Matej ima svojo babico zelo rad. Rad jo obišče in če le more, ji tudi kakšno ma- lenkost prinese. Z vsakega izleta ji pri- nese vsaj cvetlico. Babica, ki je sicer razmeroma še mlada, je že dolga leta priklenjena na dom. Zaradi bolezni ne more nikamor. Pa ne samo to, pogosto ima zelo hude bolečine in zelo trpi.
Matej ima sicer šele pet let, toda zelo dobro zna opazovati in že marsikaj ra- zume. Ve, da je uboga, da jo pogosto zelo boli, da potrebuje pomoči drugih, da je povsem odvisna od ljudi okoli nje. Ve pa tudi, da ga ima rada, da se zanj zanima in da mu vedno želi najboljše. Ima še drugo babico, ki je zdrava in la- hko hodi okrog in ki ga včasih tudi kam vzame s seboj. Toda nanjo še zdaleč ni tako navezan.
Pred kratkim je Matej zopet prenočil pri babici in pri dedku.To je zanj pravi pra- znik. In preden je zvečer odšel spat, je babici naročil: »Veš, babica,če boš po- noči težko dihala, pokliči rajši mene in ne dedka in ti bom takoj pomagal. In če te bo bolela glava, ti prinesem ogrevačo. Moji mamici ogrevača vselej pomaga, kadar jo boli trebuh!«
Kadarkoli sreča Matej starega in bolne- ga človeka,ga prevzame veliko spošto- vanje. Tega se je naučil ob vsakdanjih stikih z babico in mamici pogosto pravi: »Kajne, mamica, babico moram imeti še prav posebno rad,ker je bolna in stara« Kdove, ali se v tej družini sploh zave- dajo, kakšno bogastvo si Matej nabira ob babici za vse svoje življenje? Znal bo ceniti stare in bolne ljudi, njemu ne bodo pomenili odvečnega bremena,am- pak nekaj, kar nujno spada k našemu življenju. Bog daj, da bi se v tej smeri razvijal še naprej

Mojca Kresnik

V adventnem času Slovenci že stoletja vidimo čas veselega pričakovanja nam najljubšega praznika - Božiča. Vanj smo pretakali svoje vztrajno hrepenenje po svobodi, naša najgloblja čustva in naj- čistejše želje so našle svoj žlahtni izraz v koprneči adventni pesmi. V njej smo podoživljali tisočletni klic človeštva po odrešenju,ki nam ga razodeva zgodovi- na. A na koncu tega pričakovanja, ob praznovanju Božiča, tam so slovenski rodovi našli svoj dom. V Božiču, v pra- zniku, ki je med vsemi prazniki najbolj slovenski.
In danes, kaj nam pomeni betlehemsko dete? Kako nas gane Odrešenikovo roj- stvo? Kako ga pričakujemo mi, kakšno zavetje mu dajejo naše duše? Se v ra- dostni dobroti družimo s pastirci, ali se devamo v hladno brezbrižnost Betlehe- mcev? Ali pa smo ga celo, kakor Herod, v svojih dušah ubili in s pikrim sovrašt- vom do božjega Deteta zremo v življe- nja noč? In za nas ni radosti, ni miru, ni svete noči...?
Toda Gospod prihaja kljub vsemu. Pri- haja med nas, k slehernemu izmed nas. Kakor skrivnostni mir in svetla radost vdira v današnji slovenski prostor.Niko- gar ne prezre,le da mogoče zaradi naše hladnosti in brezbrižnosti ječi v zastrtih globinah. Tudi k tebi, dragi preizkušeni brat in sestra, še zlasti k tebi prihaja. Sklanja se nad tvoj invalidski voziček in lebdi nad tvojo bolniško posteljo, hladi tvoje rane in bolečine, s svojim oživlja- jočim ognjem preraja tvoje oči, ljubkuje tvoje hrome ude...In noč in dan vztraja pred vrati tvoje preizkušene duše.
Trka. Ga slišiš sredi bučečih sodobnih dni? Mu boš odprl in ga rešil iz hladnega betlehemskega hleva? Morda v tebi divja boj. Mogoče te razjeda dvom in ovira stud nad brezglavo življenjsko tekmo za dobrinami - samo zase. Mogoče te zaklepa sebičnost ljudi. Življenje te je prikrajšalo za prenekatero dobrino zdra- vih. In kolikokrat si, ko so se ti dogajale krivice,navidez zaman klical po usliša- nju. Rad bi bil zdrav, pa te Gospod ni uslišal. Mogoče si razočaran nad ljudmi, nad Bogom in nad seboj.
Toda tu je Božič. Bog trka na vrata vseh ljudi. Ga slišiš? Naš Bog ni razočaran, ne zavrže nas, ker smo ga zavrgli mi. Vztrajno trka in nosi svoj mir in svojo radost. To, predvsem to nam daje, ker ve, da je to najvažnejše. In ne umakne se, kakor smo se mogoče umaknili mi.
Odprimo mu torej, bratje, sestre, odpri- mo Gospodu,ki prihaja v skromni podobi velike božične skrivnosti. Če ga sprej- memo, jaz, ti, mi vsi, potem bo Božič zares naš - slovenski Božič.

Kadar govorimo o ljubezni do samega sebe,to pogosto zamenjamo s sebično- stjo. Sebičnost in ljubezen do samega sebe sta različni stvari in sta si pravo nasprotje.
V naši vzgoji so nam morda vse preveč poudarjali samo ljubezen do bližnjega. To pa je samo en del evangeljske za- povedi.Saj se glasi: ljubi bližnjega kakor sam sebe! Kaj je na prvem in kaj na drugem mestu, je težko reči. To dvoje mora biti povezano, to dvoje se prepleta. Ne moremo ljubiti bližnjega,ne da bi imeli zdrav pozitiven odnos do sebe. Tako težko nam je ljubiti druge, tudi zaradi tega,ker samega sebe ne ljubimo dovolj! Ne uspe nam drugih sprejemati, kakršni so, ker sami sebe še nismo popolnoma sprejeli.
Filozof Romano Guardini, ki postavlja sprejemanje samega sebe za temelj vsega bivanja, piše: »V jedru vsega je dejanje, s katerim sprejmem sam sebe. Strinjati se moram s tem, da sem ta, ki sem. Strinjati se moram s tem, da imam te lastnosti,ki jih imam. Strinjati se mo- ram s tem, da me obdajajo te meje, ki so mi postavljene... Jasnost in pogum tega sprejemanja postavljata temelj vsemu bivanju.«
Sodobna psihologija ugotavlja, da niko- mur ljubezen do samega sebe ni priro- jena, - nihče se ne ljubi že po naravi. Vsakdo si jo mora še pridobiti. Sicer ostane nesposoben ljubiti druge.
Morda se zdi to na prvi pogled nekoliko nenavadno. Premislimo, ali se znamo dovolj ljubiti,to je, ali se znamo spreje- mati: s svojimi sposobnostmi, s svojimi omejitvami, s svojimi nevarnostmi, s svo- jo usodo, s svojo starostjo, s svojim spolom...? Ali znamo reči »dà« svojemu zakonu,svojim otrokom,svoji samskosti, svojemu tvarnemu stanju, položaju in poklicu, svoji zunanjosti? Ali znamo reči »dà« svoji bolezni?
Ob kopici teh vprašanj se skoraj zgro- zimo. Vse prevečkrat ugovarjamo in bi hoteli biti drugačni kot smo. Ob tem pa začutimo, da je veliko stvari, ki jih ne moremo spremeniti.Ne moremo spreme- niti svojega spola, svoje starosti, svoje zunanjosti (razen, da jo kolikor se da uredimo). Tudi ne moremo izbrisati svo- jih otrok, svojega poklica na starost ne moremo spreminjati...In kadar pride bo- lezen, jo sicer zdravimo, toda pogosto gre svojo pot in se na naše želje in upe ne ozira.
Če imamo pravilen odnos sami do sebe, če se znamo pravilno ceniti in hkrati čisto jasno videti svoje meje, potem bomo veliko laže prenašali tudi vse, kar nas v življenju težkega doleti. Naša vrednost ni v zunanjosti, v bleščečem zunanjem uspehu, ki utegne biti tako kratkotrajen in prazen. Morda nas bo doletela prometna nesreča in nam za- pustila na obrazu brazgotine,celo hude, ali pa bomo ostali celo brez roke, brez noge,hromi...Morda nas bo bolezen pri- klenila na posteljo do konca življenja... Morda se bomo morali odpovedati vsem težjim telesnim in duševnim naporom, tudi mnogim stvarem, ki nas veselijo... Morda izgubimo vid... Morda bo potreb- na operacija, da nam naredijo umetni izhod črevesja na trebuhu... Morda bo potrebno uvesti cevko skozi vrat, da bomo lahko dihali... Morda,morda, mor- da... Brez konca se vrstijo. In če prej ne umrjemo, se bomo postarali in se morali v marsičem omejiti.
Vse to so lahko hude stvari za nekoga, ki ni o tem nikoli razmišljal, za nekoga, ki je zidal vse na svoji moči in uspehu. Ponos je sedaj prizadet. Kdor pa se je že od malega učil sprejemati se takš- nega kot je, bo v danem položaju lahko porabil to možno energijo,da bo iz tega kar ima, naredil čim lepše,čim močnejše in čim polnejše življenje. Tudi pred vsemi ostalimi se bo upal pokazati takšnega, kot je.
Tako na primer pri bolnikih,ki jim morajo pri operaciji debelega črevesja narediti umeten izhod na trebuhu, pogosto že pred operacijo slutimo, kdo bo kmalu umrl in kdo bo preživel. Kdor tega no- vega načina odvajanja nikakor ne more sprejeti, ima tudi malo možnosti, da bo preživel.Za tistega,ki se je že leta pred tem začel vaditi v pravilni ljubezni do sebe, to je v sprejemanju sebe z vsemi svojimi dobrimi lastnostmi in z vsemi omejitvami, bo življenje tudi še potem zanimivo in vredno, da vloži vanj vse svoje prizadevanje.

dr. M. K.

