Postni čas - to je končno moj čas. Temen, mračen, brezizhoden...
Razumljivo je, da ti je ta čas blizu, kajti govori o trpljenju; toda spregledaš, da traja samo nekaj tednov in da že od vsega začetka kaže na Veliko noč.
Kristusovo trpljenje je bilo samo prehod- no stanje. Trpljenje - postni čas, vsta- jenje - Velika noč! Ne vkleni se v čas, ne zakoplji se v svoje trpljenje.Je samo vmesno dejanje, ne dovršitev, ne nekaj stalnega,ne cilj. Kakor je Kristus s svo- jim trpljenjem dosegel odrešenje, tako boš tudi ti skozi svoje težave dosegel zmago. Sedaj in pozneje.
Gospod, naj Ti sledim in grem veliko- nočnemu prazniku naproti!
Prazniki so zame vedno strašni. Vsi razen mene so polni prazničnega razpoloženja, jaz pa se jim s svojimi skrbmi nisem spo- soben pridružiti. Nasprotno: vsesplošno praznovanje me še bolj potlači.
Ne boš mogel - ne samo, ker je ravno praznik - vriskati. Tudi ni treba, da se delaš na zunaj hrupnega; toda bistvo praznika naj bi dojel in tako doživel no- tranjo srečo.
Vstal sem in sem torej vedno pri tebi!
Bolj veselega oznanila ti ne more dati nihče!
Kristus je trpljenje in smrt prestal, pre- magal. Cilj je dosežen, toda ni sam sebi namen,ne: Kristus je vedno pri tebi. To zate pomeni: s teboj premaguje trpljenje in smrt, ne hodiš po tej poti sam - On te spremlja. In tega se ne veseliš?
Gospod,ni pomembna samo zunanja ve- selost. Daj mi spoznati bistveno, tvojo zmago in tvojo bližino-moje velikonočno veselje.

C. M. Nowak

Na ovitku: Podraga v Vipavski dolini

Ko vas vprašajo o stanju bolnika ali in- valida, vi preprosto odgovorite:

»On živi...«

»on biva...«

Rad bi vam pokazal, da te besede ne moremo uporabljati kar tako.
Za enega odgovorite: »On živi...«
Za drugega: »On biva...«
To ni le razlikovanje v besedi...

Poglejte tistega, za katerega pravite: »On biva...«
• On je vase zaprt...
• Nikogar noče videti: to ga vznemirja... ga utruja...
• Nikomur ne napravi veselja...
• Ne misli na skrbi in težave drugih...
• Za to, kar se v svetu dogaja, je brez- brižen...
• Nikomur ne privošči niti smehljaja...

Po smrti ne ostaja za njim nobena praznina Njegova smrt je za okolico olajšanje... V zadnjem času sem videl sliko. Prikazuje karikaturo tistega, ki samo biva: prav rad jo tu še enkrat prikažem.

Prosim vas, da govorite z menoj tiho...
ne da bi povzdignili glas,
da me na noben način ne vznemirjate...
Meni
vsak ropot, vsako nasprotovanje takoj povzroči
visok krvni pritisk,
povečanje želodčne kisline,
srčne napade...
in tako postanem drugim hitro nadležen..

Kdor res živi, se zaveda, kaj vse še zmore, kolikšna je njegova bolezen ali invalidnost.
Vse, kar mu preostane, je dragoceno in lahko postane drugim koristno!
Živeti pomeni združevati se z drugimi...
Za človeka, ki ima vero, pa je življenje še svetlejše. On ve,da je v rokah Boga ki nas ljubi. V njegovem življenju ni nič brez pomena...
Že sama navzočnost takega človeka mora življenje napraviti veselejše...
To izžarevanje dobrote želim prav vsem in za to prosim Njega, ki nam zagotav- lja: »Jaz sem življenje...«

P. François

Vsak poskus, da bi človeka delili na telo in dušo, se je vselej pokazal neuspešen Človeka moramo vedno gledati kot ce- loto,v kateri sta duševnost in telesnost tesno povezani in vplivata druga na dru- go. Človek se vedno odziva kot celota. Tako bo na primer bolnikovo duševno stanje spremenjeno ob neki telesni bo- lezni,pa tudi narobe.Človekovo duševno doživljanje lahko bolezensko vpliva na telesna dogajanja.
Dobro je,da se tega zavedamo,ker nam to potem pomaga, da laže razumemo sebe in druge. Tako nam tudi laže uspe da poiščemo vzrok svojih težav in ga skušamo odstraniti, če se le da.
Oglejmo si en del te duševno-telesne povezanosti, ki igra v našem življenju izredno pomembno vlogo. To je naše čustveno življenje, ki je pomembno tudi za telesno zdravje in narobe. Nekatera čustva naredijo telo naravnost bolno.
Odločilno stično mesto med telesom in dušo je vegetativni ali avtonomni živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Vsako človekovo čustvo je povezano s tipičnimi vegetativnimi reakcijami (npr. strah z močnim bitjem srca,pospešenim dihanjem,potenjem,bledico kože na ob- razu).Telesne reakcije na razna čustva se pokažejo predvsem v tistih organih, ki so odvisni od vegetativnega živčne- ga sistema,torej: srce, obtočila, dihala, prebavila, sečila, spolni organi, žleze z notranjim izločanjem, koža.
Lahko govorimo o akutnih in kroničnih, o zavestnih in podzavestnih čustvih. Vsako akutno čustvo je povezano z vegetativnimi spremembami (npr. poviša- njem pritiska pri razburjenju). Te spre- membe pa izginejo v trenutku, ko pre- nehajo tudi čustva. Iz tega sledi, da ta akutna čustva ne vplivajo bolezensko na organizem. Pri kroničnih čustvih je vpliv na vegetativni živčni sistem sta- len, vedno v isti smeri. Živimo npr. v okolju, kjer smo stalno nezadovoljni, razdraženi. Tu je nevarnost za razvoj telesnih bolezni (npr. čira na želodcu) zelo velika.
Podzavestna čustva delujejo v razvo- ju bolezni močneje kot zavestna. Po- gosto se niti ne zavedamo,kako čutimo kako smo v nekem položaju razpoloženi Toda reakcije izdajo našo podzavestno stanje, npr. strah se pokaže v obliki driske, v položaju, v katerem hočemo biti zavestno pogumni, v podzavesti pa se bojimo.
Zato je treba posvetiti veliko pozorno- sti ravno kroničnim in podzavestnim čustvom. Zavestna čustva veliko laže sprostimo z besedami,gibi, z vegetativ- nimi reakcijami (jezo z močnim zmerja- njem, živahnimi gibi in rdečico na obra- zu). Tako preprečimo, da bi to čustvo, za katerega obstoj prizadeti niti ne ve, postalo kronično in táko ostalo.
Na podzavestna čustva ne moremo vplivati zavestno, z našo voljo, tudi sprostitev s pogovorom ali gibanjem ni možna. En sam odvod ostane odprt: preko vegetativnega sistema. Tako pri- de do raznih sprememb na organih: čir na želodcu in dvanajsterniku, motnje požiranja,bruhanje, neješčnost,zaprtje, driske, razjede na črevesni sluznici, sr- čna nevroza, srčni infarkt, visok krvni pritisk, motnje dihanja,bolečine v hrbtu in križu, glavobol, luskavica, mozoljavost, močenje postelje,motnje žlez z notranjim izločanjem itd. Takšna obolenja imenu- jemo psihosomatska obolenja. To so bolezni,pri katerih nastanku je dokazano da igrajo veliko ali celo odločilno vlogo duševni dejavniki. Pri tem je treba pou- dariti,da ti niso edini vzrok,temveč del, večji ali manjši. Kolikšen del imajo eni in kolikšnega drugi, je od primera do pri- mera različno. Bolezni, ki imajo za vzrok samo duševne vplive,so redke.Pretirano je tudi, če imamo na primer vsak čir na želodcu, vsako migreno za psihosomat- sko bolezen. Pri vsakem človeku je ka- kšen organ posebno občutljiv in tako podlaga za razvoj psihomatske reakcije ravno na tem organu.Tako so na primer nekatere družine nagnjene k obolenju prebavil, druge k obolenju ožilja itd.
Dobro je, da za vse to vemo. Dobro je tudi, da se skušamo opazovati in razu- meti kot celoto, v kateri se duševno in telesno področje tesno prepletata. Po- tem nam bo jasno, da je v marsikateri bolezenski težavi bolje,če pred obiskom pri zdravniku poiščemo tistega, s katerim se lahko odkrito in temeljito pogovorimo o vsem,kar nas teži.Morda bo ta oseba ki ji zaupamo, znala iz nas izvabiti tudi tisto, kar je v nas podzavestno. Potem bo imel zdravnik veliko lažje delo - ali pa ga sploh ne bomo več potrebovali.

dr. M. K.

