Ko se dan za dnem srečujem z bolniki, redko pomislim,da morda tudi jaz nekoč ne bom zdrava. V teh dneh pa sem se spet spomnila,da so mi že pred več kot desetimi leti zdravniki napovedali bole- zen, ki bi me v nekaj letih lahko prikle- nila na posteljo. Utrujenost in nemoč v teh dneh sta me na to spomnili. Vsako leto enkrat ali dvakrat se to zgodi, že več ko deset let.
Kadar mi kdo od bolnikov pravi, da se boji,ga razumem.Poznam ta strah. Pred leti sem ga čutila močneje kot sedaj. Potem pa sem se počasi na to negoto- vost privadila.To je bil dolg razvoj. Pre- nehala sem delati velike načrte. Začela sem spremljati vsak dan kot dar, - in glej, vsak dan je postajal bogatejši, polnejši. In vse moje življenje je začelo dobivati novo razsežnost, v kateri sku- šam zares živeti sedanji trenutek. Kaj to pomeni! Kakšno bogastvo odkrivam v tem sedanjem trenutku! Morda pa je ravno to tista sila, ki mi pomaga, da se me bolezen ne more lotiti, da mi daje samo sem in tja rahlo čutiti svojo nav- zočnost? Čudovito je življenje, kadar znaš in moreš reči: hvala za vsak dan!
In kaj bom storila sedaj? V teh dneh bom kakor po navadi delala vse to, kar sodi k mojemu rednemu dnevnemu delu Pretiravala pa ne bom. Kar ni nujno, bo počakalo.Preprosto živim dalje in čakam da ta utrujenost mine. Izkušnje prete- klih let mi govorijo, da bo spet bolje. Morda pa tokrat ne bo... Da, tudi to je mogoče. Vem. Ali sem sedaj že priprav- ljena, da to sprejmem?

Mojca Kresnik

Vsako leto se kristjani še posebno na misijonsko nedeljo s hvaležnostjo in po- nosom spomnimo tistih naših bratov in sestra, ki so zapustili obetov polno živ- ljenje v razvitih krščanskih deželah ter odšli v tuje kraje, da morda v pomanj- kanju in celo v nevarnostih nekrščenim narodom približajo blagodejno luč prave vere. In res jim moramo biti hvaležni in prav je,da smo ponosni nanje,saj so se odzvali božjemu klicu, ki jih nagiba, da gredo v svoji ljubezni do bližnjega do konca. V njih se v vsej polnosti uresni- čuje skupna krščanska dolžnost: prina- šajo svetu Kristusa z besedo in zgledom.
Toda s tem mi, katerim ni dano oditi v daljne dežele, te dolžnosti nismo razre- šeni. Drugi vatikanski zbor močno pou- darja,da je vsa Cerkev, torej vsi mi, po svoji naravi misijonska. Sleherni kristjan je v svojem okolju in na svoj način dol- žan razširjati veselo novico o Kristusu. »Kjerkoli namreč kristjani živijo, morajo z zglednim življenjem ali s pričevanjem z besedo tako razodevati novega člo- veka, ki so ga oblekli s krstom, in moč Svetega Duha, ki jih je potrdil pri birmi, da bodo drugi videli njihova dobra dela in slavili Očeta in bolj natančno spoznali pravi smisel človeškega življenja in vse obsegajočo vez človeškega občestva«. (M 11).
Res je, največ kristjanov ne more oz- nanjati z besedo. Je pa tudi res,da po- znamo še eno, mnogo bolj zgovorno in prepričevalno govorico, ki nam pomaga, da na prepričljiv način posredujemo dru- gim življenjsko važne resnice. To je go- vorica življenja.Koncil pravi: »Vsi pa naj tudi vedo, da so v korist širjenja vere predvsem dolžni zares krščansko živeti«. (M 36).
Misijonska dejavnost Cerkve je torej tudi naša dolžnost. Te dolžnosti nas ne more nihče razrešiti, saj sodi v samo naravo krščanskega poklica. Poklicani smo s krstom in potrjeni s prihodom Svetega Duha. Pripadnost Kristusu nam nalaga, da postanemo molčeči misijo- narji,pričevalci s svojim vsakdanjim živ- ljenjem v razmerah in okolju, v katerem nam je dano živeti.
Naj molk spregovori,molk naših bolniških postelj, izzivani molk naših invalidskih vozičkov! Bratje in sestre,vi,ki kakorkoli trpite, prav vi morate biti najuspešnejši molčeči misijonarji. Prav zaradi bolečine ki vas, prepojena z ljubeznijo in pleme- nito potrpežljivostjo,najbolj približa Od- rešeniku, ste tudi njegovi najuspešnejši glasnik. Seveda pod pogojem, da ljudje v vašem življenju berejo Janezove be- sede: »Po tem bodo vsi spoznali,da ste moji učenci,ali boste imeli ljubezen med seboj« (Jan 13,35). Kajti naše misijons- ko poslanstvo se vedno in povsod ure- sničuje samo v ljubezni.

Morda se sliši nekoliko nenavadno:hoteti ozdraveti. Toda, kdor se dan za dnem srečuje z bolnikom,ve, da mnogi nočejo ozdraveti. Tega se večinoma niti ne zavedajo.
Neko bolnico sem srečavala le bežno,ko sem obiskovala svojo znanko v bolnici. Vendar je že to zadostovalo, da sem si ustvarila precej jasno podobo o njenem doživljanju bolezni. Imela je okrog pet- deset let, samska, v svojem življenju doslej precej delavna.Sama je zelo redko potrebovala pomoči od drugih, sicer pa tega tudi ni hotela, ker je želela (vsaj na zunaj) biti bolj sama. Potem pa je zbolela. Odpeljali so jo v bolnico. Njej je bilo to čisto nerazumljivo. Kako se je moglo to pripetiti njej, ki je bila doslej vedno zdrava? Nemogoče! In takrat se je v njej vse podrlo. Začeli so jo obis- kovati sorodniki. Zdravniki in sestre so hodili okrog nje. Nenadoma se je v tem svojem novem položaju dobro počutila. Bila je središče pozornosti,kakor še nikoli v življenju ne. Pa si je tega vedno tako želela, čeprav si tega ni hotela nikoli priznati in se je prav zaradi tega poka- zala še bolj samostojno.Sedaj pa... Za- čela je prepričevati sebe in vse okrog sebe, da nihče ni tako zelo bolan kot ona (in seveda zato tudi nihče tako zelo potreben pozornosti kot ona). Tako se je vživela v svoj novi položaj,da iz nje- ga sploh ni več hotela. Zato pa so se zdravniki zaman trudili, da bi se njeno zdravljenje zboljšalo. Šlo je počasi, zelo počasi. Ker sama ni hotela.
Kadar srečamo takšnega človeka, mo- ramo vedeti,da je v njegovem življenju, morda že nekje v zgodnjem otroštvu nastala neka zavora, zaradi katere išče pozornost na tako nenavaden, da, ne- pravilen način. Ko zboli, kar ugotovi, da to pravzaprav prinaša koristi. Še nikoli se niso ljudje toliko sukali okrog njega. Popolnoma nedelaven je lahko, nič si mu ni treba prizadevati. To mu prinaša ugodje, ki je lahko celo prijetnejše od težav, ki mu jih povzroča bolezen. Zato se bolezni oklene kot neke rešilne bilke, ki mu omogoča, da je končno dosegel to, kar si je že od nekdaj želel: biti sre- dišče pozornosti.
Kdo še ni slišal pogovora v čakalnici pred zdravnikovo ordinacijo, ko bolniki naravnost tekmujejo, kdo je bolj bolan. Navadno pri tem tisti,ki je resnično naj- bolj bolan, tiho sedi in posluša in ne re- če ničesar.Ker tudi ne ve,kakšne koristi bi mu prineslo prvo mesto v tem tek- movanju.
Seveda pa ni vedno lahko o kom reči, da noče ozdraveti,da v bolezni išče ko- risti. Lahko se tudi zmotimo, zato mo- ramo biti s takšnimi bolniki vedno zelo obzirni. In tudi če za koga to dejansko drži, pomeni, da mu mora v njegovem življenju nekaj bistvenega manjkati, če si mora pozornost na takšen način »iz- siliti«.Zato spada k zdravljenju njegove bolezni tudi pravilna pomoč, da bolnik v svojem vsakdanjem življenju najde svo- je mesto, na katerem se počuti prizna- nega,na katerem čuti,da ga drugi spre- jemajo takšnega, kot je, in ga imajo radi. Potem mu tega priznanja ni treba iskati drugače. Ta drugi del zdravljenja pa potrebuje sodelovanje vseh: bolnika in njegove okolice.
Ob tem pa se spomnimo še, da večina bolnikov, ki zdravo gledajo na življenje, zelo moti, če jih kdo zaradi njihove bo- lezni preveč razvaja. Nočejo biti nekaj posebnega. Nočejo, da jih kdo nepres- tano nadleguje z vprašanji po počutju, s prigovarjanjem, naj pojedo to ali ono itd. Hočejo sproščen pogovor ali pa mir, kadar so utrujeni. In hočejo svojo svobodo, da sami odločajo, koliko bodo pojedli, kdaj bodo spali,koliko odej bodo imeli..., skratka,da drugi z njimi ravnajo normalno in da niso središče pozornosti Hočejo, da bi ozdraveli.

dr. M. K.

