Ne morem več. Sem duševno in telesno na koncu svojih moči. Zlomilo me bo.
Da, več te ne bi smelo doleteti. Toda to moreš ravno še prenesti. Večkrat si že mislil,da si že pri koncu,pa je vendar šlo naprej. Ne pozabi, Bog te spremlja tudi sedaj v tvoji dozdevni brezizhod- nosti. Seveda, ne vodi te mimo trplje- nja, temveč pelje te skozi trpljenje! V snežnem viharju prineseta postanek in počitek smrt.Napredovanje s poslednji- mi močmi te pripelje cilju bliže. Naučiti se moraš, da se boriš do poslednjega, če ne, te bo brezbrižnost uničila.
Poizkusi, dosegel boš nova obzorja, spo- znal velike stvari - postal boš zrelejši.
Gospod, vidim samo svoj trenutni po- ložaj. Vsa izkustva in vsako upanje je izginilo. Daj mi vsak tolažeč pogled na Tebe, na Tvoj optimizem, da ne klonem sredi poti.

Na ovitku: Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru

V kateri predal naj spravimo to novo stvar? Je morda to neka posebnost Katoliške akcije? Nikakor ne, ker ti organizirajo masovna zborovanja. Ali je Bratstvo neka družinska ustanova? Ne, ker sem spadajo tudi neporočeni.
Socialna pomoč? Tudi to ne, ker člani želijo prizadete voditi h Kristusu.
Bratstvo ima tudi duhovne voditelje. Je potem apostolska organizacija? Tudi ne, ker se zavzema in zanima za zdrav- stveno stanje trpečih, z njihovim na- činom življenja.
Torej, Bratstvo, kaj si?
Verjetno ne boš zahtevalo in pričako- valo, da zate uredimo strokovni predal?
Jaz sem to vprašanje vedno preprosto jemal in ravno tako preprosto odgovar- jal: ne vem.

Pusti me živeti, sem rekel, in ne zaduši me. In kaj je Bratstvo, sprašujete? Pridi in poglej...
In kdor ne mara videti, gledati, je sam kriv.
Jezus je rekel: »Ljubite se med seboj«. Po tem znamenju bodo v vas spoznali moje učence. In »glejte, kako se ljubijo med seboj«, je rečeno o prvih kristjanih Bratstvo želi to ljubezen prinesti med bolne.
Prava ljubezen! Tista, ki pomaga do globokega medsebojnega spoznavanja. Poznam človeka in on pozna mene. Lju- bezen nas napravlja jasnovidne! Pomaga nam odkrivati dobre lastnosti bližnjega. Pomaga nam razumeti njegove zahteve in potrebe.
Te potrebe so mnogovrstne: družin- ske,kulturne,materialne. Moremo te po- trebe zadovoljiti z darovi? Ne! Bolnemu bratu, bolni sestri moramo stati ob strani, njih željam ustreči... Vsak živi po svojih močeh, po svojih zmožnostih. Za to so mnogi primeri.
Ti cilji so vsekakor omejeni. Toda kakšno veselje najde bolnik v uspehu kljub temu!
S tem sem prišel do duhovnih potreb. Te nimajo nobene prednosti pred ostalimi, temveč so ene zrasle z drugimi. Zgodi se, da morajo biti najprej zadovoljene duhovne potrebe.
Resnični odgovorni v Bratstvu ima notra- njo željo, vsem svojim bratom in sestram prinesti, približati Kristusa: pomagati spoznati Njega, ki je vsebina življenja. Začne se s tem,da občuduje,kar je Bog že naredil na sočloveku, na neki način občuduje že dane "gradbene" elemente v posamezniku. Ceni svobodo vesti človeka, ne da bi jim zakrival svoje krš- čansko življenje. Tako gre duhovna iz- menjava in sam postane božja podoba bližnjemu.
To je presenetljivo obračanje k boljše- mu, ki je v stotisočih bolnih, in sicer v deželah z visoko življenjsko ravnijo, ka- kor tudi v deželah tretjega sveta. To je, kar v srcu p.Dauta »gori kot ogenj«, da navedem samo enega iz Bratstva, ki je že umrl.
Če se ta delavnost zadovoljivo uredi, bo, prepričan sem, začela vplivati na zdrave.Postali bodo odprti za vprašanje bolnih. Cerkev in država si bosta pos- tavila vprašanje glede blaginje bolnih in invalidov, ki tako hrepenijo, da bi živeli polno duhovno in materialno življenje.
Prepričan sem, da bodo kot do sedaj tudi za vnaprej ljudje doživljali spreme- mbo s strani Bratstva, da se zavzamejo na socialnem področju. Ni važno,če pri- znajo ali ne, da se morajo za to zahva- liti Bratstvu. Pustite Bratstvu delovati, ne da bi mu dajali kakšne naslove. - In predvsem, ne pačite ga, je prelepo.

Henri François

podpis k sliki:
P. François (desni) v pogovoru s sodelavcem

K pravilni ljubezni do samega sebe spa- da tudi pravilna skrb za svoje zdravje. Zdravje je dar, za katerega moramo skrbeti. Zanj smo odgovorni. Seveda pa zdravje ni absolutna vrednota. Pri nekaterih ljudeh srečamo pretirano skrb za zdravje, ki jih neprestano navdaja z nemirom. In ravno ta pretirana skrb po- vzroča, da niso sproščeni in da pride še prej do okvar na raznih organih.
Zdravje je zelo velik dar, za katerega moramo tudi znati biti hvaležni. Ta odnos že starši posredujejo svojim otrokom. Naučijo jih, da niso preveč občutljivi, obenem pa da dejansko naredijo vse za svoje zdravje, da urijo svoje telesne in duševne sposobnosti in jih razvijajo, seveda v mejah zmožnosti.Nespametno je pričakovati od otroka, da se bo ude- leževal atletskih tekmovanj, če tega telesno in duševno kratko in malo ne zmore.
Vsakdo je dolžan za svoje zdravje skr- beti. S tem je povezan zdrav način živ- ljenja. Ni dovolj, da jemo vitamine v obliki tablet, da hodimo v savno, ker je to moderno,da si kupimo najsodobnejšo smučarsko opremo in se z njo pokažemo na smučišču, da preživimo teden ali dva v najbolj izbranem hotelu ob morju... K pravilni skrbi za zdravje spada veliko drobnih stvari,ki sicer ne stanejo veliko zahtevajo pa neko disciplino, ki si jo mo- ra človek šele polagoma pridobiti. Nihče se ne rodi že kar z razvito urejenostjo. Ravno ob skrbi za zdravje se pokaže, kakšen odnos ima človek do življenja: pozitiven ali negativen, ali mu pomeni zares neko vrednoto ali pa ga sprejema kot nekaj samo po sebi umevnega, za kar se ni treba prav nič potruditi.Mnogo drobnih stvari se nam zdi tako samo po sebi umevnih, pa vendar jih ne spolnju- jemo vedno, ker najdemo sto in sto iz- govorov. Pa naj bo to jutranja telovadba, redno umivanje zob, pravilna prehrana, sprehodi v naravo, zadostno spanje, počitek po delu, primerna sprostitev, šport... Da ne govorimo o kajenju, o uživanju alkohola, pretiranem jemanju tablet... vsi vemo, da je to škodljivo, pa vendar nas ne gane. Pri tem se mo- ramo spomniti tudi na skrb za naše do- bre,tople medsebojne človeške odnose, kar tudi spada k zdravju.
Neprimeren način življenja lahko privede tudi do bolezni.Takšnih primerov imamo v okolici zelo veliko.Bodisi da gre za or- ganska obolenja, ali za duševne motnje Nasprotno pa zdrav način življenja zelo pomaga, kadar človek zboli. Tak človek ima zelo dobro telesno in duševno kon- dicijo, veliko lažje prenaša napore, te- lesne in duševne.
Spominjam se bolnika, ki je že na prvi pogled dal vtis mlajšega, kot pa je v resnici bil. Ob sprejemu v bolnico bi bili lahko po diagnozi rekli, da ima pred se- boj samo še nekaj mesecev življenja. On sam je bil sicer videti živahen in poln moči - toda zdravniki vemo, kako hitro ta bolezen poteka. Odpustili smo ga v pričakovanju, da se bo kmalu vrnil v popolnoma drugačnem stanju. Minilo je več kot eno leto, ko sem srečala zo- pet njegovo ženo. Medtem sem nanj že pozabila in sedaj sem se bala vprašati, kako je z možem, ker sem bila prepriča- na,da ne živi več. Pa mi je sama začela o njem pripovedovati: dobro se počuti, nadaljuje svoje redne izlete v naravo, skuša živeti čimbolj naravno življenje. »Veste, vsa leta, odkar sva poročena, sva si zelo prizadevala, da bi naša dru- žina zdravo živela, veliko smo hodili na izlete, smučali, plavali, telovadili, se pogovarjali, hodili tudi v gledališče... Imeli smo zdravo, pametno prehrano, nihče v naši družini ni kadil niti užival alkohola. No,in zdaj se nam to verjetno obrestuje.«
Verjetno res. V tem smislu lahko vsak od nas pomaga pri zdravljenju svoje bolezni. Ne samo »lahko pomaga«, am- pak je celo dolžan pomagati.

dr. M. K.

