JUNIJ

MISIJONSKI NAMEN: Za iskren dialog med velikimi verstvi Indije
Veliki indijski apostol miru Gandhi spod- buja: »Človek ne odnehaj, temveč po- magaj ljudem do miru.« Dovolj je bilo vojn med verstvi.Spomnimo se v molitvi te dežele nasprotij, da bi nastopil čas dialoga, sožitja in miru med verstvi Indije

JULIJ

MISIJONSKI NAMEN: Za dejavno soli- darnost z ljudstvi, ki trpijo lakoto
Statistični podatki, ki poročajo, koliko ljudi trpi pomanjkanje, lakoto, nimajo pitne vode in ne žive v ustreznih higien skih razmerah, so zastrašujoči in kažejo na nepoštenost teh, ki se neodgovorno vedejo do vseh dobrin. Kljub vsemu temu mora biti naše upanje večje kot zlo in naša molitev še zaupnejša in močnejša.

A. K.

Dragi prijatelji!

Odkar je bil g. Jožef Kvas imenovan za pomožnega škofa v ljubljanski nadškofiji smo imeli v načrtu tudi pogovor z njim. Končno vam ga predstavljamo, čeprav so že drugi pisali o njem. Pritegnilo nas je njegovo škofovsko geslo: »Služiti z veseljem«, ki mu pomeni življenjski pro- gram.
Gotovo že mnogi načrtujete, da se bo- mo tudi letos v največjem številu zbrali na: XVI. vseslovenskem romanju bolni- kov, invalidov in ostarelih na Brezjah v soboto 23. junija. Ob 9.30 se na trgu pred cerkvijo začne priprava na mašo s petjem in rožnim vencem ter spovedo- vanje.Ob 10.30 bo romarska maša; so- maševanje z zastopniki slovenskih župnij bo vodil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Vse udeležence tega romanja, bolne in zdrave, prosijo, da se prijavite do 8. junija (najkasneje do 15. junija) na naslov: OGNJIŠČE, p. p. 27 - 61104 LJUBLJANA. Prijavljeni boste prejeli na- tančna navodila in vse, kar je potrebno za romanje.
Ko boste prebirali to številko, nas bo velikonočni čas že privedel do binkošti. Binkoštni praznik je apostole prerodil, da so postali srčni oznanjevalci in neu- strašeni pričevalci. Pred tem pa je re- čeno, da so »Vsi ti enodušno vztrajali v molitvi«. To je bila molitev apostolov in prve krščanske skupnosti. Tudi za nas brez molitve ne bo binkošti, brez binko- štnega ognja pa ne bo novega krščan- stva. Vsa naša iskanja in prizadevanja za veselo služenje naj prežarja Gospo- dov Duh.

Uredništvo

Mogoče lahko tudi meni svetuješ, kaj in kako naj odgovorim prijatelju, ki me je vprašal, zakaj se družim z »nevernimi« ljudmi, ko pa sem sama verna.
Sedaj se še sama sprašujem, če je to prijateljstvo zame nečastno in je naša dolžnost,da se izogibamo tistih,ki imajo drugačen življenjski nazor?
Prav ti »neverni«, pa so za mene zelo dobri in vedno pripravljeni pomagati, ne da bi pri tem skušali vplivati na moje versko prepričanje.
Hvala za razumevanje, nasvet in lep pomladni pozdrav! Že črka pravil Bratstva bolnikov je na tvoji strani, draga Marija. Čeprav je Bratstvo bolnikov krščansko gibanje, ki se duhovno hrani iz evangelija, ne po- zna nobenih meja. Ali ni ravno trpljenje tisto, kar je nam ljudem tako usodno skupno in nas prej ali slej poveže v eno samo družino preizkušanih bitij? Ali je med ljudmi še kaj bolj usodnega,ki se ne zna ustaviti pred nobeno mejo? Ljudi ločuje marsikaj: položaj,bogastvo, spol, narodnost, barva kože, veroizpoved. Da, sreča ljudi ločuje. Srečen človek se kaj rad zapre, da to »srečo opotečo« zavaruje zase. In sreča je muhasta,dana je enim za kratek čas, vsi pa morajo - prej ali slej, v takšni ali drugačni obliki - izpiti kelih trpljenja. V trpljenju odpade marsikatera maska, namišljena veličina in človek se razkrije sebi in drugim kot potreben pomoči, sočutja in razumeva- nja.Vsa človeška krhkost in ogroženost nam v bolezni stopita otipljivo pred oči. Nenadoma se drug drugemu razkrijemo kot enaki, kruto enaki. Poleg smrti je trpljenje najbolj demokratično:ne pozna izjem, za vse je enako.
Zato bi bilo toliko bolj nesmiselno, če bi se zaradi vere odtegovali prijateljstvu,ki nam ga nudijo dobri ljudje, tudi če niso verni.Jezus na križevem potu ni vprašal Simona, če je kristjan, ampak je s hva- ležnostjo sprejel njegovo pomoč. Enako se je morda zgodilo tudi z Veroniko. Bil bi svojevrsten napuh,če bi kdo kot krist- jan odklanjal prijateljstvo,ki mu ga nudi neveren sočlovek. Vernim zaradi njiho- ve vere ni prihranjenega ničesar, kar je človeško. V tem smo podobni Jezusu, ki ni imel za plen, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil in bil docela kakor človek (prim. Flp 2, 7). Sprejeti pomoč in prijateljstvo od slehernega človeka pomeni zavedati se, da smo vsi ljudje brez razlike povezani v isti usodi preiz- kušenj in bolečine in da v tem potrebu- jemo drug drugega.
Poleg tega pa se lahko verni od never- nih tudi marsikaj naučimo. Najprej je treba znati trpljenje prenašati in drugim pomagati v popolni nesebičnosti. Ker neverni za svoja dobra dela ne pričaku jejo nobenega plačila na drugem svetu, so nam lahko samo za zgled nesebično- sti in zastonjskega dajanja. Verni smo velikokrat v nevarnosti, da človeku v potrebi sicer velikodušno pomagamo s tako imenovano »nadnaravno« tolažbo, z lepo pridigo in verskimi spodbudami, prezremo pa,da to ni dovolj. Zato so kdaj neverni veliko bolj neposredni in naravni v svoji pomoči. Tudi te nam pošilja v pomoč Gospod in navzočost njegovega Duha skušajmo prepoznati in častiti v njihovih dobrih delih.

Tvoj Prijatelj

Dokler je človek zdrav in dejaven,gre pogosto mimo drobnih stvari v življenju. Škoda je, da jih tolikokrat "zamudi", ker v bistvu niso tako drobne in nepomembne,kot se zdi. Predvsem pa jih ne smemo zanemarjati pri delu z bolniki. Nimam namena posplo ševati, res pa je, da se iz posameznih primerov največ naučimo.
»Poglejte, kakšen sem,kot za maškarado Jopič je moder, hlače so rdeče. Sestra je rekla, da to ni čisto nič pomembno. Imam občutek, kot da sem že odpisan, da zame zares ni več pomembno, da bi bil urejen.«
Sosed se mu pridružuje: »Tudi meni se dogaja tako.Dvoje različnih copat so mi dali. Nihče se ni niti malo potrudil, da bi malo pobrskal in poiskal par.Za nas bol- nike tukaj se jim ne zdi več vredno.«
»Moja žena večkrat telefonira in vpraša kako je z menoj. V precej oddaljenem kraju živimo in ne more vsak dan hoditi sem. Vedno tudi naroči, naj mi izročijo pozdrave - pa se je doslej zgodilo samo enkrat, da mi je sestra te pozdrave iz- ročila. Meni pa to toliko pomeni!«
»Kot zdravstveni delavec doživljam po- sebno boleče, da sem kot bolnik nena- doma ponižan,da so se odnosi do mene spremenili. Nenadoma veljajo zame po- vsem drugačna pravila kot prej. Ko sem bil zdrav,so me povsod prijazno spreje- mali, mi tudi na tukajšnjem oddelku na- redili uslugo, če sem jih prosil itd. Zdaj, ko sem bolan,pa sem za vse postal ne- zanimiv,nepomemben. Ko sem npr.hotel z bolniškega oddelka telefonirati domov so me prav ostro poučili, bolnikom to ni dovoljeno. Meni pa bi bilo ravno sedaj, ko sem bolan,to pomembnejše kot prej, ko sem bil zdrav,ko mi je bil telefon do- segljiv na vsakem koraku. Imam obču- tek, kot da sem prišel na tekoči trak, v katerem sem izgubil osebno dostojan- stvo.«
Takšnih izjav bolnikov bi lahko še našli. Marsikdo poreče sicer,da so bolniki sitni in njihovih tožb ne smemo jemati pre- več resno. Toda ali je res tako?
Za človeka, ki se nenadoma znajde v bolnišnici, je prvo presenečenje, da se nenadoma znajde v tujem, nepoznanem okolju, da si mora sobo deliti z drugimi bolniki, ki jih prav nič ne pozna in jih ni sam izbral, ki so morda še bolj bolni od njega, da je odvisen od tujih ljudi, do katerih nima nobenega osebnega odno- sa in se mora ta šele razviti,da ob njem ni ljudi,ki jih ima rad in jim zaupa, da ne ve, kako se bo njegova bolezen razvi- jala in ali bo sploh ozdravel - vse to je zadosten razlog, da postane bolnik ob- čutljiv za vse, kar se godi okrog njega; mnogo bolj občutljiv, kot je zdrav. Bu- dno spremlja vse pogovore okrog sebe in včasih se tudi zgodi,da pripisuje kak- šnim besedam prevelik ali celo napačen pomen.Tudi opazuje,kaj se dogaja okrog njega: pri negi,pri vizitah,pri postiljanju, pri razdeljevanju hrane,pri čiščenju pro storov itd.
Spominjam se bolnice, ki je pripovedo- vala,kako dober in pravičen je bil zdra- vnik, ker se je izmenoma usedel zdaj k tej zdaj k drugi bolnici, k vsaki enako dolgo. Medtem pa se je zdravnica po- govarjala z bolnico v sosednji postelji veliko dlje kot z njo, in to jo je bolelo. Včasih se moramo zares potruditi,da se posvetimo vsem bolnikom enako pozor- no, enako dolgo, enako prijazno. To ni vedno lahko. Nekateri bolniki so bolj komunikativni in pogovor z njimi hitro steče. Drugi pa so bolj zaprti vase in pogosto ne veš, ali jim je kaj dosti do pogovora ali ne. Toda ravno ti so po- gosto najbolj občutljivi in jih je treba za pogovore šele ogreti.
Predvsem pa so bolniki zelo občutljivi, ali ravna osebje z njimi spoštljivo. K te- mu odnosu spada tudi skrb za zunanjo urejenost, za ohranitev določene intim- ne sfere, za omogočenje in olajšanje stika s svojci in prijatelji.
Vedno se zavedajmo, da so za bolnika tudi drobne stvari zelo pomembne. Po- menijo mu merilo spoštovanja do njega. Zato spada v celotno terapijo tudi to, da smo na drobne stvari pozorni vsi, ki delamo z bolniki: zdravniki,sestre, stre- žnice,laboranti, fizioterapevti,vratarji...

Danes ima beseda etika za mnoge ne- gativen prizvok,ker jo nekateri uporab- ljajo kot frazo, ki se v praksi včasih po- kaže precej drugače, kot jo razumemo zdravstveni delavci. Naš priznani stro- kovnjak akademik prof. Janez Miličinski je v predavanju v okviru regionalnega Društva medicinskih sester Kranj jeseni 1983 poudaril,da moramo razumeti etiko zdravstvenih delavcev na prvem mestu kot srčno dobroto v delu z bolnim člo- vekom.
Ob tem sem sam začel razmišljati. Etično dobro je vse tisto, kar služi človeškosti Zdravstveni delavci imamo svoj kodeks. Gotovo se z razvojem družbe in medi- cine spreminjajo posamezne norme. Bi- stvo pa ostaja isto: prevencija zdravja in skrb ter zdravljenje bolnega človeka. Ker je človek zelo sestavljeno bitje,mo- ramo za celotno razumevanje našega dela upoštevati definicijo Svetovne zdrav stvene organizacije, ki pravi: »Zdravje je popolna telesna, duševna in socialna blaginja ter dobro počutje in ne samo stanje brez bolezni ali telesne okvare.
Za zdravstvene delavce kristjane je prva norma evangelij, zavedamo se, da imamo pred seboj tudi določeno število vernih bolnikov. Kristjan je namreč kris- tjan, tudi kadar je bolnik.
Danes v moderni medicini vse manj ob- ravnavajo bolnika v njegovi celotnosti. Po svetu postajajo bolnišnice »delavni- ce« zdravja. Vse preveč pozabljamo na osnovno nego bolnika,ker nam speciali- stična obravnava in medicinsko-tehnični posegi jemljejo preveč časa. Zdravst- veni delavci imajo na delovnem mestu vse preveč osebnih problemov. Bolniki to zelo hitro občutijo. Naš poklic je po- sebnost,ker delamo z ljudmi,in to z bol- nimi. Lansko leto sem dalj časa obisko- val bolnico. Ko sem se zanimal, kako je z njo, so mi določene medicinske sestre vedno pojasnjevale, da je bolnica ne- mogoča. Velikokrat sem razmišljal,ali so morda te sestre pozabile na definicijo zdravja, morda izgubile smisel in ideal v svojem poklicu (morda ga sploh niso ni- kdar imele) ali pa so tako ozko medi- cinsko specializirane, da poznajo samo patologijo travmatologije kirurškega od- delka.
Velikokrat se medicinske sestre prito- žujejo,da njihov poklic ni dovolj cenjen. Marsikdaj sem že doživel, da opravljajo specialna dela namesto njih pomožne delavke-strežnice. Poklicna tajnost, ki še danes velja za "sveto", je velikokrat precej javna.Doživel sem,da so o bolni- kih govorili o vsem v prisotnosti drugih pomožnih delavcev, ki so »aktivno po- segali v debato«.
Tudi odnosi med delavci v bolnišnici so včasih močno »načeti«. Vsi danes go- vorimo o krizi avtoritete, toda določen red,določena praksa in način dela mora vladati v zdravstvenih ustanovah, ker sta tu objekt in subjekt dela bolan člo- vek.
Zdravstveni delavec - kristjan ima v današnjem času posebno vlogo. Vsi, ki poskušamo živeti po evangeliju, vemo, da je včasih to zelo težko. To posebno začutimo ob delu z bolnikom. Toda križ, ki smo si ga, upam, prostovoljno naložili in naj bi nas osvobajal, nosimo v med- sebojni pomoči z Njim, ki je pot, resnica in življenje in je poseben prijatelj bolnih in trpečih.
To so drobni prebliski,ki so se mi javljali ob predavanjih o osnovah medicinske etike, ki so bila v zimskem semestru na Teološki fakulteti v Ljubljani. Torej ne gre za posploševanje, pač pa za vtise in občutja, ki sem jih doživljal v svoji praksi.