Misijonar nam piše

Čez 14 dni (24. 8.) bo poteklo leto, kar sem zapustil Slovenijo.Po štirih mesecih med domačimi in prijatelji v Argentini, sem sredi januarja prišel na Madagaskar. Prvo, kar sem opazil, je velika revščina tukajšnjih ljudi, ki se ne da primerjati niti z revščino najrevnejših delov Jugo- slavije. Celo v glavnem mestu,katerega središče je kar sodobno, je del, kjer je človeka kar groza, ko vidi uboštvo ljudi. Toda obenem z revščino opaziš tudi veselje in gostoljubnost.Nekdo je rekel: »Malgaši so vedno veseli, celo, kadar nimajo riža.« Riž je tukaj glavna in za večino skoraj edina hrana. Sadja tudi ne manjka. Tukaj sem se tudi prepričal, da sreča ne prihaja od bogastva.
Moje prvo delo,ki bo ta teden končano, je bil tečaj malgaščine. Kot zanimivost vam lahko povem, da malgaščina nima ne sklanjatev ne spregatev, ne spolov ne števil, pa vendar zmore vse izraziti. Jaz seveda še ne morem dosti, vendar Malgaši niso redkobesedni, čeprav vsa- ko stvar dvakrat premislijo, preden jo izgovorijo, in čeprav je malgaški pozdrav: »Kaj je novega?« (Iona no vaovao?), in odgovor: »Nič ni novega« (Tsy misy vaovao).Po kratkem molku se pa začne pogovor.
V neki številki Prijatelja, ki tudi sem re- dno prihaja,sem bral željo,naj bi kaj več pisali o misijonih. Toda,kako naj urednik priobči,če mu misijonarji ne pišemo.Tudi on sam me je prosil naj se kaj oglasim. Na tečaju jezika ni nič kaj posebno za- nimivega (za vas). Toda,pred mesecem in pol je prišel na Madagaskar francoski diakon Jacques Lebreton (v tekstu da- lje: Jakob L.) slep in brez rok, član me- dnarodnega odbora Bratstva bolnikov. Bil je tudi tukaj v Ambositri in ob nje- govem obisku je bilo tudi letno srečanje bolnikov iz okolice. Bilo je okoli dvesto bolnikov in nekateri so prišli peš tudi eno uro daleč in več. Ne samo,da ljudje nimajo avtov, ampak tudi cest je zelo malo. Poleg tega je ves otok posejan s hribi in griči. Veliko je tudi gozdov, tako da dostikrat iz ene vasi v drugo vodijo le peš poti. Tako so hudo in tudi manj hudo bolni dostikrat dobesedno prikle- njeni na lasten dom. Ker je tukaj tudi precej stroga navada,da za bolnika skrbi samo družina, kar tukaj pomeni: vsi so- rodniki, je kakšno urejeno delo z bolniki zelo težko. Ne tako z gobavci, ki jih družina pogosto skoraj zavrže, čeprav je tega vedno manj. To je tudi vzrok, da tukaj bolnikov in invalidov skoraj ne vidiš. Če pa obiskuješ družine po domo- vih, hitro odkriješ, da je bolnikov zelo veliko. Pomanjkanje hrane in slabe raz- mere so dostikrat vzrok,da sicer nene- varna bolezen naredi iz človeka bolnika za vse življenje.

V prvi vrsti skupina huje bolnih; prva z leve nima ene noge. Za bergljo ji služi palica, ki jo ima v roki. V zadnji vrsti drugi z desne Rado Sušnik

Ob Jakobovem obisku sem mislil narediti intervju s tukajšnjim duhovnim vodjem Bratstva bolnikov,pa si je gospod zlomil nogo,ravno ko sem pripravljal zanj vpra- šanja. Tako ga nisem intervjuval, ampak na hitro pripravljenem rešilcu (Citroen, ki smo mu pobrali ven sedeže) spremljal v bolnico v Tananarive. Sta dve mesti bliže (do Tananarive je 260 km) in tudi tukaj v Ambositri je bolnica, pa so na- prave za radiografijo pokvarjene. Zlasti en del ceste (35 km) je zelo slab in la- hko si predstavljate, kako je 80-letni gospod trpel. Tistih 35 km ni samo tre- slo, ampak smo kar poskakovali, in on z zlomljeno kostjo v gležnju. Še mene je bolela zadnja plat, čeprav sem sedel na mehkem sedežu.Pa mislite,da se je vsaj malo pritoževal? Drugemu duhovniku, ki je na bolniškem dopustu v Tananarive, je na njegov: »Hudo nas preizkuša Go- spod,« odgovoril: »Gospod bodi zahva- ljen! Vse prihaja iz njegovih rok in iz njegovih rok prihaja samo dobro. On že ve, čemu to služi.« Jaz, ki sem se že med potjo čudil, da nič ne stoka, sem samo strmel.
Pred 14 ali 15 leti je neka belgijska že- na rodila deklico brez rok in nog. 15 dni pozneje jo je ta žena zaradi svojega in njenega trpljenja pokončala.
Zakaj omenjam prav ta dogodek? Saj so na voljo drugi: tej podobno evtana- zijo izvajajo od tedaj, žal, dostikrat! Ta dogodek sem vzel za zgled zato, ker je nekaj podobnega začetek vse moje osebne zgodovine. Pa tudi zato, ker je posebno zgovoren.Ne bomo se postav- ljali za sodnike nad ono ženo. Porotniki v Liègeu so sklenili, da jo oprosté. Kako bi bili mogli ravnati drugače? Kako bi mogli obsoditi ženo, ki se je konec kon- cev le trpljenju uprla? Kako bi mogli ob- soditi ženo,ki ni hotela,da bi njen otrok trpel? Kako naj jo razumemo? In kako je tak upor zdrav, kako je upravičen! Zares ni nekaj slabega tak upor proti trpljenju - tako je sklepala sama. Res, da njen pogled ni bil pravilen.
Pred sodiščem je izjavila: »Če bi bila pustila hčerko živo, mi tega nikoli ne bi oprostila.« Toda to ni prav nič gotovo. To si je samo mislila. V resnici pa je tu pokazala svojo nevednost. Nikakor ne mislim obnavljati njenega sodnega pro- cesa. Da bi imeli pravico soditi,bi morali najprej sami preizkusiti, kar je preizku- sila ona; drugič pa zato, ker bi je prav gotovo ne bili pripravljeni obsoditi,če bi isto doživeli mi sami. Da,zares ne bomo sodniki te gospe. Toda,ko je dejanje že izvršeno, lahko izvedemo iz tega nekaj sklepov. Ta žena je dobro storila, da se je trpljenju uprla. Vprašanje pa je, če je pri tem stopila na pravo pot.
Mesec dni pozneje sem videl svojega brata. Rekel sem mu: »Povej mi,Henrik, ali sem se res tebi dolžan zahvaliti, da sem še živ?« In ponovil sem mu zgodbo ki sem jo zvedel od starejšega brata. Henrik je bil presenečen in mi je dejal: »Verjemi,da je ta zgodba nastala v Ja- nezovi glavi.« Toda to me je nagnilo k razmišljanju, kako bi bil lahko kot bolnik pod pretvezo lažnega humanizma izgu- bil življenje.
Drug primer: Meseca februarja lani je neki časopis (Paris Match) prinesel po- ročilo o primeru nekega nemškega ali švedskega atleta, ki se je hotel kopati. Šel je k reki in z mosta skočil v vodo. Na nesrečo pa ni dobro preračunal svo- jega skoka in ni opazil, da je v reki pre- malo vode. Danes je tetraplegik. Odkar je bil priobčen ta članek,so minila že tri leta.In ta človek zahteva,da se uzakoni evtanazija. Pred 30 ali 40 leti bi mu bila znanost verjetno še ne mogla pomagati da bi po taki nesreči ostal živ. Znanost mu je rešila življenje, ni mu pa pokazala smisla življenja.Kaj je sreča? Kaj pome- ni živeti?
Neki fant mi je nekoč dejal: »Ne ra- zumem, zakaj Bog dopušča trpljenje.« Trpljenje je posledica greha... Ne, ni Bog kriv, kriva je človeška sebičnost. V nekaterih primerih je to očitno, ne pa vselej. Temu mladeniču sem odgovoril: »Poslušaj, ne bom ti razlagal trpljenja. Mislim pa, da človek misli, da ve, kaj je njegova sreča. Potem pa si jo hoče za vsako ceno pridobiti, pri tem pa zadene na neprehodno steno. Če bi se mogel enkrat za vselej predati Bogu;če bi imel vanj popolno zaupanje,bi že manj trpel, zlasti ko pride preizkušnja. To ne pomeni da bi bil to najuspešnejši način; prav gotovo pa je, da nam manjka zaupanja in da je prav to pomanjkanje pri mnogih vzrok trpljenja. Vidiš,mi bi si radi skovali srečo sami.Toda dokler smo polni samih sebe, nismo sposobni spoznati Boga. Zakaj Bog ne more napolniti nečesa,kar je že polno. Človek mora postati ubog in priznati svojo revščino, da se lahko sreča s smislom svojega življenja.«
1. - stališče tope vdanosti: naj gre, kakor hoče,naj me potegne tok,kot mr- tev list, ki se bo zgubil v morju! Potem si samo še razbitina, samo še človeška cunja. Lahko narediš samomor ali se predaš alkoholu. Konec koncev gre za začasni samomor:v alkoholu ali mamilih Morda gre za samomor v ljubezni ali za samomor v delavnosti? Srečal sem ljudi ki so se vrgli v delavnost,da so pozabili trpljenje. Pri delu in opravilih topé. Tudi to je nekakšen samomor. Pa nikakor ne obsojam takih, ki zadenejo ob to čer... Imam tovariša, ki je prav tako kakor jaz slep in nima rok. Ne zdi se, da bi bil po- sebno srečen. Vidiš, trpljenje ne pri- naša sreče, pač pa lahko pustiš, da te trpljenje stre ali da se topo prepustiš usodi; to pa je v bistvu polom.

2. - stališče upora proti trpljenju: neka gospa mi je nekoč rekla: »Trpljenje naj bi bilo nekakšen blagor? ... Lahko je to za take razsvetljence kot ste vi. Če pa si videl kot jaz trpeti ljubo bitje in zanj žrtvovati vse premoženje, pa potem to ljubo bitje umre, tedaj ne verjameš več v taka slepila. In če bi kdaj srečala Boga, bi od Njega zahtevala, da mi dá obračun...« Prav ta gospa pa mi je tudi dala naslov, kjer bi lahko dobil izpopol- njene umetne roke,in mi rekla: »Ta po- datek vam je lahko koristen.« Hotela mi je torej pomagati iz neprijetnosti. Trp- ljenje naj ne bi imelo smisla? ... Ona bi klicala Boga na odgovor, ko bi ga sre- čala...pa bo morda začudena pred Njim obstala in slišala besede:»Brez rok sem bil, pa si mi dala dober naslov...« in ta- krat se bo zavedala, da ji je bilo trpljenje potrebno,da je lahko razumela trpljenje drugih. Nekdo drug,ki je imel zelo poha- bljenega sorodnika v bolnici,mi je rekel: »Zakrknil sem v sovraštvu...« Res, tr- pljenje lahko človeka zakrkne. Ni torej trpljenje samo na sebi uspešno...

Drugi z leve je g. Valton, tukajšnji duhovni vodja Prijateljstva bolnikov. Drugi z desne: župan Ambositre (zdravnik), ki veliko stori za gobavce.

Ko sem bil v bolnici, mi je neki notranji glas govoril: »Jacques, ali gremo? ... ali prideš ven? ... ali hočeš? ...bova delala skupaj? ... Kdo mi je v meni dajal tak nasvet? Iz svojega življenja moram ne- kaj narediti, delati moram, obnašati se kot drugi ljudje. Biti kot vsi drugi! Ali sem se zavedal drznosti misli, da bi bil tak kot vsi drugi, v stanju, v kakršnem sem bil? ... Ni učitelja, ki bi kaj takega učil. A šel sem vsak dan k obhajilu. Če to dejanje, če to obhajilo ne bi bilo du- hovno krepilno, kje bi bil našel moči in poguma, da bi se izkopal iz te bolezni? V stanju, kakršno je bilo moje, je bila potrebna izredna moč, moč duha! Da, dar Sv. Duha je dar razumnosti in dar moči.In čeri so se umikale ena za drugo Spoprijel sem se še z Bogom, toda ne proti Njemu.Ni mi vrnil ne oči ne rok,to- da kako nekaj lepega mi je nekega dne rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi...« Odgovoril sem: »Da, sprejmem trpljenje.« Tudi Kristus se je upiral trp- ljenju,ko je dejal: »Oče,naj gre ta kelih mimo mene... - toda dodal je: »Tvoja volja se zgôdi.« To je Kristusova razlaga o trpljenju. Če bi jo le znali poslušati!