Molitev in zmernost

V tem je protislovje, pravi Jakob Grimm, da vsi ljudje žele postati stari, a nobe- den ne želi biti star. Res, koliko je ljudi, ki si želijo, da bi dolgo živeli, bojijo pa se starosti. In vsega težkega, kar starost s seboj prinaša.Takšnega človeka se kar bojimo srečati...
Kako vse drugače pa se počutimo ob nekom, ki je starost znal zagrabiti na pravem koncu in si tudi večer življenja napraviti lep. Skupaj z njim začutimo, da je življenje lepo,smiselno,osrečujoče Še sami bi radi zvedeli, kako je to moč doseči. Zato se nam ob srečanju s sta- rim človekom nehote vsiljuje vprašanje: kako to, da je dočakal tolikšno starost? Kaj ga je v življenju vodilo?
Takšne in podobne misli so tudi nama rojile po glavi, ko sva se odpravljala na obisk k »Šimnovim tetam« na Rodico, kot po domače pravimo Micki in Ivanki Šmon, Perkova ul. 21, 61230 Domžale. Pa mislite, da sva zvedela kaj posebne- ga? Samo tole: »Že od nekdaj sva živele skromno in preprosto in ne pomniva, da bi se katerikrat preveč najedle«.
In glejte, Ivanka jih je o Božiču spolnila enaindevetdeset, »Micka pa jih bo v maju imela šele šestiindevetdeset«, kot v šali pravi »mlajša«. Starejša Micka je že tako gluha, da sliši komaj tisto, kar ji kdo zavpije na uho. Gluhost je zanjo največja nadloga;žal,tudi brati ne more več. Zato je njen delež pri pogovoru bolj skromen. No, kakor ji sestra poma- ga vsak dan,tako je tudi tokrat govorila za obe. Skušala bova posredovati glav- ne misli iz pogovora.
Zdravje je največja dobrina, ki jo lahko ima vsak človek. Zelo hudo je, če je človek star in še bolan zraven.Temu se rad pridruži še občutek manjvrednosti in zapuščenosti.Če pa je star človek še kolikor toliko zdrav, lahko še dela in si sam pomaga, da ni popolnoma odvisen od drugih, ga to osrečuje.
V šolo sva hodile v Mengeš, dolga leta tudi v cerkev. Pozimi je bilo zelo težko hoditi v šolo zaradi snega, a šola je bila za naju največje veselje in nič naju ni zadržalo. (Isto, pa še v večji meri velja tudi za obisk cerkve,le da o tem v svoji skromnosti raje molčita).Po končani šoli sva se zaposlile v tovarni. Časa nisva izgubljale.Skupaj s sestro,ki je že umrla smo po delu v tovarni doma še pletle do pozne ure,katerikrat do dveh zjutraj
Kasneje sva hodile na Dunaj na sezon- sko delo. Med počitnicami pa sva delale v Marijanišču na Poljanski cesti v Ljub- ljani, kjer sva ostale devetnajst let.
Sedaj preživljava stara leta kar doma, kjer še same poskrbiva za vse. Na pomoč nama priskoči nečakinja, ki je z nama zelo dobra. Pomaga nama pri posprav- ljanju in pri pranju.
Sedaj v starosti, ko nimava nobenega posebnega dela, zelo rade bereva. Naj- raje bereva Prijatelja in Družino. Drugih časopisov nimava in tudi naju ne zani- majo.
V družini smo bile tri sestre. Oče je že v šestinštiridesetem letu starosti umrl. Tako je mama ostala s tremi otroci. Tretja sestra je tudi zelo kmalu umrla za rakom; imela je komaj šestinštirideset let, kot ata. Mama pa so dočakali se- deminsedemdeseto leto, ko jih je Bog k sebi vzel. Med sorodniki so tudi starejši Gospod Franc Koželj, bratranec, so do- čakali devetdeset let. Zadnjih osem- najst let so preživeli pri nama, ker so bili bolehni. Zadnje leto niso mogli več maševati.
Ko je umrla najina najboljša prijateljica, sem si želela tudi sama umreti. Takrat se nisem nič bala umreti. A nič žal mi ni če sem dočakala tolikšno starost, sto- letnice si pa ne želim dočakati. Hudo mi je samo to, ker ne morem sama v cer- kev, kakor prej. Tri leta je odkar me vozijo. Prej, do devetinosemdesetega leta, sem sama hodila, katerikrat tudi z avtobusom.
Kljub starosti še zmorem opraviti kakšno delo. Skuham še vse sama, pospravim posodo in druge malenkosti, za težja dela pa nama pride pomagat nečakinja. Mnogi se še čudijo,da še toliko zmorem
Mlajšim ljudem,ki želijo do- čakati starost, priporočam naj radi molijo,hodijo v cer kev in varčujejo.Varčevati predvsem zato,da se ne bi navadili zapravljati. Važno je tudi, da so zmerom po- šteni in marljivi in da zmerno živijo.
Zelo rade sva hodile v šolo. To so bila zelo lepa leta za naju. Večkrat sva šle na božjo pot, predvsem na Brezje.
V lepem spominu imava nadškofa Poga- čnika, škofa Leniča in g. Oražma, ki so bili ravnatelji zavoda,v katerem sva bile 19 let. Vsi so bill zelo prijazni z nama.
Micka pravi:Gospod Oražem me je več- krat vprašal: No Micka, kako je pri tvoji duši? On je mislil, da bom rekla »pr' moj' duš...«, jaz pa nisem nikoli zakleva.
Dopoldne predvsem pospravljam in ku- ham.Micka vstane bolj pozno,pomagam ji,da se napravi in kmalu je že kosilo.Po kosilu hitro pomijem posodo in potem skupaj moliva. Če je le mogoče, zmoliva vsak dan tri dele rožnega venca. Če ostane kaj časa, ga posvetim branju. Radia in televizije nimava, predvsem zato, ker ne preneseva hrupa. Ne vem, zakaj nekateri ljudje tako radi žive v obupnem hrupu?
V okolici je samo neka gospa, ki je z nama delala v tovarni. Tudi ona je že precej stara, ima 87 let in večkrat pov- praša za naju. Zmerom smo bile velike prijateljice. Večkrat si želimo biti skupaj takrat se pogovarjamo in se spominja- mo mladostnih časov. Obiskov imava veliko. Če pa dolgo ni nikogar, nama je hitro dolgčas.
Z mlajšimi imava največ stika.Z njimi se dobro razumeva. Veseli sva, če je mlad človek prijazen do naju, in da se hoče pogovoriti s tako starimi ljudmi. Pri se- danji mladini je tako,da eni imajo smisla za starejše, drugi pa ne. Tudi z otroci imava precej stikov, predvsem s sose- dovimi,ki naju imajo zelo radi in me nje.

Prijetno je bilo kramljati.Tako preproste in prijazne sta. Nič čudnega, da sta z ljubeznijo sprejete, saj v sebi nosita mir starih let. Včasih jim je dan prekratek, ker bi rade še več storile. Ostale sta same,pa ne osamljene,ker sta svoje ži- vljenje znale dobro izpolniti. Umirjeno in delovno življenje ju še danes osrečuje.

Jaka in Jože

VI

Zima je.Mati trudno hodi.Sneg je zapa- del,a kljub temu prihaja. Ne mara hčere oškodovati. Povedla jo bo v gledališče.
»Veš, Teja, zdaj še lahko takole priha- jam in te vozim. Vem, kaj ti gledališče pomeni. Ko boš doma, pa tega ne bom zmogla.«
»Kmalu, hčerka, kmalu. In tedaj se bo svet v nekaterih stvareh zate zožil, če lahko tako rečem. To je potrebno, če hočemo vsi zdržati. Midva z očetom sva že v letih. Paziti se morava - paziti tudi zate«. »Da, mama«, pritrdim komaj slišno. Vse razumem. Potrpljenje - to bo sedaj moja prva naloga v življenju. O Gospod, pomagaj mi, da bom v potr- pljenju res znala dati sebe.
Pozvoni tretjič. Predstava se začenja. Ne premaknem oči.Gledam na oder. Kako razgibano, živahno! V vsakem igralcu je zaživel lik, ki ga avtor hoče podati; ne le zaradi sebe samega,temveč posebno in predvsem zaradi nas občinstva;zara- di našega vsakdana,zaradi naših resnic. Gledam, poslušam. Igralci se bodo do zadnjega razdali,se utrudili.Iz občinstva izvabljajo skoraj že krohot. Poglobim se v igralko z glavno vlogo. Neuničljiva je. Skače, poje, se smeji. Rekla bi, da je vloga napisana prav zanjo. Dà vloga. V dobri volji gledalec ne sme pomisliti na kaj drugega. Ne na igralko ženo-mater, gospodinjo. In vendar; bomo res dopu- stili, da nam bodo ljudje samo dajali? Le zakaj se tako radi prepuščamo spreje- manju? - Smeh do solz. Nihče, prav nihče ne ve, kako naporno se je bilo tej igralki naučiti ta smeh - zato,da smo mi lahko sproščeni. Zdaj počasi začenjam razumeti,kako je moji mami bilo pri srcu tedaj, ko mi je rekla tisto o potrpljenju. Koliko duhovnega truda je morala zbrati za to.
»Si zadovoljna,Teja?« me nežno vpraša mama. Roke ima hladne,na licih nasmeh ki ni svoboden. Zaboli me. Je mati imela kaj od predstave? Se res ni mučila in je vzdržala le zaradi mene? Vem, če bi jo vprašala, bi rekla: Lepo je bilo...!«
Tu je - sveti večer. Polonca in jaz ča- kava. Nimava jaslic,ne dreveščka. Najin Božič mora "vstati" iz srca,v notranjosti ga morava prebuditi. Če nama to uspe, potem bo čakanje doseglo namen.
Pride naj... pride, Gospod. »Teja, jaz komaj čakam... ne morem več...« In iz Polonce privre jok - jok sreče. Z rokami si zakrije obraz.
In zdi se,kot da Polonci moja spodbuda pomaga. Glasno zajoče. Solza za solzo ji pada v dlan. Brez tesnobe se končno oddahne. »Teja, oprosti mi. To se je moralo zgoditi. Kadar bolečina narašča zaradi sreče...«
»Ostani mirna, Teja. Zdaj ni časa za tež- ke misli. Sprosti dušo, daj ji dihati stvar- nost današnjega večera« »Da,Polonca: Poskusiva to skupaj.Zapojva Sveto noč Glasno! Slišati naju mora ves svet; tja do nebes naj pride najin glas.«
»Kaj praviš, Teja, kako je danes moji mami. Ali ve, da pridem? O, gotovo me pričakuje. Koliko ji moram povedati.«
»Besede. Te niso važne, Teja. Ti mami lahko daš odkrit pogled. Pomenil ji bo več, kot zveneča prazna beseda. Jaz pa... jaz imam za svojo mamo svečko. Glej rdeča je. Ob polnočnici se bom pri mašni daritvi s svetlobo te svečke vso izročila mami, svojo slabost, poraze...«

