Sveti Duh v bučanju viharja in v ognjenih zubljih, - to je bilo nekoč. Danes gospo- dari svetu tvarnost, vlada brezdušnost.
Tesno ti je ob vsakem brezdušnem ma- terializmu, brezmiselnem vsakdanjem življenju, praznem bahaštvu. Sam se čutiš okužen od tega in ne veš, kako naj se obvaruješ. Resnično si vklenjen v duha časa, ki ima tako malo opraviti z duhovnostjo.
Toda kljub temu: Sveti Duh veje tudi danes, kjer hoče. Seveda, ne v vidni obliki kot nekoč, toda občutijo ga vsi, ki so ga pripravljeni sprejeti. Kako naj si sicer razložiš tale dejstva:neozdravljivo bolni tolaži in daje poguma svojim obis- kovalcem; mlad človek z najboljšimi poklicnimi možnostmi se posveti Bogu; obupani spet upa; materialist najde pot k Bogu.
Ozri se samo okoli in dovolj boš našel poduhovljenega, tudi v besedi in knjigi.
Bog Sveti Duh, početnik življenja, po- trebujemo te za obstoj na tem svetu! Samo Ti nosiš skozi čase resnico. Tebi hočem zaupati sebe in druge.

C. M. Nowak

Na ovitku: Zaplaz nad Čatežem

Kdor želi mulo brez napak,
se mora sprijazniti, da bo šel peš.

Srečal sem invalida, ki ga že dolgo po- znam. Pomikal se je popolnoma sam... popolnoma sam...
Nagovoril sem ga: »Brat! Zakaj si sam?... Ti nisem pravil pogostoma: Ne hodi sam.. ustvari z drugimi invalidi bratske vezi.«
Tedaj mi je on odgovoril: "Poskušal sem... nisem uspel... Nikogar ni, ki bi me spre- mljal v življenju...
Kolikokrat sem mislil, da sem našel!...
Šel sem iz razočaranja v razočaranje...
Nihče mi ni ustrezal...
Nihče se ni nikoli popolnoma vživel v moje načrte... v moj okus...
Vse sem zapustil, enega za drugim..."
Zakaj bi ti, ki si nepopoln, zahteval, da bi bili drugi popolni?
V prvotni Cerkvi so bile čudovite kršča- nske skupnosti. Zelo so se imeli radi... Bili so »enega srca in ene duše«.
Zakaj? Ker so bili vsi popolni? Prav go- tovo ne! Pač pa zato, ker so upoštevali pravilo, ki ga je dal sv. Pavel v svojem pismu Kološanom:
»Oblecite si torej kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo, potr- pežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati; kakor je Gospod vam odpustil, tako tudi vi; na vse to pa oblecite lju- bezen,ki je vez popolnosti« (Kol 3,12-14)
Misliti na skrbi in trpljenje drugih bolj kot na svoje lastno trpljenje...
Videti dobro plat vsakega, ji pustiti do izraza in jo občudovati...
Prijateljske vezi se ne ustvarijo v enem samem dnevu... Treba je znati čakati...
So ostri robovi, ki ne morejo izginiti... Prenašati jih je treba... Drugi mora enako napraviti z menoj...
Če pride do žalitve, takoj odpustiti...
Potrebno je, da ta beseda sv. Pavla ne ostane zakopana v sv. pismu in jo pozna samo nekaj strokovnjakov...
Vsem, ki bodo brali ta tekst, želim, da ga širijo okoli sebe...
To sporočilo je namenjeno bolnim in in- validom, a božja beseda zadeva vse ljudi
Kako bi se spremenili in kakšen mir bi zavladal, če bi se pomnožile bratske vezi med člani ene same družine...
v vseh človeških središčih...
med narodi...
Naprej! Iz vsega srca!... Vredno je truda!
Mogoče te bom česa naučil...
Nekdo je, ki mu je veliko do tega, da bi se prijateljske vezi med ljudmi pomno- žile...
Toliko mu je do tega, da je navzoč po- vsod, kjer pride do evangeljskega prija- teljskega stika...
Zato, da opazuje? NE...
Od znotraj deluje. To je Kristus...
Ne veruješ? Jaz verujem. Toda tvoja nevera ti nikakor ne brani, da bi delal...
Upam, da boš nekega dne veroval kakor jaz...
Naj te, dragi brat, draga sestra, binko- štna svetloba in moč zajame in prešinja

P. François

Pogosto sem že srečala bolnike,ki so se takole pritoževali: »Šestdeset let sem bil zdrav. Nikoli nisem bil pri zdravniku, nikoli potreboval zdravil. Zdaj pa me je kar prijelo.Kakšna krivica!« Res je težko vselej, kadar človek zboli. Toliko stvari se spremeni! Sreča se z bolečino, inva- lidnostjo, pustiti mora delo, se odpove- dati marsičemu...Morda je bolezen tak- šna,da ne more računati z izboljšanjem. Morda se ga poloti obup.
Pa vendar: ali sme govoriti o krivici? Šestdeset let še razmišljal ni o tem, kaj je zdravje. Ali je zares tako samo po sebi umevno,da smo zdravi? Dokler smo zdravi, o tem sploh ne razmišljamo. Bo- lezen je takrat nekaj,kar se nas ne tiče Da,kdo drug ima pač smolo,da je bolan. Toda mene, ne, mene se bolezen ne sme dotikati! Že najmanjša gripa naredi kar zmedo.Toliko načrtov prekriža,čisto odveč je.
Ali res po vsem odveč? Ali ni včasih takšna majhna gripa kar koristen, lahen opomin,da tudi mi nismo nedotakljivi,da tudi naš organizem včasih popusti. In končno, da gre tudi brez nas delo na- prej in da se svet zaradi tega še daleč ne podre. Poleg tega pa je ob takšnih trenutkih dragoceno tudi spoznanje, da ljudje okrog nas skrbijo za nas,da potre- bujemo njih pomoči,da nam nekdo skuha čaj, pripravi kosilo, poskrbi za zdravila, prinese šopek cvetlic, nas opogumlja, nas s svojim prijateljstvom krepi... Ob vsem tem se učimo biti hvaležni in morda se nas ta hvaležnost drži tudi še potem, ko smo spet zdravi.Morda znamo potem malo bolje sprejemati zdravje kot dar.
Kdor ne zna biti hvaležen, je v življenju velik revež. Vsakdo je v svojih zmožno- stih omejen. Če vidi pred seboj samo, česar ne zmore, kar mu manjka, potem bo večno nezadovoljen. Čisto drugačno je življenje tistega, ki zna odkrivati le- poto in bogastvo v tem,kar ima, pa če- prav je včasih to zelo malo.Kljub svojim omejitvam je srečnejši od drugih.
Hvaležnost pa je nekaj, kar se more in moramo v življenju pridobiti; se je nau- čiti. Za to je potrebna vaja v vsakdanjih stvareh. Večkrat se moramo zavestno opomniti, da ni naša zasluga, če ne živimo v pomanjkanju, če imamo dobre prijatelje... V življenju vsakogar, pa naj bo še tako skromno in težko, je nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Treba je to samo poiskati. Bogat in srečen je tisti, ki zna v vsej sivini in teži vsakdanjega življenja najti tiste svetle točke, za ka- tere je lahko hvaležen.Lahko bi šel mimo njih in jih ne bi opazil in bi bil tako oško- dovan za čudovito spoznanje, ki daje življenju globino in smisel: vse je dar.
Poznam dve mladi ženi, približno istih let. Ena je zdrava,nič ji ne manjka, vse ji je dosegljivo,pa vendar se nad svojim življenjem vedno pritožuje.Ima občutek da tolikih stvari več nima. Druga pa je invalid, popolnoma odvisna od tuje po- moči.Kadarkoli jo srečam,postanem do- bre volje. Tako vedra in vesela je, vsa hvaležna za vse tisto, kar kljub inva- lidnosti ima. Ta občutek hvaležnosti ji pomaga usmeriti vso moč v to, da čim bolj razvija v sebi tiste sposobnosti, ki so ji dane. Brez te moči,ki prihaja iz nje same, bi ostale te sposobnosti nerazvi- te in bi še tako odlični zunanji pripomo- čki za rehabilitacijo kaj malo pomagali.

dr. M. K.