Da bi ljudje bili dobri

V prejšnji številki Prijatelja smo brali pismo o Mariji Grilc V njem je Marinka Žumer prosila, naj njeno prijatelji- co uvrstimo »bolj spredaj«.
Namenili smo se torej k njej na obisk, da bi se kaj več pogovorili. Tako smo se skupaj z Marinko v lepem sončnem dnevu napotili proti domu Marije Grilc, Stiška vas 7, 64207 Cerklje na Gorenj- skem. Ker se Micka in Marinka poznata že dolgo, nam ni bilo težko približati se in tako smo začeli s pogovorom.
Zbolela sem 1934. leta,ko sem imela 14 let.Kar naenkrat.Na polju sem bila in me je zagrabilo. Začele so me boleti roke in noge. Tedaj sem komaj prišla domov. V prvem trenutku niti nisem pomislila, da bi bilo kaj hudega, le slabo sem se počutila in zelo težko sem hodila. A kaj kmalu se je začelo slabšati. Noge v sklepih so mi začele na hitro otekati. Seveda, že prej sem bolj počasi hodila, vendar nikdar nisem občutila kakšne večje težave. Po dogodku na polju bo- lezen še ni bila tako huda, da bi takoj obležala, ampak sem lahko še naprej hodila. Šele pri 32-33 letih sem bila do- končno priklenjena na posteljo.
Seveda.Tudi v Toplicah sem bila,trikrat Najprej 1936.leta v Laškem. Drugič sem bila v Dolenjskih Toplicah leta 1950, leto kasneje pa v Čateških Toplicah. Vsakič, ko sem se vrnila, je bilo bolje, a le za nekaj časa. Bolezen pa je, seveda, na- predovala.
To je trajalo še nekaj časa, ker je bo- lezen počasi napredovala. Ko sem oble- žala,sem si lahko še z rokami kaj poma- gala. Tedaj sem lahko še sama jedla, brala. A moči so pojemale, dokler tudi knjige nisem mogla več sama brati, ker je preprosto nisem mogla držati v rokah Ker sem pa le še imela nekaj moči v rokah, so mi napravili stojalo za knjige in tako sem lahko liste obračala. A tudi oči so mi opešale, tako da bi sedaj sa- ma brala le, če bi mi kdo knjigo držal pred očmi, zato pa sem zelo vesela, če kdo pride in mi bere. Na daleč ne vidim več. Prav tako ne morem nič niti z no- gami niti z rokami.
Težko mi je bilo. Kot kmečko dekle nisem bila vajena biti doma, ampak sem morala delati na polju in v hiši.Kar naenkrat pa tega nisem mogla več. Lahko si mislite, kako sem se mogla sprijazniti s tako veliko spremembo. Gledala sem, kako so drugi odhajali delat na polje, jaz pa sem morala ostati doma. Najtežje mi je bilo, ker sem občutila, da ne bom mogla z drugimi na delo. Ker smo imeli precej veliko kmetijo, je bilo dela veliko. Bila sem prisiljena svoje življenje spremeniti Prej sem bila dosti zunaj, kar naenkrat pa sem ostajala doma skoraj cele dneve.
Veliko je bilo takih, ki so me popolnoma pozabili. Z nekaterimi pa smo povezani še danes in me, kolikor morejo, redno obiskujejo. Imam nekatere prijateljice, ki so ostale zveste do danes in me obi- skujejo.
Predvsem pevci iz župnije. V naši vasi je cerkvica in ob nedeljah je tam maša, potem mimogrede pridejo in mi kaj za- pojejo. Tudi g. kaplan pride, da me ob- haja. Pogovorimo se v glavnem o vsem, a vedno je premalo časa. Pridejo le za določen čas. Prihajata pa redno, tako župnik kot kaplan. Nič prej ne povesta, kar prideta in prineseta obhajilo. Za klepet pa prideta seveda bolj malokdaj.
Rada vidim, če pridejo in kaj zapojejo. Petje me zelo razveseljuje. Tudi sama malo pomagam,čeprav bolj potihem.Bolj vesela sem pa,če se kdo pride pogovar jat z menoj. Vsak obisk je zame veliko veselje, me razveseli, čeprav kdo pride le za trenutek; tudi to mi veliko pomeni Zame je to veliko veselje, da nekdo pride in potem, ko sem sama, lahko premiš- ljujem vse tisto, kar smo se pogovarjali
Premišljujem o mnogočem. Predvsem pa o tem,da bi bili ljudje dobri,da bi se po- boljšali, da bi bili na svetu dobri ljudje. Zame veliko pomenijo dobri ljudje, in zato se jih velikokrat spominjam, o njih premišljujem, zanje molim in žrtvujem svoje trpljenje. Mislim, da edino dobri ljudje morejo narediti svet boljši in zato vedno na to mislim, mislim nanje in zanje podarjam vse tiste težke trenutke, ko preživljam hude bolečine, ko hudo trpim
Zase lahko rečem, da sem se vendarle sprijaznila z boleznijo, čeprav sem se težko. Zame je bolezen nekaj dobrega, je neka vrednota, saj daje smisel moje- mu življenju. Priznam, da to ni vedno lahko, a vendar mislim, da morem kljub svoji bolezni nekaj dobrega narediti. Spominjam se, da sem bila mnogo sku- paj z našimi domačimi otroki pa tudi so- sednimi, saj so zelo radi prihajali k meni
Mislim,da sem se v njihovo življenje po- globila; tedaj sem kar pozabila, da sem bolna.Skušala sem videti vse okoliščine in ker so zelo radi prihajali, sem jih tudi dobro poznala. Tako sem jim lahko sve- tovala,kaj bi bilo morda najboljše zanje Imela sem zelo dober spomin in sem si zelo lahko zapomnila vse,kar so mi rekli Potem sem tisto, kar sem slišala, v sebi premišljevala in prihajala do rešitev, ki bi utegnile biti zanje najbolj primerne. Sicer pa je bolj težko svetovati, ker človek le ne najde vselej pravih besed.
Zame je bilo takrat zelo težko. Nanje sem se namreč navadila in tudi oni so se navadili name. A so odšli in se poro- čili, jaz pa sem ostala doma. V prvem trenutku je bilo zelo težko, ker smo bili dobri prijatelji in med seboj zelo pove- zani. Povezanost je sicer ostala in živi še danes,a vendar ni isto sedaj, ko pri- hajajo le na obisk, kot takrat, ko smo skupaj živeli. Prihajajo pa redno.
Mislim, da sem še vedno zelo povezana z ljudmi, kljub temu, da sem na postelji, saj me oni obiskujejo. Prej sem omenila pevce. Povedo mi,kaj se dogaja,kakšne so novice, če kdo umrje, če je kakšna sprememba, pripovedujejo mi o vsem, kar se dogaja v župnijskem občestvu. Tudi naši otroci so hodili k verouku v župnijo in tako sem po njih marsikaj zvedela.Morem reči,da sem na tekočem z vsem, kar se dogaja zunaj te sobe, in sledim dogodkom. Tudi zanima me, kaj se dogaja v naši župniji. Po drugi strani pa imamo radio. Tako zvem, kar se do- gaja v svetu. Za župnijo pa se še bolj zanimam,saj se počutim del nje. Ob ne- deljah vselej povprašam, kaj so pridigali in kaj je novega.Mislim,da bolnik,čeprav prikljenjen na posteljo, vseeno lahko ostane povezan s svetom. Bolezen naj ne uniči te povezanosti. Bolnik naj čuti tudi z župnijo.
Da, poznala sem ga že kot kaplana, saj je bil tu pet let in pol kaplan. Že tedaj sva bila povezana. Rad je prihajal na obisk ali mi kaj napisal, kakšno kartico ali pismo.Pa tudi knjige mi je pošiljal,da sem lahko kaj prebrala. Ko pa je sam zbolel, me je še nekajkrat prišel obiskat Pripeljali so ga. Sicer mi je pa pisal in postala sva še boljša prijatelja. Tudi sedaj se ga še velikokrat spominjam in molim zanj.
Vse! Zame je molitev veselje, obenem pa mi pomaga, da lažje prenašam svojo bolezen in to predvsem v tistih trenut- kih, ko mi je najtežje. Zelo rada molim. Predvsem pa rada premišljujem. K Bogu se bolj naravnost obračam in mu pripo- vedujem vse, kar čutim. Tako se čutim telesno povezano z Bogom. V premiš- ljevanjih mislim tudi o smislu trpljenja in vem, da mi prav ta molitev mnogo po- maga. Tudi drugim lahko pomaga, da bi bili boljši. Sicer pa molim za potrebe vseh, za župnijo,za Cerkev,za svet. Ker sem povezana z vsemi, vse vključujem v svojo molitev.
Predvsem se mora potruditi. V molitev je treba vložiti nekaj truda. Brez tega ne gre. Tudi meni ni vedno lahko moliti, čeprav nekateri mislijo,da je ravno nam bolnikom molitev najlažja. Predvsem v trenutkih,ko človek občuti samoto,osa- mljenost ali pa velike bolečine, je zelo težko moliti,a če se človek potrudi, po- tem bo šlo. Brez truda seveda ni mogoče nič. Za tiste, ki težko molijo, pogosto prosim, da bi našli pravi odnos do moli- tve in do Boga. Z njimi sem povezana preko molitve,žrtve,daritve. Poleg tega pa mislim, da mora človek preprosto začeti moliti. Molitev sama, trud, da bi molil, že to samo po sebi daje voljo in veselje do molitve.Pa na to mora misliti da je molitev povezava z Bogom. Če je človek resnično povezan z Bogom, se bo z njim rad pogovarjal. Ne bo mu žal časa za to.
Mislim,da me ima Bog na poseben način rad in da je nekdo potreben prav moje- ga trpljenja.Ko sem tako začela gledati na svoje trpljenje,sem ga lažje sprejela in ga z večjim veseljem za nekoga dru- gega darovala.Nedvomno so ljudje,ki so potrebni in jim moje trpljenje prinaša bla- goslov ali moč, da napredujejo v dobrem.

Najbolj sem vesela, ko mi prinesejo ob- hajilo in še predvsem, ko imamo mašo tu v sobi. To je zame veliko doživetje. Poleg tega je zame zelo lepo in sem zelo vesela, ko pride kdo na obisk.
Če več časa ni nikogar, mi je seveda hudo in se počutim osamljeno. Seveda pa to mine, ko kdo pride.
Vera mi pomeni vse.Če bi vere ne imela ne vem,kako bi mogla zdržati v bolezni. Zelo težko bi bilo. Ko mi je bilo najbolj hudo, mi je prav vera pomagala, da sem bolezen sprejela. V veri sem dobila moč in potrpljenje in tako sem mogla prenašati bolezen.
Smo prijatelji in tako gre vse zelo dobro Včasih me je skrbelo, kako bo,ko otroci odidejo od hiše, a pozneje se je vse dobro uredilo.
Zelo veliko. Preko njega sem povezana z drugimi slovenskimi bolniki in sem na tekočem, kaj se z njimi dogaja, kaj mi- slijo, kaj delajo. Prijatelja dobivam že skoraj od začetka. Ko pride, takoj pro- sim, da ga kdo prebere,ker to zelo rada poslušam.Ko slišim,kako tudi drugi trpijo tudi sama laže prenašam svojo bolezen in svoje bolečine.
Kar človek premišljuje, je včasih zelo te- žko povedati. Lahko pa rečem, da mislim na vse vas, ki trpite skupaj z menoj, na tiste,ki vas poznam, kakor tudi na tiste ki vas ne poznam, pa morda trpite še huje kot jaz. Večkrat ne morem spati: tedaj molim za vse. Res je,kadar obču- tim, da je breme le pretežko, mislim bolj o sebi. A to mine in sem kmalu spet vesela, spet vaša.
Zelo vesela bi bila, če bi me kdo prišel obiskat ali pa,če bi mi kdaj pisali. Če bo kdo kaj pisal, naj seveda računa,da mu ne bom mogla odgovoriti, saj pisati ne morem, pa tudi sorodniki bi bolj težko, ker imajo dosti dela na polju in še v slu- žbo hodijo.Vesela pa bom vsake vrstice ki jo dobim.
Z molitvijo in premišljevanjem.Kdor mo- re delati, mislim, da mu koristi, če dela. Jaz, na žalost, tega ne morem in zaradi tega več molim in premišljujem.