»Polnočnica. Ti, Polonca, pojdeš v cer- kev in občutila boš čar zvonov in vse- ga, kar ti bo Novorojeni naklonil po du- hovniku v srce. Kako rada bi šla s teboj toda žal se mi verjetno ta želja ne bo nikdar izpolnila. Zato te prosim, ponesi v cerkev vse moje želje Zanj, za mojo mamo. Jaz pa bom med tem ob oknu. Zrla bom v nebo, in se pogovarjala z Njim. Vem, da mi bo nebo naklonilo vsaj trenutek svoje miline; da se bom zave- dala, da nisem sama, da tudi jaz lahko grem naprej, na dolgo pot življenja, ki pelje v večnost.«
Polonca je odšla. Ima dolgo pot do cer- kve... Privoščim ji to radost, saj ona mi tudi s svojo nesebičnostjo krepi vero, vero, v kateri morava biti srečni obe.
Sama sem, a ne osamljena. Z menoj je tvoja tišina, Gospod, z menoj so tudi upi za prihajajoče novo leto...
Umirim se. Čakanje je prijetno.Še deset minut... Polonca bo prižgala svečko... V duhu jo vidim... O dekle, vživi se v vsak najmanjši hip. Predaj se vstajenju tebe,mene... vseh ljudi... vsega člove- štva, vseh bratov in sester v Gospodu.

In čez nekaj dni, ko bo kazalec na uri obkrožil zadnje sekunde starega leta - nazdravimo še Njemu. Sezimo si v roke kot prijatelji, brez težkih spon in misli. Ne dovolimo si biti starejši. Ponesimo v novo leto ogenj upanja in poguma,moči in hrepenenja - ogenj, ki ga je zanetila v nas božja ljubezen.

Samota! Kdo med bolniki ne pozna dolgih ur samote! Toda, nikar se ne dolgočasimo. Skušajmo tudi samoto koristno porabiti, jo napolniti z dobrim delom duhovnega obiska..
V samotnih urah pohitim v duhu k Prijatelju osamljenih. Tudi On je tako sam! Koliko ur mu le večna lučka dela družbo. Od tu, od božjega Prijatelja,počasi delam svoje obiske Vseh,vseh se spominjam. Bolnih in zdravih. Ob vsakem se pogovorim in prosim, kaj naj mu Vsemogočni nakloni. Bolnim moči in vda- nosti ter olajšanja v trpljenju. Zdravim še naprej trdnega zdravja, uspehov pri delu, predvsem pa pravi pogled v življenje, da bi ob skrbeh za življenje ne pozabili na pravi smisel, na končni cilj življenja.
Ob takih duhovnih obiskih ne pozabim ni- kogar. Misel in prošnja mi obišče svetega očeta in misijonarje v daljnih deželah... Pa se spet vrne in se s prošnjo za božji blago- slov ustavi pri najbolj neznatnih srečanjih. Prosim za prijaznega šoferja na avtobusu, ki mi je poskrbel sedež. Za bolniško sestro, ki mi je s prijaznim nasmehom olajšala dol- ge ure čakanja v ambulanti. Za duhovnika, ki sem pokleknila v njegovo spovednico, pa mi je njegova beseda vrnila dušni mir in mi dala novega poguma... Misel ne pozna daljave, vse najde. In naš božji Jetnik vse vidi, vse pozna. Morda je kdo teh, ki ga prosim zanj, v stiski. On mu lahko pomaga.
Ura tiktaka, čas mineva. Včasih pomislim, koliko dni, včasih tednov, že nisem nikogar videla, nisem z nikomer mogla spregovoriti. Toda,če ne morem govoriti z ljudmi,pa go- vorim z Bogom o ljudeh,o prijateljih in zna- ncih, o vseh,ki so božje pomoči potrebni... Samota,ki me obdaja,je koristno izrabljena čas, ki mineva za večnost ni izgubljen...

Angelca

Občudovali smo odlično ljubezen dobrega Samarijana, ki je, zdi se, glavna oseba te ganljive prilike.
Pa bi bili skoraj pozabili ranjenca. Njegova vloga je navidezno tako nepomembna! Ni- česar ne reče.Ničesar o njem ne vemo: ne imena, ne od kod je prišel, ne kam je šel in ne kako so ga mogli presenetiti. Nobenega namiga, ki bi razložil,kaj ta neznanec misli, ko trpi in se prepušča drugemu.
Ki se prepušča drugemu! To se vam ne zdi nič posebnega? Pa je resnično, prav tako čudovito kakor rahločutna ljubezen dobrega Samarijana!
Kako! Bolnik, ranjenec, ki se prepušča drugemu, ki ne toži, ki molči, ki se predaja vsemu, kar se prav zdi tistemu,ki mu stre- že. Saj je to popolnoma izven navadnega. In nauk, ki nam ga ta ubogi potnik daje, je tako dragocen, da ga vsekakor moramo hvaležno sprejeti.
Najprej ugotovimo tole: prvo, kar bolnik ali ranjenec stori, je, da zavrne zdravilo, ka- terega ne mara, ali nego, katere se boji. Kar brž si dopove, da mu je ta nega brez koristi in to zdravilo za njegovo stanje ne- primerno. Kako malo je ranjenih ali bolnih, ki so tiho in brez izbiranja radi sprejmejo vse, kar hočejo drugi njim v prid!
Kako nezavedno zvijačijo, da bi najneres- nejše izgovore spremenili v resne razloge in svoje bolničarje ali bolničarke spravili do tega, da bi mislili kakor oni!
Naš ranjenec pa molči in se prepušča drugim, ko mu na občutljive rane vlivajo olja, da, pa tudi vina, krepkega škrlatnega vina s samarijskih goric, trpkega vina z mnogo alkohola, ki žge.
Ali smo kdaj poizkusili to pogumno zdravilo nad krvavečo rano? Naše stare matere so ga rade uporabljale za poškodbe svojih ot- ročičev. In poznam tega in onega fantiča, ki je kar vpil, tako ga je bolelo, kadar so mu devali na praske »balzam dobrega Sa- marijana«.
Naš ranjenec molči in se prepušča!
Nič posebnega,mi boste rekli, saj je napol mrtev! »Ali se sploh popolnoma zaveda? Sicer pa, mar to molčanje, ta otopelost v bolečinah ni vprašanje temperamenta?«
Dobijo se ljudje,to vemo, bolj ali manj rah- ločutni,temperamentni,bolj čili kakor drugi, in káko trpljenje,ki enega stre in zdraži, da joče, pusti drugega, zdi se, brezčutnega. Vendar ne zaupajmo videzu in ne mislimo kar brž, da bolnik trpi manj zato, ker molči in ker sprejema vse, kar hočemo... So na- mreč junaštva, dolgo prikrivana, ki nas pusté osramočene in začudene, ko se nam čez mesece ali leta po naključju odkrijejo.
Sicer pa se vajeno oko ne moti. In če raz- lične okoliščine in trpljenje potrpežljivosti in vdanosti ubogemu bolniku ne omajajo, ter je še vedno brez pritoževanja in vedno pripravljen,

na vse, kar hočete,
kakor in kadar želite,
in dokler vam je prav, -

potem kar verjemimo,da duša tega bolnika ali ranjenca ni malovredna in da njegova narava sama in njegov temperament sam še ne more njegove kreposti pojasniti.
No, in prav to moramo reči o našem ranje- ncu. Kajti, ko je obvezan, ga, ne da bi ga vprašali, kar posadi na živinče.
Kako vzdržati?... V kakšen neugoden po- ložaj se mora postaviti! Kako boleče čuti stresljaje po vseh svojih obtolčenih udih! In če žival po kotalečem se kamenju steze še tako malo nerodno stopi! Čuteče srce ljubeznivega spremljevalca to ugane, on pa molči in se prepušča.
Oh, kako nas dolga potovanja izčrpajo in utrujajo, ko voz v kolesnicah poskakuje in nam je že majhen sunek muka,ko se nam v glavi vrti in omedlevamo ob brezkončnem drdranju vlaka:"Kaj se nikoli ne bo ustavil!"
Vedeti že prej vse to in to brez besede sprejeti, morda z nasmehom, še naprej to okušati, dokler bo všeč tistim, »ki imajo stanovsko milost«, da nam strežejo, pa da smo še srečni, če to poskušajo, kolikokrat se jim bo zdelo primerno, ne da bi kaj rekli, prepuščati se njih rokam,pa narediti vse da jim ta poizkus uspe, ko nam je všeč ali pa ne: in da z voljo verjamemo, kako zelo dobro je tako: - tudi to ni vsakdanje, in prav ta nauk nam z molčanjem daje ranje- nec dobrega Samarijana ob bolečem spoti- kanju njegove živali med trdo ježo dol proti Jerihi.
Saj molči, se predaja brez besede, brez giba,češ ne morem več in bi mi bilo ljubše, če bi me bili pustili umreti v miru ob véliki cesti v senci kake skale.
Glej, to je res znosen in voljan bolnik, ki bi si ga žêlel vsak bolničar!
No,tu je zdaj gostišče, karavanseraj,ki kar hrumi od človeških glasov, krikov, klicev, smeha in pričkanja.Tu nekje v hrupu in gneči bodo odložili in namestili tega vročičnega in trudnega ranjenca, ki bi rad malo sveži- ne, tihote in miru! - On pa molči in se kar naprej prepušča drugim.
»Tako ste dobri, da se toliko ukvarjate z mano. Naj se vam vsaj moja pohlevnost, moja tiha volja zahvali in vam pove, česar vam jaz ne morem izreči.«
Pustiti, naj ukrepajo,čisto preprosto, poni- žno kakor on, glede izbire kraja, hiše, pro- storčka: ne biti več velika osebnost, ki ukazuje,razpravlja in oporeka,ampak kakor otroček,ki se predaja,srečen že,da uboga Tudi to nikakor ni tako navadno.
In če vsaj malo tako vztrajamo ter je na- gib,da smo v duši tako voljni, ta, da bomo Gospodu Jezusu všeč, in če njegovo voljo gledamo v odločitvah,ki obveljajo namesto naših, potem bodimo veseli! Učenik je s svojim otrokom resnično zadovoljen, ker mu je podoben.
Kajti prav tako je On, Vsemogočni, tiho pustil, da so odločali:
- kadar ga je dobra mlada Mati,preblažena Devica Marija, povijala v plenice,ga jemala v naročje ali ga polagala na slamo v jasli;
- kadar ga je spet jemala in ga predajala okornemu božanju pastirjev ali ga zaupala spoštljivim rokam Modrih;
- ali pa, ko ga je pritiskala k sebi in ga od- nesla na pot v pregnanstvo;
- ali na Kalvariji, ko je svoje roke in noge prepustil krvnikom za vse, kar so hoteli!
Oh tisto čakanje na voziček, ko se bliža ura operacije: ko gremo na kliniki z dviga- lom dol ali gor: vonj, ki vas zajame, ko se vam na stežaj odpro tiha vrata v dvorano: mrzli stik z mizo, jermenje... maska...
Gospod Jezus, tvoj otrok, ki nima več pro- stih rok in ne nog, tvoj otroček se predaja tvoji volji!
Samo dobrotno mu pomagaj, »da se bo tiho izročal«, zdaj in ko se bo prebujal, ko bo vsak novi dih prinesel več zavesti in več bolečine... in med brezkončnimi dnevi in nočmi brez požirka in v veliki vročici... in dokler ti bo všeč, ljubljeni Učenik, pustiti me še v bivališču po tvoji izbiri.
Kakor tvoj ranjenec jerihonskih sotesk, kakor ti, dobri Učenik, od jasli do križa, do Hostije,bom molčal in pustil,naj odločajo.

