APRIL

MISIJONSKI NAMEN: Za rast molitve- nega življenja v misijonskih deželah
Prosimo, da bi molitev imela prvo mesto v krščanskih občestvih v misijonskih de- želah, da se ne bi misijonsko delovanje omejevalo samo na zunanje delovanje.

MAJ

MISIJONSKI NAMEN: Da bi korejska Cerkev v svojem drugem stoletju dobila novi zagon.
Letos bo Cerkev na Koreji praznovala 200 letnico prvega sprejema Kristuso- vega oznanila.Zanjo lahko rečemo,da je Cerkev mučencev, iz katerih krvi raste močna vera in številni duhovni poklici. Molimo, da bi njihov verski razcvet kot sončni žarek še pospešil obisk svetega očeta.

A. K.

Dragi prijatelji!

V zadnjem času smo bili v Cerkvi priče dvema pomembnima dogodkoma, o ka- terih v tem Prijatelju še nismo mogli spregovoriti. Zadnji je slovensko sveto- letno romanje v Rim, o katerem obširno poroča Družina. Pred tem pa je 11.feb- ruarja papež Janez Pavel II. izdal novo okrožnico »O trpljenju, ki odrešuje«. S to listino je papež hotel proslaviti sveto leto odrešenja, ki nas na poseben na- čin spominja na Jezusovo smrt na križu. Želel je tudi ljudi opomniti na nenado- mestljivo vrednost bolečine za rešitev sveta.
Vsem novim prijateljem in sodelavcem velja naš prisrčen pozdrav. Tudi nove naročnike še sprejemamo do 10. aprila. Priporočamo se,da bi do tedaj poravnali celoletno naročnino (180.-din), sicer se lahko zgodi, da bi jo potem morali povi- šati. Če pa kdo zmore, naj s podporno naročnino (360. - din) misli še na tiste prijatelje, ki sami ne morejo plačati na- ročnine.
Veselimo se vašega sodelovanja in smo zanj iskreno hvaležni. Verjetno ste si po teh prvih poizkusih že ustvarili svoje mnenje.Dobrodošle bodo vaše pripombe in predlogi,saj moramo že sedaj načrto- vati za prihodnje leto.
Pred nami so velikonočni prazniki. Z željo, da vam vsem vstali Kristus podari obilo notranjega veselja, luči in potrebne moči za vsakdanje življenje, vas prijateljsko pozdravljamo!

Uredništvo

Postni čas je tu. Čas priprave, prenove in spoznanj. Narava okoli nas se priprav- lja,da se znebi belega okovja,da ozeleni, vzcveti. Vedno več je toplih sončnih žarkov, ščebetanja ptic in sprehodov. Ali nam vse to nič ne pove? Če se pre- navlja narava, ki je Stvarnikova stvar, kako se ne bi šele človek - višek stvar- stva. Tudi na nas bi morala biti opazna razlika! Ne v čemernosti in farizejskem posipanju s pepelom, ampak v prizade- vanju za resnično notranjo prenovo.
Beseda post marsikomu pomeni le odre- kanje pri hrani, morda drugemu pri raz- vedrilu,tretjemu pri razvadi.Mogoče kdo pomisli, koliko časa bo ta »prepoved« trajala. In nič več. Premalo je tistih, ki vidijo, da je smisel postnega časa v njegovem namenu, v priložnosti, da gre vsak »na sprehod« v svoje srce in dušo - da se vpraša: »Kaj je zame post?«
Je morda del leta, ko se večkrat spom- nimo na trpljenje in ugotovimo, da smo v bistvu srečni mučenci? Ali pa spozna- mo,da mi povzročamo trpljenje svojemu bližnjemu ali pogosteje najbližjim?
Je to obdobje,ko se večkrat razžalostimo nad nesmislom svojega življenja in živ- ljenja nasploh? Končno prideš do sklepa da je takó in takó vseeno, da »moraš« plesati kakor drugi igrajo...«
Kaj tudi v tem času pomilujemo pod- hranjene in lačne otroke? »Pri tem smo brez moči!«, pravimo. Pa ni res. Ni nam treba v Indijo, Afriko ali Južno Ameriko. Naš bližnji, ki ga srečujemo morda dan za dnem, je tudi lačen. Pa ne le kruha, ampak predvsem zgleda, toplega stiska roke, spodbudnega pogleda in ne naza- dnje dobrohotnega nasveta in besede. Se zavedamo, da je to teže kot seči v denarnico?
Ali pa vidiš smisel vsakega dogodka in dejanja »s ptičje perspektive?« Da iz vsakega neuspeha ne narediš vsečlo- veške nesreče, da skušaš ujeti nekaj žarkov tudi v oblačnem vremenu, da nisi malodušen, ampak spoznaš, da nič slabega ni tako slabo, da ne bi imelo v sebi vsaj delček dobrega.
Znaš osmisliti temo velikih dni z zarjo velikonočnega jutra?
Spoznanje, da merila ljudi okoli nas niso tudi Njegova, da v razumevajočih očeh Vstalega padec pomeni skorajšen dvig, iskanje novih poti pa pogum, ki ga On podpira, brani in vodi - naj ožarja leto- šnje jutro vstajenja s posebnim žarom!

Marjetka

Nekega zgodnjega pomladanskega dne sem bil sam v gozdu in prisluškoval nje- govemu šumenju. Mislil sem na svoj ne- mir v zadnjih treh letih,na svoje iskanje Boga, na neprestano omahovanje med veseljem in obupom. In nenadoma sem spoznal,da sem resnično živel le takrat, ko sem veroval v Boga.Kadar sem mislil samo nanj, so vstali pred mano vedri po- gledi na življenje. Vse okrog je oživelo, vse je dobilo svoj smisel. Kakor hitro pa nisem več veroval, je nenadoma življe- nje zastalo. »Kaj torej še iščem?« mi je govoril notranji glas.»On je vendar tisti brez katerega se ne da živeti! Boga po- znati in živeti je eno.Bog je življenje...« Odslej me to spoznanje ni več zapustilo

Lev Nikolajevič Tolstoj

Rada grem vase in iščem, ali je v meni kaj Kristusovega.Pogosto se zgrozim ob spoznanju, da sem toliko priložnosti za- mudila, da sem čakala, ko bi lahko za- jemala milosti. Ne, ni mi lahko sprejeti sebe takšno kot sem, vedno in povsod! Na tem področju se vedno trudim, čep- rav mi malo uspe. Zdi se mi, da je lažje sprejeti druge, bližnjega; včasih je tudi to zelo težko.
Vesela sem,da smo na enem našem sre čanju razmišljali o tej temi. Ob koncu sem občutila, koliko moči sem prejela in kako mi je tako premišljevanje pomagalo dvigniti duha, kakor bi mi bile v oporo bergle pri hoji.
Ko sprejmem samo sebe in svoj položaj, tak,kot je, ter drugega ne glede na moje zahteve in želje,moram dalje. Pomagati moram sočloveku! Tolikokrat spoznam in vem, da se prijatelj ali bližnji otepa z raznimi težavami v svojem življenju,ko- liko je potrebnih, ki morda čakajo prav name, čeprav sem v zelo omejenih mo- žnostih.
Prepričana sem, kolikor se ne trudim in ne pomagam tem,nisem izvršila krščan- skega poklica in ne morem reči, da du- hovno zdravo živim.
Zato te prosim, dragi Prijatelj, pomagaj mi pri rasti človeka v meni v teh treh stopnjah v duhovnem življenju. Rada bi nasveta, kako naj si pomagam in uskla- jujem ta področja, da bom še naprej s trudom, a bolj natančno upodabljala v sebi Kristusa. V enem, dosti skromnem odgovoru na pismo je pač nemogoče ustreči taki pro- šnji kot je ta,s katero, Marta, zaključuješ svoje pismo. Rast človeka in božjega otroka v meni je naloga, ki jo bomo iz- polnjevali vse življenje, pa še nas bo smrt prehitela in naloga ne bo končana. Prijatelj pa se trudi vseskozi k temu po- magati in spodbujati, zato je danes mo- goče le reči, da si bo za to še naprej prizadeval.
Ko gledamo vase, sta vedno možni dve skrajni ugotovitvi. Prehitra zadovoljnost in samovšečnost ali pa zgroženost in malodušje. Včasih mislimo,da je to zad- nje celo krščansko. Pa je vendar veliko bolj krščanska misel sv. Terezije Deteta Jezusa, ko je rekla, da bi šla k Bogu z enakim zaupanjem,tudi če bi naredila vse možne grehe na svetu. Sprejeti sebe, se pravi znati sprejeti tudi svojo nepo- polnost, svojo grešnost.
Nekateri dobri kristjani tega ne razume- jo.Mislijo,da pomeni sprejeti svojo greš- nost isto kot biti zadovoljen z njo.Tega nikakor nočem reči. Toda človek mora vedeti, kdo je in s čim mora pri sebi ra- čunati.Sprejeti samega sebe pa pomeni predvsem sprejeti božje odpuščanje, sprejemati z vso hvaležnostjo njegovo potrpežljivost. Sprejeti samega sebe more samo,kdor je dovolj ponižen in ve, da vedno le "zoblje z božje dlani". Bolni sprejme samega sebe, ko sprejme, da mu drugi strežejo ali vsaj pomagajo. To nikakor ne pomeni,da se bo sedaj samo zanašal na druge in da ne bo naredil vsega, kar kljub bolezni zmore. Vendar pa bo prav tako sprejel tudi potrebno pomoč.Ali ne sprejemamo vedno nekaj? Kdo je pa tisti mogotec, ki ima vse, ki si je celo življenje dal? Ni torej najtežje sprejemati samega sebe, najtežje je sploh sprejemati. Kdor ima dovolj rea- lizma in potrebne ponižnosti in zna spre jemati nasploh, bo znal sprejeti sebe, druge in vse okoliščine ali razmere,ki se v njih znajdemo.Luter je dobro rekel ob koncu svojega življenja, da smo ljudje le berači. Vse, kar smo, nam je bilo po- darjeno. In tudi, kar smo sami naredili, sta nam bila dana moč in življenje, da smo lahko delali in se trudili.
Ko enkrat to zelo globoko spoznamo in začutimo,se pa lahko začnemo »hvaliti« Tudi apostol Pavel se je hvalil. Toda hvaliti se moramo znati. Hvalimo se la- hko z milostmi, ki smo jih prejeli. Hvaliti se je torej dovoljeno samo takrat,ko se zahvaljujemo. Zahvaljevati se moramo in veseliti vsega, kar je Kristusovo v meni, začenši z vero in krstom, pa z vsemi spoznanji in dobrimi željami, z vsemi upi in plemenitimi nagibi, četudi je zaenkrat še vse bolj samo v cvetju in se sadov veliko še ne vidi. Pa ni lepa samo s sadovi obložena jablana v jese- ni,tudi cvetoče drevo je lepo, vsekakor lepše kot tisto, kjer niti cvetja ni. Če je cvetje,lahko še vedno upamo,da bo tu- di kakšen sad, če niti cvetja ni, ni več kaj pričakovati.Se pravi,da so tudi lepe želje in plemenita prizadevanja nekaj. Nekaj,kar še ni vse, je pa vsaj cvetoča vejica in Bog bo dal, da bo kdaj na njej tudi kakšen sad.

Tvoj Prijatelj

Nadaljujemo zapise o srečanjih, ki so bila v jeseni 1983 v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. Pomemben del sporeda so bili po- govori v skupinah. Izluščili bi radi najbolj značilna skupna pričevanja.