Sedemindvajset let vzajemne ljubezni

Te besede niso obsodba So le kruto dejstvo za človeka, ki res nikoli ni mogel stopiti na svoje noge. Sedemindvajset let je v vsem odvisen od pomoči drugih Ta »drugi« je njegova mama. Ona ga je tudi naučila brati, čeprav ni hodil nič v šolo. Listov ne more obračati z rokami, obrača jih z usti. Svojih udov ne more uporabljati niti za osnovne življenjske potrebe.
Zato je mama vedno ob njem. Ta trdi- tev ni pretirana. Sama pravi, da ga več kot za tri ali štiri ure še ni pustila sa- mega. Tudi pri pogovoru je njena pri- sotnost neogibna. To sem še posebno občutil tistega deževnega nedeljskega popoldneva, ko sem ga šel obiskat, da vam ga vsaj malo predstavim.
Mama, ki je bila takoj pripravljena pri po- govoru sodelovati in pomagati, je kajpak začela z njegovim otroštvom. Željko Denžič, Brode 13, 63305 Vransko, se je rodil kot dvojček. Pri prezgodnjem po- rodu je prišlo do možganske krvavitve, ki je prvi brat ni preživel. Za Željkota sta bili prvi dve leti najbolj nevarni. Pa tudi potem se ima zahvaliti le potrplje- nju in ljubezni svoje matere, da je ostal pri življenju. Pri številnih napadih bi bila že manjša nepozornost lahko usodna. Mnogi so svetovali, naj bi fanta dali v kakšen zavod.Mama pa še danes meni: »Dokler bom zmogla, bova doma. Hvala Bogu,vsaj do zdaj še nisem bila kaj več bolna. Ne vem, kaj bi brez njega. Toliko sva se navadila drug na drugega.«
Prva spoznanja,da otrok ni zdrav,so bila silno boleča. »Ko mi je mama povedala, da je Željko bolan, nisem verjela, sem bila užaljena. Tudi zdravnikom ne. Šele po trinajstih mesecih sem začela sama spoznavati in sprejemati resnico.«
Ko razmišljamo o tem,kdaj je bilo najhuje pravi: »Najbolj hudo mi je bilo spomladi, ko sem videla,kako se drugi otroci igra- jo, moj se pa ni mogel.« Ta bolečina se je ponovila,ko sta druga dvojčka začela delati prve korake. Pa potem, ko sta šla v šolo. Nekajkrat je poskusila tudi z Željkom.Ker pa ni šlo,ga je potem sama naučila brati. Hudo ji je, »ker nekatere matere zavržejo zdravega otroka, vča- sih še nerojenega ali pa potem.Tega ne bi mogla narediti, ker so mi otroci več kot vse na svetu. Vsaka, ki postane mati, naj bo dobra. Biti mati je velika odgovornost.«
Čeprav mama tega ne bi povedala, bi mogli že iz njene skrbi in požrtvoval- ne ljubezni to spo- znati. Željko ves naš pogovor pazlji- vo sledi, se zasmeje, včasih, včasih kaj doda. Hvaležno pogleda tudi mamo, ki ga mora večkrat podložiti, da se na divanu ne bi prevrnil. Obenem poskuša dopovedati: »Nobenemu ni tako lepo in dobro kot je meni.« Za to se ima zah- valiti mami, pa tudi vsej družini, ki ima zanj toliko razumevanja. Oče in bratje, vsi so ga sprejeli kot člana družine. Brata sta že samostojna, oče hodi še v službo. Tako vsakdo doprinese svoj de- lež. Mama hoče dopovedati, da ima vse rada, pa pravi: »Nisem delala razlike. Željko pa je bil prvi.«
Očitno. Svoje velike ljubezni do Željka ne more skriti. Že pri prvem srečanju sem jo občudoval,ona pa pravi: »Z bo- žjo pomočjo in z dobro voljo človek vse naredi.«
Zanimivo je bilo tudi, ko je na zdravniš- kem pregledu komaj dopovedala,da Že- ljko ni v zavodu, marveč ves čas doma. To spoznanje je zdravniškemu osebju zbudilo spoštovanje. »To je res obču- dovanja vredna mama,« jo je zdravnik postavil za zgled. Z ljubeznijo,ki jo pre- more le mati, je vse to sprejela. Pravi, da se pravzaprav nikoli ni spraševala, zakaj je prav njihovo družino to dolete- lo, čeprav se ji včasih zdi, da je ta križ kar pretežak. Po Kristusovih besedah in njegovem zgledu ga je moč nositi,če ga sprejmemo in nosimo z ljubeznijo. »Kjer pa za noben križ ne vedo, pa tudi niso srečni in zadovoljni.Nam nič ne manjka«
Mama se nedvomno zaveda, da je njen prispevek k družinski sreči precejšen; ona in Željko sta po cele dneve skupaj: »Nikoli ni niti skorje kruha sam pojedel ali spil požirka vode brez moje pomoči.«

Ko pa govori o njegovem življenju, o tem, kako preživlja dan, pa vselej uporablja dvojino. Zato tudi lahko reče,da »nama nikoli ni dolgčas. Ves dan govoriva. Ve- dno se kaj najde. Včasih je to pošta, ki je je zelo vesel. Rad ima razglednice, saj jih včasih gleda celo dopoldne. Prek njih spoznava domovino in svet. Še bolj vesel je obiska in pazljivo spremlja po- govor. Poleg tega se pogovarjava tudi o raznih domačih in tujih dogodkih, saj je z vsem na tekočem. Ko so na primer na TV poročila, mora biti tišina. Rad spremlja tudi šport in filme. O vsem se pogovarjava. Dovolj je, da mi pove le prvo besedo, pa že vem, kaj bi rad po- vedal.« Seveda, mamino in sinovo srce sta že toliko uglašena, da ni potrebno mnogo besed. Ko mama pravi,da se vča- sih tudi sporočeta, Željko brž ugovarja. Včasih ga pač mora pokarati,če je pre- več zahteven, vendar on to razume.
Le ljudje,ki preveč gledajo na zunanjost in se preveč zvedavo ozirajo za invalidi s tem naredijo več slabega. Morda se tega niti ne zavedó. Neka žena ga je ogovorila:»Kaj ti Željko s tem vozičkom strašiš ljudi? Rajši bi bil doma« To ga je zelo prizadelo. »Ne,« nadaljuje mama, »Željka pozna skoraj vsa okolica. Tudi v trgovino in v cerkev greva večkrat skupaj, če je lepo vreme. Res naju ne- kateri zijajo, kar nanj zelo slabo vpliva. Kar živčen postane. Večina pa lepo po- zdravljajo.«
Lep pozdrav, prijazna beseda je vselej na mestu. Pri srečanju z invalidom še posebej, saj prav to more vzpostaviti most zaupanja. In kar je še več: zago- tavlja, da tudi njega sprejemamo kot enakovrednega člana družbe, kot člo- veka,ki je vreden vsega spoštovanja in ljubezni.

Jože

V

»Gozdič je že zelen, travnik je razcve- ten, ptički pod nebom veselo pojo...«
Pisana vrsta barv odseva v jesenskem dnevu. Krsta je odprta. Pesem v slovo se nenadoma razgubi v glasnem zvo- njenju: Bim-bam-bim-bam... še zven in konec. Pogrebci stopijo h krsti, jo ho- čejo dvigniti,toda ustavi jih dekle: »Pu- stite, še malo...« In proseče se ozre na obraz matere: »Mati,daj odpri oči,samo pogled bi rada, tvoj pogled za hrabrost v življenju...« A mati se ne zgane. Oči so zaprte, usta dihajo še zadnjo sled smehljaja. Hčerka zaihti. Solze posled- njikrat poljubijo najdražji obraz. »Zem- lja, mati stvarstva, k tebi prihaja moja mati. Blagrujem te in prosim, bodi ji za- vetje«.
»Polonca, Polonca, vstani, sonce je vzšlo, jutro kliče!« Moja sostanovalka me ne sliši. Trdno spi, težko diha. Ko jo pogledam, me strese. V roki čvrsto drži materino sliko. Na rahlo ji jo dvignem in položim na prsi. Kako lepa je prijateljica ta hip. Kljub izmučenosti ji sije z obraza mir in prisrčna mladostna milina. Do- godek prejšnjega dne jo je zelo utrudil. Naj počiva. Ostala bom pri njej, zdaj ne sme čutiti osamljenosti.
Zgodilo se je nepričakovano. Marta je bila tisti dan sama. Delo v hlevu še ni bilo postorjeno. Morala je torej pohiteti »Dinka je pomolžena,Luci sem tudi dala ovsa, moram še v vinograd«. - Tako je Marta spodbujala sama sebe.
Vinograd. Grozdje mora v škafe. Pohi- timo! Kaplje znoja, otrple roke, v srcu pa vrisk: »Še malo in opravljeno bo...« Marta se zravna, srkne požirek vode, tedaj... hoče zaklicati: »Pomagajte!«, a glasu ni več. Ljuba domača gruda je trudno, a žilavo bitje rešila trpljenja.
Našli so jo zvečer. Če se ne bi bila do- taknila njenih mrzlih rok, bi ne verjela, da je mrtva. Poslednji krik življenja je dala svoji domačiji,nedaleč proč od go- zda... Polonca na srečo tega prizora ni videla.Le kako bi vplival na njo? Gotovo bi teže prenesla resnico, tako pa... Su- nkoma se zgane v posetji: »Teja, kaj si tukaj?«, me vpraša. »Ti ni zoprno biti z menoj zdaj, ko...« »Polonca, nehaj!« ji ustavim opravičevanje.« »Najbližje si mi po duši in zaupanju. Bolelo bi me, če bi čutila, da si žalostna, sama«. »Teja moja«, zajoče Polonca. »Saj ne bi bilo treba«. In solze ji tekó po licih nezadr- žano, sama pri sebi pa si govorim: »O dobrotni Bog, kako mučno preizkušnjo si poslal dekletu, a tudi veličino, katere pa še ne more dojeti...«
»Teja, veš, ponoči... nisem te hotela zbuditi... čudovito je biti buden, še po- sebno, če nisi osamljen. Mama... bila je tukaj... Oh,ti tega ne moreš razumeti...«
»Polonca, ne misli tako. Res se ne mo- rem povsem vživeti v tebe, v tvoje se- danje stanje,a predobro vem,kaj pome- ni človeku tudi najmanjša uteha, kadar je nemočen in nesrečen. Le izpovej se, poslušam te«.
»Veš, mami sem obljubila, da bom vzdr- žala,da bom molila zanjo. Dajva,zmoliva žalostni del rožnega venca, si za to?« In radostno se "potopiva" v lepoto sve- ta,ki je čisto drugačen od gole resnice, od vsakdanjosti: »v imenu Očeta in Si- na...«
»Teja,kajne,kljub preizkušnjam nazadnje spoznaš, da je tvoj obstoj neogiben; ti si, neprestano rasteš,dozorevaš; ko se ti zdi, da ne boš zmogel več, se oglasi Moč tvoje ljubezni...«
»Da, Polonca,sila ljubezni - to je pogon ki rešuje. Ti boš v bolečini sedaj to še posebno čutila«.
»Bolečina! Ne izgovarjaj več te besede, Teja.Bega me.Zdaj,ko je najhujše mimo gledam na mamino smrt stvarno, mirno. Zgodilo se je tako, kakor je za mamo najbolje.Božji načrti so za nas skrivnost Zakaj, -tega nikoli ne bomo vedeli. Dobro pa vem: moja mama je zdaj zelo srečna«
»Da, Polonca, srečna je«, rečem, kajti vidim, da prijateljica doživlja moč rešit- ve, ki je res razumljiva edino le njej. In v mraku šepetava dalje: »Zdrava Mari- ja, milosti polna, Gospod je s teboj...«
»Teja, še malo prenehajva« prosi Polo- nca. »Moram ti povedati... veš, po po- grebu, ko se je množica razkropila, sem šla k oltarju Božje Matere, čisto blizu nje. Prevzeta sem srkala vase čar v samoti z njo, ki nenadoma spregovori: Le pridi bliže,ne boj se. Naj te objamem Vem,kaj se ti je zgodilo,otrok. Osirotela si.Daruj križ izgube,ne obupavaj. Odslej bom jaz bedela nad tvojim življenjem in te vodila. Tvoja mati bo to čutila, ver- jemi. - Ostala sem negibna, zdelo se mi je vse kot najslajše sanje, pa niso bile sanje, bilo je... te dolgočasim?«
»Ne ne,kar odpri srce,rada te poslušam«
»Mojo srečo je »ogrel« potem še pater: »Kaj samevaš, otrok«, me je prijazno nagovoril. Zdrznila sem se in plaho po- jasnila: »Veste, pogovarjala sem se z njo; govorilo je srce - duša. To je naju povezalo,njena tolažba je bila tako ma- terinska. »Vidiš, kako si lahko gotova«, se nasmehne pater. »Bodi do ljudi in do sebe poštena, pa boš vedno čutila nje- no pričujočnost v sebi. Ne zanemarjaj dolžnosti do Boga. Veliko moli. To ti bo utrjevalo strpnost, plemenitost«.
»Pater, zakaj ste rekli dolžnosti do Bo- ga? Saj ne verujemo zato, ker moramo. Vera je notranja potreba... Mama mi je nekoč rekla: »Polonca, mene so doma vzgajali v veri. Tebe ne silim. Kadar boš želela o tem kaj vedeti, pa le vprašaj. Ko boš sama razumela smisel vere, šele tedaj bo res rastel v njej tvoj jaz.« »Te besede so mi narekovale prve korake v božji svet, pater. Počasi, čisto počasi sem stopala vanj.Pot je bila strma,toda polagoma sem ujela ravnotežje. Nikoli ne bom pozabila svoje prve prošnje mami: »Pojdiva skupaj k maši...« »Mati te je zelo poduhovljeno navedla k smi- slu«, je bil pater vesel. »Naj ti bo to za zgled. Kar zadeva naše dolžnosti do Boga, je pa tako: Bog nas ima za svoje otroke. On nas vzgaja.Duhovniki,ki smo v Njegovi službi, vam vernikom posre- dujemo Njegove resnice, želje. Molitev pa je naša potreba v smislu Njegovega hotenja, da zavestno živimo notranjo vero - vero duše in srca. Naša molitev je tudi milost, sočutje za sotrpina, je dozorevanje«.
»Oh, pater, zdaj mi ne bo prav nič tež- ko. Vaše spodbujanje je iskreno. Hvala vam!«
»Že dobro, Polonca, ostani močna. Bog te ne bo zapustil. Še naprej se trudi za Njegovo ljubezen«.
»Dà, bom pater!« Obljubim in se poslo- vim. »Zdaj se ničesar ne bojim, Teja. Sproščena sem,prepričana bolj kot kdaj koli prej: mama me s smrtjo ni zapustila v meni je prostor zanjo! Oh,molitev,kar končajva: »V imenu Očeta in Sina... Amen.«
Polonca miruje,potopila se je vase.Spo- mini. Da. Danes so povsem njeni; so raj iz katerega je ne more nihče izgnati.Kaj pa jaz? Premišljujem. O življenju. Prejle sem videla lvančka.Tovarišica ga je bila karala, on je zato prijokal: »Teja, zakaj so tukaj hudi? Samo malo dlje sem se žogal, zdaj pa...«
O ti nedolžni otrok, ne jokaj. Vse bo prešlo. Ko odrasteš, boš morda razumel tovarišice, ki te karajo. Zdaj moraš pa trpeti in ubogati. Misli na mamico,v ne- deljo bo prišla...
Odpiram dnevnik: misli se prepletajo..., Da,trpljenje je neogibno,če naj spozna- mo pravo srečo. Nobeno stanje nam ne sme biti nepremagljivo. Znova in znova izpopolnjujemo sebe, ljudi in svet, ki nas obdaja. Pri tem pa moramo vedeti, kaj je dobro in koristno,kaj dela človeka vrednega tega imena. Kolikor težje pri- demo do cilja, toliko vrednejši je vsak korak, toliko bolj cenimo napor in boje- vanje. Iščemo... strmimo v Luč, tako toplega objema v svetu nikoli ne bomo znašli zunaj Njegovega.
Noč. Jutri bo nedelja. Z mamo pojdeva v gledališče. Veselim se njene prisotno- sti in ljubezni...