J. S.

ODPRETI POT DO BOGA

Statistike kažejo, da število prizadetih v naši družbi narašča. Vzrokov za to je veliko in vsak,ki te stvari raziskuje, pri- de do različnih zaključkov: od tega, da je danes medicina zmožna ohraniti pri življenju hudo poškodovanega človeka, do ugotovitve, da onesnaženje okolja z raznimi kemičnimi sredstvi povzroča spremembe v genih, pa do domnev, da so določene civilizacije na robu propada- nja, degeneracije. Številke in raziskave problematiko prizadetih posplošujejo, posameznik je zanimiv le kot primerek,ki se bolj ali manj sklada s splošnimi ugo- tovitvami.
Toda družini s prizadetim članom take razprave ne pomenijo veliko. Oni so so- očeni z določenim človekom, z edinst- venim bitjem. To je njihov problem, to so njihove težave. Ta otrok je njihov in le njemu bi v prvi vrsti želeli pomagati. Nihče, ki ni neposredno vključen v njiho- vo življenje, jih ne more prav razumeti. Če pa jim kdo želi pomagati, je ta moč le zunanja,znotraj pa vsakdo nosi svojo težo sam. Vera v življenje, v človeka in v Boga je edina opora, na katero se more človek v svoji notranjosti nasloniti. Prijazna beseda, sprejemljiv pogled, ra- zumevajoča prijateljeva ušesa pomenijo mnogo več kot medicinska pomoč in so- cialna varnost. Dajejo namreč staršem varnost od znotraj.
Verni starši,ki jih je življenje povezalo s prizadeto osebo,iščejo takega prijatelj- stva med vernimi. Pa ga tudi najdejo? Na žalost so izkušnje mnogih nasprotne Mati, ki je s hudimi težavami rodila mo- čno prizadeto deklico, si dolga leta ni upala domov, ker so ji sorodniki po roj- stvu svetovali, naj pusti deklico umreti. In ko se je neke nedelje opogumila iti z njo k župniku,da bi ga prosila za krst,jo je hladno sprejel in pozdravil samo njo. Za otroka se sploh ni zmenil, kot da ga ni.S tem je materi pobral ves pogum,da se je razočarana vrnila domov z mislijo, da za takega otroka ni mesta v Cerkvi. Več let jo je mučilo vprašanje, kaj bo s tem otrokom po smrti. Jo bo mar Bog tudi zavrgel? Ali za take ljudi tudi v ne- besih ne bo prostora? Temu se je prid- ružil še občutek krivde in kazni:kaj sem storila Bogu,da tako hudo kaznuje hče- rko? Šele ko je na nekem romanju spo- znala duhovnika, ki je dal roko najprej deklici in potem njej,se ji je začelo vra- čati zaupanje in vera. Ta duhovnik, ki je deklici priznal najprej njeno človeško dostojanstvo, je materi odprl tudi pot do Boga.Po krajši pripravi so deklico kr- stili in ker se hrani samo s tekočo hra- no, jo duhovnik pri vsaki maši obhaja s Kristusovo krvjo. Tistega dne,ko je de- klica prejela prvo obhajilo, je mati pre- srečna dejala:"Zdaj lahko upam,da bom z njo vso večnost."
Vsekakor ne gre obsojati ljudi, ki nimajo razumevanja za prizadete ljudi in teža- ve svojih najbližjih. Na tako srečanje niso bili pripravljeni in tudi duhovniki v svojem študiju teologije niso seznanjeni s takimi primeri. Vse prevečkrat gledajo na predpise,premalo pa se zavedajo,da Bog s posebno ljubeznijo gleda na pri- zadetega.Saj ga je vendar ustvaril »po svoji podobi in sličnosti«. Vsak človek, pa naj bo še tako prizadet,naj ima raz- vite telesne in duševne sposobnosti ali ne, je božja stvaritev in Bog ga je želel takega, kot je. Še več, dal mu je dolo- čen poklic in poslanstvo v svetu. Mor- da na prvi pogled to ni razvidno, ker so »naše oči zadržane«. Povsod vidimo le uspešnost, sposobnost, moč in telesno lepoto. Celó naša vzgoja prizadetih je vsa usmerjena v »delovno usposablja- nje«,da bi bil ta človek koristen za dru- žbo, da bi bil »rentabilen«. Vendar pa poslanstvo prizadetih ni v tem. Oni nam odpirajo oči za druge vrednote, nam sprašujejo vest in nas opozarjajo, da je vsako življenje neprecenljiva vrednota, ki prihaja od Boga. Tudi učenca na poti v Emavs nista v »tujcu« takoj prepoz- nala Jezusa. Potrebna jima je bila dolga pot priprave, pogovora in razmišljanja, da sta bila sposobna preko zunanjega videza prodreti v bistvo.
Ko prihajamo v stik s prizadetimi in oko- ljem,kjer živijo,imejmo veliko spoštovanje in ne mislimo,da vse vemo, čeprav nam ta svet ni neznan. Vedno znova se je treba vračati vase in si izpraševati vest Predvsem pa se zavedajmo, da imamo pred očmi človeka, ki nosi za nas božje sporočilo. On je za nas evangelij ljubezni.

Jože Mihelčič

BOJ ZA OHRANITEV VERE

27. oktobra 1950 sva z mamo sedeli na vozu, v katerega je bil vprežen konj. Oče, bratje in sestre so mi mahali v slovo. Na obrazu so se mi topile sne- žinke in se mešale s solzami, ki so tekle po licih.
Na železniški postaji je čakala socialna delavka. Z njo so bili še trije invalidi, s katerimi sem se skupno odpeljala v za- vod za invalidno mladino.
Težko je bilo slovo od doma. Občutek, da sem oropana topline domače hiše, me je bolel. V tišini večerov sem dolgo molila. Ko sem ponavljala nekaj molitvic ki sem jih znala, se mi je v dušo naselil mir. To je bil zame največji zaklad,ki sem ga prinesla od doma. Živa vera staršev mi je bila vedno pred očmi. Zato v otro- ški duši ni bil mogoč dvom v obstoj Boga.
Kmalu sem se privadila na novo življenje Sovrstniki smo bili hitro prijatelji. Vsi so bili iz krščanskih družin,pa smo se zme- nili, da bomo ob večerih skupno molili. Drug drugemu smo posredovali skromno versko znanje,ki smo si ga nabrali doma Kmalu so nam onemogočili take skupne večere. Tudi v šoli so nam pogosteje govorili,da Boga ni.V mnoge mlade duše so zasejali dvom. Nismo vedeli, kdo ima prav, starši ali učitelji. S tem se je po- gosto tudi med nami krhalo sožitje. Le nekaj nas je ostalo, ki smo še vztrajali pri molitvi. Boj za vero je bil težak.Mar- sikaj je bilo treba prestati. Nismo klonili. Še bolj smo se trudili, da bi bili dobri, ubogljivi in pridni pri učenju. Tako smo z otroško preprostostjo pokazali, da ne mislimo dati - Luč pod mernik.
Po šestih letih sem končala šolo in se vrnila domov. Toda moj dom ni bil več tisti dom, ki sem se ga spominjala iz prejšnjih let. Spoznala sem drugačno življenje. Kar težko se je bilo navaditi živeti med zdravimi. Gledali so me dru- gače, kot sem bila vajena. Težko sem prenašala, če je kdo prišel k hiši in se pogovarjal o mojih težavah. Mama me je v takih trenutkih spodbujala, mlajši bratje in sestre pa so se trudili, da bi me normalno sprejeli.
Kmalu se mi je izpolnila največja želja. Prejela sem sveto obhajilo in dve leti za tem zakrament svete birme. Bila sem ne- izmerno srečna...
Leta so minevala z neverjetno naglico. V meni je rasla želja, da bi se osamo- svojila.Nekateri od domačih so se čudili mojim drznim željam. Niso mogli verjeti, da bi se mogla kot nepokretna invalidka zaposliti. Trdno sem bila odločena, da poskusim vse. Mama me je spodbujala. Pustila mi je, da o svojem življenju od- ločam sama. Hvaležna sem ji bila,da me je pustila odrasti.Nudila mi je toliko po- moči,kolikor sem je potrebovala,ničesar mi ni vsiljevala.
Težka je bila pot do zaposlitve. Zaradi mnogih ovir je bila edina možnost- zavod za zaposlovanje invalidov.
Spet sem šla od doma novemu življenju naproti... Začel se je tudi ponovni boj za moje versko prepričanje. Nisem smela k maši. Le kadar sem bila na dopustu doma, sem lahko prejela zakramente. Tako sem tiho vztrajala dve leti. Okolje in novo življenje me je počasi vpijalo vase in me zavrtelo v divji ples "sodob- nega mišljenja". V meni je nastala pra- znina. Skušala sem jo napolniti s tem, kar mi je bilo dosegljivo: razne zabave, kino,glasba,družba... Toda nič od tega, kar mi je svet ponujal, mi ni moglo dati pravega veselja. Čutila sem se iz dneva v dan bolj sama, čeprav zmeraj obdana z ljudmi. S Cerkvijo nisem imela nobe- nega stika štiri leta. Čeprav nikoli nisem dvomila o Bogu,se mi je zdel zmeraj bolj nedosegljiv in daleč - in nikogar ni bilo, ki bi mi ga približal. Moja vera je bila v veliki preizkušnji. Duhovna stiska je na- raščala iz dneva v dan. Nisem mogla več vzdržati. Pred menoj sta bili samo dve izbiri: ali ostanem pri minljivih stvareh, ki jih ponuja svet,ali se v popolnem za- upanju odločim za Boga, ne vedoč, kaj me čaka. V meni je zmagal Bog! Nihče ni mogel razumeti moje odločitve, ko sem dala odpoved.Nekateri so mi hoteli »dobro« in so mi jasno povedali, da ne bom nikjer drugje dobila zaposlitve. Ta- krat je bila žeja po Bogu že tako velika, da mi je bilo čisto vseeno, kaj bo z me- noj, želela sem si le stik s Cerkvijo.
Odšla sem iz zavoda. Izročila sem svojo pot Gospodu.Moje zaupanje je bilo proti vsemu pričakovanju bogato poplačano. Hitro sem našla novo zaposlitev in dob- re ljudi, ki so mi pomagali. Kljub mnogim težavam, ki so me na zunaj spremljale, sem našla notranji mir in srečo. Moja svoboda vere ni bila več ogrožena.
Po vseh teh izkušnjah in bojih za vero sem se marsikaj naučila. Predvsem to, da nosim v srcu prostor,ki ga lahko za- polni samo Bog. Ni je stvari na svetu, ki bi mi jo lahko kdo dal v zameno za Njega.

Z. P.

ANGEL VARUH

Tiste septembrske sobote je bil pravi poletni dan.
Vračala sem se s trga.Za trenutek sem postavila na tla cekar in košaro, da si oddahnem. Opazovala sem otroke,ki so se pred blokom brezskrbno igrali. Naen- krat so me opazili. Med vriščem in vpit- jem, ki je nastalo, sem razumela le dve besedi: »Dominik je padel«.
Pustila sem zelenjavo in mimo dvigala stekla po stopnicah v četrto nadstropje Stanovanje, kjer sem pred dvema urama pustila moža in oba otroka, je bilo za- klenjeno. V grlu me je še močneje stis- nilo. Ne vem, kako mi je uspelo, da sem poiskala ključ in odprla. Sobi, kuhinja in vsi prostori,v katere smo se komaj pred dvema mesecema s toliko sreče in ve- selja vselili, so zevali prazni in so bili prvič tuji in neprijazni.
Ko me je taksi peljal v urgentni blok, sem še vedno upala, da so se otroci zmotili ali da je to le neslana šala. Predno sem v sprejemni pisarni uspela izjecljati svo- je ime, je po hodniku prišla medicinska sestra, s katero sva bili do nedavnega sodelovali v vrtcu. Brez besed me je prijela in odpeljala v sobo, kjer je prive- zan na posteljico ležal Dominik. Spoznal me je in zajokal. Jaz pa tudi. V težkih urah negotovosti, ki so sledile, sem po- stopoma dojela, kaj se je zgodilo. Tre- nutek nepazljivosti in Dominik je odprl balkonska vrata in pristavil blazino, da bi videl otroke na dvorišču.
Na majhni zelenici,ki je kakor po čudežu ušla betoniranju in se je znašla prav pod našim balkonom,se je končal padec iz četrtega nadstropja.Zdravniki ne ve- rjamejo v čudeže, vendar so se tokrat čudili. Skorajda niso verjeli očem, kajti po treh dneh opazovanja, so ugotovili, da od padca ni nobene poškodbe niti posledic.
Mož me je srečen objel in dejal: »Olga, to kar zvečer blebetate z otroki o an- gelčku varuhu..., je videti, da le niso prazne besede.«
Vso pot v bolnišnico so bile moje roki sklenjene. Po strehi taksija je škropotal dež. Pozabila sem čeveljčke.

mama Olga

V rubriki Bog ozdravlja in od- rešuje smo se srečali s prob- lemi, ki jih povzročajo bolezni in druge oblike prizadetosti. Doslej smo lahko brali in premišljevali od- govore, kot nam jih posredujejo različne knjige stare in nove zaveze.Kristjani išče- mo zadnje odgovore na naša vprašanja v razodeti božji besedi.
Vprašanja,s katerimi se soočamo kristjani v življenju,so skupna vsem ljudem,saj se človek prej ali slej vpraša, čemu živi, ka- kšen je zadnji namen njegovih različnih naporov, za kaj ali za koga živi, čemu ali komu je pripravljen posvetiti svoje življe- nje itd. Verjetno tudi ni človeka, ki se ne bi v življenju vsaj enkrat srečal z osebnim trpljenjem ali trpljenjem v svoji okolici.
Če na splošna življenjska vprašanja tež- ko dobimo zadovoljiv odgovor, se še teže sprijaznimo z odgovori, ki skušajo pojas- niti smisel trpljenja. Odgovori, ki nam jih posreduje naša vera, so drugačni od od- govorov nekristjanov.
V rubriki Bog ozdravlja in odrešuje želimo nadaljevati naše premišljevanje o trplje- nju v luči papeževega apostolskega pis- ma, ki ga je napisal v jubilejnem svetem letu. Papež je s pismom o krščanskem razumevanju trpljenja povabil vse krist- jane, da se znova poglobijo v skrivnost božjega odrešenja v Jezusu Kristusu. Pismo je bilo napisano na praznik lurške Matere božje, 11. februarja letos. Papež se je v tem pismu dotaknil največje skriv- nosti človekovega življenja - trpljenja.
Med glavnimi nameni Prijatelja je tudi že- lja, da bi pomagal prizadetim in njihovim prijateljem odkrivati smisel in vrednost trpljenja. Zato bo apostolsko pismo o krščanskem razumevanju trpljenja po- stalo za nekaj časa glavna vsebina naše rubrike.
Apostolsko pismo bo verjetno v celoti prevedeno v slovenščino v zbirki Cerkveni dokumenti (CD). Nekatere točke pisma so napisane v nekoliko težje razumljivi obliki V našem sestavku jih bomo predstavili nekoliko skrajšane.