Česar se zavedajo gluhonemi, je značil- no za vse skupine: zelo pomembni so darovi,da človek sliši,govori in se pogo- varja. V vseh skupinah so izrazili zado- voljstvo, da smo se sestali in se lahko pogovarjali. Poleg veselja so bili skupni tudi problemi. Nekateri od nas so pred- stavili svojo življenjsko pot, izkušnje, zopet drugi potožili svoje težave. Drug drugemu smo dajali pogum in utrjevali povezanost.
S tem so se dotaknili glavnega proble- ma v odnosu svojcev in prijateljev do bolnih, prizadetih in ostarelih. Dostikrat zdravi mislijo, da bolni prosi za pomoč, dejansko pa želi morda samo pogovor in povezanost.
Če pa govorimo o prevzgoji zdravih,mo- ramo govoriti tudi o prevzgoji bolnih, in sicer, kako bolni razumejo zdrave. Drug drugemu smo potrebni, razlike naj nas ne bi motile, povezuje naj nas to, da smo si bratje in sestre v Kristusu.Pogo- vori so izzveneli kot želja, da bi lepoto odnosa, ko po pričevanju dobimo več kot damo, posredovali predvsem vsem duhovnikom in mladim. Čas nam je do- puščal,da smo načeli le nekaj vprašanj, posredovali le nekaj izkušenj, dobili ne- kaj poguma. Hkrati smo spoznali, da bi bila podobna srečanja potrebna v de- kanijskih in župnijskih merilih. Na kratko bomo podali samo nekaj misli iz posa- meznih skupin:
Svojci poudarjajo, kako je pomembno, kako se približamo invalidu.Tudi od nje- ga se lahko nekaj naučimo. Čeprav je človek še tako prizadet, lahko kaj naredi V darovanju najde moč za reševanje svojih problemov.Invalid navadno veliko premišljuje, to pa lahko vodi v mučna vprašanja, recimo: »Zakaj prav jaz?« in podobno. Noče miloščine.Ob sebi bi rad imel dobro, sočutno dušo,ki rada poslu- ša. Dobri prijatelji so v veliko pomoč.
Vsi ne vemo,kaj pomeni biti bolan. Vze- mimo si čas in bodimo s trpečim potr- pežljivi, tako ga bomo čimbolj spoznali. Zaradi tega bo predvsem čutil, da je potreben, da ima svoje mesto v družini. Že otroke je treba vzgajati za tak pri- jem in večkrat z njimi moliti v ta namen
To je predvsem bolezen mladih in jo spremljajo težave posebne vrste. Da bi ustrezno pomagali,je potrebno razume- vanje že ob prvih znakih bolezni in po- magati,da se v skupnosti dobro počutijo
Bolnik naj si čimveč pomaga sam. Od zdravih ne sme preveč pričakovati,ker se nikoli ne vprašujejo,kot npr.bolni, zakaj nisem zdrav. Potrebna je dolgotrajna vzgoja.
Čutijo se zdrave,sposobne,zato jim po- magajmo v raznih dejavnostih.V pristo- pu do slabovidnih in slepih bodimo brez strahu,saj je ljubezen iznajdljiva. Večje pomoči so potrebni tisti, ki so duhovno slepi.
So zelo občutljivi, zato je potrebna po- zornost in potrpežljivost. Za njihove težave dostikrat vedo le domači. Če jim ne pomagamo v trenutkih preizkušnje, lahko zaidejo.
Potrebujejo ljubeče okolje doma ali v domovih med svojimi sovrstniki. Za vse duševno prizadete ni ustreznih domov. Ne bi jih smeli ločevati od njihovih zdra- vih sovrstnikov. Predvsem sosedje in prijatelji naj bi družinam pomagali spre- jeti takega otroka. Za versko vzgojo je pomemben zgled družine, pa tudi duho- vniki morajo pokazati razumevanje.
Mnogi ne razumejo, da so tudi bolniki, čeprav niso v postelji ali na vozičku. Ne- kateri imajo občutek,da ni razumevanja pri zdravnikih, kaj šele pri sočloveku. Čutijo, da so nekateri kristjani kristjani le v cerkvi,zunaj pa nič več.Zato iščejo rešitev v umiku.Predlagali so,da bi mla- de pritegnili za obiskovanje bolnikov, huje bolnim pa omogočili mašo na domu
Ker v mnogih primerih ne morejo v cerkev jim naredi veliko veselje obisk, posebno mladih in duhovnika ter verski tisk. Tu ima Prijatelj pomembno vlogo.Še vedno nekateri menijo, da duhovnik ob zakra- mentu maziljenja prinaša smrt. Še več starejših bi lahko vključevali v delo dia- konije po župnijah in jim takó dajali ču- titi, da predstavljajo bogastvo za vse. Skrbeti ne smemo samo za starejše v svoji družini, ampak tudi v bližnji in širši okolici. Pri tem ne smemo delati razlik med vernimi in nevernimi. Vendar meni- mo, da je dom za mnoge tudi dobrina. Glede duhovne oskrbe je skoraj povsod poskrbljeno, le maše v domovih so izje- ma. Domači župnik naj bi ohranil stik z župljanom,ki mora v dom. Čutili smo, da manjkajo skupine za svojce in prijatelje duševnih bolnikov, narkomanov in alko- holikov.
Izkušnja pogovorov po skupinah na tem našem srečanju, kjer smo se bratovsko pogovarjali,naj bo spodbuda in povabilo za nove pogovore in sodelovanje v na- ših družinah in župnijah.

Jože Potrpin

Žena je tožila, kako občutljiv je postal njen mož, odkar je zbolel. Želela je biti prav posebno pozorna do njega, name- sto njega narediti to in ono, mu pripra- viti kakšno posebno imenitno jed itd. Skratka, želela ga je razvajati,kot bi bil otrok. Moža pa je to razjezilo. Zaveda se,da je resno bolan, toda takšno ženi- no razvajanje mu je odvratno. »Nočem, da ravnaš z menoj kot z otrokom!« ji je odločno povedal. Ženo je takšno rav- nanje nekoliko užalostilo,saj bi za moža vse žrtvovala. Vse bi žrtvovala -to po- meni,da bi ona sama določila,kaj je zanj najboljše. Težko pa sprejema, da hoče njen mož tudi v bolezni ostati samosto- jen.
Ob pripovedovanju te žene sem se za- mislila.Tudi zdravstveni delavci smo po- gosto v skušnjavi,da ravnamo tako kot ta žena, prav tako tudi osebje v domo- vih za ostarele. To velja predvsem za ženske,ki zelo rade delajo v svojem po- klicu in morda ves svoj materinski čut vložijo v to delo. Človeška nemoč, sla- botnost, trpljenje in bolečina prebudijo skoraj pri vseh ljudeh občutek, da po- magajo drugemu. Čimbolj je človek ne- zaščiten, tem bolj potrebuje zaščito; želja, da bi pomagali takšnemu človeku, je v nas skoraj naravno navzoča.
Bolan človek prebudi pri ljudeh, ki so zanj odgovorni, to je pri zdravstvenih delavcih, pripravljenost za pomoč. Člo- vek čuti veliko zadoščenje in izpolnitev svoje osebnosti, če lahko drugemu po- maga ali ga neguje,zlasti če pri tem do- življa hvaležnost,z besedami ali brez njih
Ko pa pomagamo sočloveku in skrbimo za bolnika,moramo biti zelo obzirni in ne smemo s svojo močjo nikoli dobiti nad- moči nad tistim, ki mu pomagamo. Za človeka moramo skrbeti v vseh njegovih razsežnostih in prav posebno mora biti njegova svoboda deležna vsega naše- ga spoštovanja.Prvi namen vseh zdrav- stvenih delavcev mora biti, da se bolnik vrne v svoje normalno življenje,v kate- rem bo spet svobodno in samostojno skrbel zase.Kadar pa je bolnik tako slab da že od začetka vemo,da to ni mogo- če,se moramo prav tako v vsakem tre- nutku ob njem zavedati, da ga moramo spoštovati in ravnati z njim kot s samo stojno osebo do zadnjega diha, naj bo še tako nebogljen.
Pretirana skrb je kljub dobremu namenu za bolnika nevarna, ker se lahko zaradi prevelike odvisnosti od drugih navadi, da store drugi zanj to,kar bi mogel sam V bolezni se pogosto pojavi regresija,to je povratek na nižjo razvojno stopnjo človeškega življenja. Pri ljudeh, ki so k temu nagnjeni, je nevarno,da se zaradi pretirane skrbi regresija še poveča in se lahko bolnik začne zelo otročje vesti Nenadoma je spet tak kot majhen otrok To bolnika tudi ovira v njegovi samo- stojnosti, samoodločanju in osebni od- govornosti,pa tudi zdravljenje lahko za- radi tega poteka veliko bolj počasno. S takšnim ravnanjem lahko bolnika trajno psihično okvarimo v dobri veri, da mu bomo olajšali njegovo trpljenje in mu pomagali do ozdravljenja.
Naj bo bolnik ali oskrbovanec še tako nebogljen,slaboten in pomoči potreben, vedno je pred nami kot samostojna ose- bnost, vredna vsega spoštovanja. Po- gosto slišimo v bolnišnicah in v domovih za ostarele,kako bolnike in oskrbovance nagovarjajo z mamca ali ata ali pa jih tikajo. S tem pa ne pokažejo,kako blizu so človeku, ampak, da ga ne jemljejo povsem resno.
K spoštovanju do bolnika spada tudi to, da ga zadostno seznanimo z njegovo boleznijo,z možnostjo zdravljenja, in mu takó omogočimo ohraniti pravico, da sam odloča o sebi, tudi o zdravljenju.
Ob sprejemu v bolnišnico ali v dom bi bilo dobro, če bi se sestra na oddelku temeljito pogovorila z bolnikom ali oskr- bovancem o njegovih navadah glede hranjenja, spanja itd. Tako imajo npr. ponekod v bolnišnicah za vsakega bol- nika posebno mapo, v katero takoj ob sprejemu vpišejo poleg ostalih anamne- stičnih podatkov tudi podatke o njegovih vsakdanjih navadah: glede hranjenja, pitja, spanja, telesne nege, odvajanja vode in blata, kajenja. Bolnišnični režim se gotovo ne more prilagajati vsakemu posamezniku in v marsičem se bo pač moral bolnik prilagoditi navadam v bolni- šnici ali v domu.S temeljitim pogovorom in z načelno medsebojno naklonjenostjo pa bi se dalo narediti marsikdaj življenje za bolnika v bolnišnici ali oskrbovancu v domu sprejemljivejše - imel bi občutek, da vendarle ni prišel v čisto tuj svet, ampak da mu skuša osebje v tem svetu narediti življenje čim bolj domače.
Za nas, zdravstvene delavce, mora biti vedno najbolj pomembno vprašanje, kaj bolnik ali oskrbovanec resnično potrebuje kaj mu bo najbolj pomagalo, da se bo ali vrnil čimprej v normalno samostojno življenje, ali pa da bo ohranil svoje člo- veško dostojanstvo do konca življenja.
Varovati se moramo tega, da bi mi sami odločali, kakšne naj bi bile njegove po- trebe in da bi se naša pomoč sprevrgla v pretirano pokroviteljsko varuštvo.

PRIZADETEGA OTROKA SPREJETI

Vključevanje prizade- tih v njihovo okolje in prilagajanje okolja na prizadete ostaja stal- no odprto in nerešeno vprašanje. Težko, da je sploh rešljivo, to ni bistveno. Bolj pomembno je, da se teh težav zavedamo in jih skušamo v tem trenutku naše civilizacije današnji stopnji človeške zavesti primerno reše- vati. Zato se ne mislim spuščati v prete- klost, kako so včasih ravnali s prizadetimi prav tako pa ne bi želel komu zbujati domišljijo s sanjarjenjem o željah po ka- kšnem idealnem življenju. Prvi zaključek, ki iz tega izhaja je: stopimo na tla, po- glejmo, kje smo, spoznajmo vso resnico o sebi, kdo smo. Nihče od živih se tem vprašanjem ne more in ne sme izogniti, naj bo zdrav, bolan ali pa tako ali druga- če prizadet. Drži, da okolje veliko vpliva na to, kako človek sprejema svoje živ- ljenje, kako se v tem okolju znajde in kako odgovori na zahteve,pričakovanja in pritiske okolice.Toda vsak človek živi po svoje, nihče nima pravice, da bi po- segel v njegovo osebno življenje.
Že ko se mlada zakonca odločata, da sprejmeta novo življenje, ju spreletava strah, kako bo z novim bitjem. Vso no- sečnost oče in mati živita v upanju, da se bo rodil zdrav,močan in razumen ot- rok. Toda nemalokrat se zgodi,da razne preiskave ugotovijo,da je nosečnost o- grožena. Starša sta tedaj v precepu med svojim lastnim pričakovanjem po otroku ki mu želita dati življenje, in okolico, ki se z vsemi mogočimi in nemogočimi sredstvi otepa sprejeti odgovornost in breme za bitje, ki se ne sklada z njenim pričakovanjem.Ta pričakovanja so pred vsem uspešnost v družbenem, gospo- darskem in zasebnem življenju. Logika okolice in javnega mnenja je torej jas- na:takega otroka ni treba. Zato so tudi iznašli rešitev za svoje lastne interese - splav.
Vendar pa,hvala Bogu,življenje zmaguje nad smrtjo. Osebna želja po potomstvu je velikokrat močnejša od »dobrih nas- vetov« tet in stricev ali zdravnikov.Ta- kó se zgodi, da se rodi otrok, ki zaradi svoje prizadetosti popolnoma ne poteši pričakovanj staršev,še manj pa okolice. V očetu in materi vedno tli upanje,da bo dosegel določeno zrelost in bo v življe- nju srečen, čeprav drugače kot večina drugih. Brez tega upanja ne bi mogla sprejeti otroka. Morda so njune želje previsoke, lahko so zgolj slepilo, toda omogočijo jima boj za to nebogljeno življenje. Počasi, res zelo počasi se bo- sta naučila stopati korak za korakom z otrokom, ki ne dohiteva njunih pričako- vanj, ki ne more zadovoljiti njunih želja in daleč zaostaja za svojimi sovrstniki.
S tem, da sta starša dala otroku življe- nje,še ne pomeni,da sta ga popolnoma sprejela, takega, kot je, z vso njegovo prizadetostjo in počasnostjo, v vsej njegovi človeški biti. Rana je prevelika in vse življenje ju bo spremljal občutek bolečine, morda celo krivde: »Takemu otroku sva dala življenje!?« Tu se od- pira novo vprašanje: kdo v resnici daje življenje? Če se starša zavedata, da je življenje skrivnost,ki ni popolnoma v na- ši posesti,se bo tudi njun osebni odnos spremenil. Zavedala se bosta,da sta to življenje sprejela kot dar, ki lahko pos- tane njun najdragocenejši dar, katere- mu bosta posvetila vse svoje življenje. S tem bosta odgovorila na poklicanost, v katero ju kliče Gospodar življenja-Bog Tak otrok bo postal zanju vir veselja, osebnega zadoščenja in ne nazadnje pot njunega odrešenja in svetosti.
Toda otrok je tu, v vsej svoji prepros- tosti in edinstvenosti, z velikimi očmi, žejnimi ljubezni in z odprtimi rokami, ki kličejo po pomoči.Kako mu jo bosta nu- dila, ko se še sama čutita tako nemo- čna? Kje bosta našla moči, kje oporo? V prvem trenutku se obrneta na zdrav- nike, od njih pa navadno pričakujeta veliko preveč.Slej ko prej ju razočarajo Čeprav poskušajo vse, kar je v njihovi moči,končno priznajo tudi svojo nemoč Bolj ali manj obzirno jima povedo, da z otrokom ne bo nič. To je za starše huda preizkušnja. Nasvetov iščejo pri psiho- logu, specialnem pedagogu, socialni delavki... na koncu se vrnejo domov še bolj potlačeni. Nekega dne pač prista- nejo na trdih, kamnatih in trnjevih tleh vsakdanjosti, sami s svojim otrokom in s še bolj črno prihodnostjo.
Težav pa še ni konec. Hitro opazijo, da so zaznamovani. V službi,na cesti, celo v svoji družini doživljajo nerazumevanje zapostavljenost,tudi odpor. Stara prija- teljstva se ohladijo,ljudje se jih izogiba- jo ali pa gledajo nanje s pomilovanjem. Zato se vedno bolj zapirajo v svoj dru- žinski krog, kjer pa tudi ni vse rožnato. Otrok zahteva od vseh članov družine, da popolnoma spremenijo življenje. Ni več prostih izhodov v družbo, na zaba- ve, še v trgovino je težko iti. Neredko nastane kriza v odnosih med možem in ženo. Vprašanja »ali mi je tega treba, zakaj se je to zgodilo ravno meni, kdo je kriv za to nesrečo...« so lahko na dnevnem redu. Odgovora pa ni in ni.
Res preprostega in splošnega odgovora ni. Vsak si ga mora poiskati sam. Našel ga pa ne bo v kakšnem zamišljenem, drugačnem svetu, ampak v resničnosti svojega življenja,v tej danosti, v kateri je zdaj,ta trenutek.To mu bo pomagalo da bo vzel nase svoj križ in se z vsemi močmi trudil, da ga bo pogumno nosil. Ob tem pa naredil vse, da bo ta otrok, ki je prikrajšan v določenih življenjskih funkcijah, do polnosti razvil tiste, ki so mu ostale,predvsem pa,da ne bo prikraj- šan še v tem, kar mu kot človeškemu bitju gre: v ljubezni, dostojanstvu in svobodi.