MAREC

F. C.

MISIJONSKI NAMEN: Da bi avstralski do- mačini sprejeli evangelij v njim lastni govorici in da bi ga sprejeli v celoti.
Kdo so? Prvotni črnopolti prebivalci Avst- ralije,ki so bili tam že pred kolonizacijo An- gležev ob koncu 18. stoletja. Čistokrvnih je okrog 40 tisoč, mešane krvi nekaj več. Katoličanov je med njimi ena petina ali ok- rog 20 tisoč.
Dve težnji dajeta pečat njihovemu obstoju Po eni strani bojazen, da se ne bi utopili v morju priseljencev, ampak bi ohranili svojo prvobitnost, po drugi pa potreba, da se kulturno, ekonomsko in religiozno vključijo v avstralsko družbo, katere del so. Cerkev pa si ob tem zastavlja vprašanje njihove evangelizacije.
Sprejeti evangelij v lastni govorici. Z lastno govorico,tu ni mišljen le jezik,ampak ves način njihovega izražanja, ki je bogato v simboliki (prispodobah), gibih (potezah), petju, glasbi in plesih. Misijonarji morajo s tem računati in prilagoditi svoje oznanje- vanje, še bolj pa bogoslužje njihovemu na- činu izražanja verskih čustev. Uvajajo naj torej v bogoslužje njihove prispodobe,gibe, glasbo in celo plese. Le tako jim bodo pred- stavili evangelij v sprejemljivi luči. To pa je tudi popolnoma v skladu s koncilskimi na- vodili, po katerih Cerkev spoštuje vse, kar najde v raznih verstvih in kulturah dobrega.
Sprejeti evangelij v celoti. Nevarnost je namreč, da bi se domačini, katerih prvotna vera ne pozna niti osebnega Boga niti ve- čnosti, ustavili le pri simbolih, znakih, in bi ne prodrli v vsebino in globino evangelija. V tem primeru bi igral evangelij v njihovem življenju le zunanjo vlogo in bi jih ne us- merjal dovolj v spreobrnjenje, v Kristusa in Boga.
Ta namen nam odkriva skrb sv. očeta tudi za tako majhne skupine ljudi, kot so avst- ralski domačini, obenem pa navodilo vsem misijonarjem, da evangelizacija ne sme siro- mašiti domačih kultur,ampak jih naj bogati.

F. C.

»Spal sem in sanjal, da je življenje veselje.
Prebudil sem se in videl, da je življenje služenje.
Služil sem - in glejte: služiti je veselje!«

Nenadoma je bilo mojih sanj konec, ker je zaropotala budilka.
V sobi je bilo še temno,kajti dan se je šele porajal.
Svetleče se številke moje budilke pravijo, da bo čas vstati.
Nenadoma sem razumel,da so lepi trenutki,
ki sem jih doživel v sanjah, končani.

Sedaj je večer;
dan je minil in jaz počivam - žalosten ali vesel?
Včasih sem žalosten,ker nisem naredil vsega kar bi bil moral storiti;
žalosten tudi zato, ker marsikatere žalosti nisem olajšal.
Kljub temu sem v globinah srca vesel,
napolnjen z nekim mirnim, srčnim veseljem.
To ni razposajeno veselje kakor tisto v sanjah.
Z obema nogama stojim na zemlji.
Doživel sem resničnost. Našel sem veselje...
veselje, da sem izpolnil božjo voljo s tem,
da sem okoli sebe zasejal malo sreče.

Kateri ljudje so v resnici veseli?
Mogoče zdravi? Ne vsi, to je gotovo,
ker zdravje samo po sebi ne prinaša veselja
Poleg tega so našli veselje že mnogi bolni.
- Sebičneži mogoče? Ti iščejo samo svojo korist!
Poglejte se:obrazi vam ne izžarevajo veselja!

Jezus nam kaže pot veselja v služenju.
On pošilja svoje apostole med ljudi predvsem zato,
da bi povsod razglašali veselo oznanilo o vstajenju in zveličanju.
Temu so žrtvovali vse svoje moči in Gospod pravi:
»Vaše srce se bo veselilo in nihče vam ne bo veselja vzel.«

Msgr. Henry François

Ne morem pozabiti obiska pri Jacquesu Lebretonu. Ta velikan (1,90 m) je slep in brez rok. Vendar se silno veseli življenja in je tako močno zavzet za evangelij, da sem šel od njega ves ganjen in pretresen. Rodil se je v krščanski meščanski družini.Njegov oče je bil mornariški oficir. Devet otrok je bilo v družini.Jacques je bil nemiren,vesele narave in slab učenec. Brez sramu prizna: »Bil sem na več kot desetih zavodih!« Osemnajstleten je študiral poljedelstvo na skromni šoli v Ploermelu in je mislil oditi v Indokino kot vodja nasada na neki plantaži kavčuka. Potem je prišla vojna in nemška zmaga. Njegova mati, oficirjeva žena, mu je svetovala: »Nemci te ne smejo dobiti! Beži v Anglijo! Prijavi se v vojsko in nada- ljuj z bojem!« To je tudi storil. Petnajst mesecev se je pripravljal v Veliki Britaniji, potem pa odšel na bojišče v Egipt, nato v Libijo. Leta 1942 je bil v bitki pri El Alameinu; 5.septembra po eksploziji granate postane eden največjih invalidov v Franciji. Danes Jacques Lebreton vedro pravi: »Življenje je lepo«. Star je 51 let.Je oče petih otrok. Skušal sem prodreti v njegovo skrivnost.

Bilo je 5. novembra 1942. Imel sem 20 let ... Vse mi je pred očmi kot na foto- grafiji. Po El Alameinski bitki v Libiji sem imel posla z raz stavljanjem granat. Delal sem čepé na petah. Pet tovarišev je bilo v krogu okoli mene.Nek Marokanec je pripravljal menažo, dva oficirja sta se pogovarjala. Za menoj je bila skala. Vse mi je pred očmi. Tedaj je eden tovarišev vzel v roke granato, jo sprožil in jo, bedak, po- nudil meni.Vzel sem jo v roke in takoj videl da bo eksplodirala. In res je! Glejte: nič junaškega ni bilo pri vsem tem! Nisem se nahajal v kakšni bitki.
Res, popoln nesmisel. Ničesar nisem čutil. Prav ničesar. Zgubil sem zavest. Šele štiri mesece pozneje sem v bolnici v Damasku zvedel,kje so ostale moje roke.In šele leto pozneje so mi povedali, da ne bom nikoli več videl.
Težko mi je bilo zaradi rok... Vid namreč ni tako nujno potreben.Toda roke! To pomeni naravno potrebo,uživanje hrane,oblačenje, pomeni za življenje nujno potrebna dejanja Prav kmalu sem sprevidel, da pomeni biti brez rok živeti v stalnem ponižanju. Vse življenje bom torej kot psiček,ki ga kakšna gospa vodi na sprehod. Pri 20 letih je to strašno. Mesece in mesece sem živel v stiski, razdvojen, kot omamljen, izgubljen. Smeha svojih tovarišev nisem prenesel. Ure in ure sem ležal na premičnem fotelju. Nisem več hotel živeti.
Da, mislil sem... Veste, nekako zavrtelo se mi je. Vse se mi je mešalo v glavi. Zavedal sem se, da sem se spremenil v človeško cunjo... Nič. In vere nisem imel,da bi našel v njej oporo. Vzgojen sem bil v tradicionalno krščanski družini. A ko sem 18-leten odha- jal v vojsko, se je vse prevrnilo. Da, tedaj sem mislil na samomor; zakaj imel sem za- vest, da sem žrtev prefinjene krutosti. Iz- gubiti oči in roke -to ne pomeni dveh nes- reč skupaj,ne,to pomeni celo vrsto nesreč Zakaj slepec lahko s svojimi rokami marsi- kaj naredi. Tip ima. Jaz ga nisem imel več.
Da... Nekega dne sem začel moliti in obču- til sem nenavadno srečo.Potem sem vsako nedeljo prosil za obhajilo. In slučajno - o ti božji slučaji! - me je obiskala provincialka frančiškank, ki je bila tudi prijateljica moje sestre, prav tako redovnice. Nevsiljivo mi je priporočila vsakdanje obhajilo. To sem tudi storil - in dobil sem vse!
Da, v Damasku sem odkril po evharistiji božjo neskončnost; pri tem so mi pomagali obzirni duhovniki in dobrohotni prijatelji.
Tako je in to še kar hitro; toda dejstvo,da sem se sprijaznil s svojim stanjem, je pri meni tudi duhovne narave. Razumel sem smisel tega strahovitega stavka: »Blagor tistim, ki trpé.« Danes lahko rečem, da ne poznam boljšega dokaza za božje bivanje, kot je trpljenje. Blagri, glejte, to je nekaj za danes. Preden sem bil ranjen,sem mislil, da je to obljuba onstranske sreče. Ne, Kri- stus nas ne priganja k maršu z bičem upa- nja. To se začenja danes. To je tako res, da sem nekega dne rekel sestri frančiš- kanki: »Pri zamenjavi nisem na izgubi.« Da, tako sem rekel.
Da, pa ne kakšno zanesenost. Doživel sem mir. Čudil sem se, da lahko vse prenašam s tako lahkoto. Zakaj čisto naravno sem postal v bolnici tisti, ki je dvigal moralo fantov, ki so bili strti. In vendar sem bil najtežji ranjenec v bolnici.
V evangeliju,ki so ga mi brali... Premišljeval sem tale stavek: »Kdor me ljubi,naj vzame svoj križ in gre za menoj.« Vzel sem nase svoje življenje. Dejal sem si: »Živeti moraš brez rok in najtežje je to, da nisi tako kot vsi drugi. Delati moraš tako kot vsi drugi: se poročiti in delati.«