Apostolsko pismo ima naslov po začetnih besedah latinskega besedila; slovensko ga bomo imenovali Odrešenjska vrednost trpljenja. - Poleg uvoda in zaključka je pismo razdeljeno na šest poglavij: Svet človeškega trpljenja, Različni poskusi glede odgovorov na vprašanje o smislu trpljenja, Jezus Kristus je premagal trp- ljenje z ljubeznijo, Sodelavci Kristuso- vega trpljenja, Evangelij trpljenja, Dobri Samarijan.
Apostolsko pismo je sestavljeno na te- melju izkustva trpljenja nekaterih sve- topisemskih pisateljev, zlasti apostola Pavla.
1. točko pisma začenja papež z bese- dami apostola Pavla. »Odrešenjsko vre- dnost trpljenja je apostol Pavel razložil takóle:
'Na svojem mesu dopolnjujem,kar manjka bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev' (Kol 1, 24). Te besede bi lahko vzeli za konec poti, ki teče po dolgih ovinkih v zgodovini človekovega trpljenja. V njih slutimo spoznanje zad- njega smisla trpljenja, zato jih spremlja veselje. Apostol je zapisal: 'Veselim se v trpljenju za vas' (Kol 1, 24). Pavel se veseli, ker je odkril najgloblji smisel trp- ljenja. Čeprav je bilo Pavlovo izkustvo trpljenja zelo osebno, je lahko njegovo spoznanje v veliko pomoč tudi drugim, da bi prodrli v odrešenjski smisel svoje- ga trpljenja.«
2. točka govori najprej o tem,da je kr- ščansko premišljevanje o trpljenju sicer povezano z vsebino jubilejnega svetega leta odrešenja, vendar ima širši pomen, ker gre za obširno vsebino, ki zadeva človeka v vsakem trenutku njegovega življenja...Čeprav omenja Pavel v pismu Rimljanom, da 'doslej vse stvarstvo zdi- huje in trpi v porodnih bolečinah' (Rim 8, 22), in čeprav vemo, da tudi živalski svet pozna trpljenje, lahko rečemo, da je trpljenje bistvena lastnost člove- kove narave.
-Smisel trpljenja je tako globok,da pre- sega človeka samega.Človekovo trplje- nje je tista točka njegovega življenja, v kateri ga skrivnostna »usoda« vabi, da se dvigne nad samega sebe.
3. točka pojasnjuje, kako je premišlje- vanje o trpljenju tesno povezano z vse bino svetega leta odrešenja.Kristus nas je odrešil s križem - s svojim trpljenjem. Premišljevanje o trpljenju je nekakšno nadaljevanje apostolskega pisma Člo- vekov odrešenik (ki je prevedeno v slo- venščino v CD 2, 1979), v katerem je papež zapisal, da v Kristusu »vsak člo- vek postaja pot za Cerkev« (Človekov Odrešenik št. 14). To velja še posebej za človeka,ki se sreča s trpljenjem. Ra- zlične oblike trpljenja so namreč navzo- če v vsakem trenutku našega življenja. Zato je trpljenje neločljivo povezano z našim zemeljskim življenjem.
Cerkev se čuti poklicano, še posebej v svetem letu odrešenja,da pride človeku ki trpi, naproti. Rojena je bila namreč v skrivnostnem odrešenju Kristusovega križa. Zato je njena naloga, da išče pot do vsakega človeka in trpljenje je go- tovo najbolj pomembna pot do njega.
4. točka. - Premišljevanje o trpljenju nagiba človeka k usmiljenju in k spo- štovanju;ob tem pa se prebuja v njem tudi nekakšen »sveti strah«.Trpljenje je namreč velika skrivnost. Zato naj bo izraz spoštovanja prva beseda na za- četku našega premišljevanja o trpljenju Navdihuje ga najgloblja potreba srca in najgloblja zahteva vere.Oba motiva se združujeta prav v odnosu do trplje- nja: potreba srca nam narekuje,da pre- magamo napačno bojazljivost, zahteva vere, kot jo je izrazil apostol Pavel, pa nas usposablja, da se upamo dotakniti najbolj nedotakljive točke človekovega življenja. Človek ostaja namreč v svo- jem trpljenju nedotakljiva skrivnost.

BLIZU BOGA IN MED LJUDMI

Pot z Gorenjske v Ljubljano je bila pesem svetlobe in sveže zelene barve. Dišalo je po po- mladi... Tudi na ulicah mesta med drvečo pločevino in betonskimi stav- bami je bilo čutiti nekaj skrivnostnega... Bil je ravno véliki teden.
Sogovornik naju je pričakoval ves resen a z nasmehom,ki ga ni mogoče spregle- dati. Malce v zadregi sem bila, kako naj se menim z njim o delu ter o mnogočem česar je v njem veliko. V pomoč mi je bil nasvet, ki sem ga dobila dan poprej in ga posredujem tudi vam: »Imejte ga radi!«
Pred letom dni smo z veseljem in spoš- tovanjem zvedeli za njegovo imenova- nje. Škof, visok naslov, pomembnost, čast,bi pomislil kdo. Ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas (Ciril Metodov trg 7, Ljubljana) orje, seje in mlati pridelano klasje, kot je to delal prej. Novi naslov ni služba časti, pač pa nenehno, tiho in vztrajno služenje.V pogovoru sem kma- lu začutila, da mu delo pomeni več kot zahteva njegov poklic.
Katera misel vas je vodila v letoš- njem postu? »Spraševal sem se, ali sem v svetem letu preveč "nastopal"? Ali sem kaj storil za svojo poglobitev? Pred postom sem imel duhovne vaje. Kaj bi sicer mogel dati ljudem, če se sam nisem v to poglobil? Moji postni govori so bili namenjeni različnim skupinam, zato sem moral prisluhniti mnogim potrebam. Ni pomembna sama pridiga, ampak tudi, kako kot škof priti med ljudi.«
»Ko pišem voščila, pristavim željo za globoko doživet ves veliki teden s Kris- tusom.Obredi Velikega tedna nujno spa dajo k slavljenju. Velikonočno veselje in zunanji obredi Vstajenja so rezultat te- ga, kar prej dobimo.«
Vaša želja,ko se izteka izredno sve- to leto? »Po svoji vsebini naj se ne bi končalo, ampak naj ostane.«
»Binkošti so praznik Sv. Duha. Če je na ta dan v župniji pripravljen dan bolnikov pa je s tem zatemnjena skrivnost Sv. Duha, to ni prav,ker binkošti niso praz- nik bolnikov.Na prvi binkoštni praznik so apostoli začeli delovati kot misijonarji in ta dan naj bi v žrtvi in molitvi za uspeh misijonskega dela sodelovali vsi,posebno pa še bolniki, tako da bi darovali svoje trpljenje. Dan bolnikov pa je lahko ka- darkoli oziroma bi moral biti vsak dan.«
»Mislim, da sem to izrazil v svojem škofo- vskem geslu: Služiti z veseljem.Lepo je, da sem med ljudmi. Rad nekaj žrtvujem, da so drugi veseli. To me vodi k Bogu.«
»Moram kar iskreno povedati, da sem včasih "nevoščljiv" nekaterim, ki o tem veliko govore. Nisem vajen govoriti o svojih verskih doživetjih.Morda zato,ker sem Gorenjec.Tudi doživel nisem kaj iz- rednega, pa vzgojeni smo bili čisto pre- prosto. Bog - to je bila danost... Težko se tako izražam, da bi drugim prikazal svoja globoka čustva. To je mogoče neka omejitev.«

»Od otroštva dalje so mi v spominu pogosti posegi božje Previdnosti v moje življenje in delovanje. Vse to je zame tako prepričljivo da se ne da zanikati. To je potrdilo,da Bog je! Vprašanje božjega bivanja mi ni nikoli delalo težav. Skušam pa razumeti ljudi, ki nimajo vere, ki težko najdejo Boga.«
»Treba je računati z različnimi značaji. Mar- sikdo se težko odpre. Tudi jaz ne morem vedno nositi srca na koncu prsta,na koncu jezika. Pomembna je vzgoja in začeti je treba pri otrocih. Starši naj pokažejo razu- mevanje, spoštovanje, pravi odnos...«
»Težko ni pozabljeno, a je ob strani«, je dejal. Na svet je privekal v Zalogu pod Kr- vavcem. Komaj je dobro shodil, so izgubili očeta. Za petero lačnih ust so morale ma- terine roke vedno imeti kruha. Učil se je rad in v družini je živela misel, da bo pel novo mašo. Poklic je torej rastel z njim in po zaslugi dobrotnikov je šel študirat.
Gimnazija, semenišče,hudi časi vojne,nova maša brez slovesnosti... On pa je vedno gledal tragiko drugih, ne nase.
Kot kaplan je služboval na Primorskem in v Beli krajini.Iz kmečkega župnika na Dolenj- skem je postal kanonik v Novem mestu. Odkar je v Ljubljani,ima ducat in še več odgovornih nalog.
Kaj vam pomeni škofovsko geslo? »Ob izbiri sem čutil, da je to živ- ljenjski program. Ker sem le pomožni škof in imam skoraj isto delo kot prej, sem ime- novanje sprejel. Rad pomagam. Tudi med ljudmi sem rad, pa ne toliko z mitro in ško- fovsko palico, ampak z veseljem!«
»Mislite, da se mi bo zvrtelo v glavi. Če sprejmeš službo,ne smeš uživati v naslovu Če bi bil kdo škof zato, da bi imel čast, bi bila Cerkev oškodovana. Škof mora biti sve- tilnik,ki se že od daleč vidi. Ljudje hitro ob- čutijo, če je kaj narobe.«
»Skoraj ni trenutkov, da 'nisem' škof. To pomeni, da nimam prostega časa. Drugim tega ne bi priporočal. Pred leti sem, kadar je bila glava pretežka, sedel na avtobus in se potem z žičnico povzpel na Veliko pla- nino. Če si samo notri in tekaš s seje na sejo, je nevarnost, da zgubljaš človeške kvalitete.«
Čému v svoji službi posvečate posebno skrb? »V vsem svojem raznolikem delu si prizadevam, da bi bil med ljudmi. Pa naj bo to na tečaju za zaročence, v škofovskem zboru ali na birmovanju... Priti med ljudi pomeni, naj čutijo, da je škof med njimi.«
»Moj dan je končan, ko je opravljeno delo in ne gledam na uro.«
Kako uresničujete svoje geslo »služiti z veseljem«? »Vedno ni lahko.Kadar sem sam, nisem vedno nasmejanega obraza. Mi pa zelo koristi to geslo. Sem pa tja je po- trebna duhovna obnova, tudi brez molitve ne bi šlo. Brevir mi daje veliko moči.«
Mislim,da gospod škof sploh ne bi bil Kvas, če ne bi bil tako rad med ljudmi. S svojo tiho močjo rad popelje tudi prizadete in ostarele v globino božje govorice...
Kako se počutite, ko se srečujete s trpljenjem? »Težko mi je govoriti o teži križa, ker se bojim,da bi rekli: 'Ti lahko go- voriš,ko si zdrav.' Zdaj vem,če trpeči začu tijo, da nisi samo pridigar, ampak si z njimi, potem je to delo lepo. Kar sem v Ljubljani, sem se največ srečeval s slepimi. Zdaj ne- koliko manj sodelujemo; to je kar škoda.
V javnosti sem vedno čutil, da je premalo priložnosti za stik s prizadetimi. Vidim pa gospoda nadškofa, kako zna to on izpelja- ti... Ne vem, ali je to osebni dar ali si ga je prisvojil? Pri nas je zadnje desetletje oži- velo zanimanje za trpečega. V postnih go- vorih sem letos govoril o trpljenju. Čutim, da mora Cerkev v tem pogledu vzgajati. Hvale vreden premik je med mladimi.Škoda le, da je to bolj priložnostno kot stalno.«
»Še vedno imam na to lepe spomine.Lahko sem se več dni posvečal samo invalidom in bolnim. Opazoval sem tudi službo sprem- ljevalcev, ki so pomagali...«
»Papež pravi v apostolskem pismu o člove- kovem trpljenju, da je treba Samarijanske poklice opravljati s srcem. Če sprejme po- klic strežbe bolnim, ostarelim, naj ga ne opravlja zaradi denarja. Za kratek čas je mogoče marsikoga navdušiti, da pomaga z veseljem. Trajno pa brez srca ne gre.«
Poznate načela Bratstva bolnikov in invalidov? »Da, glavno načelo je, da si bolniki in invalidi med seboj pomagate.«
»Včasih smo mislili, da to ni mogoče. Zdaj pa vidimo, da je. Tudi koristno je. Pomoč bogatí... Invalid, ki pomaga, posebno čez veliko težavo, čuti, da je več dobil, kakor je dal, in da ni odveč...«
Ljudje včasih zelo pomilujejo bolnika.Poza- bljajo pa, da si vsak človek želi biti enako- vreden. Ko sem si v 4.razredu zlomil nogo, sem bil za nekaj časa privezan na posteljo To je bila zame dobra šola,saj sem občutil, kako je človeku, kadar ni zdrav.«
V skrbi za bližnjega se vedno bolj uve- ljavlja diakonija... »Ta pojem, ki pomeni služenje, je v naši praksi izveden šele v prvi stopnji,povsod pa še toliko ne. Začelo se je po župnijah z dnevi bolnikov enkrat na leto. Ponekod imajo pri župnijskem pas- toralnem svetu že komisijo za diakonijo, ki deluje stalno. Tu namreč ni pomembno, da se nekaj organizira, pač pa stalna pomoč, ki naj jo podprejo vsi kristjani.«
»Od skrbi za prizadete in ostarele se mora diakonija razširiti na celoten pojem krščan- ske ljubezni in njene dejavnosti. Vse mora biti pod vidikom služenja v stiski.Ne smemo se omejevati ne časovno, ne se usmerjati le na nekatere vrste potreb.Mislili naj bi na sleherno človeško stisko in bili pripravljeni pomagati. Koliko področij še čaka...«
Kako gledate na spremembe v današnji Cerkvi? »Cerkev ne more capljati za ljudmi ampak vedno iskati poti do njih. Spet pa ne more menjati nekaj bistvenega, ampak samo obliko. To je nujnost. Posoda se za- menja, ne pa vsebina. In ta menjava mora v človeku zrasti...«
»Nedeljo sem lepo doživljal, ko sem bil na župniji, prav tako praznike, posebno veliki teden.
»Tega je gotovo dosti... Nisem na primer dosti bral, da bi se bolj usposabljal. Zave- stno pa nisem opuščal dolžnosti...«
»Imeti prijatelje je skoraj nekaj nujnega. Če se zapreš pred ljudmi, trpiš in odmiraš. Prijateljstvo je lepa danost, čeprav je tež- ko doseči, da bi bili popolnoma odprti. Pri večini ljudi najbrž drži Cankarjeva beseda o 'kamrici', čeprav imajo prijatelje.«
»Seveda, Prijatelj je zelo pomemben tudi za zdrave.«
Upam, da sem v ta zapis ujela vsaj nekaj polnosti življenja in tople preprostosti g. škofa... Podpirajmo ga z molitvijo,da se bo lahko še dolgo veselil sadov svojega dela..