Jože Mihelčič

VSAKODNEVNI UTRINKI

Sedim v mestnem avtobusu številka 9 in držim Dominika v naročju. Skozi okno gledava sončne ulice in se potiho po- govarjava. Naenkrat pristopi štiriletna deklica in začudeno opazuje Dominika. Prijazno se ji nasmehnem, kot se lahko nasmehneš nedolžnemu otroku. Tedaj pa jo njena mamica potegne proč z gla- sno pripombo: »Pusti, Mojca, ta fantek je neumen!« Ljudje so se ozrli. Nekateri so razumeli neumestnost pripombe,dru- gi so ostali brezbrižni, nihče pa ni videl bolečine v mojem srcu.
Ulice, po katerih smo se peljali, so na- enkrat, kljub soncu, postale sive in ne- zanimive.
Pred telefonsko govorilnico v avli bliž- njega Doma upokojencev je precej dol- ga vrsta. Tudi z Dominikom čakava na razgovor z zdravnikom. Dominik je pre- hlajen in v pljučih mu hrope. Sploh ne opazim, da ima usta polodprta in da mu jeziček gleda iz ust. Kot strela z jasne- ga me iz moje zamišljenosti zbudi rezek glas starejše upokojenke: »Kako pa vzgajate svojega otroka, pravkar mi je pokazal jezik!« Kot v sanjah zajecljam: »Oprostite,otrok težko diha,je zelo pre- hlajen,sploh pa,veste...« Stavka nisem končala. Vzela sem Dominika v naročje in zapustila vrsto.
Prihodnjič bom raje poprosila dobre so- sede, če lahko pokličem od njih.
Deževno popoldne je. Spravim se k ši- vanju in z enim očesom opazujem Do- minika. Odrinil je avtomobilček in si na stol postavil svečo,sveto pismo in zvo- nček. Polglasno in čisto, mirno moli mo- litvice in obrača liste svetega pisma. Mašuje. Mir in sreča sta v mojem srcu, ko ga opazujem. Pomislim - tudi Bog ga je čisto gotovo vesel.

mama Olga

Bolnik, posebej, če je veren, se sprašuje,kako naj razume božjo voljo v svoji bolezni. V to skrivnost nas uvaja božja beseda v sv. pismu. Dva dosedanja sest- avka sta nam nekoliko približala duhovno razumevanje bolezni in trpljenja v stari zavezi. Sestavek bo pokazal, kakšno re- šitev o vprašanju bolezni in trpljenja nam prinaša nova zaveza. (Bralec naj nave- dena mesta iz sv. pisma prebere in v njih odkriva spodbude za premišljevanje in molitev).
1. Jezus se je ves čas svojega javnega delovanja srečeval z bolniki. Ni sprejel razlage, da je bolezen kazen za greh (Jan 9,2 sl).Na bolezen je gledal kot na zlo, zaradi katerega ljudje trpijo; to je zlo, ki ga povzročata greh in satanova moč nad človekom (Lk 13, 16). Do bol- nikov je bil usmiljen (Mt 20,34) in usmi- ljenje je vodilo njegovo delovanje. Ni se ustavljal pri razlikovanju med naravno boleznijo in obsedenostjo, ampak »je izgnal z besedo duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8,16).To dvoje gre skupaj; oboje odkriva njegovo moč (Lk 6,19) in ima končno isti pomen:Jezusovo zmago nad satanom in vzpostavitev božjega kraljestva na zemlji, kot pravi sv. pismo (Mt 11, 5 sl Iz 26, 19; 29, 18 sl; 35, 5 sl; 61, 6). To ne pomeni, da bi morala bolezen odslej popolnoma izginiti s sve- ta, ampak, da na zemlji že deluje božja moč, ki bo bolezen končno premagala. Zato Jezus od bolnikov,ki se nanj obra- čajo z zaupanjem, zahteva samo eno: vero, kajti z vero je mogoče vse doseči (Mt 9,28: Mr 5,36 sl; 9,23). V veri vanj je vključena vera v božje kraljestvo in ta vera človeka odrešuje (Mt 9, 22 sl; 15, 28; Mr 10, 52 sl).
2. Čudeži ozdravljanja nekako napove- dujejo popolno življenje,ki ga bo člove- štvo končno doseglo v božjem kraljestvu kot so o njem govorili preroki. Imajo pa tudi simboličen pomen za sedanje ži- vljenje.Bolezen je simbol stanja v kate- rem se znajde človek grešnik: duhovno je slep, gluh, hrom... Ozdravljenje bol- nikov je torej simbolično dejanje: pred- stavlja, da je Jezus duhovno ozdravljal ljudi. Odpusti grehe hromemu in ga oz- dravi; tako pokaže, da ima tudi takšno oblast (Mr 2, 1-12). O simboličnem po- menu čudežev posebno govori četrti evangelij: ozdravljenje mrtvoudnega v kopeli Bethezda razodeva Jezusovo oživljajočo moč (Jan 5,1-9;19-26), oz- dravljenje sleporojenega pa razodeva v njem luč sveta (Jan 9). Jezusov odnos do bolnikov je »predigra« krščanskih za- kramentov. Jezus je prišel med nas kot zdravnik (Mr 2, 17 sl); da bi nas ozdravil naših slabosti in bolezni, ki jih je vzel nase (Mt 8, 17; Iz 53, 4). To odkriva tudi smisel njegovega trpljenja: Jezus je zato postal deležen trpljenja človeškega rodu, da bi mogel premagati njegove slabosti.

1. Čudežna ozdravljenja kot vidno zname- nje božjega kraljestva na zemlji niso ostala omejena na Jezusovo zemeljsko življenje. Zaupal jih je apostolom. Že pri prvem misi- jonskem poslanstvu jim je podelil moč, da so lahko ozdravljali bolezni (Mt 10,1 sl). Pri dokončnem poslanstvu je obljubil,da jih bo- do ta znamenja vedno spremljala,ker bodo potrjevala resničnost evangeljskega ozna- njevanja (Mr 16, 17 sl). Tudi Apostolska dela velikokrat omenjajo čudežna ozdrav- ljenja (Apd 3, 1 sl; 8, 7; 9, 32 sl; 14, 8 sl; 28, 8 sl). Sv. Pavel omenja med različnimi karizmami karizmo ozdravljanja (1 Kor 12, 9; 28, 30): to je trajno znamenje, ki potr- juje resničnost Jezusove Cerkve, v kateri deluje Sv.Duh. Vendar niso bolniki nič manj nenavadno deležni božje milosti. Cerkveni "prestiberji" (škofje,duhovniki)se po zgledu apostolov (Mr 6,15) odločajo za maziljenje bolnikov v Gospodovem imenu,bolniki pa pri tem molijo z vero in se spovedujejo grehov Molitev jih odrešuje,ker dosežejo z njo od- puščanje grehov.Lahko tudi upajo,da bodo ozdraveli,če bo to Bogu ugajalo (Jak 5,14 sl)
2. Ni nujno,da bolnik vsakikrat ozdravi, ka- kor da bi bila to magična posledica molitve ali obreda. Dokler bo trajal sedanji svet,bo človeštvo prenašalo posledice greha. Od- kar pa si je Jezus s trpljenjem "naložil naše bolečine", jim je dal nov pomen: vsaka bo- lezen in vsako trpljenje sta dobila odreše- njsko vrednost. Sv. Pavel je to velikokrat izkusil (Gal 4, 13; 2 Kor 1, 8 sl; 12, 7-10); dobro je vedel,kako trpljenje povezuje člo- veka s trpečim Kristusom:"Na svojem tele- su vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene" (2 Kor 4, 10). Job v stari zavezi ni mogel odkriti smisla svojim preiz- kušnjam, kristjan pa se veseli,ker »na svo- jem telesu dopolnjuje, kar nedostaja brid- kostim Kristusovim za njegovo telo, ki je Cerkev« (Kol 1, 24). Dokler človek čaka na povratek v raj, kjer ga bodo sadovi dreve- sa življenja (Raz 22, 2) za zmeraj ozdravili, sprejema bolezen kakor tudi trpljenje in smrt, ker gleda nanje kot na »sredstva« odrešenja. S tem ni rečeno, da je vse to lahko prenašati,saj ostajajo vse vrste trp- ljenja preizkušnja.To,kar omogoča,da mora bolnik prenašati bolezen in njene posledice je ljubezen, s katero ga drugi obiskujejo in mu tako olajšujejo bolečine. Služiti bolni- kom pomeni služiti Jezusu v njegovih trpečih udih: "bolan sem bil in ste me obiskali" (Mt 25, 36), bo rekel na poslednji sodbi. Bolnik v krščanskem svetu ni preklet in od kate- rega bi vsi bežali (Ps 38, 12; 41, 6-10; 88, 9), ampak je podoba in znamenje Jezusa Kristusa.