Tako rad imam življenje

Ovinkasta cesta ob obronkih gozda in po strminah nas je pripeljala do hiše, kjer živi Ivan Zadnik (Perovo 2, 61315 Velike Lašče), skupaj z bolno mamo in bratom Jožetom. Sedel je na vozičku v kuhinji. Bil je presenečen,a srečen obe- nem, kar je izražal njegov smehljaj. Ko smo posedli okoli njega,je,vesel obiska, začel pripovedovati:
Pred kratkim sem dobil od vas pismo, kjer pišete, da bi se vsak petek bolniki in sodelavci Prijateljstva bol- nikov duhovno bolj pove- zovali s tem, da bi ta dan vsa svoja dela, molitve in trpljenje darovali za skupne potrebe. Zadnji petek v mesecu pa naj bi se tudi osebno srečevali (vsaj nekateri).Vse do vašega prihoda sem o tem pripovedoval svoji sestri,ki je prišla pogledat, kako je doma.In ker je danes prav zadnji petek v mesecu,sva se pogovarjala o obisku, ki bi mogel priti z vaše strani. Pripove- doval sem ji prav o vas,ki ste podpisani v toliko pismih,ko se ustavi pred oknom avto. »Nekdo je prišel,« pravi sestra, »in avto je čisto tuj. Gotovo so tvoji prijatelji.« Pohitela je z umivanjem nog, da me ne bi dobili takšnega. In ker ni bilo časa, da bi mi obula nogavice, sem zdaj samo v copatah. Tako vidite, sem vas kar pričakoval.
Upam, da bo. Ko bi bil prej kaj vedel, bi bilo lažje. Boste pač malo potrpeli, ker sem bolj počasen; sedaj nisem dovolj zbran. Obisk sem pričakoval. Da pa bo prišel tudi Ivan, nisem mislil.
Z nami je bil namreč tudi Ivan Kenik, ki je poročen z Ivanovo nečakinjo. Kenika smo vam že predstavili,tokrat pa je rad šel z nami, da nam je kazal pot, pa tudi beseda je lažje stekla,saj sta z Ivanom velika prijatelja. Poleg sestre, ki je po- ročena pri sosedu, in domačega župni- ka, ga Kenik še najbolj redno obiskuje. Drugih pravzaprav niti ni.
Tudi te je malo. Pa si ne upam niti pro- siti, da bi mi kdo pisal, ker vem, da ne bom mogel odgovoriti. Brata ne morem prositi,ker ima že tako preveč dela.Sam mora skrbeti za naju z mamo, kuhati in prati,postoriti pri živini in na polju. Naj- večkrat prosim sestro, Kenika ali pa ka- terega od nečakov.Prav tako jih moram prositi, da mi kaj preberejo, ker so mi oči zelo opešale.
V devetnajstem letu sem bolezen začu- til: skleroza multipleks. Zdaj mineva že sedemindvajseto leto. Vedno težje sem hodil. In 1960. leta sem dobil voziček.
Bolezen je prihajala počasi. Mrtvela mi je noga, izgubljal sem ravnotežje. Pri tem pa sem se »privadil«. Ko sem prišel iz bolnice,mi je neka žena rekla: »Men- da ne boš tako mlad šepal?« Pa sem ji odgovoril:Če ne bo šlo drugače,pa bom Vedno slabši sem bil.Nisem bil za nobe- no delo, le kosil sem še lahko, ker sem se opiral na koso. Počasi pa so mi od- povedale tudi roke in oči. Danes skoraj več ne vidim.
V začetku niti nisem mislil da bo tako hudo,saj mi ni nihče povedal. Le zdravnik mi je rekel,da imam nesre- čno bolezen. In temu sem za iskrenost hvaležen. Bo- lečin sicer nimam veliko. Včasih so pa zelo hude, posebno ponoči, ko me peče ves hrbet, pa se ne morem niti obrniti.Takrat mi je težko. Sem popolnoma prepuščen dru- gim, a vseeno rad živim. Tako rad imam življenje.
Vsak bi se moral zavedati, da lahko pride še hujše.
Sam vedno skušam videti le sončno stran življenja. Mnogi pa gledajo na življenje le s senčne strani.Vidijo le težave in tr- pljenje in to jim jemlje ves pogum in ve- selje. Treba je znati poiskati tudi sončne dogodke. V vsakem življenju je toliko dobrega, da to lahko pomaga živeti.
Ko so mi pojemale telesne moči, sem imel več časa in sem začel moliti. Z molitvijo sem, upam, naredil mnogo dobrega, ko telesno nisem mogel več. Po radiu sem dostikrat poslušal o molitvi.Čas svojega življenja sem hotel dobro uporabiti,zato sem molil po raznih namenih.
Večina molim za druge, ne zase. Veliko molim po namenih Cerkve (Apostolstvo molitve); za Cerkev, za ponesrečence, po namenih, ki jih priporoča škof in še mnogo svojih namenov imam.Vpisan sem tudi v knjigo molilcev v Fatimi. Molimo za mir in spreobrnjenje grešnikov. V ta namen z mamo moliva vsako jutro takoj po zajtrku. Če mama obnemore, nada- ljujem sam. Mama, ki je vzgojila devet otrok,je stara že 84 let in je zelo opešala
Sam sem večkrat razmišljal, koliko je vre- dna moja molitev. Več sem molil, lepše sem molil. Tudi tukaj velja pregovor: Vaja dela mojstra. Redko kdaj prosim zase, razen to, da bi dobro molil. Tudi apostoli so prosili: Gospod, nauči nas moliti!
Molitev mi pomeni pogovor z Bogom. Spominjam se, kako smo se pri verouku učili,da je molitev pobožno povzdigova- nje duha k Bogu. Ne molim iz navade, ampak z zavestjo,da sem dolžan moliti, ker je to edini način, da storim še kaj dobrega. Dostikrat molim rožni venec, in se tako pogovarjam z Bogom.
Odvisno od tega po kakš- nem namenu ga molim. Če se je pripetila kakšna nes- reča ali potres,molim za te ljudi žalostni del rožnega venca.Za vsako skrivnost imam poseben namen. Pri prvi na primer razmišljam, kako je Jezus na Oljski gori naročal apo stolom: Čujte in molite; pri drugi prosim da bi težave voljno prenašali kot On,ko so ga bičali;pri tretji skrivnosti molim za duhovne voditelje, da bi krono oblasti nosili v blagor človeštva; pri četrti skri- vnosti molim za družine z bolniki in za tiste, ki jim pomagajo, da bi križ vdano nosili... Ko molim Zdravo Marijo, razmiš- ljam svetopisemske skrivnosti in jih tako prenašam v življenje.
Trudim se, z božjo pomočjo, da bi bila vsaka molitev obenem tudi premišljeva- nje. Zdi se mi, da drugače molitev ne bi bila kaj prida. Ker precej molim,so vmes seveda tudi takšne molitve brez premi- šljevanja. Občutek imam, da je takšna molitev slaba. Če pa sem zbran in je molitev povezana s prošnjo, sem pre- pričan, da je dobra.
Molim tudi križev pot. Ko sem še videl, sem sklenil,da bom križev pot molil vsak dan.Ob tem sem se ga naučil na pamet In zdaj,ko ne vidim, ga molim na pamet Podobno tudi litanije Jezusovega Srca. Glavno pa je, da si pri molitvi zbran in ne to, katere molitve moliš. Bog gleda predvsem na namen. Križev pot včasih molim tako, da imam za vsako postajo poseben namen in potem premišljeva- nje prilagodim namenu.
Ob skrivnosti:Ki je Sv.Duha poslal,molim za duhovnike, škofe in vse misijonarje, da bi jih Sv. Duh razsvetljeval, da bi bili dobri apostoli; prosim tudi za bolnike,da bi jim Sv. Duh pomagal pri premagova- nju vsakdanjih težav. Poleg molitve pa ima veliko vrednost tudi darovanje trp- ljenja. Sveti Oče večkrat priporoča, da bi molili po njegovih namenih in da tudi bolniki lahko doprinesemo svoj delež za misijone. V te namene darujem svoje trpljenje. Ležim na postelji, trpim, daru- jem in tako tudi sam nekaj prispevam.
Vsak petek, ko sem z drugimi bolniki duhovno še bolj povezan, pa darujem zanje.Ob vsaki težavi,ki jo ta dan doži- vim,se zavedam,da sem nekaj pripomo- gel k namenu, ki sem ga zjutraj obudil.
Nekdo me je ob obisku vprašal, če mi je kaj dolgčas,ko sem tako sam. Pa pote- gnem iz škatlice na vozičku svoj rožni venec in rečem: Ko mi je dolgčas, vza- mem rožni venec. Ta je moj prijatelj. Namenov pa mi nikoli ne manjka. Potem poslušam tudi radio,predvsem nasvete, zdravstvene, kmetijske, kuharske...
Domačo da; moderna pa me ne zanima.
Radio je Ivanu res velik prijatelj. Še fotografirati se je hotel z njim. Tako je lahko povezan z doga janji po svetu,delno tudi z življenjem v Cerkvi, s katero se čuti tako tesno povezan.
Ivan se živo zanima tudi za življenje na vasi. Tako, pravi, kljub bolezni ni izgubil stika z vaščani.Bil je tudi na več roma- njih in srečanjih, pa smo ga še vprašali:
Potovanje je zame naporno; ob tem ni- mam nobenega užitka,ker tudi ne vidim Duhovno pa sam v sebi mnogo doživ- ljam. Vsako takšno srečanje z drugimi je zelo bogato in zato se vsakega po- sebej veselim. Vselej dobim dosti snovi za razmišljanje.
Vsak naj se zaveda, kako lepo mu je,ko lahko bere (je z veliko težavo povedal Ivan). Kako pa je meni hudo, ko bi rad bral, pa ne morem; bi rad poslušal, pa mi nima kdo brati...

Vsi se zavedajmo, da življenje kristjana ne more biti brez težav. Ljudje, pred- vsem zdravi, si danes vse preveč želijo le lagodnosti. Premalo imajo smisla za žrtev. Šele v težavah se človek zave, da je njegovo trpljenje nekaj vredno in tako lahko trpi.