Lojze in Jože

Kako čudovita so pota, po katerih Bog vodi svoje. Res,vse stori za posvečenje duše. Telo in dušo prepusti slabosti, da jih utrdi v preziranju vsega posvetnega da jih utrdi v ljubezni do svojega veli- čanstva. Rani jih in zdravi, pribija jih na svoj križ,da jih bo proslavil v svoji slavi. Skratka: pripravlja jim smrt,da bi jim dal večno živeti.

sv. Vincencij Pavelski

MOJ EVANGELIJ

Jezus je prišel v Nazaret, kjer je bil vzre- jen. Po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico. Vstal je, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo in našel mesto, kjer je bilo zapisano:
In zvil je knjigo, jo dal služabniku in se- del. In vseh oči v shodnici so bile vanj uprte. Začel jim je govoriti: »Danes se je za vas,ki ste slišali,to pismo spolnilo« Vsi so mu pritrjevali in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust (Lk 4, 16).
Tisto jutro v maju leta 28 je v tej naza- reški shodnici, kjer je Jezus odvil knjigo preroka Izaija ter jo bral in razložil, bilo gotovo nekaj bolnih in bolehnih.
To lahko sklepamo iz zlobnega namigo- vanja Odrešenikovih rojakov nekaj ted- nov kasneje prav v tej shodnici: »Zdra- vnik, ozdravi sam sebe«, so si mislili, »kar smo slišali, da si čudovitega storil v Kafarnaumu, stori tukaj!«
Kako je Učenika v srce bolela ta nevera: zaradi nje ni mogel tam nobenega čudeža storiti, razen, da je na ne- katere bolnike položil roke in jih ozdravil.
Bolniki bolehni so z vso dušo poslušali Jezusovo branje in govor, ko se je bil prvikrat vrnil v Nazaret. In so mu,kakor drugi, pritrjevali, in se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust.
Saj je dobri Učitelj besedilo svojega bra- nja tako dobro izbral za vse, kateri trpijo!
Ko Jezus utihne, v tihoti, ki plava zdaj nad glavami,nagnjenimi k mlademu Uči- telju, vsa trpeča srca drhtijo v upanju.
Ali res? Mi mali, ubogi, ki smo doslej ostajali sami s svojo bedo, bomo odslej imeli prijatelja, ki se bo zavzemal za našo bolečino? Nas, ujetnike trpljenja in bolezni, bo ta človek, ki se zdi tako dober, oprostil?
Nam, slepim, bo vrnil blago luč?
In nam vsem zatiranim,ki že tako dolgo komaj še prenašamo temno ujetništvo svojih slabosti, bo vrnil svobodo?
Oh, kakšno bo to leto božjega usmiljenja če se vse to nezaslišano upanje izpolni!
Pa, ali niso to le prelepe sanje in nas bo, ko se prebudimo, bolelo, da smo se prevarali?
Da bomo po trdnem ujetništvu trpljenja končno svobodni!
Da bomo spet zagledali svetlobo, ko smo že stopali v smrt!
Učenik, ali ni to le preveč lepo?
Oh,beri nam še iz te Knjige,ki daje sve- tlobo in nam vrača moči! Da, beri nam to, kar si sam izbral, da nas potolažiš: iz te Knjige sv. pisma, ki v njej Očetov duh govori svojim otrokom.
In prosimo te,Učitelj, razlagaj nam, ka- kor znaš samo ti, to Knjigo vseh knjig. Mi njene božje lepote slutimo, toda za našo preveč zemeljsko pamet in naša raztresena srca ostaja kar pogostokrat zapečatena Knjiga.
Ti dobro veš, o Jezus, kakšnega branja je tvojim ubogim bolnikom treba.
Včasih resda,zanimivih in zabavnih knjig da se razvedrimo in pozabimo:kake ve- sele knjige, katere izbrana bistrost nas sprosti; ali včasih knjigo o zgodovini, ki daje misliti.
Toda bolj od vseh knjig na svetu,ki nas za hip zabavajo,pa ne nahranijo,Učitelj, nam je potrebna Knjiga, ki nam govori o tebi, »Edinem potrebnem«; ki nam raz- laga pravi smisel življenja: od kod pri- hajamo, kam gremo, kaj smo mi in kaj si ti; ki nam omogoča, da dogodke in ljudi presojamo iz prave strani; ki nas uči, tebi služiti in tebe ljubiti, svoje trpljenje razumeti in ga z ljubeznijo zaradi tebe sprejeti!
Ta božja knjiga, tvoja knjiga, Gospod Jezus,-saj govori o tebi in tvojem Oče- tu, - tvoj Evangelij, mora ostati nam bolnim, slabotnim prva knjiga. Saj nam nobena druga ne bo bolje ublažila trp- ljenja in nam dala več moči, da bomo znali trpeti.
V njej bomo brali, da so srečni tisti, ki jočejo, vsi, kateri trpijo. In na vpraša- nje o trpljenju, ki nanj nobeno človeško modrovanje ne more odgovoriti, nam bo tvoj Evangelij, o Gospod, dal svetel in globok odgovor.
Kajti, ko bomo brali tebe, Učitelj, bomo uvideli, da nas trpljenje, če ga dobro sprejemamo, približuje Bogu: da dušna ali telesna bolečina iz ošabnega, neod- visnega in svobodnega, ki misli, da mu nobene božje pomoči ni treba, naredi čisto majhnega, ki kar vpije svojo nemoč in prosi ljubeče rešitve svojega Očeta.
O blaženo trpljenje, ki zgubljene sinove vrača domov in jih ponižne zaupajoče vrže v naročje njih Očeta!
Pa, ko bomo brali tvoj Evangelij, bomo v njem tudi videli, kakšne zaklade nam zasluži dobro potrpljenje in kakšne mi- losti doseže za druge.

Nam: nebesa z njih pokojem in poživitvijo, ki jo Učitelj umirajoč obeta razbojniku v mučni žeji: Danes boš z menoj v raju; - nebesa, kjer bomo v dolgih požirkih pili vodo ki nam bo ohladila dušo, ki jo žge vročica,- nebesa, kjer nas bo božja slava odškodo- vala za vsa ponižanja bolezni, ko nam bo v srca dana dobra,potlačena, potresna in zvrhana mera! - nebesa,kjer nas bo naš Oče posadil za svojo mizo, nam obrisal solze z oči in nam sam postregel, ko se nam bo daroval! - nebesa, kjer ne bomo več trpeli,kjer se zopet najdemo,kjer bomo večno ljubili!
Res, porabimo čas tega blaženega trpljenja za branje našega Evangelija, in prav pre- senečeni bomo videli, kaj nam vse Učitelj razodeva o nebesih z imeni, ki jim jih daje:
Neprestano nam govori o Kraljestvu in s tem nam odkriva zmagoslavje izvoljenih: O Raju ali vrtu (paradižu),kjer se odpočijemo v veselju z Bogom: o bivališču, Hiši, ki bo v njej naš Oče sprejel svoje otroke, da jih v večni srčni blaženosti božjega Življenja potolaži in osreči.
Kako nam bo tedaj dobro delo,da smo trpeli, da smo tako na zemlji dajali to resnično pričevanje svoje ljubezni Bogu, katerega dobroto bomo končno umeli.
In za našega dragega bližnjega: Evangelij nam pove, kaj dobro potrpljenje lahko tudi zanj doseže.
Kananejka trpi in moleduje, pa doseže oz- dravitev svoje hčere. Vdova v Naimu trpi, oh kako bridko! -ko stopa za krsto svojega edinca, in Učitelj vrne materi oživljenega sina, kakor je pozneje vrnil sv. Avguština materi sv. Moniki.
Prav res, zdi se, da trpljenje dela molitev vsemogočno in da se Srce našega Očeta ne more ustavljati, ko vidi,da kateri njego- vih otrok trpi in prosi za katerega svojih bratov.
Ali ne morda zato, ker Oče v tem tožečem prosečem glasu zaznava zvoke glasu sa- mega Sina, ki trpi in prosi za nas?
O vi vsi,kateri trpite,vzemite v roke Evangelij in spet polagoma preberite nekaj prizorov o Jezusovem trpljenju: o strašni Jezusovi dušni tesnobi zvečer v Getsemaniju in o Judovem poljubu; Jezus je pred sodnikom, Peter ga noče poznati; o Pilatu, o Herodu, kako nečloveško ga bičajo, ga v zasmeh s trnjem kronajo, kako ni konca poti s križem na rami in zlasti,kar se je zgodilo na Kalva- riji. Berite počasi in potrudite se te krvave ure podoživljati.
Spričo teh iskanih in raznovrstnih muk, ko boste gledali, kako je dobri Učitelj miren in molčeč, kakor čisto majhno dete predan vsemu, kar hoče njegov Oče, da bi nam odprl nebesa, - tedaj boste bolje ko po ne vem kakšnem človeškem razmišljanju razu- meli smisel trpljenja, ki nas meče v božje naročje in ki je zaslužno in ki mnogo pri- dobi, ko nas preoblikuje po božjem Vzoru, Edinem in ljubljenem Sinu, nad katerim ima Oče vse svoje veselje. Poslušajte ga!

APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Da bi bili za misijon- sko delo mnogi poklicani in bi se božjemu klicu velikodušno odzvali.
Odlok o misijonski dejavnosti Cerkve obrača najprej pozornost na resnico,da je dolžnost vsakega kristjana, da po svoji možnosti širi vero.Širjenje sv.vere je za kristjana teme- ljna dolžnost, njegov bistveni apostolat, ki ga je prejel že s tem, da je postal kristjan. To je v popolnem soglasju s tem, kar je kar- dinal Alfrink močno poudaril: širjenje vere ni le opravilo hierarhije in duhovnikov,marveč tudi laikov, mož in žena, pa naj bodo po- ročeni ali neporočeni.
V tem splošnem poklicu oznanjevanja evan- gelija pa razlikuje odlok o misijonski dejav- nosti Cerkve še poseben poklic in se skli- cuje na izbiro apostolov:»Nato je Jezus šel na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel, in so prišli k njemu. Postavil jih je dvanajstero,da bi bili z njim in bi jih pošiljal pridigat...« (Mr 3, 13).
"Prosite Gospoda žetve,da pošlje delavce" priporoča sam naš Gospod, ker je žetev res velika.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi po priprošnji Marije Device postal Jezus Kristus če- dalje bolj poznan med muslimani.
Islam je edina velika svetovna vera, ki je nastala po krščanstvu.Ker ime svoj izvor v sedmem stoletju po Kr., je bilo Mohamedu, začetniku te vere,omogočeno,da je združil nekaj dejavnikov krščanstva in judovstva hkrati s posebnimi običaji Arabcev. Islam izpoveduje nauk o edinem Bogu, o njego- vem veličastvu in njegovi ustvarjalni moči. Kristusa pa je imel Mohamed le za preroka, podobno kot krščanska vera označuje za preroka Izaija in Janeza Krstnika.
Zanimivo je, kako muslimani častijo Marijo, Jezusovo deviško mater. Lalla Mariam-tako jo nazivajo - je v koranu (muslimanski sv. knjigi) večkrat omenjena. To pa pomeni,da v muslimanskem svetu govorijo o njej bogo- slovci, razlagalci korana, pesniki in misleci; o njej si zastavljajo vprašanja in v luči kora- na skušajo na vprašanja o Mariji odgovoriti
Pri majskem namenu AM prosimo, naj bo končno ona misijonska srednica pri musli- manskem ljudstvu.