MOJ DRUGI DOM JE BOLNIŠNICA

Hrbtna stran te številke Prijate- lja kaže šempetrsko bolnišnico. Zgolj podatki in opis nam ne bi dali celotne predstave, zato smo se odločili poiskati nekoga ki dobro pozna njen vsakdanji utrip, da bi nam iz izkušenj pripovedoval o življenju v tej ustanovi.
Že dolgo poznamo našo prijatelico Ivanko Blagojne iz Vipave, ki že vrsto let »sta- nuje« v Bolnišnici F.Derganca, IV.nadstr. A 65290 Šempeter pri Gorici.
Da smo se napotili k njej, je dala pobudo sama. Pred nekaj dnevi je pisala svoji pri- jateljici s. Mihelangeli, ki smo jo srečali na duhovni obnovi in nam je povedala, da bi Ivanka rada prek Prijatelja izrazila hvalež- nost gospodu Kosu,ki jo kot bolniški duho- vnik redno obiskuje.
V nedeljo sva z voznikom odšla na pot in se v dvomu, ali bova našla Ivanko doma, oglasila na njenem domu v Vipavi.
Imela sva srečo. Veselo razpoložena naju je v krogu svojih domačih sprejela, vendar sva ji svojo namero le počasi odkrivala, da sva morala med tem pospraviti še okusno kosilo.Rekli so nama,da so slutili,da pridejo še popotniki.
V pristni vipavski govorici smo začeli naš pomenek. Ko so se pri meni pojavili znaki bolezni, so sprva zdravniki menili,da je sklepna revma. Napotili so me v Valdoltro in druga zdravili- šča,a vse neuspešno.Vrnila sem se z odlo- čitvijo,da ne grem več k nobenemu zdrav- niku in ne zaužijem nobene tablete več, a ni bilo tako. Morala sem spet iskati pomoči pri njih. Začela se je trnjeva pot. Ugotovili so sistemsko obolenje vezivnega tkiva. Ni ga mogoče ozdraviti,mogoče ga je le ome- jiti.Zmorem narediti nekaj korakov,drugače uporabljam invalidski voziček.
Najprej sem štela dneve, tedne, leta, zdaj pa nič več ne računam. Recimo,da sem že nekaj let...
Če me kdo vpraša, kdaj sem prišla, mu od- govorim, da v nedeljo zvečer, kot bo to nocoj, ko se vrnem od doma.
Sobota in nedelja doma, to je največ, da lahko zapustim bolnišnico, ker potrebujem hitro in več ali manj zdravniško pomoč.
Po dolgem bivanju v tej ustanovi si se že verjetno močno vrasla v njeno stvar- nost. Lahko bi rekla,da imam tam že "stalno bivališče", vendar sem v njem osamljena. Popolnoma razumem, da ima osebje veliko dela z drugimi bolniki, ki so še bolj potrebni ali nege ali tolažilne,tople človeške besede
Temu sem se že navadila. Trudim se, da bi si sama čim bolj pomagala.
Zdi se mi,da sem zelo kritična, to pa je res zelo odvisno od razpoloženja.Če je kaj na- robe,kar se malokrat zgodi, si mislim, da je za to krivo moje razpoloženje. Včasih pride kakšen neprimeren trenutek, tesnoben ob- čutek, strah pred preiskavo ali posegom, ko sem izmučena od bolečin in spodrsljaj je tu, ki ga pa pripisujem sebi.
Ko gledam današnji svet, ki išče sebe, ki je sebičen, moram reči, da je tu drugače. Vsi so zelo dobri z menoj. Zdravstveni de- lavci me imajo skoraj že za svojo. Njihova pozornost mi daje občutek domačnosti. Ni se še zgodilo, da mi ne bi ugodili, ko bi za kakšno stvar prosila in jo potrebovala. Za vse sem jim iskreno hvaležna.
Če bi bila pred to postavljena nenadoma, bi bilo zame prehudo in bi me silno potrlo. Tako pa so se obiski bolnišnic ponavljali več časa in nisem niti razmišljala o tem. Dozorevala sem s tem spoznanjem.
Mislim,da me telesne bolečine ne bodo po- trle,hujši pa je občutek,da sem iz dneva v dan bolj odvisna od pomoči drugih. Veliko sem prestala, a vendar še živim, to pa je velika zasluga in skrb mojih zdravnikov.
V bolnišnici sem se precej ukvarjala z roč- nimi deli.Skušam se zaposliti,da bi čimmanj mislila nase. Ne smem obujati spominov na včeraj in ne računati na jutri.
»Da, usposobila sem se v 'cvirnarski šuli',« se pošali.
Največ sem pletla,kvačkala. Nečakom,svoj- cem in drugim sem veliko pletla. Zdaj imam težave z rokami. Meni so bile pletilke za družbo v tolikih dneh življenja v bolnišnici. Ko sem kakšno delo dokončala,sem bila vsa zadovoljna, da zmorem nekaj sama. Sedaj mi največ pomeni dobra knjiga, iz katere črpam moči in iz nje se česa naučim, če- prav v dolgi vsakdanjosti posežem tudi po lažjem čtivu.
Spet bo razstava naših del. Lansko leto sem veliko naredila,pa je že vse v rabi. Če se mi roke ne izboljšajo, ne bom imela ni- česar. No, do takrat je pa še nekaj časa.
Na razstavi, katere ogled so mi omogočili prijatelji iz Bratstva pred leti, sem razmiš- ljala, koliko je vreden vsak izdelek, ki ga je naredil kdo s trudom, čeprav je preprost in majhen.Ljudje navadno gledajo,kar je kva- litetnega, ne vedo pa, koliko truda je vlo- ženega v izdelek. Ti izdelki so vredni večje pozornosti in spoštovanja.
Zdaj sem jaz na tem: če bom razstavljala, bo narejeno s precejšnjim trudom.
Rada berem Prijatelja in občudujem tiste, ki nam velikodušno prihajajo pomagat.
Večkrat me kakšna njegova misel dvigne. Zelo rada pa imam križanko v njem.
Menim, da bi bilo tudi zdravim koristno, če bi ga več prebirali.
Prizadeti, kot sama izkušam, mora najprej potrpeti in naj skuša razumeti tudi zdrave, saj se ne morejo vživeti, kako je z nami. Ne morejo nas popolnoma razumeti, in če nas kdaj prizadenejo, ne store namenoma. Največkrat je vzrok naša občutljivost.Bolni pogosto misli, da je utrujen, pa ima polno občutljivih mest. Naj ne poudarjajo preveč svoje prizadetosti, bolezni, niti med seboj niti v pogovorih z zdravimi,saj jih s tem,ko ne morejo pomagati,postavljamo v zadrego Vsakemu pa bi priporočila, naj se čimmanj ukvarja sam s seboj!
Si se kdaj udeležila naših srečanj, na katerih si hočemo bolni prav z izme- njavo mnenj in izkušenj medsebojno pomagati? Včasih mi kdo reče, zakaj ne grem na kakšno srečanje. Jaz sem vedno v družbi bolnikov v tem prostoru.Ko pridem domov, si rada oddahnem, pa tudi zaradi telesnih bolečin in naporov ne zmorem, čeprav si želim biti navzoča.
Med našim pogovorom Ivanka sprejema obiske: to pomeni, da je kljub prizade- tosti še močno navzoča v domačem kraju. Ko pridem domov, se vedno vrstijo obiski: svojci,sosedi,znanci. V času,ko sem doma so mi domači v vsem na razpolago, svak me vozi domov.Vsi so zelo pozorni do mene. Tudi mladi so precej navezani name Tako mi sosedova Jana,medicinska sestra, ob prihodu domov ob koncu tedna preve- zuje rane. Ti mladi ljudje imajo res lep in pristen odnos do mene. Prav tako sem v stiku z drugače mislečimi odkrila veliko ple- menitosti in dobrote.Se najdejo sicer redke izjeme,ki so sami s sabo preveč obremenje- ni pa ne zmorejo niti skromnega pozdrava.
Iz semenišča mi je bil poleg drugih najlepši obisk s.Salezije.Kolikokrat mi je v olajšanje njena misel, ko jo najbolj potrebujem.
Da, vendar mi zdravstveno stanje ni dopu- ščalo, da bi se bila udeležila slovesnosti. Novomašnik mi je naredil čudovito presene čenje: prinesel mi je v bolnišnico na kaseti posneto novo mašo.

Na mamo in očeta sem zelo ponosna. Spo- minjam se očeta,kako je ves zbran in ure- jen odhajal v cerkev in sem vesela,da smo še danes ohranili ta duh in vero, ki je več, kot bi nam zapustil drugo bogastvo. Hva- ležnosti, ki jo čutim do svojih, ne morem izraziti z besedami.

Vsako sredo, petek in nedeljo prihaja k nam bolniški duhovnik Viktor Kos, ki nam že dolga leta nosi obha- jilo in deli zakramente. Lani je obhajal svoj biserni jubilej mašništva. Koliko tolažbe je vlila beseda, ki prihaja iz njegovega srca. Že njegov prihod,korak,kretnje razodevajo da razume tiste h katerim prihaja.
Zato se čutim dolžno, da se mu po našem Prijatelju prisrčno zahvalim za skrb in do- broto, ki jo je daroval meni in mnogim bol- nikom ter izražam željo, da bi nas še obis- koval z večnim Spremljevalcem.

Brane, Tone

Podpis k sliki: Bolniški duhovnik g. Viktor Kos

Pred tremi leti jo je zadelo. Stala je v za- dnji hiški in zlagala perilo v omaro, ko jo je kot strela z jasnega obšlo vse črno, izgu- bila je zavest, zamajala se je in padla kot spodsekana. Ko se je zbudila, so jo sosede močile s kisom. Poklicale so zdravnika in nato je nekaj tednov ležala v bolnišnici. Po- magali so ji,kolikor so ji mogli,a od tedaj ni več vstala. Mislila je, da ji bo počilo srce, toliko dela jo je klicalo okrog hiše in v njej, ona pa je vsa nebogljena ležala. Vsi štirje otroci so bili že zdoma,poročeni, in po slu- žbah.Vsi so imeli svoje družine in svoje te- žave, za vse na svetu bi jim ne hotela biti v breme in nadlogo. Bridko je pogrešala pokojnega moža, saj se na pomoč sosedov ni mogla ves čas zanašati.Bala se je že,da bo morala za vedno zakleniti hišo in oditi v dom starostnikov.Tedaj pa se je k njej pre- selila Ana. Bili sta si v daljnem sorodstvu; v katerem kolenu,ni vedela že nobena več Ana ji je preprosto rekla teta. Bila je sam- ska, blizu petdesetih let, suha, delavna ženska, in ko je prišla je hiša spet postala urejena in čista,vrt in vinograd lepo obde- lana, pujsek in kokoši v hlevu nakrmljeni.
Z nikomer ni bila nikoli groba, a morda je vplivala bolezen,mogoče je bila sprememba v značaju posledica kapi. Kakor je ravnala z Ano, ji ne bi nihče, ki jo je poznal prej, nikoli prisodil. Bila je nevljudna, neznosna z njo. Nobena stvar, ki jo je Ana naredila, ni bila prav, nič ni bilo storjeno tako, kot je treba. Kolikokrat jo je po nepotrebnem ža- lila,jo poniževala in ji ukazovala kot otroku Ana pa je vdano in molče vse to prenašala in ji stregla z nezmanjšano skrbjo in ljube- znijo.
Kako se je zdaj kesala! Vsake besede se je spomnila, vsaka žalitev jo je pekla, kot bi bila povzročena njej. Tako dobro se je še spominjala tega zadnjega jutra. Zaprla je oči in v duhu že spet pomislila na vsako najmanjšo podrobnost.Z natančnostjo film skega posnetka se je spominjala njunega zadnjega pogovora, vedno jasneje se je videla in vedno bolj sram jo je postajalo...
Zgodaj zjutraj je Ana stopila na prag in se zazrla v mračen zimski dan.Grape in globeli so bile kot zalite z meglo. Otoki umazano rjavega, golega drevja, ki so moleli ven, so bili videti kot obledeli.
Ana je stala na pragu in trosila kokošim koruzo.
»Ana!« se je oglasilo iz izbe.
»Že grem,« je odvrnila Ana, a je še za hi- pec postala. Poti so bile vse razmočene in blatne. Race, ki so se zibale med ščavjem po dvorišču, so bile obrizgane z blatom.
»Ana!«
»Saj sem tu,« je rekla Ana. Odložila je pe- harček s koruzo in stopila v izbo k teti. Se- dla je na posteljo zraven nje in jo prijela za roko, vendar se je je otresla kot nadležne- ga mrčesa.
»Čaja bi. Pa kruh s sirom.«
»Takoj vam prinesem,« je rekla Ana. Imela je neuničljive zaloge potrpljenja. Sosede so v šali govorile, da bi si pustila celo likati na hrbtu.
»Ana! Anaa«
»Kaj je,teta?« se je oglasila Ana iz kuhinje Njen glas je zvenel potrpežljivo in pojoče.
»Nič ne slišiš! Vse ti moram po trikrat po- vedati,« se je pritoževala.
»Zajtrk vam kuham.«
»Prej mi popravi rjuho. Pa blazina me tišči«
Ana je prihitela v sobo, popravila rjuho, blazino in odejo.
»Da ti ne bo skipelo mleko,Ana!« jo je spet priganjala.
Ana je odhitela v kuhinjo. Edino okence je gledalo v breg,zato je bilo v njej temačno. Prižgala je luč.
»Kaj si oslepela, da sredi dneva prižigaš luč?« je godrnjala. »Ljudje si bodo mislili, da sem umrla, še kropit me bodo prišli...«
Ana je prinesla čaj, kruh in skuto.
»Danes je nekam grenkega okusa, iz kate- rega mleka si jo naredila?« je poizvedovala in negodovala.
»Šipkova mi jo je dala, včeraj sem pri njej pomagala.«
»Ah, ta!« je zamahnila z roko in z velikim tekom jedla. »Pa menda ne misliš danes spet k njej? V vas bi morala...«
»Mislila sem, da bi danes ostala doma. To- liko dela se je nabralo. Prati moram,pa ne- kaj butaric nama še naredim... Če misliva drugi teden klati, ne bo časa...«
»Saj ravno zato! Ker misliva klati, le pojdi v vas po sol in kašo!«
»Bolje bi bilo, ko bi najprej doma...«
»Najprej boš šla v vas!« si je zapičila v glavo in ukazovala,kaj naj še prinese iz trgovine.
»Poper in majaron lahko počakata,« si je dr- znila Ana ugovarjati, »doma pa delo stoji...«
»Doma? Nikar si tako ne prizadevaj. Mogo- če res čakaš, da umrem, a vedi, tvojega ne bo ničesar. Otroci bodo dobili...« Ali je mogoče, da je res to rekla? Ali je lahko človek tako zloben,da dobremu človeku to vrže v obraz?
Ana je prebledela kot rjuha, napela se je kot struna, a premagala se je, pobrala je drobtine z odeje in rekla: »Ni mi za vašo zemljo,pri sestrični me še vedno čaka moja sobica... Rada bi le, da bi bilo delo oprav- ljeno...« »Najprej boš šla v trgovino!« je trmoglavila dalje.Naposled je morala obve- ljati njena. Ana je mislila, da ni potrebno in res ni bilo. Ana je vedela bolje kot ona, stokrat in tisočkrat bolje je vedela. In če tudi bi bilo res potrebno, ali ni imela doma dovolj dela? Tako pa je morala pustiti vse, namočeno žehto, na pol skuhano južino, vzeti cekar in sesti na kolo.
Dolgo se ni vrnila in že je imela pripravlje- no, kaj vse ji bo napela, ko pride. Tej leni, postopaški,beraški suhi južini! Zdaj gotovo stoji med vaškimi klepetuljami in govori o cenah in draginji, o pomanjkanju praška in kave, o novem krilu, ki si ga bo kupila za božič. Ali še huje - mogoče klepeče in jo opravlja, češ da se ji slabo godi tu,da grdo ravna z njo.
Bolj ko ji je mineval čas, sta se divja jeza in ogorčenost umikali zaskrbljenosti. Da ni na vsem lepem odšla k svoji sestrični, kjer je živela poprej? Saj je večkrat omenila, da ima tam še svojo sobo in naj nikogar ne skrbi, da bi komu kaj odjedla. Da je ni res prestrogo držala? Se je naveličala in odšla? Na vsem lepem se je ustrašila. Toda naj je bilo to še tako verjetno, je vendar zatrdno vedela, da Ana tega nikdar ne bi naredila.
Torej se je moralo nekaj zgoditi...
S težavo se je sama dvignila na postelji, kar ni storila že več mesecev. Vsa trda je potem občemela,saj ni mogla ne naprej ne nazaj.
Bilo je že pozno popoldne in med tem si je v domišljiji slikala grozne prizore, da je Ano na cesti zbil avto in da leži na cesti v mlaki krvi. Ana,ljuba Ana! Če se ji je kaj zgodilo, si ne bo mogla nikdar odpustiti. In če os- tane pri življenju, ji bo pustila del zemlje, prijazna bo z njo, pohlevna in hvaležna za dobroto,ki ji jo ves čas izkazuje. Opravičila se ji bo,obljubila bo,da je ne bo nikdar več poniževala in jo obremenjevala s svojimi izbruhi in sitnostjo. Molila je in goreče pro- sila Boga, naj reši Ano iz nevarnosti. Z njo bo že kako,le Ano naj reši.Kadar je kdo od sosedovih otročajev tekel po stezici mimo hiše,jo je boleče stisnilo pri srcu.Pogledala je na razpelo v kotu in nato čakala, da ji sporoče, kaj je z Ano. Seve, ne upajo ji povedati. Pričakovala je, da se bodo zdaj odprla vrata, katera od sosed ji bo prišla sporočit strašno novico. Mogoče se že menijo, kaj bo potem z njo. Seveda, šla bo tja,kamor se je vedno branila. A to je zdaj začuda ni več ganilo in spravljalo s tira, le strašna skrb za Ano jo je stiskala.
Ko se je začelo že mračiti, je zaslišala na podstenju korake.Bili so lahki in nekam zna- ni. Z utripajočim srcem je čakala. Nekdo je odklenil vežna vrata in vstopil, odlagal reči na polico in potem prijel za kljuko.
»Nisem mogla priti prej« se je opravičevala Ana, potem pa je presenečeno ostrmela, ko je zagledala teto kako sedi na postelji. Ta je iz vsega srca olajšano vzdihnila in legla nazaj na blazine.
»Kolo se mi je pokvarilo že tja grede in v trgovini sem čakala na vrsto. Pomislite,do- bila sem prašek in kavo, ravno pošiljka je prišla. Zares nisem mogla priti prej.Bom pa jutri vstala bolj zgodaj, da bom...«
»Samo, da si prišla...« je rekla teta, »da si le prišla...«
»Saj pravim, da sem hitela, kolikor sem mogla. Kolo sem pustila kar pri Mihovčevih ob cesti, gumo bo treba zakrpati. Zaradi tega se vam res ni treba jeziti.Vem,da ste lačni, a takoj vam bom pogrela juhico, pa boste boljše volje. Tudi zebe vas, ne res? Hitro bom zakurila, pa vam bo toplo.«
Ana se je zasukala in odšla v kuhinjo. Ni ve- dela,ali se ji je samo zazdelo ali je v resnici za njenim hrbtom vzdihnila »Hvala Bogu, da je prišla!«
Vzklik je bil mešanica olajšanja in veselja in tako iskren, da se je Ani teta tako kar zasmilila. Če pa bi se obrnila, bi videla, da so po tetinem licu polzele solze.