A. K. Z.

VIII

Danes se ne počutim najbolje. Sitna sem, nadležna sebi in drugim. A tudi danes je treba čas preživeti, pravzaprav tre- nutke v njem, sto tisoč trenutkov. Člo- vek se neprestano išče, doživlja nova obdobja, svoje okolice in sveta. Pri tem pa si želi, da se mu ne zapre pogled v lastne globine.
V sobi sem sama. Polonca pomaga v ku- hinji. Ko se vrne, me bo peljala ven. Meni je zdajle potrebna glasba. Beethoven... 6. pastoralna... akordi me priklepajo nase, radost deželanov je čudežno ne- beška... neurje,ki ga pošilja Stvarnik,se kmalu umiri... boža me rajsko veselje. Táko popolno harmonijo zmore ustvariti le umetnik-človek v nenehnem pomanj- kanju in bolečini. Beethoven je to bil in je vzdržal, ker ga Bog ni nikoli zapustil. Glasba, tebi se je vredno posvetiti! Da- leč si od hladu in zelo blizu večnosti.
Pomislim, kaj dela zdajle moja mati? Kaj čuti? Ve, da je njena hči pravkar ušla brezciljnemu trenutku? Mati, ta beg je zate, to prizadevanje zate. Rada bi ti priznala, da sem slabič. Pred vsem, kar si ti, se čutim neznatna. Ti me poleg Njega edina prav do dna poznaš. Veš, vse preveč je stvari, ki jih zmorem iz- povedati predvsem sama sebi. Tako bo do moje zadnje ure. Danes tega še ne moreš dojeti povsem, nekoč pa boš za- gotovo. Srce je pravičen, nezmotljiv sodnik. Če prej ne, se ti bo razodelo po Njem. Verjemi, govorilo bo pošteno in odprto. Tu na zemlji tega ne more.
Morda porečeš, mama, da je bivanje na zemlji potrebno, ker že danes živimo za večnost. To je res. Toda življenje tukaj marsikdaj preveč razočara,greni. Stva- rstvo pa... nanj se smeš zanesti brez strahu. Kadar razmišljam o stvarstvu, mi je čudovito,mi je...za koliko izpovedi človek nima besed, nima niti moči,da bi jih iskal. Če jih najde, se žal prepozno zave, da so bile čisto odveč, saj so ohromile duha. In ko duh ohromi,se za- maje še vera.., kaj takega si ne želim, vsaj prepogosto ne. Človek sem in dok- ler imam tebe, mama... le kaj govorim! Ti boš večno živela z menoj. Ko bo telo onemoglo, zaspalo,se bo zasvetila tvo- ja duša v Gospodovi luči. Mama,majhna sem pred teboj, vendar te ljubim nezla- gano, gorko. Zdajle, ko poslušam Beet- hovna, me ta skladnost preplavlja do skrajnosti. Pastirček igra na piščalko spev kukavice, narava se oglaša,nežna je in velika... prepuščam se Sreči... ne- haj, pastirček, nehaj. Boli. Zanj, za vse ljudi v ljubezni... Pogledam. Zajame me tihotnost, pastirček ne igra več. Tu je vsakdanjost. V sobo pride Polonca.
»Dolgo te ni bilo. So pa res delavne naše kuharice,« jo nagovorim v šali.
»Da, dosti dela smo imeli. Nasititi prek sto ust - to niso mačje solze,« mi vrne šalo Polonca. »Ta posel me izredno ve- seli. Uživam v vonjavah jedi, toploti so- pare. In toliko načinov kuhanja je mogo- gočih. Doma bom po mili volji gospodarila v kuhinji.«
»Navdušena sem s teboj, Polonca. Veš, medtem ko te ni bilo, tudi sama nisem lenarila, vsaj duhovno ne.«
Začudeno se Polonca ozre na kup plošč »Glasba.Žilica ti ne da miru.Sama resna glasba. Kje je kaj sodobnega, razposa- jenega?«
»Ne draži me s sodobnostjo! Te je dovolj povsod. Že mislimo pretirano sodobno, da bi hitreje dosegli kaj pridobitnega. Toda dočakamo ravno nasprotno, siro- maštvo nas samih. Povem ti, raje imam več trpljenja, kot pa pretirano zunanje bogastvo.Beethoven mi je z glasbo po- vedal, da trpljenje veliko več velja. In še nekaj se mi je zgodilo danes. Mami sem v duhu razkrila priznanja, tista, ki si jih vsi mi tako neradi prikličemo v zavest. Odleglo mi je. Mama vsaj sluti, da se hočem spremeniti. Veš,dolgo sem iskala priliko za priznanja.«

»Počasi te dojemam, Teja. Ti si resen človek, morda preresen. To je vsaj za- me razumljivo. Imaš poseben značaj. A kljub temu bodi malo bližja sodobnosti, ne trpinči se preveč. To škodi samo tebi! Spominjam se: nekoč me je mama zalo- tila v grozni potrtosti. Še danes slišim njene preudarne besede: 'Ne maraj za žalost. Prišlo je obdobje, ko se čutiš odgovorna zase,za Boga. Ti zoriš, otrok Še in še boš padala z gladkega vrha v temno globino in se dvigala. Tako bo iz dneva v dan. Vsak mora po svoji poti, gladka in varna ni nobena. Naše življe- nje je vredno toliko, kolikor je težko. Gospod preizkuša tiste,ki jih ima rad.On vabi, da mu svobodno damo sami sebe in to, kar imamo. Trudi se Zanj, obilni sadovi bodo obrodili.' Teja, razbremeni se, meni odleže ob tej spodbudi.«
Polonci nimam kaj odgovoriti. Obe sva tiho.Naj postane Njegov vsak najmanjši hip...
»Dovolj razmišljanja!" se pogumno oglasi sostanovalka.
»Pojdiva ven, obljubila sem ti.«
»Pojdiva,« me ogreje njen predlog. De- žurni vzgojiteljici priglasiva odhod, ona naju opozori: »Dovoljenje imata do pe- tih...«
Mesto. Kam naj greva? Izložbe so sicer privlačne,a najini žepi... no,zaradi tega si ne delava preglavic. Da le zmoreva notranje živeti.
»Kar sprehajajva se,« reši zadrego Po- lonca.
»Ogledujva si dogodke neprizadeto.«
»Neprizadeto? To ni mogoče. Brž, ko prideš v to udobje, se poleniš. Prav je, da včasih zamižiš pred vso napetostjo, a malomarno zapreti se ne smeš nikoli. Biti neprizadet do drugega - to vodi v pogubo.«
»V filozofiji ti ne morem do živega,« s posmehom reče Polonca. »Če te ne bi poznala, bi se čudila. Vem,s filozofijo si pomagaš.«
»Le zakaj? Da pa si z njo pomagam,drži Končno-nihče izmed nas ni popoln. Lju- dje smo slabi in dobri. Enim je bolj všeč filozofija, drugemu kaj drugega.«
»Prav imaš, Teja. No, pojdiva se malo ohladit, vroče je. Privoščiva si malinovca«
Med lagodnim pitjem Polonca obstane. Nemirna je. Ne ve,da jo opazujem. Gle- da... »Le mirno,Polonca. Miran je tamle pri tretji mizi. Tega se nisi nadejala. Ne trepetaj.«
S pogledom pove,kaj želi. Odideva. Zu- naj plane v jok: »Ne bodi huda, Teja. Meni je...«
»Že prav,ne jokaj.Poznam razpoloženje čustev. Zberi se! To kratko srečanje z njim sprejmi kot utrinek lepote, ki ti krepi misel nanj.«
»Da, a to boli.« »Saj ravno zato je ne- kaj vredno. Pomiri se.«
»Pojdiva k Mariji!«
»Ni več časa. Imava ga premalo.«

Morava kar teči. Polonca je hitra. Svetla, lepa sobica - najino zavetje. V njej smeva biti glasne,smeva se smejati.Nocoj nimava tega namena.
»Bova zaspali, kajne Polonca?«
»Zaspali? Ne! V tem pestrem dnevu se vsaj jaz nisem dovolj posvetila Bogu.«
Ne oporekam. Pustim jo v njenem svetu.
»Teja, ali vidiš, na nebu sveti mesec...«
Uboga Polonca,vsa je še z Miranom.Vedno huje ji bo.
»No,pozdraviva ga,zapojva mu dobrodošlico.
»Ni mi za pesem,Teja. Mislim na Mirana...«
»Razumem. Zaspati moraš vendarle. Daj, poskusi...« »Ne gre...«
»Pa vendar ne boš vso noč bedela? Bodi pametna! Če kdaj, je zdajle priložnost,da se izkažeš pred Bogom. On ve, kaj se dogaja s teboj, to imej pred očmi. Nobena težava ni pretežka, nobena bolečina nesmiselna. Kritična obdobja prenesimo skupaj z Jezu- som.«
»Saj je bolje,Teja. Pridi k meni.Daj mi roko da se umirim.«
Podam ji roko. Ona nenadoma zapoje: Ma- mica je kakor zarja, zjutraj se smehlja...
»Veš,Teja,spomin na mamo rešuje. To pe- sem mi je najraje pela, posebno ob večerih«
»Lepo.Zdaj zaspi,kasno je. Jutri imaš šolo«
»Bom zaspala. Le moliti morava še.«
Roka se ne umakne roki.Moliva vsaka zase Z nama je mesec. Pomislim: naj se zgodi karkoli - Jezus je močnejši od smrti, moč- nejši od trpljenja. Prišel bo dan, ko bomo dokončno srečni vsi.

Kar je preprosto, je naravno, kar je naravno, je združeno z božjim. Iščite radost v tem, da vnašate v vse iskrenost in poštenje in se izogibate vsake laži in ponarejenosti.