J. J.

Bilo je nekega februarskega večera. Za mano je bil dokaj naporen delaven teden in veselila sem se mirnega konca tedna, ki ga bova preživela z možem.
Imela sem 44 let in srečno poročena že od 24.leta. Ker so otroci že odrasli in so živeli zdoma,sem ponovno začela hoditi v službo
Spomnila sem se, da moram naslednji me- sec na preventivni pregled za raka.To sem vzela zares, ker sem imela v mislih svojo šest let mlajšo sestro. Ko jih je imela 34,je bila operirana na prsih.Vem iz njenih pisem kako strašno je bilo zanjo to spoznanje. Po operaciji živi spet normalno življenje in je srečna žena in mati.
Samokontrolo sem v zadnjih mesecih zane marjala. Prsti so se živčno in boječe spre- hajali po koži ter tipali. Ostrmela sem. Bilo je nekaj trdega. Neki vozel! Opotekla sem se in sem za trenutek morala sesti. »Moj Bog, ne sme biti res! To mora biti pomota, prevara!« sem mislila in si želela.Toda tega trdega mesta nisem mogla skriti sama pred seboj. Žalostna in obupana sem se ogrnila in odšla v spalnico. Hitro sem pogledala na uro - bilo je nekaj pred osmo. Prepozno,da bi poklicala zdravnika. Torej, bom morala v ponedeljek...Ah,ne,kar v ambulanto pojdem!
Zaslišala sem možev glas iz dnevne sobe. Poklical me je: »Marija, pridi, začenja se dnevnik« »Da,« sem odgovorila obotavlja- joče - ali naj mu povem, takoj povem, kaj sem odkrila? »Ne,« sem si odgovorila pol- glasno.
Preoblekla sem se in prisedla k možu na kavč. Nisem se mogla zbrati.Tudi kriminalni film po koncu poročil me ni pritegnil. Vedno znova mi je prihajal na misel »vozel«, ki sem ga otipala na desnih prsih, in vse, kar sem že slišala o raku, mi je rojilo po glavi.
V ponedeljek zjutraj sem odpovedala slu- žbo z izgovorom in opravičilom obenem, da moram k zdravniku. Preddelavka je bila kar nejevoljna, vendar mi je dala prost dan.
Iznenada je stal mož ob meni: »Si bolna?« me je prav zaskrbljeno vprašal. Zmajala sem z glavo, pogledati pa ga nisem upala, ko sem mu odgovorila: »Redna kontrola!«
Čakalnica je bila polna. Tri ure sem morala čakati. Z branjem revij,ki so bile na razpo- lago, sem se hotela zamotiti - toda brez uspeha. V ušesih sem vedno imela samo besedo: rak, rak... Končno sem prišla na vrsto.
»Gospod zdravnik,na desni strani prsi imam nekaj trdega, mislim, ne upam... vi veste, moja sestra...« sem kar jecala.
»Umirite se« mi reče.»Pripravite se za pre- gled.« Ko me je pregledoval, sem se vsa v strahu tresla. Stiskala sem zobe in nepre- mično strmela v zid, ker si nisem upala po- gledati zdravnika. - Tudi on je našel. Torej drži!, me je prešinilo. Torej je res! Končno je rekel: »Mislim, da ni vzroka za vznemir- janje. Kljub temu pa pojdite na rentgen. Potem boste šele zvedeli.« Nisem mogla odpreti ust. To, da moram k rentgenologu, je bilo zame dovolj jasno.
Takoj sem se napotila k rentgenologu. Na- redil je več posnetkov. Ko me je poklical, sem mu kar na obrazu brala: sum - rak! »Predlagam vam preiskavo tkiva« - kot iz neke daljave sem slišala njegov glas.
Kako sem ta dan prišla domov, niti danes ne vem. Spomnim se le, da sem še enkrat poklicala v tovarno, vzela nekaj najpotre- bnejših stvari, možu pustila kratko poročilo in takoj odšla v bolnišnico.
Sestra me je odvedla v sobo. Ponovno so me pregledali in naslednji dan bi bila ope- racija; vzeli bodo tkivo za preiskavo. To je bilo zame gotovo znamenje, da je stvar dokaj resna. Sestra je pomirjujoče dejala: »Preiskavo tkiva naredimo navadno takoj. To je neznaten kirurški poseg, ki bo vam in zdravniku dal pravi odgovor. In kolikor prej ugotovimo, toliko bolj moremo pomagati. To je tudi za vas bolje.«
»Da, da,« sem zamrmrala. Upanja nisem imela več. Ali-ali? - Ko je proti večeru pri- šel mož in ves zaskrbljen sedel k meni na posteljo, sem poskusila vse omalovaževati »Še ni črno na belem,« sem dejala optimi- stično in mirno, kolikor sem mogla. Kljub temu pa sem se čutila povsem nemočno. - Me ima še rad, me ljubi, me bo ljubil tudi po operaciji?
Mož me je prijel za roko, kot da bere moje misli:»Ne delaj si skrbi.Ta operativni poseg ne bo napravil med nama nikakršnih spre- memb. Imam te rad - poznam te že toliko let, in otroci tudi.«
Vzdihnila sem le in solze so mi polzele po licih.Tako nežno še ni govoril z menoj. Po- božal me je in v slovo poljubil. Preutrujena sem položila glavo na blazino. Zaspati pa nisem mogla. Moževe besede so mi zelo dobro dele in dale pogum ter upanje. Kljub temu sem se ubadala z vprašanjem, ali bo res tako, kot je rekel?!
Okrog desete ure mi je sestra prinesla zdra- vila. Hvaležno sem jih sprejela. Naslednje jutro so me odpeljali v operacijsko sobo. Ko sem se zbudila iz narkoze, sem ugoto- vila, da je še vse po starem. Vsa vesela sem si rekla: »Hvala Bogu,morda le ni res« Ves popoldan sem gledala na uro. Mož je obljubil, da me obišče takoj po službi. Ura je kazala že pol sedmih, njega pa od niko- der.Malo pred sedmo se odpro vrata.Moža je spremljala najstarejša hčerka, Gabrijela. »Gabrijela«, sem kar zavzdihnila, »tudi ti si me prišla obiskat!« -»Z očetom sva še na- kupovala, zato sva tudi tako pozno prišla« me je potolažila Gabrijela. Mož mi je prine- sel lep šopek rož. Za današnjo operacijo je že vedel. »Takoj popoldne sem telefoniral, - povedali so mi,da je tvoj strah bil odveč. Postalo mi je laže, vendar nisem celo noč zatisnil očesa, s teboj sem se v mislih po- govarjal,molil sem zate.« - Oči so spet po- stale solzne. Sklonil se je k meni in me po- ljubil. Gabrijela se je nasmehnila: »Za vaju bi mogla reči, da sta še vedno zaljubljena, kot verjetno na začetku zakona. Ljubezen mora biti torej nekaj lepega.« - Vsi smo bili dobre volje,govorili smo o mojem odhodu iz bolnišnice, o srečanju cele družine v nedeljo popoldne pri kavi. Ponovno sem začutila srečo.
Drugo jutro je bila glavna vizita. Z nasme- škom sem jih pričakovala - ne morejo me več presenetiti. Pač, popoldne je prišel oddelčni zdravnik. Pomaknil je stol bliže k postelji in prisedel. Ponovno me je navdal strah. Po kratkem pomisleku mi reče:»Gospa morali vas bomo operirati. Druga preiskava je namreč pokazala,da je nevarno.« »Ne!« sem prestrašeno odgovorila. »Mislila sem, da je vse v redu. Kako to?« - Zdravnik mi je povedal, da je pri prvi preiskavi prišlo do neke pomote. Druga preiskava je bila te- meljitejša, in ta je pokazala pravo stanje. Zaprla sem oči in celo vesela sem bila, da so odkrili raka. Drugače bi bilo trenutno vse mimo, - in potem?
Zdravnik je potrpežljivo čakal, da sem si opomogla in se umirila. Nato mi je resno dejal: »Usodo, ki vas je zadela, morate opazovati s pravega zornega kota. Sami ste bili dovolj pozorni in pravočasno ste nas opozorili na možno nevarnost.Čestitam vam. Bolezen je šele v začetku razvoja. Vaše življenje še ni v nevarnosti. In če odstranimo obolelo tkivo, je nevarnost za vas mimo.« More zdravnik čutiti, kako je pacientu pri srcu,ko zve takšno resnico? - »Kdaj, kdaj bom operirana?« »Jutri.« »Že jutri?« - Prikimal je.
Skomignila sem z rameni in - sprejela. Pre- den je zdravnik odšel, mi je rekel, da naj sedanje stanje sporočim možu.Nepremično sem ležala.Nemogoče mi je bilo telefonirati mu, da bom jutri operirana. Pokazal je že vse razumevanje, pa vendar ne morem. Trenutki so se mi zdeli dolgi kot večnost. In jutri?
Iz teh misli me je zdramila prijazna sestra: »Gospa, telefon za vas, hčerka vas kliče!« Zahvalila sem se ji ter odšla k telefonu. Vljudno me je opomnila,naj bom kratka,ker pacienti ne bi smeli uporabljati službenega telefona. Spet sem se ji zahvalila. Na dru- gem koncu žice je bila najmlajša hčerka Irena. Opravičila se je,ker me ni mogla priti obiskat -»pa saj boš kmalu doma.« Nato je še vprašala, kako se počutim. Obotavljala sem se. Hčerki nisem mogla lagati. Ona, Gabrijela in mož bodo jutri že vse zvedeli. Ta, jutri! - Kot da je nekaj slutila, me je prav vznemirjeno vprašala, če sem še pri aparatu. Povedala sem ji, kako je, ter jo prosila, naj pokliče moža-očeta, ter hitro položila slušalko na aparat. Ne bi bila pre- nesla niti besede več. Verjetno bi rekla: »Pa saj ne bo tako hudo. Življenje bo šlo naprej.Mnogo žena je že doletelo podobno in živijo povsem normalno življenje.«
To ni zame tolažba. Tudi zagotavljanje moje sestre, ki so ji odstranili prsi, da živi sedaj normalno življenje in da se počuti dobro, mi nič ne pomaga. Imela sem obču- tek, da se moje življenje zaključuje, obšla me je želja, da se ne bi več prebudila iz narkoze.
Jokala sem. Dajali so mi pomirjevalna sred- stva. Tudi mož je prišel ter me tolažil. Hčerki sta mi prinesli rož, sadja in knjige, vnuk pa mi je poslal svojo risbo. Do vsega sem bila ravnodušna, brezbrižna sem postajala. Za- nemarjala sem se; cele dni sem nosila isto spalno haljo, zjutraj sem se, kar po mačje umila, enkrat, dvakrat šla z glavnikom po laseh. Moževih obiskov me je bilo strah. Bil je neverjetno ljubezniv, govoril mi je, kako je sedaj sam doma in da komaj čaka,da se vrnem. - Ali mu naj vse to verjamem? Ne govori vsega tega iz sočutja, ne iz ljubezni? Danes vem, da je vsaka njegova beseda prišla iz srca in da je vse to delal zato, ker mi je hotel pomagati.
Čez nekaj časa so me preselili na oddelek za obsevanje. 39-krat so me obsevali, da bi na ta način preprečili širjenje bolezni in če niso vsega odstranili z operacijo.Vse to je pustilo na meni sledove in me spravljalo v potrtost.
Medtem je prišlo poletje in bila sem spet doma, pa se skoraj nisem mogla več znajti v vsakdanjem življenju.Mož se je zame ze- lo zanimal ter s skrbjo spremljal vsakdanje