tekst: Kati, foto: Jože

... Vstajenje živi! Pojdimo z alelujo v srcih med ljudi, ki nas čakajo, naj bodo tudi oni deležni vstajenjske radosti!
Pred nami je prihodnost! Vsi moramo naprej z »dediščino« odrešenjskih milosti, ki smo jih prejeli v svetem letu odrešenja. Razda- jajmo sami sebe, pokažimo drug drugemu, da so sadovi obrodili,nas obogatili z obiljem božjega, velikega...
Bog in vse, kar je njegovo pa je dar, nes- končen dar, ki vodi vsak naš korak, ki daje smisel našemu bivanju. In-dar je tudi božji Duh, Sveti Duh. Dan njegovega prihoda so binkošti - praznik skrivnosti, veselja, zah- vale. Praznik milosti in razodetja. Prisluhni- mo mu, pustimo, naj prenovi naše notranje življenje, nas utrdi v dobroti, ljubezni!
Oče, hvala Ti za Tvojega Svetega Duha! Hvala, ker nas vzgajaš, spodbujaš z neiz- merno močjo Duha! Večkrat smo slabotni. Pomagaj nam, saj hočemo vztrajati, hoče- mo biti predani vsemu, kar nam daješ Ti, vsemu, kar od nas želiš...
Binkošti. Sveti Duh veje nad nami... Ožarja nas s plamenom svojega ognja,prinaša nam svoje darove... Z njimi želimo ljubiti Boga in človeka... Želimo še bolj prodreti v božji svet, v bogastvo božje besede. Vsak dan, vsak trenutek naj bo naše življenje zdru- ženo z Očetom, Sinom in Svetim Duhom. V tej združitvi bo tako blagoslovljeno vsako naše prizadevanje, vsako naše darovanje!

K Tebi prihajamo, Sveti Duh,
da napolniš naša srca
s svojimi milostmi.
Razsvetli nas!
Daj nam nov pogum,
da se darujemo za brate in sestre.
Pokaži nam pot do vseh,
ki iščejo Ljubezen!

Rešuj ta svet, Veliki Duh!
Pomagaj nam,
da bomo s svojim življenjem,
z molitvijo in trpljenjem misijonarji,
ki v srcu nosijo ves svet,
vsak na svojem mestu,
v imenu Očeta in Sina
in tebe, Svetega Duha. Amen.

Marjetka Smrekar

Geslo,ki je izraženo v naslovu,bo središčna tema vseh letošnjih duhovnih srečanj. Ra- zlični voditelji,drugi kraji in vsakokrat drugi udeleženci bodo srečanjem dajali svoj pe- čat. Zato upamo, da se poročila ne bodo preveč ponavljala, saj srečanje, čeprav poteka po ustaljenem dnevnem redu, vsak doživlja po svoje.

Srečanje na Mirenskem gradu

Naše redno spomladansko srečanje bolnikov in invalidov s Primorske in drugih krajev se je letos začelo kot na- vadno na Mirenskem gradu 16. marca in je trajalo do 18. marca. Glavno temo o spravi s seboj,z bližnjim in Bogom je razvil voditelj škofijske komisije za diakonijo Peter Pipan. S spokornim bogoslužjem, ki ga je vodil Ja- nez Kompare, smo poglobljeno razmislili o klicu Cerkve k spreobrnjenju v zakramentu sprave, ki je imel v letošnjem letu posebno mesto, saj po njem prihaja v človekovo dušo Kristusov mir, ki naj preveva tudi vse človeštvo in je prvi dar odrešenja v vsta- jenjskem jutru.
Predavatelj je v sobotnem razmišljanju o spravi začel s svetopisemskim vabilom: Spreobrnite se in verujte evangeliju. Vera je temelj,na katerega je Jezus naslonil vse svoje delovanje. Ko je ozdravljal, je v tisti osebi najprej hotel urediti notranjost, jo spraviti z Bogom, saj prihaja od njega mir. Pot k temu, k spravi, pa je priznanje svoje krivde.
To,da se je potrebno spraviti sam s seboj, nas spravlja v začudenje, češ, saj je vse v redu z menoj. Če pa globlje razmislimo, vidimo, da smo tudi mi v sebi sprti in jezni sami nase, ker tega in onega ne zmoremo. Spraviti se s seboj pomeni sprejeti svojo nepopolnost, spoznati,kdo smo in kaj zmo- remo,s čim razpolagamo, upoštevaje svojo omejenost. Zaradi tega ne smemo obupati če ne uspemo. Nikakor pa se ne smemo pobotati z napakami in grehom. Največkrat se jezimo nad seboj, ko se ne izpolni naša volja,čeprav vemo,da nas Gospod drugače uči, da naj se zgodi le Očetova volja, ki edini hoče dobro za nas. Ob tem iskanju svojih zahtev se pokaže naša sebičnost v toliko različnih oblikah. Tu smo postavljeni pred božji načrt, s katerim smo dolžni priti do soglasja.
Če nisem spravljen s seboj in nimam pred očmi svojih napak in grešnosti, se pogosto zgodi,da bom začel gledati svoje napake v bližnjem, ki postane kot ogledalo za moje pomanjkljvosti, pod katerimi se šibim. V svetu je veliko pomanjkanje dobre volje do sprave z bližnjim, ki zahteva odločno in is- kreno odpuščanje vseh krivic in žalitev, pa tudi prošnjo za odpuščanje.
Ni dovolj, da iščemo zdravnika in pomirje- valna sredstva. Tisti zdravnik in zdravilo,ki daje mir dušam v odpuščanju, je Bog. Kar odpusti, ne obstaja več. Odpušča drugače kot mi, ki pravimo: Odpuščam že, pozabil pa ne bom. Sprava z Bogom mora biti naša stalna razsežnost. Vedno moramo biti po- zorni na božji klic, pripravljeni izpolnjevati voljo nebeškega Očeta ter izstopiti iz svo- je sebičnosti, ki nas usužnjuje in vklepa. Svobodo božjih otrok spet najdemo v za- kramentu sprave.
Prosti popoldanski del sobotnega dne smo izkoristili za medsebojni pogovor, ko je bila primerna priložnost, da to, kar smo slišali, prenesemo v prakso. Večina udeležencev se je pogovarjala z duhovnikom, bodisi da je iskala nasveta ali se je spovedala. Za zakrament sprave smo se duhovno pripra- vili pri spokornem bogoslužju v cerkvi Ža- lostne Matere božje.
Proti večeru je o prenovljenem človeku, ki je spravljen s seboj, z bližnjim in Bogom in želi živeti v veliki družini Bratstva,po nekaj naših vprašanjih spregovoril bogoslovec Brane.
Prenova v človeku budi zavest skupne odgovorno- sti in okrog sebe ustvarja ozračje bratstva. Prinaša drugim,kar je odkril in spoznal kot vrednoto, Kristusovo veselo oznanilo. Naša naloga je velika in odgovorna, zato jo začnimo čim- prej izvrševati.
Osrednje dejanje naših srečanj je najsve- tejša daritev Očetu, ki nas kliče in zbira okrog svoje mize.
Čeprav smo bili sredi posta, smo zvečer že občutili velikonočno razpoloženje. Marijine sestre iz Ljubljane so nam v dvorani upri- zorile igro Dve materi,velikonočni dogodek, ko so šle žene k Jezusovem grobu in se pogovarjale. Tudi kostumi in scena so pri- pomogli k doživetju tistega prvega jutra po zmagoslavnem vstajenju našega Gospoda.
Vsako srečanje na Mirenskem gradu ostane v čudovitem spominu, saj je spodbuda za vztrajanje na poti za Kristusom, ki nas ve- dno, v svetem letu pa še bolj, obsiplje z milostmi. Hvaleži smo Njemu in vsem, ki so kakorkoli pripomogli,da je bilo srečanje pri- jetno, predvsem pa duhovno bogato.

Tone

Srečanje na Trsteniku

Zima in mraz sta se poslovila in zopet se bomo lahko srečevali. Duh Bratstva,vera v Boga in bližnjega so pojmi,ki nas zbližujejo, da bogatimo sebe in druge.
Zbrali smo se na Trsteniku, prelepem koščku slovenske zemlje pod Storžičem,in sicer od 6.do 8.aprila. Srečanje je vodil Miro Šlibar, kaplan v Zagorju. V razmišljanju na temo svetega leta nam je razložil prejem sveto- letnih odpustkov, pomen spovedi in sv.ob- hajila ter to,kako si lahko postanemo bližji med seboj.V sobotnih pogovorih smo pred- vsem obdelali temo o zakramentu sprave v letu odrešenja, ki poleg sprave prinaša še edinost in mir. Da se spravimo z drugimi,se moramo najprej spraviti sami s seboj, to pa je mogoče le tedaj, če sebe sprejmemo takšne,kakršni smo. Ob tem iskanju se bo- lje spoznavamo in uvidimo, kaj ne delamo prav in v čem se moramo poboljšati. Spo- polnjevanje samega sebe je naša življenj- ska naloga.
Pri pogovorih smo sodelovali vsi, in to je bilo posebno zadovoljstvo. Miro nas je znal spodbujati k razmišljanju. Bili smo kot bratje in sestre v Kristusu. Ni nas motilo, da smo večji del dneva prebili v sobi, saj so bili hladni zimski vetrovi močnejši kot boječe sonce.
V nedeljo so nas zvonovi povabili k skup- nemu bogoslužju s farani.Okrog Gospodove mize smo sodelovali vsak po svojih močeh. S pesmijo, molitvijo in mašno daritvijo smo se zahvaljevali Očetu za vse prejete daro- ve; za bližnje, sodelavce in sebe pa prosili moč, da bomo vztrajali. Velikokrat smo se spomnili tudi mladine, za njihov dušni mir in zaupanje. Ob slovesu smo si zaželili: Bog s teboj, brat, sestra!

Drago, Mirko in Majda

Srečanje v Nazarjih

Sonce je zahajalo,ko smo se zbrali na maj- hnem hribčku v prelepi cerkvi sv. Marije v Nazarjih, od 6. do 8. aprila z željo,da bi bili skupaj, da bi začutili, da nam je Bog blizu, da nas v življenju vedno znova spremlja, čeprav to njegovo navzočnost v življenju večkrat bolj tipamo kot pa izkusimo.
Pri daritvi svete maše smo se v duhu po- vezali z vsemi prijatelji in prosili, da bi tudi to srečanje poglobilo prijateljske in bratske vezi med nami.
Tudi spoznavni večer je potekal v tem du- hu, da bi se utrdila prijateljstva, da bi se čim boljše medsebojno spoznali, se naučili drug drugega poslušati, se vživeti drug v drugega in ga sprejeti takšnega kakršen je
Sobotni dan smo pričeli z bogatim razmiš- ljanjem, katerega osrednja misel je bila: »Bolni si oznanjajo blagovest!« Predavatelj Milan Strmšek je poudaril, da je težko do- ločiti mejo med zdravimi in bolnimi. Vse je odvisno od tega, kakšno merilo vzamemo: ker smo lahko vsi bolni ali pa vsi zdravi. Kristus je na nekem mestu poudaril, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni (Mt 9,12). V vsakdanjem življenju to drži s stališča medicine. Kakšni pa smo pred Bo- gom, to je pa drugo vprašanje. Smo lahko telesno popolnoma zdravi, bolni pa pred Bogom ali nasprotno.
Toda ali je človek,ki je fizično delno ali po- polnoma odvisen od drugih, tudi že s tem bolan? V fizičnem pogledu da, toda ne v duhovnem. Da bomo to prav razumeli, po- glejmo, kako to razlaga Kristus. Kristus je slepemu odprl oči. Ko mu je odprl telesne oči, mu je s tem odprl še duhovne, da je mogel Kristusa spoznati kot tistega, ki pri- naša luč in življenje. Zato je mogel Kristus hkrati farizejem povedati, da so oni resni- čno slepi, ker pravijo,da vidijo, vendar Kri- stusa niso spoznali kot tistega, ki prinaša luč, svetlobo, življenje. Zato so bili farizeji bolj »bolni« kot pa slepi človek.
Blagovest - veselo sporočilo, ki nam ga je pred 1950 leti prinesel Nekdo, se glasi: SMRTI NI VEČ, na obzorju našega življenja se svetlika luč večnega življenja. Človek, nisi več sam;s tabo sem in hodim pred te- boj. To je sporočilo vseh časov in krajev. Brez tega sporočila bi človek še vedno ta- val v senci smrti, ne bi se splačalo truditi, če bi bil prepričan, da se trudim samo za ta svet,ki je končen. Tudi to življenje nam je osmislil Kristus. Zato se naše življenje - čeprav v drugačni obliki - nadaljuje tudi pre- ko groba. Glavno misel tega bi lahko strnili v en verz:
»Preko Kalvarije gre naša pot, k tebi, Go- spod; in tvoj vstajenja dan je v poroštvo nam.« To je eno veselo sporočilo, ki nam ga je prinesel Kristus.
Drugo,prav tako veselo, pa je v obljubi,da bo z nami vse dni do konca sveta. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi (Mt 18, 20). Že iz tega vidimo, da je Jezusovo sporočilo za nas ljudi-bolne in zdrave,res veselo sporo- čilo -toda ali nismo vsi bolni, ker tako malo damo na to Jezusovo besedo.
Če se sedaj vprašamo, kako naj mi ozna- njamo blagovest, potem bomo videli, da ni tako težko kot se nam zdi na prvi pogled. Taki, kakršni smo, brez vsake narejenosti, vsak izmed nas je edinstven pred Bogom. Zato taki tudi nastopimo pred drugimi. Je pa res, da je potrebna velika mera zaupa- nja v Boga, da nikoli ne podvomimo o božji ljubezni in v tisto, kar dela Bog, čeprav je to v življenju tolikokrat težko. Saj je naš razum omejen in z grehom se upiramo Bo- gu. Bolj kakor naše besede naj priča naše vsakdanje življenje. Kolikor znamo v vsak- danjem življenju biti Njegovi učenci, toliko smo verni, kajti veren ni, kdor samo zago- varja drugačen svetovni nazor. Vera ni v nazoru, ampak v življenju, kolikor je udeja- njeno. Zavedati pa se moramo,da smo za- radi tega, če Kristusov nauk vzamemo za- res,večkrat »drugačni« v očeh tega sveta Kajti še vedno je med nami veliko Judov, ki jim križ pomeni pohujšanje,še vedno je ve- liko Grkov,ki jim pomeni nespamet. Nam pa pomeni božjo pomoč in večkrat tudi smisel življenja.Zato lahko z njim pričujemo: s tr- pljenjem,s tiho žrtvijo,ko nesemo svoj križ, pod njim padamo in zopet vstajamo; to je morda še najbolj učinkovita blagovest ali veselo sporočilo vsem,s katerimi se sreču- jemo. Križ nas uči odpovedi, vera pa nas uči preseganja vsega,kar je končno in nam odpira pogled v obzorje vsepresegajoče božje ljubezni.
Delo po skupinah bi strnila v nekaj stavkov; ozračje je bilo zelo sproščeno, misli in pra- ktične izkušnje pa so potrjevale dopoldan- sko bogato razmišljanje.
Vera je jambor,ki skuša držati ladjo našega življenja v ravnotežju. Bog nam je dopustil le tolikšno breme,kolikor ga moremo nositi. Niti več niti manj. Potrebna nam je le mo- čna vera, da to breme nosimo vdano.
Vera, upanje in ljubezen so kreposti, ki naj nas dvigajo.Prek vsakega človeka vodi na- ša pot k Bogu.
Najbolj pomembno v Bratstvu je prav to, da smo drug drugemu opora, da drug dru- gega dvigamo k Bogu. To je smisel našega srečanja.
Popoldne smo v molitvi križevega pota prehodili pot,ki vodi na Golgoto, se v duhu povezali z vsemi trpečimi brati in sestrami, se zahvalili Gospodu, da so smeli biti z njim prav v trenutkih, ko je vsem ljudem izkazal ljubezen do konca, ter ga prositi za mnoge naše brate in sestre, da bi našli pot do njega in do nebeškega Očeta.
Vse želje,prošnje in zahvale smo položili na oltar pri daritvi svete maše, ki je bila vrhu- nec in konec bogatega sobotnega duhov- nega dela.

