JANUAR

MISIJONSKI NAMEN: Da bi se v ljudeh izoblikovala miselnost, odprta vsemu svetu.
S svetim očetom prosimo, da bi bili od- prti za vesoljno bratstvo in ljubezen, in da bi z vsem srcem za tako nesebično odprtost delovali tudi v svojem okolju.

FEBRUAR

MISIJONSKI NAMEN:Za kitajsko mladino
Če velja za kateri narod,da je mlad,po- tem to velja za kitajski. Te mlade ljudi zanima vse, kar pride iz tujine, posebno odprti so do vere. Prosimo,da bi jim Bog dal to milost in pogum pri odločanju za krščanske vrednote.

MAREC

MISIJONSKI NAMEN: Da bi pravičnost in evangelizacija pospeševali na- predek Afrike.
Afrika kot razvijajoča se celina, najbolj potrebuje pravično razdelitev dobrin ter svobodo izpovedovanja in širjenja Kris- tusovega nauka.

A. K.

Dragi prijatelji!

Prenovljeni Prijatelj je kot seme padel v zemljo in pognal prve korenine, pa tudi prve zelene liste - prve odmeve, ki da- jejo slutiti,da se bo tveganje uredništva spremenilo v upanje. Slovenski metro- polit in ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je v posebnem pismu zaželel, da bi Prijatelj z razširjeno vsebino »v čim večjem obsegu in čim globlje povezoval bralce«. Med njimi niso »samo bolniki in invalidi, ampak tudi veliko njihovih pri- jateljev, sorodnikov in znancev, dušnih pastirjev,zdravstvenih delavcev in dru- gih, ki se zanimajo za življenje bolnikov, invalidov, ostarelih in kakorkoli prizade- tih in trpečih«.
Prijatelj se želi v letošnjem letu spomniti podobnega lista »Prijatelja bolnikov«, ki je pred petdesetimi leti začel izhajati s podobnim namenom kot naš Prijatelj. Prijatelj želi postati res "list prizadetih in njihovih prijateljev". Med njimi so po- leg svojcev zlasti zdravstveni delavci, duhovniki, redovnice, člani župnijskih svetov in drugi. Prijatelj želi vse nagovo- riti in vse spodbuditi,da poglobijo svoje prijateljske stike s prizadetimi in tako odgovorijo na osnovno zahtevo krščan- skega življenja: »Kar ste storili katere- mu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40).
Prijatelj želi istočasno biti glasilo in vez med vsemi omenjenimi bralci. Z medse- bojnim pogovorom želi v jubilejnem sve- tem letu zmanjšati boleče razlike med prizadetimi in zdravimi in tako pomagati k medsebojni spravi.
Zdravstvene delavce želi opozoriti na različne oblike medsebojnih odnosov med njimi in prizadetimi, ki bodo postali »zdravilni« za bolnike in »osrečujoči« za zdravstvene delavce same.
Svojcem in prijateljem želi pomagati, da bi vztrajali v večkrat zahtevni ljubezni sprejemanja in spremljanja prizadetega člana ali prijatelja.
Vsem prizadetim želi biti še naprej spo- dbuda za zahtevno pot življenja.
Pri vzpostavljanju boljših medsebojnih odnosov pa ne pozabimo na najmočnejši »most«, ki nas bo povezoval, na most molitve!
V zaupanju na medsebojno molitev že- limo iti po skupni poti naprej, dokler se ne srečamo na koncu poti s Prijateljem vseh -prizadetih in zdravih- z Jezusom.

Uredništvo

Pravijo, da se lahko živemu človeku vse zgodi. Toda, kar se mi je zgodilo letos na praznik apostolov Petra in Pavla v zakristiji domače cerkve je nekaj,kar še danes ne morem verjeti,da se je zgodi- lo; je nekaj, kar je podobno grdim, mo- rastim sanjam; pa vendar niso sanje, ampak se je resničo zgodilo.
Bilo je še nekaj časa do pričetka maše, ki je mineval v pogovoru z domačim župnikom, ko je prišel iz cerkve, kjer je spovedoval, v zakristijo duhovnik gost. Malce sva se že poznala, zato sva se veselo pozdravila. Toda pogovor z raz- posajenimi dovtipi se je prav nepričako- vano izlil v precej čuden samogovor, ki se je končal dobesedno tako »... fejst in korajžen fant si, delaš in zaslužiš, toda hoditi ne moreš in zato si resnično en velik revež!«
Vsi v zakristiji smo osupnili ob teh bese- dah in ko je hotel domači župnik odloč- no presekati to »modrovanje«,so sledile še enkrat iste besede, le tokrat še z večjo grobostjo.
Šokantno bi delovale te besede, če bi jih izgovoril človek iz obcestnega jarka, toliko bolj šokantne pa so bile,ker jih je izustil duhovnik - posvečeni pričevalec Ljubezni.
Vem,neverjetno se sliši ta izpoved,toda je v celoti resnična. Tudi duhovniki so le ljudje s svojimi predstavami...
Ne čutim se ponižanega ob tem, ni se spremenila (splahnela) moja vera v Stvarnika, v to, da sem tudi tak, kot sem, misel božje ljubezni; vem tudi, da nisem nikakršen revež. Ob tem sem se le globje zavedel, da človek ni človek zaradi svojih fizičnih moči in spretnosti, če bi to držalo, bi bile mnoge živali iz pragozda dosti pred njim, ampak je člo- vek zato človek, ker mu je dan um, ker zna čustvovati, ljubiti, verovati...
Dragi Prijatelj,verjetno te je presenetilo to, kar sem povedal. Dolgo časa ni bilo stvari,ki bi me pripravila za daljše pisa- nje,zdaj pa... Preprosto:nekje sem mo- ral odložiti. Pa ne zaradi maščevanja, ampak v premišljevanje... Dragi Jože!
Tvoj neljubi doživljaj je eden izmed to- liko podobnih, ki jih je bil deležen ver- jetno sleherni izmed prizadetih. Táko obnašanje boli, pa naj prihaja iz katere koli strani.Razodeva človekovo gledanje na bližnjega, žali predvsem, ker ostaja taka sodba površinska, plehka, z obču- tkom krivde navdaja tistega, ki mu je namenjena.
Da bi te tolažil, se mi ne zdi potrebno, ker sem zaslutil, da imaš dovolj moči in da si že globoko zakoreninjen v Bogu.
Pač pa - kot sam praviš - bi bilo dobro nekaj reči zdravim v premislek.
Največkrat so taki vzdihi v zadregi ne- premišljeni in jih ne smemo jemati za hudo;včasih pa smo priča mišljenju ljudi ki so prepričani, da je bolan človek res manj vreden in v svojem napuhu pove- ličujejo zdravje in vse, kar z njim lahko pridobijo. Proti temu pa se morajo boriti vsi,ki spoštujejo človeka,takšnega, ka- kršen je, kot nedotakljivo vrednoto.
Kdo je torej revež?
Tisti,ki je zagledan le vase,ki so mu zu- nanje vrednote edina veličina: telesna lepota,zdravje, bogastvo,uspeh, slava; ki kot farizej iz svetega pisma našteva svoje zasluge in se Bogu zahvaljuje, da ni tak kot drugi ljudje:prestopniki vsake vrste, bolniki, čeprav je istočasno sam notranje prazen. Gotovo je velik revež pred Bogom tudi tisti, ki ne premore ljubezni do bližnjega in se povišuje nad drugimi.
Če ponižujemo človeka, ki je brez moči ali prizadet, v takem primeru brez dvo- ma ne moremo govoriti o krščanstvu, o ljubezni do bližnjega niti ne o pravilnem odnosu do tako velikega božjega daru kot je zdravje.
Kristus nas uči,da je druga zapoved ena- ka prvi:Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Prvi, ki mora to zapoved skušati uresničevati, je duhovnik. Ljubiti mora vse ljudi z božjo ljubeznijo, ki odkriva v vsakem človeku brata in sestro v Kris- tusu. Duhovnikov pogled se ne sme us- tavljati na površini. Človeka mora pre- sojati po njegovi duši,po njegovem srcu Nikogar ne sme poniževati.
V tej luči gledano je bila omenjena du- hovnikova izjava zgrešena, krščanstvu tuja. Za tistimi besedami ne stoji zrela krščanska osebnost. Preveč po človeš- ko te je presojal in ti zato storil krivico. Bog sodi drugače -pravično- prav tako tudi drugi, trezno misleči ljudje. Zato si teh besed ne ženi preveč k srcu.
Prizadeti sam čuti svojo revščino, ki jo mora prenašati in jo tudi sam priznava. Težko je, dokler je ne sprejme kot živ- ljenjsko danost, vendar je v veri, da jo je sam Bog hotel izkusiti in nas s tem odrešiti, ovrednotena in postala nam je celo poslanstvo, pričevanje,da je vsako življenje vredno živeti. Zato nihče prav nič ne potrebuje, da bi mu kdo tako sli- kovito prikazoval njegovo stanje.
Vsem nam torej ostane naš veder po- gled na življenje in našo revščino, ki jo napolnjuje Bog s svojimi darovi. In to nam zadostuje!

Tvoj Prijatelj

Pod tem geslom je potekalo srečanje v Ljubljani (22. okt. 1983), o katerem smo že poročali.Enaka srečanja so se ponovila tudi v Mariboru (5. nov.) in v Novi Gorici (19. nov.) Spored dneva je bil v vseh kra- jih enak.Evharistično bogoslužje je vsako krat vodil krajevni škof. Številna udeležba je povsod pričala, da si svojci in prijatelji kakorkoli prizadetih takšna srečanja že- lijo. V sproščenih medsebojnih pogovorih in zavzetem delu po skupinah pa so vsi tudi potrjevali koristnost in potrebnost izmenjave življenjskih izkušenj - tako za pristnejše krščansko služenje kakor za boljše sožitje med zdravimi in prizadetimi
Tokrat vam Prijatelj prinaša govor mari- borskega škofa dr. Franca Krambergerja na srečanju v Mariboru:

Bratje in sestre!
Slišali smo kratko evangeljsko poročilo, kako je Jezus ozdravil gluhonemega. Svojega pacienta je vzel v stran od mno- žice, se ga dotaknil, pogledal v nebo in rekel: »Efeta! - Odpri se!« Zdravnik je uspel. Odprla so se mu ušesa,razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav (prim. Mr 7, 33-36).
Dopoldne smo poslušali tri predavanja in zdi se mi,da smo slišali vsi in vsak zase božji klic:»Efeta!- Odpri se!« Odpri svoje oči, da boš prav gledal na bolni- ke,prizadete in ostarele! Odpri svoja ušesa, da jih boš mogel poslušati in slišati! Odpri svoja usta,da jim boš prav govoril, znal dati besedo tolažbe in poguma! Odpri svoje srce, da jih boš spoštoval in kot kristjan ljubil! Odpri svoj razum, da boš ob njih tudi ti spoznal svoje poslanstvo!
Dragi svojci, prijatelji in vsi, ki služite bolnim, prizadetim in ostarelim!-Ob tem evangeliju se vam želim najprej zahva- liti, ker imate odprte oči in učesa, srce in razum, tudi voljo za svoje bolne bra- te in sestre. Koliko hvaležnosti zaslužijo starši, ki z enako ljubeznijo sprejemajo prizadetega otroka kot zdravega in še bolj požrtvovalno in z večjo ljubeznijo skrbijo zanj. Hvala in priznanje za tako očetovstvo in materinstvo! -Kako nekaj plemenitega in velikega je, če otroci, ki so že odrasli,poročeni in v službi,skrbijo z vso človeško toplino in dobrohotnost- jo za svoje onemogle, ostarele starše in nanje ne pozabijo. Tako jim najlepše vračajo ljubezen in skrb v preteklosti in tudi svoj dolg v sedanjosti. Hvala in priznanje takemu sinu ali hčeri! - Koliko tolažbe in veselja prinesejo bolnikom, prizadetim in onemoglim dobri ljudje, ki jih obiskujejo, jim posvetijo uro časa, nudijo dobro besedo, nasmejan obraz. Hvala in priznanje takim dobrim ljudem!
Ob tej priliki naj izrečem besedo zahvale in priznanja v imenu naše krajevne Cer- kve,mariborske škofije vsem zdravnikom medicinskim sestram, bolniškim strež- nicam, vsem bolničarjem in tudi članom naše škofijske komisije za diakonijo; skrivnostno srečujete v bolnih bratih in sestrah Kristusa. Rad bi vam izrekel za- hvalo in priznanje za to službo,ki je polna odpovedi in vaših velikih žrtev. Kristus naj vam da moči, da bi tudi v prihodnje ne omagali, ampak ostali vedno odprti do tistih, ki vas potrebujejo.
Med nami še odmeva in se nadaljuje mednarodno leto prizadetih. Generalna skupščina Organizacije združenih naro- dov, Apostolska stolica, se pravi papež Janez Pavel II. in z njim vsi škofje so po- stavili v ospredje vsega človeštva skrb za 450 milijonov bolnih in prizadetih, posebej še za 20 milijonov gobavcev. Eni in drugi so kričeča obtožba brezbri- žnosti nas,zdravih,do trpečih bratov in sestrá. Vse leto je bila ena sama šola, ena sama lekcija za nas, zdrave, da bi se izučili in spoznali.
Kaj se naj izučimo in kaj naj spoznamo?
• da so prizadeti in invalidi, bolni in os- tareli bistveni sestavni del človeške dru- žbe, vsem zdravim enakovredni ljudje, ki zaradi svojega trpljenja zaslužijo vso pozornost in vso ljubezen;
• da smo jim mi,zdravi, dolžni omogočiti v vseh pogledih enakovredno vključe- vanje in enakovredno sodelovanje;
• da so Jezusovi prijatelji, posebno lju- bljeni,še več,njegovi sodelavci pri odre šenju in posvečenju sveta,če križ svoje invalidnosti, prizadetosti ali bolezni no- sijo povezani z njim. Vsak izmed njih la- hko ponovi Pavlove besede:»Na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja brid- kostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev« (Kol 1, 24). So dragoceni in nenadomestljivi sodelavci v božjem kra- ljestvu.
Sodobna potrošniška družba pogosto vrednoti človeka po njegovem delovnem učinku, zato večkrat slišimo ali beremo: »Človek toliko velja, kolikor družbi da!« V očeh bolnikov, invalidov in ostarelih, v očeh nas, kristjanov, je to žalitev, žalitev človekovega dostojanstva. Je materialistično gledanje,nehumano, ne- krščansko pojmovanje, saj je po takem gledanju človek le sredstvo ne pa cilj, le predmet ne pa oseba. Kristjani mo- ramo spoznati in se naučiti, da bolnik ni samo bitje,ki sprejema in ki mu je treba pomagati,ampak brat in sestra.Tako mu moramo pomagati, da bo postal sam zmožen dajati po svoji moči. Takrat se bo čutil koristnega, zaželenega in ust- varjalnega člana človeške družbe. Tak- rat bo spoznal,da je tudi on za družino in družbo pridobitev ne pa izguba, da je v korist in splošno dobro ne pa v breme.
Tudi mi, kristjani, bi morali spoznati na- čelo, ki ga je v letu prizadetih postavila v ospredje Organizacija združenih naro- dov:Bolniki in invalidi naj bi živeli doma, pri svojih družinah ali pri svojih oskrbni- kih. Le če druge možnosti ni in razmere narekujejo,da je zanje bolje, jim poišči- mo mesto v domovih in zavodih.-Zakaj doma? Zato,ker je doma toplina ljubezni ker je tam navzočnost domačih, soro- dnikov in sosedov. Naš slovenski pre- govor pravi: »Doma še zidovi govorijo!«
Najlepši zgled apostolata do bolnih, prizadetih in ostarelih nam daje Jezus Kristus. Bolniki so bili vedno v njegovi bližini. Osebno se je zavzemal zanje in iskal neposrednega stika z njimi. Svoje mesijansko in misijonsko poslanstvo je razodeval in potrjeval največkrat z oz- dravljenji bolnikov. - Janezu Krstniku se je predstavil po poslancih s temi bese- dami: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo,gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se oznanja blagovest« (Mt 11, 4-5). - Bratje in sestre! To je izkaznica Kristu- sa, njegovega poslanstva in njegovega kraljestva, ki se je z njim približalo.
Ko je poslal 72 učencev na misijonsko pot, jim je rekel: »V katero koli mesto pridete ... ozdravljajte bolnike, ki so v njem« (Lk 10, 8-9).
Pozneje v življenju se je z bolniki tako izenačil,da je rekel tiste znane besede: Lačen sem bil, žejen, popotnik... bolan sem bil in ste me obiskali...Kar ste sto- rili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste v resnici meni storili (prim. Mt 25, 35-36.40).
In pred odhodom v ne- besa je napovedal, da bodo učence spremljala posebna znamenja, da so zares avtentični oz- nanjevalci evangelija. Eno tako zname- nje bo: »Na bolnike bodo roke polagali in ti bodo ozdraveli« (Mr 16, 18).
Od Kristusa se je naučila svojega posla nstva tudi Cerkev. Na vsej svoji zgodo- vinski poti, od prvih časov pa do danes je izkazovala posebno skrb bolnim in tr- pečim. Zanje je ustanavljala bolnišnice in zavode, ženske in moške redovniške skupnosti, katerih člani so služili in še služijo bolnikom.Spomnimo se samo naše rojakinje matere Terezije, ki je za ves sodobni svet izpraševanje vesti.Ob neki priliki je nekako takole dejala: »Vsaka brezbrižnost do bolnikov, vsako odpiso- vanje bolnih in trpečih je napad na zdra vniški etos, napad na nedotakljivo in osnovno pravico do življenja. Bog nima nezaželenih ljudi. Vsi so ustvarjeni po božji podobi,vsi imajo neumrljivo dušo in vsi so zaznamovani za življenje v večni sreči.
V naši družbi je položaj invalidov in pri- zadetih,bolnih in ostarelih urejen s pra- vično zakonodajo. Za to humano skrb smo hvaležni in izražamo vse priznanje. Toda kot kristjani se moramo učiti ose- bnega in občestvenega poslanstva do trpečih bratov in sestra pri Kristusu in v Cerkvi.Tam se učimo predvsem ljubezni ki jo je Kristus postavil na prvo mesto, kot razspoznavno znamenje našega poslanstva. Po tem in samo po tem nas bodo spoznali, ali smo pravi in pristni Kristusovi učenci ali ne.Po ljubezni naše delo ni več služba za mesečno plačo; ni dolžnost, ampak postane sveta litur- gija, bogoslužje v družini, ki je Cerkev v malem.Po ljubezni postaja naše poslan- stvo služba Simona iz Cirene -pomoč,ki trpečega razbremeni. Po ljubezni pos- taja naše poslanstvo prisotnost Matere pod križem, ki je sotrpela in tudi sood- reševala.
Naj bo današnje srečanje ponovno vabilo za nas, da uresničujemo, kar smo slišali v berilu: Oblecite si prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, milobo, potrpežljivost... Na vse to pa oblecite ljubezen,ki je vez popolnosti in tudi vez našega apostola- ta. In vse,kar delate za bolne, ostarele in onemogle, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa,ki ga v njih spoznavate,vidite, doživljate (prim. Kol 3, 12 -17).

Amen.

Podpisi k slikama: - S srečanja v Novi Gorici; - S srečanja v Mariboru

POČLOVEČIMO UMIRANJE!

Pred kratkim sem srečala znanko v črnini. Mož ji je umrl pred mesecem dni doma, in to po hudi bolezni.Še vedno ne more pozabiti tistih nekaj dni, ki jih je umira- joči preživel v bolnišnici. Tako boleče je doživela moževo zadnje bivanje v bol- nišnici, da mora to komu potožiti.
Dokler je bil mož še pri moči, so z njim v bolnišnici kar zadovoljivo ravnali. Ko pa so ga zadnjikrat pripeljalji tja, je bil že zelo oslabel. Najprej je sestra nadrla bolnika in svojce, zakaj prihajajo v ne- deljo med dežurstvom. Že ob sprejemu je bolnik čutil, da je nezaželen. Ker je bil zares slab, se tudi v naslednjih dneh niso kaj prida menili zanj.Bil je nepokre- ten in so ga le redko obračali, puščali so ga mokrega v postelji, hrano so mu postavljali kar na nočno omarico in jo potem nedotaknjeno zopet odnašali. Z njim so ravnali tako, kot da je zanje že odpisan in zato ni več vreden njihove oskrbe. Nekaj dni pred smrtjo so ga po- slali domov, golega in pokritega samo s tanko rjuho, čeprav je bilo že precej hladno.
Ko sem poslušala to pripoved,me je bilo skoraj sram, da delam v zdravstvu in da se pogosto zares dogaja tako, kot je pripovedovala ta znanka. Za nas so zanimive vrhunske medicinske storitve, za nas so pomembne stvari, ki jih lahko prikažemo v številkah, izmerimo, spra- vimo v faktorje, obračunamo ali pa se z njimi lahko postavimo kot znanstveniki. Skrb za umirajočega bolnika pa ne pot- rebuje vrhunskih medicinskih storitev in jo je zares težko spraviti v številke ali znanstveno obdelati. Skrb za umirajo- čega bolnika potrebuje predvsem veliko človečnosti in človeške zrelosti - pri vseh zaposlenih v bolnišnici:od vratarja, strežnic in sester do zdravnika. Samo kot team, ki želi človeku zares olajšati zadnje ure,ki so čisto osebne in enkrat- ne, bodo ustvarili ozračje,v katerem bo bolnik laže umiral.
Gotovo bi bilo najbolj idealno, da bi člo- vek umiral tam, kjer se počuti najbolje, najbolj domače,najbolj varno.Za mnoge ljudi bi bil to njihov dom, krog njihove družine. To je tudi najbolj naravno, za bolnika in svojce. Življenje naj bi bilo v družini zajeto v celoti od rojstva pa do smrti. Samo v takšni celoti, kjer smrt ni izolirana, lahko doživljamo umiranje kot normalen proces v življenju, ki ne zbuja groze, ampak spoštovanje, do umirajo- čega in do življenja.
Nekateri pa nimajo možnosti, da bi umi- rali doma. V zadnjem času vedno več ljudi umira v bolnišnici. Naše bolnišnice pa niso urejene in pripravljene za umira joče,namen dela v bolnišnicah je skoraj povsod ponovno vrniti bolniku zdravje in ga spet vključiti v normalno življenje. V takšnem konceptu bolnišnice je se- veda umirajoči element, ki moti in ga je treba čimprej odstraniti ali pa tako osa- miti, da ne bo nikogar vznemirjal. V za- dnji ševilki Prijatelja smo brali o Hospicu sv. Krištofa v Londonu, ki je nekakšna »klinika za umirajoče«. Takšen hospic je seveda drugačen kot navadna bolni- šnica: tu je zares vse osebje temeljito pripravljeno delati z umirajočimi in jim zares čimbolj olajšati zadnji del njihove življenjske poti. Vendar pa so tudi tak- šne »klinike za umirajoče« samo delna rešitev. Gotovo je za bolnika določena prednost,če je tam osebje strokovno in človeško usposobljeno,da pomaga umi- rajočim. Toda ali ne kaže ustanavljanje takšnih klinik na našo nemoč v ravnanju z umirajočimi? Pogosto nismo sposobni, da bi umirajočim olajšali umiranje doma, kjer so se morda celo življenje dobro počutili.Včasih je »klinika za umirajoče« bolj v pomoč svojcem kot bolniku.
Vsak od nas se lahko vpraša, kaj lahko stori, da bi naši bolniki, pa tudi svojci, sosedje, prijatelji in končno mi sami umirali laže in bolj človeško. Najprej se mora zavedati, da umiranja ne smemo potiskati na rob dogajanja, ampak ga sprejeti kot del našega življenja in dela.
Mnogi svojci se resnično bojijo skrbeti za umirajočega bolnika in imajo občutek da temu ne bodo kos. Nič čudnega, saj jih ni doslej nihče vzgajal in pripravljal na to. Zato je pomembno, da najprej svojcem pomagamo k odločitvi,da bodo skrbeli za umirajočega doma. Tu se je treba veliko pogovarjati z njimi, jim po- magati s strokovnimi nasveti, z navodili za nego, z ustreznimi zdravili. Dobro je, če imajo svojci občutek, da se lahko v vsakem trenutku obrnejo na zdravstve- nega delavca,zdravnika ali sestro,ki jim bo znal svetovati. Svojci so nam po smrti globoko hvaležni, ker smo jim pomagali premagati ovire in da so oskrbovali umi rajočega doma:v tem času se je odnos med njimi poglobil,marsikaj pomembne- ga so si morda še povedali, dozoreli so in po smrti imajo občutek,da so za po- kojnika naredili,kar so največ mogli - da so ga spremljali v njegovem umiranju.
Kadar pa imamo umirajoče v bolnišnici, jim moramo tudi v tem okolju narediti ozračje čimbolj domače. Za vsakega zdravstvenega delavca je umirajoči bol- nik velik izziv njegovi človečnosti. Pred- vsem ne smemo bežati od njih, ampak skušajmo z njimi vzpostaviti topel člo- veški stik, to pa je seveda mnogo teže kot pri drugih bolnikih. Pogosto ne mo- remo umirajočemu dati nič drugega kot sami sebe,s praznimi rokami, toda s to- plim srcem. In to veliko zaleže. To velja za vse vrste zdravstvenih delavcev. Dobro je,če se o odnosu do umirajočih, o delu z njimi tudi pogovarjamo in si ta- ko drug drugemu pomagamo pri notra- njih stiskah, ki jih pri tem morda doživ- ljamo. Pomembno je tudi, da olajšamo svojcem obiske,če to želi bolnik in svojci in če to preveč ne moti drugih bolnikov in dela na oddelku.Svojcem lahko omo- gočimo, da se dlje zadržijo pri svojem umirajočem članu družine, da ga hranijo in prevzemajo tisti del naloge,za katero so usposobljeni. Saj bolnišnica ni zapor in dober obisk pogosto več zaleže kot druga terapija.
Kjerkoli vidimo umirajočega, se moramo zavedati, da smo dolžni najglobje spo- štovati njegovo osebnost in enkratnost njegove usode.

PRISLUHNIMO MARIJI

Veliko je snovi, iz katere bi mogli teologi napisati debe- lo knjigo o Mariji in starših prizadetih otrok.Tudi ona je bila mati otroku,ki nekako ni bil tak, kot so drugi. Ta ugotovitev nas lahko pre- seneti, zlasti še, če pomislimo, da je bil ta otrok Sin vsemogočnega Boga, popoln človek,ki so ga le nebesa lahko dala. Pa vendar...
Še pred spočetjem,čeprav ni bila Marija nič pripravljena na to, je bila nenadoma klicana, da izpolni izredno poslanstvo, za katero jo Bog prosi privoljenja. Nič ni vedela,kaj bo morala narediti,kaj vse se bo zahtevalo od nje,toda sprejela je. Iz dneva v dan je ponavljala: »Gospodova dekla sem« in počasi je odkrivala pomen zahteve tega materinskega poklica.
Isti brezpogojni »da« je postavljen pred starše vedno, ko gre za novo rojstvo. Že vnaprej morajo sprejeti tega malega otročička, z vso njegovo edinstveno usodo,pa naj bo genij ali globoko priza- det, s temperamentom voditelja ali pa večnega »služabnika«. Toda tako kot v Mariji, je tudi v najbolj intimni notranjo- sti staršev, Bog se oglaša šepetaje: »Gospod je s teboj! Ne boj se..! Našla si milost pri Bogu.«
Vseh devet mesecev pričakovanja je bilo za Marijo huda preizkušnja nerazu- mevanja in samote.Celo Jožef,katerega je imela rada, se je odločil,da jo odslovi Meseci nosečnosti so pogosto polni ta- kih ponižanj.
In če se pojavi nevarnost, da bo otrok prizadet,a se starši kljub temu odločijo, da ga sprejmejo, jih čakajo prezir in ra- zna nasprotovanja okolice. Zato v tem času pričakovanja zelo potrebujejo pod poro in pomoč: »Gospod,pridi na pomoč svoji služabnici. Spomni se svojega us- miljenja.«
Darovanje v templju: »Tvoje srce bo pre- bodel meč.« Isti meč je prebodel srce staršev, ko so izvedeli, da je njihov ot- rok prizadet. Ta meč jih prebada pogo- sto, celo takrat, ko že mislijo, da so ga sprejeli.
»Mar ni potrebno, da sem tam, kjer so stvari mojega očeta.« Tak presenetljiv odgovor po treh dneh iskanja je spom- nil Marijo,da njen Sin ni tak,kot so drugi Nerazumljivo vedenje otrok,njihove pri- pombe, nam od časa do časa govorijo, da so "prizadeti".Toda včasih se zgodi da beseda ali nasmeh priča, da so, morda bolj kot mi, v tem, kar je nji- hovega Očeta.
»Pod križem pa je stala Marija.« Pod njim stojijo starši vsakokrat, ko njihov otrok trpi na telesu ali v duši.Večkrat pa stoji pod njim bolj vdano kot oni. Skupaj se želijo darovati božji ljubezni, da bi svet spoznal ljubezen in mir,kar si otrok tako globoko želi, ne da bi vedel, kako bi to našel. Z bolečino, kot Marija, želijo s svojimi otroki širiti v svet veselo novico blagrov in božje ljubezni.
»Jaz sem vstajenje in življenje.« Te Jezusove besede napolnjujejo Marijino srce. Ko je sprejela s križa vzeto telo v naročje,je bila od bolečine strta.Vendar se je obup ni dotaknil. Marija pomaga staršem živeti z zavestjo, da sta zlo in smrt že premagana.
Mar ne želi Marija po prizadetih otrocih učiti, kar se je sama naučila od Jezusa? Kaj ne želi starše pridružiti svojemu po- klicu, da bi vsak dan odkrivali skrivnost vstajenja?