Nad valovito dolenjsko pokrajino je utri- pal lep oktobrski dan. V sončnem trepe- tu so valovile obrane trte in orumeneli gozdovi. Glasno smo občudovali čudo- vito soglasje barv in hoteli vsrkati vase vso veličino božjega čopiča.
Pod večer, ko so barve utonile v mraku se je v čateškem župnišču oglasila pe- sem. Dvajset bolnikov in nekaj sodelav- cev se je zbralo na duhovnem srečanju
Pri začetni sv. maši so se nam pridružili člani tamkajšnjega župnijskega sveta, s katerimi smo po večerji radi malo pokle- petali. Ker je oktober ravno mesec rož- nega venca, smo se pred počitkom še posebno zbrano predali premišljevanju in opravljanju te lepe molitve.
Našemu vabilu za duhovno pomoč na srečanju se je rad odzval kaplan iz Kam- nika. Sobotno dopoldne nam je obogatil z izborom misli in napotkov o tem, kako kljub bolezni lahko ustvarjamo božje kraljestvo na zemlji. »To je recept,« je dejal ob koncu govora, »ki ga moramo sedaj preliti v življenje!« Kako je bilo sprejeto njegovo prizadevanje:
Mimica: Za mnoge preizkušnje, ki jih prinaša vsakdanjost, bo to lep žarek novega upanja in spodbud.
Nuška: Presenetljiv doživljaj...Veliko sem pridobila, kar me bo spremljalo in bom lahko delila drugim.
Franc: Ko bi vsak udeleženec odnesel od tu vsaj eno misel in jo res uresniče- val v življenju!
Tilka: Sobotno razmišljanje mi bo še dolgo služilo za duhovno razglabljanje doma, kjer ga bo obenem treba tudi ži- veti in širiti naprej.
Po malici smo se želeli še čimveč pogo- varjati. Zato smo se razdelili v manjše skupine, da je beseda bolje stekla. Po kosilu in daljšem počitku, smo z zani- manjem prisluhnili zapisnikom, iz katerih povzemam le nekaj stavkov.
Prva skupina je govorila o molitvi: za- sebni, družinski, skupni. Najbolj jim je pri srcu zasebna molitev: »V samoti se lahko bolj globoko pomenimo z Bogom. Kljub navidezni osamljenosti se torej ne čutimo sami.Taka molitev je največkrat preprost pogovor z Očetom in prinaša srčno toplino.«

Naslednja skupina je reševala vprašanje: kakšna so pota do sreče. Predvsem so obravnavali lastno prizadevanje za sre- čo, potem osrečevanje drugega in kaj lahko k sreči pripomore Bratstvo. »Veli- ko priložnosti je, da smo lahko srečni, treba jih je izkoristiti. Sreča je v malih stvareh, obstaja v obliki kratkih trenut- kov. Treba je sprejemati in živeti seda- nji trenutek in se zavedati tistega, kar imamo. Če osrečimo bližnjega, smo sre- čni tudi sami.Sreča je živeti za druge... Bratstvo osvobaja bolnike in invalide vsega,kar nas utesnjuje,in nam pomaga da drug v drugem odkrivamo upanje, zaupanje in močno vero, ki je dozorela v mnogih preizkušnjah.«
Tretja skupina je razpravljala: kako ra- zvijati svoje sposobnosti in kaj pri tem pričakujemo od zdravih,pa se je dotak- nila še vprašanja medsebojnega zbliže- vanja z zdravimi in duhovniki: »Pomem- bno je, da nam kdo pomaga storiti prvi korak, odkriti svoje sposobnosti in nas spodbuja,da jih začnemo razvijati. Ven- dar naj se pomoč ne sprevrže v razva- do,saj nam bo lasten trud in uspeh naj- bolje krepil voljo in zadovoljnost s sa- mim seboj nam bo pomagala iti naprej. Tudi delo, uspehi in izkušnje drugih so lahko v spodbudo. Primer: razstava na- ših ročnih del. Skupni interesi, zanima- nja, pomoč v malenkostih, medsebojna osrečevanja v nas razvijajo sposobnost prijateljstva...Celo obnavljanje v naravi nas opominja, da je treba iti naprej, da smo na neki poti, kjer s stalnim razvija- njem sposobnosti lahko osmislimo svoje življenje. Zdravi naj nam pri naših pri- zadevanjih pomagajo, saj je to v obliki večjih ali manjših uslug često potrebno. Vendar naj upoštevajo naše zmožnosti...

V medsebojnem zbliževanju bo z obeh stra- ni precej rešenega, če nas zdravi ne bodo pomilovali, in če bomo mi kljub bolezni in prizadetosti obdržali v sebi dostojanstvo človeka. Sodelovanje duhovnika z bolniki naj ne bo le v zakramentih,ki nam jih lahko podeli. Naj se nam približa preprosto, pri- jateljsko, saj ne moremo imeti zaupanja do nekoga, ki ga čutimo daleč nad seboj. Du- hovnik naj misli tudi na to,da je marsikateri bolnik v sebi nekako ujet,da se ne more ali ne zna tako svobodno pogovarjati,izpove- dati, zato naj mu potrpežljivo pomaga...«
V četrti skupini so zdravi sodelavci na kra- tko razkrili svoje nagibe za sodelovanje pri »Prijateljstvu bolnikov«! »Potreben mi je stik z bolniki, to je bistvo moje službe. Iz tega dobivam moč za svoje delo.«
»Sodelujem iz ljubezni in potrebe. To me duhovno krepi.«
»Tu se počutim srečno,saj me spremlja misel, da sem nekomu potrebna. Pravza- prav spoznavam, da smo drug drugemu nujno potre- bni.«
»Pri tem delu me privlačuje to, da smo od besed res prišli na dejanja, in želim, da bi po medsebojnem zbližanju z bolniki res doživeli pravo bratstvo,kot ga je naro- čal Kristus.« Mozaik zapisnikov smo potem dopolnili še s skupnim pogovorom.
Zvečer so se nam pri maši pridružili tudi ča- teški cerkveni pevci in med vozičke se je pomešala skupina otrok. V veselju in prep- rostosti smo se skupaj izročili v dar nebeš- kemu Očetu. Po obhajilu nas je še tesneje povezal Jezus. »On,« je zapisala Darinka, »je iskren, enostaven, prijeten, pogovarja se, ne da bi vsiljeval svoje mišljenje, ne da bi silil, zahteval, podcenjeval, zameril, ne da bi govoril preveč ali premalo, a ko je treba nekaj reči, on to reče...
Z njim lahko tudi molčiš...
Razume bolečino, žalost, radost, veselje, težave, želje...
Saj razume vse.
On odpušča, je dober...
Nosi nebesa v očeh in na ustih silo in radost življenja.
Je bogat...
Mir, ki ga dobivam od njega, osvobaja, da se vračam sama sebi.
Kadarkoli pride, prinese s seboj čudovit okus življenja.
Vsako srečanje z njim je sreča.
On je prijatelj...«

V nedeljo smo se takoj po zajtrku spustili v klepet z misijonarko s. Marjeto Mrhar, ki je prišla na dopust z Madagaskarja.O svo- jem osemletnem delu med Malgaši nam je imela mnogo povedati. Hvaležni smo ji bili za obisk in za prijazne odgovore na naša vprašanja.
Medtem so v Čatež že prispeli naši povab- ljeni gostje: g.nadškof Pogačnik,trebanjski dekan, predstojnice družbe Marijinih sester ter pevski zbor salezijanskih bogoslovcev z Rakovnika. V sprevodu smo se napotili v cerkev, da bi tam skupno s svojim nadpa- stirjem opravili sveto daritev. Ta daritev je bila čudovita, nekaj posebnega... Množica ob žrtveniku, prečiščena z ognjem trpljenja, bridkosti, a vendar tako vdana in hvaležna Bogu za vse,kar ji pošilja, oziroma, s čimer jo odlikuje... Nadškofove globoke besede so nas utrdile v veseli gotovosti,da se smemo vsak trenutek nasloniti na božjo dlan in da slovenska Cerkev računa z nami. Srca so se nam napolnila z novo močjo in pogumom za vršitev odgovorne službe - trpljenja.
Med kosilom je v toplem družinskem ozra- čju zaživel pogovor in oglasila se je tudi pesem. Zopet smo radostno ponavljali psal mistove besede: »Kako lepo in prijetno je, če bratje prebivajo skupaj«!
Popoldansko sonce je še vedno ogrevalo pisano jesensko naravo, ko smo se že mo- rali posloviti. To srečanje, kot da so vsa prejšnja dobila v njem svoj vrh. Prisotnost sester in celo g. nadškofa, njegov blagos- lov...Od blizu so spoznali potrebo po med- sebojnem zbliževanju bolnikov in potrebo po podpiranju skupnih prizadevanj bolnih in zdravih pri »Prijateljstvu bolnikov«.
Mnogo je še takih, ki ne vedo za srečo, ki nam jo prinašajo srečanja,naše prijateljske vezi, obiski in pisana beseda. Priklenjeni so na posteljo, voziček, ne da bi jih kdo obis- kal ali jim poslal pozdrav. Morda je njihovo življenje velik boj s samim seboj, kajti sami so,brez prijateljske opore. Nimajo človeka, ki bi z njimi sočustvoval. Njihova stiska je torej velika,večja kot naša. Mi si zaupamo, pomagamo...Kako nepopisna bi bila njihova radost, ko bi po dolgih letih samote spoznali da le niso tako sami, ampak je še mnogo ljudi,ki mislijo nanje in jih imajo radi,čeprav niso vedno z njimi in med njimi. Do takega radostnega spoznanja pa jim je treba po- magati. Toda besede bodo pri tem le votel zvok. Zato z lepoto človeškega duha in srca prispevajmo svoj del v dejanjih.Bolniki in zdravi, vsi se potrudimo, da se temelji dosedanjega dela razširijo. In kar je še va- žnejše, tudi poglobijo. Duhovniki pa še po- sebno mislite na to, kako je Jezus vedno ljubil bolnike - svoje najmanjše...