dogodke - kljub temu pa so bili dnevi več- krat neznosno dolgi. Delo v tovarni sem mo- rala opustiti, ker je bilo zame prenaporno. Imela sem občutek,da nisem cel človek ter da je v mojem življenju praznina. Mož in hčerki so bili budni in me niso pustili same. Njih skrb mi je dajala oporo in trdnost. Več- krat smo se odpravili tudi na daljši sprehod Hčerki sta menjajoč se ob koncu tedna pri- hajali domov ali pa midva k njima. Tako sem se počasi spet začela zanimati za dnevne dogodke in življenje okrog mene. Celo v kino, gledališče in opero sva spet šla.To in ono sem naredila hčerkama,ki sta v službi. Začutila in spoznala sem, da sem drugim potrebna.
Jeseni me je zdravnik napotil v zdravilišče. Hotel mi je pomagati, toda to,kar sem tam videla in slišala, je bilo prve dni preveč. Bili so mladi, tudi dvajset let, toda njih stanje je bilo mnogo slabše ko moje. Zdelo se mi je, da je nesreča napravila pri meni le bežen obisk.Okrevala sem bolj in bolj. Spoprijate- ljila sem se z neko gospo, ki so ji odstranili eno dojko kot meni. Na skupnih sprehodih sva se o marsičem pogovarjali. Sodelovala sem tudi pri delovni terapiji. Naučila sem se nekaj novih vzorcev pletenja in sem to takoj uporabila za jopico za vnuka. Ko sem mu izročila lepo jopico, me je objel okrog vratu in zagotovil: »Stara mama, ti si naj- boljša,rad te imam!« Tudi možu sem s tem napravila veselje.
Po enem letu sem spet morala na oddelek za rakasta obolenja. V nogah sem namreč od časa do časa začutila neke čudne bo- lečine. Mislila sem, da je to zaradi spreho- dov. Rentgenske slike so bile nejasne. To spoznanje je bil ponoven udarec. Kar ste- mnilo se mi je pred očmi. Zdravnik me je spodbujal, naj se zaradi tega ne vznemir- jam tako močno, ker še ne pomeni, da bi bil to začetek konca. Rekel mi je: »Čez en mesec pridite spet, -takrat bomo vedeli že več povedati.« Prestrašena sem gledala vanj. Ve sploh, kaj govori? Ali naj ostanem povsem neprizadeta, če slika kaže nekaj, česar se bojim? Če je res, bo šla ena noga ali pa obe! Iz zdravilišča poznam nekaj ta- kšnih primerov.Na kaj takega ne bi pristala Ne, nikdar! Bo mož hotel preživeti še nekaj let z ženo,ki bo povsem nebogljena sedela v invalidskem vozičku?
Ti štirje tedni čakanja so bili v življenju najtežji. Nisem vedela,kako bo šlo,če bodo zares na nogah odkrili to strašno bolezen. O Bog, samo tega me reši! Raje umrjem!
Drugi rentgenski posnetek je potrdil sum na širjenje metastaz. Zgrudila sem se, živ- ljenje se končuje. Nisem hotela, nisem mo- gla več,le ena misel me je navdajala: ven, proč od tod! Zdravnik mi je predpisal tab- lete in injekcije. In tako so minevali dnevi in tedni, - seveda v bolnišnici. Mož me je redno obiskoval. Za vsak obisk je napravil pot nekaj manj kot 100 km v eno smer. Tudi hčerki sta darovali dragocen čas, da sta me obiskali.Čeprav sta bili vselej spro- ščeni in živahni, sem v njunih očeh brala strah in bojazen.
Ob božiču sem šla domov, obložena s celo goro zdravil.Prazniki so bili prej dnevi žalo- sti kot pa veselja. Verjetno bi bilo bolje,če bi bila ostala v bolnišnici. Ko sem se vrnila, sem šla spet na specialni pregled - od pet do glave. S strahom sem vsak dan čakala vizite, da mi bodo zdravniki povedali straš- no novico... In nekega dne... Zdravnik me pogleda,prime za roko.Bila sem vsa iz sebe Nasmeje se in reče:»Zdravila in zdravljenje je pomagalo.Metastaz ni več opaziti.« Ho- tela sem nekaj reči, se zahvaliti zdravniku, toda zmogla sem samo solze. Sestra, ki je prišla z njim, se je sklonila k meni in me potrepljala. Zdravnik me je še vedno držal za roko. Občutita sem, da živim in da je lepo. Jok in smeh sta se mešala in, ko sem pogledala okrog sebe, sem videla skozi za- veso svojih solz vesele in nasmejane obraze
Drugo jutro je prišel pome mož.Nisva odšla takoj domov, ampak sva naredila izlet. Za- želela sem si sonca in morja. Mož si je vzel neplačan dopust. Denar ni bil važen, hranil ga je za nov avto.Važno je bilo moje zdra- vje in najina sreča. Zaradi njegove nese- bičnosti sem ga še bolj vzljubila. - To je bil najlepši dopust, kar sva jih z možem preži- vela.
O prestanem nisva govorila. Pa tudi s pri- hodnostjo se nisva kaj dosti ukvarjala, če- prav sem vedela,da bom morala vsako leto na pregled. Sklenila sem, da se bom tudi tega držala,ker redna kontrola in življenjski optimizem ter razumevanje in ljubezen do- mačih pomagajo zdraviti.

Če je kak črv, ki nam grozi uničiti življenje, tako da ga prikrije in mu vzame vso barvi- tost, potem je to navada, vajenost; pa ne toliko tista na zunaj, ki je v ponavljanju istih kretenj in srečevanj istih obrazov,ko- likor tista, ki vznikne v n o t r a n j o s t i naše duše, kadar ne znamo začeti dneva vselej z novim poletom.
To opazimo zlasti ob stiku z največjimi stvarnostmi našega krščanskega življenja, kot je Evharistija. Navada hoče pobarvati vse stvari sivo, tako da stojimo pred tem in pred drugimi božjimi darovi z mlačno vero in ugaslim srcem.
Dovolj je,da se znova približamo Jezusovim besedam, da ga poslušamo, kakor, da so nove. Kajti stvarnost, ki nam jo daje, nas z vso svojo presenetljivo veličino osuplja vedno znova. Kakor na primer te besede: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri,ostane v meni in jaz v njem.«
Vemo že, da je Bog Ljubezen in da je do- volj, če ostanemo v ljubezni, da bo On v nas in mi v Njem.Morda smo se trudili tako delati in smo istočasno z vsemi težavami izkusili tudi,kakšna sila je ljubezen in koliko lahko stori v vsakomur. Te Jezusove bese- de nam kažejo,kako daleč gre božja ljube- zen do nas, ljubezen učlovečenega Boga. Kajti v teh besedah se nam Jezus resnično kaže kot človek-Bog: človek, ki si ne more kaj, da ne bi želel ostati ob tistih, ki jih je ljubil do smrti, ki pa z božansko močjo lah- ko uresniči to željo. Tako je lahko na skri- vnosten način, a resnično ob vsakem od nas. Besedica »ob« res malo pove, saj se je naredil "hrano" in "pijačo" za nas in ure- sničil tako bližino, da je ta stvarnost: »Mi v njem in on v nas,« postala dejansko oti- pljiva za nas, vsaj v znamenju zakramenta
Če malo o tem razmišljamo, se zdi nemo- goče, da bi Jezus čakal na nas, da nam je tako pri rokah. Resnično, že samo zato, da bi r a z u m e l i tako veliko ljubezen, je treba ljubiti, sicer se zdijo te Jezusove besede preveč neprimerne za nas, preveč nerazumljive, nesprejemljive. Tudi tedaj, ko jih je izgovoril ob jezeru v Palestini, so mnogi odšli in niso več »hodili za njim.« Za tiste pa,ki verujejo vanj,je Jezus našel na- čin, ki je izražen v teh besedah,tako da še naprej hodi z njimi po vseh cestah sveta do konca časov.
Tako malo so razumeli njegovo Ljubezen,da so jo hoteli umoriti. Toda, če Ljubezen umre, ji je usojeno,da se razmnoži kakor žitno seme. Ta- ko se je Jezusova navzočnost razširila po vsej zemlji, njegova kri umiva in izbrisuje.
Hoteli so ga ločiti od njegovih, da bi se razkropili kakor ovce brez pastirja. Toda zgodilo se je prav nasprotno, ker je prav tedaj pri svoji zadnji večerji Jezus ustano- vil Evharistijo. Tako je dal vsem možnost, da bi bili za vedno nerazdružno eno z Njim in med seboj, ne le zaradi medsebojne ljubezni, ki jim jo je tisti večer zapovedal, temveč zaradi učinka skrivnosti njegovega mesa in njegove krvi.
Kakor je mnogo žitnih zrn raztresenih po polju, pa potem postanejo en sam kruh, in kakor mnoge grozdne jagode dajejo eno samo vino, tako postanemo mi, - čeprav smo na najrazličnejših mestih sveta in lo- čeni med seboj, -eno samo božje ljudstvo, eno samo Kristusovo skrivnostno telo.
Vsakokrat,ko ga prejmemo vase,uresničuje v polnem pomenu besede to edinost in nas v globini preobraža.
Ko smo navzoči pri maši, nismo samo so- udeleženi pri nekem obredu, temveč smo resnično soudeleženi v skrivnosti tistih dni njegovega trpljenja in vstajenja z vsemi posledicami, ki iz tega izhajajo.
Če vstopimo v kakršnokoli cerkev,zanema- rjeno, preprosto, polno kipov in baročnega okrasja, tiho ali pa polno vernikov ali turi- stov - vedno je tam On, ki nas čaka. Vsa- kokrat je nekaj novega, ko se srečamo z Njim, če dopustimo,da govori njegov molk, ki je včasih tako zgovoren in govori prav nam.
Jezus v nas in mi v Njem. Ne, gotovo si tega ne moremo predstavljati. A vendar si ne moremo zamisliti, koliko družinskih spo- rov se reši, koliko notranjih navzkrižij se premaga, koliko sovražnosti se pomiri, ko- liko odnosov se uredi, kolikim prekrškom se izognemo, koliko ljudi dozori v poštenosti, v obvladovanju sebe, v zmožnosti, narediti nekaj za druge, koliko velikodušnih odloči- tev se naredi, koliko sebičnosti se razblini in koliko ljubezni se razširi - in vse to vsak dan - zaradi združitve z Jezusom v Evha- ristiji.
Tisto doživetje se mora nadaljevati za vsakogar, če je prenehalo, se lahko začne znova. Te Jezusove besede nas nagibajo, da znova pregledamo svoje življenje. Kljub skušnjavi, navadi,lenobi in nezavednosti je odvisno od nas,da naredimo naše srečanje z Njim vsakokrat n o v o.
Saj bi lahko vsak od nas povedal svoje doživetje: Zgodbo o vsem, kar je prejel in kar je v njegovem življenju pomembnega zraslo iz tega združenja.