Marie-Hélène Mathieu

Pred osmimi leti sem toplega avgustov- skega večera drvela z rešilnim avtomo- bilom proti porodnišnici in si kot vsaka nosečnica želela predvsem zdravega otroka.Porod ni bil preveč naporen. Ba- bica mi je pokazala fantka, vendar v utrujenosti nisem ničesar opazila.
Zjutraj sem se zbudila na posebnem oddelku. Ko pa še dva dni niso prinesli dojenčka na hranjenje,sem zaslutila, da je z otrokom nekaj narobe. Slutnja je prerasla v silno bolečino,ko sem ga kon čno držala v rokah. Vsi so obzirno mol- čali. Zapustila sem bolnišnico in se bala priti domov z otrokom,ki je bil drugačen od drugih dojenčkov. V modri kuverti sem tiščala diagnozo,za katero sem mi- slila,da pomeni zame konec normalnega življenja.
V resnici pa ni bilo tako. Začela se je pot,težka,trnjeva in strma,ki pa začuda ni vodila navzdol! Po treh letih solza, očitkov in žalitev vseh mogočih ljudi, ki so me obdajali,smo po napornih iskanjih dobili svoje kletno stanovanje. Ko smo zaživeli sami, je bilo breme lažje. Še v službi sem morala prenašati očitke za- radi stalnih bolniških izostankov. Zdrav- niki mi niso dajali pretiranega upanja, ker je bil otrok stalno bolan; zlasti hude pljučnice so se vrstile.
Zdravje se je nekoliko izboljšalo,ko smo iz kleti prišli v dvosobno stanovanje. Posijal je še en žarek - lahko sem za- pustila službo in ostala pri otroku.
Bolečina naju je z možem zbližala. Po se- dmih letih zakona sva stopila pred oltar in skupno prosila za pomoč v preizkušnji Prošnje niso ostale neuslišane. Katehet se je več let ure in ure ukvarjal z otro- kom in uspeh ni izostal. Zaslišala sem prve besede iz njegovih ust,ki so kmalu prešle v celo molitvico.Našla sem veliko ljudi s podobnimi problemi, ki so mi po- magali prenašati težave.Združili smo se okrog oltarja in spoznali, da naši priza- deti otroci niso odrezani od sveta in predvsem ne od božje bližine.
To nam daje upanje in moč,da se bomo tudi s prihodnjimi težavami neustrašeno spoprijeli.

mama Olga

Pod tem naslovom smo v zadnji številki Prijatelja (XV. št.6) na- povedali prispevke o svetopis- emskem gledanju na bolezen in ozdravljenje. Prispevki povzemajo bistveno vsebino posameznih svetopisemskih besedil Bralci naj bi pri razmišljanju in poglabljanju svetopisemske odlomke, ki so v prispevku omenjeni,v celoti prebrali iz označenih knjig stare in nove zaveze.
1. Stara zaveza človeku nikoli ne prepove- duje, da si ne bi pomagal z zdravili. Izaija jih uporablja pri zdravljenju Ezekijela (2 Kr 20, 7), Rafael, da bi pozdravil Tobija (Tob 11, 8. 11 sl). Uporaba nekaterih preprostih zdravil je v običaju (prim Iz 1, 6; Jer 8,22; Mdr 7,20) in Sirah je napisal lep hvalospev zdravniškemu poklicu (sir 38, 1-8. 12 sl). Prepovedani pa so magični obredi,povezani s čaščenjem malikov (2 Kr 1, 1-4), ki so večkrat okužili medicino (prim 2 Kr 16, 12)
2. Zato se je treba obračati predvsem na Boga,ker je gospodar življenja (Sir 38,9 sl. 14). On zadaja rane, pa jih tudi ozdravlja (5 Mz 32,39;prim Oz 6,1). On je pravi zdra vnik (2 Mz 15, 26). Bolniki se obračajo tudi na njegove predstavnike, duhovnike (3 Mz 13, 49 sl; prim Mt 8,4) in preroke (1 Kr 14, 1-13; 2 Kr 4,21; 8,7 sl). S tem da ponižno priznavajo svoje grehe,si lahko izprosijo oz- dravljenje kot milost. O tem govorijo psalmi v katerih človek odkriva svojo bedo, išče božjo pomoč,ko se obrača na njegovo vse mogočnost in usmiljenje (Ps 6; 38; 41; 88; 102...) Z zaupanjem vanj se vernik pripra- vlja,da bo prejel milost, za katero je prosil. Včasih jo dobi kot čudež (1 Kr 17, 17- 24; 2 Kr 4,18-37). Vedno pa je milost posebno znamenje;Bog se je sklonil nad trpeče člo- veštvo, da bi olajšal njegove bolečine.
3. Čeprav ima bolezen neki smisel, ostaja zlo. Zato eshatološke (prihodnje, po vsta- jenju človeštva) obljube prerokov napove- dujejo, da v novem svetu, v katerega bo Bog poklical svoje na koncu časov, ne bo več zla: ne bo več bolezni (Iz 35,5 sl) niti trpljenja niti solza (Iz 25, 8; 65, 19)... V svetu, osvobojenem greha, morajo izginiti tudi posledice greha, ki vztrajno pritiskajo na človeški rod. Ko bo trpeči (božji) Služa- bnik naložil nase naše bolezni,bomo ozdra- veli po njegovih ranah (Iz 53, 4 sl).

*Kratice in številke v oklepajih pomenijo posame zne knjige stare in nove zaveze. Številka pred kratico pomeni eno od knjig; prva številka za kratico pomeni poglavje, druge številke pa po- menijo vrstico v poglavju; prim pomeni: primer- jaj, sl pomeni,da je treba prebrati več naslednjih vrstic.
V današnjem sestavku pomenijo npr. tele knjige: 2 Kr 20, 7 druga knjiga kraljev, 20. poglavje, 7. vrstica; Tob 11, 8. 11 sl pomeni Tobijeva knjiga, 11. poglavje, 8. vrstica, 11. vrstica in naslednje. V vseh izdajah sv. pisma so v začetku napisane vse kratice, ki jih navadno srečujemo v besedilih o sv. pismu.

LE ENO JE POTREBNO

P. Marko Novak, ofm, je kot mlad duhovnik in kaplan v žu- pniji Sv. Marije v Mariboru tri leta in pol pastoralno deloval v mariborski bolnišnici.

Mama me je z ljubeznijo sprejela dobro leto po vojni in me zaradi okvare na prebavilih z velikim naporom in požrtvovalnostjo oh- ranila pri življenju. Po srečnem otroštvu, ki sem ga preživel v Tacnu,sem odšel na pot spoznanja v osnovno šolo Šmartno pod Šmarno goro, nato na gimnazijo v Šentvid nad Ljubljano in se po enoletnem iskanju po maturi končno odločil za Frančiškove brate Po posvečenju sem dve leti pastoralno de- loval v Šiški,od tam me je provincialno vo- dstvo poslalo v Maribor,v Slomškov košček božjega vinograda. Od letošnjega avgusta sem na Kostanjevici v Novi Gorici; opravljam notranjo redovno službo magistra novincev, sodelujem pa tudi v župnijskem življenju...
S »svetom bolnih« sem se pravzaprav sre- čal že pod Šmarno goro ob materi,ki je rada skrbela za bolnike in ostarele in me vodila s seboj, me z zgledom poučevala - danes bi temu učeno rekli - o socialni razsežnosti ljubezni. Maribor pa je kraj, kjer sem se s »svetom bolnih« srečal globlje. Prva doži- vetja težko vklenem v besede, ker se pre- pletajo in jih ni mogoče uloviti: bolniške sobe, vsaka zase svet bolečine, hrepene- nja, upanja...; v vsakem teh svetov trpeči človek, mnogo ljudi, vsak s svojo tegobo, vsak s svojo skrivnostjo,s svojo zgodovino, vreden globokega spoštovanja in darežljive ljubezni, potreben pozornosti in iskrene, poštene in plemenite besede,večkrat in še bolj pa ponižnega molka, ki je hkrati notra- nji dialog v solidarnosti in poskus udeležiti se bolnikovega trpljenja...
Z osebne plati bi moral najprej poudariti stisko in nemoč ob trpljenju, ki ga prenaša bolnik - sprejeti to nemoč in ostati trden v upanju, vzdržati na »bojišču«; često sem pogrešal več izobrazbe iz bolniške psiholo- gije; prav tako mi manjka usposobljenosti za poglobljen in ustvarjalen pogovor z bol- niki, predvsem umirajočimi... Z objektivne plati je bila v prvem obdobju največja te- žava s prostorom in časom: najti ustrezen prostor za pogovor,zlasti na oddelkih,ki so prostorsko močno utesnjeni; tudi časovna stiska je bila v začetku precejšnja.Kasneje se je vse lepo uredilo-z dobro voljo usluž- bencev, kolikor je bilo le mogoče v danih okoliščinah. Ostal pa je »kronični problem« ki mi je vedno znova povzročal bolečino: neugnano pomanjkanje časa, bežanje k drugim dolžnostim...
Predvsem z globokim spoštovanjem in pri- jaznostjo, kolikor sem pač to zmogel; želel sem si, da bi bilo vsako srečanje čimbolj osebno, iskreno in toplo. Trudil sem se, da bi bil dober poslušalec,pa me je moj tempe- rament (lahko razumeš tudi bolj preprosto: klepetavost) dostikrat zapeljal v besedo- vanje. Resnično: najprej moraš biti poslu- šalec,kakor Vasudeva,ki se je »...prepustil njegovim besedam, tih, odprt, čakajoč«. (Hesse, Siddharta) - Naj priobčim še misel, ki me je vedno spremljala, mnogokrat pa napotila h kesanju: »K bolniku grem zaradi njega, ne zaradi sebe ali iz dolžnosti, in sicer v Jezusovem imenu - ne v svojem!«
Vsako srečanje me je opozarjalo na mojo krhkost, me bogatilo v človečnosti in sle- herni stik je bil tudi dogodek vere. Zjedril pa bi vse to v spoznanji:
1. Vse je relativno; vame je pronikala min- ljivost in živo sem se zavedel, da ostane le najgloblje, le »vera, upanje in ljubezen - to troje«... Ljudje pa se poganjamo za ba- nalne reči, od snovnih dobrin do slave, se grizemo in ujedamo za malenkosti, »prece- jamo komarje in spuščamo velblode«, se "grebemo" za prestiž,"a le eno je potrebno"!
2. K bolniku ne smeš priti neprizadet, iz drugotnih razlogov..., sicer si zločinec, ki je brez kesanja z oskrunjenim srcem stopil v svetišče trpljenja in smrti.Pristopiti smeš le, če si pripravljen sprejeti del njegovega križa, vsaj trn iz krone trpečega... in pri- bližati se moraš molčé!
Odnosi z upravo in z zdravstveni delavci so bili korektni,tovariški, pogosto prav pri- jateljski; ni mogoče pozabiti prijaznosti in gostoljubja na oddelkih in v upravi. Vedno sem prejel želêne informacije o pacientih, seveda v mejah pristojnosti; večkrat sem se tudi posvetoval in pogôvori z zdravstve nimi delavci so bili tudi poglabljanje znanja za primernejši pristop in ravnanje s pacienti
S svojci so bili stiki,žal, bolj bežni; razen v redkih primerih smo se lepo sporazumevali. Mislim, da je največji problem v nekoncils- kem pojmovanju vloge duhovnika in zakra- mentov, v »predkrščanskem« razumevanju bolezni in v prav »nekrščanskem« odnosu do umiranja in smrti...
Zame so zakramenti vrh srečanja z Bogom in ta vrh mora vsakdo doseči svobodno, iz osebnega spoznanja.Duhovnik je »oskrbnik božjih skrivnosti«, torej moram biti bolniku soplezalec na ta vrh! Lahko je vrh blizu in ga bova kmalu osvojila, morda pa je daleč in ne bova nikoli priplezala nanj; včasih ga je možno doseči po dolgi poti »zakramenta besede«, ki jo prevevajo vera in ljubezen, spoštovanje svobode in zaupanje v Gos- poda... On je vedno močnejši od naše pa- storalne zagnanosti in pozna neštete poti v človekovo notranjost - mimo nas, mimo zakramentov,ki so sicer znamenja njegove bližine...Verjemi mi:nikoli ne bi mogel spre- jeti manevra,po katerem bi bil kdo OBSOJEN na zakramente!
Spoznaval sem, da je v ljudeh (bolnikih, svojcih, zdravstvenih delavcih) še preveč zakoreninjena vloga duhovnika, ki ga pokli- češ »pet pedi« pred smrtjo. Duhovnik je v očeh mnogih prinašalec "poslednjega" ma- ziljenja, spada v svet smrti in ne življenja, ki v njem pólje upanje.Duhovnikovo sreča- nje s hudo bolnim je v duhu našega časa nekulturno in neprimerno dejanje vse do tedaj,ko pacient duhovnikovo bližino lahko še zavestno doživi; ko pa pade v komo, ko je takó rekoč že »onstran« (čeprav je tudi v teh okoliščinah komunikacija možna in naravnost nujna! - na kar pa svojci veliko- krat »pozabijo«), takrat pa se zdravniku in sestri ter ožjim svojcem v duhu sodobne omike lahko pridruži tudi »delegat pogreb- nega zavoda« - duhovnik. Naj dodam še misel o podobi duhovnika, ki je član orga- nizacije z nazivom »Cerkev«: pri bolniku se znajde torej kot član tega OZD-a in po službeni dolžnosti naj bi opravil »svoje«... - Boleče je pojmovanje smrti kot nekaj absolutno dokončnega, kot »poraz« medi- cinskih prizadevanj, kot dogodek, ki ni del življenja in ne vodi NIKAMOR!
V koš predsodkov bi mogel vreči tudi poj- movanje zakramentov kot obredniško do- gajanje,od zunaj; zato pač,da je »zavaro- vanje za vsak primer«,»če bi le kaj bilo«... - Enako hudo boleča točka je invazija bliž- njikov,naj se bolnik vendar "dá spovedati", da »so gospod ZATO tukaj«! Takšno rav- nanje diši po pojmovanju službe duhovnika ki naj bi »pral možgane« in nasilno stopal v »skrito kamrico« -s tem pa bolnika ogrožal in mu ne bi prinašal božjega usmiljenja, osvobojenja! Psihološko skrajno neprimer- no je, če zahtevamo od bolnika, naj se iz- postavi še tu, v »spovedi«, ko je že sicer obsojen na križ svoje bolezni in bolniške postelje! Pacientu bi morali pustiti, da iz- govori sebe pred Bogom,pred človekom pa toliko,kolikor mu je to osvobojenje... - Bolj bi morali poudarjati evharistijo, ki je božja hrana in moč!
To obdobje je zapisano vame kot dekalog v Mojzesovi tabli.