Ko se je Martin vrnil domov iz bolniške be- line, se je, ne da bi sam dobro vedel, kdaj, nepričakovano in nepripravljen znašel na razpotju, s katerega sta šli le dve poti. Prva je držala navzdol in se je kot slep tir končavala v temačni grapi objokovanja sa- mega sebe in načina življenja, ki je ostalo daleč onkraj. In druga, ki se je vijugala v strm breg za glasom Njega,ki nas spodbuja k volji do življenja.
Svet, tako velik in tako na gosto prekrižan s cestami in potmi, se mu je zazdel s tega razpotja na trenutke tako surovo utesnjen in majhen. Nikoli prej si ne bi bil mogel za- misliti, da ga bo življenje kdaj vrglo na ta- kšno razpotje.
Glas, ki ga je skraja le bolj nejasno slutil kot pa slišal, kako vabi za sabo v breg, je bil premehak, da bi zdramil duha, ki ga je oklepala trda skorja boleče razočaranosti in občutka nemoči, čeprav je podzavestno že izoral pot.
Sočutje in radovednost sta si podajali kljuko Rožni venec, s katerim so mu ovili roke, je rožljal kot jetniška veriga.Več je bilo spitih kozarcev z njegoviml obiskovalci, močneje ga je obdajal vonj po raznih vnetjih, po preveč ali premalo želodčne kisline...
»Ti si božje Jagnje, ki odjemlje grehe sve- ta,« so govorila nekatera usta, »če bi Bog res obstajal...« so se pritoževala druga.
Vse bolj se je pogrezal vase, medtem je čas usihal kakor voda v zemljo.
Nekega dne je v njem pognalo steblo mo- žatosti. Več kot dve leti je minilo,odkar se je vrnil iz bolnice. Kakor ta sta izpuhteli v nič.
Skorja, ki mu je oklepala duha, se je raz- počila kot jajčna lupina ob valjenju. Vsako zrno časa je dobilo spet svojo vrednost. Vse razločneje se mu je natakal v ušesa Glas z brega,ki ga je čutil vse bliže in bliže
»Vstani, Lazar Martin,« je ukazal, ko se ga je očetovsko razumevajoče dotaknil,»vstani, vstani in se vrni med ljudi. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu,sem jaz med njimi.«
Kolesa na vozičku so se prvič zavrtela.
Žeja po človeku je bila premočna, da bi lahko kljuboval Glasu in se ne bi med potjo odžejal v studencu Resnice, ki je prešerno žuborel ob poti, ki se je ob njem vijugala v breg.
Začutil je spet svetlobo sonca, veter, v kate- rem se razpršijo oblaki. Uho so mu napolnili zemeljski glasovi in ga prebudili v življenje človeka.Izgubljene sanje so se začele spet vračati, želje in upi iz šolske naloge posta- jati stvarnost, in zazdelo se mu je, da za- čenja dojemati, kaj je Resnica.
Ni vse v uživanju,kubaturi avtomobila,pre- voženih kilometrih... Spet je začel svoje življenje ljubiti.
Spomnil se je Avstralca.
Kdo ve, kaj ga je bilo pred leti pognalo v svet, na najbolj oddaljeni kos naše zemlje. Vse ima zdaj-hišo z bazenom, z ženo vsak svoj avto...
Od daleč je tako mikavno, pa vendar ni sre- čen. Za vse to je dal le tisti ogon zemlje nad bajto, kateremu je vsako leto lahko iztrgal le nekaj košar krompirja in koruze in, če v maju ni bilo slane, še kakšen škaf vina z brajde pod njivico.Zdaj je to njegov sen. In sorodniki so ga le začudeno gledali in se čutili skoraj prevarane, ko si je ob obisku domačega kraja zaželel žgancev, koruznih žgancev s kislo juho.
Kakšno nesoglasje z njihovo predstavo o sreči in njegovim bogastvom!
Resnica in sreča je, če ljubiš in si ljubljen. Ljubezen in trpljenje sta kruh in kdor jé ta kruh, je sit.
Trpljenje sámo pa je moč, hkrati pa je tudi očiščevalna kopel, brez katere bi svet utonil v lastni umazaniji.
Zrno iz tega klasa bi žêlel dati vsakemu.
Tako kot on, čuti tudi njegova Milena. To ga pomirja, saj ve,da bosta to zrno vsadila v sinka, ki ga je nedavno položila v jaslice.
(Op. ur.: Ta zgodba je pravzaprav nada- ljevanje tiste, ki je v prejšnji številki imela naslov »Šolska naloga«. Avtorju se opravi- čujemo, ker smo - ne vedoč, da bo sledilo nadaljevanje - spremenili naslov.)

Jože

Prvo nedeljo v maju se je skupina invalidov udeležila dekanijskega srečanja bolnih in onemoglih na Jesenicah. Ta dogodek je bil za prebivalce iz bližnje in daljne okolice prva priložnost za skupno doživljanje krščans- kega bratstva in tesnejše zbližanje. Zato smo mi, njihovi gostje, radi prišli k njim in s skromnim sodelovanjem dali delček sebe.
Z gotovostjo in brez strahu bomo živeli vedno,če bomo z vsem bistvom predani Jezusu in Mariji. Ta lepa misel nas je popeljala v slo- vesno sv.mašo, ki jo je vodil g. misijonar Janez Jenko. On je to misel ob berilih še enkrat poudaril in nazorno razložil ter končal s pro- šnjo: Ostani z nami, Gospod.
Med mašno daritvijo je bilo tudi sv.mazilje- nje za invalide in ostarele ljudi. Ta zakra- ment je velika milost,uteha za nas,je moč, da moremo biti tudi sami drugim v pomoč.
Na tem srečanju je bila posebno prizadevna mladina.Vsak hip je bila pripravljena pomagati. Njihova neposrednost, preprostost in ljubezni- vost nas je utrjevala v spoznanju: Ljube- zen ne pozna pregrad.
Srečanje so prijetno »ogrele« Marijine pe- smi med mašo in po njej. Ob koncu smo se še fotografirali in si tako skupen dan utrdili za trajen spomin...

Marjetka

JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Naj se vsaka krajevna Cerkev zave dolžnosti, da mora ozna- njati vero tudi nekristjanom.
Namesto "vsaka krajevna Cerkev" bi mi naj rajši zapisali: vsak kristjan. Zakaj? Preteh- tajte tele razloge: 1. Ker cenimo svojo ve- ro in vemo,kaj smo z njo dobili za življenje: hrbtenico poštenosti,notranji mir in veselje v Svetem Duhu (tako sv. Pavel Rimljanom) Vera nas osrečuje. 2. Zanjo smo hvaležni Bogu, a vemo, da On želi, naj bi vsi ljudje prišli k spoznanju resnice. Zato želimo ust- reči Bogu. 3. Hvaležni smo tistim,ki so nam prižgali luč vere.Luč od luči. Naj ne ugasne v naši roki. Prižigajmo! 4. Imamo sočutje z ljudmi, ki nimajo luči evangelija in tavajo v slutnjah in megli. 5. Ljubimo vse ljudi.Vemo da tudi njim čas beži in se ne vrača. Kak- šna škoda, če ga ne izkoriščajo z večjim duhovnim dobičkom.
Naši misijonarji so naš ponos.Mi bolniki smo kot vojska trpinov,ki jih podpiramo iz zale- dja. Po naši molitvi in vsakdanjem darova- nju trpljenja Bog blagoslavlja njihovo delo.

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi dobro vzgojeni laiki v mladih Cerkvah prevzeli svojo odgovorno nalogo.
V cerkvenem besednjaku pomeni beseda laik tiste vernike, ki niso kleriki. Klerik pa je tisti,ki je ali v duhovniški službi ali se nanjo pripravlja. Večina vernikov je torej laikov.
Dolga stoletja je veljalo načelo, naj bo vsa odgovornost v Cerkvi v rokah klerikov, se pravi duhovščine. Toda v prvih časih krš- čanstva so neduhovniki imeli zelo pomem- bno vlogo. Danes spet prodira mišljenje, naj se postopoma prenese čim več odgo- vornosti in nalog v Cerkvi na laike.
Iz poročil naših misijonarjev vemo, kako po- membno vlogo igrajo v Afriki, Aziji in Južni Ameriki katehisti, veroučitelji, misijonske sestre.
Razume se,da je to dvorezen meč. Če kdo ni človek na mestu kot laik,prav tako lahko škoduje veri. Zato je naglašeno v namenu: »dobro vzgojeni laiki«.
Ker je eden, ki seje, drugi,ki zaliva, in Bog, ki daje rast, ta mesec molimo za uspešno delo pri vzgoji laikov, ki bodo zvesto in s čutom odgovornosti zidali,gradili telo Cerkve