Agnes

VII

Noč bledi. Prostor je prepustila dnevu; ta dan sva si s Polonco vzeli čisto zase. K maši pojdeva. Moje mame ne bo, Polonca pa se je včeraj vrnila od doma. Na voljo imava nedeljo. To bo "najina" nedelja. Da bi komu povedali, kam greva? Zakaj le, bilo bi čisto brez pomena. Morava v mesto in pika.
Polonca je dobre volje. S smehom pritegne še mene. Sklenem, da bom danes zavrgla vsako misel, ki bi me po nepotrebnem tlačila ali nadlegovala. Grem v hišo velike sreče...
»Teja, poglej sonce. Gleda v tebe. Odpri dlani. Objemi ga. In ta cesta - danes je prašna, toda samo navidezno, ker midva veva, kam pelje. Obdana je z življenjem, z vsebino. Ali vidiš tamle drevo - kot da spi in sameva... da. Ampak-vedno spi za tiste ki se mu ne znajo približati, ga občutiti. Za naju pa najmanjša bilka v vsem ne sme spati. Še kamni... in moji koraki... Teja, v meni je en sam cvet rasti,prijetnosti, son- ca. Nisi me še videla,tako nasmejano,vem. Zato danes vzemi dobro voljo zase; vso dam, vso.«
Polonca me prime za roko, se nasmehne. Jaz pa v tem drobnem trenutku spoznam kaj pomeni, če te ima nekdo rad, če ti želi biti prijatelj. »Teja, se ti zdim neiskrena? Oprosti,ker toliko govorim.O,ko bi vedela... Velika pomlad me vso navdušuje. Doslej ti o tem še nisem pripovedovala,zdajle pa...«
»O neiskrenosti ne bom izgubljala besed. Jaz bi te lahko v tem še posnemala. Kar pa zadeva tvojo pomlad - nisem ti hotela dati vedeti, da mi je znano prebujenje... vem,ti ljubiš, Polonca. Ljubiš molče in tega se sama zavedaš. Miran bo že pravočasno zaslutil, kajne?«
»Da, on je Miran. Kako to veš, Teja?«
»Kako vem? Čisto slučajno sem videla na mizi listek s tem imenom. Napisano je bilo vzneseno,trdno;pa sem si dejala:»Polonca je srečna.«
»Kako uganeš, Teja. In ker to že veš, po- slušaj naprej: Rada bi ljubila tiho,neopazno Miran dolgo ne sme vedeti, kaj se v meni dogaja. Šele sčasoma,čez mesece,ali celo leta - tedaj, ko bo Bog hotel tudi od njega čustva... kaj pa, če se to ne bo zgodilo?«
»Le goji svojo pomlad,Polonca, ne prehite- vaj sebe, niti trenutkov, ki so ti posebno lastni,edinstveni. Izroči čustvo Njemu -naj on odloči, kdaj ga bo deležen tisti, katere- mu pripada.«
»Da, On naj odloči. Jaz pa bom srečna to veliko skrivnost odslej delila s teboj, Teja. Ti vse lahko veš,saj vidim,da me razumeš«
»To skušam. Do kraja zvest,spremljajoč pa je edino le Gospod - naš največji Prijatelj«
Polonca se zastrmi v nebo, kot bi iskala tam besede za odgovor. Verjetno jih bo našla kdaj pozneje... v drevesu, ki samo navidezno spi...

Dospeli sva. Cerkev je hladna, skoraj do kraja polna. Seveda bolj spredaj; naj pro- dre v naju pesem, molitev, vsa bližina Go- spodovega dne.
»Lepa si, lepa si, Roža Marija, Tebe časti vsa nebeška družina...«
Duhovnik razširi roke, jih dvigne: »V imenu Očeta in Sina in Sv. Duha...«
Zažarim. Sem v nekem plamenu rasti. Potu- jem daleč,daleč. Polonca ima obraz v dlaneh. Ihti. Gotovo premišljuje o svoji pomladi. Njene glasove bo danes izročila Bogu.
»Dragi verniki, na godovni dan sv.Jožefa je prav,da se pri maši spomnimo tega svetni- ka, ki je skupaj s preblaženo Devico Marijo kot skrbni Jezusov rednik sodeloval pri na- šem odrešenju« Mašna pridiga. Kolikim sem že sledila z vero, z osebnim Bogom. To zmorem-drugega ne. Preko osebnega Boga odkrivam harmonijo pesmi, ki pojo o Mariji, angelih... S svojim Bogom živim vsakokrat in povsod. To je dar iz mamine osebnosti. Ko poslušam duhovnika, tudi v njegovih gi- bih zaznam govorico Ljubezni. V njegovem dostopu do vernikov vidim, kje se je po nepotrebnem ustavilo moje prizadevanje... Vse gre iz mene, iz globine vesti. To se mi zdi edino smotrno, dojemljivo zame. Kajti, če si prazen, odsoten, če ne prideš k maši z doživetim, čutnim hotenjem - sprejeti Boga in se mu dati, potem te zlepa ne bo osvojila niti svetloba sveč na oltarju, kaj šele vse drugo.
»Molimo!« Klic me vzdrami iz premišljeva- nja. Polonca mi namigne: »Občutek imam, Teja, da sva midve pravkar delali obračun; vsaka zase, toda z isto željo - pripadati Bogu.«
»Da,pripadati mu,« pritrdim. Več ne rečem ker sem vsa v molitvi očenaša. »... Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svo- jim dolžnikom... amen.« Očenaš se mi zdi kot čudovita vsakdanja spremljevalka. Po- nuja nam vse njegovo, sveti s srcem, da bi se mi ne bali teme.
V ozadju cerkve zaslišim jok.Starejša žena drži v naročju punčko. Njen obrazek priti- ska k prsim. Pozornost mi vzbudi materino ljubkovanje. V roki ima robček. Brž, ko se iz dekličinih očk utrne solza, jo mati obriše Še enkrat, zopet... še; pa saj je jok edina otrokova govorica. Besede, glasu nima v zavesti. Je brez daru govora. Kaj vse do- puščaš človeku,o Bog.Ta deklica potrebuje tvoje milosti bolj kot vsi mi tu v cerkvi. In njeno trpljenje -mar ni celo to milost? Nje- na mati ji jo posreduje s svojo ljubeznijo.
Dregnem Polonco,ki zamaknjena sledi maši Sama ne zmorem. Otrok z materjo me je priklenil nase. »Glej Polonca,tisto dete tam ne more govoriti; mama ji neprestano briše solze. Te so izpoved,edina njena izpoved«
Polonca dvigne glavo: »joj, saj joka ne- pretrgoma. Solza v njej govori. Ali vidiš... ponovno...« In ne vzdrži. Polonco premaga sočutje, da zaprosi: »Usmili se, Gospod, usmili se tvojih sirot...«
In prošnja, kot bi jo čuli vsi v cerkvi - se zlije s prelepo pesmijo: »K tebi želim, moj Bog,če boš poslal bridkost ali radost« Duše prejemajo za žalost, za veselje, za pomoč. Dobili bomo pomoč za naše izvrševanje medsebojne pomoči - Kristusovo telo.
Poloncine oči že iščejo. Duhovnik bo vsak čas pri njej, pri meni... Sprejela sem tebe, Gospod, sprejela danes s posebno željo, da bi s spominom v molitvi živela z deklico, ki prosi, kliče, daje s solzami.
Duhovnik odloži kelih, nam dá mašni blago- slov in nam reče: »Pojdimo v miru.«
Ozrem se k podobi Jezusa: »Poslušaj me, dobri Jezus« ga prosim. Ko se začutim po- mirjeno v svojem molku, sem prepričana; Jezus je sprejel mojo tišino...
Nekoliko stran od cerkve je jasa. S Polon- co sedeva v travo. Dolgo ne spregovoriva. Morava molčati. Zdaj sva v posesti tišine, vsega širnega neba. Poslušava... Moliva. Molitev brez dejanja, pa vendar molitev za dejanja.Ničesar ni treba reči.Duhovna rev- ščina izginja. Sovraštvo je nič.Edino pravo bogastvo je Ljubezen.
Zrak... vonjave drevja, korenin,ki bodo rodile cvet... mir. Na valovih tišine prihaja Bog... Nič ne bo povedal,spraševal,toda kljub te- mu se bomo mi trije razumeli. Brez vzdiha, giba... razumeli se bomo zaradi popolnega molčanja.
Tu si, Gospod. Sprejmi nas,sprejmi molitev ki je vstala iz molka. Najraje jo imaš, naj- bližje ti je. Molitev govori. Že jo je zaznal večer in luna...Vse živo življenje...življenje vere.
»Pojdiva Teja. V zavod se mudi.«
Hitiva. Polonca hodi,jaz se vozim. Koraki... Odpre nama dežurna sestra. Ni huda. Hva- ležno ji pokloniva smehljaj najine sreče.
»Ne bom spala,« zatrdi Polonca. »To, kar sem prejemala ves današnji dan,me poziva k budnosti in moji osebni doslednosti.«
»Da, doslednosti, Polonca, prav si rekla. Mene je ta dan naučil več kot bi smela upati. Veš, odslej se bom vadila v molčanju. Ta- kšni smo ljudje - preveč govorimo zato, da nam ni treba poslušati Boga.«
»Res je, Teja. Vendar ne pozabi. Vse ima svoj čas in svojo uro pod nebom, kot pravi Modrec.Ti in jaz bova dočakali oboje.Samo moliti morava, neprestano in srčno moliti.«
Objem Polonce... objem skupne Sreče, od- ločitev - objem, ki ga je podarila tišina nedelje tudi moji mami. Obrazek v solzah... glavica na prsih matere... molk zadaja tudi bolečine; take,ki jih zmorejo prenesti samo matere, kakršna je moja,matere,ki kot ona s punčko ne odneha prav zato, ker preko njega zaupa večnemu življenju.
»Teja, nedelja se je vklesala v srčiko mo- jega bistva,« ponovno ugotavlja Polonca. »Dajva,zahvaliva se za današnje dragoce- nosti, zahvaliva se s pesmijo.« In nerodno, a iskrivo prešerno pojeva: »Ti, o Marija, naša Kraljica, ti besednica revnih sirot. K tebi hitimo, se ti izročimo...«
Blag spanec mi počasi zapira oči. S Polon- co se prekrižava in poljubiva. Meni se v rahlem snu prikaže dete s tistimi solzami, ki so njegova vera, beseda, smeh... Mati vsako solzo ujame v dlan, kot bi se bala, da jih zgubi, ker bi potem zgubila svojega otroka.
Še preblisk svetlobe in mirno zasanjam v nočni počitek. Bog sam mi ga je poslal.

Prijatelj, zame nalagaš težki križ, ki bo do krvi ožulil tvoja ramena. Ne čutim njegove teže, čeprav jo skušam doumeti. Teži me moj lastni križ, tako majhen, nepomemben. Pa vendar zame prevelik. Les je grčav, pritiska k tlom. Zakaj? Vem, zato, ker se smilim sama sebi. Tako majhno, nesrečno se počutim s tem svojim križem. Največji je od vseh. Večji kakor sosedov. Zato, ker je moj. V resnici pa je majhen. Iščem ra- mena, na katera bi ga odložila. Pri tem pa pozabljam, da ga bom lažje nosila, če si bom naložila še prijateljevega. Če ga ne bom okitila s solzami, ampak ga bom oven- čala z Ljubeznijo. Brat Jezus, iz ljubezni in zaradi ljubezni, za ljubezen si nalagaš to hudo breme. Naj posije žarek te velike Ljubezni name, da bom pomagala prijatelju nositi križ in ne bom omahovala pred svojim, neznatnim križem.