Kati

Lani so nekateri bralci Prijatelja prejeli zve- zek z naslovom »Mesečni nameni Apostol- stva molitve - 1976«. Na ovitku je bilo na- pisano: Vsem dobrim in vernim ljudem do- ma in v tujini. Na drugi in predzadnji strani zvezka je bilo na kratko razloženo, kaj je Apostolstvo molitve in kaj so mesečni na- meni. V pričakovanju Namenov za leto 1977 ponovno opozorimo naše bralce na Apostol- stvo molitve (v nadaljnjem tekstu A. M.).
Apostolstvo molitve je duhovno gibanje v Cerkvi, ki zajema desetine milijonov verni- kov. Še več! Je zveza vernikov, ki se po- vezujejo s papežem in škofi in med seboj, ko vsak mesec molijo za iste velike namene in potrebe Cerkve po svetu. Te namene pripravi vrhovno tajništvo A. M. v Rimu po posvetovanju s svojimi poverjeniki in so- delavci po vsem svetu. Sveti Oče te name- ne pregleda in izmed njih izbere tiste, ki se mu zdijo največjega pomena.Gre za najbolj pereče zadeve sveta in Cerkve. Ko potrdi dvanajst splošnih in dvanajst misijonskih namenov,jih priobčijo vernikom,zlasti udom A.M.Apostolstvo molitve v imenu sv.očeta vabi vernike, naj se od meseca do meseca združijo v molitvi za en splošni in en misi- jonski namen.Včasih pa škofje za pokrajino ali narod določijo še tretji, domači namen.
A.M. torej ni organizacija v pravem pome- nu, je le molitvena zveza. Jezus sam nas spodbuja k zaupni molitvi: »Vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli« (Mt 21,22). In zopet: »Če ostane- te v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgo- dilo« (Jan 15, 7). Cerkev gleda velika in žgoča vprašanja sveta in želi s služenjem pomagati. Zato moli, prosi Boga za pomoč, rešitev, milost.
A. M. je posebej povezano s češčenjem Jezusovega Srca. Zakaj? Jezusovo Srce je bilo prvi in največji molilec na zemlji.V svo- ji poveličanosti nadaljuje molitev za nas v nebesih, kakor pravi sv. Pavel: »Kristus Jezus, ki je umrl, ki je vstal od mrtvih, ki sedi celo na božji desnici, ki tudi prosi za nas« (Rimlj 8, 34). Zato svojo molitev in daritev za namene A.M. združujemo z mo- litvijo in daritvijo Jezusovega Srca,posebej z njegovo vsakdanjo mašno daritvijo na oltarju.
Krščanskemu srcu je zelo razumljivo, da poleg Jezusa najde tudi Marijo. Kot Marijini otroci svojo molitev in daritev pridružujemo tudi njeni daritvi, ki je Jezusovi zelo blizu.
Če je mogoče, udje A. M. prejmejo na prvi petek zadostilno sv. obhajilo, prav tako na prvo soboto. Vsak dan zmolijo vsaj eno skrivnost rožnega venca. Če morejo,gredo tudi pogosteje k maši in obhajilu. Pri vsem tem mislijo na velike namene sv. Očeta.
Vse te duhovne vezi povezujejo vernike med seboj in z vodstvom Cerkve z nevidnimi duhovnimi nitmi v tiho, živo božje občestvo.
A. M. ima pa še to posebnost, da tudi iz najmanjšega in najneznatnejšega človeka Cerkvi naredi apostola, včasih močnega apostola, ki postane pravi duhovni magnet božje milosti. Spreobrača duše in izžareva Kristusa v svet. Prek A. M. neznatni ljudje, ki so morda nepismeni, postanejo v božjem kraljestvu vplivni in pomembni. Razume se, da jih ta način življenja in darovanja pose- bno posvečuje, če ga resno jemljejo.
Kdo sedaj ne bi razumel, kakšnega pomena je A. M. za bolnike, ki so privezani na pos- teljo,ki jih je življenje odrinilo, storilo neko- ristne za ta svet,ki imajo večkrat občutek, da so drugim samo v breme? Prek A. M. postanejo važen dejavnik v božjem kralje- stvu. Negibni bolnik postane kakor Kristus na križu daritev in obenem duhovnik,ki se- be daruje. Daruje molitev, delo in trpljenje. Njegovo srce postane podobno Jezusove- mu Srcu. Odkrije svoje novo poslanstvo in najde osebno srečo v tem, da odkrije smisel svojemu trpljenju. Ve, da ne trpi zastonj in zaman. In kmalu občuti tudi v svoji duši božje obiske, ki mu naredijo trpljenje lažje.
A. M. vsakemu bolniku in sploh vsakemu kristjanu razširi obzorje. V dušo mu vnese novo razsežnost čutenja s Cerkvijo, čute- nja s svetom,ki trpi. Ves svet je pred njim, tisoči in milijoni bratov in sestrá. Čuti njih stisko,ki jo obravnavajo nameni A. M. tako pride ven iz svoje razpredenosti vase in svoja osebna vprašanja. A. M., ki je šola molitve in trpljenja,ga nauči moliti in daro- vati. Sveto pismo mu postane ljub tovariš, ki mu prinaša božjo pričujočnost.
Udje A. M. vsako jutro zmolijo svoje jutranje darovanje Jezusovemu Srcu. Zato uporab- ljajo običajno molitev: »BOŽJE JEZUSOVO SRCE, PO BREZMADEŽNEM MARIJINEM SRCU DARUJEM VSE MOLITVE, DELO IN TRPLJENJE DANAŠNJEGA DNEVA TEBI V SPRAVO ZA GRE- HE IN V VSE TISTE NAMENE, V KATERE SE MU TI SAM VSAK DAN DARUJEŠ NA NAŠIH OLTAR- JIH, POSEBNO PA TI JIH DARUJEM ZA VSE NAMENE APOSTOLSTVA MOLITVE.«
Ta obrazec nekateri večkrat na dan pona- vljajo. Drugi si vzamejo drugačno, a temu ustrezno svojo molitev. Npr.: »Jezus,daru- jem ti molitve, delo in trpljenje današnjega dneva za velike namene Cerkve!« Včasih, ko bolnik veliko trpi in težko moli,ponavlja: »Jezus, tebi! Marija, tebi! Tebi za duše! Tebi za Cerkev! Tebi za sv. očeta!« in po- dobno.
O odpustkih, ki jih Cerkev veže na zvesto sodelovanje po A. M. pri velikih vprašanjih sveta, ne bomo govorili. Največji odpustek je to, da ljubimo Boga, da se približamo Jezusovemu Srcu, da čutimo Jezusovo in Marijino ljubezen. A to ni le odpustek, to je dobiček, je obogatitev duše.
Prijatelj bo redno prinašal namene A. M. in krajšo razlago za naslednja dva meseca. Kdor bi želel imeti celoten tekst, se lahko obrne na naslov: Jože Sušnik, Magdalenski trg 3, 62000 Maribor. SPLOŠNI NAMEN: Da bi v molitvi in pri delu za edinost kristjanov bili poslušni navdihom Sv. Duha.
Sveti Duh, ki biva v vernikih in napolnjuje ter vodi vso Cerkev,uresničuje to čudovito občestvo (communionem) vernikov in vse tako tesno združuje v Kristusu, da je on počelo edinosti (E 2). Po tej ugotovitvi, ki se oslanja na sveto pismo in cerkveno iz- ročilo, vabi 2. vatikanski koncil katoličane, naj z navdušenjem sodelujejo pri delu za zedinjenje. Táko delo nam odpira duhovno vizijo in globoko skrivnost Cerkve: delež- nost božjega življenja, ki temelji na novem občestvu vere, upanja in ljubezni.
Sveti Duh deluje za obnovo edinosti v Cerkvi
»Trudite se, da ohranite edinost Duha z vezjo miru;eno telo je (Kristusovo skrivno- stno telo) in en Duh (Sveti Duh, ki to telo prešinja in oživlja) /Ef 4,4/. Vsi krščani so eno samo telo, ki je prejelo življenje od enega samega Duha.Mi vsi imamo en in isti poklic, oživlja nas eno upanje; da bomo zveličani. »Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rimlj 5,5). To je naša vera.
Toda -ali ni pogosto naše življenje kričeče nasprotje temu? Še več. Razdeljenost kri- stjanov čisto gotovo nasprotuje Kristusovi volji, je svetu v pohujšanje in v škodo naj- svetejši stvari,namreč oznanjevanju evan- gelija vsemu stvarstvu (E1).Da bi pospešili obnovitev edinosti med vsemi kristjani, je 2. vatikanski koncil pretresal problem te razdeljenosti.Dvakrat zaznamuje koncil sv. Duha kot tistega, ki navdihuje ekumensko gibanje med vsemi kristjani (E 1). »Danes je po navdihnjenju milosti Sv. Duha mnogo prizadevanj za dosego tiste popolne edi- nosti, katero hoče Jezus Kristus (E 4).
Sveti Duh moli v verniku. Moli tudi v vsakem bolniku in trpečem bratu.
Edinost vseh kristjanov je božji dar. Mi se moramo pripraviti, da bomo ta dar vredno prejeli. In sodelovati moramo pri božjem delu, četudi ne bomo nikoli tega dovolj vredni. Edinost bo vedno nezaslužen dar Gospoda, ki rešuje, osvobaja in združuje. Edinost Cerkve ne bo predvsem sad naše dobre volje in naših del, ki so zmerom ne- popolna, marveč bo božje delo, ki je veli- častno. Torej moramo moliti.
Biti moramo odprti za navdihe Sv. Duha in v našem verskem pričakovanju zanje budni Uresničenje edinosti je bistveno duhovno delo,ki ga vodi Sv. Duh. Zato 2. vatikanski koncil molitev imenuje - dušo vsega eku- menskega gibanja, ki daje življenje mnogo- terim pobudam.
Krščansko oznanjevanje odrešenja je ve- soljno, je za vse narode. Cerkev jim govori naj skrbijo za pravičnost in mir. V zadnjem času je Cerkev zaznavno razširila svoj dia- log (pogovor) s človekom, pa naj bo kristjan ali ne.Papež Janez XXIII. je svojo okrožnico: »Pacem in terris« (Mir na zemlji) naslovil vsem ljudem dobre volje. Že sam koncil je izdal več odlokov,ki so bili namenjeni vsem ljudem današnjega časa,tudi nekristjanom.
Od leta 1969 dalje se vsako leto 1. januarja obhaja dan miru. Ob tej priložnosti naslovi papež Pavel VI. vsem voditeljem držav po- sebno poslanico, ki najde velik odmev pri mnogih voditeljih sveta.
Mir in pravičnost med posameznimi ljudmi in med narodi množita dobrine in vrednote, ki niso le za to, da človeštvo doseže svoj končni namen, marveč imajo v sebi nepo- sredno vrednost. Notranja dobrina miru in pravičnosti se nanaša na osebo in na člo- veško skupnost, kateri naj služi. Tudi ne- krščanski narodi in njihovi voditelji bi lahko sprejeli take pobude, čeprav ne priznajo Kristusa kot Boga in Odrešenika, tudi ne Cerkve, ki nadaljuje Kristusovo poslanstvo. Ker pa papeževega poziva ne sprejmejo vsi, moramo za izpolnitev tega namena vsi veliko moliti, tudi bolniki na postelji.
SPLOŠNI NAMEN: Da bi vsi kristjani v premišljevanju sv. pisma okusili moč božje besede.
Kaj je pravzaprav sveto pismo? In kaj naj bo bolnikom?
1. Sveto pismo je posebne vrste sveta zgodovina. Ta zgodovina nam kaže božje delovanje med ljudmi, posebno med izrael- skim ljudstvom in pozneje preko njega med drugimi narodi.Bog govori preko svojih pre- rokov in slednjič preko svojega Sina, Jezusa Kristusa. Božja modrost presega človeško. Božje delo preseneča. »Pri Bogu ni nič ne- mogoče« (Lk 1, 37). Kljub napakam in sla- bostim ljudi v tej knjigi odseva božji načrt in Bog sam ga uresničuje.
2. Sv. pismo je knjiga Jezusa Kristusa. Nova zaveza sloni na stari in jo razlaga, dopolnjuje. Vse je osredotočeno na Jezusa ki ga je treba oznanjati vsemu svetu.Jezus nam razodeva Očeta, svojega in našega Očeta. Govori nam o Svetem Duhu in ga pošlje Cerkvi. V evangeliju vidimo,kako Je- zus ustanavlja Cerkev, v poznejših knjigah nove zaveze, kako se je razvijala.
3. Sveto pismo je knjiga upanja. Judov- sko ljudstvo je živelo iz upanja na izpolnitev božjih obljub, ki jih je dal Bog Abrahamu in njegovim potomcem.Jezus je izpolnitev teh obljub, je pa tudi sam izrekel nove obljube, ki se bodo, izpolnile ob njegovem drugem prihodu. Obljubil je Svetega Duha, ki ga je poslal na binkošti in bo ostal s Cerkvijo do konca ter jo razsvetljeval. »Sv.Duh vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jan 14, 26). On bo tudi »moč« iz višave (Apd 1, 8).
4. Sv. pismo je knjiga Cerkve. Ne samo da v njej najde svoj začetek. Iz sv. pisma črpa Cerkev svojo modrost,vero, nauk,luč, življenje. Cerkev se pri liturgiji hrani iz sv. pisma.
5. Sv. pismo je knjiga molitve. V njej najdemo psalme, himne,molitve mnogih sve- tih ljudi in končno tudi očenaš. Tako nas sv. pismo uči moliti. Poleg tega je besedilo sv. pisma predmet naših premišljevalnih moli- tev.V sv.pismu najdemo božjo besedo.Prek sv. pisma naša molitev postaja pogovor z Bogom.
6. Sv. pismo je vzgojna knjiga. Branje sv. pisma bogati našo dušo, nas vzgaja v plemenite ljudi, v božje otroke in svetnike. Zato pristopamo k sv. pismu z odprtim sr- cem in zaupanjem,saj se v njem srečujemo s svojim najboljšim Očetom, z Bogom, s svojim Gospodom in Zveličarjem Jezusom Kristusom.
7. Sv. pismo je knjiga za življenje. Sv. pisma ne beremo kot druge knjige. Sv.pismo je napisano, da ga živimo. Svete knjige so kvas, ki naj prekvasijo naše življenje.
Molili bomo za táko razumevanje sv. pisma in za to, da bi ga začeli premišljeno brati in uresničevati.
Ta mesec nas skupnost Apostolstva molit- ve želi opozoriti,da moramo postajati misi- jonarji molitve in žrtve ob sv. obhajilu. Kako?
Skušajmo doživeti božji obisk v naši duši pod podobo posvečenega kruha, Jezusovo navzočnost pri daritvi sv. maše. Maša po- navzoči Jezusovo kalvarijsko daritev, v kateri je zveličanje sveta. In mi smemo biti pri tej daritvi. Pri obhajilu se združimo z velikim misijonarjem sveta, ki ga je sam Oče poslal na svet, z Jezusom: »Ne živim več jaz, v meni živi Kristus«.
Ali nam more biti popolnoma vseeno, da toliko ljudi o teh velikih stvarnostih ne ve prav nič. Ali niso naši bratje in sestre? Ali niso otroci istega nebeškega Očeta? Kaj moremo torej drugega, kot da jim zaželimo da bi okušali in uživali, kar je dano nam. A za to je potrebno delo misijonarjev, za to so potrebni misijonski poklici. »Žetev je velika,delavcev pa malo. Prosite torej Go- spoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev«, da osrečijo brate in da boste pri njih sreči sodelovali tudi vi.
Razume se, da smo hvaležni za to, kar imamo, oni pa še nimajo: za sveto vero. A prav zato hočemo biti misijonarji.