P. B.

Tašča Simona Petra

Ko je Jezus vstal iz shodnice, je šel v Si- monovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo vročico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo in zapovedal vročici in pustila jo je. Pri tej priči je vstala in jim je stregla (Lk 4, 38).
Ta Gospodov obisk nas bo poučil, kako za- držano in obzirno, in posebno še, s kakšno dobroto moramo mi sami obiskovati tiste, ki trpijo.
Smo v Kafarnaumu, neko soboto.
Jezus odide iz shodnice, kjer je bilo, kakor ponavadi, bogoslužje že zarana,nekako ob osmih zjutraj.
Bila je torej približno deveta ali deseta ura ko Simon Peter in njegov brat Andrej ob stebrišču prosita Učitelja, naj bi dan sobo- tnega počitka preživel v njuni hiši, kjer je Simonova tašča zaradi močne vročice mo- rala ležati.
Jezus se ne vsili, prosijo ga, naj pride. V srcih teh malih pa bere iskreno željo, videti ga, da pride k njim. In da bi jim naredil veselje, obenem pa skazal dobroto bol- nici, se njuni prošnji rad vda in gre z njima in z njih prijateljema Jakobom in Janezom.
Sicer pa je konec dopoldneva čas, ko bol- niki obiske najrajši sprejemajo.
Vročica je takrat navadno manj silna. Dan, sonce, razgibanost v hiši je tesnobo noči razpršila.
S svetlobo in življenjem se vrača upanje na ozdravljenje.
Spočita glava se znova zanima za to, kar jo obdaja: ob malenkosti se radovednost zbudi in srečen je, če se z mislijo izmakne obzorju kar preveč znanih štirih sten, in sliši govoriti o svetu zunaj,o dragih ljudeh, o dogodkih, ki hite, ko nas zraven ni bilo, o opravkih, ki so jih bili naši dnevi nekdaj polni, včasih prepolni!
Takšno je često vedro občutje bolnika,do- kler se sonce še vzpenja in s svojo mlado svetlobo dela vtis veselega življenja.
Če tedaj obiščemo bolnika ob takih dopol- danskih urah, se prilagodimo stanju njego- ve duše. Naredili mu bomo veselje, če bomo mladi in dobre volje kakor on, če mu bomo na vprašanja odgovarjali in bomo iz raznih dogodkov,ki se jih bomo morda spo- mnili, izbirali najbolj žive in svetle strani, ki so,ne da bi utrujale,zanimive in dejo dobro
Saj je lahko, obrniti pogovor na to, kar utegne hraniti srce in krepiti dušo.
Oh,nič "govorov"! Ni za to ne pravi kraj ne pravi čas... Prav kmalu bi se našemu bol- niku pogled zgubil v prazno, oči bi se mu morda za hip zaprle: zanesljivo znamenje, da se začenja utrujati.
»Delajmo veselje« in brž mu bomo storili nekaj dobrega. Ne vsiljujmo torej svoje o- sebe,svojega načina presojanja in mnenja Nasprotno,potrudimo se,poglobiti se v misli dragega bolnika in razvneti njegovo stali- šče, ki je morda zelo različno od našega ali celo od njegovega, ko je bil še zdrav.
Znajmo poslušati. Tako redko znamo pus- titi druge, naj govore, ne da bi jim segali v besedo in jih žalili s tem, da jim kar jasno damo razumeti, da mi že davno vemo vse, kar nam bodo povedali, in da je to, kar jim imamo povedati mi, mnogo važnejše!
Ne tako! Da bomo s poslušanjem res "delali veselje", moramo ne samo pustiti, da go- vorijo, ampak tudi iskreno skušati pokazati zanimanje za tisto, kar nam povedo.
Razumen in dober človek bo vselej našel kak nov vidik ali spomin,ki mu omogoči po- govor nadaljevati in ga voditi, dati,da bol- nik v tem,kar nam pove, sam najde izvirno misel, ki ga bo pred njim samim dvignila.
Izkušnja kaže tole:so ljudje,ki nas pogovor z njimi vselej potre, pa so zopet,hvala Bo- gu, drugi, ki jih nikdar ne zapustimo, ne da bi se mi sami počutili boljše, poučene bolj, kakor smo si mislili, bolj pripravljene za no- va razumska in nravna prizadevanja.
Bodimo kakor tile drugi, tisti, ki »storijo kaj dobrega«, tako da naredijo veselje, ker znajo pozabiti nase, se narediti prav ne- znatne in majhne, da lahko stopijo v duše, ne da bi si želeli kaj drugega kakor dati jih Bogu.
Kajti, če je včasih treba pri bolnikih njim v prid uveljaviti svojo voljo, zelo različno od njihove, je to stvar njihove najbližje okoli- ce, zdravnika, bolj kakor obiskovalcev, ka- terih naloga je miriti in razvedriti.
To pomeni, da moramo pri teh obiskih biti zelo razsodni,da ne naveličamo. Zato bo- mo pazili na moč svojega glasu in ne bomo preglasni -bolnikovo uho začuti vsak hrup- in ne pretihi, da mu ne bomo brez potrebe natezali moči za pozornost.
Le malo kretenj! Kmalu utrudijo in delajo vrtoglavico, kadar je srce blizu ust.
Takrat tudi ni čas, lotevati se spornih ali mučnih vprašanj.
Zdravilo bi bilo hujše ko bolezen.
Pač pa se potrudimo uganiti, kaj bi drage- mu bolniku bilo ljubo slišati.In če se preveč mudi ob svojem trpljenju, spretno nalahko okrenimo pogovor na kaj, kar manj žalosti: na skorajšnje ozdravljenje ali prihodnje de- lo, ali pa kakšen nadnaraven zaklad je se- danja žrtev... ali kako drugo nado, ki pusti bolniku veder vtis, da je njegovo sedanje življenje koristno in dobro in bo to bolj in bolj.
Končno - ne ostajajmo tam predolgo. Mora jim biti za nami žal in naj si nas žele zopet videti.
Stokrat boljši je prekratek obisk, ki ohranja »tek«, kakor pa ostati predolgo, tako, da bolnik že nekoliko nestrpno čaka, kdaj se umaknemo. Seveda je "toliko dostojen", da nam tega ne pove. Vendar so neki pogledi neke trudne kretnje, premolki, ki bi nam morali biti zanesljivo znamenje: je zadnji čas,da odidemo,ali pa celo malo prekasno!
Skoraj vsi bolniki imajo rajši pogostejše, pa kratke obiske. In ker jih že gremo obiskat, da jim »napravimo veselje«,se moramo pač le mi prilagoditi njihovim željam, ki so obe- nem tako upravičene!
Pa saj smo si pri tem razmišljanju vzeli v vsem za vzor Gospoda Jezusa!
Poglejte, kako je pri obisku te uboge bolni- ce, ki jo je izčrpala vročica, obziren!
Lahko ugotovimo,kako je Učitelj ob vstopu v to hišo trpljenja spokojen, mlad in dober in se v tako obzirnem sočutju skloni nad to ženo, da bi ji »skazal dobroto«, ko ji je »naredil veselje«.
Samo nekaj besed v tolažbo! Pa naredi še več: zapove vročici. Z umerjeno kretnjo prime utrujeno roko in pomore bolnici, da se dvigne z ležišča, kjer počiva.
Vse je v tem dogodku tako preprosto, do- brotno in obzirno!
Mi, žal, nimamo kakor Gospod Jezus božje moči, da bi ozdravljali bolnike, katere obis- kujemo. Moremo pa s svojim obzirnimi in pomirjajočimi obiski kakor On vselej storiti kaj dobrega tistim,ki trpe, ko jim delamo veselje.

Izzveneli so zadnji akordi tiste lepe majni- ške pesmi »Zbogom, dan's Marija pravi«. Srce mi objema mehka otožnost in ponavlja: »Kdaj tisti majnik mi prisije,ko bom na srcu Matere Marije?« Zadnji majnik, minil je Ma- rijin mesec, toda srce se ne more posloviti od Marije. Zavijem na pokopališče, med ti- ste, ki jim cvete večni majnik...
Postojim ob svežem grobu! »Očka, ali ti cvete večni majnik?« šepetam solznih oči. »V hudi bolezni si čisto izgubil smisel za čas. Ko je bila še zima, si mislil, da je že majnik,in vsak dan si se priporočal Majniški Kraljici za srečno zadnjo uro. Gotovo te je uslišala,saj se je ravno prvi dan Marijinega meseca končalo tvoje dolgo in težko ze- meljsko življenje in trpljenje...
»Marica« berem na bližnjem spomeniku. »Rosna cvetka, niti dvajset let ti ni bilo.« Peljala se je s kolesom. Srečala je tovor- njak. Majhna neprevidnost, - ali njena ali šoferjeva, ostalo je skrivnost. Toda mlado življenje se je končalo pod kolesi tovornja- ka. Odšla je v večno pomlad.
»Janez, velikan,da ti ni bilo enakega«. Ve- dno vesel in pripravljen s svojo močjo pri- skočiti bližnjemu na pomoč, omahnil si med delom. Ne moreš več deliti pomoči. Gotovo pa prejemaš moč. Električni tok ni vprašal za tvoje plačilo za svojo pomoč in priprav- ljenost do bližnjega.
»Jamnikov očka, ti pa si gotovo umrl vsaj desetkrat.« Kadar se je namreč tisto leto oglasil mrliški zvon,smo farani pomislili:"Go- tovo je umrl Jamnikov očka, ki je že tako dolgo in hudo bolan." Toda smrt je tisto leto segala po mladih in zdravih. »Ti pa si s trpljenjem služil nebesa sebi in drugim, kakor si v trpljenju rad poudarjal.«
Grem naprej. Pogovarjam se z njimi, ki so odšli v večnost. Vedno nova imena in vsak mi molče,vendar razločno govori,kako kra- tko je naše življenje, kako negotova je ura smrti.

Pridem do spomenika z napisom: "Frančiška" »Tukaj počivaš ti, Francka, ki si s svojim srebrnim glasom tako rada prepevala Mari- jine pesmi. Gotovo tudi sedaj prepevaš v večni sreči.« Toda čudno,da ni na spome- nik pripisano tudi ime sestre Lojzke, ki je umrla kmalu za Francko!, pomislim.
V drugi vrsti pa se blesti s spomenika ime »Alojzija«. Začudeno obstojim. »Kako, da niso rodni sestri, - obe sta ostali neporo- čeni, - položili v skupen grob!« Tedaj pride do groba starejši mož,pozdravi in se zastr- mi v grob. Ko mu odzdravim, ga pogledam: »Vi ste pa gotovo brat od Lojzke,čisto ste ji podobni. Pravkar premišljujem,zakaj niste sestri položili k večnemu počitku v skupen grob. Pa mi vi razrešite to uganko« ga pri- jazno poprosim.
»Nista se razumeli med seboj v življenju, nasprotno, strašno sta se sovražili. Ko je Francka umrla, mi je Lojzka izročila večjo vsoto denarja s svojo poslednjo željo, da naj poskrbim,da ne bosta po smrti skupaj s Francko. Kmalu potem je tudi Lojzka umrla Kakor vidite, njeno poslednjo željo sem iz- polnil, da sem poskrbel grob zanjo, ločeno od sestre.« Mož je utihnil in si dal opravka z rožami na grobu.
S kratkim pozdravom se poslovim, srce pa mi stisne boleča otožnost.
»Francka, Lojzka! Rodni sestri! Nekoč sta obe prihajali v cerkev! Obe sta častili Maj- niško Kraljico! Toda! »Strašno sta se sov- ražili,« mi zveni v srcu odgovor njunega brata. Sestri,dosegli sta,da vajini telesi ne počivata v skupnem grobu. Toda, ali sta dosegli,da se vajini duši nista srečali v ve- čnosti?« Ali prepevata v večnosti Majniški Kraljici? Kako sta se srečali z Njim, - z Bo- gom, ki je ljubezen?...

