bil tudi na tridnevno srečanje v Čatež pod Zaplazom. To je bilo zame doživetje! Bil sem pri obredu sv. birme in potem sem lahko pokramljal z g. škofom, ki je bil z vsemi tako prijazen in preprost. Na vprašanja mi je komaj utegnil odgovar- jati.
Na to srečanje pa nisem šel s svojim "mer- cedesom", pač pa sem se peljal s šoferjem »ena A«. Svojo koreto sem pustil »tastari« da je ostala doma in sem jaz lahko užival svobodo. In res sem užival, posebno v vo- žnji, saj sem imel kar dvojnega šoferja. Ker vem, da ne veste,kako to gre,naj vam po- jasnim, da je to tako kot na dirkah. Eden drži za volan - to je glavni šofer. Drugi pa tišči na zavore -to je pomožni šofer ali so- vozač-,čeprav niso postavljene na njegovi strani. Oj, to je bila vožnja, da sem še jaz na zadnjem sedežu začel iskati sklopko in zavore. Še bolj romantična pa je bila vož- nja skozi predor.Šlo je malo po levi in malo po desni, ker šofer ni našel stikala za luč. Jaz pa sem tudi pozabil pogledati,če ni bilo kje na zadnjem sedežu. Nič se ne ve, ko je danes moda tako muhasta. Pa kaj bi to, na cilj smo le prišli.
Vem, da bo o samem srečanju dovolj napi- sanega, da se boste o vsem seznanili. Naj vam rajši povem tisto, česar drugi gotovo ne bodo upali. Na tem srečanju me je naj- bolj pretresel napad na našo prijateljico Ket. Nekdo od nas »močnejšega spola« kajpak, jo je hotel kar za stavo oglodat, čeprav je bil sit mastne pečenke. Zasadil je vanjo svoje čekane, da sem jo jaz zadnji hip rešil iz njegovih krempljev. Prav pošteno sem ga potem oštel. Tako delo naj vendar raje prepušča meni, saj jaz znam »gristi« bolj na sodoben način. Pa mislite, da se je ona kaj prestrašila? Prav nič? Smeje mi je po- jasnila, da je že navajena vseh vrst »ugri- zov«. No, dekleta, ali sedaj veste, zakaj ima takšno »linijo«, brez dijete?
Po vsem tem pa, kar sem vam zaupal, vas prosim, da ne bi začeli na splošno s hujša- njem po moji metodi sodobnega "grizenja"! Mislim, da je ta "šport" že itak malo preveč razširjen med nami.
Pa na Brezjah sem tudi bil,pa s svojo »bo- ljšo polovico«. Bilo je vse lepo in prav, le ob začetku maše me je kar naprej morila z vprašanjem, če so med nami tudi Francozi. Jaz sem se pa kar »francoza« naredil, saj nisem vedel, kaj jo sploh to zanima. Malo pa sem bil tudi slabe volje, ker sem moral svoj vozič parkirati tako daleč od cerkve, drugi pa so se kar do oltarja pripeljali. Pa sem se potem potolažil, ko sem v množici lahko ušel svoji "straži" in jo udaril po svo- je v gostilno.
Srečal pa sem se tudi s celo vrsto starih znancev in z njimi pokramljal.Iskal sem tudi Roziko, da jo vprašam, zakaj se v Prijatelju nič ne oglasi. Pa je v množici nisem mogel najti. Ne vem, ali sem slabo videl, ali pa je ni bilo. Skrbi me, da ni skočila v »zakonski jarem« in jo je mož dal »na verigo«. To bi pa bilo grozno, kaj? No, pa upajmo, da ni tako hudo in se nam še kaj oglasi.
Pa naj za danes končam s toplim pozdra- vom vsem in brez zamere!

Vaš Bine Bodež

- Očka, prosim, kupi mi bobenček.
- Kajpak, da boš vedno bobnal!
- Ne, očka, bobnal bom, ko boš ti spal.

- Jože, tvoj spis je odličen. Kako naj ga redujem? Francetov je čisto tvojemu enak Ali ga je prepisal?
- Ne, tovarišica, saj je France tudi zelo nadarjen.

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

Nevenka Gorjanc: ima nekaj čez dvajset pomladi, živi v Kranju. Zaradi distrofije mi- šic (mišičnega obolenja) je bila dolgo v bolnicah in za- vodih;prav tako tudi sestra Zvezdana, ki igra kitaro. Radi imata družbo in tudi lepo zapojeta. Nevenka ima zelo rada živali Pred dobrimi šestimi leti je začela risati pse; najprej s kemičnim svinčnikom; kar pa je bilo pretežko. »Ljudi bolj privlačijo barve, pa sem poskusila še z barvami.« Sedaj sli- ka tudi rože, pejsaže, ljudi. Posebno rada se zadržuje v sanjskem pravljičnem svetu otrok, ki ga zna pričarati z živopisanimi barvami. Nevenka zelo rada slika. »Uživam v slikanju, nisem se pa še popolnoma našla Rada bi še študirala, globlje spoznala slikar sko umetnost, rada bi slikala bolj doživeto, iz sebe.«