Ko sem na bolniški postelji prosil Kris- tusa, sem odkril veselje: ne, ker trpim, temveč kljub trpljenju. Blagor ubogim! Ali ni človek ubog, če je za vedno odvi- sen od drugih! Sprejel sem to revščino svojega življenja. Bila mi je ponujena. Tedaj je to spremenilo vse moje življe- nje. Vrnil sem se v Francijo. Hôtel sem se poročiti;hotel sem delati.Nekega dne sem srečal dekle: "Trpljenje brez Boga" - mi je nekoč rekla - »mora biti nekaj strašnega. Če je to upor, je že boljše, toda treba je ven iz tega.V veri posta- ne trpljenje odskočna deska.« Vedela je, kaj se to pravi, da je lahko tako go- vorila o trpljenju. Pri tem sem mislil na zakon. Toda, ali ni bilo nekaj nezasliša- nega in sebičnega misliti v takem sta- nju na zakon? Ali sem pravilno gledal na svoj problem, na svoje življenje? Česa sem iskal v zakonu? Morda rešitev za svoj problem? Ali pa sem zaupal,da po- meni poroka srečo v dvoje? Ne, res se nisem tega zavedal od vsega začetka. Upal sem si govoriti o zakonu.

Leto dni po najinem zakonu mi je žena re- kla: »Veš, ko sem te videla, kako se boriš s svojim življenjem, si hotel nekaj zgraditi; hotel si biti za kaj koristen. Tedaj sem si rekla: Ne vem kaj bo ta fant storil; nekaj pa bo gotovo naredil; kaj, ne vem; nekaj pa le bo. Potem sem si rekla: sam ne bo nikoli prišel do tega. Moral bo imeti koga ob sebi. In ko si mi ponudil zakon, sem si mislila,da bi to utegnilo pomeniti zame lepo življenje: vzeti hudo invalidnega, da mu pomagam, da nekaj naredi iz sebe.« Neka- teri pa so me spraševali, če me moja žena ni vzela iz usmiljenja...
Pozneje sem srečal predsednika neke zveze slepih. Dejal mi je: »Pridi,tovariši te čakajo Slep si, rok nimaš, pa vendar nisi tak, da ne bi mogel tudi drugim kaj dati. Dal ti bom svojo tajnico. Odgovarjal boš na mojo po- što, ker sam ne utegnem.«
Le prevečkrat se približamo invalidu z be- sedami: »Kaj bi lahko storil, da bi vam po- magal?« Tudi naprej je še treba tako, bolniki in invalidi potrebujejo drugih; toda približati bi se jim bilo treba tudi z besedami: »Povej, prijatelj, ali nam ne bi mogel s čim poma- gati?«
Mislim na neko skupino iz Bratstva bolnikov, ki sem jo neki dan obiskal. Neka tetraple- gična gospa ima nad svojo posteljo pisalni stroj na prenosnem jermenu.Ta hudo inva- lidna,ki je z rokami še lahko nekoliko gibala je pritiskala na električni gumb. S pomočjo jermenja je lahko pomaknila pisalni stroj predse, s svojimi napol ohromelimi prsti pa je začela udarjati po tipkah. Bolniki so bili tam pred njo in so ji rekli: »A s tem si po- magaš?« Pokazala jim je,kako to gre. Nato so ji drugi rekli: »Tajnica je bolna in ne vemo, komu naj zaupamo dnevnik, ki ga je treba narediti. Ali bi nam lahko ti natipkala ta dnevnik?« »Kaj? Kar pravega dela pri- čakujete od mene?« Zavedala se je spet svoje veljave in postala je samozavestna, ker je zdaj lahko tudi nekaj delala. Vse je prejela; bila je ranjena v avtomobilski nes- reči; z odškodnino,ki jo je dobila,si je lahko sezidala hišo;vse je imela doma: televizijo, telefon, zmrzovalnik; imela je vse, kar je hotela, le usluge je ni nihče prosil. To jo je pehalo v trpljenje.

Jacques ima poseben jedilni pribor; žlica poleg krožnika je dobro vidna.

Nekoč mi je nekdo rekel: »Ubog si, zato daj, kar imaš.« In to mi je naredilo veselje. Moja bolezen se je tisti trenutek pomaknila na drugo mesto.In tisti trenutek sem odkril da človek ne more umreti zaradi svoje bo- lezni; človek se ji lepo smeje. Za zgled bi vam preprosto povedal,da sta nekoč prišla na moj dom dva orožnika. Človek se v ta- kem primeru vselej vpraša, kaj si ga neki polomil. Moja žena je bila tedaj vznemirjena: »Kaj bo z nama?...dva orožnika...« »Oh« - sem ji rekel - »nič se ne vznemirjaj; če me mislita vkleniti, bosta fanta imela dela...« Res,če je človek invalid, se lahko svoji ne- sreči smeje; ne smeješ se pa tistemu, kar te tare. Če se pa lahko smeješ, si onstran trpljenja.
Nekoč drugič me je nekdo hotel preveč navdušeno, se mi zdi, predstaviti, pa je po mojem malo prepogosto uporabljal besedo ZMAGA. Nikoli ne gre za zmago.Če si zma- gal, sledi demobilizacija; topove stopé in jih spremene v lemeže.Res ne gre za zma- go. Vedno ostanemo v vojni, vedno traja boj, nenehno Jakobova borba z angelom. Zmage ni! Zmaga je brez dvoma za onstra- nstvo; vendar boj ni zaman; to je boj na poti k zmagi, vendar pa le vedno boj. Živ- ljenje je kot planinarjenje. Ko si spodaj v dolini, si misliš: nikoli ne bom prišel na vrh. Ko pa si gori, bolje razumeš zemljepisje. Bolje razumeš smer dolin in smer voda; in vidiš tudi daleč, veliko dlje; vidiš, da ima življenje, tam zgoraj gledano, pomen.

Misijonska nedelja je pred vrati. Kaj lahko slovenski bolniki storite za misijone, zlasti za bolne v misijonih? Materialne pomoči jim ne morete dati in ta tudi ni najpomembne- jša. Kristus je po trpljenju odrešil vse ljudi. Zato ste vi, ki trpite, največji Kristusovi prijatelji in z njim odrešujete svet. Trenutke največjega trpljenja darujte Bogu za tiste, ki ne vidijo smisla trpljenja, ker še niso spo- znali Kristusa in jim je tako trpljenje še huj- še, z zavestjo, »da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo ra- zodela nad nami« (Rim 8, 18).
Prijateljski pozdrav!
Ambositra, 10.8.1976

Rado Sušnik

V polmraku se je pred nami izoblikovalo veliko okno drvečega vlaka. Predali smo se pomirljivemu pogledu na vstajajoči dan, ki je odstiral obrise daljnih polj in vasi. Poto- vali smo ves dan in oči so se med vožnjo napile mnogih lepot.
Naš cilj je bil Frankfurt, kjer je od 25. do 30. julija bil mednarodni zbor katoliškega Bratstva bolnikov in invalidov. Naloga le- tošnjega zasedanja je bila predvsem ta: pregledati Bratstvo v sedanjem razvoju, ga vsejati v različne države in poglobiti bratskega duha.
Udeleženci so prišli iz devetnajstih držav. lz Slovenije smo bili na zboru štirje opazo- valci. Sodelovanje naj bi utrdilo hotenje,da ostanemo posebna vez našega Prijatelj- stva v prizadevanju za globlje medsebojno podarjanje.
Po otvoritvi zbora so nas s svojo prisot- nostjo počastili: kardinal dr. Herman Volk, župan Martin Barg in evangeličanski pastor Ernst Schäfer. Zbor mladih violinistov pa nam je za dobrodošlico zaigral dva odlom- ka iz Telemannovega koncerta v B-duru.
Delovni urnik je bil vsak dan zanimiv in bo- gat. Začeli smo vselej s premišljevanjem in molitvijo.Dopoldne smo poslušali predavanja popoldne pa je sledil pogovor po skupinah. (Povzetke s predavanj bomo v nadaljeva- njih objavljali v prihodnjih številkah-op.ur.) Delo smo zvečer končali s sveto mašo. V nas je gorel isti ogenj - Kristus! K njego- vemu darovanju smo dodali še sebe: »Mi v Bratstvu ti želimo slediti. Prosimo, da nam vsak dan daš moči: da bomo mogli bratom pomagati,da bo svet spoznal,da si ti z na- mi. Daj nam vero, pogum in zaupanje, da bomo mogli slediti tvojemu glasu in hoditi v moči tvoje Besede.«
Čeprav je bilo o Bratstvu že precej napi- sanega,njegovega duha še vedno marsikje napačno razumejo. Bratstvo ni »čudežno zdravilo«! Vrednot ne povezuje, ampak jih pomaga odkrivati. To je gibanje,medseboj- na povezava, zato je v njem bistven stik s sočlovekom. Važno je večkrat priti skupaj, ker je v srečanjih moč okusiti,da smo eden z drugim,drug za drugega. Tudi druge obli- ke medsebojnih stikov pozna: pisma,obiski, telefon...Vsi pa vodijo k ugotovitvi:»Nisem več sam!«

Pristno delo Bratstva ne pozablja tudi du- hovnih iskanj. Vsakega ŽELI VODITI h Kri- stusu. Na Kristusa se moremo naslanjati le v toliko, kolikor ga poznamo in ljubimo. Če nekoga ljubim,ga poslušam...Zato v Brats- tvu delujejo tudi duhovniki. Njihova naloga je privesti bolnega do veličine -do spozna- nja, da je človek, božja podoba, da lahko izpolnjuje, kar Cerkev priporoča - oznanja evangelij. In evangelij v življenju je - sebe deliti drugim. Močnejši smo, če smo edini med seboj. Postajamo svobodni od vsega, kar nas utesnjuje. Medsebojna izmenjava pomaga, da težave izgubljajo na svoji teži. Sprejeti smo in ljubljeni. Bratstvo daje go- tovost, mir, uči sprejemati samega sebe. lz tega raste neslutena svodoba, odprtost za druge. V drugem moramo najprej ugo- toviti, kaj je že v njem,odkriti njegove vire veselja in trpljenja. V pogovoru ali pri delu pa moramo vedno biti pozorni na svobodo bližnjega. Naj nam bo vzor Kristus. Živeti moramo iz vere in vero z življenjem poka- zati. Morda se nam bo kdo začudil: »Kdo te priganja?« V nas bo odkrival Kristusa, saj je on tisti, ki v nas deluje.
V Bratstvu pride tudi do neuspehov. Pre- malo je navdušenja, moči, pobud... Hitri smo v razočaranjih, počasni v sprejemanju Vse preveč udarjamo ob meje časa in pred vsem ob naš čas.Da zmanjšamo neuspehe, pomislimo, kaj pričakujemo od drugih, kaj jim moremo priporočiti,kaj zmorejo v svojih razmerah. Vsakdo mora začeti pot na za- četku... Važno je, da bolnik in invalid dela tudi sam, da lahko poreče: "To sem postal po Bratstvu" in ne: "To dolgujem Bratstvu"
Večeri v Frankfurtu so imeli namen, da se udeleženci zbora po dnevnem naporu raz- vedrimo in se med seboj še bolj spoznamo. Prvi večer smo se odpeljali v bližnje mesto Offenbach.Tam smo si z velikim zanimanjem in občudovanjem ogledali Dom Bratstva. V njem se skozi vse leto - menjaje na vsake tri tedne - zadržujejo bolniki in invalidi na brezplačnih počitnicah.Lični prostori in so- dobne naprave tudi zelo prizadetim omo- gočajo precejšnjo samostojnost.