Groza me je take besede. Vdati se brez boja pomeni biti poražen. Sprejeti boj pomeni zmagati. To se pravi vzeti nase svoje življenje. V veri seveda. Kaj je pa rekel in storil Jezus v vrtu Getzemani? »Oče, naj gre ta kelih mimo mene,« potem pa: »Tvoja volja se zgódi!« Uprl se je. To ga je pripe- ljalo na Golgoto, potem pa v velikonočno vstajenje. Druge razlage ne vidim. Vse to sem doživljal brez razmišljanja tudi sam. Prešel sem iz otroške vere v vero odrasle- ga. Skratka: v šestih tednih sem na vse nehal gledati dramatično in sem se smejal ter šalil.
Se poročil in začel delati. To je danes lahko reči, a vse skupaj je bilo dolgo, trdo, težko in mi je včasih jemalo pogum.
Z Yvonne sem se poročil l. 1945. Ona je imela 33 let, jaz pa 23. Spoznal sem jo kar se da preprosto: ko sem iskal nekoga, ki bi mi pomagal živeti. Zakaj 24 ur na dan mi je potrebna pomoč. V začetku sem jo pla- čeval s svojo pokojnino, da me je oblačila, hranila in umivala. Hitro sva se vzljubila in zdaj imava pet otrok.Imava že tudi 4 vnučke
(Yvonne Lebreton je pri razgovoru zraven; skrbno ponudi svojemu možu zdaj cigaro, zdaj whisky v čaši s posebnim ročajem. S prav blagim glasom pravi):
»Poročila sva se iz ljubezni... in veste, iz Jacquesa je žarela vera. V njem sem lahko odkrila toliko bogastva! Zdelo se mi je do- bro pomagati nekomu do polnosti.«
Po prvih brezuspešnih poskusih -da bi štu- diral naprej,a pisava za slepe ni bila zame, da bi se uvedel v solfeggio in petje - sem se nazadnje znašel v društvu Valentin Haüy ki se ukvarja s slepimi. Dejal sem ravnatelju: »Rad bi delal,karkoli, zakaj do smrti se dol- gočasim. Nobene plače ne zahtevam.Imam pokojnino.« Po treh mesecih so mi zaupali organizacijo neke prireditve in sprejeta je bila tako dobro, da so mi dali še eno taj- nico. Nenadoma sem se znašel v družabnih vprašanjih in jih odkrival. Toliko invalidov se ne znajde in jih je treba tolažiti ter jim pomagati. Prav hitro sem se ogrel za delo, hkrati pa sem imel občutek, da postajam pravi pisar.
Vidite! Prav hitro sem spoznal, da je treba dati nekaj več kot pomoč, kot samo pod- poro. Iz dneva v dan sem bil priča krivic. Nekdo, ki je npr. prav tako invalid kot jaz, prejema kot civilni upokojenec desetkrat manj od mene (11.000 Frs: 1000 Frs!). To je dvigalo v meni upor,obračalo mi je želo- dec.Dejal sem si,da je tovarišem invalidom treba pomagati, da se iz tega izkopljejo... Skratka: postal sem generalni tajnik Splo- šne zveze slepih in težjih invalidov; to je bila zveza z največjimi zahtevami in vodili so jo socialisti, ki so bili tudi slepi. V tem okolju smo se borili, da bi od parlamenta dosegli bolj človeško in bolj pravično zako- nodajo za invalide. Najprej smo se borili za to, da so bili zakoni izglasovani, potem pa za to, da so bili uresničeni v življenju. 20 let sem to delal.
Da! Ko sem odkril socialno krivico in pod vplivom svojega brata, ki je bil duhovnik - delavec, sem hotel živeti med reveži, da bi jih bolje razumel in jim pomagal, ter da bi jim posredoval veselo sporočilo... Vedno bolj sem se zagrizel v delo; vrgel sem se v politiko, se vpisal v mirovno gibanje in ko- munistično partijo. Kakšna doba! Delal in boril sem se 15 ur na dan, hodil s sestanka na miting, potoval po vsej Franciji itd. Po malem me je akcija tako prevzela, da sem zapustil Cerkev in zgubil vero.
Jacques Lebreton se gromsko zasmeje.
Ali mislite, da na to pozabim? Nikoli! Vedno je tu ta zavest. Ne morem se sam ne ob- lačiti,ne poskrbeti za svojo toaleto,ne iti v restavracijo. Ne morem naročiti sendviča, če ne najdem nekoga, ki mi ga porine v moje "klešče" (na poseben način operirana podlakt). Tako ga tudi lahko prosim, da mi pomaga popiti vrček piva, a nimam tega rad: fantje imajo preveč dela. Sam pa vzamem taksi, vržem torbo na rame in na postaji je šofer vedno pripravljen kupiti mi vozni listek; sam si poišče v mojem žepu potrebnega denarja. Niti pare mi še niso ukradli. V Franciji se vozim tudi z letalom, ker me uslužbenke vodijo.
O ne!... Nikoli nisem ostal sam več kot de- set minut. Vedno je kdo zraven. Pa nimam majhne skušnje. Že 25 let stalno potujem po Franciji. Skoraj vsak teden. Vedno sam Za svojo zvezo invalidov, ki jo je treba organizirati v vsakem mestu, zdaj spet za kakšno konferenco: 259 sem jih imel lani. Zdaj pa lahko uporabljam tudi palico.S tem je vse spremenjeno.
Nikoli, res, nisem trpel ortopedskih aparatov in l. 1954 sem sklenil poskusiti s kirurškim posegom, ki bi mi skoraj vrnil tip. Trikrat sem bil v bolnici - vsega enajst mesecev - v Vzhodni Nemčiji, in uspeh je tu! To ime- nujejo Krokenbergove klešče. Kirurg je ločil obe podlaktni kosti in tako naredil dva »velika prsta«; da bi ju lahko premikal, je

vcepil nanju podlaktne mišice. Po tej ope- raciji sem mogel prvič sam pokaditi cigaro. Nadalje lahko uporabljam posebno palico, poseben pribor in posebno čašo za pitje. Vam se zdi to malo! Zame je ogromno!