Sonja

V lepem in toplem popoldnevu zadnjega marca sta našo družino na domu razvese- lila s prisrčnim obiskom gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar in njegov tajnik Franci Mihel- čič.Vsi skupaj in vsak posebej smo bili zelo veseli, dragi naš prijatelj gospod nadškof, da ste si kljub številnim obveznostim in dolžostim našli čas tudi za nas. Prijetno in lepo je bilo pokramljati z vama obema in z vsakim posebej. V vajini preprosti prijaz- nosti smo čutili pravo prijateljstvo. Draga prijatelja, gospod nadškof in gospod Mihel- čič, naša iskrena želja je, da nas še kdaj obiščeta. Želimo vama krepko zdravje. Vsi vajini trpeči bratje in sestre v Gospodu pa vam obljubljamo naš skromen spomin v molitvi, v mislih in v duhu.

Vsi Vovnikovi

Rimska škofijska Caritas je pripravila 31.marca 1984 svetoletni dan za škofijsko občestvo skupaj z invalidi.Priredi- tev je bila v avdijenčni dvorani Pavla VI. in je potekala pod geslom: Po vključevanju k spravi. Sveti oče Janez Pavel II. je kot rimski škof vodil evharistično bogoslužje. Po maši so invalidi pod vodstvom režiserja Rimskega gledališča Adriana Dallea pred- stavili prizor iz Shakespearovega »Viharja« in s tem pokazali praktičen primer svoje zmožnosti vključevanja v kulturno življenje Sledila so pričevanja o vključevanju invalidov v šolo in delo; ti so podarili papežu svoje izdelke in pridelke s področja kulture, obrti in kmetijstva.
Prospekt, ki je izšel ob tej slovesnosti, pri- naša nekatere misli, ki zaslužijo, da se ob njih nekoliko pomudimo:
• Vključevanje je zbliževanje oseb, ne sa- mo fizično, ampak predvsem psihološko in kulturno.
• Hočemo se truditi za družbeno vključeva- nje prizadetih, »ker se ne sme zgoditi,da bi ponujali kot miloščino tisto, kar dolgujemo zaradi pravičnosti« (Pavel VI.).
• Vključevanje se tudi znotraj krščanskih občestev uresničuje tako, da pritegnemo k sodelovanju vse člane družbe.
• Zavzetost vernikov pomaga vključevati invalide tudi v druge dejavnosti družbenega življenja in spodbuja k prenovitvi družbe v korist vseh.
• Spravo bomo dosegli z vključevanjem: v svetem letu prosi krščansko občestvo pri- zadete brate odpuščanja in se po »obče- stvenih znamenjih« spreobrnjenja spravlja z njimi in njihovimi družinami.
• Občestvena znamenja sprave: občestvo doživlja milost svetega leta skupaj s priza- detimi brati, moli bolj z njimi kot zanje. Invalidi se pa spravljajo z občestvom tako, da mu odpuščajo samoljubje in brezbrižnost
• Ta sprava naznanja božje kraljestvo; to je pričujoče že tam, kjer se ljudje - ki jih prečesto deli samoljubje -srečujejo sprav- ljeni med seboj zaradi spremembe mišljenja ki jo je v njihova srca vneslo spreobrnjenje
• V ozračju razumevanja in solidarnosti mo- re tudi trpljenje postati preroško oznanilo božjega kraljestva v občestvu, kjer invali- dni bratje ne stoje več pred bolečo rdečo semaforno lučjo, ampak pred zeleno lučjo, ki odpira pot upanja.
• Milost svetega leta je v tem,da Bog Oče »v nebesih« potrjuje spravo med ljudmi, ki se »na zemlji« priznavajo za brate, in nam s tem odpušča naše dolge,kakor jih mi od- puščamo svojih dolžnikom.
• Svetoletni dan ne pomeni obredne slo- vesnosti, ampak osveščanje; je začetek in ne sklep, je srečanje rimskega občestva z njegovim škofom, s papežem, ki je vidno znamenje edinosti.
• Župnijsko občestvo mora začeti s spod- budami za vključevanje in skrbeti za ures- ničevanje.
• Navajati občestvo na sodelovanje inva- lidov pri mašah v župnijski cerkvi, pri tem pa je treba premagati začetne težave pri- lagajanja.
• Prepričati župljane,da sodelujejo z drugi- mi državljani, invalidi in njihovimi družinami pri vključevanju invalidov v šole,v poklicno usposabljanje, v delo, v športne in razve- drilne dejavnosti.
• Pomoč duhovnikom in redovnicam, ki so postali invalidi,da lahko še naprej opravljajo svoje poslanstvo.
• Sodelovanje pri širjenju informacij, ki u- tegnejo preprečiti invalidnost, posebej v pastoralnih službah za zaročence in mlade zakonce.
• S primernimi pastoralnimi prijemi omogočiti zakramentalno izkustvo otrokom in odraslim ki so fizično, psihično ali čutno prizadeti.

Današnji utrip življenja je vse hlastnejši, hitrejši. Dnevi, tedni, meseci bežijo kot na tekočem traku,enolično in utrujajoče. Vsa- kodnevne zahteve in dolžnosti so včasih tako naporne, da že presegajo človeško moč in zapuščajo le veliko utrujenost. In tako se zdi, da je tudi srce utrujeno, da v utripu našega življenja ni nobenega veselja več ali komajda še malo.
A vendar, veselje potrebujemo. Je kot os- vežilen napitek. Tudi v utrujenem srcu se bo še našel prostor in na utrujen obraz bo pričaral nasmešek. Tudi v dnevu, polnem težav,skrbi in dela,se najde še čas vsaj za drobno veselje. Zato hočemo, naj bo naše srce odprto za male radosti,ki nam lepšajo naš vsakdan. Veselje nas išče!
Vrtnica v vazi. Pogled se ustavi na njej. Kako je lepa! Nam v veselje!
Pogled zdrsi skozi okno. Ptička se žvrgoleče spreletava v jablani. Hvala Stvarniku za ptice, ki nas razveseljujejo!
Pišem odgovor na pismo, ki ga imam pred seboj. Majhno je,z drobnimi vrsticami,toda polno ljubeznivega razumevanja. Kako jasno diha iz njega človečnost in skrivnost bliži- ne prijateljice, ki ga je pisala. Kakšno tiho veselje!
Samo toni so, a prelivajo se v čudovito glasbo. Mozart. Stvariteljsko veselje je v njej. Bogu v čast, nam v radost in užitek.
Toda ne samo umetniško delo,delo kakršno koli že, ki je uspešno opravljeno ali izdelek, ki se posreči, nam more biti v toplo zado- voljstvo.
Iščimo veselje!
Poznam mamico,ki ima poleg kopice doma- čih opravkov še odgovorno službo, a si kar utrga drobec časa, da si v zvezek na kra- tko beleži vse drobne radosti,ki so jo osre- čile. Kaj vse lahko sprejme odprto srce in spremeni v srečo! Pa ne samo sebi v sre- čo, temveč po njej tudi svojim najbližnjim in vsakemu, ki pride z njo v stik.
Nimam časa.Kako pogosta misel,ki nam ka- kor zavesa zastira pogled okoli nas,nam du- ši glas bližnjega in hromi naša čustva. Bog nam je dal srce in srce lahko ustavi čas! Vsaj za hip ga lahko ustavi, da ga podari- mo svojim dragim, znancem in neznanim ljudem na cesti, v trgovini, v ambulanti... vsem, ki so lačni prijazne besede, toplega pogleda, drobne pozornosti. In ni ga na tem svetu človeka, ki bi ne potreboval te hrane. Ustavimo čas,vsaj za trenutek,nam v veselje, drugemu morda tudi v srečo. In sreča izžareva veselje!
Zavest odrešenosti, ki naj bi jo imel vsak kristjan, pa je tisto najčistejše veselje, ki ga najdemo v naši največji sreči, v našem Odrešeniku. Razdajajmo veselje te sreče v obilju tudi drugim!

Zimski dnevi so hitro bežali mimo nas in kmalu se je prikazal februar, še tu in tam odet v sneg in zastrt z meglo.
Bil je torek, eden takih meglenih dni. Bila sem na delovni praksi. V sobi sem imela štiri nepomične oskrbovance. Morala sem jih nahraniti. Prvič sem to delo opravljala ob trpečih.
Pred mano je ležala na beli postelji stara, zgubana žena. Veke so ji pokrivale trudne oči. Dala sem ji belo servieto in jo začela počasi hraniti. Hrano je premlevala v ustih in nazadnje izpljuvala. Vse se mi je upiralo. V oči so mi nehote stopile solze. Smilila se mi je.
Skozi okno je pokukal svetal sončni žarek, ki mu je uspelo premagati meglo.Na poste- lji ni več ležala ženica. Tam je bil zdaj živ obraz Trpečega. Počasi sem dajala hrano v njegova usta. Počasi in s hvaležnostjo jo je sprejemal in na njegovem obličju je bil spokojen mir.
Morda mi nihče ne bo verjel, ni pomembno. Mene je prepričalo, da je v vsakem člove- ku, posebej v trpečem, navzoč Gospod.
Ko je čez trenutek izginil Obraz, mi je bilo neizmerno lepo. V srcu sem čutila moč - moč ljubezni, ki se razdaja.
Nič več mi ni bilo težko delati, še tako ne- prijetno delo sem lahko opravila z nasme- hom na obrazu. V srcu je bil mir, tisti pravi mir, ki ga današnjemu svetu tako primanj- kuje.
Potem so mi dnevi štirinajstdnevne prakse kar zdrsnili med prsti. Ostal pa je bogat spomin in sreča.
Kako lepo je,ko te objame Prijatelj,ti pove, da moraš ljubiti tiste,ki so najbolj neprijet- ni, bolni, ubogi... Kako lepo je,ko ne moreš reči NE,ampak le popolnoma svoboden DA.
Spoznanje, da si srečen le, če svojo srečo deliš z drugimi, ti pomaga odvaliti vse trde ovire na poti k ljubezni in sreči vseh ljudi.

Marija Pučnik

Nedelja je. Listam po zadnjem Prijatelju in ob tem sem se spomnil,kako sem prvič dobil Prijatelja v roke. Od tega je minilo že dobrih deset let. Če sem iskren,moram priznati,da to ni bila ljubezen na prvi pogled,nasprotno, v začetku sem bil prav slabe volje, ko mi je prijateljica naročila tega »zoprneža«, ki človeku ni dal miru in je kar naprej nekaj vrtal o smislu življenja, se človeškim - po- trošniško usmerjenim - vrednotam upiral s poudarjanjem večnih in božjih vrednot in temu podobnim. No, sčasoma sem se nanj le nekako privadil in pozneje ga celo začel pričakovati in ga začel imeti rad. Ni to pri- šlo v hipu- kot razsvetljenje,ampak počasi in mukoma.
Če gledam nazaj, ugotavljam, da sem ga prenehal le prenašati in ga začel imeti rad v tistem času,ko ste začeli objavljati v iz- kustvu porojena razmišljanja, podpisana z dr. M. K. Nočem s tem reči, da je bilo vse drugo zanič, hočem le povedati, da so se me ta razmišljanja najbolj dotaknila tako, da sem ga sčasoma sprejel za svojega pri- jatelja,do katerega sem še vedno kritičen, toda sprejemam ga in ga imam rad.
Če na kratko povem, kaj me je v teh raz- mišljanjih tako prevzelo, prepričalo, moram povedati,da so mi ta razmišljanja dala spo- znanje, kako zelo je vse, kar je človeško, povezano z božjim.
Ko mu danes, ko je prerasel osnovno šolo (dopolnil petnajst let), prižigamo kadilo hva- le in zahvale, želim tudi jaz izraziti veselje zaradi nove podobe Prijatelja.
Če pogledamo nazaj, bi lahko rekli, da je doživel usodo otroka:najprej pleničke,nato je shodil in v sedmem letu izhajanja postal večji in je nato rastel in se razvijal in pri petnajstih zrastel v sedanjo podobo. Ob tem pa se mi oglaša malce hudomušna mi- sel, ki pa je hkrati tudi iskreno upanje, da ga ne bi kdo čez leto ali dve kam preveč na ozko usmeril.Moje mnenje je,da bo tre- ba paziti, da se ohrani in še naprej razvija sedanja širina in krščanska odprtost do re- sničnega,stvarnega življenja,ki nas obdaja in ga živimo in da nam bo prijatelj pri iska- nju vsega, kar je človeško dobrega v tej naši stvarnosti in nam bo to pomagal po- vezati z božjim.
Če je mogoče,bi rad zaradi resnice odgovoril s. Mariji, ki se je v svojem pismu dotaknila zapisa dogodka,v katerem sem opisal,kako me je »ogovoril« neki duhovnik na način, ki je, žal, pogojen z miselnostjo potrošniško usmerjenega človeka. (V letošnji 1. številki Prijatelja).
Prijazne in krščansko tople so misli,ki jih je ob tem razvila s.Marija, težko pa razumem zakaj je ob tem bilo potrebno tako pona- rejati bistvo in namen zapisa. Kot je razvi- dno, nisem tistega izpada sprejel tragično in ni šlo za nikakršno užaljenost, ampak za resnično prizadetost, ki je gotovo nekaj povsem drugega kot užaljenost. Še mar mi ni, če me kdo nagovori z debeluhom, toda tisti nagovor ne vzdrži resne primerjave na tem nivoju. Če sem si po mnenju tistega duhovnika zaslužil kakšno grajo za karkoli ali čemu že bi naj služil tisti nagovor, bi se gotovo našel še tudi kakšen manj žaljiv način.
Odpuščajmo si, toda hkrati se tudi zave- dajmo svoje krščanske odgovornosti;če je naša vera v Boga živa, dejavna ter priču- joča in Bog ni le izgovor za tisto, kar bi mo- rali storiti, pa nismo, potem ne pričakujmo, da bodo vedno le šibkejši požirali vso ne- snago - da s pridevnikom »tragično« ne bo treba označevati usodnejših stvari.