Pogovarjal se je dr. p. Marijan Šef

Mati v smrtnem boju doživlja, kako je še mlada tekla za vozom, ki je peljal ljudi na božjo pot. Tako je vse življenje brezuspešno »tekla« za srečo. Zato se ji ta mladostni spomin vrača.

Truden je bil, noge so se mu tresle, bližal se je počasi in strahoma. Nekje so zaškri- pale duri, iz hiše se je oglasil vik in surov prepir - mož se je bil vrnil pijan iz krčme.
Prišel je do domače hiše;okna so bila slabo razsvetljena. Stopil je k zidu, da bi videl v izbo,toda okna so bila zagrnjena s temnimi cunjami in luč je bila odvita, svetila je dre- maje.
Nerazumljiva bojazen ga je obšla, stopal je po prstih po temni veži, iskal je kljuke in odprl je duri oprezno.
V izbi je bilo več ljudi in govorili so šepeta- je. Vsi so bili obrnjeni od njega in opazili so ga šele, ko je zaprl duri za sabo in stopil prednje.
»Jaz sem, ljudje božji!«
Iz postelje se je dvignila glava.
»Lojze!«
Mati se je oprla siloma na obe roki in se je sklonila v postelji. Lojze je stopil k njej,pri- bližal se je njenemu obrazu, tako da je za- čutil vročino njenih lic, in silna bolečina mu je rezala v srcu.
»Kod si hodil toliko časa, Lojze... kako sem te čakala!«
Slišal jo je komaj, skoro ni bilo glasu iz prsi in samo ustnice so se gibale.Gledala mu je nepremično v obraz in smehljala se je.
»Vedela sem dobro, da prideš, pa mi niso hoteli verjeti... Sedi tukajle k postelji, Loj- ze...«
V izbi so bili čevljar in njegova žena, pisar in dvoje žensk. Poleg postelje na mizi so stale različne steklenice,v eni je bilo drago vino,ki ga je prinesel čevljar;nihče ni vedel kje je dobil denarja zanj.
»Zdaj ima sina!« je dejal čevljar. »Zdaj gre- mo lahko spat!«
Oči je imel zaspane in zdehalo se mu je - čul je bil prejšnjo noč z ženo do jutra.
Gostje so se vzdignili in so se poslovili,mati se ni ozrla nanje, oči so bile uprte v Lojze- ta, ki je stal ob postelji ves bled.
Ko so se zaprle duri,je sedel k postelji, pri- jel je materino roko in se naslonil s čelom nanjo.Mati je vzdignila levico,hotela je po- gladiti sinu razmršene lase, ali roka je bila preslaba in je omahnila na odejo.
»Tako dolgo te ni bilo, Lojze!«
»Kaj je z drugimi, mati?«
»Vsi so umrli.«
Lojze se je spet naslonil na materino roko, ki je bila mrzla in potna.
Mati je obrnila glavo tako, da mu je videla natanko v obraz, njeni pogledi so drsali po njegovih suhih rokah, po obleki, po ovrat- niku.
»Vzdigni se malo, Lojze, skloni se k meni, da te vidim.«
Sklonil se je in bilo mu je mraz, ko je čutil čisto blizu na obrazu dvoje svetlih, velikih, vprašujočih oči - kakor dvoje nožev so mu segali pogledi globoko v misli, v srce.
Ko je vzdignil glavo, se je obrnila mati od njega in oči so se zatisnile.
Strah ga je bilo in dotaknil se je z dlanjo njenega čela.
»Mati!«
Pogledala je, ali pogled je bil poln trpljenja in usmiljenja.
»Kod si hodil, da si prišel tako bolan, da si prišel umret?«
Skril je obraz v odejo in je zajokal, kakor pred mnogimi leti,ko je skril glavo v materino naročje, kadar mu je bilo pusto in težko...
Ko ga je ugledala pred sabo,v motni megli, ki je bila pred njenimi očmi,je videla njego- vo,življenje svojih otrok in svoje življenje..
Mrak je bil v sobi, luč je gorela slabo in materi se je zdelo, da ugaša.
»Privij svetilko, Lojze, prilij olja!«
Lojze je stopil k mizi in je privil svetilko, da se je razlila po izbi bela svetloba.
»Ali si napravil luč?«
»Saj je svetlo, mati!«
Ni mu odgovorila, zdelo se ji je, da je v izbi mrak,in neprijeten ji je bil sivi pajčolan,ki ji je visel neprestano pred očmi in ga ni bilo mogoče odgrniti... Mrak je bil v izbi, pusta tišina je bila; komaj je čula mati sinovo di- hanje,ali zdelo se ji je,da prihaja od daleč, od duri...
V vročici so se ji misli čudno kolebale, vsta- jale so in so se nenadoma pogrezale, prišle so in so hušknile mimo - kakor da bi nosila svetilko po izbi in bi švigale sence od ste- ne do stene, po tleh, po stropu. Iztegnila je roko, hotela se je dvigniti v postelji.
»Počakajte, ljudje božji!«
Toda niso čakali-voz je drdral dalje, voznik je gonil in se je smejal. Tekla je za vozom, čevlji so se ji bili odvezali, sezula se je in je tekla bosa, noge so krvavele, kri se je mešala s prahom.
»Čakajte!«
Kakor za šalo je voznik malo ustavil, ro- marice, ki so bile na vozu, so se hudobno smejale: »No, teci, teci, teci zdaj!«
In Francka je tekla, poskakovala je z ran- jenimi nogami, že je prišla do voza, prijela se je z obema rokama - toda voz je sunil, švignil je dalje in Francka je padla, udarila se je s čelom ob kamen in je obležala...
Lojze je brisal materi z robcem potno čelo; izza polodprtih trepalnic so gledale bele oči, bolna rdečica je gorela na razbeljenih licih, ustnice so se premikale.
»Mati!« je šepetal in tresel se je od strahu in bolečine.
»Pridi, kaj sem ti storila, da ne prideš?« je prosila Francka in je čakala na samotni poti ob mrzli jeseni, ko je kapalo z golih črnih vej na razpletene lase.
Ali ni ga bilo, čakala je do noči in ni ga bilo...
Zakričala je od groze - tam iz svetle izbe je pogledal hudodelski obraz, ustnice so se nasmehnile odurno, oči so se svetile,kakor da bi stal z nožem pred njo; in na zofi je sedela lepa dama, gosposko opravljena; z ramen ji je bil zdrsnil dolg plašč... Tako ji je bil iztrgal srce iz prsi in je pozabil nanjo.
Odprla je oči in Lojze se je nagnil k njenim ustnicam.
»Daj mi vode, Lojze!«
Nalil je vode, steklenica se mu je tresla v roki... Omočila je ustnice, ki so bile suhe in razpokane, ožgane od vroče sape...
»Deni mi to stran, Lojze!«
Tipala je z roko po prsih, ustnice so se bolestno raztegnile, čelo se je nagubalo...
Velik kamen je ležal na odeji, na njenih prsih, in komaj je dihala pod njegovo silno težo; nato se je izpremenil kamen v široko skledo, ki se je kadilo iz nje, dim je plaval proti stropu in je napolnil kmalu vso izbo, ležala je mirno, da bi se skleda ne prevr- nila, in neprijetno ji je bilo, ko niti z roko ni smela ganiti...
Lojze jo je gladil po licih,po čelu,nekaj vro- čega ji je padlo na trepalnico in je zdrknilo počasi proti ustnicam. Malo se je zasvetilo iz teme, pogledala je in spoznala Lojzetov obraz, ki se je sklanjal čeznjo, ves razoran od bolečine... Ali Lojzetova glava se je zi- bala... zibala in je izginila...
Tudi on je umrl,vsi so umrli.Izgubili so se in so se vrnili in so umrli žalostno... Vsi, drug za drugim so odhajali, vsak si je odrezal košček njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi, legli so in so umrli. Kri je izpilo iz njenih rok,luč je izsesalo iz njenih oči, srce ji je razsekalo, da je bilo ena sama velika rana; in glej, vrnili so se bolni in ubogi in so umrli žalostno. Solze so se razlile brez koristi, kakor dežnica...
»Čakajte, ljudje božji, usmilite se!«
Ali voz je šel dalje in izginil v gozdu; vse je izginilo in solze so se razlivale brez koristi, kakor dežnica... Padla je in se je udarila s čelom ob kamen in je obležala na kolenih, glavo na tleh, kakor da bi molila globoko sklonjena...
Lojze je bil objel njeno glavo z obema ro- kama,naslonil se je na blazino in je zaspal.
Tako se je dopolnilo življenje, polno brid- kosti in polno solza, razlitih brez koristi...
Izba je bila polna ljudi, napravljali so oder. Lojze je bil kakor vklenjen, hodil je upog- njen, s trudnimi, drsajočimi koraki; skoro ves dan je stal ob postelji in je gledal na sesu- šeni, bledi obraz, ki je bil zdaj tako miren, kakor da bi nikoli ne bil doživel nič žalega. Roke so bile sklenjene in so držale bakreno razpelo;okoli prstov se je vil velik črn molek..
Zmračilo se je, Lojze je stopil na prag in sveži zrak mu je zapihal prijetno v lica.
»Brez koristi!« je izpregovoril naglas, kakor da je bil videl poslednji vzklik v materinih očeh.
Klanec siromakov je ležal pred njim,ubožne hiše, uboštvo v hišah.

KOLIKŠNA JE TVOJA LJUBEZEN?

»Povej mi, kolikšna je tvoja ljubezen...
in povedal ti bom, kdo si.«

Papež govori mladini v Lurdu.Dvajset tisoč jih je zbranih v baziliki sv.Pija X. »Mnogi se počutijo nekoristne v starajočem se svetu Dvomijo celo v vrednost svojega krščans- kega prepričanja.« In papež oznani: »Vera in upanje vodita v ljubezen do bližnjega. Vsako življenje črpa svojo vrednost iz ka- kovosti ljubezni. Povej mi, kolikšna je tvoja ljubezen, in povem ti, kdo si!«
Izbruhnilo je gromovito odobravanje in vzkli kanje. Papež presenečen reče: »Isto sem pred dvema mesecema povedal mladim na Poljskem, a odzvali so se dosti mirneje.«
Papeževe besede so prodrle globoko v duše mladih. Mnogi od njih imajo občutek zapuščenosti in skušnjavo, da bi videli le sami sebe v našem materialističnem svetu. O, da bi bile papeževe besede luč zanje in za nas!
Vrednost človeka se torej meri po kakovosti njegove ljubezni. Znani so čudoviti zgledi iz vseh družbenih plasti, iz različnih ver, celo pri nevernikih, kajti Sv. Duh deluje v vsakem človeku in ga vodi k ljubezni. So ljudje tretjega sveta, ki so popolnoma pre- žeti z ljubeznijo.Dejanja teh ljudi nas lahko spravijo v zadrego in osramote, kajti nji- hova ljubezen je močnejša od naše.
Nam,kristjanom,je laže:Naše življenje mora temeljiti na ljubezni. »Ljubi Gospoda,svoje- ga Boga,z vsem srcem in svojega bližnjega kakor sam sebe.« Jezus gre še dalje: »Lju- bite se med seboj,kakor sem vas jaz ljubil«
Beseda »bližnji« nam dá misliti. Rekli bo- ste:imam družino,to so moji bližnji. Beseda »bližnji« pa gre preko te meje. Moj bližnji je moj kolega, sosed, sodelavec, je vsak, ki trka na moja vrata ali ta, ki ga naključje pošlje na mojo pot, kot v priliki o usmilje- nem Samarijanu. Bližnjemu odpreti srce je Gospodova zapoved. Moj bližnji more biti tudi tisti, ki ga nameravam obiskati. Ali ni prav v Bratstvu čudežno prav to,da spod- buja širokosrčne bolnike in prizadete, da obiščejo v svojem okolju druge bolnike in prizadete ter vse, ki potrebujejo prijatelj- stvo?
Koliko bolnih se zapre vase. Prijateljstvo bi jim lahko prineslo toliko dobrega. Opomogli bi si in prišli k sebi.Slišimo njihov krik:»Sem telesno in duševno prizadet,izgubljen,sam, in vsak dan na robu obupa. Ko bi le mogel najti prijateljsko roko človeka, da bi pre- brodil svojo krizo. Že devet let čakam na to. Verjemite mi: Več poguma je potrebno za življenje kot za smrt...«
Iti k drugim, to je eden izmed najlepših načinov, kako živeti iz ljubezni.
Poglejte pričevanje prizadetega iz Zaira: »Bratstvo mi pomeni življenje. Spreobrnilo me je. Kakšna sprememba! Podarilo mi je nove družine. V vsaki družini, ki ima priza- detega brata, doživim družinski sprejem!«
»Povej mi, kolikšna je tvoja ljubezen in po- vem ti, kdo si.«
Lahko rečemo, da je Božič praznik ljubezni, kajti samo ljubezen je pripravila božjega Sina,da je postal človek in bival med nami. Pokazal je ljubezen do ubogih, saj je skro- mne pastirce prve poklical k sebi.
Mala Bernardka iz Lurda se je ravnala po Marijinih besedah in rekla:»Niti trenutka ne bom živela brez ljubezni.«
O, da bi mogli priti temu vzoru vsaj malo bliže...