Angelca

Sem invalid IMC (motnje motoričnih živcev zaradi poškodbe možganov). Ne morem ne pisati ne brati, hodim težko. Živela sem v Moulinsu (južno od Pariza ob pritoku reke Loire).Pri 10 letih sem šla s teto v Pariz,da bi obiskali specialista za IMC. Morala sem trikrat na teden eno leto obiskovati tečaj ponovnega učenja. Nato sem bila za dve leti sprejeta v zavod za invalide v Bicêtre. Prvo leto sem uporabljala pripravo za noge in kolke. Treba je bilo dosti vztrajnosti, da sem se navadila hoditi s to pripravo. Ko sem se ravno nanjo navadila,se je priprava v kolku ustavila in padla sem ter si zlomila nos... pri trinajstih letih.
Pripravo so mi popraviti. Še tri leta sem jo morala prenašati! Težko je bilo...
Istočasno me je teta vpisala v šolo za IMC kjer sem se naučila brati pri dvanajstih letih; in kar naprej ponovno učenje!...
Pri sedemnajstih letih sem se končno s po- močjo tablice lahko sporazumevala z dru- gimi (ne samo s teto in očetom,kot doslej) Č u d o v i t o , končno sem se lahko izra- žala, da so me drugi »razumeli«, po toliko letih samote in zaprtosti vase, so se vrata končno le odprla. In ljudje me razumejo... Bilo je tako čudovito, da sem komaj verje- la... V tem času sem srečala »Vodiče«, - zelo pomembno srečanje zame - na ravni prijateljstva in človeških odnosov.
Pri osemnajstih letih mi je neki kirurg hotel operirati nos. Posledice operacije so bile skrčenost vratnih mišic, kar mi je delalo hude bolečine, da me je dušilo. Nisem mo- gla več pravilno jesti. Prisiljena sem bila in sem še sedaj (zdaj imam 28 let), da jem le pretlačeno hrano. Od takrat je zame vse strašno. Vsaka kretnja,ki je za druge čisto navadna: jesti, piti, spati, je zame zaradi te skrčenosti prava preizkušnja.
Če mi skoraj vsakdanji vbrizg valiuma ne bi lajšal bolečin, bi bilo neznosno, pa vendar ne nepremagljivo, ker je življenje  preveč č u d o v i t o,da ga ne bi živela v polnosti in izrabila vsak trenutek, kakor sem rekla v Lurdu.

Rojena sem v katoliški družini,ki je zelo ve- rna in vestno izpolnjuje verske dolžnosti. V stiku s prijateljico Annick in z nekim domi- nikanskim patrom sem pri šestnajstih letih mislila postati redovnica. Toda zelo sem ljubila otroke in zaradi njih sem na ta poklic pozabila. Mislila sem se poročiti. Ko danes pomislim na to, se mi zdi, da sem bila ne- spametna. Ta zamisel ne bi bila zame.
In prav na taborjenju invalidov pri »Vodičih« sem ponovno našla svoj prvotni poklic - postati redovnica. Mnogo jasneje in bolj premišljeno ko prvikrat! Bilo je v Baux-de- Provence (v južni Franciji) pred sedmimi leti Na tem taborjenju sem kljub invalidnosti odkrila, kako bi bila lahko koristna drugim: tvarno s tem, da pomagam bolj invalidnim kot sem jaz, in duhovno, da sem vesela, predvsem pa, da poskušam dajati okolici mnogo ljubezni. Hotela sem »iti stvari bolj do dna« kakor prej; skušala sem poglobiti svojo vero. Kako? S tem, da sem brala sv. pismo, predvsem pa v razgovoru z ljudmi, s katerimi sem se srečevala. Vse to mi je pomagalo odkriti, kaj je pravo prijateljstvo.
Malo pozneje sem začela z Annick iskati samostansko skupnost, ki bi me kljub moji invalidnosti sprejela. To je bilo zelo naporno ker se popolnoma sama zelo težko znajdem. Pri 24 letih sem našla red,kjer so me spre- jeli! Zame je pomenilo biti redovnica - biti bliže Bogu. Dati mu vse,posvetiti mu svoje življenje.

Ljubim Boga po Devici Mariji, ker je ona prva žena, ki je verovala vanj, ki ga je ljubila in ki je, predvsem privolila, da bo rodila Kris- tusa. Ona je Kristusu mati in je strašno tr- pela,ko je umiral na križu.Vsak večer molim k njej, da bi ona povedala Očetu vse, kar sem preživela. Posreduje zame pri Bogu, vzpostavlja zvezo,ker kot žena in mati po- zna moje trpljenje. Govorim seveda Bogu in Kristusu, toda mnogo laže se zatekam k njej.
Ona je predvsem mati in zato me razume. Sem redovnica in -kot ona sem rekla Bogu »da«. Toda jaz sem ob njej tako majhna, tako slabotna, ne morem govoriti »da« ves čas, a Bog je tako dober, da mi odpušča. Pride v vse moje bitje. Podpira me, kadar mi je hudo.
Pogled na trpečega Kristusa na križu mi v mojem trpljenju veliko pomaga.Trpim z njim se udeležujem njegovega trpljenja.Govorim si, da spričo tega, kar je on doživljal, jaz nisem preveč nesrečna na tej zemlji.Svoje trpljenje darujem Bogu za vesoljni svet, da bi bil pravičnejši in boljši. In da bi ga malo spremenili, se moramo truditi živeti božjo besedo s tem, da dajemo vso svojo ljube- zen in vse veselje do življenja drugim.
Seveda to,da trpim,se mi ne zdi čisto prav a je toliko stvari, ki so nam, človeškim bit- jem, nerazumljive. Trpimo jih, a večno mo- ramo ohraniti upanje...
U p a n j e  v  življenje in u p a n j e  v  »čudovite trenutke«, ko bomo nekoč »tam gori«. Kakor je rekel Kristus: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«
Kot invalidka in redovnica moram poizkušati odsevati Kristusovo in Marijino podobo ter hoditi za njim, kakor je sam zahteval od vsakega izmed nas.
Še čisto majhna nisem mogla ničesar nare- diti z rokami, že pritisk na navadno stikalo mi je bil resnično težak. Kasneje sem se na- učila malo tipkati. Potem so mi skrčenosti v vratu onemogočile videti tipke, lahko pa sem izdelovala senčnike iz rafije. Sedaj mi uspe vlagati oglasna pisma v ovojnice.
Tako pomembno je, da lahko kaj delam s svojimi rokami, čeprav so invalidne; tisto malo, kar storim, je č u d o v i t o.
»Sprejeti se takšnega, kot si - v tem je skrivnost veselja.«

Jean Chantal

Ko so jo pripeljali v bolnico,je bilo njih prvo vprašanje: »In kam pojde, ko jo boste od- pustili? Veste, mi smo vsi zaposleni!«
To vprašanje je viselo v zraku ves čas. Ona sama ni o tem nikoli govorila, toda čutili smo da o tem veliko razmišlja. Sploh ni veliko govorila o sebi.Tudi nikoli poprej ne. Bila je skromna in med svojimi številnimi sorodniki zelo priljubljena, -seveda dokler je bila zdra- va. Svoje družine ni imela. Z veliko ljubez- nijo pa je marsikaj naredila za svoje brate, sestre in nečake. O tem ni govorila, to se ji je zdelo tako navadno. Zdaj pa se je oglasilo to mučno vprašanje iz njih ust. To jo je bolelo bolj ko njena bolezen. Bolezen pride in se ji ne moreš izogniti. Z ljubeznijo in naklonjenostjo svojcev pa je drugače.
Trije meseci so zelo hitro minili.Dalj časa ni mogla več ostati v bolnici. Svojci so delali še zadnje poskuse,da bi se je otresli,-toda zaman.Zadnje dni se je zelo slabo počutila tudi bruhala je. Zaradi razočaranja? Čutili smo,da je razočarana nad nami vsemi: nad nami v bolnici, ker ji nismo mogli povrniti zdravja,in še bolj nad svojci,ki jim je sedaj pomenila samo še odvečno breme.
Bili smo ob njeni veliki bolečini nemočni. Radi bi ji bili pomagali, pa... Preostalo nam je samo upanje in želja, da bi tudi v tej bolečini in stiski našla Življenje.