VELIKA NOČ - 1984

»DAM VAM NOVO SRCE, NOVEGA DUHA VAM VLIJEM V VAŠO NOTRANJOST: ODSTRANIM KAMNITO SRCE IZ VAŠEGA TELESA IN VAM DAM MESENO SRCE.«  (Ezek 36, 26)

Danes veliko govore o miru. To je predmet,ki ga hočem za letošnjo Veliko noč ozna- niti tudi vam.Veliko ljudi po- znamo,ki živijo glede miru v popolni zmoti. To so ljudje, za katere pravi prerok Ezekijel,da imajo kamnito srce. Res, vrata njihovega srca so zaprta, ker se za- nimajo samo za tisto,kar je zanje zanimivo Taki ljudje ne razpravljajo in ne govorijo o stiski drugih,pač pa se jim raje posmehuje- jo. Ustvarili so si svoj mali svet,v katerem se jim ni treba pehati za svoj obstoj ali za svoj vsakdanji kruh. Iz tega lahko spozna- mo, da imajo res srce, zaprto za druge. Ti ljudje ne poznajo in ne vedo kaj je prava in resnična človekova sreča...
Toda tisti ljudje,ki so tankočutni, so vedno pripravljeni vzpostavljati okoli sebe mir in se z lahkoto odpirajo drugemu. Taki ljudje so že našli mir,saj gredo pred drugimi,ki po miru hrepenijo. Tudi mi smo take ljudi že kdaj pa kdaj srečali.
Vzemimo samo družinsko mater, ki živi za moža in otroke. Če po naključju stopite v njeno hišo, boste našli njen obraz nasme- jan in vas bo ljubeznivo sprejela.
Vzemimo zdravnika, ki si prizadeva za člo- vekovo zdravje. Njegov obraz spet vedno izžareva dobroto in mir vpričo svojih oskr- bovancev.
Kakšen človek je telesno prizadet-paraliziran
Osupnili pa boste, ko ga boste videli, kako živi v svoji miroljubnosti. Tak človek je ve- dno zavzet za svojo okolico in nikoli ne bo stokal zaradi drugih in ne zaradi sebe.
Miroljubni izžarevajo mir kakor svetilka, ki osvetljuje vse okoli sebe. Njihov obraz za- radi mirobljubnosti vedno žari in je vedno nasmejan. Njihove kretnje so umirjene, nji- hov govor je poln razumevanja, kajti v nji- hovem srcu vlada vedno popoln mir.
Čisto naravno je,da postaja njihova nepo- sredna bližina središče miru. Res, ti ljudje niso zadovoljni z motnjami,vendar jih nikoli ne preklinjajo. Taki naredijo prvi korak do tistih,ki so žalostni,v strahu,bolni. Ti ljudje učinkovito delujejo za življenje svojih bra- tov v miru in slogi.
Ko pišem te vrstice, sem vesel, da lahko mislim na vse tiste,ki živijo v pravičnosti in iskrenosti za mir in imajo resnično meseno srce, ki živijo v duhu blagrov:
"Blagor miroljubnim, zakaj ti so otroci božji"
Končno prihajam do spoznanja, da smo od tega ideala vsi še zelo daleč. To je res. Prav vsi pa čutimo, kako naše srce še ni táko, da bi delali dobro. Toda zaradi tega ne smemo izgubiti poguma,saj je za nas že to dovolj,da se s to resničnostjo sprijazni- mo.Zato ne bodimo malodušni in slabe vo- lje, naše srce še ni tako tankočutno,kakor bi moralo biti. Ne presojajmo o tem sami, usmeriti moramo svoje ravnanje in svojo vero v Gospoda. Zakaj On je vedno pripra- vljen,da nam pride na pomoč. Njemu bomo z zaupanjem rekli:
»Ustvari mi, o Bog, novo srce in daj nam svoj mir!«
Takó bomo lahko z veselim srcem prazno- vali lepe velikonočne praznike.

o. H. François

Prijateljica, ki veliko pomaga bolnim in osta- relim ljudem ter dela pri raznih humanitarnih akcijah, mi je pred časom zastavila vpra- šanje, kaj mislim o njenem odnosu do in- validnosti.
Vprašanje me je presenetilo, saj me v teh osemnajstih letih, kar sem na vozičku ni še nihče vprašal kaj podobnega. Ni mi bilo te- žko odgovoriti, saj so njena dejanja vedno pretkana z odprtostjo in s posluhom za vsa- kega človeka.
Precej časa je minilo od tega pogovora, vendar mi to njeno vprašanje še dolgo ni dalo miru in sem se pri tem spomnil izsled- kov strokovnjakov,ki so raziskovali, kakšen je odnos neinvalidnih ljudi do invalidnih. Pri tem raziskovanju pa so ti strokovnjaki, kot navajajo v svojih ugotovitvah,naleteli in se srečevali z raznimi predsodki, ki imajo zelo močan vpliv na obnašanje in odnos ljudi.
Prijatelj je res verski list za bolnike, vendar pa gotovo tudi verni niso imuni na predso- dke;in če želimo biti pravi in resnični krist- jani tudi v vsakdanjem življenju,bi ne smeli zanemarjati ali podcenjevati trpke resnice, da morajo še mnogi kot »dodatek« svoji nesreči, trpeti zaradi različnih zadržkov, predsodkov in neobčutljivosti za potrebe, duhovne kot telesne, invalidnih ljudi.
Vsi bi se morali zamisliti ob izsledkih in spo znanju teh strokovnjakov, ki so prišli do ugotovitve, da ima kljub vsem učinkovitim spremembam še vedno polovica določene zadržke do invalidov.
To gotovo slabo vpliva na invalidnega člo- veka. Postal bo bojazljiv, zaprl se bo vase ali pa se bo odpiral napadalno in s tem po- skušal premagovati težave ter bojazni.
Dozorel je čas, ko moramo vsi spremeniti svoje poglede do invalidnih ljudi. Želim po- udariti mnenje omenjenih strokovnjakov, da se problemi invalidnih ljudi tičejo vse družbe.
Razumeti invalidne in prizadete ljudi ne po- meni, da bi jim kazali, kako se nam smilijo, pač pa da jih sprejemamo kot enakovred- ne, da jim skazujemo enako dostojanstvo in jim priznavamo enake pravice.
Jasno je tudi treba povedati (in v tem duhu tudi ravnati), da nihče ne sme krniti člo- vekove pravice in njegovega dostojanstva ampak jo spoštovati. Prizadeti pač ne za- htevamo,da nas sprejemajo zaradi tistega, česar ne zmoremo, ampak zaradi tistih kakovosti, vrednosti in sposobnosti, ki jih imamo ali jih lahko razvijemo.
Če bomo povsod (v družini, soseščini, far- nem občestvu, delovnem kolektivu...) us- peli vzpostaviti medsebojno odprtost in si bomo prihajali nasproti s posluhom, bomo lahko vsi sodelovali pri odrešenju sveta-pa naj si bo to z molitvijo,s peresom,čopičem, šivanko... Vedno vsak po svoje, posebno, enkratno in neponovljivo in v soglasju s samim seboj, s svojimi nagnjenji, sposob- nostmi, človeškim dostojanstvom in v so- glasju s tem, kar je zapisano v Njegovem skrivnostnem načrtu življenja.

Rastislav

Bogu in našemu župniku se iskreno zahva- ljujemo za daritev sv. maše na domu ob bolniški postelji našega očeta. Bil je to naš najlepši božični in družinski praznik v našem življenju. Nimam besed, s katerimi bi lahko izrazila vso lepoto doživetja s Kristusom v družinskem krogu. Preskromna je beseda »hvala« za tako velik dar, ki nam ga daje Bog, kajti šele v trpljenju prav spoznamo božjo dobroto.
Preteklo leto smo doživeli veliko težkih pre- izkušenj. Možu se je bolezen poslabšala,po- leg tega pa so ga še spremljale razne bo- lezni: pljučnica, vnetje ledvic, oslabljenje srca. Večkrat je bil v bolnišnici, zdravniki niso dajali nobenega upanja več. Edino u- panje je bila še Marija Pomočnica.Njej sem ga izročila v varstvo in z božjo pomočjo se je težko stanje popravilo. Po teh preizkuš- njah se pogosto zahvaljujem Bogu za vse s svojo molitvijo: O, dobri Jezus, hvala ti za vse: za križ, trpljenje, ki mi ga pošiljaš, hvala ti za to spoznanje,da sem te srečala s križem obloženega,da si pri tem srečanju dal del križa tudi meni. Priznati pa moram, da sem velikokrat podobna Simonu iz Cire- ne,ko ti hočem svoj križ vrniti. Toda ti,do- bri Jezus, me v trenutkih dvoma in obupa s svojo Materjo Marijo podpiraš in tolažiš.
Amen.