Msgr. Henri François

Molitev - trpljenje - odrešenje

Na srečanju bolnikov in invalidov ter starej- ših onemoglih faranov na Rečici ob Savinji, je invalidka Ivanka Kokovnik takole nagovorila zbrane trpeče brate in sestre:

»Že več let se bolni in starejši - onemogli farani zbiramo v tem svetišču v mesecu oktobru, ki je posvečen Mariji Kraljici pre- svetega rožnega venca. Mislim, da je res primeren čas in da bolniki,invalidi in starejši verniki radi molijo rožni venec. Ko nam ope- šajo moči in nismo več sposobni za fizična dela, imamo več časa za molitev. Je pa molitev potreba duše, je duhovna hrana,ki človeka dviga in rešuje.Dan brez molitve je prazen,je izgubljen dan. Kakor ni svetlobe, luči brez električne energije (toka), tako ni stika z Bogom brez molitve. V molitvi rož- nega venca doživljamo veselje in žalost, pa tudi zmagoslavje. S hojo od Nazareta - preko Golgote do povišanja na Očetovi desnici. Letos mineva 1950 let od Jezuso- vega trpljenja in smrti, pa tudi vstajenja in poveličanja. Srečni smo, da smo dočakali to sveto leto odrešenja. Vsakega človeka, ki potuje skozi solzno dolino, spremlja več ali manj tudi trpljenje, ki je različno -bodisi duševno ali telesno,dostikrat pa oboje. Če nas zadene težka,neozdravljiva bolezen, si ne smemo misliti, da smo zato brezkoristni člani človeške družbe, samo v breme dru- gim ljudem. Takšna miselnost vodi človeka v malodušnost in obup. Smo in ostanemo del človeške družbe,na poseben način nje- ni koristni člani. Ob nas in z nami se mlajši in zdravi ljudje učijo usmiljenja in potrpe- žljive ljubezni. Na nas se preizkuša njihova vera in ljubezen do Boga. Velik delež dopri- nesemo za družbo,če trpljenje vdano spre- jemamo,ga združujemo z Jezusovim trplje- njem in ga darujemo za rešenje sveta, za mir na svetu, za Cerkev, za sv. Očeta in duhovnike, za razširjenje božjega kralje- stva v dušah, za misijone, za pravičnost in enakopravnost.
Trpljenje je najtežje takrat, ko se človek noče sprijazniti z njim, ko godrnja ali celo preklinja.Ko pa se z njim sprijazni in ga spre- jme, izgubi prvotno težo in postane lahko. Takrat razumemo Jezusove besede: »Moj jarem je sladak in moje breme je lahko.«
V letih dolge bolezni sem po bolnicah spo- znala mnogo bolnikov in invalidov. Veliko laže so nosili križ tisti,ki so ga združili z Je- zusovim križem. Tudi pred nevarnimi hudimi operacijami so bili popolnoma mirni, zaupali so vanj, ki more obrniti vse na dobro. Vera - zmaga!
V luči vere vemo,zakaj živimo,zakaj trpimo Naredimo v tem svetem letu dober namen: Kadar zagledamo križ, bodisi v stanovanju, na obisku,ob poti,recimo v srcu:»Zahvalim se Ti Gospod Jezus, da si nas na lesu križa odrešil!«
In danes pri tej sveti daritvi, goreče pro- simo, da bi se vsi ljudje, ki trpijo, z večjim zaupanjem in ljubeznijo oklenili Jezusovega križa. Prosimo tudi, da bi to sveto leto pri- neslo zaželjene sadove: spravo, mir in edi- nost med narode, v družine in v srce sle- hernega človeka. Da bi živeli odrešeno, ker smo bili odkupljeni za drago ceno življenja in da bi Jezusova kri ne bila zaman prelita.
Včasih postane življenje kot temen predor... toda prav tam na drugi strani pa se pred nami odpre nov svet,potopljen v svetlobo, kjer BOG tisočkrat povrne ves trud in zve- stobo.«

Ivanka Kokovnik

Če imaš koga, ki ti pomaga

Iz srca se vam zahvaljujem za tako prisr- čno, duhovno povezano srečanje. Vesela sem, da sem se ga lahko udeležila.
Tudi mi,svojci prizadetih, smo potrebni ta- kih srečanj.Med seboj se lahko pogovorimo in iz izkušenj drug drugemu pomagamo.
Kako dragoceni so bili trenutki v tako veliki družini, ki se je zbrala na srečanju svojcev in prijateljev prizadetih.
Vsi pogovori, daritev sv. maše, združitev z Jezusom, to nas osrečuje in daje moč v preizkušnjah. V veri je križ lažji...
Posebno iskrena hvala vsem tistim zdravim prijateljem in prijateljicam, ki tako zvesto izpolnjujete božjo zapoved - ljubi svojega bližnjega! Staršem ali svojcem prizadetih za več dni prevzemate delo,nego in skrbi.. Naj vam Bog dá moč,zdravje in srečo,da bi vztrajali v dobrih delih. Veliko laže je nositi križ, če veš, da imaš koga, ki ti pomaga.
Tudi vam, dragi prijatelji, ki ste na postelji, vozičku,ki ste osamljeni,ali veliko trpite,naj Bog pomaga, da boste junaško prenašali vse težave.

mama Jožica

Kako čas hiti, le kam se mu mudi?
Spet je leto za nami. Minilo je zdravim ali bolnim, bogatim ali revnim, navdušenim ali obupavajočim. Navada je,da skupaj praznu- jejo ljudje,ki jih nekaj druži, tako kot sode- lujejo in si pomagajo med letom.
Mi smo se zbrali, da dočakamo novo leto v Ljubljani.Prostor nam je dal na voljo g.Janez, bil je z nami in dobro smo se počutili.
Prijatelji, ki jih poznamo s srečanj in nas obiskujejo,so poskrbeli za sto in več drugih stvari, brez katerih se silvestrovanje ne bi moglo odvijati,ali pa bi bilo pusto in dolgo- časno. Veste,moram vam povedati,da smo bili skupaj do jutra, toda nisem videl niko- gar pijanega,ali da bi kadil. To pa je danes že taka redkost, da se mora napisati.
Med številnimi pogovori, se je ura bližala polnoči. Praznovalci smo se pripravili na mašno daritev. V nagovoru je g. Janez ra- zmišljal o minulem letu, kakor smo ga pač doživljali in o letu,ki je pred nami.Preživimo ga v razumevanu in miru, ki je sedaj tako ogrožen. Za svoj mir in mir v širšem po- menu more vsakdo prispevati svoj del. Ob tem sem pomislil na polne in lepe besede sv. Pavla, primerne za to priliko: »Bratje in sestre. Ljubezen bodi brez hinavščine. So- vražite hudo, držite se dobrega, bratovsko se med seboj ljubite. V spoštovanju drug drugega prekašajte,v gorečnosti ne bodite počasni,v duhu bodite goreči,Gospodu slu- žite.V upanju se veselite,v nadlogi potrpite v molitvi vztrajajte, s svetimi v potrebah delite, gostoljubje gojite.«
Kazalci na uri so že hiteli proti jutru prvega dne Novega leta, mi smo nadaljevali praz- novanje v veselem razpoloženju. Vrstile so se številne duhovite in vesele točke. Oce- njevali smo razne vrste odličnega peciva. Bilo je non plus ultra; hvala dekletom in mamam, ki so ga pripravile. Srečo smo po- izkusili v tomboli, tudi mene ni obšla.
V pogovorih in molitvah smo se spominjali vas, ki ste ostali doma. Želimo vam srečno in nasvidenje v 1984 letu!

Drago B.

Lepo se zahvaljujem za pismo s Prijateljem na katerega sem sicer že nekaj let naročen. Sprememba,ki je razvidna iz te zadnje šte- vilke, je koristna in jo toplo pozdravljam.
Menim, da je nova zamisel o vsebini lista velik napredek.Nujno je uresničiti harmoni- čno sodelovanje vseh treh skupin bralcev, ki jih pravilno diferencira uredništvo v pis- mu bralcem-prijateljem.Nova je pritegnitev zdravstvenih delavcev.To se mi zdi pome- mbno, saj je vloga zdravstvenega delavca nujno potrebna v skrbi za bolnega, priza- detega ali ostarelega človeka. Zdravstveni delavci so različnih profilov. Mislim,da je le redko res ustrezna,pa naj gre za zdravnika medicinsko sestro ali strežnico; odkrit,iskren in nepristranski pogovor z ambulantnim in hospitaliziranim bolnikom to potrjuje.
Vzrok temu je dejstvo, da ni zadostnega znanja o psiho-somatski povezanosti po- čutja oz.obolenja. Pristop k bolniku, priza- detemu in ostarelemu je le - in to vse bolj - medicinsko tehničen. Seveda se je treba veseliti tudi tehničnega napredka v medi- cini,a to ne more biti in ni vse, kar naj me- dicina daje! Medicina ni obrt ali industrija. Njena dejavnost s človekom se ne sme iz- črpavati v najrazličnejših-velikokrat potre- bnih - fizikalnih in kemičnih pregledih, re- cepturi, vsakovrstnih injekcijah in različnih posegih.Njena dejavnost mora biti tudi pe- dagoška in psihološka, biti mora prepojena z razumevanjem človeka kot psiho-biološ- kim bitjem in z ljubeznijo prav do tega člo- veka, ki se z zaupanjem obrača na nas!
Potreben je prerod v tej smeri. Prerod bo zahteval poplemenitenje vsakega zdravst- venega delavca. Njegova »služba« je slu- žba posameznemu človeku. S tem pa je to tudi izredno pomembno služenje celotni družbi. Kako to doseči, je težka naloga. Spremembo potrebuje odnos zdravstveni delavec - zdravstveno prizadeti človek, pa tudi zdravstveni delavec - družba. Morda k temu tudi »Prijatelj« kaj prispeva?

Univ. prof. em. dr. Bojan Pirc

Po naročilu g. župnika vljudno prosiva, če nam morete poslati še deset izvodov Prija- telja, da ga bomo ponudili našim bralcem z namenom,da povečamo število naročnikov v naši župniji. Kar ste nam reklamnih izvo- dov že poslali,iskrena hvala zanje,smo vse razdali med prizadete.
Z iskreno željo, da bi Bratstvo bolnikov in invalidov čimbolj zaživelo tudi pri nas, sku- šava s sestro Ani (obe sva že pri šestde- setih) toplo priporočati in širiti verski tisk.
Potrebe so povsod velike in prepričani sva, da bi bili ljudje še bolj pripravljeni pomagati prizadetim in sodelovati z vami, če bi več brali in spoznali bogato duhovno vsebino Prijatelja, zvestega spremljevalca sleher- nega človeka - slej ko prej.
Pri vašem delu in načrtih uredniškega od- bora želiva s sestro, da bi Prijatelj čimbolj izpolnil svoje poslanstvo. Obilo božjega blagoslova, polno uspehov in tudi osebne sreče vsem sodelavcem in posnemalcem, ki bodo vaše bogate izkušnje in napotke prenašali med prizadete brate in sestre. Srečno s Prijateljem v novo leto 1984!

Slavka Mrzel

Spoštovani! Nepopisno sem bila vesela, ko me je obiskal Prijatelj v povečanem obsegu To mi je res prijatelj, ki ga nestrpno pri- čakujem. Po njem se srečujem s prijatelji, pred katerimi se čutim tako majhna.
Občudujem Dominika Kolarja. V njegovem gibkem telesu živi tako bogato srce. So ljudje, šibki po telesu, pa tako bogati po duši. Niso nam enaki, temveč daleč pred nami, nepopisno bogati. Kadar sem z njimi, čutim Boga tako zelo blizu.V njih se mi zdi, da je Bog na poseben način navzoč.
Vam in vsem sodelavcem želim milosti poln božič ter zdravo, mirno in uspeha polno novo leto.

Ivana Hribar

Najboljše italijansko dekle

Tudi naši sosedje vsako leto izberejo naj- pogumnejšo oziroma najzglednejšo mlado Italijanko.To pot je naslov prvakinje pripadel osemnajstletni diplomirani učiteljici Francesci Caringi. Dekle je doma iz Montalcina v To- scani. Sedmega decembra so jo povabili v Rim in jo med drugim predstavili tudi pape- žu. Prvo mesto si je izborila zato,ker nese- bično skrbi za prizadeto siroto iz svojega kraja Giempiera Rosinija. Vsak dan ga med drugim odpelje tudi v šolo in pripelje domov in njej se ima nesrečni mladenič zahvaliti, da se je kljub hudi bolezni spoprijel z živ- ljenjem in zmagal.