Narekujem na magnetofon in lahko tudi zbri- šem. Berem knjige z gramofonskih plošč ali magnetofonskih trakov (danes jih je več kot 1500).
Devet let sem vztrajal v zanikanju vere. »Boga ni,« sem mislil. Zdaj vem, da Bog nikogar ne vklene s kakšnim dokazom za svoje bivanje. Kako nenavadna svoboda! Toda tedaj, ko je Rim obsodil duhovnike - delavce, sem vse zavrgel, misleč, da nam Bog ni nujen.
In še enkrat rečem:božji slučaji so mi pre- križali pot. Našel sem slepega prijatelja, ki je iz njega pronicala vera! O, saj ni bil ka- kšen velik teolog z vžigajočimi dokazi! Ne! Pravi kristjan. Strastno sem nastopal proti njegovemu verskemu prepričanju.On mi pa sploh ni odgovarjal in tedaj sem razumel, da je evangelij sporočilo usmiljenja.
Tedaj sem se spremenil, vzel spet v roke rožni venec in nekega večera sem pri svoji materi, v postelji, začel ihteti. Prevzelo me je nenadno veselje, rešitev! Drugi dan sem poiskal duhovnika. Dejal sem mu: »Lačen sem.Rad bi k spovedi in k obhajilu.« Glejte, danes sem srečen, toda kakšno pot sem moral prehoditi! Moje življenje, tega se za- vedam,je tečaj krščanskega nauka.Deloma je to križ.
Mlademu človeku, ki me je nekoč vprašal, kaj mi je šlo pri božji osebnosti najbolj do srca, sem odgovoril: »Na svoji bolniški po- stelji sem odkril božjo nežnost, božjo ple- menitost. Bil sem kot cunja,pa sem občutil na sebi pogled in usmiljenje očeta.«
Pravim mu: »Zanimaj se za svoje tovariše. Največji sovražnik človeka je človek sam sebi. Sebi sem sovražnik sam. To je sebič- nost. Nimaš vere? Prav! Pa imaš kaj prija- teljev v nesreči? Ali jih boš prepustil samim sebi? To je temeljno. Kaj potem,če je toli- ko egoizma. Naredi kaj! Sodni dan ni zadnji po datumu. Spomni se: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« To je vse. To daje člo- veku vrednost.
Samo ljubezen nekaj velja; ljubezen, ta pa stane. Treba jo je sprejeti. Ne verjamem tudi, da bi kdo mogel srečati Boga, če se ne zanima za človeka. Bog se je učlovečil in živi med nami. Bog ni nek privid. Bog je konkreten. Včeraj sem se srečal z nekom, ki mu je rak načel grlo.Vesel je bil srečanja Tu je Bog. Rad me je imel tri četrt ure. To je dobro. To je vse.
Tako bi bilo treba, res. Do tega pride po molitvi, po razmišljanju božje besede, po molku. Tako se póta odpró.
Nenehno molim. Delo je molitev.Na delo ne gledam drugače kot s pogledom na Boga, kot z mislijo na Boga v delu. Tako govorje- nje je domišljavo.Pa nisem hotel o tem go- voriti. Je pa tako. Moja zgodba ne pomeni nič.Vse polno jih je,ki isto kot jaz doživlja- jo skrivaj in molče. Jaz sem postal tribun, jaz govorim. Toda koliko invalidov poznam, ki doživljajo isto srečo.
Življenje bolnika in invalida je kontemplacija Jaz sem kontemplativec, klavzuro imam pa na poti. Mislim, da bolnik, ki je pod težo telesnega trpljenja, pride bliže h Kristusu. Stopa na isto pot. Važno je, da se človek sreča z Bogom, kot se žarnica s svojim vratom ujame s tuljavo. Tedaj tok steče in pokaže se smiselnost vsake mišice telesa. Tedaj vsa tvoja notranjost drhti od veselja.
Od l. 1968 imam konference in se borim pri katoliškem bratstvu bolnikov in invalidov, ki šteje okrog 200.000 članov. Evangelizi- ram. V svojih konferencah skušam biti glas sveta upokojencev.Skušam jim tudi posre- dovati svoje veselje. Eno leto sem že tudi član narodnega sveta bolnikov in invalidov ki je sindikalnega značaja in se bori za pravice. Tu vidim svojo prihodnost.
Veliki problem za človeka je, veste, odgo- vor na vprašanje: »Kaj delam na zemlji?« Jaz sem odgovor našel.
Deloma. Vendar mi to ni dovolj. Tudi neka- tere ljudi sem pridobil za službo drugim. Tako so našli svoj smisel; odkrili so namreč ljubezen. Sveta ne spreminja dejavnost, ljubezen daje delu plodnost in osvobaja človeka.
Lahko delaš, pa nisi osvobojen. Lahko se vržeš v delo, da otopiš in vse pozabiš. To je potem neke vrste samomor,mamilo. De- jal sem vam, da sem se nekaj časa predal delu, da ne bi več mislil, da bi pozabil, ker sem se bal stopiti sam pred sebe.
Mislim, da je treba znati najti v svojem življenju ravnotežje med delom kot sadom ljubezni in molitvijo kot časom odmora. Treba si je vzeti časa, da do kraja razviješ ljubezen, da potem lahko več daješ. Tedaj delo postane molitev in molitev delo.
Vsak ima svoj pot, svoje poslanstvo, svoje ravnotežje. Ljuba mi je molitev sv. Pavla: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?«

(Pogovor je vodil J. Ph. Caudron)

Vsaka številka Prijatelja je - se mi zdi- več ali manj prepletena tudi z razmišljanjem o skrivnosti duhovne vrednosti trpljenja,ki jo bomo v popolni svetlobi spoznali šele, ko prestopimo prag večnosti. Ob tem se mi malo čudno zdi, da M.Z. gleda na nas zgolj iz človeškega vidika, kot na ljudi, ki smo človeški družbi le breme. Breme smo, to je jasno, vendar upam,da koristno breme. Zato bi na vprašanje,komu bolezen ali invalidnost prinaša korist: družbi, zdravniku, rada vsaj na kratko odgovorila iz svojega stališča in notranjega prepričanja.
Najprvo se vprašajmo, komu koristi trplje- nje in križ našega Odrešenika. Odgovor je jasen, da vsem, vsi smo odrešeni s Kristu- sovim trpljenjem in smrtjo na križu. Kristus je križ postavil na vrh svojega poslanstva in vse sv. Cerkve, ki nas po poti križa vabi za seboj v poveličanje.Jezus je trpel in šel na križ za grehe vsega sveta. Toda greš- nost sveta se nadaljuje, vsi smo grešniki, zato Kristus tudi po nas, svojih trpečih udih, nadaljuje svojo odrešilno poslanstvo. Sv. Pavel je dejal: »Zdaj se veselim v trp- ljenju za vas in s svoje strani na svojem telesu dopolnjujem, kar manjka Kristusovim bridkostim, za Njegovo telo, ki je Cerkev«. Kadar nas torej obišče bolezen ali trpljenje vedimo, da je to božji obisk, da nam je to po božjem načrtu potrebno in koristno. Ko je človek zdrav in mu gre dobro, pogosto pozabi na Boga,se mu odtuji.Ko pa ga obi- šče trpljenje, se znova Nanj spomni, in se Ga znova oklene kot vsemogočnega po- močnika. Tudi sama se večkrat vprašam: Bog ve, kaj bi bilo z menoj, če mi ne bi božja Previdnost še kot negodni ptički pristrigla peruti in končno ujela v kletko. Bogu več- krat rečem,naj mi vzame še voljo in naj me vzgoji tako, kakršno me želi imeti le On. Pogosti so primeri,da prav bolezen pomore človeku najti pravo pot, ko se je v svetu že izgubil, pomore mu, da se iz zunanjega sveta vrne domov, v svojo notranjost, se potopi vase, premišljuje, spozna svoje za- blode in svojo grešnost. Duša začne težiti po nečem lepem, vzvišenem, po Bogu. Bo- lezen in trpljenje je neredko priložnost za tisto veliko milost, ki v človeku vzbudi ke- sanje. Duša se v bolezni očiščuje in se ve- dno bolj združuje z Bogom, ki je naš edini pravi življenjski cilj. Saj tu smo le popotniki naša domovina je večnost. Tudi koncil je izdal poslanico bolnim in trpečim: »Za vas bratje in sestre, ki vas trpljenje na tisoč načinov preizkuša,ima koncil še prav pose- bno poslanico. Vedite, da niste niti osam- ljeni, niti izločeni, niti nekoristni. Vas je izvolil Kristus, da ga upodobite v svojem življenju«. Verujmo,da nam je Kristus v tr- pljenju še posebno blizu, da nas neizmerno ljubi in da smo z Njim tudi bolniki soodre- ševalci sebe in vsega sveta.Ko je mladenič vprašal Jezusa, kaj naj stori, da postane Njegov Učenec, mu je odgovoril: »Prodaj, kar imaš, vzemi svoj križ na ramo in hodi za menoj«. Še posebno vsi, ki imamo križ neozdravljive bolezni, pojdimo za Njim v upanju, da je naša pot do večne sreče najkrajša in varna.

invalidka p. t.

Za pisanje tega pisma me je spodbudilo več bralcev našega priljubljenega lista Prijatelj. Smo veseli in Bogu hvaležni, da ga imamo. Hvaležni pa tudi uredništvu in vsem sode- lavcem,ki se toliko trudite le »za božji lon« da bi bil naš Prijatelj tem bolj duhovno glo- bok, da bi bil čim lepši in ne nazadnje tudi čim cenejši.
Ko sem za Božič prejemala voščila, sem iz pisem mogla razbrati veliko nezadovoljstva zaradi "dobronamerne kritike".V mojem po- znanstvu se z njo nihče ne strinja in tudi jaz ne.
Mnogi, - če morda ne vsi - smo bili veseli, da je za nas začela pisati tudi zdravnica,ki je s svojimi sestavki razgibala naše pogle- de na življenje, razgibala našo voljo,ki nam je ob sprejemanju in prenašanju trpljenja še kako potrebna. Ena izmed invalidk mi je napisala takole: »Z odmevom na sestavek dr. M. K. se ne strinjam, kajti tudi jaz po- znam take bolnike, kakršne je opisala v 5. št. Ene in druge. Še več: Mislim, da je tudi vsak izmed nas sam bil že kdaj tak ali dru- gačen. Da Prijatelj piše in da vanj pišejo tudi stari ljudje, je edino prav.« Upam, da je vsakdo, ki je bil kaj več po bolnicah ali zdraviliščih,tam lahko srečal ljudi vseh vrst kakor sem jih tudi jaz.
Vsi vemo, da zdravniki spremljajo naše ži- vljenje od rojstva do smrti. Zato priznajmo da so njih spoznanja številna, najrazličnej- ša. Ne srečujejo se samo z boleznimi,tem- več z najrazličnejšimi človeškimi značaji in neznačaji. Še pregovor pravi:»Kolikor ljudi, toliko čudi«. Zato prosimo dr. M. K., naj le še nadalje piše o svojih spoznanjih. Mnogi jih s pridom prebiramo in se ob njih učimo. Kdor razume, naj razume, in kdor ne, naj bere to, kar razume, nikjer ni vse za vse, za vsakogar pa je nekaj.
Priznajmo,da razlika med ljudmi je.Ne razu- memo pa ne, zakaj bi moral Prijatelj delati to razliko,komu bi to koristilo:nam? Bogu? Naša skupna misel je, da se mora Prijatelj posvečati brez razlike, sicer ne bi bil več v pravem pomenu Prijatelj. Jezus, naš naj- večji prijatelj, ni delal razlike. Sprejemal je vse z enako ljubeznijo, celo največje greš- nike, in nas še vedno kliče: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil«. Upam, da naša veličina v božjih očeh ni v tem, da kdo dlje trpi, - če ravno sem tudi jaz invalidka že od otroških let in povsem odvisna od pomoči drugih. - Upam, da je naša veličina predvsem v tem da znamo vdano in potrpežljivo sprejemati in prenašati življenjske preizkušnje, ter v tem, kolikšna je naša ljubezen do Boga, do bližnjega, ki je v telesni ali duševni stiski. Zdravi imajo mnogo skrbi in dela za vsak- danje življenje. Bolni in stari pa imamo več časa in možnosti, da bi se posvečevali v medsebojni duhovni pomoči in se tako med seboj dopolnjevali.
Izpovedi F. Pastorelli so bile res duhovno globoke, vendar večkrat težko razumljive. Razmišljanja »Blagor vsem, kateri trpite,« so v duhovni vrednosti to praznoto napol- nila. Nedvomno je velika pridobitev Prijate- lja tudi objavljanje »Namenov apostolstva molitve«, ob katerih bomo bolniki še bolj izkoristili svoje trpljenje zase in za vso sv. Cerkev.
Tudi Angelco prosimo, naj le še nadalje piše svoje tako življenjske zgodbice. Mnogi jih radi prebiramo.
Pa tudi Bine je pač Bine,naš humorist, in le kdo bi mu mogel ali sploh smel kaj zameriti. Zato le naj nam še nadalje prinaša s svo- jim pisanjem drobce razvedrila in smeha v naš enolični vsakdan.
Končno tudi M. Z. ljubeznivo prosimo, naj še ona pomaga s svojimi sestavki, da bo naš list Prijatelj, ki je lepo zaživel, tak, ka- kršnega si tudi ona želi.
Prijateljsko vse pozdravlja