Torkov večer se je imenoval Praznik poletja Izpolnili smo ga s prijetnim piknikom in se seznanili s skupino obiskovalcev iz nemš- kega Bratstva.
V sredo je bil folklorni večer. Vsaka dežela je pripravila svoje presenečenje. Španci seveda niso mogli brez bikoborbe, ki nas je zelo navdušila, čeprav »toro« (bik) ni bil pravi.
V četrtek smo imeli izlet ob reki Ren. Usta- vili smo se le toliko,da smo kosili in v stari, čudovito dovršeni gotski cerkvi, skupaj s škofom Boillonom darovali sv. mašo. Potem smo se vkrcali na eno izmed mnogih turis- tičnih ladij. Med zibajočo plovbo smo z za- nimanjem opazovali obrežje reke. Vsaka krpa strmega brega je bila posajena s trto. Vmes pa so nas z mogočnih skal pozdrav- ljali starodavni dvorci in gradovi. Zvečer smo si kljub utrujenosti radi ogledali še film o Frankfurtu.
Po zadnjem dopoldanskem delu v petek smo z zahvalno daritvijo sklenili naš zbor. Soma- ševanje šestnajstih duhovnikov je pote- kalo v nemškem, španskem in francoskem jeziku. Berilo pa smo prebrali v slovenščini. Še en dokaz, da smo bili sprejeti z vso lju- beznijo in pozornostjo.
Razšli smo se polni novih pridobitev in po- gumni ob srčni želji mednarodnega voditelja p. Françoisa: »Ob spominu na lepe skupne dni vam kličem: Pojdite in ponesite duha Bratstva v svet. Zaupajte in Gospod bo vedno slišal vaš klic, tiho govorico vaših duš in vam iz svoje ljubezni dajal moč!«
»Nasvidenje in srečno,« smo si zaželeli v mnogih jezikih. »Nasvidenje čez dve leti v Madridu!«

Kati

IV

Zvoni. Velikonočno jutro je. Polonca še spi Jaz že dobro uro bedim. Gledam. Mislim. Dan, ki se začenja, ne sme miniti kar tako. Čakam nate, mama. Prišla boš. V tebi bo mir in potrpljenje; da, tudi žalost. V najinih zadnjih srečanjih sem zaslutila toliko trepe- ta, bojazni. Kaj te teži? Povej mi, prosim te! Tvoje solze bodo lažje, upanje krepkejše. Me slišiš? Saj jaz ne morem kdo ve kaj po- magati, a vendarle...
Prav,tvoj molk razumem. Kristus te varuje, na njegov čvrsti tabernakelj zidaš svojo visoko, veliko stavbo duše. Zaupaj se Mu, okleni se njegove Luči.
Tu si, mati. Rdečo pisanko si mi prinesla in potico. Dobrote bom skrila. Bog ne daj, da kdo zasluti moje veselje. Ah, to je videti že kar žalostno, ko moraš paziti, kaj delaš, kam greš.Zadnjič so pri Meliti našli Marijino podobico. Vzeli so jo in »shranili«. Melita tega pač ne more razumeti. Babica ji je dala sličico, ker je Melita prosila zanjo. Le kdaj bo spet lahko gledala to dobro "gospo" ki se tako ljubo smehlja z detecem v naro- čju? Vsak večer jo je imela ob sebi, toda zdaj... samo molitev očenaša ji ostaja in misel na mamico...
Objemaš me, mama. Tvoja toplina boža, ti si... joj, že 16 let imam, a če malo pomis- lim... otrok sem še, nebogljen in majhen... Daj, razloži mi,kaj je Velika noč. Tako rada bi vedela. Ko sem se danes zbudila,je zvo- nilo na glas, enakomerno. Samo vzdrhtela sem in želela, da prideš ti.
»O deklič, ljubo mi je, ker se vedno veseliš mojega obiska. Zame, veš, nedelja za ne- deljo pomeni pravo notranjo spodbudo. Pri tebi se umirim, saj vidim, da vztrajaš, živiš svoje dni v delu. Krhkega zdravja si,na oči moraš paziti. Bodi zmerna,potrpežljiva. Bo- jim se zate. Vadila si se v krojaški delav- nici, zdaj se privajaš pletilstvu. Pazi nase. Naporno je; pa delaj, dokler se da. Dokaži sebi in drugim, da nekaj zmoreš; pusti svoj jaz rasti v lastni vztrajnosti; krepi ga s ko- reninami iz sebe, iz božje duše. Zanesi se nase in previdno poslušaj druge ljudi. Veš, življenje ima tisoč imen, obrazov in tisoč ran, a samo eno SVETLOBO!«
Ne morem govoriti, le strmim. Mamin glas se vpija vame, vse njeno življenje me pre- rašča, življenje, ki ji je ponos in zlo...
Kot bi uganila moje misli, mati nadaljuje: »Veš,v nečem sem zelo zadoščena,hčerka moja,ako ne bi bilo tebe,ne bi mogla živeti tako,kot živim. Ti si moja volja. Ob tvojem rojstvu še slutila nisem, kaj naju obe čaka, toda potem... vso mojo trudnost prestanem s tolažbo globoke radosti, da imam tebe. Nikoli ti ne bom z besedami izražala ljube- zni, vselej bodo dejanja in čustvo glavno. Veš,življenje mi v mladosti ni bilo naklonje- no. Zgodaj sem šla od doma služit, da je bilo pri hiši kaj jesti. Pospravljala sem sobe raznim družinam in potem,ko sva se s tvo- jim očetom poročila, je bilo težko. Tudi po uro in več sem včasih prehodila do znan- cev in prijaznih ljudi, da so mi dali kruha in kakšno jajce. Nič kolikokrat me je oče s strahom vprašal: ,Imaš kaj kruha?' Ne, ta- krat ni bilo prijetno. Morali smo pošteno garati, stiskati zobe, da smo vzdržali. Te muke,draga hčerka, so dale vame vero. In največkrat pa sem imela pri sebi še tvojo staro mamo, ki je bila bolehna, potrebna oskrbe. Tebe je komajda videla,dvakrat ali trikrat.Neki dan sva z očetom prišla v nje- no sobo na Trnovem. Imela je prekrižane roke in če si jo pogledal, bi najraje zajokal. Zatisnjene oči so pričale, da je mrtva, od- prta usta pa so hotela izreči besedo slo- vesa tebi, meni. Kmalu, prekmalu gredo od nas tisti, ki jih imamo radi, ki so nam vse, zato, ker so nam prižgali luč življenja. Jaz dobro vem,moja mati ni želela,da trpim, pa vendar se zavedam, - življenje mi je dala tudi zato, da skozi bolečino pokažem tebi srečo. Sprejmi doto svoje stare mame, ot- rok. Veš, meni je ona za zgled. Čez plano- te iskanj in golote samote me neprestano spremlja njen oblak. In izročam ti prošnjo, ki jo je izrekla malo pred smrtjo: ,Trudi se za svojo hčerko, Fani, omili ji trpljenje, ko- likor moreš.' Kajne Teja, besede babice so vredne upoštevanja, treba jih je uresniče- vati?«
»Da,mama,prošnja babice je več kot želja, je nema molitev.In ti si mi danes prvič raz- krila del življenja; napornega, zahtevnega. Občutek imam, kot da bi iz rok v roke pre- hajala resnica: Bog ti je dal popotnico za tvojo pot. Prepustil je tebi sami svobodo, da živiš v Njem, hotel je, da se osebno dokoplješ do smisla Njegovih vrednot. In ti si razprla sebe vso, razprla širino in globino žene-matere.Danes mi je popolnoma jasno Zavestno si želela imeti vero. Zate Bog ni resnica samo v listih prebranih knjig,ampak se ti njegov duh razodeva predvsem skozi resnično življenje. Ti verjameš v pravo po- trditev vsega, saj veš, da bo prišel dan plačila. In jaz za obe kličem: najina sreča je v Bogu.
Kaj praviš,mama,bo tej blagodejnosti sledil še kdo izmed domačih? Morda oba brata? Morda... želim, mama, da bi sledila tvoji dobroti.
Nisi mi še povedala ničesar o današnjem prazniku; ali pa si pokazala njegov smisel z razkritjem svoje izpovedi? Kaj ni Velika noč potrditev obstoja nas samih, našega rojst- va v Kristusu? On je žrtvoval svoje življe- nje za našo srečo,darovanje drugim.Dana- šnja Velika noč je praznik mnogih spoznanj zame! Vidim, treba je biti zadovoljen sam s sabo, s tistim, kar si in kar imaš. Važno pa je tudi,da si pripravljen dajati,dajati sočlo- veku. Ako tega ni v tebi, si siromašen. Bog je ljubezen, zato je treba živeti vztrajno, saj nas prav on tako prepričljivo in nedvo- umno uči, ko opozarja, poziva: »Ljubite se med seboj...« Dajmo, sledimo temu klicu!
Moram še malo k Polonci. Tokrat ni bilo ni- kogar k njej. Velika kmetija vse zelo zapo- sluje. Polja, travniki,hlevi - vse trdo delo v naravi hoče pridnih rok in zrelega človeka.
»Živela Polonca!«
»Živela Teja! Tako si nasmejana. Gotovo ne brez vzroka. Današnja nedelja ni bila običajna. Povej mi kaj spodbudnega. Veš, duhovno mi ni preveč dobro...«
»Oh, Polonca,potolaži se. Danes je vendar dan Poguma. Živi njegovo polnost, vriskaj. Veš, jaz sem nasičena z veseljem. Gore bi premikala, pela. Mama je bila zdaj pri meni. Tako lepo sva se menili. Prinesla mi je pirh in potico.Vzemi košček,posladkaj se malo«
»Hvala Teja.Lepo,ker te vidim veselo.Moje mame ni bilo, toda čutim, da sva skupaj. Vstalega Kristusa prosi tudi zame, vem, da me pogreša. V soboto, ko dobim delovno plačo, pojdem domov. Verjemi, ljubim svoj dom, zajčke, pujska in konjička; pa njive s krompirjem, rože na vrtu. Toliko poštenja diha Stvarnikova zemlja. Človek zlahka po- stane miren, varen, kadar se potopi vanjo. Da, medtem ko te ni bilo, sem jaz razmiš- ljala, kako bogat je človek, če le hoče biti; če ima pred očmi tisto, kar ga res osrečuje.«
Budno sledim dozoreli pripovedi Polonce. Zelo dosledna je, pametna. Gotovo se ne bo izgubila v nesmislu sodobnega življenja.
»Čuj, Teja,« mi pretrga misli njen zvonki glas, »k lvančku ni bilo nikogar. Dvakrat sva se srečala. Zunaj na dvorišču. Otožno je pogledal in mi potožil: ,Moje mamice ni k meni. Včasih sem dobil njeno kartico. Pravi naj bom priden, da misli name, do nedelje pa je le še malo; samo sedemkrat bom šel še spat...' Nisem mu mogla odgovoriti,Teja Ubogi mali fant. Tako je majhen, pa že do- življa v srcu muko samote. Bog, pomagaj mu, usliši ga v njegovih prošnjah. In tvoja mama, Teja? Povej, kako sta se imeli?«
»Oh, ljuba prijateljica,če bi ti hotela pove- dati vse od začetka, ne bi nehala pripove- dovati. Presenetilo me je danes vse, kar je bilo na mami, vse,kar je govorila. Zdaj vem da mi zaupa, hoče, da postanem človek, ki se mora boriti. Če nič drugega, mi bo za vedno ostala materina pripadnost meni. S svojim obstojem mi daje največ, kar sploh lahko pričakujem.«
Polonca me potreplja po rami in reče: »Teja draga, blagor nama,ker znava ohraniti sre- čo. Danes na praznik Vstajenja, bi morale iti k maši. Toda, mar ni tudi to pomembno, da vdano čakava in da se zavedava, da bo to čakanje obrodilo sad?«
»Da, čakanje je nujno za čisto življenje v Bogu,« dahnem skoraj zamolklo. »To čaka- nje nas drami, razbremenjuje tesnobo. Mi, ki nam usoda ni posebno prizanesla, tega ne smemo pozabiti.«
»Govoriš o usodi, Teja. Nikomur ni prizane- seno. Živimo zato, da smo srečni in nesre- čni. Iz bolečine se rodi lepota. Kristus je to vedel, zato se je za nas tako žrtvoval. On je Luč, ki nam naroča, da moramo mi biti življenje, ki zmaguje.«
»Kaj naj ti rečem, Polonca? Tvoje mišljenje je pošteno, življenjsko. Naj te vedno nav- dihuje, junači. Božji otrok si, zato ne smeš nikoli kreniti z Njegove poti. Ti in jaz in vsi ljudje bodimo zvesti resnici, kar je na eni strani odvzeto, je na drugi dodano.«
Velika noč. Doživela sem njeno moč, iskre- nost,začutila bližino Kristusa. Aleluja,aleluja!