Besede bolnika bratom, kateri trpijo in kateri so pri njih.
Besede enega izmed njih, ki jih ljubi in zanje moli vsak dan. O, da bi jim pomogle trpljenje bolje razumeti, ga sprejemati in morda ... vzljubiti!

R. C.

USMILJENI SAMARIJAN

Jezus je povedal priliko: Neki človek je šel iz Jeruzalema dol v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga oplenili, ga vsega pre- tepli ter odšli in pustili na pol mrtvega. Pri- merilo se je pa, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl ter šel mimo. Tako je tudi levit prišel na to mesto; videl ga je in šel mimo. Ko je pa neki popoten Sama- rijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. In pristopil je in mu vlil v rane olja in vina ter jih obvezal. In posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostiščarju ter rekel: »Poskrbi zanj in, kar boš več porabil, ti jaz nazaj grede po- vrnem«. Kateri teh treh,se ti zdi, je bil bli- žnji tistemu, ki je bil padel med razbojnike? On je dejal: »Tisti,ki mu je izkazal usmilje- nje«. Jezus mu reče: »Pojdi in tudi ti tako delaj«. (Lk 10, 30-37).
Resnično,ta človek je vreden občudovanja
Ustaviti se ob ranjencu, ki so ga kar tako pustili ob poti, bi bilo čisto navadno deja- nje ljubezni... potnika pred njim, duhovnik in levit, sta se pa še temu izmaknila.

Toda ustaviti se tako nežno sočutno - in to trpečemu tako dobro dé! -, skloniti se nad to žalostno dogodivščino,da zapušče- nemu nesrečnežu pomore, to pa je resnič- no zelo lepo... in mnogo manj pogosto.
Kajti končno: temu potniku se je morda mudilo. Potuje na živinčetu, gotovo gre po opravilih še kam daleč in ker pozneje tako brž zapusti gostišče,mu najbrž gre za čas.
Kaj za to! Njegovo dobro srce se pogledu na to bedo in zapuščenost ne more upirati Opravki? Bodo že počakali!
Pa skoči z živali, nič v strahu pred roparji, skritimi morda kje blizu, kajti rane na nesre- čnežu so čisto nove, - no, in dobri Samarijan je že na kolenih pred ubogim ranjencem, ki težko diha: na pol mrtev!
Nagel pogled je ljubeznivemu priložnostne- mu zdravniku dovolj,da dožene, kako hudo je. Važno je,da rane ne bodo več krvavele
Potnik ima med svojo prtljago olja in vina za svoj bližnji obed; v prid ranjencu bo rad brez tega. Tako dobro je, nečemu se od- reči, da damo trpečim.
Tedaj se dobri Samarijan skloni k umirajo- čemu, ki, se zdi, se več ne zaveda in mu kar more,lepo izmije zevajoče rane. Potem mu prav na lahko, kakor tak, ki trpljenje razume, vlije nanje blažilnega olja in krep- čilnega vina.
Olje in vino! Blagost in krepkost. Ni drago- cenejših lastnosti za tiste, ki imajo opraviti z bolniki!
Treba je biti s trpečimi tako dober, zelo potrpežljiv, zelo blag! Surova kretnja, pre- ostra beseda jim včasih tako hudo dé!
Dokler je človek zdrav, na to ne misli. Pa pride bolezen,dolgo brezdelje, nespečnost, ki žre živce -in tedaj po izkušnji razumemo tisto, kar se nam je pri bolnih zdelo preti- ravanje in sitnarjenje.
Dà, močno in kar naprej moramo biti blagi do tistih, ki trpijo! Pa pri tem ne pozabljajmo na trdnost (krepkost). Je prav pogosto potrebna! Krepki v tem, da zahtevamo vsta- janje in počitek ob uri, poslušnost zdravni- kovim naročilom; okno - kadar treba - po- polnoma odprto, ko ga bolnik želi imeti za- prtega;dolgo počivanje v tihoti;ko bi smeh govorjenje, tekanje za veselim soncem prenovilo življenje, kakor mislijo.
Sicer pa trdnost ne izključuje blagosti, ka- kor vino dobrega Samarijana ne škodi olju njegovih obvez. Ne, še spopolnjujeta se med seboj in naklonjenost bolnih se brž pri- druži volji,ki se nad njih slabostjo uveljavlja, ne da bi jo žalila.
Pa glej, ustrežljivi bolničar prav materinsko nežno obveže uboge krvaveče ude, ki se mu prepuščajo.
Kar prava umetnost je dobro obvezovati! Ranjenci vedo to bolje ko kdorkoli,njih žive rane začutijo tudi najmanjšo gubo,njih ob- tolčeno meso se duši pod preveč stisnjeno obvezo, pa se tudi vnamejo, če so obveze preohlapne.
Dobri Samarijan vse to ugane.In predstav- ljajmo si,kako skrbno dene obveze na kre- pilno vino in premikajoče olje, ne na naglo, čeprav tu v gorski soteski sonce žge.
Dobro je tako! Še malo prej se je boril s smrtjo, sedaj se oživlja; dihanje, še slabo- tno, je bolj v redu. Rešitelj je vesel, ko to opazi.
Pa se vzdigne in pogleda naokoli: Kaj naj zdaj s tem človekom naredim? Naj ga pustim na cesti? Nikoli ne! Mrzlica, sonce, nočni hlad, to bi ga ubilo.
Kaj naj torej še premišlja! Na žival ga bo posadil in povedel k bližnjemu gostišču. Sam pa pojde peš.
Tako korakati cele ure po puščavskem so- ncu, ker je dal svojo žival tujcu, bi bilo že močno lepo: toda tega neznanca vzdigniti z rokami, ga posaditi na svojo žival, ga tako ves čas pridržavati z eno roko, ki se utruja, to je že boljša, res prava ljubezen; tista,ki nam jo je hotel dati Jezus za zgled ko nam je povedal to prekrasno priliko.
Kajti, ko pride v gostišče, Samarijan za tega ranjenca poskrbi. Ko bi vendar bilo čisto naravno, zaupati ga gospodarju go- stišča, se iti najesti in se za ves trud od- počiti.
Ne! Svojega ranjenca mora še sam spra- viti z živali, kakor ga je bil sam malo prej nanjo posadil, ga odnesti do svojega pros- tora, mu dati piti, obnoviti obveze... In še sam mu sede k ležišču, ne da bi si privoščil uro počitka. Saj je vse to obseženo v teh nekaj besedah prililke: Poskrbel je zanj.
Noč v vročici, brez dvoma in brez spanja, za ubogega ranjenca. Zato pa noč truda za njegovega dobrega bolničarja.
Pa blagor temu ranjencu, da je nad njim v skrbni ljubezni bedel ta usmiljeni potnik!
Tiste samotne noči,kako so dolge! Vročica narašča, ne da bi prijateljska roka prišla in prižgala luč, nam ohladila ustnice in nas s preprosto besedo v trpljenju spodbudila! Kako mučne so te brezkončne ure, ko te duši, težko prenašaš vročino ali ledeno mra- zenje v postelji bolnice ali hotela ali domá, ko si sam!
Zares, srečen ranjenec jerihonskih sotesk, da je ob njem v tisti noči trpljenja nekdo tako lepo bedel!
Res je prava umetnost lepo bedeti. Bolniku je treba pustiti spati in znati izrabiti tudi trenutek zavesti,da mu v tem polspanju, ki še dobro dé, damo rešilno zdravilno pijačo. Odgovoriti je treba tudi na najmanjši klic, desetkrat,dvajsetkrat zapored in dati čuti- ti,da smo poleg,čeprav se damo pozabljati Velika obzirnost, popolna odpoved se za to zahteva! In dobri Samarijan nam je tudi v tem vzor: sočutna dobrota,nežnost nje- gove prve postrežbe, njegovo ravnanje ob prihodu v gostišče, vse nam o tem pričuje, pa tudi velikodušnost drugi dan.
Kajti, ko se zdani,ta sijajni človek ne misli, da bi bilo njegove naloge že konec. Saj je neznanec, katerega je bil rešil, postal že s tem nekoliko njegov otrok. Mati pa otroka, ki trpi,ne zapusti in,če se mora kam odda- ljiti, ga zaupa zanesljivim rokam, zmožnim, da jo nadomestijo.
Tako naredi naš potnik: nujno mora potovati naprej,misli se pa čimprej mogoče vrniti,za med tem pa priporoči svojega bolnika gos- tiščarju: Poskrbi zanj! To se pravi: »Na- domestuj me, bodi mu to, kar sem mu bil jaz. Zaupam ti ga!« In kot preudaren pot- nik, ki ve,kakšno moč ima denar nad dobro voljo,vzame in da gospodarju dva denarja, pravšno povračilo za dva dneva, ko misli, da bo odsoten.
Vendar kot posloven človek, ki ve naprej, da se na poti morda kaj zakasni, doda: Kar boš več porabil, ti jaz nazaj grede povrnem.
Dobrotnik torej lahko mirno odpotuje,njegov varovanec je v dobrih rokah in vsa oskrba, ki mu je v tem žalostnem stanju potrebna, mu bo zvesto izkazana.
Res popolna in nesebična, razumna in na- tančna dobrota!
Ni li to trajna dobrota božjega Učitelja do naših duš, ki jih je ranil sovražnik in so za- puščene in umirajo ob veliki cesti življenja?
Naj gre za telo ali za dušo, nauk ostane isti, globok in tako lep.
Blagor tistim, ki ga razumejo, pa posebno blagor tistim,ki po njem ravnajo, kakor do- bri Samarijan: Pojdi in tudi ti tako delaj!