invalidka Tilka

Zopet se poslavlja leto, ki nam je prineslo toliko lepih,pa tudi grenkih spominov. Mno- gi so pred letom dni delali velike načrte za prihodnost, a so se morali v tem letu za vedno posloviti od nas.Kaj nam bo prinesla prihodnost, je zavito v tančico, ki jo bo življenje sproti odvijalo.
Prejela sem zadnjo številko Prijatelja, ki sem ga z veseljem prebrala. Na sliki, ki je bila posneta na duhovnem vikendu na Ča- težu, sem opazila tudi nekaj znanih obra- zov. Mnogim takšno srečanje prinese obilo sadov in prijetnih spominov,da kljub trplje- nju niso sami, da jih je še mnogo, ki mislijo in čutijo z njimi, ki bi jim radi olajšali breme osamljenosti in bolečine. Za nekatere je lepo poskrbljeno.So pa še drugi zelo zapu- ščeni in osamljeni, ki so jih zapustili njihovi domači in odšli v svet, da bi tam našli sre- čo, katere v domačem okolju niso mogli. Nekateri se čez leta spet vračajo, strti od bridkega spoznanja,da v svetu ni vse tako lepo kot so si predstavljali.
Vendar so mnogi tudi v bolezni in invalid- nosti mogli zaživeti dobro življenje. Prikraj- šani smo za zdravje in za mnoge radosti, ki nam zaradi invalidnosti niso dostopne. V svoji osamljenosti se oprijemamo ročnih del. S tem si krajšamo čas. Ob delu najdemo uteho,da tudi naše življenje ni brez koristi, kakor smo si v začetku predstavljali. V teh delih so nekateri pravi mojstri in umetniki. Prikrajšani so za nekaj,pa jih je Bog obdaril z drugim. Vsakdo lahko,če le hoče in more, uporabi svoje talente. Pravi umetniki so se odlikovali na invalidski razstavi,ki jo že ne- kaj let prireja Prijateljstvo bolnikov in inva- lidov. Skušajmo se potruditi še za naprej, da naredimo kaj lepega. Tako bodo zdravi spoznali, da tudi mi nismo brez koristi. Do jeseni je časa še dovolj,da se odločimo,kaj napraviti. Predvsem je važno, da sodeluje- mo. S skupnimi močmi bomo dokazali svetu kaj zmoremo, čeprav telesno nemočni.
Prijatelj mi je zelo všeč, želela bi le, da bi izhajal vsak mesec.Mnogi ste redni in zve- sti dopisovalci,jaz se le poredkoma oglasim O raznih srečanjih skoro ne morem pisati, ko se držim bolj doma, kjer me potrebuje bolna mama. Znano vam je že, da sem se preselila z bolno mamo v Dom počitka na Vrhniko. Tukaj imava prijetno sobico v pri- tličju,z lepim razgledom. Kako težko sva se odločili za ta korak pa vam rajši ne opisujem V oktobru sem bila tri tedne na zdravljenju v Laškem.Še sedaj hodim tu v Zdravstveni dom na obsevanje in razgibavanje.Zdravje je nekoliko boljše; da bi vsaj pri tem ostalo Tukaj smo z vsem oskrbljeni.Tudi duhovnik prihaja enkrat mesečno - ob prvih petkih; lahko pa tudi večkrat, če kdo želi.
Vsem bolnikom in invalidom želim milosti polne in blagoslovljene božične praznike, ter uspeha polno novo leto 1977. Enako želim tudi gospodu uredniku, Binetu, da bi nas tudi v prihodnjem letu s svojimi domis- licami zabaval, enako tudi ostalim sodelav- cem Prijateljstva bolnikov in invalidov.
Vsem lep pozdrav

Marjanca

Spoštovani gospod urednik!
Pišem Vam v imenu bolnice Marije Grilc iz Stiške vasi pri Cerkljah. Micka je stara 56 let in že skoraj 40 let priklenjena na bolni- ško posteljo. Še otrok je bila, ko je morala za svoje mlajše brate in sestre prati pleni- ce v mrzlem potoku-tudi takrat, ko bi naj- manj smela. Sklepni revmatizem jo je počasi priklepal na posteljo, dokler ni popolnoma obležala. Zdaj je že dolgo popolnoma brez moči. Tudi premakniti se ne more sama. Včasih se zdi, da bo drobna iskra njenega življenja vsak hip ugasnila.
Jaz jo poznam od otroških let, ker je moja mama pri sosedu doma in sem tja gor ho- dila na počitnice. Že takrat sem s svojimi drobnimi skrbmi in težavami hodila k nji. Kasneje sem začela razmišljati,kako to, da me prav ona vselej razume, mi zna sveto- vati. Vedno jo je vse zanimalo in nikoli ni ničesar pozabila. Njeno prijateljstvo mi je še vedno dragoceno.
Njen svet je bolniška postelja v lepi gorski vasici. V telesu, izčrpanem od nenehnega trpljenja, je vsa ta leta zorela čudovito lepa duša.
Tisti,ki jo poznajo, pravijo,da služi nebesa zase in za vso cerkljansko župnijo. Vidijo njeno potrpežljivost in posvečeno trpljenje in včasih pri tem kar pozabijo, da je tudi ona le človek. Da ima tudi svoje skrbi, te- žave - in da je dostikrat kljub ljudem okrog sebe zelo sama.
Pred nekaj leti je gospod kaplan iz Cerkelj napisal o nji v Ognjišče. Takrat je nekaj časa dobivala pošto, tudi obiskal jo je kdo - potem pa so nanjo pozabili.
Prosila me je,naj Vam pišem. In vem,da bo zelo hvaležna, če jo boste obiskali. Vem, da je veliko bolnikov in invalidov,ki čakajo, vendar Vas prosim, če bi jo lahko uvrstili bolj spredaj,ker se drugače bojim,da ne bo dočakala. (To je čisto moja prošnja, ona ni prosila za »protekcijo«.)
Micka živi pri svojem bratu, ki je že ostarel in izčrpan mož. Doma je poročen njegov sin Miha, ki ima plemenito srce in s svojo ženo kljub trem majhnim otrokom lepo in vedno z dobro voljo skrbi za bolno teto.
Prisrčno Vas pozdravlja

Marinka Žumer

Pisal mi je štajerski Joža,sošolec iz zavod- skih dni, naj se še kdaj oglasim v našem listu,da bi mu delal družbo. Ugotavlja,da je za sodelovanje dovolj le malo dobre volje in ščepec znanja, ki ga jaz gotovo premorem
Toliko res, da sem se odločil,da bi uporabil ta dober nasvet in se kdaj oglasil. Svoje misli, mogoče kdaj kakšen doživljaj, bom skušal spraviti na papir.
Ne mislim ostati čisto skrit, zato se mi zdi lepo in prav, da se nekoliko predstavim. Boste vsaj vedeli, kdo sedi za mizo, grize svinčnik, premišljuje in misli kuje. Če me vprašate, kdo sem, bi vam kratko in jedr- nato povedal takole:
Da pa ne bom tako zelo kratek, bi dodal še nekaj potez k svoji karikaturi.Moj patron je sv. Anton Padovanski. Pri krstu sem poleg vere dobil še njegovo ime. Sicer pa sem Tone, Toni, Tonček in še Totko. Včasih pa slišim tudi kakšno čudno ime, ki je bolj po- dobno meni kot mojemu pravemu imenu.
Pišem se tako kot vsi v družini, razen ses- tre, ki si z možem delita v zakonu, poleg slabega in dobrega, tudi njegov priimek. Moj priimek je iz devetih črk in me v prvem delu spominja na planine.
Dekleta, bolj kot fante, bo najbrž zanimalo koliko sem star. Veste, sem še zelo mlad. Dan po rojstnem dnevu bom star osemtisoč štiristo dni.Na prestopno leto je dan življe- nja več, tudi to sem upošteval. Rodil sem se pozimi, teden dni po Svečnici.
Še kot mlad invalid sem se potepal in zdravil čeprav ne pozdravil, po bolnicah. Po osnovni šoli sem se v Kamniku, v DIM-u, izučil za poklic, katerega osnovno orodje je majhna stvarca, ki naj se amortizira še preden se izgubi.
Zaposlen sem kot mnogo drugih. Velik nisem - torej sem majhen invalid. Imam idealno postavo, - toliko čez meter,kolikor tehtam Tehtam pa za tretjino kakšnega debeluharja Gibčen sem, še najbolj pa z automatikom (to je vozilo na dve kolesi, ki pije kadar vozi, - jaz pa pijem, kadar ne vozim).
Zunanji videz...saj niti ni tako važno,koliko je človek lep, važna je lepota duše. Videz vara. Telesna lepota mine, lepota duše je več vredna. Kljub svoji »idelani postavici« nisem takšen kot drugi, zato sem večkrat deležen občudovanja in pomilovanja.Ljudje me imajo za velikega reveža, večjega kot v resnici sem. Iz muhe delajo slona. Bolj natančno: iz invalida - reveža. Kljub temu in kljub vsemu sem vesel. Zakaj tudi ne, saj je življenje lepo, če ga živiš.
Da ne bo predolgo in predolgočasno to branje, ta predstavitev, bom kar končal, v upanju, da se še kdaj oglasim in da se tudi drugi bralci kaj oglasite; če drugače ne,pa vsaj s pripombami, komentarjem, grajo in lahko tudi s pohvalo. Tako bo naš Prijatelj bogatejši in rajši ga bomo imeli,bolj naš bo saj je tako zvest,da nas vsaka dva mese- ca redno obišče.Še pozdrav in nasvidenje!