Jože

Kongres gibanja Vera in luč

V Rimu je bil od 19. do 25. marca kongres gibanja Vera in luč. Povezuje starše,duše- vno prizadete otroke ter njihove prijatelje v skupnosti,kjer si izmenjajo izkušnje, sku- paj molijo in se veselijo. Kongres je zbral 120 predstavnikov iz 35 držav,v katerih že imajo to gibanje. Poleg mnogih evropskih držav poznajo to gibanje npr.Haiti, Avstra- lija, Nigerija, Libanon, Indija in druge. Sku- paj s katoličani so v tem gibanju tudi pro- testanti in pravoslavni, zato je to gibanje univerzalno in ekumensko usmerjeno. Da bi tako različne skupine ohranile enotnost v delovanju, se takšna mednarodna srečanja ponavljajo vsaki dve leti. Zelo so koristna, saj pomagajo, da različne skupine ohranijo enotno delovanje. Sprejel jih je tudi papež in na posebni avdienci med drugim dejal: »Do nedavnega so mnogi duševno prizadeti otroci in odrasli živeli brez upanja, osamljeni in izrinjeni iz družbe. Zdaj pa se mnoge dru žine s svojimi prizadetimi člani s pomočjo vašega gibanja zbližujejo na srečanjih, kjer tkejo vezi osebnega prijateljstva, si med- sebojno pomagajo ter uživajo v zdravem veselju.« Prvič je bila na tem kongresu na- vzoča Jugoslavija;zastopal jo je predstav- nik iz Slovenije, ker se že leto dni v Ljub- ljani in Mariboru sestajata skupini v duhu gibanja Vera in luč. Pričakujejo,da bo Jean Vanier, pobudnik tega gibanja, prihodnje leto obiskal Jugoslavijo.

M. J.

Vprašali smo še za konec, ali nanje kaj po- mislijo v cerkvenih krogih, od katerih bi si- cer pričakovali dobrodelnost,zlasti do hudo prizadetih vernih ljudi.Za praznike,za božič in veliko noč, pridejo po tiste,ki želijo k maši, frančiškani in jih tudi zapeljejo v cerkev in nazaj v dom, kar je vsekakor pozornost. Kaj več jim pa ne omogočijo, smo slišali.«
Potreben bi bil širši komentar teh izjav,zla- sti še, ker je znano,da verniki v teh domo- vih marsikje nimajo najboljših možnosti za versko življenje. So pa te izjave izziv vsem vernim, da bi se še bolj zavzeli za verne ljudi v domovih, jih večkrat obiskali in jim omogočili trdnejšo povezavo s Cerkvijo, katere člani ne prenehajo biti s tem,ko os- tarijo ali zbolijo. Pričakovali bi pa tudi več razumevanja pri upravi domov za potrebe vernih oskrbovancev.

M. J.

O verskih pravicah v domovih

... To vprašanje je v praksi že v pretežni meri urejeno v skladu s predpisi (16. člen zakona o pravnem položaju verskih skup- nosti),v hišnih redih in drugih internih aktih teh zavodov, ki urejajo obisk duhovnika in opravljanje obreda.
Seveda pa je glede na različno naravo teh zavodov tudi možnost za opravljanje ver- skih obredov različna. Tako je npr. v bol- nišnicah, kjer gre le za začasno bivanje iz zdravstveno-varstvenih razlogov, mogoče opravljanje individualnih obredov,ne pa tudi skupinskih.
Značaj domov starejših občanov,kjer biva- jo oskrbovanci dalj časa, pa dopušča tudi organiziranje skupinskih obredov ob pogo- jih, določenih že v navedenem zakonskem določilu, to je na željo oskrbovancev, ki se iz zdravstvenih razlogov ne morejo udele- žiti takih obredov zunaj zavoda in tako, da niso motene osebe,ki teh obredov ne želijo

Delo, marec 1984

Sedeča odbojka

Z veseljem sem se odzval povabilu na tek- mo v sedeči odbojki med moštvi Jugoslavi- je in Nizozemske,ker sem sam precej časa igral ta zelo priljubljeni šport med invalidi. Bil sem presenečen nad domačo ekipo, saj je igrala zelo dobro,čeprav se je čutila ut- rujenost v njenih vrstah po napornih pripra vah. Gostje iz dežele tulipanov so prikazali raznovrstne kombinacije ob mreži, v bloku in serviranju. Nizozemci so najboljše mošt- vo na svetu. To so potrdili na olimpiadi v Zvezni republiki Nemčiji. Tudi naši igralci ne zaostajajo mnogo za njimi. Z olimpiade so prinesli bron, na evropskem prvenstvu pa so bili peti. To je dovolj za nastop na poletnih olimpijskih igrah telesno prizadetih ki bodo v New Yorku. Dokaz, da sedeča odbojka dobiva zmeraj več privržencev, je bila nabito polna dvorana v Kamniku, pa tudi v Šoštanju in na Ravnah je bilo več gledalcev kot pa na kakšnih drugih ligaških tekmovanjih.

A. L.

Pravice prizadetih

Zveza društev za pomoč duševno prizade- tim, ki ima svoj sedež na Samovi 9 v Ljub- ljani, je v posebni številki svojega glasila Naš zbornik zbrala glavne zakonske pred- pise,ki se nanašajo na pravni položaj priza detih oseb v SR Sloveniji. Na prvem mestu je novi Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, ki je bil sprejet 27. decembra lani. Novost tega zakona je v tem, da telesno in duševno prizadete o- sebe z dopolnjenim osemnajstim letom do- bijo status invalida; to jim omogoča prido- biti denarno nadomestilo za invalidnost, ki znaša 35% povprečnega mesečnega čis- tega osebnega dohodka na zaposlenega v Sloveniji.
Temu zakonu sledi razlaga postopka za uresničevanje zakona ter nasveti staršem, kako ravnati v postopku. Objavljen je Pra- vilnik o razvrščanju oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, izvleček iz Statuta skupnosti pokojninskega in inva- lidskega zavarovanja Slovenije, izvleček iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih raz- merjih (roditeljske pravice, rejništvo, skrb- ništvo).Nadalje celoten Zakon o socialnem skrbstvu ter zakon o izobraževanju in us- posabljanju otrok in mladostnikov z motnja- mi v telesnem in duševnem razvoju; temu sledi Samoupravni sporazum o opredelitvi nalog in obveznosti. Na koncu je še Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb.
Ta zbirka zakonov, ki so prvič objavljeni v taki obliki, bo gotovo marsikaterim staršem in prizadetim v veliko pomoč, da bodo laže zvedeli za svoje pravice in jih tudi uveljav- ljali.Širšemu krogu zdravih so pa v opomin, naj ne prezro pravic prizadetih oseb.

M. J.

Zavod za slepo in slabovidno mladino

Zavod za slepo in slabovidno mladino v Lju- bljani praznuje letos petinšestdesetletnico Glavna naloga tega specialnega zavoda je vzgoja in izobraževanje na vidu prizadete- ga otroka. Tu opravijo učenci osemletko. Popolnoma slepi se učijo pisati in brati po Braici. To je pisava z vzbočenimi pikami. Pišejo na posebnih tablicah in Braillovih pi- salnih strojih. Berejo s tipom.
Poleg šolske obveznosti se učijo tudi raz- nih inštrumentov, izpopolnjujejo se tudi v tehničnem pouku.
Ko končajo osemletko,se usmerijo v nada- ljnje usposabljanje ali šolanje. Taka usta- nova je v Škofji Loki. Tukaj jih v posebnih oddelkih pripravljajo za telefoniste, imajo delavnice za kovinarje, metlarstvo, admi- nistrativno šolo. S prizadevanjem zveze društev slepih in slabovidnih se ti učenci zaposlujejo in uspešno opravljajo svoj po- klic.
Ti mladi ljudje živijo v kulturni sredini. Akti- vno sodelujejo v raznih organizacijah. Čla- ni zveze slepih so tudi na raznih vodilnih mestih.
Začetki te ustanove pa niso bili lahki. Po razpadu Avstro-Ogrske so slepe otroke in mladino iz Slovenije, Avstrije in nemških zavodov vrnili v domovino. 1919. leta je prišla ta skupina v Ljubljano. Z istim trans- portom so se vrnili tudi slepi vojni invalidi. Njihov novi dom je bila sedanja stara po- rodnišnica v Šlajmerjevi ulici v Ljubljani. Ker je hotelo zdravstvo to stavbo zase, so mla- dino in odrasle preselili v Kočevje. V staro stavbo bivše obrtne šole. Od 1923. do 1944. leta je delal zavod v zelo slabih razmerah. Daleč od kulturnega centra ni imel takih možnosti, kot jih ima sedaj.
V vseh teh letih šolanja in vsesplošne skrbi za slepe je viden velikanski napredek. Na vidu prizadet človek je polnopraven član naše družbe.

Tilka Musar

Invalidi bodo kegljali

Zveza za rekreacijo in šport invalidov Slo- venije ima v prihodnjih tednih - kot zmeraj ob tem času vrsto športnorekreacijskih akcij Prva med njimi bo republiško prvenstvo za invalide v disciplini 100 lučajev na kegljiš- ču športnorekreacijskega centra Golovec v Celju...

Delo, 29. 3. 1984

Oddelek za psihoonkologijo na Onko- loškem inštitutu v Ljubljani

V medicini vedno bolj spoznavamo, kako pomembno vlogo imajo duševni vplivi pri nastanku bolezni in tudi pri poteku in zdra- vljenju. To velja tudi za rakasta obolenja. Zato se vedno bolj uveljavlja prepričanje, da je za zdravljenje rakavih bolnikov potre- bna tudi psihična podpora.Če hočemo res- nično pomagati človeku,ga moramo podpreti v vseh njegovih razsežnostih: v telesni, duševni, socialni in duhovni.
V novoustanovljenem oddelku za psihoon- kologijo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani (v podpritličju nove stavbe, kjer so ambu- lante) imajo bolniki možnost za individualne pogovore o svojih psihičnih problemih v zvezi z boleznijo, za srečevanje z drugimi bolniki v skupini (skupine za bolnike, ki se obsevajo oz. dobivajo kemoterapijo) ter za vaje sprostitve.Enkrat mesečno se srečajo žene,ki so jim operirali dojko- sedaj so po- vezane v Klubu žena po mastektomiji. Pre- dvidena pa je tudi diskusijska skupina za zdravstveno osebje,v kateri naj bi se zdra- vstveni delavci različnih profilov pogovarjali o bolniku in njegovem doživljanju bolezni, o razumevanju bolnika in o svojih reakcijah ob srečevanju z bolniki.

SAMARIJAN

Že zadnjič ste prebrali, da bo list Prijatelj bolnikov,ki je izhajal pred petdesetimi leti spremenil naslov. V tretjem letu izhajanja se je torej imenoval Samarijan.
Ga poznate? "Tujec", ga je imenoval Jezus In ta tujec se je sklonil k ranjencu,ležeče- mu na cesti, ga pobral in zanj poskrbel... »Pojdi in tudi ti tako delaj,« veleva Kristus kristjanom.
Zato je listič poleg besed miru, poguma in tolažbe hotel dati krščanski ljubezni nove- ga elana. Tako je govoril svojim bralcem:
Nekaj številk kasneje vsebino Samarijana zelo popestrijo pisma misijonarjev. Iz dalj- ne Afrike, Južne Amerike in celo Kitajske prihajajo glasovi veselja, da jih listič najde daleč na tujem.
Misijonar Jožko Geder je zapisal: »Večkrat,
Za konec še želja,ki jo je Samarijan posre- doval za binkoštni praznik: »Naj zavlada med nami Duh ljubezni, miru in tolažbe!«

V troposteljni sobi so se znašli trije naklju- čno zanimivi bolniki.Namesto poimensko so se drug drugemu predstavili z diagnozami. Prvi: »anevrizma...« Drugi: »Res? Jaz tudi. ...« Tretji: »Ni mogoče! Torej sotrpini...«
Razlikovali so se v tem,da je prvi že veselo vstajal po uspeli operaciji, drugi je bil pro- gramiran, tretji pa je nanjo še čakal. In ta je od vseh treh največ govoril. Nenehno je pestoval svojo anevrizmo in do onemoglosti mučil okrevanca z vprašanji, kako je potekal poseg.
Ko sta tisti dan prišli bolničarki iz operacij- ske po drugega, je ta smehljaje legel na vozilo.Na začudeno vprašanje tretjega,ka- ko,da se more smehljati v takem trenutku, je dobrodušno odvrnil: »Če ni spodletelo pri onem, tudi pri meni ne bo...«
Toda čez nekaj ur je sobna sestra prišla brez besed in pobrala operirančeve osebne stvari. Tretji je planil: »Kako je sestra? Je uspelo?« »Žal se ni posrečilo... Nič se ne vznemirjajte,to še ni razlog za vaš strah.«
Ko je odšla,se je ves iz sebe obrnil k okre- vancu. Izbruhnil je v silovit preplah.
»Kakšna nesreča! Saj se je pravkar še smehljal in zdaj ga ni več... Tudi mene bo pobralo, zanesljivo me bo vzelo...«
»Ne smete izgubiti poguma in zaupanja! On je bil pač usodna izjema in nikjer ni zapisa- no, da boste tudi vi. Mene poglejte!«
»Ja, vi ste imeli veliko srečo.«
»Saj jo boste imeli tudi vi, le verjemite.«
»Če jo srečno odnesem,poklonim milijonček za Onkološki inštitut.«
»To je lepo od vas. Mene takšna veliko- dušnost ni obšla, ker živim domala iz rok v usta...«
Čez nekaj dni so tudi tretjega operirali in vse se je srečno končalo. Ko se je vrnil v oddelčno sobo, je prvi ravno odhajal domov.
»No vidite, pa sta s kirurgom le zmagala. In mogoče vam je k tej zmagi pripomogla tudi vaša zaobljuba... Tak' pa srečno in na svidenje, če se kdaj srečava na cesti!«
Res sta se srečala. »Tretji« je že od daleč prepoznal "prvega" in v hipu ga je prešinilo nekaj neprijetnega.Tega si ni znal razložiti, dokler ga oni ni ustavil in veselo potrepljal.
»Kako kaj ljubo zdravje?«
»Hvala, dobro. Jaz pa vas niti ne vprašam, ker zdravje kar sije iz vas.«
»Ja, hvala Bogu še kar. Vi pa imate soime- njaka. Veste, ondan sem v objavi seznama darovalcev za Onkološki inštitut prebral,da je A. Ž. daroval pet tisočakov. Vi ste se nedvomno odrezali s celim milijončkom, sa- mo da jaz tega nisem zasledil.
»To se razume, obljuba dela dolg...«
Ko sta se razšla, je zaobljubarju "milijonček" obtičal v grlu kakor tableta brez požirka vode. Natanko se je zavedal, da je oni od- kril njegovo polovično laž, saj ga je morala izdati rdečica na obrazu. Kaj neki si sedaj misli o njem...
Postalo ga je sram, zakaj vedel je,da bi bil oni, če bi bil tako pri denarju kakor on, ne le do pike izpolnil obljubo,temveč še kaj iz- datnega navrgel.On pa... V svojem stiska- štvu si je bil dejal: milijonček je za te čase preveč, dovolj bo polovička...
Še preden je prišel domov,je spotoma sto- pil na pošto in nakazal Inštitutu zatajeno polovico pod izmišljenim imenom.