Jana, 14. dec. 1983

Videotelefoni za gluhe

Skupina britanskih raziskovalcev skuša iz- delati sistem za prenos preprostih gibljivih podob,da bi tako omogočili gluhim osebam, da bi lahko uporabljale obstoječe telefons- ke zveze. Ta prizadevanja sicer niso nova, vendar pa so se vsi dosedanji napori opirali v glavnem na načelo televizijske slike in prenosa čez posebej položene kable,zaradi česar je bila njihova največja pomanjklji- vost cena. Z novim sistemom naj bi gluhim ljudem omogočili komuniciranje preko javne telefonske mreže,čeprav bo morala biti in- formacija v sliki skrčena na najbolj bistvene črte oziroma obrise.

Zdravje, nov. 1983

Škofje obiskali domove

Vsi trije škofje ljubljanske nadškofije so v lanskem adventu posamično obis- kali večino Domov za upo- kojence oz. starejše občane v Ljubljani. Z vernimi oskrbovanci so se po skupnem sre čanju še pogovarjali,hudo bolne pa so obi- skali tudi po sobah (na sliki nadškof Šuštar v Domu upokojencev na Taboru). Oskrbo- vanci so bili povsod presrečni in hvaležni, da so jim najvišji pastirji izkazali tolikšno pozornost. Ana Lapornik je v zahvali med drugim povedala:»V veliko veselje in zado- ščenje nam je, da po Jezusovem zgledu in naročilu skrbite za naš dušni blagor. V imenu vseh svojih sostanovalk in sostanovalcev se vam iskreno zahvaljujem za tople, spo- dbudne besede.«

Uzakonjene nove pravice

LJUBLJANA, 27.decembra-Slovenska skup- ščina - zbor združenega dela in zbor občin ter skupščina Skupnosti socialnega varstva Slovenije kot enakopravni zbor - je danes sprejela zakon o družbenem varstvu dušev- no in telesno prizadetih ljudi. Z njim uvaja- mo nove pravice za ljudi,ki so zaradi težke duševne ali telesne prizadetosti povsem nesposobni za samostojno življenje in delo in je prizadetost nastala v otroški ali mla- dostni dobi,najkasneje pa do dopolnjenega 26. leta starosti.

Delo, 28. decembra 1983

Arhitekt je na invalide pozabil

Navdušena sem nad Cankarjevim domom in pri tem sem v dobri družbi, saj se je pred kratkim o njem zelo laskavo izrazil tudi sam Ivan Pogorelić. Toda...
V nedeljo, 11.novembra, sva šli s prijatelji- co na koncert. Nič posebnega. Toda moja prijateljica je invalidka na vozičku. Avto sva pustili na parkirnem prostoru poleg Maxi- marketa,poleg stopnic je tudi klančina,tako da sva lahko brez težav prišli v Cankarjev dom pri zgornjem vhodu.Tam sem vprašala biljeterke,če imajo kakšen poseben vhod za invalide. Ničesar niso vedele o tem. Skupaj smo razmišljale, kam bi bilo najprimerneje postaviti voziček. Ena je šla poklicat var- nostnika, ki je pomagal prenesti voziček čez nekaj stopnic. Ugotovili smo, da na 2. balkonu za voziček ni prostora. Primernejši bi bil parter ali balkon. A parter je bil pre- daleč,preveč prenašanja bi bilo treba. Od- ločili smo se za balkon, uporabili smo dvi- galo, prenesli voziček čez nekaj stopnic, šli skozi vrata za zasilni izhod in prijateljica je dobila mesto. Med koncertom sva obe uživali, prijateljica še prav posebno, saj le redkeje pride na koncert,tokrat je bila prvič v Cankarjevem domu. Po koncertu je dekle ob vhodu spet poiskalo dva fanta, ki sta pomagala voziček prenesti po stopnicah, in odšli sva domov.
Zakaj sploh pišem? Vse se je dobro izteklo osebje Cankarjevega doma nedvomno zas- luži odlično oceno,saj so bili skoraj vsi zelo prijazni, ustrežljivi in so skušali pomagati. Ne vem pa, kakšno oceno zasluži arhitekt. Mislim,da je padel na izpitu iz projektiranja in človečnosti. Morda se motim, morda pa je kaj predvideno za invalide. Toda v tem primeru je krivda uprave Cankarjevega doma, da tega ni bolje označila in o tem obvestila svojih uslužbencev. Vse pa kaže, da invalid na vozičku sam (pa tudi če ima samo enega spremljevalca) ne more priti v dvorano, ne da bi prosil za tujo pomoč.
Še ni tako dolgo,ko smo imeli leto invalidov V Angliji so mi pripovedovali, da so takrat zelo veliko naredili zanje. Res nisem videla, na primer, nobenega javnega stranišča, ki ne bi imelo posebne kabine za invalide (jasno označene), tudi na vsaki najmanjši železniški postaji je urejeno, da invalid la- hko pride na peron.
Pri nas pravimo, da je človek naša najvišja vrednota. Ali je tudi takrat, ko je na vozi- čku?
Še enkrat pa najlepša hvala vsem, ki so nama v nedeljo, 11. decembra zvečer po- magali, posebno dekletu,ki je bilo odgovor- no za vhod A 2.

Vera Lamut
Ljubljana, Poljanski nasip 26.

Delo, 15. dec. 1983

Arhitektonske ovire

V zvezi s prispevkom tovarišice Vere Lamut iz Ljubljane "Arhitekt je na invalide pozabil" in v pismih bralcev moram k navedenemu problemu dodati naslednje:
Zakon o graditvi objektov (Uradni list SR Slovenije, št. 42/73,člen 19,točka 2) izre- cno določa, da »morajo organizacije zdru- ženega dela, ki izdelujejo tehnično doku- mentacijo,pri njeni izdelavi upoštevati tudi ukrepe za odpravo arhitektonskih ovir, ki telesno prizadetim občanom omejuje ali preprečuje njihovo uporabo...«

Marko Mihelčič
Ljubljana, Rašiška 3

Delo, 27. decembra 1983

Vključevanje prizadetih otrok v šolo

Na prvem avstrijskem televizijskem prog- ramu je bila 11.10.1983 zanimiva oddaja o vključevanju duševno prizadetih otrok v šolo. Pokazali so tri vzorce:
1. Otroci so vključeni v normalno šolo (ju- žna Tirolska)
2. Otroci so deloma vključeni v normalno šolo (Tirolska)
3. Posebna šola za duševno prizadete ot- roke (ostala Avstrija).
Predvsem so se ustavili pri prvem vzorcu, ki se je na južnem Tirolskem razvil po letu 1977, ko je italijanska vlada izdala zakon, po katerem imajo prizadeti otroci pravico biti vključeni v redno,normalno šolo. Otroci se tako bolje vključijo v razred, se učijo od zdravih otrok. Razred ni več homogena skupina,ampak vsakega spodbujajo po nje govi sposobnosti. Terapija postane tako sestavni del pouka. Starši, ki imajo otroke v tej šoli, pravijo, daje tega otroka laže sprejemati tudi v družini. V začetku je bilo treba prepričati tudi učitelje,starše in zdra- ve otroke, da so na to pristali in bili pripra- vljeni sprejeti prizadetega otroka medse. Sedaj pa se jim to zdi nekaj vsakdanjega in zdravi otroci zagotavljajo, da so se tudi oni mnogo naučili od prizadetega sošolca.
Po drugem vzorcu so zdravi in prizadeti otroci na isti šoli in imajo nekaj pouka sku- paj,nekaj pa ločeno.Tudi tukaj so prizadeti otroci dobro vključeni,saj so precejšen del pouka skupaj z zdravimi otroki.
Za tretji vzorec,za posebno šolo,pa vedno bolj ugotavljajo, da tako šolanje prizadetih otrok ni dobro, ker preveč povečuje razliko med prizadetimi in zdravimi in je zato vklju- čevanje teh otrok vedno težje.

Ponižno in hvaležno služiti

»Kar ste storili katere- mu izmed teh mojih naj- manjših bratov,« pravi Jezus, »ste meni storili. Pridite, blagoslov- ljeni mojega Očeta!« Te besede je nadškof in kardinal Kuharić namenil staršem priza- detih otrok, ki so se 10. decembra zbrali v zagrebški katedrali na Kapitolu. To je bila edinstvena slovesnost,saj sta dva prizade- ta brata, stara 35 in 42 let, ta dan prejela prvo sv. obhajilo in birmo. Mati je bila ob tem dogodku presrečna. »Danes so zame prišla nebesa na zemljo,« je dejala. »Dolga leta sem molila in želela, da bi tudi moja sinova prejela zakrament, pa pri župniku nisem naletela na razumevanje. Učila sem jih doma, molili smo skupaj vsak dan, zelo rada sta hodila v cerkev. Zdaj redno vsak dan sama molita rožni venec.Ko sem prišla v stik s Caritasom in Jeleno Brajša, so se stvari končno uredile. Zelo sem hvaležna vsem, ki so mi pomagali.«
Udeležencev je bilo čez sto, med njimi ve- liko tako ali drugače prizadetih, starejših in otrok. Kardinal Kuharić je pri pridigi dejal: »Vse Jezusovo življenje je potekalo v ubo- štvu,v nemoči,tja do križa.S tem je Kristus odprl pot odrešenja prav vsem,tudi ubogim bolnim in nemočnim. Danes še vedno živi in trpi v ljudeh, da bi prispevali svoj del k odrešenju. Ko se srečujemo s trpečim člo- vekom,moramo biti zelo ponižni in hvaležni da moremo služiti Kristusu. To je dobro začutil neki italijanski misijonar, duhovnik- zdravnik, ki se je zavedal, da drži zjutraj pri maši v rokah istega Jezusa kot kasneje v bolnišnici, ko zdravi bolnike. Kar storite kateremu koli ubogemu, storite Jezusu sa- memu.«
Po končani slovesnosti je bil v lepi nadško- fijski dvorani vsakoletni božični sprejem za prizadete in njihove najbližje. Kardinal Ku- harić je povabil vse trpeče, naj darujejo svoje težave za bližnji obisk papeža v Ju- goslaviji.Rekel je,da ima papež še poseben posluh za bolne in prizadete ter se bi go- tovo želel srečati z njimi.
Nekaj Caritasovih otrok je pripravilo kratek spored, slepi deček je občuteno zaigral na harmoniko, kvintet mladih deklet pa je s flavtami poživil veselo razpoloženje.

Jože Mihelčič

30 let zavoda

Zavod v Dornavi pri Ptuju praznuje tride- setletnico. 1953 so prvi prebivalci zavoda prišli iz zavoda za duševno in živčno bolne v Hrastovcu. Takrat jih je bilo 67,danes pa jih je 308 varovancev in 183 uslužbencev.
Ravnatelj zavoda, Milenko Rosić, pravi ta- kóle: »Poglavitno je,da je otrok deležen u- strezne skrbi dovolj zgodaj. Vsi, ki delamo tukaj vemo, da ni uspehov brez velike po- trpežljivosti in optimizma.V drobnih korakih je treba videti velik uspeh! Vsi programi so prilagojeni sposobnostim otrok, te pa so močno znižane. Otroci stari od enega do osemnajst oziroma enaindvajset let,so ka- tegorizirani kot težko, teže in zmerno pri- zadeti. V osmih oddelkih je triintrideset do štirideset otrok. Za vsako skupino imamo posebne programe, ki so plod dolgoletnih izkušenj in dobrega sodelovanja z vsemi, ki se tako ali drugače ukvarjajo s prizadeto mladino.«
Zelo pomembno je, kako starši ravnajo z otrokom pred prihodom v dom. Ponavadi z dobrimi nameni grešijo, ker skušajo vse pre več napraviti namesto prizadetega otroka, pri tem pa včasih zamudijo pomembne tre- nutke.
Kmalu bodo odprli nov zavod na Igu pri Ljubljani. Takrat si bodo oddahnili starši, ki sedaj čakajo na sprejem otroka v dom. Za zavod v Dornavi je trenutno okoli 85 prošenj

Nedeljski dnevnik, 4. dec. 1983

Seminar staršev prizadetih otrok

Leta 1982 so v Črni na Koroškem prvič or- ganizirali štirinajstdnevni seminar za starše telesno in duševno prizadetih otrok. Semi- narja so se udeležili starši z otrokom vred. Dvakrat na dan so imeli predavanja, psihi- atri,psihologi in defektologi so staršem po- vedali marsikaj,česar še niso vedeli. Starši so se spoznali med seboj, ugotovili so, da jih tarejo enake skrbi in težave. Sedaj se večkrat obiskujejo in si med seboj poma- gajo.Lani je bil takšen seminar na Pohorju.