Tone

Dragi prijatelji!
Zunaj dežuje. Tu v prostoru pa je molk - trden, svetal. V njem premišljujem in se tiho pogovarjam z vami. Oj, koliko vas je, ki znate dajati in potrpežljivo čakati!
Zdrznem se... Sveta noč se je že skrila iz- za preteklih dni, zaživelo je novo leto, jaz pa... ali je res šla vaša pozornost mimo mene? Ne! Vpila se je vame kot svetloba lučke iz Betlehema, in ta lučka je prinesla mojo bližino. Bili smo skupaj, čeprav ste vi zaman čakali mojih voščil, bili smo - in os- tanemo - eno, ker se je v naših srcih rodil Kristus!
Želim, da občutite, kaj vam bi rada pove- dala, prijatelji,da v svojih globinah zaznate mojo hvaležnost in zahvalo vseh tistih, ki se trudijo nam olajšati vsakdan. Z nami so v molitvi, pri mašni daritvi - z nami povsod in vedno - v imenu Ljubezni!
Hvala, prijatelji! Bodimo drug drugemu v oporo, krepimo našo duhovnost, duhovno povezavo in ne pozabimo resnice: kjer je v srcih Betlehem - tam človek nikoli ni sam!
Pozdrav vsem in v novem letu čim več moči, notranjega poguma, svetlobe!

Marjetka Smrekar

Ker na vsa pisma, katerih je prišlo okoli dve- sto, ne morem odgovoriti, vas prosim, da mi oprostite. Bila pa sem jih zelo vesela, ker je bil vaš odziv na božične pakete in pisma tako velik, iskren in topel. Zato se vam ob tej priliki iz srca zahvalim v upanju, da os- tanemo povezani tudi v prihodnje.Priložno- sti bomo imeli več; npr.na naših srečanjih, izletih in tudi takrat, ko se bomo med se- boj obiskovali na domu. Kako lep občutek je to, ker vemo, da naše prijateljstvo z duhovnimi vrednotami prinaša v družine in med nas same življensko vedrino. Bodimo s to mislijo povezani med seboj, zavedajoč se, da nismo sami. Tako se bo med nami vedno bolj uresničevalo pristno bratstvo.
Letos,kakor je nekaterim že znano,razsta- ve naših izdelkov ne bo. Zaradi priprav na romanje v Rim je preložena na naslednje leto. Torej imamo časa dovolj,da se potru- dimo in napravimo kaj novega, izvirnega, lepega, da bo našo razstavo popestrilo in ji nadelo nov obraz. Glede romanja v Rim naj vam povem,da boste dokončno o vsem pravočasno obveščeni. Že sedaj pa lahko mislimo, da bo treba imeti veljaven potni list in tudi prihranke začnimo že sedaj zbi- rati, da takrat ne bo neljubih presenečenj. Dodam naj le še pojasnilo tistim, ki ste me vprašali zaradi darov: kdor le more, lahko prispeva, vsak dar bo dobrodošel. Kajti s svojim darom boste omogočili,da bo končni izračun stroškov za vsakega posameznika toliko manjši kolikor več bo darovalcev. Več o tem prihodnjič.
Z željo, da se na to pismo kaj kmalu ogla- site, vam vsem pošiljam prisrčen pozdrav!

Tatjana

Spoštovano uredništvo Prijatelja!
Dolžnost me veže, da vam pišem in vas prav lepo prosim, da mi oprostite, ker vam ne morem poslati denarja za list. Imam na- mreč le majhno podporo, ki je komaj dovolj za živež, ko je vse tako drago. Stara bom kmalu sedeminšestdeset let, povrhu pa še bolna.Celo zimo sem že na bolniški postelji, noge so me čisto zapustile, posebno še leva,ki je tako občutljiva,da se je ne smem dotakniti. Torej, prav lepo vas prosim, da ugodite moji želji, ker ga berem zelo rada.
S spoštovanjem!
Draga prijateljica Milka! Vaše pismo priob- čujemo, ker bi radi odgovorili tudi drugim. Ob podražitvi, ki smo jo v zadnji številki samo omenili, se bo gotovo še kdo drug znašel v podobnem položaju.
Cena za posamezen izvod Prijatelja letos znaša 7 din, letna naročnina 40 (podporna - prijateljska 80) din.
Če kdo izmed naših bralcev te naročnine ne bi mogel plačati, Prijatelj pa mu je všeč (naj se oglasi), ga bo vseeno lahko dobival Zaupamo namreč v božjo previdnost in ra- dodarnost tistih, ki zmorejo tudi podporno- prijateljsko naročnino, da tako omogočijo pošiljanje Prijatelja vsem, ki si ga sami ne morejo naročiti. Kakor vsi ti dobrotniki os- tanejo neimenovani, tako se jih vsi tiho in hvaležno spomnimo v svojih molitvah. Je- zus nam zagotavlja: »In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil« (Mt 6, 4).
Mnogi ste nam za božične in novoletne praznike pisali. Vsem ni bilo moč odgovoriti zato se vsaj sedaj vsakemu posebej iskre- no zahvalimo. Vsi pa ste bili vključeni v naših molitvah. Naj bo skozi vse leto On resnično med nami!
S to željo vas prisrčno pozdravim!

prijatelj urednik

Dragi prijatelji!
Prisankali smo se v novo leto in za ene bo morda res novo, za večino pa bo kar ne- kako takšno kot je bilo minulo.
No,za mene bo gotovo podobno lanskemu: eni me boste hvalili in drugi grajali. Jaz pa imam že od rojstva krokodiljo kožo, pa se me tako nič ne prime. Pravzaprav mi je vseeno, kaj si mislite, saj vem, da me itak nimate za kaj grajati.
Tebi, draga Marija, pa moram povedati, da vse "pikre", ki pridejo izpod mojega peresa, gredo na papir z eno samo željo: da bi se ob njih vsi bralci razvedrili ali pa se zamis- lili. Nikogar pa ne želim žaliti ali "zafrkavati"
Če pa sem v preteklem letu le koga preveč »zbodel«, naj mi, prosim, oprosti (joj, saj nisem jaz kriv, če je on tako občutljiv)! Poboljšal se bom, kolikor bo to le mogoče, da se svojemu priimku ne izneverim.
Sedaj pa moram poročati še o novicah, ki jih je moja »antena« ujela. Kaj prida jih res ni, ker so bile vremenske razmere precej nemogoče in so bile na sporedu večkrat le "motnje". Pa saj sami veste, kako je s temi »TV programi«.
Prav takrat pa, ko je zasedal naš »vodilni štab«, mi je »antena« kar frfotala v burji. Pa je na delo stopila moja »stara«, ker je pač precej radovedna in ujela sva vest,da se je oseba na »vodilnem stolčku« zame- njala. Pa tudi stolček se je zamenjal. Do sedaj je bil trd in je večkrat do kosti žulil. Sedaj je pa bolj udoben, in ga tudi premi- kati ne bo težko, ker ima kolesa. Upam, da zaradi tega ne bo več nobenih težav; na kakšno »odrgnino« naj pa vseeno računa. To vem iz svojih bogatih izkušenj,zato sem se tudi zavaroval z »bodicami«.
Ob koncu naj se še vsem zahvalim za če- stitke in lepe želje, ki ste mi jih poslali v uredništvo. Ko sem v prazničnih dneh ob jaslicah razmišljal, sem obiskal prav vse in vsakega posebej in z njim v duhu pokram- ljal. Lahko pa ste prepričani, da v teh po- govorih res ni bilo mojega »zbadanja«.
Sprejmite moj prvi pozdrav v tem letu in upam, da tudi zadnji ne bo! Pa brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna-prijateljska 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Rodil sem se 24.12.1949 v Sedlu na Kobariškem. Tam sem preživel rano otroštvo (11 let),potem smo se pre- selili v Koper. Pečat mojemu življenju je pustil ponedeljek 15. maja 1967. Na ta dan sem si namreč pri skoku v vodo poškodoval vratna vretenca in tako so spodnje in delno tudi zgornje okončine ostale za vedno gluhe. Prej razposajen sedemnajstletni fant, poln življenja,hotenj, načrtov, želja, naenkrat obvisi med življe- njem in smrtjo. Vse se takrat izniči. Nič na tem svetu ni toliko vredno, tako bleščeče, tako bogato kot zgolj življenje. Misel na morebitno smrt, na tisto grozno temo in neznano, je grenka in boleča. Toda po veri v vstalega Jezusa je tudi moje življenje dobilo pravo luč.«
Slika: Potres (moja rojstna vas z rojstno hišo nad mešalcem).

VOJKO GAŠPERUT