Petrač je bil vsa fantovska leta brezdomec Ko sta mu v otroških letih kmalu drug za drugim umrla starša in se je starejši brat poročil, je moral služiti za pastirja. Po os- novni šoli pa ga je vzel v uk neki tesar, ki pa je vajenca tudi samovoljno izkoriščal. Saj ta ni imel nikogar, ki bi se zavzel za njegove pravice.
Tudi ko je postal pomočnik in je že imel svoj zaslužek, se ni mogel nikjer ustaliti, vedno si je želel naprej, vedno ga je gnalo drugam.
Tako ga je življenje tik pred vojno zaneslo v Nemčijo. Tam pa je služil le malo časa. Zajela ga je vojna vihra in ga metala zdaj sem zdaj tja.Tudi trpljenje taborišč je prav bridko okusil. In v tistih strašnih časih je bila v njegovem srcu ena sama misel, da se bo, če dočaka konec vojne takoj vrnil v domovino.
Tako je tudi storil. Vendar pav domovini ni imel nikogar, ki bi ga pričakoval, nikogar, ki bi ga z ljubečim veseljem sprejel. In tako se je preizkušani Petrač še bolj zaprl sam vase. Občutek,da je brezdomec,ga je zdaj še bolj bolel. Strahote vojne, pa tudi to razočaranje, mu je vzelo še zadnjo iskrico vere, ne samo v Boga, temveč tudi v do- broto ljudi.
Ob vsem tem pa mu je v srcu tlela ena sa- ma želja: da bi dobil dobro ženo, da bi imel dom in družino, ki bi, po napornem delu, tudi njega z ljubeznijo sprejemala.
Ta želja pa se mu je le delno izpolnila in šele precej let po vojni. Le delno zato, ker sta bila z ženo že prestara, da bi jima zakon prinesel otrok. Pravzaprav pa med njima tudi ni bilo prave skladnosti, kajti žena je bila globoko verna, on pa še k poroki ni šel nič kaj rad v cerkev,čeprav je nevesti ob- ljubil,da bo poslej hodil tudi sam. Po poroki ni več prestopil cerkvenega praga. To je bila za njegovo ženo, ki ga je kljub vsemu ljubila, velika bolečina. Bolečina, ki se je prelivala v skrb za njegovo dušo in s tem

tudi v prošnjo,da bi mu Bog vsaj na zadnjo uro dal milost spreobrnitve. V to je tudi upala, čeprav se je mož temu posmehoval. V srcu pa je bil vendar dober, za pomoč bližnjemu celo zelo dober.
Petrač nikoli ni bil prav trdnega zdravja. Dolga leta neurejenega življenja in medvojno trpljenje pa je še pripomoglio, da je že po nekaj letih zakona začel resno bolehati. Dol- go se je branil misli,da je to rak in tudi žena ga je tolažila z upanjem,da bo spet kmalu zdrav...
V to pa tudi sama nista več verjela. Ko je dobil napotnico za onkološki zavod, sta jasno spoznala, kako je.
Drugi so to že dolgo slutili - verjetno pa je slutil tudi sam in spraševali smo se, kako bo Petrač to sprejel: ali ga bo strlo ali bo celo pobesnel? Da bi to, da ima raka na pljučih, sprejel mirno, na to pa še pomislil ni nihče. In vendar se je prav to zgodilo...
Trpljenje je velika skrivnost. Veliko ljudi je, ki ne dajo nikoli nikomur čutiti, kako ga spre- jemajo. Tak je bil tudi Petrač in za vedno nam bo ostalo skrito, kako je preboleval in sprejemal zavest, da mu pljuča nezadržno razjeda rak...
Pač smo morali vsi, ki smo potek njegove bolezni zasledovali,nekako osramočeni pri- znati,kako ta mož,ki je veljal za brezverca, trpljenje sprejema mnogo pogumneje kot mnogi verni ljudje. Nikoli namreč, tudi ob napadih najhujših bolečin,ni niti z besedico potožil. Tako mi je prihajalo na misel, da v svojem srcu gotovo že doživlja Boga,da se je celo že spravil z Njim, čeprav je prejem svetih zakramentov še vedno vztrajno od- klanjal.
Tudi njegova žena zaradi trpljenja ni tožila pač pa je v srcu nosila eno samo prošnjo, ki ji je znova zadrhtela tudi na ustnicah: »Ko bi Bog dal, da bi prejel še sv. zakra- mente, potem pa naj pride karkoli!« Tudi nekateri drugi smo prosili za to milost in v tem upanju pričakovali adventnega previ- devanja bolnikov v župniji.
Vendar Petrač še ni bil pripravljen. Trplje- nje pa se je vedno stopnjevalo. Ko bolečin tudi morfij ni več ublažil, je spoznal, da je na koncu. Tedaj pa je, dva dni pred Boži- čem, ženo sam zaprosil: »Zdaj pa le pošlji po župnika.«
Takoj je prihitel. In ko se je po dolgih letih tudi v Petračevem srcu spet naselil Jezus, mu je na obraz,iznakažen od bolečin, legel blažen mir; mir, ki so ga oznanjali sveto- nočni angeli.
Trpljenje pa se mu je,proti vsakemu priča- kovanju, vleklo še čez Božič in Novo leto. Kakor nikoli prej, se je sedaj tudi on veselil jaslic, ki mu jih je žena postavila prav ob bolniški postelji. Ob strašnem trpljenju je oči upiral v podobo božjega Novorojenčka, pa spet na križ in samo slutili smo lahko, kaj se je tedaj dogajalo v njegovi duši...
Zdelo pa se je, da je v teh zadnjih dneh življenja doživljal to, česar je pogrešal vse življenje: občutek notranje sreče in ljube- zni. Umrl je pred praznikom sv.Treh kraljev in kropilcem se je zdelo, da mu po tolikem trpljenju zdaj iz mrtvega obraza odseva mir svetonočnega praznika.

Mimica

Nizka je izba, začrnel je tram, peč gorka in dobra. V kotu nad mizo se vrti in giblje go- lobček - »sveti duh« - in ponihava z desne na levo in z leve na desno.Spodaj pod njim klečijo na mahu pastirci, držijo v rokah ov- čice in gledajo angelce, ki oznanjajo božji mir nad sveto Družino.
Vsaka hiša je polna božiča: dišave potic se mešajo z duhom po kadilu, vmes pa ut- rinjajo mehke in svetle besede kakor nikoli med letom. Dolgi,medli žarki svetilke in luč- ke pri jaslicah se dotikajo stropa in sten in rdečih zagrinjalčkov na oknih.
Mi - otroci - sedimo pri peči in čakamo. Čakamo kakor v snu, kdaj se odpró nebesa in pride Jezušček, majhen in nebogljen, pa vendar Gospod.
Zunaj se z rdečimi očesci-okenci spogledu- jejo hiše in hišice. Na mehka in modra pota mežikajo, kjer se v tenkem ledu blestijo odsevi drobnih zvezdic neba.
V linah se zamaje veliki zvon in nas z resno in mirno besedo pozove v cerkev. Odmev njegove besede se dotika okenc in vrat. Iz hiše se zganejo, pota oživijo. Gole, kriven- časte veje in vejice tepk in jablan in bukev in lip in brez in topolov in jelk in smrek pri- sluškujejo zvonovom, ki pojejo in oznanjajo pesem božiča in govorijo o rojstvu Boga - človeka.
V cerkvi se široko zasvetijo luči in lučke, orgle zapojó Gospodu v pozdrav.Mi klečimo in čakamo, čakamo kakor v snu, kdaj se nebesa odpró in pride Jezušček, majhen in nebogljen, pa vendar Gospod.
O, kakšni božiči so že šli dotlej mimo nas! Bučnejši in sijajnejši, a Jezuščka ni bilo v njih in ne miru. Učenosti premodrih knjig so nam osušile srce: Bridkosti dolgih, trnjevih let so nam popile veselje in mir.
Mi čakamo, čakamo...
Ali nas vidiš, Mati, kako stojimo pri vratih in se ne upamo noter? O, pokliči nas noter in daj nam miru!

M. Kmetova

Srečno! Samo beseda, ki jo tolikokrat iz- govarjamo?
Dragi prijatelj,ne zameri, ker sem začela ne- koliko globlje razmišljati o njej. V teh dneh nam je nenehno na ustnicah. Ostala bo skozi vse leto. Samo - kako? Bo le beseda tjavdan, ali pa bo imela svojo težo vselej, ko bo zdrsnila čez ograjo?
Tudi sama jo ničkolikokrat izgovorim, veli- kokrat jo sprejmem - željo in voščilo. Toplo ali pa tudi hladno. Si že kdaj občutil, da je beseda - le beseda?
Bila sem še otrok in kot otrok sem se vese- lila vsakega dogodka,praznika,ko sem smela voščiti: SREČNO. Tako lepo je zvenela ta beseda. Priznam - velikokrat je zvenela vse preveč čisto in blagoglasno, da bi mo- gla biti polna. Pa danes? Je njen zven bo- gatejši? Spoznanje, da more tudi želja za srečo razžalostiti, me vedno znova svari. Še vedno voščim srečno, vendar redkeje, s premislekom.
Se ti zdi to razglabijanje nenavadno? Pa si že pomislil, kako zelo slepeča je ta naša sreča? In zakaj naj bi bilo s tem, tako vsak danjim voščilom, drugače?
Morda ti bom o tem spregovorila šele čez mesece, leto, a moja želja te bo spremljala vsak dan. Vošči srečno le takrat, ko ti bo beseda zazvenela čisto,iskreno. Ko bo res- nično prišla iz srca. Veš,eno takšno voščilo odtehta sleherno v brokat in svilo odeto misel, če ostane le - misel.
Srečno, dragi prijatelj!