»Korak za korakom in tih pogovor prihajajo- čih... V njihovih očeh pa pričakovanje. Kaj pričakujejo? Kako bodo srkali vase lepoto in bogastvo, ki se bo med ogledom razstave raz- grnilo pred njimi. Polna vprašanj iščem odgo- vorov na obrazih obis- kovalcev, ko odhajajo. Spoznali so dela ti- stih, ki smo jim blizu, pa vendar največkrat tako daleč. Občutek imam, da jih je nepri- čakovano doživetje obogatilo. Spremlja jih nasmeh in mnoge tudi hvaležnost Bogu za darove, ki jih je dal nam bolnikom.«
Tako mi je zaupala svoje vtise z »dežura- nja« na razstavi Damijanca, ki je seveda sodelovala tudi s svojimi izdelki.
Nekateri so svoje izdelke poslali samo na ogled, dru- gi tudi za prodajo. Ni jih bilo malo, ki so tisti denar darovali v dobrodelne na- mene. Posebno zanimanje je vzbudila zamisel Toneta Planinška, ki ga je namenil za popravilo porušenih cer- kva na Tolminskem in Goriškem. Letos je razstavljalo svoja dela, poleg lanskih, še prek dvajset novih »mojstrov«.
Mlado dekle je prikaz naših prizadevanj ocenilo takole: »Razstava je bila lepa, bolj raznolika in bogatejša od prejšnjih. Vanjo je vloženo veliko truda in izpopolnjene us- tvarjalnosti - živa govorica obiskovalcem. Kako velike in dovršene so vaše zmogljivo- sti. Če pomislim, da jih v mnogih primerih dosegate z zadnjimi močmi... Najbolj me je ganila vaša iznajdljiva volja. Če roke za delo ne služijo več, se ga lotite z nogami, ali celo z usti.Kako srečna in ponosna sem da lahko vsa ta dela pokažete. Spoštujem vaš trud, da bi se prek izdelkov obiskoval- cem čimbolj približali.Sama sem si ogledala razstavo večkrat, da bi jo bolje razumela in vsrkala čimveč njenih lepot, ki mi jih je po vaših izdelkih ponudil največji Umetnik. Bodite še naprej tako čudoviti v svojem delu - prizadevanju!«
Kako lepa želja! Skušajmo jo uresničevati in v svojih delih odkrivati božjo prisot- nost. To pa moremo doseči le,kadar se ne zadovoljimo s površinskim gledanjem. Z delom se bližamo Bogu in pozabljamo na trpljenje. Zato se še bolj poglobimo v ustvarjanje in v njem hodimo svojo pot - tudi v korist bližnjega.

Kati

Takšnih načrtov in željá ne moremo imeti, da bi namreč osvojili in premagali svet, to je prazen up. To bi se reklo, da bi hoteli dru- ge podvreči našim željam. Verjetno bi bili že zadovoljni, če bi mogli premagati in se rešiti skrbi, osebnega nasprotnika in težav življenja.
Tiste, ki bi imeli take načrte in želje, go- tovo razočara misel iz Janezovega pisma - zmaga je naša vera. On ne govori o naših željah in hrepenenjih, govori le o veri. Vera povezuje z Jezusom in njegovo voljo. In želja njega, ki je premagal svet, je ta, da bi spoznali Očeta in njega samega, ki se bo v polnosti časov v veličastvu razodel.
Nemir in naprezanje bo ostalo.Kdo bo zma- gal in kdo bo premagan? Kdor sedaj v veri sledi njegovi volji, izpolnjuje njegove bese- de,ima zmago v rokah. Tovrstna zmaga pa nas ne opijani in uspava, ampak nas spod- buja k delu in za zveličanje in odrešenje.
Je to protislovje? Ali je v življenju kristjana sploh kako upanje, ki se ne uresničuje, ki ni izpolnjeno? Ni tako mišljeno!
Tudi ni mišljeno tako preprosto: upanje - izpolnitev. Jaz upam - Bog daje - in s tem je stvar rešena. Tudi to je napak, če mislimo, da je upanje nekaj, kar moramo imeti v pose- sti, o čemer moremo tudi ukrepati. Življenje kristjana je usmerjeno v večnost, in ker kon- čni cilj našega življenja ni na zemlji, smo upajoči. Potrebna je potrpežljivost. To je druga »zapoved« Pavlove misli. Postali bo- mo in smo nesrečni ljudje,če se ne vadimo v potrpežljivosti. In ravno k potrpežljivosti nas opominja apostol Pavel.
Mnogokrat bi hoteli, da bi bilo vse kot na dlani. In če bi se to uresničilo,bi morda kaj kmalu rekli: tudi brez upanja in zaupanja v Boga bomo živeli. Tvoja nevidnost in naš končni cilj nas opominjata in učita, da s Tvojo milostjo gremo v potrpežljivosti cilju naproti.
Ljubiti bližnjega in sovražiti sovražnika, pogana, je bilo judovsko izročilo. Z zapo- vedjo ljubezni do sovražnikov se je Jezus zavestno postavil proti temu judovskemu izročilu in proti ravnanju ljudi: »...da je bilo rečeno ... Jaz pa vam pravim ...!« Kar Je- zus pravi, velja v prvi vrsti za tiste, ki so njegovi, velja za otroke kraljestva, velja za otroke novega božjega ljudstva. Ti so sposobni ljubiti tudi tam, kjer njih ljubezen ne bo poplačana z ljubeznijo. Sprejemajo sovraštvo sveta in delajo dobro tem, ki jih sovražijo. Ljubezen do sovražnikov je bila odločilna za mlado Cerkev, ki je molila za preganjalce.
Ali je to mogoče? Na papir je moč to napi- sati, saj vse prenese.
Vérujemo, da nas je in da nas Bog ljubi, ko smo daleč od njega, ko se ne ravnamo po njegovi besedi in zapovedi, ko se nam nje- gove zapovedi zde neznosno breme in kon- čno srečanje z njim nekaj zastrašujočega. Če se zavedamo,da živimo iz božje ljubezni ki nam je zastonj dana v Jezusu Kristusu, mar moremo potem še reči: Ljubiti sovraž- nika je nekaj nemogočega?
Jezus je naš vzor in kažipot. Molil je za tiste, ki so ga križali.

Avgust je mesec zorenja. Poletje se prelomi, plameni sonca so vedno medlejši in dan se rano utrudi. Čas razkošnega cvetenja mi- neva, le še ajda se razcveta. Šum poletja je vedno tišji,zorenje pa že prinaša sadove
Tudi naše tridnevno duhovno srečanje, ki je bilo avgusta na Štajerskem, bi lahko imeno- vali zorenje. To je bilo zorenje v prijatelj- stvu in spoznavanjih, da je v medsebojni pomoči hoja za Kristusom lažja.
Skoraj štiridesetim bolnikom in invalidom je tokrat dal zavetje mogočni samostan v Nazarjih. Večina ude- ležencev je bila starej- ših. Način dela ni zah- teval strogo določene teme.Po krajšem pred govoru duhovnika se je vedno razpletel po- govor,poln bogatih iz- kustev in hrepenenj po nečem, kar prija duši.
Nekaj drobcev in pogovorov:
1. Prejeli smo življenje - največji božji dar. Treba ga je posredovati drugim, ga bogatiti. Kako? Odprimo oči, hrepenimo po Lepoti. Imamo razum - hrepenimo po Resnici. Živ- ljenje je več kot zdrava noga... Vrednota življenja je v srcu. Če imamo tam ljubezen, imamo vedno kaj dati. Z dajanjem pridobi- vamo, se bogatimo.
2. Mnogi imajo vse in še niso zadovoljni. Kaj jim manjka? Ne poznajo največje vred- note, neskončne ljubezni - Boga. Dobrine si prisvajamo, z Bogom je drugače. Njemu se moramo dati, izročiti, da nas pritegne k sebi.Potrebuje nas,ker se po nas daje dru- gim. Hoče nas srečne,zato nam je pripravil veliko veselje -sebe za večno. In v to ve- selje gremo le skozi Kalvarijo. Toda mnogi ljudje so vse preveč privezani na ta svet in se ne morejo dvigniti k Bogu iz oklepa sebičnosti.
3. Molitev, je to le naštevanje, kaj bi radi? Molitev naj bo daritev, izročitev, prepusti- tev Bogu. Pri molitvi ne smemo samo go- voriti, ampak tudi prisluhniti Bogu, kašna je njegova volja, načrt... Molitev nas mora spremeniti, mora biti odnos s tistim, ki je povsod z nami.
4. Kakor sv. maša je tudi trpljenje lahko daritev. Darovi pri maši se spremenijo.Tudi mi se moramo po vsaki maši spremeniti,po- stati boljši. Darovano trpljenje posvečuje in teža križa se omili.
5. Krize, različne so... Ko raste kriza, raste tudi Bog in nekaj v notranjosti nas kljub vsemu drži pokonci! V krizi se vera očiščuje. Kaj pa neverni? Če imajo kak cilj,prijatelja, če jih kdo razume, jih bodri, so tudi pri njih krize,ki bi pripeljale do katastrofe,zelo redke

6. Starši mnogokrat ne pustijo invalidnemu otroku odrasti. Ponekod se družina zapira in do bolnega postopajo preveč očetovsko in ga razvajajo. V drugih primerih ga pori- vajo v ozadje,se ga sramujejo, ter ga drže v neznanju. Prav zainteresiranost za izo- brazbo pa lahko bolnemu in invalidu veliko pomaga.