Mt 5, 3-12

15. marca smo se na lepem tolminskem po- kopališču poslovili od naše dolgoletne prija- teljice Tilke Lapajne, ki je zadnjih deset let preživela v Domu upokojencev, 65243 Podbrdo.
Zadnje tedne življenja je iskala pomoč v šempetrski bolnišnici. Človeška pomoč pa ni več zadostovala. Gospod jo je poklical k sebi.
Že od začetka gibanja »Prijateljstva bolni- kov« smo Tilko poznali kot vedro in pogu- mno, saj je vse udarce svojega težkega življenja potrpežljivo prenašala. Kot sončni žarek je bila njena prisotnost na naših sre- čanjih, ki jih je vsako leto z veseljem pri- čakovala. Zelo je bila vesela in hvaležna, če je lahko šla za kakšen dan iz Doma, da ga je preživela v družbi prijateljev!
Romanj na Brezje se je vsako leto udeleže- vala,čeprav za ceno velikih bolečin in dru- gih težav. V spominih na romanje je potem še dolgo živela.
Malo pred smrtjo mi je v pogovoru zaupno prišepnila:»Kadar mi je hudo in težko,ko mi bolečine ne dajo spati, je moj spremljeva- lec rožni venec.«
Čeprav ji je Dom upokojencev bil prijetno bivališče dolga leta, se je vedno rada spo- minjala rojstnega kraja in se zanimala za Tolminsko,kjer je pred boleznijo živela,sedaj pa je tam našla tudi svoje zadnje bivališče.
Sam Bog ve,kolikokrat je spremljala z moli- tvijo in trpljenjem svojega sina, kakor tudi vse svoje prijatelje in znance in vse, ki so ji kakorkoli pomagali, do oskrbovancev v Domu.
Tilka je v vsakem trenutku z življenjem iz- povedovala vero v dobrega Boga, ki je v trpljenju ni zapustil. Vsem nam je bila v zgled krščanskega pogleda na življenje. Občudovali smo njeno veselje do življenja, njeno skromnost, plemenitost v skrbi za svoje, hvaležnost za malenkosti, ki jih je premalokrat prejemala od nas.Vendar upa- mo, da nas v svoji ljubezni ne bo pozabila in je zdaj naša priprošnjica pri Bogu.

S. Mihelangela

Domov k Očetu sta odšla tudi:
Franc Lončar, Prikrnica 4, 61251 Moravče
Rozalija Vidergar st., Koseze 3, 61251 Moravče.

Spoštovani prijatelj urednik! Bližajo se ve- likonočni prazniki,ki nam dajejo novih moči. Pred kratkim sem dobila Prijatelja. Pogrešam da v rubriki »Želim si prijatelja« ni popolnih naslovov.Pravzaprav se marsikateri naslov izgubi in tako se preneha dopisovanje s prijatelji, ki si jih poznal. Lep pozdrav!
Že v prejšnji številki smo zapisali,draga Hilda da je bil prvi namen te rubrike dopisovanje. To velja še danes,čeprav se redkokdaj po- javi kakšen naslov. Morda je to zato, ker si mnogi sami najdete prijatelje, s katerimi se dopisujete.
Namen tega kotička skušamo sedaj ohran- jati tako, da se z vami pogovarjamo. Radi bomo posredovali vaše naslove,samo željo je treba izraziti. Žal pa se dogaja, da se nekateri niti ne podpišete s celim imenom.
Tako si najbrž tudi ti pozabila...Srečo imaš da tvojo pisavo že poznamo.Sicer pa velja pravilo, da nepodpisanih prispevkov nikjer ne objavljamo.Kdor ne želi objaviti naslova ali pravega imena, naj to pove,da ga pod- pišemo drugače.

Spoštovani urednik! Najprej vas pozdrav- ljam z našim krščanskim pozdravom: Hvaljen Jezus!
Že dolgo časa sem premišljevala,da bi vam pisala. Težko se odločim, ker nisem izobra- žena, imam le osnovno šolo. Zato vas pro- sim, da mi oprostite, če ne bo pismo lepo zloženo. Imam pa namen, da vam izrazim svoje srčne želje.Že več let sem naročena na Prijatelja in mi je zelo všeč. Želim, da bi me obiskal vsak mesec. Čeprav nisem ne invalid ne bolnik,ga z veseljem berem. Prav to branje mi daje pogum,da laže nosim vsak danji križ. Večkrat mi pridejo solze v oči zaradi zbadljivke, češ: »Saj nisi bolnik ali invalid, pa imaš to naročeno«. Razlike so med ljudmi.
Jaz mislim, da je to hvale vredno, če se že prej pripravimo na trpljenje, da bomo znali sprejeti križ. Lepo pišete in tudi jaz mislim, da ni zdravega človeka. Tudi sama okušam: v desetih mesecih sem bila že dvakrat na operacijski mizi in me čaka še tretja ope- racija. Čeprav je mali kirurški poseg, me je strah,da ne pride do kakšne hude neozdra- vljive bolezni. Boga prosim in nebeško Mater Marijo, naj mi pomagata pogumno nositi te težave, da ne bi nikoli obupala.
Bratovsko se ljubimo,je bilo geslo srečanja svojcev in prijateljev bolnih, prizadetih in ostarelih. Tudi jaz sem se ga udeležila v Mariboru, samo nisem mogla biti do konca, zaradi oddaljenosti in slabih avtobusnih zvez. Vseeno sem vesela odhajala. Vsak večer se spomnim trpečih in umirajočih in zmolim zanje očenaš in zdravamarijo in jim hočem s tem pomagati, posebno pa tistim, ki so na bolniški postelji.
Vse bolnike in invalide prisrčno pozdravljam in jim želim, naj jim daje Jezus pogum v trp- ljenju, po smrti pa večno veselje v nebesih
To naj nam Bog da, na priprošnjo naše ne- beške Matere Marije.
Draga Monika,hvala za vaše iskreno pismo. Več kakor šola, je vredno plemenito srce, ki človeka vodi, da prav živi.
Rad bi vam pojasnil dve stvari.Najprej: Pri- jatelj za sedaj še ne more postati meseč- nik, čeprav se večkrat oglašate s takšnimi željami. Morda kasneje, če se bo pokazala resna potreba in bomo imeli možnosti. Bolj pomembno je skrbeti za njegovo kakovost.
Na zbadljivko ste pravzaprav že sami od- govorili, pa tudi Prijatelj bi se lahko sam »branil«, če bi ga takšen človek le hotel vzeti v roke.Verjetno to niti ni ugovor,am- pak izgovor,da si ljudje lahko pomirijo vest ker nimajo posluha za prizadetega. Ne samo da se moramo sami pripravljati na razne preizkušnje, ampak je kar naša krščanska dolžnost, da trpljenje lajšamo. K takšnemu prenovljenemu mišljenju in ravnanju pa naj nam pomagata tudi molitev, h kateri spod- bujate bolne in zdrave.

Pozdravljeni! Večino izvodov Prijatelja raz- delim med mlade,ki obiskujejo "srednjo me- dicinsko šolo". V zadnji številki je zapisano da ste imeli duhovno obnovo za sodelavce in odgovorne pri Bratstvu bolnikov in inva- lidov.
Predlagam: v Prijatelju naj bi bila posebna rubrika, ki bi nagovarjala prav te mlade, ki se uvajajo v poklicno delo s prizadetimi ali pa tiste, ki hočejo bolj zavestno delovati v župnijski diakoniji.
Hvala za predlog, dragi Bogdan. Kot vidite, so nove rubrike namenjene vzgoji iz različ- nih vidikov. Na vse res še nismo mislili; že- limo pa, da bi vaš zgled še kdo posnemal. Hvaležni bomo, če se bo kdo oglasil s svo- jimi izkušnjami o diakonijskem delovanju v župniji. Župnija je nekoliko večja »družina« kjer bo medsebojna pomoč najbolj otipljiva in najlažja.

Spoštovani prijatelj urednik! Že dolgo se pripravljam, da vam napišem nekaj vrstic. Prijatelja preberem od prve do zadnje strani Prvo,kar odprem,je "Govorijo nam prijatelji" Tako se vidi, koliko je bolnikov, invalidov in ostarelih, ki svojo bolezen vzamejo tako kot je in živijo polno življenje. Velikokrat se na- nje spomnim in na vse druge bolnike in in- valide in zanje tudi molim.In ko tako hodite okrog invalidov, da nam jih predstavite in se z njimi pogovarjate, si mislim, da bi kdaj prišli tudi k nam v našo župnijo, Stari trg pri Ložu,in se pogovorili s kakšnim bolnikom
Kakor se hitro bliža velika noč, tako se bliža tudi konec svetega leta odrešenja, s katerim ne sme biti vsega konec, ampak moramo še naprej vztrajati v molitvi in da- rovati trpljenje in žrtve Bogu in Mariji za spreobrnjenje sveta.Tudi vas v uredništvu se spominjam v svojih molitvah.
Čeprav se nekateri težko odločite za pisa- nje,so takšna pisma vedno zanimiva in do- brodošla. Naj bo to v spodbudo vam, dragi Janez, in vsem,ki imajo pomisleke. V pogo- vorih skušamo predstavljati vaše prijatelje, če ne kot zgled, pa vsaj v premislek in za spodbudo. Ne moremo sicer k vsem, ki bi želeli, veseli pa bomo naslova novih prija- teljev.

Dragi prijatelji, pišem vam, ker imam čas. Prebiram Prijatelja in premišljujem o vseh, ki trpite v bolezni. Tudi mene je v januarju doletela nesreča. Zlomila sem si ramo in bila doma šest tednov. Odvisna sem bila od drugih. Lepo so za mene skrbeli domači. Svakinja mi skoraj nadomešča umrlo mamo Tudi nečakinja je bila zelo pridna. Doma mi je bilo zelo dolg čas.V cerkvi nisem bila cel mesec. Gospod župnik me je tudi obiskal in prinesel Jezusa domov.Sedaj sem že toliko zdrava, da hodim delat.
Dobro de, kajne, draga Rozika, ko človek v nesreči občuti pomoč svojih najbližjih. Ti lahko prvi pomagajo,če je le pravo razume vanje. Dolg čas lahko koristno preženemo s pisanjem prijateljem in molitvijo. Večina duhovnikov vas bo rada obiskala na domu, le povedati je treba.Marsikje pa imajo tako urejeno,da nosijo obhajilo na dom tudi laiki

Spoštovani! Že precej let sem naročnik vašega in (dovolite, da se tako izrazim) tudi našega lista, Prijatelja.
Sam sem tudi bolnik z neozdravljivo bolez- nijo (diabetes v težki obliki s komplikacijami). Oprostite,da se komaj sedaj prvič oglašam a žal se zelo težko odločim za pisanje.
List mi je vedno bil zelo pri srcu, sedaj pa še toliko bolj. Gotovo, da vi in vaši sodela- vci opravljate s tem med našim ljudstvom zelo velik apostolat, še posebej med bolni- ki, vsemi trpečimi in nasploh prizadetimi, ki jih ni malo; le škoda, da ga mnogi, žal, ne poznajo in ne berejo, in tudi mislim, da res bralci, vsaj jaz, premalo storimo, da bi list prišel v roke še drugim. Ta vaš apostolat bo gotovo, in mislim, da je že, obrodil tudi dobre sadove.
Žal, se iz več razlogov ne morem udeleže- vati srečanj in nisem formalno član Bratstva bolnikov in invalidov, a v duhu (in dejansko) mislim, da sem.
Bog vas živi! Vaš vdani
Oprostite, dragi Mirko, da smo vzeli samo del vašega pisma;radi bi se izognili ponav- ljanju. Veseli smo vaše ugotovitve, da je Prijatelj list vseh kakorkoli prizadetih in zdravih prijateljev,kot je to izraženo v pod naslovu. Vsi, ki doživimo, kaj nam pomeni, smo ga dolžni širiti. Ne zgolj zato, da bi bila naša »družina« večja, ampak da bi ta apostolat mogli bolje opravljati. V Bratstvu bolnikov in invalidov nimamo članstva, ker to ni društvo ali organizacija. Je samo gi- banje (v katerega ste dejansko vključeni) med bolnimi, ki hoče pomagati k bolj polni vključitvi v življenje.O tem večkrat pišemo zato le še iskrena hvala za pismo.