Damjanca

»Ko bi se še enkrat rodil!« Takšen ali podoben vzdih nam včasih uide in pri tem nam možgani iztisnejo na površje obup, grenkobo, neizpolnjene želje..., ki jih največkrat prav doumemo in ovrednotimo, ko so že mimo. Kaj vse bi danes napravili drugače, da bi se ognili naporom in trpljenju, ki nas je spremljalo ob tem, ko smo svoj kamen življenja potiskali proti vrhu in nam je zno- va in znova nekje pod vrhom spodrsnilo in spet je bilo treba začeti znova. Toda, ali nas ne bi na kakšni drugi poti do vrha - cilja, da postanemo Človek, pričakala drugačna past, bi ne pozabili na kakšno malenkost - smet, ki zaide v kolesje življenja in je en- krat za vselej konec s hitrostjo in ritmom, ki smo ga sicer vajeni in nanj pripravljeni?
Kdo ve!?
Tudi Martina je doletelo to.Le drobna "smet" je prišla med njegovo kolesje in vse se je zavrtelo z nepojmljivo hitrostjo, ko se je zavedel in zaznal le daljni odsev bolečega hreščanja in lomljenja.
Bila je to zanj zadnja osnovnošolska jesen. Pred njim prazen list v šolskem zvezku in čisto na vrhu velik naslov: »Kaj želim v ži- vljenju postati?«
Čeprav je bila to šolska naloga, mu je pero lahkotno drselo po papirju in komaj sledilo potočku misli, ki je vrel iz njegovih želja in pričakovanj. Njegove želje in pričakovanja je sicer še zastirala meglica mladosti, a zanjo se je že z gotovostjo dala čutiti pot, ki naj vodi mimo tistih nesrečnih Sizifov, ki so obsojeni, da vse življenje porivajo proti vrhu svoj kamen, a ga ne dosežejo.
Možata odločenost mu je prepletala šolsko nalogo. Naslednjo uro je poučevala spet ista učiteljica in tako je bilo do glavnega odmora nekaj nalog že pregledanih in ocenjenih. Poslopje so napolnili razigrani otroški gla- sovi in se stapljali z ropotom ocopatenih nog, ki so hitele po hodniku in iz prostora v prostor. Kup zvezkov je izzival s katedra in kakšen ducat radovednežev je brž skle- nilo obroč okrog katedra, medtem, ko so roke vročično tipale po kupu in listale po zvezkih. Odprla so se vrata in med podboji je za hip obstal Jani. Nagajivi nasmeh mu je poredno našobil ustnice, medtem ko se mu je jezik samogibno oblikoval: »Razred- ničarka gre!« Napeta tetiva na loku se je sprožila in krog okrog katedra je v hipu popustil in se razsul,kot sod brez obročev. Martinu je spodrsnilo na novo polakiranem parketu, da je s hrbtom trdo zadel vogal klopi.Nekaj čudno neprijetnega ga je spre- letelo po životu. Želel je vstati, a telo mu je odpovedalo poslušnost in okrog njega se je vse zazibalo. Že se je začel utapljati v topi odrevenelosti.
Nekaj hipov smo mislili, da je vse, kar se je pravkar odigralo,le ena izmed njegovih po- tegavščin, saj je bilo preveč neverjetno, da bi se mu lahko kaj zgodilo tu v razredu. Skozi zamirajoči smeh pa se je že zapičila v nas hladna konica spoznanja, da se je morda zgodilo nekaj strašnega.
Po dolgih belih mesecih se je Martin spet vrnil. Ni mogel več med nas kot nekdaj, a bil je tu.Vselej nas je nasmejan pozdravljal iz svojega invalidskega vozička, čeprav smo vsi vedeli, da je nasmeh le zastor, za katerim se odigrava drama, ki smo se ji v mislih in razmišljanjih raje ogibali. Naši obi- ski so se mu zdeli le kot rosne kaplje na razpokani zemlji,ki jih sonce nato odvzame in posesa, obiski pa bodo obveznosti, če se bo prepustil tej topi negibnosti. Prej kot je lahko doumel, se je znašel na razpotju. Le dve poti sta vodili iz njega - ali izgoreti v objokovanju izgubljenega ali prisluhniti glasu Njega, ki nas spodbuja k volji do živ- ljenja.

Jože

Zadnje dni februarja smo se bolniki in naši prijatelji zbrali na prepotrebni du- hovni obnovi na Trsteniku. Tja gor nas je gnala želja po poglobitvi našega du- hovnega življenja in medsebojnega spozna vanja ter,da bi se Bratstvo bolnikov utrdilo Drug drugemu si lahko stojimo ob strani le, če se dobro poznamo. Voditelj tega duho- vnega srečanja nam je razširjal svetla du- hovna obzorja. Poudaril je vztrajno in ne- nehno stremljenje za duhovnim idealom, za življenjem,ki bo odsevalo pravo,nepopačeno podobo Kristusa. Med govori in pogovori nas je vpeljal v šolo molitve.
Bratstvo bolnikov želi vsakomur stati ob strani ne samo v veselih trenutkih, temveč in predvsem takrat, ko je človek v stiski. Vemo namreč, da je duhovna stiska zelo težka,ko se v človeku sesuje lestvica vre- dnot, ki jih je prevrednotil, ko občuti težo samote in zapuščenosti,ko ga razjeda sku- šnjava brezkoristnosti.Tedaj človeku v ta- kem stanju lahko marsikaj damo,če imamo, da lahko damo. V teh dneh smo hoteli na- polniti svoje shrambe z energijo,ki ima moč nad vsemi - z molitvijo. Jezus nam zago- tavlja,da bomo od Očeta dobili vse, karkoli ga bomo v Njegovem imenu prosili.
Da bi zmogli vse naloge in zahteve, ki jih pred nas postavlja življenje in da bi povsod vršili božjo vo- ljo, smo večkrat v tihoti premišljevanja in skupni molitvi skušali prisluhniti božjemu glasu. Oba večera smo preživeli ob oltarju pri ev- harističnem obredu. Višek našega srečanja pa je bila nedeljska dopoldanska sv. maša z župljani, pri katerih smo uživali izredno toplo in prisrčno gostoljubnost. Pred tem skupnim bogoslužjem nas je voditelj prip- ravil nanjo in nam razložil bogato vsebino božje besede.
Posebno doživetje pa je bila večerna mo- litev rožnega venca. V polsenci medlega izžarevanja sveče in poltiho smo v globoki zbranosti premišljevali skrivnost trpljenja.
Med srečanjem smo se pogovorili tudi o delu,ki ga nameravamo izvršiti v prihodnje, če bo Bog hotel. Določili smo dan v tednu, ko bomo duhovno še posebej povezani v molitvi drug za drugega in za vse.
Prepričani smo,da so bili ti dnevi skupnega bivanja pod Storžičem čudovita duhovna vaja za nas, koristni in bogati pa tudi za tiste, ki se niso mogli udeležiti. Vse sklepe bomo morali vsak dan spreminjati v življenje.

Tone

Moja življenjska pot se je začela spomladi leta 1949., natančneje 3. marca 1949 v Praprečah. Otroška leta sem preživela v Praprečah, v mlinu, kjer je bil oče v službi pri privatniku.Oče je po poklicu mlinar (se- daj že v pokoju) mama pa je gospodinja. Tu ob Krki sem začela spoznavati lepote narave, ko sem zrla v valove,poslušala ve- ter, ki se je igral v vejah mogočnih kosta- njev, vrb in jelš ter pomladni ptičji spev. In tu sem kmalu spoznala tudi svojo kruto usodo,ker me je vseskozi spremljal voziček Najprej mi ga je naredil kar oče.
Ko so moji vrstniki začeli hoditi v šolo, jaz pa nisem mogla,me je zelo prizadelo.Ker so domači to razumeli, sem kmalu dobila prvo čitanko in začeli so me sami učiti prvih črk Počasi sem se tudi jaz z njihovo pomočjo naučila, kar je najosnovnejše za življenje. Rada sem tudi risala, čeprav me tega ni nobeden posebej učil. Dovolj le bila le slika s knjige, svinčnik in barvice. Večkrat sem to risanje vrgla v kot razočarana,ker nisem mogla najti pravega stila niti barv, ki bi mi ustrezale. Ali pa me je sredi dela doletela bolezen, da sem morala v bolnišnico in po- tem sem potrebovala precej časa za okre- vanje, in da sem spet dobila voljo do dela. Niti malo nisem slutila, da bi se kdaj sploh začela resneje ukvarjati z risanjem.
Leta 1970 me je obiskala novinarka časopisa »TT« in napisala članek o meni. Omenjala je, da rada rišem. Tedaj je bila objavljena ena moja zelo skromna risbica. Članek je prebral tudi rojak,ki živi v Južni Afriki,kmalu sem prejela od njega pismo, iz katerega sem zvedela, da je slikar »seve v prostem času« in začela sem si z njim dopisovati. Kakšno leto pozneje je prišel na obisk z družino v domači kraj in je ob tej priliki obiskal tudi mene. Ob obisku mi je povedal kaj je najosnovnejše pri risanju. Njegov nasvet je bil zame zelo koristen, saj sem tako dobila nekaj strokovnih napotkov in kmalu našla tisto, kar sem prej toliko časa iskala. Seveda, kar sem se naučila v kakih dveh urah res ni bilo mnogo in vendar je bil prvi korak.
Slike so še bolj skromne, ker sem šele na začetku, saj je potrebna dolga pot do iz- popolnitve, posebno še, ker se moram v glavnem sama truditi. To gre pri meni bolj počasi. Upam pa, da bodo prihodnje slike bolj lepe in popolne.