Ob takem in podobnem pogovoru je marsi- kdo začutil željo,da se izpove. Besed zlepa ni zmanjkalo. Tudi medsebojna vprašanja so bila zanimiva.Primer:»Se kdaj sporečete z Bogom?« Postavite za to vprašanje svoj odgovor!
Vsak dan duhovnega vikenda smo zbrani okrog oltarne mize. Z mnogimi prošnjami smo se zatekli k Bogu in bili obenem hva- ležni, da na srečanju nismo iskali le sebe, ampak resnično srečo drugih.
Ob slovesu je z obrazov sijalo spoznanje, da je prijateljstvo res veliko zadoščenje ob udarcih življenja. Saj skrb in ljubezen pri- jateljev vedno vlivata novo moč v preizku- šane in zgubane obraze.

Kati

»Da more zdravi razumeti bolnega, mu je treba skoraj veleuma, enako je bolnemu treba skoraj svetosti, da bo do zdravega vedno blag.« Teh besed Karla Du Bos, - ki pod nekakšno šaljivostjo skrivajo veliko tr- pljenje, - ni nihče pojasnil bolje kakor France Pastorelli.
Drami, ki ju pripoveduje, - dramo bolnega samega s seboj in dramo bolnega z okolico - poznajo vsi tisti,ki jim je telo prizadeto, za bolj ali manj dolgo obsojeno na negibnost, in čutijo, kako sta včasih pretresljivi. Kak- šno olajšanje je potem, če zaslišijo ta bra- tski glas! Tistim, ki niso nikdar na svojem telesu in v svojem srcu doživeli neizprosne teže in veličine bolezni, pove ona resnico, ponižno,pa veličastno resnico vsakega dne ponižno, kajti bolnik je ubožec, veličastno, kajti ta ubožec je božji povabljenec. In France Pastorelli hkrati,če smemo tako re- či, zdrave pred bolniki opravičuje. Ni se v svoje preskušanje zaprla,poskuša razumeti ravnanje tistih,ki »živijo« in to je skrivnost blagosti, ki nam jo tako izdaja.
»Skoraj veleuma... skoraj svetosti...« na straneh,ki smo jih brali,je tega dosti. Fran- ce Pastorelli, ki sem jo dobro poznal, bi se bila ob tej trditvi prizanesljivo nasmehnila. Toda kako naj si sicer razložimo, da so te strani imele tako nenavaden vpliv? V mislih imam pri tem veliko skupino zelo bolnih, ki niso mogli držati peresa v roki, pa so po nekem obiskovalcu pisali:»Vi ste nas razu- meli. Ste naša prijateljica.« V mislih imam tistega duhovnika, trdno zdravega, ki s pomočjo France Pastorelli odkriva neznan svet. Ne, ne! Nikoli več ne bo mogel ob ti- stih,ki trpijo, spregovoriti nestvarnih besed brez vsebine,ki so mu prihajale na ustnice; če še ne ve, »kaj je treba reči ali storiti«, se je pa vsaj naučil,da mora molčati,da bo poslušal, in da utegne včasih v molku biti mnogo ljubezni. Mislim končno na Pierre Fresnay. Te strani so ga prevzele in si je sam nekaj odbral ter posnel ploščo s ču- dovito lepimi zvoki.
France Pastorelli se je vrnila v Očetovo hišo 23. junija 1958. Rodila se je bila v Saint- Etienne 1880 in je živela v Franciji do 1911 ko se je poročila s švicarskim zdravnikom in odšla z njim v Lausanne. Do prvih napadov bolezni je bila njena vélika strast glasba. Še prav mlada je kazala izredno sposob- nost za klavir. Vincent d'Indy je naredil iz nje svojo najljubšo učenko;z njim je delala več ko 15 let. »Glasba« je rekla, »je osno- va mojega življenja, obenem njega lepota, nujnost kakor kruh in voda...« Bila je že šibkega zdravja in zato ni mogla nastopiti življenjske poti umetnice, kakor so mnogi želeli. Vendar, dokler je France Pastorelli bila bolna samo v presledkih,je svoje sijaj- ne darove dajala na uslugo majhni skupini prijateljev; vsak je ohranil neizbrisen spo- min na njeno igranje.
Toda srčni napadi,ki so se začeli leta 1913 in se nadaljevali s precej dolgimi obdobji izboljšanja,so se leta 1928 tako vznemirja- joče spremenili,da je stalno ležanje posta- lo nujno. »Moj Bog, umetniške zmožnosti si dal samo nekaterim,toda v vsakogar izmed nas si položil kal nečesa večjega ko umet- nost,in to večje je važno da vsakdo najde in razvije.« Neprestano so jo ogrožali na- padi, njih pogostnost, nenadnost in silovi- tost ji je dan in noč življenje spravljalo v nevarnost,pozneje jo je mučilo še obolenje ledvic,napadel jo je končno še rak. France Pastorelli pa se je odpravila iskat tisti »ne- kaj«, ki je večji ko umetnost in - ko ga je našla, - ga je tako obilno razvila, da smo kar osupli.
Trideset let ves čas v postelji,brez upanja na zboljšanje, - ali se zavedamo, kaj to po- meni? Njena odločnost je prihajala ne toliko iz naravne volje, - čeprav že zelo zgodaj navajene kljubovati oviram, - ampak bolj iz duhovne moči, ki jo je zajemala iz najvišjih virov. Bolnik, kateri se zapusti, se rad iz- govarja,češ, da nima krepke odpornosti, in zavida tiste, ki so po njegovem bolj obda- rjeni za brezkončno bojevanje. Toda tem- perament sam nam pri njej ne razloži, kako se je mogla tako obvladati v mukah, v ka- terih se človeku zdi, da se ves potaplja. France Pastorelli,ki se nikoli ni pritoževala, ki se nikoli ni upirala, je ljubila Boga, resni- čno ljubila. Njena skrivnost je v tem. Sv. Rešnje Telo, sv. pismo, Taulerjevi govori, molitve sv. Tomaža Akvinca, knjiga Molit- venega bogoslužja,vedno pri roki, - vse to je v njej hranilo prav živ občut, da je Bog v njej navzočen, in na tej pričujočnosti se je ohranjala močno zbrano. Brez dvoma ji je prav ta neprestani stik z večnostjo spra vljal v pogled tolikšen sijaj in ohranjal njo samo tako mladostno, da se je zdela za vedno ustavljeno v letih začudenosti.
Rekel bi,da je bila njena milost, njeno pos- lanstvo pri ljudeh prav v tem. Svoje trplje- nje je obvladovala tako, da si nanj skoraj pozabljal. Če je obiskovalec povprašal, ka- ko ji gre,je dobil samo zelo nedoločene od- govore.Imel je pred seboj tiste vprašujoče oči, tisti nežni nasmeh, tisto zbrano,željno pozornost: moral je pač govoriti o sebi,do- kler ga ni kratek odgovor hipoma potegnil v globine, ki se je v njih bleščeče razodevalo božje delovanje v njenem lastnem življenju.
Se ji je morda njej sami posrečilo pozabiti, da trpi? Utegnili bi tako misliti,ko so jo gle- dali tako predano drugim, ko je še vedno tako natančno vodila svojo hišo,ko je brez prestanka delala, da bi v povestih,v roma- nih in gledaliških igrah povedala to,česar ni več mogla izraziti z glasbo. Vendar se ne varajmo.Omenil sem neprestano nevarnost ki jo je težila; razen tega so jo potrebe njenega stanja silile, da je svoj čas razko- savala, in nobeno spominjanje na fizično omejenost ne začne sčasoma tako tlačiti kakor tákole. Sprejemala je to kot eno iz- med danosti svojega življenja, kot posledi- co svojih bolezni,s katero ne bi bilo pošte- no uganjati zvijače. Hotela je biti do svoje usode »nepristranska«. Rada je imela "me- ro" (takt). Zato je bilo najbolje, te tako kratke ure čimbolj uporabiti in narediti plo- dne. A kako jo je skrivaj pograbila jeza, ki jo je pa brž obrzdala, kadar so zdravi go- vorili, kako čas preganjati ali celo »zabiti«!
Rekel sem: »Sprejemala je«. Predvsem pri tem nikar ne mislimo na privolitev, dano enkrat za vselej,na nekako dokončno pod- reditev neizbežnemu. France Pastorelli bi bila mogla na tak način gledati na svoje bolniško stanje.Nekateri prav stvarni ljudje res tako naredé, potem čim lepše morejo izrabijo možnosti,ki jim še preostanejo.Njej njena umetniška narava in še sam način njene bolezni tega ni dopuščala. Do konca je ostala ranljiva, dostopna malosrčnosti, mogle bi jo bile pregaziti velike skušnjave duha, ranljivega kakor njeno telo, ko ga je popadal strašni mraz srca. Da se je tako presenetljivo lahko prilagajala in se mogla tako žilavo okoriščati tudi z najmanjšimi trenutki miru,to je bil sad vsakdanjega zma- govanja, vedno zopet ponavljenega »da!«
Res da ni gnala svojega trdnega tveganja sama. Bili bi nehvaležni Bogu, če bi to po- zabljali.Premnogi prijatelji se tega brezkon- čnega samevanja niso naveličali.Mnogi du- hovniki ali redovniki - med njimi nepozabni o. Sanson - so ji zaupali in jo občudovali. Eden mojih sobratov,ki ga je zelo cenila,je to ognjevito dušo znal razumeti in voditi.A kako naj v prvo vrsto teh Simonov Ciren- cev ne vpišem imena njenega čudovitega moža, zdravnika, učenjaka, ki mu je ona postala skrbna in ljubezniva sodelavka, in imena njene predrage hčerke, nadarjene slikarke, ki je bila njej luč, sreča, ponos? Rad vpišem kot njeno dragoceno pomoč umetnike, izmed njih so bili nekateri slavni, ki so si pritrgali večkrat od svojega počit- ka in ji naredili v sobi koncert.
Bralci člankov, ki jih je priobčila v Revivre, Vaincre, Sept, kakor tudi v krajevnih čas- nikih, so ji prav tako prinašali opore in ve- selja.Čisto preprosto je to zaupala: »Jasno čutiti, da bo naša lastna mučna skušnja v prid ne samo nam, spoznati, da se naše uničeno življenje daleč od nas spreminja v vir česa dobrega, zavedati se,da je to, kar je pognalo prav iz srede našega srca, šlo kar naravnost v druga srca, - to je ena iz- med največjih radosti, ne samo, kolikor jih bolezen lahko še pusti, ampak kolikor jih življenje lahko da.«Res lahko slutimo,kaj se je utegnilo goditi v njej in kako hvaležno je molila, ko je npr. prejela to priznanje neke hudo bolne: »Že dolgo je tega, kar sem sprejela smrt,odkar sem pa brala Vas, sem sprejela življenje...«
France Pastorelli je svojo pot zvestobe šla do konca. Ko so jo peljali dol v operacijsko sobo, da bi poizkusili še poslednji poseg, je začela polglasno peti Pesem veselja iz De- vete simfonije. To pesem jo je bilo slišati peti vsak 31. december opolnoči. Hotela je pred novim letom izreči zmago upanja nad strahom. Mogla je peti:dobojevala je dobri boj (2 Tim), ustavljala se v boju »do krvi«, kakor hoče pismo Hebrejcem, izpolnila je, kar je bila nekoč obljubila svojim prvim bral- cem. Ko ji je Kraljestvo odprlo svoja vrata, so neke njene besede dobile nov, pretres- ljiv pomen: »Če le hočemo, nas bolezen, ki nas loči od sveta,ne bo ločila od življenja«