Tvoja Beti

Opažam, da v Prijatelju skorajda ni dobro- namerne in premišljene kritike, ki naj bi bila za sleherni časopis ali glasilo najboljši ba- rometer kakovosti in, če dovolite, tudi ob- čutljiv seizmograf odnosov in vrste razpo- loženja med bralci oz. dopisniki.
Čeprav si tokrat glede prispevkov v tej šte- vilki drznem povedati nekaj svojih razmiš- ljanj in zaključkov, se prav v tem trenutku še posebno zavedam, da sem pač le eden izmed zmotljivih, ki se uči iz lastnih napak.
Zelo se čudim in me preseneča,kako dr. M. K. v svojem sestavku obravnava bolnika; marsikaj se čudno sliši, ker takšnih misli ne bi pričakovala od zdravnika. Res mi je pre- cej stvari nejasnih:
1. »... mnogi nočejo ozdraveti ...« - Vsi vemo, da je zdravje največja sreča in bo- gastvo za vsakogar. Zato ne vem, zakaj bi si kdo te sreče ne želel, se je otepal in se za ceno začasne pozornosti raje zatekal v bolezen.Mislim,da v današnjem času vedno manj utegnemo drug drugega spoznavati in prisluhniti težavam sočloveka. Ob bežnih srečanjih si res včasih postanemo znanci, vendar pa je nemogoče prodreti v dno duše S človekom je treba živeti leta in leta, pa še nam je katera drobna poteza značaja povsem nova. Mnogo teže pa si je pridobiti zaupanje bolnika,invalida,kajti srca mnogih teh so kot biserne školjke, ki se nam raje zapró, v bojazni, da jih bo kdo z nepremi- šljeno besedo znova ranil. Nekoliko poznam svet bolnika in vem, da je to za marsikoga vživljanje v novo stanje, ko je zaradi bole- zni, invalidnosti nujno potrebno spremeniti način življenja in celotni dnevni red, da je prav ta prva stopnja predvsem kriza,hudo duševno trpljenje. Težko se človek z razu- mom nekako sprijazni, da bo ostal za dalj časa ali za vedno bolan,odrinjen;še mnogo teže pa se je s srcem odpovedati stvarem, ki so ti postale nedosegljive, a so te osre- čevale.Ni se lahko odpovedati lepim življe- njskim načrtom, vabljivim upom, in končno, prijateljem, kolegom v službi, šoli... Moram pa dodati, da so primeri duševnih bolnikov, katerim godi bivanje v bolnišnici; a tu niso obravnavani bolniki te vrste in zato mislim, da so tu mišljeni bolniki-invalidi s telesnimi obolenji.
2. »... ugotovi, da to pravzaprav prinaša koristi ...« - Vprašujem se, komu bolezen, invalidnost prinašata koristi: družbi, bolni- ku, zdravniku? Za družbo je vlaganje sred- stev v zdravstvo izmed vseh gospodarskih in negospodarskih panog najbolj nekoristno Za koristi, zaradi katerih naj bo človek v dolgoletnem obolenju,invalidnosti še naprej vztrajal v svojem novem položaju, res ne vem.Zato bi si želela avtorjevega pojasnila glede tega in še: kdo se bolezni oklene kot rešilne bilke in zakaj?
Dovolite,prosim, da vam na tem mestu po- vem nekaj čisto osebnega, svojega: že 14 let obiskujem čakalnice (nimam od tega prav nobene koristi!) različnih oddelkov različnih zdravstvenih ustanov v Ljubljani, zadnje čase vsak teden. Srečavam vedno nove obraze, usode,a verjemite mi,da v tej dolgi dobi niti enkrat nisem slišala,da bi čakajoči med seboj tekmovali, kdo je bolj bolan.
Ker je precejkrat omenjena pozornost, biti središče pozornosti in podobno, bi rada povedala še nekaj o tem.Vsak izmed bolni- kov, invalidov dobro vé, kakšne pozornosti je deležen in kje. Vé le sam in ne tisti,ki se bežno ustavi pri njem. Osamljenost,samota in občutek odrinjenosti, zapuščenosti je še vedno vsakdanja žalostna stvar mnogih. Kajti niso vsi dejansko zajeti v Bratstvo, ker menda za enkrat ni časa niti prostora.
Ne nazadnje sem trdno prepričana, da je ozdravitev oz. trajno obolenje, invalidnost odvisna še od treh bistvenih činiteljev, katerih ne kaže prezreti: a) od bolnikove volje, b) od zdravnikove prizadevnosti in strokovnosti ter,in to je glavno, c) od Nje- gove volje.Ta slednja se tu nič ne omenja. Čudno!
Po naravi sem,žal,takšna,da ljubim resnico; krivica, naj bo to moja ali kogarkoli, me pa boli. Imam vtis, da nekateri Stankinega pi- sma niso dovolj pozorno prebrali in zato ne razumeli, ker bi sicer dopisnica X ali Angel- ca (ni točno, kdo) ne pisala o stvareh, katerih Potokarjeva sploh ne omenja. Zato me marsikaj moti:
1. »... delež vseh je trpljenje ...« - trpimo vsi: zdravi in bolni, mladi in stari, revni in bogati itd. Vendar se tu kaže več komponent Trpeti a) zdrav - mlad; b) mlad - bolan; c) star - zdrav in d) star - bolan (zaradi sta- rosti, ki je ena sama bolezen). Prav tu so velike razlike v deležu,vrsti,času (mladosti) in trajanju trpljenja in svojo vlogo imajo tu še ekonomsko-socialni pogoji in razmere. Mislim, da je razlika med tistimi,ki so bolni in slabi v jeseni svojega močno izkorišče- nega življenja, ki so ga preživeli v zdravju, ob trdem delu in srečnih ter nesrečnih tre- nutkih. Svoje moči so z veseljem izčrpali, da bi bilo njih otrokom lepše! - Mlad bolnik - invalid pa je že sedaj v mladosti odvisen od pomoči drugih, giblje se in živi v zelo omejenem krogu in zaradi neozdravljive bolezni, invalidnosti, in nima in ne bo nikoli imel možnosti, da zaživi svoje življenje le- pše, delavneje ter neodvisno - kot zdrav.
2. Res je duhovni cilj enak - »Služiti Bogu in v Bogu bližnjemu«, a to velja tudi za zdrave! Vsi stopamo po strmi, trnovi poti trpljenja skozi življenje. Ne vem, da bi bilo komu »z rožicami postlano«, saj vemo, da popolne sreče tu ni, je le odsev, preblisk tiste sreče, ki jo bomo, upajmo, dosegli in uživali pri Bogu.
Prispevki vaše stalne sodelavke Angelce mi niso preveč všeč.Nikakor pa ne morem po- zabiti,kako je lani v junijski številki napadla Ivana Kenika, iz česar je potem nastala za vse sodelujoče ne preveč pohvalna polemika Če se ne motim, mora vsak, ki se oglasi s pismom za objavo, izražati splošno mnenje mnogih, sicer je napadan in ožigosan. Ni kulturno,in niti ne daje vtisa medsebojnega spoštovanja, priznanja in upoštevanja med bolniki - invalidi to, ker je iz prispevkov v listu čutiti, da se nekateri upajo drzno na- padati mnenje drugega, ga osebno priza- deti in, po domače povedano »zafrkavati«, posebno Bine glede Stanke.
Velika škoda je,da bo odslej Prijatelju manj kala tista čudovita globina duha, katero so mu dajala in ga prepajala nadaljevanja iz- povedi pisateljice France Pastorelli.
Vem, da marsikomu od vas ta moja razmiš- ljanja ne bodo všeč. Premišljujem, če je sploh prav, ker se vtikam v vaše zadeve in delo, saj sama nikoli nič ne prispevam. Kaj hočemo, nimamo vsi ljudje smisla in daru za to!
Lepo vas pozdravlja

Marija Zdešar

»No, gospa Hilda, sedaj vam pa ne bo več dolgčas. Poglejte,kako prijetno družbo sem vam pripeljala« je bolniška sestra ogovorila bolnico na postelji,medtem pa je stari,dro- bni ženi, ki jo je pravkar pripeljala v sobo, pomagala na posteljo. Hilda si je z zadovo- ljstvom ogledovala novo družabnico. Da le ne bo več čisto sama tu, v tej dolgočasni bolniški sobi.
Stara žena je nekaj časa mirno počivala, potem pa se je začela razgledovati. Bolniška soba majhna,je bila samo z dvema postelja- ma. Ko je Hilda videla, da se nova bolnica razgleduje po sobi, jo je ogovorila: »Odkod ste, gospa?«
»Nikar mi ne govorite "gospa". Mama,stara mama, na to ime sem tako navajena,« se je prijazno nasmehnila žena.
»Mama, se pravi,da imate že vnuke, kajne. Roditi in vzgojiti otroke je najbolj nehvale- žno delo?« je gospa Hilda od daleč potožila novi znanki svojo bolečino, saj je komaj čakala, da bi se mogla s kom pogovarjati.
»Ne razumem vas, kaj s tem mislite«, je odgovorila stara mama.
»Oh, glejte, otroka imam, hčerko edinko, vse sem ji v življenju dala, a sedaj, ko sem tu v bolnici, nima ure časa zame. Že več mesecev sem tukaj, pa je samo enkrat pri- šla, a še tedaj je ves čas gledala na uro in tožila, kako se ji mudi, da nima časa«, je počasi pripovedovala Hilda.
»Ali ste bili že tedaj bolni, mislim tedaj, ko je bilo čas za otroke, da imate samo eno hčerko?« je preprosto vprašala stara mama
»Ne, nisem bila bolna,toda nisem jih hotela še več, saj mi je že ena dajala vse preveč dela in skrbi«, je tožila Hilda.
»Otroci! Kar drug za drugim so prihajali.Ni- koli nisem pomislila, da jih bo preveč. Nikoli nisem pomislila,da je z njimi delo.In vzgoja. Prvega sem učila moliti, prvega sem sama vodila v cerkev, potem pa so otroci znali pomagati drug drugemu.Vsi so bili tako pri- dni. Ko je bilo mojemu malčku pet let, je bil rojen prvi vnuček. Včasih sem morala prav pomisliti, kateri so še moji in kateri so že mojih otrok, ko so se ob nedeljah zbirali ob meni. Otroci! To je bilo življenje, sreča, da je bilo vse delo in trpljenje sproti pozablje- no«, je bolj sebi, kakor gospe obujala spo- mine stara mamica.
»Ali boste danes imeli kaj obiskov?« je vpra- šala Hilda, ko se je bližala ura obiskov.
»O, saj jih je dosti, gotovo bo kateri prišel, je odgovorila mamica in prisluhnila. »Ah, moji otroci že gredo«, se je razveselila, ko se je na vratih prikazal hrust, da se je mo- ral skloniti,ko je vstopil. Za njim še drugi in še tretji, vmes ženske. Sobica se je napol- nila, da je bila kar pretesna.
Čeprav je bila mamica v bolnici šele nekaj dni,se ji je zdelo,da otrok že dolgo ni vide- la.Za vse se je zanimala. »Le zakaj nimate še otročkov s seboj, ko bi jih jaz tako rada spet videla«, je rahlo potožila. »Zato jih nismo vzeli s seboj, da te ne bi utrujali, saj veš, da bi kar na posteljo zlezli k tebi«, so se smehljale mlade mamice.
»Ne,nič me ne bodo utrujali, jaz bi jih tako rada še enkrat videla«, je zašepetala stara mamica. Oči so ji zaplavale, kot bi slutila, da jih ne bo videla nikoli več.
»Mama, kmalu se pozdravi, pa bomo spet vsi okrog tebe«. Zvonec je naznanil konec obiskov, in "otroci" so se le stežka poslovili od mamine postelje. »Mama, kmalu pridi domov, ne veš, kako je zdaj prazno, ko te ni« je še zadnji otrok,možakar sivih las za- šepetal, se sklonil nad mamico in jo poljubil na čelo, ter odhitel za ostalimi.
Gospa Hilda je videla solze v očeh krepkih mož.Njeno prepričanje,da je roditi in vzga- jati otroke nehvaležno delo, pa ni bilo več tako trdno. Saj je spoznala,da kjer je veli- ko otrok, je tudi veliko ljubezni, tam je tudi hvaležnost...