Marija in Lojze Peterle

Svojo zakonsko pot sem začela 80 km od doma. V bloku pred devetimi leti.
Koliko solza je steklo v osamljenosti,ob spo- minu na dom, prijatelje, ki pa so me kmalu pozabili, ker sem ostala doma pri družini.
Ko sem odhajala s srečanja svojcev in pri- jateljev prizadetih,je moja duša našla smi- sel mojih korakov v božjem načrtu.
Srečanja sem se udeležila, ker obiskujeva s sinom invalidko Marijo že drugo leto. Njej gre zahvala, da sem spoznala nove prija- telje: Marijo, Majdo, Felico in moje srce je pripravljeno vedno znova jih osrečevati. Ker nas druži Bog, so mi vsi tako dragi, kot moji najbližji.

Marjanca Š.

Upam,da mi bo tokrat uspelo,da vam pišem Rada bi pisala že iz zdravilišča v Laškem, pa bi morda potem imela premalo časa za toliko mojih sostanovalcev,ki so se še iskali v svojem stanju.
Bila sem srečna, da sem se poleg terapije vedno lahko zadrževala ob starih in novih znancih, ki se še niso našli v sedanjem po- ložaju, ki še niso plodno zaživeli tudi v bo- lezni ali invalidnosti.
Mislim, da mi boste pritrdili, da mimo takih ne smemo, posebno,če se spomnim Kristusa ki ga želimo posnemati in je bil do bolnih, potrebnih ne glede na čas in na moč niti ne na utrujenost in zakon vedno mil in dober.

Marta

Sodelavci in odgovorni pri našem Prijateljstvu bolnikov in invalidov smo se zbrali v prijaznem samostanu Marijinih sester na Dobrovi na enodnevni duhovni obnovi.
Po uvodni molitvi in meditaciji smo prisluh- nili Branetovi razlagi, ki nam je osvetlila gi- banje Bratstvo bolnikov in invalidov. Nato smo se razdelili v dve skupini in razvil se je živahen pogovor ob nekaterih točkah,ki so bile zapisane tudi na plakatu.
V naši skupini smo ugotovili, da se premalo trudimo,da bi v gibanje pritegnili tudi svoj- ce prizadetih. Govorili smo, koliko možnosti je, da bi nekdo v svojem okolju oblikoval skupnost,ki bi se večkrat srečevala. Morda je bolje,da se prizadeti vključujejo v razne že obstoječe skupine? Koder diakonija v župnijah že zavzema pomembno mesto, prizadeti ne bi smeli stati ob strani, pač pa dejavno sodelovati po svojih močeh.
V drugi skupini smo novejše, mlade sode- lavce vprašali, kaj jih v gibanju privlači.
• Prej me je bilo strah invalidov.Tu pa sem zavrgel staro pojmovanje. V meni ni več pomilovanja, le resnica, da je to moj brat.
• Tu sem začutil povezanost in težnjo k enakovrednosti.
• Zdi se mi, da prej nisem znal nič dobrega delati. Zdaj je v delih oživela moja vera. Za- enkrat ne morem brez Bratstva in ne brez tega, da bi bil brat.
• Delo tu mi je v pomoč tudi za moj poklic. Poslušam in se učim.
• To,da sem tu,pomaga k odrešenju. To je Pot.
• Sprva sem se bal, saj nisem vedel, kje prijeti bolnika, voziček... Sedaj je pa tako domače.
• Ko sem pomagal prvič, se nisem počutil ravno veselega in prenovljenega, a čutil sem, da sem polno preživel tisti čas.
• Poznala sem to gibanje. Čakala sem, da bi me kdo povabil. Sama nisem imela po- guma priti.
• Bilo me je strah zaradi nepoznanja bolni- kov. Zdaj vem,to so talenti,ki bogatijo. Ob njih ne izgubljaš, ko daješ.
Popoldne smo se ustavili ob »človeku- pol- nem duha Bratstva«. To je Duh Kristusov za vse ljudi.Zato si moramo v odgovornosti za brate prizadevati, da bi bili tudi drugi razsvetljeni.
Biti moramo LJUDJE - pričevalci veselega oznanila. Bog nas dviga in rešuje: »Vstani in hodi!« Tako se vedno znova in znova po- dajamo na srečanja,kajti na svetu je mnogo ljudi, ki nas pričakujejo in potrebujejo... Ne vzemimo jim upanja, veselja, pričakovanja, ampak pojdimo na pot. Postajajmo NOVI ČLOVEK, ki živi sedaj in tu! NOVI ČLOVEK mora biti predvsem misijonar, ki sprejema vse ljudi in jim kaže pot prave ljubezni, svobode sožitja in prenove.
Nato smo se vprašali,kakšna je torej vloga prizadetega - odgovornega, sodelavca in duhovnega vodje v Bratstvu.
1. Ko prizadeti sprejme sebe takega kot je,z vsemi omejitvami in slabostmi, lahko s svojim zgledom pomaga »vstati« še drugim Ta zavest je med prizadetimi vedno bolj živa.V izmenjavi mnenj in izkušenj se utrne prvi žarek bratskega duha... Ta nas pove- zuje ne glede na prizadetost, starost, raz- dalje...Prizadeti mora v Bratstvu najti svo- jo izpolnitev, kjer bo razvil svojo osebnost in duha, kjer bo začel ponovno živeti in pomagal tudi drugim, da se spet vključijo v svoje življenjsko okolje.

Koder deluje skupina, mora imeti odgovornega, ki jo vodi,usmerja in spodbuja k delovanju. Odgovorni mora biti najprej sam v sebi zgrajena osebnost, ki jo preveva močna vera, da deluje po njem Kristus, saj je sicer v njegovih rokah silno skromno orodje za tako čudovito delo Biti mora sposoben odkrivati potrebe teh, ki ga obkrožajo. Delovati mora po načelih evangeljske ljubezni,ki je vesoljna, ustvar- jalna in zastonj.Odgovoren je tudi za zdrave ki prihajajo k prizadetim, da jim pomagajo, česar sami ne zmorejo. Tako v Bratstvu prihaja do izraza čudovita vzajemnost da- janja in prejemanja,saj prizadeti ne rabi ob sebi hlapca,ne gospodarja,ampak sobrata!
2. Evangelij mora biti osnova za delovanje tudi sodelavcem. Sodelovanje naj ustvarja ozračje prijateljstva in daje dober zgled. Odprti moramo biti tudi do nevernih sode- lavcev. Zgrešeno je delovanje, ki temelji le na osebni koristi.To delo je tudi obveznost ne moreš na vsem lepem reči,zdaj sem od- služil. Bolniki niso lutke. Delati je treba s srcem, prepričanjem, z občutkom,s pravim duhom.Tega daje Kristus.Privabljati morajo naša dela. Glejmo,da ne naredimo več sla- bega kot dobrega. Ne pozabimo, tudi - če ljubimo, ne delamo zato, da bi bili nekega dne poplačani.
3. Duhovni vodja se mora zanimati za vse, kar zadeva življenje Bratstva. V luči evan- gelija pomaga odgovornim, da si ustvarijo pravo mnenje o vprašanjih,ki se zastavlja- jo prizadetim. Predvsem pa je poklican, da prinaša božjo besedo in duhovno hrano. Navzoč mora biti pri raznih dejavnostih, da vzpostavlja stik s prizadetimi.Če tega stika ni, ne bi mogli govoriti o prijateljstvu.
Vsi se moramo zgledovati po evangelijski ljubezni. Moramo jo znati sprejemati in da- jati. Le tako bomo prizadeti, sodelavci in duhovni vodja ena stvarnost - Bratstvo.
Potem smo odšli v kapelo,kjer smo zaključili duhovno obnovo z mašno daritvijo in pri- poročili Bogu za vse svoje delovanje. Maša je kot transfuzija za obnovo človeka in skupnosti. Daje nam moč za nova srečanja z ljudmi, kjer dajemo delček sebe drugim, ne da bi pričakovali plačila. Vsa sporočila preteklih tisočletij so zajeta v berilih in evangeliju, vse potrebe sedanjega časa v prošnjah duhovnika in nas samih. Pri maši nas spremljajo najbogatejše besede: Gos- pod z vami! Vzemite in jejte od tega vsi...
Hvala dobrim Marijinim sestram, ki so nas sprejele pod streho in nas pogostile!

Marija S., Suzana in Kati

Če je Prijatelj že do sedaj poleg dobre vse- bine imel zelo lepo opremo, je z dvema zad- njima številkama postal naravnost razkošen.
Želel pa bi, da bi Prijatelj postal katoliška revija za vse.Podnaslov je bil do nedavna: list za bolnike. Ta izraz ima kakor marsikateri drugi ožji in širši pomen. Po drugem smo bolniki vsi, ker »medicina je danes toliko napredovala, da ni več zdravega človeka« Ni potrebno,da vam tolmačim smisel nave- denega stavka povzetega iz nekega član- ka, ampak za vsak primer naj pojasnim, da bi z današnjimi aparaturami vsakemu našli kaj narobe. Sedaj je Prijatelj postal »list prizadetih«. S tem ste poslovenili medna- rodni izraz: handikapirani. Tudi za to ime bi se moglo reči kakor zgoraj,čeprav je jasno da je to strokovno, za določeno kategorijo sopotnikov v solzni dolini.V širšem pomenu pa smo vsi prizadeti, tudi če hodimo, vidi- mo, čujemo in govorimo.
Pisal sem vam že,da je stara žena,ki se že vrsto let ne more gibati, odklonila sorodni hrvaški list, namenjen bolnikom,češ da ima že dosti svoje bolezni pa ne mara brati še o drugih. Pred kratkim sem zvedel po tretji osebi, da se je podobno izrazil človek, ki je vsekakor prizadet,ker je brez noge.Odkrito povedano,oba nekoliko razumem,čeprav se zavedam, da »ena lastovka še ne naredi pomladi«.
Da bi vaš cenjeni list postal nekakšna re- vija za zdravstveno prosveto oziroma, da bi poleg duhovne vsebine imel tovrstne prispevke, je morda iz več razlogov težko ali pa sploh nemogoče. Vsekakor pa osta- jam pri zgoraj navedenemu predlogu,zave- dajoč se, da ni najbolj moder.
Vaše prizadevanje moram zaradi plemeni- tosti in velikodušnosti iskreno pohvaliti. Želim vam obilo božjega blagoslova ter vas prisrčno pozdravljam!

Anton Perkan

Draga Kati! Hvala za tvoje prijazno pismo. Dolgo si morala čakati na odgovor. Imela sem namreč to skozi v spominu,a je vedno prišla vmes kakšna ovira. No,sedaj pa bom nekaj časa pri tebi, skupaj s Pavlo, ki mi pomaga pri pisanju teh vrstic.
Naročila si mi, da bi po branju Prijatelja opisala svoje vtise o novih rubrikah. Naj ti povem, da sem kar obstala, ko sem zagle- dala, kako je Prijatelj zrastel že v zunanji obliki. Ob razmišljanju o njegovem sploš- nem podvigu pa mi je prišla v spomin rajna Mimica Pust (prva pobudnica za naš list) in sem si sama pri sebi dejala, da je brez dvoma tudi njena priprošnja pri Bogu pripo- mogla za ta obilen blagoslov. Prijatelj je že od začetka izhajanja dobro korakal naprej. Toda sedaj je napravil kar velik skok v vi- šino in daljino. Bogu hvala za ta dar,kajne?
Vse rubrike so lepe in pomembne.Med dru- gim tudi »Zdravstveni delavci - prijatelji prizadetih«. Mislim, da bo ta rubrika prine- sla bralcem, zlasti zdravstvenim delavcem in bolnikom veliko luči tudi za medsebojno sporazumevanje in sodelovanje, ki sta pri zdravljenju tako nujni. Za rubriko »Bog oz- dravlja in odrešuje« imate gotovo v načrtu tudi novo zavezo, ki je o trpljenju bolj ja- sna. Morda tudi primere iz Apostolskih del, listov sv.Pavla...Vsebina vseh drugih rubrik - novih in starih je bogata -življenjska. To nekako napovedujejo tudi okrasne barve, ki s svojo skladnostjo kar vabijo k branju.
Iz srca želim, da bi Prijatelja v novi obliki imeli posebno radi vsi v našem Prijateljstvu in na splošno vsi bralci, ter da bi nam bil vsem ljubeči spremljevalec in vodnik na življenjski poti.
Na koncu še iskreno besedo zahvale vam vsem v uredništvu in sodelavcem. Sveti Duh naj še nadalje vodi in obilo blagoslavlja delo vašega duha.