Spoštovani urednik, lepo pozdravljeni! Zelo me je opogumilo pismo Marte »Vi nam...« v katerem izrecno želi duhovne povezave s Kristusom. Res je,o bolezni,tegobah nam govorijo že obiskovalci, od zdravnika naprej; o duhovnem, globljem pa skoraj nobeden od obiskov, čeprav bi bila tega najbolj vesela. Kakor, da je vse drugo bolj pomembno. A tudi v prizadetem je edino pomembna duša, Bog. Kako naj bi bili drugače srečni. Zelo sem vesela tega Martinega izliva in gotovo še bolj odgovora, (ki ga gotovo vodite vi g. urednik). Ta rubrika naj se nadaljuje na tej podlagi. Mislim, da marsikdo to želi, ne le jaz.
Obiskala sem bolnico,ki je brez noge. Kako sem se cel teden pripravljala,kaj naj rečem A doživela sem nasprotno:ona je meni dala mnogo, več kot bi to zmogla jaz; bila je polna moči in poguma, bolezni niti omenila ni. Le ko sem odhajala, me je prosila za spomin pri sv. maši in takrat je imela solze v očeh. Tako je pomembna molitev!
To sem kar na hitro napisala, ker sem se hotela zahvaliti Marti.Saj to je tudi glavno, da znamo in hočemo biti blizu Bogu in ga slaviti tudi v bolezni!
Ker želite, da sodelujemo, je to za vas. Še enkrat hvala za vse!
Sodelovanje v Prijatelju je kar potreba, ne le naša želja. Brez vaših prispevkov in ta- kšnih pisem, bi bil Prijatelj reven. Iskrena hvala, draga Fanči. K vašemu pismu samo še tole pojasnilo:odgovorov za nov kotiček »Vi nam...«, ne piše urednik,pač pa napro- simo primernega sodelavca. Vsekakor pa bomo s tem nadaljevali. Le oglašajte se!

Bil je pust jesenski dan.Zvon župne cerkve je naznanil,da je faran zapustil ta svet. Hitro se je razvedelo, da je to stara Hribarjeva mati iz samotne hiše na hribu, odmaknjene od vasi. Vaščani so se napotili k domačiji, da se tam poslovijo od vaščanke, s katero so se videvali le ob nedeljah pri sveti maši.
Zvečer so se zbrale gospodinje in matere, ter s sorodniki in znanci zmolili nekaj rožnih vencev za dušo pokojnice.
Ko so se proti jutru vaščanke vračale v vas, so govorile, kako kratko je življenje. Besedo je povzela Monika, gospodinja sre- dnjih let, ki je imela sestro redovnico, in si je gotovo tudi iz njenih pisem pridobila mar sikatero modro misel: »Ne gre mi v glavo, zakaj nekateri verniki tako površno jemljejo molitev, da kar izblebetajo napisani obrazec To je ravno tako, kot če greš k prijatelju z namenom, da se mu zahvališ za uslugo. Pri tem ne boš kar izblebetal zahvale. Tako je tudi,če prideš k njemu s prošnjo.Ali ne ve- lja to tudi za molitev? Naša molitev mora biti zbrana, priti nam mora iz srca.«
Vaščani so se zamišljeno razšli po domovih Resno so premislili svoj odnos do molitve. To se je pokazalo že naslednji dan, ko so Hribarico spremljali na zadnji poti.Iz pogre- bnega sprevoda je molitev odmevala lepo in ubrano.

I. Z.

Z vseh postelj so bolnice radovedno pog- ledale proti vratom, ko je sestra pripeljala v sobo novo bolnico. Marta, visoka, mlada žena, pa ni nobeni privoščila pogleda, legla je v posteljo in topo strmela v strop. Tončka se je hotela zaplesti v pogovor, a ni dobila odgovora.Tisti dan so se bolnice le bolj po tiho pogovarjale. Naslednji dan je Tončka dobila knjigo in se, ko so se obiski razšli, zatopila v branje.
»Tončka,pustite knjigo in kaj povejte! Ta- ko dolgčas je, če ste vi tiho«, se je tedaj prvič oglasila Marta.
Tončka je brž odložila knjigo, vesela, da je Marta spregovorila. »Kaj pa naj povem?« je z nasmehom vprašala.
»Karkoli, povejte kaj iz svojega življenja. Gotovo je bilo v vašem življenju dosti son- ca, ko tako vedro gledate nanj, že včeraj sem vas poslušala«, je priznala Marta in globoko vzdihnila.
Tončka je pripovedovala, kot bi obračala liste v knjigi: o svoji mladosti,o težkem so- očenju z neozdravljivo boleznijo, o mamini bolezni in smrti, o očetovi bolezni, ko je že sama bolna, dolge mesece čula ob njegovi postelji in mu nazadnje v polnočni uri zati- snila oči,ter tako ostala v samotnem domu sama z njim do jutra. »Nehajte, nehajte«, je solznih oči vzkliknila Marta. »Ali je sploh mogoče,da bi človek toliko prenesel, in kot vidim iz vaših besed, vi še verujete. Ali si res morete predstavljati, da Bog biva, ko dopušča toliko trpljenje?«
Tončka se je nasmehnila. »O tem, ali Bog biva, pa res nisem nikoli razmišljala, saj če človek gleda življenje in naravo, se mi zdi, da Boga kar čuti. Le tega si včasih nisem mogla zamisliti,da bi se Bog v svoji neizmerni veličini zmenil za posameznega človeka.Ko pa sem se srečala s trpljenjem, sem jasno spoznala, da je Bog z nami, da nam daje moči. Končni odgovor na naš »zakaj« v trpljenju pa bomo spoznali šele v večnosti.
Po tem razgovoru sta Marta in Tončka po- stali prijateljici. Opustili sta vikanje in se še in še pogovarjali.
Ko je Tončka odhajala iz bolnišnice, sta se z Marto poslavljali s solzami v očeh. Marta je obljubila Tončki,da jo bo obiskala, ko bo prišla iz bolnišnice.
V resnici pa tudi Tončka ni bila tako močna, kot je kazalo v pogovoru z Marto. Ko se je vrnila domov, se je je polastila otožnost. »Zakaj sem sploh šla v bolnišnico, saj ni- sem dosegla drugega,kot samo še eno spo znanje več, da ne bom nikoli več zdrava?« je razmišljala. Šele čez dolgo se je umirila z mislijo,da je Bog tudi ta neuspeh že vna- prej vključil v njeno življenje.
Marta je obiskala Tončko in ji pripovedo- vala. »Ko sem prišla v bolnišnico, sem bila besna na ves svet... Potem pa pogovor s teboj! Ko si odšla,se mi je zdelo,da si ostala pri meni. Sklenila sem, da bom na življenje gledala s tvojimi očmi. Vedno sem pomislila kako bi to in ono sprejela ti,in skušala tako ravnati...
Od tega srečanja v bolnišnici so pretekla že leta. Pred dnevi je Tončka dobila od Marte voščilo za praznike in zraven pripis: »Tončka, na življenje še vedno gledam s tvojimi očmi. Bogu in Tebi sem hvaležna za tiste tedne, preživete v tvoji družbi, saj je v mojem življenju od tedaj tvoja vera...
Tako Tončka še po več letih občuti, da je bilo njeno srečanje z Marto mnogo več vre- dno,kot če bi ji bivanje v bolnišnici prineslo zdravje.

Angelca

»Povem vam, da te sobe ne maram«, reče vsa užaljena stara gospa sobarju.»Se vam zdi, da sem pripravljena dati svoj denar za takole luknjo, brez pohištva,s smešnim po- gradom v kotu? Mislite, da me lahko ope- harite, ker prihajam z dežele?«
»Dajmo,dajmo, gospa, vstopite«, odgovori vznejevoljeni sobar.»To ni vaša soba,tem- več dvigalo!«
Profesor: »Povejte mi imena kosti v lobanji!« Študent: »Gospod profesor...najbrž je krivo razburjenje, a ne morem najti nobene... čeprav mi lahko verjamete, da imam vse tukaj v glavi.«
»Še enkrat vam zagotavljam tovariš miličnik, da ta pes ni moj...«
»Pa le gre za vami.«
»Tudi vi hodite za mano,čeprav niste moji«
Gost brez uspeha išče klobuk in se obrne na pomoč k natakarju.
»Kaj hočete,naj bi vedel še za vaš klobuk! Jaz ga nisem požrl«, odgovori natakar raz- kačeno.
»Hm, ne bi bilo nič čudnega. Moj klobuk je bil namreč iz slame«, reče gost.
»Kako lepo je bilo na cesti takrat, ko so še vozile kočije!«
»Zakaj?«
»Ker so bili konji trezni.«
Mc Cormick sreča na postaji starega zna- nca. »Kam pa, kam?«, vpraša.
»V London, to je moje poročno potovanje«
»Toda, kje je vendar tvoja mlada žena?«
»Ona mora ostati doma. Je že bila v Lon- donu.«

• Toplota prijateljskega pozdrava sega do srca,saj prihaja iz srca, odprtega za brate. Stari prijatelji smo skupaj z novimi stkali med sabo vezi, nevidne kot pajčevina, a trdne kot veriga. Da bo naša veriga ostala cela in ne bo popustil noben člen, smo ra- zmišljali kako živeti spravo... Vstali Kristus naj vam bo luč v temi,
gotovost v dvomih,
naj se po vas razodeva tudi drugim! • Na srečanju na Mirenskem gradu smo bili tako sprejeti, kot da smo le mi manjkali za zaključek...
Če po obisku ne boli glava, če ti srce poje ob misli na prijatelje, če otroka prepevata naučeno pesmico o papagaju,potem je bilo povabilo na obisk poslano od pravih prija- teljev. • Velikonočna pesem je zopet zapela: »Le pomni,pomni to skrivnost,prek' Golgote gre pot v radost. Aleluja!« Težko je doživljati in sprejemati to veliko skrivnostno resnico. Težko, a mogoče jo je, ker nam je vstali Kristus zagotovilo, da naša Golgota ni za- man in da vodi v novo, večno življenje!
Še iskren pozdrav in vedno z vami! • Ko Prijatelja preberem,ga posodim še dru- gim. Hvaležna sem, da objavljate papežev namen Apostolstva molitve.Že več let mo- lim po teh namenih. • Ker živim že več let na postelji med šti- rimi stenami, mi Prijatelj prinaša veliko to- lažbe in vedrine. • Še vedno sem pod vtisom doživetja na Mirenskem gradu. Imela sem občutek, kot da sem v Lurdu. Kako lepo je biti veren.

Dom upokojencev Tabor je prvi sodoben dom za stare ljudi v Sloveniji. Zgradili so ga leta 1966 za 120 oskrbo- vancev. Zaradi vedno večjih potreb po domskem varstvu je bil leta 1972 dograjen prizidek še za 200 oskrbovancev. Danes živi v Domu 320 oskrbovancev.
Dom stoji v občini Ljubljana Center. Loka- cija Doma je zelo ugodna,saj je odmaknjen od mestnega vrveža, poleg Doma pa je prostran park. V neposredni bližini Doma je zdravstveni dom z lekarno, Klinični center, trgovine, frizer, pošta, banka, cerkev, go- stilna in drugi družbeni objekti.
V Domu so enoposteljne in dvoposteljne sobe in tako imenovani sanatorijski del,kjer so nepokretni oskrbovanci. Stanovalcem Doma so na voljo še skupni in skupinski pro- stori: čajne kuhinje,kjer si lahko sami pripra- vijo manjše obroke,dnevne sobe, knjižnica, prostor za interesne dejavnosti,fizioterapija, klubski prostor ter prostor z bifejem in javno telefonsko govorilnico.
Dom sprejema oskrbovance ne glede na njihov kraj stalnega bivališča. Za sprejem v Dom morajo kandidati predložiti prošnjo, zdravniško spričevalo, odrezek od pokojni- ne in pismeno zagotovilo svojcev ali pristoj- nega skrbstvenega organa za plačevanje oskrbe.
Dom zagotavlja svojim oskrbovancem na- stanitev,prehrano in zdravstveno nego ter tiste aktivnosti,ki ustrezajo potrebam sta- rih ljudi.
Poleg navadne hrane pripravlja Dom tudi sladkorno, želodčno in druge diete. Dom daje možnost,da se prehranjujejo tudi sta- rejši in mlajši ljudje, ki prihajajo na obroke v domsko jedilnico ali pa hrano odnašajo domov. Za prehrano skrbi 32 delavcev.
V Domu je dobro organizirana zdravstveno negovalna služba. Za oskrbo in nego oskr- bovancev je zaposlenih 23 višjih in srednjih sester, 43 negovalk in strežnic, 3 fiziotera- pevti in zdravnik, enkrat tedensko pa ordi- nirata konziliarna zdravnika - psihiater in fiziater.
Za sprejeme oskrbovancev in za pomoč pri reševanju problemov in stisk oskrbovancev skrbi domska socialna služba.
Dom skrbi in si prizadeva, da se oskrbovanci po svojih zmogljivostih,potrebah in interesih čimbolj dejavno in ustvarjalno vključujejo v razne interesne dejavnosti in v življenje v Domu, da obogatijo in ovrednotijo svoj vsakdan. Za organiziranje in izvajanje aktiv- nosti so v Domu zaposleni 3 delovni tera- pevti.Utečene oblike skupinskih dejavnosti so: okupacijsko - rekreativna telovadba, krožek ročnih del,igre za kratek čas in dru- žabnost, pevske ure, dramsko-rekreacijski krožek,debatni krožek,praznovanje rojstnih dni, čajanke, kulturno-zabavne prireditve, ogledi razstav,krajši izleti v naravo s slab- še pokretnimi oskrbovanci in drugo.
Obiski v Domu so vsak dan od 8. do 20.ure prihodi in izhodi oskrbovancev pa so časo- vno neomejeni.
Dom upokojencev Tabor opravlja poleg svoje osnovne dejavnosti še vrsto drugih za zadovoljevanje potreb in interesov sta- rejših ljudi, ki živijo doma. Starejši občani se lahko hranijo v Domu in imajo možnosti, da se vključujejo v razne aktivnosti; na voljo so jim pralnica,pedikura in domski bife. Za- radi teh dejavnosti je v Domu zaposlenih 7 delavcev.
Oskrbovanca, ki iz zdravstvenih ali drugih razlogov ne more obiskovati verskih obre- dov zunaj Doma, lahko na njegovo željo obišče duhovnik v os- krbovančevi sobi vsak prvi četrtek in petek v mesecu ob 15. uri. Če želite obisk duhovnika zunaj tega časa, spo- ročite svojo željo od- delčni sestri, ali pa v samostan lazaristov, Maistrova 2, Ljubljana, telefon 061/317-231.

Prispevke za IV. številko pošljite do 15. junija 1984.

Naslovna stran: foto J. Marolt.

PRIJATELJ, list prizadetih in njihovih prijateljev - Izdaja Jug. prov. Misijonske družbe - Uredništvo in uprava: Maistrova 2, 61000 Ljubljana, telefon 061/317-231 - Odgovorni urednik: Jože Zupančič Maistrova 2, Ljubljana - Izhaja dvomesečno - Cena izvoda 30 din, naročnina za leto 1984 180 din (podporna 360 din), za inozemstvo 400 din (dodatek za letalsko 300 din) - Žiro račun pri LB Gospodarska banka Ljubljana: 50100-620-107- 010-80691-13512/49 PRIJATELJ,Ljubljana - Tiska Tiskarna Ljubljana-Po mnenju pristojnega organa je list Prijatelj oproščen prometnega davka.