Jana, 30. nov. 1983

Živel je majhen deček, sirota brez staršev. Zanj sta skrbela dedek in babica. Bila sta že ze- lo stara in se nista mogla več z njim igrati, tudi razumela ga nista več dobro.
Deček je bit zelo slaboten in vedno žalos- ten, zato se njegovi vrstniki niso radi igrali z njim. Zasmehovali so ga, se norčevali iz njega in ga celo tepli. Deček je bil potem še bolj žalosten in svet je postajal zanj ve- dno bolj brezupen in temačen.Nekega dne, ko je spet ves žalosten šel skozi gozd, je srečal starega moža.Mož je imel bele lase, zelo dobrohotne oči,v roki pa je nosil lučko
Ko je deček zagledal starega moža, ga je prijazno pozdravil in hotel s sklonjeno gla- vo mimo njega. Toda stari mož se je zelo razveselil prijaznega pozdrava, zato se je dečku zahvalil. Vprašal ga je tudi, zakaj je tako žalosten. Nato mu je deček s hlipajo- čim glasom potožil,kako ga njegovi tovariši stalno zasmehujejo in suvajo, da ga nihče ne razume,da je njegovo življenje prav ža- lostno.
Stari mož je tiho in razumevajoče poslušal. Ko mu je deček potožil vse,kar mu je leža- lo na srcu, mu je dobri stari mož dal v roko svojo lučko,ki jo je nosil s seboj.Naročil mu je, naj jo dobro čuva in podari vsakemu, ki ga bo srečal in bo enako nesrečen kot je on sam.
Takoj, ko je deček držal lučko v svojih ro- kah, je pozabil na skrbi in trpljenje. Postal je vesel in srečen.Počutil se je nadvse pri- jetno in varno. Z veselim srcem se je za- hvalil staremu možu in ves srečen odhitel domov.
Prve dni se je deček še spomnil, kaj mu je naročil stari mož. Dajal je lučko vsem žalo- stnim, ki jih je srečal. Lučke so se namreč čudežno množile: brž ko je dal drugemu lučko, je tudi sam imel spet drugo v svoji roki.
Sčasoma pa si je lučko prisvojil, imel jo je za svojo last in je ni hotel več razdajati. Postala mu je predragocena,ko je spoznal, kako dobro stori njegovemu srcu. Tedaj pa je lučka postajala vedno manjša in nobene toplote ni več izžarevala.Ko je spet enkrat šel mimo žalostnega človeka, ne da bi mu podaril lučko, je lučka popolnoma ugasnila. V roki mu je ostal samo pepel, ki ni bil za drugega, kot da ga vrže proč.
Tako je postalo dečkovo življenje zopet mračno, mrzlo in žalostno in vse je bilo še huje kot prej.Nekega dne,ko so ga njegovi tovariši spet zasmehovali in suvali in ni bilo nikogar,ki bi ga tolažil, se je ponovno spo- mnil na dobrega starega moža, ki ga je bil nekoč srečal v gozdu ter mu podaril lučko, ki ga je tako čudovito potolažila.
Tedaj je odšel v gozd,da ga poišče. Iska- nje je bilo skoraj brezupno. Deček je bil že ves izčrpan in hotel se je že obrniti proti domu.
Toda glej! Stari mož mu je prihajal naproti s tako vroče zaželeno lučko v roki. Deček je stekel k njemu,mu objel nogi in ga joka- je prosil, naj mu spet dá lučko.
Stari mož pa je dečka samo dolgo, dobro- hotno in razumevajoče gledal v oči. Tedaj je deček doumel, zakaj je njegova lučka ugasnila. Starega moža je prosil odpušča- nja. Ta mu je odpustil in mu dal lučko.
Sedaj je deček vsem potrebnim podaril svojo lučko. In vedno znova se je čudežno obnovila v njegovi roki. Celo iskal je ljudi, katerim bi mogel podariti svojo lučko. Zelo se je trudil in zelo je bil srečen.
Svet,ki se je dečku zdel teman in žalosten je bil zdaj poln luči. Postal je svetal zaradi številnih ljudi,ki so nosili lučke in jih podar- jali naprej. Blagodejna toplota je napolnila svet.

PRETEKLOST JE UČITELJICA

Vračam se v preteklost. Zakaj se ne bi, če mi ima kaj lepega povedati? Že zadnjič sem zapisala, da bo ta rubrika obarvana s prete- klostjo.To barvo ji daje najprej visok jubilej Prijatelja bolnikov,pozneje Samarijana, ki je izhajal že pred petdesetimi leti.
Častitljivost pa diha tudi iz tedanjih zanimi- vih zapiskov in prispevkov. Ozrimo se spet malo nazaj, na zrna,ki so jih s pomočjo so- delavcev sejali na uredništvu in upravi lista v Ponikvah. Od številke do številke bomo spoznavali, kako so ta zrna vzklila in kakšen sad so rodila. Morda se tudi kaj naučimo...
Iz druge številke:

»Veste,drugod,po drugih deželah,so davno spoznali, da je bolnik nekaj dragocenega, da je zaklad v hiši. Da je Kristus v postelji. Pa so hoteli tisti skriti zaklad, ki v bolniku tiči, izrabiti,vzdigniti,v splošen prid obrniti. Danes bodi povedano,da je v Holandiji neki župnik ustanovil tako imenovano Apostol- stvo bolnikov. Kar je prišlo že pred nekaj leti iz Evrope v Ameriko, je čas, da pride tudi na Slovensko.
Apostol naj bi bil vsak bolnik. Kaj moremo storiti, ko potrebujemo le tuje pomoči, bo- ste rekli. In vendar, prijatelji moji, in ven- dar! Vi boste za naprej apostoli,ker se svet ne spreobrača samo s pridigami, ampak z molitvijo in pokoro.
Beseda pridigarjev je potrebna kot žaga, če hočeš kaj prežagati.A kaj pomaga žaga če je nobeden ne vleče? Kaj ti pomaga o- rati in sejati,če pa ni sonca in dežja? Brez teh dveh ni nič, ni nobene rasti.
In glejte, kar sta sonce in dež v naravi, to je milost božja v nadnaravi. Milost pa se dobi z molitvijo. 'Prosite, pa boste prejeli!' to je pravilo božje.
Poleg molitve imamo še eno sredstvo, s katerim si izprosimo milost božjo, to je po- kora, trpljenje. Da, pokora je še močnejše sredstvo, kakor molitev. Če molitev Boga prosi, mu pa pokora silo dela. Silo, ki se ji Bog ne more ustavljati.
Toda trpljenje človeški naravi ne prija.Lju- dje se ga branijo in ga odrivajo. Ne vsi, a takih je malo. Kako dragoceno je trpljenje v božjih očeh, koliko veljavo ima pri njem!
Slišali ste, da za spreobrnjenje grešnikov in nevernikov ter zveličanje duš ni dosti samo pridigati. Treba je milosti božje. Kdor v ta namen moli in voljno trpi,ta dela apo- stolsko.
O, dragi bolniki, kako veliki apostoli ste lahko vi! Treba je samo, da ta svoj poklic spoznate in prav cenite.In to ravno hoče 'Apostolstvo bolnikov': bolnike naučiti in privesti do tega,da bodo apostoli na svojih posteljah...«

* * *

List Prijatelj bolnikov je bil sicer majhen, toda duhovno bogat.Mnogi so se lista ve- selili in ga z navdušenjem pozdravljali. Saj je vlival tolažbe v žalostna srca in vnemal vse, bolne in zdrave, za ljubezen do bliž- njega in za Apostolstvo bolnikov.

Kup vaše pošte,dragi prijatelji, je bil tokrat kar precejšen. Lepa hvala! V pismih je ve- liko pohval. To je za nas,v uredništvu, kot tudi za sodelavce in bralce, izziv, na kate- rega moramo skupaj odgovoriti še z večjo prizadevnostjo.
Mnogokrat kdo reče,da ne zna nič napisati Kaj mislite, da je treba biti čarovnik, da la- hko napišeš pismo prijatelju, ki mu zaupaš, ki ga imaš rad, ki te razume... Le pogum! Verjemite,da se prsti hitro privadijo peresu pero pa postaja vedno bolj tekoče. Samo malo dobre volje je treba, da v sebi kaj naj- dete, ujamete to na papir in daste drugim. Tako Prijatelj prinaša dvojno radost - ko pride marsikaj povedat in drugič, ko vam omogoča,da vam čustva bolj ali manj tež- ke,pa tudi zanimive vsakdanjosti,potisnejo pero v roke.
Naj torej zaživi pripravljenost, da svoje iz- kušnje, znanje,radosti in tudi žalosti delite z drugimi. Upamo na vašo zvesto podporo s prispevki. Obljubljamo, da bomo na pošto bolj pridno odgovarjali, bodisi z objavo v kakšni rubriki, v Utrinkih ali pa osebno. Če si kdo želi dopisovati z drugimi bralci, naj pripiše tudi svoj naslov.

Odločila sem se,da tudi jaz postanem vaša prijateljica. Moj prvi korak je,da sem naro- čila Prijatelja: ta je prijatelj bolnih, ostare- lih, invalidov in tudi nas, zdravih, ki se z njimi srečujemo ali skupaj živimo.
Želim vam veliko uspeha pri oblikovanju te- ga lista. Če bom imela kdaj kaj primernega, vam bom tudi jaz skušala pomagati. Lep pozdrav! Tako,tako,draga Martina! Ko človek naredi prvi korak, je že na poti. Upamo, da te bo še marsikdo posnemal.

Že štirinajsto leto bo minilo, odkar prihaja v našo družino vaš list Prijatelj. Enkrat na leto se vam oglasim z nekaj vrsticami, da hkrati poravnam vsakoletno naročnino!
Kako je prišel Prijatelj k nam? Moja mama (bila je pet let hudo bolna) je v Ognjišču zasledila, da v Ljubljani izdajajo bogoslovci Misijonske družbe list za bolnike. Takoj si ga je zaželela, v upanju, da ji bo ta list v tolažbo in pomoč v njeni bolezni. Kmalu je prišel Prijatelj prvič v našo hišo in smo ga vsi z veseljem sprejeli, posebno mama. Bila ga je zelo vesela in težko je čakala na na- slednje številke. Rada je prebirala o drugih bolnikih in pri tem,vsaj za nekaj časa poza- bila nase,kakor je večkrat rekla. Leta 1973 ga je prenehala brati, ker nas je zapustila in odšla k ljubemu Bogu, po katerem je ta- ko hrepenela. Vem,da tam v večnosti prosi Boga za nas, za vas in za vse bolnike,ki jih je, čeprav nepoznane, zelo ljubila. Vedno smo pri družinski molitvi dodali prošnjo tudi za bolnike in to delamo še danes.V spomin na mamo pa mi je Prijatelj, ki se ga vsako- krat razveselim, kakor nekdaj! Še božično voščilo vam in vsem bolnikom!
Obilo božjega blagoslova in uspehov polno novo leto 1984 Draga Jožica! Bodimo še naprej v molitvi povezani! Pričakujemo, da boste, po vsem tem, kar ste doživeli, še ostali zvesti Prija- telju.Zanimivo bi bilo,če bi se s svojimi pri- pombami oglasil še kdo,ki Prijatelja spremlja od začetka.

Prisrčna hvala za nadvse lepega in bogate- ga Prijatelja. V srce segajoče besede piše g. nadškof. Iskreno želim, naj te besede ganejo in prenovijo za dobro vsa trda srca!
Enaka zahvala za vsa pisma,ki sem jih pre- jela v minulem letu. Takoj vam odgovorim. Če bi odlagala s pisanjem, lahko odidem s tega sveta - v še lepši svet. Potem vam ne bi imel kdo odgovoriti.
Prosim,oprostite mojim napakam v pisanju. Nisem študiran človek. Pa stara tudi še ni- sem, le dolgo, dolgo že tlačim to zemljo - pač živim zadnjo mladost.
Pisano je -ako ne boste kot otroci,ne gre- ste v nebeško kraljestvo. Upajmo,da bomo vsi deležni te obljubljene sreče! Tako mladostno je vaše pisemce, draga Angelina, da se vam še prav nič ne mudi - v lepši svet. Upamo, da nas boste še kdaj razveselili. Vsak lahko kaj prispeva, da se prenavljamo za dobro.

Dragi prijatelji! Prav lepa hvala za božično darilo! Bog plačaj vsem, ki pripomorejo, da nas, zapuščene, razveselite.
Hvala za pismo in vsem podpisanim za vo- ščilo! Vsem bralcem in sodelavcem Prijate- lja želim notranjega veselja svete noči in tisti mir, ki ga svet ne more dati, v novem letu pa zdravja in moči za izpolnjevanje božje volje.
Vsem bolnim in onemoglim kličem: Pojdimo pogumno v novo leto! Bodimo Bogu hvale- žni, da smo ga doživeli. Zima bo kmalu mi- nila, pa bomo šli spet na sonce. Čas hitro beži, komaj se leto začne, ga že ni več.
V samoti pri svojih jaslicah se bom spom- nila vseh in vas priporočila božjemu Detetu Srečno 1984! Bog z vami! Da,draga Fanika, vsi mi se veselimo sonca. Bodimo pa tudi sonce drug drugemu, pa bomo kljub osamelosti šli pogumno naprej.

Oba z ženo želiva za novo leto 1984 mno- go uspehov, da bi čimbolje oznanjali božjo besedo in tolažili ostarele ter prizadete.Na Prijatelja je bila naročena že moja pokojna mama, zato mi je še bolj pri srcu, ker me spominja nanjo.
Z ženo sva imela lepo domačijo. Ker nisva imela svojih otrok, sva enega posvojila, pa je odšel po dvanajstih letih nazaj domov. Midva sva obnemogla in nisva mogla več delati. Domačijo sva prodala in si kupila hišo blizu cerkve.
Če ne bi imel tako globoke vere, ne bi mo- gel tega prenesti. A Bog je z nama. Bog je tisti,ki nama je dal milost in moč po Jezusu ki je rekel mladeniču: »Prodaj vse in hodi za menoj.«
Dokler sva še toliko pri močeh, greva vsak dan k sveti maši, če se le da. Moliva pa za vse, posebno še za tiste, ki so najbolj po- trebni božjega usmiljenja.
Oprosti,dragi Prijatelj,ker ti to pišem. Imam te za najboljšega prijatelja, zato ti lahko zaupam in razodenem svojo bol.
Z ženo Terezijo vas pozdravljava z geslom: Kar Bog stori, prav stori! Prav je, da ste nam pisali, dragi Janez! Saj je Jezus rekel tudi:»Drug drugega bremena nosite!«

Dragi prijatelji-ce! Vedno se nam pisanje rado odmika... Sicer ne bom trdil,da vsem, mislim nase in čutim se dolžnega, da vam odgovorim na božična voščila, katera ste poslali nam -kakor znamo reči- prizadetim. Torej, lepa hvala za toliko podpisov. Enako se moram zahvaliti vsem, ki kakorkoli pris- pevate za naša srečanja. Kaj nam ta sre- čanja pomenijo, vemo mi, ki to doživljamo. Kajti človek invalid,ki je tako in tako vezan na enolično življeje, da mu je gibanje ome- jeno ali povsem prikrajšano, se vsaj tu spro- sti in marsikdo vseeno najde smisel življenja Tako je človek kljub invalidnosti, naj bo to na vozičku ali na berglah, vseeno srečen.
Velikega pomena je bilo tudi v tem letu srečanje svojcev bolnih in invalidnih. Žal z našega konca ni zainteresiranih,mislim,da bi bilo treba to malo poživiti in stopiti korak naprej.
Vsem sodelavcem Prijatelja, tega našega lista, želim globoko doživetje svete noči, katere blagoslov in veselje naj vas sprem- lja vse dni v letu 1984!
Lepo vas pozdravlja Dobro,dragi Jože, da nam vsaj prazniki po- tisnejo pero v roke. Še bomo morali pisati o pomembnosti srečanj in delati za boljše sožitje med prizadetimi in zdravimi.