Cvetka, Zora in Pavla

Olimpijska tekmovanja prizadetih

Slika,kot druge slike alpskega smučanja. Šele natančnejši pogled nanjo odkrije, da je drugouvrščeni Nemec Niko Moll brez rok. Pri tretjih zim- skih igrah za prizadete je to kar običajna slika. V Innsbrucku,mestu preteklih olimpij- skih zimskih iger, so v predolimpijskih dneh tudi prizadeti od 13. do 21. januarja letos, merili svoje moči. 434 udeležencev je bilo na startu v raznih disciplinah ločeno za amputirance, hrome in slepe. Veselje zma- govalcev, navdušenje gledalcev in pode- ljena priznanja, vse to se ne razlikuje od olimpijskih iger. Olimpijski znak je isti - pet krogov. Na otvoritvi je govoril predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch.Plakat,ki ga je napravil 26-letni hromi prebivalec Innsbrucka pred- stavlja z zlomljenimi krogi na zelenem oza- dju prizadetost tekmovalcev. Tekmovalec Clark, ki je v prometni nesreči izgubil nogo, je izjavil: »Srečen sem pri teh igrah,bodite srečni tudi vi!«

Evropski avtizem

V Parizu je bil lani od 10. do 12. junija 11. mednarodni kongres z naslovom: »Evropski avtizem*«,ki je združil 1200 oseb iz 22 dr- žav. Med njimi je bila več kot polovica ljudi ki se poklicno ukvarjajo s tem vprašanjem, ostalo polovico so pa predstavljali starši in prijatelji.
Tema kongresa je bila:»Prihodnost avtisti- čnih in psihotičnih otrok gledana z različnih vidikov.« Italijanski strokovnjak je govoril o njihovem otroštvu,angleški o odraščanju belgijski pa je obdelal odrasla leta.Na kon- gresu je postalo razvidno, da nosi avtizem različno vsebino in širino ter da kulturno- socialno okolje različnih dežel vpliva na ra- ziskovanje in pristopanje k temu problemu: romanske dežele obravnavajo avtizem bolj humanistično,anglosaksonske pragmatično nordijske pa predvsem socialno. Ta različ- nost se je pokazala kot bogastvo in je od- prla pot novemu poznavanju in zdravljenju avtizma. Močno je bila poudarjena tudi mi- sel o sodelovanju strokovnjakov in staršev da bi se laže približali tem otrokom in jim pomagali. Predstavnica Španije je na kon- gresu izjavila: »Starši, nikar ne izgubite poguma in nadaljujte delo z veseljem. Naši otroci tako potrebujejo veselje!«

(Ombres et Lumière, 62-63/ 1983)

* Avtizem je bolezenska zaprtost v svoj sanjski svet, ki nastopi pri shizofreniji. Stik z zunanjim svetom je prekinjen. Pojavi se pa lahko tudi že v zgodnji mladosti. Čeprav vzroki še niso pojas- njeni, pa psiholog Kanner domneva, da gre za genetske spremembe. Avtistični otroci so sicer prikupni, toda neprilagodljivi okolju in spremem- bam.Govorne sposobnosti imajo slabo razvite,ne pa spomin ter smisel za matematiko in glasbo.

(mj)

Stanovanje za prizadete osebe

Revija Otrok in družina je v drugi letošnji številki (1984/št. 2) objavila zelo zanimiv prispevek arhitektke Marije Jamšek z naslo vom "Opremljajmo stanovanje za prizadeto osebo". Začasno ali stalno telesno priza- dete osebe ne morejo uporabljati normalno izdelane opreme. Posebno sanitarije in ku- hinje je potrebno preurediti,da se te pros- tore z vozičkom lahko uporablja. Stanovanja v pritličju, še posebno z vrtom, so najbolj primerna, pa čeprav je v stavbi dvigalo. Pritličje je vedno uporabno, tudi ob okvari dvigala.
Arhitektka podrobneje opisuje najprimer- nejšo razporeditev stanovanjskih prostorov, opremo v prostorih pa tudi vrt in garažo. Priložene so tudi skice.
Opozarja pa tudi na celotno sosesko, kjer bi bilo treba tudi telefonske govorilnice urediti za invalide. Telefon mora biti na pravi vi- šini, da se lahko uporablja sede v vozičku, vhod v govorilnico pa brez praga in dovolj širok, po možnosti brez vrat. Vse zunanje poti naj bi bile narejene tako, da se jih dá prevoziti brez težav do trgovine, pošte, lekarne, obrtnih delavnic, servisov, itd.
Poseben problem so avtobusi, ki pri nas nimajo vhoda za invalide z vozičkom. Nuj- no bi bilo misliti tudi na to ob načrtovanju novih mestnih vozil.
Že ob načrtovanju soseske ali objekta je kot stanovalca dobro pridobiti invalida, da lahko uredimo vse njemu na mero, pravo- časno in v redu.

Nenavadna odisejada

Carlos Soto Esquivel, mehiški terapevt, se je pred dnevi iz Santiaga (Čile) odpravil na 20.000 kilometrov dolgo pot, ki jo misli premagati v šestih ali sedmih letih. Njegov cilj je New York,oziroma poslopje Združenih narodov,prevozno sredstvo pa... invalidski voziček. Podvig naj bi ljudi spomnil -se na- deja Soto - da so na svetu tudi invalidi in da jim je treba pomagati. Na svojem sa- motnem potovanju bo prekrižaril petnajst latinskoameriških držav.

(Delo, 28. 12. 1983)

Pogumno dekle

Desetletna Sharon Pankhurst iz Leedsa spada med deset najpogumnejših britan- skih otrok. Ko je sredi noči zagorela hiša, v kateri stanuje družina Pankhurst, so njej in njenim štirim mlajšim bratom zaprli pot plameni. Bratce je odvlekla v kuhinjo, ki je požar še ni zajel, odprla okno in malčke drugega za drugim potisnila ven. Otroci so se seveda branili, saj je bilo stanovanje v prvem nadstropju. Vendar so vsi srečno pristali v očetovem naročju. Šele,ko so bili vsi na varnem,je skočila tudi pogumna de- klica. »Ni bilo lahko,« pravi danes Sharon, »otroci so kričali in se oklepali okenske po- lice. Morala sem razkleniti njihove roke.«

(Delo, 30.12. 1983)

S. O. S., molite

Številka 273.11.70 je ena izmed nekaj mili- jontih telefonskih številk v Franciji. Vendar je nekaj posebnega. V imeniku jo najdete pod: »S. O. S., molite!« Dan in noč so ob tem telefonu katoliški laiki, ki poslušajo kli- ce, predvsem pa molijo s tistimi in za tiste ki kličejo.

(Ombres et Lumière, 62-63/ 1983)

Široko in pestro

Prelistajmo danes številke II. letnika lista "Prijatelj bolnikov". Naklada se je takrat že povzpela do trideset tisoč izvodov. Vsebino so od številke do številke bolj popestrile nove rubrike.Ena zelo branih je bila gotovo - O strežbi bolnikov.
V prvih člankih pod tem naslovom je zdra- vnik temeljito spregovoril o važnem pogla- vju - prvi pomoči pri nezgodah. Iz svojih izkušenj je prikazal, kako je pomembno, če ljudje pri nesrečah postopajo pravilno. Pri- spevki zdravnika so nato prinašali nasvete še o zastrupitvah, opeklinah, kašlju in tudi o raku so že takrat precej pisali.
Vidno mesto, včasih tudi v posebni prilogi lista, so zavzemale - Objave. Te so prina- šale obvestila o vseh novostih iz Ponikev. Tam je na pobudo in z zavzetostjo duhov- nikov,zdravnikov,usmiljenih sester sv.Križa socialnega delavca in ob podpori krščans- ke dobrodelnosti nastajalo nekako središče skrbstva bolnikov. Ustanovili so prvo zdra- vstveno zadrugo v Sloveniji, zdravstveni dom, okrevališče in zavetišče za ostarele. »Vse to ima izvrševati veliko nalogo,« piše list,»skrbeti za ljudsko zdravje in ga pospe ševati na vse načine.Zelo priporočamo do- brim srcem, da bi v ta namen kaj darovali. Zelo ubožnim bo treba brezplačno preskr- beti zdravnika in zdravila. Cene v zavodih morajo biti jako zmerne.«
Novo veselje je prinesel "Prijatelj bolnikov" bralcem,ko je objavil prvo sliko,ki prikazuje bolnike v cerkvi. Pripis je takle: »V novej- šem času je prišla bolezen bolj do veljave. Po nekaterih deželah so pričeli napravljati za bolnike posebne misijončke po en dan ali več.
Takole pa je list opozoril, da bo v Ljubljani evharistični kongres: »Ta beseda doni po vsej Sloveniji. Vse kaže,da bo nekaj pose- bnega; nekaj, česar še nikoli ni bilo.
Poglejmo še, kaj se je bralo pod naslovom: Glasovi naših naročnikov.
Brez vednosti nekoga se je v »Prijatelju bol- nikov« znašla tudi tale vest: »Ustanovnik tega lista, ter zavetišča in zdravilišča v Ponikvah je obhajal 60-letnico svojega dela in sadov polnega življenja. On je storil veliko takega, kar sega čez meje njegove fare, kar je v korist vsemu narodu.
Ob koncu še tole obvestilo:"Prihodnje leto se bo naš listič imenoval drugače in bo malo bolj prirejen in prikrojen tudi za tiste, ki se ne čutijo bolne, a imajo srce na pravem mestu: sočutno za vsako gorje bližnjega.«

Izgubili smo dobrega Peklenkovega očeta... Bilo je v nedeljo 19. februarja 1984, ko se je tiho poslavljal in odhajal domov k Očetu po večno plačilo.
Oče, France Peklenk, Vrhovci c.13, št. 2 61000 Ljubjana,je živel za svojo družino in bil dober mož ter skrben družinski oče, pa tudi dober prijatelj vsem,ki smo ga poznali. Za vsakogar je imel dobro,prijazno besedo, vsakomur je rad,iskreno in dobrohotno po- magal.Bil je zelo navdušen za vez Prijatelj- stva. Vedno je bil pripravljen pomagati in kjerkoli se je ponudila prilika, je znal bolni- ka in invalida razveseliti. Ne bomo pozabili srečanj, ki smo jih preživeli z njim. Rad je prišel med zbrane prijatelje in prepeval ter zaigral na orglice... Pa tudi v domači krog je nadvse rad povabil prijatelje,kjer smo se počutili lepo, kot doma.
Eden od prijateljev invalidov je rekel ob nje- govi tako lepi smrti, da tako umirajo ljudje, ki so skrbeli za tiste,ki jih je Gospod na po- seben način ljubil in se jih niso sramovali! Na njegovem pogrebu je bilo tudi rečeno, da je ljubil ljudi...
Zelo ga bomo pogrešali, ne samo domači, ampak vsi,ki smo bili deležni njegove nese- bične pozornosti in ljubezni! Saj nismo niti malo pričakovali,da ga bo zahrbtna bolezen tako hitro iztrgala iz naše srede,ko smo še oktobra tako veselo in srečno praznovali na njihovem dvorišču 40-letnico njegovega sina Francija! Tako lepo je zapel in nihče izmed nas ni slutil njegove tihe bolečine, čeprav je že čutil, da je bolan.
Vse je sprejemal vdano in zaupal zdravni- kom, zato je bilo njegovo življenje toliko večji odsev poštenega in pravičnega moža ki zna v vsakem položaju vdano sprejeti tudi trpljenje in nemoč, čeprav bi še tako rad delal, skrbel,trpel in se daroval za dru- ge! Sedaj smemo upati,da se veseli v slavi večne Luči. Tako rad je vedno šel za po- grebom prijateljev; tudi njega je na zadnji poti spremljala velika množica. Po pogrebu smo se zbrali v kapelici viškega pokopališ- ča, da smo pri sv. maši molili in zapeli tudi hvalo večnemu Bogu za tako dobrega Pe- klenkovega očeta,ki nam ga je Gospod da- roval. Bil nam je lep zgled vernega, pošte- nega, dobrega, plemenitega človeka.
Hvala vam, dragi oče, za vso ljubezen, ki ste nam jo tako nesebično darovali! Vsem vašim,posebno dobri mami in sinu Franciju, pa globoko sožalje v imenu vseh, ki smo imeli očeta radi!

S. Mihelangela

K Bogu je odšla po plačilo tudi Genovefa Gojkošek, Gerečja vas, 62288 Hajdina.