Stanislava Glavan

Oglašam se vam iz domovine ribniške suhe robe. Začel bom kar s Cankarjem: Sodra- žica, ti čuden kraj, kdo te bo našel, skrita si v kotlini, ki jo ugledaš šele, ko se po lepi cesti pripelješ že v njo...
Prav tu sem v začetku prve svetovne vojne zagledal luč sveta. Če Bog da, bom letos vtaknil v žep že 63. pomladi. Na malem domu živim sam in sem zadnji (najmlajši) iz družine devetih otrok. V moji mladosti ni bilo tako lepo poskrbljeno za prizadete ljudi kot je danes. Ni bilo pogojev, da bi se invalid usposobil za zanj primerno dejavnost. Tudi jaz sem huje prizadet že od rojstva. Ko sem končal šolo, sem poskušal s pletenjem košar,a ni šlo dobro,ker prsti niso bili za to Opustil sem to delo in se ves posvetil mojim prijateljicam sonca in cvetja. Že triinštiri- deset let gojim te ljubke živalce z večjim ali manjšim uspehom. Dragi prijatelji, vem, da ste uganili: tu gre za čebele.
Pa pustimo to. Povedal bi vam rad nekaj prav lepega. Veste, v februarju sem sredi sobotnega popoldneva doživel prijetno presenečenje. To je bil nenapovedan obisk dveh č. sester in še nekaj spremstva poleg; kar poln kombi jih je bilo. Domači g. kaplan vstopi in napove nenaden obisk. Takoj za- tem priroma še ostala druščina, najprej moja dobra znanka iz bližnje vasi-še sedaj ne vem, sem ji ponudil roko ali ne in naj oprosti, če ji nisem, bil sem namreč tako presenečen, kot bi padel meteor iz vesolja Šel sem pozdravit še ostale goste. Kratek stisk rok in že smo bili kot stari znanci in prijatelji. Tudi sopotnica sončnega vlaka pred sedmimi leti je bila poleg. Vseh sem bil zelo vesel. Moja nekoliko tesna soba je bila naenkrat polna. Troje vitkih gostov je zasedlo peč in kazno je bilo, da so se do- bro počutili na njej; ostali so se tako lepo posedli v vrsto, lepo in mirno kot jagnjeta. Vse je bilo lepo in prav, samo meni je bilo malo nerodno, kaj in kako bi jim postregel. Tudi ta »gordijski vozel« je bil hitro razre- šen, ker so moji vrli gostje prišli že dobro vsestransko založeni in niso nič potrebovali - vsaj tako so zatrjevali.
Res lepo je stekel pogovor in zelo srečen sem bil. Saj tak obisk pomeni vse kaj dru- gega kot obisk domačih ljudi, s katerimi smo večkrat skupaj, bodisi sorodnikov, bodisi sosedov. Med prijetnim pogovorom so go- vorila tudi srca in toplina le-teh me greje še danes.
Za letošnje leto želim vsem slovenskim in- validom, bolnim in zapuščenim vse lepo, da bi bili tudi oni deležni takšnega lepega do- živetja, kot sem ga bil jaz in še nekateri, ki so jih ta dan obiskali.
Topla zahvala, Bog plačaj vsem in mogoče še kdaj na svidenje!

Franc

Ob priliki vsakoletnega srečanja Frančiško- vih prijateljev na Brezjah, smo se tudi iz doma upokojencev odločili, da pojdemo. Naša skupinica je srečno in varno prispela k milostni Materi Mariji že pred deveto uro.
V neizbrisnem spominu mi bo ostal čudovit prizor somaševanja.Prav tako se živo spo- minjam tudi dvogovora, ki sta ga v akade- miji po sv. maši imela frančiškanska bogo- slovca. Navedem naj samo delček, ki mi je najbolj segel v dušo: »V čem je popolna sreča? Brat Leon,zapiši! Ali je popolna sre- ča v tem, da imaš bogastvo sveta?« »Ne, v tem ni popolna sreča!«
»Ali je popolna sreča v tem, da kdo dela čudeže in mrtve obuja?« »Tudi v tem ni popolna sreča.«
»Ali je v tem popolna sreča, če si zaničevan, preganjan, obrekovan, zavržen od ljudi?« »Da, brat Leon, zapiši: V tem je popolna sreča, da si podoben Kristusu v trpljenju.«
Pri teh besedah sem se zamislila. Spomnila sem se bridke usode svojega življenja. Od- vzeta mi je bila posest,prav tako tudi pra- vica do stanovanja v rojstni hiši. Iz doma- če hiše sem bila izgnana s besedami:Pojdi, tu nimaš več kaj iskati! Tako sem odšla v negotovost... Sedaj sem prosta vsega po- svetnega. Bog mi je pokazal pot v novi dom (Dom počitka). Tu sem našla toplino ljubezni vseh, ki mi na katerikoli način po- magajo. Našla pa sem tudi tisto popolno srečo in veselje, kakor še nikdar prej v ži- vljenju. V polni meri sem našla Boga.
Naše romanje pa še ni končano. Končano bo, ko bomo na zadnji postaji našega živ- ljenja - ob smrti. In potem bomo vso več- nost srečni.
Globoki vtisi, ki sem jih doživela na tem romanju so me vzpodbudili, da sem to na- pisala. Hkrati pa želim izkoristiti priložnost, da vsem bolnikom in invalidom po Sloveniji pošljem prisrčen pozdrav. Povedati vam želim, da smo tudi v Domovih upokojencev srečni ljudje.

Marija F.

Praznik Kristusove zmage in našega veselega upanja je tu,
Kristus je vstal in vsem razsvetlil srca.
Z njim vstanimo tudi mi.
Veselimo se z vsemi prijatelji v Gospodu.
Ponesimo svetlobo v samoto trpečih in osamljenih.
Pojmo Alelujo novemu življenju.
Toplo in mirno praznovanje Velike noči vsem in vsakemu

Dragi prijatelji! V rokah imate drugo številko. Radi bi se zahvalili vsem, ki ste naročnino že poravnali. S tem sami zagotavljate re- dno izhajanje lista. Še posebno toplo pa se zahvalimo vsem, ki ste poslali podporno naročnino. Bog povrni!
K sporočilu v zadnji številki bi radi dodali še nekaj pojasnil.Kot je Tatjana že omenila razstave vaših izdelkov letos ne bo,pač pa se toliko bolj vneto pripravljajte na prihod- nje leto.
Glede romanja invalidov in bolnikov v Rim vam moramo sporočiti, da je prijavljenih že dovolj, pravzaprav preveč.Kdor pa bi rad v svoji velikodušnosti to romanje podprl tudi s katerim darom,ga bomo hvaležni sprejeli. Mnogi sprašujete,kako bo to in ono. Bodite brez skrbi, vsi prijavljeni boste potrebna navodila pravočasno dobili.
Veselo veliko noč in iskren pozdrav

prijatelj urednik

Že skoraj leto dni leži popisan list papirja v predalu, pa nisem imela poguma, da bi ga oddala na tvoj naslov. Velikokrat sem si mislila,morda bi ga Bine le prebral.Pa ravno naslovi so mi bili v napoto. Primerjala sem naslove, kateri bi bil bolj primeren: npr: »Ljubi moj Bine«, bi vzbudilo ogorčenje, jih kar vidim, ženske, kako na prste stopajo; ali »Moj bratranec« bi bilo zopet sumljivo, zopet radovednost vse naokrog,češ,le ko- liko sestričen ima ta Bine. Z »Dragi Bine« imaš gotovo vsa pisma naslovljena. Tudi »Tovariš« sem ti hotela napisati, pa sem se spomnila, da mi je že nekdo rekel, da on ni moj tovariš. To je dobro, da tistega pisanja nisem oddala.
Veš kaj sem hotela napisati? »Naš najdražji Bine.« To bi ga polomila. Menda si v prej- šnjem Prijatelju stokal, da ne bi več pisal, ne vem kakšen izgovor bi rad imel. Naj bo kakor hoče,samo,da te jaz nimam na vesti Če bi ti napisala »Naš najdražji Bine«, bi mislila, da te je uredništvo vrglo iz svojega delovnega kolektiva, ker si pač po plači najdražji član.
No, sedaj pa veš, zakaj sem se jaz oddah- nila, ko sem zagledala tisti kos papirja še v predalu. Zato prepuščam ta imenovanja kar tebi. Lepo bi se ti pa tudi podalo, če bi napisala npr:»Bine von Prijatelj?« če bi npr pred leti, ko so bile slabe cene, napisal »la koruza«, ali »la krompir«, bi šel ta pridelek v denar po višjih cenah. Tudi »cheri liker« ima dobro ceno; če bi pa napisali po do- mače »češnjev liker«, bi ga pa marsikateri fant dekletu ne kupil, češ češenj imajo pa doma več kot preveč. Da te ne bom pre- več mučila,se bom kar poslovila, pa ti bom drugič rajši pisala o svojih težavah in vpra šanjih. Imam jih toliko, da jih lahko kar iz- važam. To se boš za glavo držal,ko jih boš bral, zraven si boš pa mislil: blagor ubogim v duhu, pa boš kar v črno zadel.
Do prvega pismenega svidenja Te prav prijateljsko pozdravim,

Nina

Dragi prijatelji!
Ali vas to pomladno vreme kaj omamlja? Mene je tako prevzelo, da sem prvič v tem letu ušel na vrt,pod hruško.Danes sem res tako miren,ker vem,da ne bom dobil "buške od hruške". Miren pa sem tudi zato, ker moje »stare« ni doma, saj ima danes svoj ženski praznik - jaz pa svoj mir. Da bi le to pisanje dokončal v tem miru. A vem, da se mi želje le redko kdaj uresničijo.
No, in kaj je novega pri meni in po svetu?
Pri meni nič, po svetu pa veliko.
Žal pa vam o tem ne bom poročal, ker je za vas in posebno zame bolje, da kar molčim. Veste, lahko me »diskvalificirajo« in potem "adijo moje pisanje", pa če me še tako hva- lite. Prav zaradi tega sem bil tudi na du- hovnem srečanju za sodelavce in nekatere bolnike zelo zadržan. Če bi me žena videla, se ne bi mogla načuditi,kako resnega moža ima.
Sam se sploh ne čudim, da sem se tako zelo poboljšal. No, malo najbrž tudi zaradi lepega vremena.Seveda pa vam ne morem obljubiti,kako dolgo bom tako priden,ker bo kmalu april,takrat bo pa še vreme muhasto
In kaj naj napišem za konec?
Mogoče je še najbolje,da se vam pokažem tudi v drugi luči in vam odkrito povem, da se me loteva pomladna otožnost.Ta pa ne izvira iz pomladnega šopka, ki mi ga je pri- nesla ena od oboževalk, pač pa se me lo- teva zato,ker spoznavam,da nekateri (tudi naši prijatelji) nosijo maske kar vse leto in ne le za dan maškarade.Zato se me loteva zlobna misel, da bi si še jaz nabavil eno, tudi, samo eno, ki bi jo uporabil šestkrat na leto - ko pišem za Prijatelja. Tako bi za potešitev radovednežev lahko napisal, kar bi oni radi brali, sam pa bi si mislil svoje. Ženička pravi,da bi tako še najlepše zvozil
Pa lepo pozdravljeni in brez zamere!

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Slikanje mi pomeni mnogo. Ob tem delu sem srečna, sproščena ter pozabim na težave, ki me spremljajo. Pri slikanju se kljub naporom tudi odpočijem (Stanka riše z nogo,op.ur.), saj počitek vsekakor ni v tem,da mirno sedim in premišljujem, kako ubog je človek če je invalid.Slikati sem začela nekako bolj slučajno šele pred nekaj leti, zato mislim, da se v umetnosti šele iščem in odkrivam. K likovnemu izražanju me nagiba lepota na- rave in vsega tistega, kar ustvarja človek. Ob vsem tem delu pa vedno bolj spozna- vam, da samo s svojo domišljijo ne bi mogla toliko narediti. Tako mi tudi slikarstvo poma- ga odkrivati božjo pomoč in razsvetljenje«

STANKA GLAVAN