A. M. Carré, O. P.

Bolezen, prava, dolga bolezen, ki živo bitje obdaja, ga izčrpava, mu jemlje vse, - je nepoznana, skrivnostna dežela. Bolnik jo mora raziskati in spoznati, zdravi pa jo bo- lje razumeti.Tu se vrata te dežele odpirajo vsem na stežaj: bolnika bratska duša ob njih sprejema, zdravemu pa se ponuja pri- jateljska roka, da ga bo vodila.
Ta knjiga ni samo veledelo o stvari, ki jo je težko obdelati, v njej najdemo pričo, vod- nico, pomoč. Če bi knjigo o bolezni spisal zdrav človek, bi se zlahka zgubljala v ce- neno tolaženje. Če bi jo spisal bolnik, bi se utegnila razlesti v dolga zdihovanja in raz- jedajočo grenkobo. France Pastorelli uči čisto nekaj drugega: z glasom vzvišene svobode nas uči živeti.
Bila je bolna, morala se je vživeti v položaj zdravih,ki so spričo bolezni včasih zbegani, da jih tako osrči. Toda treba je bilo tudi poznati od znotraj svet bolezni, da se je pokazala tudi krepko ohrabrujoča bolnim.
Ne ti ne oni ne bodo, ko to knjigo doberó, taki, kakor so bili, ko so jo odprli.

Sleherni človek je ustvarjen za življenje v skupnosti. To resnico so v nas vcepljali že v prvih urah verouka: Ni dobro,da je človek sam. To smo spremljali več ali manj neprizadeto. Potem pa je življenje postajalo vedno zahtevnejše, rezalo je gube in kazalo tudi temne strani člove- kovega bitja.In trpečim,bolnim se je skoraj popolnoma razgalilo. Tedaj, ko se je kateri izmed nas kot vkopan znašel za stenami svojega stanovanja ali kakega zavoda, so se katehetove besede začele spreminjati v stvarnost. Kdo si v takem položaju ne bi želel bližine sočloveka?
Poleg veselja, da se srečamo s prijatelji, nas je na srečanje v Kromberk gnala tudi želja,da se srečamo z največjim Prijateljem Nadvse potrebna nam je njegova blagodej- na bližina in učinkovita pomoč v življenju.
Od vseh strani Primorske smo v nedeljo 22. avgusta, na praznik Marije Kraljice, prihiteli na Goriško. S svojo udeležbo so nas raz- veselili še prijatelji iz Ljubljane in okolice. Parkirali smo pred župniščem kar na travi, kjer nas je prijetno ogrevalo sonce. Poleg sonca pa smo bili prav vsi - kot že pet let zaporedoma - deležni prisrčnega pozdrava gospoda župnika p. Romana, ki je dobro po- skrbel tudi za naše telesne potrebe. Po kra- tkem oddihu smo odšli v svetišče Žalostne božje Matere k sveti maši - cilju našega srečanja.
Med drugim smo pozorno prisluhnili čuteči govornikovi besedi, ki je poudaril smisel in pomen trpljenja ter sprejemanje le-tega po božji Previdnosti in načrtu.Koncil je po- vabil vse, ki kakorkoli trpijo, k sodelovanju v Cerkvi. Svet bolečine ne more odpraviti, Cerkev je pa tudi ne sme, kajti ta je nera- združljiva z božjim načrtom. Jezus namreč ni odreševal samo z ozdravljenji, naukom, delom, temveč predvsem s trpljenjem. Lo- čevanje Kalvarije od Velike noči, bi pomenilo siromašenje odrešenjskega načrta. Samo za križem se sveti zarja velikonočnega jutra. Za nas je pomembno to, da nas je Kristus izbral,da gremo z Njim po poti Križa. Potre- buje nas. Morda samo, da za hip opre križ na naše rame. Mar mu bomo odmaknili svoje rame? Tako mu lahko bolni, trpeči, zapuš- čeni in starejši vsak v svojem okolju pos- tanemo soodrešitelji.
Po sveti maši je bila kratka akademija, kjer nas je pozdravila mlajša kromberška žup- ljanka, nato pa sta dve deklici zapeli. Se- veda smo skušali tudi mi in naši sodelavci vrniti pozornost z nekaj pesmimi.
V imenu vseh udeležencev bi se rad za vse zahvalil vsem,ki so kakorkoli pripomogli k lepemu doživetju, posebno pa g. župniku za topli sprejem, gostoljubnost in povabilo na srečanje naslednje leto.
Upam, da smo se na tem srečanju res du- hovno bolj utrdili in med seboj povezali. To je tudi Jezusova želja. Če smo si bratje,se moramo tudi poznati ali si biti vsaj po duhu zelo blizu.Prav zato smo koncilsko povabilo k sodelovanju resno sprejeli, zavedajoč se svoje odgovornosti pri tem in duhovne od- visnosti od Cerkve. Tu upravičeno priča- kujemo pomoč. Zato si želimo z duhovniki čim več sodelovanja, stikov, predvsem pa duhovnega vodstva. Taka srečanja so za to odlična priložnost.

Tone

V soboto, 28.avgusta,smo se že četrto leto zbrali pri puščavski božji Materi in- validi, bolniki in ostareli. Napis ob vhodu v cerkev nam je oznanjal dobrodo- šlico: »Vse nas sprejema milosti polna - k Jezusu vodi vsa srca bolna« Prišli smo iz različnih krajev Slovenije, največ iz Štajerske. Cerkev,ki je velika,je bila napol- njena do zadnjega kotička. Kljub množici romarjev, je bilo za bolne in invalide, pod skrbno roko Ognjišča in sodelavcev, lepo poskrbljeno. Mladi fantje in dekleta iz puš- čavske župnije so pomagali povsod, kjer je bila pomoč potrebna.Vse,katerim je bilo to romanje namenjeno, so pripeljali čim bliže oltarju in nam pripeli lepo vrtnico. Mašo je vodil p. dr. Marjan Šef. V pridigi je govoril o veri, upanju in ljubezni. Poudaril je,da za te tri reči ni potrebno znanje, ne denar ali položaj, temveč preprostost srca. Njegove besede so bile res preproste, pa so segale v globino in bodo ostale vsem nepozabne. Za lepo in ubrano petje je poskrbel domači duhovnik g. Jože Tovšak, ki je tudi sicer skrbel, da je bilo vse v najlepšem redu.
Čeprav je bogoslužje trajalo skoraj dve uri, nam je hitro minilo. Še smo se pornudili ob oltarju puščavske božje Matere in ji v tišini razkrili svoja srca. Odhajali smo polni lepih vtisov, ki smo jih ponesli v svoje okolje.

Zinka

Vsaka številka Prijatelja mi da obilo snovi za razmišljanje. Mimo zadnje številke ne morem, ne da bi nekaj misli, ki se porajajo ob prebiranju, izlila na papir. Najprej bi se ustavila ob pismu Stanislave Potokar.
Sprašujem se, čemu prošnja,da naj dopisniki ne izenačujejo prizadetih mladih s starčki, od življenja utrujenih in zgubanih obrazov, tresočih se rok! Mar ni med nami, to je še mladimi bolniki, invalidi in starčki velika po- dobnost, skoraj enakost? Delež vseh je tr- pljenje. Delež vseh je,enim večji,drugim še v manjši meri,odvisnost od pomoči zdravih. In duhovno je naš cilj enak, po svojih mo- čeh služiti Bogu in v Bogu bližnjemu. Mera trpljenja je bila v življenju teh, ki so danes starčki,zvrhano napolnjena,saj so preživeli dve strašni svetovni vojni, trpljenje, ki si ga mlajši ne moremo niti predstavljati. Vsi mladi invalidi in bolniki se le z veseljem družimo z izčrpanimi starimi,saj moremo ob njihovih izkušnjah bogatiti svoje življenje. In ob trpljenju starih spoznavamo, da tudi njim, ki so mladost preživeli v zdravju, ni bila življenjska pot posuta s cvetjem. Kdor zna prisluhniti trpljenju bližnjega, ne pozna razlike let! Vsi mladi bolniki in invalidi ter zgubani starčki smo in ostanemo eno, "pri- jatelji!", ki se ob srečanjih drug drugega duhovno bogatimo. Rada bi se z mislijo ustavila tudi pri raz- pravi »Kako bolnik pomaga pri zdravljenju svoje bolezni«. V zadnji številki obravnava zaupanje.