Preko našega Prijatelja se iskreno zahva- ljujemo za res lepe želje mami invalidke iz Maribora, ki nam že več let redno piše. V molitvi smo združeni z vama, kakor z vsemi našimi prijatelji. Prosimo za vajin naslov.
Vsem,ki prebirate lepe misli lista prizadetih pozdrav po Mariji! Dragi Vovnikovi! Upamo, da bodo vaše pri- jateljice iz Maribora prebrale to pisemce ter se, s pripisanim naslovom spet oglasile. Priložnost imamo povedati vsem bralcem, da je ta kotiček našel mesto že v drugem letniku Prijatelja, ko smo pojasnili namen: »da bi se med seboj spoznavali in našli re- sničnega prijatelja.« Takšen namen ima še danes. Najbrž je še vedno res, kar sta za- pisali sestri Kati in Helenca v naslednjem Prijatelju: »Gotovo pa vas je še mnogo, ki ste zapuščeni,osamljeni in trpite.Sporočite svoje naslove v to rubriko,ali pa pišite tis- tim, ki so že poslali svoje naslove. Tako se bomo med seboj povezali. Z ljubeznijo in tolažbo bomo drug drugemu stali ob strani!«

Spoštovani prijatelj urednik, piše vam pre- prosta sestra. Tu vam pošiljam iz italijan- skih knjižic nekaj misli, če vam bodo prišle prav.
Zelo vas moram pohvaliti,ker se res potru- dite za prizadete in neprizadete. Vsem je dosegljiva ljubezen. Vsi ne moremo iti na olimpijske igre,vsi pa se lahko odpremo bo- žji ljubezni in tako bi znali tudi laže odpuš- čati,ker odpuščanje pride od samega Boga Laže je telovaditi, delati z rokami... kakor odpuščati, ljubiti...
Zakaj vam to pišem? Zelo me boli,da je tako tragično vzel invalid, ki ga je po njegovem mnenju, hote ali nehote, užalil duhovnik.
Dostikrat tako žalimo tudi mi, ker začnemo pogovor: o kako si velik, debel, suh...itd. To so zunanji znaki, mi pa bi se radi pogo- varjali z osebo. Priznam, da sem tudi sama večkrat užaljena,ker se čutim manjvredna. Odkar pa sem se sprejela tako kot sem, so me sprejeli tudi drugi - to sem opazila.
Če pa je človek še bolj povezan z Bogom, bo rekel: »En dobiček je dobiti Boga in ena izguba je izgubiti Boga ali prijateljstvo z Bogom!«
Vse dobro želim vam ter vsem znanim in neznanim prijateljem, Vaša prijateljica v Gospodu Hvala,draga s.Marija,da ob člankih še sami razmišljate. Še posebej hvala za poslane misli, ki bodo prišle prav. Naj to spodbudi še druge k pisanju, oziroma,da pošljejo, če najdejo kaj primernega.Vsi pač ne moremo vsega prebrati,vsak pa more kaj prispevati da bo vsebina Prijatelja bogatejša.

Dragi prijatelji! V postnem času in v svetem letu odrešenja se z veseljem pridružimo Kri- stusovemu trpljenju. Vse tegobe in trplje- nje mu darujmo za našega papeža Janeza Pavla II., za vso katoliško Cerkev in za mir med narodi,sosedi in v družinah. Zato sku- šajmo vse svoje bolezni ter bolečine daro- vati v te tako potrebne namene.Vem,hudo je trpeti, saj sem sama obtežena z velikim trpljenjem. A, če že moramo trpeti, zakaj ne bi potem to svoje trpljenje z veseljem darovali v te vzvišene namene? Skušajmo v tem postnem času in v svetem letu od- rešenja posnemati našega trpečega Zveli- čarja in mu z veseljem slediti!
Vsem sotrpinom želim duhovno globoko doživete velikonočne praznike! S tem,ko spodbujamo druge,tudi sami laže gremo naprej,kajne,draga Adela. Vsak dan imejmo pred očmi našega Odrešenika,da bi mu z veseljem služili, saj nam je za to ob- ljubil svojo pomoč.

Dragi bratje in sestre! Ko sem letos dobila prvo številko Prijatelja, sem se najbolj raz- veselila novice, da lahko sodelujemo tudi zdravi. Tako sem se takoj odločila, da vam pišem, le da sem dolgo odlašala.
Sem štirinajstletno dekle in že dolgo si že- lim priti v stik z bolniki. Drugače kot v mo- litvi, mi to še ni uspelo. Pred kratkim smo imeli v naši župniji mašo za bolne in trpeče Prisluhnite mi. Čeprav ne morem vedeti, kako vam je hudo prenašati bolečine,saj bi morala najprej sama izkusiti, vam povem: Rada vas imam. Kljub temu,da ne vem kdo in kje ste.Rada vas imam bolj kot vse dru- ge, saj ste vi najbolj podobni Križanemu, ki ga ljubim. Vi ste moji prijatelji, bratje. Do- kler je z vami Jezus, nikar ne recite,da ste osamljeni, da vas nihče ne razume, saj je On nase vzel naše slabosti.
Tudi v svojem bodočem poklicu, kamor me Bog kliče,želim biti z vami.»Glej,kako dobro in prijetno je, če bratje skupaj prebivajo... Zakaj,tam daje Gospod blagoslov, življenje na veke.«
Ta misel naj spremlja vse nas.Res je dobro če skupaj prebivamo. Čeprav ne pod isto domačo streho, temveč pod božjo streho. Ostanimo povezani v Kristusu.
Prisrčen pozdrav! Draga Vlasta, zdi se, da je prejšnji podna- slov »list za bolne« nekatere motil. Zato z veseljem pozdravljamo tebe in vse nove prijatelje. Naj Bog podpira vašo velikoduš- nost in vam da moči, da boste vztrajali.

Sveto leto odrešenja se bliža koncu. Naj nam še naprej dobri Bog, njegova in naša Mati Marija stojita ob strani in nam dajeta svoj blagoslov. Vam v uredništvu pa veliko uspehov pri obnovljenem Prijatelju.
Bog z vami in Mati Marija.
Prosim vas, da teh vrstic ne objavite saj veste, da gre kmetu v roke sekira, motika in kosa, ne pa svinčnik, posebno pa še pri sedemdesetih. Lepo vas pozdravlja Draga Mici,upamo,da ne boste hudi zaradi objave, saj je vaše pismo imelo dva dela... Res je,da beseda ne teče vsakemu enako, pomembno pa je, da spregovori življenje. Zato ne gledamo na stan, saj nas Bog bla- goslavlja v vsakem poklicu, če se le hoče- mo potruditi.

Jubilejno leto našega odrešenja se izteka. Hvala svetemu očetu Janezu Pavlu II.,ki je naznanil sveto leto in vsemu svetu zaklical: »Odprite svoja srca Kristusu Odrešeniku!«
Želim se iskreno zahvaliti vsem, ki ste nas na romanjih,srečanjih in v verskih listih spo- dbujali k resničnemu spreobrnjenju in spravi da bi bili srečni in živeli v miru z Bogom, z bližnjim in samim seboj.
Želim, da bi se sveto leto nadaljevalo do poslednjega dneva našega bivanja na ze- mlji, ko se nam bo odgrnil zastor večnosti.
Da bi v naših srcih ostali trojni sledovi, se bomo vsak dan spominjali odrešenja, vsaj s kratko in hvaležno molitvijo: »Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!«
Hvaležni smo vam, draga Marija, za spod- budo:če hočemo,da bo sveto leto obrodilo sadove,se moramo vsak dan spreobračati. Odrešenje je božji dar,mi pa smo poklicani, da z njim sodelujemo do konca.

V samoti tudi pozimi hitro mine čas. Komaj so utihnile božične pesmi,že se bodo ogla- sili velikonočni zvonovi, ki bodo naznanili slovo od svetega leta. Zahvalimo se Bogu za milosti, ki smo jih prejeli.
Dragi moji sotrpini,molimo in darujmo svoje trpljenje za tiste, ki jim sveto leto ne bo nič koristilo.
Vsem prijateljem bolnim in zdravim veselo veliko noč in lep pozdrav. Res je, draga Fanika, iz svojih molitev ne smemo nikogar izključevati. Bog ljubi vsa- kega človeka in je »zaradi nas in našega zveličanja poslal svojega Sina na svet.« Bog daj,da bi vsi zmogli koristno preživljati samoto.

• Vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temi- ne mojega srca. Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen, globoko poniž- nost, razumnost in spoznanje, da se bomo držali tvojih zapovedi. • Škoda, da (za Prijatelja) ne najdete pri- mernega podlistka (nadaljevanke), takšne reči ljudje radi berejo. Vem, da ni lahka iz- bira,okusi so različni.Eno pa drži:preproste - iskrene pripovedi vsi radi beremo. • Pošiljam vam zgodbo »Sestrični« kot be- sedno darilce bolnika-bolnikom. Novi shemi revije želim uspešno prihodnost! • Veseli me, da ne pozabite name, vendar se srečanja ne morem udeležiti;ta čas sem še bolj bolehna in nemočna. Hvala, z vami bom v molitvi. Lepo se imejte in Bog bla- goslovi vse! • Zaradi svoje bolezni si ne upam iti od do- ma. Imamo pa tudi veliko snega, da še do hiše ne moremo z vozilom. Ko bo romanje na Brezje, bo menda že bolje, pa takrat na svidenje! • Upanje je življenje vsakemu srcu,kako ne bi bilo trpečemu! • O odnosu bolni-zdravi bomo govorili ve- dno. Največji uspeh bo takrat, ko ne bomo govorili vsak na svojem bregu, ampak, ko bomo skušali vse težave različnosti spre- jemati in reševati skupaj.

»Ali bi lahko pri vas na vaši masti ocvrli naše krofe?«
Prav,boste pa vi drugič lahko prinesli svoje klobase kuhat v naše zelje.«
Voznik fička: »En deci bencina prosim!«
Uslužbenec: »Imate gume v redu,ali pa naj enkrat kihnem v zračnico?«
»Slišal sem, da je tvoja žena zelo skrbna.«
»Da. Včeraj sem se ob štirih zjutraj vrnil domov, pa me je še vedno z metlo čakala pri vratih.«
Doma očka zabavlja: »Presneto! Imam že- no in dve odrasli hčeri, pa letam po hiši z odtrganima gumboma na jopici!«
Žena ga tolaži: »Toda Karel, pred nami ti vendar ni treba biti nerodno!«
Mamica čita sinčku pred spanjem pravljico. Končno jo sinek prekine: »Povej, mamica, ali ne bi mogla tiše brati, jaz bi namreč rad zaspal.«
Filozof je človek, ki noče verjeti, kar vidi, ker je preveč zaposlen s premišljevanjem o tem, česar ne vidi.
Mc Nepp teče za taksijem.
»Koliko stane do železniške postaje?«
»Tri šilinge,« odgovori voznik.
Nekaj časa pozneje: »In od tukaj?« »Štiri« »Kako?« - »Postaja je v drugi smeri!«
Prvi večer po poročni noči prinese mlado- poročenec domov vrečko bombonov.
»Tebi enega, draga, druge pa spravimo za otročičke.« V škotskih hribih vpraša gost gostilničarja: »Ali imate, prosim, zobotrebec?«
»Ne,« odgovori Škot, »nekoč sem enega imel, pa ga je letoviščar zlomljenega vrgel pod mizo.«

Križanka

Zgodovina sedanje šem- peterske bolnišnice »Dr. Franc Derganc« ima svoje začetke v letu 1945, ko je bila v Vipavi ustanovljena bolnišnica s kirurškim ter intenzivnim oddel- kom. Istočasno je bila v Ajdovščini usta- novljena infekcijska bolnišnica.
Leta 1956 se je bolnišnica iz Vipave preselila v Šempeter in dobila naslednje oddelke: kirurškega, otorinolaringološkega, pediatri- čnega, ginekološkega, internega (začasno je do leta 1964 ostal še v Vipavi), infek- cijskega in pa rentgenološki ter biokemični odsek in lekarno.
Poslovni prostori so bili v zgradbi,kjer je do tedaj delovala bolnišnica za sklepno tuber- kulozo, in je bila tega leta preseljena v Valdoltro.
Leta 1959 je bila osnovana enota za reha- bilitacijo.
Leta 1965 je pričel delovati okulistični od- delek in porodnišnica.
Leta 1964 se je pričel uresničevati idejni projekt za novo zgradbo. Do leta 1966 je bil postavljen 9 nadstropni skelet za novo poslopje. Vendar so se dela ustavila do leta 1972, ko je gradnja ponovno stekla s po- močjo samoprispevka.
Leta 1975 je bila Bolnišnica za predšolsko invalidno mladino na Stari gori združena z bolnišnico v Šempetru. Na Stari gori deluje tudi ortopedski oddelek; do leta 1981 je tu deloval tudi rehabilitacijski oddelek,ki pa je moral biti ukinjen.
Bolnišnica ima skupno 518 postelj (od teh na Stari gori 110). Ima moderno opremljen laboratorij, 5 mest za dializo (umetne led- vice), oddelek za nuklearno medicino. In- tenzivna enota ima 8 postelj.Skupaj je 830 zaposlenih (od tega nad 60 zdravnikov). Letno se v bolnišnici zdravi okrog 15.000 ležečih bolnikov, ambulantno pa približno 100.000.

Obiski so dovoljeni ob sredah in petkih od 15. do 16. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 13. do 15. ure. Na oddelkih za otroke (pediatrija) so obiski vsak dan med 11. in 16. uro, v porodniš- nici pa vsak dan od 15. do 16. ure.
Če želite obisk duhov- nika, sporočite svojo željo oddelčni sestri, ali pa župnijskemu uradu Šempeter, Cesta prekomorskih brigad 24, telefon 065/31-357

Prispevke za III. številko pošljite do 15. aprila 1984.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava:Maistrova 2,61000 Ljubljana-Odgovorni urednik: Jože Zupančič, Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naroč- nina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) -Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107-010-80691; 13512/49 PRIJATELJ, Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana - Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen pro- metnega davka.