Angelca

Oprostite, rada bi napisala nekaj vrstic v našega Prijatelja. Prejemam ga, odkar je pričel izhajati in sem zelo navezana nanj, saj mi je v veliko spodbudo. Komaj čakam, da ga prejmem.
Kadar ga dobim, takoj celega preberem. V tem listu berem marsikaj spodbudnega, za- to se počutim močno potolaženo. Jaz sem seveda že precej ostarela,pa tudi izčrpana v močeh, pa tudi bolezen mi ne prizanaša, tako da potrebujem pomoči od drugih ljudi. Kljub vsem težavam in preizkušnjam, se čutim potolaženo,ko berem,da je še mnogo huje prizadetih.
Dragi prijatelji, bodimo pogumni, dajmo se voditi božji Previdnosti, ker Bog ima z nami svoje načrte. Pomislimo na križanega Jezu- sa, koliko je On trpel in prostovoljno šel v smrt na križu,da bi nas s svojim križem od- rešil in večno zveličal.
Zato,dragi bolniki in sotrpini, bodimo vedno pripravljeni in trdni v veri,da naše trpljenje ne bo zaman. Združimo se vsi skupaj v molitvi in prosimo Svetega Duha, naj nas vedno vodi po poti trdne vere do zadnjega diha. In prosimo nebeškega Očeta, naj nas vedno podpira v pravi zavesti in nam po- deli dušni in telesni mir.Molimo tudi za našo preizkušano mladino, saj je njih vera danes še bolj na preizkušnji. Molimo tudi za naše duhovnike,za naše predstojnike,da bi mogli vedno zvesteje hoditi po poti za Kristusom Tudi oni so potrebni naše molitve.
Če bi te vrstice našle kak kotiček, prosim, da popravite napake, ker ne znam slovni- čno pisati. Pišem to, kar mi srce narekuje.
Iskrene pozdrave pošiljam vam, dragi ure- dnik, kakor tudi vsem prijateljem našega lista Prijatelja.
Ostanem vam vedno zvesta naročnica.

M. Ž.

Ne morem mimo vaših vprašanj, da se ne bi oglasila, da sem še med živimi in ne med poraženimi! Špeli hvala za pozornost! Bi- netu pa daj Gospod vztrajnosti,drugače bo preveč žalovanja po njegovem kotičku v Prijatelju! Vsem prijateljem v Sloveniji pa blagoslov in objem Deteta Jezusa iz srca želi in kliče: na veselo snidenje v novem letu!

Rozika

Bojim se, da nista dojela pomena omenje- nega članka. Poudarjam, kar je sicer bilo velikokrat napisano, da nima prijateljstvo s tem, o čemer sem pisala, nič skupnega.
Prijateljstvo, pa naj bo s starejšo, mlajšo, zdravo ali bolno osebo, zelo zelo cenim.
S spoštovanjem!

Stanislava Potokar

Bližamo se koncu leta in zato je prav,da se vsaj bežno ozremo na prehojeno pot. Ne mislim podajati ocene letošnjega dela - to je zadeva vseh nas - pač pa bi rad na ne- katere stvari vsaj opozoril.
Ne samo zaradi navade, in tudi ne zaradi pregovora, da »je zahvala najboljša proš- nja«, se čutim dolžnega - sam osebno in vsi na uredništvu, oziroma upravi, torej vsi sodelavci - da se vam toplo zahvalimo za vso pomoč in dobrohotno naklonjenost, ki ste nam jo izkazovali.Letos smo kar srečno »zvozili«, upamo, da bomo prihodnje leto tudi, kljub podražitvi, ki jo napovedujejo. S skupnimi močmi bomo dovolj močni, da bo- mo premagali vse težave. Če si bomo med seboj edini, potem smemo računati tudi na božjo pomoč, saj nam Kristus, zagotavlja: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem ime- nu,tam sem jaz sredi med njimi.« To pa ne velja samo za molitev, ampak tudi za delo, kjer imamo skupne namene, cilje.
Gotovo ste opazili, da letos sodelujejo pri Prijatelju tudi zdravniki. Zdi se, da so prav razmišljanja "Kako bolnik pomaga pri zdrav- ljenju svoje bolezni?", precej razgibala ne- katere duhove. In tako je prav. Povabimo vas, da se oglasite še drugi, da poveste svoje mnenje. Res se nekateri morda pre- več ustavijo ob posameznih izrazih,mislih,ki so iztrgani iz celote. Prepričan pa sem, da jim prav to pomaga povedati svoje mnenje še več, povedati tisto, kar je zanje najbolj boleče in si obenem na vso moč prizadevajo da bi to odstranili.Tako je tudi to eden na- činov,kako Prijatelj ne samo obvešča,mar- več tudi pomaga k samostojni rasti. Tiste pa, ki se morda ob takšnih razmišljanjih čutijo prizadete, prosimo za razumevanje, saj smo po besedah apostola Pavla prav vsi dolžni »drug drugega bremena nositi«.
Ko že razmišljamo o tem,dragi prijatelji,vas ponovno prav vse povabimo k sodelova- nju! Ne samo tiste, ki znate lepo povedati, marveč tudi tiste, ki mislite, da ne znate prav in slovnično napisati. Najbolj pomem- bno je, da napišete to, »kar vam srce na- rekuje« - tako se je namreč zelo umestno izrazila dopisnica M. Ž. v tej številki.
V prejšnji številki so se iztekla nadaljevanja "Teža in veličina bolezni" pisateljice France Pastorelli. Morda bo poleg Marije Zdešar- jeve tudi kdo drug občutil, »da bo odslej Prijatelju manjkala tista čudovita globina duha, katera so mu dajala in ga prepajala nadaljevanja bolnice F.Pastorelli.« Če bi pa vas bilo morda dovolj, ki bi to veliko delo želeli imeti v knjižni izdaji,da bi jo mogli vse lej vzeti v roko brez nevšečnega iskanja, smo pripravljeni poiskati možnost, da bi jo izdali. Seveda, preden se odločimo za tisk, je nujno potrebno, da vsaj približno vemo, kolikšno je zanimanje zanjo. To nam lahko sporočate skozi vse leto. Brž ko se nabere dovolj naročnikov, bomo knjigo dali v tisk.
Namesto nadaljevanj »Teža in veličina bo- lezni« bodo odslej sledila premišljevanja v nadaljevanjih pod naslovom: »Blagor vsem, kateri trpite«. Tudi tu bo marsikdo mogel najti kaj koristnega za svoj vsakdan.
Priobčevali bomo še namene Apostolstva molitve za vsaka naslednja dva meseca, ki bodo,upamo, za Prijatelja nova obogatitev Tako bodo ne samo naše misli,marveč tudi molitve, delo in trpljenje delavnika združeni po velikih namenih sv.Cerkve.V prihodnjem letu bo Prijatelj - več ali manj - obdržal dosedanjo zasnovo, razen, če bo dovolj boljših in tehtnih predlogov, po katerih se bomo skušali ravnati.
Končno pa ni potrebno, da že vnaprej vse povemo. Ustavimo se! Pred nami je Božič, skrivnosten, pa ves bogat. Naj obogati in blagoslovi slehernega izmed vas, da bomo v novo leto stopili z zaupanjem, da je On »z nami vse dni do konca sveta«. Torej: Srečno!
Prisrčno vas pozdravlja

prijatelj urednik

Dragi prijatelji!

Danes, ko vam pišem te vrstice,zunaj vztraj- no dežuje,da bo ja zalilo vso poletno sušo, jaz pa sem razigran,ko da mi »na možgane kaplja«. Tako pač misli moja »tastara«, kadar le predolgo brundam tisto umetniško »Mi se imamo radi«. Kako tudi ne bi bil ve- sel, ko pa moja »antena« spet v redu de- luje in je ujela nekaj ljubkih novic, ki vam jih moram posredovati.
Ko so se udeleženci srečanja na Čatežu peljali s kombijem,so imeli "gumidefekt". To pa ni nič čudnega, boste rekli. Seveda ne! Šofer in spremljevalec sta izstopila in tako hitro zamenjala kolo, da potniki niso tega niti opazili, kaj šele, da bi izstopili. To pa eni od brihtnih spremljevalk nikakor ni šlo v »račun«. Na koncu poti se je le opogumila in vprašala šoferja, kdo izmed njiju je držal kombi s potniki vred, da sta mogla zame- njati kolo. S komaj zadržanim smehom ji je zlobnež pojasnil, da ga je "držal" spremlje- valec,ki ima v košati bradi skrivnostno moč Da pa ima ta naša dobra spremljevalka poleg mnogih izpitov tudi že šoferski izpit, tega vam raje ne zaupam.Pa naj mi ne za- meri, če bo ob branju teh vrstic malo zarde- vala, saj ji to prav pristoji; in šofer je sko- raj tako dober kot jaz. Čez leta bo pa še »mehanik«, ker brez defektov pač ne gre. In danes je že splošno znano,da ste ženski del človeštva za vse, vsaj morale bi biti, če pravite, da nosite hlače.
Ker pa vem, da nekateri večkrat skočite prek meje, naj vam izdam skrivnost, da so invalidske opornice zelo primerne za prena šanje deviz. Tako so nam v dvojno korist: podpirajo nas in so obenem denarnica. Če bo kdo uporabil ta recept in ga bo carinik zalotil, pa naj nikar ne bo jezen name, ker nisem jaz kriv, če Prijatelja berejo tudi ca- riniki.
Pa naj odgovorim še vam, dragi dopisniki. Tebi, Špelca, hvala za pesmico! Vesel sem vsake kitice,ki mi jo posvetiš, in zato vem, da bi bil tudi kdo drug vesel, če bi se ga tako spomnila. Toda svet je pač takšen,da si nekateri hvalo še kako zaslužimo, med- tem, ko si je drugi lahko samo želijo.
Tebi, Tilka, moram povedati, da si me malo prezgodaj okregala zaradi lenobe. Tudi letos sem namreč na razstavi imel svoj izdelek, a videti je, da zaradi majhnosti ni »padel« v tvoje oči. Nekdo pa ga je le videl in kupil Tega se še zdaj spomnim, saj sem si za iz- kupiček kupil novo »fajfo«. Slikar res nisem in s Stanko se sploh ne grem kosat, niti če bi šla risat temo.
Kar se pa mojega pisanja tiče, je res tako, da sem se ob koncu tega leta nameraval posloviti od svojega kotička. Pa ne zgolj zaradi »tabolš polovice«, ki zadnje čase spet godrnja, da brez honorarja ne gre. Moja »antena« je namreč ujela, da ste me nekateri bralci že pošteno siti,kot nezabe- ljenega zelja. Mislijo namreč, da bi na tem prostoru lahko objavljali boljše in pamet- nejše prispevke. Ne bom zdaj razpravljal o tem, ali so moji prispevki zares pametni ali ne,čeprav je res,da boljših nikjer ne berem Urednik je preprosto drugačnega mišljenja kakor vi, ker ima pač vedno probleme s prispevki. Višja sila torej. Pa tudi ti Tilka in Špela me spodbujata k pisanju, a ne vem, kako je z ostalimi.Resnično bi vam rad prav vsem ustregel, ne bi pa želel presedati. Zato kar junaško napišite svoje želje ured- niku in jaz se bom modro in razsodno rav- nal po njih.
Za konec naj vam povem še to, da ima moja »tastara« novo pričesko. Svoje do- trajane »kravželjne« si je dala porezat in sedaj je videti kot kaka »najstnica«. Okrog in okrog je enako postrižena, da sem le s težavo uspel ugotovili, kje ima oči. In če boste tudi vi imeli podobne težave,naj vam v pomoč povem,da ima usta vedno odprta.
Da bi ne imeli težav ne v tem ne v kakšnem drugem oziru, vam za Božič, še bolj pa za novo leto, ki bo daljše, želim vse najboljše.
In še lep pozdrav!

Vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Cena izvoda 6 din, letna naročnina 36 (podporna-prijateljska 70) din. Izhaja šestkrat na leto - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov:PRIJATELJ, Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Tisk Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

"Kadarkoli hočem kaj ustvar- jati, potrebujem tišino, mir, da morem zbrano premiš- ljevati. V duhu obiskujem svoje prijatelje, ki jih rada slikam - pse; mudim se v sanjskem otroškem svetu; skušam podoživljati lepoto narave,ki se koplje v razkošju barv;in tako mi misel pride do našega Stvarnika. Od vseh skrivnosti naše vere mi je najbližja ta čudovita božična skrivnost, ko je Bog po- stal človek v Jezusu Kristusu in prišel med nas. Želim, da bi to skrivnost res globoko doživeli in da bi vas vse osrečila."