Bila sem na zdravljenju.Bolnice smo ležale v sobi in nekega dne je nekdo pokukal skozi vrata. Vprašal je,če lahko vstopi. Povabila sem ga v sobo. Bil je duhovnik. Z nasme- janim obrazom je povedal,da prinaša sveto obhajilo in vprašal, če bi ga sprejela. Dve sva bili takoj pripravljeni. Potem smo se še malo pogovorili in nasmejali.Zanimalo ga je od kod smo in za kaj se zdravimo. Preden je odšel, je vprašal, če lahko še pride. Od- govorile smo, da lahko.
Pozneje je prišla k meni neka gospa in me potiho vprašala, če pride v našo sobo du- hovnik. Povedala je, da bi tudi ona rada prišla in bila pri svetem obhajilu. Rekla sem ji: »Več ko nas bo, bolj bo Bog vesel!«
Ko je duhovnik spet prišel, se nas je zbralo precej. Prišle so tudi bolnice iz drugih sob. Vsi skupaj smo bili veseli. Hvala Bogu, ki nas je obiskal po duhovniku, da smo laže prenašale svoje trpljenje. Kako lepo,kajne,draga Francka,da je lahko človek na zdravljenju deležen takega ve- selja. Marsikateri pa najbrž še ne vedo za to možnost in pravico, da jih tudi v bolniš- nici obišče duhovnik. Zato ob predstavitvi bolnišnic na ovitku pripišemo še naslov župnijskega urada, na katerega se lahko obrnete.

Vsem,prav vsem pošiljam iz svojega samo- tnega domeka tu v prelepem Bohinju obilo pozdravov.
Zdaj, ko imam roko zlomljeno, veliko molim. Ker je to desna roka, z levo pa ne morem nič, še križa ne morem narediti. Tako zelo trpim in nemalokrat se tudi zjokam. Pa po- mislim na našega Zveličarja, koliko je moral šele on pretrpeti.Potem mi je laže pri srcu.
Nenehno pričakujem, da bo prišel kdo na obisk. Včeraj zvečer sem gledal TV. Kaj, če še te »škatle« ne bi imel? Mi vsaj dela krajši čas. Ob gledanju oddaje o Martinu Lutru sem se živo spominjal veselih uric, ki smo jih preživeli na Trsteniku. Zjutraj sem pa dobil še Milenino pisemce,nepopisno sem ga vesel.
Končati moram. Roka me že močno boli,ker se tako mučim s pisanjem. Z Bogom! Dragi Albin! Verjamemo, da ti je težko, ker si sam, z mavcem pa je še teže. Pohvalno je,da si znaš sam poiskati drugo "delo" (mo- litev), tolažbo in veselje pa najdeš v drob- nih doživetjih. Želimo ti skorajšnje ozdrav- ljenje in upamo, da te bo kdo obiskal...

Ob jubileju vam želim še veliko uspeha pri vašem tako humanem delu. Zdrav človek težko razume,kaj je bolnemu topla beseda, napisana v Prijatelju.Danes je minilo sedem let,kar sem legla na bolniško posteljo. Težko je bilo sprejeti ta križ. V veri najdem moč, da ga laže nosim.
Srečanje invalidov na Brezjah je res doži- vetje. Ne morem opisati, kar duša občuti. Na drugo srečanje nisem šla, ker je moja invalidnost precej huda, pa hvala Bogu, da tako prenašam. Vam pa želim še veliko us- pešnega dela pri urejanju lista. Komaj ča- kam, da pride to naše veselje.
Sprejmite vsi skupaj lepe pozdrave! O,draga Terezija,na Brezjah se bomo kmalu spet videli. Gotovo takšna srečanja poživ- ljajo vero. Iz Prijatelja, ki ga piše življenje, pa se učimo medsebojnega razumevanja.

Prijatelji prizadetih niso samo živi ljudje, temveč tudi umrli. Ti so še »bolj živi«, saj se s smrtjo dobrega vernega človeka živ- ljenje samo spremeni,ne pa uniči.Spremeni na lepše in boljše. Zato je prav, da se tudi vseh umrlih spominjamo in se jim zahvalju- jemo za prijateljstvo, ki traja preko groba. Nekateri od njih so vredni posebnega spo- mina. Med nje spada tudi Anton Plesnik, z Rečice ob Savinji, umrl 11.oktobra 1983.
Če rečem, da je bil dober, da je skoraj vso pokojnino razdal v dobre namene,še zdaleč nisem povedal vsega. Tone se je zavedal, da denar ni vse, zato je predvsem razdajal sam sebe, svoj čas in svoje moči. Čeprav ga je dolga leta mučila naduha in druge bolezni, je vedno rad pomagal sosedom in pri vseh delovnih akcijah za boljše počutje krajanov.
Pred dvema letoma, ko je obhajal 80-letni- co, je rekel takole: »Mislim, da je to pravo krščanstvo: Moli in delaj! Vernost se kaže predvsem v služenju in strežbi, saj je tudi Jezus Kristus stregel. Ni prišel na svet, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Kako pa bi zgledalo v cerkvi pri bogoslužju, če ne bi bilo ljudi, ki bi zvonili, prižigali sveče, prinašali kruh in vino na oltar, pobirali da- rove po cerkvi itd. To je vendar naša skrb, skrb faranov in ne samo duhovnikov.Ne zdi se mi prav,če se nekdo le preveč brani te- ga dela, se izgovarja in sramuje prijeti za puščico ali mašno knjigo. Seveda ne gre vsakemu od rok, sposobnosti so različne, toda, če se človek potrudi in ima voljo, se marsikaj nauči in dobro naredi.« Prav je zapisal župnik Janez,da se moramo tudi umrlih spominjati. Že nekaj časa tako delamo. Vsak človek je enkraten in tudi vreden spomina. Žal pa vseh prijateljev ne poznamo enako.Zato menimo,da bi vsako- krat poudarili le kakšno spodbudno lastnost umrlega prijatelja (kakor bo pač kdo od bližnjih zapisal), ali pa morda samo kakšno misel iz svetega pisma. Vse to pa z na- menom, da bomo rajne priporočali božjemu usmiljenju, ali pa se Bogu zahvaljevali za dobrote, ki nam jih je po tem ali onem pri- jatelju posredoval.

Gluk Marija, Sotelsko 16, 68270 Krško, Štrukelj Lojzka, Dom upokojencev, 65220 Tolmin,
Kenda Angela, Žabče 14, 65220 Tolmin, Zelinger Rezka, Dolž 10, 68322 Stopiče, Jernejčič Marija,Sotelsko 13,68270 Krško Vrhovnik Angela, Cesta OF 7,61234 Mengeš Kampuš Cilka, Nazarje 40,63331 Nazarje, Obid Jernej, Dom upokojencev, 65281 Spodnja Idrija.

Matjaž je že nekaj časa bolehal in žena ga je spravila k zdravniku. Ko se je vrnil domov, je kar planil v shrambo,vzel steklenico vina in začel piti... Žena je prestrašeno vzklik- nila:
»Ja, kaj pa vendar delaš? Kaj si zvedel pri zdravniku?«
»To, da imam žolčne in ledvične kamne in moram zelo veliko piti.«
»Pa ti zdravnik menda ni ukazal piti vino?«
»Rekel je, da moram zaužiti čimveč tekoči- ne. Vino je pa tudi tekočina,« je odgovoril Matjaž, preden je spet nagnil steklenico.
»Kdo mi zna povedati kakšen primer poni- žnosti?« je vprašala katehistinja. Oglasil se je Boštjan: »Sveti Anton je ponižen.«
»No, saj svetniki so bili vsi ponižni. Kako, da si se spomnil ravno sv. Antona?« je po- izvedovala katehistinja dalje.
»Kadar naša stara mama kaj izgubi, vedno prosi njega, naj ji pomaga stvar najti. Ko jo najde, se pa vedno zahvali Bogu. Pa ji naslednjič sv.Anton spet pomaga. Torej je ponižen,« je razložil Boštjan.
»Tovarišica,koliko ste pa vi stari?« je vpra šal Andrej učiteljico ob začetku šolskega leta.
»No, koliko misliš, da sem,« se je prijazno nasmejala korajžnemu fantiču.
»Vi imate, vi imate,« je Andrej pozorno opazoval tovarišico, potem pa določil: »Vi imate šestintrideset let.«
Učiteljici je nasmeh na obrazu zamrl, saj je bila vajena, da so ji vsi govorili, kako je mladostna.Ta predrzni pobič pa ji je določil deset let več, kot jih ima.
»Kako pa si prišel do te številke?« je komaj vprašala.
»Veste,moja mamica je stara petintrideset let, pa se mi zdi veliko mlajša kot vi,« je pojasnil deček.

Če boste križanko pravilno rešili, boste na zaporedno oštevilčenih poljih dobili črke, ki sestavljajo misel, ki vam jo iz srca želimo.

Vsem,ki prek Prijatelja osrečujete človeka, želim, bodite srečni tudi vi! O, ko bi mogli vsi ljudje, predvsem pa ne- strpni državniki sveta, doživeti sporočilo in skrivnost svete noči! Prisrčno me je razveselil novi Prijatelj, z veseljem sem ga prebrala. Veliko tolažbe najdem v njem. Zelo mi je bila všeč nadaljevanka (Mati brez doma), saj je tako resnična in doživeta. Usodo matere Aleše v različnih oblikah do- življa danes večina slovenskih krščanskih mater. Še kaj tako lepega nam pripravite! Z veseljem sem prejel Prijatelja. Kljub dra- ginji ste ga povečali in lepo opremili. Tudi vsebina je bogatejša, ker je več sodelav- cev. Prav je tako. Hvala! V naši fari smo imeli sveti misijon. Tudi jaz sem bila v cerkvi. Kako sem bila srečna! Spomnila sem se trpečih bratov in sester in vseh, ki se trudite, da bi nam pomagali. Mir vam bodi! V tem Kristusovem pozdravu zajemimo milost za še preostale dni svete- ga leta odrešenja. Prijatelji nas vseh! Vaše besede me bodo poživljale vse leto. Jezus nas povezuje! Lepo je, če se trudimo, in spodbujamo za uresničevanje gesla na srečanju svojcev in prijateljev prizadetih, ki govori: »Bratovsko se med seboj ljubimo ...« Hvala vam,prijatelji, za lepo darilo in pismo k božičnim in novoletnim praznikom. V no- vem letu vam želim posebnega božjega varstva in veliko uspehov pri Prijatelju. V novem letu želim še mnogo uspeha, top- line in predvsem prave Kristusove ljubezni med prizadetimi in zdravimi. Starejši bralci prosijo za debelejši tisk, da bi laže brali.

Splošna bolnišnica Maribor (SBM) je ena od največjih splošnih bolnišnic v Jugo- slaviji. Je temeljna bolniš- nica za šest mariborskih občin ter občini Lenart v Slov. goricah in Slovenska Bistrica.Za zdravljenje nekaterih obolenj pa je kot regionalna bolnišnica za celotno severovzhodno Slovenijo. Glede op- remljenosti velja za sodobno. Zdravstvena dejavnost je v bolnišnici organizirana v 25 oddelkih (splošna in žilna kirurgija, travma- tologija, nevrokirurgija, urologija, plastična in rekonstruktivna kirurgija,torakalna kirur- gija,ortopedija, fiziatrija,za očesne bolezni, bolezni ušes - nosa in grla, reanimacija in anestezija, za interne bolezni, nevrološke bolezni,infekcijske bolezni, pljučne bolezni, kožne bolezni, ginekološko varstvo, porod- ništvo,otroške bolezni,psihiatrične bolezni, radiološki, laboratorijske diagnostike, za transfuzijo krvi,patološko morfologijo in le- karna).Strokovni oddelki imajo organizirane specialistične ambulante. Pretežna večina oddelkov deluje na sedežu bolnišnice Ljub- ljanska 5,dislocirani so le oddelek za otroške bolezni, v Vinarski ulici v Mariboru, oddelek za pljučne bolezni na Slivniškem Pohorju in psihiatrični oddelek v Pohorskem dvoru. Bol- nišnica ima na vseh oddelkih skupaj 1731 postelj. Ima okrog 2400 delavcev, od tega 212 zdravnikov - pretežno specialistov, 35 drugih visoko strokovnih delavcev in 809 medicinskih sester.
V sodelovanju z Medicinsko fakulteto v Ljubljani je bolnišnica tudi učna baza za praktično izobraževanje študentov medicine in medicinskih sester.
Bolnišnica deluje v prostorih, ki so bili gra- jeni pretežno med vojnama, po drugi vojni pa so bili večkrat prenovljeni,prilagojeni za novo nastale potrebe.Od leta 1976 delujejo kirurški oddelki v novih, sodobnih prostorih hospitalne stolpnice z okrog 500 posteljami V izgradnji so še funkcionalni prostori, kot so operacijski blok,specialistične ambulan- te in drugi. V letu 1984 se prične gradnja sodobnih,novih prostorov za otroški odde- lek, v sestavu bolnišnice s 120 posteljami.
Obiski v bolniških oddelkih so dovoljeni vsak torek, četrtek in soboto od 15. do 16. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 13. do 16. ure(razen na psihiatričnem oddelku,kjer so obiski v sredo in soboto od 14. do 16. ure, v nedeljo in praznikih pa od 13. do 16.ure, in na pljučnem oddelku le v sredo in nede- ljo ter praznikih, vedno od 13. do 15. ure).

Bolniki lahko zahtevajo obisk duhovnika tako, da željo sporočijo sobni sestri,ki nato pokliče du- hovnika. Službo opravlja po dekretu škofijskega ordinariata v Mariboru:
Župnijski urad sv.Mag- dalene,Magdalenski trg 3, Maribor, telefon 062 24-481 in 062 24-487.

Prispevke za II. številko poslati do 15. februarja 1984.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava:Maistrova 2,61000 Ljubljana-Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naroč- nina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691; 13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.