Mojca Kresnik

Ljubezen - kako nenavadna beseda! Ali ne misli vsakdo od nas na nekaj drugega, ko zasliši besedo »ljubezen«? Ali se ne kaže ponovno v ljubezni mnogovrstnost in vsa mogočnost človeškega ravnanja?
Ljubezen ima tisoč obrazov. Novorojenemu pomeni toplino, hrano, mater. Starejšemu človeku je znamenje ljubezni pogovor, šo- pek rož, pesem.
Vsakdo daje ljubezni poseben obraz, pose- bno izražanje. Ljubezen -vsaj meni se tako dozdeva - ne pozna omejitev s postavami.
Ljubezen lahko opredelimo kakor apostol Pavel v pismu Korinčanom. Lahko rečemo, kakšna bi naj bila ljubezen.Vemo,koliko do- brega vzbuja v nas ljubezen. Slutim lahko, kako je težko in težavno življenje človeka, in kako težko je prenašati življenje brez ljubezni. Morda nas prevzame ljubezenska pesnitev: nekdo je v meni nekaj vzdramil, kar sem morda že srečal ali doživel.
O ljubezni lahko govorimo. Vsakomur lahko rečemo,da ga ljubimo,da ga imamo radi. In ko z besedičenjem kolovratimo okrog njega še ni rečeno, da je to prava ljubezen. Lju- bezni ni mogoče izraziti z besedami. Ljube- zni ne moremo povsem doumeti. Ljubezni ne moremo imeti v lasti,temveč jo moramo znova in znova v sebi doživeti.
Neki pesnik je dejal: »Ker te nisem ujel in te ne morem ujeti, te držim!«
Ljubezen končno pomeni življenje. In to življenje ljubezni je pred našimi besedami. Naše govorjenje o ljubezni je odsev tega, kar mi najprej slutimo, potem občutimo, in kar se nam zdi, da doživljamo.
Lahko govorimo o ljubezni tistemu, ki je še ni občutil? Ljubezen prihaja dandanes na trg - v besedah; pa najsi bo od industrije, povpraševanja, najsi bo s področja socio- logije ali psihologije ali celo teologije. Kje ostane odmev na vsa ta izražanja ljubezni? Ne more ga biti, če človek v svoji notra- njosti ne pozna prave ljubezni.
Neka žena je dejala možu: »Ne morem več do tebe. Ogradil si se z obzidjem.V svojem optimizmu si kot sončni zahod. Zato ne mo- reš verjeti moji ljubezni,ker še nisi spoznal kaj je ljubezen.«
In prijatelj prijatelju: »Strah me je. Bojim se ljubezni. Ne vem, kako ji naj pristopim, kako naj ravnam z njo. Vem samo eno: ne bi te rad izgubil. To najine pogovore hromi. Bojim se, da te bom ranil. In če boš hud name,me boš pustil obležati.Zakaj si ravno mene izbral za prijatelja? Zakaj me spreje- maš takšnega, kakršen sem?«
Sestra pravi bratu: »Jaz te imam rada, ti to veš. Toda ti ne moreš prisluhniti mojim besedam,ker ne veruješ sam vase. Ti raz- mišljaš o mejah, nesposobnostih in slabos- tih, ki jih imaš. Ti si bil črna ovca v družini. Izgubil si zaupanje sam vase in v človeka«
Tako govore odrasli med sabo. In kako otroci?
Otroci ne morejo z besedami jasno povedati svojega razpoloženja. Živijo iz naše ljubezni ali iz naše neljubezni. Otroci so izraz tega, kar so spoznali in opazili na nas.
Vsak govori o ljubezni tako,kakor jo je do- živel. Tudi apostol Pavel. On govori o lju- bezni, ki jo je spoznal po ljudeh in pri njih in pri Bogu. To dvoje spoznanj ljubezni je neločljivo.
Ljubezni ne moremo izraziti in zaobjeti v besedah. Besede ne morejo pomagati dojeti da nekdo samega sebe ljubi kot drugega, kot Boga.
Ljubezni je ime življenje. Ljubezni je ime skrivnost.

Angela H.

Močna injekcija me je omamila, da sem ko- nčno zaspala. Nisem čutila žgoče bolečine v želodcu, neznosnega hropenja v prsih, ne burnega utripa srca.
Predramila me je sestra; merila mi je tem- peraturo in utrip.Z zanimanjem sem se ozi- rala po dremajočih bolnicah. Pogled mi je obstal na bolnici poleg mene. Zazrla sem se ji v velike sinje oči. "Kako so lepe," sem pomislila. A že hip nato sem odkrila v njih odsev velike bolečine. Prek dneva sem to nemočno bitje šele docela spoznala. Bila je kot dojenček, v vsem odvisna od pomoči sester. Požrtvovalnost dobrih sester se je pri tej bolnici popolnoma pokazala.
Posebnost za nas bolnice je bil sobni zdra- vnik. Skrb, ki nam jo je posvečal, je doka- zovala njegovo pravo srčno kulturo. Zato nam je njegov obisk pomenil obisk dobrega očeta. Tudi od sotrpink sem doživela prije- tno presenečenje. Ko sem jim omenila, da me obišče duhovnik s sv.obhajilom, so so- glasno zaprosile, da žele tudi one opraviti krščansko dolžnost. Oddelčna sestra je to rada sporočila duhovniku. Z nasmehom je dejala: »Ve pojdete v nebesa,jaz pa v pe- kel.« »Kaj pa dobra dela,ki jih opravljate?« sem jo zavrnila. S prijaznim nasmehom je odšla, da ugodi naši želji.
V bolnici me je presenetilo to, da mnogo bol- nikov želi tudi v bolnici duhovno tolažbo, a nimajo poguma svojo željo izreči oddelčni sestri ali zdravniku. Ta njihova bojazen je neutemeljena. Zdravnik ve, da duševno trp- ljenje močno ovira telesno zdravljenje. Zato bolniku željo rad izpolni. Vsi pa tudi vemo, da nam je z ustavo zagotovljena verska svoboda. Naša dolžnost je, da izkažemo svojo veroizpoved vsak čas, posebno pa, ko se bližamo smrti.

A. B.

Leto je minilo.Prepričan sem, da še vsi globoko v sebi hranite lepe spo- mine na lansko srečanje na Gradu. Tudi tokrat smo se odločili, da pre- živimo skupaj nekaj dni na istem kraju, kjer nas vežejo tolikera lepa doživetja in kjer nas objema toplina in iskrena ljubeznivost gostiteljev. Neka prijateljica je srečanje primerjala z romanjem,kjer naj bi svoje du- hovno življenje še poglobila. In drug zopet pravi, da mu srečanja dajejo moči za živ- ljenje in so osrečujoča vez med prijatelji. Prav ta namen naša srečanja tudi imajo. Že sama okolica,kopajoča se v lepem spo- mladanskem dnevu,prekipevajoča v novem življenju, nam je dajala povod, predmet srečanja. O čem smo se pogovarjali, pre- mišljevali? Kot navadno na srečanjih, smo sprva prisluhnili nagovoru našega prijatelja urednika z naslovom: Ta trenutek se od- ločamo za večnost. Da pa ne bi bili zgolj poslušali, smo tisto, kar smo med govorom sprejemali, obdelali v manjših skupinah, porazdeljeni med cipresami in dišečim rož- marinom okoli cerkve. Razgrnili smo pred seboj veliko izkušenj, hotenj, padcev in dviganja. Vsak izmed nas je povedal svoje misli in s tem prispeval k medsebojnemu spopolnjevanju.
Višek našega bivanja na Gradu pa je bila sv. maša - srečanje z božjim Prijateljem, pred katerega smo polagali naša prizade- vanja in iskanja.
Veliko veselje človek občuti v srcu, ko se sreča s svojimi dragimi prijatelji. Prav to smo sami čutili na praznik Gospodovega oznanjenja, ko smo se lahko pozdravili na Mirenskem gradu. Koliko si imamo povedati in koliko še ostane skritega v nas samih? Kolikor je pač kdo zmogel,je z veseljem ra- zkril tudi ostalim. Vsaka izpoved prijatelja zmore biti velika za tistega, ki zna in želi prisluhniti. Taka je bila predstavitev drug drugemu. Vsi kot eden pa smo se predsta- vili, pozdravili in medse sprejeli Jezusa pri sv. maši. In upamo, da nismo delali ovir za Njegovo bivanje med nami.
Sobota. Čakalo nas je delo, dragocen čas je treba izrabiti.Prav zavzeti smo prisluhnili predavanju. Pozornost je pritegnil že sam naslov: Ta trenutek... in potem večnost... Potrebno se je le odločiti.S prijetnim poda- janjem snovi nam je govornik najprej os- vetlil vrednost časa,ki ga imamo v uporabi, se pravi,da nam je darovan in da smo zanj kakor za vse druge darove odgovorni.
Vsakdo izpolni dan s svojim delom, z dolž- nostmi. Več ali manj smo s tem zadovoljni in srečni. Včasih pa se lahko v zavest pri- krade dvom,da je dan dnevu enak, preveč podoben, ponavljajoč se. Poloti se te na- veličanost. Gotovo imate še v spominu za- nimiv primer: Deklici so dali za novo leto koledar,tak kot vsa druga leta,porazdeljen na časovne enote. Trpek nasmeh in odgo- vor:Podtaknili ste mi obrabljeno leto. Ven- dar vsak trenutek je nov, nov prehod. Le- ta prinaša s seboj božjo navzočnost. Zato je tako zelo pomembno, da se sedaj, prav ta trenutek, človek odloči za večnost in prav sedanji trenutek posveti Tistemu, ki ga daje. Življenje v celoti, vsa dejanja, - dobrota, zaupanje, prijateljstvo, - morejo biti povezani z večnostjo. Le tako bodo ostala. Čas je dar, ki ga neprestano spre- jemamo in ne samo na trenutke. Tisti čas, ki je odšel,je preteklost ne moremo mu nič od- vzeti, nič popraviti ali dodati;prihodnost pa ni v naših rokah. Priprav- ljeni moramo biti spreje- mati ta trenutek z vsem kar prinaša in kar od nas zahteva. Je torej klic k novemu življenju, popolnejšemu, in pre- čiščenemu. Zmožni ga bomo le, če življenje posvetimo Bogu za vse tiste naloge, ki jih op- ravljamo, in če v vsem izvršimo božjo voljo. V zameno dobivamo vedno novih darov in mi- losti. Božja volja pa ni neka slepa predanost v nedelavnosti, ampak je boj, neprestan boj z zlim. Tako stanje je seveda boleče, negotovo. Kje naj iščemo pomoč? Bog nas čaka z očetovsko ljubeznijo, da se mu iz- ročimo,da se zaupamo njegovi previdnosti.
Odgovor na vprašanje,kaj storiti v tem tre nutku, je jasen, a zahteva vse: ljubi Boga in svojega bližnjega. Božja ljubezen do nas zbuja srečno veselje do življenja, ki ga ži- vimo ta trenutek.
Predavanje nam je navdihnilo toliko misli, da je lahko vsakdo v svoji skupini izpove- dal, kar je čutil. Tako je bogatil še druge okoli sebe in sebe, ko se je odprl drugim.
Veliko različnih vprašanj iz življenja, pa iz- kušenj in mišljenj smo si zaupali,kdo bi mo- gel vse zapisati! Pa vendar vsaj nekatera. Vsa vprašanja so bila odmev predavanja in ena takih se je nanašala tudi na posveče- nje časa. Naša prijateljica nam je zaupala, kako ona začne dan zgodaj zjutraj, ko jo iz sna prebude medicinske sestre.
V porajajočem se jutru začne moliti rožni venec. Povejte, kako bi še lepše posvetili čas kot z molitvijo!
Kolikokrat ugotovimo, da smo čas slabo iz- rabili! Preveč se vidimo v središču samega sebe. Vendar je Bog s svojo milostjo oboga- til marsikatero življenje, kot je pretresljivo izpovedala druga prijateljica; z veseljem se spominja trenutkov, ki jih je posvetila Bogu z življenjem. Da, zares pomembni so prav trenutki v življenju. V sedanjosti brez resnega razmišljanja, premišljevanja in mo- litve ne gre.
Nedoumljivi so nam božji načrti in včasih si, ker smo omejeni, mislimo, da Bog niti ne ravna pravično. Če nam je nekaj odvzeto, nam je dano drugo, in to nam je lahko z večnostnega vidika bolj koristno. V našem vsakdanjem življenju naj nas spremlja želja: spolniti božjo voljo. Četudi nerazumljiva in težka,edina prinaša notranji mir,brez njega pa je tako težko živeti!
Čas, napolnjen s tistim, kar prinašajo tre- nutki, povezan z izpolnitvijo božje volje, darujemo z Jezusom nebeškemu Očetu za svoje bližnje in druge.Že na enem od prej- šnjih srečanj in zdaj je bila izražena želja in nujnost za naše duhovno povezovanje, da bomo dan v tednu - izbrali smo petek - darovali za naše prijateljstvo.Morda bo za- misel tudi pri vas (bralci) naletela na topel sprejem in boste duhovno v molitvi tistega dne povezani z nami tudi za naprej.
Napolnili smo si duše z novimi spoznanji. Srečanje nas je utrdilo v medsebojni, bra- tski ljubezni in opozorilo na stvari, ki smo jim do sedaj dajali premalo pozornosti. Go- tovo se je v marsikaterem utrdil sklep, da bo čas bolje in bolj zavzeto uporabil in se za veliko vrednost tega daru tudi pri sv. maši ob slovesu Bogu zahvalil.
Naj sklenem svoj zapis tega srečanja s čudovito mislijo naše prijateljice, ki nam izpoveduje:
Naša sreča je razsuta v razpokah življenja, v izjemnosti trenutkov.