O, da! Saj se vsak bolnik najprej obrne z vsem zaupanjem do zdravnika.Ko bi bolniki v zdravniku gledali trpečega brata, da, ko bi zdravniki v bolniku gledali Kristusa, po- tem bi bil zdravnik vselej deležen zaupa- nja, bolnik pa pomoči! Kjer ni mogoče dati zdravja, pa vsaj razumevanja in prijazne besede. Toda žal. Moderna bolezen "ner- voza" se zaradi preobremenjenosti polašča tudi zdravnikov. Tako se včasih zgodi, da je bolnik,namesto pomoči,ki jo je iskal, de- ležen zdravnikove osornosti in potem pač izgubi zaupanje.
Moj prijatelj, na videz zdrav in dobro oh- ranjen mož, je ponovno obiskal zdravnika. »Pojdite se ženit, če vam ena žena ne zadošča, tu nimate kaj iskati,« mu je rekel zdravnik. Ostal je brez pomoči, dokler ga niso peljali z rešilnim v bolnišnico. Tu so se potem vrstile operacije, po osmi operaciji, komaj leto po tistem,ko ga je zdravnik za- vrnil,so mu odrezali nogo.In dobro leto po- zneje je ta bolnik že počival v grobu... Če bi neopazno prisluhnili bolnikom v bolniški sobi, ali v čakalnici splošne ambulante, bi verjetno težko našli bolnika, ki ni še nikoli doživel kakšnega bolečega razočaranja od strani zdravnika. In razočaranje rodi neza- upanje!
Na nekaj,žal, bolniki pozabljamo, ko iščemo pomoči pri zdravnikih. Da je namreč tudi zdravnik le orodje v božji roki! Zdravnik zdravi, ozdravi pa končno le On,ki je rekel, da niti las ne pade z glave brez božje ved- nosti. Ozdravi, če je v Njegovi volji, v Nje- govem načrtu.Neka lepa molitev pravi: »O Jezus,določil si dan in uro moje smrti.« Ve- dno vse zaupanje Bogu! Če je v srcu bol- nika trdna vera in zaupanje Bogu, le tedaj bo tudi zdravnik deležen zaupanja, zaupa- nja, ki ga daje vera v Boga.

Angelca

Spoštovani gospod urednik! Oglašam se Vam prvič pa tudi dolžna sem, da se Vam najiskreneje zahvalim za poslanega Prija- telja. Ko sem nepričakovano sprejela prvo pošiljko Vaše revije, sem jo v celoti takoj prebrala.Bila sem zelo vesela in hkrati pre- senečena.
Posebna hvala tistemu prijatelju, ki me je našel v tem samotnem kotičku in Vam po- sredoval moj naslov. Prosim, če lahko spo- ročite naslov tega dobrega prijatelja.
Iskreno Vas pozdravim in Vam želim še ve- liko uspeha v nadalje.
Lepo pozdravljam tudi vse bolnike!

Jožica Bartakovič
68282 KOPRIVNICA

Gospod urednik! List "Prijatelj" sem posodila Stavek: »Ljubiti moramo tistega, ki nam je neprijeten!« premišljujem dalje!
Kot kristjana ne bi smela niti misliti, da bi mi bil kdo neprijeten! Saj smo sestre in bratje v Kristusu. Jezusu ni bil in ni neprijeten noben človek! Lepo Vas pozdravi hvaležna

Tončka Završnik

Že leta prebiram vaše vrstice in iz njih čr- pam veliko moči za življenje. Saj mi mnogo ur napravijo bolj veselih in sproščenih, ker vem, da še kdo čuti in misli z menoj.
Dragi bratje! Vse vas imenujem brate, ne samo zaradi istega Očeta, temveč tudi,ker lastnih bratov in sestem nimam.Torej so mi najbližji invalidi,ker je meni ena stran tele- sa hroma. Naj nam v vsakdanjem življenju dajejo volje in poguma modre Marijine be- sede: GOSPODOVA DEKLA SEM, ZGODI SE MI PO TVOJI BESEDI.Naj bo to naše vodilo Tako bomo vedno veseli in brez skrbi, saj bomo vedeli, kdo in zakaj skrbi za nas. Ve- mo,komu sodimo,kaj hočemo,kaj nas čaka. Bratje, bodimo eni v mislih in dejanjih, saj nas trpljenje združuje in utrjuje na poti v novo, lepšo, boljšo in večno prihodnost.

Jože Bregar

I
Otožna sem, kot ta jesen, vsa rast in zrelost se spotika nad zemljo,
in mene rumeno listje, golo drevje pretresa zelo,
Bine,ali Te je dogodek obreda birme- »senca spoznanja« - ganil?
Saj se glasno izpoveduješ,
ko vse tako tajinstveno opisuješ. III
In glejte,v Čatežu pod Zaplazom smo srečali »Francoza« Bineta
pripeljal se je z najboljšim avtom »ena A«,
a čudo, pleša se od sonca ožarjena kar odlikuje
Anca, Tvoja godlja nič ne učinkuje.

Špela

Ker sem ravno pri pisanju, se oglasim še Tebi. Saj si mislim,da so ti prijatelji sotrpini v teh poletnih mesecih le redko pisali.Ven- dar pa morda pošte niti pogrešal nisi, ker nam v zadnjem Prijatelju praviš, da se ve- liko prevažaš iz kraja v kraj in se udeležiš tudi vsakega srečanja in romanja. Iz tvojih pisem vidim, da si z vsem delom prijateljs- tva bolnikov zelo na tekočem, zato sem si mislila,da te okrog vodi predvsem novinar- ska žilica. Ko pa sem pred kratkim govorila z urednikom Prijatelja in vprašala tudi po tebi, mi v moje začudenje pove, da za pri- hodnjega Prijatelja ne misliš nič napisati. Pa res ne razumem, kaj je s teboj. Tako nekako »važno« si se nam lani predstavil s sliko na razstavi, ob letu, pa se nam želiš kar povsem umakniti. Veš, Bine, le vztraj- nost kaj velja, z omahovanjem človek ni- kamor ne pride.
Bine, sedaj se ti pa tudi jaz lahko pohvalim da so mi dobri prijatelji omogočili,da sem si ogledala razstavo ročnih del invalidov. Za to sem jim iz srca hvaležna. Če si po na- ključju tudi razstave ne pojdeš ogledat, ti povem, da je letos razstava mnogo lepša od lanske, napredek je očiten in pohvalen, le od tebe,Bine,ni letos na razstavi ne du- ha ne sluha. Lani, ko si se razstavljal sam s svojo ženko, si si tudi razstavo ogledal in nato le pohvalno pisal o njej. Letos pa Bog ve, če si sploh šel na razstavo, ker na njej nič ne sodeluješ, ampak kot kaže, na- zaduješ. Mislim si,če toliko krožiš po svetu da bi pa lahko vsaj kaj lepega napisal o naravi, ki je tako polna čudežev nastanka in življenj v njej,ali bi bil vsaj kakšno cvet- lico narisal. Bine, le zamisli se v Stanko, ki ne more uporabljati svojih rok, a nam je z nogo narisala tako lepe slike,ti pa nič. Za- to me zanima, kaj si v dolgih poletnih dneh sploh počel, kadar si bil doma.
Na razstavi sem se v svoje in njeno vese- lje srečala z Roziko,ki jo ti pogrešaš. Naj ti povem,da še ni skočila v »zakonski jarem« je še vedno zvesta pomagalka bolnikom.Pa morda se ti bo le tudi sama še kaj oglasila.
Bine, želim ti veliko dobre volje, prizadev- nosti in vztrajnosti v dobrem. V upanju, da bomo v prihodnjem Prijatelju brali kaj tvo- jega, te prijateljsko pozdravljam.

Tilka

Dragi prijatelji!
Minili so počitniški dnevi, konec je lepih dni in konec je tudi lenarjenja. Veste, jaz sem te dni kar precej lenaril, pa v bolniški pos- telji. Malo preveč sem se podil po svetu in sem ujel nekak »bacilček«, ki me je spravil v vodoraven položaj.Kako se potem človek počuti, pa vam je tako vsem znano.
Ko pa sem tako lepo poležaval, sem premi- šljeval to in ono. Veliko sem tudi prebiral Prijatelja, pa sem kar nekaj »preštudiral«. Tako se nikakor ne morem strinjati s Sta- nislavo, ki trdi,da dopisniki Prijatelja tlačijo v en koš mlade invalide in bolne ostarele. Prebral sem nekaj številk Prijatelja in mo- ram reči, da je povsod poudarjeno, ali gre za invalida ali za ostarelega.Sam pa mislim da leta sploh niso važna, če nas veže pri- jateljstvo. Vsi sodelavci Prijatelja pa se trudijo, da bi nas prav v prijateljstvu čim- bolj povezali in utrdili, saj tudi naš Oče ne želi razlikovanja; in ko nas kliče k sebi, ne izbira po letih. Res pa je, da so vprašanja mož drugačna kot so vprašanja žena. De- kleta današnjih dni pa imajo sploh svoje- vrstne težave.
In ker sem že pri vprašanjih, naj vam povem da sem imel velike težave s svojo »anteno«. Da pa je do te nevšečnosti prišlo, je se- veda kriva moja »stara«. Ko me je kuhala vročina in je od antene kapljalo ravno za posteljo, se je moja »furija« razjezila in mi jo je - seveda brez moje privolitve - kar odrezala tri centimetre. Za frizerja seveda ta dolžina ni nič.Za moj »sprejemnik« pa je to velika škoda, saj sedaj sploh ne ujamem štajerskogorenjskih in ljubljanskodolenjskih novic.Pa naj sedaj pišem,če imam kaj! Ona bi bila seveda najbolj srečna, ko bi pisal samo o njej. Jaz pa vem, da vas bolj malo zanima življenje moje »prikolice«. Če pa ne bi bila to moja prikolica, se pa še toliko ne bi zanimali zanjo. Vsak dan ji dopovedujem da se mora meni zahvaliti za slavo, a ona kar vpije, da moram biti zelo srečen, ker ob njej dobim misli za pisanje. Ker pa se jaz zelo rad prepiram, ji pač prikimam in si mislim svoje.
Naj vam povem še to, da sem si ogledal letošnjo razstavo ročnih del bolnikov in in- validov. Ogledoval sem si jo nekaj ur, a še nisem mogel ogledati vsega lepega. Toliko je na izbiro, da ne more nihče reči, kaj je najlepše. Vse pa je bilo tako okusno ureje- no, da je gledalca še bolj pritegnilo. Upam, da je bila razstava všeč tudi drugim in da se to pozna tudi v »skrinjici«. Zato, dragi prijatelji,kar krepko na delo,da bomo drugo leto imeli kaj videti.
Pa še lep pozdrav in brez zamere!

Vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

NEVENKA GORJANC

»V trenutkih, ko sem se čutila osamljeno, sem silno hrepenela po nekem živem bitju. Ko sem kdaj pa kdaj imela priložnost videti psa, sem začutila v sebi nepopi- sno srečo. Uvidela sem, da hrepenim po bitju, katerega mi nikoli ne bo dano imeti, ker sem za živ- ljenje že sama tako slabotna. V živi domiš- ljiji sem s talentom, ki je darovan, začela ustvarjati podobo nečesa,kar me osrečuje In trenutki mojega ustvarjanja so nepopi- sni; ko pa dokončano sliko dvignem pred seboj, vidim, da nisem sama: pred menoj stoji prijatelj - pes.«