Tone

Dovolite mi, da se vam javim s par vrsticami. Sem v domu ostarelih na Bokalcah. Sicer sem še novinka,pa sem se že nekoliko vži- vela v to okolje. Nič hudega nam ni, samo starost nas nekoliko tlači. Tu, blizu doma je gozd, ki nas razveseljuje in od tam nam prihaja vonj pomladi. Mi,ki še lahko hodimo gremo ven, da prinesemo onim,ki so prikle- njeni na posteljo malo osvežitve in veselja iz gozda.Opazujem lepa drevesa,kako lepo rastejo,a to traja le malo časa,saj pozneje pride v njega črv in se drevo posuši. Pri- merjam sebe z drevesom, ki ga človek po- žaga in tako ostane samo še trhli panj, ki priča, da je bilo nekoč mogočno drevo, a ga ni več.
Tudi jaz sem bila nekoč mlada, polna živ- ljenjskega soka. Ta je pošel in sedaj sem stara,tiha ženica, polna še raznih domislic, ki me držijo pokonci in mi dajo novih moči za življenje. Na življenje ne glejmo samo črno. Tu smo ljudje iz raznih krajev in raznih poklicev kot ena družina in se med seboj razumemo.

Pavlina

Zadnjič smo vam omenili, da je prijav za romanje invalidov v Rim že dovolj, tako hitro so namreč prihajale prijave. Da bi se vsaj še nekaterim izpolnila ta želja, smo po- iskali možnosti, da bi šli dvakrat: 1. skupina od 14. do 21. avgusta, duhovno vodstvo je prevzel kanonik Jože Kvas; in 2. skupina od 21. do 28. avgusta,vodi škof dr.Stanko Lenič. Cena romanja bo približno 2.000 din (vračunan je prevoz z letalom, bivanje v Rimu in prevoz z avtobusom). Ko boste to številko prejeli v roke, bodo že Binkošti. V tem času se jih bo gotovo že precej prija- vilo, če ne dovolj; bil je oglas v Družini. Pa vseeno, če bi še kdo rad romal, naj se čim prej prijavi. Morda bo še kakšno prosto mesto. Število romarjev je sicer omejeno, prijave pa sprejemamo, dokler jih ne bo dovolj. Vsa potrebna navodila in program romanja boste prijavljeni dobili pravočasno
Gotovo boste tudi opazili, da je v našem kotičku samo eno pismo. Premalo pišete? Res bolj malo. Za to pa smo, žal, tudi mi krivi,ker vam niti na to pošto ne utegnemo redno odgovarjati. Zdi se mi, kot da smo z vami izgubili tisti živi stik,ki ga mora s svo- jimi bralci imeti sleherni list.Pregovor pravi: »Besede mičejo, zgledi vlečejo!« Tokrat pa vas prosim najprej, da oprostite nam, in drugič, da se ne ravnate po našem zgledu, ampak pokažete, da ste boljši; da hočete čutiti in živeti s svojim listom.
Prisrčen pozdrav vsem!

prijatelj urednik

Dragi prijatelji!
Gotovo še ne veste,da se jaz ne ukvarjam samo s pisanjem,ampak sem začel "kovati" nove pregovore. To pa naredim tako, da iz starega "naredim" nekaj novega.Na primer: »Jaz obračam, vi pa obrnete.« Starega pa tako vsi veste. Da pa je tudi moj pregovor resničen, vam povem, da sem jaz res že hotel iti v »penzijo«, pa ste prav vi bralci tako »obrnili«, da sem sklenil ostati priden.
Nekaj zaslug za to, da je nastal ta »moj« pregovor, ima tudi Nina. Saj me kar razga- nja od radovednosti, kakšne vrste težave in vprašanja ima,ki jih lahko še izvaža.Mojo »staro« pa seveda vlečejo le devize in jo nadvse zanima, kako se takšen »posel« obrne. Torej, Nina,če imaš pomisleke, kako bi mi pismo naslovila, pa kar moji »boljši polovici« napiši, pa bosta »Koza in Bodež« sita.
V teh minulih dneh pa nisem bil samo doma, ker me je lepo vreme zvabilo v naravo. Zato sem se kar nepovabljen povabil na duhov- ne vaje,ki so bile na Mirenskem gradu.Malo so mi sicer hlačnice trepetale, da zame ne bo žlice, a sem se kmalu pomiril, saj se je le malo moških odzvalo vabilu za srečanje. Ne vem, ali se fantje srečanja z menoj bo- jé ali pa imajo vsi tako hude žene kot jaz. Lepo bi bilo, ko bi se takim "starim" posve- tilo, da so tudi možje potrebni duhovnih vaj. Pa, da bi vsaj na enem srečanju moški imeli glavno besedo in ne vedno ženske. To pa je seveda mogoče le, če bi nas bilo več in ne samo trije - štirje. Torej, fantje, poboljšajte se! Drugače sem se pa kar do- bro imel, čeprav sem prvi večer malo dolgo čakal na žlico.
Na poti proti domu pa sem opravil še nekaj prijateljskih obiskov, ker nisem imel »priko- lice«. Pri tem pa sem opazil, da vsi bolniki le nimajo na pretek časa za razmišljanje in »glasno razmišljanje«; kot sem si jaz mislil, ko sem prebiral nekatera pisanja v Prijate- lju. Pa je kar prav tako, saj tudi delo raz- giba duha in še koristno je. Na koristi pa mislim, odkar sem skočil v zakonski jarem.
Pa lepo pozdravljeni in brez zamere

vaš Bine Bodež

PRIJATELJ, list za bolnike - Izdaja Jug. prov. Mi- sijonske družbe - Uredništvo: Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Rokopise in naročnino pošiljati na naslov: PRIJATELJ,Maistrova 2, 61000 Ljubljana - Cena izvoda 7 din, letna naročnina 40 (podporna 80) din. Izhaja šestkrat na leto - Tisk: Tiskarna Ljubljana
Na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33-316/72) ter mnenja republiškega sekretariata za prosveto in kulturo (št. 4210-178/75 z dne 24.4.1975) je list PRIJATELJ oproščen temeljnega davka od pro- meta proizvodov.

»Ob dokončani sliki me pre- vzame misel,kako dovršeno je tisto, kar želim s to sliko povedati, in kako majhna je naša hvaležnost do tistega ki nam je svet daroval.Vsak človek,ki bi hotel dojeti, kaj vse je prejel v svojem živ- ljenju,bi se moral neprestano učiti iz nara- ve. Mogoče nekomu narava nič ne pomeni. Zame pa je vsak utrinek lepote, ki ga za- znam v svojem okolju, neprecenljivo bo- gastvo. In ko to lepoto s pomočjo čopiča prenesem na papir,se mi zdi,da je po meni narava spregovorila.«

FRANCI PLAZAR